C^AR BESEDE MOJE Literarno glasilo učencev OS Ljudski vrt, Ptuj April 2012 Drage bralke in bralci glasila Čar besede moje. Naše učenke in učenci so nam pričarali že 17. številko šolskega literarnega glasila Car besede moje. Znati čarati, pomeni imeti magično moč, da storiš nekaj, kar se zdi neverjetno in nemogoče. Ko sem prebirala letošnje prispevke, sem se kljub mnogim izkušnjam, ki jih imam, znova čudila nad vsem, kar sem prebrala. Koliko domišljije in ustvarjalnosti kipi iz objavljenih prispevkov! Učenke in učenci ste ponovno dokazali, da želite, znate in zmorete, da ste pravi čarodeji in čarodejke z besedami. Ob tem seveda ne gre pozabiti vaših mentoric in mentorjev, ki so vas ob tem usmerjali in vzpodbujali. Zagotovo jim gre velika zahvala za tako raznovrstne, bogate in domiselne izdelke tako na literarnem kot na likovnem področju. Beseda ima že sama po sebi magično moč. Prava beseda ob pravem času lahko ima zdravilne, tolažilne učinke. Kdor zna ob pravem času pričarati prave besede, lahko stori veliko dobrega zase in za druge. Znati uporabiti prave besede ob pravem času — z njimi vzpodbuditi, pohvaliti, usmeriti, potolažiti, razveseliti — je velika umetnost življenja, Id jo želimo razvijati tudi z vašim pisanjem v naše šolsko literarno glasilo. Mislim, da nam je uspelo. Vsem avtorjem literarnih in likovnih prispevkov ter njihovim mentoricam in mentorjem v tem glasilu islireno čestitam. Vsem vam želim še veliko lepih, prijaznih in pravih začaranih besed. Čestitke veljajo uredniškemu odboru z mentorjem, gospodom Davidom Bedračem na čelu, saj nam je lahko tudi letošnja številka vsem v ponos. Tatjana Vaupotič Zemljič, ravnateljica Anea Bezjak, 5. c J ZAČARANE PESMI PETER Moj dragi stric Peter je hiter kot veter, vse na poti prehiti, na koncu pa se vseeno zaleti. Potem vidi hruško in pomisli, da ima na glavi buško. Lana Erjavec, 5. h PHtKA BiHHLKA Dirka je prava budilka, zazvoni mi v uho, da prevrnem jo, ko vidi koga pred seboj, reče: »Ojoj!« Ker ga noče povoziti, mu zatrobi bibip! Ko jo tisti zasliši, takoj zbeži in tako Dirka budilka s ceste zleti! Ana Matič, 5. b MAMICA CAMELCT (otrokov naslov) Mamica je moja najboljša prijateljica, je kakor luč v temi, vedno pomagati mi zna. Nekoč v gozdu bil je grad, v njem živel je kralj in njegov sin mlad. Včasih se razjezi, ker ne ubogam je, včasih pa zato, ker samo dobro hoče za me. Zdi se mi, da je kot knjiga-vseved, vse ve in dobro dela zame. Zarja Škrjanec, 5. b Čaranje je kralja umorilo, sinu se je maščevanje utrnilo. Čarovnica se uštela je, saj kraljevič našel jo je in jo na smrt obsodil je. A od samote in sramote je mali kralj umrl, zdaj pod zemljo spi v miru in tišini ... Lara Gavez, 5. b MAŠA HIŠA ežm NAŠA HIŠA OŽIVI, KO SE GESTI PREBUDI, KO ŠEMAMI PREOBLAČI IN KO ATI SL KRTAČI. KPC «$E BCLdŠr? V DANAŠNJEM SVETU VLADA PRAVA BEDA, SAJ VSAK ŽELI BITI BOLJŠI OD SVOJEGA SOSEDA. BOG NE DAJ, DA BI BIL ČLOVEK SOČLOVEKU ENAK, BITI MORA BOLJŠI, TA JUNAK! Carina Petrič, 6. a PIŠEM PESEM PESMI NE PIŠEŠ MR TAKO, BREZ VEZE. NE PIŠEŠ JIH, ILER SI TAKO ŽELIŠ. PIŠEŠ JIH, ILER V SEBI ČUTIŠ, DA ZA NJIMI HREPENIŠ. POVEM VAM, DA ZA PISANJE PESMI NAVODILA NI, LE NAVDIH DOBIŠ IN PIŠEŠ RIME, DOKLER VZDRŽIŠ. KO JAZ SE PREBUDIM, VSE DRUGE ŠE ZBUDIM: TO SO MEDO IN IGRAČE, KI IMAJO RADE MČE KLOPOTAČE. Carina PetriiJ 6. a Luka Zorec, 2. b RES, NE TRUDI SE ZA PESEM: »PRIDI ŽE, NO, MJ TI JE, KJE SI!?« LE PUSTI MOČ VESOLJU, DA K TEBI PRIHITI. NAJVEČIffiAT NE PRIDE NA PLAN IZ RAZLOGA, PRIDE SAMO IZ TEBE KOT MEDVED IZ BRLOGA. RIME NISO GLAVNE, KOT OD ZUNAJ PAČ SE ZDI, GLAVNO JE BISTVO, KI V PESMI OBTIČI. Carina Petrič, 6. a ZA*IMBE ŽJVUfENM (Napisano v oliviru Miličevega festivala 2011) Iz letala prilegaš sonce, sonce iz črnine, polne lesa in popra. lilovn je tvoja hči električnega toka. Čevljar se je zaposlil kot košarkar iz Budimpešte. Zavese polne veselja, prepojene s pomarančnim sokom, blitvo in lirompirjem. Trda stena se ozira nazaj in pomaha v slovo. Ti, tvoja duša je polna razočaranja in sivine. Napeljave bršljana se sladko oprijemajo ventila zvočnika. Ura, polna občutkov, te sprejema v svoje življenje. Na vlaku podzemne železnice te z MP5 v ušesih čakam na novo življenje ZAČIMB. Dej a Milošič, 8. b MZFei*eŽENOE (Napisano v okviru Miličevega festivala 2011) Vrti se mi, svet se mi podira, ljudje okoli mene gorijo, bogovi plešejo, ker jim je slabo ... Zraven mene sedi oseba, Id jo imam rada, vendar jo sovražim. Nekateri se smejijo s solzami žalosti v očeh! Umiram! ROTACMA (Napisano v okviru Miličevega festivala 2011) Strop je ukrivljen, ogledalo mu je skočilo na glavo, oko se mi obrača, skačem od žalosti, napihuje se gumb na kravati, čevapčič prihaja in ražnjič za njim, gobice drhtijo, temno postaja, organeli v celici zelenijo ... Potem pa sem se zbudila! Eva Veselič, 8. b Eva Veselič, 8. b Ema Jozič, 8. b V BEROI G1AVI (Napisano v okviru Miličevega festivala 2011) Vse je smešno, vse je veselo, nič, nikoli ni obnemelo. Vedno bom cvetela, vedno bom srečna, nikoli tečna. Smešno se mi zdi, saj razumem se, vse smešno je. Ze jasno mi je, vsaj tako, se mi dozdeva, a še vedno v glavi mi odmeva. JULKA Z LEŠNIKI (Napisano v okviru Miličevega festivala 2011) Človek zakolje človeka, žival zakolje žival, ljubezen je lepa! Oči so velike, ogromne... MEGA! Sluz je mastna, sijoča, sluzasta... NI OKUSNA ... ... nekdo prihaja! Petra Toplak, 8. b Eva Veselič, 8. b Spela Ozvatič, 4.c CIKEL MCMROTSTliNIH 9ESfH (Napisano v oliviru Miličevega festivala 2011) 1 OtiNA 5 SPODNJA KUNGOTA Okno se odpira. Vihar vdira! Strah me je. Mraz obhaja moje kosti. Dihati mi ne pusti! Dušim se. Temačna ravnina v okna leze. Okenske steze! Velike so ... 2 BREZ NASLOVA Tema. Le jabolko in jaz. Straniščna školjka. Moje ime. Zmrzujem. Padajoči lističi mi odpirajo glavo. Izgubila sem se. Žaluzije ... Rjuho imam v srcu. S klopjo ustvarjava nove povedi. Sonce na rjavem zaslonu. List kliče mojo roko. Pogreša jo kot sonet rime. Sama sem ... tako osamljena. Po žilah se pretaka morje ... Beli trikotniki na rdeči ravnini. Črna zavesa življenja. Iz luči lezejo sončni žarki. Okrašeni nohti. Čutim vročino. Asfalt se je zalepil name. Ruševine v moji glavi. Odrešitev. Le jaz in ledene ploščice. Polžast obraz WC-papirja. Nikoli mi ni dovolj. Navdih me prevzema. Rože pozimi. Oči mi spijo. Sofija T. Živko, 8. h NCČNA MCRA (Napisano v okviru Miličevega festivala 2011) Opazujem se v ogledalu, vidim senco v ozadju. V temi nekdo, za mano, zaslišim hrup in opazim nož, prestrašena se obrnem in ugotovim, da so bile samo sanje. Evelin Ljubša, 8. h OESEN (Napisano v okviru Miličevega festivala 2011) Peci, cvri, naj pokajo KOSTANJI! Olupi, pojej rumene KOSTANJE! Olupke, čme, rjave vrzi v KOŠ! Pojdi spat, da ti ne bo slabo od rumenih KOSTANJEV. Špela Malovič, 8. h Tjaša Fuks, 7. a SCN*NA PESEM IZMUČENIH Sonce je sijoče, UČENCEV sonce se smeji, daje nam toploto Cel teden se zbujamo z budilkami, za vedno lepe dni. čeprav želeli bi spati. Ponoči nam ne sije, Težke torbe nas otežujejo ampak se skrije, v vročeni in mrzlem. takrat pride luna, zvito kakor kuna. Lačni in sldj učeni stopamo ob sedmih v šolo. Zvezde zasijejo, s svojo svetlobo nas oblijejo. V petek, Ko se zdani, ko želeli bi se spočiti, pa jih več ni. od učenja smo zbiti. Neva Florjančič, Julija Menoni in Vita Pernat, 6. c Neja Cimprič in Maša Lah, 9. h MHUIB Pomlad se prebuja, zima se kuja, potočld šumijo, ptice žvrgolijo, kurenti skačejo, zimo zasačijo. Toplota prihaja strupeno nagaja. Zima se jezi, pomlad pa se smeji! Sara Glatz, 5. a ŠENŠABiaA Je bil en mlad možak, Id živel je okrog zelenih trat, tam je spal in smrčal in se malo smehljal. S punco je šel v Portorož in ji kupil šopek rož, potem sta se domov vrnila in se srečno zaljubila. Naj Pivec, 5. c VMtoŠM Vprašaj vpraša kaj, kam, kje, kdaj in zakaj? Včasih vpraša črke in besede, a nastanejo velike zmede. Vpraša maj Ime in velike, kje nastanejo razlike. Kje se izgubil je vprašaj? Kdo ve, kam je šel in zakaj? Mogoče išče svojo besedo, da skupaj naredita še večjo zmedo. Tjaša Fuks, Kaja Maroh in Mihaela Vogrin, 7. a ŠE EMA ČENČA&SKA Cenčarija je svet govoric, črk in sladkih slaščic. Je smešna, vesela, včasih pa tudi debela. Vsi jo govorimo, a eni tako, drugi drugače, da nam zleze v Mače. Čenčajo tudi otroci, pa vseeno niso čvekači. Čvekajo v vrtcu, čvekajo v šoli, čvekajo kjerkoli. Cveka eden, čvekata dve, že je tam cela druščina. Dekleta čenčajo takole, da zraven dobijo mozoFe. Fantje pa ... hopsasa, že je tu učiteljica! Starejši ljudje pa zraven še kakšnega skadijo, ko kaj govorijo. Ko pa se tema spusti na zemljo, starši pridejo po veselo druščino. Ko končno zaspijo, o čenčariji sanjajo ... Gaja Plohl, 5. c &az7 šarmvnica Komaj si sposodim knjigo, Id opisuje čarovnijo, pride k meni črn mucek, Id varuje ga odločen cucek. Mucek žalostno zacvili, pove mi vse o zlobni vili, bil včasih je pogumen fant, navihan in bister muzikant. A vila ga je spremenila v mačko, pri tem mu grdo je zvila tačko, kdo mu bo vrnil pravi obraz — bom to mogoče prav jaz? A komaj izgovorim urok težld, muco in kuža spremenim v dve pešld, sestro spremenim v zobno krtačo, brata pa v ostudno krastačo. Mama naenkrat piščalka postane, iz očkove glave rastejo banane, namesto babice v naslonjaču počiva brisača, dedek kot šimpanz kozolce prevrača. Le kdo bo popravil mojo polomijo? Le kdo rešil pokvarjeno čarovnijo? Mi vrnil živali in mojo družino, da spet se bomo imeli res fino. Zamahnem s palico in izrečem besede, od silnega uroka se skoraj Mša sesede, rešila sem očka, mamo in mačko, le sestra še vedno malo spominja na krtačko. Gaja Vuk, 4. b siAsrae ksv BeroeN Slastno kot bonbon je, ko dobiš v trgovini bon. Slastno kot bonbon je, ko kupiš si dišeč šampon. Slastno kot sladoled je, ko poližeš slasten med. Slastno kot sladoled je, ko dobiš oceno pet. Slastna kot čokolada je samo dišeča marmelada. Slasten kot čokolada je samo vonj, ki ga daje limonada. A naj slajše je, ko ti mama reče: simam te rada!« Jerca Feguš, 4. c POTEBM BBiailCA V dlaki, na debelem psu, bolhica živi, se cel dan za ljubko majhno bolhico podi, v šolo vedno zgodaj zjutraj malo zamudi, tam pa jo učiteljica s palico lovi. Psičku zgodaj zjutraj vedno zveže dlake tri, nato pa mu lastnik jih mora razčesavati. Ko pa psička morajo lepo okopati, bolhici to prav nič ne diši. Tisti čas bi raje kar na drugega odšla, saj je le poredna, majhna bolhica. Vida Glatz, 4. c LeHIBIM TE Ljubim te kot jagode v čokoladi, ljubim te kot vročo vodo zvečer v kadi. Ljubim te tako zelo kot sta oddaljena severni in južni pol, ljubim te tako močno kot ima okus mentol. Ljubim te kot obisk frizerja, želim si te tako kot svojega lastnega šoferja. Ljubim te kot svoj dišeč šampon, spominjaš me na naj slajši karamelni bonbon! Ljubim te kot nakupovanje, najbolj sovražim s poljubi varčevanje! Zala Veselič, 4. c Nejc Herjavec, 4. a RAKEC IN RJUttCA Rakec na dnu morja živi, in si prepeva pesmice tri. In rakec je tam srečen kot ti, ko čokolada se v ustih ti topi. Pa rakica mimo prihiti in ga ogovori: »Kaj pa delaš, rakec, ti? Meni se hudo mudi!« REŠEM RRIRCVEBME Čakaš, kot zaprašena knjiga, Id leži na podstrešju, cela zaprašena, in komaj čaka, da jo boš odprla. V srcu bije le njegov nasmeh. Ko pa pomisliš, da te je zapustil, planeš le v jok, a ne, življenje teče — teci naprej, saj sonce sijalo vedno bo! Potem pa rakec odhiti za njo: »Jaz zaljubljen v tebe sem močno! Rakica, ti lepa si, bodiva skupaj do konca dni!« Julija Judar, 4. c •M RCLAM IVeativni tehnik, mister Vlado, zapel nam je balado: balada več ni bila balada, ampak je postala rolada. Skoraj vsak se sprašuje in se posmehuje dejstvu, da balada ni isto kot rolada. Torej, gospod, spoštovani mister Vlado, prosim, ne mešajte več balade in rolade, da ne boste nazadnje ven dobili marmelade! Pesnitve ne bomo dokončali, Nočeš biti kot zaprašena knjiga? Odpri jo. Odprla boš tudi sebe in zraven svoje srce, Id ti bo povedalo, kdaj moraš zaupati. ker je spoštovani mister Vlado konec svoje pesmi pozabil ... Pa hvala za razumevanje! Jure Pišek, 7. a ZAČARANE ZGSMB OTA RAZVAJENA MIŠKA Nekoč je živela družina, Id je imela dva zelo razvajena psička. Ta dva psička sta se imenovala Pikec in Pokec. Vsak dan sta se igrala s Kajo, ki je bila stara 5 let, z ■iko, Id je bila stara 15 let, in s Petrom, Id je bil star 9 let. Ko ju je Nika peljala na sprehod mimo igrišča, so vsi otroci pritekli tja in ju začeli božati. Ko sta prišla s sprehoda, jima je mama v posodico nasula brikete. In spala sta v mehki udobni košari. Tako so minile jesen, zima in pomlad. Nekega dne se je družina odločila, da bo šla na morje. Začeli so pakirati in zvečer odšli na pot. Seveda so še prej preverili, če imajo vse. Aljaž Simonič, 6. a »No, pa pojdimo,« je še dodala mama. Tako so se vsi skobacali v avto. Ampak pravzaprav niso imeli čisto vsega. Tako so bili navdušem, da so pozabili na Pikca in Pokca. Zjutraj, ko so bili že en kilometer čez mejo in so se ustavili, da bi si odpočili, je Kaja vzkliknila: »Hej, kje pa sta Pikec in Pokec?!« Vsi so se prijeli za glave: »JOJ, POZABILI SMO JU DOMA!« »No, kaj še čakamo, gremo,« je rekel oče. In odpravili so se proti domu. Ko so prispeli, sta Pikec in Pokec pritekla k avtu. Potem so se skupaj odpravili na morje. Od zdaj vsi še posebej pazijo na ta dva psička. Danaja Ficjan, 5. b MAM MttCEK ŠTRBCEK Nekoč je mama muca skotila štiri male mucke. In med njimi sem bil tudi jaz. Moji bratci in sestrica so Tinček, Pikec in Pikica, meni pa je ime Strucek. Devet mesecev smo se stiskali pri naši mamici. Naučila nas je loviti, plezati in še kaj. IVnalu so moja bratca kupili in ostala sva sama s sestrico. Cez nekaj dni naju je odpeljala prijazna deklica. Ime ji je bilo Sabina in imela je prijaznega psička. Pri njej sva bila srečna. Ajda Foltin, 5. b dBB, BBMI Filip je jedel bonbone. Mama ga je večkrat opozorila, naj ne je preveč bonbonov, ker se to ne bo dobro končalo in ga bo bolel zob. »Pa kaj,« je odvrnil Filip in spraznil celo vrečko. Ne samo da jo je izpraznil, toliko bonbonov je pohrustal, da je vse okrog kar donelo. Ko je izpraznil že drugo vrečko, je sedel pred televizor. Takrat pa se je začelo. Najprej ga je začelo črvičiti v trebuhu. »Prebavne motnje imam, ščipa me!« je liričal. Mama ga je pogledala in mu rekla, naj spije veliko vode. Pa jo je res spil. Trebuh je nehal z brundanjem, a ga je začel boleti zob. Res da je bil še mlečni, a vendar je bila bolečina huda. Cez nekaj časa mu je celo zatekla leva ličnica. Filip je videl, da ni druge rešitve, kot da gre z mamo k zobozdravniku. In sta šla. Ne preveč pogumno in ne preveč hitro, pa vendar ... V čakalnici sta malo RDEČA KARMA Nekoč je živela deklica z imenom Rdeča kapica. Pa saj jo poznate! To je tista, Id ji je babica sešila rdečo kapico, po kateri je dobila ime. Mama ji je rekla, naj bolni babici, Id živi v vili sredi gozda, nese kup zamrznjenih dobrot. Vzela je vespo in hop! že je drvela skozi gozd. Tam pa je srečala volka, ki jo je ustavil in ji rekel, da je danes njen srečni dan, saj ima možnost osvojiti veliko nagrado. Takoj je bila za akcijo. Povedal ji je še, da na dvaindvajsetem drevesu v drevoredu žolna izdeluje najsodobnejše računalnike. Rdeča kapica m mogla verjeti svojim ušesom, zato je hitro oddrvela po babico in nato k drevesu. Z njega so v resnici padali računalniki, a volk jih m znal uporabljati. Kaj pa se je zgodilo z volkom na koncu? Sel je do lesene luške sredi gozda in potrkal nanjo. To je bila lovska opazovalnica, saj volk ni vedel, da se je babica preselila v vilo. Srečal je lovca, konec pa tako že veste. Niko Kekec, 4. a počakala, nato je bil na vrsti Filip. Ni ga bilo preveč strah, saj se je hotel znebiti bolečine. Na široko je odprl usta, zobozdravnik pa je s kleščami izpulil majavi zob. Samo solza je stekla iz Filipovega očesa. To je bila solza olajšanja. Jana Repič, 4. a Marcel lirevs, 1. b ZAKAa HEMe OBŽI B«M«E Ce ne bi bilo Mihca, bi še dandanes bili ježi takšni, kot so krti. Ta poredni deček je neprestano drezal v gole ježe in jih jezil. Hotel jih je celo udomačiti in jih imeti za hišne ljubljenčke. To pa nikakor ni ustrezalo do takrat svobodnim in brezskrbnim ježem. Zato se je vodja ježevega tropa pritožil Ježovilu, dobremu ježevemu duhu. Povedal mu je, kaj se dogaja z njimi in da potrebujejo nekaj za obrambo. Ježovil je preučil vso stvar in ježe obdaril z bodicami. Od talirat dalje Miha ni več drezal v njih, saj so se ježi ob prvem dotiku zvili v klobčič in se odkotalili. Miha pa ... si je omislil drugega ljubljenčka. Gal Zmazek, 4. a MAM TIGRČEK Nekoč je v velild puščavi živel tigrček. To ni bil navaden tigrček, saj si je najbolj na svetu želel prijatelje. A starši niso imeli nikoli prijateljev, saj so bili vedno sami. Sklenili so, da bodo obiskali tigrsko kraljico. Ona je rekla tako: »Tigrček lahko ima prijatelje!« Tako je tigrček nekega dne našel svoje prijatelje in skupaj so ostali srečni do konca svojih dni. Rebeka Orešek, 5. a Mišel Cizerl, 5. b BOŠKA SREČ® Nekoč je živela miška Minka. Nekega dne je odšla na sprehod v gozd. Ob drevesu je našla staro kopito. To kopito je pobrala in ga odnesla domov. Doma je kopito obesila na zid, da ji je prinašalo srečo ... Bastian Jerenko, 5. a BOSVEHEK m NOECeV BffiDEK Medvedek je imel najrajši medek. Medvedek je sklenil in rekel: »Jaz grem poiskat sladki medek!« Odkotalil se je po gozdu in srečal zajčka. »Zajček, kaj delaš?« »Medvedek, a se greva igrat? Imam žogico, kolebnico, skiro in kolo!« Medvedek se je odločil za žogico. Ko sta se nehala igrati, se je medvedek spomnil: »Jaz moram poiskati medek!« In ga je našel. ZAKAd IMA PCLŽEK Hišice Nekoč sta živela oče polžek in mati polževka. Želela sta imeti veliko otrok. Ampak nista imela hišice. Oče polž je zadel na lotu in kupil novo hišico. Ihnalu sta dobila sina polžka. Srečno so živeli v novi hišici. Sinku je bila hišica tako zelo všeč, da nikamor ni hotel iti brez nje. Hiško si je naložil na ramena in jo povsod nosil s seboj — v šolo, trgovino, na dopust, ... Tudi starša sta ugotovila, da je to zelo pametno. Ker so polži zelo počasni, vsaka njihova pot traja več dni. Vedno so imeli streho nad glavo. To so kmalu opazili tudi drugi polži. Od talirat dalje imajo vsi polži svojo hišico vedno s seboj. Nuša Bulivič, 5. a »Moj, moj medek,« je rekel in ga hitro pojedel, da ga ne bi izgubil. Tiana Ifounberger, 5. a Miha Stemad, 4. a tZGHBMfENA SKEČA Pred davnimi, davnimi leti je živel fantek, Id je imel veliko sreče. Ampak nekega dne je padel preko kamna. Rekel je: »Ampak kako? Saj še nikoli nisem padel ...« To se je ponavljalo spet in spet ... Tako se je nekega dne odločil, da gre spet poiskat srečo. Hodil je dolgo in na koncu gozda je zagledal majhno luško. V njej je živela teta Sreča. Potrkal je na vrata, odprla mu je. Fantek ji je pojasnil svojo zgodbo in teta Sreča mu je rekla, da mu lahko mogoče pomaga. »Srečo ti lahko dam, če mi prineseš rastlino, ki raste v tvoji bližini.« Fantek se je odločil, da bo to rastlino poiskal. Našel jo je in jo prinesel teti Sreči. Fantek je dobil srečo in odpravil se je domov. Manja Dold, 5. a PALČEK IMA SREČ« Nekoč je živel palček, Id mu je bilo ime Smuk. Ta palček je imel vedno srečo, ko je igral Človek, ne jezi se. Samo on je dobival same šestice na kocin in samo on je zmagoval. Tudi ko so šli nabirat štiriperesno deteljico. On jih je našel dvajset, ostali palčki pa nobene. To jim je šlo že pošteno na živce. Sklenili so, da bodo naredili napoj nesreče. V lonec so dali vse mogoče sestavine. Potem je palček Edvard povabil palčka Smuka na večerjo. V kozarec mu je nalil napoj. Smuk je to spil in izgubil je srečo. Ko so se šli Človek, ne jezi se, je Smuk dobival same enice, tudi štiriperesne deteljice ni več našel. Palčki so mu povedali, kaj so mu storili, a Smuk jim je vseeno odpustil. Nina Mulec, 5. a oea, KAK« ME SE BIL« SRAMI Bilo je lepo sončno jutro, ko je mami zazvonil telefon. Poklicala jo je teta Goca in jo vprašala, ali me lahko vzame s seboj na izlet. Mami je privolila in naenkrat se mi je na obrazu narisal nasmešek. Začel sem brskati po oblačilih. Hitro sem se oblekel in stekel na ulico, kjer so me pričakali teta in njena družina. Z avtom smo se odpeljali v dolino Vinetu, kjer so nas pričakali tetini prijatelji. Ti so imeli s seboj hčer iste starosti kot sem jaz. Otroci smo vzeli bambusove palice, s katerimi smo šli lovit ribe. Odrasli so se posedli za mizo in nas opazovali. Ujel sem prvo ribo, se sklonil in zaslišal nenavaden pok. Pogledal sem navzdol, v Mače, in zagledal veliko luknjo. Stekel sem k mizi, kjer je sedela teta in njeni prijatelji. Ker me je bilo preveč sram, jim nisem upal povedati, kaj se mi je zgodilo. Teto je zanimalo, zakaj ne lovim več rib. Jaz sem ji rekel, da se mi jih več ne da. Stric mi je naročil, naj grem po sestrično in njeno prijateljico, saj je bila jed že na mizi. Ker nisem hotel iti, je stric začel godrnjati, da sem neposlušen. Na koncu pa sem mu le povedal, da imam strgane Mače. Teta mi je okoli pasu ovila pulover, da so se mi skrile spodnjice. Ko sta sestrična in njena prijateljica izvedeli za to, sta se začeli na ves glas Mhitati. Od sramu mi še kremne rezine niso teknile. Zaradi tega dogodka sem si želel čim prej domov. Sedaj, kamorkoli grem, dobro premislim, kaj si bom oblekel in seveda vzamem s seboj rezervne hlače. Nejc Petkoski, 6. c Manja Dokl, 5. a NEZVESTI M«Ž (poskus kriminalke) V majlmi vasici blizu Sefleta so živeli prijetni ljudje. Bili so zelo miroljubni in niso marali prepirov, zato so se vsi dobro razumeli. V zadnji Mši, na 4. ulici, pa sta živela na videz zelo srečna mož in žena po imenu John in Sussane Rosvelt. IMjub umetnim nasmehom na fotografijah - pa vendar nista bila tako srečna. Sussane je že dolgo sumila, da jo mož John vara, zato je najela najboljšega detektiva daleč naokoli. Nekega dne, ko se je mož odpravil iz stanovanja, ga je neopazno zasledoval detektiv. Mož je zavil na rdečo cesto, v ulico Green Park, in parkiral pred hišo Madame Jessice Parker. Sel je v Mšo in izstopil čez približno eno uro z razmršeno pričesko. Na pragu sta se John in Jessica še zadnjič poljubila in poslovila. Detektiv Marinso je vse zabeležil in fotografiral ter se odpravil na jutranjo kavo, da bi preveril vse novice, nato pa je šel h gospe Rosvelt. Cez približno pol ure je prispel do Mše zakoncev in pozvonil. Pokazal ji je vse fotografije in ji razložil potek dogajanja. Sussane se mu je zahvalila in plačala ter jezno zaloputmla z vrati. Potem je prispel Jolm in, kot vedno, pozdravil ženo s poljubčkom na lička ter pričel razlagati, kako burno je bilo v službi. Sussane ga je le Madno odrinila in se obrnila vstran. J: Ljubica, kaj je narobe? S: Kaj je narobe?! Misliš, da boš laMro večno skrival pred mano? Si res mislil, da ne bom nikoli izvedela za tvojo afero? J: Kakšno afero? S: Potem praviš, da slike lažejo? (Na mizo je vrgla fotogiafije in Johnu so se izbuljile oči. ) S: Ze od vsega začetka sem vedela. In ti mi še lažeš? Ničvredna baraba si! J: Sussane, dobro veš, da pri tebi nisem našel, kar sem iskal, zato sem to našel drugje! S: Skupaj v dobrem in slabem, kajne? Dolder naju smrt ne loči? KajaTomasino, 4. c V jezi je zgrabila nož in ga zasadila v Jolmovo srce ter si sama pri sebi mislila: dokler naju smrt ne loči. Jolm je padel na kolena in se zgrudil po tleh. V trenutku sreče in veselja, da se je končno rešila nezvestega moža, je poklicala prijatelja, da proslavita, kar sta počela, pa vas tako ne zamma ... Lea Šalamun, 9. b, in Eva Stefanec, 9. c Žan Pšajd, 5. a Z N®ŽEM V ROKI (poskus kriminalke) Pred davnimi, davnimi časi, v temačnem in strašnem obdobju, je stara ženica rezala lirompir. Tudi ko se je spustila noč, je ženica stala in čakala na kupce. lirompir je rezala z nožem, ki ji ga je podaril njen praded. Ponoči, ko so že vsi spali, je zagledala črn obris. Iz te teme se je pokazal zelo pomemben škof. Dejal ji je, naj mu da dva kilograma krompirja, da bo lahko šla v nebesa. Zenica, ki je bila zaslepljena, je škofu dala še dodaten kilogram, da ji bo v nebesih še lepše. Škof jo je izsiljeval, da mu da še več krompirja, saj bo s tem dobila bonus točke za nebesa. Tako jo je izsiljeval vso noč, da je imela že cele roke žuljave. Nato se mu je ženica z nožem v roki uprla. Vzela mu je lirompir in odšla. Škof, Id je bil zelo jezen, je poklical privržence svojega klana, da jo poiščejo in ubijejo. Ko je ženica dobila zaslužen počitek, je zaslišala zvoke. Vzela je pradedov nož in odšla pogledat. Zagledala je napadalce. Bili so v črno odeti možje, do zob oboroženi. Ko so jo hoteli ubiti, je ženica zamahnila z nožem. Potem ko so morilci zagledali nož, so se ustavili in zbežali. Vrnili so se v skrivališče, kjer jih je z nasmeškom na obrazu pričakal škof. Vprašal jih je: »Ste jo dobro nasekljali?« Morilci so najprej molčali, potem pa mu z jecljavim glasom odgovorili: »N-nož, n-nož Škofu se je nasmešek hitro zbrisal z obraza. Ugotovil je, da ženica ni pod zemljo. Napadalci so povedali, da nož pripada assasinom, spretnim morilcem. Dodali so še, da nočejo imeti opravka z njimi. Škof, Id je bil zelo jezen, jih je nagnal. Poiskal je plačanca, ki se ni bal nikogar. Naslednje jutro je ženica spet prodajala lirompir. K stojnici je stopil srednje visok moški. Iztegnil je roko in »pand«. Plačanec je padel po stojnici. Zenica, Id si je oddahnila, je zagledala obris na strelu, Id je odhitel. Bil je njen rešitelj. Zvečer je izvedela, da je škof mrtev. Nekdo ga je umoril. Ko se je vrnila z dela, jo je pred vrati čakal moški. Povedal ji je, da je assasin in da je bil njen praded prav tako assasin. Rekel je tudi, da naj nož skrbno varuje, saj ima veliko vrednost. Zenica ga je vprašala, kdo je ubil škofa, in se mu zahvalila za pomoč. On pa je le skomignil z glavo in odvihral v temno noč ... Jan Belšak in Blaž Hazemali, 9. a OTA BRATA (poskus liratke zgodbe) Hekoč sta živela brata, cirkusanta, Id sta delala v zelo slavnem cirkusu. Prvi brat je bil metalec nožev, drugi pa akrobat. S cirkusom sta potovala po celotni Evropi in ta cirkus je bil poznan tudi v drugih deželah. Na predstavah sta vedno požela največ aplavza. Nekoč je cirkus pripotoval v neko mesto, kjer naj bi imeli naslednji večer predstavo, in tam sta brata srečala tamkajšnjo vedeževalko, ki jima je povedala, da bo eden od njiju umrl še v tem mesecu. Prvi brat se je razjezil, zmerjal vedeževalko in vzklikal, da to pač še ne more biti njegov čas, drugi brat pa je molčal, saj je vedel, da pride čas za vsakogar. Prvi brat je vso noč razmišljal, kako bi lahko zaobšel to prerokbo. Misel na smrt še mu ves naslednji dan m dala miru ... Brata sta prišla nekaj ur pred predstavo v areno, da bi vadila. Drugi brat je vadil na trapezu, prvi pa je metal nože v tarčo, ko je zagledal postavo, pokrito s kapuco, Id je stala v senčnem kotu arene, ki je drugi brat ni videl. Bila je smrt. Takrat se je prvi brat ustrašil, saj je mislil, da je smrt prišla ponj. Zato je hitro vzel nož in ga vrgel v drugega brata, da je mrtev padel s trapeza. Prvi brat je pogledal v kot arene in videl, da postave ni bilo več tam. Ostali so verjeli, da se je drugi brat ubil, predstavo pa so izvedli brez njega. Naslednjega dne pa se je prvemu bratu, medtem ko je jedel kosilo, približala smrt. Ustrašil se je, a ga je smrt ustavila in mu ponudila dar, ki bi si ga naj zaslužil, saj jo je prelisičil. Ponudila mu je časovni stroj. Prvi brat je ošabno sprejel dar in si ga odnesel v svojo prikolico. Odločil se je, da bo kar takoj poskusil, kako deluje. Pritisnil je gumb in nenadoma se je pojavil v areni, v kateri so imeli prejšnji večer predstavo. Razgledal se je in ugotovil, da je prispel v čas pred bratovo smrtjo, saj ga je zagledal na trapezu: in sebe, kako meče nože v tarčo. Potem pa se je on iz preteklosti nenadoma ozrl in ga pogledal. Prvi brat se je ustrašil in ugotovil, da je prišla smrt, ki je stala v kotu arene. Nenadoma ga je prepičilo hladno rezilo noža, Id ga je zalučal on iz preteklosti s prestrašenim izrazom na obrazu. Ugotovil je, da ga je smrt ukanila, nato pa je umrl. Smrt je pustila drugega brata živeti, saj je bil prvi brat tisti, Id mu je bilo namenjeno hitro umreti. Tomi Petek, 9. b Žiga Fric, 7. c J_____________ 9m€Mr 9A TE KAP Nekega dne je v mojo šolo stopila deklica, ki je bila malce dragačna. Imela je drugačno frizuro in drugačen stil oblačenja. Ko sem jo vprašala, kako ji je ime, mi je odgovorila, naj me ne briga. Začudena sem odšla v razred, ona pa prav tako za menoj. Ko sem vstopila v razred, me je učiteljica vprašala, zakaj sem zamudila. Povedala sem ji, da sem si šla po listek za kosilo v pisarno šolske prehrane. Za menoj je v razred stopila tista punca. Učiteljica jo je vprašala, ali je nova učenka. Odkimala je in rekla: »Ja, kaj bi pa radi?« Učiteljica ji je povedala, da se mora do učiteljev lepše obnašati. Punca je sedla v zadnjo klop in nepremično sedela do konca ure. Potem je sledil odmor. Sla je na šolsko dvorišče in sedela na klopi ... S svojimi prijateljicami sem sklenila, da bomo ugotovile, zakaj se punca tako čudno obnaša. Nato smo se do nje obnašale tako, kot da bi bile njene prijateljice. Nova punca, ime ji je bilo Andreja, nam je zaupala, da se njena mama in oče ne razumeta najbolje, da ima tudi dva brata in dve sestri. Njeni sestri nista v najboljšem stanju, ker imata učne težave, imata pa tudi prijatelje, ki slabo vplivajo nanju. Brata imata zelo dobre ocene, vendar sta čudna. Ugotovile smo, da je Andreja zelo v redu punca. Zato smo se zares spoprijateljile z njo — postale smo naj, naj, najboljše prijateljice! Imenovale smo se: Punce, da te kap! Pomagale smo ji, da se je lepše oblačila in imela je tudi lepšo frizuro. Ugotovile smo, da smo sodile Andrejo samo po videzu. To je bila naša napaka. Tudi njeno odklonilno obnašanje je bilo samo odraz njene stiske. S tem, ko se nam je odprla, smo vse skupaj rešile, vsaka svoje težave. Velikolirat bi o svojih čustvih morali govoriti na glas, da bi si prihranili veliko težav, ki si jih povzročimo sami. Tako je ime naše skupine dobilo pravi pomen. Blažka Šalamun in Zala Vedernjak, 6. a HttMBNA ŽENA Nekoč je živel mož, ki je bil zelo bogat. Živel je razkošno, a vseeno ni bil srečen. Nekega dne je prišla mimo njega revna žena. Videla ga je ob vodnjaku. Stopila je do moža in ga vprašala, če mu lahko kako pomaga. Mož se je zaljubil vanjo in kmalu sta se poročila. Zena, ki ji je šlo samo za denar, je možu vsak dan pobrala tri zlate cekine, Id jih je imel v zlati skrinji. Mož, Id je bil srečen z njo, je kmalu uvidel, da mu manjka nekaj denarja. Poslal je stražarje, da stražijo skrinjo in ugotovijo, kdo krade denar. Zena je šla tisti večer v dvorano, kjer je bila skrinja. Stražarji, Id so stražili skrinjo, so jo prijeli, ji pobrali ves denar ter jo z moževim dovoljenjem vrgli čez prag hiše. Mož se je poročil z drugo žensko, Id ga je zares ljubila in ji m bilo samo za njegov denar. Hudobna žena pa je morala vsak dan prosjačiti, da je imela kaj kruha. Mož in druga žena pa sta imela veliko otrok, s katerimi sta srečno živela do konca svojih dni. Jakob Kolenko, Tomaž Mlakar, Nika Murko, Marko Robin in Zala Šešerko, 6. a foDEŽNA ZEIH*3A Nekoč je živel izredno reven kmet, po imenu Tonček. Imel je sedem otrok. Noben med njimi ni bil sposoben za delo. Tako sta morala kmet in njegova žena trdo delati in preživljati vseh devet. Nekega dne jim je hudobni knez vzel vso zemljo. IVnetova družina se je odpravila po svetu. Hodili so in hodili ... Sli so čez sedem gora in devet voda. V gozdu so srečali lisico. Povprašali so jo, kje jih čaka sreča. »Iščite jo in jo boste našli,« jim je rekla lisica. Cez dvanajst dni in dvanajst noči so prišli do velikega polja, Id je bilo popolnoma VeitKNMtAK Bil sem nonnalen najstnik. Začelo se je nekega dne, ko sem šel iz šole ... Po šoli sem poklical svoje prijatelje: Saša, Itikija, Miha in Davida. Vse sem povabil na zabavo, saj so odšli moji starši na službeno potovanje in sem bil sam doma. Vsi so se zelo razveselili povabila in ga sprejeli. Prvi je prišel Sašo, ki me je za pozdrav boksnil v ramo. Nato je prišel Itiki, sledil mu je Miha in, kot po navadi, je zadnji prišel David. Začeli smo gledati film, medtem pa smo jedli čips in bonbone. Nato je Sašo, ki se je skoraj podelal v hlače, ko smo gledali film, začel pretep z blazinami. Naenkrat pa sem se spomnil, da bi odšli ven. Vsi smo bili navdušeni! Zunaj je Itiki naenkrat izginil. Odšli smo ga iskat. Nikjer prazno. Tudi razkošna hiša ob njem je bila zapuščena. Naselili so se vanjo, polje pa so pričeli obdelovati. Naslednje jutro so našli pred vrati čudežna semena. Posejali so jih na polje. V nekaj tednih so zrasle rastline. Njihova stebla so bila iz živega zlata. Zlata stebla so prodajali, na polju pa te posebne rastline niso in niso nehale rasti. Obogateli so kar čez noč. K hudobnemu knezu pa je šla lisica in mu povedala, da ga čaka nesreča, če se ne bo poboljšal. In poboljšal se je. Itistijan Itistovič, Vita Kuhar, Nika Mulec, Carina Petrič in Aljaž Simonič, 6. a ga ni bilo. Sel sem pogledat na cesto in tam sem v mesečini zagledal na tleh nekaj rdečega. Kar zmrazilo me je, saj je s krvjo pisalo: POMAGAJTE! Poklical sem Saša in vse druge. Sledili smo sledi lovi, vse do gozda. Tam je bilo strašno tiho. Kar naenkrat se je slišalo neko renčanje. In zagledal sem ga. Volkodlak je skočil na mene. Padel sem v nezavest. V zadnjem trenutku zavesti sem videl Saša, ki je ubil volkodlaka. Ko sem bil spet pri zavesti, sem opazil, da ležim v bolnici. Medicinska sestra mi je povedala, da sem postal volkodlak in da sta Ifiki in Miha mrtva. Leon Lovrec in Matic Neuvirt, 6. a Maksim Jabločnik, 7. b pešMTOA zeeMA Nekega dne sem se zbudil in odšel v kopalnico. Pogledal sem v ogledalo in zagledal, da je v njem pošast. Prestrašil sem se in zbežal v kuhinjo, kjer je bila moja mama. Ko me je zagledala, se je prestrašila in se slirila v pralni stroj. Po nesreči sem stisnil gumb za začetek pranja in voda se je začela vlivati v pralni stroj. Na srečo sem nastavil na hitro pranje, da se je že čez 40 sekund ustavilo. Ampak mamo je bilo vseeno strah, saj se je v njem vrtela in kotalila. Ko je bilo pranja konec, je prišla mama, cela mokra in prestrašena, ven in me vprašala: »Kdo si pa ti?« »Jaz sem! Tvoj sin!« Nato je prišel oče in zagledal mene, pošast, ter rekel: »Marš, mrcina grda! Ven iz moje hiše!« Ampak jaz nisem hotel oditi, a me je oče spodil iz hiše. Ubožec sem taval po mestu in iskal rešitev. Vsi so se me bali, ko sem šel mimo, ter se poskrili v svoje hiše. Nato sem pomislil: »Kaj če bi odšel pogledat na grad, če so tam kakšni čarovnild, ki bi me lahko rešili mojega prekletstva?« Odpravil sem se na pot. Ko sem prispel na grad, sem odprl vrata in odšel na najvišji stolp, iz katerega je žarela zelo svetla, zelena svetloba. Tam sem srečal čarovnika, Id mi je takoj, ko sem vstopil, rekel: »Kaj bi rad, ti, mrcina grda, poberi se iz moje sobe, da te še jaz ne bom spodil, kot te je tvoj oče!« Pa sem mu odvrnil: »Prosim, ne! Samo navaden človek bi bil rad še enkrat! Prosim »No, prav, samo prinesi mi en tvoj las iz časov, ko si bil še navaden človek in vse bo spet normalno.« »Hvala, čarovnik.« Ker sem na obleki našel las iz časov, ko sem bil še navaden človek, sem ga takoj izročil čarovniku. Ta je izgovoril čarobne besede: »LaJaJatium!« Postal sem spet človeški otrok, odšel domov in srečno končal šolo. Žiga Itižanec in David Muršec, 6. a ČE BI BH*& ... NEBOTIČNIK Bil je čisto običajen dan, zato niti znanstvenik za gradbeništvo ne bi mogel slutiti česa podobnega temu ... Zbudila sem se nasmejana in polna veselja, da sem živa in zdrava stopila v nov dan. V šolo sem šla tako kot običajno, polna znanja. Ampak naenkrat moja podoba ni bila več podobna človeku, niti spald ne. Nisem bila več v šolski učilnici ali na hodniku, nenadoma sem se znašla zunaj, pa še jalme nisem imela oblečene in čevljev tudi ne, čeprav je bil zunaj mraz. Oh, ampak tudi zeblo me m! Moja glava je segala vse do oblakov. In čez dobri dve uri mi je bilo jasno, kaj se je zgodilo. Spremenila sem se v nebotičnik. Ja, sredi Ljubljane! Ta pojav je pa bil čuden — kako, zakaj, čemu, kaj? Niti ena stvar mi ni bila jasna, vse skupaj bi bilo morda normalno v sanjah. Ampak to, da iz navadnega človeka, veselega in zdravega, nastane nebotičnik — tega si še v sanjah ne bi želela. Pa je bilo res. Dnevi so bili pusti, dolgočasni ... Edino, kar je bilo zanimivo, je bila nevihta. Da bi vi videli to vzdušje! Vseh milijon ljudi, ki so živeli v meni, je hitelo spuščati žaluzije. To je bilo napeto, a zame zanimivo. Tekali so kot ponoreli psi. Ti levo, oni desno! Strele so bliskale čez nebo, dež je lil, ljudje pa so se slirivali v svojih stanovanjih in zapirali okna. Vseh tisoč! Nekega dne pa sem se — spet kot strela z jasnega — spremenila nazaj v navadnega smrtnika. Vse mi je bilo jasno, to, o nebotičniku, pa mi še danes m. Carina Petrič, 6. a BBSTAlt SEM MOTCR Nekega jutra sem se zbudil in opazil, da imam namesto rok in nog dve kolesi, namesto trebuha motor, namesto glave pa volan ... Opazil sem, da sem postal motor! Takoj sem vstal in odhitel skozi vrata. Nisem še videl tako lepega motorja, kot sem bil jaz. Ko pa sem se nekaj časa vozil, se mi je predrla sprednja zračnica. Nisem vedel, kaj bi naredil, saj sam nisem mogel poklicati vlečne službe. Legel sem na tla, dokler ni mimo prišel fantek, Id je opazil, da sem živ in da lahko govorim. Vprašal me je, kaj je narobe, jaz pa sem mu pokazal predrto zračnico. Počakal je nekaj sekund, potem pa kar naenkrat nekam odšel. Vrnil se je z novo zračnico. Vendar je ni znal namestiti in nisva vedela, kaj bi naredila. Nekaj časa sva razmišljala, dolder mu nisem rekel, naj jo namesti, kakor hoče. Začel jo je popravljati. Cez čas pa jo je tako dobro namestil, da sem se počutil kot nov. Res je bilo — zračnica je bila na svojem mestu! Jakob Kolenko in Tomaž Mlakar, 6. a MMHNA PIPLARKA Nekega jutra sem se zbudila v nenavadno pospravljeni sobi. Podzavestno sem z roko segla po nočni omarici (ki je nikoli nisem imela) in si nadela očala. Sicer se mi je zdelo nekam čudno, ker nikoli nisem nosila očal. Vsa zmedena in nepopisno vesela, da grem v šolo, sem se umila, se oblekla v čudne obleke iz čudne omare in si nadela šolsko torbo na ramena. Peš sem se odpravila do šole in si začuda med potjo celo pela. Ljudje, ki so bili nekoč moji prijatelji, niso imeli srca, da bi me sploh pogledali. Vsa žalostna sem se odpravila v razred in sedla v drugo klop. Iz torbe sem vzela učbenik za matematiko in si začela prebirati prejšnjo snov. Ko sem ponovila vso snov, je zraven mene sedel grozen piflar. Pozdravil me je s toplimi besedami, Id so mi segle do srca. Ko se je začela ura, sem ji začuda sledila. Naenkrat pa sem iz učiteljičinih ust zaslišala svoje ime. IVnalu sem ugotovila, da bom vprašana snov, ki se je nisem čisto nič učila. Nisem se niti zavedala, kaj govorim, ko me je zmotil šolski zvonec. Začudeno sem pogledala v svoj zvezek in videla, da sem dobila petico. Vsa presrečna sem odšla na stranišče, kjer sem na široko odprla usta in strmela v ogledalo. Bila sem jaz, a v piflarski preobleki. Z odprtimi usti sem odšla domov ... Na mizi me je čakalo moje najljubše kosilo. Jedla sem čisto počasi, saj sem bila vsa zmedena. Ko sem pojedla, sem odšla po stopnicah v svojo sobo. Najbolj sem se začudila takrat, ko je mama potrkala, vstopila v sobo in me vprašala, kako je bilo v šoli. Povedala sem ji, da sem dobila odlično oceno. In potem sem do večera delala domačo nalogo. Spat sem šla ob 9. uri. Ko sem se zjutraj zbudila, sem imela čuden občutek. Naenkrat sem zaslišala mamin glas, ki mi je povedal, da že zamujam v šolo. Ko sem odprla matematični zvezek, sem videla, da v njem ni nobene ocene. Kakšen čudež pa je to? Nika Mulec in Zala Šešerko, 6. a MALI MEDVEDEK Nekoč je živel mali medvedek, ki je hodil v šolo, ampak to ni bila šola, to je bila šolica. V šoli je srečal medvedko Metko. Z njo se je razumel zelo dobro. Nekega dne se je z medvedko Metko sprl zaradi copatkov. To se je začelo takole ... Včeraj sta z medvedko Metko našla nekakšno hišico. Mali medvedek je izgubil copatke, nato pa je obtožil medvedko Metko. Rekel je, da mu je ona ukradla copatke. Nato sta skupaj sklenila, da bosta šla pogledat nazaj v hišico. Ugotovila sta, da je mali medvedek pozabil copatke v hišici. Nino Kekec, 5. c W/W/W/W/W/W/W/W/W/W/W/W/W/W/W/W/W/W/W/W/W/W/W/W/^^ šammnske Meeimršiira Opazila sem, da sem v majhni plastenki, na robu kadi .Nenadoma sem začela iz ust spuščati mehurčke z okusom čokolade. Prijela me je dolga, velika roka. Opazila sem vijolično nalakirane nohte. Kar stresla sem se. Poznala sem ta lak ... To je bila moja mama. Obrnila me je na glavo in iz mene je pritekla tekočina. Sele nato sem se zares zavedala, da sem šampon. Nato je odšla mama iz kopalnice in ugasnila luč. Bila sem čisto sama, v temi, na robu kadi, ko sem se naenkrat zvrnila vanjo in opazila milo po imenu Milko. Dišal je po vaniliji, katere vonj se je širil po celi kopalnici. Potem sem se ozrla po kopalnici in videla, da so vsi predmeti dobili usta in oči. Pogovarjali smo se pozno v noč. V kopalno kad smo si nalili vodo in iz sebe iztisnili vso tekočino. V kadi so nastali mehurčki. Obmetavali smo se z njimi in jih požirali. Zobna krtačka Sčetek in zobna pasta Akva sta sedela na vrhu vseh mehurčkov in se zaljubljeno držala za roke. Tako smo plesali in peli ... Zbudila sem se ... zjutraj, v moji topli postelji. Sla sem v kopalnico in vsa mila ter šampone položila na svoje mesto. Kaja Bračič in Nika Murko, 6. a Tjaša Fuks, 7. a Nuša Majcenovič, 8. a ME»VE»EK Nekoč je živel majhen medvedek. Živel je v votlinici. Imel je liratke tačke in kratka ušesca. Oblečen je bil v rdečo majčko in zelene Mačke. Na njegovem smrčku so bile drobne kapljice. Najraje je jedel jagodke. Njegovi prijatelji so bili veverička, zajček in ježek. Igrali so se ob potočku. LanTrafela, 5. c MEBeMitA ME OE PCMUH) Bilo je prelepo jutro. Zavohala sem vonj po rožah in zaslišala brenčanje čebel. Preoblekla sem se in odšla dol po stopnicah. Mama se je že zbudila in v miru pila kavico. Pozdravila sem jo in ji rekla, da grem na sprehod. Občudovala sem naravo in tu in tam videla, da so na svet prikukali prvi zvončki. Sprehajala sem se in sprehajala, dolder ga nisem zagledala ... Bil je postaven fant. V trenutku me je nekaj zaščemelo v trebuhu. Bil je nenavaden občutek, kot bi imela v telesu metulje. Talirat pa sta se najina pogleda srečala. Nasmehnil se mi je, jaz pa sem samo povesila pogled. Prišel je do mene in se ni predstavil. Nekaj mi je govoril, nisem ga razumela, samo kimala sem in ga gledala. Nisem vedela, kaj naj rečem, ampak naenkrat sem se spomnila na uro. Povedal mi je, da je ura že deset. Poslovila sem se in odMtela domov. Zaprla sem se v svojo sobo in do kosila mislila na njega. Mama me je poklicala na kosilo in vsa v sanjah sem sedla za mizo in neprestano gledala v juho. Mama je nekaj spraševala, a je nisem slišala. Zato je rajši kar obmolknila. Odmajala sem se v sobo in zaspala z mislijo nanj. Zdaj se vsak dan videvava in postala sva zelo, zelo dobra prijatelja. Zala Kosi, 5. c L ŠKRAVEK Nekoč je živel škratek, Id ni imel prijateljev. Bil je sam, samcat, osamljen škratek. So pa v gozdu živele mnoge živali. Ko se je škratek nekega dne vračal od potoka proti svoji Mški, je srečal veveričko, Id tudi ni imela prijateljev, a si jih je zelo želela. Zato se je Skratka na poti zelo razveselila in ga vprašala, če želi biti njen prijatelj. A škratek je bil sam sebi dovolj, zato ji je odgovoril, da noče prijateljev. Veverica je bila žalostna. Sliratek se je odpravil naprej po poti in srečal medveda. Tudi on ga je vprašal, če želi biti njegov prijatelj. etoZ, eČMEia Ko sem bil star 27 let, sem končal šolo za učitelje. Začel sem delati v Ljudskem vrtu. Bil sem razrednik prvemu razredu. Imel sem še brata in sestro, Id sta prav tako učila na tej šoli, oče pa je bil ravnatelj. Ko sem prvi dan začel s službo, sem se počutil zelo napeto. Ob vstopu v razred so učenci vstali in rekli dobro jutro. Malo sem si oddalmil, ker niso bili tako neubogljivi, kot sem mislil, da bodo. V tistem je vstopil en majhen otrok z velikim očetom. Na prvi pogled je bil otrok zelo neubogljiv in nemiren. In res! Začel je pretepati druge, ničesar si ni zapisoval in nikoli me ni poslušal. Rekel sem si, da moram tega otroka naučiti reda. Prva stvar, ki sem jo naredil, je bila, da sem mu zabičal, naj me posluša. Pa ni nič In to se je dogajalo ves čas, ko je srečeval živali, medtem ko je hodil domov. In ko je škratek prišel domov, se je domislil, da si bo naredil gugalnico. Sel je po les v bližnji grm. Ko jo je naredil, se je hotel gugati na njej, a ni šlo. Seveda ne, ker se na takšni gugalnici ne moreš gugati sam. Spomnil se je vseh živali, Id jih je srečeval na poti, in jih šel iskat. Vprašal jih je, če bi bile njegove prijateljice. Vse so bile vesele, daje škratek končno le dojel, da je dobro imeti prijatelje. Se zdaj so vsi prijatelji in velikokrat se gugajo na gugalnici. Lara Jurovič, 4. b zaleglo. Kasneje sem povzdignil glas in močno zakričal. Takrat je le obrnil glavo proti meni in me vprašal, kaj želim. Povedal sem mu, da bo ostal po pouku v šoli. Ostal je do štirih, jaz pa sem ga učil pisati in računati. Nekega dne sem svojo pomočnico poslal na sprehod z ostalimi učenci do konca pouka. Z njim pa sem se ukvarjal sam. Ta otrok mi je bil največji izziv in najljubši učenec. V drugem razredu je že imel dobre ocene in uspeh. V tretjem razredu je imel celo odličen uspeh. Ko se je tretji razred zaključil, so mi iz oči telde solze. Sel je v četrti razred, kjer je imel drugo učiteljico. Na koncu sva se poslovila. Martin Ceh, 5. c J_______________ SKISANI peŠASTEK Tisti dan je še enkrat zazvonil šolski zvonec. Končno počitnice! »Zadnjič sem ga slišala!« sem si mislila. »Jutri gremo na morje!« Ekspresno sem si zvezke pospravila v torbo (to je bilo samo zaradi počitnic, saj sicer nisem najbolj hitre narave). Oblekla sem se prav tako hitro. In tudi obula. Zdaj je šlo zares! Na poti domov mi je družbo delala Kaja, moja prijateljica, ki se nenehno smeje. Iknalu sem zagledala naš blok. Tudi Kaja je opazila domačo hišo. Poslovili sva se in vsaka je ubrala svojo pot. Takrat sem se spomnila, da sem zjutraj pod blazino našla dva kovanca, ki mi ju je prinesla Zobna miška. Pogledala sem v denarnico in ju zagledala. V trgovino sem skočila po tisti dolgi kisli bonbon. Po kislico. »Hm, le katero barvo bi? Zeleno, rdečo, mavrično, ... Zdajle bi pa kar rdečo. Ta me spominja na sončni zahod, Id ga bom videla na morju. Samo k sladkarijam skočim! Tako, tukaj so ... Itislica! Mamljivo rdeča kot naj slajše jagode. Zdaj pa greva k blagajni!« sem ves čas razmišljala. ■Naslednji!« se je zaslišal glas prodajalke. Prav kmalu sva opravili. Zdaj je bilo na vrsti samo še sladkanje. Nekam čudno težko sem jo odvila. Bila pa je dobra, zares. Tedaj pa — au!, nekaj me je ugriznilo v jezik. Itislico sem potegnila iz ust. Na začetku je bila še malo poslinjena. 0, fuj! Kaj pa je to?! Aaa, pošast! »Skisani pošastek sem, da veš!« je zarenčal stvor. Martina Farič, 2. b Ustrašila sem se. Pošastna kislica se je kar naenkrat začela večati. Iknalu je bila moja roka premajhna, da bi jo držala. Toda takoj, ko sem jo izpustila, se je zapodila proti banki. Cez nekaj trenutkov se je vrnila s polnim naročjem denarja. Vendar ni prišla k meni, temveč je kar izginila v daljavi. Se danes jo iščejo. Menda se kopa v vodah širnega morja, se potaplja z nič hudega slutečimi ribami in pije limonado na vroči peščeni plaži ... Ah, zaneslo me je ... Prav nič mi ni bilo mar, s čim si bodo v vročih poletnih dneh delali skrbi moji možgani, ker sem že imela pripravljeno vse za na morje. Na morje pa se gre brez skrbi. Se vidimo! Jerca Feguš, 4. c BEMA ŽIVAL - HM MMATELa Živali so najbolj priljubljene med ljudmi. Žival je človekov najljubši in najboljši prijatelj. Tudi jaz imam dve živali za moja najboljša prijatelja. To sta moja mačka INlinta in konji, ki jih hodim jahat na »ranč« v Pacinje. Mačka INlinta je moja najboljša prijateljica. Ko sem bila še majhna, sem ji lahko storila karkoli, pa me ni nikoli poškodovala. Včasih, tu in tam, ji kupim kakšne posebne briketke za zobe in dlesni. Pred slabim mesecem je bila IVinta zelo bolna. Zanjo me je zelo skrbelo in močno sem upala, da bo preživela. Pa vendar se je sreča nasmehnila, meni in moji družini! Moj drugi, tudi najboljši prijatelj, je konj. S konjem se počutim svobodno in sproščeno, zato tudi hodim jahat na ranč atijevih prijateljev. Ponavadi me uči trenerka Mojca, saj Vanja velikokrat nima časa. Hodim v jahalno šolo, v 5. razred — jahač 1. Moj brat, Id pa ima težave s premikanjem rok, pa hodi na terapevtsko jahanje. Zato ker imam najboljša prijatelja vedno rada, počasi ugotavljam, da se tudi mačka IVinta in konj, ki ga jaham, do mene vedeta malo drugače, bolj zaupljivo. Ne vem, točno zakaj, a bom kmalu ugotovila. Vsak dan pa komaj čakam, da ju spet vidim. Neli Hofman, 5. c Tena Sipek, 9. c ®dSTR®VRHAR 9« HUMIH LETIH HBIŠŠE NHHH nQZAmiW>Q Po mnogih letih se Rozamunda le sprijazni z življenjem v samostanu. Tam opravlja vse, kar je potrebno, in moli po vsakem obroku. Njeno življenje je pusto in Madno, večino časa je žalostna. Nekega popoldneva zaropota kljuka na vratih. To se v samostanu ne dogaja pogosto. Rozamunda pohiti do vrat in jih odpre. Ne more verjeti svojim očem! Zagleda Ojstrovrharja v viteškem oklepu in z mečem v rold. Povabi ga naprej, naj se ji pridruži pri čaju. Ojstrovrhar povabilo sprejme in že sedita na udobni zofi s skodelico čaja v rold. Ojstrovrhar ji pripoveduje o doživetjih v Bosni. Pripoveduje ji tudi o Lejli in kako mu je žal, da se m vrnil prej. Pove ji, da je Lejla odšla z drugim in ga pustila samega. Ostal je brez vsega premoženja, vse, kar mu je ostalo, so konj, meč in viteška oprema. Rozamundi se zasmili, zato mu ponudi, da bi, dolder ne najde drugega bivališča, ostal v samostanu. Ojstrovrhar se razveseli in ji skoči v objem. Rozamunda se v zadregi umakne, saj ve, da je objemanje "tujcev" v samostanu strogo prepovedano. Tudi Ojstrovrharju postane nerodno, zato ji nameni le še lep nasmešek. Dan se bliža koncu in zunaj postaja temno. Rozamunda Ojstrovrharju pokaže sobo, v kateri bo spal. Ojstrovrhar je navdušen nad svojo novo sobico. Rozamundi zaželi lahko noč in potone v spanec. Ona odkoraka v svojo sobo. Poklekne pred okno in se zazre v nebo. Na nebu se prikaže luna. Pogleda jo in moli. Razmišlja o preteklem dnevu in Ojstrovrharju. Le zakaj se je vrnil? Kako je to mogoče? Zakaj se to dogaja ravno njej? V njeni glavi je na tisoče nerazumljivih vprašanj. Po dolgi uri razmišljanja le zaspi. Naslednje jutro zajtrkuje skupaj z Ojstrovrharjem. Izve še veliko novega o njem in njegovih doživetjih v času, ko ga ni videla. Skupaj preživita cel dan. Imata se zares lepo. Rozamunda ne more verjeti, da se je Ojstrovrhar tako spremenil. Sploh ga ne prepozna več. Včasih je bil tako možat in zagnan, sedaj pa je zelo plah, tih in prijazen. Pri večerji Ojstrovrhar preseneti Rozamundo. Podari ji šopek prečudovitih vrtnic. Rozamunda je videti presenečena, spozabi se in Ojstrovrharju na lice pritisne velik poljub. Ostale nune v sobi se spogledajo in zasliši se šepetanje med njimi. Rozamunda odliti iz sobe in Ojstrovrhar za njo. Ustavi se šele pred samostanom. Tam se spogledata in v zraku se čuti nervoza. Izpovesta si ljubezen in ugotovita, da se drug drugega nikoli nista nehala ljubiti. Rozamunda se odloči, da bo zapustila samostan in živela do konca življenja z Ojstrovrharjem. Seveda se Ojstrovrhar strinja in skupaj preživita še mnogo lepih dni. Ivana lilara Hliš, 5. a Eva Veselič, 8. h SNEGtfLdČICA IN LEM KGCKE Nekoč je živela deklica po imenu Sneguljčica. Oblečena je bila v roza krilce in vijoličasto majico. Na glavi je imela roza pentljo s črnimi pikami. Deklica je živela pri mami, oče pa ji je že pred nekaj leti umrl. Zelo rada se je igrala z lego kockami. Nekega dne je vstopila v svojo sobo in videla, da so lego kocke izginile. Preiskala je vso hišo, a lego kock ni našla. Bila je zelo žalostna, saj so bile lego kocke ena njenih najljubših igrač. Nekega večera, ko se je odpravljala spat, je videla majhnega možica, Id se je plazil skozi njeno okno. V rold je držal veliko debelo vrečo. Sneguljčica se je ustrašila in ga vprašala, kdo je. Možic je odgovoril, da je škrat — po imenu Legoškrat. Vprašala ga je, kaj dela v njeni sobi in kaj ima v vreči. Odgovoril ji je, da se v vreči skrivajo njene lego kocke. Rekel je, da jih lahko vme, toda le pod pogojem, če zanj nekaj stori. Sneguljčica je takoj sprejela njegov predlog, saj se je z lego kockami najraje igrala. Legoškrat je rekel, da mora iti k princu po zlato krono. Ce mu krono prinese, ji vme lego kocke. Sneguljčica je to tudi storila in se odpravila k princu. Vprašala ga je, če lahko dobi zlato krono. Princ je rekel, da lahko, a samo pod pogojem, da mu prinese kup zlata od princese Svile. Sneguljčica se je odpravila k princesi in jo vprašala, če lahko dobi kup zlata. Princesa je odgovorila, da lahko le, če gre k čarobni vili in ji prinese čarobno palico. Sneguljčica je res odšla k vili. Zaslišal se je glasen krik. Sneguljčica je odprla oči in ugotovila, da so bile samo sanje. Zelo je bila vesela, ko je videla, da so lego kocke še vedno v njeni sobi. Vita Solina, 5. c »Eto KAPICA m HELIKOPTER (narobe pravljica) Nekega dne je Rdeča kapica želela obiskati svojo ultramočno babico. Vzela je svojo čisto malo torbico in v njo natlačila veliko slastnih piškotov in še en helikopter za babico. Sla je na pot. Ko je prehodila že en kilometer, je srečala lačnega volka, ki je bil oblečen v gozdarja. Volk jo je prosil, če ima kaj za pod zob. Dala mu je kos torte. Vprašal jo je, kam gre. Povedala je, da k babici. Volk je hitro naredil načrt, da bo požrl obe in se nasitil za dlje časa. Hitro je šel k babici in pretvarjal se je, da je Rdeča kapica. Potrkal je na vrata. Vstopil je v hišo in hotel požreti babico. Toda ultra babica se ni pustila. Vnel se je boj — malo je zmagovala babica, malo volk. Se pravočasno je prispela Rdeča kapica in skupaj sta pokončali volka. Ko sta zmago želeli proslaviti s piškoti in torto, je prišel lovec in obe ustrelil, pojedel piškote in torto ter se odpeljal s helikopterjem. Leon PiMer, 5. b mzhie peimnsE (odlomek iz moje prve knjige) Desetletna Liza bo kmalu končala peti razred. Je zelo prijazna in vedno nasmejana in kriva, da so nasmejani vsi okrog nje. V šoli ji gre vse dobro od rok, doma pa zadnje čase malo nagaja. Ne pospravlja svoje sobe. Liza se že veseli počitnic, Id se bodo kmalu začele. »Hmmm, če je danes sreda, moram počakati še tri dni,« si misli Liza. »Upam, da mi mama med počitnicami ne bo težila z učenjem ali branjem knjig ali s pospravljanjem sobe,« si še želi Liza. Joj, če bi videli, kako vesela se je Liza zbudila prvo počitniško jutro. Sonce je prešerno sijalo in pritekla je v kuhinjo, kjer je že dišalo po palačinkah, tako vzneseno, da niti pozdravila ni. Toda mama jo je hitro postavila na realna tla. »Liza, pospravi sobo!« ji je zatežila. PMVLdlČSII V pravljičnem gozdu so doma vsa pravljična bitja od vil do škratov, vitezov, zmajev, ... Vsak ima svoj del gozda: vile ribnik in magično drevo, škratje stare lisičje brloge, vitezi pa premagujejo Zmajeve gore. Vsakdo ima svojo nalogo. Ko zvečer starši pravljice vzamejo, brž nazaj v njihovo knjigo skočijo. Talirat je v pravljičnem gozdu vse tiho, v otroški sobi pa preveč živo. »Saj so počitnice,« se je hotela izmuzniti, toda mama se ni pustila odgnati. Zato se je Liza zelo razveselila babičinega klica, Id jo je povabil na počitnice. Zdel se ji je prava rešitev. Pri babici je toliko stvari, ki jih lahko počne, in nobenega pospravljanja sobe. Babica ima velik vrt, kjer Liza obdeluje svojo gredico, na vrtu je tudi bazen in trampolin, kjer potroši odvečno energijo. Z babico se sprehajata po gozdu, babica pa pozna tudi neizmerno veliko pravljic Počitnic bo kmalu konec. »Joj, toliko lepega in zanimivega se mi je zgodilo, da nisem mogla slediti vsem dogodkom,« je razmišljala Liza, zdaj pa je čas, da se pripravijo šolske potrebščine za novo šolsko leto. Pia Panič, 5. b Tako junald svojo vlogo v zgodbi odigrajo in otrokom lahko noč zaželijo. Ko pa se jutro naredi, je v gozdu vedno glasneje. Vile s pegazi po nebu frčijo in zraven vreščijo. Vsi junaki se po svoje razvedrijo, da lahko zvečer spet v knjigo za še eno pravljico in novo dogodivščino pohitijo. Zarja Škrjanec, 5. b ŽUFELft SEM V ČAS? MNSZAVRSV Bil je lep poletni dan, ko smo v hlev dobili nenavadno žival. To je bil dinozaver. Brž ko smo ga dobili, sem mu dodelila ime Dino. Bil je rumene barve. Po njivah je vlekel plug in nam pomagal kmetovati. Zelo rada sem hodila z njim na sprehode. V soboto ga je moj oče vpregel in odšli smo na njivo. Dino je bil zelo, zelo močan, tako zelo, da smo z njim zorali veliko njivo. Za nagrado je dobil velik lonec sladoleda. Bil je tako navdušen, da je vse pojedel. Ko je bil že zelo sit, je odšel v hlev. Tam je legel ne seno in zaspal. Naslednje jutro sem se odpravila v hlev. Ko sem prišla tja, sem videla Dina, tako velikega, da mu je bil hlev pretesen. Zelo sem se začudila. Razmišljala sem, kako bi ga rešila iz hleva. Poklicala sem družinskega zdravnika, Id mi je rekel, da to ni bolezen in da je z njim vse v redu. Zelo sem si oddahnila. Hlev smo podrli, Dina pa smo zaradi njegove velikosti premestili v deželo dinozavrov. Bil je zelo žalosten in tudi meni je bilo težko pri srcu. Vedela pa sem, da bo tam našel prijateljico ali prijatelja in ga ne bo nikoli zapustil. Zadnji dan, ko sva še bila skupaj, sva se objemala in se imela zelo lepo. Dino je bil kot domači ljubljenček. Z njim sem preživela veliko, veliko lepih dni, ki bodo ostali v skrinjici spominov in nihče ne bo dobil spominskega ključa. Jana Repič, 4. a Lana Kolarič, 5. c KA3 BI PCCELA, €E BI IMELA CARCVNISKC MC6 V majhni revni vasi so živeli revni ljudje. Vedno so govorili, da je v gozdu čarobni kamen. Pravili so, da je nevaren in poln čarobne moči. Ko sem to zaslišala, sem odšla v gozd. Zagledala sem kamen in ga vzela, ko me je v hipu potegnilo vanj. Prišla sem v čarobni svet in od škrata dobila belo palico. Nisem vedela, kako ravnati z njo, a mi je padla na tla. Pobrala sem jo in zaradi tresljaja moje roke je palica revnemu moškemu podarila veliko zelenjave in novo njivo. Zdaj sem vedela, kako ravnati z njo, zato sem osrečavala ljudi in jim pomagala. Spela Cuš, 5. a MFE ZAČARANI LITERARNI ŠAM ČEŠN3A Bila je češnja, ki je imela majhnega sinčka. Pa je prišel čarovnik in tega sinčka spremenil v človeškega otroka. Ta je šel v šolo. Nekega dne je prišel k mami češnji in ji rekel: »Mami, nehaj že s to fotosintezo ... Preveč sladkorja m zdravo!« CRANATNN 3AMLK0 Cene priteče k mami: »Mami, mami, kaj je granatno jabolko? Je to kakšno orožje?« »Verjetno, Cene. Vem pa, da si ga enkrat že jedel!« Aljaž Simonič, 6. a ČMATIZ BESEttAM Čarati z besedami pomeni čarati s svojimi mislimi in z občutki. Hokus pokus, pa nastane pesmica. Cira-čara, in že se na papir uresničijo bolj in manj nenavadne zgodbice, pravljice in črtice. Pravzaprav za pisanje ni potrebno veliko — nekaj dobre volje, razmislek, ideja ... in — hura! — pisanje se lahko prične. Potrebuješ le še pisalo in kos papirja. Res pa je, da mnogi sodobni »čarovniki besed« pišejo na računalnik. Tako je potekalo snovanje letošnjega glasila Car besede moje. V čarovnijo glasila se je ponovno spletlo več kot sto mladih literarnih in likovnih ustvarjalcev. Ti so pisali doma, pri pouku, na Miličevem festivalu, pri urah kreativnega pisanja in v okviru dela z nadarjenimi. Velikokrat na klasičen način — papir, pisalo, še pogosteje pa na računalnik. Vsi pa so imeli nalogo, da klasično besedilo spremenijo še v računalniško in ga pošljejo uredniku, s čimer se učijo elektronske komunikacije, načina, kako pristopiti k uredništvu neke revije ali glasila, pa tudi širšega sporazumevanja. In kakšno veselje je, ko besedilo nastane pred očmi mentorja, tisti hip, ko se zgodi prava čarovnija. In ko literarno besedilo začara, toliko, da bralca ne vrže na ta zadnjo! Takih literarnih mojstrovin je v tem glasilu veliko. Ko se kot mentor začudiš in obenem razveseliš, kaj vse otroci zmorejo. Ob pravem mentorskem vodenju in ustrezni spodbudi pa smo večkrat priča izjemnim literarnim presežkom. Čestitam vsem malim in malo večjim »čarovnikom besed«, Id jim je uspelo čarati in tudi začarati. In Id so bili dovolj pogumni, da čare svojih besed, stavkov, povedi in verzov postavijo tudi pred oči bralcev. Na tej očarljivi poti pa se gre zahvaliti tudi vsem učiteljem in učiteljicam, ki so jim znali prislulmiti, gospe Editi Celofiga za izbor likovnih čarovnij in gospodu Mateju Sužniku za to, da je glasilo dobilo svojo končno podobo. In na koncu seveda še gospe ravnateljici Tatjani Vaupotič Zemljič, Id zna tenkočutno prislulmiti očarljivim in začaranim literarnim besedam mladih. David Bedrač Kozole PETER................5 DIRKA BUDILKA........5 MAMICA...............5 CAMELOT..............5 NAŠA HIŠA OŽIVI......4 KDO JE BOLJŠI?.......4 PIŠEM PESEM..........4 ZAČIMBE ŽIVLJENJA....5 DOBRO RAZPOLOŽENJE....5 ROTACIJA.............5 V MOJI GLAVI.........6 MILM Z LEŠNIKI.......6 CIKEL MODERNISTIČNIH PESMI................7 NOCNAMORA............7 JESEN................8 SOM M...............8 PESEM IZMUČENIH UČENCEV..............8 POMLAD...............9 ČENČARIJA............9 VPRAŠAJ..............9 ŠE ENA ČENČARSM.....10 JAZ. ČAROVNICA......10 SLASTNO KOT BONBON.. 11 LJUBIM TE..........11 POREDNA BOLHICA....11 RAKEC IN RAKICA.....12 PESEM PRIPOVEDUJE...12 ODAROLADI...........12 DVA RAZVAJENA PSIČM 15 MALI MUCEK ŠTRUCEK.... 15 JOJ. BOLI!..........14 RDEČA MPICA.........14 ZAMJ IMAJO JEŽI BODICE..............15 MALI TIGRČEK........15 MIŠKA DOBI SREČO....15 MEDVEDEK IN NJEGOV Ml.Dl.K............16 ZAMJ IMA POLŽEK HIŠICO..............16 IZGUBLJENA SREČA....16 PALČEK IMASRECO.....17 JOJ. I\AKO ME JE BILO SRAM!...............17 NEZVESTI MOŽ........18 Z NOŽEM V ROKI......19 DVA BRATA...........20 PUNCA. DA TEMP.....21 HUDOBNA ŽENA.......21 Čudežna zemlja......22 VOLKODLAK...........22 POŠASTNA ZGODBA.....25 ČE BI BILA ... NEBOTIČNIK..........24 POSTAL SEM MOTOR....24 MAJHNA PIFLARM......25 MALI MEDVEDEK......26 ŠAMPONSKE DOGODIVŠČINE.......26 MEDVEDEK...........27 PREBUDILA ME JE POMLAD.............27 SKR VII.K..........28 JAZ. UČITELJ.......28 SKISANI POŠASTEK...29 MOJA ŽIVAL-MOJ PRIJATELJ..........50 OJSTROVRHAR PO MNOGIH LETIH OBIŠČE NUNO ROZAMUNDO.....51 SNEGULJČICA IN LEGO KOCKE..............52 RDEČA KAPICA IN HELIKOPTER.........52 LIZINE POČITNICE...55 PRAVLJIČNI GOZD....55 ŽIVELA SEM V ČASU DINOZAVROV.........54 MJ BI POČELA. ČE BI IMELA ČAROVNIŠKO MOČ54 DVE ZAČARANI LITERARNI ŠALI.....55 ČEŠNJA.............55 GRANATNO JABOLKO...55 ČARATI Z BESEDAMI..55 Uredniški odbor: Oblikovanje: Matej Sužnik David Bedrač, glavni urednik, lektor Naklada: 200 izvodov Edita Celofiga. likovna oprema April 2012 Naslovnica: Luka Ivaniševič. 6. a UDK 57.014.77 ČAR BESEDE MOJE: Literarno glasilo učencev OŠ Izdajateljica: OŠ Ljudski vrt Ptuj Ljudski vrt Ptuj. Ptuj: OŠ Ljudski vrt Ptuj. 2012