KNJIŽNI ZAPISKI IN OCENE J a n k o K o s M A R K S IZ E M IN P R O B L E M I L IT E R A R N E G A V R E D N O T E N JA Mladinska knjiga, Ljubljana 1983 Kosovo knjigo Marksizem in pro­ blemi literarnega vrednotenja - be­ sedilo je kot predavanje nastalo osem let p red tem natisom, objav­ ljeno pa je bilo že v Sodobnosti 1978-79 in v beograjski reviji Knji­ ževnost 1979-80 - je mogoče ozna­ čiti za prvi resen p rim er sistem a­ tične, znanstveno filozofske reflek­ sije literarnoaksioloških vprašanj na Slovenskem. Vrednotenje lite­ rarnih pojavov je resda obstajalo v naši esejistiki in publicistiki že ves čas, vendar je bilo to na raven sprotne kritike zamejeno presoja­ nje vrednosti, saj je imelo zgolj funkcijo aktualnih literarnoideo- loških opredeljevanj ter indivi­ dualnih vrednotenjskih stališč, po ­ vsem pa se je izogibalo temeljite­ mu p re tresu osnovnih vrednost­ nih pojmov in prem isleku o sa­ mem pojavu vrednostnega mišlje­ nja. V rednostne sodbe o literaturi se v kritiki pojavljajo kot nekaj sa­ moumevnega, brez razpravljanja o njihovi utem eljenosti in še manj o upravičenosti vrednostnega miš­ ljenja kot specifične človekove po ­ trebe. Takšne nereflektirane vred­ nostne sodbe še ne pomenijo mož­ nosti za teoretsko razpravljanje o aksiologiji v literarni vedi. V endar je treba takoj pripom ni­ ti, da je bila problem atika vredno­ tenja literature povsem legitimno potisnjena na raven kritike, saj je v fazi, ko se je v slovenski literarni vedi šele začela koncipirati tudi li­ te rarna teorija, veljalo stališče, da vprašanja vrednosti ni mogoče za­ staviti znanstveno objektivno. Takšno razmerje je seveda še sledi­ lo pozitivizmu in znanim stališčem Maxa W ebra o znanosti, ki da le spoznava, ter da znanstveno rele ­ vantna spoznanja ostajajo vred­ nostno nevtralna. Tradicija naše prim erjalne vede sicer ni eksplicit­ no zavzela takšne pozicije. Ocvirk problem atike literarnih vrednot ni povsem obšel, vendar je pojem vrednosti literature povezoval predvsem z estetskim, za to pa so­ dil, da je stvar »ocenjevalčeve osebnosti, okusa in časa« (prim. Anton Ocvirk, Literarna teorija, 1978, Literarni leksikon 1, str. 77), potem takem nekaj relativnega. Vprašanja vrednotenja literature ni razčlenjeval posebej. Enako bi mogli ugotoviti tudi za Pirjevčeve prispevke k tej problematiki. Tudi tu je pojem vrednosti literature največkrat povezan s pojm om es­ tetskega, ta pa razumljen v per­ spektivi filozofske tradicije, prein- te rp re tirane v smislu fenom enolo­ gije in eksistencializma. Estetsko in um etniško sta v zvezi z vpraša­ njem vrednosti do neke m ere ekvi­ valentna pojma, čeprav, kot je zna­ no, Pirjevčeva raba sledi Ingardno- vi pojmovni distinkciji, da umetni- škost p ripada delu, estetsko pa do ­ življaju. Problem vrednosti litera­ tu re oziroma vse um etnosti je za Pirjevca zvezan z ontološko in ek ­ sistencialno problem atiko literatu ­ re. V endar vprašanja vrednotenja v smislu literarne aksiologije ni po ­ sebej zastavil in zdi se, da zato, ker ga ni imel za legitimno območje znanosti; sodil je, d a je vrednost li­ te ra ture dostopna doživljaju, indi­ vidualnem u stiku z umetniškim delom, in je kvečjemu predm et li­ te rarne hermenevtike. Brez pod ­ robnejše analize ni mogoče trditi, ali je v tej zvezi Pirjevec še zagovar­ jal nevtralizem scientističnega miš­ ljenja, vendar bi bila takšna pozici­ ja docela sprejemljiva, saj m u je šlo za to, da bi veda o literaturi šele po­ stala znanost. Da literarna veda ne vrednoti, kolikor je znanost ali či­ sta filozofska vednost, sodi tudi Kos, vendar je prepričan, da je si­ stematizacija problem ov literarne vrednosti kot teoretska, em pirično abstrak tna in filozofska obravnava nujno del literarne vede. Po njego­ vem gre literarni vedi, ko se spo­ prijem a z vprašanjem vrednosti, za historično in teoretično raziskavo literarno aksioloških problemov, s čim er ima v mislih pregled histo­ rično različnih pojmovanj literar­ ne vrednosti te r teoretsko oprede ­ litev samega pojma vrednosti v zvezi z literaturo. Spoznati, zakaj je literatura v rednota in kaj je literar­ na vrednost, je vsekakor dom ena literarne znanosti. S Kosovo knjigo stopa v sloven­ sko literarno vedo nov odnos d o li­ terarno aksioloških vprašanj in to je toliko bolj pom em bno, ker se njegova historično teoretska ob ­ ravnava vrednotenja literature jav­ lja istočasno, ko se tudi drugje po svetu ta problem atika šele utrjuje in form ira v znanstveno disciplino. Kos se zaveda tako zapostavljeno­ sti vrednostne problem atike v slo­ venski literarni vedi že od Kelemi­ ne naprej kot tudi maloštevilnosti relevantnih znanstvenofilozofskih razprav o vrednotenju literature v svetu sploh. O vprašanju vrednosti se je še največ razpravljalo v esteti­ kah (o vrednostnih čustvih, vred ­ nostnih objektih in pod.), vendar takšna m otrenja vrednosti ostajajo na splošni, abstraktni ravni in so zato po avtorjevem prepričanju za literarno vedo neustrezna. Kosov pogled na literarno aksio- logijo ima dve izhodiščni p redpo ­ stavki. Prvič, da je vprašanje o vrednosti literature treba zastaviti na znanstveno filozofski ravni, to ­ rej ne le abstrak tno kot v estetikah, am pak tudi empirično, in drugič, da je pojem vrednosti po trebno razjasniti z m arksističnega glediš­ ča. Že v uvodu m ora Kos ugotoviti (in v nadaljevanju knjige se ta sod ­ ba tudi potrjuje), d a je v redkih ob ­ ravnavah literarnega vrednotenja, ki bi jih lahko imeli za marksistič­ ne, to vprašanje nezadostno za­ stavljeno, pri čem er se ponuja sklep, d a je tem u tako, ker v m ark ­ sistični literarni teoriji ni zaslediti pravega premisleka, kaj je smisel obstoja literature, s tem pa posred ­ no opredelitve smisla in cilja lite­ rarnega vrednotenja. Šele v per­ spektivi teh razjasnitev se je mogo­ če lotiti teoretske analize pojma li­ te ra rna vrednost. Namen Kosove knjige je razviti problem vrednotenja kot literar- noteoretsko disciplino. Od tod sle­ di, da m ora biti vprašanje o vred­ nosti literature zastavljeno ustrez­ no sodobnem u razum evanju s tro ­ ke, ki svojih osrednjih problem ov ne obravnava le načelno, am pak razum e splošnosti v luči historične konkretnosti, kar pomeni, da gre teoretski obravnavi za takšno ugo­ tavljanje splošnosti oziroma sis­ tem skosti problemov, ki se zaveda zgodovinske dejanskosti literature in njene vsakokratne historične spremenljivosti. L iterarna teorija predpostavlja vsakokratno histo­ rično specifičnost sistemskosti in ta vidik m ora veljati tudi za proble ­ matiko literarne vrednosti. Potem­ takem literarnoteoretskem u po­ gledu na vrednost ne ustreza niti pot abstraktnega razpravljanja o umetniških vrednostih, kot jo je poznala estetika, niti praktično vrednotenje kritike. Aksiologija kot literarnoteoretska disciplina sicer nujno upošteva konkretno li­ te ra tu ro (kakor kritika), vendar njeno vrednost nujno abstrahira, strne v sistem, ki je - za razliko od obravnave vrednosti literature v estetikah - razumljen historično, kot spremenljivost konstant lite­ rarne vrednosti. Ko Kos zavrača vrednotenjske koncepcije estetike in kritike, pa seveda ne zanika hkrati njune vlo­ ge pri konstituiranju izhodišč za aksiologijo v območju literarne vede. V endar morajo znotraj teo­ retskega pogleda vrednostne sod­ be postati reflektirane, pojmovno opredeljene in historično zavest­ ne. Pravo teoretično razsežnost po­ jmov v literarni vedi ugledamo samo v celovitem historičnem p re ­ tresu in prim erjanju določene p ro ­ blematike, tako da je možno vpra­ šanje vrednotenja kot literarnoteo- retske discipline ustrezno zastaviti in razrešiti šele z zgodovinskim pregledom različnih vrednostnih pojmovanj literature od antike do 20. stoletja. In šele potem, ko je op ­ ravljen tudi premislek, kaj je z vidi­ ka sodobnega filozofskega m ate­ rializma sploh vrednost, je mogoče kolikor toliko zadovoljivo sprego­ voriti, kateri so bistveni problemi literarne aksiologije. S Kosovo knjigo je za zgodovino literarne aksiologije opravljeno pom em bno pionirsko delo. V os- mih od desetih poglavij preverja razvoj vrednostnih koncepcij od Aristotela do neom arksistov in ob tem razpravlja o h istoričnem hori­ zontu posam eznih pojmovanj te r o (ne)ustreznosti poskusov vred­ nostne sistematike. Tako v tem pregledovanju upošteva pred- znanstveno fazo vrednotenja v tako im enovanih klasičnih teorijah Aristotela, Horaca in Hegla, Taino- ve in Crocejeve poskuse form ira­ nja teoretskega gledanja na literar­ no vrednost, meščanske vrednost­ ne teorije m ed vojnama (Walzel, Beriger) in po drugi svetovni vojni (VVellek in W arren, Kayser, Hart- mann, Miiller-Seidel), »krizo« lite­ rarne aksiologije v luči Ingardno- vih vrednostnih pogledov, neo- marksistično kritiko aksiologije, kot jo izreka Schulte-Sasse, stop ­ njevano do poskusov neomarksi- stične destrukcije literarnega vrednotenja pri M ecklenburgu, te r M aren-G risebachovo in njen neuspeli poskus obnove literarne aksiologije v im enu ortodoksnega marksizma. Iz pregleda tega razvo­ ja vrednostnih koncepcij se poka­ že, kako vprašanje vrednosti in vrednotenja od implicitnega poj­ ma v poetikah, estetikah oziroma filozofijah um etnosti skozi zgodo­ vino v določeni fazi prehaja v eks­ pliciten pojem in kako je šele v tej točki seveda mogoče, da se iz p re ­ bujene zavesti o vrednosti form ira tudi znanost o literarni aksiologiji. Da se aksiologija tudi v literarni vedi po svetu šele poraja, je zveza­ no z globljimi vzroki, ki koreninijo v zgodovini in njenem duhovnem in socialnem pogojevanju pojavov. Na prvi pogled je paradoksalno tr­ diti, da se aksiologija kot literarno- teoretska disciplina form ira šele v novejšem času, hkrati pa vedeti, da je istočasno tako pri Heideggerju kot pri neom arksistih mogoče naj­ ti izjave, ki izražajo skepso glede možnosti vrednotenja. Prvi trdi, da se zavest o vrednosti pojavi v zvezi z Nietzschejevo metafiziko volje do moči, vendar dodaja, da v koncu metafizike, če hočem o zares izsto­ piti iz metafizičnega načina mišlje­ nja, vrednotenje ni več možno; neom arksisti pa izjavljajo, da vred­ notenje predpostavlja fetišizacijo um etnosti kot blaga. Kos rešuje ta paradoks z izpeljavo, da je vred­ nost oziroma zavest (in ne le im­ plicitno vedenje) o vrednosti mož­ na sploh šele v koncu metafizike, ko prihaja do novega samorazume- vanja človeka, osvobojenega ka­ kršnekoli transcendence. Ta teza o povezanosti zavesti o vrednosti z nemetafizičnim mišljenjem sicer žal ne precizira, ali gre tudi za os­ vobojenost od takšne transcen ­ dence, kot jo je v novoveško mišlje­ nje vneslo kartezijanstvo. Jasno je le, da to specifično historično oko­ liščino sprem lja tudi pom em bno socialno dejstvo, nam reč samoza­ vest oziroma osveščenost novih so­ cialnih razredov, kar je po Kosu tudi odločilni faktor za vznik vred­ nostnega mišljenja. (S tem v zvezi lahko nakaže tezo o fundiranosti vrednosti v socialnem interesu, kar posredno razrešuje tudi vpra­ šanje kiča in trivialne literature.) Nastavke vrednostnega mišljenja nasploh je mogoče slediti nazaj v 17. stoletje, kot bi tudi prva znam e­ nja eksplicitne umetnostno-vred- nostne teorije lahko videli že pri H um u stoletje kasneje, predvsem pa je pojav po Kosovi sodbi mogo­ če razlagati v zvezi z razm ahom ekonomije, kot jo uveljavi vznik ka­ pitalizma in m eščanske družbe v tem času. To tezo podp ira tudi av­ torjeva ugotovitev, da so pojem vrednosti, kot ga povzema literar­ na aksiologija, prvotno formulirali spisi meščanske politične ekono­ mije, od koder je prešel v kritiko takšne ekonom ije pri Marxu. Pra­ va podlaga vrednostnega mišljenja sta po Kosu potem takem antropo- logizem in ekonomizacija sveta, kar pomeni, da človek, ko postane središče in merilo sveta, pojmuje svet okrog sebe v perspektivi svo­ jih potreb, te pa pogojujejo njego­ vo koncepcijo vrednot. Kosu ta iz­ peljava omogoča definirati vred ­ nost kot intencionalni korelat po­ trebe (str. 151). Opredelitev vrednosti v zvezi s pojmom potrebe ali interesa kaže na težnjo razumeti vrednost neme- tafizično, saj se pojem vrednosti ne pogojuje v čem, kar bi človeka p re ­ segalo. V tej točki je zanimiva Ko­ sova polemika s stališči o obstoju vrednosti na sebi, to je s pojmova­ njem vrednosti kot nečesa p red ­ metnega ali vsaj kvalitativno p red ­ m etnega (Ingarden, Hartmann). Definicija vrednosti kot intencio­ nalnega korelata po trebe m u om o­ goča razumevanje eksistence vred­ nosti kot razm erja m ed subjektom in objektom, ki ga subjekt v redno­ ti. Vrednotenje se tako pokaže kot specifičen intencionalen akt, pri katerem je po treba vperjena k vrednosti predm eta. Izvor te in ten ­ cionalnosti je človek in njegova po­ treba po literaturi potrjuje legitim­ nost literature kot vrednote. Kakš­ na vrednota je literatura? Katere so tiste potrebe v človeku, ki naj jih zadovoljuje literatura? Preden od­ govori Kos na to vprašanje, rešuje še nekatere temeljne problem e ok­ rog pojma vrednosti s sodobnega materialističnega stališča. Zvezo m ed pojm om a vrednost in po treba je po njegovem mogoče razlagati tako, kot zasledimo pri Marxu v prvem poglavju Kapitala. Tu je rečeno, da je »neposredna vrednost stvari kot dobrine njena koristnost, se pravi tisto, kar u stre ­ za potrebi, kar ji zadošča in jo za­ dovoljuje« (str. 151). Na tem mestu razrešuje Kos tisto za marksistično gledanje na literarno aksiologijo odločilno vprašanje, s katerim lah­ ko zavrne razširjeno novolevičar- sko tezo, da vrednotenje literature predpostavlja fetišizacijo. Zanima ga, kateri od obeh pojmov vred­ nosti - ali menjalna ali uporabna vrednost - je relevanten za literar­ no aksiologijo. Po Marxu je »upo­ rabna vrednost p redm eta v njego­ vi koristnosti, merjeni z zadovoljit­ vijo potreb« (str. 152), m enjalna vrednost, k ije nekaj abstraktnega, pa je »določena ne samo z. up o rab ­ no vrednostjo, am pak še z drugimi momenti, kijih določajo historične oblike proizvodnje in potrošnje« (str. 152). Pojem uporabne vred­ nosti se zato zdi ustreznejši ekviva­ lent pojmu dobrega ali dobrine v Aristotelovi rabi besede. U porab­ na vrednost literarnega dela p red ­ postavlja literaturo kot dobrino človekovega kulturnega sveta, m edtem ko se m enjalna vrednost nanaša na to delo kot proizvod in trošenje (konsumpcijo), kot blago, prav v drugem pom enu pa so vred­ nost očitno razumeli tisti (npr. Mecklenburg), ki so trdili, da vred ­ nost pomeni fetišizacijo literature, k čem ur je pripomogla okoliščina, da Marx nam esto pojma menjalna vrednost velikokrat govori kar samo o vrednosti. Kosova presoja, da je za m arksi­ stični pogled na literarno aksiolo­ gijo ustrezen le pojem uporabne vrednosti, omogoča nadaljnje izpe­ ljave o upravičenosti vrednotenja literature. L iteratura kot vrednota pom eni dobrino človekovega kul­ turnega sveta. Ta kulturni svet - predstavljajo ga območja spozna­ vanja, etičnosti in estetskega - pa je specifična historična in bioso- cialna potreba. Katere so tiste po ­ trebe v človeku, ki naj jih uresniču ­ je literatura? L iteratura kot vred­ nota zadovoljuje prav območje vrednosti, ki jih predpostavlja po­ jem kulturnega sveta, to pa so po filozofsko-antropološki delitvi (u- porabi jo tudi H artm ann) esencial­ ne vrednote, ki zadevajo bistvo člo­ veka. Kos izrecno poudarja, da »v območju um etnosti in tudi litera­ tu re nikakor ne gre za zadovoljeva­ nje eksistenčnih, am pak edino esencialnih potreb« (str. 155). Vsa­ ko drugačno gledanje na vrednost literature, bodisi preširoko kot tr ­ ditev Maren-Grisebachove, da lite­ ra tu ra zadovoljuje vse vrste po­ treb, tudi eksistencialne (dobrin- ske, ugodnostne, vitalne), bodisi enostransko redukcionistično, ki zožuje vprašanje vrednosti na gno- seologizem, moralizem ali estetici- zem - to ugotavlja pri Ingardnu, H artm annu, pa celo pri Mukarov- skem in Jakobsonu — se mu zdi neupravičeno, ker po njegovem ne ustreza bistvu literature. V skladu s svojim pojmovanjem literature (npr. Kos, Literatura, 1978, Literar­ ni leksikon 2, str. 79), po katerem bistva literature ne more predstav ­ ljati niti samo resnica niti m oralno dobro niti lepota, am pak je zanjo bistveno šele razm erje vseh teh treh temeljnih kom ponent, ki p ri­ naša enotnost, utemeljuje nujnost upoštevanja vrednosti vseh treh dimenzij literarnega dela. Vendar, kot izhaja že iz njegovega om enje­ nega pojmovanja literature, po ka­ terem so spoznavnost, etičnost in estetskost le tri dimenzije literatu ­ re, je mogoče reči, da so pripadajo- ,če jim vrednosti le vrednostne funkcije in d a je prava vrednost li­ te ra tu re v razmerju, ki jih povezu­ je, to je v struk tu ri literarnega dela, ki delu podeljuje umetniškost. Tu je treba podčrtati Kosovo in­ tervencijo, d a je za literarno aksio- logijo pom em bno ločevati pojma estetska in um etniška vrednost. Estetska vrednost je zanj le ena vrednostnih dimenzij literature, m edtem ko literarna aksiologija stopa v pravo središče svoje pro ­ blematike šele ob vprašanju um et­ niške vrednosti, ki p ripada um et­ niški s truk tu ri literarnega dela. Spoznavna, etična in estetska kom ­ ponenta literature so po svoji ve­ ljavnosti nam reč historično rela­ tivne, zadovoljujejo potrebe, ki niso kakšna izvenčasna konstanta, in potem takem tudi ne upravičuje­ jo docela smisla um etnosti kot vrednote. To legitimnost podeljuje um etnosti šele tisto, kar je historič­ no nesprem enljiva potreba, torej kar predstavlja transhistorično jed ro vrednosti. Takšna vrednost je vsekakor umetniškost, ki p ripa­ da s truk tu ri literarnega teksta in jo karakterizira celostnost. Celost­ nost kot vrednost literature ni ne ­ kaj merljivega in ker to ni »razmer­ je m ed čutno zaznavnimi enotami« (str. 162), ki bi bilo neposredno za­ znavno, je po Kosu ne m orem o imenovati estetska vrednost. To razmerje predstavlja abstaktne re ­ lacije, in zato gaje po avtorjevi sod­ bi p rim erneje označiti s pojmom um etniška vrednost. Umetniškost je tako vrednostno nadredni po­ jem spoznavni, etični in estetski di­ menziji umetniškega dela. Litera­ tura, ki ji p ripada umetniškost, za­ dovoljuje splošno človekovo po ­ trebo po doživetju celovitosti ozi­ rom a totalitete. Ta potreba po Kosu ni eksistencialna, am pak esencialna, je torej ekskluzivno človeška, vezana na njegovo bistvo. Doživetje totalitete je v določenem smislu historična potreba, saj Gr­ kom v arhaični in klasični dobi ter njihovi koncepciji transcendence npr. ni bilo potrebno. V tem smislu je mogoče govoriti, d a je um etnost nekaj historičnega, nastalega v času in iztekajočega se v njem. Vendar pa je mogoče tudi trditi, da je v njej nekaj neukinljivo transhi- storičnega. Človek v realnosti, v svojem dejanskem historičnem obstoju te totalitete nim a v lasti, občuti njeno manjkanje, in od tod izvira njegova po treba po um et­ nosti kot območju doživetja celovi­ tosti. Potreba po doživetju totalite­ te odraža »stisko človekove biti« (str. 164) in s takšno ontološko-an- tropološko razlago je mogoče po­ jasnjevati um etnost kot vrednost, s tem pa dejansko utemeljevati tudi smisel njenega obstoja. Problem totalitete kot vrednostne poteze um etniškega potem takem ni druž­ benozgodovinska in s tem historič­ no relativna kategorija, pač pa gaje razumeti kot temeljno transhisto ­ rično lastnost um etniškega dela. Takšne izpeljave omogočajo Kosu naslednje sklepne ugotovit­ ve. Prvič, da je treba ob problem u vrednosti literarnega dela ločevati (a) globalno vrednost umetnosti, ki pom eni um etniškost ali um etniško integralnost na ravni literarno um etniške strukture, in (b) raven posameznih vrednostnih funkcij, ki jih predstavljajo spoznavna, etična in estetska dimenzija literarnega dela. Drugič, da je (a) um etniškost kot transhistorična, konstantna vrednost po veljavnosti absolutna, v bistvu pa kot taka abstraktna, zato logično diskurzivno verjetno neopredeljiva, nedostopna argu­ mentu, tako da se kaže le intuitiv­ no v doživljanju, m edtem ko je (b) vrednost na ravni posameznih funkcij otipljivejša in v historič­ nem smislu nazornejša, hkrati pa kot historizirana vrednost tudi re- lativnejša. Ob vprašanju um etn i­ ške vrednosti Kos posebej poudar­ ja, da njena abstraktnost onem ogo­ ča, da bi bila ta vrednost »dostop­ na (...) in razvidna slehernem u bralcu in ob vsakem branju« (str. 166). Hkrati tudi poudarja, da je njena tem eljna lastnost, da je poj­ movno neizrazljiva in zaradi svoje neem piričnosti »nedostopna em ­ pirično eksaktni pa tudi teoretično abstraktni analizi« (str. 174), isto­ časno vzrok, da se ji na ravni zna­ nosti v p rim eru konkretn ih tek ­ stov ni mogoče približati in da jo lahko znanost le definira, to je ab ­ strak tno teoretsko obravnava kot um etniško vrednost nasploh. Čisto drugačne pa so seveda možnosti znanosti, ko gre za vprašanje spoz­ navne, etične in estetske vrednosti, ki so le delne vrednosti literarnega dela. Te posam ezne vrednosti dela je mogoče pojasnjevati historično, družbenozgodovinsko, razredno socialno in duhovno ideološko gle­ de na njihov izvor, pom en in funk­ cijo, skratka, »avtentični historični radij teh vrednosti« (str. 173) je em pirično opredeljiv in verifikabi- len. Razmejevanje med globalno vred­ nostjo in delnimi vrednostm i Kosu omogoča, da jasno form ulira in p r ­ vič v slovenski literarni vedi razre ­ ši ne le vprašanje, kakšen je polo­ žaj znanosti, ko gre za problem vrednosti literarnega dela, am pak da tudi postavi tezo o treh neza­ menljivih ravneh vrednotenja. Po­ kaže se mu, d a je ta problem mogo­ če videti v razponu vrednostnega presojanja od praktične do teo re t­ ske ravni in da je zato nujno loče­ vati vrednotenje na nivoju bralca, kritike in znanosti. Na nivoju bral­ ca se pokaže, d a je vrednotenje do ­ življajsko, intuitivno, na nivoju kri­ tike teži v racionalno, logično dis- kurzivno in argum entirano opera ­ cijo, m edtem ko gre na nivoju zna­ nosti predvsem za refleksijo poj­ mov in kategorij. Vrednotenje bralca je implicitno, em pirično konkretno, po veljavi pa partiku ­ larno in relativno, z nastavki za do ­ živetje vrednosti kot literarno um etniške strukture . Vrednotenje kritike je eksplicitno, pojmovno, racionalno diskurzivno form ulira kritično sodbo in jo argum entira. Vendar je pri kritiki mogoče govo­ riti o dveh podtipih vrednotenja in sicer o impresionistični kritiki, ki form ulira le neposredni doživljaj vrednosti oziroma registrira vtis, kar je še m očno blizu tipu bralče­ vega vrednotenja, in o normativni, v bistvu dogmatični kritiki, ki je obrnjena k pojmu in izreka načel­ ne, absolutne, nadhistorične sod­ be. Ob vprašanju vrednotenja v ob ­ močju znanosti pa postavi Kos dvoje tez. Prvič, da literarna veda ne vrednoti, am pak le sistematizi­ ra vrednostno problematiko. In drugič, da literarna aksiologija vendarle ne m ore ostati samo teo­ rija, am pak m ora preiti v literar­ nozgodovinsko raziskavo vred­ nostnih kom ponent literarnih po ­ javov, skozi zgodovino literarnih smeri, tipov literature in podobno. Ravno slednja predpostavka po­ meni, da avtorjev odnos do vred­ notenja kaže težnjo po preseganju scientističnega vrednostnega nev- tralizma. Takšen nevtralizem, indi­ ferentnost do vrednostnih vpra­ šanj ali celo filozofski nihilizem so dolgo ovirali literarno aksiologijo, da bi se po prvih zasnovah, ki jih ji je nakazal Taine že v sredini prejš­ njega stoletja, zares razmahnila. Dejansko se je teorija literarnega vrednotenja po svetu začela kon­ stituirati šele v poznih petdesetih in šestdesetih letih tega stoletja s Hartm annom , Muller-Seidlom in Ingardnom , m edtem ko je sedem ­ deseta leta, ko je nastajal tud i Ko­ sov pogled na aksiologijo, mogoče označiti že kot kritično fazo. In v tem kontekstu je za Kosov prispe­ vek k teoriji literarnega vrednote ­ nja pom em bno, da se je v končni izpeljavi uspel izogniti vsem stališ­ čem, ki bi glede vprašanja literarne vrednosti kakorkoli kazala na rela­ tivizem in subjektivizem. Jola Škulj