MIHAEL LEVSTIK.
Vrabec in konj.
nlo je bilo, da je stopinja hreščala po snegu. Sestradan vrabec je iztikal po odpadkih in smeteh pred gostilnico, če bi morda dobil kako zrnce za svoj prarni želodec. A ves trud je bil brezuspešen. Žalosteiv je zletel na rob krčmarskih jasli, ki je pod njimi dremalo staro, suho in tnršavo kljuse.
»Tudi ti nimaš nič!" je vrabec začivkal, ko je videl, da so jasli popolnoma prazne. ,Niti zrnca nimam siromak, da bi si utolažil moreči glad. Zavidam te, prijatelj konj! Sicer te tudi privija v želodcu in pretresa mraz. Toda kmalu boš v topli staji. Nasujejo ti ovsa za večerjo. Jaz pa naj poginem od gladu in mraza. Zaies, obupati mi je in smrti si želim!«
,Oj, nespametna stvar!" mu je odgovoril konj, ,pač ne veš, kaj go-voriš. Res morda pridem nocoj v svojo stajo, če se moj gospodar, ki sedi sedaj v krčmi še o pravem času spomni na dom. Toda moja staja je pusta in mrzla. V jasli mi ne vsipljejo več ovsa in dišečega sena, tisti srečni časi
-^   284    •—
so že minili davno. Mene krtnijo le s pusto slamo in z bičem. In tako se mi bo godilo dotlej, da poginem od gladu in trpljenja. Tvoje trpljenje pa kmalu neha. Zopet ti zacvete mila pomlad, ki ti bogato obloži miro z najslastnejšimi jedili. Zopet boš užival veselje in srečo, kakršna se meni pač tiikdar več ne vrne. Potrpi tedaj, ker še ne veš, kaj je gorje!"