L OBERREUTER. Ulrich (1986): .Opposition'. v: Pipcn Wftnetbuch zur Politik (1985), l, uredil Dieter Sohlen p, Jilik**sscnschail Thronen Methoden-Begriffe Uredila Dielet Nehlen in Rainer Olaf Schultzc. Pieper. Zaricti. OBERREUTER. Heinrich (1985«) .Krise des Parlamentarismus'1'. »: Mau. Ulrich - or.. 1985. OFFE. Klaus (1985) Druibcna mal in politifna oNasI (uredil M Maiek). DE. Lpjbljana PASQUINO, Giantranco - dt. (1990) Opposizionc, govetno ombra. alternativa. l aier/j Roma-Ban PASOl'INO (iianfranco (1990a): -Perchc e oome «udiare l'opposiwone-. v: Patquino - ur (f/90). «r. 1-26. PE1.INKA. Anlon (1989): -Zur Entwicklung emer Opposinonskullur im Österreich.. OZP. 2/1989, 141-150. PUNNl-m. R. M. (1973): Front Beneh Opposition: The Role o( Ihe Leider of Ihc Opposition Ihe Shadow tabinet and Shadow (ioicrnment in British Poliucs. lleinemann. l.ondon
RANNEY. Austin (1983): Channels of Power. The Impact of Telcvision on American Poluics. Baue Book*. New
York
STEFFAN1. Winfried (1977): -Opposition-, v; Sontheimer. K -Röhnn». H. - ur (1977): Handbuch des politischen tyitcfli* der BRD. Manchen. J27-433.
SCHUMANN. H O. - ur. (1976): Die Rolle der Opposition in der Bundesrepublik Deutschland. Darmstadl 8PI-1CHAL. Slavko (1981): Mnohihio komuniciranje med svobodo in odtu)itvi)o, Obzoqa. Marihor. SPLIOIAL. Slavko- Hochheimer. John Jakubowicx. Kalor- ur . (1990): Dcmocrali/alion and Media. AnEast-Wesl Dialocuc Faculty of Sociology, Pohtical Science and Journalism, Ljublana. VREG. France (1990): Demokratie» komuniciranje. Obzotja. Maribor.
MILAN ZVER*
Zaton evropskega protiparlamentarizma?
'A 1'insianl qu' un peuple se donnr des represenlanl. il nest plus libre, il nest plus«
J. J. Rousseau
Namen te naloge je potrditi tezo o ciklični pojavnosti protiparlamentarnih gibanj v moderni evropski zgodovini ter opozoriti na reparlamentarizacijo. ki takim obdobjem sledijo in smo mu v Evropi ponovno priča.
Parlamentarizem kot poseben način oblikovanja izvršne politične moči (»parlamentarne vlade«) ter razmerja do drugih vej državne oblasti (v tem smislu so specifičnosti v primerjavi s partijsko, ljudsko, skupščinsko, nadalje vlado narodne rešitve itd.) so po svoji historični emancipaciji od krone prišli na celino iz Anglije.
V	tem pomenu ga razlikujemo od predsedniškega sistema.1
Tu sta lahko zgleda nemški in ameriški politični sistem, medtem ko je francoski
V	bistvu »hibridni« sistem.
Izmed številnih definicij parlamentarizma se bomo pri orisu geneze protiparlamentarnih gibanj in paradigem v zadnjem stoletju v Evropi oprli na njegovo širše razumevanje, ki pojasnjuje logiko modernega transferja interesov oz. politične intermediacije civilne družbe in države. Tooznačujejo naslednji moderni politični dejavniki: demokratični volilni mehanizem, strankarski politični pluralizem, sistem sprejemanja parlamentarnih odločitev (kompromis in večina), svobodni mandat.
P' 1 Ftos-ieinimo nek.it komparativnih momrnlos pBtamcnt.iinj vladal vina):
-	nebani/mt neposrednega nadzora
-	duekuto .i in legisUtiva personalno povezani
-	vlada izhaja iz parlamenta (odgovornost, odpoklic)
-	vloga političnih strank

Povzeto po; Infonnationen /ur polinvehen Bildung. (1986) 165. s. 15. * Mag Milan Zver. asistent na FSPN.
1 245 Teorija m pr.ik.vi. let 28. *t. 10-11. Ljubljana 1991
preckcitmtka vladavina)
•chcshs and balance« «istem
strukturna ločenost vej oblasti
mandat je bolj neodvisen od predstavniškega organa
neznatna vloga polnilnih strank
profesionalcem itd. Po tej Širši opredelitvi modernega parlamentarizma uvrščamo vanj različne predstavniške demokracije: tako francosko. nemško kot ameriško. S tega vidika bi lahko o mešanem sistemu govorili na primeru Švice, za katero so značilni nekateri netipični elementi konkurenčne parlamentarne demokracije (oblike direktne zakonodaje, konkordančni sistem, korporativne strukture).
V	politični strukturi moderne evropske družbe sta se glede posredovanja interesov iz civilne družbe na državo uveljavljala, si konkurirala, izrinjala, pa tudi dopolnjevala dva modela: parlamentarno-predstavniški in funkcionalno-plebisci-tarni.
Parlamentarni predpostavlja oblikovanje in izvrševanje politike v imenu predstavljenih ali v občem interesu (v tem tipu se je uveljavilo načelo svobodnega mandata ter politične in teritorialne reprezentance), medtem ko je cilj funkcionalnega predstavništva zmanjšati razpoko med vladajočimi in vladanimi. ustvariti vtis, da predstavljani sami krojijo politiko; v izvirnem Rousseaujevcm smislu bi lahko govorili o identiteti med vladajočimi in vladanimi (uveljavitev imperativnega mandata. delegatskega načela in funkcionalnega zastopstva).
Parlamentarno predstavništvo s historično razvojnega vidika opredeljujeta dva procesa, tj. prenos žarišča politične moči na predstavniška telesa in sprememba predstavniškega mandata iz pretežno imperativnega do pretežno svobodnega oz. parlamentarnega.
Zgodovina modernega parlamentarizma se začenja s fuzijo liberalizma in demokracije. Predliberalni »parlamentarizem« se je oblikoval v dualističnem razmerju med stanovi in fevdalnimi monarhi, med družbo in državo. Tradicionalne srednjeveške skupščine, predhodnice parlamenta, npr. nemška Hoftage in angleška witan-gemont. so bile še ohlapne in zgolj posvetovalne, a so se sčasoma razvile v trdnejše politične strukture. Šolski zgled tega je Anglija.
V	primerjavi s klasičnim konstitucionalizmom - ki je priznaval osnovne državljanske pravice - je ideja demokratičnega parlamentarizma z vso svojo moderno politično »opremo« pomenila resničen napredek zlasti v smislu politične modernizacije. Ko je kazalo, daje parlamentarizem primerna in za vse sprejemljiva sistemska rešitev naraščajoče kompleksnosti in potreb moderne družbe, so se kmalu po prvi svetovni vojni pojavile številne teorije o krizi parlamentarizma (in parlamentarne demokracije).
Oglejmo si tipične smeri kritik modernega parlamentarizma.
Katoliška kritika političnega parlamentarizma
Modernizaciji političnega življenja se je na svoj način, najbolj izrazit prav v srednjeevropskih deželah, upirala katoliška cerkev. Liberalnodemokratičnemu urejevanju političnega življenja je zoperstavila svojo, solidaristično in organizaci-stično načelo, kar je napovedala že okrožnica Rerum novarum (1891), in dokončno vzpostavila Quadragesimo anno (1931), ko se je uradna cerkvena ideologija odkrito navezala na stanovski korporativizem, doktrino, ki je temeljila na stanovskih korporacijah, osrednjih korporativnih strukturah družbe, ki imajo glavno funkcijo v ekonomskem in zlasti političnem življenju.
Družbena harmonija in socialni mir po načelih socialne vzajemnosti in solidarnosti sta bili temeljni moralni načeli modela, ki prav na tej točki zavrača socialno-politično konfliktno naravo liberalnega parlamentarizma. Nekatere »samoupravne« koncepcije stanovstva so v tem smislu predvidevale razdriavljanje določenih socialnih funkcij parlamentarne države, kot so zaposlovanje, zavarovanje, socialna pomoč delavcem itd. Tudi na ravni gospodarske organiziranosti so uvajali nekom-petitativni (dogovorni) model. Strukture poklicnih korporacij so v t. i. čistih korporativnih sistemih s prevzemanjem političnih pristojnosti zabrisovale razliko med političnim in ekonomskim in s tem v temelju zanikale postavke parlamentarizma.
1246
Integrativni politični sistemi stanovskega korporativizma so ukinili politično parlamentarno reprezentanco, strankarski pluralizem, demokratične volitve in druge demokratične pridobitve ter uvajali funkcionalni tip predstavništva, katerega substanca ni več teritorialna, marveč »dejavnostna«. Z odpravo političnih strank so hoteli odpraviti posredovanje političnih interesov in uvesti deputatski (delegatski transfer), ki naj bi bil bolj avtentičen. V praksi pa je Slo, tudi v primerih, ko so legitimirali sistem z avtoriteto uradne cerkvene ideologije, v bistvu le za prikrit sistem diktature ene same politične organizacije in njihovih voditeljev (Dolffuss. Salazar. Franco). Poleg čiste koncepcije stanovskega sistema, ki so ga od »političnega parlamentarizma« razločevali s pridevnikom »gospodarski ali soci-alno-gospodarski«. so se znotraj katoliškega gibanja uveljavljale koncepcije o koeksistenci parlamentarno-strankarskega in funkcionalno-delegatskega trans-fcrja interesov. To bi bil dvozbornični oz- mešani sistem, ki so ga predv idevali zlasti v slovenskih stanovsko korporativnih koncesijah (Ahčin, Jeraj, Aleksič, Gosar idr.)- Nekateri so videli funkcijo korporativnih struktur le kot svetodajno vlogo v okviru »demokratičnega parlamentarizma«.2
Gradnje družbe po katoliško korporativnih zamislih, to je določilih, ki so bila vsaj do začetka 40. let onkraj demokratično parlamentarnega sistema, so se v 20. in 30. letih lotili v Španiji, na Portugalskem, najbolj odmevno pa gotovo v času t. i. Dolffussove Avstrije (1934-1938). To je bil fundamentalističen projekt, ki je zahteval zamenjavo liberalnega političnega sistema z »novo obliko demokracije«.'
Voluntarizem teh predstav najbolj ponazori komentar novih oblastnikov v Avstriji, češ da je s 1. majem 1934 zgodovinsko sklenil čas parlamentarizma (Pelinka, 1972, s. 68). Nad politično pragmatiko je bil vzpostavljen katoliški ide-ologem. Vladajoča percepcija demokracije je pomenila nasprotje »strankarsko konkurenčni demokraciji parlamentarne republike«. Avstrijski stanovski fenomen je v mnogih pogledih značilen za vsa srednjeevropska protiparlamentarna gibanja. Postavljal je enake zahteve kot druga tovrstna gibanja (npr. slovensko): idejo harmonije, identitete med vladajočimi in vladanimi (oz. zagotovljen trajni stik med njimi), socialni mir in nekompetitivnost, enotnost namesto političnega pluralizma, ki vodi v konfliktnosti. Funkcionalni oz. konkretneje stanovsko-poklicni transfer interesov (delcgatstvo) je ohranjal in zagotavljal avtentičnejSe posredovanje »stvarnih in življenjskih« interesov, ne pa interesov, ki se spremene v »politikum«.
Teorije elit, identitete in fašizem
Med prvimi ostrimi kritiki liberalnodemokratične, »množične« demokratizacije politike je bil Gaetano Mosca, ki je sredi 20. let spoznal, da je parlamentarna država vredna pomilovanja, če že ne »nagrobnega govora« (W. Roerich, 1981, s. 58.). Izražal je dvom o »upravičenosti« modernega parlamentarnega predstavni-
* Pojem -demokratičnega parlamentarizma- se je uveljavil v 20. letih, kose je t. i -gospodarski parlamentarizem« kol Dcpofitiino ptc(is!j\rml\o gospodarskih poklicnih stanov v nekaterih polurnih gibanjih pojavil kot alternativa h krizi pudvrtenega -političnega- oz. -demokratičnega- (izvoljenega na temelju splotne in enake volilne pravice) parlamenta, ki naj H Ml nekompetenten pn reševanju socialnih in gospodarskih vpraianj. ki so med gospodarsko recesijo postala te pose bet pereCa
1 Na Avstrijskem j« bila med obema svetovnima vojnama spcciMna politična situacija. Za oblast Sla te bojevali dve najmoCnejM polittCiu glban|i, socialdemokrati in krtcamki socialci Politični koncepti obojih so temeljili na zavraCan|u parlamcnun/iiM Res je. da so socialisti v nekajletnem obdobju pred kriCanskosocialmm prevratom na vso moC branili pariarnentarno ureditev, vendar le v bojazni pred -katoliško diktaturo«. Po drugi strani so predstavniki avstromarkststiCtic Me razgrinjali svoje radikalnejše in parlamentarizmu nenaklonjene zamisli (-diktatura proletanaia-). ki so v nasprotnem taboru vzbujale strah in nezaupanje. Napetost med obema tagerjema je bila takšna, da se je jnotiparlamcntami udar maja I '/34 v btvtvu moral zgoditi. S te ali druge strani O tem glej vei v Anton Pelinka. Stand odet Klasse?. Wien. 1972 in Milan Zvci. Politična misel slovenskih socialdemokratov (Vpliv avstromarksizma na modele demokracije pri slovenskih socialistih med obema vojnama.I Ljubljana. 1990. mag delo. Rl FSPN
1247 Teorija in praksa, let. 2«. b. 10-11. Ljubljana 1991
štva in v razširitev volilne pravice ter ugotavljal, da je imela beseda parlamentarizem v Italiji vselej »unerfreulichen« prizvok in pomen. Opozarjal je na oligarhič-ne. zlasti pa na hirokratične tendence modernega parlamentarizma, ter na »organsko« nekompatibilnost angleškega parlamentarnega sistema s kontinentalnim političnim okoljem. Medtem ko je Mosca priporočal konservativno-liberalni model, v katerem je poveličeval in etično utemeljeval vladavino manjšine (!), je Vilfredo Pareto razvil koncepcijo elitizma - ki ima v zvezi s parlamentarizmom veliko skupnega s klasično Burkejevo koncepcijo oligarhično-elitistične narave parlamentarizma - in načelom »racionalne« politike, ki naj bi ga liberalizem izgubil zaradi zlitja z demokracijo. Kot kritiko liberalne države je razvil elitistično teorijo »novega liberalizma«. Njegova zamisel transformacije demokracije je bila protiparlamentarna in naperjena proti »demokratični ideologiji večine«, kjer ni »racionalne« substance v politiki, ki jo sicer predstavljajo elite (ibid, s. 58-70 in 166—171).
V	Nemčiji je socialna in politična misel v 30. letih postajala vse bolj v funkciji afirmacije nacistične ideologije, za kar so bili v sami nemški zgodovini ideološki vzvodi, zlasti v smislu insufience liberalne tradicije. Nemčija je namreč »proizvajala« znamenite »ne«-liberaliste (Hegel. Marx), ne nazadnje pa je prav med vzponom fašizma nekaj najvidnejših nemških intelektualcev (Sombart, Schmitt. Freyer, Michels, Spann itd.) kazalo afinitete do totalitarnih ali vsaj avtoritarnih postavk, političnih režimov ali njihovih voditeljev.
O. Spann je celo trdil, da je funkcija sociologije boj zoper liberalizem in indi-vidualizem (Spann. 1930, s. 91). Njegova »šola«, ki je vplivala na ideološko fizi-gnomijo fašističnega gibanja, se je iz družbe preusmerila na nacijo kot predmet proučevanja primernejše entitete, kot je (diferencirana) družba. Treba je sicer reči, vsaj za Freyerja in Spanna.4 da sta bila prepričana, da konstruirata le svojo sociološko teorijo.
Po letu 1935 se je dobršen del nemške družboslovne misli spoprijel s spremembo pravnega sistema, med njimi tudi največja avtoriteta in najprodomejši kritik modernega parlamentarizma - Carl Schmitt, ki si je prav tako kot pristaši teorije identitete zastavljal vprašanje o zagotovitvi enotnosti med »Volk«-skup-nostjo in voditeljem (Fiihrerjem).
Parlamentarizmu, katerega funkcija je bila zagotavljanje javnosti politike in političnega ravnotežja, je Schmitt, kakor radikalni katoliški sociologi, pripisoval zadnjo uro in ga videl le še kot »znamenje časa« 19. stoletja. Ko razpravlja o kriznem, »geistgeschichtlichen« stanju parlamentarizma v 20. stoletju, ki ga povzročajo čisto pragmatični dejavniki razvoja, omenja »naraščanje vpliva demokracije«. Politična demokratizacija pritiska na vlade, da širijo svoje delovanje zaradi zadovoljitve socialnih in gospodarskih zahtev množic. Demokracija proti parlamentarizmu, torej. »Parlamentarizem 19. stoletja« kot vzorec vzdržnega sistema napravi v 20. stoletju svoj salto mortale. Liberalno parlamentarno načelo omejitve oblasti se zaradi naraščajočega pritiska ljudstva na vladanje (»demokratizacije«) sprevrže v svoje nasprotje ter povzroči nujno krepitev države. To ugotovitev je pol stoletja za tem, v »nemirnih« 60. letih na Zahodu ponovila neokon-servativna t. i. trilateralna komisija (M. J. Crozier et all. 1982). Parlament in njegova vlada sta torej prenasičena. naraščanje politične kompetitivnosti med strankami in množična demokracija pa onemogočata funkcioniranje parlamenta po načelu javnega dialoga - pogajanj. Državi zaradi tega nenehno grozi nestabilnost.
V	Schmittovi tezi. da demokracija temelji na načelu izključitve, je zaznavna, na kar je opozoril J. Kcan (1990, s. 144), njegova, milo rečeno, nekritičnost do protiparlamentarnih gibanj, kot sta fašizem in boljševizem, saj jih celo ni imel za nedemokratična. V njih je videl celo prednost v tem, da so sposobna odpraviti
4 O Spann je bil itk> poznan tudi v slovenski. zlasti tlanovskokaloldki politični doktrini, vendar ga je slovenska -samoupravna- stanovsko-korporativ ishfna iola sprejela s kritično dtslanco
1248
partikularistične značilnosti parlamentarizma, njegovo raznoterost in razdvojenost med državljani in njihovimi predstavniki, ravno to torej, kar ovira uveljavitev demokracije, ki naj bi predpostavljala istovetnost vladajočih in vladanih. Zato postane večstrankarski parlament pri C. Schmittu odveč.
Komunistični ekvivalenti parlamentarizma
Parlament je bil tista institucija v moderni družbi, do katere so socialistične doktrine oblikovale najbolj nasprotujoč odnos. Zgodnja ideološka diferenciacija socialističnega gibanja je temeljila prav na različnih vrednotenjih parlamentarizma. V interpretaciji odnosa Marxado parlamentarizma D. Held piše (1989, s. 130). naj bi parlamentarno »mašinerijo« liberalne države zamenjala struktura komune. S tem se zagotovi popolna odgovornost poslancev-delegatov. Najmanjše skupnosti bi opravljale lastne zadeve, volile delegate v večje administrativne enote in tako naprej v sam vrh »piramidno« strukturirane »neposredne demokracije«, kjer je mogoče vse delegate odpoklicati, če se niso ravnali po navodilih delegantov (imperativni mandat). Postkapitalistična država torej v Marxovi predstavi ni bila podobna parlamentarni. Held je opominjal na Marxovo misel, da parlamenti ustvarijo nesprejemljive pregrade med vladami in njihovimi predstavniki; občasno glasovanje ni zadostna podlaga za zagotovitev ustrezne predstavitve potreb ljudi. Zato se je zavzemal za sistem neposrednega delegiranja, ki poveča stopnjo odgovornosti, kar nadalje dosega tudi z združevanjem različnih vidikov oblasti. Obenem pa naj bi ta sistem omogočal kontinuiran nadzor volilnega telesa. S to koncepcijo je vsekakor skladna Marxova teza o odmiranju države in politike.
Marx seveda z opisanim historičnim (kar v marksizmu pomeni predvsem minljivim) pojmovanjem »buržoazne mašinerije« ni odklanjal parlamentarizma kar lako. tudi. ko lahko še koristi delavskemu razredu (ali drugače, ko razmere za revolucijo niso zrele). Tudi Engels je v pozni starosti spoštljiveje govoril o parlamentarizmu. K. Kautsky je že konec prejšnjega stoletja zavračal fundamentalizem levice. Dokazoval je. cía je demokratizirajoči se parlamentarni sistem najprimernejši v delavskem boju in daje direktna zakonodaja primernejša v neurbanih. torej neproletarskih območjih. Govoriti o moderni demokraciji, je govoril Kautsky, pomeni govoriti o parlamentarizmu. Že leta 1893 je pisal, da... »Samo politični slepec danes še lahko trdi, da predstavniški sistem utrjuje tudi v režimu splošne volilne pravice nadvlado buržoazij« (K. Kautsky, 1893, s. 118). Toda argumenti Kautskega v delavskem gibanju vendarle niso bili splošno sprejeti: celo Hainfeldski (1889) in Erfurtski (1891) program, pri pisanju katerih je celo sam sodeloval, nista zaobšla razredno »instrumentalistične«, v bistvu torej negativne percepcije parlamentarizma.
Omenimo najprej parlamentarno kritiko v francoskem sindikalističnem gibanju in v anarhizmu. Ne le da so zavračali parlamentarizem kot obliko razrednega boja - kar je bila sicer ključna točka socialističnih kritik parlamentarizma - marveč je njihova kritika parlamentarizma temeljila tudi na negaciji parlamentarnega predstavništva sploh. V svoji sindikalni piramidni in vsedržavni strukturi, ki ne bi vodila le produkcije, so videli zametek celotne družbe (F. Pelouttier, H. Lagardelle, A. Briand. G. Sorel).'
V socialističnem gibanju se je zgodaj pojavil koncept družbene ureditve, ki bi nadomestil parlamentarizem in postal novi »nucleus« (Korsch) civilizacije, sistem demokracije svetov. Kot večina protiparlamentarnih modelov je tudi ta temeljil na
* 1 Sploh je bila u anarhiste značilna nezaupljivi«! v obstoječe potitifnc iiutiluajc Ko je razpravljal o socialistični ukukl. je O. Sorel tvoje nezaupanje v parlamentarizem izrazil takole -Parlamentarni socializem govori toliko jezikov. > "Ukor jc lipov njegovih odjemalcev-, v -Premišljevanje o nasil|u«. Zbornik Antologija nasilja 2. Ljubljana 1986. t. 456.
1249 Teoriiainpralua.lci.28.it 10-11. Ljubljana 1991
korporativni logiki urejevanja družbenih zadev; celotna družbena struktura naj bi bila vertikalno integrirana po načelih ekonomske organizacijske strukture.
Največ samoorganizacijskih izkušenj so imeli ruski delavci. Sovjeti so bili v začetku, ko so bili še promartovsko usmerjeni, mišljeni kot oblika samoorganizacije delavcev, boljševiki pa so jih kasneje spremenili v državno ureditev - v sredstvo boljševiške diktature in ekvivalent razpuščenega parlamenta. Sistem Sovjetov je tudi v teoriji postal simbol totalne negacije parlamentarizma (leninizem).'
Nasproti tej degradaciji ideje svetov so v nemški weimarski republiki govorili o »tretji poti« nemške republike, vstran od boljševizma in čistega »meščanskega« parlamentarizma.
Idejo demokracije svetov so v evropski socialistični misli zastopali R. Luxemburg. M. Adler, A. Pannekoek, K. Korsch. O. Rühle, E. Däumig idr. Ti koncepti so se med seboj razlikovali po stopnji radikalnosti oziroma samozadostnosti, tako da jih delimo na tiste, ki so mišljeni kot popolna nadomestila parlamentarne demokracije, to so t. i. čiste teorije svetov, in na tiste, ki so dopolnilo parlamentarnemu sistemu.
Treba je poudariti, da je ta prvotna »nova levica« na vse moderne politične institucije, pa tudi na parlamentarizem, gledala skozi optiko razrednega boja. Zato ne presenečajo teze o parlamentarizmu kot o »arenah razrednega boja«, »instrumentu diktature buržoazije« itd.
Morda je za slovensko politično misel pomemben odnos avstromarksizma do parlamentarizma. Izmed tistih, ki jih uvrščamo v t. i. jedro avstromarksistične šole. je bil M. Adler tisti, ki je iskal alternativne variante predstavniškega sistema.' Parlamentarizem naj bi bil izraz meščanske družbe in njenega sistema vladavine. Razvita socialna demokracija oz. organska družba ne moreta temeljiti na sistemu, ki je sredstvo vladavine meščanskega razreda, kajti parlamentarizem je demokracijo zožil le na formo in mehanizem, izpustil pa njeno osnovno obeležje, enakost in solidarnost, torej vsebino.'
»Novo« demokracijo predvideva tudi koncepcija gildsocializma. G. D. H. Cole velja gotovo za najbolj doslednega kritika parlamentarizma znotraj socialističnega gibanja, z velikim vplivom na komunistične, pa tudi reformistične smeri. Po Colu se parlamentarni sistem predstavništva - kjer je reprezentant najprej voljen na daljši rok in brez stalnega nadzora in predstavlja volilce različnih interesov - kaže ne samo na nefunkcionalnost, marveč na neposredno podvrženost manipulaciji (»falsi-ficirana reprezentanca«). Colc je predpostavljal, da demokratizacija zahteva najprej decentralizacijo, ki je temeljni pogoj za uveljavitev funkcionalne demokracije,
* Parlamentarizem je za Lenina diktaturi burJoazijc in .kkpetalnlca.. Iti bi k motala «prementti» .delovno- tako zakonodajno kot izvrino telo Zalo Uran postavi pred parlamentarnem funkcionalno predstavni«!»» komuno! Vei glej V. t. Lenin. Drtava i revolucija. Beograd. 1979. ». 9-107.
' o. Bauer it |e za uilem «vetov navduteval tik jx> 1 svetovni vojru. ko je nanj «tvojimi deli vplival G. D. H. Cok. Bil (t kritiCcn do -bloss- parlamentarne demokracije, kajti parlamentarna reprezentanca je zanj preiibko merilo dcmokratiCno-«i Trdil je. da je parlamentarni «istem -organsko podvrlen krizi« in je primeren v momentu ravnotežja lil med razredoma I-organska demokracija-). Kot dopolnilo polilKni demokraciji je Bauer «del moinost uveljavljanja •funkcionalne demokracije- . ki naj bi ko« sistem gospodarske demokracije «zdrulcval in organiziral drtavljane po njihovih «ocialnih in ekonomskih funkcijah- Njegovi koncepciji prolelarske in socialittttnc demokracije nista tesno vezani na funkcionalni transfer interesov, kakor jc to po ästih konceptih demokracije svitov, ampak tudi na polillfno reprezentanco, katere v bran se j« Bauer postavil zlasti tedaj, ko je avstrijski kaloliiki tabor uveljavljal «tanovsko korporativni »istem. Njegove krinke tega sistema so segale tudi v Slovenijo Vei o tem glej Milan Zver. ibidem. 1990
" Adkrjcvim pomislekom o parlamentarizmu, ki naj bi puSCal vnemar ekonomsko iivljenje in » tem ekonomsko en a k osi. kar jc bik) dovolj, da ga je imel za nedcmokratiinega. jc najbolj nasprotoval H. Kelsen V zvezi s tem je moida vredno opozoriti na Lcscrjcvo trditev, da je znana Churchillova izjava, da je parlamentarizem najslabia drtavna forma, ila pa boljia ne obstaja, le parafrazirano Kchnovo slati«e (Norbert I-eser. 1974). O Kelsnovcm odnosu do parlamentarizma, glej med drugim v Vom Wesen und Wert der Demokratie. Tucbingen. 1929. Adler, ki jc bil iker v trajnem idejnem sporu s kolegom profesorjem Kclsnom. jc noj proltpailamcnlarizcm razvijal v okviru »voje teonje socialne demokracije (v delu Politische oder soziak Demokratie. Berlin. 1926. Die Stutsauffassung des Manismus. Wien. 1922. Demokratie und Raetcsystem. Wkn. 1919 itd.).
1250
negacije klasičnega parlamentarnega predstavništva, ki ni v stanju izražati mno-
rštva različnih interesov . Zato je po njegovem potrebna nova forma posredovanja družbenih interesov, ki bi organsko rastel iz bazičnih oblik družbenega življenja. Ta sistem naj bi omogočal funkcionalnost predstavljanja, dinamičnost volitev, povezanost in nadzor predstavnikov
Na teh postavkah »mehkega« komunizma je temeljila tudi ideološka struktura L socialističnega samoupravljanja v Jugoslaviji.
Neokorporativizem, parlamentarna demokracija ali simbioza?
Neokorporativizem pomeni zadnjih 20 let »grožnjo« sistemu parlamentarne strankarske demokracije.'0 Zavrača zlasti privilegiranost političnega združevanja v modernih družbah in podpira logiko interesnega združevanja in komunikacije. Neokorporativizem. ki daje prednost funkcionalnim privilegijem, ima v evropskih državah določene izkušnje (R. V. Alemann/R. G. Heinze. 1981). Če smo proces parlamentarizacije povezovali z modernizacijo političnega življenja, bi lahko to poimenovali proces tradicionalizacije političnega življenja. Elementi funkcionalnega interesnega urejevanja družbenih vprašanj so zaradi preobremenjenosti demokratičnega parlamentarizma sistemska potreba razvitih in kompleksnih zahodnih družb. Zato je po mnenju mnogih nekonkurenčna neokorporativna politika zdravo nadomestilo za slabe strani konkurenčne demokracije. Demarketizacijo politike, ki temelji na nejavni, dogovorni politiki, lahko uvrstimo v okvir deparlamentarizaci-je. Sistemi z močno navzočnostjo korporativne politike (nekateri to dejstvo pojmujejo kot trajno zgodovinsko simbiozo liberalne demokracije in korporativizma), pretežno tisti z močnimi socialdemokratskimi strankami, naj bi tudi uspešneje zagotavljali pogoje za akumulacijo (C.Offe, 1986, s. 131). Daje korporativizem kompatibilen tudi s politično levico, priča tudi sistem socialističnega samoupravljanja iz 70. in 80. let v Jugoslaviji, ki je pomenil radikalno inačico.
Toda če smo v Zahodni Evropi priča delnemu razblagovljenju množične strankarske in parlamentarne politike, je proces v novo nastajajočih demokracijah obrnjen v drugo smer, v smer poblagovljenja politike in reparlamentarizacije. Vse večji je namreč delež politike, ki je zunaj komunističnih vladnih struktur (skupščin. politbirojev itd.) in se seli v demokratično izvoljena predstavniška telesa ter postaja kompetitivna in javna. Zato Offejeva teza o možnosti propada konkurenčne demokracije oz. demokratičnega parlamentarizma, ki temelji na spoznanju o vse večji nezaupnici strankam, povečanem obsegu korporativnih političnih odločitev. sodi na vrh, a obenem na konec zadnjega cikla protiparlamentarnih paradigem in gibanj, ki jih je ob koncu 80. let močno stresla pragmatika političnomoder-nizacijskih procesov v Vzhodni in Južni Evropi, pa tudi drugod.
»Predstavljanje tab v parlamentih« in parlamentarizacija »alterpolitike«
Ko Emil llubner razpravlja o središčnih točkah današnjih kritik parlamentarizma v Nemčiji, ki je bil vselej ploden političen prostor protiparlamentarnih gibanj in paradigem, najprej ugotovi, da so radikalne kritike, tj. zahteve po odpravi in zamenjavi parlamentarizma, v 70. letih prešle iz mode (1990, s. 25). To seveda ne
* G. D. H.Cotc. Gulld Soeialism Rc-Suicd. London. 1921; povzelo po Slobodan Sjnurditi. Demokratka vaveta, »•ogrni, 1987. «. 257 idr.
111 R- O Heinze v ««ti»tem opozarja na zanimivo dilemo: na cm Hrani neokorporativističnc farme politike dvigujejo dttavno davčno sporsohitosl. po drugi «rani p« krepijo krizo parlamentarizma in podpirajo novt ncparlamcntarnc razprave, kitu utegnile ogroziti sistemsko celositosl. v R G Heinze. Verbaendepolitik und -Neokorporatmnuv-. Opladen. 1981.». 14
I 1251 Teorija in praku. Iel.28. U. 10-11. Ljubljana 1991
pomeni, da je iz mode problematizacija parlamentarizma nasploh. Gre za dve zvrsti kritik.
1.	Na eni strani so ponovno »prebujene« ideje o večji vlogi »ljudstva« (ali državljanov) v politiki. Kot zgled se pri tem večkrat omenja »dobro« funkcionira-joči Švicarski sistem, kljub temu da nekateri pokazatelji spodbijajo mnenje oz. enačbo »več pravic ljudstvu = boljše politične odločitve« (Hiibner. 1990. s. 25).
Avstrijski politolog Joseph Marko si je v izjemno obsežni študiji postav il vprašanje. koliko lahko direktna demokracija prispeva k legitimaciji sodobnih političnih sistemov (case study Avstrije. Švice in Nemčije). Ugotavljal je, da služi interesni artikulaciji. politični pobudi in participaciji, toda tudi pritisku, opoziciji in nadzoru. legitimaciji in urejevanju konfliktov, odvisno od politične kulture in tradicije. Vendar po drugi strani opozarja, da nadaljnje razvijanje in dopolnjevanje sistema z instrumenti neposredne demokracije ne vodita »avtomatično« do več demokracije. če niso zagotovljeni vsi pogoji za sistemsko absorpcijo (J. Marko. 1987, s. 58).
Nadaljnji pregled nekaterih sodobnih tovrstnih diskusij v Srednji Evropi kaže na nadaljevanje diskusij o bazični in komunalni demokraciji, ki se zelo jasno navezuje na t. i. protiparlamentarno oz. protikonvencionalno paradigmo politike. Najnovejše razprave so povezane s ponovnim oživljanjem vrednot individualizrna in avtonomije, vrednot »postmodernega« načina bivanja. Na temeljni družbeni ravnini se namreč ideje plebiscitarnosti in participacije lažje uveljavijo (K. Simon, 1987, s. 232).
2.	Izjemno teoretsko pozornost pa je pritegnila t. i. paradigma »meje večinske demokracijeki je reafirmirala tezo o »krizi reprezentativne demokracije« (B. Guggenbcrger) in stare ugovore večinski demokraciji, pri čemer je parlamentarizem v ozadju te kritike.
V okviru te paradigme je v ospredju kritika empirične večine kot »tiranu« in osnovnem razlogu težav pri legitimiranju politične ureditve. Pri tem se pogosto opirajo na Rousseaujevo zamisel »volonte general«. Heidrun Abromeit išče razrešitev nasprotja med manjšino in večino v alternativnem »federativnem principu politike- kot »plebiscitarni korektiv» parlamentarni reprezentanci (1984. s. 146). Da bi se izognili heteronomiji večine, unitarizaciji politike, ki jo uvaja svobodna in vsesplošna strankarska konkurenca, nekompetentnosti in tiraniji večinskih odločitev, predlaga vpeljavo »federalnih« mehanizmov, katerih funkcije bomo povzeli tudi zaradi zanimivosti za naš politični prostor:
1.	Federalno načelo uveljavlja vertikalno delitev oblasti, ki naj dopolni horizontalno v parlamentarnem sistemu.
2.	Varuje manjšine in s tem zglajuje strankarskopolitične napetosti. Razdelitev državne oblasti na avtonomna telesa različnih področij omogoča vsem manjšinam (opoziciji), da izvajajo del državne oblasti.
3.	Povečanje možnosti uresničevanja demokratičnih vrednot, tj. možnosti za želeno participacijo prebivalstva in izboljšanje možnosti uveljavljanja njihovih regionalno diferenciranih interesov.
4.	Razbremenitev vseh državnih centrov odločanja s prenosom nalog in konfliktov na regionalne enote.
5.	Varovanje statusa quo pred radikalnimi političnimi spremembami z nadomeščanjem institucionalne sile s kompromisom na način, da se določene skupine, enote, organi itd. »opremijo« z močjo veta (Abromeit. ibid. s. 137-138; o tem glej tudi v R. Romheld. 1987. s. 222-225).
S tovrstnim sistemom - ki naj bi hkrati zmanjšal konfliktne potence konkurenčne večinske demokracije ter ga obogatil z dodatnimi oblikami odločanja in s tem
1252
varovanja tistih, ki so iz sistema odločanja izločeni (torej delni transfer vladajoče politične kompetence na opozicijo), bi poleg uresničitve načela »stroge« decentralizacije zahteval tudi korekturo v smislu druge zbornice - simpatizira tudi slovenska opozicija, zlasti liberalni demokrati, ki so tradicionalno blizu t. i. »novi« paradigmi politike tudi zato, ker se z »lastno« historično tradicijo ne morejo legitimirati. Nedvomno ima na slovensko levoliberalno politično sceno vpliv tudi D. Held s svojo teorijo demokratične avtonomije, ki je »soft«-kritika parlamentarizma. Tudi Held namreč predpostavlja dvozbornično strukturo parlamenta, zasnovanega na proporcionalni reprezentanci oziroma t. i. statistični reprezentanci. Parlamentarno strankarski transfer je kombiniran z neposrednimi oblikami kolektivne akcije (zborovanja, referendumi, delegati). Sicer pa Held dobro percepira političnokul-turni trend mlade generacije 80. let. ko pravi, da je »svoboda od politike« bistven del sodobne politične kulture (Held. 1989, s. 273 idr.).
Eden od osrednjih zastopnikov paradigme »meje večinske demokracije« je Bern Guggenberger. ki je tako kot večina somišljenikov problematičnost večinskega odločanja argumentiral s spremembo narave »predmetov« odločevanja oz. vprašanj. ki naravno sodijo med vseobča oz. se neposredno dotikajo vseh (jedrska energija, oboroževanje, itd.). Predstavniki te paradigme, ki zavračajo večinsko načelo iz nasprotnih pozicij kot elitisti. postavljajo tezo, da pomeni 'politika iz baze izziv za parlamentarno-večinsko demokracijo« (B. Guggenberger/C. Offe, 1984, s. 8.). Guggenberger in Offe priznavata potrebo večinskega sistema v modernem sistemu političnega odločanja. Nikakor pa ga nimata za edinega in edino normalnega pri urejanju in poenotenju diferenciranih interesov družbe. Namreč cilj vsake politike je poenotenje politične volje iz dane različnosti in večinska odločitev je le en od mnogih mehanizmov z vrsto pomanjkljivosti, ki rahljajo legitimnost celotnega sistema večinske demokracije (ta pojem je za omenjena avtorja sicer pleonazem, saj se pojma demokracija in večinska vladavina nikakor ne pokrivata).
Usmeritev (post)modernc politične paradigme na manjšine in na majhne iiv-Ijenjske enote (»small is beautiful«) se počasi vrača kot »sploSna zavest« (Regine Roemheld. 1987, s. 229). Po mnenju mnogih so v sistemu odločanja »racionalni« element. Na to pristajajo tudi nekatere ekonomske teorije federalizma, ki iščejo najboljše rešitve sistema odločanja na konfliktnih področjih politike, kjer naj bi bil eden od kriterijev dovoljšnja majhnost enote odločanja (»by smaller groups of like-minded people«, R. Dahl).
Regine Roemheld je predlagala, da bi se množica »demokratičnih manjšin« (majhnih političnih strank) vključila v proces političnega odločanja z enakopravnim sodelovanjem v javnih medijskih dialogih, kar naj bi bil dodaten način integracije manjšin v proces političnega odločanja.
Pri dosedanji rekonstrukciji najsodobnejših kritik parlamentarizma se uveljavlja dvoje: na eni strani gre za porast participativnih teženj, pri čemer dobivajo prednost obrazci množične kolektivne akcije mimo ustaljenih, »konvencionalnih« kanalov politične komunikacije, se pravi mimo strankarsko-parlamentarnega sistema. Ta obrazec kolektivne akcije in politične participacije so v zgodnji fazi prakticirala nova družbena gibanja. Po drugi strani pa je bila njihova politika neparticipativna, samoobrambna, osredotočena na to, da ščiti svoje življenjsko okolje, »geta« in niše pred posegi države ali skupnosti in nikakor ni usmerjena v to, da bi njihov interes postal obči. Ta politika se je včasih sprevrgla v politiko rezistence. Tovrstna avtono-mistična ravnanja lahko razumemo kot logično in celo zakonito posledico (J. E. Lane, 1981, p. 321-349) nezmožnosti uveljavljanja manjšinskih interesov.
Tudi Beyme je ugotavljal, da nova družbena gibanja ne zahtevajo reprezentance. marveč avtonomijo (K. V. Beyme, 1982, p. 3.), ne svobodo »za«, marveč >od«; manjšinska drža da je njihov stil. Do takšne ugotovitve je prišel tudi Offe: »Ne zahteva po predstavništvu (ki bi lahko izboljšalo ali zaščitilo njihov položaj na trgu), temveč po avtonomiji« (Offe, 1986. s. 130), se pravi usmeritev v nepartici-pativno, samoobrambno, zaščitno politiko.
1253 Teorija in prakn. Ici. 28. D. 10-11. Ljubljana 1991
Po relativno kratkem času je bil del novih družbenih gibanj, pri čemer mislimo na zelene, prisiljen spremeniti svojo taktiko in se usmeriti v parlament. Kot nestrankarska stranka so postali del taiste politike, ki so jo nekoč zavračali. Res je, da so v parlament, zlasti nemški zeleni, prinesli nekaj svoje »politične ckstravagan-ce«, kot so denimo poskusi preprečevanja »osamosvajanja parlamentarcev od njihove notranjestrankarske in socialne baze« z reafirmacijo institutov imperativnega mandata in rotacije (B. Zeuner, 1985, s. 14). ki sta po svojem izvoru tradicionalna. Popolna zamenjava svobodnega oz. neodvisnega mandata - za katerega sicer delno drži Leibholzova ugotovitev, da pomeni v strankarski državi anahronizem - z imperativnim, bi kljub vsem političnim kršitvam neodvisnosti poslancev pomenilo konec modernega parlamentarizma. Tudi načelo rotacije ima kljub nekaterim pozitivnim učinkom v varianti »Jeder kann Politik machen« negativne učinke na parlamentarni sistem.
Zeleni kljub temu niso postali stranka novega tipa. Zapeli so se na t. i. tradicionalno paradigmo politike in v ničemer niso postali bistvena inovacija modernega političnega življenja, kakor so obljubljali. Morda so v tem smislu slovenski zeleni (ki so 1990. leta vstopili celo v konservativno vladno koalicijo) še bolj značilen zgled kot pa nemški. Znamenita trditev Petre Kelly, daje »predstavnik žab v parlamentu«, je postala zgodovinsko znamenje začetnega zagona mladega političnega gibanja, ki praviloma v svoji vehementnosti podira vse staro pred seboj. Za politične institucije pa je ta usoda še najbolj značilna.
Sklepne misli
1.	Časovni cikli:
V 20. stoletju so se protiparlamentarna politična gibanja pojavljala ciklično. Po zgodnejših socialističnih in anarhističnih zavrnitvah (prvi val) sta izrazita dva cikla:
1.	obdobje med obema svetovnima vojnama (komunistična in leva socialistična gibanja, katoliška socialna gibanja ter fašizem in nacizem);
2.	obdobje ¡965-1985 (protestna gibanja konec 60. let, »gibanje« neokorpo-rativizma, socialistično samoupravljanje, nova družbena gibanja, vzpon neonacizma).
2.	Tipologija protiparlamentarnih paradigem:
EKVIVALENČNE a. avtokratske
fašistični korporativizem, katoliški korporativizem, diktatura proletariata (boljševizem) čisti sistem gibanja svetov, socialistično samoupravljanje neoanarhizem (terorizem), novi populizem, radikalna protestna gibanja
b. plebiscitarne
c. rezistence
KOEKSISTENCNE
a.	subsidiaristična (»ob«-sistemska)
b.	korektivistična (»v«-sistemska) dvozbornična
neokorporativizem ekonomska demokracija avtonomistična demokracija (»federalizem«) »bazna« in »lokalna« demokracija
1254
Prihodnost protiparlamentarnih gibanj, pa tudi paradigem, jc kljub ugotovljeni I cikliCni pojavnosti tvegano določneje napovedovati. Glede na nekatere nove procese v Evropi kaže, da so se paradigme ekvivalence, ki predpostavljajo totalno nadomestitev parlamentarnega predstavništva, historično izrabile, kar pa ne more veljati za t. i. »soft« kritike parlamentarizma, ki iščejo dopolnila in reforme obstoječemu političnemu parlamentarizmu. Nasprotno, nekatera dopolnila lahko ^ dodatno izpopolnijo demokratični parlamentarni sistem.
■ .JJTERATURA
Abmmrvi H. (1984). Mchrbeitsprnzip und Fcdcratismin. V: Gugjenbcrgct/Oflc. (IIng ). An den Cremen der Jlelntlcitsdcniokratic	e
Adlet St. (1926). Politische oder tozule Demokratie. Berlin Airmann U. V/Heime K G .Hrsg (19*1). Verbände und Susi. Opladen. Baun O. (1936), Zwischen zwei Weltkriegen. Bratislava
Borne K. V. (1982?). A Theory of Alternative Interesi Representation in The New Social Movement (rokopa).
Crosier M J et all (1982). Kriza demokracije t participacija. Zagreb.
Gufgenherfer B/Offe C. Hreg. (1984). An der Grenzen der Mehrheitsdemokratie. Opladen
Heinzr R. G. (1981). Vetbandepolitik und •Neokorporatnmw. Opladen
Held D. (1989). Models demokracije. Ljubljana
Hubner E. (1990). •Schwerpunkte der heutigen Parlamcnlskritik-. Informationen zur politischen Bildung. 228. 3. I 0«"«
Kauoki K. (1893), Der Parlamentarismus, die Volksgevetz gebung und die Sozialdemokratie. Stuttgart
Kean i (1990). Despotizem in demokracija. Ljubljana.
Kehen H. (1929). Von Wesen und Werl der Demokratie. Tübingen
Lane J. F.. (1981). -Principles o( Autonomv-, V: Scandinavian Political Studien. No. 4
Lenin V.l. (1979). Drtava i revolucija, Beograd
Marku J et all (1987). Demokratie und Wirtschah. Wien Köln. Graz
Offe C. (1986). Drutbena mof in poliln-na oblast. Ljubljana
Offe C. (1987). Nova druibena gibanja: izziv mejam institucionalne politike. Ljublana.
Pclinka A. (1972). Stand oder Klasse?. Wien
Rizman R. ur. (1986), Antologija anarhizma 2, Ljubljana
Romheld R (1987). .Politikvcrmitllung als Problem demokratischen Minderheiten«. V: Sardnelh V. (Hreg.) PolitikI Vermittlung. Stuttgart-Bonn
Röneh W. (1981). Die repräsentative Demokratie. Opladen Satnard.'u' S. (1987) Demokrati|a saveta. Beograd.
i Simon K (1987), .Komunale Demokratie - eine Politikvcrmittlunp-ldiHe?«. V: Sarcinelh (Hrsg I. Pohlikrerminhing. ISlMllgarl-Bonn
Spann O. (1930). Grtelhchafnlehrc. Leipzig.
Tourain A. IIW7). •Social Movementi Pankipaoon and Proteil'. Scanduiavun Potiluol Sludies. No. 3.
Zeuncr B. II9SS). .Parlamemarisicrunf der Grünen., Proklo. Nr. 4
Zver M. (I9K9I. Modell demokracij v polinfni mali avtlromarksizma. Rl. FSPN.
LU1GI GRAZIANO
Stranke in lobiji
(Razmislek o ameriškem primeru)
Ta razprava, ki jo je treba razumeti kot delovno verzijo, se opira na empirični študij lobijev, njen končni cilj pa je raziskovanje nekaterih vidikov lobizma v Italiji in ZDA. Raziskava se jc doslej nanašala predvsem na ameriški primer, zasnovan
, 1255 Teorija in praksa, kt. 28. tt. 10-11. Ljubljana 1991