R. Ložar
Prazgodovinske osnove slovenskega
narodopisja
(Pri&pevek k poglavju Etnografija in prazgodovina)
1. Uvod
Etnografija in prazgodovina sta lahko v dvojnem medsebojnem
razmerju, ki ju določa stališče, katero izmed njiju smatramo oz.
porabljamo kot glavno disciplino:
1. etnografija je glavna disciplina in se za dosego rezultatov
poslužuje tudi prazgodovine,
Prazgodovinske osnove slovenskega narodopisja 71
2. etnografija je postranska stroka drugih znanosti, v našem
primeru prazgodovine.
Naslednje vrste naj orišejo vlogo, ki jo ima za dosego etnograf-
skih rezultatov in pri reševanju njenih problemov prazgodo-
vina, prehistorija. Pod tem pojmom je razumeti vedo, ki so ji pred-
met kulture predrimskih obdobij. Rimska in ranozgodovinska arhe-
ologija sta iz razmotrivanja izvzeti, poslednja kljub temu, da ima
s prazgodovinsko mnogo skupnih točk.
Prazgodovina je kot pomožna veda etnografije sorazmerno mla-
dega datuma. Ni še daleč za nami čas, ko se je smatralo celokupno
ljudsko ustvarjanje tako glede običajev, plesov, tvornosti, umetnosti
itd. le kot usedlina visoke kulture, katere nosilci so v zadnjih dobah
mesta s svojo civilizacijo, prej pa so jo nosili cerkev, fevdalni krogi
itd. V izdelkih ljudske kulture so splošno videli le barbarizirano
izdajo visoke kulture. Nepravilnost te in take orientacije je že dolgo
znana in teoretično jo je etnografija že davno premagala, praktično
pa se posledice oz. odmevi tega mišljenja še vedno kažejo. Prazgo-
dovina nima in ni imela v taki etnografiji nič opraviti; tu so se vsi
pojavi in vrednote interpretirale z ozirom na njih recentno poreklo
in redek, če ne sploh izključen, je bil primer, v katerem je genetična
interpretacija segla nazaj v davnino, največkrat v okrožja novodobnih,
visokokulturnih skupin, potem kvečjemu še v ranozgodovinsko stop-
njo (naselitveno), skoraj nikoli pa v prazgodovinsko.
Prvi pogoj za konkretno odvisnost etnografskega raziskava-
nja od prazgodovinskega je takšna preusmeritev naziranja, metode
in ciljev narodopisne vede, da ta omogoča sodelovanje strok, ki jim
je predmet raziskavanja najstarejša davnina. Sodobna etnografija
se je pod vplivom etnologije zares in v pretežnem delu preusmerila
v tem smislu.^ Drugi pogoj pa mora izpolniti prazgodovina, ki
mora s svojim gradivom vsaj v najbistvenejših in najosnovnejših
vprašanjih pokazati ali stratigrafsko ali tipološko kontinuiteto pojavov
na področju identičnih, če ne to, pa analogičnih problemov, to se
pravi, dokazati mora dejanski obstoj vprašanj, ki so obema vedama
skupna in jih je mogoče obravnavati samo z njunim tesnim sodelo-
vanjem. Ta pogoj je prazgodovina doslej v izdatni meri izpolnila.
Preden pristopimo k razmotrivanju prazgodovinskih osnov na-
šega narodopisja, je treba ocrtati one elemente, <ki jih prispeva pra-
zgodovina k etnografiji sploh, oz. na kratko pregledati tista območja
etnografije, na katerih so udeležene prazgodovinske kulture.
^ O problemu informira najbolje W. Schmidt, Handbuch der Me-
thode der kulturhistorischen Ethnologie, 1937, 281 sl. Schmidt jemlje
za podlago trojno plast: 1. vrhnjo, ki je posledica visoke kulture; 2. sred-
njo, v katero segajo odpadline visoke kulture, a se v njej javljajo tudi ele-
menti primitivne kulture; 3. spodnjo zgolj z elementi primitivne kulture.
To čisto v duhu arheološke stratigrafije zamišljeno osnovo bi mogel po-
staviti tudi kak prehistorik. V nekaterih drugih pogledih Schmidt svoji
postavljeni tezi nasprotuje. O tem in o raznih drugih etnografskih tezah
bo govora v drugem spisu. — Pričujoči članek je močno okrajšan večji
spis o predmetu.
72 R. Ložar:
2. Splošne prazgodovinske osnove etnografije
Prvo tako območje je zvezano z vprašanjem nosilcev t. zv".
ljudske ikulture. Katere plasti ljudstva kot tvornega subjekta te kul-
ture so v smislu našega problema »prazgodovinske«? Za nosilca ljudske
kulture oz. za one sloje, kjer le-ta v največji meri nastaja, se na
splošno smatra kmečki živelj, kar ni popolnoma pravilno. Današnjo
ljudsko kulturo nosi poleg kmeta v civiliziranih deželah še mnogo
drugih slojev, tudi meščanskih; a to so novejši nosilci, ki tu ne pri-
dejo v poštev. Starejše nosilce prvotnih ljudskih kultur kot tudi nji-
hove pozne naslednike v sodobnih slojih pomaga v odlični meri
prepoznati vprav prehistorija, kar dokazuje ravno naziranje, da je
kmet tak nosilec, čeprav se njegovega prazgodovinskega značaja že
več ne zavedamo.
Kmeta v paleolitiku Evrope še ni. Aurignacienska kultura je
morda ostanek nižjega poljedelstva, postaje leže v puhlici. Pravi
kmet se pojavi šele v neolitiku.^ Tedaj se pojavi v obliki, v kateri
si kmeta predstavljamo danes: pojav in pojem kmeta sta tvorbi
neolitske dobe^ Ker je z nosilcem tesno zvezana njegova gos.podarska
uredba, velja vse isto o gospodarstvu kot osnovi etnografskega živ-
ljenja. Tudi to ima svojega pradavnega prednika v neolitiku, ko je
poselil kmet natančno iste predele Evrope, na katerih živi še danes
in jih urbariziral z istimi kulturami, ki njih potomke žive še danes
prav tam.
Vendar kmet ni izključni nosilec ljudske kulture v prazgodovini.
V etnologiji in prazgodovini so obstajale pred njegovim pojavom druge
kulture, lovska, nomadska itd., da ne govorimo o prakulturah.
Najprej lovec. Lovec je eden najstarejših subjektov prazgodo-
vinskih kultur in se mu pripisuje ves mlajši paleolitik z izjemo aurig-
naciena. Je to kultura višjih lovcev.^ Ali je lovec iz današnje etnogra-
fije izginil? Pač ne, temveč je še danes eden izmed izbranih, klasičnih
nosilcev etnografskih kultur in pojavov. Kar se njegove gospodarske
oblike tiče, je odgovor mnogo težji nego pri poljedelcu; poljedelec
poseda še vedno iste teritorije kot jih je v neolitiku, lovec pa je v
Evropi vse teritorije izgubil in tudi sam je prenehal obstajati tako,
kot je obstajal v paleolitiku. Ako še vedno obstaja, dasi na drug
način, pomeni, da so se zanj razmere odtlej zelo spremenile in da
neposredna kontinuiteta ni nikjer vidna. Stvarno je določitev lovstva
v današnjih kulturah bolj vprašanje etnologije kot prehistorije zaradi
tega, ker poznajo lovsko kulturo le še etnološki krogi, prazgodovina
pa le nepobitno dokazuje, da ima tudi sleherno še živeče lovstvo pri
nas prehistorično tradicijo.
^ Prim. O. Menghin, Weltgeschichte der Steinzeit, 1931, 467 in
prej. Isti: Geist u. Blut 1934, 108 si. Za najstarejšo kmečko kulturo se sma-
tra tzv. Gam.pignien.
H. O b e r m ai e r , Der Mensch der Vorzeit. 1913. Isti s. v. Jagd
v Eber t, Reallexikon der Vorgeschichte, Bd. VI, 142, z nadaljnjo lite-
raturo.
Prazgodovinske osnove slovenskega narodopisja 73
Pred nastankom kmeta je v prazgodovini obstajal tudi nomad,
predvsem višji živinorejec, ki je prispeval velik delež k nastanku viš-
jega kmeta. Z izjemo nekaterih ljudstev kot so vrvičasti keramičarji,
Skiti in predvsem vzhodnoevropski nomadi, pa so ti ljudje v pre-
historiji manj znani, zato pa toliko bolje v etnologiji.^ Nomad v kla-
sičnem pomenu besede se je iz Evrope popolnoma umaknil in ži\i
le še v drugih delih sveta, predvsem v Aziji. Sodobno življenje je
tudi sicer tej gospodarski in socialni obliki odrezalo korenine, po-
dobno kot lovstvu. Nomadizem se je »prilagodil« in je tako n. pr. za-
stopan še danes v letnem nomadstvu planšarjev, ki pa so večinoma
po glavni plati poljedelci. Tudi je brez dvoma mnogo nomadizma v
gospodarskem okolju mest. Na videz je tedaj nomad umrl, ne pa v
resnici. V resnici je eden glavnih, če ne sploh najvažnejši tvorec
ljudske kulture in med etnografskimi subjekti mu prav gotovo pri-
pada še danes prvo mesto. S pomočjo prazigodovine je tudi mogoče
ugotoviti njegovo prehistorično jedro.
Ti trije primeri naj zadoščajo za osvetlitev problema nosilcev
tako imenovane ljudske kulture. Lovec, nomad in kmet so
njeni klasični predstavniki, njeni prvotni graditelji in lastniki. A do-
čim je kmet še danes ista gospodarsko socialna oblika, kot je bil
v neolitiku, sta jo ostala dva izgubila v prid recentnim oblikam.
Določitev teh form je stvar etnologije, ker pa je kmet svojo prastaro
obliko zadržal, je znamenje, da mu priliče v tej trojici posebno mesto
in se ne smatra često brez razloga kot edini nosilec ljudske kulture.
Vsi trije skupaj pa tvorijo »prazgodovinsko trojico« etnografskih
subjektov.
V neposredni zvezi s prvo skupino vprašanj je druga, zadevajoča
možnost splošne antropološke kontinuitete med pra-
zgodovinskimi in novejšimi periodami, splošne zategadelj, ker si etno-
grafija v tem poigledu ne more lastiti nobene posebne kontinuitete,
temveč se le okorišča s tisto, ki jo antropologija izkazuje sploh za vso
kulturo v pogledu njenih fizičnih nosilcev. Historična antropologija
je v številnih primerih dokazala, da so glavne sedanje človeške rase
v Evropi naslednice in posledica evropskih prazgodovinskih ras, zlasti
tudi neolitskih in paleolitskih. To nesporno dokazuje, da ni bilo v
Evropi v nobenem času popolnega vakuuma in da noben hiatus, če
je na videz še tako izrazit, dejansko ni bil absoluten. Tudi v antropo-
loškem oziru vlada možnost kontinuitete.
Za študij oblik socialnega in državnega življenja
današnjih ljudskih kultur širom po Evropi ne nudi prazgodovina skoraj
nobene opore in nobenega materiala. V tleh se pač ohrani fundament
kakega ognjišča, z blatom izpolnjena luknja, v kateri je tičal kol, ki
je držal streho koče, skelet v grobu in podobno, toda običaj, ki ga
je prazgodovinski človek gojil in iz katerega prvenstveno odsevata
* Vsi ti problemi imajo obliko etnoloških problemov. Obsežno etno-
loško literaturo o nomadizmu bo navedel spis, ki bo obravnaval odnose
etnografije in etnologije.
74 R. Ložar:
socialna in državna uredba ljudstva, je nepovračljivo izginil tudi
tam, kjer so se njega sledovi ohranili v kaki upodobitvi sočasne ali
malo kasnejše umetnosti. Za interpretacijo teh pojavov je sodobna
etnografija navezana pretežno na pričevanja etnologije ter onih an-
tičnih in prazgodovinskih virov, ki so se ohranili v antičnem slovstvu.
Slično je stanje glede ljudskega verovanja. Kolikor gre za
čiste oblike krščanskega verstva, so to visokokulturni pojavi novejše
dobe, kjer pa se v ljudskem verstvu opažajo elementi, ki kažejo po
svoji naravi na predzgodovinsko, vsaj pa na predkrščansko poreklo,
v večini primerov gre že za nekako »interpretatio christiana« in ne
more prazgodovina slično kot pri običajih ničesar pojasniti. Da pa
segajo nekatere poteze v službi verstva stoječe umetnosti v pred-
krščanski čas, spada že bolj v poglavje umetniške tvornosti.
Umetnost, umetnostno ustvarjanje ljudstva je
med najbolj razmotrivanimi vprašanji ljudske kulture pač zaradi
tega, ker je gradivo najbolj nazorno in razumevanju naj dostopnejše.
Pretežno se loči umetnostno gradivo v spomenike dvojne vrste:
v spomenike idealističnega in v take naturalističnega stila. Tema
dvema poloma ustreza tu figuralni, tam ornamentalni stil. Z ozirom
na razmerje do nosilca umetnostnega izraza ločimo tu tektonski, tam
netektonski stil, z ozirom na posebne lastnosti umetniškega izražanja
risarski in slikarski stil itd. Omeniti je še tisto razlikovanje med
visoko in malo umetnostjo, kjer predstavlja visoka umetnost na-
vadno sinonim za figuralno umetnost, nizka pa sinonim za ljudsifo
in ornanientalno umetnost. Razen tega meri ta ločitev tudi na razliko
med osebnostno in neosebnostno umetnostjo.
Tudi ljudska umetnost današnjih etnografskih kultur se loči
precej točno v pravkar navedene skupine, ena najvidnejših je ločitev
v figuralno in ornamentalno umetnost. Navadno se figuralna
sestavina ljudske umetnosti smatra za usedlino oz. pogreznino visoke
kulture in umetnosti. V mnogih primerih je taka sodba gotovo pra-
vilna, ker delujejo razni izdelki visoke umetnosti s sugestivno silo
ne toliko na fantazijo, kolikor na ustvarjalno razpoloženje ljudskega
umetnika. Vendar pa ni vsa figuralna ljudska umetnost odsev vi-
soke. Prazgodovina pokaže, da so ravno tako imenovane višje lovske
kulture imele umetnost, ki se je zelo nagibala k figuralnosti, seveda
predvsem v smislu živalskega motiva. Človeški figuralni motiv se pa
v Evropi prvič pojavi v območju poljedelskih kultur, namreč že ome-
njenih aurignacienskih postaj. Kakor je geneza in nadaljnja usoda
figuralnega motiva za enkrat še zavita v temo, je vendar toliko gotovo,
da sodelujejo tudi pri današnjih etnografskih, figuralnih stilih mno-
gokje prastare tradicije prazgodo^'inskega datuma.
Popolna gotovost vlada glede prehistorične geneze pri etnograf-
skih stilih orna mentalnega značaja. V današnjih ornamen-
talnih stilih Evrope ni elementa, ki ne bi imel svojega rodovnika v
najstarejših evropskih kulturah, deloma v pozno in epipaleolitičnih,
posebno pa kasneje v neolitičnih.   Neolitska umetnost se pogosto
Prazgodovinske osnove slovenskega narodopisja 75
istoveti kar z umetnostjo kmeta in kot taka z geometrično umetnostjo
ornamentalnega stila. Dejansko je pretežni značaj neolitske umetno-
sti ornamentalen, kar dokazujejo že imena kot spiralno, linearno ali
ubodnotrakasta keramika itd. Ker živi kmet še na stopnji neolitika
in sicer i konkretno empirično i psibologično, so razumljivi tudi mno-
goštevilni relikti geometrizma in ornamentalizma širom po Evropi, ki
pa samo jasno dokazujejo, da je psihološka kontinuiteta med seda-
njostjo in prazgodovinskimi stopnjami močnejša, nego se splošno
misli. Za ta del ljudske kulture velja nesporno, da je sodobna etno-
grafska realnost le v sedanjost podaljšana prehistorična realnost.
Ni pa čisto pravilno, geometrični ornamentalni stil absolutno
istovetiti s kmečko umetnostjo. Že v paleolitiku se drži zgodnje po-
ljedelske kulture figuralni motiv, še bolj pa velja to za kasnejše,
neolitske kulture; zlasti so prednjeazijske poljedelske kulture cen-
trum figuralnega motiva, ki se je pojavil povsod tam, do koder je
segel vpliv teh kultur. Geometrizem na področju evropskih poljedel-
skih kultur tedaj ni a priori in absolutno last poljedelca, temveč naj-
brž samo značilen izraz sinteze teh kultur z visokimi, a še ni popol-
noma jasno, katerih. Treba bi bilo zato najprej določiti geometrizem
oz. ornamentalizem, ki je specifičen za umetnosti poljedelskih kultur,
ker se zdi, da je strogi ornamentalizem v Evropi last nordijskih kul-
tur oz. tistih etnološko-iprehistoričnih prakultur, ki so ga ostvarile v
nordijskem prostoru."
Posebej je prazgodovina važna za raziskavanje tistega velikega
področja pojavov, ki jih nekateri etnologi nazivljejo s skupnim ime-
nom e r g o 1 o g i j a'' in ki obsega stanovališče, hiše, naselbine, nošo,
orodje za obdelovanje polja in živinorejo, priprave za lov, orožje,
izdelovanje raznega posodja, prevozna in prometna sredstva itd. itd.
Izmed navedenih kulturnih elementov je zadnje čase najbolj napre-
dovalo poznavanje človeških bivališč, zlasti hiše.
Do nedavna se je etnografija pri raziskavanju hiše zadovolje-
vala z deskriptivnim delom, spopolnjenim kvečjemu z interpretacijo
ali v smislu tehnološke ali klimatično-geografske odvisnosti in po-
dobno, dočim se hiša ni smatrala za spomenik kulturne zgodovine,
etnično opredeljenega nosilca, socialno in gospodarsko določene kul-
ture, sploh pa ne za spomenik, čigar tradicija bi segala nazaj preko
časov prvega pojava njenega nosilca na odnosnem teritoriju, šele v
" Pregled teorij o ljudski umetnosti O. Erich in R. B e i 11, Wörter-
buch der deutschen Volkskunde, 1936, 456 si., z obširno etnografsko lite-
raturo. — Za prazgodovinsko umetnost M. Hoernes - O. Menghin,
Urgeschichte der bildenden Kunst in Europa, 3. Aufl. 1925. — Probleme
nastanka umetnosti in njene delitve v figuralno (l'art figure) in ornamen-
talno (l'art décoratif) obravnava H. Breuil, Les origines de l'art, 1925,
in Les origines de l'art décoratif, 1926. Dalje Fr. Boas, Primitive Art,
1927. H. Kühn, Kunst und Kultur der Vorzeit Europas, 1925. Adama
van Scheltema, Die altnordische Kunst, 1923. I s t i : Die Kunst un-
serer Vorzeit, 1936. I s t i : Die Kunst v Eberl, Reallexikon, Bd. VII, 1936.
0 \v. Schmidt in W. K o p p e r s. Ergologija zastopa tukaj mate-
rialno kulturo. Xa splošno ta naziv v etnološkem slovstvu ni prodrl.
76 R. Ložar:
zadnjem času so se pod vplivom etnologije kulturnohistorične smeri
razmere predrugačile.'' Etnografiji pa sedaj tudi ni bilo več težko
preurediti svoje nazore o hiši in njenem razvoju, saj je prazgodovina
nagrmadila zadnja desetletja tolikšno množino primerov prazgodovin-
ske hiše in raznih njenih tipov, da mimo njih ni več nikomur možno
iti. Iz tega materiala sledi nesporno, da so praoblike današnjih hišnih
tipov širom po Evropi doma v neolitiku in da predstavljajo sledeča
obdobja, to je doba brona in železa, tudi za iprazgodovinsko hišo sto-
letja razvoja, kontaminacije tipov, njih etnološke specializacije in
bogato zakladnico splošnih ter posebnih elementov njenega prouče-
vanja.*
Kar velja o hiši, velja tudi o vasi oz. o oblikah naselij,'^ četudi
je zadevno gradivo nekoliko manj bogato. Velja pa prav tako tudi
o noši in o vseh ostalih gori omenjenih kulturnih elementih, za kar
naj zadostuje ta ugotovitev.
Iz splošnega pregleda oz. uvoda v odnose med etnografijo in
prazgodovino je postalo zadosti razvidno, kako važno gradivo in po-
bude lahko nudi poslednja prvi. Moderna etnografija se je temu pri-
merno že preuredila. Neobdelana mora ostati na tem mestu vloga,
ki jo ima poznavanje prazgodovinske kulture za sodobno ljudsko kul-
turo in prosveto pri posameznih narodih Evrope.
3. Prazgodovinske osnove slovenske etnografije
Pojasnitev odnosov med etnografijo in prazgodovino s posebnim
ozirom na Slovenijo se mora izvršiti po vidikih, očrtanih v prejšnjem
po-glavju.
Trojica lovec-poljedelec-nomad je zastopana na našem ozemlju
že v najstarejši dohi njegove poselitve. Ozemlje Slovenije je bilo po
doslej znanih ugotovitvah prvič poseljeno v mlajšem paleolitiku (Ol-
ševa. Njivice itd.).^" Pri teh alpskih postajah ne gre za nikako po-
ljedelsko kulturo, temveč za usedline primitivnega lovstva. Kako je
z višjimi oblikami lovske kulture pri nas, še ni popolnoma jasno.
Za njen večji razmah naše ozemlje ni bilo posebno pripravno in ni
dajalo potrebnih pogojev. Verjetno je, da jih v neolitiku zastopa kul-
tura stavb na kolih.
Popolnoma dognan je za naše ozemlje pojav poljedelca v mlaj-
šem neolitiku, vsaj v višjih oblikah kulture. Ta čas so geografsko-
klimatične razmere omogočile obsežnejšo kolonizacijo. Postaj je za
Prim. o tem W. Schmidt, Handbuch der Methode der kultur-
historischen Ethnologie, 1937, 279 sl.
Slovstvo o prazgodovinski hiši je že tako obsežno, da ga tu ni mo-
goče niti v izvlečku navajati. Precej dobro zbrana nemška etnografska lite-
ratura pri B. Huppertz, Räume u. Schichten bäuerlicher Kulturformen
in Deutschland, 1939, 167 sl.
9 Lit. Huppertz, 1. c. 120.
Literatura pri R. Ložar, Razvoj in problemi slovenske arheološke
vede (Zbornik za um. zgod. 18, 1941, 129 sl.). i
Prazgodovinske osnove slovenskega narodopisja 77
zdaj šele majhno število, mnogo več je prostih najdb, ki se drže pre-
delov, označenih z izdatnimi sloji puhlice in torej pripravnimi za
poljedelstvo. Zgodovina kmeta na slovenskem ozemlju se mora pri-
četi pri neolitskem poljedelcu.^^
Tretji nosilec, nomad, je direktno najmanj prijemljiv. To je
razumljivo, ker življenje nomada nima niti stalnih oblik stanovanja
niti takih oblik socialnega in gospodarskega življenja, da bi podobno
kot kmetovalčeve pretrajale stoletja. Bivališče nomada je šotor, jurta,
ki jo ob odhodu v druge kraje družina vzame s seboj. Nomad pa je
oprijemljiv pri nas posredno preko raznih kulturnih elementov, ki
kažejo, ali in kako je nomadska kultura zastopana v naši sodobni
etnografski resničnosti.
Za etnografijo sledi že iz povedanega nujno, da mora upoštevati
dejstva prehistoričnega razvoja kultur na naših tleh, ki pozna v jasno
opredeljeni obliki omenjeno klasično trojico nosilcev etnografskih
kultur. Nadaljnje dokaze mora prinesti pregled gospodarskih in osta-
lih oblik kulturnega življenja.
Skoraj glavni del etnografskega gradiva tvorijo orodja, potrebna
za gospodarjenje, če nič drugega, že samo to dokazuje važnost go-
spodarstva v življenju ljudske kulture. Gospodarstvo zato je in kjer
še ni, mora tudi postati enakopraven predmet etnografskega raz-
iskavanja kot n. pr. običaji, umetnost itd. Raziskavanje slovenskega
gospodarstva z etnografskega stališča je še v povojih, drugače pa je
v tem pogledu pri naših sosedih. Zato sledeče vrste nimajo nobenega
drugega cilja, kot opozoriti na njegovo potrebo tako zaradi spozna-
nja gospodarskih oblik naše domovine kakor zaradi izpopolnitve naše
etnografije.
Izmed trojice nosilcev ljudske kulture v današnji naši etnogra-
fiji lovec z lovstvom ni več zastopan v oni primarni obliki,
kjer je uspeh posamezne lovske kampanje odločal tudi o življenju
človeka in njegove družine. Kot taka osnovna gospodarska oblika je
lovstvo torej iz naše kulture izginilo podobno kot iz ostalih evrop-
skih. Ohranilo pa se je nekako na robu življenja oz. borbe za obstoj
kot izpopolnilo pridobivanja hrane, morda ne toliko na deželi koli-
kor v mestih, in kot opravek določenih socialnih plasti, zlasti meš-
čana, ki je v tem oziru samo nadomestil svoječasnega plemiča, če-
prav pa to lovstvo nima niti značaja samostojne gospodarske in kul-
turne enote, recimo kulturnega kroga, niti ni več teritorialno
določeno, kar je svojčas bilo, temveč je prepredlo kot staničje raz-
padlega organizma drug organizem, mora vendar njegovo raziska-
vanje izhajati iz prazgodovinskih primerov lovstva. Že omenjene pa-
leolitske kulturne postojanke za to najbrž ne prihajajo več toliko v
poštev, ker nimajo razvitih višjih oblik, tem bolj pa kultura stavb
na kolih s svojim izredno razvitim značajem lovske kulture. Zlasti
"J. Klemene, B. Saria. Blatt Ptuj, 1936. Ista: Blatt Roga-
tec, 1939.
78 R. Ložar:
velja to za kontinuiteto in tipološke sorodnosti v ergologiji.^- Ena
izmed najvažnejših nalog naše etnografije je, rekonstruirati na pod-
lagi številnih ostankov ves lovskokulturni kompleks slovenskega
narodopisja. Tedaj se bodo poleg etnoloških paralel pokazale tudi
jasne prazgodovinske vziporednice. Pojasniti se mora tudi vprašanje,
kateri današnji element je prevzel etnološko funkcijo lovstva.
Drugače je s poljedelcem. Današnji poljedelski predeli Slo-
venije se v glavnem ujemajo z onimi, ki so bili urbarizirani v neoli-
tiku. Prvi pogoj študija v tej smeri je zlasti podrobna analiza sodob-
nega poljedelskega gospodarstva Slovenije v etnografskem pogledu.
Neolitsko poljedelstvo je gotovo že poljedelstvo višje vrste, »je plužno
gospodarstvo (Pflugbau), oratarstvo. Klasična tla zanj predstavlja
puhlica. Razvojno starejša stopnja je poljedelstvo, ki pluga še ne
pozna ali siploh ne pozna in ki se poslužuje za obdelavo zemlje le
navadnih motik, kopačic, srpic in podobnega, torej nekako vrtnarstvo.^*
Etnološko določenega kroga nižjega poljedelstva v naši etno-
grafski realnosti ni, je pa pomešano na vseh koncih in krajih med
oratarstvo. Vrtnarstvo oz. nižje poljedelstvo kaže pri nas danes dvoj-
no lice:
1. ta oblika rastlinogojstva se pojavlja pretežno v spremstvu na-
ših mest, ki prejemajo od tod zelenjavo;
2.. na deželi je vrtnarstvo te vrste podlaga za razvoj svinjereje.
V zvezi s tem se pojavljajo neke prehistorične paralele. Tako je po-
ljedelstvo v kulturi kolišč obstalo na stopnji nižjega poljedelstva,
predvsem pač zaradi geografsko-klimatičnih pogojev, toda za gotovo
tudi zaradi celotnega značaja te kulture." Zanimivo je, da se cen-
trum nižjega poljedelstva še danes nahaja v območju prazgodovin-
ske kulture, to so južna predmestja Ljubljane (Krakovo, Trnovo),
imajo pa tak značaj tudi kulture na Barju. Druga zanimivost je vi-
soko razvita svinjereja na Gorenjskem; svinjereja je razvojni korelat
vrtnarstva.^"
^2 Lovska komponenta ljubljanske kulture (prim. o tem moj spis
Študije o ljubljanski keramiki, Glasnik Muz. dr. za Slovenijo, XXII, 1941,
1 sl., je dobila nehote potrdilo v povestnem ciklu Bobri pisatelja-lovca
J. Jalna. Zanimivo je opazovati nekatere poteze, ki označujejo razlike
med visokoalpskim in nižinskim lovom.
13 E. Hahn, Entstehung der Pflugkultur, 1911. Isti: Von der
Hacke zum Pflug, 1914. Fr. Graebner, Ethnologie (v Kultur der Ge-
genwart, III, 5, 1923, 525). \V. Ko p p er s , Die menschliche Wirtschaft v
W. Schmidt - W. Koppers, Völker und Kulturen (Der Mensch aller
Zeiten, III. Bd., 1924). O. Menghin, Weltgesch. der Steinzeit, pri za-
devnili poglavjih.
" Znano je dejstvo, da se kulture stavb na kolih pri današnjih pri-
mitivnih narodih rade drže močvirskih predelov, kar jih tudi v veliki meri
varuje pred vplivi močnejših kultur. V švicarskih koliščih je zastopano
oratarstvo v večji meri.
1^ M e n g h i n , 1. c, 274 označuje poseben kulturni krog po gospo-
darski panogi svinjereje (Schweinezüchterkulturen); bolje oprijemljiv je
ta krog šele v raezolitiku. V paleolitiku mu tipološko ustrezajo kulture
pestnjakov (Faustkeilkulturen). Prim. tudi Menghinova izvajanja str. 467.
Prazgodovinske osnove slovenskega narodopisja 79
Med poljedelske oblike gospodarstva spada tudi vinogradništvo,
ki je z etnografskega stališča prav tako neobdelano, čeprav je naša
narodna pesem polna Dionizovega elementa in je v senci trte zbrano
zavidljivo bogastvo ljudskega blaga. Prazgodovinsko poreklo vino-
gradništva ni še utrjeno, upoštevati pa je dejstvo, da se neolitske pro-
ste najdbe na robovih Dravskega polja presenetljivo točno drže vino-
gradniških predelov. Prvo izpričano sporočilo o vinogradništvu na
slovenskih tleh je rimskega datuma, spet pa najbrž ni brez pomena,
da leži centrum v osrčju omenjenih prehistoričnih najdb. Vinograd-
niške kulture so v predzgodovinskem času le težko prijemljive.
Končno nomad. Nomad je pravi zastopnik živinorejca, dočim
nižji lovec nikdar ni, višji pa le pogojno. Zakaj se na našem ozemlju
ni mogla razviti nomadska kultura, je bilo že povedano. K navede-
nim vzrokom se pridružuje še ta, da ravno nomadizem kaj kmalu rad
opusti svojo prvotno pravo obliko, brž ko se združi ali nasloni na kako
drugo kulturno plast, recimo na poljedelstvo. Iz te združitve poženejo
potem skoraj redoma visoke kulture. Naše ozemlje je danes prosto
slehernih čistih oblik nomadizma. To je deloma čudno, ker je v pra-
zgodovini in kasneje doživelo mnogo nomadskih invazij. O prvi taki
invaziji, ki se je izvršila konec neolitika, spričujejo ostanki oziroma
sledovi tako imenovane vrvičaste keramike, raztreseni precej obilno
po naši domovini. Med drugim je ta invazija zajela tudi kulturo na
Ljubljanskem barju, kakor je bila sploh važna v poznoneolitski dobi.
Te keramičarje smatrajo nekateri za prave nosilce indogermanizacije.
Druga, v podobnem smislu interpretirana kultura so ljudje, za ka-
terih keramiko so značilne zvončaste čaše. Tudi ta oblika je zasto-
pana pri nas. O značaju teh ljudi si znanstveniki še niso na jasnem.
O invaziji Hunov, Avarov in Turkov je zadosti znanega; so rano-
zgodovinske.
Prav zaradi že omenjene prirojene tendence nomadizma k tvorbi
višjekulturnih oblik je razumljivo, da po njem danes ni več direktnih
sledov. Ostanek nomadskega gospodarstva je skrit v poletnem no-
madizmu naših planšarskih kultur, ki pa je večinoma prislonjen k
poljedelskim podlagam. Izmed hišnih tipov je v zvezi z nomadizmom
najbrž še ta ali ona stavbna oblika v okviru naših pastirskih kultur.
Konkretno kontinuiteto s prazgodovinskimi je težje poočititi zatega-
delj, ker je ostalina prazgodovinskih nomadov skrajno majhna in
neizrazita. Kljub temu pa žive še močni sledovi v posameznih kul-
turnih vrednotah, tako zlasti v naši narodni ornamentiki.
Zasledovanje elementov lovske in nomadske kulture v naši etno-
grafiji spada med njene težje probleme. Etnografija ima tu dolžnost,
skrbno zbirati gradivo, ki ga more spravljati v organične sestave in
zveze samo etnologija s svojimi bogatimi znanstvenimi sredstvi in
pripomočki. Interpretacija teh kultur je zato klasično etnološko
opravilo.^''
18 V zvezi z lovstvom, poljedelstvom in živinorejo so številni običaji,
ki so dragoceno kulturno blago samo po sebi, razen tega pa še viri za druga
80 R. Ložar:
Še težje je raziskavanje ostalih kulturnih oblik, socialne, ple-
menske in državne organizacije, ki je tudi v izključni meri zadeva
etnologije. Prazgodovina je v tem oziru sama popolnoma odvisna od
etnologije, kar je razumljivo. Glavni viri za študij teh pojavov so pri
nepismenih ljudstvih običaji, socialne starožitnosti, šege, verovanja
itd., ki pa se v zemlji ne ohranijo in sploh nimajo značaja spomeni-
kov tako imenovane materialne kulture. Zato je etnografija tu še
bolj nego v prejšnjem primeru navezana na izkustva in pomoč etno-
logije.
Precej drugače je glede naše etnografske umetnosti.
O ljudski umetnosti Slovencev je bilo napisanih že lepo število raz-
prav, med njimi takih s tehtnimi izvajanji. Za večino izmed njih je
značilno, da niso iskale nobene zveze z našo prazgodovinsko umet-
nostjo. Deloma je to razumljivo in pri večini izmed njih sploh ni
bilo potrebno, ker obravnavajo tvarino, ki je pod nedvomnimi vplivi
visoke umetnosti in torej iz zadnje faze etnografskega razvoja." Pri
onih maloštevilnih spisih, posvečenih naši narodni ornamentiki, ki
je za študij ljudske umetnosti vir prve vrste, se je pa značilno takoj
pokazala potreba interpretacije s pomočjo prazgodovinskih paralel,
kar dokazujeta Sičev predgovor k belokranjskim pisanicam in Bar-
letov članek o istem predmetu.
Naša etnografska umetnost vsebuje več določeno med seboj raz-
likujočih se stilov, opaznih predvsem v ornamentiki. Tako tvori Go-
renjska samosvoje območje naturalističnega rasitlinskega okrasa, ki
ga v taki obliki nima nobena druga pokrajina, v nasprotju z njo pa
je n. pr. Bela Krajina območje geometričnega ornamenta abstraktnih
oblik. Dolenjska in srednja Kranjska sta v glavnem področji stilnih
prehodov.1"
Prehistoričnega porekla je nedvomno velik del belokrajinskega
geometrizma. Sič pravi, da spominjajo ornamenti pisanic na okrase
lončenega posodja iz Podzemlja.^" To opažanje je treba spopolniti v
tem smislu, da na hallstattskodobni ornament keramike iz Grma pri
Podzemlju izmed motivov pisanic spominja zlasti spiralno drevesce,
dvojna voluta, imenovana steljica.^^ Ta motiv so zanesli v Belo Kra-
razmotrivanja. Rekonstrukcijo posameznih navedenih krogov omogoča zla-
sti tudi zbiranje tega gradiva. V zadnjem času obravnavajo z uspehom in
po sodobnih metodah običaje F r. Kotnik, B. Orel in F r. M a r o 11.
Prazgodovina lahko črpa tu marsikaj za izpolnitev v njej obstoječih vrzeli.
1' Sem spadajo spomeniki kot so panjske končnice, slike na šipo, po-
slikani stropi v cerkvah itd., tudi poslikano pohištvo.
18 J. Barle, Pisanice iz Bele Krajine. Izv. Muz. dr. III, 1893. 233.
A. Sič, Narodni okraski na pirhih in kožuhih, 1922.
1» O tem je v raznih svojih spisih razpravljal pok. S. V u r n i k.
2" Izkopanine v arheol. zbirkah Nar. muzeja v Ljubljani, A. M ii 11 -
ner, Typische Formen 1900, Taf. XV.
21 Vsak ornamentalni motiv se drugače imenuje. Podobno pri naših
čipkah, vezeninah. Gl. Barle, 1. c. Sič, 1. c. ter B. R a č i č v Popotniku
XLIII, 1922, 138
Prazgodovinske osnove slovenskega narodopisja 81
j ino najbrž ilirski prebivalci.^'-^ Geometrični, pretežno trikotniški in
rombični ornament ter cikcakasta motivika so pa mnogo starejši, so
ostanek neolitskega, premočrtnega trakastoornamentnega stila. Tako
tolmačenje se bo marsikomu zdelo morda neumestno, češ, kako naj
bi se bili obdržali preko toliko stoletij in tisočletij isti in podobni moti-
vi, ko dejanske kontinuitete ni. Zato imajo poskusi, razložiti te motive
in njih celotni stil lokalno, morda več verjetnosti. Toda »lokalna
interpretacija« v tem primeru res ne more razložiti pojava geome-
trizma v Beli Krajini, ker ni omejen samo na pisanice, temveč se
ponavlja tudi v ostalih izdelkih (vezeninepa tudi v glasbi ima
Bela Krajina popolnoma analogne značilnosti.^^ Upoštevati je tudi
treba, da belokrajinski geometrizem ni osamljen, temveč da obstoji
v vzhodni Evropi cela vrsta takih stilov; prvi podoben je doma v
Slavoniji, enaki so na Slovaškem itd. Geografska slika njihovih oze-
melj nesporno kaže, da so to le še otoki svojčas strnjenega področja
geometrizma te vrste, ki je prazgodovinskega porekla.
Kar se njegove karakteristike tiče, je stil belokrajinskega geo-
metrizma namreč zelo podoben geometričnim stilom, ki jih je na
svojih invazijah širom po Evropi ustvarjala na podlagi starejših avto-
htonih elementov vrvičasta keramika, to je ona nomadska skupina,
ki je ob koncu neolitika dosegla ozemlje naše domovine. Njene sle-
dove hranita kulturi na Ljubljanskem barju in v Vučedolu, pa tudi
Butmir. Lokalno varianto tega stila vsebuje tudi keramika na Vino-
meru pri Metliki.^'' Belokrajinski geometrizem je zato nedvomno osta-
nek prazgodovinske tradicije in sicer tako po svojih motivnih ikakor
po psiholoških sestavinah. Važne so nakazane zveze z nomadsko
kulturo, ki bi jih bilo treba še podrobneje zasledovati.
Za stil gorenjskega ornamentalnega naturalizma ne nudi naša
prazgodovina nobenih paralel. Očividno je ta stil v svojih osnovah
povsem ranozgodovinski, zraven tega pa poln visokokulturnih, novo-
dobnih vplivov iz sosednjih etnografskih teritorijev. Deloma podoben
tip vegetabilnega polnaturalističnega ornamenta pripisuje K u s -
Nikolajev vplivu nomadov.^^ Kako pride nomad do rastlinskega
motiva kot adekvatnega stilnega izrazila, ni popolnoma jasno, ver-
jetno pa je, da je prišel ta ali oni motiv s Turki v Evropo. Toda za
enkrat bi bilo treba šele preiskati, če je v prvotni domovini zares last
nomadov. Blizu nomadov v Aziji obstoje močne poljedelske kulture.
22 Prvotna oblika motiva je geometrična dvojna spirala ali voluta,
tako že Barle točno str. 235. Podobna oblika na keramiki iz Grma je de-
rivat ali odkladnina spiralne ornamentike, prim. moj spis Ornamentika
noriško-panonske kamnoseške industrije (ČZX 29, 1934, 137 sl.). — O neo-
litskih motivih v hrvatskih ornamentih je pisal M. Kus - Nikolajev.
Prim. tudi M. Gavazzi, Zbornik za narod, život i obič. 27, 1929, 1.
2^ A. Sič, Narodne vezenine na Kranjskem, II, 1918: Belokranjske
vezenine.
2'' S. V urnik, Študija o glasbeni folklori na Belokranjskem, Etnolog
4, 1930/31, 165 sl.
25 R. Lož ar v Glasniku Muz. dr. XXII, 1941, 125 sl.
26 Etnolog 4, 1930/31, 146 sl.
82 R. Ložar:
deloma pa, in to posebno v Prednji Aziji, visoke kulture.-^ Rastlinski
ornament tega tipa je znan povsod kot svojina Ornamentik v visokih
kulturah.2* Zaradi končne jasnosti bi bilo treba tudi preiskati, ali
ne krije morda lovska kultura pogojev za pojav tega stila.
Podobno kot gorenjski stil tudi vzhodnoslovenski ornament pra-
zgodovinsko ni razložijiv; najbrž se tu v večji meri uveljavlja rano-
zgodovinska tradicija iz dobe naselitve.
Prav tako obstoje živi odnosi med etnografsko in prazgodovinsko
tako imenovano materialno kulturo. Sem spada v prvi vrsti
hiša, nato po redu ostali elementi (orodje, orožje, noša itd.).
Doslej ugotovljeni tipi prazgodovinskega stanovanja na naših
tleh so jama - zijalka, jama ali poljama na prostem, ki je vezana na-
vadno z zasilno prirejenim gornjim delom, stavba na kolih ter koča.
V dobi rimske okupacije se pojavi tudi zidana hiša mestnega tipa,
ki je pred tem časom neznana. V primeri s tem so stanovališča na-
šega ljudstva enega samega tipa: hiša, prvotno lesena, potem pa po
pokrajinah in časih precej različna glede kombinacije lesenega in
zidanega dela.^"* Zasilna stanovahšča sem skoraj ne morejo šteti,
ogljarska koliba, zgrajena iz lubja, pastirski stan itd. tvorijo obliko
zase. Iz tega sledi, da so iz te realnosti izginila jamska in poljamska
stanovanja ter kolišča. V prazgodovini zelo razširjen tip stanovanja
s stenami, zgrajenimi iz protja in ometanimi z blatom, živi marsikod
še danes, a se je zlasti zaradi žive gradbene delavnosti po prejšnji
svetovni vojni umaknil trpežnejšim tipom.
že iz tega bi kdo zaključil, da je stikov med našo kmečko hišo
in prazgodovinskim stanovanjem bore malo, če ne sploh nič. Pa ni
tako. Ugotovljeno je, da vsebuje naša domovina več točno omejenih
hišnih tipov, ki se drže določenega ozemlja, tako da obstoji več hiš-
nih okrožij ali pokrajin.'"* Ti krogi niso vsi nastali pri nas, temveč
so vmes odrivi, ki jih pošiljajo na naše ozemlje sosednji krogi, de-
loma pa gre med njimi za zelo stare elemente, ki segajo nazaj v pred-
selitveni, to je prazgodovinski čas. Najmanj »prazgodovinskega« ima
trenutno na sebi centralnoslovenska hiša (po Vurniku), kar je naj-
brž vzporeden pojav naturalistični, vegetabilični ornamentiki in se
njega geografska razširjenost ujema s teritorijem te hiše. čisto dru-
gače pa je na robovih. Na severnem robu ozemlja se je še ohranila
tako imenovana »dimnica«.^i Ozemlje, ki ga zavzema dimnica ob
2^ Graebner, Ethnologie, str. 500 sl.
28 Graebner, str. 566.
29 A. M e 1 i k , Slovenija, I, 2, 1936, str. 530 sl. O naši kmečki hiši so
pisali številni domači in tuji avtorji. Literatura do 1. 1931. je pri Vur-
niku, Kmečka hiša Slovencev na južnovzhodnem pobočju Alp (Etnolog 4,
1930/31, 29 sl.). Prišteti je še J. Lokarjev spis Belokranjska hiša (Car-
niola, III, 1912, 1). Prim. tudi J. Karlovšek, Slovenski domovi, 1939.
3" Po B. S c h i e r u Hauslandschaften. Hauslandschaften und Kultur-
bewegungen im östlichen Mitteleuropa, 1931.
31 Literatura pri Vurniku, 1. c, razen tega še V. v G e r a m b ,
Die Kulturgeschichte der Rauchstuben v Wörter u. Sachen, IX, 1924, 1, ter
A. Haberlandto Gerambu v Wiener Ztschr. für Volkskde. 29, 1924, 81.
Prazgodovinske osnove slovenskega narodopisja 83
času razprav Murka, Geramba, Basa in Vurnika, je
njeno poslednje zatočišče; nekoč je bilo to ozemlje brez dvoma mnogo
širše.^^ Naziranja o dimnicah gredo pri avtorjih precej narazen, do-
čim izvaja Baš Kobansko dimnico iz pohorske prazgodovinske hiše^*,
nagiblje Geramb k srednji rešitvi, po kateri je k osnovnemu tipu,
najbrž prehistoričnemu, pristopil nov vzhodni element, peč, in stvo-
rit dimnico; peč so prinesli s seboj Slovani. Vurnikovo stališče
ni tako jasno, določno le osporava prazgodovinsko provenienco.^*
Nedvomno prazgodovinsko jedro dimnice je prostor z ognjiščem.
Za to jedro so prinesla Schmidova izkopavanja na Pohorju drago-
ceno gradivo, čigar mlajši primeri že vsebujejo tudi lopo na čelu
hiše;^^ & tem so odnosni primeri postali megaronski. Ta tip hiše je bil
tudi na Vačah glavni tip.^" Ta tip pa ne prihaja v poštev samo za
dimnico, temveč prav tako za ostale slovenske hišne tipe, ki še vedno
vsebujejo v sebi megaronsko sestavino, dasi se je celotni talni
načrt kasneje popolnoma spremenil. Toda tudi megaronsko organi-
zirane talne načrte bo menda še uspelo najti, take namreč, ki nimajo
v podolžni smeri organiziranih prostorov, temveč v čelno-prečni. Ako
še obstoje, in to kjer koli, so nedvomen relikt prazgodovinske hiše.
Enako zanimive so hiše na južnem in zapadnem robu sloven-
skega ozemlja, med katerimi je posebno važen tip tako imenovane
vrhhlevne hiše (A. Melik), kjer je v nadstropju nad hlevom
dom. Rekli smo že, da se je pri nas popolnoma izgubil tip hiše na
kolih, dočim ga na jugovzhodu, v konservativnejših predelih, poznajo
še vedno v obliki raznih recentnih stavb na kolih.Pri nas so danes
na kolih kvečjemu kašče ali podi in pa znane vzhodnoslovenske su-
šilnice za koruzo. Zelo mogoče je, da predstavlja tip vrhhlevnega
doma tisto hišno obliko, katere najstarejše osnove so dane v prazgo-
dovinski stavbi na kolih, ki je podobna nadstropna stavba. To nazi-
ranje se čedalje bolj ustaljuje pri glavnih inozemskih raziskovalcih
hiš=** in ga potrjujejo razmere na naših tleh; teritorij teh hiš je iden-
tičen z ozemljem, ki je nastalo v območju ljubljanske kulture, to je
naših stavb na kolih, recentne slavonsko-bosanske stavbe so pa sploh
konkreten odsev pod vplivi slavonske kulture (Vučedol) stoječih kul-
tur ob srednji Savi in Dravi ter ob južnih pritokih Save.
Za točno tipološko in razvojno sliko naših hiš ter njihovih po-
krajin oz. območij je treba opraviti še osnovna preddela, zlasti zbrati
^2 A. Stege nšek v Časopisu za zgod. in narodop. 4, 1907, 180.
3» Kobanski hram v ČZN 23, 1928, 1 ter ČZN 25, 1930, 250 sl.
2* 1. C 46. Njegovi argumenti pa ne drže.
35 W. S c h m i d , Die Ringwälle des Bacherngebietes (Mitteil. d.
Prah. Kommis., Wien, Bd. II, 1915, 278 sl., Bd. II, 1924, 365 sl.).
36 Vače (Glasnik MDS XX, 1939, 96 sl.).
3' V. Ć u r Č i Ć , Rezente Pfahlbauten von Donja Dolina in Bosnien
(Erg. - H. IX. Zeitschr. österr. Volkskunde 1913). Tudi v posameznih pre-
delih Švice še vedno živi stavba na kolih.
38 B. Schier, 1. c, A. Helbok, Haus und Siedlung (Deutsches
Volkstum, Bd. 6, 1937, str. 32); B. Hup p er tz v n. d. 204 sl.
84 R. Ložar:
gradivo. Stege nšek je že 1. 1907. nakazal metodične vidike za
tako raziskavanje in je že tedaj poudaril potrebo individualnega ob-
ravnavanja razvojnih tipov, posebno pa zgodovinskega gledanja na
stvar; lahko se reče, da slovensko narodopisje ni še izpolnilo niti ene
tam začrtane naloge.
Kar se tiče gospodarskih poslopij našega etnograf-
skega prostora, je prazgodovinska tradicija pri njih manj verjetna,
pa tudi če obstoji, še ni znano zadevno gradivo.^" Isto velja o nasel-
binah. Za zdaj še ni znana pri nas nobena prazgodovinska vas, z
izjemo stavb na kolih, ki so primer vasi v smislu te kulture, ostali
izkopani objekti pripadajo bolj ali manj točno tipu samotnega doma.^"
Ta tip je morda eden zelo važnih virov za spoznanje etnoloških kultur
na našem ozemlju.
Oprema hiše, predvsem kuhinje, je pri nas še do nedav-
nega časa obstajala samo iz lesenih in glinastih izdelkov. Dočim pred-
stavljajo leseni izdelki prakulturno stopnjo, predkameni stadij, je
lončena roba dokaz višje kulture. Toda tudi posodje je bilo prvotno
v veliki množini ali leseno ali napravljeno iz živalskih mehov ali pa
iz rastlinja in sploh iz naravnih tvorb (buče itd.). Preseneča vselej
majhno število keramike v staroslovanskih najdiščih, kar diame-
tralno nasprotuje prehistoričnim razmeram. Iz tega sledi, da so stale
naše prehistorične kulture deloma na mnogo višji stopnji kot pa novo-
došla staroslovenska, ki je v tej in oni potezi prakulturnim razme-
ram sorodna.^i Leseno je bilo večinoma tudi orodje in deloma celo
orožje, izdelano doma in po tradicijah, ki so zelo stare. Iz podobnih
vzrokov, ki veljajo za opremo hiše, se tudi tu etnografija metodično
ne more bog ve kako okoriščati s prazgodovino, ker gre zopet za pra-
kulturne elemente ne toliko po formah, kolikor predvsem po tvorivu.
Pri nas se je pripisovala tem predmetom majhna važnost, zato so
zbirke v muzejih primerno skromne; precej drugače pa je glede tega
pri naših sosedih, ki so kmalu uvideli, da so ti izdelki najdragoce-
nejši spomeniki in viri etnografskih kultur.
Noša našega ljudstva kaže v posameznih pokrajinah zelo razhčne
poteze. A zopet se tisti deli, ki so nekako najstarejši, niso ohranili v
osrčju, temveč na robovih našega ozemlja. Ponovno se iz tega vidi,
da je bil v osrčju proces civilizacije v smeri visoke kulture mnogo
jačji in hitrejši nego na robovih in da je odtod odrival starejše ele-
mente na periferijo. Elementi današnje osrednje slovenske noše so
39 Etnografsko je obdelan na monografičen način pri nas samo kozo-
lec, A. Melik, Kozolec 1931, dočim za druga poslopja še ni študij. To
velja posebno tudi za naše pastirske stanove.
4" Tudi naselbine na Pohorju in na Vačah nimajo določnega značaja
vasi. Vendar se pa že v prazgodovini odražajo različne črte posameznih
tipov.
"•i Prakulturne elemente je dognal zdaj I. Grafenauer, Prakul-
turne bajke pri Slovencih (Etnolog XIV, 1941, 1) tudi v slovenskem ljud-
skem pripovedništvu.
Prazgodovinske osnove slovenskega narodopisja 85
po provenienci skoraj vsi visokokulturni, če ne sploh recentni,^-
ostalino starejših plasti hranijo le Panonija, Bela Krajina in pa po-
samezni osrednji deli sezonsko. Med elemente z zelo starim rodovni-
kom, segajočim v prazgodovino, sodijo pač kožuhi in oblačila iz kož,
rastlinska oblačila, obuvala in pokrivala iz lesa, dalje oblačila iz
primitivnih tkanin in podobno. Kožuhu podobno oblačilo z aplikami,
ako ne to, pa v kroju slično ogrinjalo je upodobljeno na znanem
moškem idolu z Ljubljanskega barja,^^ dočim vzorec ženskega idola
ni tako jasen, številne posameznosti je ohranila za študij noš pri nas
bogato zastopana venetska torevtika (situle, ciste) v svojih reliefnih
upodobitvah. Na situli iz Certose pri Bolonji je upodobljenih več
širokokrajnih pokrival po vzoru naših rateških pastirskih klobukov.**
Pokrivala pa so bila tudi lesena.*" Nad vse zanimiv je glinasti idol, ki
je bil najden v Mariboru in ki predstavlja žensko figuro v nekakem
krilu, naznačenem s paralelnimi vertikalnimi zarezami.*" Ta oblika je
po G e r a m b o v e m mnenju analogna nordijskemu krilu, sesto-
ječemu iz gosto navzdol padajočih niti ali vrvic, mogoče pa pred-
stavlja tudi prvotno oblačilo, napravljeno iz ločja in sploh rastlinskih
vlaken.*' Idol je lep primer prazgodovinske noše.
Kožuh, plašč ali suknjič iz rastlinskih vlaken, usnjata ali lesena
obuvala, tudi širokokrajna pokrivala, vse to kaže bolj ali manj dolo-
čeno ne samo v prazgodovino, temveč v okrožja nomadov; je to pastir-
ska noša, deloma še danes živa. Upoštevati je, da skoraj vsi prizori na
delih venetske torevtike predstavljajo dogodke ali morda celo običaje,
v katerih imajo veliko vlogo živali.
Rimska okupacija je ustvarila različne nove tipe noše, ki so rezul-
tat združitve italskih noš z lokalnimi tipi. O tej je ohranjenih mnogo
vzorcev na noriško-panonskih nagrobnih spomenikih iz rimske dobe.**
Priprave za izdelavo oblačil, obuval itd. so v izčrpnejši
množini, na razpolago šele od zgodovinskih časov dalje. Predhodniki
pa so doma v prazgodovini. Na Vinomeru so bila najdena vretenca v
zvezi z velikimi luknjami y zemlji, ki so po vsej priliki indiciji za
statve. Te ob neolitskem času niso nič nerazumljivega: kviltura kolišč
*2 Xa prvem mestu stoje razprave S. Vurnika v Etnologu I, 1926/7,
41 (avba) ter II, 1928, 1 (peča). A. Sič, Slovenske narodne noše, 1927.
\V. Schmid, Der Ursprung der krainischen Volkstracht (Carniola I,
1908, 39. V. V. Geramb, Steirisches Trachtenbuch I, 1932, II, 1937.
*3 Vodnik po zbirkah Xar. muzeja v Ljubljani, 1931; Arh. odd. str. 31
sl. 5.
** Hoernes - Menghin, Urgeschichte, str. 507, Abb. 1. Za take
klobuke gl. Sič, 1. c, in Geramb I, 38, Abb. 16.
*5 Lesen klobuk hrani Etnografski muzej. Xedvomno je tudi prazgodo-
vinska noša poznala leseno pokrivalo. O pranoši pripravlja daljšo študijo
F r. Kotnik.
Geramb,  Bd. I, str. 162, Abb. 80.
*' Podobne plašče so nosili še pred 100 leti okoli Brežic in v Zasavju
pastirji, Geramb Bd. I, 30, Abb. 10; 31, Abb. 11.
*8 G e r a m b I, 121 sl. Prim. je tudi rimske nagrobnike iz naših kra-
jev, n. pr. v Nar. muzeju v Ljubljani.
86 R. Ložar:
je hkrati centrum tkalstva, isto velja o trakasti keramiki. Stoječe,
pokončne statve z Vinomera so prazastopnik zgodovinskih primerov
tega tipa, hkrati dokaz, da je v neolitiku že znano tkano oblačilo.
Tudi za študij priprav za r i ib o 1 o v, lov na divjačino itd. nudi
prazgodovina marsikak podatek, omenjam samo razne primere trnka
in znane pasti z Barja. Končno tudi za razne obrti in trgovino
ne manjka predhodnikov v najstarejših dobah, niti ne za etnografske
elemente, ki so vzrastli v njunem območju. Različne dblike orodja, ki
so produkt fužinarstva in kovaštva, imajo staro, prazgodovinsko tra-
dicijo. Na videz se zdi morda marsikomu nesmiselno, segati na pr.
za primere predelavanja kovine tja v pozni neolitik na naše Barje,
kjer so izdelovali bakreno orodje in orožje, vendar so za oznako
našega ozemlja v etnološkem smislu tudi te stvari pomembne. Isto
velja o ljudskih prevoznih sredstvih, čolnih, splavih. Vi-
dimo, da je danes pri nas popolnoma neznana oblika iz drevesnega
bruna izdolbeni čoln, imenovan brunik ali dolbenka,*^ dočim je v
prazgodovini v več primerih znana iz dobe stavb na kolih na Barju,
živi pa na jugovzhodu našega ozemlja še danes.
Lice naše domovine v smislu notranjega in zunanjega prometa
je izoblikovala že najstarejša bolje znana prehistorična perioda, neoh-
tik. Struge rek so glavne prometne žile v najstarejšem času, za zunanji
promet skoraj izključno. Kakor je ob in po vodi brodaril, trgoval ter
potoval prehistorični človek od neolitika do rimske okupacije, tako
je ostalo isto stanje za njenega časa in ga ceste niso mogle čisto nič
izpremeniti, čeprav se bolj in bolj uveljavlja pot po kopnem. Ob teh
žilah nastaja samosvoj svet ljudskega življenja in prav gotovo niso
savski in drugi splavarji ter brodniki novega veka z vso svojo folkloro
nič novega spričo brodnikov, ki so istotam utirali pota pred sto- in
tisočletji z enakimi šegami in običaji, kar dokazujejo številni rimski
napisni kamni, najdeni v Zasavju ter posvečeni od brodnikov in čol-
narjev kot zaobljube ali votiva vodnim božanstvom rimskih imen,
ki pa so po vsej priliki le nadomestila stare domače demone.""
4. Sklepna razmotrivanja
Našteti primeri prazgodovinskih elementov slovenskega narodo-
pisja so le primeri in ne predstavljajo celotne skupine v poštev priha-
jajočega gradiva. Konkretno vrednost znanstvenega materiala imajo
ti primeri le tam, kjer se je etnografija že preusmerila v smislu histo-
ričnih struj in v skladu z etnološkimi dognanji za svoje izhodišče ne
jemlje poslednjih, to je recentnih oblik etnografskih kultur, temveč
praoblike. Vsi primeri pomenijo kot sinteze neke vrste kontinu-
iteto  med prazgodovinskimi kulturami oz. njih posameznimi ele-
¦»9 Brunik je ižanski izraz, dolbenka je vzhodnoslovanska, D. Z e 1 e -
n i n ,  Russische (ostslavische) Volkskunde, 1927, 143.
»o Kamni v Narodnem muzeju. W. Schmid v 15. Bericht der Röm.-
germ. Kommiss. 1923/24, 183. Vodnik po zbirkah Nar. muzeja, 72.
Prazgodovinske osnove slovenskega narodopisja 87
menti na eni, pa med etnografskimi na drugi strani. Da tu ne gre za
kontinuiteto v smislu stratigrafije, je jasno; tako kontinuiteto bi tudi
zaman iskali. Kontinuiteta je marveč tipološka, to je: obstoji
izvestno število tipov in elementov v naši etnografiji, ki jih po zgolj
etnografski poti ni mogoče razložiti in so nedvomne razpadline ali
ostaline drugih kulturnih enot, ker se enako pojavljajo tudi v njih.
Pojem tipološke kontinuitete pa prav tako predstavlja neko istovet-
nost, čeprav le v najmanjši meri. Zgolj s tako zvanimi »elementarnimi
misUmi«, po katerih lahko v enakih okolnostih nastaja danes nekje
enaka kultura, kot je nekoč v neolitiku, ne razložimo nobenega važnega
vprašanja. Obstoji namreč še dejstvo, da sodelujejo tu faktorji raz-
voja, prihajanja in preseljevanja kultur, dejstvo tradicij in analognih
oblik, skratka neka identičnost v historičnem smislu. Naše ozemlje
ni bilo, kot je bilo že enkrat rečeno, v nobenem trenutku zgodovine
in prazgodovine popolnoma prazno in popolnega hiatusa v razvoju
kultur na njem doslej še nismo mogli ugotoviti. To dokazuje tudi
antropologija.
Glede antropološke osnove kontinuitete prazgodovinskih elemen-
tov v današnjem rasnem sestavu Slovencev ne razpolagamo s potreb-
nimi študijami. Vendar je N. Ž u p a n i ć na podlagi zadevnega pre-
historičnega lobanjskega gradiva prepričevalno dokazal vpliv ilirskega
in keltskega rasnega elementa na antropološko formacijo Slovencev,
ki se izraža v postopni brahikefalizaciji prvotno pretežno dolihoke-
falnega tipa."'^ S tem je tudi ta najmlajši, slovanski dotok nordij-
skih elementov podlegel močnim avtohtonim silam, od pamtiveka
sedečim v tem delu južnovzhodne srednje Evrope. K temu vprašanju
je primerjati še izvajanja C z e k a n o w s k e g a, iz katerih je prav
tako razvidna evolucija v istem smislu; tendenco k alarodični forma-
ciji v smislu CzekanovNskega je mogoče tolmačiti v skladu s prehisto-
ričnimi dejstvi."-
Do analognih rezultatov glede teh vprašanj nas mora pripeljati
tudi študij krajevnih imen, zlasti tudi imen rek in raznih besedi
(oznake za predmete itd.). Tudi lingvistika še ne dokazuje nolbenega
hiatusa, marveč mnogokje prosevanje najstarejših etnoloških in pre-
historičnih sestavin v slovenskem jeziku.^^
Nastane vprašanje, ali se te tipološke paralele na katerem koli
mestu našega etnografskega ozemlja združujejo v take skupine, da
bi jim pripadal: 1. značaj samostojnega kulturnega okrožja in 2. ali se
katera izmed takih ev. skupin ujema v tipološkem in geografskem
smislu s starejšo skupino paralel, z drugimi besedami: ali se prazgo-
dovinski in etnografski krogi kje popolnoma krijejo. Za zadovoljivo
rešitev bi bilo treba najprej ocrtati kulturne kroge prazgodovinskega
datuma, zastopane na našem teritoriju, nato pa etnografske kroge.
-1 Etnolog X-XI, 1937-39, 301.
52 Etnolog X—XI, 1937-39, 233.
53 Prim. posebno razprave K. O š t i r j a s tega področja.
88 R. Ložar: Prazgodovinske osnove slovenskega narodopisja
Za prazgodovinsko stran vprašanja so približno že podane možnosti,
za etnografsko pa še manjkajo skoraj vsa dela. Zato bo odgovor na
to prinesla šele prihodnjost.
Pač ipa je mogoče že danes reči eno, dve besedi o lestvici »prehi-
storičnosti« etnografskih kultur naših pokrajin, to je o tem, ali se
katera izmed njih bolj oz. manj približuje prazgodovinskim, zbog
česar mora biti tam tudi vpliv visokih kultur novega časa manjši.
Izmed v poštev prihajajočih teritorijev stoji na prvem mestu pač naša
Bela Krajina. Njej je v mnogočem soroden vzhodnoslovenski predel.
Mnogo pogojev za tretje mesto v tabeli ima naš alpski in predalpski
svet ter pogorja kot so Pohorje, Kozjak itd. Ti trije predeli so gospo-
darsko dokaj točno opredeljena območja.
Rezultat razmotri vanj a mora biti končno tudi osvetlitev pojma
»prehistoričnost«. »Prehistoričnost« ni vezana samo na prostor, izraža
se lahko tudi v času in posega potemtakem lahko tudi na druge
teritorije. Tako je na pr. prehistoričen v tem smislu poletni noma-
dizem našega planšarstva tam, kjer sicer planšarstvo ni ali ni več
poglavitna gospodarska oblika in je pridruženo ali kmetovalstvu ali
gozdnemu posestništvu ali celo podeželskemu obrtništvu.
Prehistorične so na podoben način lahko nekatere socialne plasti,
tu ta, tam druga, brez za vse veljavnega enotnega merila. Tako je
lovec-meščan temu stanju gotovo bližji nego meščan-delavec, pode-
želski graščak in sploh plemič ali pozni naslednik podeželskega plem-
stva bližji nego meščan itd. Važno je, da predstavljajo vsi ti faktorji
hkrati tudi činilec etnografske realnosti. »Prehistoričnost« v tem
pomenu besede je vedno bolj stanjšujoča se in v številne stanice
sodobnega življenja pronicujoča realnost, ki je bila nekoč polna in
živa ter poglavitna oblika življenja, medtem ko zdaj svoj prvotni
značaj bolj in bolj izgublja, spreminjajoč se v historičnost. V skrajnih
posledicah ni zgodovinska etnografska resničnost teoretično nič dru-
gega kot v visokokulturno sedanjost projicirana prazgodovina.
Naš problem nas je privedel do točke, kjer že nastopata pojem
in predmet etnografije. Nikjer in na noben način ni mogoče
obeh dojeti bolje kot v osvetlitvi odnosov te vede do drugih ved.
Naravno je, da med pomožnimi vedami etnografije ni prazgodovina
na prvem mestu, marveč je tista veda, ki jo je treba v tej zvezi prvo
primerjati, e t n o 1 o g i j a. Prazgodovina pa ima kljub temu izjemen
položaj, ker nas sama po sebi neposredno vodi v najstarejša poglavja
narodoslovja, v paleoetnologijo.