Sveti križ in drugo orodje terpljenja našega Gospoda in zveličarja.
O križanju in križu Jezusa Kristusa.
Zgodovina nam poroča, da je bil križ pri raznih narodih starega veka orodje najsramotniše in najgrozovitniše smertne kazni; križali so sužnje, roparje, morivce in puntarje. Podoba križa je bila posameznim narodom različna ; v navadi so bile so-sebno sledeče tri oblike. Perva je bila enaka rimskemu številu X ; imenuje se tudi sv. Andreja križ, ker je ta svetnik, kaker se poroča, na takem križu marterniške smerti vmerl. Druga oblika je bila enaka latinski čerki T; tretja pa je bila ta: f, ki je še dandanes navadna oblika križa. Na takem križu je terpel naš odrešenik.
Visokost križa ni bila vedno enaka; navadno so bili križi prav nizki, ker je v zgodovini večkrat govorjenje o tem, da so psi in ropne živali trupla križanih požerle. Vender so bili križi včasi (posebno za hudodelnike imenitnega stanu) mnogo višji. Po mnenju cerkvenih očetov je bil tudi križ Kristusov višji, kaker križa obejuh ž njim križanih zločincev.
— 34 —
K smerti na križu obsojeni je moral križ sam nesti na morišče; pred njim je stopal vojak ali rabelj z belo tablo v roki; na nji je bilo zapisano ime, domovina in zločinstvo obsojenca. Prišavši na morišče so vojaki najprej križ zasadili v zemljo ; potem so dali obsojencu piti z dišavami namešanega vina, da bi ga omotilo, ga slekli in za roke in noge na križ pribili.
Kazen je bila res čez vse strašna, ne le zavoljo bolečin, ki jih je delala, marveč še zato, ker so križani mnogokrat po več dni pri življenju ostali; pustili so jih namreč toliko časa viseti, da so jih zveri raztergale ali pa so vsled onemoglosti vmerli. Le judje so dobili od rimskih oblastnikov izjemno dovoljenje, da so smeli križane že tisti dan, ko so bili vsmerteni, in sicer pred sončnim zahodom, sneti s križa; po postavi jim je bilo namreč zapovedano, da morajo trupla križanih še tisti dan zakopati. (Mojz. V. 21, 22-23.) Ker so bili pa navadno o tem času še pri življenju so jim kosti polomili, ali jim pa sè sulico eno stran prebodli, da so pred izdihnili; zadnje se je, kaker je znano zgodilo pri odrešeniku.
Iz kakega lesa je bil križ Kristusov, je čisto neznano, ker nam izročila o tem nič ne pripovedujejo.
Kaj ne, dragi kristjan! čudno in nezapopadljivo se ti zdi, da je Jezus naš odrešenik ravno najsramotnišo in najgrozovitnišo smert na križu za nas terpel in ne kako drugo n. pr. pri Judih tako navadno kamenjanje. Vzroki temu so pač različni, deloma skrivnostni, in v najtesnejši zvezi z odrešenjem. Poglejmo pervi in najnatorniši vzrok: obsodbo. Kaj je Poncija Pilata pripravilo k temu, da je Jezusu odločil to strašno kazen? Nič druzega ne, kaker nespravljivo sovraštvo višjih duhovnih in pismoukov. Zato sv. očetje obračajo na sovražnike Kristusove tiste besede, ki jih sv. duh v stari zavezi brezbožnim, ki pravičnega preganjajo, na jezik polaga, rekoč: „Prekanimo pravičnega, ker nam je nekoristen in nasprotuje našim delam; grehe zoper postavo nam očita, in nas pripravlja v slabo ime zavoljo grehov našega življenja. Hvali se, da ima spoznanje božje in se imenuje sinu božjega. Naše misli razodeva. Že njegov pogled nam je težak, ker je njegovo življenje čisto različno od druzih, in njegova pota so drugačna. Nas ima za lahkomišljene in se oddaljuje od naših potov, kaker od nečistih stvari; višje ceni konec pravičnega, in se hvali, da mu je Bog oče. Poglejmo tedaj ali so njegove besede resnične in poskusimo, kaj bo čezenj prišlo, in vidimo, kaj se bo
— 35 —
nazadnje ž njim zgodilo. Ako je res sin božji mu bo Bog po. magai in ga rešil iz rok njegovih sovražnikov. Sè sramoto in terpinčenjem ga hočemo poskušati, da vidimo njegovo podložnost in skusimo njegovo poterpežljivost. K najsramotniši smorti ga bomo obsodili: potem ga bodo sodili po njegovih besedah11. (Bukv-modr. 2, 12-20.)
Smert Jezusova na križu pa ima še mnogo višji, imenitniši pomen; je namreč v skrivnostni zvezi s ciljem včlovečenja našega Gospoda in izveličarja; za to si jo je Kristus, kaker je bilo že v starem zakonu prerokovano, prostovoljno izvolil. Po drevesu je prišla smert čez vse ljudi, zato je moralo tudi od drevesa priti življenje; in kaker je Eva roko stegnila po prepovedanem drevesu in greh prinesla na svet, ravno tako je hotel Kristus na drevesu križa svoje roke stegniti, da bi izbrisal nasledke greha. Prav primerno tedaj sv. cerkev na tiho nedeljo v predglasju poje: „Res spodobno in dolžnost je, prav in koristno je, da se ti vedno in povsod zahvaljujemo, sveti gospod, vsemogočni oče, večni Bog, ki si izveličanje človeškega rodu na križ pribil, da od ondot, od koder je prišla smert, tudi življenje pride, in da se ta, ki je zmagal na lesu (t. j. hudič), tudi vžuga na lesu po Kristusu Gospodu našem11.
Kristus je hotel pa tudi zato najsramotnišo in najgrozovitni-šo smertno kazen terpeti, da bi očitno pokazal svojo neskončno ljubezen do človeštva; bil je, tako rekoč, sam v prekletstvo, da bi nas rešil prekletstva stare postave, po besedah aposteljnovih, ki pravi; »Kristus nas je odrešil prekletsva postave, ker je bil v prekletstvo za nas; pisano je namreč: preklet bodi vsak, ki visi na lesu11. (Gal. 3, 13.; gl. V. Mojz. 21, 23.)
Naposled je hotel odrešenik smert na križu terpeti, da bi, tako rekoč viseč mej zemljo in nebom, zemljo z nebom, človeka z Bogom spravil. V tem oziru najdemo že v starem zakonu prav lepo predpodobo križanega Jezusa: tisto bronasto kačo namreč, ki jo je Mojzes na božje povelje postavil v puščavi, takrat ko je bilo izraelsko ljudstvo za kazen, ker se je puntalo zoper Boga in Mojzesa, terpinčeno od strupenih kač, da bi vsak, ki je bil vgrizen od strupene kače, pogledal na bronasto in tako ostal pri življenju. (IV. Mojz. 21.). To predpodobo svojega povišanja na križu je odrešenik sam omenil, (ko se je pogovarjal z Nikode-niom) rekoč: »Kaker je Mojzes kačo v puščavi povišal, tako mova biti sin človekov povišan, da se vsi, ki vanj verujejo, ne po-
— 30 —
gube, temuti večno izveliča,jo.“ (Jan. 3, 14-15.) Malo pred svojim terpljenjem je Jezus, oziraje se na to, da bo kmalu odrešil s križem vse človeštvo večnega pogubljenja, rekel Judom: „Zdaj bo prišla sodba čez svet, zdaj bo vladar tega sveta (t. j. hudič) ven pahnjen. Jaz pa, keder bom od zemlje povišan, bom vse na se vlekel.11 (Jan. 12, 31-32.)
Zmagovito moč, s ketero je hotel odrešenik s križa pekel premagati in vse na se vleči, prav lepo opisuje sv. papež Leon Veliki, ko pravi: „0 čudovita moč križa, o neizrekljiva slava ter-pljenja, na ketero se opira sodnji stol Gospodov, sodba sveta in oblast križanega ! Ti, o Gospod, si vse na se vlekel, in ko si cel dan svoje roke imel stegnjene po nevednem in nevbogljivem ljudstvu, takrat se je ves svet učil tvoje veličastvo spoznavati. Ti, o Gospod, si vse na se vlekel, ko so (pri tvoji smerti)vse stvari tako rekoč z eno besedo hudodelstvo judovskega ljudstva preklinjale, ko so luči na nebu otemnele, ko se je dan v noč spremenil, ko se je zemlja vsled nenavadnega gibanja pretresla, in vse stvarjenje zločincem službo odpovedalo. Ti, o Gospod, si vse na se vlekel, ko se je zagrinjalo v tempeljnu pretergalo in in najsvetejše nevrednim duhovnim vmaknilo, tako da je senca bila resnica, da se je prerokovanje spolnilo, da se je postava spremenil a v evangelje. Ti, o Gospod, si vse na se vlekel, tako da to, kar je bilo v judovskem templju pod temnimi predpodobami skrito, zdaj v popolnem in očitnem zakramentu vsi narodi časte. Zdaj je namreč osnovana veličastniša versta levitov, veča čast stariših in svetejše posvečevanje mašnikov, ker je tvoj križ vir vsih blagoslovov, vzrok vsih milosti, iz keterega izvira vernim moč v slabosti, čast v sramoti, življenje v smerti. Vse mesene daritve, ki so zdaj nehale, nadomestuje daritev tvojega telesa in tvoje kervi, ker si ti pravo jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta; tako ti tedaj izpolnjuješ v sebi vse skrivnosti, da bi bila, kaker je ena daritev za vse daritve, tudi ena oblast čez vse narode".
O moči in češčenju sv. križa in o znamenju križa.
Kaker smo že omenili, je bil križ pri judih in pri raznih drugih ljudstvih orodje naj sramotniše smertne kazni, znamenje največega zaničevanja; odkar je pa sin božji na njem odrešil človeški rod, je križ za vse verne predmet najvišjega češčenja. Ita, mej vsemi podobami, ki jih imajo kerščanski narodi, ni no-
— 87 —
Itene, ki bi se v domačem in cerkvenem, v zasebnem in javnem življenju toliko rabila in častila, kaker častitljivo znamenje našega odrešenja.
Že v tistih časih, ko so judje in ajdje spoznavavce sv. vere ftevsmiljeno preganjali, bil je križ vsim zvestim kristjanom naj-iepša tolažba, največa slava, da, bil jim je tako rekoč zapopadek vsili vednosti in vsega hrepenenja. „Beseda s križa,“ piše sv. Pavel, „je sicer nespamet tem, ki se pogube ; tistim pa, ki se izve-iičajo, to je nam, je moč božja“; in zopet: „Mi oznanjujemo Kristusa križanega, ki je judom pohujšanje, ajdom pa nespamet.“ (I- Kor. 1, 18. 23.) Ta veliki aposteljje tako gorel od ljubezni do križa in do križanega, da je vernim pisal : „Sklenil sem, da nič riej vami ne vem, kaker Kristusa, in tega križanega". (I. Kor. 2, 27.) — „Bog obvaruj, da bi se hvalil, kaker le v križu našega G-ospoda Jezusa Kristusa, po keterem mi je svet križan in jaz svetu". (Gal. 6. 14.).
Ko se je pa sv. vera pod vidnim varstvom svojega božjega vstanovnika vedno bolj širila in malikovavstvo spodrivala, dospel J® tudi križ, častitljivo znamenje kristjanstva. do dolžne mu slave ; kil je končno najsvetejša stvar vsemu kerščanstvu. Ta slovesna Zluaga sv. križa se je na čudovit način pokazala po tistem skrivnostnem križu, ki ga je cesar Konstantin videl na nebu z nad-Pisoni: ,,V tem znamenju zmagaj"; na to je pervi pripel križ na Ustave svoje vojske in srečno premagal vse sovražnike. Od tihega časa je bila zmaga sv. križa čez ves svet odločena ; križ ni bil več znamenje zaničevanja, ne orodje sramotne smerti, te-riuč veljal je vsemu kerščanskemu svetu, ki je bil po njem rešen gi'eha in večnega pogubljenja, ko znamenje največe časti in le: Pote. Kralji in cesarji so ž njim dičili svoje krone in žezla. Križi iz zlata in srebra olepšani z najdražjimi žlahtnimi kamni bili s° odslej najveličastniši spominiki, ki so jih kristjani vseh stanov Pri raznih priložnostih nosili.
Zmagovito moč križa prav lepo opisuje sv. Efrem, ko pra-yi: „Križ je zmoto malikovavstva zaterl, cel svet razsvetlil, temo 1 azpodil in luč zopet prižgal. Križ je narode od vshoda in zahoda, od severja in juga zbral k eni cerkvi ter jih združil k eni Veri, k enemu kerstu in k eni ljubezni. O ketera usta, keteri Jezik je v stanu dostojno častiti ta nepremagljivi zid pravovernih, zmagonosno orožje velikega kralja Kristusa ! Križ je vstajenje riertvih, upanje kristjanov, naslonba hromili, tolažba vbogili, berz-
— 38 —
da bogatih, ponižanje napuhnjenih; križ je premagavna zastava zoper hude duhove, strahovavec mladine, obilnost potrebnih, zaupanje obupljivih, kermilo brodnikov, ozidje bojevavcev; križ je oče sirot, svetovavec pravičnih, mir zatiranih, čuvaj mladeničev, glava mož, krona starcev."
Ko daritveni oltar, na katerem je Jezus Kristus v spravo sam sebe Bogu daroval in tako svojo neskončno ljubezen do človeškega rodu prav jasno pokazal, je križ najkoristniši predmet v premišljevanje za vsakega kristjana, je tako rekoč najobsežniša knjiga, iz ketere se zajemajo naj bolj zveličevavni nauki. Po zgledu sv. Pavla, ki se je hvalil le v križu in ni hotel nič vedeti, kaker le Jezusa križanega, so vsi svetniki, kar nam jih cerkvena zgodovina našteva, na križu iskali tolažbe in poduka; in najimenitniši cerkveni učeniki vseh časov so našli na križu tisto modrost, ki nam jo razodevajo njihovi spisi, in ki bo ostala na vse veke kristjanom v najlepše podučenje in največe občudovanje. Kje drugje je zajemal sv. Bernard tisto čisto ljubezen in tisto iskreno pobožnost, ki plamti iz njegovih spisov, kaker iz premišljevanja križanega Jezusa? Kje drugje je dosegel sv. Angustili tako bogat zaklad božje učenosti, kaker v premišljevanju Kristusovih ran, s keterim je, kaker sam pripoznava, vedno svojo dušo hranil? Premišljevaje skrivnosti križa je bil sv. Frančišek Asiški v svoji goreči ljubezni deležen Kristusovih ran in tako naj bolj podoben svojemu izveličarju. Skrivnostnemu križu je sv. Tomaž Akvinski dolžan hvalo za tisto čudovito učenost in razumnost v verskih resnicah, zavoljo ketere se imenuje angelj-ski učenik. Keder je zadel na kako težko umljivo resnico, je padel na kolena pred križanega in vselej dobil želeno razjasnilo. O globokem razsvitljenju svetega Bonaventure piše sveti Frančišek Salezij tako-le:	„Skoraj bi rekel, da ta veliki u-
čenik, keder je pisal občutke svoje duše, ni imel druzega peresa, kaker sulico, s ketero je bila stran njegovega nebeškega mojstra prebodena, ne druzega černila, kaker njegovo predrago kri. S kako ginjenostjo je pisal: „„0 kako dobro je za nas pri križanem biti; naredimo si v njem tri celice: eno v njegovih nogah, eno v njegovih rokah, eno v njegovi sveti strani! Tu hočem počivati, tu čuti, tu brati, tu se veseliti. To božjo knjigo hočem vedno pred očmi imeti, da v nji iščem vednosti izveličanja, po dnevi od sončnega vshoda do zahoda, po noči, kolikerkrat se zbudim"
___________ (Dalje prih.)
— 39
Razlaganje novega vodila
svetovnega tretjega reda svetega Frančiška.
Božja previdnost je prav posebno izvolila svetega očeta papeža Leona XIII., da goje in širijo tretji red našega očeta sv. Frančiška. Živo, navdušeno in kaj odločno, ne le enkrat, ampak 0 mnogih javnih priložnostih so ta goreči častivec svetega serafica Asiškega že od začetka svojega papeštva povdarjali, kako ycžen da je tretji red za sedanje čase. Opominjali so tudi škofe 8vete cerkve, naj pridno zanj skerbijo in naj vabijo katoličane v Mo tega velicega svetnika. Ravno zato so želeli sveti oče, da fii bil ta ustav za kerščansko ljudstvo sploh še primerniši. V ta temen so po svoji naj višji oblasti izdali vstanovo, v keteri vo-fiilo tretjega reda polajšujejo in sedanjim okoliščinam prirejajo. ® tem so tako rekoč prenovili ta red, da bi tolikanj več dobrega sedu obrodil mej katoliškimi kristijani.
Potrebno je bilo že večkrat, da so morali rimski papeži kaj Ponarejati, dokladati, polajševati že v pervotnem vodilu, kaker je bil sv. Frančišek za svetovne tretjerednike sestavil, papež Nikolaj IV. pa poterdil, dasiravno je vodilo samo svojo veljavo Manilo skozi vsa stoletja do današnjih dni. V sedanjih časnih izmerah pa so spoznali slavno vladajoči papež Leon XIII., da ' bilo dobro, staro vodilo tretjega reda na novo pregledati, tista Oglavja prenarediti, ki niso več primerna našim šegam in navarci, in tako vravnati redovna pravila, da se bodo prilegala da-Mnjim okoliščinam. Ob enem pa so sveti Oče tudi odpustke in Pravice tretjega reda nekoliko omejili in v posebnem kazalu do-loMo naznanili.
To se je zgodilo se vstanovo ali konstitucijo, izdano 30. ve-J’Mga travna 1883. Od takrat se morajo ravnati tretjeredniki j Po vodilu, kaker je v tej papeževi vstanovi spisano, in se vdelujejo tudi samo tistih odpustkov in pravic. S tem pa ni bist-*° tretjega reda nič spremenjeno, duh njegov ostane še zmirom Mi. Tretji red namreč svoje ude še zmirom napeljuje k zataje-Nu samega sebe in k zaničevanju posvetnih reči, v njihovih M,(;ih še zmirom goji bratovsko ljubezen, preprostost, ponižnost pokornost; še zmirom terja od njih veselje do molitve, vest-
— 40 —
nost, natančnost in zvestobo v izpolnjevanju vsakdanjih dolžnosti* In ravno to je zahteval tudi sveti oče Frančišek od tretjeredid" kov, naj bi lepo po evangelijskih naukih živeli in s tem zamete vali načela in namere posvetnjakov.
Omenjena vstanova papeža Leona XIII. s prenarejenim vodilom vred je poslovenjena v IV. letniku „Cvetja“ str. 225 in dalje j letos pa bomo skušali vodilo nekoliko razložiti, da ga bodo tudi preprosti ljudje bolje umeli, lažje se po njem ravnali in več dobička iz njega zajemali.
Poglavje I.
O sprejemi, po skušnji, obljubi.
§. 1. Sprejeti se smejo le taki, ki so dopolnili štirinaj' sto leto, ki so lepega obnašanja, miroljubni in zlasti terdn1 v sveti katoliški veri, v podložnosti do rimske Cerkve in a' postoljskega sedeža.
§. 2. Omožene naj se ne sprejemajo brez vedenja •" privoljenja moža, razen kè bi kazalo drugače ravnati po na' svetu njihovega izpovednika.
§. 3. Sprejeti v tovarištvo naj nosijo, kaker je navadit mali škapulir in pas; ak<> ne bodo nosili, naj izgube Red11 podeljene dobrote in pravice.
§. 4. Kedor vstopi v tretji Red, naj bo eno leto v p°' skušnji; potem naj se z obljubo zaveže, da bo deržal zap°' vedi Božje, da bo pokoren besedam svete Cerkve ter da k0 zadostil, ako se kaj pregreši v tem, kar je obljubil.
*
* *
Pervo poglavje govori 1. o sprejemanju, 2. o oblačilu, 3. 0 poskušnji in 4. o obljubi.
1. Kar se tiče sprejemanja, moramo se tukaj ozirati na d*e
reči :
n. na lastnosti tistega, keteri želi sprejet biti, in b. na spi’6' manje samo.
a. Kedor želi v tretji red sprejet biti, mora vsled svetel vodila pred vsem dobro vterjen biti v izpoznavanju svete katoli' ške vere in popolnoma vdan rimski cerkvi in apostoljskemu sede' žu. Namen tretjega reda je ta, da bi se v sredi mej svetom od' gojili pravi učenci Jezusa Kristusa, sveto izvoljeno ljudstvo božje>
— 41 -
Reterò naj bi služilo celemu kerščanstvu v izgled vseli kerščan-skili čednosti. Kaker pervi kristijani, tako goreči bi morali biti toetjeredniki v ljubezni do Boga, in kaker so se kristijani mej seboj ljubili ob času svetih aposteljnov, tako naj bi oklepala vseh hetjerednikov serca in misli nerazvezljiva vez kerščanske ljubezni do bližnjega.
Toda kaj je podlaga vsega kerščanskega življenja in sploh vsake prave čednosti? Sveta katoliška vera. „Brez vere“, Pi'avi apostelj, „n i m o g o č e Bogu do p a s t i“. Zato je pervi Pogoj za vsacega, ki želi biti tretjerednik, to, da čisto in odkri-toserčno izpoznava sveto katoliško vero. Kjer ni vere, tam tudi Prave čednosti ni. Čednosti rasejo, se razcvetajo in sad rodijo edino le na podlagi prave in žive vere. Ali nas ne uči vsakdanja skušnja in zgodovina vseh časov, da kjer vera peša, tam Rinejo tudi čednosti? In kakšni ljudje so naj bolj mlačni v veri? Ali ne tisti, keterih serca so s hudobijo napolnjena? „Krive vere hiorajo biti“, pravi sveti apostelj,, in sicer zato, ker je svet v hudobijo zakopan, ker so posvetnjaki polni strasti, ošabnosti in prevzetnosti. Taki so v duhu in v sercu že od Boga odpadli ; oni so Vklenjeni v zanjke svojega napuha in mesenega poželenja in govorijo: Ne bom služil Bogu; jaz ne poznam nobenega gospoda had seboj. Oni so sami sebi bogovi in se vpirajo zoper vsako postavno oblast; oni so poglavitni vzrok, da se preganja sveta cerkev, da se zatirajo njene blagodejne naprave, da se ruši in razdira vse družbinsko življenje v človeštvu.
Tretji red pa hoče svoje ude” časno in večno osrečiti. Zato terja od njih pred vsem, da imajo terdno podlago vsake sreče, to je da odkritoserčno izpoznavajo resnice svete katoliške vere bi da so otroško vdani sveti rimski cerkvi in sedežu apostoljske-hiu. Kedor v resnici želi pravi tretjerednik biti, mora čislati in spoštovati sveto cerkev, kaker svojo mater, po izgledu svetega Frančiška, keteri je bil s posebno ljubeznijo do nje napolnjen. Vedeti mora, da so rimski papež, škofje in mašniki naši duhovni očetje in učeniki svete vere, zato jim mora biti prav po otroško vdan in podložen. S ponižnim sercem mora sprejemati njihove banke, v verskih rečeh se mora popolnoma vjemati ž njimi. Nikoli ne sme potegniti s posvetnjaki, keteri se sveti cerkvi zoperstavljajo in duhovnike zaničujejo. Svojo vero mora pa tudi po Unanje kazati. Ne sme ga biti sram, svojo ponižno vdanost do svete cerkve, do rimskega papeža, do škofov in mašnikov tudi
— 42 —
očitno pred svetom izpoznavati, in ako bi ga zavolj tega brezbožni ali lahkomišljeni tudi zasramovali in preganjali, ako bi si s tem tudi kako časno škodo nakopal. „K e d o r mene i z p o z n a pred ljudmi, tega bom tudi jaz izpoznal pred svojim Očetom, kije v n e b e s i h“, je rekel Gospod.
Naj lepše pa izpoznava človek sveto katoliško vero s tem, da po veri živi, to je, da na tanko izpolnjuje božje in cerkvene zapovedi. Kedor sè vsem svojim djanjem in nehanjem kaže, da je dober katoličan, kedor se terdno derži vseh svojih dolžnosti, kedor se vsmiljenega skazuje svojemu bližnjemu, kedor je poterpe-žljiv v nadlogah, ki ga zadevajo, kedor svoje življenje sploh vrav-nava po svetem evangeliju Gospoda našega Jezusa Kritusa, on je dober katoličan in zvest otrok svete katoliške cerkve; od njega se sme pričakovati, da bo dober trejerednik. Luč njegovega pobožnega življenja bo svetila pred ljudmi, ljudje se bodo ravnali po njegovem dobrem izgledu in bodo hvalili Očeta, ki je v nebesih.
Kedorkoli si torej, ki čutiš v svojem notranjem skriven nagon, da bi vstopil v tretji red svetega Frančiška, skerbi pred vsem za to, da si pridobiš tako resnično, živo, djansko, čezna-torno vero. Poslušaj pridno božjo besedo, prebiraj marljivo dobre bukve, ogiblji se skerbno slabih tovarišij, bodi pa rad v družbi pobožnih katoličanov ; pred vsim pa moli prav pobožno in prosi prav goreče Boga za milost svete vere ; saj je sveta vera vender le božji dar, keterega Bog daje tistim, ki ga prosijo.
Jedro naše svete vere in sploh vseh naukov in ukazov, ki nam jih je dajal naš Gospod in Zveličar Jezus Kristus, je mir in ljubezen. Že pri rojstvu njegovem so peli angelji : „Čast na višavah Bogu, in na zemlji mir ljudem dobre volje". In on sam je rekel : „Na tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako se ljubite mej seboj“. Vsaki, keteri hoče biti dober kristijan, mora skerbeti za mir in ljubezen se vsemi. Komer za to ni mari, ta je kristijan le po imenu, duha Kristusovega pa nima v sebi. Kako bo pa dober tretjerednik, kedor noče biti dober kristijan ? Saj je vender pervi in poglavitni namen tretjega reda ta, da bi se v sredi mej svetom odgojili pravi učenci in nasledniki Kristusovi. Da je naš očak sveti Frančišek svoj tretji red vstano-vil, k temu ga je nagnila edino serafinska ljubezen, s ketero je bilo napolnjeno njegovo serce, in po keteri je dobil tudi svoje ime : „Serafinski“. Z ljubeznijo je hotel ves svet objeti in k Bo-
— 43 --
gu pripeljati, in ravno ljubezen je tisto drevo, ketero je obrodilo toliko dobrega sadu v tretjem redu, od začetka njegovega obstanka do današnjega dne. Tudi v prihodnje bo tretji red dobro deloval le, ako bo ljubezen njegova duša. Koliko dobrega pa se more pričakovati od tretjerednika, keteri bi gojil sovraštvo v svojem sercu, keteri bi delal prepir in razpertijo, keteri ne bi znal nič poterpeti se slabostmi svojega bližnjega, keterega bi v nevoljo pripravila že vsaka neprijetna besedica itd? V sercu ta-cega človeka gotovo ni prave ljubezni. Tacemu je po vsi pravici zapert vhod v tretji red, ker mu manjka poglavitne kerščan-ske čednosti.
Kavno zato, da ne bi dajal tretji red nikomer nobenega povoda k nemiru ali prepiru, je še posebej prepovedano, da se zakonske žene ne smejo sprejemati brez dovoljenja svojih mož. Tega dovoliti se ne bo branil noben kerščanski mož, ki pozna Vodilo tretjega reda. Vsak se bo bal Boga razžaliti, ako bi odvračal svojo ženo od tretjega reda, keteri ponuja človeku naj izdatniše pripomočke, da se serčnejši bojuje se svojimi sovražniki in da lažje izveliča svojo nevmerjočo dušo. Ako je žena zares dobra tretjerednica, bo zakonske in druge svoje dolžnosti vestni-še in zvestejše izpolnjevala, in ne le, da hiša zavoljo nje ne bo škode terpela, marveč Bog se bo z veseljem oziral na svojo zvesto služabnico, in bo zavoljo nje obilen blagoslov razlival nad celo družino. Ker tretji red ne nasprotuje zakonskemu stanu, tudi ne brani možiti se devicam ali vdovam, ketere so že v tretjem redu. Vender naj take neveste še pred poroko odkritoser-čno naznanijo svojim ženinom, da so tretjerednice, in naj prosijo dovoljenja, da bi smele še dalje v redu ostati. Tako bodo natančno izpolnile redovno vodilo, in se bodo ognile marsiketeri nepotrebni sitnosti. Ako pa mož, bodisi iz kakeršnih koli uzro-kov, ne dovoli, da bi žena vstopila v tretji red, ali že tretjerednica v tem redu ostala, naj se taka oberile do svojega izpove-dnilca, keteri ima pravico, od te dolžnosti odvezati, in naj se popolnoma podverže njegovi modri razsodbi.
Sveta cerkev svoje redove posebno ljubi in zlasti na nje obrača vso svojo skerb. Redovni stanovi so njeni priljubljeni gojenci, in imenuje jih kinč svete cerkve. Da bo pa tudi tretji *'cd pravi kinč svete cerkve, zato ni zadosti, da njegovi posamezni udje le zase pobožno žive, ampak, kaker pri drugih duhovnih redovih, tako je potrebna tudi pri tretjem redu nekaka
— 44 —
unanja lepota in dostojnost, tako da vsak, kedor tretjerednika le pogleda, v svojem notranjem čuti neko nevidno moč, ketera ga sili spoštovati in čislati njega in tretji red, ki ga napeljuje k takemu obnašanju. Da se ta unanja čast in veljava tretjega reda doseže in ohrani, zato se smejo po navodu svetega vodila sprejemati le taki, keteri so lepega obnašanja tudi pred ljudmi, keteri so na dobrem glasu tudi pred svetom. Kako bo svet spoštoval in cenil ustav, čiger posameznih udov ne more spoštovati in ceniti? Kako bo tretji red izdatno vplival na ljudi, ako nimajo njegovi udje pred ljudmi potrebne veljave?
Vsled tega se tedaj ne smejo sprejemati:
1)	Tisti, keteri so nepokorni svojim dušnim pastirjem, ter jim kljubujejo. Oni nočejo imeti Boga za svojega očeta, ne cerkve za svojo mater, ker zaničujejo namestnike božje in služabnike svete cerkve ; tudi za tretji red, za red spokornikov, jim ne bo veliko mari.
2)	Tisti, keteri so na slabem glasu zavoljo svojega pohuj-šljivega življenja ali grešnega znanja. Njim je tretji red tern v peti, ker vse to ostro prepoveduje.
3)	Tisti, od keterih je očitno znano, da so zapravili svojo nedolžnost. Ako so se pa taki očitno poboljšali, in ako je jasno, da obžalujejo svoje grešno življenje, in da hočejo z resnično pokoro popraviti, kar so se z razujzdanostjo pregrešili, potem se smejo sprejeti, ker jim tretji red spokornikov daje naj lepšo priložnost, pravo pokoro delati za svoje preteklo življenje.
4)	Tisti stariši in gospodarji, keteri pripuščajo, da se v njihovih hišah pleše, ali da se berejo pohujšljive knjige in brezverski časopisi itd. To je za ljubo nedolžnost bolj nevarno,, kaker moriina kuga. Ravno zato se ne smejo sprejemati tudi otroci tacili starišev in podložni tacili gospodarjev, in sicer tako dolgo ne, dokler niso rešeni te bližnje nevarnosti greha.
5)	Tisti, keteri so sè svojim lahkomišljenim zapravljanjem v dolgove zabredli, ki jih ne morejo poplačati ; ali keteri ptuje blago pod svojo streho hranijo in ga nočejo poverniti ; ali keteri očitno v jezi in sovraštvu živijo, ali slabosti svojega bližnjega radi raznašajo. Taki grehu služijo in gotovo niso dobri kristi-jani; še manj se more od njih pričakovati, da bodo dobri tretje-redniki.
6)	Tisti, ketere je že obsodila posvetna gosposka, ali kete-re je za krive ali brezčastne izklicala. Keteri so bili pa kazno-
— 45 —
vani, toda po nedolžnem, tem se vstop v tretji red ne sme braniti, ako je le očitno spričano, da so bili po krivici kaznovani.
7)	Tisti, keteri nimajo gotovega premoženja, ne gotovih dohodkov. Oni bi bili tretjemu redu le v nadlego, ne pa v čast. Taki se ponujajo večidel zato, da bi jih tretji red z denarjem podpiral in bi oni tako zložnejši živeli. Tu pa nikaker ne mislimo tistih priprostih vbožcev, keteri si z delom svojih rok in s potom svojega obraza svoj vsakdanji kruhek služijo. Takim marljivim poslom in pridnim delavcem je njihovo zdravje, njihova pridnost in marljivost naj rodovitniše premoženje.
8)	Tisti, keteri so po svojem stanu, po svojih opravilih ali po svojem rokodelstvu nekako brez časti pri ljudeh; keteri nimajo stanovitnega doma, ampak si zdaj tu zdaj tam svojega kruha iščejo, in sploh vsi tisti, keteri se ne morejo spodobno in pošteno preživiti. Ljudje bi potem zaničevali ne le tacili udov, ampak ves tretji red.
9)	Tisti, keteri še niso izpolnili štirinajstega leta svoje starosti, po besedah svetega vodila, in sploh premlade osebe, zlasti ženskega spola. Pri njih je namreč nedolžnost in čednost v vedni nevarnosti, in po pravici se je bati, da se ne bi dale sovražnikom zapeljati in bi celemu redu sramoto delale. Verh tega skušnja uči, da so take večidel veternaste in lahkomišljene, da rade odstopijo od svoje perve gorečnosti, da potem mlačne postanejo, da celo pohujšanje dajejo, v veliko škodo tretjemu redu, Take bi morale imeti posebna znamenja vkoreninjene kreposti in ter-dnega značajo, ako želijo vstopiti v tretji red.
10)	Slednjič tisti, keteri celo nobenih ali skoraj nobenih dolžnosti tretjega reda ne morejo izpolnjevati, čemu bi bil takim tretji red ?—-
Sveta vera nas uči, da ne more človek brez milosti božje nič zaslužljivega storiti za večno izveličanje. Ako pa že posameznih dobrih del ne more opravljati, kako se bo odločil za to, da bi posvetil celo svoje življenje skerbi za svoje izveličanje ; da bi se vpisal v tretji red, in v njem spokorno živel ves čas svojega življenja? To hrepenenje po spokornem življenji gotovo ne pride od mesa in kervi, ampak od Očeta, ki je v nebesih. Log sam more dati potrebnih pomoči k temu. Dar poklica v tretji red je žarek milosti božje, keteri razsvetljuje temo v naših pozemeljskih sercih, da potem le to iščemo, kar je v nebesih, ne pa tega, kar je na zemlji. Tisti, keteri želijo s pridom se okle-
— 46 —
niti tretjega reda, naj goreče molijo za dar svetega poklica v spokorni red, da z veseljem svetu odmerjejo in v Jezusu Kristusu križanem novo življenje začnejo. Ta sveti redovni stan v sredi mej svetom je namreč tisti neprecenljivi dragi kamen evangelijski, ki je zakopan v njivi svete cerkve. Kedorkoli ga z božjo pomočjo najde, naj da vse, kar ima, in naj si ga kupi, in naj bogati ž njim svojo nevmerjočo dušo.
Vi pa, ljubi tretjeredniki ! ki se že vdeležujete tega prelepega daru svetega poklica, bodite Bogu hvaležni zanj. Vedno se spominjajte, da to ni vaše delo, ampak da vas je Gospod od-bral izmed sto in sto družili, in iz same ljubezni vas sprejel v svojo posebno službo. Hvalite neprenehoma Boga vsegamogočne-ga, prečisto devico Marijo in svetega očeta Frančiška za to veliko srečo, da ste udje serafinskega reda, in govorite s kraljevim pevcem: „Vsmiljenje Gospodovo bom slavil na vekomaj.“ In s prečisto devico Marijo : „Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu mojem Izveličarju; ker mi je veliko storil on, ki je mogočen in sveto njegovo ime“.
Čeravno pa je za vstop v tretji red svetega Frančiška potreben poseben poklic in posebna milost božja, vender ni prepovedano, kazati ljudem velike duhovne dobrote in prednosti, hetere deli tretji red, in jih s tim napeljevati, da se vpišejo v ta red. Prava kerščanska ljubezen namreč se razodeva naj bolj v tem, da olajšuje svojemu bližnjemu pot proti nebesam, da mu pomaga k večnemu izveličanju in h kerščanski popolnosti, da tako množi njegovo zasluženje pri Bogu. Posebno dobro delo je tedaj za vsacega tretjerednika, tudi druge katoličane za tretji red pridobivati, da se tako razširja božje češčenje na zemlji, da se množijo darovi svetega Duha, da se povikša število zvestih naslednikov našega ljubega Izveličarja, da dobi sveta cerkev tolažbo v* sedanjih stiskah in nadlogah, da se veliko duš vdeleži veselja prave pobožnosti in prostosti otrok božjih. Saj imajo tudi brezštevilna nekerščanska društva svoje razširjevavce, in tudi brezbožneži si iščejo priveržencev po svetu. Sami vsi sprideni in spačeni si prizadevajo, koliker naj bolj morejo, da tudi druge seboj v pogubljenje vlečejo. Zakaj pa nam ne bi bilo dovoljeno, kaj dobrega podpirati in pospeševati ?
Ta pobožna in sveta gorečnost pa nikaker ne sme biti prenapeta. Ne napačna gorečnost, ampak resni prevdarek in mirno posvetovanje naj odpira ljudem vrata v ta sveti red. Ne sila, ne
— 47 —
posvetni nameni, ampak edino le hrepenenje po povikšanji božje časti in po zveličanji duš naj nagiblje ljudi, da se oglasijo za sprejem v tretji red svetega Frančiška Serafinskega.
(Dalje prihodnjič).
-<§©§>'----------
Cerkev in cvetje.
il
Kakšne in ketere cvetlice so v cerkvi najprimerniše lepo-tilo ? Tu je pervo vprašanje, ali narejene ali pa natorne. Odgovor nam daje cerkvena določba v škofovskem obredniku s temi besedami: „sacrae reliquiae et imagines, cum sex tantum candelabra super altari erunt, disponi poterunt inter ipsa candelabra, si modo ipsa altaris dispositio et longitudo id patiatur'; sed et vascula cum flosculis, frondibusque odoriferis seu serico contexta studiose ordinata adhiberi poterunt". To se pravi : „svete relikvije in podobe se lahko postavijo, ako razmere in dolgost oltarja pripušča, mej svečnike, ko jih je le šest na oltarju ; pa tudi posodice s cvetlicami in dišečim perjem ali iz svile tekanimi se skerbno vrejene lahko tja postavijo".
Dovoljene so torej oboje, natorne namreč, pa tudi narejene cvetlice, vender najprej natorne potem še ie narejene. Samo ob sebi se pač razume, da so dovoljene tudi narejene cvetlice iz zlata, srebra ali drugih dragih kovin, ali z dragimi kameni in biseri nasajene, kaker se vidijo semtertja na monštrancah, cibo-rijih, kelihih, relikvijarijih itd.; saj tudi papež blagoslavljajo zlato rožo. Kar se pa tiče narejenih cvetlic, ki se v tako imenovanih pušeljcih na oltarje devljejo, niso dovoljene druge, kaker le iz svile tkane.
Morebiti boš vgovarjal, dragi bravec, da so res sicer le take naravnost dovoljene, vender drugačne nikjer naravnost prepovedane, torej tudi pripuščene ; saj se delajo dandanašnji iz vaznih nepredragih tvarin tako lepe in živim tako podobne, da jih je le veselje gledati, celo duh dotičnih natornih cvetlic se jim more dati. Takih torej, s pravo vmetalnostjo delanih cvetlic cerkev ne more zametati, če prav niso „iz svile tkane".
— 48 -
Kaj naj odgovorimo na to ?
Električna luč je tudi lepa in svitla, vender v cerkvi ni dovoljena, ravno tako gaz in petrolej ne. Bodi si, da so vme-talne cvetlice narejene tako dobro, da jih iz neke dalje ni moči ločiti od živih, ali ravno to je prevara, ki je za cerkev malo primerna. Sicer pa je po cerkvah tako vmetalno delanih cvetlic malo najti ali nič. Navadni „pušeljci“ so slaba roba iz plelia, papirja, stekla, katuna ali druge malovredne tvarine. In še to je pogostoma več ali menj polomljeno, zmečkano, zakajeno, zaprašeno in s pajčinami prevlečeno. Pervotna barva se dostikrat kar ne pozna več; stare cunje so, morebiti še iz prejšnjega stoletja. In s temi cunjami, s to zoperno vmazano šaro se cerkve in oltarji lepšajo! Ke bi bili sami na sebi še tako lepi, taka nesnaga na njih nam jih ognjusi in pristudi.
Da mora vbogi mašnik dostikrat v obnošeni mašni opravi, iz vmazanih, razterganih mašnih bukev mašo brati, to je pač žalostno, ali pomagati ni vselej mogoče ; brez mašne obleke in mašnih bukev se ne more maševati. Ali brez starih „pušeljcev“ se lahko. H čemu je torej na oltarjih ta ropotija, ki ni za drugega, kaker za na ogenj? Proč ž njo iz hiše božje! In kar bo najboljše, vun iz cerkve sploh sè vsem ponarejenim cvetličjem. Tudi najlepše in najdražje se kmalu zamaže in zapraši, in potem je in ostane gerdo, ker se popolnoma ne osnaži nigdar več. Zmi-rom drugo pa se ne more kupovati ; navadno katoliške cerkve niso tako bogate, kaker tiste imenitne gospe „dame“ in „gospice“, ki zmorejo za vsaki ples in balj novo obleko za toliko in toliko tisoč frankov. — Torej tudi glede na to, kar stane, moramo voliti za cerkveno olepševanje ne ponarejenega, temuč živo cvetličje, kaker nam ga po ljubeči skerbi človeški sam Bog daje.
Ali kaj počnemo po zimi, ko le šipe na oknih cveto in ivje po drevju ? Ali naj pustimo na božični dan, na veliko noč in ob vseh velikih praznikih od vseh svetili do velike noči oltarje brez vsega cvetličnega nakita ? — Res je to za živo cvetje hud čas, ali ne tako hud, kaker se zdi mnogim. Kedo ne pozna prelepe zimske cvetlice, ki se povsod nahaja po gozdih in rebreh ? ,.kurji slep“ ji pravijo v mojem kraju, drugod menda „slepica“ ali „te-loh;“ znanstveno ime ji je „Helleborusu, Nemci pa jo imenujejo tudi „Christblumeu ali „ Wcihnachtsrose“ in mi bi ji mogli reči ,,božičnica". To lepo cvetlico so vže davno vpeljali v gosposke verte, kjer so iz semena nasprotno oplojenih verst iz južno-vshodne Ev-
— 49 —
rope nastala različna plemena. Ako se kimavca meseca ta rastlina presadi v kalile ter v merzlo hišo ali nekurjeno kambro postavi, cvete o božiča in dalje gotovo in bogato.
Za božič si znajo preskerbeti cvetja celo preprosta kraeti-ška dekleta. Božena Nem co v a, sloveča češka pisateljica, pripoveduje v povesti „Pohorska vesnice", kako si tamkaj dekliči na svete Barbore dan vrežejo višnjevo ali črešnje-vo vejico, ki jo denó v vodo na gorko, najboljše v hlev, kjer je najtopleje, vsak dan prilivajo frišne (pa ne inerzie) vode in do božiča se razcvete.—Morebiti bi se dala podobno prisiliti k cvetu tudi mala sadna drevesca, ki jih imajo dandanašnji semtertje v kahlali vsajena. Tako dreveščece je, ko cvete, čudovito lepo, lepše kaker vsaki pušljec in vsaka druga cvetoča okenska rastlina.
Pa še mnoge druge razne rastline se dajo prignati, da Cveto, preden je njih pravi čas. To so umeli vže v starih časih, pa so tudi v resnici na tak način skerbeli za cerkvene slovesnosti ob zimskem času, kaker je očitno iz navedenih besed svetega Pavlina Nolanskega. Dandanašnji pa je tudi ta vmetalnost gotovo še na višji stopnji, ali vsaj več raznih cvetlic imamo, ki se dajo priganjati. Sem spadajo naj prej mnoge čebulove cvetlice: tulipe, hijacinte, narcise, zvončki, žafran in amari/llis. Nadalje mnoga zelišča, kaker razni igeici, vijolice, nageljni, vertne šmarnice, veternice, razne zlatice (ranunculus), pritlična perunika (Iris pumila), zajčji mak (Adonis vernulis) itd. Mnogi cvetlični germi, ki na prostem rastejo, se dajo v posode vsajeni posebno lahko priganjati, mej njimi zlasti rože vertnice ali gartrože. V merzlem Sankt-Peterburgu imajo novembra in decembra meseca najlepših cvetočih gartrož, koliker jih kedo hoče. Ali, kajpada, neke vednosti in posebne priprave je treba k takemu priganjanju, zlasti tako zgodaj. Meseca svečana, ko ima sonce vže večo moč, se ta reč berž posreči tudi menj izvedenemu človeku.
Sicer pa imamo brez vsega tega lahko zadosti lepili cvetlic celo zimo. Pervič so neketere jesenske, ki cveto, ako se prav ravna ž njimi, vse tja do novega leta; tako krizantem (Chrisan-thernum), znana lepa cvetlica, tako tudi sloveča, pa pri nas skorajda čisto neznana Polyanthes tuberosa. V Ameriki prideljujejo te morebiti najprijetniše in močnejše dišeče cvetlice cele njive. Tudi na Nemškem v velikih mestih tuberóze po zimi niso več redke prikazni.
— 50 —
Naposled je mnogo lepih ptujili rastlin, ki vže po natori po zimi cveto. Te se torej posebno priporočajo temu, ki hoče sker-beti za primerno cerkveno olepšavo ob velikih praznikih v po-zimskem času. Naj jih tu nekoliko najlepših naštejemo in sicer, ker posebnih slovenskih imen nimajo, z imeni, ki so znana po vsem izobraženem svetu ter se rabijo nespremenjena v vseh do-tičnili jezikih:
Abutilon, cvete krasno, po letu na prostem, po zimi v rastlinjaku ali v izbi.
Ageratum, lepa rastlina, ki cvete piavo, belo ali erdeče po letu in po zimi.
Alonsoa, bogato cvetoča rastlina z erdečim, erdeče rumenim ali belim cvetjem.
AmaryUis robusta (Tettaui), cvete celo zimo temno ognjeno-erdeče, za izbo ena najhvaležniših cvetlic.
Begonia Boezli, cvete v zmerno ogreti hiši celo zimo.
Begonia semperflorens, cvete celo leto.
Camelia japonica, znana plemenita cvetlica.
Cheiranthus incanus in perpetuelle, zimska in velikocvetna cesarska levkója, cvete od jeseni na dalje celo zimo v raznih lepih barvah.
Cyclamen persicum>, prekrasna rastlina, cvetlica perve verste, mej zimskimi ena najhvaležniših; cvete od začetka listopada pa do srede sušca meseca. Kupi naj se pri vertnarju jeseni.
Cypripedium insigne, cvete od grudna dalje, vender ne v posebno živih barvah; v izbi se dobro derži.
Echcveria retusa in floribunda, cveteti skoraj celo zimo.
Epiphyllum, pernat kakt, izverstna rastlina za izbo, cvete prekrasno v raznih barvah.
Imatophyllum miniatum, imenuje se tudi Clivia miniata, ter je ena najizverstniših izbnih rastlin, vedno zelena, z velikim, goreče erdečim cvetjem; cvete bogato celo zimo.
Impatiens Sultani, nova, lepa cvetlica iz Zanzibara, cvete po letu in po zimi.
Libonia floribunda, izverstna zimska cvetlica z erdečim cvetjem.
Myosotis disittifiora, najlepša, najbogatejše cvetoča nezabod-ka (Vergissmeinnicht) čiste nebno-plave barve; za zimo velike cene.
Pelargoni um Madame Thibaut, cvete živo rožno erdeče, tudi
— 51 —
po zimi; prodaja, vsaj lani je ponujal ta pelargonium vertnar-tergovec Miinzberger v Homótovu (Konimotau) na Češkem. Tudi Pelargonium zonale „WonderfulP in „kraljica Oljga Virtem-b e r š k a“ cvete celo zimo.
Bondeletia brillantissima, zimska cvetlica s prekrasnim šker-latastim cvetom.
Spar mania africana, izverstna, velika rastlina za izbo ; daje po zimi cvetje za pušeljce.
Viburnum tinus, odlična zimska cvetlica.—
Še mnogo drugih bi mogli imenovati, ali tudi le to bo zadosti in več ko zadosti, da se prepriča, kedor hoče, kako prazen je izgovor, da po zimi ni dobiti natornih cvetlic. Pa s tem ne mislimo, da naj bi se kar naravnost nakupilo za naše cerkve vse tu imenovano. Naj kupi, gdor more, za pervič to ali ono, kar misli, da bi bilo najlepše ; to si bo sčasoma sam pomnožil in zraven o priliki zopet kaj novega oskerbel; potem se mu ne bo bati, da za božič, za neomadežano spočetje, za tri kralje ne bo imel kaj postaviti na oltar.
Pa še druga pomoč je. Neketere poletne cvetlice namreč odrezane in posušene nič ne spremene svoje podobe in barve terse dajo hraniti eno in več let v svoji pervotni lepoti. Iz takih cvetlic se napravijo pušeljci ravno tako lahko po zimi kaker po letu. Najlepše take cvetlice so te :
Acroclinium roseum, pesečna nemerljivka (immortella), v najnovejšem času jako spopolnjena, temno rožno-erdeče barve, iz Teksasa doma.
Amniobium alatum, bela nemerljivka iz Avstralije.
Ammobium alatum grandiflorum, nova z velikim cvetjem.
Gomphi ena globosa, nevmerjočnica, v raznih barvah, v naš namen jako primerna.
Helichrgsum bracteatam nanum atrosanguineum, kervavo-er-deča slamnica.
Helichnjmm compositum minimum flore pleno, mala slamnica, v rumeni barvi sploh znana, dobi pa se tudi v vseh drugih barvali.
Helichrgsum monstrosuni Ji. pl., pitana velika slamnica, v vseh barvah in spremenili.
Helichrgsum monstrosuni nanum ji. pl., pritlična slamnica z velikim cvetjem.
Heliptemm Sanfordi, prijetna, zlato rumena nemerljivka.
Statice Bonduelli, citronove barve.
— 52 —
Statice incana hybrida nana, raznih barev.
Statice sinuata, lepo plava.
Statice tartarica in latifolia, najboljša za suhe pušeljce.
Wait2ia grandiflora, rumena nemerljivka z velikimi cvetovi.
Xeranthemum annuum, papirnica, poslednji čas različnih barev in lepo pitana.
Poleg tolikega števila cvetlic, ki se dajo shraniti za zimo v svoji pervotni lepoti, pač ni da bi mogli zagovarjati narejene iz plelia, platna in papirja. Komer je ljuba lepota hiše božje, naj si skuša torej teh neketere oskerbeti, in ko se razcveto, naj jih ob lepem, suhem vremenu poreže — pa z dolgimi reclji—ter na zraku v senci posuši. Ohranijo se potem, ako ne pride vlaga ali mokrota do njih, mnogo let. Ako bi se torej tudi primerilo ketero zimo, da se ne bi dobilo nikakeršnega svežega cvetja, vender cerkev ne bi bila brez natornih cvetlic. Eden ali tudi več parov takih suhih šopov bi se postavilo mej razne zelene rastline in oltar bi bil opravljen času primerno zadosti lepo.
Imenujmo naposled še neketere take rastline, ki se lahko tudi ne cvetoče v kahlah stavijo na oltar. Take so : cedra, cipresa, lavor, mirta, pinija, Thuya orientalis, Aucuba japonica, Euony-mus foliis variegatis, Magnolia grandiflora, Yucca pendula, Yucca filamentosa itd.
Tako smo povedali, za ketere cvetlice in rastline je treba skerbeti, da cerkvi ne zmanjka spodobnega lepotičja tudi v najhujšem zimskem času.
Ketere pa naj se rabijo spomlad, poletu in jesen?
Ketere koli, samo da so lepe in vredne te časti. To se zna, da morajo biti tudi primerno velike in ne preobčutljive, preslabotne. Mali červivec ima lepo „erdečo kapico“, muhič pa „er-deče hlače“, ali nihče ne bo deval tega plevela na oltar. Nasproti pa dela velika sončnica prevelik cvet, vsaj za naše navadne cerkve. Razni kakti silno lepo cveto, ali tudi silno naglo ocve-to, tako da bi se jih nikaker ne izplačalo gojiti za cerkvene potrebe. Cactus (Cereus) grandiflorus cvete celo le po noči. Tudi lepo dišeča čudežniea Mirabilis Jalapa odpira še le popoldne svoje cvetove in drugo jutro jih zopet zapira. Grdor ima za cerkev skerbeti, takih in podobnih cvetlic ne bo sadil. Kajpada, ako ima druge namene ali svoje zasebno veselje ž njimi, bodi mu privoščeno iz serca.

— 53
Ogled po katoliški cerkvi in njenih misijonih.
Rim. — Po skerbi in dolgoletnem trudu francoskih kapucinov je izešla proti koncu lanskega leta v Parizu prekrasna, dragocena knjiga o svetem očetu Frančišku z naslovom „Saint Francois d’ Assise11. Knjiga je, kaker se popisuje, mojstersko delo tiskarske in raznih podobarskih vmetalnosti ter obsega poleg življenja Frančiškovega tudi več drugih spisov, ki se tičejo svetega očeta in njegovih redov. — 18. dan grudna meseca o polu dve-juh popoldne so kapucinski general in prokurator z dvema francoskima patroma kapucinoma to knjigo prebogato opravljeno poklonili svetemu očetu papežu, ki so jo sprejeli z velikim veseljem. Ob tej priliki so govorili omenjenim patrom mej drugim te spomina vredne besede :
Zveršili ste, preljubljeni sinovi, čudovito delo in v veselje in tolažbo nam bo brati vsak dan po nekoliko teh strani o svetem Frančišku. V tej knjigi ste nakopičili tolike in toliko lepoti, da jih bomo komaj v enem letu mogli vse opaziti. Ali še veče bo naše občudovanje svetega Frančiška samega. Ljubiti v resnici tega serafinskega človeka smo se navadili iz očetovskih pogovorov od perve mladosti in na pomoč ga klicati v svojih potrebah, to je bila za nas navadna reč. In gotovo je še živ v nas sladki spomin poslednjega našega romanja na aljverenske gore. Zakaj, ko smo se odpravljali ter so se zbrali okoli nas redovniki tamkajšnjega častitljivega samostana, prisililo nas je neko nebeško navdihnjenje, da jim razodenemo najskrivniša čutila svojega serca do blaženega Frančiška. In tako nam je po milosti božji tekla beseda in s toliko močjo, da se je bratom milo storilo do jokanja in tudi mi smo morali prestati v nepripravljenem govoru, ker se nismo joka zderžati mogli, in prijemši za palico smo šli dolu do Bibjene in hvalili v sercu serafinskega moža. Ravno tako nebeško je bilo mogočno navdihnjenje, ki nas je priganjalo, berž ko smo bili povzdignjeni na najvišjo stopinjo v Cerkvi, da naj kličemo na pomoč Frančiška kaker patrona v toliko nesrečah in stiskah, in pokažemo, da je v njegovem tretjem redu prerodilna moč za kerščansko društvo.
— 54 -
Zato hočemo, preljubi sinovi, da se trudite sè vso močjo, da razširjate tretji red, kaker vstanovo, ki dela ljudi v resnici kristijane, ne le s terdilnimi predpisi v vodilu, ki smo ga vmerili današnjim potrebam, temuč tudi in mnogo bolj še po delu, da tako rečemo, nikavnem, to je po zveličavnih prepovedih, ki odganjajo duše od hudobe in napak, od gledališč in slabih druščin, od lišpa in čezmernih poželjivosti, od sovraštev in prepirov, ki so dostikrat vzrok in prilika padca.
Delajmo torej z blaženim Frančiškom. Človek, ki postane tre-tjerednik, postane pravi kristijan, in glejte, duša je rešena. Potem še eden in še eden in deset in tisoč in tako se počasi po tretjem redu razširjuje povsod prerodilna moč. Mnogo upamo od svetega Frančiška, mnogo zaupamo vvanj, ker ga mnogo na pomoč kličemo: vsak dan v resnici, preden stopimo k oltarju, izmolimo svojih dvanajst očenašev, s češčenomarijo in čast Bogu. Tako je, tako je, sam papež izpolni vsakdan serafinsko dolžnost tretjega reda.
Moravsko. — 14. dan svečana meseca, ko smertni dan svetega Cirila, in dalje cela osmina se je praznovala na Ve le gradu, kaker je bilo napovedano, z velikimi slovesnostmi. Škof brn-ski, dr. Bauer, je izdal ob tej priliki svoj postni pastirski list, iz keterega naj tu nekoliko besedic podamo svojim čislanim brav-cem.
„Res je sicer1', tako piše škof v vvodu, „sveta vera, ki nam jo je sveti Ciril oznanjal z besedo in pismom, prišla nepoškodovana do nas ter je skozi vsa stoletja plemenitila in zveličevala naše preddede ; ali v naših dneh ji preti sovražnik, ki ga prejšnja stoletja v tej meri niso poznala, in po vsej verjetnosti mu moči le še vedno rastejo. Naša hvaležnost za milost svete vere ne bi bila popolna, ako ne bi pazili na tega sovražnika, ako ne bi skušali spoznati njegove nevarnosti in vstaviti se jim. Pomo-ček k razširjevanju svete vere, tiskarstvo, je postalo pomoček za pobijati sveto vero; in zato hočem, ljubljeni v Kristusu, o priliki perve osmine našega letošnjega milostnega leta sè vso močjo Vas svariti pred veri sovražnim, šege slabečim in kerščanskemu društvu pretečim tiskom.
Jezik, pisanje in tiskarstvo, ali, kaker krajše lahko pravimo, tis ek, to so poglavitni pripomočki, ki ž njimi ljudje eden drugemu razodevajo svoje misli, želje in trude, kaj so skusili in kaj znajo, kaj se je zgodilo in kaj so premišljevaje našli. Pri
— 55 —
poslednjih dvejuh, pismu in tiskarstvu tudi daljava ne dela nepremagljive ovire, celo po smerti dopovedovavca ne izgube svoje dopovédne moči.
Dobra knjiga, dober časnik je kaker dober prijatelj, o ke-terem pravi sveto pismo : „Dober prijatelj, je močna bramba in gdor ga je našel, je našel zaklad. Sè zvestim prijateljem se nič ne da primerjati in vrednosti njegove zvestobe niti zlato niti srebro ne odvaga. Zvest prijatelj je zdravilo življenja, in keteri se Boga boje, najdejo takega. Kedor se Boga boji, ta bo tudi dobrega prijatelja našel; zakaj, kakeršen je on, tak bo tudi prijatelj njegov". O slabi knjigi, slabem časniku pa velja v polni meri. kar piše sveti Jakob s pretresljivimi besedami o hudobnem jeziku: „Jezik je sicer majhina stvar, pa napravi velike reči. Glej, majbin ogenj, pa kako velik gozd zažge! Tudi jezik je o-genj. svet poln krivice. Jezik je tak mej našimi udi, da oma-deža celo telo in od rojstva užge naše življenje, ako je užgan od pekla. Zakaj, vse natore divjih zveri, ptičev, kač in drugih živali, se dajo vkrotiti človeški natori, jezika pa ne more vkro-titi nihče, nigdar trudno zlo je, polno morilnega strupa."
Nadalje kaže pastirski list, kako tisti, ki slabe knjige in časopise kupujejo in bero, nasproti ravnajo vsemu, kar vsak dan vsaj enkrat Boga prosijo v sedmih prošnjah Gospodove molitve. H koncu opominja škof svoje podložne ovčice, naj potemtakem zavernejo od sebe vse. kar bi moglo veri škodljivo biti in da jim ne bo manjkalo moči k temu, spominja na zaklade svete cerkve, ki so jih odperli sveti oče papež ob priliki velikih slovesnosti letošnjega leta.
Solun. V rojstnem mestu svetih aposteljnov Cirila in Metoda, Solunu, je zdaj katoliški škof slovenskega obreda L a-zar Mladenov. Kaker smo že lani povedali, živi on in njegova duhovščina, koliker je ima, v velikem pomanjkanju v vsakem oziru. Bad bi zidal cerkve, rad bi stavil šole, ali denarja ni in ni ga od kod vzeti. Letos je pač najprimerniši čas, da bi pomagali katoliški Sloveni temu najpotrebnišemu, slovenskemu misijonu ter ko spominik slovesne tisočletnice Metodove sezidali v Solunu veličastno slovensko škofijsko cerkev. S tem namenom se obrača škof Mladenov do brnskega škofa na Moravskem v Pismu, ki ga tu po prestavi ljubljanskega „Slovenca“ podajemo čislanim bravcem:
Lazar Mladen ov,
po božji in apostoljskc stolice milosti škof Satalslci in apostoljski vikar v Macedoniji, prevzvišenemu gospodu škofu Umske škofije pozdrav od 6. N. Jezusa Kristusa.
Poročilo, preljubi brat, ketero smo ravno kar sprejeli in ke-tero naznanja, da misliš v nedolgem času v oni pokrajini z naj-večo slavo slaviti smert svetega Metoda, nas napolnjuje s pri-serčno radostjo in nas čez mero tolaži. Saj ste nam častitljivi imeni sv. Cirila in Metoda predobro znani, pogosto se glasite iz naših ust in noč in dan navdajate naše serce. Kaker sta si ta dva sv. brata ko aposteljna dobrih Moravcev pridobila na Moravskem častno ime, tako sta v Solunu, kjer sta srečno zagledala luč sveta, navezala na-se vsa solunska serca s presladko vezjo ljubezni.
Ali govorimo naravnost: Macedonci in Bolgarji, ketere sta ona dva pripeljala iz teme zmote k luči resnice in jih živila s hrano prave vere, vsi ti jili imenujejo svoja aposteljna in ju ljubijo ko svoja roditelja. In za to prosita te dve oljiki in dve svetilnici, ki svetite pred Gospodom na zemlji, v neprestanih prošnjah in molitvah božje Jagnje, ki odjemlje grehe sveta, da bi se narodi, ki so po hudobiji zapeljive kače padli v pogubni razkol, zopet vernili v Kristusov očji hlev, ki so ga zapustili, in bi tako toliko prej bil en hlev in en Pastir.
In Gospod žetve je vslišal glas svojih sinov in zdaj se vračajo tisoči in tisoči Bolgarjev slobodno k svoji Materi, ki edina more otroke svojega naročja pripeljati v zavetje večne rešitve.
In ravno nedavno — na dan rojstva N. G. Jezusa Kristusa je rodila katoliška Mati (sv. cerkev) na naše veliko veselje zopet nove otroke, ki so pribežali v moje naročje, kaker ovčice k pastirju. Čast in slava bodi vsegamogočnemu Bogu ! Nova bolgarska občina je poterkala na vrata katoliške cerkve, in da bo kmalu druga po njenem zgledu prestopila v pravo cerkev, terdno upam. Svita se nadalje prav velika nad a, da se bodo v teku nekoliko let vsi Bolgarji, ki prebiva j o v Macedoniji, kakerživiudjepovernilikskriv-nostnemu telesu Kristusovemu.
Ali kaka žalost ! Solu n, kamer hodijo Bolgarji po kupčij-skili opravkih in kjer obiskujejo razkolniške cerkve, nima ka-toliško-bolgarske cerkve! In zato smo sklenili postaviti
— 57 —
tu cerkev na čast sv. Cirilu in Metodu, ketere pa, navzlic naši sereni želji ne moremo dodelati, ker nam manjka denarja. Tebe tedaj, ljubljeni brat, ki imaš posebno ljubezen in spoštovanje do sv. Cirila in Metoda, ponižno prosimo, da to veliko delo, čiger namen je čast božja, priporočiš ljubezni svojih vernih ovčic, da po svoje pripomorejo k tako blagemu namenu. V resnici, popolnoma opravičeno je, da postavimo sv. Cirilu in Metodu cerkev ondu, kjer sta najprej zagledala luč sveta in kjer sta preterpela toliko nadlog in darovala Bogu toliko molitve. In mar niso Bolgarji od njiju prejeli vere, slovstva in sploh vsega ga, kar je dobro in potrebno ? Ali nista ta dva brata neprestano in priserčno ljubila tega naroda ? Ali nista darovala svojega življenja njegovi omiki? In zato zahteva hvaležnost in pokorščina, da jih v cerkvi, ketero mislimo njima na čast postaviti, na veke častimo in slavimo.
Poln vroče ljubezni do Moravcev je djal nekedaj Ciril svojemu bratu Metodu: „Spominjaj se, brat, dobrih Moravcev41. In zdaj zopet nagovarja Metod Moravce: «Spominjajte se svojih apo-steljnov in postavite jima na onem mestu, kjer sta se rodila v njihovo čast cerkev. Spominjajte se bolgarskih narodov, ki imajo isto pismo, s keterim sta učila Moravce44. O, kè bi vse sla-vensko ljudstvo, keteremu si ti, ljubljeni brat, angeljska trobenta volje božje, o, kè bi slišalo to Metodovo prošnjo in s tem velikim činom pokazalo svojo vročo ljubezen do svojih blagovestnikov !
Terdna je naša nada, da bomo s pomočjo slavenskih narodov v kratkem položili temeljni kamen tej cerkvi. Bog daj, da bi mogli to že 6. aprila storiti, ko je zapustil sv. Metod ta svet, in tako s to novo cerkvijo duševno ponoviti v sercu vseli spomin svetih aposteljnov, spomin, ki bo na veke terpel.
Že naprej se Ti, ljubljeni brat, iz globočine svojega serca zahvaljujem, Ti želim blagoslova, milosti in vse dobro od Boga vsegamogočnega. Milost G. N. Jezusa Kristusa bodi z nami vsemi ! Pozdrav.
V S o 1 u n u, v naši stolici dne 20. januarja leta Gospodovega 1885.
Lazar Mladenov,
Satalski škof in apost. vikar v Macedoniji.
— 58 —
„Slovenec“ je pripravljen sprejemati mile darove za cerkev sv. Cirila in Metoda v Solunu. Mi smo že lani priporočali misijon škofa Mladenovega in priporočamo ga zdaj vnovič, koliker le moremo. Darove zanj radi sprejemamo tudi mi ter jih bomo berž ko mogoče posredno ali neposredno odposlali na svoje mesto.
Ilusko. — Ko je sedanji cesar ruski nastopil vlado, smo upali, da bo enkrat za vselej konec preganjanju zoper katoliško cerkev. Ali staremu grešniku se ni lahko tako naenkrat stanovitno poboljšati. V poslednjem času se je to spet prav jasno pokazalo. Po svoji vkoreninjeni navadi je vlada proti vsej pravici v pregnanstvo poslala katoliškega škofa viljenskega, Karla Grinjeveckega (Hryniewiecki), ker je brez straha branil svojo cerkev in z gorečnostjo skerbel za duhovno dobro svoje črede. To je namreč jezilo carjevega namestnika ali gubernatorja Robanovega; pritožil se je pri ministru notranjih zadev in malo dni nato pridejo k škofu neki policijski činovniki ter mu vele iti ž njimi v Sankt-Peterburg. — Kaker blisek se je razširila ta novica mej katoličani viljenskimi in tekli so kervavečega serca sè solzami v očeh, da vidijo še enkrat svojega vikšega pastirja; slutili so namreč, kaj ga čaka. Mej stražami na konju in peš se je pomikala kočija sè škofom proti železniški postaji. Tam se oberile vikši pastir k jokajočim množicam, jih spodbuja, naj terdni ostanejo v sveti veri ter potolaži sè svojini blagoslovom. Ko dojde v Peterburg, gre stanovat k ravnatelju katoliškega seminarja, kjer čaka, dokler bi se mogel pokazati ministru notranjih zadev, grofu Tolstemu, kaker mu je bilo rečeno. Ali grof Tolsti (Tolstoj) je prelomil zvestobo svetemu očetu papežu popa-čivši pogodbo, ki se je nedavno sklenila ž njimi — kaj bi ga bilo moglo pripraviti k temu, da bi bil deržal besedo škofu ? Nekega dne, ob enajstih dopoldne, se prikaže knez Kantakuzen z enim činovnikom in dvema žandarma v grajanski obleki v stanovanje ravnateljevo ter popraša po škofu. In ko ta pride, mu bere knez: „Njega veličanstvo cesar Vas je po mojem preponižnem nasvetu odstavil od uprave škofije viljenske ter Vam odločil za prebivanje mesto Jaroslav. Čast mi je to najvišjo voljo Vam naznanjati, da ste ji pokorni. Minister notranjih zadev, grof Tol-sti“. — Ko je bilo prebrano to v resnici sramotno pismo, je škof oporekal sè vso odločnostjo. Knez pa se je vmeknil, pustivši straže, ki so napovedale škofu, da ima odpotovati v dvejuli urah.
— 59 —
V resnici je škof Grinjevecki v tem času stopil na vlak, ki ga je imel peljati v pregnanstvo. En žandarm ga je spremljal.—
Zahvala za vslišano molitev.
Iz Remšnika, 14. dec. 1884.
Tat je prišel neko noč meseca decembra v hram pri H. in je vso prazniško obleko dveh sester I. in R. s črevljiči vred, 37 gld. vrednosti, odnesel. Kot tretjerednici, ki ste toliko vslišanih prošenj v „Cvetju“ brali, se v molitvi tudi k sv. Antonu obernete in eni pride na misel, ako se obleka nazaj dobi, da se mora v Cvetju razglasiti. Čudo! čez nekaj dni najdejo vso obleko in črevlji-če pri križu blizu doma podverženo. Priserčno hvalo izrekajo torej Bogu in sv. Antonu.
I. K.
Od Sv. Petra blizu Maribora, 16. grudna 1884.
Jaz sem hudo zbolela, tako da sem mislila, da moram vmre-ti. In ta bolezen se je v neketerih dneh tako pomnožila, posebno eno jutro mi je tako hudo bilo, da sem britko jokala in sem mislila, da pred vmerjem ko dočakam, da me sè svetimi zakramenti previdijo in za smert pripravijo. Ker sem pa že na prošnjo svetega Antona večkrat vslišana bila, se tudi zdaj obernem na Marijo in svetega Antona in prav milo prosim, da saj brez svetih zakramentov ne bi vmerla, in res, hvala Bogu, da sem vslišana bila in tudi bolezen je nekoliko ponehala. Ali čez nekatere dni se je k tej bolezni še druga, bolj nevarna pridružila, v keteri so rekli, da če se ji v kratkem nasproti ne pride, da moram vmreti. Tedaj porabim vsa zdravila, katera so mi svetovali, in ko vzamem zadaje, ga posebno priporočim Mariji in svetemu Antonu. In ko se začne drugi den Marijinega praznika, takrat so pokazale zdravila 8 voj o moč. Marija je pomagala; moja prošnja in molitve veliko drugih, katerim sem se priporočila, so bile vslišane. Ker pa sem obljubila, da hočem to v „Cvetju“ naznaniti, izpolnim to svojo obljubo. Bogu bodi sto in tisočkrat hvala in zahvala za ljubo zdravje. Ljubi bravec, ne obupaj nigdar, če si bolen. Marija je zares zdravje bolnikov, sveti Anton pa je velik pomočnik v nadlogah našega življenja; le radi se njemu priporočujmo !	J. K.
— GO —
Iz Lokovca, dne 19. decembra 1884.
Ko sem v „Cvetju“ bral o čudežih svetega Antona in svetega Frančiška, se tudi v meni ljubezen ogreje, da sem začel po njih prositi Boga za več darov in milosti. Mej temi razglašam samo eno Od mladosti ali od pastirskega stanu sem imel navadno bolezen, namreč bod. Ta bolezen me je močno nadlegovala. Ako sem zjutro dolgo bil tešč, ali če sem pretežko delal, pa me je za čelo bosti na desni strani spod reber. Preteklega meseca, namreč 28. novembra grem v kovačijo kovat cveke še prav zgodaj in tam delam dolgo zjutro tešč. Kadar pa pokosim, me začne bosti zopet. Delam težko in potem me martra še ta bolezen. Tedaj povzdignem roke in prosim svetega Jožefa, svetega Antona in svetega Frančiška, da naj mi odvzamejo to bolezen. In hvala Bogu, da res od tistega dne ne čutim več te grozne bolezni. Upam tedaj, da je moja prošnja vslišana.
J. Š.
Od 8v. Miklavža pri Luto merskih Goricah.
Nam je eno živinče zbetežilo. Opoldan je še jelo, zvečer pa ni hotelo ničesar vzeti; pa tudi v njega nismo mogli ničesar vliti, ker je tako terdno zobe vkup deržalo, da mu jih nismo mogli na-razeu spraviti. Posebno mati so bili žalostni zarad tega. Jaz pa sem jim rekla, da naj se z velikim zaupanjem in z molitvijo ober-nemo do svetega Antona Padovanskega ; ker je že tolikim pomagal, tudi nas zapustil ne bo, ako je Božja volja. Jaz pa sem šla na samoten kraj v svojo hišico, sem pokleknila in nekoliko očenašev zmolila na čast sv. Antonu, sv. Frančišku in k naši ljubi Gospe presvetega serca s to obljubo, da, ako nam to živinče ozdravi, da hočem to po „Cvetju“ razglasiti. — Tudi po noči, ko sem se zbudila, sem prosila svetnika, naj nam pomaga. Komaj sem dneva pričakovala. Ko se zdani, grem nekoliko sè strahom gledat, ali je še živo. Pa mislila sem si zdaj še le : „0 sveti Anton, ti mi moreš pokazati, ali je vslišana moja prošnja". Kako se začudim, ko dveri odprem, kako je naenkrat vstalo ! In ko mu jesti ponudim, je na enkrat začelo jesti. Jaz pa sem z veseljem hitela k slarišem: „Hvala Bogu! je že dobro14. Zdaj pa svojo obljubo spolnjujem v zahvalo Bogu, na čast naši ljubi Gospej, svetemu Antonu in svetemu Frančišku, ter opominjam vse bralce, da naj se radi zatekajo se zaupanjem k tem mogočnim priprošnjikom.
U. H. tretjerednica.
61 —
Iz Slivnice pri Mariboru.
Mojo ženo so veliko krat zobje boleli. Eno noč so jo boleri vsi. Njeno veliko tarnjanje me je iz spanja zbudilo. Hitro jo poprasam : „Kaj pa ti je?“ in že mi skoro ni mogla odgovoriti. Samo toliko, da mi reče: „Vsi zobje me tako bolijo, da mi ni za obstati.“ In jaz sem ii rekel: „Kaj nama je tedaj za storiti? Veš kaj, svetega. Antona podobico hočeva gori navezati.“ V temni noči okolu polu ene ure letim v cirkev po podobico svetega Antona. Ko sem ji podobico naproti nesel, jej je že boljše prihajalo. Ona 'zame podobico v roke, jo poljubi, potem sva jo na lice navezala in je bilo v kratkem, kakor bi pihnil, celo boljše. Od tisto dobe je niso več boleli zobje.
Enkrat se mi je primerilo, da sem enemu imenitnemu gospodu eno reč prodal. V tem sem se pa prenaglil, kir se nisva dobro pogovorila, in sem si bil močno v strahejh, da ne bi tega častitega gospoda razžalil. Poprašujem za svet enega pa drugega gospoda. Eni so me potolažili, drugi pa zastrašili. V tej zadregi se obernem do angela varilia in do svetega Antona: „Pomagajta mi vidva, da se to brez vse zamere izide.“ Nato mi pa pride na misel, naj napravim en listek na tistega gospoda, noter v tisti listek pa denem podobico svetega Antona, in tako sem celo njemu izročil, naj vse to on poravna. In v kratkem je bilo vse porav-nano. Tisti gospod so mi sami rekli smehljaje : „Kar si me ti razžalil, je podobica svetega Antona popravila".
Zopet, sem bil v eni telesni potrebi in sem iskal pomoči pri Posvetnih gospodih, ali niso mi mogli pomagati. Tudi v tej stiski 8®m se na svetega Antona obernil m mi je bilo hitro na drugi Oačin polajsano.	p. M. cerkvenih.
V dušnih in telesnih potrebah sem se svetemu Antonu priporočala in vselej sem bila vslišana, za kar sem prosila. Enkrat sem imela na nogi veliko rano in me je zelo bolela. Mislila sem, ne bo več boljše. Priporočila pa sem se Mariji na Ptujski gori m svetemu Antonu, in v kratkem mi je bilo boljši. Zopet me je Po glavi tako močno tergalo, da sem celo oglušila ; čula nisem več jjonov milega glasu, tudi ne skoro nobene besede ; ali na prošnjo arije na Ptujski gori in svetega Antona sem v kratkem ozdra-Ve'a, hvala Bogu in svetemu Antonu ! — Moj namen je bil za leas od „Cvetja" odstopiti, zategadelj kir mi oči že nekoliko opekaj0' da ne vidim tako lehko brati, in sem si mislila: „Saj mi
— 62 —
nič ne pomaga, če ne morem brati11. Ali vest mi tega ni pripustila in mi ni dala miru ; vedno me je notranji glas opominjal : „Hočeš zdaj od vsega dobrega odstopiti ?“ Nisem mogla več mirno moliti. In tako sem se dala zopet v nCvetje11 zapisati in na enkrat sem celo mirna postala. Zdaj pa ne odstopim več, kir sem spoznala, da je to bil glas opominjevanja Marije in svetega Antona, da ne smem odstopiti. Želim torej stanovitna ostali, ako mi bo sveti Anton še toliko pomagal, da vsako leto 70 kr. vkupaj spravim. Naj bo vse v čast Mariji, svetemu Frančišku in svetemu Antonu, v zahvalo za prejete dobrote dušne in telesne.
Neža K.
Iz Vranskega:
Bila sem v neki hudi sili. Kar mi pride na misel, da sem brala v „Cvetju“, kolikerim je že sveti Anton pomagal. Zatekla sem se tudi jaz polna zaupanja k Naši ljubi Gospej, svetemu Antonu in svetemu Jožefu, in res, hvala Bogu ! kmalu sem bila vsli-šana, za kar se po obljubi priserčno zahvaljujem in v „Cvetju“ v v slavo in čast N. L. G., sv. Antona in sv. Jožefa naznanjam pri-poročevaje se še v prihodno priprošnjo.	Mica L.
Iz Žirovske fare na Kranjskem.
Bila sem hudo bolna. Nisem imela več upanja, da ozdravim. Začela sem opravljati devetdnevnico v čast sv. Antonu, in res, hvala Bogu in sv. Antonu! moja molitev ni bila zastonj, kmalu sem popolnoma ozdravela. Zdaj pa to razglašam v „Cvetji“ v zahvalo ljubemu svetemu Antonu.	A. M. tretjerednica.
Iz Trebanjske fare.
Bila sem bolna več let na čuden način. Po več tjednov nisem bila za nobeno delo in nobena jed mi ni dišala. Žalostna sem bila svojega stanja, to tem bolj, ker so zdravniki sami obupali nad menoj. — Brala sem pa v „Qvetji“ o čudodelniku svetem Antonu. To dà tudi meni pogum. Začnem opravljati devetdnev-nice, se priporočim v ta namen tudi svojim tovarišicam, dam za eno sveto mašo na čast sv. Antonu — in glejte ! moja bolezen je zginila; zopet sem za delo in jed mi zopet diši. — Obljubila sem bila, če bom vslišana, to tudi v „Cvetju“ naznaniti, kar slabotno zdaj storim klicaje: Tisočkrat bodi zahvaljen ljubi Bog in njegov veliki svetnik Anton Padovanrki!	M. S.
Iz Komende na Gorenjskem 22. jan. 1885.
Preteklo leto sem imela skozi 4 mesece silne bolečine v per-
— 63 —
sili. Rabila sem razna zdravila, toda brez vspeha. Naposled, ker sem v „Cvetju“ brala, da je Bog vže mnogim pomagal na priprošnjo svetega Antona Padovanskega, obernem se tudi jaz polna zaupanja do njega ter molim njemu na čast sleherni dan nekoliko očenašev in res sem zopet ozdravela. Ker sem obljubila vslišanje v ,, Cvetju* razglasiti, bodi s tem hvaležno storjeno.	M. K.
S p tuje ga:
Bila sem v veliki dušni stiski. Začela sem pa opravljati de-vetdnevnico k naši ljubi Gospe presvetega Serca, priporočevala sem se tudi svetemu Jožefu, sv. Frančišku in sv. Antonu in obljubila, da hočem v „Cvetju“ naznaniti, ako bom vslišana in rešena. Iu vslišana sem bila prav kmalu, v začetku devetdnevnice. Tisočkrat hvala Mariji in svetnikom, ki sem jih prosila, za tako hitro pomoč.	T. A.
S Primorskega, 10 svečana 1885.
Družina v veliki časni zadregi se je zaupljivo priporočala Bogu, Materi Božji, svetemu Antonu Padovanskemu in drugim svetnikom, in jaz sem obljubil, da hočem k časti božji in svetega Antona po „Cvetju“ razglasiti, ato bomo vslišani. Iu zares, komaj dva dni po moji obljubi nam je bilo zdatno pomagano, kar tukaj hvaležno razglašam.	•	J. K.
Iz Dobja, 22. svečana 1885.
Dolžnost hvaležnosti me veže po „Cvetju" naznaniti hitro o-sdravljenje ene roke, ketera mi je po vgrizenju ene domače živali fako hudo otekla, da sem se najhujšega bala. Zatečem se torej k Dariji Devici, svetemu Frančišku in svetemu Antonu v zaupljivi Molitvi in z obljubo v „Cvetju“ naznaniti, in nato mi je roka kmalu ozdravela. Hvala Bogu, Mariji, svetemu Frančišku in svetemu Antonu!	J. G. tretjerednica.
S Koroškega:
Bila sem leta 1884 v veliki stiski in ni mi bilo pomoči od Nobene strani upati. V tej veliki stiski sem se z zaupanjem oberala do svetega Antona Padovanskega in sem opravljala devetdnev-110 pobožnost. Mislila sem, če je h božji časti in mojmu dušnemu ?veličanju, mi bo Bog na priprošnjo svetega Antona pomagal iz te 8fiske, in glejte, naenkrat po tej pobožnosti je prišla pomoč po ^pričakovanem potu. Jaz sem bila neizrečeno vesela iu hvalim žetega Antona za tako čudovito pomoč.
In enkrat sem bila prav zelo bolna. V glavi se mi je prav
— 64 —
huda bolečina naredila, tako da sem bila nekaj dni že skoraj brez pameti. Nič mi ni pomagalo. Zdaj se zatečem v molitvi k Mariji Devici, k svetemu Jožefu in svetemu Antonu in naenkrat je bila pomoč, v 2 urah sem bila zdrava.
Dvakrat sem zgubila neko reč, ki mi je bila prav ljuba. Trikrat sem zastonj iskala, potem pa sem zdihnila prav iz serca : „0 sveti Anton, ti mi pa lahko prineseš to reč nazaj. “ In res, drugi dan je bila stvar doma na pripravnem kraju. Zato izrekam naj-priserčnišo zahvalo Mariji Devici, svetemu Jožefu in svetemu Antonu.	H. Kr.
Od raznih drugih krajev so nam došle še mnoge zahvale, zlasti iz Ljubljane, iz Marburga, od Kobarida, iz Središča, iz Slivnice itd.
——fr—
Priporočilo.
V pobožno molitev se priporočajo:
Č. P. Anastazij Ramovš f 28. svečana v Nazaretu na Štajerskem.
Tretjeredniea skupščine v Zagrebu Jožefa Marija Najdeš f 18. julija 1884.
Neki duhovnik za zdravje oči; ravno tako neki drugi duhovnik
Neki mladenič redovnik, ki ima biti posvečen za mašnikai da bi mu Bog dal ljubo zdravje in kar je treba, da bo mogel dol* žnosti svojega stanu dobro opravljati.
Neka bolnica, ki ima vže kakih 20 let kerč v želodcu.
Neka pobožna deklica, ki je pa bolna na tem, da prihaj® ob zdravo pamet.
Neki mladenič, da bi mu bil v zveličanje stan, v ketereg® ima vstopiti.
Bolna mati za ljubo zdravje k časti Naše ljube Gospe pr®' svetega Serca ; ravno tako sin za srečno zadnjo uro in milostljiv® sodbo; družina za vse dušne in telesne potrebe k časti Naše ljub® Gospe presvetega Serca, sv. Frančiška in sv. Ant ona Padovanskeg®'