varjalnosti. Takšen premik iz este­ tike pa se lahko zgodi zares šele ob moderni umetniški praksi, se pravi zunaj tiste določitve ustvarjalnosti, k ije že izhajala iz spora med člove­ kom in svetom in jo je Aristotel do­ ločil kot »dokončanje tega, česar naravi ni uspelo dokončati«. Tak­ šen način ustvarjalnosti današnji poskusi umetniško-tehnične este- tizacije sveta v mnogočem potrju­ jejo. V mnogočem pa jo je potrdil tudi deveti mednarodni kongres za estetiko v Dubrovniku. Janez Vrečko SREČANJE JUGOSLOVANSKIH KNJIŽEVNIH PREVAJALCEV V SLOVENIJI Delovno srečanje, ki ga je v za­ četku oktobra 1980 že šesto leto za­ povrstjo priredilo Društvo sloven­ skih književnih prevajalcev - tok­ rat v Posto jn i-je tako kakor prejš­ nje, ki je bilo oktobra 1979 na Čr­ nem vrhu nad Idrijo, obravnavalo široko tematiko z zbirnim naslo­ vom »Iz zgodovine prevajanja v slovenščino«. Ta naj bi bila na po­ stojnskem srečanju zožena le toli­ ko, da bi v počastitev 90-letnice roj­ stva Franceta Bevka in 70-letnice rojstva Cirila Kosmača zajela pred ­ vsem prevajalsko delo primorske­ ga kroga slovenskih literarnih ust­ varjalcev. Priporočeni vidik je upošteva­ la približno polovica referentov: Kajetan Gantar je obdelal Gregor­ čičev poskus prevajanja Homerja, Matej Rode Franceta Bevka in bol­ garsko književnost, Tone Potokar Alojza Gradnika kot prevajalca in prevajanca, Aleš Berger Kosovelo­ ve prevode v francoščino, Nives Vidrih Lahovo Češko antologijo in Didier Castagnou Bartolovega Ala- muta v češčini. Že iz navedenih naslovov pa je videti, da so nekateri referenti vztrajali pri težnji po združevanju in celo hkratnemu obravnavanju dveh povsem različnih področij, namreč na eni strani prevajalskega dela posameznega avtorja in na drugi strani prevodov njegovih slo­ vensko napisanih del v druge jezi­ ke. Tako so med referati spet na­ stajala nesorazmerja v obsegu zaje­ te problematike, razlike v uporab­ ljenih metodah obravnave in ne­ izogibno tudi v dobljenih rezulta­ tih. Malo znani, sorazmerno manj pomembni, šele po objavah in opo­ zorilih na rokopisno ostalino v Zbranih delih slovenskih pesnikov in pisateljev javnosti dostopni pre­ vodi, kakršni so Gregorčičeva po- slovenitev začetka Iliade in Koso­ velovi prevodi treh kratkih besedil Aloysiusa Bertranda ali že močno odmaknjena Lahova Češka antolo­ gija, so bili p retehtani glede na po­ men izvirnih in prevedenih besedil v kontekstu prvotne in nato slo­ venske literature ter analizirani glede na zahteve, ki jih prevodom postavljajo prvotna besedila s svo­ jim specifičnim verznim ustrojem in stilno-nazorsko usmerjenostjo, v Gregorčičevem primeru tudi gle­ de na bogato tradicijo raznovrst­ nih evropskih prevodov Homerja. Nasprotno pa je bil obsežnejši in vplivnejši opus prevajalcev, kakrš­ na sta bila Bevk in Gradnik, prika­ zan v bibliografsko zasnovanih ori­ sih, deloma dopolnjenih s podatki o zunanji genezi posameznih pre­ vodov, ob Bevku pospremljenih še z opozorilom, da je v sklopu teorije prevajanja treba razviti tudi socio­ logijo prevoda. Ker pa je za primorske avtorje odločilnejši od pokrajinske pri­ padnosti njihov pomen za celotno slovensko literaturo, ki so ji prav s prevodi še izrecno širili obzorja, vsebinske podobe postojnskega srečanja ni motilo, da je precej re­ feratov obravnavalo tudi dela av­ torjev zunaj tega kroga, tem manj, ker so tudi v tej skupini vsaj neka­ teri svoje prispevke skrbno pripra­ vili. Tako je Velimir Gjurin svojo pphvalno oceno Koritnikovega prevoda Poejevega Krokarja u te­ meljil z nadrobno literarnolingvi- stično primerjalno analizo formal­ nih, deloma tudi ključnih seman­ tičnih prvin izvirnika in prevoda; Djurdja Flere je izčrpno prikazala genezo, obseg in odmevnost nem ­ ških prevodov Lili Novy, Dušan Že- ljeznov pa je poročal o prvem zglednem Puškinu v Levstikovem prevodu in Neli Šuster o Čapku- Ghodu v slovenskih prevodih. Navsezadnje je tudi pri tistih referatih, ki so posegli v širšo, vča­ sih sploh ne več prevajalsko pro ­ blematiko, bolj od tematske neust­ reznosti motila nedodelanost ne­ katerih obravnav. Milan Stante se prvotne zamisli za svoj referat o praktičnih problemih prevajanja iz indijske angleščine ni utegnil niti lotiti, ker je predolgo razmiš­ ljal o drugih možnostih; Franc Šrimpf je strnil Ocvirkova dogna­ nja o Kosovelovem poznavanju in pogledih na Tagora, ki pa prevaja­ nja sploh ne zajemajo; Metka Zu­ pančič je, nasprotno, pokazala pro­ blem plagiatorstva pri malijskem pisatelju Ouologuemu, katerega roman Dolžnost nasilju je prevedla v slovenščino, ob podpori doku­ mentacije, ki jo je sama zbrala, in s konkretno razčlembo podobnosti in enakosti v zasnovi in izpeljavi njegovega romana in v Maupas- santovih, Greenovih in Schvvarz-Bartovih delih, na katera se je opiral ali povzemal iz njih. Kakor je prejšnje leto na Čr­ nem vrhu široko odprta tematika »iz zgodovine prevajanja v slove- ščino« pritegnila vrsto referentov, ki so predstavili izsledke daljšega sistematičnega dela, tako so se to­ krat v Postojni pomnožila improvi­ zirana razmišljanja in obnavljanje že znanih dejstev. To po svoje opo­ zarja na potrebo, da bi v prihodnje odprli tudi možnosti za razčiščeva­ nje splošnejših ali teoretičnih vprašanj in jih smiselno strnili ob obravnavi kakega določno obliko­ vanega načelnega prevajalskega problema. Potreba je tem bolj pe­ reča, ker se je dovolj jasno pokaza­ lo, d a je področje prevajanja v slo­ venščino, pa tudi iz nje, preveč omejeno, da bi privabljalo k sode­ lovanju večji krog sodelavcev iz drugih republik. Na postojnskem srečanju sta bila prebrana le še dva neslovenska referata, oba v okviru »poljubne teme«: Prevodkao tuma- čenje subjektivne realnosti Jugane Stojanovič in O simultanom pre- vodjenju pozorišnih pretstava Jasne Novak. Aktivna udeležba prevajal­ cev in proučevalcev prevoda iz drugih jugoslovanskih društev pa je na takih srečanjih nepogrešljiva, saj bistveno prispeva k uveljavlja­ nju širših pogledov. V Postojni se je to pokazalo predvsem v živahnih debatah, ki so se razvnele ob vpra­ šanjih, kaj je pravzaprav literarni plagiat, kakšne so prevajalčeve možnosti za razlago izvirnikove oziroma avtorjeve subjektivne realnosti in ob kakšne ovire zade­ va prevajalec slovenske poezije v srbščino zaradi različnega fonične- ga ustroja obeh jezikov. problematiko prevedljivosti slovenske poezije v srbščino je sprožil poživljajoč, dobro priprav­ ljen dodatek referatnemu progra­ mu, ki gaje ob sodelovanju Alenke Bole-Vrabec prispeval Evgen Ver- ber z branjem izbora svojih prevo­ dov iz Menarta. Majda Stanovnik