Metelko V slovenskem slovstvu. Iz doslej povedanega bo nekteremu še le mogoče prav razumeti, zakaj se oblike v bukvah častitega g. Dr. Miklošiea, pervega slovstvovatelja sedanjega časa, tolikanj ločijo od Dobrovskitove slovnice: une so namreč posnete iz pervega, te pa veči del iz druzega razreda staroslovenščine. Pervi razred se bo sčasoma pomnožil s Svete Goro. Sveta Gora (Monte santo, Athos> V Macedonii tik morja stoji visoka, 7 do 8 milj dolga in blizo 4 milje široka gora, ki se od starodavnib časov zavolj mnozega števila na njej stojočih cerkev, samostanov in puščavniških kolib (kočic) nSveta Gora" iraenuje, in je zavolj starih neprecenjenih tukaj hranjenih, nekdaj z veliko skerbjo pisanih slovenskih rokopisov za naše pisraenstvo silo imenitna; tedaj je treba od nje kaj vcč vediti. Že v pervih časih kerščanstva so nekteri sveti možje ali spokorniki svet zapustivši tukaj v Boga zatnaknjeni iz edine skerbi za zveličanje svoje duše v pokori živeli; od s. Atanazja, bivšega vladika (škofa) v Aleksandrii 1. 326, se bere, da je nekaj časa tukaj prebival. Ko so nekdaj v Carigradu svete slike ali podobe po povelji Leona III/*) in po zboru 1. 754 od njegovega sina Konštantina Koproninia ukazanem, v kterem jc bilo 338 vladik združenih, z vso silo tergali in kon- čavali, so marsikteri svoje drage slike skrivši na Sveto Goro hranit nesli, kterih nektere, kakor pravijo, iniajo še zdaj ondi hranjene. Ravno tako so v poznejih časih duhovni slovenske cerkvčne šege (liturgije), kteri zmed njih o preganjanji zavolj božje službe v slovenskem jeziku v ltusijo ali Bulgarijo niso zbežali, svoje drage cerkvene knjige in druge nar imenitniši rokopise na Sveto Goro hrnnit nesli, kjer jih je še zdaj veliko hranjenih. Leta 1838 je Dr. E. Zaharia *) iz nemškega obiskal Sveto Goro, in piše, da je še zdaj na njej 20 velicih in obširnib samostanov iu blezo 300 puščavniških kolib (kočic, celic), ki so nektere blizo nektere pa več ur deleč od samostanov, nektere po skalah in pečinah, kakor gnjezda, •) Leon III. je bil 1. 730 zavolj posebne hrabrosti iz prostaka vise in vise in zadnjič na ceBarski prestol povzdignjen. •) Dr. E. Zaharia's Reise in den Orient, Hcidelberg, 1840. , nektere pa v globokih tokavah postavljene, v kterih posamezni puščavniki prebivajo, majhne reči: t. j. molke (rožnikrance), kiižčike, slike ali podobice za romarje pridno zdelujejo, zraven tega pa molijo in Bogu hvalo prepčvajo. Take dela in opravila, zraven pa tudi obdelovanje vertov, njiv, nogradov, so tudi redovnikov (mnihov), ki se vsi reda s. Bazilija deržčMcsa nikoli ne jedo, ribe in jajčne jedi so jim le o posebnih časih I ripuščene; in vender so silno stari možje med njimi; Zaharia je najdel med njimi redovnika 119 let starega, ki pa ni bil kak stokovnik, aiupak še precej pri moči. Romarji pridejo pogosto iz daljnih krajev in prineso cerkvam in ¦ ainostanom bogate dari, zato jim pa tudi redovniki (ranihi) z vsim potrebnim brez plačila postrežejo : tode nikoli nobena ženska in celo tudi nobeno živinče ženskega spola ne snie stopiti na Sveto Goro. Samostani so eni sloven$ki, eni greški; pa ne po narodu ainpak po tem se ločijo, da so eni živežjiki, eni pa svobodniki. Živežniki (coenobia) sc imenujejo tisti samostani, ktetih redovniki le živež in obleko imajo, in nobeden nič zase ne premore; kar kteri pridela, ni njegovo, je le samostansko. Svobodniki (Freie Kloster) se pa zovcjo tisti samostani, kterih redovniki ob svojem žive, in iniajo vsak posebej svoje premoženje. Velikrat gredo imenitni in bogati gospodje (tudi nekteri vladika), kadar so se že sveta naveličali, zadnje leta svojega življenja v svobodnik pokoro delat, ohranijo svoje premoženje do konca življenja, in po tem ga saruostanu zapuste. Od tod so dobili sainostani od nekdaj veliko bogastvo, in dasiravno mora vsak redovnik ali puščavnik na leto 200 piastrov (20 golj.) Turkom plačati, iinajo vender še zmiraj v Bulgarii, Moldavii, Valahii in tudi na Rusovskem velike posestva. Samostani so veliki in s terdnim in visokim ozidjem kakor prave terdnjave obdani; nekdaj jih je tudi več bilo, in število redovnikov, ki jih Zabaria v svojira pisanji le 2000 naznani, ki jih je pa po zagotovbi druzih pisateljev nekdaj čez 6000 bilo, se je po tetu takem uiočno zmanjšalo. Od pismenih zakladov Svcte Gore je za staroslovenščino pervega razreda, po kterem se bodo sčasoma tudi druge knjige prenaredile, veliko upati. *) Tje je, tudi Dobrovsky svoje upanje stavil rekoč: ^Utinam uiontem Athos sine periculo adire liceret! Inde profecto tot Patrum etHistoricorum opera, oliminbibliothecaiu Seguerianam illata, accepta sunt". Instit. 1. sl. ') Dokler se cerkveno-slovenske knjige ne popravijo ali pravemu Ciiilovemu pisanju, ki so ga njih nevedni prepisovavci bolj in bolj zapnstili, spct ne vpodobijo, ni mogoče v staroslovenskem pisanji zediniti sc; kakor serčno opominja čestiti Gosp. vladika Joanovio v predgovoru svoje slovnice ^cerkovno-slavcnskago jezika", natisnjene na Dunaji 1851. XXIII. Razun nevarnosti popotovanja do Svete Gore nam tudi druge velike težave nasprotvajo; ves čas, dokler kdo tam prebiva, se mora mesa zderžati; na tleh mora sedeti in na kolenih pisati, kakor je ondi navada, ke"r nimajo ne mize ne stolov; česar se pa gospodje iz našega kraja silo težko navadijo. To so napotljeji, ovirki in zaderžki, po kterih nam toliko neprecenjenih pismenih zakladov toliko sto in sto vekov v tami ostane! —