Solzna Avstrija
v spomin prelivanja krvi in svetovne vojske 19141915-1916
Napisal, založil in na svetlo dal MATIJA BELEC pri Sv. Bolfanku v Slov. goricah 1916
== CENA K1-20 ==
¿f S~rO0
kl
::
Nj. Vel. cesar Franc Jožef 1.
Le za tebe, domovina,
Le za tebe, naš vladar,
Z vero sveti naj edina Luč zvestobe za vsikdar!


v spomin prelivanja krvi in svetovne vojske 1914-1915-1916
Napisal, založil in na svetlo dal MATIJA BELEC pri Sv. Bolfanku v Slov. goricah 1916
CENA K 1-20
Vse pravice pridržane. — Tisk W. Blanke v Ptuju
Vsebina
Stran
1.	Avstriji v pozdrav .	................11
2.	Svetovna vojska........................14
3.	Solzna Avstrija . . •................  18
4.	Junaški fant . . . -...................21
5.	Tolažba dekletu........................23
6.	Na vojsko..............................25
7.	Krogljica smrti....................... 27
8.	Slovo in ločitev.......................28
9.	Zadnjič smo skupaj prepevali ... 31
10.	Na grobu prijatelja...................33
11.	Njega ne bode več.....................35
12.	Tolažba in pozdravi	................38
13.	Plakajoča mati........................40
14.	Prošnja k Brezmadežni.................42
15.	Materine želje........................44
16.	Zdravljica........................... 46
17.	Srečno mi, draga .....................48
18.	Vojak in rožica ......................50
19.	Mati pri umirajočem	detetu .... 52
20.	Godci svetovnega plesa................55
21.	Na vernih duš dan.....................58
22.	Blagor mu v tuji zemlji...............61
23.	Dva jetnika...........................63
24.	Dva virčka............................69
25.	Ura naše ločitve......................71
Dragi Slovenci in Slovenke!
Qilo je že pred dvajsetimi leti. Bil sem nekoč na pomlad v zelenem gozdu blizu domače hiše. Začudeno sem gledal krog sebe zeleno brst, ki ga je poganjalo drevje. Občudoval sem božjo naravo. Djal sem sam pri sebi: „Oh, kako lepo je vse na pomlad!“ V tem mi hipoma zadoni iz bližnjega grma krasna in vesela pesem. Ves strmeč sem pozabil na vse prejšnje misli. Kakšen je vendar ta ptiček, mislim si, da zna tako milo in lepo prepevati. Bližam se k grmu. In koga zagledam ? Ptico vrabcu podobno, bil je slavec! Oh, ljuba božja stvar! Dalje ga poslušam, bolj mi je segala pesem v srce. Bil sem tako zamotan v misli, da jih potem nisem mogel več izbiti iz glave. Neki notranji čut mi pravi: Tudi ti lahko poješ, kakor ta prosti ptiček v svoji priprosti sivi suknjiči. Glej, nobene šole ni'videl znotraj in pa kako lepo zna peti ! „In ti?“ mi pravi vest, si se toliko izšolal, da lahko svoje pesmi pišeš, da jih bodo pozneje drugi prepevali. Poskušal sem eno za drugo. Pa za slavčevo ni šla nobena.
Preteklo je par let. Sam sem spoznal, da sem potreben za to pouka. Pride mi na pamet, podam se v Maribor k častitemu gospodu dr. Antonu Medvedu. V strahu sem razložil tem častivrednem gospodu svoje . mišljenje. Pokazal sem jim tudi nekaj svojih poezij. „Dobro pevsko žilo imate“, sem dobil v odgovor. Samo pouka ste potrebni. Gospod so mi razložili vse potrebne stvari in mi priporočili slovnico, posebno oblikoslovje. Moral sem priti potem večkrat k njim v Maribor v šolo.
V drugič so me spodbujali naš takratni č. gospod župnik Jožef Vodušek, ki pa že počivajo v hladni zemlji župnije Sv. Bolfanka.
Moral sem tudi večkrat k njim s svojimi poezijami. Prav radi so mi razglasili, kako in kaj se dela. V tretjič sem naletel na Ptuji na dobro gimnazijsko učenko. Med drugimi pogovori sva prišla do tega, da ji začnem razlagati svoje pesništvo. Učenka Gerčka Lah, doma iz Krčovine blizu Ptuja, mi takoj ponudi več poučnih knjig, katere sem potem pridno prebiral. Po vsem tem sem pa prišel do tega, kar sem Vam tukaj ponudil, dragi mi Slovenci in Slovenke. Vsem tem trem mojim učiteljem in dobrotnikom pa izrečem skupno zahvalo.
Ker pa imam preveliko veselje do pesmi, me zraven tega vspodbuja neki notranji čut. Zdi se mi, da me vsaka rožica že sili, naj ji zložim par vrstic; vsaka ptičica me s svojim petjem opominja, da naj ž njo zapojem ; vsaka žalost mi spodbudi svojo žalostinko, vsako veselje me napravi do pesmice.
Prav tako ! Kakor mi pravi vest: „Poj z veselimi veselo, z žalostnimi milo in otožno. Vse in sploh pa tako, da bode Bogu in ljudem ljubo 1“
Tukaj Vam podam tedaj dragi mi Slovenci in Slovenke svoj prvi zvezek svojih pesmic pod naslovom „Solzna Avstrija, v spomin prelivanja krvi in svetovne vojske.“ Bodi Vam v tolažbo za ta strašni čas. Bog daj, da bi bil skoraj konec te strašne vojske. Potem pa, ko bodo zacelile zopet te krvave rane, bodemo si spet zapeli kakšno veselo.
Vsem svojim slavilcem pošiljam iskrene pozdrave.
Sv. Bolfank, dne 21. maja 1916.
Matija Belec

f
Avstriji v pozdrav
Te, Avstrija pozdravljam,
Te, zvesti dom prosljavljam, Iz celega srca!
Iz vse ljubezni vnete Želim ti sreče svete,
Od vseh višav neba 1
Sovražniki srditi,
Ti hočejo razbiti
Zemeljsko tvojo last; Podirajo ti mesta, iMorijo ljudstva zvesta,
Da sitijo si strast!
Pa ti ostajaš stalna,
Kot v morju stena skalna,
Ki treskajo ob njo : Valovi strašne burje,
Ki ruje ga neurje
Z neznano vso močjo !
Saj orel se dvoglavi Sploh suče v tvoji slavi In kaže.tvojo moč!
Te nikdo ne premaga Ni strah te zemlje vraga,
Sam Bog ti je v pomoč
Z braniteljev zvestobo, Preženeš vragov zlobo,
Da tebe zapusti,
Tvoj zvesti se vojskuje In prej sploh ne miruje,
Ko nosi znak časti!
Franc Jožef, starček sivi, Vladar tvoj ljubeznjivi,
Naj dolgo še živi! Slovesne mu pozdrave Iz vse ljubezni prave,
Želim do konca dni!
Od rojstva in do groba Pozdravlja te zvestoba,
Iz vernega srca;
Ostani večno zdrava,
Doni naj tebi slava,
Ljubljena Avstrija!
Zatorej po dolinah Po holmih in planinah,
Si mi pozdravljena; Naj večno se prepeva In v tvojo čast odmeva : „Živela Avstrija!“
Svetovna vojska
Viharji vse groze so vstali, Da poka in trese se svet;
Ko znali, bi sodni dan vžgali V lepoti najmirnejših let.
Strah kaže že prva beseda, Katera se z vojsko grozi ;
Da smrt vladarica bo bleda In tekla človeška bo kri !
Ko sel je cesarski pozivne Plakate pribil na steno ;
Človeški rod milo izdihne:
„Zdaj vojska svetovna je to !“
In kakšen sad bo obrodila Smo lahko si mislili vsi;
Da škode bo mnogo storila, Katere opisati ni.
Iz krajev premnogih pregnani Pred vojsko seljani so vsi ;
So hrami do tal jim požgani Iz polja pa prah se kadi.
Premnogi si vprašanja daje : _,,Kje dom si zdaj srečen, vesel ? Ko gleda ves žalosten kraje Na kupih le prah in pepel.
Še ptičica žalost občuti Če se ji razdere gnezdo;
Otožna pobeša peruti,
Se milo ozira v nebo.
Po vrhu te škode umira Še grozno število ljudi ; ln v grob jim prerani zapira Vso upanje svobodnih dni.
Veliko jih tudi požere Zdaj v žrtev neskončno morje; Ki z ladjami vred jim odpere Grob v sredi brezmerne vode.
Naj bode na suhem al’ vodi Povsod je zdaj groza in strah ; Se nikdo ne zmeni po škodi Če mar bo vse vničeno v prah.
Tam grozno gromijo topovi ln pojejo smrtno slovo;
Se valjajo v krvi sinovi Jn zemljo napajajo ž njo.
Glasovi tam milo vpijoči Se čujejo dni in noči ;
Vsak ranjenec prosi pomoči, Dokler mu ne zmanjka moči.
Očete, ki so zapustili Le majhne otroke doma;
K pomoči jih kličejo v sili Pred smrtjo iz vsega srca.
Oh, kje bodo grobe iskali Otroci na vernih duš dan ? — In kam bodo vence jim djali Ker grob jim je njihov neznan.
Kje bodo pa klečale žene, Le tega dotičnega dne ? •—
Na grobeh ne bode nobene, Kjer njihovi spijo možje.
Vam žalost srce pa razriva, Ljubljeni mi stariši zdaj;
Vam zemlja sinove pokriva Tam v tuji deželi sedaj!
Zdaj leto že konec je vzelo, Odkar se to klanje vrši;
Bog ve — če še drugo imelo Ne bode dovršenih dni.
Oj, Bog ti nebeški, edini Odloži to šibo iz rok !
Zanesi tej solzni dolini,
Usmili se njenih otrok.
Podaj ji mir zopet in spravo, Jo reši teh težkih nadlog !
In ljudstvu ljubezen daj pravo, Te prosi ves zemeljski rod.
M
Solzna Avstrija
Kaj je veddar doživela Naša ljuba Avstrija;
Ni še tako krvavela Nikdar tak’ nesrečna b’la!
S čim je tako razžalila Zdaj neljube sosede ? —
Saj je vsem pravična bila Zakaj vživa to gorje ? —
Srbi prvi so razdjali Mir ljubljeni Avstriji;
Več ne bodo poravnali,
Kar so njej zakrivili.
V Sarajevo so poslali Zlobno, nečloveško stvar; ln v nalogo so ji dali Da vmori cesarski par.
Vsi vladarji brez izjeme Pridejo potem navzkriž;
Svet sprejel je grozno breme Spremenil se v jok in vriš.
Zdaj viharji prej neznani Izbruhnejo črez Avstrijo;
Jo sovragi razdivjani Z vso močjo napadajo.
Naš vladar Franc Jožef mili Joče se črez to zares;
Se nedolžna kri mu smili,
Ktera vpije do nebes.
Avstriji je le ostala Zvesta samo Nemčija ;
Ki je slavno že pregnala Mnogega sovražnika.
Bog, — ki vidiš solze vroče Naše mile Avstrije;
Cuješ ljudstvo plakajoče, Vendar ga usmili se!
Gledaš ti obraze mile S solzami oblite vse;
Staršev, kojim so vmorile Kroglje sine ljubljene.
Čuješ deco milo zvati:
„Kje so ljubi oče zdaj ? — Nam povejte, ljuba mati,
Zakaj jih ni k nam nazaj ?“ —
„Več očeta“, — pravi.mati, ,;K nam nazaj nikdar ne bo, V grobu v poteptani trati Že počiva njih telo.“
Tam žaluje žena bleda Po izgubi moža zdaj;
Dan za dnevom milo gleda, Če bi prišel še kedaj !
Takih zgub je brez števila Svet za njimi se solzi ;
Le edina smrt nemila Zdaj prav dobro se gosti 1
Bog nebeški, ti odvzemi Grozno breme Avstriji ! Njene zdaj molitve sprejmi Prošnje vroče vsliši ti!
Avstrija je naša mati Njena zemlja nas živi;
Zato hočemo ostati Zvesti ji do konca dni !
Daj ji Bog le srečno zmago^ Da sovrage odpodi !
Avstrija, domovje drago,
Naj na vekomaj živi!
Junaški fant
Pred vašim krogom tukaj zdaj, Junaški fant stojim !
Vam listek moj označi naj Kaj vse od Vas želim !
Ga včeraj meni je poslal V poziv vojaški zbor;
Ki me za vojsko je odbral,
Med svoj armadni k6r.
Je znan že vsem ta grozen glas, Da vnel se ljut je boj;
Zato zdaj fantje, kličem Vas,
Da greste vsi z menoj !
Jaz hočem biti tam junak
Med Vami vse povsod !
Do svoje smrti poštenjak Za carja, dom in rod !
Ko združimo se tamkaj mi, Sovrag bo tepen, klet;
Če ravno kdo tam smrt stori,
Da le bo dom otet!
Če tudi mene smrt vmori,
Prav nič se ne bojim;
Mi vest junaška to veli :
„Za dom naj smrt storim!“
Za blagor očetnjave naj Junaška teče kri!
Za njo jaz z mečem pojdem zdaj K sovražniku v gosti!
'mam zdravo dušo in srcé In moj značaj je čist;
Pozvan na bojno sem poljé To pravi bel mi list.
Če Vi imate, kakor jaz
Po žilah strastno kri,
Ne bode tam nas strašil glas,
Ki noč in dan gromi.
Naj ne trepeče tam nikdo,
Nikdó ne bodi plah;
Le „Hura!“ kličimo glasno,
Sovraga bode strah!
Takó! In fantje zdaj naprej,
Pod blisk, pod tresk in grom l
Da meč sovragu tam pove:
Kdo bo imel naš dom.
%
Tolažba dekletu
Oh, deklica ljuba,
Zakaj se solziš? —-S tem draga še mene
V	srce žalostiš!
Saj meni so znane Vse tvoje solze; Vem, zakaj žaluješ, Ljubljeno dekle!
Sam cesar ti letos
Vzel dragi zaklad; Po kojem objema Pri srcu te jad.
je te za nevesto
Pred vojsko izbral;-Že takrat ljubezen
V	srce ti je vžgal.
Zdaj tamkaj na boju Sploh misli na te;
In zraven po zmagi Plamti mu srce.
Tam vragom pošilja
Šprapnele v pozdrav Sploh volje je drage Vesel in še zdrav.
Ga angelj lam vodi
In čuva sam Bog;
Da ni se mu bati
Tam smrtnih nadlog.
On tam bo zaslužil Svetinjo in križ;
Ko vojske bo konec
Ž njim vse to dobiš.
On šel bo ponosno
S teboj pred oltar;
Zato pa ne žali
Se dekle nikdar!
Tedaj boš imela,
Kar zdaj ši želiš;
Moža in svetinjo
In zraven še križ.
Še enkrat ti rečem Predrago dekle!
Le hrani za njega
Zvestobo — srce!
m
Na vojsko
Oh, dom moj premili ih blagi mi kraj, Nevem, če te srečno še vidim kedaj! Ker v pismu pozivnem mi tako stoji, Da kruti sovražnik se s smrtjo grozi.
Od mater, očeta že vzel sem slovo,
Še bratu in sestri podal sem roko; Prijatelji dragi, še z Bogom zdaj vi! Mogoče, da zadnjič se vidimo mi!
Se sliši od daleč gromenje in pok,
Oj, tamkaj je groza, da smili se Bog! Bojevnikov mnogo že mrtvih leži In zemlja tam pije že njihovo kri.
Tam grozna sovražnikov četa stoji,
Ki dom naš premili imeti želi’;
On grozno razsaja, preklinja, roti, Podira nam mesta, požiga vasi.
Tam švigajo kroglje in bliska se meč, Žarijo se bombe še v zraku leteč;
In smrtna trobenta pa tako buči.
Da trese človeku možgane in kri!
Oj, z Bogom, premili rojstveni mi kraj^ Zeleno bregovje in pisani gaj !
Le srečen ostani, domači moj svet Bo sreča, če vidimo kedaj se spet!
Krogljica smrti
Oj, krogljica lepa in drobna,
Kako se prelepo svetliš !
Pa v svoji lepoti si zlobna,
Ker blagi mir v srcih kališ.
Oj, krogljica, lepa in drobna,
Zakaj se ves svet te boji!
Zato — ker si kosi podobna Ki z njo se življenje kosi.
Oj, krogljica lepa in drobna,
Ki s svinca narejena si ;
Zakaj si pač tako hudobna,
Saj krivda se ti ne godi !
Oj, krogljica lepa in drobna
Brez tebe pač vladal bi svet;
Si v svoji lepoti resnobna,
Da daješ premnogim umret!
Oj, krogljica lepa in drobna
Jaz vzamem vso krivdo nazaj;
Ti nisi nič kriva, ne zlobna,
To kriv je sovražnik tedaj !
Slovo in ločitev
S solzami v očeh se posljavljam Ljubljeni mi starši od vas !
Mogoče, — da zadnjič pozdravljam Vas v hiši domači na glas.
Le čujte, prepeva,
Tam zvon in odmeva Naznanja ločitve nam čas !
S solzami v očeh se posljavljam, Predraga mi žena, od te !
Je lahko, da zadnjič podajam V slovo ti roko in srce !
Sam Bog te ohrani In zvesta ostani Le meni do zadnjega dne.
S solzami v očeh se posljavljam, Preljubi otroci, od vas !
Svoj nauk vam zadnjič ponavljam, Ostani vsem v srcih vsak čas!
Naj bode vam milo,
Zdaj matere krilo,
Ločitev gorje je za nas!
S solzami v očeh se posljavljam Od vaju še sestrica, brat!
Na vojsko sedaj se odpravljam, Kjer poje nam smrtni granat.
Če smrt nas razloči,
V	ljubezni sploh vroči,
Se združimo tamkaj enkrat!
S solzami v očeh se posljavljam, Od ljubih prijateljev zdaj!
Iz vsega srca vas pozdravljam, Ostanite z Bogom tedaj!
V	spomin ohranite Me dokler živite,
Če več me ne bode nazaj!	\
S solzami v očeh se posljavljam Od tebe preljubi moj dom!
Z gorečim te srcem pozdravljam Nevem, če te videl kdaj bom!
Za te in zastavo,
Za carja in slavo,
Jaz pojdem v sovražnikov grom !
S solzami v očeh se posljavljam Podam še roko vsem enkrat! Vam zadnje pozdrave ponavljam V sredini domačih še trat!
Jaz moram oditi,
In vas zapustiti,
Spolniti postave plakat!
S solzami v očeh se posljavljam Zdaj srečno ! — Ker moram od tod ! Bog ve, — če še kedaj pozdravljam Prijatelje, vas, in moj rod !
Če bode nemila Tam smrt me vmorila Spomin moj ostani povsod.
Zadnjič smo skupaj prepevali
Se čas je počitka približal Večernico zvon je odpel; Zemljan se je vpehan pokrižal Po storjenem delu vesel.
Noč bila je svetla in jasna Da dolgo nobena takd;
Je lunica svetila krasna Z višave na trudno zemljd.
Smo zbrali to noč se na vasi Mladenči pod lipo v svoj krog; Kjer milo smo pevali včasi Da slišalo daleč se v log.
Smo čestokrat tamkaj sedeli Krog mize na starih klopeh;
In svoje pomenke imeli Najrajši na tamošnjih tleh.
Povesti so tamkaj nam slavne Razlagali stari ljudje ;
Naštevali vojske predavne Od ko j i h že malokdo ve.
Smo tudi slovo tam jemali To noč od domačih ljudij;
In vsem še roke smo podali Potem se po svetu razšli.
Je naše prelepo življenje Sovražnik sedaj spremenil ;
Z veselja je storil žaljenje Prostost pa nam v solzah vtopiL
Mi pesmice tukaj končamo Pod lipo domače vasi; ln v zadnji spomin ji podamo 'Vam v srca do konca vseh dni.
To slednja je pesmica bila Jo slušal domači je svet;
Je težko, če sreča bo mila,
Nam tukaj prepevati spet!
To bodo naj naši pozdravi :
Da dom naš naj večno živi!
V ljubezni žrtvujemo pravi .
Za njega tam dušo in kri!
Izprati ne vemo si rane,
Katero ločitev stori ;
Le v zadnji spomin naj ostane : Vam pesmica krasne noči!
Na grobu prijatelja
Ta gor v nagrobni gredi Mi rožic več cveti ;
Pod kojimi moj dragi
Prijatelj v Bogu spi.
jaz rožic sem nasadil
V preblagi mu spomin ;
Saj sem ga vedno ljubil Iz srčnih globočin.
Te rože bom napajal
S solzdmi dan na dan ;
In zraven okopaval
Bom groba vsako stran.
On tukaj zdaj počiva
Že v spanju večnih sanj;
Jaz na njegovem grobu ! Pa prosim Boga zanj.
Sploh živ mi je v spominu Pred mojimi očmi ;
Kot nekdaj bil v življenju Je preminule dni.
Na grob mu je postavljen Spominski križ lesen ;
Ki s trde hrasta skale Je lično narejen.
Na križ mu je prilepljen
V	zaslugo časten znak, Kateri oznanjuje:
Da tukaj spi junak.
Junaško smrt je storil
V	sred bojnih tam poljan Stem skazal je ljubezen
Za domovinsko stran.
Sem v knjigo ga zapisal
Na svetlo kip sem djal; Da bode na vse veke Med narodom ostal.
Ga narod bode pomnil Opeval ga tako :
Da bode v grobu srečen Spal mirno in sladko!
Njega ne bode več!
Sem solzila Žalostila
Iz vseh globočin srca;
Ko se strašna Vest je plašna Razglasila v boj sveta.
Dati mora Plan in gora,
Svoje drage v divji boj; Takrat tudi Se potrudi
Po orožju zvesti moj!
Sem mu dala,
Kar sem znala Za spomin še marsikaj;
V zadnjič bila Naročila
Sem mu, da mi piše kaj.
Pismo eno Več nobeno,
Še do danes došlo ni; Strašna zgodba, Moja sodba,
Smrt mi stavi pred oči.
3'
y->
Sem pisala In vprašala,
S pismico vojaški zbor; Milo plakam Željno čakam Na resničen odgovor.
Zbor vojaški List mrtvaški,
Mi v odgovor je poslal; List že pravi Mi in javi,
Da je v Bogu tam zaspal
Grem v župnijo Naj zvonijo,
Da se znancem razglasi; Razven tega Še za njega,
Plačam svete maše tri.
Moji sreči Razvceteči,
Cvet izpulil je vihar;
Da nevesta,
Žena zvesta
Njegova ne bom nikdar I
Sama biti,
Se solziti
Morala bom svoje dni; Ker za mene Več nobene Zemeljske tolažbe ni!
Revo bolno Upov polno,
Še tolaži me sedaj,
Da tam gori V rajskem zbori Združiva se vekomaj!
A
Tolažba in pozdravi
Vzleti, vzleti, ptička mila Čez planjave in vrhe !
Nesi mojim pozdravila,
Da tolažiš njih gorje !
Tukaj pisemce je malo,
Vzemi si ga v kljunček svoj Vzleti z njim v deželo zalo,
Kjer je dom ljubljeni moj 1
Tam so dragi oče, mati,
Ljuba sestrica in brat!
Nesi moj pozdrav jim zlati Za tolažbo zadnjokrat!
Tamkaj ga na okno deni In premilo jim zapoj !
V pesmici jim razodeni,
Da še to pozdrav je moj !
Ko bo pisemce prebrano Vrni k meni se nazaj!
Da olajšaš mojo rano,
Ki skeli me tukaj zdaj.
Z drugim pismom boš spremljala Moj pozorav še k deklici,
Ki za mene žalovala Bo do konca svojih dni!
Kadar pisemce prečita Vzleti k meni spet nazaj, Da mi rana bo razkrita,
Ki trpi jo ona zdaj !
V	tretjič mi pozdrave nesi Vsem prijateljem v roke; Žalostno jim vest raznesi, Da umrl bom tu za nje.
Kadar bodeš razdelila Želje mojega srca ;
Spet prileti ptička mila K moji smrti spod neba 1
Kadar bode se zgodilo,
Da me kroglja umori ;
Nesi zadnjo poročilo Mojim dragim, ptička ti !
Takrat smeš pa tam ostati
V	družbi mojih svoje dni ; jim ne pusti žalovati,
jih tolaži s petjem ti !
Jim v tolažbo moraš peti Iz vseh srčnih globočin;
In postavljaj jim na sveti Mene v nezabljiv spomin 1
Plakajoča mati
Oh, kaj se ti je dragi sin zgodilo, Je res — da že počivaš v groba jami? In vživaš že veselje nad zvezdami,
Kak mi uradno javlja poročilo!
Po stezah zemlje plašno se oziram, Če bi od koder šel, ti moj ljubljenec; Da bi ustavil vročih solz mi vrelec,
Ki ga prenešno noč in dan prelivam.
Oh, sin moj dragi — tebe sem imela, Da bi k pomoči bil mi v stara leta;
Pa mora biti tako volja sveta,
Da smrt tam v vojski tebe mi je vzela!
Si pri odhodu djal še: „Ljuba mati! Jaz moram zdaj Vas tukaj zapustiti;
Oh, da bi smel le enkrat k Vam še priti, Ta čas pa Bog Vam zdravim daj ostati!“
Le v sanjah samo si pri meni včasi, Ko spavam sladko v mirni, tihi noči;
Le takrat samo meni si k pomoči, Bedeči pa zastonj so klicev glasi.
Jaz reva sama tukaj bom ostala Saj več na zemlji za me ni pomoči;
In vedno jaz v ljubezni žalujoči Bom rada tvoje sploh spomine brala;
Če ravno plakam, vendar sem vesela, Bil bežeč nisi —- da bi z vojske vhajal: Izdajalec ne — da bi dom izdajal,
Pač ponosna sem, dokler bom živela!
Si branil hrabro tamkaj dom in carja Za njiju dal si vsako kapljo krvi;
Si črstev bil, kot ribice postrvi Zato tam sveti naj ti večna zarja!
Solzim se, ker za grob ne bodem znala Tam kjer odeja zemlje te pokriva;
Po tem srce mi vedno kal razriva,
Zato živeča sploh bom žalovala!
Le spavaj mirno v zemlji mi neznani, Dokler trobenta te ne bo zbudila;
In v novo te življenje prerodila,
V katerem tam te nikdo več ne rani!
Zdaj srečno, ti otroška mi zvestoba, Le vživaj tamkaj večne luči plamen:
Ker te slavil ne bode rezan kamen;
Le moj preblagi' boš spomin do groba!
A
Prošnja k Brezmadežni .
Ped taboj, sveta mati,
Objokana klečim !
In ves tvoj prestol zlati S solzami pokropim.
Ti mene se usmili V sedanji bridki sili,
Ker vidiš mi v srce.
In veš za vso gorje,
Ki zdaj ga nosim v krili!
Ljubljena ti devica Kraljica vseh nebes 1 Mi bodi tolažnica Na zemlji zdaj zares !
Se milostno izkaži In prošnje ne sovraži ■ Saj srce v tebe upa In sploh ne pozna strupa, Ki svet ga stavi v laži.
Poglej me tu siroto Ti mati iz višav,
Ki vso sovraži zmoto Vseh zemeljskih nižav 1
Le ti mi moreš dati,
In rano mi izprati,
Ki tukaj jo trpim In voljno žnjo živim, Oh, ti nebeška mati !
Se dolgo obotavljam Pred tvojim tronom zdaj !
In prošnjo le ponavljam Saj sama veš zakaj.
Ti reši mu življenje In lajšaj mu trpljenje, Ki v vojski ga trpi ; Naj tudi tam krepi Ga tvoje usmiljenje !
Pred taboj na kolenih Še vedno tu klečim In s tvojih rok miljenih Te milosti želim !
Da bodeš mi k veselji In vstrežeš moji želji, Da — ko bo konec boja In pride čas pokoja,
„Nazaj mi ga pripelji!“
m
Materine želje
Oh, sin moj ljubljeni Le pridi brž k meni,
Iz groznega boja nazaj !
Da solze mi vroče Po licih tekoče
Za vselej izginejo naj!
Saj vest mi le moja Ne da prej pokoja,
Ko vrneš se, dragi moj sin ! Ne poznam več sreče Na zemlji cveteče,
Le tebe nazaj si želim !
Srce je krvavo Tak' dolgo ni zdravo.
Odkar si odišel na boj!
Ko prideš moj dragi Mi srček preblagi,
Srce se ozdravi takoj!
Saj nikdo na sveti Ne more prešteti,
Mi skritih srca bolečin ;
Le tvoji spomini So mar mi edini
V tolažbo zemeljskih dolin!
Oh, kako sem srečna,
Naj hvala bo večna,
Le Bogu, ki je varoval;
Tam mojega sina,
Da meč ali mina
Nobeden tam ni pokončal.
Le pridi, brž pridi.
Da zopet te vidi
Še matere drago oko!
Sem jaz tvoja mati Ti sin si moj zlati,
Ki ljubiva sploh se gorko 1
Tedaj bodo rane Iz srca pregnane,
Ki vzbujale so mi gorje ; Potem bo živelo naprej se veselo In mirno bo moje srce!
Napijmo si bratje na zdravje veselo,
Naj naša Zdravljica odmeva okrog!
Saj vince rumeno nas bode ogrelo,
Pa pijmo ga tako, da z nami bo Bog!
Ta kapljica božja je žlahtna in sladka,
Saj sam blagoslovil jo večni je Bog;
Za njo pa po grlu je stezica gladka,
Ki teče kot srebro brez vsakih nadlog!
Prijatelji naši že v grobih ležijo,
Ki pili in peli so z nami tako:
Da mirno tam v spanju nevzdramljenem spijo In večno luč vživajo tamkaj sladko.
Najprvo napijmo zdravljičico sveto, Cesarju, ki vlada čez šestdeset let;
V zvestobi, ljubezni zapojmo mu vneto, Naj dolgo poda mu Bog vživati svet!
In v drugič napijmo pa našim očetom,
Ki tam se borijo za dragi naš dom!
Saj venec njih zmage bo vil se med svetom, Dokler iz oblakov udarjal bo grom!
In v tretjič pa matere Bog vas ohrani, Katere rodile junaško ste kri!
Na vašo čast tukaj ga pijemo zbrani,
Naj naša Zdravljica vas srečne stori!
Še torej napijmo vsem enkrat v ljubezni, Poprej, ko podamo se bratje od tod; Ostanimo vedno le v zvezi železni, Dokler ne pokliče nas v večnost Gospod
Uživajmo tedaj le vince rumeno,
Živimo na svetu le samo enkrat!
Zakaj bi ga tedaj ne pili pošteno V sredini slovenskih brežičev in trat!
Srečno mi, draga!
Daleč, daleč si ostala,
Za deveto tam goro !
Več ne boš za menoj znala,
Z Bogom, bodi ti v slovo !
Za spomin roko podano,
Sem za vselej ti pustil;
Vem, da težko zabiš rano,
Ker sem vedno zvest ti bil 1
Šel sem tja, kjer strašne bombe, Kakor ptice švigajo ;
Čujem vedno, kako trombe Smrtne pesmi pojejo.
Smrt je tukaj vladarica,
Sluga njen pa oster meč ;
Puška pevajoča ptica,
Top tovariš nje gromeč.
Nimam upa več na zemlji,
Da bi tebe gledal kdaj 1 Preveč v srce si ne jemlji,
Da zgubiš me vekomaj 1
Torej zdrava mi ostani, Sreče mnogo ti želim!
Ta pozdrav ti v smrtni rani, Domovina zapustim.
Pač čudim se tebi, oj rožica mala,
Ki tukaj na travniku sama stojiš;
Saj vem, da strahu si veliko prestala,
Ko kosec je klatil po drugih navzkriž.
Poglej zdaj krog sebe, kjer druge ležijo Že skoraj vse suhe od solnca po tleh; So včeraj cvetele, a danes že spijo Pozabljene skoraj od živih so vseh!
Glej, kosec je zjutraj prav rano prepeval Čarobne predsmrtnice jim za slovo; Potem na življenje nobeno ni gledal Je eni kot drugi odsekal glavo.
Le ti si še sama cveteča ostala Le tebe ni njegov udarec zadel;
Pač sreča velika je rožica mala.
Da kruti ti kosec življenja ni vzel.
Enako se tudi je z menoj zgodilo,
Ko sredi bojišča vse groze sem stal;
Da krogelj, kot dežja krog mene se vlilo Pa vendar sem zdrav in vesel še ostal!
Oh, kaj pa bo takrat ljubljena cvetlica,
Ko kosec nabrusil bo v drugič koso?
In stresel bo hladno ti roso raz lica Pa tebe za vselej podrl na zemljo?!
1 , ,
Oh, cvetka mi draga, saj ure preštete So tudi za mene tam v boju sedaj,
Da kosec prepeval bo pesmi mi svete,
Za zadnjo tolažbo pri smrti tedaj.
Zatoraj mi vedi, predraga cvetlica,
Da sva postavljena v življenju na rob ; Mogoče, da v kratkem bo smrt pomočnica Ki naju bo djala v pripravljeni grob.
Ti rožica bodeš na vekomaj spala A jaz pa še v upanja slaji živim;
Da moja trohnoba od smrti bo vstala ln v novo življenje se spet prebudim!
A
Mati pri umirajočem detetu
Vendar odpri dete moje Milo še oči enkrat!
In poglej iz zibke svoje
Mater drago zadnjokrat!
Več ne dajo se prešteti
Solze mojih žalnih dni; Morala sem doživeti
Smrt še tvojo, dete ti 1
Saj sem tebe bolj ljubila, Kakor punčico očes;
Vse kar znala, sem storila,
Za te, angeljček nebes t
Luč življenja ti ugasne,
Kakor vidim, še nicoj; Pojdeš zdaj v nebesa krasne
V	anglejev nešteti broj.
Tam na vojski ti očeta
Je vmorila strašna smrt; Tebi, oh, nedolžnost sveta, Zdaj je tukaj grob odprt
Dete v zibeljki je spalo
V	bolečinah kratek čas; Se spijoče je smehljalo
Še nikdar tako na glas.
V tem se dete je zbudilo Pravi materi na glas: „Ljuba mama, zapustilo
Skoraj bom na zemlji vas!
Krasne sanje sem imelo
Zdaj v nebesih bilo sem; Kako vse je tam veselo
Čujte mama, da povem!
Angelj prišel je po mene
In me peljal v sveti raj; Tu bolesti ni nobene
Rekel mi je tam tedaj.
Angeljev je tam miljone
Bolj, ko solnce se blišče; Videlo sem krasne trone
V	kojih sveti se vrste.
Tudi mama, Vi ste bili
In igrali se z menoj; Tajsko sve se veselili
Vsaka s krono nad glavoj
1
Ata dragi so sedeli
V	svojem tronu prav lepo iMene so v naročje vzeli,
Vas pozdravljali srčno!
Slišalo sem tamkaj peti
Rajskih slavcev več tisoč; Tako znajo žvrsftjeti,
Da me sploh je silil joč.
Jaz imelo sem peruti,
Zlato krilce pred seboj;
V rajski bilo sem lepoti
Angelj bil je sploh z menoj
Spet iz raja sem zletelo
V	svojo revno zibeljko; lz katere zdaj veselo
Pojdem v družbo angeljsko.
Dete zopet je zaspalo
V	svoji zibeljki tedaj;
Več iz nje ne bode vstalo
Splavalo je v sveti raj.
Vse bridkosti je prestalo Reši vseh se bolečin iMateri je pa podalo
Sanje od nebes v spomin.
Godci svetovnega plesa
Smodnik in meč in dinamit So dolgo časa spali;
Zbudi plakat jih grozovit Na prvi klic so vstali.
Vstanite bratje urno zdaj!
Plakat jim dalje pravi,
Da greste k seji vsi sedaj
ln k glavni tej razpravi.
Zdaj svet je napovedal ples In vas za godce hoče;
Ta ples bo hujši kot potres,
Da bo plesalcem vroče.
Je prvi se oglasil meč
In milo z glavo zmajal;
Smodnik jim sviral boš gromeč Jaz bom pa takt ti dajal.
ln top pristavi : „Jaz bom že Pozdrave jim pošiljal;
Plesalcem jok bo in gorje
Jim grobe bom postiljal!“
„Naj pleše!“ pravi dinamit
Od zemlje v zrak visoko! Al’ morda bode pa razbit
Tam v dnu morja globoko!
Je grozen njihov ta načrt
Ga sama smrt podpiše; Razgrne svoj mrtvaški prt
Ž njim v grobeh rane briše.
Ko seja je končana b'la,
So svirati začeli;
Da stresla se je zemlja vsa
V	deveti tam deželi.
Tam meč brez takta se vihti Že ves se v krvi bliska; Trobenta milo se glasi
ln smrtne pesmi piska.
In top pa bljuje, da je strah
V	plesalcev trop granate;
Jih trga tam v pepel in prah
V	življenju ure zlate.
A, dinamit pa tu in tam Le čaka večje sreče;
Jih na tisoče enkrat sam
V	naročje smrti zmeče.
Med plesom se sprehaja smrt In samo ogleduje,
Kako se njen mrtvaški vrt Z grobovi ureduje.
Počiva samo le plakat,
Še tu in tam na steni;
Ga čita lahko brata brat,
Razume, kaj pomeni.
Plakat je grozen naročnik Plesalce plesat vabi;
Največji smrtni pomočnik Nikogar ne pozabi.
Mi vprašamo te, bleda smrt,
Da kdaj prenehaš delo? —
In kadar zlomiš svoj načrt Za godbo neveselo?
Oh, blagi mir! Oh, zlati mir! Plesalci te želijo,
Preženi godcev teh prepir
Naj vendar spet zaspijo!
Na vernih duš dan
Pomisli danes, človek moj,
Zakaj živiš na sveti,
Saj cilj je to življenja tvoj,
Da enkrat moraš vmreti!
Si prišel danes na ta kraj Na božje povabilo;
Saj boš počival tu kedaj Bo tvoje tu gomilo!
Poglej krog sebe po grobeh Kjer tvoji znanci spijo;
In duše njihove za greh Se v vicah pokorijo.
Na grob si vence djal s cvetlic V spomin prižgal jim sveče;
Le reši duše jim iz vic Te prosijo goreče.
Poglej tam, dragi otrok ti,
Napis na križu zlati!
Pod njim pa dvoje trupel spi So oče tvoj in mati!
Mogoče, da zaradi te,
Še muke tam trpita;
In tu od tebe tega dne Pomoči si želita!
Poslušaj, dragi mož sedaj,
Kako te kliče žena;
Ki ljubila te je nekdaj,
Mar zdaj je pozabljena!
Zdaj zmislimo na tiste mi,
Ki šli so z naše srede;
Na strašno vojsko svoje dni V naročje smrti blede.
Trohni vam starši, dragi sin Tam v daljni tuji zemlji;
Naj pride danes vam v spomin: „Sam Bog mu greh odjemlji 1“
Je tebi žena, zvesti mož Tam tudi moral vmreti;
Glej — da mu zdaj želela boš:
„Naj večna luč mu sveti!“
I . '
Upada deci zdaj srce Po zgubljenih očetih;
Le radi molite za nje Iz src pobožno vnetih:
Vsi skupaj se vročimo zdaj Mariji v sveto krilo;
Saj ona stezo v sveti raj Odpira nam premilo!
Doseči Jezus nam podaj To željo le edino!
In vsem nam srečno priti daj V nebeško domovino!;
Blagor mu v tuji zemlji!
Blagor tebi zdaj junaško telo,
Ki si v tuji zemlji pokopano;
Tam še tebi je življenje vzelo Za cesarja in za dom prerano.
Si zapustil hišo ti rojstveno,
Ženo bledo, starše in otroke;
Si podal roko še vsem ljubljeno,
Jih izročil v varstvo božje roke.
Rekel si v slovo jim te besede:
„Z Bogom, zdravi toraj ostanite! jaz podam se zdaj iz vaše srede Se nikdar za menoj ne solzite!“
Šel z veseljem v četo si vojaško,
Ki je čakala sovraga strastno;
Meč si brusil, rekel si junaško:
„Smrt al' zmaga vse nam bode častno!“
Na pomoč si klical vojne brate,
Ko pobijal tamkaj si sovrage;
Vesčlil si se svetinje zlate,
Ki bi v dar dobil jo koncem zmage.
Si boril se tamkaj neprestano Slutil nisi takrat smrti svoje;
Ne zmeneč se za krvavo rano Ki prijele so jo prsi tvoje.
Tebe kroglja s puške je zadela, Rano smrtno tebi je storila;
Pesem ti mrtvaško je zapela Slaven venec ti v spomin izvila.
Kri ti vrela dolgo je iz rane, Koprnel si vedno še po zmagi; Fante si junačil tamkaj zbrane Vpil si: „Hura! Le po krutem vragi
Padel si, in zdihnil dušo blago Vzel slovo iz solznate doline;
Kri prelil si za domovje drago,
Tam na zemlji tuje domovine.
Truplo zdaj je žrtev tuje zemlje Bodi tamkaj tvoje spanje sladko! Naj miru tam nikdo ti ne jemlje Saj življenje ti je bilo kratko!
Rože tam ti naj v spomin cvetijo; Pesem naj se v tvojo čast prepeva! Solnčni žarki naj tvoj grob zlatijo Narod pomni te do konca dneva!
Blagor tebi zdaj junaško telo,
Ki si v tuji zemlji pokopano;
Tam se tebi je življenje vzelo Za cesarja in za dom prerano!
Dva vjetnika
l. Jetnik:
„Oh, kako. si vendar pač tako vesel Ti ptiček, zaprta sirota!
Ker zlato prostost boš več težko imel Je vzeta ti njena dobrota.
Pač čuda — da poješ tako in drobniš
V	tej kletkici gosto spleteni
In ločen od družbe krilate živiš Pač v srce usmiliš se meni!
Zdaj zunaj je lepa, vesela pomlad Že rožice krasno cvetijo;
In tvoji tovariši vživajo hlad Po gajih in prosti živijo.
Jim sije tam solnce vse sreče ljubo Po tebi pa nikdar ne seva;
V	tej izbici temni le peti sladko Jim moraš, pozemeljska reva !
Zdaj tamkaj imajo že vsaki svoj par Oh, ti pa živiš tu samotno, ln vživajo ondi ljubezni svet dar Ti ljubiš pa izbo temotno.
Jaz tebe v priložnosti bom izpustil In rešil te bodem te ječe.
Zakaj bi se revček tu sam žalostil,
Saj vem — da k tovaršem te vleče!“'
II. Jetnik, ptica :
„Zakaj me miluješ ti tukaj nocoj In gledaš skoz okno me doli;
Ne vidiš pa kakšen le stan je že tvoj iMar srce še hujše te boli.
Si tudi ti vjetnik, prav kakor sem jaz In tudi prostost ti je vzeta,
Po vojske izbruhu te stresel je mraz, Ko moral si z rojstnega sveta.
Moj strežnik prinese mi vsega dovolj In ti pa po redkem ga vidiš;
Občutiš število pač groznih nevolj Od dobrega malokaj slišiš.
Zapuščen ti vedno v daljavo strmiš, Kjer bivajo tvoji ljubljeni.
Saj v mislih ti vedno med njimi živiš Pri svojih otrocih in ženi!
Jaz v zimi sem v hiši, kjer topel je jug Oj, ti pa tam v mrazu trepečeš;
Jaz pojem veselo, ko malokter drug In ti pa od dela le skečeš.
Kragulja me strašnega tudi ni strah Saj sploh on ne more do mene;
In ti pa v stražarja oziraš se plah Če kdaj te brez dela zadene!“
L vjetnik:
„Je res, da se mi slabo tukaj godi Še hujše mi skoraj ne more;
Ker kruti stražar me pri delu podi Do mraka od juterne zore.
Osoda je grenka res tukaj sedaj Bog daj, da bi vojske bil konec; Takrat pa veselja za mene bo kaj,
Vse sreče mi peval bo zvonec!
Oh, kakšna je bila pa sodba za te!
Kedaj so te ptiček ujeli ? —
Jaz mislim, da poči ti v kletki srce,
Ker zlato prostost so ti vzeli!
In kletko zaklenil tvoj stražnik je krut. Da ven ti zleteti ni moči,
Si vjeta do smrti sirota sirot,
Če jaz ti ne bodem k pomoči!
Za mene pa prišla bo ura in dan Ko vojska bo konec storila;
Tedaj bo osrečil se zopet moj stan Ki ran mi rodi brez števila.
In ti pa si revež, še tukaj boš pel Do svojega konca življenja;
Še v žalosti moral boš biti vesel Pač s teboj se nikdo ne menja.“
Pevec:
„Je žalosten ptiček pobesil glavo Izgine mu prejšnje veselje,
Pri srcu mu vroče in zopet hladno V prostost se vzbudijo mu želje.
V	nekdanje življenje pomisli nazaj Ko sreča mu bila je mila,
Kako spreletaval iz gaja se v gaj Z družico ljubezen sta žila.
Za nekaj trenutkov spet mine mu strah, Srce pa še le mu trepeče;
Le vjetnika gleda otožen in plah Besede sledeče izreče :
„Oh, dragi prijatelj, izpusti me ti In reši te kletke me tesne!
Naj zopet moj srček v gaj zelen zleti Se reši pogina te brezne!
Prepevalo v gaju milejše se bo Ko tukaj v tej izbi na steni;
Družico pozdravil bom zopet srčnd Ki vedno žaluje po meni.
Spletavala gnezda spet bova oba In skrbno mladiče gojila;
V	zvestobi živela, kot nekdaj že sva In Ijubav naprej bova žila 1“
Zdaj prišel za ptico vse sreče je dan Jej vjetnik izpolni obljubo;
Odklenil je kletko na steni zaran,
Jo spustil je v svobodo ljubo.
Zdaj ptičica smukne, iz kletke zleti Se vjetniku srčno zahvali :
„Bog daj, da bi srečno še vrnil se ti
V	domači kraj, mili in zali!“
Je ptiček odletel tja v gozdič vesel V domovje ljubljene družice;
Kako bi veselje vam zdaj razodel,
Ki čuti srce ga samice.
V	zvestobi, ljubezni živita naprej Mladiče prelepo gojita;
In pojeta pesmi raz tisočih vej Za kletko se več ne solzita.
Kedaj pa bo prišel za vjetnika čas,
Da ukal bo v svojo deželo?
In svoje predrage pozdravljal na glas Pa vse jih objemal veselo.
Takrat bo gotovo njegovo srce Mu v prsih v radosti kipelo;
In bode pozabilo slednje gorje,
Ki ga je kedaj doživelo!
5!
07
Gotovo je vjetniku vroče sedaj,
Ker vedno plamti po ljubljenih
In v kip si postavlja domači svoj kraj,
Ki gleda ga v željah iskrenih.
Podam ti v tolažbo, moj vjetnik, v srce Da enkrat na vsetu vse mine;
Le voljno prenašaj sploh svoje gorje Do časa — ko vojska izgine!
Dva virčka
lz pečine virček leče,
Oj, kakó lepó Šumija 1
Val za valčkom sploh trepeče
Solnčni žarek v njem miglja.
On napaja drobne ptice In še drugih več stvari;
Mi poživlja še cvetlice Kar v srce me veseli!
Tudi mene on napaja Kadar žeja me mori;
Pač njegova hladna slaja Dobro vsakomur stori.
Kakor živo srebro teka,
V svoji strugi noč in dan ; Dokler ne odnese reka,
Ga v brezmerno morsko plan.
Drugi virček šumljajoči Teče meni iz srcá;
Ki ga zdaj v ljubezni vroči Dajem v svet, kot dar neba 1
To je virček pesmi venec,
Ki ga spletam tu sedaj;
Da poznejši čas Slovenec Ga prebiral bi kedaj!
Ko srce bo v prah zdrobljeno Virček le še bo šumjal;
In med družbo bo ljubljeno Vedno sladek glas dajal.
Toraj dragi virček tekaj,
Po širokem svetu krog!
Trosi mojih glasov nekaj,
Čez slovenski hrib in log!
Ura naše ločitve
Saj vsem je že ura ločitve nam znana, Katera pretres^ človeško srce;
Gotovo je tudi najgroznejša rana,
Ki samo le v grobu zaceliti ve.
Ko pride ločitev med ljube nas brate,
V	spomin si še takrat podamo roke; Polagamo v srca še želje si zlate
„Bog bodi še s teboj, naj dobro ti gre!
Odide prijatelj iz rojstnega kraja
V	spominu še večkrat rad piše nazaj; Zato po domovju ga žalost obhaja Ker tega ne ve — če še pride kedaj!
Tam v kraju na tujem on solze preliva,
In mirno pred svetom prikriva gorje;
Pa kakšna otožnost srce mu razriva Ni znano nikomur in nikdo ne ve!
Saj tudi bo prišel čas naše ločitve,
Ta ura gotovo bo grenka za nas;
Veselja bi žili ob času vrnitve,
„Oh — če bi smel priti še kedaj med vas 1“
Saj takrat bi nove vam pesmice dajal, Kot slavček bi lepo vas peti učil;
Fa večna ločitev, ne bodem več rajal, Ker v grobu bo pesmi se konec storil.
Zatoraj vam sejam zdaj rožice zlate, Katere cvetijo naj v moj vam spomin ! Njih seme naj pada na srčne vam trate Ven z mojega srca iz vseh globočin!
Naj bodejo vedno le srčna čutila In mehčajo vam kamenito srce!
Donijo naj vselej, kot struna premila Vam lajšajo rade naj dušno gorje!