Iztok Kosem UDK 811.163.6'374 Aston University, Birmingham kosemi@aston.ac.uk DEFINICIJSKI JEZIK V SLOVARJU SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA S STALIŠČA SODOBNIH LEKSIKOGRAFSKIH NAČEL Definicijski jezik je v enojezičnih slovarjih v zadnjih dveh desetletjih doživel precej sprememb, čeprav se osnovna pravila definiranja od samega začetka leksikografije niso bistveno spremenila. Prihod elektronskih besedilnih korpusov je leksikografom ponudil nove možnosti pri oblikovanju uporabnikom čim bolj prijaznih definicij. V prvem delu članka se osredotočimo na tipe definicij in na pravila definiranja, ki so se uveljavila v tujejezični, predvsem angleški leksikografiji. V drugem delu preverimo, v kolikšni meri so pravila definiranja upoštevana v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, pri čemer se opiramo na podatke, ki jih je mogoče pridobiti iz referenčnega korpusa slovenskega jezika FIDA. Na ta način Slovar slovenskega knjižnega jezika ovrednotimo s stališča pristopa k definicijskemu jeziku danes, kar je sicer zaradi neobstoja korpusov v času nastanka slovarja deloma sporno, vendar pa zaradi razširjenosti rabe Slovarja slovenskega knjižnega jezika in nerazpoložljivosti alternativnih in sodobnejših enojezičnih slovarjev nadvse informativno in uporabno. 1 Uvod Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ)1 je največji dosežek slovenske leksikografije (približno 110.000 iztočnic), žal pa tudi edini enojezični slovar slovenskega jezika, ki je izšel po drugi svetovni vojni. Teoretična zasnova SSKJ je na eni strani temeljila na slovenski slovarski tradiciji, kot so jo postavili Miklošič, Levstik in Pleteršnik, na drugi strani pa na teoriji evropskega jezikovnozvrstnega funkcionalizma, ki je bil kot del strukturalizma vezan na jezikovni sistem. Ob tem se zdi pomemben predvsem podatek, da so avtorji izhajali iz sodobnih leksikografskih nazorov tistega časa: SSKJ (je) s svojo zasnovo, temelječo na evropskem jezikovnozvrstnem funkcionalizmu in razumevanju slovarskega pomena kot (slovarske) vrednosti, posegel v tradicionalno slovensko jezikoslovno misel zgodnjih šestdesetih let in jo prilagodil evropskemu jezikoslovnemu toku. Lahko rečemo, da je SSKJ odigral pomembno vlogo pri prenovljeni 1 Bibliografski podatki slovarjev skupaj s kraticami so navedeni med literaturo na koncu članka. interpretaciji jezika; s svojo zasnovo je posegel v prevladujoča jezikoslovna načela v slovenskem prostoru injih aktualiziral s strukturalnimijezikoslovnimi prvinami, smiselno nadgrajenimi s splošnospoznavnimi korektivi. (Vidovič Muha 2000: 186-187.) Ker SSKJ odseva knjižni jezik s konca 19. stoletja in prve polovice 20. stoletja (Gantar 2001), v njem manjka veliko sodobnega besedišča. Nekateri slovenski jezikoslovci (Bokal et al. 2003), so s predstavitvijo koncepta slovarja novejšega slovenskega besedja ponudili rešitev te pomanjkljivosti, pri čemer zasnova tako v strukturi kot definicijskem jeziku2 sledi SSKJ-jevski leksikografski teoriji in praksi, ki je deloma nadgrajena s spoznanji slovenskega strukturalnega pomenoslovja Vidovič Muhe (2000). Pri tem predstavlja največji problem prav definicijski jezik SSKJ, saj kot ciljnega uporabnika predvideva jezikovno nadpovprečno sposobnega maternega govorca slovenščine. Poleg tega je bilo zadnjih dvajset let za leksikografijo izjemno plodnih (Bejoint 2000: 1):3 leksikografi so izpopolnili definicijske postopke, hkrati pa so postali slovarski projekti neločljivo povezani z elektronskimi besedilnimi korpusi, ki so močno vplivali na nastanek novih slovarskih teorij. SSKJ sodi glede na čas nastanka pred omenjeno prelomno obdobje leksikografije, zato se zdi popolna revizija definicijskih postopkov in definicijskega jezika nujna, pri čemer je leksikografom lahko v veliko pomoč korpus FIDA (ter FidaPLUS), za katerega menimo, da je za slovarske namene neprecenljiv produkt slovenske korpusne lingvistike. V članku se bomo najprej posvetili tipom definicij in se v nadaljevanju osredotočili na ustaljena načela, ki so se pri tem uveljavila, ter jih preverili na konkretnih primerih iz SSKJ. Naša analiza se bo posvetila prednostim izrabe korpusa pri preoblikovanju obstoječe definicije ali oblikovanju nove, izpostavili pa bomo tudi nekaj nefunkcionalnih definicijskih metod v SSKJ. 2 Tipi definicij Leksikografska literatura (npr. Landau 1989, Bejoint 2000 in Svensen 1993) najpogosteje omenja naslednje tipe definicij: 1) leksikografsko definicijo, 2) parafrazo (sopomenke, delne sopomenke, protipomenke), 3) hibridno definicijo, 4) ekstenzionalno definicijo, 5) ponazorjevalno definicijo, 6) celostavčno definicijo (COBUILD-ovi slovarski projekti), 7) definicijo funkcije besede. 2 V članku se uporablja izraz definicija, definicijski jezik itd., kar ustreza primarnemu angleškemu pomenu besede definition ('pojasnilo o pomenu besede ali izraza, ki ga najdemo v slovarju'). V slovenskem prostoru, npr. v SSKJ, se uporablja izraz (slovarska) razlaga, izraz definicija je v prvi vrsti vezan na razlage terminov. 3 Vse navedke iz tujih virov je avtor članka v slovenščino prevedel sam. Definicijski jezik v slovarju slovenskega knjižnega jezika s stališča sodobnih ... 27 2.1 Leksikografska definicija Leksikografsko definicijo, poimenovano tudi tradicionalna analitična definicija, opisuje Bejoint (2000: 198) kot najprestižnejši tip definicije, ki ga najpogosteje najdemo v splošnih enojezičnih slovarjih. Taka definicija je intencionalna in se nanaša na vsebino koncepta, ki ga pojasnjuje (Svensen 1993: 122), sestavljena pa je iz dveh delov: nadpomenke (genus proximum) in ene ali več razločevalnih lastnosti (differentia specifica). Tak tip definicije je tudi v izhodišču SSKJ* in ga je mogoče ponazoriti s konkretnim primerom: noga ž. 1. okončina, ki se uporablja za oporo trupa, premikanje '-1--1-' GENUS PROXIMUM DIFFERENTIA SPECIFICA Definicijski postopek zahteva najprej izbiro nadpomenke, kjer mora leksikograf poiskati idealno ravnotežje med maksimalnim definicijskim učinkom nadpomenke (ne sme biti presplošna) in razumljivostjo (in ne preveč specifična) (Ayto 1983). Pri izbiri nadpomenk je zelo pomembna doslednost, kjer si lahko pomagamo z oblikovanjem kategorij. Po potrebi lahko pomen nadpomenke zožimo z razločevalnimi elementi (Krek 2004 po Barnbrook 2002), pri čimer prehajamo že na raven differentia specifica. Izbiri nadpomenke sledi analiza razločevalnih pomenskih sestavin (Ayto 1983), kjer določimo elemente differentia specifica. Pri sprejemanju odločitve o naboru razločevalnih lastnosti velja poudariti, da vodi skrajna zamejitev elementov v preširoko definicijo, na drugi strani pa z navajanjem velikega števila razločevalnih elementov lahko določimo pomen preveč specifično (Svensen 1993). Ob tem se moramo tudi zavedati, da je zajetje vseh pomenskih sestavin v definicijo a priori nemogoče. 2.2 Parafraze S parafrazo, kot jo razumemo v slovarskem smislu, predmet definicije opišemo z drugimi besedami, pri čemer uporabimo bolj pogoste (običajnejše, nevtralnejše ^) besede ali besedne zveze. Ta tip definicije je v SSKJ vezan predvsem na besedne zveze, ki vsebujejo besedo, ki nastopa v iztočnici: glava ž. manjka mu eno kolesce v glavi je nekoliko čudaški V vlogi parafraze se pojavljajo tudi sopomenke, delne sopomenke in protipomenke, o čemer bomo govorili v nadaljevanju. 4 Pojem slovarskega pomena, na katerem temelji SSKJ (Vidovič Muha 2000: 15), predvideva natančno določeno zgradbo slovarske razlage v obliki nestavčne besedne zveze z uvrščevalno, nadrejeno sestavino (t. i. uvrščevalno pomensko sestavino) v jedru in razločevalnimi sestavinami (t. i. razločevalnimi pomenskimi sestavinami) v odvisnem delu (Vidovič Muha 1999). 2.2.1 Sopomenke in delne sopomenke Sopomenke in delne sopomenke se v slovarjih pojavljajo v dveh vlogah: kot samostojna definicija ali kot njen dodatek (k temu se bomo vrnili v poglavju 2.3). Pojem sopomenka se pogosto uporablja v širokem pomenu in navadno že vključuje pomen delne sopomenke. Zgusta (1971: 90) trdi, da lahko o sopomenskosti govorimo le takrat, ko imajo izrazno različne besede tri osnovne sestavine pomena: denotat, konotacijo in obseg, prekrivne. Svensen (1993: 118) na podlagi svoje raziskave trdi, da je absolutna sopomenskost omejena povsem na strokovni jezik. Sopomenke in delne sopomenke so lahko zelo učinkovit način definiranja, kar pa je v veliki meri odvisno od namena slovarja. Če želimo uporabniku na preprost in učinkovit način pojasniti zahtevne besede, bo nekaj delnih sopomenk5 dovolj. Kljub temu je pri uporabi večpomenskih sopomenk potrebna previdnost, saj lahko sicer sistem sopomenk uporabnika prej zmede kot mu koristi. Temu se je mogoče izogniti tako, da dodamo sopomenki še eno ali več sopomenk oziroma ob definicijski sopomenki navedemo številko njenega ustreznega slovarskega pomena, pri čemer mora taka sopomenka v slovarju nastopati kot iztočnica. Vprašljivost seznama sopomenk se pojavi ob dejstvu, da vsaka nadaljnja sopomenka, ki jo vključimo v definicijo, izkazuje manjšo mero sopomenskosti z iztočnico kot prejšnja. Še več, uporabnika lahko zmedejo tudi odnosi med posameznimi sopomenkami. Skratka, daljšim seznamom definicijskih sopomenk se velja v slovarju izogniti; če že zaradi drugega ne, potem zato, ker postane v tem primeru slovar bolj podoben tezavru. 2.2.2 Protipomenke Čeprav je na prvi pogled vloga protipomenk omejena na dodatek glavni definiciji, spodnji primeri iz SSKJ pričajo drugače: surov prid. 1. ki je v naravnem stanju in ni obdelan, očiščen 2. ki ni (popolnoma) kuhan, pečen 3. ki ni dokončno izdelan, obdelan samski prid. 1. ki ni poročen posveten prid. 1. ki ni verskega, cerkvenega značaja 2. ki ni duhovno, versko usmerjen Zveza ki ni + PROTIPOMENKA sicer deluje kot sopomenka, vendar pa ima ključno vlogo pri doseganju namena definicije pomensko razmerje med besedama. 5 Tu sopomenke namenoma niso omenjene, saj bolj zahtevne besede definiramo z besedami, ki so lažje razumljive in so tudi zelo redko absolutne sopomenke. Definicijski jezik v slovarju slovenskega knjižnega jezika s stališča sodobnih ... 29 2.3 Hibridne definicije Hibridne definicije so kombinacije leksikografske definicije ali parafraze in ene ali več sopomenk, delnih sopomenk ali protipomenk. Zgusta (1971: 260) poudarja, da lahko posledična nasprotja in primerjave med (delnimi) sopomenkami ponudijo dodatno pojasnilo k definiciji, hkrati pa, kar navaja kot stranski produkt, uporabniku občasno pomagajo najti izraz, ki je ustreznejši od iskanega. Pri tem tipu definicij je treba biti pozoren na to, da leksikografska definicija še vedno deluje kot neodvisna celota. Po drugi strani morajo biti dodane (delne) sopomenke in protipomenke jasno označene, da ne zavajajo uporabnika (Svensen 1993: 132), kar lahko rečemo za SSKJ: lep prid. 1. ki ima v estetskem pogledu pozitivne lastnosti, ant. grd 2.4 Ekstenzionalna definicija Ekstenzionalna definicija navaja vse koncepte, kijih zajema definirana beseda. Tako definicijo oblikujejo (a) splošni ali (b) individualni koncepti: a) motorno vozilo avto ali motorno kolo ali moped ali kombi ali _ b) Nordijska država Švedska ali Norveška ali Danska ali Finska ali Islandija.6 Čeprav bi nekaj primerov delne ekstenzionalne definicije našli v splošnih in EFL slovarjih,7 je njena raba omejena na terminološko in strokovno leksikografijo. 2.5 Ponazorjevalna definicija Ponazorjevalna definicija, kot pove že ime, prikazuje primer ali nekaj primerov iz zunajjjezikovnega sveta (Zgusta 1971: 256). Najpogostejša oblika so ilustracije, njihova uporaba pa je zelo tržno specifična: ameriški splošni slovarji jih pogosto vključujejo, britanski zelo redko, v EFL slovarjih pa so nepogrešljiv sestavni del. Ilustracije imajo veliko slabosti. Ob tem, da zasedejo veliko prostora in so precej drage, je njihova definicijska natančnost majhna: /^/ slika je v najboljšem primeru primer vsebine iztočnice, vendar niti približno ne zajema njenega celotnega obsega pomena. (Landau 1989: 111.) 6 Primera sta prevoda zgledov iz tuje literature (Svensen 1993: 124), saj SSKJ tega tipa definicij ne uporablja. 7 EFL slovarji so enojezični angleški slovarji, namenjeni nematernim govorcem angleškega jezika, ki so se pojavili v začetku 40. let 20. stoletja z izidom Oxfordovega OALD slovarja (avtor A. S. Hornby). Temu so se kasneje pridružili še: Longman (LDOCE), Collins COBUILD (CCALD), Cambridge (CIDE) in Macmillan (MED). Glavna vloga ilustracij v enojezičnih slovarjih je torej dopolnilo definiciji, saj jih zaradi njihovih omejitev ne moremo uporabljati neodvisno. 2.6 Celostavčna definicija Ta dokaj nov tip definicije (Hanks 1987) se zelo razlikuje od tradicionalne leksikografske definicije, ker predstavi besedo v njeni tipični slovnični strukturi in z njenimi tipičnimi kolokatorji ter tako preseže tradicionalni način dekontekstualizacije pomena besede. Ta tip definicij je v celoti vezan na EFL slovarje CCALD. Definicija je sestavljena iz levega (definiendum) in desnega (definiens) dela, ki ju povezuje zglob8 (hinge), pri čemer »levi del podaja informacijo o rabi iztočnice, desni pa o njenem pomenu« (Krek 2004: 5). Zglob je največkrat glagol, v nekaterih primerih so uporabljeni vezniki. Ta tip definicijskega jezika je podrobneje predstavljen v Hanks (1987), Barnbrook in Sinclair (1994) ter Barnbrook (2002), na slovenskem jeziku je preizkušen v Krek (2004). Ker je tovrstna definicija pedagoške narave in je namenjena predvsem nematernim govorcem, pri avtorjih splošnih enojezičnih slovarjev zaenkrat ni vzbudila velikega zanimanja. 2.7 Definicija funkcije besede Vse zgoraj naštete metode definiranja so precej neučinkovite pri funkcijskih besedah, kot so vezniki in medmeti. V takih primerih je opisana funkcija iztočnice, raba pa je ponazorjena s primeri: ker vez., v vzročnih odvisnih stavkih za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem: ker resnice ni smel povedati, je rajši molčal Z izbiro omenjenega postopka tvegamo kršitev številnih leksikografskih pravil,9 še posebno če upoštevamo, da ima veliko funkcijskih besed obsežna gesla in da po funkcijskih besedah uporabniki redko poizvedujejo (več o tem v Bejoint 2000). Na podlagi tega se zdi smiselno, da se leksikografi izogibajo drobljenju pomenov in razmislijo o tem, kako narediti gesla uporabniku bolj prijazna. 3 Definicijski jezik V leksikografiji velja pravilo, da mora definicija vsebovati le besede, ki so pogostejše od iztočnice. V praksi se je tega pravila pogosto nemogoče držati. Najbolj očiten Izraz je v slovenščini prvič uporabljen v Krek 2004. 8 9 Glej naslednje poglavje. primer so besede, ki so v jeziku zelo pogoste, in določene znanstvene in strokovne besede, ki zahtevajo definicijsko natančnost. Ob tem velja opozoriti na dejstvo, da izkazujejo bolj pogoste besede tudi več pomenov oz. so pogosteje večpomenske, kar govori tudi za to, da dosledno upoštevanje pravila ni vedno najboljša možnost. Na podlagi tega so nekateri EFL slovarji (npr. LDOCE) izoblikovali seznam definicijskih besed, pri čemer so besede na seznam vključene na podlagi ustreznosti in ne pogostosti. Kritiki te metode so izpostavili dejstvo, da se od uporabnika slovarja pričakuje, da pozna vse pomene besed, ki jih vsebuje seznam. Kljub omenjeni kritiki, priljubljenost slovarja LDOCE priča o uspešnosti te metode. Izpopolnjeno verzijo pravila ponuja Zgusta (1971), ki pravi, da definicija ne sme vsebovati besed, ki so težje razumljive od definirane besede v iztočnici. Tu so dovoljene izjeme, ko se leksikograf lahko zateče k manj pogosti besedi le, če ta pripomore k večji natančnosti definicije. 4 Ključ do dobre definicije Recepta za idealno definicijo ni - v veliki meri zato, ker idealna definicija ne obstaja -, vendar pa obstajajo določena leksikografska načela, s katerimi se je mogoče približati dobri definiciji. V nadaljevanju bomo predstavili najpogostejša načela, ki se v večini nanašajo na tradicionalno leksikografsko definicijo. 4.1 Zamenljivost /^/ dva izraza sta si sinonimna, če lahko enega zamenjamo z drugim »salva veritate« - pod pogojem, da se resnična vrednosti ne spremeni. (Hanks 1987: 119.) Odkar je Leibniz v 18. stoletju prvič opisal to merilo, skušajo leksikografi oblikovati definicije, ki bi v danem kontekstu lahko nadomestile iztočnico. Načelo ima svoje prednosti: z njim lahko na primer preverimo ali potrdimo natančnost definicije (Stock 1988: 82). Vendar pa je načelo lažje izvedljivo v teoriji kot v praksi. Zelo težko, če ne že nemogoče, mu je slediti pri definiranju funkcijskih besed in strokovnih izrazov (več o tem v Bejoint 2000 in Landau 1989), hkrati pa nas upoštevanje načela lahko vodi v oblikovanje nerodno zvenečih definicij. Stock(1988),Landau(1989)inHanks (1987) izpostavljajo na primer nerodnost izraza pertaining to pri definicijah pridevnikov v angleščini (v SSKJje v enaki vlogi zveza nanašajoč se na). V slovenščini se ob tem srečamo še z drugimi težavami, na primer s slovničnim pravilom ujemanja v spolu in sklonu. Omenjeno načelo je zelo pomembno predvsem za pisca definicij, saj je učinkovita nadomestitev iztočnice v stavku z njeno definicijo lahko dober pokazatelj njene učinkovitosti. Na drugi strani ostaja to načelo uporabniku skoraj popolnoma skrito, saj le-ta ne išče besede ali besedne zveze v slovarju zato, da bijo v besedilu nadomestil z drugo, ampak zato, da bi razvozlal njen pomen. Med načeli, ki jih tu obravnavamo, je to edino, ki je za pisca definicij bolj pomembno kot za uporabnika. 4.2 Odsev slovnične funkcije10 To načelo je tesno povezano z načelom zamenljivosti. Po njem naj bi definicijska beseda besednovrstno ustrezala definirani besedi: definicijo samostalnika torej uvaja samostalnik, definicijo glagola glagol itd. Omenjeno načelo ima z načelom o zamenljivosti mnogo skupnih negativnih lastnosti, vendar pa Landau (1989: 134) opozarja, da »splošno gledano leksikografi zvesto sledijo temu načelu« in poudarja, »da ga brez tehtnega razloga tudi ni smiselno kršiti«. 4.3 Brez krožnosti Krožnosti, ki iskanje v slovarju spremeni v neskončno kroženje po geslih, bi se morali leksikografi v vsakem primeru izogniti, zlasti najbolj neposrednim oblikam, ko definicija iztočnice A vsebuje iztočnico B in definicija iztočnice B iztočnico A (A = B, B = A) oziroma, ko se v definiciji iztočnice A pojavi iztočnica (A = A). Za zadnje predlaga Landau naslednje pravilo: Nobena beseda ne more definirati sama sebe in definicija nobene besede ne sme vsebovati besede iz svoje družine, razen če je sorodna beseda definirana neodvisno. (Landau 1989: 125.) Tudi v tem primeru predstavljajo izjemo besede, ki so v jeziku zelo pogoste, vendar pa naj bi se leksikografi praviloma držali tega načela. V primerih, ko se krožnosti ni mogoče izogniti, je potrebno iskalni krog čim bolj razširiti, saj na ta način uporabniku ponudimo možnost, da razvozla pomen iskane besede, še preden se vrne na začetek. 4.4 Slovar mora biti zaključena celota Znotraj enojezične leksikografije se pogosto omenja pravilo, da naj bo vsaka beseda, ki se pojavi v slovarju, definirana. V dobi računalnikov uredniki ne bi smeli imeti težav pri preverjanju tega, žal pa jim prednostne naloge in kratki oddajni roki pogosto prekrižajo načrte. Poleg tega je uresničitev tega precej odvisna od vrste slovarja. Pri dvosmernih dvojezičnih slovarjih bomo našli več neujemanj, ker nekatere besede nimajo ustreznice v drugem (ciljnem) jeziku. Pogosto se tudi dogaja, da sta za vsako polovico slovarja zadolženi različni uredniški ekipi, ki sta nemalokrat v različnih državah. 10 Naslov je prevod poglavja iz Landau (1989). V splošnih enojezičnih slovarjih in EFL slovarjih je kršenje tega načela manj dopustno. Edina očitna izjema so latinska imena živali, ki predstavljajo dodatno informacijo za bolj strokovno kvalificiranega uporabnika. 4.5 Analiza pomena Analiza pomena je ključna za oblikovanje definicije, zlasti ko govorimo o večpomenskih besedah. Angleški leksikografi pogosto omenjajo dva slovarska pristopa: drobljenje (splitting) in kopičenje (lumping) pomenov. Ne eden ne drugi ni vedno pravi - izbira je odvisna predvsem od besede same. Rundell (1988) opozarja, da preveliko drobljenje pomenov lahko privede do namišljene večpomenskosti (contrivedpolysemy). Svensen (1993: 115) to komentira takole: /_/ treba se je poskusiti izogniti nepotrebnemu ustvarjanju ločenih enot pomena, ki so v resnici le posebni primeri glavnih pomenov /_/ pomembno je ugotoviti, do kakšne mere se lahko pomen razširi, preden je treba uvesti nov in neodvisen pomen. Po drugi strani pretirano kopičenje pomenov lahko zanemari splošno uveljavljene metaforične in razširjene pomene (več o tem v Moon 1987). Bejoint (2000) kot rešitev predlaga kombiniranje splošne definicije s poddefinicijami. Omenjeno metodo je uspešno uporabil NODE, ki s postavitvijo osrednjega in najbolj značilnega pomena na prvo mesto sledi Hanksovemu načelu tipičnosti (typicality). Gre za idejo, da bo uporabnik s tem, ko bo prepoznal najbolj tipičen pomen besede, lažje razvozlal druge pomene. 4.6 Korpus Korpusi so postali nepogrešljiv del leksikografije, saj ponujajo informacije o rabi besede, njeni pogostosti, kolokatorjih in tipičnih slovničnih strukturah. V Veliki Britaniji slovar, ki ne temelji na korpusu, danes ne more biti več konkurenčen. CCALD je kot prvi slovar, ki je v celoti temeljil na korpusu, šel v izrabi korpusnih informacij zagotovo najdlje. Slovenska korpusna lingvistika je v zadnjem desetletju z viri, kot sta FIDA in zlasti FIDAPlus, slovenskim leksikografom ponudila možnost, da ustvarijo slovarje, ki bodo odsevali sodoben slovenski jezik in sledili svetovnim leksikografskim trendom. Nekatere od mnogih prednosti izrabe korpusa pri oblikovanju definicij bomo predstavili v nadaljevanju. 5 Praksa v SSKJ V nadaljevanju bomo preverili, v kolikšni meri upošteva SSKJ omenjena načela definiranja, pri čemer smo slabostim načel o zamenljivosti in o odsevu slovnične funkcije že namenili nekaj besed in jih ponazorili z zgledi iz SSKJ. Temu se v nadaljevanju ne bomo več posvečali, kakor tudi ne načelu t. i. zaključene celote, ki ga SSKJ krši z dodajanjem latinskih imen k definiciji. Pozornost bomo namenili definicijskemu jeziku (kjer vključujemo tudi korpus), problemu krožnosti in analizi pomena. Pri tem gre za elemente, ki se prepletajo in jih je težko analizirati neodvisno drug od drugega. Služili nam bodo predvsem kot osrednje teme, ki jih bomo utemeljevali s posameznimi primeri. Ukvarjali se bomo s samostalniki, ki so najštevilčnejša besedna vrsta v SSKJ. Seveda je za pričakovati, da nam bo korpusna analiza razkrila marsikatero pomanjkljivost definicij v SSKJ, saj v času nastajanja SSKJ korpusi še niso obstajali. Slednjega ne smemo jemati kot olajševalne okoliščine, saj SSKJ za materne govorce slovenščine ostaja, zaenkrat, najbolj sodoben enojezični slovar, kar ga premore slovenski jezikovni prostor. Še več, če SSKJ ne dosega sodobnih definicijskih standardov oziroma ne zadovoljuje potreb svojih uporabnikov, je zahteva po novem enojezičnem slovarju še toliko bolj upravičena. Samostalniška gesla imajo v SSKJ nekaj spornih lastnosti: namesto podatka o besedni vrsti je navedena le okrajšava za spol. Resda na ta način SSKJ uporabniku ponudi še eno dodatno informacijo o besedi, vendar pa ostane glavna informacija o besedni vrsti nakazana le posredno, kar kaže, da SSKJ nagovarja nadpovprečno sposobnega maternega govorca slovenščine. Nadalje je v definicijah pogosto uporabljena vejica namesto veznikov,11 npr. in in ali, kar lahko deluje moteče, zlasti ko ima vejica med navadno dvema besedama naštevalno vlogo. kultura ž. 1. skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja Pri analizi definicijskega jezika v SSKJ se bomo najprej osredotočili na iztočnice. Podatek o pogostosti iztočnice nam je lahko v veliko pomoč, zlasti če imamo že vnaprej oblikovane kategorije definiranja, po katerih razvrščamo gesla. SSKJ izkazuje to pri živalskih imenih: skupina živalskih imen pred definicijo leksikografska definicija po definiciji 1. splošno znana / DA / 2. rabljena v vsakdanjem jeziku, ne pa v znanstvenem jeziku kvalifikator poljud. DA vejica + kvalifikator strok. + strokovni izraz 3. manj znana kvalifikator zool. DA vejica + latinsko ime ALI podpičje + nadrejeni sinonim opcijski dodatek: 4. narečni nazivi kvalifikator nar. DA vejica + nadrejeni sinonim 5. ekspresivna poimenovanja kvalifikator ekspr. DA / Tabela 1: Metode definiranja v SSKJ za živalska imena (Tipske razlage v SSKJ; 287-288). 11 Omenjeno sporno lastnost najdemo tudi v definicijah gesel ostalih besednih vrst. Medtem ko lahko drugo skupino zanemarimo,12 nam je pri uvrščanju iztočnic v prvo ali tretjo skupino korpus v veliko pomoč. Primerjava pogostosti nekaterih iztočnic iz obeh skupin nam pokaže precejšnjo nedoslednost: geslo v SSKJ število konkordanc v FIDI antilopa 323 gams 278 jazbec 83 kozorog 82 krokodil 466 netopir 865 polž 1009 slon 608 škorpijon 529 želva 600 žirafa 153 SSKJ geslo število konkordanc (kvalifikator zool) v FIDI ameba 71 anakonda 44 barakuda 67 činčila 91 čriček 148 hobotnica 396 klopotača 65 koala 107 kojot 116 kolibri 80 kormoran 317 Tabela 2: Izbrana gesla iz skupine 1. Tabela 3: Izbrana gesla iz skupine 3. Številna izbrana gesla iz skupine 3 (npr. hobotnica, kormoran, čriček) so dejansko kandidati za skupino 1. V primeru da podatki iz korpusa niso dovolj prepričljivi, lahko upoštevamo še dodatni kriterij: če je nadpomenka v definiciji splošno znan koncept, je geslo kandidat za skupino 1. Nadpomenke imajo pri oblikovanju definicij pomembno vlogo, zato morajo biti uporabniku znane. Samo na sebi to še ne zagotavlja dobre definicije, saj je najpomembnejša prav izbira ustrezne nadpomenke. Za primer smo izbrali uporabo nadpomenk priprava in naprava, ki se pojavljata v definicijah v SSKJ. Primerjava pogostosti lem priprava in naprava v korpusu FIDA in v definicijah SSKJ (Tabela 4) razkriva zanimivo nasprotje. Čeprav beseda priprava v korpusu nima velikega števila konkordanc, je v definicijah uporabljena trikrat pogosteje kot beseda naprava. Posledično je nadpomenka priprava pogosto (precej) manj pogosta, kot je beseda, ki nastopa v iztočnici. priprava naprava število konkordanc v FIDI 54113 14319 število pojavitev v samostalniških definicijah v SSKJ 948 298 Tabela 4: Pogostost lem priprava in naprava. 12 V priročniku Tipske razlage v SSKJ (str. 287) piše, da zaenkrat v SSKJ takega primera še ni. 13 Dejansko število konkordanc leme priprava v korpusu FIDA je 22.523, toda ker ima samostalnik dva pomena (drugi pomen opisuje dejanje od »pripraviti nekaj«), sem analiziral prvih 500 konkordanc, našel le dvanajst (2.4 %) primerov za prvi pomen in ta odstotek uporabil na skupnem številu. Še bolj pomembna se v tem primeru zdi nedoslednost uporabe. V navodilih redaktorjem SSKJ (Tipske razlage v SSKJ 1981: 276) piše, da se nadpomenka priprava uporablja za manjše, ponavadi preprostejše predmete. geslo v SSKJ angleška ustreznica NODE CED MWCD CCALD LDOCE barometer barometer instrument instrument instrument instrument instrument cedilo sieve utensil device device tool kitchen tool denarnica wallet holder case pocketbook case case dežnik umbrella device device shade object object glasbilo (musical) instrument object or device contrivance or mechanism device object object glavnik comb strip device instrument piece piece inštrument instrument tool or implement implement or tool implement tool or device tool kasetofon tape recorder apparatus device device machine a piece of equipment ključ key a piece of metal instrument instrument a piece of metal a piece of metal klop bench seat seat seat seat seat kompas compass instrument instrument device instrument instrument lestev ladder structure framework structure a piece of equipment a piece of equipment lopar racket (for sports) bat bat implement bat a piece of wood or metal mikroskop microscope instrument instrument instrument instrument instrument nož knife instrument instrument instrument tool blade okvir frame structure structure case or structure wood, metal or plastic / arrangement structure orožje weapon thing object or instrument something object something ravnilo ruler strip strip strip a piece a piece sedlo saddle seat seat seat seat seat zadrga zip (fastener) device device fastener device two lines of pieces Tabela 5: Nadpomenke v angleških definicijah besed, katerih definicije prevodnih ustreznic v SSKJ vsebujejo nadpomenko priprava. Med dvajset naključno izbranimi stvarnimi samostalniki v SSKJ z nadpomenko priprava v definiciji (Tabela 5) najdemo primere konceptov, ki glede na svojo dejansko velikost ne sodijo med »manjše predmete,« na primer lestev in klop. Upoštevajoč definicijo besede priprava v SSKJ, priprava - predmet, namenjen za opravljanje določenega dela, je izbira te nadpomenke pri geslu klop še toliko bolj vprašljiva, saj ob besedi klop ponavadi pomislimo na sedenje ali počivanje in ne na delo. Kot kažejo ugotovitve, bi veljalo ponovno preučiti vlogo nadpomenke priprava in bržkone zmanjšati njeno uporabo. Navajanje različnih nadpomenk v angleških enojezičnih slovarjih za prevodne ustreznice gesel v Tabeli 5, katerih pomen je večinoma ožji od pomena besede priprava, priča o večjem naboru nadpomenk za stvarne samostalnike. Pri določenih geslih so si slovarji povsem enotni (osenčena polja). Zanimivo je, da ima angleška nadpomenka instrument v slovenščini dve izrazni ustreznici, instrument in inštrument, vendar le prvo najdemo kot nadpomenko v SSKJ (17 pojavitev). Razlog za to se skriva v napotku redaktorjem SSKJ (Tipske razlage v SSKJ: 277), ki namesto nadpomenke instrument svetuje rabo nadpomenk priprava ali naprava. Izhajajoč iz korpusnih podatkov, ta argument ni več upravičen: nadpomenka (lema) število pojavitev kolociranje (bližina /7) z lemo: mikroskop barometer kompas inštrument 1319 2 0 0 instrument 2990 10 1 8 priprava 54114 0 0 0 Tabela 6: Kolociranje izbranih gesel iz Tabele 5 in izbranih nadpomenk. V SSKJ ima veliko samostalniških gesel pretežno opisne definicije. Med najbolj pogostimi (5245 pojavitev v SSKJ) je zveza glagolnik od + GLAGOL. Čeprav omemba glagolnika skrajša definicijo in usmeri pozornost bralca na eno samo besedo, nemalokrat vnese zmedo, ko začnemo iskati njegov pomen. Oglejmo si eno od variant iskanja pri besedi mletje: mletje sam. - glagolnik od mleti 1. faza glagolnik sam. - lingy. samostalniška glagolska oblika, ki pomeni dejanje, stanje 2. faza mleti nedovr. - z napravo drobiti žito 3. faza drobiti dovr. - _ Namesto neposredne definicije, je uporabnik najprej napoten na geslo glagolnik, njegova definicija pa je zelo strokovna in zapletena. Problem je mogoče rešiti na dva načina: z drugačno definicijsko formulo ali z opuščanjem glagolnikov v definicijah. V prid zadnjemu govori več razlogov. Prvič, tudi če bi izboljšali definicije glagolnikov, bi jih večina še vedno vsebovala glagol, iz katerega je glagolnik izpeljan, s čimer bi prav tako zapletli uporabnikovo iskanje pomena. Drugič, glagolnik, kot tudi druge posamostaljene oblike, lahko zmanjša razumljivost samostalniške besedne zveze, v kateri se pojavi. V glavnem stavku definicije besede kotalka je na primer v SSKJ samostalniška besedna zveza priprava s koleščki za kotalkanje. 14 Glej op. 15. Najbolj očitna interpretacija je najbrž tista, ki določa, da sta elementa s koleščki in za kotalkanje prilastka samostalnika priprava. Vendar pa obstaja možnost interpretacije, po kateri lahko uporabnik razume, da je zveza za kotalkanje prilastek samostalnika koleščki. Čeprav se zdi verjetnost take interpretacije v tem primeru zelo majhna, že sam obstoj take možnosti razkriva uporabniku neprijazno lastnost slovarja. Tretji razlog so slovnične omejitve glagolnika. Glagolnik je neosebna oblika, torej ne vključuje vršilca dejanja. Ta koncept je pogosto uporabljen v angleških splošnih enojezičnih slovarjih, toda EFL slovarji uporabljajo bolj informativne in manj zapletene strukture. Spodnji primer kaže, kako CCALD in LDOCE predstavita informacijo, ki jo v SSKJ opisuje glagolnik: SSKJ priprava z ročajem in z zložljivo streho za zaščito pred dežjem CCALD is an object which you use to protect yourself from the rain or hot sun. It consists of a long stick with a folding frame covered in cloth (je predmet, s katerim se zaščitimo pred dežjem ali vročim soncem. Sestavlja ga dolga palica z zložljivim ogrodjem, ki ga prekriva tkanina) LDOCE an object that you use to protect yourself against rain or hot sun. It consists of a circular folding frame covered in cloth (predmet, s katerim se zaščitimo pred dežjem ali vročim soncem. Sestavlja ga okroglo zložljivo ogrodje, ki ga prekriva tkanina) Tabela 7: Definicije besede dežnik (umbrella) v izbranih slovarjih. Definiciji v CCALD in LDOCE z zaimkom^you'5 nudita dragocen podatek: funkcija dežnika je, da ščiti LJUDI pred dežjem ali vročim soncem.16 5.1 Krožnost Uporaba besede glagolnik v definiciji sicer ne povzroča krožnosti, vendar pa zveza glagolnik od + GLAGOL krši pravilo, po katerem definicija naj ne bi vsebovala besed, sorodnih iztočnici, saj so iztočnice vedno izpeljane iz glagolov, ki jih najdemo v definicijah. Četudi so nekateri teh glagolov neodvisno definirani, kombinacija zapletenosti pomena besede glagolnik in iskanja gesla glagola naredi slovar uporabniku precej neprijazen. Omenjeni primer ima dokaj preprosto rešitev, saj bi bilo treba spremeniti le definicijsko formulo. Bolj zapleteno je odkriti krožnost, ki se ne nanaša le na geslo samo, ampak tudi na številna druga gesla. Ta oblika krožnosti je največkrat kombinacija krožnosti tipa A = B, B = A in neučinkovite osrednje definicije pri A. Za primer si oglejmo geslo barva v SSKJ: 15 Zaimek you v slovenščini prevajamo s človek ali pa uporabimo množinsko obliko glagola. 16 Beseda dežnik ima ožji pomen od besede umbrella, saj imamo v slovenščini za predmet, ki nudi zaščito pred vročim soncem, posebna izraza (sončnik in senčnik). barva ž. 1. lastnost predmeta, katero očesu posreduje svetloba, ki jo telo seva, odbija ali prepušča 2. naravna obarvanost kože, obraza 3. sredstvo za barvanje 4. prepričanje, mišljenje, nazor 5. izrazite poteze, značilnosti 6. zvočna obarvanost 7. razločevalno znamenje pripadnosti 8. igralne karte z istim znakom Ker se bomo osrednji definiciji (1) posvetili kasneje, si najprej poglejmo definicije pomenov 2, 3 in 6, ki vsebujejo iztočnici sorodne besede (podčrtane). Iskanje pomena omenjenih besed nas pripelje do sledečih rezultatov: barva - 2. naravna obarvanost kože, obraza - 6. zvočnai barva - 3. sredstvo za barvanje barvanje - 1. glagolnik od barvati obarvanost obarvanost - lastnost, značilnost obarvan - podgeslo pri obarvati obarvati - dati čemu kako barvo barvati - 1. prepajati, pokrivati z barvo barva -^sredstvo za barvanje-BARVA (pomen 1) Kot lahko vidimo, uporabnika čaka kar zapleteno iskanje, če želi razvozlati pomene 2, 3 in 6. Iskanje pomena besede obarvanost je navidez sicer preprosto, vendar se lahko zaplete že pri iskanju gesla obarvan, ki v SSKJ ne obstaja. Najdemo ga kot podgeslo pri besedi obarvati, kar pomeni, da mora biti uporabnik seznanjen z SSKJ-jevsko prakso predstavitve deležnikov pri glagolskih geslih. Še bolj zapleteno je iskanje pomena besede barvanje, kjer mora uporabnik trikrat izbirati med ustreznim pomenom (pri geslih barvanje, barvati in barva). Če pri geslu barvanje izbere prvi pomen, ga definicija napoti na geslo barvati, kjer je beseda barva v definiciji prvega pomena uporabljena v pomenu sredstva in ne lastnosti. Tu naleti uporabnik na začarani krog, ki se mu skušajo leksikografi na vsak način izogniti, in se bo prisiljen zateči pri razpoznavanju pomena besede barva pod pomenom 1 po dodatno pojasnilo. Drugi pomen pri geslu barvanje nas usmeri na obarvanost, krog pa se podobno kot v prejšnjem primeru konča pri prvem pomenu besede barva. Če upoštevamo dejstvo, da v SSKJ najdemo 547 definicij, v katerih se pojavlja lema barva, ob tem pa še številne definicije, ki vsebujejo besede njene besedne družine (obarv* - 45 definicij, barvil* - 52 definicij itd.), lahko rečemo, daje vpliv definicije prvega pomena pri geslu barva večdimenzionalen. Omenjena definicija je bolj ali manj strokovna in bi jo veljalo popraviti. Poglejmo, kako bi se lahko tega lotili. Konkordance v korpusu FIDA kažejo (Tabela 8), da je ustreznost izbire izrazov v definiciji različna: glagoli, ki nastopajo v definiciji, redko kolocirajo z lemo barva, medtem ko se samostalniki dokaj pogosto pojavljajo v njeni bližini. Poleg tega definicija deluje zapleteno in nejasno: uporabljena je struktura S/s/s (dva odvisnika), v kateri se zamenja nosilec barve (predmet - telo), svetloba ima vlogo posrednika, oko pa posredno kaže na prisotnost človeka. lema kolociranje z lemo barva (bližina /5) lastnost 99 predmet 73 oko 49 posredovati 0 svetloba 307 telo 21117 sevati 2 odbijati 18 prepuščati 5 Tabela 8: Kolociranje polnopomenskih besed iz definicije z lemo barva. Ker so primeri iz korpusa za lemo barva uporabni zgolj za analizo obstoječe ali za pisanje ekstenzionalne definicije, se moramo zateči k bolj logičnemu pristopu. Preprosto rečeno, je barva nekaj, kar lahko vidimo in se pojavlja v različnih tonih in odtenkih. Odkrili smo pomemben podatek - barva je vidna lastnost. Sicer se to pojavlja že v prvotni definiciji, vendar je predstavljeno z zapleteno besedno zvezo očesu posreduje, ki je v redkih primerih18 v korpusu FIDA omejena na strokovno besedilo. Začetek definicije bi torej bil: barva 1. vidna lastnost predmeta ^ Raba atributa zoži pomen definicije, ki se v našem predlogu nanaša le na obliko, velikost, dimenzijo in barvo. Toda v prvotni trditvi o barvi nekaj, kar lahko vidimo in se pojavlja v različnih tonih in odtenkih) se skriva namig, kako še bolj zožiti pomen: 17 V večini konkordanc se lema telo pojavlja v pomenu človeškega telesa in ne predmeta. 18 V FIDInajdemo le en primer, pa še pri tem je oko v vlogi osebka. Definicijski jezik v slovarju slovenskega knjižnega jezika s stališča sodobnih ... 41 barva 1. vidna lastnost predmeta, ki se pojavlja v osnovnih tipih in odtenkih S tem dosežemo vseobsežnost definicije, korpus pa obenem potrjuje ustreznost izbire besed osnoven in odtenek, saj ima prva 223 pojavitev v bližini leme barva, druga pa 289. V predlagani definiciji je izostal strokovni del prvotne definicije in zaradi pogostega kolociranja leme svetloba z lemo barva bi ga bilo smiselno dodati. V pomoč nam je lahko tudi naslednje vprašanje: Zakaj bi uporabnik sploh poiskal glavni pomen besede barva? Primeri iz korpusa kažejo, da besedo barva večinoma najdemo v bližini besed, kot so na primer rdeč, moder itd., ki že vključujejo njen pomen. V takšnih primerih bi uporabnika bolj zanimale vidne lastnosti barve. Iz tega razloga moramo vpeljati strokovno vsebino: barva 1. vidna lastnost predmeta, ki se pojavlja v osnovnih tipih in odtenkih in je posledica načina, kako predmet odbija ali oddaja svetlobo Ta definicija se na prvi pogled ne razlikuje preveč od prvotne, vendar obstaja veliko pomembnih razlik. Vključuje le en osebek (predmet), jezik odraža podatke iz korpusa in, kar je najpomembneje, prvi podredni stavek je popolnoma nov in vsebuje uporabniku znane besede. 5.2 Analiza pomena S problematiko analize pomena iztočnice se srečamo predvsem pri večpomenskih besedah, pri katerih ima osrednji pomen več podpomenov. Če obstaja semantična povezava med pomeni in/ali podpomeni, nastane dilema, kaj ponuditi kot glavno definicijo. Za primer vzemimo geslo vrata:19 vrata s mn. 1. odprtina v zidu, steni, ki omogoča dostop v notranjost česa a) naprava z gibljivo pritrjeno ploščo za zapiranje take odprtine b) gibljivo pritrjena plošča take naprave 2. cilj napada pri nekaterih igrah, predvsem z žogo a) naprava, ki označuje cilj napada 3. prostor med dvema označenima palicama, skozi katerega mora peljati tekmovalec pri nekaterih smučarskih, veslaških disciplinah a) palici, ki označujeta tak prostor 4. področje, kraj, ki omogoča naraven prehod na kako drugo področje a) področje, mesto, skozi katero gre, prihaja, kar izraža določilo 5. omogočiti, onemogočiti komu, da lahko kam gre, kaj naredi Seznam 20 najmočnejših kolokatorjev po vrednosti MI320 ne podpira delitve 1. pomena v SSKJ, saj v ospredje postavlja podpomena 1a in 1b, med katerima že tako ni velike pomenske razlike in bi ju najbrž veljalo združiti. 19 Za lažjo preglednost so za podpomene namesto SSKJ-jevih poševnic uporabljene črke. St. kolokator pojavitve MI3 1 odpreti 2982 29.101342 2 vhoden 922 28.404305 3 biti 10476 26.906042 4 skozi 1522 26.679616 5 zapreti 1183 26.290760 6 odprt 1246 26.217942 7 potrkati 389 25.717959 8 pred 2146 25.508114 9 na 4395 25.476226 10 in 5247 25.419098 11 zaprt 794 25.314355 12 odpirati 607 25.086707 13 on 5524 24.996734 14 zaloputniti 186 24.468219 15 trkati 262 24.422387 16 jesti 3817 23.980365 17 zakleniti 276 23.683235 18 odkleniti 196 23.557368 19 za 2506 23.304858 20 se 2737 23.291584 Tabela 9: Kolokatorji leme vrata v FIDI. Najbolj pogosti kolokatorji so glagoli, med katerimi je večina dovršnih. Šest od teh glagolov izraža različne oblike odpiranja ali zapiranja, podoben pomen imata tudi pridevnika odprt in zaprt, le da označujeta stanje. SSKJpresenetljivo izpostavlja tudi veliko besednih zvez, ki se bolj ali manj nanašajo na podpomen 1b, na primer: - zima trka na vrata, - seja za zaprtimi vrati, - vrata našega doma so zate vedno odprta, - odpreti je moral veliko vrat, da je dobil potrebna potrdila. Če bi hoteli upoštevali Hanksovo načelo tipičnosti, bi v tem primeru morali zamenjati vlogi podpomenov in osrednjega pomena. Definicije pomenov 2, 3 in 42' sicer kažejo nekoliko večjo semantično povezanost s pomenom 1 (odprtina) kot podpomenom 1a ali 1b, vendar vseeno velja poudariti, da bo uporabnik težko razvozlal te pomene, če ne bo prepoznal tipične vsebine besede. 20 Vrednost MI3 iz tretjega stolpca v tabelah je ena od standardnih statističnih vrednosti v korpusnem jezikoslovju in kaže kolokacijsko moč določene zveze (Gorjanc in Vintar 2000: 24, Gorjanc 2000: 342, 344-345 in Vintar 1999: 162-167). Vrednost nad 10 nakazuje močno povezanost elementov v zvezi (Krek 2004). 21 Ti trije pomeni se ne ujemajo s pomeni v angleških slovarjih pri geslu door - njihovi prevodni ustreznici sta goal (2. pomen) and gate (3. in 4. pomen). Definicijski jezik v slovarju slovenskega knjižnega jezika s stališča sodobnih ... 43 6 Zaključek Kot smo pokazali, imajo leksikografi na izbiro več oblik definicij, vendar pa zlasti leksikografsko definicijo, ki prevladuje v enojezičnih slovarjih (tudi v SSKJ), vrednotimo glede na ustreznost definicijskega jezika in upoštevanja leksikografskih načel. Najnovejše orodje leksikografov so korpusi, ki nudijo informacije o pogostosti besed, besednih zvez, kolokatorjih itd. in so obenem dragocen vir primerov rabe. Z uporabo referenčnega korpusa FIDA smo na izbranih samostalniških geslih iz SSKJ nakazali neprecenljivost korpusa tako pri analizi obstoječih definicij v SSKJ kot tudi pri njihovi reviziji. Resda nastanek SSKJ sega v čas pred prihodom korpusov, toda bolj pomembno je, da gre za najbolj široko rabljen enojezični slovar slovenskega jezika, za katerega marsikateri uporabnik še vedno meni, da odraža sodobno besedišče. V SSKJ najdemo tudi kršenje leksikografskih načel, ki so obstajala že ob njegovem nastajanju. To predvsem velja za krožnost, katere problematiko smo pokazali na geslu barva. Zanimiva primera neustreznosti definicijskega jezika sta definicije glagolnikov, katerih nefunkcionalnost gre v veliki meri pripisati izbiri ciljnega uporabnika SSKJ, in pa nedoslednost rabe nadpomenke priprava. Definicijski jezik v SSKJje tako z vidika sodobne leksikografske prakse pomanjkljiv v več pogledih: ne odseva sodobnega jezika in sodobnih leksikografskih trendov ter je usmerjen na jezikovno nadpovprečno sposobnega maternega govorca slovenščine. Na začetku smo omenili njegovo popolno revizijo, vendar bi morda veljalo razmisliti o svežem začetku. Slovenščina potrebuje nov enojezični slovar, ki bo odražal sodobni jezik in ga bodo lahko učinkovito uporabljal širši krog ljudi. Napredna slovenska korpusna lingvistika in nov val leksikografov in jezikoslovcev nam to vsekakor omogočata. Viri CCALD: Collins Cobuild Advanced Learner's English Dictionary. CD-ROM. Worthing: Harper Collins, 2003. CED: Collins English (Desktop) Dictionary. Worthing: Harper Collins, 12004. FIDA, Korpus slovenskega jezika FIDA . FIDAPlus, Referenčni korpus slovenskega jezika . LDOCE: Longman Dictionary of Contemporary English. Harlow: Pearson Education Limited, 42005. MED: Macmillan English Dictionary for Advanced Learners. London: Macmillan, 2002 MWCD: Merriam-Webster's 11'h Collegiate Dictionary. Springfield: Merriam-Webster, 2003. NODE: The New Oxford Dictionary of English. Oxford: Oxford University Press, 1999. SSKJ: Slovar Slovenskega knjižnega jezika. CD-ROM. Ljubljana: DZS, 1998. Tipske razlage v SSKJ: Napotki za redakcijo samostalnika, pridevnika in glagola v SSKJ: 1. in 2. del. Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik SAZU, Leksikološka sekcija, 1981. Literatura Ayto, John, 1983: On specifying meaning: Semantic analysis and dictionary definitions. Hartmann, Reinhard (ur.): Lexicography: Principles and Practice. London: Academic Press. Barnbrook, Geoff, 2002: Defining language: A local grammar of definition sentences. Amsterdam: John Benjamins. Barnbrook, Geoff in Sinclair, John, 1994: Parsing Cobuild Entries. Sinclair, John, Hoelter, Martin in Peters, Carol (ur.): The Languages of Definition: The Formalisation of Dictionary Definitions for Natural Language Processing. Luxembourg: European Commision. 13-58. Bejoint, Henri, 2000: Modern Lexicography: An Introduction. Oxford: Oxford University Press. Bokal, Ljudmila, Gložančev, Alenka, Jakop, Nataša, Kostanjevec, Polona in Vojnovič, Nastja, 2003: O načrtovanem slovarju novejšega besedja slovenskega knjižnega jezika. Jezikoslovni zapiski 9/1. 207-223. Gantar, Polona, 2001: Slovenska frazeologija v dosedanjih slovarjih glede na aktualna slovaropisna načela. Jezikoslovni zapiski 7/1-2. 207-223. Gorjanc, Vojko, 2000: Nekatere možnosti jezikoslovne izrabe enojezikovnih korpusov. Orel, Irena (ur.): 36. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. 335-348. Gorjanc, Vojko in Vintar, Špela, 2000: Iskanja po Konusu slovenskega jezika FIDA. Erjavec, Tomaž in Gros, Jerneja (ur.): Informacijska družba, Jezikovne tehnologije (17.-19. okt. 2000). Ljubljana. 20-26. Hanks, Patrick, 1987: Definitions and Explanations. Sinclair, John (ur.): Looking Up: An Account of the COBUILD Project in lexical computing. London: Collins. 116-136. Krek, Simon, 2004: Slovarji serije COBUILD in formalizacija definicijskega jezika. Jezik in slovstvo 49/2. 3-16. Landau, Sydney, 1989: Dictionaries: The Art and Craft of Lexicography. Cambridge: Cambridge University Press. Moon, Rosamund, 1987: The Analysis of Meaning. Sinclair, John (ur.): Looking Up: An Account of the COBUILD Project in lexical computing. London: Collins. 86-103. Rundell, Michael, 1988: Changing the rules: Why the monolingual learner's dictionary should move away from the native-speaker tradition. Snell-Hornby, M. (ur.): Zurilex '86Proceedings. Tübingen: Francke. 127-137. Stock, Penelope, 1988: The structure and function of definitions. Snell-Hornby, M. (ur.): Zurilex '86Proceedings. Tübingen: Francke. 81-89. Svensen, Bo, 1993: Practical Lexicography. Oxford: Oxford University Press. Vidovič Muha, Ada, 1999: Čas in prostor ujeta v slovar 20. stoletja. 35. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Zbornik predavanj. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 7-9. Vidovič Muha, Ada, 2000: Slovensko leksikalnopomenoslovje: Govorica slovarja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Vintar, Špela, 1999: Računalniško podprto iskanje terminologije v slovensko-angleškem vzporednem korpusu. Uporabno jezikoslovje 7-8. 156-169. Zgusta, Ladislav, 1971: Manual of Lexicography. The Hague: Muton.