


KAZALO VSEBINE
BESEDA AVTORJA .................................................................................... 5
UVOD.............................................................................................................. 7
I. POGLAVJE:
Ustanovitev osvobodilne fronte, okrožnega, mestnega in rajonskih
odborov OF v Ljubljani in okolici ................................................................. 9
Sklep I. poglavja .............................................................................................. 32
II. POGLAVJE: 
Ustanavljanje in delovanje matičnih in tovarniških odborov
Osvobodilne fronte ......................................................................................... 33
Sklep II. poglavja............................................................................................. 60
III. POGLAVJE:
Osvobodilna fronta v Ljubljani in okolici od obžičenja mesta
do božičnih racij (februar - december 1942)................................................ 63
Sklep III. poglavja .......................................................................................... 89
IV. POGLAVJE:
Najpomembnejši problemi narodnoosvobodilnega gibanja
v Ljubljani do italijanske kapitulacije v letu 1943 ........................................ 91
A. Vodenje in delovanja ljubljanske organizacije
narodnoosvobodilnega gibanja ter prizadevanja
za vključitev sredine v OF .............................................................................. 91
B. Oris delovanja nekaterih množičnih organizacij
in povezava le-teh z mestnim vodstvom OF in KPS..................................... 104
C. Najpomembnejši vdori vorganizacijo
narodnoosvobodilnega gibanja...................................................................... 108
s
D. Demonstracije............................................................................................ 111
E. Uresničevanje dolomitske izjave v Ljubljani............................................ 116
F. Nekateri primeri življenja v ilegali............................................................ 126
3
Sklep IV. poglavja...........................................................................................
SKLEPNE UGOTOVITVE..........................................................................
ORIS VIROV IN LITERATURE...............................................................
OPOMBE ........................................................................................................
DODATEK ....................................................................................................
KAZALO OSEB.............................................................................................
128
131
137
141
163
187
4
BESEDA AVTORJA
O Osvobodilni fronti slovenskega naroda je bilo napisanih že mnogo člankov in 
razprav, kar je pripomoglo, da sem se pri orisu ljubljanske organizacije v času 
italijanske okupacije lahko osredotočil še na nova, neobdelana vprašanja, predvsem 
odnosov med ustanovnimi skupinami, takoimenovano sredino in posamezniki v 
različnih vodstvih, udejanjanja Dolomitske izjave v mestu in s tem dokončnega 
prevzema večine vodstvenih funkcij s strani KPS ter podrobne organiziranosti. Zad­
nje je razvidno iz doslej še neuporabljenega arhivskega gradiva borčevskih organiza­
cij in nekaterih naših osrednjih arhivskih in muzejskih ustanov. To delo je nastalo 
leta 1990 kot magistrska naloga in je bila branjena na oddelku za zgodovino lju­
bljanske fdozofske fakultete. Pri pripravi te publikacije sem upošteval še nove izdaje 
virov in literature, ki vključujejo to problematiko, predvsem dnevnik dr. Maksa 
Šnuderla za štajerske begunce, "dosje" o inž. Janku Mačkovšku, ki se je s svojo 
skupino, Mlado napredno stranko celo pogajal o vstopu v OF in zapise dr. Cirila 
Zebota, nasprotnika OF, ki še podrobneje osvetljujejo medvojno dogajanje v Lju­
bljani. To bo omogočilo tudi lažjo umestitev in razumevanje OF v določenem pre­
lomnem zgodovinskem obdobju, ko je OF v mestu in okolici nastopala le kot ena 
izmed političnih organizacij, s svojimi privrženci in nasprotniki, vpeta v slovensko 
vojno dogajanje. Kolikor je sploh mogoče sem hotel biti pri svojem pisanju objekti­
ven. Zato sem upošteval kar najširšo paleto dokumentov in podatkov in sem se, 
razen v zaključkih vzdrževal komentarjev. Vsekakor pa sem z izborom dokumentov 
in citatov poizkusil uravnoteženo zaobjeti vso tovrstno problematiko, vendar le v 
toliko, kolikor zadeva OF v mestu in okolici kot celoto in nakazati tudi povezave z 
drugimi organizacijami in posamezniki. Tak prikaz bi lahko služil tudi za lažje 
razumevanje, primerjanje in dopolnjevanje drugih segmentov pri proučevanju ta­
kratnega ljubljanskega in slovenskega političnega dogajanja.
Na tem mestu se zahvaljujem mentorjem, predvsem dr. Tonetu Ferencu, dr. Miro­
slavu Stiplovšku, dr. Dušanu Nečaku in dr. Bojanu Godeši za oceno knjige ter vsem 
drugim, ki so pomagali pri izidu knjige, predvsem Arhivu Republike Slovenije.
Lojz Tršan
5

UVOD
Ljubljana je bila pred napadom na Kraljevino Jugoslavijo aprila 1941 vodilno slo­
vensko mesto tudi v političnem pogledu. Tu so bila vodstva vseh pomembnih poli­
tičnih strank, sindikalnih organizacij in gibanj, pa tudi ljubljanska organizacija 
ilegalne Komunistične partije Slovenije (KPS) je bila v mestu in zlasti v okolici 
številčnejša kot drugje na Slovenskem. Do prvega tesnejšega povezovanja med poli­
tičnimi skupinami, ki so po okupaciji ustanovile Protiimperialistično, kasneje prei­
menovano v Osvobodilno frotno slovenskega naroda, je prišlo ob ustanavljanju 
Društva prijateljev Sovjetske zveze. Predstavniki KPS so najprej navezali stike s 
posameznimi kulturniki, z nekdanjim ljubljanskim županom Ivanom Hribarjem in 
inž. Črtomirom Nagodetom, ki je postal tudi tajnik društva ter krščanskimi sociali­
sti, s skupinami okrog dr. Aleša Stanovnika in Edvarda Kocbeka in krščansko 
socialistično sindikalno organizacijo, Jugoslovansko strokovno zvezo, katere tajnik 
je bil Tone Fajfar, predsednik pa Srečko Žumer. Krščanski socialisti so po pretrgan­
ju stikov s strani KPS poiskali zvezo z njimi na lastno pobudo. Za to so se odločili 
na tajnem sestanku v Laškem junija 1940, z namenom, da bodo skupaj s KPS 
sodelovali pri obrambi domovine pred naraščajočo močjo italijanskega fašizma in 
nemškega nacizma. Z vodstvom levega krila sokola, ki je nastalo po razcepu v 
organizaciji pa je KPS navezala stike konec decembra 1940, najprej s Francetom 
Lubejem, zatem pa še z drugimi.
Torej kasnejša ustanovitev Protiimperialistične fronte ni bila nenadejano dejanje, 
pač pa zavestna odločitev vseh treh njenih najpomembnejših političnih skupin, da 
bodo sodelovale in udejanjale obrambne, osvobodilne kot tudi socialne teženje v 
delu slovenskega naroda.
V raziskavi sem si postavil nalogo, da skušam rekonstruirati organizacijsko mrežo 
OF v mestu in okolici do ravni rajonskih odborov, njihovo kadrovsko sestavo, 
prostorsko razmejitev rajonov in s tem obeh okrožij, pa tudi spreminjanje organiza­
cije, prostorsko in kadrovsko. Vse to sem povezal z dejavnostjo "sestrskih organiza­
cij", Ljudske pomoči (LP), Narodne zaščite (NZ), Delavske enotnosti (DE) in 
Mladinske OF, ki se je kasneje preimenovala v Zvezo slovenske mladine (ZSM) kot 
tudi specialnih partijskih sektorjev, vamostno-obveščevalne službe OF (VOS OF) in 
centralne tehnike KPS, vendar le toliko, kolikor so bile v neposredni povezavi z OF 
in nasprotno. Posebej sem poudaril ustanavljanje okrožnega in rajonskih odborov 
OF ter kasneje poverjeništva izvršnega odbora OF in poverjeništva centralnega ko­
7
miteja KPS za Ljubljano, začetke povezovanja aktivistov temeljnih in drugih skupin 
v OF tudi na terenu in v matičnih ter tovarniških odborih OF, ki so največ pripomo­
gli k začetni množičnosti organizacije. Nadalje obravnavam odnose med vodstvi in 
aktivisti temeljnih skupin do Dolomitske izjave, njeno izvajanje v mestu, dejavnosti 
za širitev "baze" OF, vpliv italijanskega terorja ter dejavnosti domačih nasprotnikov, 
ki so jih nekateri imenovali tudi bela garda, na razvoj OF do kapitulacije Italije. 
Zaradi preglednosti sem raziskavo razdelil na štiri poglavja. Izhodišča za časovno 
razmejitev so mi bila ustanovitev Protiimperialistične fronte, obžičenje mesta z 
začetkom množičnih italijanskih represalij in drugačno organiziranostjo OF ter 
božične racije konec leta 1942, ki so jih izvedli Italijani s pomočjo nasprotnikov OF 
iz slovenskih vrst in premagovanje posledic racij, kar se je izteklo v nov "polet" OF, 
ki je trajal do kapitulacije Italije.
8
I. POGLAVJE
USTANOVITEV OSVOBODILNE FRONTE, 
OKROŽNEGA, MESTNEGA IN RAJONSKIH 
ODBOROV OF V LJUBLJANI IN OKOLICI
V Ljubljani je bil 26. aprila 1941 ustanovni sestanek Protiimperialistične fronte 
slovenskega naroda, ki so se ga udeležili predstavniki štirih skupin. Komuni­
stično partijo Slovenije, na kratko KPS so zastopali Boris Kidrič, dr. Aleš Bebler 
in Boris Ziherl, krščanske socialiste Tone Fajfar, sokole dr. Jože Rus ter kultur­
nike Josip Vidmar, dr. France Šturm in dr. Ferdo Kozak (op. 1).
Po napadu Nemčije in njenih zaveznic na Sovjetsko zvezo so 22. junija 1941 na 
sestanku centralnega komiteja KPS spremenili ime organizacije oziroma giban­
ja, kot so ga tudi imenovali, v Osvobodilno fronto slovenskega naroda ali na 
kratko OF, kar so zatem potrdila vodstva omenjenih skupin. Poleg komunistov 
so tudi sokoli in krščanski socialisti imenovali svojega člana v glavno poveljstvo 
slovenskih partizanskih čet. V letu 1941 se je skupinam, ki so imele svoje pred­
stavnike na ustanovnem sestanku pridružilo še več kot 15 drugih, ki so imele od 
vključitve dalje svojega predstavnika v vrhovnem plenumu OF, najvišjem poli­
tičnem predstavništvu, kjer so sprejemali in potrjevali odločitve, ki so dolgo­
ročneje usmerjale delovanje organizacije.
Na prvem zasedanju plenuma 15. junija 1941 so se skupine, katerih predstavniki 
so bili na ustanovnem sestanku, razglasile za temeljne ali ustanovne. Iz njihovih 
predstavnikov pa so sestavili ožje vodstvo, ki se je na drugem zasedanju plenu­
ma OF 28. julija istega leta preimenovalo v delovni ali izvršni odbor OF, plenum 
pa v vrhovni plenum OF. Na tretjem zasedanju, 16 septembra 1941, se je vrhovni 
plenum razglasil za Slovenski narodnoosvobodilni odbor, za vrhovnega pred­
stavnika slovenskega naroda. OF je bila do podpisa Dolomitske izjave konec 
februarja 1943 bojna zveza ali koalicija skupin, ki jih je družil skupen program; 
ta je nastajal od ustanovitve dalje in se dopolnjeval ob kasnejših razgovorih s 
skupinami, dokler ga ni dokončno oblikovanega v sedmih točkah sprejel vrhovni 
plenum OF na svojem četrtem zasedanju 1. novembra 1941, nakar je izvršni 
odbor na svoji seji 21. decembra istega leta sprejel še osmo in deveto točko.
Program Protiimperialistične fronte so gradili iz upanja in prepričanja v zmago 
nad imperializmom, v začetku tako nad nemškim in italijanskim kot nad an­
gleškim in ameriškim, od katerih so zadnjima dvema očitali, da sta za svoje 
koristi žrtvovali majhne države. To so pojasnjevali s tem, da bi izločili iz Protiim­
perialistične fronte vsakega tujega agenta, ki bi hotel "v pravični osvobodilni boj 
podtakniti kukavičje jajce in vpreči v angleški imperialistični voz ljudske
9
množice, boreče se za veliko stvar svoje narodne in socialne osvoboditve". Tako 
gledanje na nasprotnice držav, ki so imele razdeljeno slovensko ozemlje, je te­
meljilo na predvojnih analizah Komunistične partije Jugoslavije, vendar jih slo­
venski komunisti in z njimi vodstvo Protiimperialistične fronte tudi po okupaciji 
niso opustili. Za tretjega krivca so imeli domačo kapitalistično gospodo, saj naj 
bi ta zakrivila propad Jugoslavije. Vse so stavili na Sovjetsko zvezo, ki so jo 
imenovali "up delovnega človeštva in zatiranim narodom vzor nacionalne svobo­
de, enakopravnosti in pravičnosti", in na boj mednarodnega proletariata, delov­
nega ljudstva ter narodov vsega sveta. Nenazadnje so poudarili, da je prevzel 
osvobodilno voljo slovenskega naroda slovenski proletariat, ki naj bi združil vse 
pozitivne sile slovenskega naroda, hkrati pa terjali obračun in prelom z izdajal­
skim meščanskim vodstvom, tako s tistim, ki je ostal doma, kot drugim iz Londo­
na, ki je obljubljal, da bodo osvobodili Slovence "angleški imperialisti", s čemer 
naj bi bila povezana ohranitev kapitalizma. Glasilo Protiimperialistične fronte 
Slovenski poročevalec, ki je začelo izhajati maja 1941 je zatrjevalo, da ga bodo 
osvobodile lastne sile, oprte na protiimperialistični boj delovnega ljudstva vsega 
sveta.
To glasilo je pozivalo v boj, svobodo pa naj bi pridobili iz "porajajoče krize 
imperializma" in je do junija 1941 poročalo o okupatorskem nasilju in neobo­
roženem odporu, to je o stavkah, mezdnih gibanjih in podobnem. Zato so v 
članku z naslovom Gesla našega osvobodilnega boja, ki je tudi zametek progra­
ma, glavni poudarki na samoodločbi naroda, vštevši pravico do odcepitve in 
združitve z drugimi narodi, njegovi osvoboditvi in združitvi, pa tudi enotnosti 
zasužnjenih narodov Jugoslavije in vsega Balkana v njihovem boju. V četrti točki 
je izražena absolutna pohvala Sovjetski zvezi, ki mimogrede, do takrat še ni bila 
v vojni. Peta je graja vseh imperializmov, šesta napoveduje boj proti "lastni" 
kapitalistični gospodi, sedma pa napoveduje bratstvo in mir med narodi (op.2).
Po napadu Nemčije in njenih zaveznikov na Sovjetsko zvezo pa je postala vojna 
proti tej državi tudi "naša vojna" (op.3).
Po tem dogodku so v Slovenskem poročevalcu prenehali neposredno napadati 
zahodne zaveznike in ugotovili, da je angleški narod "za nadaljevanje vojne. 
Njegove ljudske množice se bodo zoperstavile vsakemu poskusu reakcionarnih 
angleških finančnih krogov, da se danes, ko je Hitler napadel deželo socializma, 
sporazumejo z nemškim imperializmom". Dne 28. junija 1941 je bilo prvič obja­
vljeno ime Osvobodilna fronta slovenskega naroda in dejstvo, da ta organizacija, 
za katero je dala pobudo KPS, postaja "razgibano in živo dejstvo" (op.4), ki seji 
je na "temelju popolne enakopravnosti pridružilo vse, kar čuti odkritosrčno slo­
vensko". OF so julija 1941 imenovali edinega slovenskega predstavnika, ki ima 
"odprta vrata za vsakega zavednega Slovenca, za vsako skupino, ki se želi ude­
leževati osvobodilnega boja proti fašističnim zatiralcem", a hkrati zahtevajo "ne­
dotakljivo enotnost" in njene rušitelje že uvrščajo med izdajalce. OF
10
opredeljujejo kot množično gibanje slovenskih borbenih skupin, ne glede na 
njihovo svetovnonazorsko prepričanje, ki ga vodijo najaktivnejši borci (op.5).
Odnos do Angležev in njihovih zaveznikov do avgusta 1941 še ni bil rešen oziro­
ma ni bil v skladu s partijskimi ideali. Koje Kardelj julija 1941 odšel iz Ljubljane 
na jug, je OF oziroma Kidrič v soglasju z vodstvom pripravil razglas "s preveč 
poudarjeno pohvalo Angležem". Kardelj je njemu poslano besedilo popravil in 
menil, da se take "napake" lahko ponovijo, ker je bila "tam ustanovljena Osvobo­
dilna fronta". Z OF in njenim odnosom do zahodnih zaveznikov pa je bil Kardelj 
zadovoljen šele februarja 1942, koje prejel razglas, ki se je končal z gesli "naj živi 
delavsko kmečka armada, naj živi tovariš Stalin" in iz tega sklepal, da je OF 
postala "v resnici tisto, kar je morala biti".(op.5a)
Ustanovitev Protiimperialistične fronte oziroma OF ni bila neznana tudi predstavni­
kom predvojnih političnih strank, vendar KPS in "njenih zapovrstnih ’front’ niso 
jemali resno". Povsem drugačnega mnenja pa je bil profesor Lambert Ehrlich, 
saj je predlagal, da bi ustanovili enotno narodno vodstvo, vanj pa vključili tudi 
predstavnike KPS, ki so jim že ob ustanovitvi narodnega sveta za Slovenijo 6. 
aprila 1941 ponudili sodelovanje. Vendar je bil Ehrlichov predlog zavrnjen. 
Predstavniki bivših slovenskih oblasti so čakali navodilo od jugoslovanske vlade 
iz Londona. Od dr. Miha Kreka so jih dobili šele jeseni 1941 in nato ustanovili 
podtalni narodni odbor. Takrat pa je po mnenju dr. Cirila Žebota "od komuni­
stov improvizirana in zmanipulirana osvobodilna fronta (OF) že začela nasilno 
izvajati svojo podtalno ’slovensko oblast’", ki naj bi jo namesto nje, po Ehrlicho­
vem predlogu že konec aprila 1941 bil lahko podtalno proglasil in začel uvelja­
vljati demokratični narodni svet za Slovenijo" (op.6).
Nekoliko drugače pa komentira odnos do zahodnih zaveznikov in Sovjetske 
zveze Boris Kraigher, češ da Komunistična partija Slovenije ni nikdar zašla na 
pozicije izenačevanja vojno-hujskaške vloge fašističnega bloka Rim-Berlin z an- 
glofrancoskim in da se ni postavljala v vlogo preprostega zagovornika sovjetske 
zunanje politike in taktike. Hkrati pa meni, da tudi prehod k oboroženemu 
odporu ni bil lahek, čeprav je vrhovni plenum na svoji 2. seji 28. julija 1941 izdal 
odločen poziv za oboroženo vstajo (op.7).
Prvi teden po okupaciji je bila pri centralnem komiteju KPS ustanovljena 
vojaška komisija, katere vodja je bil dr. Aleš Bebler, posamezi člani pa so bili 
zadolženi za sabotažne akcije na železnici, za izdelavo streliva in drugo. Na prvo 
in drugo junijski partijski konferenci 1941 je dr. Bebler govoril o pomembnosti 
vojaškega sektorja in glavnih oblikah dejavnosti na tem področju, o zbiranju 
orožja in drugega vojaškega materiala. Hotel je govoriti tudi o konkretizaciji, pa 
mu je Kardelj naročil, naj zaradi konspiracije to opusti (op.8).
Že pred ustanovnim sestankom OF sta se dr. Rus in Kidrič, ki je tudi sestavil 
teze za omenjeni sestanek dogovorila, da naj bi se najprej izoblikovala enotna 
vsenarodna organizacija, ki naj bi pripravila vse potrebno za kasnejše vojaške 
operacije. Na tem sestanku je bila "formulirana le linija zbiranja orožja, da bi
11
vstajo začeli brž, ko bodo dozorli objektivni pogoji". Sokoli so bili takoj za to. 
Člani kulturniške skupine "v načelu tudi niso omahovali, vendar praktično ofen­
zivni tudi niso bili. Močno pa so spočetka kolebali ljudje katoliškega svetovnega 
nazora. Pod težo argumentov so tudi oni privolili v oborožen boj proti okupator­
ju" (op.9).
Prehod na oborožen boj pa ni bil lahek niti pri komunistih, kajti tudi v vodstvu 
partije so bili ljudje, na primer Franc Leskošek in Miha Marinko, ki so bili proti 
partizanskim akcijam. V njihov uspeh nista verjela, zato sta zagovarjala predv­
sem sabotaže, (op.10).
Da je šlo v prvem obdobju, do napada Nemčije na Sovjetsko zvezo, predvsem za 
organiziranje in utrjevanje organizacije in je bil oborožen boj le načelo, potrjuje 
tudi izjava Toneta Šušteršiča, ki jo je slišal tistega dne na sestanku mestnega 
komiteja partije v okolici Ljubljane, da je šele "sedaj postala parola o zbiranju 
orožja res aktualna... kajti fašizem je napovedal vojno tudi vsem onim, ki simpa­
tizirajo s Sovjetsko zvezo, zlasti pa članom komunizma". Takrat, kakor se spo­
minja, je bila tudi dana direktiva, da morajo vsi vidni člani partije v ilegalo 
(op.ll).
Že avgusta 1941 imenuje Slovenski poročevalec vse tiste, ki so zunaj OF, "suhe 
veje na živem narodovem telesu", za tiste, ki pa so nameravali delovati proti OF 
in njeni enotnosti pa meni, da so se sami izločili iz narodove skupnosti in bodo 
nekoč polagali račune še pred narodom in da je vse, kar je borbenega v narodu, 
združenega v OF. Istega meseca tudi omenja prvo skupino, kije pozivala na boj 
proti KPS, "dobro vedoč, da so komunisti doslej največ žrtvovali v osvobodilni 
fronti. Kdor se danes bori proti komunistični partiji ta je na isti postojanki, 
kakor so nemški in italijanski zatiralci, ta je sovražnik in izdajalec lastnega naro­
da" (op.12).
Poudarjena je bila narodna disciplina in zavzetost za enotnost in lojalnost "doslej 
nasprotujočih si političnih skupin" (op.13).
Ni bilo naključje, da je bil ustanovni sestanek prav v Ljubljani. V tem največjem 
slovenskem mestu so prebivali udeleženci, vse ustanovne skupne so imele dovolj 
članstva oziroma aktivistov, da so začele širiti organizacijo, ki je imela že ob 
nastanku namen, da preraste v vsenarodno gibanje Slovencev proti okupatorju. 
Tako je Kidrič že kmalu ugotovil, da postaja mesto z okolico najpomembnejši 
dejavnik OF v Sloveniji. V mestu je bilo tudi največ razgovorov o vključevanju 
patriotsko čutečih skupin in posameznikov v OF, ki so jih organizirali in vodili 
člani vodstva OF, prav tako kot z aktivisti svojih skupin. Pri tej dejavnosti je bil 
najbolj prizadeven prav Kidrič, ki je vzdrževal zveze z večino skupin v OF. 
Ustanovne skupine so imela svoja vodstva že pred okupacijo, razen kulturnikov, 
ki so ga ustvarili naknadno (op. 14).
Širše sokolsko vodstvo petnajstih so sestavljali izključeni člani iz tako imenova­
nega predvojnega taborskega procesa in dr. Rus, čeprav ni bil član sokola na
12
Taboru. Ti so potem izbrali ožje vodstvo, v katerem sta bila poleg dr. Rusa še 
Franjo Lubej in Zoran Polič (op. 15).
V vodstvu krščanskosocialistične skupine so bili člani iz vrst Jugoslovanske stro­
kovne zveze, sindikalne organizacije krščanskih delavcev in uslužbencev, Tone 
Toman, Stane Kovač in Tone Fajfar ter člani iz vrst katoliških intelektualcev, ki 
so z njimi sodelovali, med njimi dr. Aleš Stanovnik, Edvard Kocbek, Jože Zem­
ljak in dr. Marijan Brecelj. Člani vodstva so bili najvidnejši predstavniki krščan­
sko socialistične skupine oz. gibanja, kot so se sami imenovali in niso bili 
izvoljeni, ker v takratnih razmerah niso mogli upoštevati "izbornega principa" 
(op.16).
Tudi Srečka Žumra, predsednika sindikalne krščansko socialistične organizacije 
Jugoslovanske strokovne zveze je s Kidričem povezal Kovač. Aprila 1941 so 
imeli sestanek, na katerem je bil še tajnik organizacije Fajfar. Na binkoštno 
nedeljo leta 1941, nekaj več kot teden dni po začetku okupacije, so na sestanku 
za Bežigradom določili nove smernice organizacije, ki je v celoti vstopila v OF 
(op.17).
S sklepi ustanovnega sestanka OF so vodilni sokoli seznanili svoje članstvo naj­
prej v svoji ljubljanski organizacijski enoti, ljubljanski župi, člane nekdanjega 
župnega vodstva, razen ing. Ladislava Bevca, dr. Vladimirja Borštnika in Rudol­
fa Žitnika, za katere so "vnaprej vedeli", da ne bodo pristali na sklepe ustanovne­
ga sestanka OF. "Nihče od članov župne uprave sklepov ni odklonil in vsi so se 
strinjali vsaj z dvema bistvenima točkama: a) z enotno vsenarodno organizacijo 
in b) z pripravo oboroženega odpora proti okupatorju... Potem smo imeli indivi­
dualne razgovore z drugimi vodilnimi ljudmi in tudi s člani v ljubljanskih sokol­
skih društvih. Na ta način smo pravzaprav izvedli referendum, ki je zajel skoraj 
vse ljudi v ljubljanski župi in tudi dobršen del članstva. Primeri, ko so posamez­
niki zavrnili sklepe, so bili redki... Referendum v ljubljanski župi je bil opravljen 
nekako v prvih dveh mesecih in s tem je bila ljubljanska župa vključena v OF" 
(op.18).
Polič in Franjo Lubej sta s pomočju Jelice Vazzaz in dr. Ivka Pustiška navezala 
stik z načelnikom župe Lojzetom Vrhovcem, ki je po kapitulaciji jugoslovanske 
vojske kot rezervni kapetan uvidel pravilnost ravnanja izključenih sokolov in se 
jim je pridružil. Prek njega so za sodelovanje pridobili tudi župnega starosto dr. 
Viktorja Murnika (op.19).
Za razmere ilegalne dejavnosti je bila najbolje organizirana KPS, z najvišjim 
vodstvom, s centralnim komitejem, ki je za posamezna območja ustanavljal 
okrožne komiteje. Eden od njih je bil tudi za Ljubljano s širšo okolico, kjer je 
bilo ob začetku vojne okoli 250 do 350 ali petina vsega članstva v takratni 
Sloveniji. Kjer je bilo več organizacijskih enot ali celic, so okrožna vodstva usta­
navljala tudi rajonske komiteje, ki so vodili dejavnost članstva na manjših delih 
okrožja. Pred vojno so bili na ljubljanskem območju trije rajonski komiteji: Pol­
je, Tacen-Šentvid in Ježica-Črnuče. Sredi maja 1941 so ustanovili še rajonska
13
komiteja Moste in Šiška-Bežigrad, ki so ga po 22. juniju razdelili na dva rajona: 
Šiško in Bežigrad. Istega dne so ustanovili še rajonski komite Vič. Sredi leta 
1941 je bil ustanovljen tudi mestni komite, kije vodil dejavnost v središču mesta. 
Konec julija ali v avgustu so ustanovili rajon Trnovo, septembra pa Barje, tega 
so ga imenovali tudi rajon Rudnik-Galjevica. Ljubljansko partijsko organizacijo 
je vodil od deset do štirinajst članski komite, izvoljen na konferenci leta 1940 v 
Borovnici. Sekretar je bil Tone Dolinšek, razen takrat, ko je odšel med prosto­
voljce in ga je zamenjala Zdenka Kidrič. Maja 1941 so predvojni okrožni komite 
zmanjšali na štiri člane. Boris Kraigher je postal sekretar, Kidrič pa je v komiteju 
odgovarjal za OF, dokler ga ni čez mesec dni nadomestil Vladimir Krivic. Poleti 
1941 so na južnem delu okrožja izdvojili dve novi okrožji, Grosupeljsko in No­
tranjsko in s tem zmanjšali obseg ljubljanskega okrožja (op.20).
Zaradi boljšega razumevanja kasnejših procesov v mestu je treba vsaj opredeliti 
vstop skupin in njihovih predstavnikov v OF, ker se je to, pa tudi nekatere 
izključitve, dogajalo večinoma v Ljubljani. S Kidričem se je preko dr. Rusa 
povezal Zoran Polič, kije vodil razgovore tudi s skupinami zunaj sokolske orga­
nizacije, predvsem z oficirji, mlado jugoslovansko nacionalno stranko, neodvisno 
levico, skupino Borisa Trampuša-Čoša, kot sojo tudi imenovali, ter s predstavni­
kom nekdanje banske uprave dr. Miroslavom Senekovičem, s katerim je stopil v 
stik preko sina, ki je bil njegov sošolec. S predstavnikom' oficirske skupine Pa­
vlom Vošnarjem ni imel uspeha in po tretjem pogovoru ga je Kidrič opozoril, da 
je sestajanje z njim lahko nevarno, ker je Vošnar mihailovičevec in bi ga lahko 
izdal. Hkrati pa mu je tudi povedal, da je od obveščevalne službe dobil podatke, 
da naj se zaradi varnosti ne druži z nekom, ki ima stike z Vošnarjem. Vendar je 
bil to na Kidričevo srečo le Polič (op.21).
S Čoševo skupino je imel razgovor tudi dr. Rus. To so ustanovili po okupaciji in 
vanjo vključili tiste, "ki se v prejšnji Jugoslaviji niso kompromitirali in so načelno 
priznali program in avantgardno vlogo KPS v borbi proti okupatorju". V skupino 
so vključili tudi Tineta Žagarja, za katerega so vedeli, da je član partije, ga 
seznanili s svojim programom ter ga naprosili naj o delu skupine poroča vodstvu. 
Nato so navezali stike z dr. Rusom, Kidričem in dr. Beblerjem (op.22).
V vodstvu skupine so bili poleg Borisa Trampuša še Ciril Rus, Marijan Jenko in 
Sandi Lah. V začetku se Trampuš in Ciril Rus nista hotela pogovarjali s Ki­
dričem in drugimi komunisti zaradi poprejšnjih sporov na univerzi. Zato so se 
najprej srečevali z dr. Josipom Rusom (op.23).
Toda v začetku julija so se vendarle sešli s Kidričem za Bežigradom in skupina 
se je vključila v OF (op.24).
Dr. Rus je imel razgovore še z Jakom Avšičem in Svetopolkom Božičem, pred­
stavnikoma nekdanjih aktivnih jugoslovanskih oficirjev, od katerih je bil zadnji 
vključen v vrhovni plenum OF, nadalje z Vladom Majhnom, predstavnikom 
učiteljev, z zvezo društev kmečkih fantov in deklet, ki so jo predstavljali Vladi­
mir Kreft, Ivan Kronovšek, Ivan Nemec in dr. Lado Vavpotič, z dr. Maksom
14
Šnuderlom, predstavnikom mariborskih demokratov, z inž. Črtomirom Nagode­
tom in Rudolfom Kobilico, ki sta predstavljala skupino Stara in Nova pravda, ki 
je prav tako nastala po okupaciji in sojo imenovali tudi Nagodetova skupina, ter 
s predstavniki mlade jugoslovanske nacionalne stranke, Božidarjem Borkom, 
inž. Jožetom Rusom, dr. Stojanem Bajičem, dr. Brankom Alujevičem, Andrejem 
Uršičem, dr. Brankom Vrčonom in dr. Marijanom Zajcem. Vse omenjene skupi­
ne s katerimi se je pogovarjal dr. Josip Rus so stopile v OF, razen zadnje. 
(op.25).
Z Jugoslovansko žensko zvezo je imel povezavo Tone Fajfar, in to po navodilih 
OF (op.26).
Dne 21. in 22. avgusta 1941 je bil sestanek med katoličani v OF, ki so jih 
predstavljali Fajfar, Kocbek, Žumer in dr. Stanovnik, ter katoličani, ki niso bili 
vključeni v OF vendar tudi ne nasprotni in so jih kasneje imenovali katoliška 
sredina. Zadnjo so predstavljali dr. Andrej Gosar, dr. Jakob Šolar, dr. Mitja 
Kamušič in dr. Mohar. Sestanek je bil neuspešen, ker se niso vključili v organiza­
cijo (op.27), čeprav sta z razgovori poskušala tudi Kidrič in Vidmar (op.28).
Fajfar in dr. Stanovnik tudi nista prepričala Iva Peršuha iz Vzajemne zavaroval­
nice, da bi svojo skupino, imenovano Slovenski nacionalisti vstopil v OF. Kasne­
je je začel sodelovaliiz nasprotniki OF (op.29).
Vodstvo OF se je pogovarjalo z omenjenimi skupinami in jih vključevalo zaradi 
tega, da bi bila organizacija močnejša.Hkrati pa so hoteli preprečili njihovo 
povezovanje mimo OF ali celo proti njej (op.30).
Tako je bilo do pozne jeseni 1941 vključeno v OF in je imelo predstavnike v 
vrhovnem plenumu Društvo kmečkih fantov in deklet, podmladek Samostojne 
kmečke stranke z Ivanom Nemcem. Ta skupina bila od vseh omenjenih najšte­
vilčnejša in je kasneje kolektivno vstopila v Zvezo komunistične mladine. 
Kmečko-delavsko stranko je v vrhovnem plenumu OF zastopal dr. Vlado Vav­
potič. Tako imenovano ministrsko skupino nekdanjih politikov iz Jugoslovanske 
radikalne zajednice in Jugoslovanske nacionalne stranke sta v vrhovnem plenu­
mu zastopala dr. Drago Marušič, kije zastopal tudi primorske emigrante ter inž. 
Dušan Sernec. Peta skupina je bila Samostojna demokratska stranka z dr. Dar­
kom Černejem in dr. Maksom Šnuderlom, ki je zastopal tudi štajerske begunce. 
Šesta je bila t.i. Stara ljudska stranka z dr. Antonom Brecljem, sedma pa skupina 
slovenskih vojnih dobrovoljcev iz prve svetovne vojne, ki so bili na strani Antan­
te, z Josipom Jerasom. Skupino aktivnih jugoslovanskih oficirjev je sprva zasto­
pal Svetopolk Božič, a so z njim prekinili stike, ko so zvedeli, da išče še druge 
povezave. Socialne demokrate je predstavljal France Svetek. Za skupino prosto­
voljcev ob napadu na Jugoslavijo pa se ne ve ali je imela v vrhovnem plenumu 
svojega predstavnika. Po nekaterih podatkih ga ni imela niti Čoševa skupina. 
Nagodetovo skupino je zastopal Rudolf Kobilica, Jugoslovansko žensko zvezo 
pa Angela Vode. Obe zadnji skupini sta bili zaradi "samovoljnih opredelitev in 
kasnejšega približevanja stališčem Draže Mihailoviča" decembra 1941 izključeni
15
iz OF oziroma njihova predstavnika iz vrhovnega plenuma OF, čeprav sta oba še 
naprej delovala kot aktivista OF. V organizacijo so bili vključeni še svobodni 
sindikati, učitelji z Vladom Majhnom in predstavniki Delavske enotnosti.
Po doslej zbranih podatkih je bilo v OF poleg štirih ustanovnih vključenih še 
sedemnajst skupin, ki so poimensko navedene. Do zasedanja prvega plenuma 
OF jih je bilo po raznih podatkih vključenih od pet do osem, do drugega dva­
najst in do tretjega osemnanjst.- Največje število skupin, več kot dvajset, pa 
navaja Metod Mikuž. Vse te skupine so imele največ po enega predstavnika v 
vrhovnem plenumu. Izjeme so bile ustanovne skupine, ki so jih imele po več, saj 
so bili vanj vključeni tudi vsi člani izvršnega odbora OF, ki se je v začetku 
imenoval tudi delovni komite. Komuniste sta v njem zastopala Kardelj in Kidrič, 
sokole dr.Rus, krščanske socialiste pa Fajfar, dokler nista bila po drugem zase­
danju vrhovnega plenuma OF vključena vanj še po dva predstavnika. Od soko­
lov Franjo Lubej, od krščanskih socialistov pa Edvard Kocbek. Od začetka je bil 
v njem tudi predstavnik kulturnikov, Josip Vidmar (op.31).
Prvi predsednik, od ustanovitve do začetka leta 1943 je bil dr.Rus, ki je zapisal, 
da je "nekdo pač moral biti predsednik". Kidrič je bil sekretar. "Partija je bila v 
popolni ilegali, vloga tajnika je bila precej samostojna... Za vse plenume je 
program pripravljal Kidrič." Rus je kot predsednik sestanke le vodil.
Poleg omenjenih so bili od krščanskih socialistov v vrhovnem plenumu leta 1941 
in 1942 še dr. Aleš Stanovnik, Srečko Žumer, Stane Kovač in Jože Zemljak. 
Samo enkrat, na prvem zasedanju plenuma je bil tudi pater France Ačko, ki je 
pribežal v Ljubljano iz nemškega okupacijskega območja (op.32)
Zaradi koalicijske narave OF so o odnosih med skupinami razpravljali ves Čas 
do podpisa Dolomitske izjave. Na drugem zasedanju vrhovnega plenuma 28. 
julija 1941 je Kidrič poudaril, da so komunisti za osvoboditev izpod največjih 
imperialistov v zgodovini pripravljeni izvajati absolutno enakopravnost in lojal­
nost do vseh skupin, ki se z njimi povezujejo in se od njih razlikujejo bodisi po 
svetovnem nazoru ali po zamisli prihodnjega reda (op.33).
O lojalnosti je pisal tudi Edvard Kardelj v članku Za osvobodilno fronto sloven­
skega naroda, kjer je ugotovil, da je to eden izmed glavnih pogojev za skupno 
zmago (op.34).
Ustanovne skupine so se zedinile v težnji po narodnem osvobojenju, njegovem 
udejanjanju in v skupnem in lojalnem sodelovanju. Pri tem so bile narodnostne 
zahteve obvezne, družbene pa naj bi se reševale le v okviru ustanovnih skupin, ki 
so imele težnje po socializmu in so bile proti imperializmu. Zato se ustanovne 
skupine niso vezale na zmago zahodnih zaveznikov. Bile so močnejše bodisi 
številčno ali pa organizacijsko, kot ustanoviteljice pa so imele v OF večji vpliv 
kot ostale, svoje člane v izvršnem odboru ali pa po več članov v vrhovnem 
plenumu. Vodstva ustanovnih skupin so bila samozavestna. V začetku nobena 
od njih ni razmišljala o ustanovitvi samostojne stranke, z izjemo KPS, kije bila 
že ustanovljena in je že pred okupacijo delovala kot stranka v ilegali. Krščanski
16
socialisti so na pobudo dr. Aleša Stanovnika želeli ustanoviti svojo stranko pred 
okupacijo, vendar je zaradi različnih režimskih pritiskov niso (op.35).
Da ta skupina ni imela takih namenov, kaže tudi zavrnitev predloga predstavni­
kov izvirne, t.i. Stare slovenske ljudske stranke, da bi ustanovili skupen organiza­
cijski plenum. Krščanski socialisti pa so bili za to, da ta stranka neposredno 
vstopi v OF (op.36).
Komunisti so krščanskim socialistom zagotavljali, da bodo z njimi sodelovali tudi 
v,prihodnosti in Kidrič jim je osebno zagotavljal svoboden kulturni in duhovni 
razvoj (op.37).
Složnost temeljnih skupin je bila toliko pomembnejša, ker so nekatere "perifer­
ne" skupine v OF, ki so jih sestavljali malomeščani in meščani, kot piše Kocbek, 
v oktobru 1941 računale na nemško zmago proti Sovjetski zvezi in nadaljevanje 
vojne med Nemčijo in njenimi zaveznicami ter zahodnimi zavezniki, ki naj bi 
zmagali. S tem pa bi nastal "položaj v katerem bodo pokazale svoje barve in se 
uveljavile v vodstvu OF" (op.38).
Na novembrskem sestanku, že po tem, ko so bile sprejete temeljne točke OF, od 
katerih peta poudarja lojalnost, je Kocbek na sestanku vodstev krščanskih socia­
listov in komunistov omenil, da je OF "nenavadna politična skupnost, vloga 
komunistične stranke v njej tako različna od vloge meščanskih strank in cilji 
slovenskega naroda tako nadstrankarski, da morajo napredne sile osvobodilnega 
gibanja izločiti iz svojega razmerja sleherno možnost taktiziranja in da se dose­
danje vodstvo industrijskega proletariata, kakor ga poznamo pod imenom kom- 
partija razširja na vodstvo delovnega človeka nasploh" (op.39). To pa je že 
začetek ideje, ki je bila predstavljena v okrožnici številka 6 krščansksocialistične 
skupine, v kateri je izraženo mnenje, da naj po osvoboditvi ne bi bilo strank, pač 
pa naj bi vladala OF kot celota. S tem pa naj bi posledično tudi KPS prenehala 
obstajati, čeprav to dejansko ni bilo zapisano (op.40).
V vodstvu so bili odnosi razmeroma dobri, predvsem zaradi sprotnih usklaje­
vanj. Toda med aktivisti različnih skupin je že pred novembrom 1941 prišlo do 
različnih nasprotij. Zato je Kocbek na omenjenem sestanku opozoril na ravnan­
je partijcev na terenu, ne zaradi "prestižnih razlogov, temveč zaradi nezdravega 
polaganja moralnih temeljev novega reda". Rotil jih je pred fanatizmom in 
vzpodbujal sodelovanje (op.41), kar ni bilo brez vzroka, saj je februarja 1942 
prišlo do nesporazumov tudi med vodilnimi ljubljanskimi aktivisti ustanovnih 
skupin. Toda na seji izvršnega odbora so se odločili, da OF ne bodo spreminjali 
v višjo koalicijo, pač pa v organsko gibanje (op.42).
Kljub vsemu je do Dolomitske izjave veljalo načelo, naj vsaka od skupin obdrži 
svoje vodstvo, le da priznava in uresničuje skupno dogovorjen program ter krepi 
svojo skupino, s tem pa tudi OF v celoti. Predstavniki KPS in krščanskih sociali­
stov so se večkrat srečevali. Na februarskem sestanku je dr. Stanovnik opozoril 
na "učinke, ki jih opaža zaradi sunkovitih ali nejasnih odločitev osvobodilnega
17
vodstva". Navajal je pomanjkljivosti glede ocenjevanja Londona oziroma begun­
ske jugoslovanske vlade, Mihailoviča, bele garde in inž. Nagodeta .
Polič se je s člani sekretariata rajonskega odbora za mestno središče , v katerem 
je bil tudi dr. Stanovnik navadno sestajal vsak drugi dan in sicer v zasebnih 
stanovanjih, na ulicah ali v gostilnah, največ pri Slamiču. Sestanki so bili vedno 
zelo kratki. Na njih so se dogovorili, kdo bo obiskoval posamezne odbore OF, na 
katerih so obravnavali predvsem politična vprašanja, v njihovo notranjo organi­
zacijo pa se niso spuščali. Ta je bila prepuščena samim udeležencem. Člani 
sekretariata so si posle razdelili. Polič je imel sestanke najprej s sokoli, potem pa 
še z železničarji, inženirji, učitelji, trgovinsko zbornico, z uradniki nekdanje ban­
ske uprave, oziroma visokega komisariata in z gostilničarji, ki pa so ga prosili, 
naj jih ne kliče na skupne sestanke, ker niso hoteli vedeti drug za drugega, npr., 
kaj bo drugi dal ali govoril. Vendar pa so se kljub temu družili in organizirali v 
manjše skupine. Kjer so odbori OF živahno delovali, so imeli malo koristi od 
višjih odborov, saj so njegovi člani so prenašali in razlagali le sklepe, ki jih je 
sprejel izvršni odbor OF, vendar ne avtomatično. Polič pravi, da so bili zaradi 
tega prvi uporniki v fronti. Tako kot je imel Polič stike s člani izvršnega odbora 
OF, npr. dr. Rusom, je imel naprimer tudi dr. Stanovnik povezave s člani krščan- 
skosocialistične skupine v izvršnem odboru OF in glavnem poveljstvu slovenskih 
partizanskih čet. Najprej so člani sekretariata na sestanku rajonskega odbora 
OF razlagali in propagirali sporazum z Mihailovičem. Kmalu za tem pa je dr. 
Stanovnik prenesel navodilo, naj propagirajo spor z Mihajlovičem in razlagajo 
njegovo izdajstvo. Na predlog dr. Stanovnika pa so na vnovičnem sestanku skle­
nili, da drugega navodila ne bodo propagirali, dokler ne bodo dobili natačnih 
informacij o sporu, ker so menili, da ni prav, da so "še včeraj vršili propagando 
za sporazum", potem pa ravno nasprotno in se spraševali kdo jim bo potem še 
verjel. Po posredovanju dr. Josipa Rusa pa so spremenili mnenje in začeli poja­
snjevati oziroma propagirati spor. (op.43).
V tem obdobju je Kardelj ugotavljal, da je vodilna vloga partije v OF popolna, 
da so se krščanski socialisti in sokoli odrekli snovanju lastnih strank, ker so 
priznali vodilno vlogo KPS, da imajo samo skupine, kljub temu, da so tudi pri 
njih drugačne težnje, nadalje da je sodelovanje v glavnem tesno in iskreno ter že 
predvideva, da bodo aktivisti teh skupin v glavnem postali partijci. Za "množice" 
pa je bilo po njegovem mnenju značilno, da so s svojim pristopom v OF dejan­
sko prehajale k partiji. "Značilno je, da na primer zavezniki (kot je imenoval 
druge skupine) nimajo množic, še celo krščanski socialisti ne. Pričakovali smo, 
da bodo včerajšnje klerikalne množice prešle k njim, dejansko pa ni niti govora o 
tem" (op.44).
Organizacija OF v Sloveniji in v Ljubljani je bila po prostorski in siceršnji orga­
niziranosti podobna partijski organizaciji. Dejavnost OF v mestu s širšo okolico 
je vodil okrožni odbor OF, ki je imel do odhoda vodstva na osvobojeno ozemlje 
maja 1942 tudi njihovo oporo. Okrožni odbor je nadzoroval dejavnost rajonskih,
18
ti pa nižjih odborov. Vse kar so se vodstva temeljnih skupin dogovorila, so zatem 
pojasnjevala svojemu članstvu, tako kot je bilo omenjeno v enem od prejšnjih 
primerov, kajti skupine v začetku niso bile povezane, razen prek svojih predstav­
nikov v plenumu in izvršnem odboru OF (op.45).
Frontna organizacija maja in junij 1941 še ni bila izoblikovana, pač pa je bila v 
razvojni stopnji, ko je združevala "prijatelje in somišljenike okrog partijskih or­
ganizacij in posameznih komunistov" (op.46).
Obstajal je niz različnih povezav in ni bilo nekega posebnega organizacijskega 
merila, ker so bili v OF povezani tudi "ljudje, ki so pozneje od gibanja odpadli. 
Kar pa je bilo dobrih ljudi, smo jih povezali v partijsko organizacijo in jih za­
dolžili za konkretne akcije" (op.47).
To sta komentarja komunističnega in sokolskega predstavnika. Po prijateljskih 
predvojnih zvezah pa so pridobivali člane za OF tudi krščanski socialisti in ostale 
skupine. Poleg tega so nastajali posamezni odbori in skupine v OF tudi sponta­
no, potem ko so posamezniki dobili Slovenskega poročevalca in so šele potem 
začeli iskati stike z višjimi vodstvi OF, da bi jih povezali v organizacijo in jim 
dajali navodila (op.48).
V vodstvu OF je bilo med ustanovnimi skupinami domenjeno, da so dolžni tako 
komunisti kot krščanski socialisti in sokoli dajati svoje predstavnike v odbore 
OF, poleg tega pa vključevati še druge napredne in domoljubno usmerjene posa­
meznike (op.49).
To načelo so upoštevali pri rajonskih in okrožnih odborih OF, v nižjih pa ne. 
Toda ponekod so se skušali v nižje odbore OF-"vriniti tudi člani Čoševe in 
Nagodetove skupine, kar se je po nekje zgočlilo, ker vsled hitrega formiranja 
frontnih organizacij ni bilo zadostne evidence" (op.50).
V začetku je bilo ponekod navzoče tudi nezaupanje med posamezniki iz usta­
novnih skupin, posebej krščanskimi socialisti in sokoli, partijci pa so se morali 
bojevati proti sektašenju v lastnih vrstah. Ko je bil Vladimir Krivic na sestanku 
krščanskih socialistov in nato sokolov, ga je na obeh straneh po eden od članov 
opozoril, naj pri tako nevarnem delu, kot je osvobodilno gibanje, ne bi 
vključevali ljudi iz drugega tabora in žensk. 'To se pravi bojevali naj bi se samo 
komunisti in sokoli, oziroma komunisti in krščanski socialisti brez žensk (op.51).
Izvršni odbor OF ni postavljal rajonskih odborov in ni imel nadzora nad njimi, 
ali pa je bi, ta dokaj slab. Zato so se pojavljale dileme, ali so to odbori, ki 
združujejo članstvo OF ali pa samo prevzemajo nadzor nad celotno aktivnostjo 
na svojem območju. Dr.Josip Rus je tudi menil, da je bila poglavitna težava v 
tem, da so bili komunisti močneje navezani na partijsko organizacijo kot na 
program OF in da tudi člani izvršnega odbora in vrhovnega plenuma OF, ki niso 
bili partijci, niso nič vedeli o notranjepartijskih zadevah, Zato je nadzor nad 
dejavnostjo odborov OF že konec leta 1941 čedalje bolj prehajal v roke partije, 
čeprav komunisti v začetku niso vsiljevali svojih ljudi vanje (op.52).
19
Konec maja ali v začetku junija 1941 je imel Kidrič med drugimi tudi sestanek v 
j stanovanju Erne Muserjeve, kjer je navzočim pojasnil program Protiimperiali­
stične fronte slovenskega naroda in jih "z zemljevidom mesta Ljubljane pred 
seboj seznanil s predvideno organizacijsko mrežo odporniškega gibanja... Na 
tem sestanku ni šlo za pridobivanje v vrste Osvobodilne fronte, zanjo smo bili 
namreč vsi navzoči že odločeni, šlo je za organiziran odpor v okupiranem mestu, 
kjer naj postane vsaka hiša naša trdnjava... Vsak je vedel, kje je njegovo mesto, 
kjer naj začne: iz svojih bivališč in ulic, iz svojih strok in delovišč preko zaneslji­
vih znancev in prijateljev naprej. Iskali smo in bili smo iskani" (op.53).
Tudi v Slovenskem poročevalcu so bili do septembra 1941 objavljeni v glavnem 
le članki, ki niso podrobno govorili o oblikah organiziranja OF. Šele v septem­
brski številki je bil objavljen članek Kratko navodilo terenskim, krajevnim, rajon­
skim in okrožnim odborom OF, kjer v devetih točkah našteva naloge odborov, ki 
se v svojem bistvu v Ljubljani niso spreminjale vse do konca vojne.
Po teh navodilih so se morali usmeriti v osvobodilno akcijo brez odvečnih disku­
sij in "priprav" za prihodnost, pobirati narodni davek in posojilo svobode, nabira­
ti prostovoljce za partizane, zimske potrebščine, agitirati za narodno disciplino 
in se bojevati proti narodnim izdajalcem in ostalim, ki so dvomili v zmago, ter 
proti nasprotnikom OF, tudi v svojih vrstah. Ob tej dejavnosti naj bi tudi širili 
OF z ustanavljanjem novih odborov, ki so jih morali organizacijsko povezovati z 
nadrejenimi odbori. Hkrati pa so morali "dvigniti svojo samozavest ter aktivnost 
in se še danes čutiti kot element suverene narodne oblasti".
Priznavajo, da je ob razširjenosti OF razumljivo, da "organizacija še često zao­
staja za političnim obsegom Osvobodilne fronte, za številom pripadnikov. Take 
težave se bodo pojavljale pravzprav ves čas, kajti Osvobodilne fronte ni mogoče 
nikdar zaključiti. Osvobodilna fronta namreč stalno raste v širino in globino". 
Rešitev teh problemov so videli v stalnem dopolnjevanju organizacije, ki pa 
mora temeljiti na zavestni disciplini pripadnikov osvobodilnega gibanja. Septem­
bra 1941 je izšel tudi poziv za širitev mreže terenskih odborov OF, za katere so 
bili zadolženi okrožni in okrajni odbori OF (op.54).
Septembrsko zasedanje vrhovnega plenuma OF, ko se je ta razglasil za Sloven­
ski narodnoosvobodilni odbor, je imelo odmev tudi v Ljubljani, saj so tedaj 
začeli organizacijo OF načrtno graditi, terenski odbori OF pa so začeli prevze­
mati nekatere naloge nove ljudske oblasti. Vendar pa je ljubljanska organizacija 
OF dobila svoje vodstvo že pred tem, po prvojunijski partijski konferenci leta 
1941. Poleg tega pa je bilo v mestu vse do maja 1942 tudi osrednje vodstvo 
odpora (op.55).
V juniju 1941 ustanovljeni okrožni odbor OFLza Ljubljano kamor so komunisti 
vključili Vladimirja Krivica, sokoli Lojzeta Lubeja in krščanski socialisti Vilka 
Pitaka. V tej sestavi je odbor deloval do februarja 1942, do meseca, ko so Italija­
ni ogradili mesto z bodečo žico, bunkerji, strojničnimi gnezdi in nadzorovanimi 
prehodi iz mesta; takrat so aretirali tudi Lojzeta Lubeja. Tedaj so okrožje raz-
20
delili na dve novi okrožji, notranje in zunanje, to je za ozemlje v obžičenem 
mestu in za okolico Ljubljane. Krivic je postal sekretar partijske organizacije v 
notranjem okrožju, za OF pa je v komiteju odgovarjal inž. Dušan Jereb, ki je 
prišel kot ilegalec iz Novega mesta (op.56).
Poleg okrožnega odbora OF je bil za Ljubljano, za mestno območje, ustanovljen 
tudi mestni odbor OF in sicer konec julija oziro/na v začetku avgusta 1941. 
Ustanovni sestanek je organizirala Zdenka Kidrič, takratna sekretarka istoimen­
skega partijskega komiteja. Sestanek ali plenum, kot so ga imenovali, je bil v 
stanovanju kulturnika Cirila Vidmarja. Po izjavi Kidričeve so bili poleg omenje­
nih dveh navzoči še predstavnik krščanskih socialistov dr. Aleš Stanovnik, pred­
stavnik sokolov Zoran Polič, predstavnik partije Jože Moškrič in predvojni 
partijski simpatizer Andrej Lasič (op.57). Slednji piše, da je bil od krščanskih 
socialistov v odboru OF najprej Lojze Hartman in da gaje šele kasneje zamenjal 
dr. Stanovnik (op.58).
V tej sestavi so se sešli samo dvakrat ali trikrat. Ker pa so se v tem obdobju 
pričele aretacije, so sklenili ustanoviti ožje vodstvo, imenovano sekretariat odbo­
ra OF s predstavniki treh ustanovnih skupin, Moškričem, dr. Stanovnikom in 
Poličem. Prvi je bil hkrati član mestnega partijskega komiteja, kamor je bil jeseni 
1941 vključen še Milan Škerlavaj, verjetno za pomoč pri delu z OF, ker je bilo v 
središču mesta veliko odborov, organiziranih po poklicnih linijah. Vendar je 
Škerlavaj že pozimi 1941 odšel na delo v centralno tehniko KPS (op.59). 
Nekateri označujejo Mestni odbor OF Ljubljana kot okrožni odbor in kot dokaz 
navajajo, da so sprejemali denar za organizacijo celo iz Logatca in da se niso 
menili, kje bodo meje. Organizirali in povezovali so odbore, kjer so mogli, kar je 
bilo za tisti začetni čas običajen način širjenja organizacije (op.60).
Mestni odbor OF je bil, skupaj s partijskim komitejem ob pomoči Borisa Ki­
driča, tisti, ki je položil prve organizacijske in idejne temelje OF v Ljubljani 
(op.61).
Moškrič, prvi predstavnik partije v mestnem odboru OF, je bil predviden za 
člana mestnega komiteja KPS že v letu 1940, oziroma 1941, še pred okupacijo. 
Vendar do ustanovitve tega ni prišlo, ker je šel Tone Dolinšek, kije bil zadolžen 
za ustanovitev, na partijski tečaj v Zagreb, njegov namestnik Lojze Ocepek pa je 
bil poslan v taborišče v Ivanjico (op.62).
Ko je bil član komiteja in odbora OF, je bil Moškrič hkrati tudi politični komisar 
Molniške čete in je prišel julija 1941 poročat o njeni dejavnosti v mesto. Sicer pa 
je živel večinoma v Ljubljani, dokler ni spomladi 1942 končno odšel v partizane 
(op.63).
Še pred tem, pozimi 1941 ga je v mestnem odboru OF zamenjal inž. Dušan 
Jereb, ki je prišel v Ljubljano iz Novega mesta, kjer je vodil tamkajšnjo partijsko 
organizacijo. Inž. Jereb je bil tako kot Moškrič vključen v mestni partijski komi­
te, kjer je odgovarjal za OF (op.64).
21
Na levem bregu Save, v Črnučah, je bil po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo 
in po umiku nekaterih komunistov pred aretacijami v gozdovih med Rašico in 
Dobenom na pobudo Vinka Ceneta Štuparja ustanovljen aktiv OF. Ta je bil 
"pravzaprav podaljšana roka črnuške partijske organizacije v hosti". To skupino 
sedmih je vodil Miro Lipuš. Njuna naloga je bila nadaljevanje partijskega dela 
na tem območju. Čeprav člani niso bili partijci, so imeli nalogo prigovarjati tudi 
komuniste, njihove simpatizerje ter druge, ki so imeli orožje, naj se pridružijo 
skupini ilegalcev v gozdu ter skrbeti za njihovo prehrano in najnujnejša finančna 
sredstva. Ta skupina je bila povezana z rajonskim komitejem KPS na Ježici. Po 
razbitju Rašiške čete niso dobili zveze ne z njim ne z vodstvom v Ljubljani, 
predvsem zaradi težkega prehoda čez nemško italijansko mejo. Zato se je to 
območje najprej navezalo na šmarnogorski rajon, to je rajonski komite KPS 
Tacen - Šentvid - Medvode, januarja 1942 pa na kamniško okrožje (op.65).
Na Ježici so imeli komunisti in predstavniki sokolov prvi sestanek, na katerem so 
se pogovarjali o ustanovitvi Protiimperialistične fronte za tamkajšnje območje, 
že 4. maja 1941. Udeležil se ga je tudi sekretar centralnega komiteja KPS Franc 
Leskošek in pojasnil namen OF. Zatem so člani rajonskega komiteja KPS začeli 
iskati stike s katoličani, predvsem s krščanskimi socialisti iz prosvetnega društva 
Ježica. V začetku julija 1941 je bil v stanovanju Jožeta Rotarja na Ježici 56 
ustanovni sestanek rajonskega odbora OF, ki se ga je udeležil tudi sekretar 
okrožnega odbora OF Ljubljana Vladimir Krivic. Pred tem pa so imeli tako 
partijci kot sokoli in krščanski socialisti več sestankov s svojimi člani. Na Ježici 
so upoštevali Kidričeva navodila o organiziranju frontne organizacije, ki jih je 
pojasnil junija 1941 na sestanku za Bežigradom, v Parmovi ulici. "Najprej je bilo 
treba organizirati jedra najboljših in šele nato odbore OF. Kasneje, ko bi bilo to 
opravljeno in izdelana analiza stanja, pa bi bilo treba oblikovati sporazumno s 
skupinami rajonski odbor OF". Tega sestanka se je udeležil tudi Stane Bizjak, 
sekretar rajonske partijske organizacije na Ježici, ki je vodil tudi rajonski odbor 
OF Ježica. Od komunistov sta bila vključena še Franc Tavčar in Miha Čerin. 
Krščanske socialiste sta zastopala dr. France Škerl in Simon Lenarčič, sokole pa 
Peter Kušar. Sestanke rajonskega odbora OF je do novembra 1941 vodil Bizjak, 
ki je potem zaradi nevarnosti aretacije odšel v ilegalo in nato v partizane, dva 
meseca za njim pa še Tavčar. Bizjaka je nasledil Cene Štupar in opravljal posle 
partijskega in frontnega sekretarja v rajonu Ježica (op.66).
Do razbitja Rašiške čete in do zajetja Staneta Kosca, konec septembra 1941 je 
bilo na ljubljansko partijsko in frontno organizacijo navezano tudi območje od 
Črnuč do Smlednika. Za organizacijo odpora in nato vstaje v tamkajšnjih 
občinah Smlednik, Šmartno pod Šmarno goro, Šentvid, Črnuče in Medvode je 
centralni komite KPS po odhodu rajonskega sekretarja partije Ivana Novaka na 
Notranjsko junija 1941, istega meseca zadolžil Lojzeta Kebeta. Taje organiziral 
vojnorevolucionarji komite, v katerem je bil Kosec odgovoren za vzpostavitev 
organizacije, ki naj bi pridobivala nove člane, za zbiranje orožja in drugega 
materiala za potrebe vstaje. Tako kot v Črnučah so bili ustanovljeni odbori nove
22
organizacije tudi drugje. V Smledniku in okolici sta začela prva pridobivati za 
OF posameznike in cele družine Franc Konjar in Jože Rozman. Dejavnost OF 
se je še okrepila, ko sta konec poletja prišla na to območje Tone Dolinšek in 
Tomaž Brejc, septembra 1941 pa Mira in Lojze Kebe. Na njegovo pobudo je bil 
septembra organiziran terenski odbor OF s petimi člani, ki ga je vodil Ludvik 
Jurič. Odbor je deloval do Kebetovega odhoda januarja 1942, ko se je zaradi 
tega in povečanega okupatorskega nasilja dejavnost OF omejila na posamezne 
stike med aktivisti. Na območju Pirnič z okolico pa je sredi julija 1941 prve 
pristaše OF v trojke povezal Tine Rožanc. Vendar je tudi tam dejavnost OF 
zastala zaradi razbitja Rašiške čete in streljanja talcev.
Zatem se je težišče odpora preneslo na drugo stran Save, v Medvoško kotlino, 
kjer je povečano število aktivistov OF zahtevalo tudi trdnejšo organizacijo OF, 
zaradi tega je bil sredi oktobra 1941 v hiši predvojnega komunista, krojača Fran­
ca Šeška ustanovni sestanek odbora OF za Medvode in okolico, ki so se ga 
udeležili predstavniki vseh treh ustanovnih skupin OF. Na njem so sklenili, da 
bodo pritegnili čim več članov in jih povezali v trojke. Člani odbora OF so bili 
Avgust Barle, Pavle Sešek in inž. Jože Duhovnik, ki ga je kasneje zamenjal Jože 
Triller.
Po oblikovanju pokrajinskega komiteja KPS in pokrajinskega odbora OF za 
Gorenjsko oktobra 1941 pa so bila območja omenjenih občin in tamkajšnje 
organizacije OF vključene v kranjsko in kasneje, po preureditvi, v škofjeloško 
okrožje (op.67).
V Polju pri Ljubljani je v začetku maja 1941 dobil krščanski socialist Štefan 
Pavšič nalogo, da organizira sestanek med predstavniki svoje skupine in partije. 
Od komunistov sta se sestanka na njegovem domu udeležila Jože Moškrič in 
Jože Mazovec, od krščanskih socialistov pa poleg Pavšiča še Henrik Sotlar in 
Edvard Režek. Sestanek sta vodila Fajfar in Kidrič, ki je zbranim govoril o 
splošnem političnem položaju, o organizaciji Protiimperialistične fronte in o 
tem, kako naj bi ustanovili odbor, ki bi bil skupen za poljsko in dobrunjsko 
občino. Odbor so ustanovili še isti meseca v gostilni Šestica. V rajonskem odbo­
ru OF so bili predstavniki vseh treh ustanovnih skupin, komunista Polde Maček 
in Bogomir Peršič, krščanska socialista Pavšič in Janez Pangršič, po domače 
Ukljev ter sokola Karel Mršek in Marjan Simčič. Na sestanku v Šestici sta bila 
tudi Dušan Bravničar in okrožni frontni sekretar Vladimir Krivic (op.68).
Juniju ali julija 1941 so v odbor vključili še dva komunista, Jožeta Berčiča in 
Janeza Hribarja ter Janeza Pangršiča, po domače Šušterjevega, medtem se je 
Štefan Pavšič, ki je v odboru odgovarjal za blagajno, povezal v novoustanovljeni 
rajonski odbor OF Dobrunje, ki je bil ustanovljen junija 1941 in ga tudi vodil. V 
dobrunjskem odboru OF so bili predstavniki komunistov, krščanskih socialistov 
in socialistov, Anton Hočevar, Alojz Trtnik, Viktor Paravel, Jože Omahen in 
Nace Ferfila (op.69).
23
V Mostah pa so sklep o ustanovitvi odbora OF sprejeli na ustanovnem sestanku 
rajonskega komiteja KPS za to območje sredi maja 1941. V tem delu Ljubljane 
so bili številčno močni tudi sokoli, z 250 člani in krščanski socialisti, ki sicer niso 
bili mnogoštevilčni, imela pa so aktivne in požrtvovalne člane, med katerimi sta 
izstopala Anton Marinček in Stana Klemen. Prvi je začel iskati stike s sokoli in s 
posredovanjem Naceta Novaka se je sestal z Andrejem Šturmom in drugimi 
predstavniki sokolske skupine (op.70).
Šestega junija 1941 se je sešlo štirinajst predstavnikov omenjenih skupin na 
domu Pavla Pavčiča na Zaloški cesti 181. V rajonski odbor OF Moste, čigar 
sekretar je postal sekretar partijskega rajonskega komiteja Ivan Osenjak, orga- 
nizirator sestanka, so izvolili še 10 članov, predvsem sokole, Dušana Zadravca, 
ki je postal prvi blagajnik, Franca Cizlja, Ludvika Jezerška, Ludvika Kovača, 
Martina Permeta in Jožeta Stoparja ter predstavnika krščanskih socialistov Ma­
rinčka in Klemenovo. Vsi trije predstavniki komunistov Osenjak, Ivan Bratko in 
Lojze Nusdorfer pa so skupaj z Zadravcem sestavljali ožji odbor. Zadravec je 
vodil blagajno le kratek čas, ker je prevzel vojaške naloge v rajonu. Zamenjal ga 
je Ludvik Kovač, vendar pa je decembra 1941 tudi ta odšel na novo partijsko 
dolžnost. Tretji blagajnik je bil Perme, kije imel svojega poverjenika za finance, 
ki je pobiral denar od posameznih blagajnikov v rajonu. Od ožjega odbora je bil 
najprej aretiran sekretar Osenjak, in to že že konec julija 1941. Za njim je 
prevzel sekretarstvo partije in fronte Bratko, ki je bil aretiran februarja 1942. 
Nasledil ga je Milan Česnik, ki je prišel na to območje iz viškega rajona. Nu­
sdorfer pa je mesec prej odšel v partizane (op.71).
Avgusta 1941 je bil ustanovljen tudi rajonski _odbor OF Barje, kjer je bil prvi 
sekretar komunist Matija Škraba, vendar samo do septembra 1941, ker je bil 
takrat ranjen ob napadu na predor pri Šmarju. Pri delu so mu pomagali še Tone 
Dolinšek, Tone Jarc in Boris Kraigher. V obdobju, ko je bil sekretar Škraba se 
kot člani rajonskega odbora se omenjajo še Rotar ter sokola Jezeršek in Polona 
Škulj (op.72).
Na območju Horjula je začel prvi organizirati OF dr. Cene Logar junija 1941 po 
navodilih Borisa Kidriča. Tri mesece kasneje je bil v osnovni šoli v Horjulu 
ustanovni sestanek rajonskega odbora OF. Sestavo članov je potrdil France Po­
pit, sekretar okrožnega komiteja KPS za Notranjsko. Sekretar rajonskega odbo­
ra OF in partijske celice, ki je bila prav tako ustanovljena septembra, je bil dr. 
Logar. Člani vodstva OF v rajonu so bili še komunisti Viktor Korenčan, Nace 
Istenič, Jakob Logar, Jože Rožman in Tone Uršič, ki je bil hkrati tudi predstav­
nik sokolov, ter Žane Končan, nekdanji podžupan v občini Hoijul. Nekoliko 
kasneje je bil v odbor vključen še krščanski socialist Franc Stanovnik, decembra 
1941 pa še Adolf Jeraj, ki se je zaradi ozeblin vrnil iz partizanov. Člani rajonske­
ga in vojaškega odbora OF Horjul so se redno sestajali. Po drugih vaseh pa so 
delovali predvsem zaupniki, vse do jeseni 1941, ko je bil ustanovljen tudi vaški 
odbor OF za Srednjo vas, Dolenjo vas in Dvor.
24
Rajon Horjul je organizacijsko nenehno nihal med ljubljanskim in notranjskim 
okrožjem, po reorganizaciji tega pa vrhniškim orožjem. Tako je dr. Logar hodil 
na sestanke obeh okrožij. Ko pa je šel aprila 1942 zaradi nevarnosti aretacije v 
ilegalo in je prenehal hoditi v službo v Ljubljano, odkoder je prinašal tisk OF in 
navodila za delo, se je ta rajon dokončno priključil vrhniškemu okrožju. V prvot­
ni sestavi je rajonski odbor OF deloval do začetka večjih represalij po 28. okto­
bru 1941 (op.73).
Rajonski odbor OF Vič je bil ustanovljen junija 1941 v hiši Franca Velikavrha na 
Vrhovcih, nekaj dni za ustanovitvijo rajonskega partijskega komiteja. Sekretar 
obeh je bil Jože Kopitar. V odboru OF sta komuniste predstavljala še Alojz 
Založnik in Peter Bratkovič, sokole Jakob Vrhovec, Maks Nahlik in Milan 
Česnik, obenem tudi predstavnik mladine, Franc Velikavrh je predstavljal 
krščanske socialiste, Lojze Štrekelj pa je bil politično neopredeljen (op.74).
Od Kopitarja je prevzel sekretarstvo Česnik, dokler ni moral zaradi kompromiti- 
ranosti oditi v Moste. V tem času so bili aretirani tudi drugi člani odbora OF in 
komiteja. Ostal je Bratkovič, ki ga je vpeljal v delo Dušan Bravničar, ki je 
medtem tudi opravljal sekretarske naloge, do odhoda v partizane marca 1942. V 
času, ko je bil sekretar fronte in partije Bratkovič, so bili v rajonskem odboru OF 
na Viču še Slavko Vrhove, Franc Šavenc in Krištof Andrej, ženske pa je pričela 
organizirati Julka Lončarič (op.75).
Rajonski odbor OF Šiška je bil ustanovljen v začetku junija 1941, njegov sekre­
tar je bil Jože Sluga, ki je bil obenem tudi sekretar rajonskega komiteja KPS 
Šiška-Bežigrad. Člani so bili Marijana Draksler, predstavnica partije, inž. Stane 
Jesih, predstavnik sokolov, dr. Andrej Kopač, predstavnik krščanskih socialistov 
in Jernej Urbanija, predstavnik Elektrocestnih železnic. Sluga je bil sekretar od 
februarja 1942, nato pa je postal sekretar rajonskega odbora OF Franc Kolman, 
sekretar rajonskega komiteja KPS pa Zlatko Božič (op.76).
V rajonu Trnovo je bil prvi sekretar rajonskega odbora OF Franc Kimovec, ki 
mu je pri delu pomagal partijski sekretar Jože Borse. Rajonski odbor so ustano­
vili septembra 1941. V njem pa so bili še Ernest Eyper, Filip Sever, Milan Košak 
in Jože Mali. Zanimivost pri organiziranju je ta, da je bil samo Kimovec skupaj z 
Borsetom in Ivanom Štrekljem član partijskega rajonskega komiteja. Septembra 
1941 je vse tri poklicala v gostilno Košak na Čopovi ulici Zdenka Kidrič in 
Kimovcu povedala, da bo delal v rajonskem komiteju KPS, kjer bo odgovarjal za 
OF (op.77).
Pri organiziranju so se partijci in člani rajonskega odbora OF naslonili na simpa­
tizerje OF, ti pa so nato organizirali aktive, ki so se kasneje preimenovali v 
odbore OF. Šteli so od 5 do 10 članov. Aktivi so nato ustanavljali trojke. Med 
krščanskimi socialisti v Trnovem je organiziral OF Franc Boštjančič, ki je imel 
tudi "kočljivo nalogo, vzdrževanja zvez s klerikalci, posebno s starejšimi iz vod­
stva, in jih prepričal, naj ostanejo vsaj nevtralni, če že ne želijo sodelovati v boju 
proti okupatorju". Povezan je bil z dr. Marijanom Brecljem. Iz začetne pomoči
25
vojnim ujetnikom iz sokolskih vrst se je tudi v Trnovem razvilo politično delo za 
OF. Sokole v OF so povezovali Košak, z namestnico Magdo Komelj, ki ga je 
nadomeščala pri sestankih v nedeljah dopolne, nadalje Evgen Ravnik ter Gregor 
in Jože Počkar. Zadnji je dobil od Franceta Lubeja nalogo, da v OF organizira 
člane Sokola 2 v Trnovem. Ustanovil je tri skupine, ki so imele od tri do pet 
članov. Februarja 1942 sta bila oba Počkarjeva aretirana in pri njunem delu ju je 
nasledil Ravnik, ki se je udeleževal sestankov, ki jih je vodil dr. Josip Rus. 
Neposredna navodila za delo pa je dobival od Rada Prelovca. Tudi predstavnik 
krščanskih socialistov v rajonskem odboru OF, Boštjančič, ki je bil aretiran ob 
blokadah, se pravi februarja 1942, se v odboru spominja Kimovca in Počkarja 
(op.78).
Na pobudo Viktorja Avblja, člana rajonskega komiteja KPS za severni del Lju­
bljane oziroma rajona Šiška-Bežigrad, je bil 15. maja 1941 sestanek pri Pevčevih 
na Vodovodni 50, na katerem so ustanovili eno izmed "prvih celic nastajajočega 
odporniškega gibanja", kajti Avbelj je Karla Pevca posebej opozoril, naj pridobi­
ta ljudi za dejavnost proti okupatorju. Sestanki skupine so bili tudi na najmanj 
osmih krajih tega območja, posebej pa velja omeniti Rižarno na Linhartovi 35, 
kjer so se vsi delavci pridružili narodnoosvobodilnemu gibanju. Ni ugotovljeno, 
ali je bil za severni del Ljubljane ustanovljen rajonski odbor OF. Za Bežigradom 
so ga ustanovili po tem, ko so po partijski liniji osamosvojili rajon Šiška in 
Bežigrad. Sestanek je bil v začetku julija 1941 pri družini Rupnik v Parmovi 39. 
Predstavnik partije je bil Avbelj, krščanskih socialistov Ernest Vilfan, sokolov pa 
inž. Miloš Brelih ter inž. Gašper Muha. Navodila za delo so dobivali od mestne­
ga odbora OF, največ od Moškriča in od dr. Stanovnika, ki je bil tudi na usta­
novnem sestanku (op.79).
Za Avbljem je sekretarstvo v rajonskem odboru prevzela Pepca Kardelj, za njo 
pa oktobra 1941 Avgust Zupet, ki je bil tako kot ona hkrati tudi sekretar rajon­
skega komiteja KPS, in sicer do aprila 1942. Člani odbora OF so bili Lovro 
Jurkec, do decembra 1941, v letu 1942 pa Ceglar, Ernest Vilfan, inž. Stane Ostoj 
in inž. Gašper Muha, ki je bil član Čoševe skupine, ki je bila "takrat labilni 
privesek OF, zato so ga kritično motrili in opazili pri njegovem delu sledi takrat­
ne intenzivne mihajlovičevske propagande, kije bila naj intenzivnejša na 4. tere­
nu (carinarnica)". Od okrožja so prihajali v tem obdobju na sestanke Krivic, 
Pitako in "neka tovarišica" (op.80).
Do ograditve Ljubljane z žico februarja 1942 je vodstvo narodnoosvobodilnega 
gibanja, do takrat je bilo še v mestu, izvedlo tudi razdelitev največjega in najšte­
vilčnejšega rajona v Ljubljani na pet manjših. Območje delovanja mestnega ko­
miteja partije in odbora OF se je po ustanovitvi rajonov Trnovo, Vič, Bežigrad 
in Šiška nekoliko skrčilo, zato so že v obdobju, ko je bil v komiteju Dušan 
Bravničar, od avgusta ali septembra 1941 začeli uporabljati za to območje ime 
rajon Center (op.81).
26
Kljub temu je bil še prevelik in zato so ga začeli preoblikovati. Na ta način so 
imeli rajonski komiteji, pa tudi drugi rajonski forumi, tesnejšo povezavo z 
množicami. V novih komitejih, rajonskih odborih OF, rajonskih odborih Ljud­
ske pomoči itd. pa se je na odgovornem delu usposabljal nov vodstveni kader 
(op.82).
Reorganizacija je potekala od pozne jeseni 1941 do marca 1942, kajti prav v tem 
obdobju se je število partijskih celic in odborov OF najbolj povečalo in zato je 
bilo potrebno za njihovo učinkovito vodenje "vzpostaviti vmesne člane" (op.83). 
Prvi je bil ustanovljen rajon Kolodvor, v katerem je za OF veijetno odgovarjal 
Jože Žiberna, ki navaja, da je bil "organizacijsko politični sekretar". V tem časuje 
pa bil Janko Rajakovič prvi sekretar rajonskega komiteja KPS. Ni podatkov, da 
bi pri tej reorganizaciji dosledno upoštevali načelo paritete, tako kot pri ustana­
vljanju prvih rajonskih odborov OF. V Gradišču, kjer so rajonski partijski komi­
te ustanovili junija 1942 je bil Franc Kimovec sekretar tako partije kot fronte. 
Šempeter je bil ustanovljen do marca 1942. Bolj pa so načelo paritete upoštevali 
v rajonu Poljane, kjer je predstavnik partije v rajonskem odboru OF inž. Jože 
Levstik in ga je vodil skupaj s predstavnikom krščanskih socialistov dr. Lojzetom 
Gundejem. Verjetno je bil v rajonskem odboru OF tudi Andrej Perko, predstav­
nik sokolov, čeprav je bil takrat že član partije, ker piše, da je imel zveze z inž. 
Levstikom in še prej z Bravničarjem, ki je bil po partijski strani zadolžen, da 
izvede reorganizacijo rajona Center na pet manjših rajonov, od katerih je ostal 
še zmanjšani rajon Center, kjer je ustanovni sestanek vodil dr. Stanovnik, " duša 
in osrednja osebnost organizacije OF v Ljubljani. Njegova avtoriteta je bila 
nesporna" (op.84).
Sestanek za center je bil januarja 1942 v hiši Antona Roglja na Beethownovi 13. 
Poleg Roglja, ki ga je dr. Stanovnik določil, da bo blagajnik, sta se sestanka 
udeležili še inž. Sonja Lapajne in sestra Vide Tomšič. Sekretar odbora OF je bil 
Kamilo Hilbert, ki je bil hkrati tudi član rajonskega komiteja KPS, kjer je bil 
sekretar Kimovec. Dr. Slavko Zore je bil v odboru OF predstavnik sokolov, dr. 
Stanovnik pa krščanskih socialistov (op.85).
Po ustanovitvi rajonskih odborov OF so ti odgovarjali za vso' dejavnost OF na 
določenem območju, čeprav so s svojo dejavnostjo, predvsem prek osebnih poz­
nanstev članov posegali tudi v sosednje dele mesta in v bližnjo ter daljno okolico. 
Mestni odbor OF je deloval predvsem na območju, ki so ga omejevali šentjakob­
ski most, Cojzova, Aškerševa in Tobačna ulica, železniška proga Ljubljana-Po- 
stojna, glavni kolodvor in Masarykova cesta do križišča s Šmartinsko cesto. Od 
tam je potekala razmejitev po tej cesti ter Njegoševi in Lipičevi ulici do Ljublja­
nice, po njenem bregu do železniškega mosta čez omenjeno reko na Grablo- 
vičevi ulici, od tam pa po železnici Ljubljana-Karlovac do mostu na koncu 
Streliške ulice in po levem bregu Gruberjevega prekopa na Ljubljanski Grad do 
Šanc na Karlovško cesto in po Zvonarski ulici in Gruberjevem prekopu do 
šentjakobskega mostu. Torej je deloval predvsem na urbanistično strnjenem sre-
27
dišču mesta. Na južnem delu se je dejavnost mestnega odbora OF prepletala z 
dejavnostjo članov rajonskih odborov Trnovo in Vič (op.86).
Rajon Trnovo je ob ustanovitvi obsegal še del stare Ljubljane, t.i. šentjakobsko 
območje, kjer je Ernest Eypper organiziral odbor OF, Prule, območje do Rakov­
nika in Ižanske ceste, Mirje in vzhodni del Tržaške ceste (op.87), kjer je mejil na 
viški rajon, ki je zajemal "ves prostor od Rimske ceste proti jugu", pas Ljubljani­
ce, Glinščice in Rožnika ter občin Vič, Brezovica, Dobrova, Horjul in Polhov 
Gradec. Rajon je do konca leta 1941 zajemal še Podpeč, dokler je niso vključili v 
barjanski rajon. Zelo spremeljiva je bila tudi razmejitev viškega in horjulskega 
rajona. Zadnji je vodil odbore OF v okolici Horjula, v Zaklancu, Lesnem Brdu, 
Bodolnicah, Vrzdencu, Butajnovi, Drenovem Griču, Ljubogojni, Brezju, Samo- 
torici in Žažarju, vendar so člani ustanavljali odbore OF tudi v Polhovem Grad­
cu, Dvoru in Babni Gori, ker je bil ta del odmaknjen od centra viškega rajona 
(op.88).
Južno od viškega in trnovskega rajona je barjanski obsegal del Dolenjske, Ižan­
ske, Peruzzijeve in Jurčkove ceste ter Rudnik, Črno vas, Laze, Ig, Iško vas, Iško 
Loko, Vrbljene, Strahomer, Mateno, Podkraj, Orlje, Škofljico in Laniške do 
vznožja Krima in Mokrca, (op. 89), s tem da so bile vasi ob robu Barja še v tem 
rajonu, na vzhodu pa so bile vasi ob vznožju hribovja ob cesti Škofljica-Tuijak že 
zunaj njega. Severovzhodna meja je potekala po vrhovih Golovca, tako da so 
bile vasi na njegovem južnem delu še v rajonu Barje (op.90).
Na vzhodu je območje dejavnosti mestnega odbora OF mejilo najnoščanski 
rajon, v sklopu katerega so bila naselja Stari Vodmat, ožji del Most, Zaloška 
cesta, Selo, Zelena jama, Štepanja vas, Zgornja Hrušica in Hradeckega cesta 
(op.91).
Vzhodno od moščanskega sta bila poljski in dobrunjski rajon. V prvem so bila 
naselja Polje, Vevče, Studenec, Zgornji in Spodnji Kašelj, Zadobrova, Snebrje, 
Slape, Šmartno, Hrastje, Obirje ter Fužine (op.92).
Drugi, ki so ga nekateri imenovali tudi zadvorski, pa je vključeval naselja na 
nasprotnem, desnem bregu Ljubljanice, od Fužin do italijansko-nemške meje pri 
Podgradu do vasi Javor, Mali in Veliki Lipoglav, Šentpavel, Podmolnik in vasi 
na severni strani Golovca (op.93).
Na severu je mestni rajon, kot ga lahko tudi imenujemo, mejil na šišenskega in 
bežigrajskega, ki sta bila med seboj razmejena z železniško progo Kamnik-Ljub- 
ljana. Prvi je segal od železniške ambulante na Celovški cesti do italijansko- 
nemške meje z vasmi Trata, Poljane, Dravlje, Glince, Dolnice, Podutik in Toško 
Čelo in je na zahodu mejil s Šišenskim hribom na viški rajon, vzhodno od Brda 
(op.94).
Drugi je segal od glavnega kolodvora proti severu do Ježice, na vzhodu pa je 
mejil na moščanski rajon s Soško in Tomačevsko ulico. Ježiški rajon je na jugu 
mejil z bežigrajskim po t.i. "ruski progi" blizu stadiona ter vključeval naselja
28
Ježica, Mala vas, Savlje, Tomačevo, Kleče in Jarše, do italijansko-nemške meje 
(op.95).
Po ograditvi mesta z žico se je teritorialna ureditev nekaterih rajonov spremeni­
la, čeprav se je delitev največjega rajona, mestnega, ki so ga začeli imenovati 
Center, na pet manjših začela že pred tem, prav tako delitev na vzhodnem 
primestnem delu, na poljski in dobrunjski rajon. Obseg zadnjih dveh je že opi­
san. V centru mesta pa je novi rajon Kolodvor obsegal območje med Gosposvet­
sko cesto, Ajdovščino ter Tavčarjevo in Kolodvorsko ulico. Vzhodno od njega je 
bil Šempetrski rajon, od Prešernovega trga po bregu Ljubljanice do meje z 
moščanskim rajonom. Na drugem, desnem bregu je vse območje nekdanjega 
rajona Center obsegal rajon Poljane. Na južnem delu je rajon Gradišče obsegal 
območja med Šentjakobskim mostom, levim bregom Ljubljanice do današnjega 
Kongresnega trga in od tam po Erjavčevi oz. Veselovi ulici do železniške proge 
Ljubljana-Postojna. Ostal pa je tudi rajon z imenom Center, le da je obsegal 
mnogo manjši prostor, med Dalmatinovo, Kolodvorsko, Kongresnim trgom, Er­
javčevo, Gosposvetsko ulico in Ajdovščino (op.96).
Posledica ograditve mesta z žico je bi nastanek dveh novih rajonov, viškega 
zunaj žice in Dravelj. Prvi po ustanovitvi ni imel posebnega imena in se je 
imenoval tako kot tisti v obžičenem delu, kasneje pa so ga začeli imenovati 
Kozarje. Drugi pa je obsegal ozemlje šišenskega rajona zunaj žice (op.97).
Po obžičenju so se spremenile tudi nekatere meje drugih rajonov. Tako dobrun­
jski rajonski odbor ni povezoval odborov OF v Štepanjski vasi in obeh Hrušicah, 
ker so bili ti kraji v obžičenem delu. Tako so po ograditvi mesta ostali zunaj 
rajoni Polje, Dobrunje, Barje, Ježica in nova rajona Kozarje in Dravlje. To so 
bili rajoni, prek katerih so pred tem potekale kurirske zveze med Ljubljano in 
ostalim slovenskim ozemljem ter poti za odhod ljubljanskih prostovoljcev v par­
tizane. Kot je bilo že omenjeno, je bila po ograditvi z žico zelo otežena zveza z 
rajoni, ki so bili zunaj nje. Zato so dotlej enotno ljubljansko okrožje razdelili na 
dve novi okrožji, prvo za obžičeni del, drugo pa za omenjenih šest rajonov. 
Zunanje okrožje, kot so ga imenovali, so ustanovili kot "specialno področje za 
zvezo med partizansko vojsko, slovenskimi pokrajinami pod nemško, madžarsko 
in italijansko okupacijo in med Ljubljano, centrom osvobodilnega gibanja" 
(op.98).
Po nekaterih izjavah so partijski komite v zunanjem okrožju ustanovili maja 
1942. Zelo pa se razlikujejo izjave o njegovi sestavi. Kot prvi sekretarji so nave­
deni Boris Kraigher, Jože Kopitar in Polde Maček. Najverjetneje je bil to Kopi­
tar, pri vodenju pa je sodeloval tudi Kraigher, ki je v tistem času odgovarjal za 
dejavnost KPS v Ljubljanski pokrajini. V komiteju so bili poleg Kopitarja, ki je 
odgovarjal za Kozarje, Mačka, ki je bil verjetno odgovoren za Moste, Polje in 
Dobrunje še Stana Gerk in Miha Čerin, odgovorna za Ježico (op.99).
Poleg matičnih in tovarniških odborov OF so bile osnovne organizacijske enote 
OF v mestu in okolici terenski odbori OF, imenovani tudi skupine ali trojke, na
29
podeželju pa vaški odbori OF. V letu 1941 so bili ti jedra in so organizirali v OF 
ljudi, ki niso bili povezani z organizacijo OF v podjetju ali ustanovi, kjer so bili 
zaposleni. Člani prvih terenskih odborov OF so bili iz iste ali različnih ulic, na 
podeželju pa praviloma iz iste vasi. Terenski odbor OF v začetku ni obsegal 
določenega območja, pač pa kvarte, kjer so organizacije OF vodili kvartni odbori 
OF, v katerih so bili najbolj aktivni člani terenskih odborov OF. Kvarte so 
ustanavljali predvsem v mestnih rajonih, in to v tistih delih, ki so bili gosteje 
naseljeni: v rajonih Center, Moste, Bežigrad, Šiška, Vič in Trnovo. Med prvimi 
so jih ustanovili v Mostah, kjer so že na ustanovnem sestanku rajonskega komi­
teja KPS govorili, da bodo najprej ustanovili rajonski, nato pa kvartne, ulične in 
druge odbore OF. Prvega so ustanovili konec aprila 1941 za Nove Jarše. Obsegal 
je Kajuhovo, Rožičevo, Cilenškovo in spodnji del Šmartinske ceste. Junija so ga 
ustanovili za ožje območje Most, avgusta za Selo, istega meseca za Stari Vod- 
mat, septembra za Zeleno jamo, novembra za Kodeljevo. Pozimi 1941/42 pa so 
organizirali skupni kvartni odbor za Hradeckega cesto, Štepanjsko vas, Fužine in 
Zgornjo Hrušico, ki je povezoval že pred tem ustanovljene terenske odbore OF 
(op.100).
V Trnovem so začeli z organiziranjem kvartov avgusta 1941. Mesec kasneje so 
ustanovili kvart 3, kije obsegal območje Prul. Kolezijaje bila kvart 4. Kvart 1 je 
bil verjetno Trnovo, kvart 2 pa Mirje. Po nekaterih podatkih je bil rajon Trnovo 
novembra 1941 razdeljen na pet terenov, verjetno kvartov (op.101).
Rajon Šiška je bil ves čas razdeljen na štiri kvarte, s tem, da je bil kvart 4, ki je 
obsegal Dravlje, Trato, Poljane, Glince, Dolnice, Podutik, Toško Čelo in Vrho­
vo, ustanovljen zelo kmalu, konec aprila ali v začetku maja 1941 in je vključeval 
sedem terenskih odborov OF. Kvart 1, ki je vključeval štiri terenske, ti pa 9 
uličnih odborov, je bil ustanovljen odbor OF julija 1941. Jeseni je bil ustanovljen 
kvart 2, ki je imel najprej tri, nato pa štiri terenske odbore OF. Kvarta 1 in 2 sta 
bila v Spodnji Šiški. Za Zgornjo Šiško in Koseze pa je bil avgusta 1941 ustano­
vljen kvart 3 z osmimi terenskimi odbori, razdeljenimi še na šest pododborov, po 
obsegu in funkciji enakih uličnim odborom. V kvartnih odborih v Šiški je bilo od 
tri do pet članov (op. 102).
Za Bežigradom so začeli ustanavljati kvarte jeseni 1941 in do decembra istega 
leta je bil rajon razdeljen na štiri kvarte. Kvart 1 in 2 sta bila levo od Titove ceste 
v smeri Ljubljana-Črnuče, druga dva pa desno od ceste. Meja med prvima dve­
ma sta bili Vodovodna in Samova, med drugima dvema pa Linhartova in Savska.
V odborih so bili od dva do štirje člani (op.103).
Na Ježici so ustanovili odbore OF poleti 1941. Niso pa jih povezovali v kvartne 
odbore, pač pa sta Savlje in Kleče imela skupni odbor OF, Ježica in Mala vas 
vsaka svojega, v Stožicah pa so bili v enem naselju kar trije, za zgornji, srednji in 
mestni del naselja. Oktobra 1941 so jih ustanovili še v Tomačevem in Jaršah 
(op.104).
30
Na Viču, v delu, ki je ostal znotraj žice, so organizirali kvartne odbore OF šele 
po ograditvi z žico. Kvart 1 je bil za Tržaško, Stan in dom ter Glince, kvari 2 za 
Rožno dolino, tretji pa za Vič in Bonficijo. V zunanjem viškem rajonu, imenova­
nem Kozarje ni bilo kvartnih, pač pa le terenski oziroma vaški odbori OF za 
Vrhovce, Stari Vič, Kozarje, Razore, Dobrovo, Šujico, Gabeije, Osredek, 
Hruševo, Smole, Brezovico, Vnanje Gorice, Notranje Gorice, Log, Polhov Gra­
dec, Dvor, Dolenjo vas in Babno Goro (op.105).
Ravno tako ni bilo kvartnih odborov v rajonu Horjul. Bili so odbori OF v posa­
meznih vaseh (op. 106), tako kot v rajonih Polje in Dobrunje. V prvem je bilo od 
junija do avgusta 1941 ustanovljenih dvanajst odborov OF, po dva v Zalogu in 
po eden v Polju, Vevčah, Studencu, Zgornjem Kašlju, Spodnjem Kašlju, Zado­
brovi, Sneberjah in Slapah. Odbor OF v Šmartnem ob Savi pa je bil tudi za vasi 
Hrastje in Obirje. Po obžičenju pa je bilo devet odborov OF skupaj za vas Polje 
in Slape, Sneberje in Šmartno, Spodnjo in Zgornjo Zadobrovo ter po eden v 
Fužinah, Vevčah, Spodnjem Kašlju, Zgornjem Kašlju in Polju na nasprotni stra­
ni železnice, gledano iz vasi Polje (op. 107).
Po obžičenju so bili v dobrunjskem rajonu odbori OF v Štepanji vasi, Zgornji in 
Spodnji Hrušici, Bizoviku, Zadvoru, Podlipoglavu ter skupen odbor za Sostro in 
Zavoglje. V Sadinji vasi, Podlipoglavu, Šentpavlu, Češnjici in Zagradišču pa jih 
ni bilo oziroma niso bili povezani z dobrunjskim rajonskim odborom OF, ker so 
to ozemlje že na pol nadzirali partizani (op. 108).
V rajonu Barje tudi ni bilo kvartnih odborov, pač pa le terenski. Na Lavrici so ga 
ustanovili maja 1941. Mesec kasneje so ustanovili skupen odbor OF za Škrilje in 
Golo, julija pa v Želimljah in Pijavi Gorici. Odbori OF so bili še v Babni Gorici, 
Selu, Daljni vasi, Črni vasi, Lazah, Igu, v Iški vasi, Iški Loki, Vrbenjih, Straho- 
merju, Mateni, Podkraju, Orlah, na Škofljici, Lanišču ter na Rudniku, Dolenjski, 
Ižanski, Peruzzijevi in Jurčkovi cesti (op. 109).
V rajonu Center so organizirali kvarte največ zatem, ko so razdelili rajon na pet 
manjših, predvsem pa februarja 1942, koje bilo dano navodilo, naj se člani OF iz 
ustanov in podjetij, to je iz matičnih in drugih odborov OF, povežejo predvsem 
na terenu. Rajon Kolodvor je bil razdeljen na štiri kvarte, Sodišče, Gosposvetski, 
Miklošičev in Kolodvorski, ki so zajemali ulice na teh mestnih območjih. Rajon 
Gradišče je bil razdeljen na dva kvarta, Gradišče 1 in Gradišče 2. Meja med 
njima je bila ulica Gradišče. Tudi zmanjšani rajon Center je bil razdeljen na 
kvart Center 1 in Center 2. Prvi je obsegal območje med Kongresnim trgom, 
Tromostovjem, Moše Pijadejevo, Dalmatinovo in Titovo cesto. Ostalo območje 
pa je bilo drugi kvart. Rajon Poljane je bil razdeljen na tri kvarte. Kvart Šentja­
kob je segal od Tranče in pozneje Zvonarske ulice do Krekovega trga. Od tam 
naprej je bil kvart Poljane, ki je obsegal obe strani Poljanske ceste in ulice med 
Poljansko in Ljubljanico. Tretji kvart pa je bil Zrinjski, ki je obsegal teren med 
Poljansko in Streliško ulico. Rajon Šempeter pa je bil razdeljen na štiri kvarte. 
Spodnji Šempeter je obsegal območje med Zmajskim mostom, Resljevo, Ko-
31
menskega, Vidovdansko, Vrhovčevo in Njegoševo, Zgornji Šentpeter med Re­
sljevo, Komenskega in Kolodvorsko do Tromostovja, kvart Tabor ozemlje med 
Metelkovo, Vrhovčevo in Šmartinsko. Resljev pa med Komenskega, Kolodvor­
sko, Vidovdansko in Metelkovo (op. 110).
SKLEP I. POGLAVJA
Po ustanovitvi Protiimperialistične fronte oziroma Osvobodilne fronte sloven­
skega naroda v Ljubljani je politično in vojaško vodstvo narodnoosvobodilnega 
gibanja ostalo v mestu do ograditve z žico februarja 1942 in še potem, kar je 
pomenilo pomembno prednost pri organiziranju OF. Z dogovarjanjem, predv­
sem med temeljnimi skupinami se je kljub nekaterim nesoglasjem organizacija 
še okrepila in do konca leta sprejela skupen program, ki je bil temeljno vodilo 
OF vse do osvoboditve.
Okupacija je pospešila ustanavljanje partijskih komitejev za vsa mestna 
območja. Temu je sledilo ustanavljanje okrožnega, mestnega in rajonskih odbo­
rov OF, kjer so pri ustanavljanju sodelovali člani vodstev ustanovnih skupin, 
komunistov, krščanskih socialistov in sokolov ter vanje enakopravno in po parti- 
tetnem načelu vključevali aktiviste svojih skupin in ponekod še drugih, npr. za 
Bežigradom še člana Čoševe skupine, v Dobrunjah pa socialista. Poleg tega so 
vključevali še predstavnike večjih podjetij, npr. v Šiški predstavnika Elektro ce­
stnih železnic in neopredeljene posameznike.
Območje delovanja v začetku ni bilo podrobneje omejeno. Pokrivalo se je z 
delovanjem partijskih organizacij. Prvotno so bili odbori OF ponekod šte- 
vilčenjši, tako v mestu, Mostah, na Ježici, v Polju, Horjulu in na Viču. Kasneje, 
zgodaj jeseni 1941 pa so znotraj njih večinoma ustanavljali t.i. sekretariate rajon­
skih odborov OF s predstavniki omenjenih treh ustanovnih skupin, ki so kolek­
tivno vodili organizacijo na svojem območju. So pa bile nekatere razlike med 
posameznimi rajoni, kajti posamezne skupine niso imele v vseh mestnih predelih 
in okolici enakega vpliva in tudi ne enakega števila članstva.
V več kot polovici rajonov je bila že od začetka združena funkcija partijskega 
sekretarja s članstvom v rajonskem odboru OF, tako na Ježici, Barju, Viču, za 
Bežigradom in v Šiški, kjer so jo kasneje v enem primeru razdružili. V ostalih 
rajonih, kot tudi v okrožnem in mestnem odboru pa je bil v odbor OF vključen 
član rajonskega komiteja KPS, razen v Horjulu, Medvodah in Dobrunjah, kjer ti 
niso bili ustanovljeni.
32
II. POGLAVJE
USTANAVLJANJE IN DELOVANJE 
MATIČNIH IN TOVARNIŠKIH ODBOROV 
OSVOBODILNE FRONTE
Z organiziranjem matičnih odborov OF je vodstvu OF uspela množičnejša prite­
gnitev "imovitejših slojev" v narodnoosvobodilno gibanje. Boris Kidrič je že av­
gusta 1941 našteval različne družbene in politične skupine v OF in ugotavljal, da 
je šele enotnost delavstva in njegova povezanost z "malomeščanskimi plastmi 
dala Osvobodilni fronti tisto trdno hrbtenico, ki je omogočila premagati vse 
težkoče in slovenskemu narodu v korist združiti vse pozitivne narodne moči. 
Drugič pa je prav tako nedvomno, da so najreakcionarnejši deli slovenske 
buržoazije znova izdajalsko pljunili na slovenski nacionalni interes." Hkrati pa je 
vseeno poudaril, da zaradi tega zavezništva OF ne bo opustila razrednega 
značaja osvobodilnega boja (op.111).
V tem času je OF in vsem dejavnostim narodnoosvobodilnega gibanja priman­
jkovalo denarja. Zato je Tone Tomšič naročil svojim sodelavcem, naj obiščejo 
bogatejše ljudi, trgovce, obrtnike in druge meščane, ki se niso upali aktivno 
vključiti v OF, bili pa so ji naklonjeni in bi osvobodilno gibanje denarno podprli, 
"če bi jim to prav razložili. Kmalu je res začel pritekati denar v večjih količinah, 
in to lire, marke in kune" (op.112).
Poleg organizacije po "linijah skupin", prijateljskih stikih in poznanstvih je bilo 
povezovanje v OF po posameznih poklicnih skupinah in ustanovah ena od 
prvotnih oblik, značilne predvsem za Ljubljano. To je omogočilo kasnejšo 
množično organizacijo po teritorialnem načelu, predvsem po februaiju 1942, ko 
je vodstvo dalo navodilo, naj se aktivisti OF povežejo z organizacijo predvsem na 
območjih, kjer so živeli. Tudi po tem so še obstajale posamezne tovrstne organi­
zacije OF, vendar le med nekaterimi redkimi poklicnimi skupinami, predvsem 
pa v večjih ustanovah, tako zdravstvenih, sodnih, upravnih, finančnih in denar­
nih, na pošti, železnici in nekaterih drugih, kar bo opisano v nadaljevanju. Orga­
nizacijo OF na nekaterih od teh so v začetku imenovali plenum OF, kasneje pa 
matični odbor OF, tako kot drugod.
Eno od središč organizirane dejavnosti proti okupatorju je bilo med članstvom 
že razpuščenega predvojnega sindikata uslužbencev in nameščencev s kratico 
BOTIČ. Del članstva iz trgovskega podjetja Medič Zanki se je sešel že maja 
1941, to je vseh 30 uslužbencev brez lastnika, ki je bil v začetku za lojalnost 
okupatorskim oblastem in proti zbiranju materiala in finančnih sredstev za na­
stajajoče odporniško gibanje. Zato so predstavniki tega podjetja na prvem skup-
33
nem sestanku udeležencev in nameščencev iz vseh ljubljanskih podjetij predla­
gali, da mu pošljejo protest, kar so ostali delegati sprejeli in uporabili tak način 
pritiska tudi za druge delodajalce, ki so zahtevali lojalnost do novih oblastnikov. 
Na omenjenem skupnem sestanku so v vodstvo matičnega odbora izvolili Milana 
Škerlavaja, za predsednika, ter Lada Avžlaharja, Staneta Štreklja, Tineta Žagar­
ja in Danico Marinšek. Vsi ti, razen Marinškove, so bili člani nameščenske 
partijske celice, poleg Mare Dermastia, Maksa Nahlika, Vikija Štambergerja, dr. 
Jožeta Brileja in sekretarja Marijana Dermastia. Od njega je avgusta 1941, koje 
odšel v partizane, tudi partijsko vodstvo organizacije prevzel Škerlavaj. Od par­
tijcev sta med uslužbenci in nameščenci delovala še Fedor Kovačič in Karel 
Žagar-Line, čeprav sta bila partijsko povezana z drugo celico. Vsi našteti so po 
ustanovnem sestanku matičnega odbora OF junija 1941 v Beethovnovi ulici po­
magali pri organizaciji odborov OF pri večjih ljubljanskih, predvsem trgovskih 
podjetjih. Pri nekaterih od njih so imeli množične sestanke, z lastniki ali brez 
njih. Kjer pa večina zaposlenih ni bila za OF, ali kjer so bili manjši obrati, so 
sklicali posameznike iz podjetij oziroma delavnic in to vedno iz iste panoge 
oziroma poklica, kar je bila zasnova poklicnih obrtniških matičnih odborov OF. 
Prizadevali pa so si tudi, da so imeli v vsakem večjem podjetju vsaj po enega 
komunista, kije potem "vzgajal še druge" (op. 113).
Pri Medič-Zanklu je organizacijo OF vodil Rudi Jurkas, kateremu je blago za 
OF kasneje dajal tudi lastnik. Pri drugem trgovskem podjetju, kije bilo speciali­
zirano za promet z železnino in gradbenim materialom, Schneider - Verovšek, 
na Dalmatinovi je bilo na prvem množičnem sestanku od 25 do 30 uslužbencev, 
od 64 zaposlenih. Pri njih so zatem ustanovili poleg frontne tudi partijsko orga­
nizacijo, ki jo je vodil "nekdo, ki je nato padel pri Dražgošah". Glavna naloga te 
organizacije je bila preskrbovanje gradbenega materiala (op.114).
Za nekatera gradbena podjetja, tako za Stavbno družbo, je dal Škerlavaju pove­
zavo Maks Stermecky. Na sestanku v tem podjetju je bilo od 10 do 15 nameščen­
cev, ne pa gradbenih delavcev, ki so bili povezani drugje, v svojem odboru. Pri 
drugem tovrstnem podjetju Tönnies je OF organiziral inž. Boris Race. Tudi na 
tem sestanku je bilo do 10 zaposlenih (op. 115).
Gradbeni delavci pri inž. Žumru in nekateri iz tvrdke Dukič in drug iz Boho­
ričeve ulice pa so bili vključeni v OF v Mostah. Pri pečarjih, npr. pri Antonu 
Kovačiču iz Rožne doline je Alojz Avsec pobiral prispevek od vseh 40 zaposle­
nih (op.116).
Lastniki in delavci v mehaničnih in kovinarskih delavnicah so organizirali svoj 
obrtniški matični odbor, ki ga je verjetno vodil Obram iz mehanične delavnice 
Hudnik na Miklošičevi cesti, ki je bil tudi sekretar partijske celice. V omenjeni 
delavnici so bili v OF vključeni vsi zaposleni, vključno z lastnikom. Pri Jožetu 
Kraljiču na nekdanjem Figovčevem dvorišču pa je vodil OF lastnik sam. Hudni- 
kovi so bili povezani z Weiblom v Slomškovi, kjer je bilo na ustanovnem sestan-
34
ku OF do 20 zaposlenih, v delavnici Antik pa pet. Za Antik je dal Škerlavaju 
zvezo Stermecky (op. 117).
Pri Avgustu Martinčiču na Rimski cesti so organizirali odbor konec junija 1941, 
ko je dobil Vili Čuk prek Ernesta Eyppra zvezo z OF. Sestanek so imeli v 
gostilni Marije Živec na Rimski cesti, kjer je bilo navzočih vseh 12 delavcev. Na 
mizah so imeli pijačo. Tako ni bilo sumljivo, ko jim je Eypper pričel pojasnjevati 
pomen OF in njene prihodnje naloge. Nato so izvolili petčlanski odbor, ki je 
pridobil za sodelovanje v OF vse delavce, razen dveh, ki sta bila hitlerjanca. Ob 
taki množičnosti si tudi lastnik podjetja, ki so mu redno dajali na pisalno mizo 
Slovenskega poročevalca, ni upal proti OF v lastnem podjetju ukreniti ničesar. 
Skupaj z Ignacom Kovačem, delavcem v delavnici Josipa Pintarja na dvorišču 
omenjene gostilne so kovali ježe za prediranje gum (op.118).
Na Dunajski 34 je imel kovinarsko delavnico Rudi Medvešček. Tam so izdelova­
li prve metalce ognja za partizane in tudi organizirali izdelovanje ježev za predi­
ranje gum. V sosednjem poslopju je imel Niko Jurkovič mehanično delavnico, 
kjer so pripravljali in popravljali avtomobile za akcije Varnostnoobveščevalne 
službe OF. Medvšček je bil povezan tudi s Fricom Hribernikom iz Šiške, kjer so 
izdelovali bajonete za partizane. To sta organizirala Rudi Medvšček in Stane 
Majcen. V Dravljah je delal za partizane tudi klepar Niko Tomažič. Na Poljanah 
je imel delavnico za popravilo koles Mirko Nardin, ki je bil od avgusta 1941 
povezan z tamkajšnjim odborom OF. Na Dunajski 12 pa je ilegalcem zastonj 
popravljal kolesa Janez Kalčič. Ludvik Pangrc pa je bil zaposlen pri Josipu 
Stupici, ki je imel marca 1942, ko je odšel v ilegalo, bencinsko črpalko, garažo in 
lakirnico na Slomškovi. Že pred tem in tudi pozneje mu je bencin in rezervne 
dele preskrboval sodelavec Savšek, pa tudi Jerica Demšar, ki je bila zaposlena 
pri Pipanu.
V mestu je bilo z OF povezanih tudi približno 60 šoferjev, od voznikov tovornja­
kov do taksistov, ki so jih vodili Lojze Smrekar, Rogelj, Žibret ter reševalci in 
gasilci iz mestnega doma na Krekovem trgu. Povezani so bili s Pangrcem in 
Jurkovičem (op.119).
Od trgovin z barvami so bili poleg uslužbencev Medič-Zankla povezani z OF še 
pri Rozini. Pri Orientu na Tyrševi so bili vključeni vsi z lastnikom vred, pri 
Chemolaborju pa je bil med drugim povezan z OF Jurjec, ki je preskrboval 
kemikalije za pisanje na steklo, kar so s pridom uporabljali aktivisti OF za 
pisanje po izložbah in fosforjeve preparate za zažiganje (op.120).
Soboslikarje je organiziral Ludvik Pečar. Imeli so svoj matični odbor OF 
(op.121).
Z OF so sodelovali samo posamezni fotografi ter nekaj lastnikov elektropodjetij, 
med drugim inž. Metod Gabršček. Dne 18. januarja 1942 so ga hoteli italijani 
aretirati, pa jim je pobegnil, na begu v Šubičevi ulici pa ubili ter Slavko Gabren- 
ja, ki je tudi padel, in to v boju z agenti italijanske policije v svojem lokalu na 
Cankarjevi cesti (op. 122).
35
Pri prehrambenih tvrdkah je bila najmnožičnejša organizacija OF pri Francu in 
Josipini Slamič, ki jo je organiziral Janko Rajakovič in jo tudi vodil, skupaj z 
"Gašperjem in še nekim starejšim človekom", ter Francetom Podkvom. Ustanov­
nega sestanka OF v tem podjetju na Gosposvetski cesti so se udeležili vsi 
uslužbenci, od mesarjev do prodajalk. Glavna naloga te organizacije je bila pre- 
skrbovanje partizanov z mesom in soljo (op.123).
S Slamičem in tamkajšnjo OF so bili povezani tudi drugi ljubljanski mesarji, tako 
tudi nekateri iz mestne klavnice in mesarji pri Ivanu Javorniku na Roški. Tam je 
bilo zaposlenih 58 delavcev. Organizacijo OF je vodil Janez Letnar, ki je bil 
povezan s Slamičevima delavcema Podkvom in Avgustom Obersnelom. Pri An­
dreju Šarabonu, špecerijski veletrgovini na Hrvaškem trgu, je organizirala OF 
Meri Starc, čeprav ni bila tam zaposlena, imela pa je pri bližnjem šempeterskem 
mostu stojnico z zelenjavo. Od Šarabona so aktivisti, ki jih je bilo le pet, že leta 
1941 in 1942 pošiljali sardine in sol partizanom na Krim in Mokre. Del osebja je 
bil povezan z OF tudi pri veletrgovini Ivan Jelačin na Rimski cesti, od koder je 
odšla uslužbenka Zajčeva julija 1941 v službo v trgovino na Ig in v Stari trg pri 
Ložu. Ker je iz prvotne službe poznala trgovce, ki so nabavljali pri Jelačinu, je 
od njih z sodelavkami nabavljala za partizane in partizanske kraje tobak, cigare­
te, sol, začimbe, strojno olje, mast in drugo, "takorekoč vse, kar se je dalo dobiti 
in je bilo omejeno na karte". Sol je Zajčeva dobivala tudi prek Jelačinove 
računovodkinje Habichtove. Anica Škufca, ki je bila tam opolnomočna prokuri­
stka in je z manipulacijami pri dobavi in prodaji blaga dosegla, da je lahko 
partizanom posredovala tudi večje količine soli in vžigalic, ki so bile monopolno 
blago. Lastnik pa je z njenim posredovanjem od papirnice Vevče izposloval pol 
milijona lir, ki jih je nato dal OF. Pri družinski firmi, svečarni Dolničar-Richter 
pri cerkvi sv. Jakoba, ki je bila poslovno povezana z Jelačinom, so bili povezani z 
OF vsi vključno z lastniki. Za partizane so izdelovali milo, kije bilo brez tvrdki- 
nih oznak, da se ne bi s tem izdali (op.124).
Z OF je bilo povezano vse osebje, z lastniki vred, pri špecerijskih trgovinah 
Mlakarja na Starem trgu 28, Ivanu Pezdirju in Komparetu v Gradišču, Andreju 
Cibru v Cojzovi ulici in Hlebšu v Škofji ulici (op. 125).
Peke je v OF organiziral Mirko Čotar in jih je vodil do februarja 1942, ko se je 
zaradi nevarnosti pred aretacijo umaknil v ilegalo. Pred tem pa jim je svetoval, 
naj se povežejo na terenu, kjer so živeli, ali kjer so imeli lokale, (op. 126).
Z organizacijo so bili povezani vsi pri Jakobu Kavčiču v Gradišču in Adamiču na 
Erjavčevi ter lastniki pekarn Josip Mežnarič s Trubarjeve, Zupan iz Šiške, Franc 
Bertol z Zgornjega trga ter nekateri slaščičarji pri Petričku na Cankarjevi in pri 
Kastelicu v Gradišču (op.127).
Nekatere mlekarne, ki so delale za narodnoosvobodilno gibanje: Pavle Kroupa 
iz Gradišča, Frančiška Rejec s Kopitarjeve, Ana Galjot v mlekarni Vodiške 
mlekarske zadruge na Friškovcu, Marija Jančigaj z Masaiykove, Frančiška Strle 
na Starem trgu, Mica Jenko na Slomškovi, Grega Cvelbar na Trubarjevi cesti in
36
Lojzka Babič z Gregorčičeve. Za OF so poleg Starčeve delali še najmanj štirje 
trgovci z zelenjavo (op. 128).
Za pridobivanje živil je bila zelo pomembna Nabavna zadruga na Vodnikovem 
trgu, kjer je bil odbor OF ustanovljen junija 1941 in je prve sestanke vodil 
Škerlavaj. V organizacijo so bili vključeni prav vsi uslužbenci. Živila so oddajali 
odboru OF bližnje Študentske ulice (op. 129).
Pri večini omenjenih prehrambenih podjetjih in trgovin so bila zbrana živila tudi 
vskladiščena. Trgovci pa so od aktivistov OF sprejemali tudi ponarejene živilske 
karte. Za kupljena živila je moral trgovec odrezati od karte ustrezno število 
odrezkov, ki jih je nalepil na posebno polo. Število odrezkov se je moralo ujema­
ti s količino prodanih živil. Ker pa ilegalci niso dobivali kart, je partijska tehnika 
tiskala ponarejene, vendar te niso bile zmerom popolnoma enake pravim. Zato 
so jih sproti pomešali med pristne, tako, da jih na veliki poli ni bilo moč opaziti 
(op.130).
Gostinci vključeni v OF, so dobivali živila tako, da so "od količin, ki jih je 
dobivalo gostinsko združenje za potrebe gostinskih podjetij v Ljubljani izločili 
določene količine, kot da so bila razdeljena gostinskim obratom. Za ta živila so 
se v skladišču ponarejali materialni dokumenti, soglasno ponarejeno vknjižbo pa 
so morali izvršiti v svojih knjigah tudi gostinski obrati, ki s bili vključeni v to 
akcijo, in to tako, kot da so živila dobili in že potrošili. Akcija je tekla od začetka 
vojne." Vse to je organiziral Zoran Polič, in sicer preko tajnika združenja Stane­
ta Pavliča, ki je bil povezan z vodjem skladišča Ulrikom Vospernikom, najemni­
kom kavarne na Starem trgu. Julij Zupan, lastnik Daj dama na Cankarjevi se je 
povezal z Vinkom Möderndorferjem, članom finančnega odbora OF, in je pri­
speval za OF 2.700.000 lir. Franja Vesela, kavarnarja z Miklošičeve, je povezal 
inž. Anton Štebi. Lastnika gostilne Sokol je povezal z OF odborom na Starem 
trgu njegov nečak Evgen Sešek, begunec iz Medvod. Z OF so sodelovali še 
Ivanka Vidmar, najemnica bifeja na kopališču Ilirija, Apolonija Hiti, lastnica 
javne kuhinje na Gornjem trgu, Ivan Radulovič in Stipe Smoljanovič s Trubarje­
ve, Košak s Čopove, Marija Strnad z Zaloške ter uslužbenci kavarne "Prešeren" s 
Prešernovega trga, Nebotičnika in gostilne Figovec z Gosposvetske. V kavarni 
Evropa so leta 1942 ustanovili odbor OF s sedmimi člani. Prav tako je bil usta­
novljen v hotelu Slon. Posebej pomembna postojanka je bila za Bežigradom, v 
gostilni Fortuna, kjer je bilo skladišče in shajališče članov Varnostnoobveščeval- 
ne službe OF. Shajališče aktivistov OF pa so bila tudi po drugih gostilnah, pri 
Nacetu, Čadu, Slamiču, v slaščičarni Bled v pasaži Nebotičnika in drugod. Na 
splošno pa se gostilničarji niso nikoli preveč radi povezovali v množično stanov­
sko OF organizacijo, pač pa so želeli več manjših skupin s svojimi sodelavci, kar 
so organizatorji OF med njimi upoštevali (op.131).
Trgovce je tako kot nekatere gostince povezoval z OF poleg Škerlavaja, Avžlo- 
harja in drugih članov nameščenskega odbora OF tudi Polič. Z njim je bil pove­
zan Franjo Novak, ki je imel trgovino na današnjem Kongresnem trgu, kjer so za
37
OF delali vsi uslužbenci. Poleg tega je Novak povezoval še več kot deset drugih 
trgovcev in drugih meščanov, med drugim Ivana Pezdirja z Gradišča, Bogomirja 
Matoha s Krekovega trga in Pavla Magdiča(op.l32).
Pri Romanu Golobu, ki je imel trgovino z železnino v Wolfovi ulici je bil eden 
od vidnejših organizatorjev OF med trgovci, so ravno tako kot pri Novaku za 
organizacijo delali vsi njegovi uslužbenci, do novembra 1941, ko je italijanska 
policija uslužbence aretirala in zaprla trgovino (op.133).
Škerlavaj je do jeseni 1941 povezal z OF trgovce s tekstilom Antona Žlendra s 
Starega trga z vsemi uslužbenci, prav tako kot pri Dragu Šmidu iz Mačkove in 
Štemberger-Bacu. Povezal je tudi del uslužbencev pri I.C. Mayeiju in Josipu 
Urbancu pri Tromostovju, pri Karlu Prelogu v Židovski in pri Fabiani -Jurjevec 
na Stritarjevi. Leo Souvan z Mestnega trga pa je začel sodelovati z OF konec 
leta 1942. Z OF so bili povezani še pri Krisprerju na Stritarjevi, v trgovini 
Gentleman na Prešernovi in v trgovinah Zajček in Ravnihar v Kresiji. Škerlavaj 
je z Vikijem Štembergeijem in Rudijem Jurkasom organiziral odbor tudi pri 
Lovru Demšarju na Trubarjevi cesti, kjer so za partizane zbirali predvsem plete­
nine. Dora Komavli je vodila odbor pri pletilstvu Kunz et. comp, v Gosposki, 
kjer pa je bila organizacija OF navezana na območno frontno organizacijo 
(op.134).
Blago za obleke so dobivali v obdelavo krojači, ki so bili povezani z vojaško 
intendanco, ki jo je v zimi 1941/42 vodila Fani Eržen. Krojače je poleg Škerlava- 
ja, Draga Poljanška, Lada Avžloharja ter še "nekega tovariša, ki je padel na 
Trški gori" (verjetno Karel Poljanšek) začel organizirati še Danilo Puc, tapetnik 
iz Slomškove (op. 135).
Pri tvrdki Rojina na Cankarjevi cesti je izdelovalo partizanske uniforme od 20 
do 25 krojačev. Blago in izdelke je prevažal pomočnik Vlado Pečnik do aprila 
1942, ko je bil aretiran. Blago za partizanske uniforme je dobival pri Franju 
Novaku na današnjem Kongresnem trgu Milan Zavodnik, član vojaške inten- 
dance, in ga vozil krojačem po mestu. Razvažal ga je tudi krojač Alojz Kastelic s 
svojimi pomočniki z Židovske ulice. Vsi, vključno z lastnikom, so bili povezani 
pri Vilku Lampetu, ki je sam tudi vodil organizacijo. Anton Jesse z Gradišča je 
izdeloval obleke za partizane že od poletja 1941. Z njim je bil povezan tudi Alojz 
Božja. Krojač Matija Rož s Starega trga je šel v partizane že leta 1941 a se je 
zaradi bolezni kmalu vrnil. Janez Kuhar z istega trga je delal za tvrdko Elita, ki 
jo je vodil Edo Mavrič, tudi eden od organizatorjev krojačev v OF. Kuhar je 
dobil zvezo z OF prek svojega pomočnika Konjarja junija 1941. Za OF sta delala 
še Švab z Dvornega trga in Lovšin iz Gradišča. Lepold Krese je povezal Janeza 
Jamarja, Staneta Mraza in Lada Vidrajsa, ki je pri Valentinu Lebanu na Novem 
trgu organiziral skupino OF, v kateri je bilo vključenih vseh šest delavcev, 
vključno z lastnikom. Pri Vinku Šeficu na Trubarjevi je od septembra 1941 vodil 
organizacijo OF Stane Žigon. Pri Tomažu Hlebetu na Dalmatinovi je njegov 
pomočnik Jože Černe organiziral in vodil skupino, v kateri je bilo vseh šest
38
pomočnikov. Za OF so delale še krojaške delavnice na dvorišču Ria, pri Alojzu 
Lampiču, ki je blago za čepice dobival pri Antonu Žlendru ter Franc Virant in 
Kolman Kovač, oba s Starega trga. Zadnjega je s stanovsko organizacijo OF 
povezal Leopold Krese, ki je bil poleg Mavriča in Alojza Žontaija v vodstvu 
matičnega odbora OF krojačev. V Starem Vodmatu so bili z matičnim odborom 
krojačev povezani Simon Volf, Franc Križaj in Ivan Avsec. Šivilje pa je organizi­
rala in povezovala Marta Golob (op. 136).
Med čevljarji in trgovci z usnjem je bilo več organizatorjev OF, ki jih je povezo­
val Škerlavaj. K njim je prihajal predvsem na sestanke. Anton Čretnik z Galluso­
vega nabrežja je deloval za OF med stanovskimi tovariši od julija 1941 do aprila 
1942, ko je bil zaradi izdaje zaprt. Ivan Obid, zaposlen v tovarni usnja Indus, je 
bil tudi član mestnega partijskega komiteja, ko je bil v njem Bravničar. Obid je 
nosil usnje čevljarju Košaku na Trubarjevo, Ravbarju v Moste in nekemu 
čevljarju na Kolodvorsko, dokler ni bil februarja 1942 na podlagi poročil italijan­
skih organov aretiran (op.137).
Vsi, tudi lastnik so bili povezani z OF pri Sajevicu na Novem trgu, kjer sta bila 
zaposlena pomočnika Franc Reberšek, ki je imel nalogo, da pridobi za OF 
sindikalno članstvo, ker je bil član predvojnega glavnega odbora sindikata, in 
Ivan Magolič, kije tudi vodil nekaj skupin OF iz svoje stroke (op.138).
Gregor Bajt je prav tako vodil nekaj skupin čevljarjev, in to po navodilih Oskaija 
Kovačiča. Zaposlen je bil pri Andreju Volku na Mestnem trgu, s katerim sta 
tesno sodelovala. Čevljarjem, ki so izdelovali čevlje za partizane, je nosil usnje. 
Dobival ga je pri "neki trgovki z usnjem, ki je imela trgovino nasproti čevljarske­
ga mosta ob vhodu v židovsko ulico", Moskvičevi, do leta 1942, koje bil aretiran 
pri prenašanju streliva v Zalog (op.139).
Alojz Rubin je bil zaposlen v delavnici Jožeta Šipca na Trubarjevi. Povezan je bil 
s Čretnikom, s katerim so se skupaj dogovarjali o izdelovanju čevljev za partiza­
ne. Rubin je povezal z OF še Jova Krnaiča iz Prešernove, ki je od svojih 16 
pomočnikov pobiral prispevke za OF in jih oddajal Rubinu, poleg tega, da so v 
njegovi delavnici izdelovali in popravljali čevlje za partizane. S takim delom seje 
v Ljubljani poleg omenjenih ukvarjalo še 11 delavnic,med drugim Ivan Brinske- 
le, Janez Šavs, Kristina Kogoj in Franc Starič z vsemi pomočniki. Vsi našteti so 
bili s Stare Ljubljane. Nadalje Anton Brecelj iz Rimske, Janez Žibrat in Franc 
Mrak s Trubarjeve, Franc Ložar s Kongresnega trga ter še sedem drugih delav­
nic (op.140).
Odbor pri Karlu Pečniku, kjer so bili v OF vključeni vsi zaposleni v usnjarni in 
trgovini, vključno z glavnim lastnikom in njegovimi brati, je vodil Fedor Kovačič 
(op.141).
V OF se je vključil še Vital Seunig. Najprej je bil povezan s trgovcem Mihaelom 
Vlajem z Wolfove ulice, ki mu je izročal denarne prispevke, toda jeseni 1941 je z 
njim pretrgal stike, ker je bil aretiran takoj zatem, koje Vlaju prvič izročil denar. 
Nato se je povezal z Ivanom Jermanom iz gledališča. Ni pa iskal novih povezav,
39
tako tudi ne z Marijo, Škerlavajevo ženo, ki je bila zaposlena v njegovi trgovini. 
Šele potem, ko je ta leta 1942 odšla v ilegalo, ji je začel dajati denar za OF 
(op.142).
V OF so bili vključeni tudi vsi delavci pri izdelovalcu torbic Kohlerju na Dunaj­
ski cesti, kjer je organizacijo vodil Dolf Burger (op.143), ter v torbarstvu Šik na 
Miklošičevi. Odbor OF je bil tudi v veletrgovini s čevlji in usnjenimi izdelki Bata 
na Slovenski cesti, kjer je bilo vključenih 6 uslužbencev. Pobudnik ustanovitve 
pa je bil Fedor Kovačič (op.144).
Mizarji so imeli prvi množični sestanek pri Ivanu Šemrlu v Šiški, ki je imel 
delavnico na Gosposvetski. Na tem sestanku julija 1941, so ustanovili matični 
odbor, ki ga je vodil Šemrl, pomagal pa mu je Rajko Sajevic, tajnik združenja 
mizarskih mojstrov s sedežem v Wolfovi ulici. Zato je imel zato stalne stike z 
obrniki, med katerimi je od julija 1941 opravljal propagando za OF. Bil je 
vključen tudi v osrednji tehnični odbor, v katerem je skrbel za izdelavo manjših 
lesenih skrivališč in kamuflažnih predmetov. V matičnem odboru je bilo devet 
obrtnikov, ki so se vsak teden sestajali v prostorih združenja (op.145).
Kamuflažne predmete so izdelovali Anton Gobec, ki je imel delavnico na dvo­
rišču Ria na Slovenski cesti in Leopold Furlan. Srečko Čebron s Petkovškovega 
nabrežja, pa se je najprej povezal s Stermeckim, šele nato pa s Škerlavajem. 
Furlana je povezal s Škerlavajam Boris Kariž, do jeseni 1941, dokler ni šel v 
centralno tehniko, tudi član matičnega odbora uslužbencev in nameščencev, kjer 
je bil Škerlavaj predsednik (op.146).
Komufnalžne predmete in lesene sanitetne zaboje so poleg omenjenih izdelovali 
še Anton Smrekar in Franc Hodnik iz Dravelj ter dva delavca pri Jevnikarju. 
Organizacija OF pa je bila tudi v večjih mizarskih obratih, tako pri tvrdki J.J. 
Naglasu v Trnovem, kjer je bil sekretar tovarniškega odbora OF Viktor Turšič, 
ter v Mizarski zadrugi Vič, kjer je bilo zaposlenih 50 delavcev (op.147).
S člani centralne tehnike KPS in posebej s Škerlavajem so bile zaradi narave 
dela povezane tudi trgovine s papirjem in pisarniškim materialom, kjer je bilo 
jedro OF nekaj uslužbenk, ki so pridobivale nove. Marija Golob je bila organiza­
torka OF pri Antonu Prelogu. S centralno tehniko KPS jo je povezal Mirko 
Zlatnar, po njeni pripombi, zakaj ne tiskajo bolj razločno. Pred tem pač ni slutil, 
da Golobova ve, zakaj nabavlja papir in ciklostilno barvo. Ta je bila v trgovini 
Mare Baraga v Nebotičniku povezana z Olgo Franič, lastnica pa je bila po lastni 
izjavi povezana po drugačni zvezi (op.148).
V papirnici Tičar na Slovenski cesti je Golobova pozimi 1941 povezala z OF dve 
vajenki. Poleg njiju sta bili še dve simpatizerki OF, ostale uslužbenke pa organi­
zaciji niso bile naklonjene. Pri Bonaču na Slovenski je bila Zima Vark povezana 
neposredno s Škerlavajem. V učiteljski tiskarni na Nazorjevi pa je organizirala 
OF Mila Komelj, ki je kasneje, leta 1942, delala tudi kot članica nabavnega 
oddelka centralne tehnike KPS. Tako so imele uslužbenke papirne stroke, ki so 
bile vključene v OF, skupen sestanek v stanovanju Marijance Obersnel na Go­
40
■
sposvetski. V OF je bil vključen še Janez Dolžan, ki je imel papirnico na Stritar­
jevi, ter vsi Mateličevi z Miklošičeve, ki so bili povezani neposredno s Škerlava- 
jem. V lokalu in stanovanju je bilo središče ilegalne ciklostilne dejavnost v 
Ljubljani in od tu je spomladi 1942 odšel Albert Zornada organizirat ciklostilne 
razmnoževalnice v Kočevski Rog (op. 149).
Poleg Učiteljske tiskarne so za OF delovali še v najmanj devetih legalnih tiskar­
nah. Tiskarje je začel organizirati Jože Moškrič in prvi sestanek po okupaciji je 
bil aprila 1941 v palači Grafika na Miklošičevi. Nato pa so v prisotnosti Toneta 
Šušteršiča in Zdenke Kidrič ustanovili partijsko celico, ki jo je vodil Jože Borse. 
Ta ni dolgo obstajala, ker sta šla Stane Cimperman in Rudi Burič opremljat prvo 
ilegalno tiskarno v Ljubljani, ki je bila na Brdu in so jo imenovali Podmornica, 
Borse in Ivan Štrekelj pa sta bila določena za delo v rajonskem partijskem 
komiteju za Trnovo, čeprav je slednji še do maja 1942 deloval med tiskarji, 
dokler ni odšel v ilegalno tiskarno Tone Tomšič. Vodenje organizacije OF med 
grafičnimi delavci pa je prevzel Viktor Ilovar.
S centralno tehniko so bili povezani tudi trafikantje. Med najpomembnejšimi so 
bile Preša pri Zmajskem mostu, kjer je Zinka Kisovec sprejemala orožje, teh­
nični in sanitetni material za potrebe narodnoosvobodilnega gibanja, nadalje 
trafika, kjer je prodajal slepi Ludvik Šušteršič na Trubarjevi in kamor so že leta 
1941 prihajali kurirji glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet, in trafika 
Franca Hitija na Gornjem trgu, ki je Slovenskega poročevalca razpečeval tudi 
tako, da je dajal po en izvod med legalni tisk (op.150).
Četrti, ki so bili tesno povezani s centralno tehniko KPS, pa so bili člani že 
omenjenega osrednjega tehničnega odbora OF, imenovanega OTO, kjer so bili 
vključeni kemiki, strojniki, elektroinženirji in agronomi, ki so v sodelovanju z 
obrtniki pomagali pri izdelavi razstreliv, dušilcev za orožje, naprav za polnjenje 
min, osti za prediranje gum, risali pa so tudi načrte za skrivališča in skrivne 
tiskarne. Kemiki so imeli tudi lastno partijsko celico, ki jo je ustanovil Dušan 
Bravničar, študent kemije, na pobudo dr. Aleša Beblerja maja 1941. Imela je pet 
članov, ki so imeli nalogo "pomagati partijski tehniki oziroma vojaškemu sektor­
ju z vsem, kar se tiče razstreliv ter z vključevanjem ostalih kemikov v OF" 
(op.151).
Brivci in frizerji so imeli dva odbora OF, enega za mojstre in drugega za 
pomočnike. Glavni organizator med pomočniki je bil Robert Mihič, kije organi­
ziral pomočnike v Ljubljani, pa tudi drugje na Slovenskem. Pri tem je bil pove­
zan s Francetom Kimovcem in Stanislavom Štrekljem, torej z rajonskim 
komitejem Trnovo. Pomočnike so organizirali še Ciril Traven, Marjan Miter in 
Marija Božič. Mojstre pa je začel povezovati Ernest Eypper, med drugim tudi 
Vinka Benda in ga vključil v matični odbor. Za OF je v mestu je delalo najmanj 
osem mojstrov. Za vse, tudi pomočnike je bila značilna organizacija po trojkah, 
kar pri drugih poklicnih skupinah ni bila značilnost (op 152).
41
Poleg teh so bili kot matični odbori organizirani še dimnikarji, za katere pa o 
njihovi dejavnosti za OF nismo našli podrobnejših podatkov, in gospodinjske 
pomočnice (op.153).
V Dravljah in okolici so za partizane delali Viktor Kolar, kije popravljal orožje, 
čevljarja Peter Lakner in Šipič iz Podgore, Janez Kuštrin, sedlar iz Kamne Gori­
ce je delal nahrbtnike, Nino Tomažič iz Dravelj pa je izdelal kovinsko škatlo, ki 
sojo zakopali v hribu nad Mednom in kamor je patrulja za Gorenjsko, kot sojo 
imenovali pri centralni tehniki KPS, za kranjski okrožni komite KPS oziroma za 
vso Gorenjsko odlagala ilegalne tiske in tiskarski material, kar so nato prevzeli 
gorenjski partizani (op,153a).
Prvi sestanek stražnikov, z namenom, da bi med njimi ustanovili organizacijo 
OF, je sklical maja 1941 stražnik Anton Možek v gostilni pri Milošu na Gornjem 
trgu. Na njem so bili poleg sklicatelja še Stane Ukmar, Franc Baudek, Janez 
Šušteršič, Janez Režek in "še do danes nepoznan človek", ki jim je dal prva 
navodila in jih imenoval za organizatorje na vseh devetih policijskih postajah v 
Ljubljani. Mesec kasneje je Zdenka Kidrič naročila Škerlavaju, naj organizacij­
sko poveže stražnike v OF. Škerlavaj je prek Zdenke Kisovec, kije imela trafiko 
pri Zmajskem mostu, spoznal Možka, "ki je že pred tem na lastno pest zbiral 
pristaše OF", nakar je imel v lovski sobi gostilne Sokol na Ciril-Metodovi ulici 
sestanek z osmimi uniformiranimi stražniki, med katerimi so bili vsi prej omen­
jeni. Že v letu 1941 jim je uspelo, da se jih je od 240 stražnikov v OF vključilo 
180. Povezani pa so bili v matični odbor OF, ki so ga ustanovili na sestanku pri 
Sokolu (op. 154).
Stražnike pa so povezovali tudi drugi. Kristjan Ribnikarje povezal štiri in potem 
zvezo predal Škerlavaju, ki ga je spoznal s pomočjo Maksa Stermeckega 
(op.155).
Jeseni 1941 je centralni komite KPS sklenil, da bi bilo treba dati stražnikom več 
ideološke izobrazbe, zato je decembra istega leta prevzel Škerlavajevo delo Bo­
ris Ziherl (op.156).
Januarja 1942 so italijanski oblastniki doživeli presenečenje, ker jim niso hoteli 
priseči oficirji stražnikov. Čeprav je KPS zagovarjal načelo, da jim "škodovati to 
ne more, mnogo pa nam lahko koristi, saj imam močno organizacijo. Če nam 
bodo Italijani zaupali, jih bomo še lažje prinašali okrog" (op.157).
Italijani so na to odgovorili z njihovo razorožitvijo in kasnejšo internacijo v 
Italijo. O tem je Kardelj dvakrat poročal Josipu Brozu Titu in poudaril, da so se 
vsi "orientirali v okviru OF na KP in ne na kako drugo skupino" (op.158).
K prisegi so 20. januarja 1942 poklicali pet oficirjev, med njimi tudi Franca 
Sevška, kije kot .najstarejši odklonil prisego, za njim pa še drugi (op.159).
Vozniki policijskih avtomobilov in motorjev pa niso bili povezani v stražniški 
matični odbor OF, pač pa s šoferji, s Francem Podbevškom, voznikom reševal­
nih in gasilskih avtomobilov iz Mestnega doma na Krekovem trgu (op.160).
42
Škerlavaj je povezoval z OF samo policijske in prometne uniformirane stražnike, 
policijski agenti in uradniki pa so bili povezani drugje. Na upravi policije je 
obstajalo jedro aktivistov z Brankom Lovrečičem. Glede na kočljivost in nadzo­
rovanost njihove poklicne dejavnosti je bila njihova dejavnost za OF bolj ali 
manj individualna. Lovrečič je povezoval nekaj uslužbencev, ki jih je imenoval 
zvezniki, torej tisti, ki so imeli nadaljnje povezave z drugimi aktivisti OF. "Kon­
spiracija je bila tako stroga, da so celo simpatizerji OF med uslužbenci uprave 
šele po osvoboditvi zvedeli, da je na upravi policije med vojno obstajala organi­
zacija Osvobodilne fronte." Posamezniki na upravi so delali za OF s pridobivan­
jem obveščevalnih podatkov, izdajali so obrazce za lažne prepustnice in 
organizirali kritje aretiranih oseb, s tem, da so jih po kratkem zaslišanju predali 
namesto Italijanom sodišču. Ko pa so jih dobili nazaj, so jim izdali odgonske 
listine in jih poslali iz mesta v občine, kjer so imeli stalno bivališče, s tem pa 
dejansko na svobodo (op.161).
Prve stike z zdravniki je navezal dr. Aleš Bebler v pozni pomladi 1941. Na 
sestanek v vilo Prijateljevih in Golobovih je povabil pet zdravnikov, med njimi 
tri stažiste iz ljubljanske bolnišnice, dr. Boženo Ravnihar, dr. Boženo Sernec in 
dr. Damjano Bebler, dr. Andreja Zupančiča z medicinske fakultete ter zasebne­
ga zdravnika dr. Mavricija Neubergerja (op. 162).
Zdravniški matični odbor OF pa je bil ustanovljen avgusta 1941 zaradi novih 
potreb po pomoči ilegalcem in partizanom, on sicer na pobudo izvršnega odbora 
OF. Za povezavo z zdravniki so določili dr. Aleša Stanovnika, od katerega je 
odbor dobival predvsem navodila za politično delovanje. Zaradi narave svoje 
dejavnosti pa so bili povezani še z dr. Alešem Beblerjem in vodjo vojaške 
obveščevalne službe dr. Vitom Kraigherjem. V prvem zdravniškem matičnem 
odboru, ki je bil za razliko od vseh ostalih v Ljubljani koalicijsko sestavljen, sta 
bila predstavnika komunistov dr. Neuberger in dr, Ravniharjeva, krščanske so­
cialiste je zastopal dr. Bogdan Brecelj, sokole pa dr. Franjo Novak. Zaradi 
maloštevilčnosti in obilice dela pa so v odbor vključili še politično neopredelje­
nega dr. Pavla Lunačka. Delo so si člani razdelili med seboj tako, da je vsak 
odgovarjal za eno področje zdravstva. Vsak od njih je pridobival nove člane na 
svojem delovnem mestu, kjer je bil v tesnem stiku s svojimi stanovskimi kolegi, 
za katere je lahko domneval, kako so usmerjeni. To pa ni bilo težko ugotoviti, 
ker so zdravniki tudi veliko prostega časa preživeli skupaj (op.163).
Matični odbor je povezoval dejavnost tridesetih odborov OF, katerih naloge so 
bile v prvi vrsti pomoč ranjenim partizanom in aktivistom OF, omogočanje hlin­
jenja bolezni v zaporih zaradi izognitve zaslišanj ali ostrejših kazni, nadalje 
pomoč pri pobegih iz jetniškega oddelka bolnišnice, brezplačno zdravljenje akti­
vistov OF, dodeljevanje bolniškega staleža in bolniških doklad. S slednjim so 
tudi razbremenjevali sredstva, ki bi jih morala datjati OF kot podporo svojim 
aktivistom. Poleg tega so vodili tečaje prve pomoči, zbirali in dopolnjevali so
43
sanitetni material, zdravila in instrumentarij za operacije ter uničevali dokumen­
tacijo ilegalcev in partizanov, ki so med operacijami umrli.
Dr. Peter Držaj je že pred koncem junija 1941 povezal z OF dr. Francija Der­
ganca, ki je delal v družinskem sanatoriju Emona na Komenskega cesti, in mu 
naročil, naj pridobi za organizacijo še zdravnike iz krirurške klinike, kjer je 
zatem za OF delalo vse osebje, nekateri organizirano in zavestno, drugi pa 
spontano. Prav tako so delali za OF vsi pri Dergančevih dokler ni bil dr. Der­
ganc novembra 1941aretiran skupaj s trgovcem Romanom Golobom, s katerim 
je bil povezan od junija oziroma julija istega leta.
V šolski polikliniki na Aškerčevi so za OF delovali štirje zdravniki. V splošni 
bolnici in Dečjem domu na Roški cesti je vodil organizacijo od jeseni 1941 
Vinko Kregar. V umobolnici je ustanovil odbor petih članov dr. Držaj. V ženski 
bolnici in porodnišnici je odbor ustanovil in vodil dr. Lunaček, v mestnem fizika- 
tu pa dr. Marijan Ahčin. V letu 1941 je bil ustanovljen tudi odbor OF za stažiste 
in volonterje ter odbor v železniški ambulanti na Celovški (op.164).
Tudi vsi odbori OF na zavodih, ki so opravljali bolezensko in nezgodno zavaro­
vanje, so bili povezani z zdravniškim matičnim odborom. Poleti 1941 je Fedor 
Kovačič vodil sestanek v Legatovem bifeju na Miklošičevi, kjer je bilo pet 
uslužbencev okrožnega urada za zavarovanje delavcev in kjer so se domenili, 
kdo bo zastopal posamezne oddelke. Te so razdelili na krožke OF s po nekaj 
zaposlenimi. Konec septembra so ustanovili na okrožnem uradu še partijsko 
celico. OF je imela na ustanovi že 1941 prevladujoč vpliv, saj je bilo od 321 
zaposlenih 60 aktivistov OF in 94 simpatizerjev. Oktobra 1941 je prišlo do reor­
ganizacije. V skupni odbor, ki je bil sicer še povezan z zdravniškim matičnim 
odborom, so se združili odbori pri Okrožnem uradu za zavarovanje delavcev na 
Miklošičevi, zobotehniki, glavna bratovska skladnica in trgovska bolniška blagaj­
na. Sekretarka združenega odbora je postala Milica Salberger (op.165).
V glavni bratovski skladnici, kjer je bila OF ustanovljena julija 1941, so bili v OF 
vključeni le trije zaposleni in so bili prvotno povezani z uličnim odborom OF na 
Vrtači (op.166).
Odbor zobozdravnikov je bil ustanovljen septembra 1941 inje v začetku povezo­
val pet, v oktobru pa devet članov. Vodil ga je dr. Franc Čelesnik (op. 167).
Zaradi pomembnosti zbiranja najrazličnejšega materiala, ki ga je potrebovalo 
zdravstvo v OF je bila v zdravniškem matičnem odboru OF dr. Lunačku zaupana 
izključno ta naloga. Pri tem delu je bil povezan s Škerlavajem, da je dobil zvezo z 
zanesljivimi obrtniki, ki so nato izdelovali zahtevano opremo, predvsem na­
hrbtnike iz nepremočljivega platna, dokler niso maja 1942 poslali po železnici 
vagonske pošiljke sanitetnega materiala partizanskim enotam. Hkrati pa je ko­
nec meseca odšla iz mesta na osvobojeno ozemlje prva velika skupina petnajstih 
zdravnikov z enim medicincem in enim zobnim tehnikom. Pred tem so ranjence 
vozili v mesto ali pa so posamezni zdravniki hodili zdravit ranjence na teren,
44
potem pa so se vrnili v Ljubljano. Dr. Lunaček in dr. Novak pa sta v ta namen 
organizirala tudi nekaj podeželskih zdravnikov (op.168).
Sanitetni material in zdravila so zbirali tudi farmacevti in lekarnarji, ki so imeli 
svoj odbor OF, ki je povezoval več skupin. Z zdravniškim matičnim odborom ga 
je povezoval Marko Rems. Sanitetni material je zbiral tudi Roman Golob s 
svojimi zvezami do aretacije novembra 1941, veliko pa so ga dobili še neposred­
no iz tovarn, npr. iz Salusa (op.169).
Svoj odbor so imeli še študentje medicine, ki so bili povezani s skupino za­
grebških študentov. Vodila sta ga Lojze Korzika in Rems, do začetka 1942, ko so 
jih nekaj od te skupine zaprli in ko "organizacija ni bila več izključno povezana 
po strokah" (op.170).
Največja težava pri sestavljanju omenjenih odborov in pri njihovi povezavi je bila 
"v medsebojnem nezaupanju ljudi, posebno zdravnikov do pomožnega osebja in 
narobe". Prvi organizacijski udarec so zdravniki dobili z izdajo Golobovega skla­
dišča, ko so poleg dr. Derganca aretirali še dr. Beblerjevo, dr. Sernečevo in dr. 
Držaja, ter marca 1942, ko je bila razkrita pomoč partizanom v splošni bolnici in 
sanatoriju Emona. Takrat je bil aretiran tudi dr. Bogdan Brecelj, namesto njega 
pa so v matični odbor vključili dr. Ahčina (op.171).
Nekaj dni po okupaciji so pravniki komunisti ustanovili nekaj med seboj nepove­
zanih skupin v katerih so govorili o novih razmerah ter kako bi organizirali 
odpor proti okupatorju. Prvi skupni sestanek je bil v hiši Cirila Vidmarja, člana 
mestnega odbora OF. Od vodstva OF sta se ga udeležila Boris Ziherl in Lovro 
Kuhar, od pravnikov pa dr. Anton Kržišnik, odvetnik Stanko Tomšič in Andrej 
Lasič. Sklenili so, da bodo na sodnih ustanovah in pri odvetnikih ustanovili 
odbore OF med sodniki in sodnimi tajniki, sodniškimi pripravniki in med odvet­
niškimi in notarskimi pripravniki. Med prvimi je največ deloval dr. Teodor To­
minšek, ki je imel zvezo z dr. Dušanom Kraigherjem, saj je ta pri njem stanoval 
kot ilegalec. V skupini je bilo najprej šest članov, od katerih je eden kmalu 
odpadel. Pri drugih so bili organizatorji Vladimir Krivic, Evgenij Ravnihar in dr. 
Vito Kraigher, pri tretjih pa Lojze Kramar in Stanko Tomšič. Še pred napadom 
Nemčije na Sovjetsko zvezo junija 1941 je bil ustanovljen matični odbor pravo­
sodnih ustanov, ki je povezoval vse navedene skupine in je predstavljal "organi­
zacijsko matico". Prvi pripravljalni sestanek je bil maja ali prvo polovico junija 
1941 v tim. rdeči hiši na Poljanskem nasipu v stanovanju prof. Jurija Štempihar­
ja. Sklican je bil na pobudo Ravniharja. Vodil ga je Alojzij Žigon. Na sestanku 
so bili še Jože Šegedin, Albin Torelli in dr. Ludvik Gruden. Dr. Tominšek z 
vrhovnega sodišča pa je bil tedaj odsoten. Toda na drugem sestanku so ga 
izvolili za predsednika matičnega odbora OF, za namestnika dr. Grudna, pred­
stavnika vrhovnega sodišča, za člane Žigona z okrožnega sodišča, Torellija z 
okrajnega sodišča, odvetniške in sodne pripravnike pa je zastopal Jože Šegedin. 
V ta matični odbor sta bila zatem vključena še Anton Zupan, predsednik sodni­
45
kov in odvetnikov emigrantov, ter predstavnik sodnih in odvetniških uslužbencev 
Jože Hribar (op.172).
Dr. Teodor Tominšek je bil kot predsednik povezan s Stankom Tomšičem, vod­
jem matičnega odbora odvetnikov in notarjev, ki je imel še pododbor odvet­
niških uradnic, ki so ga ustanovili julija ali avgusta 1941. Najprej ga je vodila 
Vida Kovačič, nato pa Ana Stanovnik. Omenjeni matični odbor je bil povezan še 
z aktivom OF v sodnih zaporih, ki ga je vodil Anton Čamernik.
Prvi sestanki članov OF na pravosodnih ustanovah so bili javni. Čeprav odbor ni 
bil koalicijsko sestavljen, pa so na sestanke prihajali predstavniki vseh treh usta­
novnih skupin OF. Tako so bili na najmnožičnejšem sestanku julija 1941 poleg 
predstavnikov KPS še po en predstavnik krščanskih socialistov in dva predstav­
nika liberalcev in sokolov. Pa tudi kasneje sta s tem matičnim odborom 
vzdrževala zveze tako dr. Aleš Stanovnik, kije bil tudi pravnik kot Zoran Polič. 
Poleg splošnih nalog organizacije OF; od vključevanja članstva, njihovega sode­
lovanja pri množičnih akcijah, od napisnih akcij do manifestacij, pobiranja čla­
narine, prispevkov, posojil, drugih denarnih prispevkov in različnega materiala 
ter skrbi za politično vzgojo, so sodelovali predvsem pri obveščevalni službi in 
pri pobegih nekaterih zapornikov komunistov po navodilih vodje vojaške 
obveščevalne službe dr. Vita Kraigherja. Organizirali so tudi pomoč obsojencem 
pri obrambi pred italijanskim vojaškim sodiščem, hkrati pa so OF obveščali o 
poteku procesov in o denunciantih.
Po ograditvi mesta z žico, ko je bil prihod v mesto otežkočen, so pošiljali aktivi­
stom OF pozive za prihod na sodišče, da so se lahko z njimi izkazali pred 
okupatorskimi oblastmi in dobili dovoljenje za prehod. Ko pa so nasprotniki OF 
na sodišču ugotovili, da je omenjena organizacija med pravniki zajela večino, so 
začeli razširjati svojo dejavnost, tako daje prišlo do diferenciacije. "Pojavljale so 
se razne nasprotne grupe, oziroma separatistična gibanja (nagodetovci, klerikal­
ci, kmetijci), ki so forsirali, oziroma formirali koalicijsko obliko Osvobodilne 
fronte (negodetovci, nacionalisti) ali pa so nastopali proti OF (Maks Loh itd.). 
Toda poudariti je treba, da nobenemu izmed teh gibanj ali posamezniku ni 
uspelo Osvobodilne fronte razbiti, ampak je pri večini prodrlo načelo enotnosti 
OF. Ostali so odpadli ali prešli v nasprotni tabor. Akcija OF se je sicer nujno 
morala zakonspirirati, se je pa zato notranje okrepila in več kot uspešno napre­
dovala, kljub temu, da se je pozneje veliko število članov neposredno povezalo v 
organizacijo OF na terenih, so pa mnogi istočasno ostali povezani tudi v organi­
zacijo OF na sodišču in tako delali tudi tu". Matični odbor OF je ostal v prvotni 
zasedbi, dokler niso bili jeseni 1942 aretirani dr. Tominšek, dr. Gruden in Šege- 
din. Vodstvo pa je nato prevzel dr. Kržišnik (op.174).
Mesec dni po okupaciji naj bi bil med poštarji ustanovljen prvi matični odbor 
OF, imenovani izvršni odbor poštnih uslužbencev, ki pa je "po nekaj tednih 
razpadel, ker se je vanj vrinilo več plavogardistov in belogardistov" (op. 175).
46
V začetku avgusta 1941 je Jože Kumar povezal Nejca Šturma z Andrejem 
Lasičem, članom mestnega odbora OF. Kumarju je bilo to toliko lažje, ker je 
pred vojno honorarno delal pri založniškem podjetju Naša založba, kjer je sode­
loval tudi Lasič. Ta mu je povedal, da ima že stike s člani OF v poštni direkciji in 
na glavni pošti. Zaupal mu je, naj se poveže z njimi, predvsem pa naj organizira 
OF v združenju poštnih uslužbencev, kjer je bil Kumar podpredsednik, Šturm pa 
predsednik, do jeseni 1941, ko je odstopil. Predsedstvo je nato na pobudo svojih 
sodelavcev prevzel ing. Anton Repe v nameri, "da bo pod njegovim vodstvom 
združenje najbolje zaščiteno pred infiltracijo osvobodilnemu gibanju sovražnih 
elementov" (op.176).
Šturm je konec avgusta v poštnem domu na Titovi cesti pod "firmo združenja" 
sklical sestanek, ki so se ga udeležili predstavniki vseh ljubljanskih poštnih usta­
nov. Šturm je bil izvoljen za sekretarja. Za vojaško organizacijo je bil zadolžen 
Vladimir Šenk, blagajničarka je bila Lidija Pečenko, ki je zbrani denar oddala 
Šenku, ta pa Antonu Roglju, blagajniku rajona Center, zaposlenemu v Prvi 
hrvatski štedionici. Intendant je bil Vinko Slamič, kije nabrani material oddajal 
hišniku v srednji tehniški šoli na Aškerčevi (op.177).
V prvih mesecih leta 1942 je bil v matični odbor vključen še Janko Kavčič. 
Odbor je v tej sestavi deloval vse do konca leta 1942, ko je bil v tim. božičnih 
racijah aretiran sekretar Šturm, nakar je vodstvo prevzel Kavčič (op.178).
V obeh tehničnih sekcijah, telefonski in telegrafski, sta ustanovila skupni odbor 
OF Jože Ferluga in Julij Gliha, kije bil tudi vojaški referent in blagajnik, prvi pa 
je bil odgovoren za politično vzgojo. V odbor je bilo vključenih več kot deset 
zaposlenih (op.179).
Na glavni pošti na Titovi so se trije zaposleni že julija 1941 povezali z nekim 
učiteljem iz Šiške in imeli z njim tri sestanke v parku Zvezda. Ker pa je bil ta 
istega meseca aretiran se je ta zveza prekinila. Septembra pa je začel tajnik 
glavne pošte Ivan Voljč povezovati nekatere zaposlene, ki so nato pridobivali za 
OF nove člane OF na vseh osmih oddelkih. V letih 1941 in 1942 je bilo tako 
vključenih v OF štiriinsedemdeset uslužbencev, med njimi tudi trije, ki so kasne­
je pristopili k nasprotnikom OF, nekaj pa jih je prenehalo s sodelovanjem. Pred 
Voljčem je bil za vodjo organizacije OF na glavni pošti oktobra 1941 izvoljen 
Bernard Naglič, ki pa je svoje naloge pri vodenju OF "vzel popolnoma ferajnar- 
sko" (kot da bi vodil društvo op.avt.) in zato se je drugih pet članov odbora OF 
oddaljilo od njega. Naglič pa je ostal sam in je kasnejeje "odpadel". Nikola 
Petrovčič, ki je bil v prvotnem odboru pa je kasneje prestopil med pristaše 
D.Mihailoviča(op.l80).
Na kolodvorski pošti na današnjem Trgu OF je bil odbor ustanovljen 15.avgusta 
1941. Prvi sekretar je bil Rafael Trampuž. Ko pa je odšel v partizane, ga je 
marca 1942 zamenjal Leopold Rihar. V odboru so imeli intendanta in njegovega 
namestnika, kije bil hkrati tudi vodja obveščevalne trojke (op.181).
47
Na poštni direkciji na Levstikovem trgu je bil organizator Nejc Šturm in je k 
sodelovanju pritegnil Šenka, Jurgela in Slamiča, ki so bili tudi na ustanovnem 
sestanku matičnega odbora OF, ki se je v začetku imenoval izvršni odbor OF 
poštnih uslužbencev. Za posamezna nadstropja pa so na direkciji ustanovili še 
pododbore (op. 182).
Organiziranje OF na poštnih ustanovah v začetku ni bila težka naloga, ker je 
večina uslužbencev s "simpatijami sprejela njen program". Mnogi aktivisti pa so 
se bali povezav OF tam, kjer so stanovali, predvsem zaradi nevarnosti izdajstva 
ali "nerodnosti" terenskih sekretarjev OF, ki so si delali razne sezname in 
beležke o članih. Predvsem se je to pokazalo ob poskusu aretacije oziroma 
ustrelitvi Slavka Gabrenja, ko so na podlagi spiskov, ki so jih našli pri njem 
aretirali celo vrsto aktivistov OF, predvsem iz "strogega" mestnega središča. 
Članstva OF pa se skrčilo predvsem po tem, ko je italijanski okupator začel 
streljati talce (op.183).
Za mestno občino ljubljansko (op. 184) je bil ustanovni sestanek matičnega od­
bora OF junija 1941 v gostilni pri Čadu pod Rožnikom ali pa v gostilni pri 
Pavšku, pri železniškem podvozu na Šmartinski cesti (op. 185).
Sestanek je vodil in organiziral član nameščenske partijske celice Viktor Štem- 
berger. Prvi sekretarje postal inž. Jože Levstik, mestni agronom, kije imel že od 
pomladi 1941 zveze z dr. Dušanom Kraigherjem in Maksom Stermeckim. Nato 
so člani prvega matičnega odbora, inž. Bogo Prašnikar, Slavko Puterle, Ivan 
Kristan, Lojze Vrhovec, Maks Nahlik in prof. Drago Stepišnik začeli organizirati 
in povezovati odbore OF v vseh mestnih uradih, podjetjih in ustanovah (op. 186).
Prvi med njimi je bil aretiran prof. Stepišnik, in to zaradi sodelovanja pri odvze­
mu 296 odej iz Mestnega doma na Krekovem trgu. Junija 1942 pa je bila prva 
velika racija, in sicer po aretaciji Borisa Vidra, uslužbenca mestnega anagrafske- 
ga urada, ker so ga sumili, da izdaja ponarejene domovnice, na podlagi katerih 
so lahko ilegalci dobili osebne izkaznice. Vider ni zdržal mučenja in je povedal, 
s kom je sodeloval. Aretirali so inž. Prašnikarja in še pet aktivistov OF, vsi drugi 
člani matičnega odbora ter Štemberger pa so se aretacijam izognili in odšli v 
ilegalo, kasneje pa v partizane. Že ko je bil inž. Levstik v ilegali je zaupal 
ustanovitev novega matičnega odbora Vladimirju Kavčiču (op.187).
Maks Nahlik je organiziral odbor OF na gradbenem oddelku že pred ustanovit­
vijo matičnega odbora, maja 1941. V njem je bilo pet članov (op. 188).
Na gospodarskem oddelku je odbor s štirimi člani organiziral inž. Levstik, vodil 
pa ga je Kavčič. V knjigovodstvu in finančnem oddelku ga je organiziral Štam- 
berger, sekretar odbora pa je postal Janez Ilovar. Na odseku za domovnice gaje 
organiziral inž. Prašnikar. Na statistiki, trošarini in mitnini, vojaškem uradu pa je 
bilo le nekaj članov ali pa samo po en poverjenik, ni pa bilo odborov OF 
(op.189).
Številčno močne organizacije so bile tudi v mestnih podjetjih. Na Žalah, poko­
pališču pri sv. Križu za Bežigradom, sta odbor OF organizirala Franc Lubej in
48
Stane Žilič, ki je bil tam zaposlen. V začetku je bil odbor povezan z rajonskim 
odborom OF Bežigrad, kmalu po ustanovitvi matičnega odbora OF na mestni 
občini pa so se povezali z inž. Levstikom in utrdili organizacijo, tako da so vsi 
razen enega plačevali članarino. V dobrih odnosih pa so bili tudi s tamkajšnjim 
župnikom Evgenom Legatom, upraviteljem pokopališča, ki je z njimi sodeloval 
brez zadržkov. Njihova glavna naloga je bila, da so prepoznavali žrtve italijan­
skega nasilja (op.190).
V mestni vrtnariji so imeli sestanek v začetku junija 1941. Sklical ga je France 
Sitar na pobudo inž. Levstika, udeležili so se ga vsi zaposleni delavci in uslužben­
ci, razen štirih. Sprejeli so proglas OF in izvolili tričlanski odbor, v katerem so 
bili Sitar, Marjan Vovko in Jože Brank, ki je bil tudi delavski zaupnik. Zatem so 
Italijani sklicali sestanek vseh delavskih zaupnikov v delavski zbornici in grozili 
vsem, ki se ga ne bi udeležili. Odbor OF je sklenil, naj se Brank tega sestanka ne 
udeleži, v skladu z navodili vodstva OF, ki je zahtevalo bojkot. Brank pa je 
vendarle šel, zato so ga izključili iz OF. Ob racijah v mestni vrtnariji junija 1942 
pa so zajeli tudi njega. Na zaslišanju ni priznal ničesar in je "položil izpit za 
ponovno članstvo v OF z odličnim uspehom". Zato je OF tudi pomagala družini, 
ko je bil Brank interniran v Italiji (op.191).
Junija so bili ustanovni sestanki že na cestnem nadzorstvu, mestni plinarni in 
mestni elektrarni. Prvi sestanek je organiziral Franc Sedej, drugega Kristan, 
tretjega pa kar trije, inž. Levstik, Vrhovec in Nahlik. Istega meseca je Ivan Gjud 
organiziral odbor OF v mestni klavnici, ki je bil povezan s Sitarjem iz mestne 
vrtnarije in Lojzetom Blažičem, ki je ustanovil odbor OF tudi na mestni pristavi. 
Odbor OF je bil tudi v mestnem vodovodu.
V mestnem domu na Krekovem trgu so bili na magistratni matični odbor OF, 
kot so ga aktivisti imenovali, navezani le preskrbovalni urad, deloma tudi gasilci 
in reševalci. Socialni oddelek z dezinfektorji in epidemiološko službo, ambulan­
to za odrasle in socialno šibke ter otroško ambulanto v Streliški ulici pa je dr. 
Marjan Ahčin povezal z matičnim odborom zdravnikov.
Elektrocestne železnice, popularno imenovane tramvaj, so bile v sklopu mestnih 
podjetij, niso pa bile nikoli vključene v magistratno frontno organizacijo. Imele 
so svoj matični odbor, ki je bil povezan z rajonskim odborom OF v Šiški, v 
katerem so imeli, kot je bilo že omenjeno, celo svojega predstavnika. Matični 
odbor Elektrocestnih železnic je bil ustanovljen na pobudo Marijane Draksler 
junija 1941 in je imel tri pododbore OF: prometnega, za delavnice in za 
vzdrževalce prog. Vodil ga je Franc Štefančič. V odboru OF je bilo še pet 
članov, med njimi tudi sekretar partijske celice Janez Matulj. Uspeli so, da so v 
OF vključili vseh 280 zaposlenih (op. 192).
Na visokem komisariatu Ljubljanske pokrajine (op.193) je bil matični odbor OF 
ustanovljen v drugi polovici avgusta 1941, potem koje dr. Vito Kraigher obiskal 
dr. Slavka Zoreta in mu zaupal nalogo, naj ga organizira za uslužbence vseh 
oddelkov. Dr. Zore je sklical sestanek v stanovanju višjega gozdarskega svetnika
49
inž. Hinka Rejica Pod hribom v Zgornji Šiški, na katerem so bili poleg sklicatelja 
in gostitelja še inž. Sonja Oblak-Lapajne, dr. Milan Bano in Zoran Polič, pred­
stavnik mestnega odbora OF. Na sestanku so o organizaciji govorili le na 
splošno in zato niso vzpostavljali nikakršnih organizacijskih oblik, ker so bili na 
sestanku "tudi ljudje, za katere niso vedeli, ali bodo ostali v OF ali ne. Kasneje 
se je izkazalo, da je bil to dr. Bano". Zatem so na vseh oddelkih povezali že 
obstoječe odbore OF, kjer pa jih ni bilo, so jih ustanovili. Dr. Zore je poleg 
osebnih poznanstev dobil obvestila tudi od članov partije, predvsem sekretarja 
tamkajšnje partijske celice inž. Viktorja Šuškoviča, na "katere ljudi na posamez­
nih oddelkih se lahko obrne, ki so pošteni in pripravljeni sodelovati z OF". 
Organizatorji so hoteli zgraditi tako organizacijo, ki ne bi mogla v celoti "pasti" 
zaradi izdajstva. Zato je morala biti tako prepletena, da bi bilo nadaljevanje 
dejavnosti vedno mogoče (op.194).
V matičnem odboru, ki so ga najprej imenovali plenum OF za banovinske 
uslužbence, so bili največkrat po štirje člani, razen v prvem odboru, kjer je bil dr. 
Zore predsednik, inž. Miroslav Černivec sekretar, člani pa inž. Emil Kovačič, 
inž. Lojze Karlin, inž. Oblak Lapajne, inž. Bogdan Žagar in Bogdan Švent. Ti so 
povezovali po štiri ali več odborov OF po oddelkih, ki so jih imenovali terenski 
odbori, ki pa so imeli še pododbore . Tako so bili v glavni stavbi, v vladni palači 
trije pododbori, ki so bili neposredno navezani na matični odbor OF. Na kmetij­
skem oddelku so bili štirje terenski odbori, s tem da so imeli gozdarji štiri 
pododbore. Tudi število terenskih odborov se je spreminjalo. Tako sta na hidro- 
tehničnem odseku zaradi povečanega števila članstva iz enega nastala dva, na 
oddelku za trgovino, obrt in industrijo in pri Kranjskih deželnih elektrarnah pa 
sta se sprva samostojna odbora združila v enega.
Prvi odbor OF je organiziral Vladimir Vrhovnik maja 1941 na hidrotehničnem 
odseku tehničnega oddelka, v katerem je bilo še pet inženirjev. Odbor je tudi 
vodil, dokler ga niso že poleti 1941 kot nezanesljivega odpustili iz službe. Istega 
meseca so ustanovili tudi terenski odbor na arhitekturnem in mesec kasneje na 
cestnem odseku. Na tehničnem oddelku je bil še odbor na odseku za elektro- 
strojne naprave oziroma inšpekciji parnih kotlov. Junija 1941 so bili ustanovljeni 
še terenski odbori na kmetijskem oddelku, kjer je bil posebej močan za gozdarje 
in ni vključeval samo uslužbencev gozdarskega odseka, pač pa še odseka za 
urejanje hudournikov, ravnateljstva državnih gozdov in začasne uprave ra­
zlaščenih veleposestniških gozdov. Organiziral ga je inž. Šuškovič. Na odseku za 
agrarne operacije je pripomogel k ustanovitvi odborov OF dr. Zore, na odseku 
za poljedelstvo in živinorejo pa inž. Jože Jošt.
Avgusta 1941 je dr. Zore organiziral ustanovni sestanek za uslužbence glavne 
stavbe, t.i. vladne palače. Simpatizerje OF je sklical Herman Keber, na sestanku 
so izvolili tričlanski odbor, ki je vodil dejavnost treh pododborov: za ekonomat, 
uradnike in šofereje. Organizacijsko sta bila zadnja dva navezana na prvega. Dr. 
Zore je bil zaposlen na oddelku za socialno politiko in narodno zdravje in je
50
zato organiziral odbor OF tudi tam, vendar ga ni vodil sam, pač pa Karel Novi­
na. Terenski odbori OF so bili še na finančnem oddelku in na oddelku za trgovi­
no, obrt in industrijo, ki je bil ustanovljen med zadnjimi, decembra 1941, in se je 
kasneje združil z odborom pri Kranjskih deželnih elektrarnah. Na banovinski 
matični odbor OF, kot so ga aktivisti OF imenovali, je bil navezan tudi odbor 
OF na okrajnem glavarstvu v Ljubljani, ki ga je ustanovil dr. Zore, čeprav ta 
ustanova ni bila v sklopu oddelkov visokega komisariata (op. 195).
Na pokrajinskem anagrafskem uradu, ki so ga Italijani ustanovili za evidenco 
prebivalstva in ki je imel svoj sedež v Trnovem v bivšem Sokolskem domu, je nad 
ilegalno dejavnostjo v korist OF bedel dr. Vito Kraigher, vodja vojaške 
obveščevalne službe OF. Ker so na uradu zaposlovali predvsem begunce iz Go­
renjske in Štajerske, je dr. Kraigher predhodno poskrbel, da so vstavljali v karto­
teke nove kartice ilegalcev, s katerimi bi bili kriti ob morebitnih preverjanjih 
njihovih osebnih podatkov na legitimacijah z lažnimi podatki. To dejavnost je po 
navodilih dr. Kraigherja do aretacije maja 1942 vodil dr. Adolf Vogelnik 
(op.196).
V mestu sta bila za ustanove, ki so se ukvarjale z različnimi finančnimi posli, 
ustanovljena dva matična odbora OF, eden za uslužbence bank in zavarovalnice, 
drugi pa za uslužbence državne finančne in davčne službe. Ustanovni sestanek 
za prva je bil maja ali junija 1941 v stanovanju Cirila Vidmaija. Vodil ga je dr. 
Jože Brilej, kije bil hkrati tudi sekretar partijske celice za bančnike in zavaroval­
ničarje. Matičnega odbora OF niso volili, dr. Brileja niso imenovali za sekretar­
ja. Njegov položaj vodje ilegalne dejavnosti med takratnimi uslužbenci je bil za 
ostale razumljiv, ker je on skliceval sestanke in jim je dajal navodila za delo. V 
matičnem odboru so imeli delo razdeljeno. Sekretarje vodil vso dejavnost, drugi 
pa so vsak posebej skrbeli za vojaške zadeve, za organizacijo in za razdeljevanje 
tiska OF. Najmočnejša je bila organizacija v Poštni hranilnici, ki jo je vodil Lojze 
Kersnič. Za začetek meni, da so bili organizatori pri svojem delu precej naivni. 
On je npr. sklical kar množični zbor, ki se ga je udeležilo približno 180 uslužben­
cev. Sestanek mu je pomagal voditi Ciril Vidmar. V mestni hranilnici je bil v 
odbor vključen tudi Ivo Škerl. Konec maja 1941 sta ga sodelavca Otmar Pehani 
in Vlado Stepišnik izpraševala o njegovem mnenju o okupaciji in okupatorju in 
mu ponudila vključitev v organizacijo odpora. Zaradi previdnosti pa ni takoj 
pristal na sodelovanje, ker mu ni bilo jasno, kateri izmed uslužbencev bodo še 
sodelovali. Ko je zvedel, kar ga je zanimalo, se je sredi junija vključil v OF, po 
štirinajstih dneh pa je bil vključen še v ožji odbor OF v hranilnici. V Prvi hrvatski 
štedioni je organiziral odbor Lojze Lubej, ki je bil v stalnih stikih z vodstvom 
OF. Močan odbor je bil tudi v Kmečki hranilnici, kjer so bili vključeni vsi 
uslužbenci. Odbori so bili še v Narodni banki kraljevine Jugoslavije v likvidaciji 
in Ljubljanski kreditni banki. Posebej težko pa je bilo organizirati OF v Kredit­
nem zavodu za obrt in trgovino, kjer sta imela Ivan Heller in Niko Kavčič v 
oddelku saldakontov opravka "s samimi zagrizenimi nemčurji, s katerimi smo 
imeli dnevne spopade. V urad so nosili nemške časopise in izzivali. Imeli pa so v
51
L
sebi meščansko moralo in nas niso izdali". V Zavarovalnici "Slavija" sta v začetku 
junija prišla Andrej Lasič in Ciril Vidmar z namenom, da bi z Edom Keržanom, 
Francetom Kramarjem in Zvonetom Šturmom ustanovili odbor OF. Po tem 
razgovoru je bilo dogovorjeno, da bo Keržan sekretar, ostala dva pa člana. Iste­
ga meseca je Keržan organiziral še poseben odbor za ženske. Odbora sta bila še 
v zavarovalnicah s predvojnimi imeni "Jugoslavija" in "Dunav", kjer pa je prvotna 
aktivnost popustila, ko je dr. Brilej, ki je bil tamkaj zaposlen, organiziral sesta­
nek članov OF v prostorih zavarovalnice, za kar je izvedelo tudi vodstvo zavaro­
valnice, ki je bila v sklopu skupine Donau Concordia. Zato je vodstvo 
zavarovalnice sklenilo, da ga bo poslalo na delo v centralo v Gradec. Dr. Brilej 
pa je to priložnost izkoristil zato, da je sredi leta 1942 odšel v partizane. V 
Vzajemni zavarovalnici pa je odbor deloval do uboja Ivana Peršuha maja istega 
leta, ko so aretirali vse člane OF na tem zavodu (op.197).
V aprilu 1941 sta se sestala dr. Vito Kraigher in dr. Ivo Majcen ter se pogovarja­
la o pripravljenosti finančnih in davčnih uslužbencev za sodelovanje v odpor­
niškem gibanju. Konec meseca je bil v stanovanju dr. Majcna sestanek, ki so se 
ga poleg dr. Kraigherja in gostitelja udeležili še Rajko Dobrota, Marijan Jenko 
in Andrej Perko, ter zatem začeli z osebnimi stiki pridobivati člane za OF. 
Hkrati pa je Perko preko svojega sošolca Eda Keržana dobil stik z dr. Brilejem, 
ki mu je dal nalogo, naj ustanovi partijsko celico in matični odbor. Na naslednji 
sestanek h Keržanu je prišel še Dušan Bravničar, kije vprašal Perka, ali sprejme 
kandidaturo za vstop v KPS. Ko jo je sprejel, mu je dal še partijsko povezavo z 
dr. Majcnom. K sodelovanju sta pritegnila še Miroslava Hauptmana in ustanovili 
so prvo partijsko celico za finančne in davčne uslužbence. Vse to se je dogajalo v 
maju 1941. Naslednji mesec je bilo povezanih že nekaj desetin uslužbencev tako, 
da so lahko pripravili ustanovni sestanek matičnega odbora OF za vse štiri 
finančne in davčne ustanove v Ljubljani; finančno direkcijo, finančno kontrolo, 
davčno upravo Ljubljana mesto in davčno upravo Ljubljana okolica. Ustanovni 
sestanek je bil na balinišču gostilne Čad pod Rožnikom. Tam se je zbralo pri­
bližno 15 uslužbencev vseh štirih ustanov, ki so med balinanjem izbrali de­
vetčlanski matični odbor. Za predsednika je bil izvoljen Ante Gnidovec, dr. 
Majcen jc postal sekretar, Perko pa je povezoval matični odbor z mestnim odbo­
rom OF. Zadnja dva sta dobila od komunistov naročilo, naj ne kandidirata za 
predsednika. "Postaviti je bilo treba nekoga po liniji OF, da se ne bi preveč 
čutilo vodstvo partije". Na ustanovnem sestanku sta bila tudi predstavnika me­
stnega odbora OF, dr. Brilej in Andrej Lasič. Gnidovec pa ni vedel, da so dr. 
Majcen, Perko in Hauptman člani KPS.
Matični odbor OF je povezoval člane na vseh štirih ustanovah, čeprav so bile v 
različnih delih mesta. Na prve sestanke, ki so bili kar v trezorju finančne direkci­
je, sta prihajala Andrej Lasič in Vladimir Krivic kot predstavnika mestnega 
oziroma okrožnega odbora OF (op.198).
52
r
Učitelji so se kot skupina že leta 1941 vključili v OF in imeli v vrhovnem plenu­
mu OF svojega predstavnika Vlada Majhna. Učitelji in profesorji v Ljubljani so 
imeli najprej tri matične odbore OF, enega za prosvetne delavce begunce, dru­
gega za osnovnošolske in tretjega za srednješolske učitelje. Zadnje je pričela 
organizirati Mica Černigoj. Kot romanistko sojo poklicali na prosvetni oddelek 
visokega komisarista in jo določili, da bo vodila srednješolsko fašistično mladin­
sko organizacijo. Ta se je temu uprla in ko je o tem govorila Lidiji Šentjurc, ji je 
ta dala oktobra 1941 navodila za povezovanje stanovskih kolegov v OF. Z njimi 
je ustvarila mrežo zaupnikov OF po vseh ljubljanskih srednjih šolah, to je gimna­
zijah, tehniških in meščanskih šolah, kjer so zaupniki ustanavljali odbore OF. Ko 
pa so dobili povezavo z osnovnošolskimi učitelji, ki so bili podobno organizirani, 
so ustanovili skupen matični odbor OF za profesorje in učitelje, kjer je bila 
Černigojeva sekretarka, Ludvik Gabrovšek odgovoren za gimnazije, Menart za 
osnovne šole in Melhior Rismal za OF na meščanskih šolah.
Naloge prosvetnih delavcev, ki so bili vključeni v OF, so bile, poleg splošnih 
organizacijskih, še propaganda proti vključevanju šolajoče mladine v fašistične 
organizacije in zaščita dijakov in učencev, ki sojih italijanski učitelji in nasprot­
niki OF sumili sodelovanja z organizacijo. Pri glasovanjih v učiteljskih zborih o 
raznih ukrepih, ki so ožili narodnostne pravice, pa naj bi glasovali proti njim 
(op.199).
Oficirji starojugoslovanske vojske so bili tako kot učitelji preko svojega predstav­
nika kot skupina vključeni v vrhovni plenum že leta 1941. Eden izmed prvih, ki 
je dobil zveze z oficirji, je bil dr. Aleš Bebler. Najprej se je povezal z Ljubom 
Šercerjem, nato pa s posredovanjem Zdenke Kidrič še z Mirkom Bračičem, 
Milanom Lahom, Antonom Primožičem in drugimi (op.200).
S posameznimi oficirji so imeli povezavo tudi Boris Kidrič, Zoran Polič in dr. 
Lado Vavpotič, ki je junija ali julija 1941 povezal z OF Jerneja Pavliča, nakar je 
imel v njegovem stanovanju sestanek s skupino šestih oficirjev in z brivcem 
Ivanom Koscem z Miklošičeve ceste. Pavlič se je že pred srečanjem z dr. Vavpo­
tičem pogovarjal z stanovskim kolegom Ivanom Oblakom o vzrokih za kapitula­
cijo bivše jugoslovanske vojske. Ker pa sta bila oba "apolitična laika, jima je bilo 
težko najti zveze z pravilno usmerjenimi političnimi osebami tedanje dobe" in ju 
je dr. Vavpotič informiral o ustanovitvi OF ter predlagal, da bi ustanovili 
"krožek OF, kjer bi se formiralo več grup, ki bi potem izvrševale naloge, doblje­
ne od OF" (op.201),
Junija 1941 je začel povezovati oficirje tudi general Leon Rupnik, ki je sklical 
sestanek v sejni dvorani magistrata in predlagal, da bi poslali italijanski vladi 
pismo o lojalnosti oficirjev do nove oblasti. Ta predlog pa ni bil sprejet, ker se 
več prisotnih z njim ni strinjalo. Istega meseca je oficir Miha Avšič seznanil 
svojega brata Jaka z inž. Dušanom Sernecem, ki ga je povezal z OF ter ga 
seznanil še z drugima dvema bivšima ministroma, ki sta sodelovala z OF, dr. 
Franjom Novakom in dr. Dragom Marušičem ter s Kidričem, ta pa z dr. Bebler-
53
jem, dr. Marijanom Brecljem in dr. Josipom Rusom. Julija 1941 je Jaka Avšič 
prevzel organizacijo oficirjev v OF, "da bi jih odvrnil od vpliva profašističnih 
voditeljev in generala Rupnika". Dva meseca zatem so imeli "prvi širši plenum 
oficirske organizacije OF v bivšem vojaškem uradu na Ambroževem trgu. Na 
njem je bil izvoljen odbor, ki naj bi vodil delo celotne oficirske organizacije OF: 
Jaka Avšič, predsednik, Jernej Pavlič, namestnik, Stanislav Jelačin, artilerijski 
major, načelnik štaba, in Franc Avsenak, blagajnik, ki je pobiral članarino, po 
dvajset lir mesečno".
Organizacijsko so oficirje v OF razdelili na osem skupin, ki so se množile z 
novimi člani, tako da je oktobra 1941 organizacija štela 84 članov. Tistega mese­
ca je šel Jaka Avšič z majorjem Karlom Novakom na Ravno goro v Srbijo, k 
Draži Mihailoviču, kjer ga je ta imenoval za svojega namestnika za Slovenijo, 
Novaka pa za načelnika štaba. Po vrnitvi v Ljubljano se je Jaka Avšič razšel z 
Mihailovičevim gibanjem. Januarja 1942 so Mihailovičevi pristaši izvedeli, da 
Avšič ne mobilizira oficirjev za redno jugoslovansko vojsko, kot je Mihailovič 
imenoval svoje enote, pač pa za partizane. Zato so ga obsodili na smrt, on pa se 
je umaknil v ilegalo (op.202).
Povezovanje oficirjev z OF je bil tudi vzrok za množične aretacije in internacije 
oficirjev marca 1942, čeprav so nekatere zaprli že pred tem, npr. oktobra 1941 
Darka Deranda, decembra pa Damjana Bodloviča (op.203).
Od septembra 1941 pa je bila v okviru skupine oficirjev, ki je bila organizirana 
kot matični odbor OF, tudi manjša skupina treh mornariških oficirjev, ki jo je z 
OF povezoval Vladimir Svetina (op.204).
Trije kulturni delavci so bili na ustanovnem sestanku Protiimperialistične fronte, 
vendar niso zastopali organizirane skupine kot predstavniki drugih treh. Organi­
zacijo kulturnikov v OF je bilo potrebno šele ustvariti. Zato sta se avgusta 1941 
Josip Vidmar in Edvard Kocbek dogovorila o sklicu kulturnega plenuma. Prvi je 
bil nato tudi izvoljen za predstavnika kulturnikov v izvršnem odboru OF, čigar 
individualni član je bil že pred tem. Kulturniki v OF so se začeli povezovati na 
podlagi poznanstev in dejavnosti petih komunistov med njimi, dokler 11. sep­
tembra 1941 niso v prostorih Slovenske matice sklicali prvega plenuma kulturnih 
delavcev pod pretvezo običajnega sestanka, kjer so bili poleg Kidriča, ki je sesta­
nek organiziral in vodil, še trije drugi komunisti: Lovro Kuhar, Tone Čufar, dr. 
France Šturm in partijski kandidat Ignac Koprivec. Ti so poleg Vladimirja 
Pavšiča, Edvarda Kocbeka in Josipa Vidmarja zastopali pisce. Likovne umetnike 
sta zastopala Drago Vidmar in France Mihelič, arhitekte Filip Kumbatovič, 
komponiste in glasbenike Blaž Arnič, pedagoge pa Venceslav Čopič. Juš Kozjak 
se plenuma ni mogel udeležiti, ker je bil do februarja 1942 kar dvakrat aretiran, 
prvič že 2. septembra 1941. Zatem so začeli ustanavljati odbore OF s po največ 
petimi člani, ki so pozneje prerasli v matične odbore OF za posamezne veje 
umetnosti. Konec januarja ali v začetku februarja 1942 so se kulturniki sestali na 
drugem plenumu v stanovanju inž. Adrijana Jarca ali pa v stanovanju dr. Šturma
54
na Vrtači. Vodil ga je Kuhar. Dogovorili so se o ustanovitvi osrednjega vodstva 
kulturnih delavcev. Na Kuharjev predlog so za sekretarja izvolili Koprivca, ki je 
bil pred tem, konec leta 1941, sprejel v KPS. Od začetka sta bila v glavnem 
odboru kulturnih delavcev le še dva člana, potem pa so postopoma vključili še 
štiri. Na drugem plenumu so sprejeli sklep o kulturnem molku, ki ga je Slovenski 
poročevalec objavil 6. aprila 1942, čeprav so ga nekateri umetniki upoštevali že 
pred tem (op.205).
Nekateri književniki so bili prvotno organizirani v trojkah. Kuharje maja 1941 
povezal Toneta Seliškarja, kateremu je zaupal še povezavo učiteljev na meščan­
skih šolah in seveda književnikov. Seliškarje vključil Mirana Jarca, s katerim sta 
bila osebna prijatelja (op.206).
Tone Čufar je povezal z OF Cvetka Zagorskega (op.207), hkrati pa je pomagal 
tudi štajerskim beguncem, predvsem igralcem, koje Božu Podkrajšku predlagal, 
da bi z vednostjo vodstva OF in Kuharja ustanovili Veselo gledališče. Skupina je 
bila ustanovljena inje ves čas svojega obstoja do maja 1942 (op.208) sodelovala s 
predstavnikoma Združenja gledaliških igralcev Ivanom Jermanom in Lojzetom 
Drenovcem, ker za dramo in opero kulturni molk ni neljal. To pa zato, ker bi 
bilo ob morebitnem upoštevanju le-tega eksistenčno ogroženih preko tisoč tam 
zaposlenih ljudi, skupaj z njihovimi družinami. Tako je kulturni molk ti dve 
kulturni inštituciji, v katerih je bilo v OF vključenih več kot tri četrtine zaposle­
nih, "s tihim privoljenjem vodstva OF obšel".
Pobudo za ustanovitev OF v Drami je dal dramaturg Josip Vidmar. Prvi sesta­
nek je bil v stanovanju Save Sever in Bojana Stupice v Puhaijevi ali Igriški ulici. 
Sestanek je vodil Boris Ziherl. Poleg gostiteljev so bili navzoči še Ivan Jerman, ki 
je prevzel vodstvo organizacije, glasbenik Franci Šturm, Niko Štritof, Ernest 
Eypper ter morda Josip Vidmar. V Operi je bila organizacija OF, ki jo je vodil 
Filip Bernard, ustanovljena poleti 1941. Bernard je povezoval omenjeni odbor 
OF s tistim v Drami (op.209).
V Operi so bili organizirani po skupinah, operni zbor s člani orkestra, operni 
solisti, tehniško osebje in osebje tehniških delavnic, tako kot v Drami posebej 
osebje in posebej igralci. Med junijem in oktobrom 1941 so bili sestanki, na 
katerih so govorili o združitvi obeh odborov v Operi in Drami: do združitvenega 
sestanka je prišlo novembra 1941. Pred tem pa je bil ustanovljen iniciativni 
odbor, ki ga je vodil Ivan Jerman, ki je nato prevzel tudi vodstvo združenega 
matičnega odbora OF, v katerem je bilo pet članov. Posamezniki so bili odgo­
vorni za vojaške zadeve, obveščanje, zbiranje materiala, denarnih prispevkov in 
razpečevanja tiskov OF.
Filip Bernard iz Opere je od julija 1941 z OF povezal še godbo "Sloga" prek 
Miha Pogačnika, ostale ljubljanske godbe in radijski orkester prek Ivana Grud­
na. Nadalje je bil povezan še z drugimi glasbeniki, Karlom Pahorjem, Francetom 
Maroltom in Blažem Arničem, kije zastopal glasbenike v kulturniškem plenumu 
OF (op.210).
55
1
Po marcu 1942 je bil za glasbenike ustanovljen poseben matični odbor, čigar 
sekretar je bil Franci Šturm s tremi člani, ki je povezoval tudi študente akademi­
je za glasbo. Vsak član matičnega odbora je obiskoval odbore OF, ki jih je bilo 
posebej veliko na akademiji za glasbo. Ko so Francija Šturma pritegnili v glavni 
odbor kulturnih delavcev v OF, je vodstvo glasbeniškega matičnega odbora 
prevzel Makso Pirnik (op.211).
Organizacija OF je bila še v Slovenski filharmoniji, ki jo je vodil Leander Pegan, 
in v Glasbeni matici (op.212).
Matični odbor OF za upodabljajoče umetnike je vodil Franc Uršič, ki se je 
najprej povezal z OF na šoli, kjer je bil zaposlen, zato je bil povezan tudi z 
učitelji, to je z Ludvikom Gabrovškom iz vodstva učiteljskega matičnega odbora.
V začetnem obdobju je v OF sodelovalo najmanj deset upodabljajočih umetni­
kov (op.213).
Arhitekte v OF je od vsega začetka vodil Vlasto Kopač. Matični odbor OF so 
ustanovili junija 1941 in je vključeval več kot petnajst članov (op.214).
Matični odbor OF za novinarje pri liberalnem dnevniku "Jutro" ter za književni­
ke, ki so bili z njimi povezani, je ustanovil Ludvik Mrzel na pobudo svojega 
stanovanjskega kolega Lojzeta Novaka v začetku junija 1941. Imel je štirinajst 
članov iz redakcije in tri iz tiskarne. Septembra istega leta pa so se na Kuharjev 
predlog vključili v kulturniški plenum OF. Mrzel je ustanovil odbor OF še v 
Novinarski zadrugi v Gosposki ulici, ki je imel šest članov, in odbor OF upokoje­
nih novinarjev. Mrzel je vodil vse te do svoje aretacije v februarju 1942, za njim 
pa je njegovo delo prevzel Bogdan Žagar (op.215).
OF je prodrla tudi med uslužbence drugih kulturnih ustanov, tako v kinomato- 
grafe in v Narodno in univerzitetno knjižnico, kjer so ustanovili odbor OF poleti 
1941. Pobudnik ustanovitve je bil dr. Avgust Pirjevec. Glavna naloga je bila 
gradnja skrivališča v velikem poslopju ter hranjenje različnih tiskov OF, za kar je 
skrbel Boris Urbančič, najprej na svojo pobudo. Za bodoče nacionalne knjižnice 
v Ljubljani, Mariboru, Celovcu, Trstu in Gorici je hranil po pet izvodov vsake 
številke Slovenskega poročevalca, tako da je bila Narodna in univerzitetna 
knjižnica najbrž "edina legalna institucija, ki je imela v Evropi organizirano 
obvezno dotekanje ilegalnih publikacij" (op.216).
OF v kinu Matica, kjer so bili vključeni štirje od desetih zaposlenih, je vodil 
Milan Apih od poletja 1941 do poletja 1942, ko je odšel v partizane. V kinu 
Sloga in kinu Union pa je sodelovalo z OF še manj uslužbencev (op.217).
V Narodnem muzeju je bila glavna naloga organizacije OF, v katero je bilo 
vključenih sedem članov, skrivanje orožja za borbene skupine in Narodno 
zaščito univerze, nato pa je bilo v muzeju centralno skladišče orožja za Varno- 
stnoobveščevalno službo OF, imenovano Naša založba (op.218).
Najmočnejši med vsemi matičnimi odbori OF v Ljubljani, tako po številu članov 
kot po dejavnosti in pomenu, je bil železničarski, ki je zaradi teh značilnosti ob 
reorganizaciji mestnega odbora OF spomladi 1942 dobil status rajona in nepo­
56
sredno povezavo s političnim in vojaškim vodstvom narodnoosvobodilnega gi­
banja. Organizatorji OF na železnici so bili komunisti, ki so bili povezani v 
železniški komite s šestimi člani, nadalje sokoli, "starejša generacija železničarjev 
z revolucionarnimi tradicijami iz stavkovnih gibanj dvajsetih let" ter člani neka­
terih drugih političnih skupin. Predvsem člani partijskega komiteja so si razdelili 
delo tako, da so osebno ustanavljali odbore, vsak na eni izmed petih poslovnih 
enot, za Šiško, železniško kurilnico, glavno postajo, drugo sekcijo - vzdrževanja 
prog in železniško direkcijo. Sekretarji odborov OF, ki so prerasli v matične 
odbore z sedemintridesetimi terenskimi odbori, so od julija 1942 formirali ra­
jon. Pred tem pa je bil organizacijsko vključen v mestni in okrožni odbor OF za 
Ljubljano. Osrednji odbor OF železnice je od ustanovitve dalje vodil Peter Ro- 
mavh, ki je bil hkrati tudi sekretar partijskega komiteja in matičnega odbora OF 
na direkciji, člani pa so bili sekretarji ostalih štirih matičnih odborov. Hkrati pa 
so v celoti, za vso železnico, to je za ves rajon, odgovarjali za posamezna po­
dročja dejavnosti, intendanco in tehniko, za vojaške zadeve, obveščanje in za 
blagajno.
Posebne naloge organizacije OF na železnici so bile organiziranje sabotaž, pre­
voz ilegalcev, organiziranje kurirskih vez in javk, intendance in pošiljanje vagon- 
skih pošiljk iz Ljubljane v partizane, ki so jih pred tem zbrali v skladiščih 
železničarskih zadrug in v več kot petih drugih skladiščih v raznih poslovnih 
enotah, kamor so ga vozili iz posameznih rajonskih in drugih skladišč (op.219).
Eno izmed teh petnajstih skladišč je bilo tudi v prostorih Kmetijske družbe na 
Novem trgu, kjer je za OF delal le manjši del uslužbencev. Inž. Janez Marentič 
se je najprej povezal z Otmarjem Šornom, ta pa je nato organiziral skupino OF z 
devetimi člani (op.220).
Pri Trboveljski premogokopni družbi na Beethovnovi je organiziral in vodil od­
bor OF Janez Drašler. V OF na ustanovi je bilo vključenih dvajset uslužbencev 
(op.221).
Jeseni 1941 je Olga Pokljukar uslužbenka banke povezala v OF Fani Gerkman- 
Sotelšek, ki je bila zaposlena na Rudarskem glavarstvu na Vrtači. V OF na tej 
ustanovi so bili vključeni le trije člani, ki so od februarja 1942 delovali tudi v 
uličnem odboru Vrtača, zato so se spomladi 1942 povezali z njimi (op.222).
V mestu so bili tudi matični odbori OF, ki niso združevali članov OF po poklicih 
in ustanovah. Med temi so bili športni, planinski in emigrantski odbori. Inž. 
Stanko Bloudek, kije bil član Osrednjega tehničnega odbora OF, je tesno sode­
loval tudi s športniki, saj je bil med drugim tudi lastnik kopališča Ilirija, ki pa ga 
je moral prodati Italijanom in za katerega je dobil kupnino, ki jo je podaril OF 
(op.223).
Inž. Bloudka sta s športniki v OF povezala znani plavalec Branko Ziherl in 
Viktor Vodušek, ki so ga junija 1941 za povezavo starejših športnih delavcev 
zadolžili Maks Stermecky, Milan Kmet in Stane Cunder. Vodušek je poleg njega 
povezal še Evgena Betteta in Anteja Gnidovca. Plavalec Ziherl je organiziral
57
L
odbor OF s petimi člani v društvu "Ilirija". Vodil je matični odbor za športnike v 
OF, v katerem je bila tudi Ada Klanjšek. Vodstvo OF je že poleti 1941 izdalo 
navodilo, naj se športniki zberejo v enem od naprednih klubov v Ljubljani. 
Večina jih je pristopila k "Hermesu". Legalno so delovali do decembra 1941, ko 
je bil v Mladi Sloveniji, glasilu mladinske OF, objavljen poziv športni mladini za 
bajkot športnih prireditev. Kmalu zatem, februarja 1942 pa je tudi Branko Zi­
herl odšel v partizane (op.224).
Matični odbor OF pri Planinskem društvu Matica je bil ustanovljen med zadnji­
mi, v začetku 1942, na pobudo Lavoslava Dolinška. Imel je sedem članov in je 
bil prek Dolinška zvezan z rajonskim odborom OF Šiška, prek Staneta Glavača 
pa z okrožnim odborom OF za Ljubljano (op.225).
Emigranti, ki so se umaknili v Ljubljano z območij, ki so jih zasedli Nemci, so 
imeli več matičnih odborov. Štajerski begunci so imeli v vrhovnem plenum OF 
celo svojega predstavnika dr. Maksa Šnuderla. Poleti 1941 so bili ustanovljeni vsi 
begunski matični odbori; poleg štajerskega še zasavski in gorenjski, ki ga je 
ustanovil in vodil Albert Nučič. Za ustanovitev koroškega je dal pobudo Lovro 
Kuhar. Naloga odbora OF naj bi bila propaganda za osvoboditev koroških Slo­
vencev. V vodstvu je bilo šest članov, med njimi tudi Karel Šefman, ki jih je 
povezoval z legijo koroških borcev, ki je imela svoj odbor OF s petimi člani, leta 
1942 ga je vodil Joško Nogovšek (op.226).
Podobno vlogo kot matični odbori OF so v Ljubljani in okolici imeli tudi tovar­
niški odbori OF, zato so jih ponekje, npr. v Tobačni tovarni, poimenovali kar s 
prvim imenom. Prvi tovarniški odbor OF je bil najverjetneje ustanovljen v papir­
nici Vevče in to takoj po sestanku predstavnikov krščanskih socialistov in KPS iz 
občin Polje in Dobrunje v začetku maja 1941. Imel je deset članov, med njimi 
tudi člana rajonskega odbora OF za obe občini in kasnejšega sekretarja rajon­
skega odbora OF Dobrunje Štefana Pavšiča (op.227).
Istega meseca je bil tovarniški odbor ustanovljen tudi na drugem koncu mesta, v 
pivovarni Union, v Šiški, kjer se je leta 1941 vključilo v OF več kot šestdeset 
delavcev. V pivovarni je bila že pred okupacijo partijska celica. V Avtomontaži, 
kjer je bila partijska celica najmočnejša, vsaj v šišenskih podjetjih, pa so tovar­
niški odbor OF ustanovili sorazmerno pozno, v novembru 1941. Na tem me­
stnem območju so bili odbori OF še v Unitasu, Malini, mizarstvu Perko, Rozini 
in Štori, kjer je organiziral prve skupine OF Vinko Škof v juliju 1941. V eni 
izmed njih je bilo pet delavk, vodila pa jo je Zora Pakiž (op.228).
Na Viču je bila ena izmed najmočnejših organizacij OF v Tobačni tovarni, kjer 
je ustanovil odbor OF in partijsko celico Anton Černe, ki je bil zaposlen v 
tovarni do decembra 1941, zatem pa se je umaknil v ilegalo in odšel v partizane, 
ker ga je iskala policija. V tovarniškem odboru je bilo pet članov, vendar ni bilo 
med njimi nobene ženske, čeprav so bile v večini zaposlene prav te. Člani odbo­
ra so bili povezani tako z Matijem Škrabo iz rajonskega odbora OF Barja kot 
Milanom Česnikom in Jožetom Kopitarjem iz rajonskega odbora OF Vič 
(op.229).
58
V viškem je bil član tudi Peter Bratkovič, ki mu je bila zaupana organizacija OF 
v podjetjih. Organiziral je odbor v Mizarski zadrugi na Viču, kjer je bil zaposlen. 
Po njegovih navodilih je odbor OF v tovarni Pekatete vodila Minka Svetin 
(op.230).
V tovarni vijakov Vojnovič je bil organizator in sekretar tovarniškega odbora 
delovodja Andrej Ažman. Za OF so aktivno delali štirje delavci in lastnikova 
sinova. Odbor OF je bil še v livarni Smole in v vseh opekarnah na Viču. Od teh 
so prvega ustanovili junija 1941 v ljubljanskih opekarnah na Brdu. Vodil ga je 
Rudolf Škrabelj v povezavi z rajonskim komitejem KPS. Na ustanovnem sestan­
ku je bilo pet delavcev. V opekarnah Stavbne družbe na Logu je bil sekretar 
delavec Janez Virant, v opekarni Opeka Emona preddelavec Jože Češnovar, v 
opekarni Brdo pa Ivan Čuk (op.231).
V Trnovem je bil odgovoren za OF v tovarnah član rajonskega odbora OF 
Anton Kranjc. Eden izmed tamkajšnjih tovarniških odborov je bil tudi v 
pohištveni tovarni J.J. Naglas v Trnovskem pristanu (op.232).
V Mostah je v tovarni Saturnus začela organizirati OF junija 1941 Rezka Pod- 
bevšek-Omejc, s pomočjo treh delavk na pobudo Lojzeta Nusdorferja. Poleg 
tega je Podbevškova prevzela še blagajniške posle za OF in organizirala pet 
skupin, "po blagajniški liniji, ki so zajele vse oddelke". Vodstvo osrednjega fron­
tnega aktiva, kot so imenovali tovarniški odbor, je prevzela partijska sekretarka 
v tovarni Francka Kralj-Virant. V administraciji je bil samostojen odbor OF s 
štirimi članicami, s katerimi pa je imel osrednji frontni aktiv stalne stike. V 
tovarni je bilo leta 1941 in 1942 devet, občasno pa po osem odborov OF za 
posamezne oddelke, ki so po ustrelitvi Vide Pregare 31. avgusta 1942 začeli 
delovati bolj skrivno kot pred tem, ko so menili, da med delavci, ki so bili 
vključeni v OF, ne bo izdajalca. "Mislili smo, če smo z nekaj izjemami vsi zapri­
segli svojo pripadnost OF, ne more priti do izdaje" (op.233).
V Mostah so bile pred okupacijo poleg Saturnusa partijske celice še v tovarni 
kleja, Kolinski in Zmaju. V oljarni Horvat je bil zaposlen Franc Pokovec, član 
partije, kije maja 1942 odšel v partizane, kjer je padel. V Kolinski je organiziral 
prvi sestanek aktivistov OF Karel Lesjak julija 1941 in postal blagajnik tovar­
niškega odbora. Mesec prej so ga ustanovili v tovarni kleja. Imel je pet članov. 
Sekretarje bil Franc Rudolf, blagajnik pa predvojni komunist Karel Jereb, ki ga 
je zaradi aretacije v začetku avgusta 1941 zamenjala Angela Suhadolnik. Jereba, 
ki je bil vseskozi povezan z vodilnimi ljubljanskimi komunisti, med drugim s 
Tonetom Dolinškom in Poldetom Mačkom, je izdal delovodja v tovarni. V Hor­
vatovi tovarni olja so ustanovili tovarniški odbor OF junija 1941, organizaciji pa 
so se pridružili skoraj vsi delavci (op.234).
V Hribarjevi tovarni pletenin za Zaloški cesti so ustanovili odbor OF istega 
meseca. Vodila ga je predvojna krščanska socialistka Polona Čuda, ki je bila 
maja 1941 sprejeta v KPS. V odboru, kjer so bile še tri ženske in en moški, je
59
L
uspelo, da je pridobil za OF petinsedemdeset odstotkov delavstva, ki so ga 
sestavljale predvsem ženske (op.235).
Za Bežigradom sta bili največji organizaciji OF v tovarni plišev Eifler Ferdinand 
in v EKI. V prvi so bili tovarniški odbori OF v vseh dvanajstih obratih, povezoval 
pa jih je glavni odbor OF s tremi članicami in enim članom. V EKI je bilo od 
devetdesetih delavcev sedem organiziranih članov KPS. Odbor OF je deloval 
javno, "njihova aktivnost ni bila sporna za nikogar, tudi za lastnika ne, kajti bilje 
sodobno usmerjen kapitalist, ki je skrbel, da so v tovarno prihajali tudi najmo­
dernejši stroji". OF v tovarni je bila organizirana po skupinah s poveijeniki, ki so 
zbirali tudi materialno pomoč za osvobodilno gibanje. Konec oktobra ali v 
začetku novembra 1941 je bil v stavbi v bližini bežigrajske gimnazije sestanek 
predstavnikov delavstva, vključenega v OF, ki sta ga vodila Franc Leskošek in 
Pepca Kardelj. Na sestanek so prišli predstavniki iz obeh omenjenih tovarn, 
tesarstva Ivan Zakotnik s Parmove, tesarstva Franc Ravnikar iz Linhartove, 
tovarne Lajovic, kjer je bil odbor OF organiziran od avgusta 1941, Avtomontaže 
in še nekaterih drugih, tako da je bilo navzočih deset ljudi. Rajonski blagajnik 
OF za Bežigradom Jože Vončina je v začetku leta 1942 pobiral prispevke za 
organizacijo v tovarnah, kjer so bili odbori OF, in to poleg Eiflerja in EKE še v 
cementninarstvu Josip Cihlač, v Kuverti in Avtoobnovi (op.236).
V Savljah, v tovarni Staneta Vidmarja, je z odborom OF sodeloval tudi lastnik, 
tako kot pri Kuverti. V centru mesta sta bili večji tovarni le Ivan Bonač - Karto- 
naža in Šumi slaščice. V prvi sta vodila OF Jože Hočevar in Karel Šefman, 
blagajničarka organizacije pa je bila Ančka Hlebš. V Šumiju pa je OF vodila 
tovarniška blagajničarka Marica Lesjak (op.237).
SKLEP II. POGLAVJA
Z ustanavljanjem matičnih in tovarniških odborov je vodstvo OF izkazovalo 
razumevanje za organizacijske probleme in je postopalo zelo pragmatično. Akti­
vistom OF iz vseh skupin je bilo najlažje povezati ljudi, ki so se osebno in 
nekateri tudi politično poznali z delovnega mesta, bodisi v ustanovi ali podjetju. 
Hkrati so pritegnili strokovnjake za razna področja dejavnosti narodnoosvobo­
dilnega gibanja, od Centralne tehnike do Varnostnoobveščevalne službe OF, 
aktiviste OF, ki so se pri svojem ilegalnem delu izkazali na kateremkoli področju 
in so kasneje vključevali tudi v rajonska vodstva in okrožno vodstvo za Ljublja­
no. Ker so bili nekateri posamezniki, ki so bili vključeni v matične odbore, 
sorazmerno premožni, je OF tudi prek njih prišla do znatnih denarnih in mate­
rialnih sredstev za potrebe oboroženega in neoboroženega odpora. Hkrati pa je 
večino odvrnila, da bi se politično povezovali mimo OF ali proti njej, s čimer je 
zmanjšala verjetnost vpliva in rasti političnih skupin, ki niso bile povezane z OF. 
Ne rajonska ne okrožno vodstvo OF se ni vtikalo v notranja organizacijska 
vprašanja matičnih in tovarniških odborov OF. V vodstvu matičnih odborov, ki
60
so jih ustanavljali predvsem od junija do avgusta 1941, so bili v začetnem obdob­
ju vključeni predvsem moški.
Predvsem obrtniki in njihovi delavci so s svojo spretnostjo in iznajdljivostjo pri 
obvladovanju mnogoterih konkretnih tehničnih vprašanj z občutkom popolne 
suverenosti kreativno in nenadomestljivo prispevali svoj delež k vzponu OF v 
mestu in nastanku partizanskih enot. Ob vsem tem ni presenetljivo, da je ravno 
Škerlavaj, kije bil organizator ali usklajevalec dejavnosti za narodnoosvobodilno 
gibanje pri različnih poklicnih skupinah, prevzel vodstvo centralne tehnike KPS, 
ki je ostala v mestu tudi po odhodu vodstva maja 1942 in je skrbela za preskrbo 
partizanskih oddelkov tudi z večjimi vagonskimi pošiljkami raznega materiala. 
Hkrati je vodstvo OF s hitrim ustanavljanjem obrtniških matičnih odborov, po- 
nekje posebej za mojstre in posebej za pomočnike, npr. pri mizarjih in brivcih 
ter za uslužbence in delavce, ob gradbenikih doseglo tudi, da v morebitnih vsilje­
nih kupnih odborih ne bi prišlo do razprtij, ker je ponekje obstajalo še nezau­
panje med delodajalci in zaposlenimi. Vendar so le-ti mnogokje tudi po sili 
razmer začeli med sabo sodelovati in s tem se je krepilo tudi medsebojno zau­
panje. Obrtniki, vključeni v OF, ali pa njihovi uslužbenci so nudili lokale ali za 
sestanke, skladišča nabranega materiala, razmnoževalnice propagandnega mate­
riala ali za javke, to je mesta za sprejem ali oddajo ilegalne pošte, tiska in 
sporočil. Leta 1941 in 1942 je bilo v mestnem središču triinštirideset takšnih 
mest, od tega jih je bilo trideset v trgovinah, delavnicah, gostilnah in skladiščih, 
ostale "javke" pa so bile v privatnih stanovanjih ali ustanovah. Na Viču je bilo 
razmerje 18 proti 12, za Bežigradom 10 proti 5, v Šiški in Mostah pa še manj, in 
to 25 proti 4 in 29 proti 3.
V OF so se vključile tudi nekatere legalne obrtniške organizacije, tako gostinsko 
združenje in združenje mizarskih mojstrov, ni pa se vključilo vodstvo zveze slo­
venskih obrtnikov, razen posameznikov kot, npr. Danilo Puc. Večino matičnih 
odborov, predvsem obrtniških, so na račun ustanavljanja in rasti terenskih odbo­
rov OF ukinili, kar pa so kasneje, predvsem poleti 1942 obžalovali. Tovarniški 
oziroma obratni odbori OF so delovali v vseh delih mesta in so ob ustanovitvi 
Delavske enotnosti prevzeli naloge te organizacije in se tudi preimenovali.
61

III. POGLAVJE
OSVOBODILNA FRONTA V LJUBLJANI IN 
OKOLICI OD OBŽIČENJA MESTA DO 
BOŽIČNIH RACU
(februar - december 1942)
Potem ko je Kardelj februarja 1942 dobil poročila iz Slovenije, je iz Zagreba 
pisal Josipu Brozu Titu, da se "OF dejansko spreminja v pravi čudež. Država v 
državi. Njen množični teror je tak, da je pred njim pobegnil v Italijo sam uprav­
nik ljubljanske policije Hacin". Hkrati je Kardelj napovedal svoj prihod v Lju­
bljano, ker naj bi se počutil mnogo bolj varnega kot v Zagrebu, kljub temu, da je 
izvedel, da je policijsko nadzorstvo močnejše (op.238).
V Ljubljano je prišel 14. marca, torej že po obžičenju mesta, koje bilo možnosti 
varnega gibanja, tako za aktiviste kot vodstvo OF, vse manj. Temu so sledile še 
racije, ki so trajale od 23. februarja do 14. marca in v katerih so Italijani aretirali 
in s pomočjo slovenskih ovaduhov pregledali 18.708 moških, od katerih so jih 
878 odpeljali v internacijo v Italijo (op.239).
Vodstvo odpora je ocenilo, da okupatorske oblasti pri racijah niso bile uspešne, 
ker zaradi "prehodnih ukrepov Partije (zakamufliranje, bunkerji) ni padla nobe­
na tehnična ali druga točka Partije ali OF in tudi ves važnejši kader se je rešil. Le 
iz najnižjega aktiva, v glavnem iz OF jih je uspelo Italijanom nekaj pobrati". Več 
uspeha pa so imeli pri aretacijah, ki so bile posledica izdaj in zasledovanj, zaradi 
česar so aretirali sedem ali osem članov Partije in varnostne službe OF, med 
njimi Ernesta Eyppra in Zdenko Kidrič; zaupanje v OF pa je bilo kljub 
povečanemu terorju takšno, da so bili kljub mučenjem "izdajalci redki celo med 
navadnimi aktivisti OF". Kardelj je označeval OF kot dejansko oblast, kot 
"oblast v sami Ljubljani. To je bilo mogoče zaradi neverjetne enodušnosti ljud­
stva, ki je sedaj kljub beli gardi večja kot kdaj koli, pa tudi zaradi dejanske 
politične linije tukajšnjih tovarišev". Zaradi tega Italijanom ni uspelo vzpostaviti 
niti ene množične fašistične organizacije, ker so se tudi tisti, ki naj bi želeli 
vstopiti vanje, bali maščevanja. Kardelj je pravilno predvideval upad "poleta" in 
najtežje čase za OF, ker naj bi Italijani prešli k množičnemu teroiju predvsem s 
streljanjem talcev in k uničenju OF kot vzporedne oblasti, čeprav je ne bi mogli 
uničiti kot političnega gibanja. Menil je, da bi se morali v težjih in spremenjenih 
pogojih moški v mestu upreti okupatorski oblasti z orožjem in se prebiti iz 
mesta, kar pa se ni zgodilo (op.240).
Italijani so 24. aprila 1942 res objavili odredbo o streljanju talcev in zaradi tega 
je predvideval, da se bodo iz mesta umaknili vsi za boj sposobni moški in večina 
partijskih aktivistov (op.241).
63
Dne 18. maja 1942 so se člani izvršnega odbora OF zbrali v Polju, kraju, kije bil 
že zunaj žice in so štiri dni kasneje na sestanku pooblastili Kardelja, naj jih 
zastopa v Ljubljani, kamor se je vrnil in ostal tam še več kot mesec dni, do 2. 
julija (op.242).
Kardelj je tudi po odhodu vodstva OF še vedno ocenjeval, da je Ljubljana kljub 
žici in popolni zapori še "žarišče politične akcije proti okupatorju" ter navedel, 
da je bilo v obžičenem delu mesta v aprilu 390 odborov OF z 8000 člani, če ne 
upoštevamo "ženskega in mladinskega gibanja v OF" (op.243).
Še ko je bilo vodstvo krščanskih socialistov vključno s članom izvršnega odbora 
OF v Ljubljani, je izdalo okrožnico številka L V njej razlaga pojmovanje poli­
tičnih ambicij in odnos skupine do komunistične stranke, kajti mnogi aktivisti so 
bili večkrat v zadregi "pred samim seboj in pred slovenskimi kristjani, kadar naj 
utemeljijo in razložijo obstoj in cilje svoje skupine" (op.244).
Dne 26. maja 1942 je varnostnoobveščevalna služba OF (VOS OF) usmrtila dr. 
Lamberta Ehrlicha in ob tem so VOS OF in posebej vsaka od ustanovnih skupin 
v posebni številki Osvobodilne fronte napisale izjave, v katerih pozivajo k enot­
nosti in proti netenju državljanske vojne. Katoliška skupina v OF krščanski so­
cialisti pa so še posebej poudarili, da Ehrilch "ni padel kot duhovnik in teološki 
profesor, ampak kot izdajalec slovenskega naroda in človek, ki je med mladino 
in meščanstvom sistematično pripravljal pogoje za državljansko vojno" (op.245).
Dne 22. maja 1942, nekaj dni po odhodu vodstva OF iz mesta, so Italijani 
aretirali dr. Aleša Stanovnika, najvidnejšo osebnost krščanskosocialističnega gi­
banja, ki so ga ustrelili kot talca 2. junija, kar je možno povezati z zgoraj omenje­
no usmrtitvijo. Zatem se je pričel še "lov" za drugim od vodstva 
krščanskosocialistične skupine v mestu, dr. Marijanom Brecljem, ki se je zato 
odpeljal iz Ljubljane "z nekim industrialcem z Notranjske" v njegovem avtomo­
bilu (op.246).
Krščanskosocialistična skupina je po ustrelitvi dr. Stanovnika izdala okrožnica 
številka,^ v kateri piše, da je bila to njihova "najbridkejša izguba med številnimi 
žrtvami, ki jih je že dala naša skupina". V nadaljevanju je objavila navodila in 
načelna stališča za svoje aktiviste, ki so bila razširjena razlaga pojmovanj iz prve 
okrožnice. Strnila jih je v osem točk, ki so predstavljale sporazum med krščansko 
socialistično skupino ter med sokoli in KPS. Poudarila je svojo tesno povezanost 
v boju za narodno in socialno svobodo in podreditev vseh naporov za razvoj OF, 
ki naj bi postala "skupna politična organizacija naprednih Slovencev". Krščanski 
socialisti so se odrekli "množičnemu organiziranju kristjanov na Slovenskem ter 
se omejili na skupinski princip, to je na zbiranje in oblikovanje svojih aktivistov". 
KPS so priznavali iniciativo v snovanju OF in so videli v njej "družbeno avantgar­
dno skupino", za svojo pa menili, da "mora ostati v vseh smereh neodvisna ter 
ostalim osnovnim skupinam enakopravna partnerica v OF, kar je v skladu z 
intencijami OF ter odločilne važnosti za njen uspeh". Krščanskosocialistična sku­
pina je na podlagi težnje po skupni revolucionarnosti stremela za tem, da se
64
"dokončno izoblikuje in poglobi ideologija OF, to je da se ustvari skupna misel­
na baza za popolnoma enotno in politično in s tem tudi vojaško delovanje" ter 
"partijce prepričati o tem, da družbena revolucionarnost ni odvisna od duhovne­
ga pristanka na nazor dialektičnega materializma" (op.247).
Poleg akcije, v kateri so člani VOS OF usmrtili dr. Ehrlicha, je bilo še več 
drugih, med njimi tudi pri gostilni Lev na Gosposvetski cesti, kjer je za posledi­
cami ran od bombe, vržene v prostor, umrla fašistka Ariella Rea. Kardelj je 
takšno početje odsvetoval in je akcijo ocenil kot politično ponesrečeno (op.248).
Mogoče so bili tudi takšni dogodki vzrok za nove racije od 27. junija do 1. julija, 
pri katerih Italijani niso "pobirali po političnem prepričanju, pač pa izključno po 
fizični moči in starosti", torej moške, ki bi bili eventualno sposobni za partizane. 
Torej so jih izvedli kot preventivo (op.249).
V internacijo so jih zato odpeljali bistveno več kot pri prvih racijah, od 17.075 
aretiranih 2663, vendar niso vsi prispeli v taborišče, ker so partizani pri Verdu 
napadli vlak in ob tem jih je iz vagonov ušlo 325 (op.250).
Pred temi racijami je bilo v mestu 400 odborov OF z 8000 aktivisti, v partijskih 
komitejih, pa tudi v rajonskih odborih OF pa so zaradi racij prevladovale predv­
sem ženske (op.251).
Ljubljansko vodstvo partije in OF je skupaj s Kardeljem "stopilo indirektno v 
neke stike s sredino", to je s tistimi političnimi skupinami, ki se niso opredelile 
ne za OF ne proti njej, ter z "nekaterimi drugimi elementi iz bližine Slovenske 
zaveze", to je organizacije tistih političnih skupin, ki so nasprotovale OF. Izdali 
so proglas izvršnega odbora.OF, ki je pozival k enotnosti vsega slovenskega 
naroda in je bil uperjen proti "oficielni mihailovščini".
Kardelj je zapisal, da je bilo "osvobodilno gibanje trenutno povsod v defenzivi, 
doma in na mednarodnem področju. Zato je nujno, da težimo za raširitvijo svoje 
baze in preprečimo sovražniku, da bi v svoji ofenzivi mobiliziral zase vse sile, ki 
bi jih lahko mobiliziral. Tak položaj nam diktira to taktiko" (op.252).
Verjetno zaradi racij je sporočil Francu Leskošku, da so v Ljubljani "zatrobili 
umik". Če pa bi obstajali, bi se po njegovem "reklo z glavo skozi zid in bi izgubili" 
(op.253).
Pred odhodom 2. julija je pisal Zdenki Kidrič, kije bila po aretaciji rešena, da bo 
v Ljubljani ostal Vladimir Krivic. Za organizacijo OF v mestu se je bal. "Še 
vedno je važno, kako se bo v Ljubljani delalo. Magari tudi manj, toda da bo vsaj 
pravilno" (op.254).
Kardelj je odšel "na hitro roko", ker je bil tistega dne mogoč prehod iz mesta in 
že izza žice sporočil Kidričevi, da bo v ljubljanski okolici še nekaj dni. Takrat sta 
odšla iz mesta tudi člana sokolskega vodstva v OF Zoran Polič in Alojz Vrhovec. 
Joško Zemljak iz vodstva krščansko- socialistične skupine, za katerega so tudi 
želeli, da bi odšel z njimi na osvobojeno ozemlje, pa je ostal v Ljubljani in bil 
Vključen v poverjeništvo izvršnega odbora OF, ki so ga tako kot poveijeništvo
65
centralnega komiteja KPS ustanovili po Kardeljevem odhodu, oba z namenom, 
da bi vodila frontno in partijsko dejavnost v Ljubljani in njeni okolici (op.255).
Kardelj je pripravljal ustanovitev poverjeništva centralnega komiteja KPS še ko 
je bil v Ljubljani. Zato je Lidiji Šentjurc predajal nekatere sektoije partijske 
dejavnosti, predvsem radijskega, ker je menil, da ga je potrebno povezati z 
mestnim partijskim vodstvom in ne s tehniko. Poleg tega so Šentjurčevi zaupali 
vse partijske "sektorje", to je tehniko, VOS OF in skrb za okrožni partijski 
komite, ki je deloval v obžičenem delu mesta. Krivic pa je bil zadolžen za dejav­
nost OF in za zveze z "vso to širino", to je s člani vodstev drugih dveh ustanovnih 
skupin in člani vrhovnega plenuma OF, ki so bili še v Ljubljani (op.256).
Kardelj je Krivica določil za razreševanje organizacijskih vprašanj v mestu, če ti 
niso bili neposredno povezani s centralnim komitejem KPS (op.257). 
Poverjeništvo centralnega komiteja KPS je bilo odgovorno za politično dejav­
nost, za zveze s posameznimi pokrajinami, na vseh treh okupacijskih območjih 
na Slovenskem, in to v primerih, ko posameznih zvez nista vzpostavila politično 
ali vojaško vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja na Slovenskem.
Partijsko poverjništvo je poleg tega skrbelo še za tehniko in Slovensko narodno 
pomoč (SNP) za vse slovensko ozemlje. Ni pa bilo politično odgovorno za posa­
mezne pokrajine. Tako npr. ni moglo dajati političnih smernic pokrajinskim 
vodstvom. Vendar jih je ob koncu leta 1942 centralni komite KPS kritiziral, 
zakaj v drugi polovici 1942, ko je bila kriza z zvezami niso aktivneje delovali tudi 
v drugih pokrajinah (op.258).
Kardelj je dva dni po odhodu iz mesta dokončno določil člane partijskega pover­
jeništva za Ljubljano, to je Krivica, Šentjurčevo in Kidričevo. V primeru, če se 
zadnja zaradi kompromitiranosti ne bi mogla udeleževati sestankov, je predla­
gal, naj bi vključili dr. Vita Kraigherja. Hkrati pa je določil obseg dejavnosti in 
pristojnosti poverjeništva, to je reševanje vseh tistih problemov, ki se ne bi mogli 
brez škode prepustiti, predvsem zaradi potreb po hitrem reševanju, centralnemu 
komiteju KPS. Hkrati pa je poudaril: "Težite pa vendarle, da spravite ta delo­
krog na minimu" (op.259).
Zdenka Kidrič je sredi julija pisala Borisu Kidriču, daje Kardelj naročil Krivicu 
"organizirati poverjeništvo samo v primeru nujne potrebe". Ker pa ji je potem 
sporočil, da ga je treba ustanoviti, je prosila za pojasnilo in odgovorila, da se ne 
bi mogla udeleževati sestankov. Dr. Vito Kraigher se tako kot Kidričeva tudi ni 
vključil v poverjeništvo zaradi dejavnosti v VOS OF. Zato je imelo ljubljansko 
partijsko poverjeništvo v začetku samo dva člana, Krivica in Šentjurčevo 
(op.260).
Poverjeništvo izvršnega odbora OF je vodil Krivic, od krščanskih socialistov sta 
bila vključena Jožko Zemljak in Tone Toman, od sokolov pa Viktor Repič. Toda 
že 13. julija 1942 je odšel Krivic iz Ljubljane na osvobojeno ozemlje, tako da je 
do njegovega prihoda v mesto 18. avgusta istega leta vodila Šentjurčeva tudi
66
F
frontno poverjeništvo, kot edini preostali člen pärtijskega poverjeništva 
(op.261).
Še preden je prišel Krivic nazaj v mesto, je Kardelj pisal Kidričevi, da ga pošilja­
jo nazaj kot poverjenika centralnega komiteja KPS, ki ima njegova pooblastila in 
da se "dosedanje poverjeništvo s tem ukinja", kar si lahko razlagamo tako, da bo 
on prišel v Ljubljano kot sekretar in da prejšnja navodila, predvsem o članih 
poverjeništva, ne veljajo več. (op.262).
Vendar je moral še pred Krivičevim prihodom centralni komite določili za 
članico poverjeništva Miro Tomšič, kajti Šentjurčeva je pisala Kardelju, da je 
Tomšičeva še vedno v bolnišnici in da je ona še vedno sama za vse delo (op.263). 
Tako je bilo tudi 10. avgusta 1942 (op.264).
Dan zatem ali pa še istega dne, je dobila Šentjurčeva obvestilo, da se bo Krivic 
vrnil, in menila je, da je bila "njegova odisejada prav nepotrebna... So pa bili to 
tudi za nas hudičevi dnevi, preden smo spet dobili vajeti v roke". Za odnose med 
aktivisti osnovnih skupin je menila, da so dobri, bala se je, da bo prišlo do 
internacije njihovih družin in posebej pohvalila Tomanovo dejavnost (op.265).
Mira Tomšič je prišla iz bolnišnice še pred Krivičevo vrnitvijo v mesto. Ob 
srečanju ji je Šentjurčeva povedala, da bo prišel Krivic, ki bo sekretar, oni dve pa 
članici. Tomšičeva se je nato začela ukvarjati z delom fronte organizacije v 
mestu, da bi zatem po oktobru lažje opravljala še druge posle, ki so ji bili zatem 
zaupani (op.266).
Ko se je Krivic vrnil, je bila Šentjurčeva zaradi preobremenjenosti z delom čisto 
izčrpana. "Dvakrat so ji bili za petami, vedo tudi za njen psevdonim. Odkod ni 
jasno" (op.267).
Tudi po Kardeljevem in Kidričevem ponovnem prihodu v mesto oktobra 1942 so 
se člani poverjeništva izvršnega odbora CF za Ljubljano poredko sestajali, so se 
pa "dobro politično skladali". Delovali so vsak na svojem področju dela in verjet­
no prav zato, ker niso skupinsko nastopali sta Kardelj in Kidrič ocenila "Sploh se 
ne more reči, daje bogve kako aktivno". Toman in Repič sta bila takrat ilegalca, 
za Zemljaka, ki pa je redno hodil v službo, pa so se bali, da bo "nekega dne hudo 
poplačal svojo zaupljivost", čeprav je bil Zemljak prepričan, da se "lahko še 
dolgo drži" (op.268).
V partijskem poverjeništvu so si do konca septembra razdelili delo tako, da je 
Krivic skrbel za politično dejavnost in frontno poverjeništvo, Šentjurčeva pa za 
specialne partijske dejavnosti, čeprav je bila že pošteno kompromitirana in jo je 
pri tem začela nadomeščati Tomšičeva (op.269).
Po obžičenju mesta in po delitvi velikega rajona Center na pet manjših je odbor 
OF, v katerem so bili inž. Dušan Jereb, predstavnik KPS, Zoran Polič, predstav­
nik sokolov in dr. Aleš Stanovnik, predstavnik krščanskih socialistov, prevzel 
naloge okrožnega odbora OF, to je vodenje vseh frontnih organizacij v 
obžičenem delu. Po aretaciji dr. Stanovnika je inž. Jereb sporočil Poliču, da
67
bodo krščanski socialisti predlagali svojega predstavnika. Zatem je na enega od 
sestankov prišel Viljem Pitako, dokler ga ni kmalu zamenjala Jožica Toman, 
prav tako predstavnica krščanskosocialistične skupine (op.270).
Julija 1942 sta odšla iz mesta inž. Jereb in Polič (op.271).
Prvega je zamenjala Zima Vrščaj, ki je bila tudi članica partijskega komiteja za 
notranje okrožje, to je obžičeni mestni predel, ki ga je vodila Šentjurčeva. Člana 
sta bila še Franc Ogrin in Franc Kimovec, kije konec avgusta, oziroma v začetku 
septembra prevzel sekretarstvo od Šentjurčeve (op.272). Ta je zapisala, da je 
bilo po njegovi vključitvi konec julija "delo vsaj znosno" (op.273).
Vrščajeva se je v avgustu "čutila stalno ogrožena in zasledovana" tako, da je 
postalo "njeno stanje nevzdržno" (op.275).
Prav zaradi tega so jo v oktobru ali novembru vključili v žensko partijsko komisi­
jo, njeno dejavnost v omenjenem okrožnem odboru pa je prevzel Leopold Kre­
se, tudi član okrožnega partijskega komiteja, ki je ostal sekretar okrožnega 
odbora OF do kapitulacije Italije, ko je odšel na osvobojeno ozemlje (op.276).
Repiča je mesec kasneje zamenjala Jelica Vazzaz. Okrožni odbor OF, v katerem 
so bile Vrščajeva, Tomanova in Vazzazova, je bil zlasti v avgustu 1942 deležen 
mnogih kritik, predvsem Danica (verjetno Vrščajeva), ki je bila "dobra, a od 
vraga birokratka". Za predstavnico sokolov pa je Šentjurčeva menila, da je "neiz­
kušena in mlada, zlasti politično zelo mlada in se v tem položaju ne znajde in kot 
delegat slabo vpliva. Sploh je zaradi slabih kadrov še pri nas težava, pri zavezni­
kih pa še bolj" (op.277).
Krivic pa je menil, da so ga z zamenjavami v okrožnem odboru OF "dobro 
polomili (ženske). Ta odbor zelo šepa in nima nobene avtoritete" (op.278).
V Mostah, kjer je bil eden izmed rajonov v obžičenem delu mesta, je partijski 
komite in rajonski frontni odbor do atentata, julija 1942, v katerem je bila ubita 
Ariella Rea vodil Milan Česnik. Italijani so ga zatem izsledili, ranili in za posle­
dicami ran je umrl (op.279).
Nasledil ga je Leopold Krese (op.280).
Lidija Šentjurc v svojem pismu iz julija 1942 omenja moščanska sekretarja A. P. 
in O. M. (op.281).
Krese je bil sekretar do septembra istega leta, dokler ni odšel na delo v okrožni 
partijski komite (op.282).
Nasledil ga je Kamilo Hilbert, ki je bil vključen v moščanski partijski komite 
junija. Pred tem pa je bil partijski in frontni sekretar v rajonu Center. Sekretar v 
Mostah je bil do t. i. božičnih racij konec decembra 1942, ko je bil aretiran 
(op.283), tako kot tudi član tamkajšnjega rajonskega odbora OF Anton Burger 
(op.284).
Že pred tem pa je bila konec oktobra istega leta aretirana Stana Klemen, pred­
stavnica krščanskih socialistov (op.285).
68
r
Na Viču je bil Peter Bratkovič sekretar partije in fronte v rajonu do oktobra 
1942, dokler ga ni novembra nasledila Cilka Maček-Prešeren (op.286).Po drugih 
podatkih pa naj bi bil sekretar do julija istega leta, do odhoda za Bežigrad, ko ga 
je nasledila Angelca Ocepek, njo pa Prešernova (op.287).
Od junija do oktobra je bil v rajonskem komiteju partije Janko Rudolf, ki je 
prišel iz Bežigrada, dokler ni čez mesec dni odšel v partizane. Junija je bil v 
rajonski komite KPS in v rajonski odbor OF vključen tudi Ivan Skodlar, do 
oktobra, ko je odšel v grafično tehniko Kozarje Dobrova (op.289).
V Trnovem je Franc Kimovec po odhodu Staneta Štreklja v centralno tehniko 
KPS in Jožeta Borseta v rajon Šempeter prevzel poleg frontnega še partijsko 
sekretarstvo, od spomladi do julija 1942, ko je bil vključen v okrožni partijski 
komite, trnovski rajon pa je bil priključen viškemu (op.290).
Za Bežigradom je bil do maja 1942 partijski sekretar Avgust Zupet, dokler ni 
odšel v partizane (op.291).
Nasledila ga je Angelca Ocepek, ki je bila sekretarka do julija 1942, ko se je ta 
rajon po partijski, ne pa po frontni strani, združil z rajonom Šiška. Od poletja do 
septembra 1942 je bila sekretarka rajonskega odbora OF Poldka Kos, predstav­
nica partije (op.292).
Še od ustanovitve je bil Ernest Vilfan predstavnik krščanskih socialistov, dokler 
ga ni pozno jeseni 1942 zamenjala Alenka Gerlovič iz poljanskega rajona 
(op.293).
Predstavnica sokolov je bila Vlasta Brelih. Cilko Bavcon, ki je bila v rajonskem 
odboru kot intendantka, pa je julija 1942 zamenjala Marica Čepe. Tega meseca 
je namreč okupator za Bežigradom zaprl Franca Ceglarja, ki je bil tudi član 
rajonskega odbora. Poleg tega se je konec junija 1942 vrnilo iz gozdov 70 parti­
zanov in v tem koncu Ljubljane je bilo "precej strahu, celo članice rajonskega 
odbora OF, ki jo je zamenjala Čepetova, je šla po sina v partizane, ker se ni sam 
vrnil". Kosova je bila oktobra ali novembra 1942 vključena v žensko partijsko 
komisijo. Nasledil jo je Oskar Födransberg (op.294).
V Šiški je bil od februarja 1942 sekretar rajonskega odbora OF Franc Kolman, 
kije bil hkrati tudi član rajonskega partijskega komiteja (op.295).
V kolodvorskem rajonu je bil julija 1942 aretiran Jože Žiberna, sekretar frontne 
in partijske organizacije. Istega meseca so temu rajonu pridružili še šentpetrske- 
ga, kjer je bil sekretar Ciril Lukman, ki je zatem odšel na delo v centralno 
tehniko KPS. Odslej je združeni rajon vodil Janko Rajakovič, in to do novembra 
istega leta (op.296).
V rajonskem odboru je bila predstavnica sokola Hela Škulj, do jeseni 1942, ko jo 
je zamenjal Jule Kutin. Predstavnica krščanskih socialistov je bila Marija Musek.
V rajonskem odboru OF so bile v omenjenem obdobju še Branka Per, od marca 
1942, intendant po sokolski liniji, dalje Milica Salberger, ki je že leta 1941 v 
kolodvorskem rajonu opravljala intendančne posle, ter Krista Šuler, ki je bila
69
članica rajonskega komiteja KPS in za katero Ana Boruta, ki je bila od pomladi 
1942 rajonski intendant v šetpetrskem rajonu, meni, da je bila celo frontni sekre­
tar, ker je vodila povezave s sokoli in krščanskimi socialisti (op.297).
V poljanskem rajonu je bila po odhodu inž. Jožeta Levstika sekretar partije in 
fronte Vida Janežič. Julija 1942 je odšel v ilegalo predstavnik krščanskih sociali­
stov dr. Lojze Gunde. Zamenjala ga je Alenka Gerlovič, ki jo je vključila 
Janežičeva, ko sta se avgusta 1942 srečali na Krekovem trgu. Pred tem pa ji je 
naročila, naj se poveže z dr. Gundejem, ki pa se je že odpravljal v partizane. 
Kasneje ji je Janežičeva povedala, da je bila kritizirana s partijske strani, zakaj 
novači ljudi za krščanske socialiste, ki naj bi svoje predstavnike v rajonski odbor 
predlagali sami. Res pa je, da je bila pred njo predvidena za predstavnico 
krščanskih socialistov Tatjana Sernec, ki pa si je takrat po nesreči zlomila nogo. 
Gerlovičeva je bila v poljanskem rajonu do jeseni 1942, do streljanja talcev za 
usmrčenim dr. Markom Natlačenom, ko je odšla za Bežigrad. Nasledil jo je 
pravnik Primožič. V obdobju, ko je bila v rajonskem odboru Gerlovičeva, je bil 
predstavnik sokolov Andrej Perko (op.298).
Prvi sekretar rajonskega komiteja KPS Center po reorganizaciji je bil Franc 
Kimovec, poleg tega, da je deloval še v dveh sosednjih rajonih, to je v Gradišču 
in v Trnovem (op.299).
V komiteju je bil tudi Kamilo Hilbert, ki je bil hkrati tudi predstavnik partije v 
rajonskem odboru, v katerem sta bila še dr. Slavko Zore, predstavnik sokolov in 
dr. Aleš Stanovnik, predstavnik krščanskih socialistov. Ko so aretirali in zatem 
ustrelili dr. Stanovnika so postali aktivisti OF v centru mesta opreznejši. Že pred 
tem je aprila 1942 dr. Zoreta, ki je odšel k VOS OF, nasledil drug predstavnik 
sokolov inž. Bogdan Žagar, ki je ostal v odboru OF vse leto 1942 in še zatem. 
Junija je odšel Hilbert v Moste (op.300), nasledil pa ga je inž. Miroslav Černivec, 
ki je bil sekretar partije in fronte do decembra 1942, ko je bil zajet v božičnih 
racijah, ravno ko se je pripravljal, da bi za Hilbertom prevzel sekretarstvo v 
Mostah (op.301).
V tem obdobju je od krščanskih socialistov hodil na sestanke rajonskega odbora 
OF Stane Kovač. V Gradišču je bil do aprila 1942 sekretar partije in fronte 
Kimovec (op.302) nato pa ga je do svoje aretacije v maju 1942 nasledila Ada 
Krivic, (op.303), njo pa Jože Sluga, ki je prišel iz Šiške. Sekretar je bil do julija 
1942, ko so ta rajon združili s Centrom (op.304).
V tem obdobju, od aprila dalje, sta bila v rajonskem odboru OF Marija Černigoj 
in Boris Urbančič, oba predstavnika partije in predstavnik sokolov oziroma na­
cionalistov Pirš (op.305).
Zaradi obžičenja mesta je bila otežkočena povezava z rajoni, ki so potem ostali 
zunaj žice, ki bili pa so za narodnoosvobodilno gibanje nadvse pomembni, kajti 
prek njih so potekale kurirske zveze in poti za odhode ljubljanskih prostovoljcev 
v partizane. Zato je centralni komite KPS ustanovil okrožje, ki so ga pričeli 
imenovati, za razliko od tistega, ki je bilo v obžičenem delu, zunanje. V to
70
okrožje so vključili rajone Polje, Dobrunje, Ježico, Barje in novoustanovljena 
rajona Kozarje, ki je nastal iz dela viškega rajona in so ga v začetku imenovali 
tudi Vič, ter Dravlje, ki je nastal iz dela šišenskega rajona severno od žice. 
Ustanovili so nov okrožni komite KPS, čigar sekretar je postal Polde Maček, 
člani pa Jože Kopitar, Miha Čerin in Stana Gerk. Maček je poleg tega še naprej 
vodil poljski rajon, Kopitar kozarskega, Čerin in Gerkova pa ježiškega. Maček je 
odšel konec maja 1942 v partizane, sekretarstvo pa je do junija prevzel Kopitar, 
ko je tudi on odšel v partizane, mesec za njim pa še Čerin. Tako je ostala 
Gerkova sama, dokler ni odšla konec septembra 1942 v mesto, kjer je delovala 
pri VOS OF (op.306).
V zunanjem okrožju je deloval tudi odbor OF za Ljubljansko pokrajino, ki ga je 
vodil Boris Kraigher, predstavnik partije, vendar le do maja 1942, ko je bil 
aretiran. Istega meseca se je umaknil na osvobojeno ozemlje France Lubej, 
predstavnik sokolov. V odboru sta bila še Jože Brejc, predstavnik krščanskih 
socialistov, in Ivan Nemec, predstavnik društev kmečkih fantov in deklet. Omen­
jeni odbor je prenehal delovati ob Kraigherjevi aretaciji in Lubejevem odhodu v 
partizane (op.307).
V avgustu 1942 so se v zunanjem okrožju dogajale razne nepravilnosti, predvsem 
s strani raznih vojaških enot. Član poverjeništva izvršnega odbora OF za Ljublja­
no se je pritoževal, da partizani v okolici premalo branijo civilno prebivalstvo in 
opozarjal, naj "sedaj naše čete pokažejo, da so pripravljene braniti premoženje 
in slovensko ljudstvo pred temi grozodejstvi". V tem času so pri Šentjoštu nad 
Horjulom ustanovili enoto oziroma postojanko MVAC in so se spopadli s parti­
zani, čeprav sta poverjeništvi v Ljubljani dobili sporočilo, da je bil to spopad med 
narodno zaščito in partizani (op.308).
O stanju v zunanjem okrožju je poročal tudi Krivic, in sicer, da niso imeli organi­
zacijskega sekretarja, da so bili brez zvez z Ljubljano, da je bila dejavnost neraz­
deljena in neusklajena, zveze z vojsko neurejene ter da seje pri partijcih pojavilo 
sektašenje do aktivistov drugih dveh temeljnih skupin in neupravičene usmrtitve. 
Zato je predlagal, da bi v okolico Ljubljane poslali elitne partizanske enote ali 
vsaj najboljše čete, ne pa najslabše "ki delo v Ljubljani onemogočajo zaradi 
oslarij in svinjarij, ki se dogajajo" (op.309).
Krščanski socialisti so v obdobju, ko je OF v zunanjem okrožju vodila Gerkova 
izjavljali, da so "potlačeni", in zato je le-ta naročala partijcem po vseh rajonih v 
zunanjem okrožju, naj se obnašajo "do njih lojalno in naj izbegavajo vse, kar bi 
utegnilo povzročiti oddaljevanje med nami in njimi", ker je čutila pri krščanskih 
socialistih "nezaupanje in ljubosumje do partije" (op.310).
Po odhodu Gerkove v Ljubljano so septembra 1942 imenovali nov okrožni komi­
te, kjer je bil Albert Svetina sekretar, Frančiška Rakarjeva in Miha Čerin pa 
člana (op.311).
Šentjurčeva je ocenjevala, da je bila pred tem vsa "organizacija zunaj postavljena 
na prilično anarhični bazi koncentracije vsega dela v rokah Mirke", to je Stane
71
Gerk, ki je zakrivila tudi precej sektaških napak, ki jih je poskušal partijski 
sekretar notranjega okrožja Kimovec v razgovorih s Svetinom odpraviti 
(op.312).
Krivic je zahteval, da bi partizani uničili belogardistične postojanke okoli Lju­
bljane, "z ostankom v Ljubljani pa bo opravila naša Narodna zaščita" (op.313).
Šentjurčeva je od Svetine dobivala poročila o rekvizicijah in likvidacijah Dolo­
mitskega odreda, ki so njega kot sekretaija zunanjega okrožja omalovaževali kot 
"nadležnega civilista". Zato je menila, da si "takih anarhičnih stvari pred vrati 
Ljubljane ne smemo privoščiti, sicer bomo s težavo premagovali te napake. 
Poleg tega ne kažejo prav nobene volje začeti z resnimi akcijami proti bega, ki 
tabori v Savljah in terorizira vso ljubljansko okolico" (op.314).
Poleg te je bila posebno močna še belogardistična postojanka v Polju. Za Do­
brunje in Bizovik pa je Kardelj menil, da so "njihovi položaji zanič in tu jih 
moramo uničiti" (op.315).
O organizacijskem stanju v rajonih v ljubljanski okolici je na svoji seji 16. fe­
bruarja 1943 razpravljal tudi izvršni odbor OF in "sklenil naročiti poverjeništvu 
IOOF za Ljubljano oziroma ljubljanskemu okrožju OF, da te rajone prevzame 
zopet v svoj organizacijski sestav, kakor je bilo to pred lanskim februaijem in o 
tem obvesti imenovane rajone. Prometne možnosti so se tako spremenile, da so 
iz Ljubljane dosegljivi vsi rajoni, dočim se v tem obroču zaradi okupatorskih in 
belogardističnih postojank legalno ali nelegalno nihče ne more gibati" (op.316).
Na Ježici je vodil rajonski komite KPS do aretacije julija 1942 Cene Štupar, za 
njim pa je sekretarstvo prevzel Kocjan Kmetič. V komiteju sta bila še Čerin in 
Rakarjeva, ki je bila tudi članica rajonskega odbora, ter Pavla Hvastja, kije bila 
do junija 1942, ko je odšla v partizane, blagajničarka (op.317).
V rajonu Kozarje je bil Kopitar sekretar do junija, ko ga je do novembra 1942 
nasledil Lojze Erbežnik. Imeli so rajonski odbor OF. Rajon je bil junija preime­
novan v Dobrovo (op.318).
Za širše območje Dravelj je bil že maja 1941 ustanovljen odbor OF, ki se je v 
začetku imenoval izvršni odbor OF in je deloval v tesni povezavi s šišenskim 
rajonskim odborom, v katerem je bil tudi Draveljčan dr. Andrej Kopač kot 
predstavnik krščanskih socialistov. Po obžičenju so za to območje ustanovili nov 
rajonski odbor OF, v katerem so bili poleg dr. Kopača še Ivan Matoh, predstav­
nik KPS, Vinko Štrubelj, predstavnik sokolov, in Ivan Breceljnik, predstavnik 
društva kmečkih fantov in deklet. V takšni sestavi je omenjeni odbor deloval do 
konca maja 1942, ko so bile v Dravljah in okolici velike aretacije. Povzročil jih je 
domačin Rudi Ocvirk, ki je aprila 1942 s še štirimi drugimi odšel v partizane ter 
se "že takoj na začetku ustrašil težav partizanskega življenja in se raje odločil za 
pobeg, za izdajo in za sodelovanje z okupatorjem". Med drugimi je bil aretiran 
tudi Matoh, ki je bil do tedaj tudi sekretar rajonskega partijskega komiteja. 
Zatem so "izpopolnili" rajonski odbor OF še s tremi člani: Jankom Černutom, 
Leonom Berličem in Minko Breceljnik (op.319).
72
V rajonu Barje je rajonski komite KPS deloval do februarja 1943, ko so belogar­
disti ubili sekretarja Lada Majcna in članico Zoro Majcen (op.320).
V Dobrunjah so pozno jeseni 1941 ustanovili rajonski komite KPS, ker je pred 
tem deloval samo rajonski odbor OF. Vodil ga je Franc Černe (op.321). Ko pa 
je maja 1942 odšel v partizane, ga je nasledila Justina Trtnik ali Nace Ferfila, ki 
sta bila člana že prej, tako kot Pavle Strojine in Jože Omahen (op.322).
Komiteje deloval do septembra 1942, dokler ni bil razbit (op.323).
Istega meseca je bil ujet tudi sekretar rajonskega odbora OF Viktor Vodnik. 
Mesec kasneje, ko je prišel na to območje Jože Moškrič, je bil rajonski komite 
KPS obnovljen, sekretar rajonskega odbora OF pa je postal Jože Gašperšič, 
člani pa Ferfila, Franc Mojškerc, Janez Bricelj, Tone Hočevar, Jela Gašperšič in 
Rezka Klemenc (op.324).
V drugi polovici 1942 so se razmere za osvobodilno gibanje v mestu, predvsem v 
okolici, kar je bilo delno že prikazano, nenehno poslabševale. Šentjurčeva jih je 
ocenjevala takole: "sedaj ko smo resno sredi borbe, najboljše spoznaš tovariše. 
Mnogo je takih, ki so mislili, da se bomo na račun drugih prešvercali v sociali­
zem, sedaj ko pa gre zares, pa cagajo. Ni pa to pogost pojav in tudi naši mlajši 
kadri dobro reagirajo. Položaj torej ni vzeti preveč pesimistično" (op.325).
V začetku avgusta 1942 je Kardelj na podlagi lastnih izkušenj in poročil iz mesta 
poročal Kominterni, da je v zgodovini malo takih primerov, kot je odpor proti 
okupatorju v Ljubljani "Vse prebivalstvo mesta je enotno. Vsaka ulica ima svojo 
Narodno zaščito. Vsaka hiša odprta za aktiviste OF in KP. Po vseh hišah napisi 
proti okupatorjem. Izdajalci dnevno likvidirani na najprometnejših ulicah ob 
podpori slučajno navzočih pasantov. Aktiviste OF in KP skriva vse mesto. Boj­
kot vseh okupatorskih organizacij in prireditev skoraj 100 %. Mesečno daje 
Ljubljana do pol milijona lir prispevkov za OF. Okupatorji politično povsem 
izolirani. Teror strahovit. Mesto obdano z žico in od časa do časa hermetično 
zaprto. Racija od hiše do hiše. Sedaj od 15. julija zopet blokirana. Policijska ura 
je bila par dni od 14. ure, sedaj do 17. ure. Kdor se približa žici, ustreljen. 
Dnevno streljanje. Doslej Doslej odpeljano samo iz Ljubljane v konfinacijo okoli 
10.000 moških. Ljubljana je mesto brez moških. Obstoji okoli 400 odborov OF z 
okoli 2500 aktivistov. MK KP Slovenije ima v mestu čez 500 članov. 80 % 
prebivalstva Ljubljane za OF" (op.326).
V avgustu 1942 je Ljubljana "padla v precejšnjo paniko", ker je bela garda širila 
"strahovite vesti, katere podkrepljujejo ’avtentična’ pisma" in pripovedi večine 
partizanskih dezerterjev, ki so pribežali v mesto. Organizirani pristaši OF so bili 
"slej ko prej trdni, panika se polašča ulice, vera v zmago je padla". Šentjurčeva je 
nadalje poročala o stanju partijske organizacije, kjer so pri podrobnem pregledu 
članstva ugotovili, da je med njimi nekaj "nesolidnih nepartijskih elementov, ki 
so se brez zadostne kontrole prehitro sprejeli. Zlasti se je ta napaka delala v 
centru pri raznih malomeščanskih poklicih in v teh krogih beli gardi tudi najbolj 
podlegajo, ker je iz razrednih razlogov povsem umljivo." V OF so bili dobri
73
odnosi, čeprav je bila na sestanku poverjeništva izvršnega odbora OF za Ljublja­
no "težišče kritike posameznih slučajev", krščanski socialisti v mestu pa so pričeli 
dobivati pošto "po neki drugi poti" in ne po zvezah, ki jih je imela partija.O 
razmerah zunaj Ljubljane, predvsem o italijanski ofenzivi na Dolenjskem in 
Notranjskem, je bilo frontno poverjeništvo seznanjeno, vendar so želeli še urad­
nega sporočila (op.327).
Partijsko poverjeništvo za Ljubljano je svojim aktivistom poročalo o poteku itali­
janske ofenzive, kjer so na njihovi strani v boju proti partizanom sodelovali tudi 
oboroženi oddelki Prostovoljne protikomunistične milice MVAC ali bele garde, 
kot so jo nekateri tudi imenovali, "ki je združena pod Dražo Mihailovičem od 
jugoslovenarjev do stražarjev". V istem pismenem navodilu jih je tudi pozivala, 
naj v kampanji proti beli gardi uporabljajo dejstvo, da se je "razkrinkala kot 
glavni pomočnik okupatorja pri njihovi ofenzivi", prirejajo redne politične kon­
ference, s pomočjo katerih bodo segle "direktive res do široke množice, ki bi v 
slučaju naše nebudnosti lahko podlegla belogardistični propagandi". Vsi partijski 
sekretarji pa so morali pričeti bolj kontrolirati vse sektorje dela, tudi OF 
(op.328).
Partijska dejavnost je bila sredi avgusta "še dokaj zadovoljiva", ker ni bilo večjih 
aretacij in odhodov aktivistov v partizane. Zato je poveijeništvo centralnega 
komiteja KPS prišlo "spet do tesnejšega stika z maso in ne ostajamo samo pri 
organizacijskih problemih. Tako bomo po dolgem času spet direktno kontrolirali 
nekatere obrate in ustanove, kjer je položaj postal zaradi provai najboljših akti­
vistov zelo neurejen, a mladi rajonski komiteji, zaradi neizkušenosti, dela niso 
zmogli". Nadalje je pisala Šentjurčeva še o dobri morali v zaporih, o junaški drži 
talcev pred streljanjem, o dobri organiziranosti ljudske pomoči in o krizi v VOS 
OF, zaradi "zanemarjanja dela in vzgoje po partijski liniji" (op.329).
V glavnem so bile "partijske in OF stvari v redu". Organizacijska mreža se je 
širila in poglabljala. Začeli pa so jih pestiti denarni problemi, krivdo za to je 
videla Šentjurčeva v tem, da se je partija premalo brigala za finančno gospodar­
ski odbor, ki ga je prepuščala sokolom, in v tem, da so bili prehitro razpuščeni 
matični odbori OF trgovcev, tehniških podjetij in drugi ter na koncu zaključila: 
"Pa kaj bi po toči zvonili". Po poročilih od zunaj je sklepala, da ponekod "posta­
vljajo stvari že izključno na razredno osnovo", v mestu pa je bilo še "težko z 
nacionalno" (op.330).
Italijanski teror se je "vražje" stopnjeval. Med partijci ni bilo aretacij, pač pa so 
"utrpeli kristjani nekaj občutnejših izgub (rajonski delegati)". Šentjurčeva je čuti­
la, da je partijska organizacija v mestu zaradi pravočasnega vključevanja žensk v 
razne sektorje dela zavarovana pred "organizacijsko anarhijo". Centralnemu ko­
miteju KPS je poročala, da "sokoli fantazirajo o svojem listu", in prvič omenila 
"problem" Lovra Kuharja, kije "iskal posojilo 18.000 lir za svoje privatne potrebe 
(op.331).
74
Uspeh kampanje proti beli gardi je bil povsod Uspešen, razen v centrskih rajo­
nih, to je tistih, ki so nastali po razdelitvi velikega rajona Center pozimi 1941 
oziroma spomladi 1942, in kjer je bil "značaj kampanje še vedno defenziven, 
advokatski, v znamenju čiste resnice". Krivde za takšno stanje v središču mesta 
pa ni iskala samo pri "purgariji", to je pri meščanih, temveč tudi pri partijskih 
aktivistih. Posebej omenja rajon Kolodvor - Šempeter, kjer je bila "partijska 
organizacija s komitejem vred tako zeleno mlada, da se moramo resno baviti z 
njihovim ’kaplarskim’ načinom občevanja z ljudmi. Če ne bi bilo tu sodnije, 
zdravnikov, advokatov, bi se ta mladostna zaletavost mogoče ne bi kazala tako 
očitno". Tak način dela je vplival tudi na nekatere matične odbore OF, ki jim 
rajoni "niso bili kos", in so jih morali "vleči iz blata" okrožni vodstvi in poverje­
ništvi partije in fronte.
Okrožni odbor OF ni vedno slepo sprejemal in izvajal navodil poverjeništva. 
Člani so šele po dolgi razpravi sprejeli sklep partije, da ne dovolijo vstopa v 
fašistične sindikalne in mladinske organizacije, poverjeništvo OF pa jih je hitro 
sprejelo (op.332).
Sredi avgusta 1942 so Italijani aretirali vseh dvanajst članov partije med policisti 
ter nekatere aktiviste med uslužbenci visokega komisariata, mestne občine, 
zdravniki, pravniki in kulturniki. Okupatorskim oblastem so jih pričeli izdajati 
pristaši Draže Mihailoviča, načrtno in po spiskih, čeprav so bili aretirani njihovi 
bivši politični sodelavci, ki pa so se z njimi razšli in se vključili v OF. Vodja 
centralne tehnike KPS Milan Škerlavaj je na razvoj narodnoosvobodilnega gi­
banja v Ljubljani gledal zelo optimistično in ni mogel razumeti, kdo je pošiljal 
Kardelju poročila, ki so prikazovala stanje bolj črnogledo. Posebej je pohvalil 
močno in avtoritativno vodstvo Šentjurčeve, s katerim ji je uspelo "prevesti ves 
aparat v harmonično celoto, in to tako v kratkem času, da danes ni partijca in 
skoro ne posameznika OF-ovca, ki ne bi vedel, kaj in kako mora delati", in 
kritiziral obdobje pred tem, "kije bilo nekako tiho opuščanje partijskih kadrov in 
šolanje njih kot masovno delovanje (politično) OF je nam ogromno škodila" 
(op.333).
Izvršni odbor OF se je zavedal dejanskega in moralnega pomena Ljubljane za 
razvoj narodnosvobodilnega gibanja na vsem slovenskem ozemlju. Zato je sredi 
avgusta 1942 poslal v mesto poziv, v katerem je tudi zapisano naj vzdržijo 
(op.334).
Konec meseca partijska organizacija kljub aretacijam v začetku avgusta ni imela 
večjih "kadrovskih vrzeli". Pri propagandi pa je nastal paradoksalni položaj, ko 
so sektašili oziroma omalovaževali boj zahodnih zaveznikov, obenem pa niti niso 
poudarjali zaslug Sovjetske zveze in partije pri narodnoosvobodilnem boju. Po 
Krivičevem mnenju so si v prvem primeru zmanjševali "masovno bazo", v dru­
gem pa "vodilno vlogo KP". Z poenostavitvijo načina zbiranja denarnih in mate­
rialnih sredstev so se na teh področjih opomogli, kar je Krivic, tako kot pred tem
75
Škerlavaj, smatral kot posledico organizacijske sposobnosti Lidije Šentjurc 
(op.335).
Dne 14. septembra 1942 je Krivic Kardelju in Francu Leskošku poslal poročilo, 
v katerem navaja likvidacijo Fortunata Majdiča, vodjo t.i. bele garde v Ljubljani, 
in novo italijansko taktiko, to je streljanje tistih aktivistov partije in OF, ki so bili 
izdani ali pa so jih dobili pri "težjih prestopkih" kar na mestu in ne kot talcev, ter 
na kratko opisal organizacijsko in politično stanje v Ljubljani (op. 336).
To pismo je Kardelja razočaralo in celo prestrašilo, ker se je bal, da tudi pover­
jeništvo centralnega komiteja KPS gleda "tako površno na stvari" in da bodo s 
tem "bitko v Ljubljani izgubili". Čudil se je, da se je Krivic zadovoljil s poročilom 
na majhnem listku in v njem opisal samo tisto, kar je Kardelj že vedel. Zato je 
zahteval analizo položaja. "Sedaj gre res za vse. Ali ohraniti ali izgubiti". Posebej 
pa ga je razjezilo, da je hotelo poverjeništvo centralnega komiteja KPS za Lju­
bljano izdati brošuro Lovra Kuharja o slovenskih mejah brez pristanka in po­
trditve centralnega komiteja KPS. V položaju, ko sta bila partizanska vojska in 
narodnoosvobodilno gibanje v defenzivi, jih je vpraševal: "Ali na vsak način 
hočete razklati enotnost OF? Ali ni jasno, da je danes v OF mesto ne samo 
komunistom, ampak tudi tistim, ki hočejo meje na Turah? Gre za boj proti 
okupatorjem, ne pa za meje!" V primeru, če bi jo že tiskali je zahteval, naj s tem 
prenehajo, če pa je bila že natisnjena, bi jo morali zapleniti (op.337).
Krivica je Kardeljeva kritika zelo prizadela, ker so delovali največ na področju 
propagande, pa še ta se je zdela Kardelju zanič. Opravičeval se je s tem, da 
ponavadi več napravi kot pa potem napiše in da je komaj nehal biti "vajenec v 
politiki". Glede brošure o mejah pa je menil, da sta s Šentjurčevo "nasedla" jasno 
pisanemu tekstu, in da so vsi skupaj imeli "več sreče kot pameti", da je niso izdali 
(op.338).
Kardelj je bil razočaran tudi zaradi zvez med Ljubljano in partijskim vodstvom 
za Slovenijo, kajti po njegovih besedah bi bil njihov položaj brez pomoči iz 
Ljubljane popolnoma nevzdržen, ker so bili "na steklenih nogah", bili so brez 
zvez in so stradali, tako da so se "pretvorili v majhno partizansko četo, ki se 
neprestano izvlači iz obkolitev". V bližino mesta pa so se prebijali predvsem 
zaradi tega, da bi s pomočjo poverjeništva centralnega komiteja KPS v Ljubljani 
obnovili zveze za vse slovensko ozemlje, ki so bile v času, ko je potekala velika 
italijanska ofenziva, pretrgane. Čudil se je tudi temu, da so krščanski socialisti 
lahko vzpostavili zveze v dveh dneh, partija s svojim aparatom, kot so ga imeno­
vali, pa ne. Kardelj se je Krivicu delno opravičil, češ da je pismo, ki je Krivica 
tako prizadelo pisal v izredno zoprnem razpoloženju predvsem zaradi zgoraj 
omenjenih težav in menil, da se bodo "vsi skupaj malo unesli" in da je bilo to "le 
malo potrebnega ’špetira’ med tovariši, da se posel malo požene". Ni mu pa 
odpustil političnih napak in mu dal napotke, kako z OF v bodoče. Predvsem je 
poudaril delo aktivistov OF med sredino vseh političnih prepričanj, kajti bal se 
je, da bi jih prehiteli njihovi nasprotniki. Naročil mu je, naj se posvečajo predv­
76
sem tistim, ki so razočarani nad vodstvom bele garde, z "raznimi krogi iz srednje 
buržuazije, ki je zbegana (trgovci itd)" ter navezavi živahnejših stikov s skupina­
mi v OF, razen krščanskih socialistov in sokolov, s katerimi so stalno sodelovali.
V ta namen mu je predlagal, naj bi izdali dokument, ki bi ga podpisale vse 
skupine v OF brez izjeme. To je Kardelj zapisal zaradi tega, ker je imel vtis, da 
se je dejavnost OF prenesla v predmestja in da so se izmaknili dejavnosti med 
"srednjimi sloji" in kapitalisti ter izrecno poudaril: "vedno udarjati tja, kamor 
udarja bela garda", ker bi jo s tem prehiteli in razširili krog skupin in posamezni­
kov v OF (op.339).
O zvezah je Kardelju pisala tudi Šentjurčeva. Ljubljansko vodstvo jih je hotelo 
vzpostaviti takoj, ko so izvedeli, da je Kardelj z vodstvom v bližini Ljubljane. 
Presenetila pa jih je blokada v Polju, tako da trenutna neuspešnost na tem 
področju po njenih zagotovilih ni bila niti sabotaža niti malomarnost (op.340).
V Kardeljevih pismih v Ljubljano je čutiti sledi razočaranja nad razmerami v 
mestu. Precej bolj optimističen pa je bil, ko je pisal Josipu Brozu Titu, da je 
barometer zmage Ljubljana, ki je bila v času ofenzive omajana, "sedaj pa je že 
popolnoma v naših rokah, kljub temu, da po ulicah patruljirajo oborožene belo­
gardistične bande in ubijajo pristaše OF, posebej pa naše ljudi. Naš kader se 
junaško drži in uporno vztraja v najtežjih pogojih. Kljub strašnemu mučenju so 
vdori v našo organizacijo osamljeni in se ne razširjajo" (op.341).
Okrožnica krščanskosocialistične skupine v OF številka 5, ki so jo izdali septem­
bra 1942, je označila veliko italijansko ofenzivo na Dolenjskem in Notranjskem 
kot "najtežje čase, odkar bivamo na tej zemlji, ne izvzemši krvavih turških poho­
dov". Po njihovem mnenju pa je nasilje med ofenzivo "kot cement" povezalo vse 
tri ustanovne skupine v OF. Nato pa našteva naloge krščanskosocialističnih akti­
vistov, med katerimi je najpomembnejše obvarovanje slovenskih kristjanov pred 
"belogardističnimi sleparji", povezava aktivistov z množicami, da se ne bi pona­
vljale napake, ki so bile storjene na osvobojenem ozemlju pred ofenzivo, in 
poleg drugega katoličanom razližiti, "da ima nova narodna oblast v smislu kato­
liškega pojmovanja ne samo pravico, pač pa tudi dolžnost, da zna uporabiti 
načelo manjšega zla, to se pravi, da zna tolerirati zlo, katerega neuporaba bi 
imela za posledico še večje zlo. Danes smo namreč na tem, da bi dopustili 
razširjanje državljanske vojne, ko bi s silo ne zatrli bele garde" (op.342).
Krščanski socialisti iz Ljubljane so želeli "imeti legitimacijo IO OF" za štiri svoje 
člane, od katerih bi postal Anton Marinček okrožni sekretar OF v Šentjerneju 
na Dolenjskem, Slavko Primožič v Šentrupertu z okolico, dr. France Škerl pa v 
vrhniškem okrožju (op.343).
Kardelj je na to odgovoril, da naj ti počakajo še naprej v Dolomitskem odredu, 
dokler ne bi prišel k centralnemu komiteju KPS izvršni odbor OF, ki bi dal 
pristanek (op.344).
Krivic je centralnemu komiteju KPS poročal tudi o vsebini pisem, ki jih je Jože 
Brejc, krščanskosocialistični aktivist na Dolenjskem, pošiljal aktivistom svoje
'll
skupine v Ljubljano. V enem izmed njih, ki ga je naslovil na Zemljaka, jih je 
opozaijal, da je njjihov delež pri ljubljanski izdaji Slovenskega poročevalca pre­
majhen in da naj organizirajo svoje tehnike, da se krščanskosocialistična skupina 
vse bolj zaveda svojega zgodovinskega položaja, ne samo do partije, ki je "tako 
rada včasih država v državi, ampak z ozirom na slovenski narod, ki ga moramo 
na vsak način rešiti bratomorne vojne", za kar je propagiral množični vojaški 
nastop proti beli gardi. Ni mu bilo tudi jasno, ali naj v partizanih vzgajajo za 
partijo ali OF in je že poročal o trojkah (verjetno za politično vzgojo, v katerih bi 
bili predstavniki vseh treh ustanovnih skupin in ne samo partijski politkomisar 
kot pred tem,opomba avtoija), ki so bile "prvi poskus, da v partizanih odstranimi 
sektaštvo in politično delo postavimo na vsenarodno bazo". Za krščansko sociali­
stično skupino pa je bil mnenja, da je dokazala, da njihovi člani niso "sopotniki 
revolucije, ampak izraziti sotvorci in kot je zdaj delež trpljenja velik, tako bo 
delež svobode..." (op.345).
Krivic je ocenil, da je bil v mestu za OF zlasti kritičen avgust 1942, predvsem 
zaradi rastoče moči bele garde in da je v začetku septembra dosegla "kriza 
javnega mnenja višek". Po Majdičevi usmrtitvi, ki je bila "deležna odobravanja 
najširših mas", in ko so uspeli "zajeziti širjenje demoralizacije po dezerterjih", so 
znaki kot ponovno sprejemanje Slovenskega poročevalca in vključevanje novih 
aktivistov OF kazali na krepitev OF, čeprav so se tudi pri domačih nasprotnikih 
OF "zbirale sile" za nove spopade. Namesto Majdiča so za vodjo bele garde v 
Ljubljani določili Doboviška, ki mu je stal ob strani bivši ban dr. Marko Na­
tlačen. Krivic je začel "popravljati" tudi napake, ki mu jih je očital Kardelj v seriji 
pisem. Za razgovore s sredino o vključevanju v OF je pridobil Borisa Ziherla in 
Zemljaka. Prav tako niso prekinili stikov z Angelo Vode, o kateri je pred tem 
Krivic Kardelja informiral glede njenega sestanka pri ljubljanskem škofu dr. 
Gregoriju Rožmanu glede "karitativne akcije za internirance. V resnici je njo 
nekdo (ž) vlekel tja slučajno. Njihov namen je jasen. Tako, da o kakih ostrih 
napadih ni govora. To se pravi postavili bomo stvar nesodelovanja z b(elo) 
g(ardo) jasno na tapeto, a tako, da jih odtrgamo od njih. O kaki izolaciji Vode- 
tove in napadu ni govora" (op.346).
Ljudem so aktivisti OF stalno govorili o bližnjem koncu vojne, pač tisto, kar so 
slišali tudi od "najodgovornejših tovarišev". Zato je Krivica skrbelo, če se bo 
"odločitev zavlekla čez zimo". To je Ziherl označil kot "blefiranje". Zato je v 
pismu Kardelju, v katerem jeJbranil tudi Krivica, in ki ga je napisal konec sep­
tembra, v obdobju, ki ga je pojmoval kot trenutek, v katerem lahko "vse pridobi­
mo ali vse izgubimo", zastavil tudi "vprašanje naših napak". Za sebe je priznal, da 
je bil pred tem do neke mere oportunist, in to zaradi tega, ker se ni hotel 
"postavljati proti toku". Po njegovem mnenju so bile največje politične napake 
izogibanje vprašanjem o usodi Jugoslavije in perspektivah "naše nacionalne re­
volucije", za katere je menil, da so partijcem jasne, "drobna buržuazija pa je 
nezaupljiva in noče kupovati ’mačka v Žaklju’". Pri vsem tem ga je motilo, da so 
"do neznosnosti ponavljali" vprašanje samoodločbe slovenskega naroda,
78
vključno s pravico do odcepitve. Glede brošure o mejah se ni pridružil Kardelje­
vemu mnenju, da je ne bi smeli izdati, pač pa bi ji moral samo "odbiti ofenzivno 
ost", ker je menil, da je treba dati na konkretna vprašanja konkretne odgovore 
(op.347).
Na koncu se je tudi Lovro Kuhar strinjal s Kardeljevo kritiko na račun njegove 
brošure, zagovarjal pa se je s tem, da jo je napisal po nalogu komisije za agitacijo 
in propagando pri centralnem komiteju KPS, katere vodja je bil Ziherl (op.348).
V septembru 1942 se je finančno stanje tako partije kot fronte poslabšalo in 
Šentjurčeva je napovedala "finančno fiasko". Denar so uporabljali za podporo 
aktivistom, internirancem in njihovim družinam, družinam partizanov in za teh­
niko. Podpor pa niso mogli znižati, ker so se že tako in tako pri aktivistih 
pojavljala stalna obolenja, slabosti, neodpornosti, nekateri pa so celo stradali. 
Za ostale pa je bilo "iz političnih in človeških razlogov prav tako nemogoče". V 
materialnem pogledu, predvsem pri dobavi živil pa jih je prizadelo predvsem to, 
da jih niso več dobivali od aktivistov OF, ki so bili zaposleni pri prehranjevalnem 
uradu (op.349).
Konec septembra je za aktiviste partije in fronte pričelo primanjkovati stanovanj 
za bivanje in sestajanje, ker so se zaradi aretacij bali sprejemati aktiviste, zato so 
le-ti hodili v glavnem po obrobju mesta ali pa zanemaijali aktivistično delo. 
Šentjurčeva je. menila, da so se jim v zaostrenih razmerah maščevale "napake 
’veleobrata’ in ’države v državi’" iz pomladanskega obdobja 1942, ko so "se kadri 
nameščali mimo okrožja in rajonov, po privatni liniji". V septembru so vdrli tudi 
v tehniko in zaradi tega so doživljali "take udarce, da je naravnost čudo, da še 
brez večje anarhije rinemo" (op.350).
Pojavil pa se je tudi problem z zdravniki. Pri partizanih jih je primanjkovalo, v 
mestu, kjer jih je bilo sorazmerno veliko, pa niso mogli nikogar pregovoriti, da bi 
šel iz mesta. Pojavljali so se predlogi, da bi jih mobilizirali (op.351).
V septembru so Italijani zaprli "skoro vse mlade zdravnike in zdravnice" in jih po 
krajšem času izpustili, starejše pa klicali na razgovore, kjer so jih "snubili in jim 
grozili" (op.352).
S pogovori s t.i. sredino se je po liniji VOS OF ukvarjal tudi dr. Vito Kraigher. 
Imel je razgovore z dr. Stojanom Bajičem. Kidričeva je menila, da bodo pri tem 
"le malo dosegli" (op.353).
Zemljak je vzdrževal stike z dr. Jankom Kostlom, ki mu je govoril, da išče stike z 
belo gardo, da bi se preprečila državljanska vojna, dr. Andrej Gosar pa mu je 
odgovoril, da nima članov oziroma da nima skupine, v imenu katere bi lahko 
govoril. Sicer pa je bila po Krivičevem mnenju sredina še zelo pod vplivom 
belogardistične propagadne (op.354).
Da bi po italijanski ofenzivi utrdila enotnost OF s sklicanjem vrhovnega plenu­
ma OF in enotnost delavstva v OF ter pomagala ljubljanskemu vodstvu partije in 
fronte sta v oktobru 1942 prišla Kardelj in Kidrič v Ljubljano, prvi trinajstega, 
drugi pa nekaj dni za njim. V mestu je bila še večina članov vrhovnega plenuma
79
OF. V času italijanske ofenzive je bila Ljubljana "omajana" zaradi že naštetih 
dejstev. Kljub temu in nekaterim res zastrašujočim metodam, npr. streljanju 
nedolžnih prebivalcev Brda in požiga dela vasi ob streljanju na italijanskega 
vojaka, ustrelitve Vide Pregare na dvorišču tovarne Saturnus in Frica Hribernika 
s tremi njegovimi pomočniki pred njegovo kovinsko delavnico v Šiški, so aktivisti 
OF vztrajali pri svoji dejavnosti. Pomembno pa je bilo, da se kljub aretacijam 
vdori v partijske in frontne vrste niso množično širili, kar dokazuje, da sta bila 
morala aktivistov in "zadržanje" pred okupatorskimi oblastmi dokaj trdna 
(op.355).
Na dan, ko je prispel Kardelj, so člani VOS OF usmrtili dr. Natlačena, vodjo 
nasprotnikov OF in mesto je bilo "popolnoma pod vtisom tega dogodka". Po 
razgovoru s članico poverjeništva centralnega komiteja KPS je Kardelj spoznal, 
da bi bilo "mnogo bolje, če ne bi iz mesta na osvobojeno ozemlje spomladi in 
poleti povlekli toliko aktivistov (op.356).
Jeseni 1942 je bila Ljubljana še vedno "neizčrpen vir vse mogoče materialne 
opreme", vendar je bil po ofenzivi iz mesta onemogočen ilegalni prevoz po 
železnici, ker so Italijani takšno početje odkrili. Nabiranje materiala za partizane 
je uspešno potekalo, saj so imeli novembra 1942 v mestu že tako polna skladišča, 
da aktivisti OF niso hoteli več zbirati, ker "niso imeli kam dajati", partizani pa so 
bili zaradi omenjenih transportnih povezav "goli in bosi" (op.357).
Ob prihodu je dobil Kardelj grob vtis, da ima OF v mestu še velik vpliv, ker 
pritisk bele garde ni bil tako močan kot drugod. Nezadovoljen pa je bil s pridobi­
vanjem sredine za OF, za kar je videl vzrok v tem, da nekateri aktivisti OF niso 
bili prepričani "v pravilnost naše linije", pri čemer je posebej navedel Zemljaka, 
dr. Vita Kraigherja in Zdenko Kidrič. Za ljubljanske aktiviste je menil, da so 
pridni, čeprav drobnjakarski pri delu. Zaradi izdaj bele garde so Italijani pričeli 
aretacije po rajonih, od 30 do 50 v eni noči. Ljubljanskemu vodstvu je ob tem 
naročil, da morajo "teren v celoti obdržati, kakor hitro pade en rajonski človek, 
ga takoj nadomestiti, čeprav z nekoliko slabšim človekom." Zadovoljen pa je bil, 
da se aktivisti OF in partije niso pričeli izdajati še med seboj (op.358).
Konec oktobra 1942 so bile v mestu ulične blokade, ker so iskali vodstvo OF in 
partije. Kardelj se je jezil: "čvekarija od hudiča. Križ pa je, ker ne moreš odkriti 
ODKOD! To je vidiš sedanja Ljubljana. Naša kot še nikdar, toda obenem nevar­
na kot še nikoli" (op.359).
Kardelj in Kidrič sta bila v drugi polovici oktobra na sestanku frontnega poverje­
ništva za Ljubljano. V poverjeništvo so od sokolov vključili še Poliča, ki se je 
vrnil v mesto, od partije pa Miro Tomšič, tako da je imela odtlej vsaka skupina 
po dva predstavnika: partija Krivica in Tomšičevo, krščanski socialisti Zemljaka 
in Tomana, sokoli pa Poliča in Repiča. Ker je bilo to poverjeništvo dotlej po 
njunem mnenju "izredno neekspedivno telo" in "je šlo z njihovimi sklepi silno 
počasi", sta sklenila, da bosta ustanovila tajništvo iz treh članov, ki naj bi bili čim 
legalnejši, da bi se lažje sestajali in gibali. Za člane so bili predvideni Tomšičeva,
80
Toman in Repič. Prvo pa sta določila za specialno delo med skupinami iz plenu­
ma OF in sredino, tako da se ti ne bi več pritoževali, da se vodstvo OF ne briga 
zanje. Označila sta jo za "zelo sposobno dekle, sedaj naša najboljša ženska akti­
vistka, hkrati v Ljubljani politično najmočnejši naš človek" (op.360).
Sestava poverjeništva se je do konca 1942 spremenila. Novembra je bil aretiran 
Repič. Namesto njega so vključili Draga Pustiška. Mesec za Repičem je bil 
aretiran tudi predstavnik krščanskih socialistov Zemljak, ki ga je zatem nasledil 
Stane Kovač.
Krivic je v oktobru poročal, da so pri finančnogospodarskem odboru nesporazu­
mi in da so se pri krščanskih socialistih kazala nagnjenja, da bi povsod "ustvarili 
lasten aparat". Ko pa se je o FGO pogovarjal s Tomanom, le-ta o tem "ni hotel 
nič slišati. Kaže, da mu stvar ni prijetna ali pa naši pretiravajo" (op.361).
Po prihodu v mesto se je moral Kardelj ukvarjati še z odnosi v partijskem 
poverjeništvu, ki se je po njegovem mnenju "pokazalo hudičevo slabo". Poleg 
tega je ugotovil, da "so se začeli med seboj prepirati Matevž (ilegalno ime Vladi­
mirja Krivica), Marjeta (ilegalno ime Zdenke Kidrič) in Julka (ilegalno ime 
Lidije Šentjurc), in sicer vsakdo z vsemi ostalimi, zdaj seveda vsi trije pravijo, da 
sem le jaz napihnil njihove špetirčke, da jih pa v resnici ni bilo, toda reagirali so 
zelo nezdravo, zlasti Marjeta, ki jo je njeno dvomesečno stanovanje tako ’zrihta- 
lo’ inje zadnji čas, da gre ven, ker bo drugače postala neznosna" (op.362).
V pripravah na zasedanje vrhovnega plenuma OF in zaradi pritegnitve vidnih 
posameznikov ali skupin je Lovro Kuhar sporočil Ziherlu, naj bi šel on sam k 
dr.inž. Dušanu Sernecu, ker bi se mu lahko "čudno zdelo, če bi ga enkrat spet 
kar oba napadla - medtem ko sem prej sam prihajal. Take naloge naših ’glavešin’ 
pač ni treba preveč mehanično jemati, namreč, da morava biti oba zraven. Stvar 
mora imeti vedno smisel. To je glavno". Sporočil mu je tudi, naj gre k Franu 
Šaleškemu Finžgarju, da je bil sam pri dr. Francetu Koblarju, pripravljal pa seje 
še za srečanje z dr. Antonom Brecljem in Ivanom Miklavcem (op.363).
Kljub ofenzivi in začasnemu zastoju v rasti OF se ni nobena skupina odcepila. 
Člani plenuma, ki so bili predstavniki le-teh, so vsi vztrajali v OF, čeprav "pover­
jeništvo ves čas ni stopilo niti enkrat z nikomer od njih v kontakt". Po Kardelje­
vem in Kidričevem mnenju se je partijsko poverjeništvo premalo ukvarjalo s 
srednjimi sloji, ker naj bi bilo prepričano, da je "tu pač stvar izgubljena". Politiko 
razširjanja OF sta si predstavljala tako, da bi pridobivali "omahljivce" iz sredine. 
Pohvalila pa sta sokole, ki niso pridobili samo svojih članov, pač pa je njihova 
skupina postajal "središče nekdanjega ’nacionalnega tabora’ v celoti in se je s 
tem tudi organizacijsko utrdila".
Sorazmerno ugoden razplet za OF in narodnoosvobodilno gibanje v mestu sta 
pojasnjevala s tem, da je Ljubljana "stala nekoliko ob strani glavnega udarca 
okupatorjeve ofenzive" in da bi v mestu z njuno pomočjo lahko razvili "tak polet 
kakšen je bil značilen za’otroško dobo’naše OF." Za OF v mestu po italijanski 
ofenzivi sta menila, da je bila drugačna. "Če je bila prej bolj splošno čustveno
81
gibanje, je danes že jasno čutiti v množicah tisto revolucionalno voljo, ki dela 
OF danes za sovražnike bolj nevarno kot kdajkoli prej". Po streljanju talcev, kot 
povračilnemu ukrepu za usmrčenega dr. Natlačena je Kardelj ljubljansko vod­
stvo moral prepričevati, da je bila usmrtitev na mestu, kajti panika se je lotila 
"tudi in predvsem" aktiva OF. S Kidričem sta jih nagovarjala, da bi morali "pla­
vati proti toku", to je ustvaijati borbeno razpoloženje med prebivalstvom. Zato 
pa jim je, po njunem mnenju, manjkalo politične vzgoje. Pri organizaciji pa so 
bili od vseh področij dejavnosti v jeseni 1941 na najslabšem. "Prejšnja širokost 
OF, kije bila skoraj legalna ima za sedanje prilike nekoliko neugodne posledice. 
Belogardistična denunciantska kampanija, ki zajema ulico za ulico, hišo za hišo, 
nam zadaja težke udarce, težje od vseh prejšnjih masovnih racij. Teh racij sedaj 
ni več. Love samo ljudi po spisku, toda te precej temeljito. Sleherno noč nam 
dvignejo po nekaj ljudi. V dveh dneh so pobrali 60 ljudi samih aktivistov iz vseh 
OF skupin". Aretacije sicer niso povzročale vdorov, to je nadalnjnih aretacij na 
podlagi pričevanj že aretiranih, pač pa so slabile OF (op.364).
Konec oktobra 1942 so bile končane priprave na 5. zasedanje vrhovnega plenu­
ma ter ustanovnega zasedanja Delavske enotnosti, "tista akcija, ki jo je Gašper 
(ilegalno ime Toneta Fajfarja, opomba avtorja) zasnoval s svojim projektom 
(delavstvo)". Kardelj je menil, da s tem že malo zamujajo, ker mu je Toman 
pravil, da se "pri delavcih občuti nekoliko odpora zaradi prevelike ’intelektuali­
stične’ OF" (op.365).
Zunanjepolitična situacija oziroma razmerje sil na velikih svetovnih bojiščih je 
bilo za narodnoosvobodilno gibanje ugodno, zato je poverjeništvo izvršnega od­
bora OF izdalo letak z naslovom Kakšen bo konec vojne?, v katerem predvide­
vajo, da je "konec vojne blizu", pač vskladu z mišljenjem vodstva, da bo že zima 
1942/1943 "fašizem odnesla" (op.366).
Kardelj je bil tudi v nobembru 1942 do partijskega poverjeništva za Ljubljano 
zelo kritičen, če bi lahko jemali njegove prve ugotovitve "o špetirčkih" z rezervo, 
ker takrat še ni bil dalj časa v mestu, da bi razmere podrobneje spoznal, pa je za 
takšno sklepanje na podlagi pisma Francu Leskošku in Ivanu Mačku manj 
možnosti. Kardelj je bil na sestanku okrožnega komiteja KPS za Ljubljano" in 
videl v podrobnostih, kakšno politiko so uganjali. Jasno je, da poleg vsega tega 
tudi tehnika ni šla naprej". Za slabosti tehnike ni krivil le vodje centralne tehni­
ke Milana Škerlavaja, "dasi je on mnogo kriv, pač pa predvsem naše poverje­
ništvo, ki se je pokazalo kratko malo kot nesposobno, da bi svojo nalogo 
izvršilo". Predvsem ga je skrbel prevoz materiala iz Ljubljane v partizane. Prob­
lem je bil tolikšen, da so ga "postavili kot centralnega pred vso partijsko organi­
zacijo v Ljubljani". Ocenil je, da bi lahko iz mesta dobili še toliko obleke in 
obutve, da bi obuli in oblekli vse partizane. Za svoj in Kidričev prihod v mesto je 
menil, da ni bil "le koristen, ampak je bil napravljen ob 12. uri, kajti naši so ga v 
političnem pogledu tako lomili, da je ostalo tako, kakor je. Nikoli si nisem mislil, 
da so naši kadri kot npr. Matevž, Julka, Marjeta itd. tako trdi v politiki in taki
82 '
prakticisti. In da bo mera polna, so se začeli še medsebojno prepirati tako, da je 
bilo popolnoma nezdravo ozračje. Ko sem prišel, so vsi molčali, potem pa so 
počasi vendarle le spregovorili. Glavni prepirljivci so bili Marjeta, Julka in Ma­
tevž. Bilo je vmes čudnih obtožb itd. Z Marjeto sva se v Petrovi (ilegalno ime 
Borisa Kidriča) - prisotnosti tako sprla, kakor se menda še z nobenim komuni­
stom nisem. In pri vsem tem je vse skupaj prazen nič. Vsi so dobri naši kadri, 
toda nasitili so se lastnega petljanja in prakticizma, pa so se začeli med seboj 
grizti, ker nihče od njih ni vedel, kako naj si pravzaprav pomagajo". Zato sta s 
Kidričem sklenila, da bosta reorganizirala partijsko poverjeništvo. "Matevž je 
slab. Ostal je sekretar poverjeništva. Julka organizacijski sektor, Metka (ilegalno 
ime Mire Tomšič) OF. Zato Metka pod nobenim pogojem ne more ven. Sploh 
je tu tako slabo s kadri, da ni mogoče nobenega odpraviti ven, najmanj pa njo, ki 
je najmočnejši naš človek v Ljubljani. Vršila bo prejšnji Petrov posel, ki so ga 
sedaj ne le zamenjali, ampak opustili.Za zaveznike (to je takratni partijski izraz 
za skupine, s katerimi so sodelovali v OF, in je neustrezen, opomba avtorja) so 
se brigali kot za lanski sneg".
Kardelj je podrobno opisal tudi stanje "na terenu", to je v rajonih: "Da vam bo 
jasno, s kakšnimi težavami se je treba boriti tu, naj navedem samo nekaj prime­
rov. V treh dneh so v trnovskem rajonu pobrali čez 60 ljudi. Na terenu je ostal 
en sam kandidat. V enem tednu so v kolodvorskem rajonu pobrali okoli 40 ljudi, 
ostal je tretjevrstni kader. V bežigrajskem rajonu so pobrali vse aktiviste enega 
kvarta, a v dveh drugih razpolovili. V teku štirinajstih dni so pobrali skoraj vse 
sekretarje rajonskih OF odborov in večino naših sekretarjev, ostali so v ilegalno­
sti". Posledica omenjenih aretacij so bili tudi vdori v organizacijo fronte in parti­
je, ker so nekateri aretiranci pričeli izdajti. Zaradi tega so tudi tisti, ki so "delali 
usluge" narodnoosvobodilnemu gibanju v mestu pričeli oklevati, predvsem pri 
"posojanju" stanovanj za sestanke in bivanje ilegalcev. Kardelj je menil, da so 
tako stanje povzročali "tudi naši s svojim prakticističnim petljanjem vendar bi 
bilo zelo napačno, ko ne bi videli tudi objektivnih težav, s katerimi se bori naš 
kader, ki je - to moram poudariti - zares odličen glede predanosti in požrtvoval­
nosti in se ne boji nobenega sovražnega nasilja. Zato pa je temu kadru treba.čim 
več pomagati, pa bo šlo morda nekoliko bolje. Moramo pa biti pripravljeni tudi 
na to, da bodo objektivne razmere še težje". Poročilo je sklenil z ugotovitvijo, da 
so v zadnjem času v Ljubljani utrpeli takšne žrtve, kot jih niso ves čas okupacije 
(op.367).
Vdori v organizacijo so se nadaljevali, toda v drugi polovici novembra 1942 ne 
po frontni ali partijski, pač pa po tehnični liniji, potem ko sta bili sredi oktobra 
1942 aretirani Liljana Neuman, ki je bila odgovorna za partijsko tehniko v Lju­
bljani, in Marija Klopčič, raznašalka literature. Po mučenju sta začeli ovajati 
svoje sodelavke. Tako je bilo na tem področju dejavnosti "vse tako razrito, da je 
veselje" in v mestu niso bili sposobni napraviti niti letaka. Prizadevali pa so si, da 
bi "zaradi morale" omogočili vsaj izdajanje Slovenskega poročevalca (op.368).
83
Ohrabrujoč pa je bil zunanjepolitični položaj, ki je bil za razširitev OF v mestu 
zelo pomemben. Kardelj je pisal iz Ljubljane izvršnemu odboru OF, da je pravil­
no politiko OF pričel "uvidevati celo Ljubljanski meščan, ki mu politika nikdar 
ni bila nič drugega kakor špekuliranje od dneva do dneva" (op.369).
Zveze med mestnim vodstvom in Kardeljem, ki je bil v Ljubljani, ter vodstvom 
narodnoosvobodilnega gibanja, ki se mu je do 19. novembra 1942 priključil tudi 
Kidrič, se niso izboljšale oziroma niso delovale. Zato je Kardelj razmišljal, da bi 
odšel iz mesta. Pred tem pa je poskušal urediti še to pomanjkljivost. Imel je še 
sestanek s predstavniki sokolov Poličem in krščanskih socialistov Zemljakom, 
Kovačem in Tomanom, s katerimi se je dogovoril o političnih in organizacijskih 
smernicah za delo, to je, da bodo člani frontnega poverjeništva redneje obisko­
vali okrožni odbor OF, ker se je dogajalo, da ni bil na njihovih sestankih tudi po 
tri tedne nihče od poverjeništva in je tako okrožni frontni odbor "plaval v zraku", 
hkrati pa naj bi bil na sestankih poverjeništva vedno prisoten tudi po en član 
okrožnega odbora, da bi se "zajamčila enotna linija", kajti v Času, ko okrožni 
odbor ni dobival "obiskov", so posamezni člani rajonskih odborov OF dobivali 
smernice po svoji skupinski poti in zato je prihajalo tudi "do nesporazumov 
vsake vrste". Sokoli in krščanski socialisti, s katerimi se je Kardelj pogovarjal, so 
se tudi pritoževali, da ne dobivajo od izvršnega odbora OF navodil za svoje delo, 
in priznal jim je, da je bil "ta očitek na naš račun precej upravičen". Domenili so 
se, da bodo odslej vzdrževali štirinajstdnevne zveze (op.370).
Ziherl je še naprej vzdrževal zveze s Finžgarjem in dr. Koblarjem, ki sta sicer 
pristala, da bosta z njima on in Lovro Kuhar vzdrževala osebne stike, da se ne 
bosta vključila v kulturniški odbor OF, da pa ju lahko smatrajo "nekaka ’dopisna 
člana’", ki bosta povedala svoje mnenje le njima. Hkrati sta povedala svoje 
zadržke; da se bosta vključila v OF, ko bo postala res vsenarodno gibanje in ko 
bo VOS OF prenehala z likvidacijami po Ljubljani. Očitala pa sta mu tudi, da 
vodijo OF sami mladi in vihravi ljudje. Ziherlu se je zdelo čudno tudi obnašanje 
dr. Antona Breclja in izjava, "ki jo je mimogrede dal v zvezi z vprašanjem o 
vodstvu OF. Dejal je: zdaj vidim, da je imel prav pokojni Aleš (Stanovnik, 
opomba avtorja), ko je omenil, kako drugačno bi lahko bilo vodstvo OF, če bi 
bili mi (t.j. njihova skupina) pravočasno oblikovali v enoto.’ Mislil je kajpak na 
zlitje vseh sorodnih grupic v eno stranko, o kateri je bil govor pred meseci. Imel 
sem vtis, da smatrajo ti ljudje našo težnjo po razširitvi in poglobitvi OF, ki je 
prišla do izraza na zadnjem plenumu, za našo slabost, in da je zdaj napočil čas, 
ko lahko postavijo svoje zahteve v ultimativnejši obliki. Zato to poudarjanje 
potrebe po okrnitvi ’komunistične’ osti OF, ki sem ga opazil tako mimogrede 
celo pri Nikolaju (ilegalno ime Jožeta Zemljaka)" (op.371).
O Brecljevem mnenju je Kardelju pisal tudi Krivic, češ da je "v razgovoru z 
Bogdanom (ilegalno ime Borisa Ziherla) rekel, da so sami mladi zraven in kadar 
ga kaj zafurajo pokličejo na pomoč, da naj se kompartija razpusti, če se je že 
ostalo". Pod vplivom takšnih razmišljanj nekaterih članov vrhovnega plenuma
84
OF in tistih, ki so jim bili blizu je Krivic ocenjeval, da je disciplina v OF še vedno 
slaba, da je bilo včasih drugače, ko je samo povedal, kakšno je stališče izvršnega 
odbora OF in razložil zakaj tako. Jeseni 1942 "pa misli vsak da mora šele debati­
rati... in daje od njega odvisno, ali se ga tiče ali ne".
V tem času so se v Ljubljani učitelji "na debelo" vključevali v fašistične strokovne 
organizacije, kar je smatral za posledico slabega dela aktivistov OF na teh po­
dročjih (op.372).
Omenjene Ziherlove razgovore je ocenila tudi Tomšičeva, ki se ji "ni zdelo 
pametno, da je Bogdan spravil to s tistim očetom (dr. Anton Brecelj) na en 
sestanek, tudi mi ni jasno, kako je prišel na to idejo. Zato pa je tam bil tudi v 
defenzivi, ker ga niso pustili k besedi" (op.373).
Dne 4. decembra 1942 so vodilni partijski možje na Slovenskem, Kardelj, Kidrič 
in Boris Kraigher, ki je pred tem pobegnil s skupino internirancev iz taborišča 
Gonars, poročali Josipu Brozu Titu o organizaciji in dejavnosti na vseh po­
dročjih narodnoosvobodilnega gibanja. Kardelj je za razliko od vseh ostalih po­
krajin posebej poudaril pomen Ljubljane, ki je po njegovem še vedno ostala 
središče v vsakem pogledu, v kateri sta imela partija in OF v rokah tudi številne 
ustanove, od železnice, pošte in predvsem policijo. Pri tem je omenil, da se v 
času, ko je bela garda počela "strahotne svinjarije" ni ničesar spremenilo in da 
sta se s Kidričem lahko mirno gibala mimo slovenskih uniformiranih stražnikov 
in agentov ter da se je celo zgodilo, da je neki policaj "raportiral" Kidriču, da je 
"stanje v organizacijah OF na policiji v redu". Kardelj je cenil tudi "politični 
veter" Ljubljane, ki je bil še vedno najvažnejši za podeželje (op.374).
Kidrič je pisal, da se je po Kardeljevem prvem odhodu iz mesta stanje OF v 
Ljubljani začelo "razvijati v slabo smer" .predvsem zaradi hudega terorja Italija­
nov in ker je ob tem mestno vodstvo partije pričelo tudi in predvsem politično 
poenostavljati in zoževati svoje delo samo na stike s krščanskimi socialisti in 
sokoli, zveze z ostalimi skupinami pa je v glavnem opustilo. Tako je po njegovem 
mnenju obstajala nevarnost, da bi ob rastoči moči nasprotnikov in upadu le-ti pri 
OF prvi pridobili sredino in celo del OF. Del krivde za takšno stanje je pripiso­
val tudi vodstvu narodnoosvobodilnega gibanja za Slovenijo, ki je zanemarjalo 
Ljubljano in menil, da bi imel v tistem obdobju poraz OF v mestu zelo neugodne 
posledice za celo Slovenijo.
Za odnose v OF je menil, da je partija s sokoli sklenila najdalekosežnejši spora­
zum, da se ne smatrajo za politično organizacijo in da so svojim članom dovolili 
in jim priporočajo, naj se vključujejo v partijo, čeprav se je v nekaterih primerih 
tudi pri njih kazala tendenca, da bi OF izenačila s partijo. Tako kot za sokole je 
tudi za krščanske socialiste menil, da so iskreno sovjetofilsko razpoloženi, da 
priznavajo vodilno vlogo partije in se odrekajo ustanovitvi lastne politične stran­
ke, ker partija tega, po Kidričevih zagotovilih, ni nikomur postavljala kot pogoj 
za sodelovanje v OF. Vendar je zatrjeval, da se skupina spreminja v neko novo
85
krščanskosocialistično stranko in da so trenja na terenu med njimi in partijo 
najpogostejša. Nadalje je zapisal: "Njihovo vodstvo meni, da bo s. svojo revolu­
cionarnostjo dokazalo, da vera ni škodljiva za sovjetsko oblast. V ugodnih pogo­
jih bo lahko krščansko socialistična skupina šla z nami celo v poslednjo etapo. 
Istočasno je treba imeti pred očmi, da lahko prav ta skupina služi v odločilnih 
trenutkih kot rezerva, okrog katere se bo zbrala vsa reakcija. Da utrdimo pozici­
je za nas ugodnih procesov v tej skupini, se zelo trudimo za odbore delavske 
enotnosti, kjer sodelujejo tudi njihovi delavci, ki jih je še vedno nekaj. V sedan­
jem položaju oboroženega nastopa bele garde in njene demagogije s katoliško 
vero - so krščanski socialisti za nas ’zlata jama’. Hegemonija partije v OF je še 
vedno popolnoma zagotovljena, vojska, tehnika in varnostna služba so v naših 
rokah. Terenski odbori so v glavnem v naših rokah, zaradi tega, ker je partija 
najbolj aktivna in vzdržljiva. Politične in organizacijske zveze Izvršnega odbora 
OF s terenom so tudi v naših rokah. (Peter je sekretar IO, uradne zveze z 
okrožnimi odbori, OF vzdržujejo partizanske patrulje ali partijska tehnika). Li­
nijo CK smo doslej v izvršnem odboru še vedno izvedli. Seveda so v zvezi z 
novimi težavami našega dela in bližnjega konca možne tudi težave z zavezniki 
(pri tem misli skupine v OF, op.avt.), vendar je stvar še vedno trdna" (op.375). 
Kraigher je v svojem poročilu poudaril močno okrepitev partijske organizacije v 
mestu in ob tem hud italijanski teror nad prebivalstvom, predvsem internacije in 
streljanje talcev, kar je povzročilo nujnost hitrega umika kompromitiranih partij­
skih aktivistov iz mesta. Le-ti so predstavljali najzanesljivejši kader v partizanski 
vojski in na terenu, v okrožjih in rajonih, kjer so delovali. O OF pa je zapisal: 
"Poleg tega so te aretacije zelo oslabile tudi naše organizacije OF, ker je velik 
del aktivistov bil aretiran, in celo tudi ustreljen. Toda prav zaradi politike OF 
vse te težave niso mogle bistveno oslabiti položaja partije v Ljubljani. Uspelo 
nam je izgubljeni kader dovolj hitro nadomestiti, predvsem z ženskami (danes je 
več kot polovica članov partije žensk). Ob vseh teh težavah se je partija morala 
boriti tudi z nagnjenji, v katera so zapadli nekateri vodilni člani ljubljanske 
organizacije, ki so zaradi velikih izgub, ki sta jih partiji prizadela bela garda in 
okupator podlegli paniki in imeli zaradi pojava bele garde srednje sloje za izgu­
bljene za osvobodilni boj. S tem so torej poizkušali zožiti množično bazo OF in 
so bili zaradi izredno težkih policijskih razmer v Ljubljani nagnjeni k poenosta­
vljanju organizacijske mreže OF. Te nevarnosti odklonov v ljubljanski organiza­
ciji so bile posebno močne v oktobru in novembru, ko je okupatorju uspelo 
prizadejati partiji nekaj težjih izgub (vdor v tehniko in stalne aretacije, s katerimi 
je okupator včasih posegal v partijsko organizacijo samo). Toda s pravočasnim 
opozarjanjem na te nevarnosti s strani CK in odločnim bojem proti vsem poizku­
som takšnega odklona je uspelo hitro prebiti obroč, s katerim je okupator poiz­
kušal stisniti osvobodilno gibanje v Ljubljani. Tako že v novembru osvobodilno 
gibanje zopet narašča. Kot smo že rekli, gre zahvala za to popolnoma liniji OF, 
pravilnemu boju proti vsem odklonom in predvsem požrtvovalnosti, junaštvu in 
veliki vztrajnosti ljubljanskega partijskega kadra. Partijska organizacija v mestu
86
je v tistem obdobju nedvomno imela ugled, kar dokazuje tudi vključevanje uni­
verzitetnih profesorjev in velikega števila kulturnih delavcev." Kraigher pa se je 
pri vsem tem bal, da bi zaradi odrezanosti predmestij, ki so bila po večini delav­
ska, v partiji prevladal malomeščanski vpliv in je zato menil, da bi morali delavce 
po hitrem postopku "dvigniti" na vodilna mesta v ljubljanski organizaciji in hkra­
ti s pravilno kadrovsko politiko zagotoviti mestni partijski organizaciji "vodilno 
politično in organizacijsko funkcijo za vso Slovenijo" (op.376).
Posledica Kardeljevega in Kidričevega bivanja in dejavnosti v mestu je bila, da 
so postali odnosi med skupinami prisrčnejši. Zaradi že omenjenih razlogov in 
pritegnitve novih skupin v OF pa se je zmanjšala tudi politična moč nasprotni­
kov OF. Ena od skupin, s katero se je pogovarjal Zemljak, je bila tudi skupina 
dr. Franceta Koblarja, "čeprav je bilo prej videti skoro bolj pri b(eli) g(ardi) kot 
pri sredini" (op.377).
V decembru so v Ljubljani sokoli pod Poličevim vodstvom pričeli z organizacijo 
obveščevalne službe in lastne pomoči, da ne bi obremenjevali skupne blagajne. 
Sokolsko vodstvo je imelo stike s svojimi zastopniki v rajonskih odborih in tudi 
tistimi, ki so že kmalu po okupaciji predstavljali razpuščena društva, in si priza­
devalo za vzgojo svojih aktivistov, ki naj bi pomagali utrjevati organizacijo 
(op.378).
Krivic je Kardelja prosil za partijske aktiviste, ker sami niso imeli sposobnih 
kadrov, ki bi jih vključili v okrožni komite KPS, ker sta bila Franc Kimovec in 
Leopold Krese že zelo izčrpana. Poleg tega pa bi jih rabili tudi za vodstvo 
Delavske enotnosti (DE), kar se mu je zdelo nujno, predvsem "glede na aktivno­
sti krščanskih socialistov". Za odbore DE pa je menil, da bi morali biti samostoj­
ni, ne pa povezani z rajonskimi frontnimi odbori, ker potem stvar ne bi imela več 
nobenega smisla (op.379).
Dne 21. in 22. decembra 1942 je mesec pred tem ustanovljena ljubljanska 
M VAC pričela izvajati množične aretacije, ki so jih pričeli imenovati, ker so bile 
tik pred božičem, božične racije. V njih so hoteli aretirati 813 oseb, vendar sojih 
manj kot 70 %, to je 567 (op.380).
O tem centralni komite KPS ni bil obveščen vse do 29. decembra (op.381), 
čeprav jim je Šentjurčeva tri dni prej poslala pismo, v katerem piše, da so "po­
brali 1000 ljudi po spiskih", da so bili najbolj prizadeti pri tehniki in da je ona 
čudežno ušla, čeprav so imeli njeno legitimacijo s sliko (op.382).
Po tem prvem pismu je bilo vodstvo partije in fronte zaskrbljeno za organizacijo 
odpora v mestu, vendar se je po prejemu naslednjih pisem celo veselilo, da ni 
bilo hujših posledic (op.383).
Krivic je pisal o 800 aretiranih aktivistih in neaktivistih OF, moških in ženskah, 
starih in mladih, vseh prepričanj, brez izjeme (op.384).
Šentjurčeva je v svojem drugem pismu po racijah zapisala, da so "po tušu prišli 
do sape", da so po partijski liniji vzpostavili vse zveze, sektoije, rajone in ocenila, 
da "končno stvar niti ni tako porazna" (op.385).
87
Polič je poročal dr. Rusu, da sokolsko vodstvo v Ljubljani ni utrpelo izgub in da 
so "belogardistični podvigi zadeli sokolske vrste bolj od spodaj" in da se trudijo, 
da bi sokolsko članstvo v OF ponovno povezali. Omenjal je 1500 aretirancev 
(op.386).
Mira Tomšič je v svojem prvem poročilu po aretacijah zapisala, da so belogardi­
sti marsikje "pobasali svoje politične nasprotnike, brez ozira na sedanje udejstvo­
vanje". Navedla je primer, ko so v neki večji stanovanjski koloniji aretirali 
približno trideset ljudi, med katerimi pa ni bilo nobenega aktivista OF (op.387).
Kardelj je na podlagi poročil, med katerimi je bilo tudi Tomanovo, ugotavljal, da 
je OF z racijami celo doživela v Ljubljani zmago, kajti le-te so "popolnoma 
razbile zadnje masovne belogardistične pozicije. In ne samo to: s svojim posto­
panjem je bela garda razbila tudi sredino, ki se je politično opirala na belo 
gardo" (op.388).
Po racijah je slovensko partijsko vodstvo tudi ugotavljalo, da Ljubljani ne bodo 
dajali več nalog, "ki jih ne bo mogla več rešiti". Kardelj je kljub svojim prejšnjim 
kritikam pristal, naj v mestu zmanjšajo organizacijski aparat, predvsem pri zve­
zah, le osnovne in najvažnejše organizacijske točke naj bi obdržali," s katerimi bo 
mogoče pod ugodnejšimi pogoji hitreje razviti aparat v širini". Ljubljansko orga­
nizacijo naj bi razbremenili s selitvijo centralne tehnike KPS s stroji in osebjem 
kot tudi propagandno službo z Ziherlom na čelu na osvobojeno ozemlje 
(op.389).
Pozival jih je tudi, naj bolj propagirajo za vstop v partizane, predvsem med 
zdravstvenim osebjem. Za bolničarke je naročil, naj jim pošiljajo le resne ženske, 
ne pa "kakšne gospodične", hkrati pa naj bi začeli bolj pospešeno zbirati sanitet­
ni material (op.390).
Kljub vsemu ali pa predvsem zaradi težkega položaja narodnoosvobodilnega 
gibanja v mestu je Kardelj, tako kot pred tem Krivica in Kidričevo, tudi Šen- 
tjurčevo opozarjal na razne osebnostne poteze, ki so tako kot pri omenjenih 
dveh članih ljubljanskega vodstva vplivale na njihove medsebojne odnose. 
Predvsem jo opozarja, naj se vzdrži, da bi dogodki vplivali na njeno dobro in 
slabo voljo in naj v pismih napiše res stvari, ki so dejanske, ne pa tako kot ona 
reagira nanje. Kardelja in Kidriča je njuno jesenko zimsko bivanje v mestu 
prepričalo, "da poleg vašega velikega dela, ki ga mi ne podcenjujemo, obstoje 
tudi močne slabosti, ki predvsem izhajajo, po mojem mnenju, iz dejstva, da je v 
stilu vašega dela tako malo optimizma, radosti in življenja, a toliko utrjenosti, 
sitnosti in čustvenega omahovanja in pri tem moram poudariti, da kolikor sma­
tram tebe za našega najmočnejšega aktivista v Ljubljani in enega naših najdrago­
cenejših ljudi, vendar ta ubijajoči stil dela izhaja predvsem od tebe.Daj ljudem 
več veselja, več živosti, več iniciative, več zavesti, da ’ni trdnjav, ki bi jih boljševi- 
ki ne mogli zavzeti’, več prepričanja, da so vse te težave, spričo velikih dosedan­
jih rezultatov zares take, da za nas ne morejo biti nobena ovira, pa bo šlo mnogo 
lažje. Pri tem sem prepričan, da bo tudi ton pisem, ki se je razpasel in prav
88
gotovo kvarno vpliva na tovariške odnose, ponehal. In zares je že skrajni čas, da 
se to uredi. Zlasti v odnosu do Petra (Kidriča, opomba avtorja) je tak ton 
popolnoma neupravičen in objektivno ne predstavlja nič drugega, kakor nadalje­
vanje one stare hajke proti njemu" (op.391).
SKLEP III. POGLAVJA
Kljub obžičenju mesta v februarja 1942 in racij je OF tako organizacijsko kot 
številčno vse bolj rasla. Zaradi tega so se Italijani poslužili najbolj drastičnega 
ukrepa, to je streljanja talcev. Tudi zaradi tega se je iz mesta umaknilo tako 
vojaško kot politično vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja na Slovenskem, 
razen Kardelja, ki je odšel mesec zatem, julija 1942. Poslej sta vodili ilegalno 
dejavnost proti okupatoijem v Ljubljani poverjeništvi centralnega komiteja KPS 
in izvršnega odbora OF. Po začetku streljanj talcev je "polet" OF v mestu usahnil 
in vse večjo moč so pričeli dobivati različni nasprotniki OF, ki so se začeli v 
povezavi z Italijani tudi vojaško organizirati. Na to in na javno mnenje, ki ga tudi 
vodstvo OF v mestu ni podcenjevalo, so vplivale tudi razne govorice in propa­
gande o uspehih velike italijanske ofenzive proti partizanom na Dolenjskem in 
Notranjskem. V času od poletja 1942 do zime 1942/1943, kije bil za osvobodilno 
gibanje v Ljubljani in Sloveniji najtežji, se je ljubljanski OF tudi maščevala sko­
raj legalna dejavnost pred tem, ki so jo označevali s pojmom "država v državi", in 
kar so izkoristili nasprotniki OF za denunciranje okupatorju, Vse tri ustanovne 
skupine so se v tem obdobju organizacijsko krepile, toda prednost v tej koaliciji 
političnih skupin je imela vsekakor KPS, predvsem zaradi svojih predvojnih 
izkušenj v ilegalnem delu, z priznano vlogo vodilne sile v narodnoosvobodilnem 
gibanju od ostalih dveh, predvsem pa v disciplinarnosti in poslušnosti svojega 
članstva, ki je bilo vodilno v vseh pomembnih dejavnostih odporniškega gibanja 
od obveščevalne službe do tehnike. V letu 1942 sta tudi krščanskosocialistična in 
sokolska skupina pričeli izdajati okrožnice za svoje aktiviste, ki pa niso bile v 
nasprotju s temeljnimi usmeritvami OF, po katerih s krepitvijo posameznih sku­
pin krepijo organizacijo kot celoto. Omenjeni skupini sta tudi dejavno delovali 
med sredino obeh taborov, tako katoliškega kot jugoslovansko nacionali­
stičnega, pri pridobivanju skupin in posameznikov za OF. Pri tem pa je sredino 
KPS deloma zanemarila in tudi zato, kot tudi zaradi izgube osvobojenega ozem­
lja, navezave zvez po vsem slovenskem ozemlju, formalne okrepitve OF s skli­
canjem vrhovnega plenuma OF in okrepitve delavskega razreda v njej z 
ustanovitvijo DE, sta jeseni 1942 prišla Kardelj in Kidrič ponovno v Ljubljano, 
kjer sta se morala ukvarjati tudi z medsebojnimi odnosi med vodilnimi člani 
ljubljanske partijske organizacije, ki so bili zaradi preobremenjenosti in izredne­
ga okupatorskega in belogardističnega terorja, stalne negotovosti in drugih težav 
močno načeti. V tem obdobju so se OF pridružile še tri skupine, ki so bile iz 
jugoslovansko nacionalističnega tabora. Po svojem odhodu pa sta prvenstvene 
stike s sredino zaupala članici partijskega poverjeništva Miri Tomšič./Osvobodil­
89
no gibanje v mestu so precej, vendar pa ne usodno, prizadele tudi racije, pri 
katerih je bila značilnost februarskih "odbiranje" moških za internacijo, ki so bili 
pripeljani v vojašnice, s pomočjo plačanih ovaduhov, junijskih po fizični moči in 
starosti, pri decembrskih pa so Italijani dali vsa pooblastila za aretacije in celo 
zapore v ta namen belogardistom, ki so aretirali po svojih spiskih oseb. Že po 
prvih racijah so pričele v rajonskih odborih OF in rajonskih komitejih KPS 
prevladovati ženske, kar se je še stopnjevalo do italijanske kapitulacije, čeprav 
so "postavljanje" žensk na vodilne položaje v mestni organizaciji odporniškega 
gibanja nekateri vodilni aktivisti v posameznih trenutkih tudi obžalovali. V 
obžičenem delu mesta je pri reorganizaciji rajonov od poletja 1942 potekal obra­
ten proces kot pred tem. Predvsem v središču mesta so se rajoni združevali, tako 
po frontni kot partijski liniji, Šiška in Bežigrad pa sta se združila po partijski, ne 
pa po frontni strani, tako da so za oba rajona imenovali en komite KPS, ostala 
pa sta še dva rajonska odbora OF. Frontna in partijska organizacija sta bili 
pragmatični in sta se prilagajali oziroma sta izkoriščali dano situacijo sebi v prid, 
tako tudi po obžičenju, ko so za predmestje, za tisti del okrožja, ki je po 
obžičenju mesta ostal zunaj žice, ustanovili novo okrožje, ki so ga za razliko od 
notranjega pričeli imenovati zunanje in poleg obstoječih ustanovili še nekaj no­
vih rajonov. Zunanje okrožje je obstajalo vse leto 1942, dokler ga niso spomladi 
1943 ukinili, ker so se v okolici mesta aktivisti zaradi mnogih belogardističnih 
postojank znašli v tako težkem položaju, jim je bila onemogočena dejavnost, so 
prevzeli vodenje odpora v zunanjem okrožju člani notranjega, dokler niso večine 
zunanjih rajonov priključili sosednjim okrožjem, predvsem grosupeljskemu in 
vrhniškemu. Mestno vodstvo je, da bi obvarovalo vodilne rajonske, pa tudi 
okrožne aktiviste, le-te zelo pogosto menjavalo, mnoge preveč kompromitirane 
pa je pošiljalo ven iz mesta v partizane. Tako je primanjkovalo sposobnih aktivi­
stov, ki bi vodili rajone. Odtod tudi eden izmed vzrokov za njihovo združevanje. 
Kardelj je bil sila kritičen do vodstva narodnoosvobodilnega gibanja v mestu, 
vendar je le malokdaj upošteval vse težave, ki so onemogočale uspešnejšo dejav­
nost od pomanjkanja sposobnih okrožnih in rajonskih aktivistov, vdora v tehniko 
in prek te v samo partijsko organizacijo do pomanjkanj skrivnih stanovanj za 
ilegalce ter denarja. Ni jim odrekal hrabrosti in požrtvovalnosti, toda očital jim 
je trdost v politiki, prevelik pragmatizem in s tem poenostavljenje organizacijske 
mreže OF, ker se je bal, da bi predvsem partija s tem izgubila svoje kadrovsko 
zaledje. Naše mnenje je, da ti očitki niso bili upravičeni, upoštevajoč gornje 
težke okoliščine, ki pa niso preprečile, da kljub vsemu ne bi ohranili trdnih 
organizacijskih jeder, kar je, ob spremenjenih razmerah v letu 1943, ko je prevla­
dovala, ob pričakovani kapitulaciji Italiji, okupatorjeva milejša kaznovalna poli­
tika, omogočilo ponoven razcvet OF. Na kraju pa naj omenimo še, po našem 
mnenju največja uspeha, to je zbiranje in uspešno pošiljanje vsakovrstnega ma­
teriala za partizane in to, da se kljub težkim razmeram za narodnoosvobodilno 
gibanje ni nobena skupina, ki je bila vključena v OF odločila, da bi izstopila iz 
nje ali se priključila taboru nasprotnikov OF.
90
IV. POGLAVJE
NAJPOMEMBNEJŠI PROBLEMI
NARODNOOSVOBODILNEGA GIBANJA V 
LJUBLJANI DO ITALIJANSKE 
KAPITULACIJE V LETU 1943
A. VODENJE IN DELOVANJA LJUBLJANSKE ORGANIZACI­
JE NARODNOOSVOBODILNEGA GIBANJA TER PRIZA­
DEVANJA ZA VKLJUČITEV SREDINE V OF
V mestu je od poletja 1942 obstajala pri vodenju narodnoosvobodilnega gibanja 
nekakšna "organizacijska dvotirnost", ker so vzporedno delovali poverjeništvi in 
okrožni vodstvi OF in KPS, poleg tega pa še okrožni odbori množičnih organiza­
cij. Kako so bile razdeljene "pristojnosti" bom navedel s primerom. "Poverje­
ništvo se je ukvarjalo z načelnimi in političnimi in organizacijskimi vprašanji in 
vzdrževalo zveze ’navzgor’, predvsem z izvršnim odborom OF, kateremu je red­
no poročalo in od njega dobivalo navodila za svoje delo, medtem ko je okrožni 
odbor OF skladno urejal delo okrožnih organov množičnih organizacij, AFZ, 
ZSM in LP vzdrževal zveze ’navzdol’ in skrbel za izvedbo frontovskih akcij in 
nalog". Vendar je bila taka delitev "pristojnosti" predvsem teoretična, kajti v 
praksi so člani poverjeništva opravljali tudi druge dejavnosti, poleg tega, da so se 
udeleževali sestankov okrožnega odbora OF, kar je bila "logična" povezava glede 
na načelo "navzgor" in "navzdol" in so se, kot piše Franček Majcen udeleževali 
"sestankov rajonskih in kvartnih odborov, tu in tam tudi terenskih odborov, in 
se, kadar je bilo potrebno shajali posamič z najrazličnejšimi funkcionarji. Poleg 
vodenja smo pomagali tudi pri raznih frontovskih akcijah" (op.392).
Ob božičnih racijah je bil iz obeh poverjeništev aretiran le Jože Zemljak, drugi 
člani, tako frontnega kot partijskega pa so se aretacijam izognili. Zemljaka je 
nato nasledil drugi član krščanskosocialistične skupine Stane Kovač. Člani po­
verjeništva izvršnega odbora OF so se sicer redno sestajali, vendar niso imeli 
neke skupne dejavnosti. Tone Toman se je ukvarjal z intendanco, Zoran Polič 
pa se je v glavnem posvečal svoji, to je sokolski skupini v OF. Zaradi tega je 
Mira Tomšič, predstavnica KPS v frontnem poverjeništvu za Ljubljano, ocenje­
vala dejavnost le-tega, ne pa posameznikov, kot "zelo, zelo revno", tako kot 
dejavnost okrožnega odbora OF, ki po njenem mnenju ni imel avtoritete in se ni 
zavedal svojih nalog (op.393).
Že pred božičnimi racijami, 20. novembra 1942, so italijanske oblasti aretirale 
člana okrožnega komiteja KPS za Ljubljano Franca Ogrina. V komite so zatem 
vključili Tončko Durjavo, ki je bila pred tem sekretarka finančno- gospodarske­
91
ga odbora ter moščanskega partijskega sekretarja Leopolda Kreseta: ti so skupaj 
s sekretarjem Francem Kimovcem sestavljali ožji okrožni komite KPS za Lju­
bljano, ki so ga imenovali tudi sekretariat (op.394).
Po božičnih racijah so za člane predlagali še Franca Štadlerja, Jožeta Zevnika in 
Angelco Ocepek, od katerih so vključili le zadnjo (op.395).
Aprila 1943 je bila aretirana Durjavova in namesto nje so vključili Ado Krivic in 
Zimo Vrščaj (op.396) Ocepkovo, kije poleti 1943 odšla v partizane, je nadome­
stil Ivo Levstik. V sestavi sekretar Kimovec in člani Krese, Levstik, Krivičeva in 
Vrščajeva je ta komite deloval do konca septembra 1943, ko so člani tri tedne po 
italijanski kapitulaciji, z izjemo Krivičeve, odšli na osvobojeno ozemlje (op.397).
V letu 1943 so se tudi odnosi v poverjeništvu centralnega komiteja KPS za 
Ljubljano, v katerem sta bila poleg Mire Tomšič še Vladimir Krivic in Lidija 
Šentjurc, izboljševati in Tomšičeva je slikovito zatrdila "Moramo se spremeniti, 
mi turobni Hamleti" (op.398).
Tudi Šentjurčeva je zapisala: "Zdi se mi, da smo se tudi mi sami nekaj razvili, 
čeprav še včasih sitnarimo med seboj, a ni več tiste dušeče more, ki nas je tirala 
pred vašim prihodom (misli na prihod Kardelja in Kidriča oktobra 1942, op.avt.) 
v nemogočo situacijo".
V začetku februarja 1943 so se začeli izogibati sestankov, na katerih naj bi 
govorili o vsem na splošno in površno, pač pa so reševali najnujnejše stvari 
temeljito in konkretno. Na take "kombinirane" sestanke so vabili aktiviste tistih 
skupin oziroma organizacij, "ki jih je zadeval dnevni red". Tako na primer za NZ 
Franca Štadlerja in Iva Levstika, za DE Angelco Ocepek in Stano Klemen, za 
SNP Zimo Vrščaj in Živo Kraigher. Zoran Polič, član poverjeništva izvršnega 
odbora OF, je bil poklican na osvobojeno ozemlje (op.399).
V zvezi z njegovim odhodom je Šentjurčeva aprila 1943 predlagala, da bi posta­
vili nov širši okrožni odbor OF, katerega ožje vodstvo bi imelo v nujnih primerih 
pooblastila poverjeništva izvršnega odbora OF in s tem bi se "izognili temu 
obupnemu birokratskemu poslovanju in ’obiskovanju’ in bi res prišli do ljudi". 
Za člane je predlagala Frančka Majcna, Miro Tomšič, Kreseta, inž. Bogdana 
Žagarja in morda še Fedorja Koširja in Draga Pustiška, s tem, da je toliko 
dopolnila Kardeljev predlog, da bi potem "ostali le na nekem formalnem pover­
jeništvu, ki bo imelo svoj delokrog tudi v rajonih in ob najtesnejši pomoči OO", 
to je okrožnega odbora OF (op.400).
Pred tem so bili 26. marca aretirani trije najvidnejši predstavniki krščanskih 
socialistov v mestu, Tone Toman in Stane Kovač, oba člana poveijeništva 
izvršnega odbora OF, ter Jožica Toman, članica okrožnega odbora OF. Čeprav 
so Poliča poklicali na osvobojeno ozemlje, so kasneje v vodstvu narodnoosvobo­
dilnega gibanja menili, da še ni nujno, da bi prišel k njim, ker potem sokoli v 
Ljubljani ne bi imeli "niti enega človeka, ki bi znal tam voditi". Odšel je šele 
nekaj dni pred 13. majem 1943 (op.401).
92
Zaradi napovedanega Poličevega odhoda so sokoli najprej nameravali vključiti v 
poverjeništvo izvršnega odbora OF Jelico Vazzaz, članico okrožnega odbora 
OF. O njej že pred tem Šentjurčeva ni imela najboljšega mnenja. Čeprav je ni 
poznala, je po pripovedovanju ocenjevala, da je brez kakršnih koli sposobnosti 
za takšno delo in da se "teren punta proti njej". Menila je, da bo z njeno vključit­
vijo avtoriteta frontnega poverjeništva padla. Njeno osebno mnenje je bilo, da 
tudi nekaterim članom okrožnega odbora OF takšna zamenjava ni bila povšeči 
in da je ozadje temu Jožica Toman in "njena ljubosumnost, da ona ni zlezla na 
višjo lestvico". Vendar so zatem vključili zopet Viktorja Repiča, kije bil aretiran 
novembra 1942 in izpuščen marca 1943. Zaradi vsega tega je februarja 1943 
predlagala, da bi dali sekretariatu frontnega poverjeništva, v katerem bi bil samo 
po en predstavnik ustanovnih skupin OF, večja pooblastila, saj se je takrat "vsak 
sklep vlačil okrog vsaj tri tedne, preden ga spravimo skozi". S tem bi pa pridobila 
več časa tudi Mira Tomšič, ki je v poverjeništvu, tako partijskem kot frontnem, 
odgovarjala za povezavo s sredino in člani vrhovnega plenuma OF (op.402).
Po omenjenih aretacijah krščanskih socialistov so v poverjeništvo vključili 
Frančka Majcna, od sokolov sta bila Viktor Repič in Zoran Polič, od KPS pa 
Tomšičeva (op.403).
Maja 1943 sta frontno poverjeništvo in okrožni odbor OF dobro sodelovala, 
predvsem, ker o "neki samostojnosti okrožja ni mogoče govoriti. "Tomšičeva je 
menila, da" v sedanji sestavi (namreč okrožni odbor OF, op.avt.) niti nima mno­
go izgledov, da bi se razvil, pač pa se nekaj rajonskih in aktivistov na posameznih 
sektorjih lepo razvija in računamo, da bomo kmalu lahko s primerno reorganiza­
cijo tudi okrožni odbor izboljšali" (op.404).
Mesec kasneje so ga reorganizirali, in sicer tako, da se je stalno sestajal sekreta­
riat, sestavljen iz treh članov ustanovnih skupin OF z referenti za blagajno, 
vojaške zadeve, intendenco in propagando. To so storili zgolj zaradi tega, da bi 
okrepili in hkrati poenotili njegovo dejavnost. V takšni ožji sestavi so lahko 
hitreje sprejemali in uveljavljali svoje odločitve. V širši sestavi okrožnega odbora 
OF so bili poleg omenjenih referentov še sekretarji AFŽ, SNP in ZSM.
Junija 1943 je tudi frontno poverjeništvo za Ljubljano dobro delovalo in Mira 
Tomšič je predvidevala, da bodo dosegli stanje, "kolikor bi moralo biti", čeprav 
je omenjala nekatere težave, ki so bile posledica tega, da posamezniki niso 
povsem razumeli nekaterih političnih in organizacijskih ukrepov. Zaradi tega so 
imeli člani mestnega partijskega vodstva več razgovorov, predvsem z aktivisti 
drugih dveh ustanovnih skupin (op.405).
Po razgovorih, ki so jih imeli člani izvršnega odbora OF s Poličem, ko je bil že 
maja 1943 na osvobojenem ozemlju, so predlagali, da bi bilo frontno poverje­
ništvo v Ljubljani šestčlansko, pri čemer bi pred tem še vprašali za mnenje 
ljubljansko vodstvo, hkrati z vzpostavitvijo neposrednih stikov zaradi pravilnega 
političnega vodstva, ne samo OF, pač pa tudi množičnih organizacij. Obravnava-
93
li so tudi razdelitev pristojnosti med okrožnim odborom in poverjeništvom 
izvršnega odbora OF (op.406).
Od krščanskih socialistov je bil v okrožni odbor OF vključen Fedor Košir 
(op.407).
Še pred kapitualcijo Italije je Mira Tomšič predlagala, da bi v partijsko poverje­
ništvo vključili sekretarja okrožnega komiteja KPS za Ljubljano Franca Kimov­
ca. To pa zaradi tega, ker je Lidija Šentjurc odšla iz mesta na osvobojeno 
ozemlje in sta ostala kot člana le Vladimir Krivic in Mira Tomšič.
Kimovec naj bi postal inštruktor okrožnega komiteja KPS, kajti do tedaj je 
njegova pristojnost kot sekretarja povzročala, da je le on obvladal vse zadeve v 
celoti, ostali člani pa so postajali vse bolj specialisti za posamezna področja 
dejavnosti, od obveščevalne službe, tehnike, povezovanja oziroma agitacije med 
pripadniki bele garde in italijanske vojske, politične vzgoje, do razgovora s sredi­
no. Vključitev Kimovca v poverjeništvo ni bila uresničena. Ostal je okrožni par­
tijski sekretar (op.408), dokler ni 30. septembra 1943, že po italijanski 
kapitulaciji, odšel z večjo skupino vodilnih ljubljanskih aktivistov KPS/Krivicem, 
Kresetom, Ivom Levstikom in njegovo ženo Andrino v partizane. Za zadnjo je 
Mira Tomšičeva zapisala, da je bila v mestu odlična rajonska sekretarja in bi 
prišla, če bi se v Ljubljani lahko držala, na vsak način za "okrožnega človeka", to 
je za člana okrožnega partijskega komiteja (op.409).
Pred tem pa je 18. septembra odšel iz mesta Franček Majcen skupaj s sodniki in 
pravniki (op.410).
Po maju 1943 sta od bivših "centrskih "rajonov, ki jih je bilo 5, odstala le dva. 
Center in Poljane. Zunanja razmejitev obeh je ostala ista, vsakemu od njih pa so 
priključili po polovico kolodvorsko-šentpetrskega rajona, tako da je bila meja 
med obema Miklošičeva cesta. V poljanskem rajonu je bila tistega meseca areti­
rana sekretarka rajonskega komiteja KPS in rajonskega odbora OF Sonja 
Oblak-Lapajne, na sestanku magistratnega partijskega biroja, ki je bil v Gra­
dišču. Njeno delo je nato prevzela Andrina Levstik. V rajonskem komiteju KPS 
so bili od maja do septembra 1943 Ana Boruta, ki je vodila delo rajonske tehni­
ke, Matevž Ross je skrbel za vojaške zadeve, Jože Pekolj za DE, Štefka Kump za 
intendanco in Jože Nedog za agitacijo in pripagando. Zadnji je prišel iz rajona 
Šiška, kjer je bil kompromitiran. Vsi ti so bili hkrati tudi člani rajonskega odbora 
OF, poleg Rožce Štok, sekretarke rajonskega odbora AFŽZ. Za finance je do 
junija 1943 skrbel Ante Gnidovec, za njim pa Milka Erbežnik, ki je prišla iz 
bežigrajskega rajona. Oba sta bila člana rajonskega odbora OF (op.411).
V kolodvorskem rajonu, kateremu so julija 1942 priključili še šempetrskega, je 
do novembra istega leta vodil rajonski komite KPS Janko Rajkovič, dokler ni 
odšel za sekretarja v Moste. Za sekretarstvo rajonskega komiteja KPS je zatem 
okrožni sekretar France Kimovec imenovan Zoro Čekič, kije prišla 1. novembra 
1942 iz partizanov. V komiteju so bili Marijan Jenko, ki je odgovarjal za vojaško 
področje, Nino Zupan, Ljuba Prener, Stojan Smerkolj in Avgust Jug, ki je bil
94
sekretar rajonskega odbora OF. Člani so bili Ana Boruta, intendantka, predstav­
nica krščanskih socialistov Tatjana Sernec, ki je bila blagajničarka, in predstav­
nik sokolov Jule Kutin, Branka Per za finačno-gospodarski odbor in Lili 
Šlebinger za DE. V omenjeni sestavi sta tako rajonski komite KPS kot rajonski 
odbor OF delovala do ukinitve rajona oziroma njegove priključitve Centru in 
Poljanam. Tako Jug kot Čekičeva sta v anketnih listih zapisala, da so bila neka­
tera nesoglasja in da so zaradi tega dobili opomin okrožnega komiteja KPS. V 
pogovoru pa nam je Čekičeva povedala, da je bil komite enoten in da med njo in 
Jugom ni prihajalo do nesoglasij. Res pa je bilo, da ji je Kimovec rekel, naj 
poskrbi tudi za boljše delovanje OF v rajonu, ker je menil, da je Jug premalo 
učinkovit in je izpolnila njegova navodila. Njeno delo na frontnem področju je 
Jug seveda opazil. O tem, kar ji je naročil Kimovec sta se pogovorila, kar je tudi 
povedala Kimovcu in šele potem so dobili opomin (op.412).
V rajonu Center je za inž. Miroslavom Černivcem, ki je bil aretiran v božičnih 
racijah do maja 1943, to je do priključitve dela šentpetrsko kolodvorskega rajona 
omenjenemu prevzela sekretarstvo Vida Janežič. Nasledila jo je Branka Jurca, 
ki je bila mesec dni članica komiteja KPS in odbora OF, do aretacije 29. avgusta 
1943, do komemoracije ob obletnici smrti Vide Pregare. Zatem jo je nasledil 
Konrad Javoršek. V času, ko sta bili sekretarki Janežičeva in Jurčeva, so bili v 
rajonskem komiteju Breda Preinfalk, Ivan Heller, Avgust Jug in Milica Salber­
ger, v rajonskem odboru pa Bogomil Fatur, Gvido Fajdiga, Boža Skitek in Miran 
Ribnikar (op.413).
Od novembra 1942 do marca 1943 sta bila rajonska komiteja KPS Šiška in 
Bežigrad že drugič združena v enega. Sekretar je bil najprej za mesec dni Tone 
Mavrič, dokler ga ni nasledil Peter Bratkovič, ki je bil pred tem član tako kot 
Marica Čepe, Stane Žnidaršič, Oskar Födransberg, Mirko Bezjak, Fani Žagar in 
Miran Bertok. Ta sestav rajonskega komiteja KPS Šiška Bežigrad je obstajal do 
reorganizacije. Šiška je ostala samostojna s svojim rajonskim komitejem KPS, 
ravno tako Bežigrad, kamor so bili vključeni bežigrajski člani bivšega združenega 
rajonskega komiteja KPS, Čepetova, Žnidaršič in Födransberg, Bratkovič pa je 
odšel v Moste. Sekretar rajonskega komiteja Bežigrad je postal Janez Štrekelj, 
članica pa je bila, poleg omenjenih še Breda Preinfalk. Sekretar rajonskega 
odbora OF, ki ni bil nikdar združen z rajonskim odborom OF Šiška je bil vsesko­
zi do odhoda v rajon Vič, zgodaj poleti 1943 Födransberg. Člani pa so bili Ivan 
Dolenc, Vlasta Brelih, Julka Resnik in Mila Avbelj. Julija 1943 se je zmanjšalo 
tudi število članov omenjenega rajonskega komiteja KPS na dva, Štrekla in 
Žnidaršiča, Födransberg in Čepetova sta odšla na Vič, Preinfalkova pa je bila 
aretirana (op.414).
Po reorganizaciji marca 1943, ko je postal rajon Šiška ponovno samostojen, je 
prevzel partijsko sekretarstvo Mirko Bezjak, ki je ostal to do kapitulacije Italije, 
člani komiteja KPS pa so bili Miran Bertok, tudi do kapitulacije Italije, Fani 
Žagar do junija 1943, Jože Zevnik od maja do junija 1943 in Marica Dekleva od
95
julija do oktobra 1943. Bezjak je bil tudi sekretar rajonskega odbora OF, v 
katerega so bili od članov rajonskega komiteja KPS vključeni Deklevova, Žagar­
jeva, Prešeren in inž. Stane Jesih, predstavnik sokolov. Milka Erznožnik, pred­
stavnica krščanskih socialistov, je bila v odboru OF do junija 1943, ko je odšla v 
rajonski odbor OF Poljane in ko jo je nasledila Alenka Gerlovič (op.415).
Ko je na Viču novembra 1942 Peter Bratkovič, sekretar rajonskega komiteja 
KPS in odbora OF, odšel za Bežigrad, je sekretarstvo komiteja KPS prevzela 
Angela Ocepek, odbora OF pa Milena Mohorič, tudi članica partijskega komite­
ja. V rajonskem odboru OF so bili Marjan Tominc, Slavka Vrhovec, Marija 
Drašček in Slava Mlekuž, dokler ni tudi sekretarstva odbora OF prevzela Ocep­
kova. Člani so bili isti, z izjemo Mohoričeve. Ocepkovo je nasledila Milka 
Maček, v odbor OF pa so vključili še Lučko Hafner in Oskarja Födransberga, ki 
je spomladi 1943 prevzel sekretarstvo rajonskega odbora OF, v katerem so bili 
Hafnerjeva, Mlekuževa in na novo Lev Modic. Od julija 1943 do kapitulacije 
Italije je rajonski odbor OF, v katerem so bili Mlekuževa, Modic in Lojze Nu- 
sdorfer vodila Marica Čepe. Blagajničarka je bila Nada Dolenc, ki je nato za 
Čepetovo prevzela sekretarstvo (op.416).
Od septembra do konca leta 1942, ko je odšel v partizane, je vodil rajonski 
odbor OF v Mostah Jože Daneu, ki je prišel iz poljanskega rajona. Ob božičnih 
racijah je bil aretiran sekretar rajonskega komiteja KPS Kamilo Hilbert. Konec 
leta je frontno in partijsko organizacijo v rajonu prevzel Janko Rajkovič, ki je 
prišel iz kolodvorskega rajona, dokler ni tudi on marca 1943 odšel v partizane. 
Nasledil ga je Peter Bratkovič, ki je pred tem vodil združeni komite KPS Šiška 
Bežigrad. Po njegovi aretaciji ga je za kratek čas nasledil Ivo Levstik, njega pa 
poleti 1943, do kapitulacije Italije, Frančiška Rakar. Od decembra 1942 do are­
tacije 1. avgusta 1943 je bila blagajničarka rajonskega odbora OF Dana Perme, 
ki je nasledila svojega aretiranega očeta Martina, on pa spet njo, ker se je takrat 
vrnil iz zapora (op.417).
Po božičnih racijah konec leta 1942 je vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja v 
mestu videlo "glavne rezervoarje" za nove kadre med ženskami, pri delavstvu, 
mladini, kulturnikih in nameščencih, začuda skoraj pri vseh starostnih in družbe­
nih skupinah in je menilo, da so bili le-ti "slabo zaposleni in so bili ob racijah 
malo prizadeti" (op.418).
Tudi zaradi aretacije Lovra Kuharja, ki je vodil finančno- gospodarski odbor in 
da bi "garačem" omogočili politično delovanje, so člane teh odborov po rajonih 
združili z odbori OF. Vodstvo OF in KPS v mestu je bilo predvsem nezadovoljno 
z organizacijo OF in množičnih organizacij po ulicah, kar so imeli za "coklo" 
razvoja in učinkovitosti organizacije (op.419).
Lidijo Šentjurc, članico partijskega poverjeništva za Ljubljano, je predvsem vese­
lilo dejstvo, da so aktivisti OF prebredli strah pred akcijami, kajti začeli so pisati 
parole, trositi listke, popisane z gesli proti okupatorju in zato je bila mnenja, da
96
se s tem položaj narodnoosvobodilnega gibanja v mestu "po bega udarcih pri­
lično popravlja v vsakem pogledu" (op.420).
Ljubljančani so bili mnenja, da zaradi tega, ker ni druge fronte na zahodu, vojne 
še ne bo tako kmalu konec (op.421).
Kljub temu so bili pogoji za širitev in pospešeno dejavnost OF v drugi polovici 
januarja 1943 ugodni. Vladimir Krivic, član poverjeništva centralnega komiteja 
KPS za Ljubljano je pričakoval, da bi lahko iz tega "iztržili" še več. Niso pa 
zaradi tega, ker so se proti še večjemu odporu proti okupatorju pojavljali pomi­
sleki, da bo vse "opravila za nas Sovjetska zveza in da je pri nas škoda žrtev". 
Kljub temu jim je, kot je bilo že omenjeno, uspelo mobilizirati aktiviste OF za 
razne akcije, čeprav je bilo "veliko krize in premagovanja birokracije" (op.422).
Spomladi 1943 so se življenjske razmere vseh meščanov in s tem tudi aktivistov 
OF poslabšale. Posebej hudo je bilo s hrano, saj je bil že krompir "velik luksus" 
(op.423).
Poverjeništvi, tako partijsko kot frontno, sta izdali prvomajski okrožnici. Prva 
poudarja povezavo praktičnega in teoretičnega dela ob upoštevanju samokritike, 
preko katere naj bi partijski aktivisti prišli do za vodstvo tako željenega samo­
stojnega odločanja. Pri tem sta se pojavljala dva antipoda. Prvi so bili tisti, ki se 
niso upali naložiti nobene odgovornosti in so čakali samo na navodila "višjih 
forumov", drugi pa so bili tisti, ki so delovali povsem samostojno, na lastno pest, 
ne da bi obveščali rajonsko ali okrožno vodstvo. V tej okrožnici so obljubili tudi 
"očiščenje" partije vseh tistih, ki kršijo disciplino, se nekonspirativno obnašajo, 
predvsem pa tistih, "ki se kapitulantsko obnašajo na policiji". Napovedali so tudi 
vključevanje novih članov, predvsem delavcev in žensk, ki naj bi jih "dvignili na 
odgovorna mesta" (op.424).
Okrožnica poverjeništva izvršnega odbora OF pa je med drugim najbolj obsojala 
oportunizem in preveliko zanašanje na zunanje svetovne dogodke, čeprav je 
poudarila, da bi "brez velikih zaveznikov, kot so ZSSR, Amerika in Anglija bila 
naša borba res brezsmiselna, toda nihče nas ne more osvoboditi, če se ne bomo 
sami. Narod, ki si v sedanji odločilni dobi ne more pomagati na lastne noge, ki se 
ne more otresti suženjske miselnosti, bo ostal narod sužnjev, s katerim bo vsak­
do pometal". Okrožnica navaja tudi nekaj zanimivih primerov, npr. ljubosum­
nost nekaterih aktivistov do novih članov, ki so jo opravičevali s tem, da so prvi 
poudarjali svoje dveletno delo, "on pa je ostal ves čas ob strani, če ga sedaj 
povežem, mi bo enakovreden"; ali pa primer birokratizma, "ko so nekje nabrali 
nekoliko več denarja, kot je bilo treba za mesečni davek, so ga shranili in so 
prihodnji mesec pobrali toliko davka manj"; ali špekulanstvo v političnem smislu, 
da bi brez žrtev "celo pod krinko funkcionarjev OF pozneje zlezel na kak boljši 
položaj. Ta bo prej ali slej bridko razočaran" (op.425).
Izvršni odbor OF je maja pisal svojemu poveijeništvu, naj pošlje v partizane vse 
aktiviste, ki niso ljubljanski ženski in mladinski organizaciji nujno potrebni in ki 
jim je varnost ogrožena. Na njihova mesta pa naj bi vključili čimveč legalcev, kar
97
je omogočal takratni politični položaj, s čimer bi v mestu ustvarili pogoje za 
"ponoven in širok polet OF". Spraševali so tudi za denar, ki ga niso imeli, V 
mestu zbran denar pa je šel skoraj ves za podpore, zato so menili, naj jih dajejo 
res le najpotrebnejšim, ostalim pa naj jih ukinejo. Hkrati pa naj se pobrigajo za 
nova sredstva pri "magnetih", ki naj bi morali postati "uvidevnejši" do narodnoo­
svobodilnega gibanja glede na novonastali politični položaj doma in v svetu 
(op.426).
Izvršni odbor OF je poslal članom vrhovnega plenuma OF, ki so še ostali v 
mestu, poročilo o razvoju narodnoosvobodilnega boja v Sloveniji, svojemu po­
verjeništvu pa navodila o vključevanju bivših oficirjev bivše jugoslovanske vojske 
v OF, ker je bilo to takrat aktualno, kajti Italijani so jih pričeli takrat množičneje 
izpuščati iz internacije (op.427).
Po prvomajskih akcijah leta 1942 je bilo "razpoloženje po zadnjih dneh narav­
nost navdušeno". Prvomajske akcije so pripravili vodilni člani VOS OF v mestu z 
Edom Brajnikom na čelu. Večer pred 1. majem so nad hotelom Bellevue 
spuščali rakete, nekaj sto metrov od tam, na pobočjih Šišenskega hriba, pa je pet 
skupin z provizoričnimi kartonskimi megafoni vpilo gesla proti okupatorju tako 
kot v Rožni dolini in na Golovcu, kjer so tudi spuščali rakete. Na omenjenih 
hribih so zakurili tudi kresove, v vrhove najvišjih smrek, ob Večni poti so obešali 
lampiončke v slovenskih barvah z gorečo svečo v sredi. Takšne lamipončke pa 
sta imeli tudi dve "floti" manjših lesenih ladjic, ki so jih uslužbenci Mestne 
občine ljubljanske, ki so bili vključeni v NZ, spustili po Ljubljanici. Na glavni 
pošti so obesili veliko slovensko zastavo tako kot v Mostah na Šmartinski cesti, 
na ljubljanskem gradu, v Šiški pri remizi, pred pivovarno Union, dve na Titovi 
cesti in opekarni v Kosezah. Na prvi maj pa so spustili še balone, napolnjene z 
vodikom, z napisom živel l.maj. Seveda pa so bile tudi ulice popisane z gesli in 
potrošene z letaki. Te akcije je vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja pripravilo 
tudi zato, ker je bilo izredno odmevno prejšnje, obešanje zastave, 11. aprila na 
frančiškanski cerkvi (op.428).
Poleti 1943 so dobro delovale tudi množične organizacije, tako da je vodstvo v 
mestu lahko uspešno usklajevalo skupno dejavnost in Lidija Šentjurc je ob tem 
zapisala: "Na vseh sektorjih je led toliko prebit, da naše neposredno malenko­
stno delo ni več potrebno in da lahko mislimo malo več na našo konspiracijo. 
Zlasti za mene je to že skrajni čas". Zaradi ugodnih razmer so lahko sprejemali 
nove člane v partijo, v rajonske komiteje pa vključili "nekaj svežih ljudi, katerih 
se je OF (KPS) vse do sedaj strahovito bal" (op.429).
Zdravniški matični odbor OF je od sanitetnega referenta pri glavnem poveljstvu 
NOV in POS prejel pismo, v katerem jih ta poziva, naj jim pošlje zdravnike, ker 
od poletja 1942 ni prišel med partizane niti eden, tudi bolničar ne. Dva dni po 
prejemu pisma, 8. maja 1943, pa sojih nekaj že poslali (op.430).
Kljub omenjenim akcijam in prvomajskim okrožnicam so bili odločilni za "razpo­
loženje ljubljanskega prebivalstva" dogodki na svetovnih bojiščih, kajti javnost je
98
še vedno podcenjevala domače uspehe, to je uspehe narodnoosvobodilne vojske, 
ker je bila o tem slabo informirana, komentaiji OF pa niso bistveno vplivali 
nanjo. OF je bila poleti 1943 "spet pomembna in močna". Zaradi tega in "mi­
lejšega kurza" okupatorjev je plahost prebivalstva še bolj popustila, po mnenju 
vodstva celo preveč. Ljudje so imeli vse več stikov "s ’poštenimi’ Italijani (čeprav 
so to tudi fašisti), dekleta se vlačijo z Italijani" (op.431).
Konec maja 1943 je bila razpuščena Komunistična internacionala, na kratko 
imenovana Kominterna. Da bi razložili pomen tega, je Kidrič pisal Šentjurčevi, 
da je v tem izražena "težnja olajšati kompartijam, zlasti v zatiranih evropskih 
deželah mobilizacijo najširših narodnih množic v borbi za nacionalno osvobodi­
tev. Nam npr. bo sedaj dana vsa možnost, še uspešenje izpodbijati očitke, da 
nismo zrasli iz domačih tal, da o naši politiki odločajo tudi Nemci in Italijani, da 
sploh ne moremo voditi samostojne politike ter slično". Kljub temu je razpust v 
mestu naletel "na splošno osuplost", ker se partijski aktivisti "niso znašli". Poleg 
tega so tudi aktivisti drugih dveh temeljnih skupin pričakovali "oficielno besedo". 
Mesec kasneje je lahko Šentjurčeva s tem v zvezi zadovoljno ugotavljala, da jim 
razpust Kominterne "ni zrastel čez glavo" in da je bilo to dejstvo v mestu normal­
no sprejeto, zlasti potem, ko so o tem izdali posebno okrožnico (op.432).
Na prvojunijskem sestanku izvršnega odbora OF na osvobojenem ozemlju, na 
katerem je bila prisotna tudi Mira Tomšič, kije v ta namen prišla iz Ljubljane, so 
ugotovili, da je politična dejavnost OF v mestu pravilna, ne pa organizacija. Zato 
so Tomšičevi naročili, naj reorganizira NZ, iz katere so morali priključiti borbe­
ne oddelke VOS OF, ostale zaščitnike pa vključiti v OF. Za množične organiza­
cije in njihov odnos do OF, ki po mnenju izvršnega odbora ljubljanskim 
aktivistom ni bil jasen, pa so poudarili, da "morajo služiti za rezervoar, iz katere­
ga naj se rekrutirajo odbori OF, predvsem terenski, ki morajo ohraniti, oziroma 
na novo pridobiti značaj nosilcev nove slovenske oblasti" (op.433).
Junija 1943, ko so bili vsi najpomembnejši sektoq'i že preseljeni iz mesta, je 
Šentjurčeva zapisala, da ve, da je Ljubljana za vodstvo narodnoosvobodilnega 
gibanja "bolj na koncu, a za ustvarjanje štimunge in ’delanje politike’ vseeno zelo 
važna". Za sebe pa je čutila, da ni toliko ogrožena, da bi morala zapustiti Lju­
bljano in da oba s Kimovcem ne bi mogla istočasno pustiti organizacijske dejav­
nosti v mestu (op.434).
Po razgovorih s Tomšičevo in Poličem je izvršni odbor OF poslal svojemu pover­
jeništvu v Ljubljano navodila za izvajanje sklepov, kjer analizirajo tudi napake 
pri organizaciji. Zaradi podrobne razlage pomanjkljivosti v organizaciji in navo­
dil za izboljšanje stanja navajam točke dokumenta, ki zadevajo to področje de­
javnosti, v celoti.
"POVERJENIŠTVU IOOF ZA LJUBLJANO
1. Tov. Urh (Zoran Polič op. avt.) in Soča (Mira Tomšič op.avt.) sta nam poda­
la ustno poročilo o položaju in delovanju organizacije OF v Ljubljani. Na te­
melju tega poročila je dobila tov. Soča ustna navodila, ki so seveda obvezna
99
za vaše nadaljnje delo. V pričujočem pismu ponavljamo nekoliko bistvenih 
in splošna vprašanja vašega delovanja obsegajočih točk.
2. Po našem mišljenju je bil sistem organizacije OF v Ljubljani v zadnjem času 
- zgrešen. Organizacija OF se je izrodila v nekakšno federacijo NZ, DE, 
AŽZ in ZSM. Prav zaradi tega pa je organizacija OF na terenu domala izgi­
nila oziroma je ohranila zgolj odbore funkcionarjev.
Razume se, da ob takem organizacijskem sistemu OF ne more znova razviti 
elementov narodne oblasti, kar je v danih razmerah najvažnejše. Če namreč ne 
bi bili sposobni odborov OF razviti znova v organe narodne oblasti, bi v sedan­
jem odločilnem mednarodnem in domačem dogajanju OF ne mogla izpolniti 
svoje bistvene naloge. Pod oblastjo OF pa si v Ljubljani predstavljamo približno 
tak položaj, kakršen je bil v prvi dobi poleta osvobodilnega gibanja, koje nastala 
označba država v državi. Organizacijo OF je potemtakem potrebno znova in kar 
najdosledneje razviti v množično organizacijo.
Popolnoma napačno bi bilo, če bi za člane terenskih odborov smatrali samo 
aktiviste, ki v terenskih odborih stalno delajo. Tako bi dobili sektaško "elitno" 
organizacijo, izgubili pa bi množično organizacijo. Aktiviste, ki v terenskih odbo­
rih stalno delajo, je treba prištevati med funkcionaije terenskih odborov. Za 
člane terenskih odborov pa je treba šteti vse pripadnike OF, bodisi da smo jih že 
aktivizirali, ali še ne, hkrati moramo stremeti, da jih postopno aktiviziramo in 
ves terenski odbor ob sodelovanju vseh pripravnikov OF v njegovem okolišu 
spremenimo v čim izrazitejši organ narodne oblasti.
Mnenja smo, da je bila NZ v sedanjem času ovira za tak množični razmah in 
razvoj OF v Ljubljani, kakšnega smo nakazali zgoraj. Zato naš odlok o razpustu 
NZ in o pritegnitvi njenih članov na terensko delo OF.
AŽZ, ZSM in DE so samostojne organizacije, ki jih morate kar najintenzivneje 
razvijati in širiti, ki pa nikakor ne morejo nadomestiti terenskih organizacij OF.
DE bodi steber OF ni je treba skrbeti, da se zares množično razširi po tovarnah. 
Njena velika pomanjkljivost v Ljubljani je bila doslej ta, da je bila vse premalo 
množična. Aktivisti OF morajo kar intenzivneje pomagati pri organiziranju DE, 
popolnoma napačno pa bi bilo, če bi OF prevzemalo nekako tutorstvo nad DE. 
DE je samostojna organizacija s svojim Glavnim odborom, ki je kot celota 
vključena v OF. To pa seveda ničesar ne spremeni na dejstvu, da so odbori DE 
po tovarnah hkrati odbori OF v dotičnih tvornicah in po tej plati seveda tudi 
vključeni v rajonske organizacije OF ter podrejeni odborom OF. Ljubljano mora 
zajeti znova val političnih sestankov in konferenc. Na teh sestankih in konferen­
cah, kakor tudi z letaki, ki jih izdajate ob vsakem pomembnem dohodku, obli­
kujte ljubljansko javno mnenje" (op.435).
Kljub določenemu uspehu pri pridobivanju novih aktivistov OF ljubljanskemu 
vodstvu ni uspelo, da bi izvedli navodila izvršnega odbora OF o okrepitvi teren­
skih odborov. Vzrok temu je Krivic videl predvsem v tem, da so "naleteli na 
zakrknjene oportuniste, ki zavirajo vsak nov polet" in nadaljeval: "oni so živ jez.
100
Tu bo treba radikalnejšega postopka. Dobro bi bilo, če bi vi dali kako okrožnico 
v tem smislu, da je treba stare nepopravljive oportuniste, ki so se zasidrali na 
svojih mestih in ne pusti nikogar več zraven, vzeti v radikalno obdelavo, ev. 
radikalno odstranitev". Imeli so primere, ko so kvartni in rajonski frontni sekre­
tarji enostavno odklonili, da bi vključili v odbor OF nekoga, ki je pred tem 
deloval pri SNP ali AŽZ, z izgovorom, da nimajo nobenega prostega mesta v 
odboru.
Zaradi vsega tega je Krivic ocenil, da imajo v mestu "pet OF". Poleg "oficielne" 
OF še žensko, mladinsko, humanitarno in delavsko, kar je podkrepil z primerom 
SNP, kjer so povezali mnogo novih aktivistk, so pa bile skoraj vse, ki so jih 
vključili, članice OF. Prav tako še ni bila rešena reorganizacija NZ, kjer "kon­
kretno delo neštetim smrdi in sabotirajo povezavo" (op.436).
Vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja je imelo namen v Ljubljani pripraviti 
splošno stavko in množični oborožen odpor proti okupatoijem in zato so hoteli 
poslati v mesto Kidriča. Niso pa ga poslali zaradi tega, ker se Kardelj ni vrnil iz 
Hrvaške v Slovenijo (op.437).
Ponudil pa se je Fajfar, vendar je Kardelj predlagal Šentjurčevo, ki je pred tem, 
julija 1943, odšla iz Ljubljane. Menil je, da '*v teh odločilnih dneh lahko bistveno 
vpliva na razvoj v Ljubljani in pripravi vse potrebno za oboroženo akcijo samo 
zelo trden komunist". Ta načrt o vstaji, kjer naj bi lahko sodelovalo od 15.000 do 
20.000 ljudi in prihodu Šentjurčeve v Ljubljano, ni bil uresničen, tudi zaradi 
tega, ker ni bilo dovolj orožja in izurjenega kadra (op.438).
Je pa prišla pred kapitulacijo Italije 18. avgusta 1943 Mira Tomšič še enkrat na 
osvobojeno ozemlje. Tam seje udeležila sestanka izvršnega odbora OF, na kate­
rem je bil tudi France Svetek, član vrhovnega plenuma OF, ki je tudi že pred 
tem odšel iz mesta. Na podlagi njenih poročil so sklenili, naj bi vsi preostali člani 
vrhovnega plenuma OF, ki so bili še v mestu v najkrajšem času prišli na osvobo­
jeno ozemlje, v mestu, naj bi pospešili mobilizacijo, predvsem za Ljubljansko 
brigado, poživili odpor proti okupatorju, tako kot proti beli in plavi gardi, kate­
rim lahko ponudijo amnestijo, če bi se prenehali bojevati. Izvršni odbor OF seje 
tudi zavezal, da bo izdal podrobna navodila za primer nemškega vdora v mesto 
(op.439).
Ko je bil približno pol meseca kasneje, 30. avgusta, pri izvršnem odboru OF 
drugi član poverjeništva Franček Majcen, je bil prihod "plenumašev" in vseh 
vidnih ljudi, ki jih je IO OF povabil k sebi, "še vedno aktualen, kot tudi prihod
V. in P., v svrho razgovorov". Za NZ pa so sklenili, da bodo s člani VOS OF 
sestavili novo vodstvo, ki bo pa moralo tesno sodelovati z sekretariatom poverje­
ništva izvršnega odbora OF za Ljubljano (op.440).
Večji del članov vrhovnega plenuma OF, s katerimi je imela največ stikov Mira 
Tomšič, je bil pred kapitulacijo Italije še v Ljubljani, ker se je izvedba sklepa 
izvršnega odbora OF, da pridejo na osvobojeno ozemlje, "nekoliko zavlekla" 
(op.441). (
101
Že januarja 1943 je Kidrič pisal Francetu Svetku, da bo centralni komite KPS 
predlagal izvršnemu odboru OF, da ga kot člana kooptira v svoje vrste, kajti, kot 
je pisal Kidrič, "danes, ko se bližajo velike odločitve, je izredno važno utrditi v 
slovenskem narodnoosvobodilnem gibanju pozicijo delavskega razreda v 
splošnem, marksizma pa še posebej" (op.442).
Vendar je Svetek, predstavnik socialdemokratov, odšel šele kasneje, v juliju ali 
avgustu istega leta. Na osvobojeno ozemlje so odšli še dr. Maks Šnuderl in dr. 
Lada Vavpotič, dr. Darko Černej in prof. Josip Jeras (op.443).
Z Jerasovo hčerko se je srečal Zoran Polič, ko je bil na osvobojenem ozemlju, in 
avgusta 1943 pisal v Ljubljano, da ga pozdravlja in poziva, da pride ven (op.444).
Član vrhovnega plenuma dr. Anton Brecelj pa je umrl v Ljubljani. Od vseh je 
ostal le dr. Fran Šturm, ki pa je bil pozneje, v času nemške okupacije, ubit. Od 
"vidnih ljudi", ki so bili vabljeni na osvobojeno ozemlje, se je odzval akademski 
slikar Božidar Jakac, nekateri drugi pa ne, med njimi tudi pesnik Oton 
Župančič, s katerim je vzdrževala zveze Mira Tomšič, ki je v poročilu zapisala, 
da se je "bolni" uprl, da bi šel in ko ga je postavila pred dejstvo odhoda, "ga je 
skoraj zadela kap". Potem odhoda ni več omenjala, ker se je bala, da bi res umrl. 
"Škoda. Kako je težko, če so veliki Slovenci včasih preveč strahopetni", je na 
kraju zaključila, (op.445).
S pridobivanjem t.i.sredine, posameznikov ali političnih skupin, ki niso bili 
vključeni v ÖF, pa tudi njeni nasprotniki ne, so se v Ljubljani v letu 1943 ukvar­
jali predvsem člani frontnega poveijeništva, Tomšičeva, Majcen, Krivic in Pu- 
stišek. Prva se je v začetku leta pritoževala, da pri aktivistih ni našla željene 
pomoči. Čeprav je imela veliko sestankov, ni občutila pri tem nobenega napred­
ka. Vzrok za takšno stanje je videla v dejstvih, da je OF "okostenela v rajonih, 
kvartih, uličnih in matičnih odborih. Naši aktivisti vidijo samo ta način organizi­
ranja, nič ni spretnosti in življenja v njih. Ne vidijo tovarn, podjetij in obratov, ne 
vidijo bivših društev in organizacij, niti raznih obrtniških in drugih meščanskih 
slojev. Edino še za razne ustanove (pošta, Rotovž) imajo še kaj smisla. Na ta 
način mora vse vzeti vrag. Pravijo: kar smo zajeli, smo zajeli - brez ozira na 
dogodke, prilike itd."
Čeprav sta Kardelj in Kidrič visoko cenila Tomšičevo, se je ta težko vživela 
predvsem v delo s sredino in je celo prosila, da bi "to gospodo" obravnavali 
uglednejši ljudje, "ljudje, ki so avtoritete, ki v očeh te gospode nekaj pomenijo. 
Nimam prav nobenih ambicij in mi dosti bolj leži vsakdanje politično organiza­
cijsko delo, kakor posedanje po sestankih in moraš le marsikaj vedeti, ker jaz ne 
vem in se danes nimam namena v tem pogledu izpopolnjevati. Poskusila bom 
sicer še vse vendar pa bi bilo najbolj obupno, če bi s svojo nevednostjo ali kakimi 
drugimi nerodnostmi partiji delala sramoto oziroma jemala ugled" (op.446).
Krivic pa je videl poglavitni vzrok, da jim ta dejavnost ni šla tako kot bi morala, v 
zbirokratizirani in pomlajeni organizaciji OF oziroma v kadru, ki ga niso dovolj 
vzgajali (op.447).
102
Mira Tomšič je konec februarja 1943 menila, da je vedno manj upanja, da bi pri 
tem kakorkoli uspeli, in dodala, da se bodo kljub temu še trudili (op.448).
Po Majcnovem poročilu se je maja 1943 pričela med katoliško sredino diferen­
ciacija zaradi "duhovne in politične krize, v kateri se nahaja bela garda". Za to 
"prečiščenje", kot je ta proces imenoval Majcen, je menil, da bi lahko imelo 
najboljše posledice za OF, ker se bodo množice, ki bodo spoznale zmotnost 
belogardistične propagande, navezale na OF. Pri tem pa je opozoril, da bo 
potrebno paziti, da si z vključevanjem le-teh reakcija ne bi ustvarila novih pozicij 
znotraj OF (op.449).
Posebej močno dejavnost je katoliška sredina razvija junija 1943. Majcen je 
poročal, da se v socialnem smislu navdušuje za radikalne socialne reforme, v 
narodnem oziru pa je med njimi prevladovalo prepričanje, "naj se slovenski 
narod spravi med seboj in da naj da čutiti okupatorju dostojanstveni prezir 
seveda brez aktivne borbe, ker aktivna borba uničuje narodno premoženje. 
Praktično pa se katoliški sredinaši bavijo z klevetanjem Osvobodilne fronte, 
partizanov (o beli gardi molčijo), trn v peti so jim komunisti, o njih širijo take 
gromozanske laži, da jih celo uradna belogardistična propaganda posnema" 
(op.450).
Izvršni odbor OF se je tega problema zavedal in v svojem pismu ljubljanskemu 
poverjeništvu OF opozoril tudi na te stvari.
"Zavedati se morate, da se nahajamo pred odločilnimi dogodki in daje potemta­
kem nujno potrebno politično in organizacijsko zajeti v OF kar najširše narodne 
množice. Borba za pridobivanje sredinskih plasti je sila aktualna in jo je treba 
voditi v smislu navodil, ki smo vam jih že dali v ustrezajoči splošni okrožnici. 
Pripominjamo dvoje:
a) da bi ostala borba za sredinske plasti jalova, če ne bi svojega gibanja oslanja­
li na osnovne ljudske množice in jih pritegnili v nov polet;
b) da je treba dobiti stike in voditi razgovore tudi z omahljivimi ljudmi iz vrhov 
uradne sredine, če hočemo oficialno sredino zares razkrojiti oziroma pre­
prečiti njeno uspešno koncentracijo. To pa seveda ne pomeni, da ne smemo 
opustiti razkrinkovanje oficialnih sredincev. Hkrati je treba v tej zvezi nagla­
siti, da je danes izredno važno boriti se agitacijsko in propagandistično proti 
sredinski miselnosti v narodnih množicah" (op.451).
Tako kot pred njim Tomšičeva je tudi Majcen v pismu Janezu Stanovniku 
potožil, da to ni delo zanj, da je dogovarjanje s sredino" klavrn posel", ko se je 
moral boriti s političnimi špekulanti vseh vrst, tolči oportunizem vseh odtenkov 
in razkinkavati umazane intrige. Strinjal se je, da je Ljubljana res srce Slovenije, 
vendar je dodal, "da je v srcu vedno dovolj umazane in zastrupljene krvi" 
(op.452).
V pričakovanju poraza Italije je vodstvo odpora menilo, da so njeni nasprotniki 
v Ljubljani "politično odigrali" in so zato poskušali "neopazno pustiti pozicije
103
odkritega narodnega izdajstva in preiti na sredinske". Politiko sredine pa so po 
Majcnu najbolje označevale izjave: "Napake so se delale na obeh straneh" in 
"Naloga sredine je, da zbere pozitivne elemente z obeh strani okoli sebe". V ta 
namen so iskali stike tudi z nekaterimi aktivisti OF, iz vseh treh ustanovnih 
skupin. Sredinska propaganda je imela vpliv predvsem na "srednje situirane 
meščanske sloje, ki so poosebljen oportunizem" (op.453).
Tudi Krivic je pisal Kidriču, da je bilo v zadnjem času "veliko nihanja v sredin­
skih vrstah, ki se je spreminjalo včasih od tedna do tedna, ta uspeh smo dosegli 
predvsem s tem, da smo napravili našo tiskano propagando bolj konkretno in 
ljubljansko ter da smo postali nekoliko manj učeni in suhoparni" (op.454).
Tudi Zoran Polič, ki je po odhodu še vedno bedel nad sokolsko dejavnostjo v 
Ljubljani, je pisal Dragu Pustišku, da se je sredina v Ljubljani precej "razšopirila 
in da ravno sokolom pripada naloga, da preprečijo njen vdor v nacionalne vrste". 
Pri tem naj bi propagirali uspehe partizanov in dejstvo, da so pri poveljstvu 
slovenskih partizanov angleški vojaški predstavniki (op.456).
Razcveta sredine se je bal tudi Kardelj, ker je, kljub temu, da je predvideval 
diferenciacijo v njenih vrstah, to je prehajanje njenih članov v OF ali v vrste 
njenih nasprotnikov, domneval, da bodo Italijani, čim bodo prišli na angloame- 
riške pozicije, predali oblast beli gardi ali mihailovičevcem (op.457).
Avgusta 1943 je imel Majcen razgovore s predstavnikom katoliške sredine prof. 
Jakobom Šolarjem, pred tem pa Krivic s predstavnikoma nacionalne sredine. 
Vendar pogovori niso rodili nikakršnih rezultatov in Krivic je menil, da je v 
vnemi za pridobivanje omahljivcev in z namenom politično omajati nasprotnike 
in krepiti enotnost OF včasih "najbrž brez koristi izgubljati čas". Enakega mnen­
ja je bil tudi Majcen (op.458).
Edini uspeh, ki so ga pri tem dosegli je bil, da se je OF priključil dr. Dinko Puc s 
svojimi somišljeniki.
B. ORIS DELOVANJA NEKATERIH MNOŽIČNIH ORGANI­
ZACIJ IN POVEZAVA LE-TEH Z MESTNIM VODSTVOM 
OF IN KPS
Kot je bilo že večkrat omenjeno, sta bila januarja 1943 aretirana Lovro Kuhar in 
Stane Cunder. Ta dva sta vodila posojilno komisijo, ki je zbirala denar, ki so ga 
dajali predvsem trgovci in ga je mestno vodstvo narodno- osvobodilnega gibanja 
uporabljalo za večje nakupe, predvsem za potrebe tehnike, ki je bila izključno v 
rokah KPS. Ves ostali denar, ki so ga zbirali v rajonih, pa so porabili za SNP in 
druge potrebe.
V letu 1943 se je vsota nabranega posojila in drugih prispevkov zmanjšala, vsaj v 
primerjavi z letom 1942. Vzrok temu so bile racije, vdori v vrste narodnoosvobo­
dilnega gibanja, pa tudi odhodi članov OF v partizane. Po rajonih so leta 1943
104
do Italijanske kapitulacije nabrali 3,300.000 lir ter še 8 milijonov lir posojila. 
Leto poprej pa so po rajonih od posojil, dvigu milijona lir na Poštni hranilci in 
400.000 lir na davčni upravi nabrali za 18.500.000 lir, kar je bilo za približno 7 
milijonov več kot v letu 1943, pri čemer pa moramo upoštevati, da je bilo večja 
denarna sredstva mogoče zbirati le v času italijanske okupacije, ki se je končala 
septembra. Za Kuharjem je konec januarja 1943 prevzel posojilno komisijo Ka- 
rel-Line Žagar, ki je prišel v Ljubljano iz partizanov, in ga je Lidija Šentjurc, ki 
je kot članica poveijeništva centralnega komiteja KPS bedela tudi nad zbiranjem 
denarnih sredstev, vključila v to dejavnost. Žagar je imel zveze z večjimi trgovci, 
ki so mu dajali redna mesečna posojila, z Ivo Novak, ženo trgovca Franja Nova­
ka, ki je bil že v partizanih, nadalje Verličevo, Jelačinom in Medičem. Poleg 
njegove kurirke Katje Smrekar so mu pomagali tudi drugi zaupniki, ki so mu 
poleg denarja dajali tudi razne informacije v zvezi z iskanjem novih virov posoji­
la, ki so ga dajali trgovci, pristaši OF, neopredeljeni in celo OF nenaklonjeni. 
Povprečni mesečni znesek posojil je bil od 300.000 do 600.000 lir, povečal pa se 
je ob pomembnih zunanjepolitičnih dogodkih, ob izkrcanju zaveznikov na Siciliji 
in ob kapitulaciji Italije (op.459).
Karel-Line Žagar je vodil tudi gospodarski svet OF, ki je bil "bolj politična 
zadeva, ker se je reklo, da je treba držati Serneca, Marušiča, zbornico". Njegova 
naloga je bila, da jih drži vsaj nevtralne, vendar so se v resnici "bolj nagibali k 
nam", se pravi, da so bili povezani in člani OF. Zbrani denar je Žagar oddajal 
Lidiji Šentjurc ali pa Miri Tomšič. Vsakemu posojilodajalcu je dal potrdilo, ček s 
podpisom (op.460).
Februarja 1943 je še vedno trajala "afera" z igralcem Ivanom Levarjem, ki naj bi 
aretiranega Lovra Kuharja rešil talstva za pol milijona lir, ki naj bi jih dal Ivan 
Miklavc, tovarnar iz Medvod, vendar le kot posojilo za OF. Mira Tomšič pa je 
zahtevala, če naj bi denar že šel v ta namen, naj bo ta vsota, odkupnina za 
"debelega" kot so ga imenovali, dar in ne posojilo. Levar tudi marca 1943 ni 
hotel odkriti zvez s posameznimi trgovci in drugimi, od katerih je dobival posoji­
la, niti izročiti denarja. Ko je Mira Tomšič odšla iz Ljubljane, je tudi o tem ustno 
poročala izvršnemu odboru OF, ki je na svoji seji 31. maja in 1. junija sprejel 
sklep, da se Levarja razreši članstva v posojilni komisiji in se mu naroči izročitev 
vseh poslov. Ko je le-ta izvedel za sklep, je začel med kulturniki, s katerimi je bil 
povezan, širiti vesti, da so mu prepovedali skrbeti za aretiranega Kuharja. Za 
oba je Šentjurčeva menila, "da sta vredna drug drugega". Ko je šel k Levarju 
Karel-Line Žagar, da bi od njega dobil denar, je "v strahotno živčni atmosferi 
opravil prav malo". Levar je sicer kasneje Katji Smrekar izročil 100.000 lir, več 
pa ne in je zavlačeval s sestankom s Tomšičevo in Žagarjem s pojasnilom, da ga 
opazuje policija in da zaradi tega nima denarja doma. VOS OF je ugotovila, da 
je bil njegov glavni finančni vir igralec Branko Miklavc, sin tovarnarja iz Med­
vod, in da ni imel drugih pomembnejših virov. Zatem so zvezo z Miklavcem 
zaupali Frančku Majcnu (op.461).
105
Posojilna komisija je bila v sklopu finančno-gospodarskega odbora, krajše FGO, 
ki je imel svoj glavni, okrožni ter rajonske, kvartne in terenske odbore s po 
štirimi člani, od katerih je vsak odgovarjal za določeni sektor: finance, intendan­
co, SNP in za preskrbovanje stanovanj ilegalcem. Poleg frontnega FGO je bil še 
partijski, ker je bil sekretar član gospodarske komisije, v kateri so bili še nekdo 
od poverjeništva centralnega komiteja KPS, "ki je dajal politično linijo vsemu 
FGO-jevskemu delu", sekretar sektoija za nabave in sekretar omenjene posojil­
ne komisije. Sekretar partijskega okrožnega FGO je bil hkrati tudi član 
okrožnega frontnega odbora, kjer je odgovarjal za finance. V rajonskem FGO je 
bil vedno tudi po en član rajonskega odbora OF, ki je vodil vso opisano dejav­
nost, od zbiranja financ do skrbi za stanovanje ilegalcev. Okrožni FGO je zbiral 
denar, ki so ga nabrali rajonski odbori. Del denarja je dajal za SNP, za zaporni­
ke, internirance in otroke ilegalcev ali partizanov, ki so jih skrivali v mestu. 
Ostali denar pa se je stekal v glavno blagajno, ki je bila pri Jožetu Gorjancu v 
njegovi tovarni Kuverta: posebej za KPS, OF in SNP. Tako kot nad denarjem je 
imel okrožni FGO pregled tudi nad vsem zbranim materialom in skladišči, tako 
da je lahko v najkrajšem času z okrožno organizacijo prevoznikov in raznašalk 
organiziral prevoz in prenos skladišč materiala v glavna skladišča, od tu pa v 
partizane. Pri tem je bil v tesni povezavi s centralno tehniko KPS, ki je skupaj z 
vojaško intendanco organizirala prevoze, največ po železnici, v letu 1942 celo 
devetnajst vagonov, leto kasneje pa enajst. Omeniti pa moram, da železnica ni 
bila edini prevoz, bila je pač le najpomembnejša. Vozili so še s kamioni, reševal­
nimi in gasilskimi avtomobili ter prenašali material preko žice v osebni prtljagi 
(op.462).
Čeprav je bil v tej raziskavi prikazati prvenstveni namen prikazati organizacijo in 
način delovanja OF v mestu, pa sem obravnaval tudi druge množične organizaci­
je, kot so SNP in FGO, NZ in DE, če so bile povezane z OF. Nad njimi je 
bedelo osrednje ljubljansko vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja, tako kot 
nad tehniko, ki je bila ves čas izključno v rokah KPS. Februarja 1943 je Edvard 
Kardelj naročil ljubljanskemu vodstvu, naj ustanovi glavni odbor Antifašistične 
ženske zveze, na kratko AFZZ, ki bo vodil žensko osvobodilno gibanje na vsem 
slovenskem ozemlju (op.463).
Organizacija posebne ženske organizacije v Ljubljani pa ni dala želenih rezulta­
tov, ker so bile ženske že vključene v druge organizacije, predvsem v SNP, DE in 
tudi v OF, kar je kadrovsko in drugače oslabilo druge organizacije, ker so se 
togo držali navodil (op.464).
Najprej so ustanovili iniciativni odbor AFŽZ, a so že februarja predvideli za­
menjave v njem. KPS tudi ni prepovedovala krščanski socialistki Jožici Toman in 
sokolići Jelici Vazzaz, da bi se družili z Angelo Vode, v kateri sta videli vzor 
borke za ženske pravice, čeprav je bila že izključena iz vrhovnega plenuma OF. 
Obe aktivistki sta vodstvo o vsem obveščali in jo povabili k AFŽ. Ljubljansko 
vodstvo je vedelo tudi za "separatno sestajanje" Vodetove in Tomanove. Mira
106
Tomšič je ob tem menila, da je potrebno, da jo ženske same spoznajo po njenih 
dejanjih in so ji do tedaj pustili široke možnosti za vključitev (op.465).
Maja 1943 so razpustili partijsko komisijo pri AFŽ v mestu zaradi sektašenja 
proti članicam iz drugih skupin v OF. Ta komisija je "nemogoče konspirirala 
pred iniciativnim odborom, ki je postal koalicija strank". Zaradi tega so iniciativ­
ni odbor reorganizirali v okrožni odbor AFŽ, ki naj bi rajonske aktive usposobil, 
da bi prevzeli dejavnost kot rajonski odbori, vodil delo med vzgojiteljicami, 
zdravnicami in delavkami v večjih tovarnah. Posvečal pa naj bi se tudi služkin­
jam, nameščenkam v manjših podjetjih in gospodinjam, ki so bile do tedaj slabše 
organizirane (op.466).
V letu 1943 je bilo v Ljubljani od pet do osem bataljonov NZ, ki so bili razdelje­
ni na sever in jug z 2000 do 2500 borci, med katerimi je bilo od 300 do 400 žensk. 
NZ je imela tudi svojo sanitetno, intendantsko in obveščevalno službo. Po prvo­
majskih akcijah je Šentjurčeva organizacijo NZ pohvalila, da z vključitvijo v 
takratno dogajanje "ni bila več kritje za zabušavanje, (pri čemer smo dolgo 
bolehali)" (op.467).
Toda Mira Tomšič je konec meseca opozorila na več slabosti te organizacije, ker 
so akcije, ki so omenjene tudi v tej razpravi izvršili predvsem člani OF, pri čemer 
je navedla primer iz neke tovarne, kjer je bilo šestdeset zaščitnikov z vsemi 
pripadajočimi "funkcionarji", pa za odbor DE kljub temu niso mogli najti niti 
treh ljudi. Zato, ker se je tudi v kvartih izrodila in je postala le sama sebi namen, 
v akcijah pa je odpovedala, so v ljubljanskem vodstvu sklenili, da jo bodo začeli 
ponovno navezovati na teren, to je na odbore OF, v tovarnah pa na tamkajšnje 
organizacije OF (op.468).
Zaradi teh slabosti je v začetku junija 1943 izvršni odbor OF izdal odlok, po 
katerem so del "čakajoče vojske" vključili v VOS OF, drugi del pa v odbore OF, 
kjer so vodstvo prevzeli rajonski vojaški referenti, vendar so NZ pred kapitulaci­
jo Italije obnovili in jo preoblikovali tako, da je prevzela naloge mobilizacijske 
komisije, ki je pripravljala aktiviste OF za vstop v partizane po pričakovani 
italijanski kapitulaciji, njihovo vodenje iz mesta ter preskrbovala njihovo opre­
mo in drugo (op.469).
Poleg dela s sredino in množičnimi organizacijami se je ljubljansko vodstvo 
narodnoosvobodilnega gibanja prav posebej posvečalo nekaterim poklicnim sku­
pinam.
Po aretaciji Lovra Kuharja pa je delo med kulturniki prevzel Vladimir Pavšič, ki 
pa se je po mnenju Lidije Šentjurc izkazal kot "100 % zabušant" (op.470).
Da ne bi ogrozili socialne varnosti igralcev je OF kljub kulturnemu molku dovo­
lila, da so še igrali, vendar je prišlo junija 1943 do problema, ker so igrali neko 
delo italijanskega, milo rečeno, nacionalističnega pesnika in dramatika Gabrijela 
D’Anunzia in to predvsem člani OF. Vendar so ta oportunizem, "ki se je zalezel 
tudi v vrste OF" preprečili, ker so v Ljubljani prebivalci "spet vodili računa, kaj 
bo rekla OF" (op.471).
107
Ko so se maja 1943 začeli iz internacije vračati oficirji bivše jugoslovanske voj­
ske, je OF posegla tudi mednje. Za to dejavnost so zadolžili Borisa Debevca in 
sedemdeset internirancev se je pripravljalo, da bodo odšli v partizane, nekateri 
pa so se začeli pridruževati nasprotnikom OF, ki jih je okoli sebe zbiral general 
Leon Rupnik (op.472).
C. NAJPOMEMBNEJŠI VDORI V ORGANIZACIJO NAROD­
NOOSVOBODILNEGA GIBANJA
Organizacijo OF v Ljubljani so zlasti v prvi polovici leta 1943 pestili vdori, ki so 
bili posledica izdaj ali pa izsiljenih priznanj ujetih aktivistov OF. Dne 15. decem­
bra 1942 so italijanski agentje obkolili pisarno trgovca in lastnika podjetja Inter- 
promet na Cankarjevi 10 Slavka Gabrenja, ki je bil vojaški intendant rajona 
Center. V njegovi pisarni je bilo skladišče raznega materiala in orožja. Ko je 
hotelo od 20 do 30 Italijanov vdreti v njegove prostore, je začel Gabrenja nanje 
streljati, nakar so s streljanjem odgovorili tudi napadalci. Po izjavah nekaterih 
Italijanov, ki so se udeležili napada, je bil Gabrenja ranjen v čelo, po drugi 
verziji pa se je ustrelil sam, ker jim ni hotel priti živ v roke. Ranjenega so 
pretepali in brcali, nato pa so ga odpeljali v bolnišnico, kjer je še istega dne umrl. 
Istočasno so aretirali tudi starše, ženo in njenega očeta. V skladišču so poleg 
drugega našli tudi spiske članov NZ in na podlagi tega na glavni pošti, na viso­
kem komisariatu in Trboveljski premogokopni družbi aretirali 27 članov 
(op.473).
Zaradi tega je nastal "odpor proti listkom" povsod, tudi pri VOS OF (op.474).
Kot je bilo že omenjeno, je bil 8. januarja 1943 v stanovanju inž. Miroslava 
Črnivca , uslužbenca Visokega komisariata ter partijskega in frontnega sekre­
tarja rajona Center aretiran Lovro Kuhar, eden vodilnih kulturnih delavcev v 
mestu in vodja finančno-gospodarskega odbora OF. Ob tem so aretirali še Čer­
nivčevo ženo in Anico Križ, kurirko okrožnega partijskega sekretarja Franceta 
Kimovca (op.475).
Ta je imela pri sebi njegova pisma za Lidijo Šentjurc, ki pa le po naključju ni 
prišla v omenjeno stanovanje in se tako izognila aretaciji. Zaradi tega so se 
ljudje bali posojati stanovanja za javke in sestanke. Odločili so se tudi, da bodo 
omejili gibanje aktivistov OF po mestu. Poskušali so tudi decentralizirati partij­
sko dejavnost v mestu, ker so zaradi aretacije kurirke Križeve Italijani "dobili 
toliko stvari, da je groza" (op.476).
Po aretaciji Lovra Kuharja in omenjenih so belogardisti zajeli še nekaj kulturni­
kov, profesorjev in precej deklet, ki so jih imeli za "komunistični podmladek" 
(op.477).
Za aktiviste OF, ki so bili v zaporu, je bila Šentjurčeva zaskrbljena. "Včasih se 
človek kar ustraši, na kakšne lastnosti vse naleti in to pri partijcih. Kot vse
108
izgleda, so v zadnji provali nekateri celo izdajali, čeprav podrobnih poročil še 
nimamo" (op.478).
Konec januarja 1943 je pisala Kardelju, da so se zgodili novi vdori na Viču in 
Centru, kjer sta "tekmovala" kar dva "izdajalca". Na Viču je na zaslišanju klonila 
Mara Lajhova in na podlagi njenih izpovedi so Italijani 26. februarja priprli 
večino vodilnega kadra, približno 80 aktivistov OF, od katerih so za vodjo in 
organizatorja proglasili Slavka Višnjarja (op.479).
Že pred tem, 9. novembra, so zaprli Bogomilo Zupan, ki je delovala pri SNP in 
obveščevalni službi v Rožni dolini (op.480). Zaprta je bila v Šempetrski 
vojašnici, oziroma tamkajšnjih zaporih. Tuje bila zaupnica OF med jetnicami in 
je preko svoje matere, ki je imela dovolilnico za tedenske obiske, vzdrževala 
zvezo z zunanjo organizacijo OF. Ko je bila 27. marca 1943 aretirana Danica 
Lipovšek, kurirka okrožne sekretarke SNP za Ljubljano Tončke Durjava, je 
hotela Zupanova posredovati njeno sporočilo o vzroku aretacije. Lipovškova je 
namreč hotela okrožnemu odboru SNP sporočiti, da je bila aretirana zaradi 
odpošiljanja paketov zaprtemu Mihi Marinku v Castelfrancu v Italiji in ne zaradi 
sodelovanja v OF. S tem je hotela povedati, da lahko še naprej brez nevarnosti 
uporabljajo njene javke. Na listek s sporočilom je napisala ime Barbka (Rozalija 
Menih-Barbka, kurirka poverjeništva centralnega komiteja KPS za Ljubljano). 
Listek je Zupanovi ob predaji materi skozi železno mrežo po nesreči padel na tla 
in ga je pobral prisotni karabinjer. Ostalo pošto ji je uspelo pogoltniti. Italijan­
ska policija je s ponovnim zasliševanjem in mučenjem izsilila od nje priznanje, 
da ji je sporočilo izročila Danica Lipovšek, od katere so nato na isti način izsilili 
podatke za izsleditev Rozalije Menih in Tončke Durjava, ki sta bili aretirani 
prva ponoči 20. aprila in druga 23. aprila 1943. Pri nadaljnjem zaslišanju in 
mučenju je Zupanova navedla imena oseb, ki so ji dajale prispevke za SNP 
oziroma OF. Aretiranih je bilo preko petdeset oseb, od katerih jih je bilo na t.i. 
"Rožnodolskem procesu" 31. avgusta 1943 obsojenih trideset. Menihova je bila 
kurirka Lidije Šentjurc, Durjavova pa članica okrožnega komiteja KPS. Ti dve 
kljub mučenju nista govorili o svojih povezavah (op.480), a je bilo vse to za 
ljubljansko vodstvo kot "Demoklejev meč" (op.481).
Ker so Šentjurčevo že poprej opozorili na njeno subjektivno reagiranje, je v 
poročilu zapisala, da bi se jim ob tem zjokala, tako pa jim je napisala samo "suha 
dejstva". Vsi so bili "vsak dan s celimi kupi dokumentov na cesti, vsak dan v 
drugem stanovanju" (op.482).
Šentjurčeva je domnevala, da so Italijanom znane "vse kamuflaže in načini, 
skratka vse. Če še kaj stoji izgleda, da povsem slučajno in lahko vsak hip zgrmi. 
Razbijamo si glave za nove možnosti, a tu ostanejo problem prostori. Te zadnje 
stvari seveda zelo ’blažilno’ vplivajo na ljudi, zato upam, da razumete položaj in 
okoliščine našega dela ’na puf. Sicer pa, kot vidite po rezultatih smo tehniko 
zvozili, če ne odlično, vsaj dobro za te prilike. Sposobni smo spet izdajati kot 
normalno" (op.483).
109
Slednje je napisala zaradi tega, ker so že v začetku leta 1943 sumili, da je v 
tehniki izdajalec, in sicer pri liniji nabav. Zato je Kardelj predlagal in zahteval 
nov način zavarovanja v tej izredno pomembni veji dejavnosti. V mestu bi morali 
kljub morebitnemu zastoju v delu izprazniti vse prostore, kjer so tiskali in razm­
noževali propagandno gradivo in vse to prenesti na druge lokacije. V skrajnem 
slučaju naj bi tiskali, oziroma razmnoževali samo Slovenskega poročevalca s 
podnaslovom Ljubljanska izdaja a le kolikor bi ga rabili za razdeljevanje po 
mestu. Prav tako so morali preveriti in izprazniti vsa ogrožena ilegalna stanovan­
ja oziroma skrivališča. Predlagal jim je, naj se, dokler ne bodo zgradili novih, 
preselijo v legalna stanovanja, ker bi bilo bolje tako, kot pa "čakati usode na 
ogroženih mestih". Zahteval je, naj izolirajo oziroma pretrgajo zveze, osamijo 
vse tiste, ki so delovali na omenjenem delu tehnike in druge, hkrati pa so morali 
čim bolj zmanjšati "organizacijski aparat" in poskusiti zgraditi novega, predvsem 
s tistimi, ki niso bili že v ilegali, brez povezave s prejšnjim. Vodilnim ljubljanskim 
aktivistom pa so morali priskrbeti dobre dokumente, da bi se lahko v primeru še 
hujše nevarnosti umaknili iz mesta. Šentjurčevo je tudi opozoril, naj takoj pošlje 
iz mesta vodjo centralne tehnike Milana Škerlavaja, ki jim v Ljubljani ne bi 
mogel več koristiti, kvečjemu škodovati, napravi kontrolo vsega frontnega in 
partijskega denarnega poslovanja, zadrži zadnje rezerve in naj ne posoja partij­
skega denarja OF. Napisal ji je tudi sporočilo za Kidričevo, naj tudi VOS OF 
zmanjša izdatke. "Merilo naj bo: od kogar ni koristi, ne obremenjevati z njim 
partijskih dohodkov". Na koncu ji je še naročil, naj kljub ogroženosti držijo 
položaj v svojih rokah "pa tudi v ’kar bo pa bo’ ne smete padati" (op.484).
Stanje je bilo res slabo, saj so morali, ne zaradi morebitnih vdorov, pač pa zaradi 
dejanskega stanja, ko so "leteli" tudi okrožni in rajonski aktivisti, ki so raznašali 
ilegalne tiske, organizirati vso tehniko popolnoma na novo (op.485).
Izdajalec v tehniki je bil Ferdinand Robida, orožnik iz Dobrave, ki je prenašal 
pošto med ljubljanskim in slovenskim vodstvom narodnoosvobodilnega gibanja. 
To nalogo je prevzel decembra 1942, ko je začel prenašati pošto med Ljubljano 
in Polhograjskimi Dolomiti. Aretacije na tem sektorju dela pa so se začele že 
januarja 1943. Dne 2. februarja je bil aretiran Drago Čihak, ki je Robido pove­
zal, in še 42 ljudi (op.486).Povezavo z Robido je imel tudi krščanski socialist 
France Velkavrh, ki je prek kurirkr Olge Gruden organiziral kurirsko vezo med 
ljubljanskima vodstvoma krščansko socialistične skupine v Ljubljani in Dolomi­
tih. Povezoval jo je tudi z Robido. Po njegovi izdaji so Grudnovo 19. marca 1943 
na bloku ob žici preiskali in pri otroku v vozičku v hlačkah našli pošto. Ker so ji 
grozili, da bodo njenega otroka na mestu pokončali, jim je povedala, kam jo 
nosi, in sicer Za Bežigrad št. 13. Tam so aretirali Jožico Toman. Pri preiskavi 
njenega stanovanja niso našli ničesar, kar bi jo obremenjevalo, a sojo kljub temu 
zaprli. V Ljubljani so imeli krščanski socialisti tudi kurirko Andò, ki so jo Italija­
ni prav tako iskali. Ker jo niso dobili, so prijeli njeno sestro, ki pa je začela v 
zaporu nekritično in vsevprek govoriti o svojem delu za OF in pri tem omenila 
tudi Aleksandro, kar je bilo ilegalno ime Tomanove. Na podlagi tega imena, ki
110
se je večkrat pojavilo v pismih, so tako izvedeli koga imajo v rokah. Andina 
sestra je pokazala tudi stanovanje, na Ljubljanski ulici za Bežigradom, kjer je kot 
ilegalec bival Stane Kovač, ker mu je nekajkrat prinesla živila, kar ji je zaupala 
sestra Anda. Italijani so ob aretaciji vedeli tudi za njegovo ilegalno ime Polde. 
Kovač je bil aretiran približno štirinajst dni za Tomanovo. Vmes pa je bil areti­
ran tudi Tone Toman (op.487), ki ga je po italijanskem poročilu Tone Fajfar "v 
začetku maja 1942 zadolžil za glavnega intendanta za mesto Ljubljana". Toman 
je bil v resnici glavni vojaški intendant za vse slovensko ozemlje, (op.478). Ob 
tem je bila odkrita tudi javka pri njegovem pomočniku Viktorju Marchiottiju, ki 
je imel na današnji Trubarjevi ulici trgovino z usnjem (op.489). Zaradi tega 
odkritja so Italijani začeli še "hajko proti trgovcem" in odvzeli usnje vsem, ki so 
imeli kakršnokoli zvezo z Marchiottijem (op.490).
V poljanskem rajonu je bil 10. maja 1943 aretiran ves magistratni partijski biro. 
Na sestanku je bila skupaj s člani aretirana tudi rajonska partijska in frontna 
sekretarka Sonja Oblak Lapajne. Za njeno dejavnost Italijani niso vedeli, dokler 
niso julija istega leta aretirali Franca Podkva, ko je na Gallusovem nabrežju 
stresal letake s protiitalijansko vsebino. Pri preiskavi so odkrili, kaj je bila Lapaj­
netova in da jo je nasledila Urška (kar je bilo ilegalno ime Andrine Levstik, 
česar pa niso vedeli). Pred aretacijo Lapajnejeve je bila sekretarka enega izmed 
poljanskih kvartov, šempetrskega, Ana Volk. Za njo je po aretaciji februarja 
1943 prevzela delo Ivana Jan, ob aretaciji Lapajnetove pa Jakob Konjar. Janova 
pa je verjetno postala propagandistka v tem kvartu, ker je Podkovu preskrbela 
letake prav Janova, stresal pa jih je po Konjarjevem naročilu (op.491).
D. DEMONSTRACIJE
Ljubljana je bila v času italijanske zasedbe mesta leta 1943 v znamenju 
množičnega odkritega upora in javnega nastopanja proti okupatorju, ki je bil 
viden v najmanj šestnajstih demonstracijah, komemoracijah in različnih drugih 
manifestacijah. To je bila prva ljubljanska množična "fronta", proti kateri okupa­
torska oblast ni imela pravega orožja, ne načina, da bi jo preprečila. Na demon­
stracijah so se zbirali zavedni Slovenci ne glede na svetovni nazor, da bi ob 
zahtevah, ki jih bom navedel kasneje, pokazali svoje sovraštvo do okupatorja in s 
tem tudi do njegovih slovenskih pomagačev. To je bil nedvomen in viden uspeh 
OF, tako kot zbiranje denarja in različnega materiala, od hrane do orožja, za 
potrebe ilegalcev v mestu, partizanov, zapornikov, internirancev in članov njiho­
vih družin. Potrebno gaje podrobneje opisati, ker je pokazal nekatere organiza­
cijske sposobnosti vodstvenih kadrov, od najvišjih do aktivistov v kvartih, ki so se 
tudi z neposrednim osebnim zavzemanjem povezali z ljudmi pri njihovih najbolj 
elementarnih vprašanjih, vprašanjih fizičnega obstoja njihovih svojcev. Vzroki za 
demonstracije so bili v božičnih racijah, ker je imela za tem množica zaprtih v 
belgijski vojašnici izredno slabe bivanjske pogoje, vključno s skoraj popolno
111
osamitvijo, mučenji in kasnejšim pošiljanjem v internacijo v Italijo ali na otok 
Rab. To je bilo marca 1943, ob uspehu sovjetske vojske pri Stalingradu, ko so se 
OF priključili mnogi, do tedaj neopredeljeni meščani. Ena izmed prvih demon­
stracij je bila 21. januarja 1943 pred ljubljanskim škofijskim dvorcem, o kateri je 
pisala Lidija Šentjurc Edvardu Kardelju, da ni izpolnila njenih pričakovanj, da se 
je ponesrečila in da je nastala "zmeda zaradi provokacij bega" (Bele garde, 
op.avt.)". Povod za naslednje, tudi številčnejše in bolje organizirane demonstra­
cije pa je bila smrt Malči Belič, ki so jo 31. januarja 1943 ubili na karabinjerski 
postaji na Rimski cesti. Dva dni zatem je bil njen pogreb, na katerem se je kljub 
grožnjam okupatorskih oblasti, da bodo pozaprle vse prisotne, razen članov 
njene najožje družine, zbralo od 1500 do 2000 ljudi. Prehod od tihih oblik odpo­
ra do demonstracij ni bil lahak in je bil povezan s precejšnjim tveganjem. Takrat 
niso mogli predvideti okupatorjeve reakcije, predvsem zaradi prejšnje trde obli­
ke "vladanja", vključno s streljanjem talcev, od katerih je bil zadnji ustreljen 28. 
januarja 1943. Demonstracije so bile najprej spontane, zatem pa organizirane. 
Vodilo jih je okrožno vodstvo za Ljubljano. Že januarja se je kljub izolaciji 
izvedelo o nevzdržnih razmerah v zaporih, predvsem v belogardističnem delu 
belgijske vojašnice. Prenatrpanost, nezmožnost umivanja in preoblačenja, izred­
no slaba prehrana - kar je bilo vse vzrok za širjenje mrčesa in nevarnost za 
širjenje raznih bolezni kot tudi nasilje, kar so potrjevali kosi krvavega perila, ki 
ga je nekaterim uspelo dobiti iz zapora, ter domneve, da bodo med zaporniki 
začeli izbirati talce; vse to je povzročilo, da je 7. februarja 1943 OF pred belgij­
sko vojašnico izvedla podpisno akcijo. Sorodnice zaprtih so zahtevale človeško 
ravnanje z zaporniki in dovoljenje, da jim smejo pošiljati pisma, pakete in perilo. 
Vojska, ki je stražila zapore, je "upor" razgnala, toda kljub temu je okoli 200 
žensk spremilo delegacijo pred sedež 11. armadnega zbora na današnji Kongre­
sni trg, kjer je general Gastone Gambara sprejel delegacijo, od nje podpisno 
polo in obljubil, da bodo lahko svojci pošiljali zapornikom hrano in druge po­
trebščine. Po tednu dni, ko od teh obljub ni bilo nič, je 17. februarja prišlo na isti 
kraj več kot tisoč žensk, kjer so tako kot drugje po mestu zbirale podpise s 
prošnjo, ki jo je sestavila članica okrožnega komiteja KPS Ljubljana Zima 
Vrščaj, ki je z drugima dvema članicama Ado Krivic in Angelco Ocepek nepo­
sredno organizirala demonstracije. Vhod je bil zastražen. Delegaciji pa je kljub 
temu uspelo, da je vdrla v poslopje in da so enemu od oficirjev oddale prošnjo 
proti streljanju talcev (op.492). Ženske, ki so že šest tednov trepetale za življenja 
svojcev, so zapisale (op.493);
"Eccellenza,
Tute le donne slovene preghiamo per la vita dei nostri uomini, nostri figli e 
fratelli, vittime della pena colletiva.
Le donne, chiunque nazione sia, hanno il diritto di pregare per il proprio san­
gue, dunque l’abbiamo anche noi, donne slovene, le stesso diritto. Questo diritto
112
e fondato sui sommi concetti etici dell’uomo e del suo valore personale - sui 
concetti che non passano come passano i periodi storici.
Col sangue degli ostaggi sloveni scorre anche il nostro sangue. Il modo, come 
scorre questo nostro sangue, non e diaccordo con la dignita umana.
Voi, Eccellenza, avete la potenza nelle mani. Voi potete dunque annullare l’or­
dine riguardante gli ostaggi.
Eccellenza, fatte questo, tutte le donne slovene Ve ne pregano: che non muoia­
no degli innocenti, scelti e giudicati dal puro caso. Il sapere che questo succede 
e per noi, donne slovene insopportabile. Cadono uomini, partoriti da noi, per 
cui abbiamo sofferto, e oui abbiamo amato.
Eccellenza! Dovete compreno dere la nostra supplica e la come prenderete 
senza diffdoolta in modo giusto, tante piu, quando anche Voi, Eccellenza madre 
e. moglie.
Tutte le done slovene.
Ekselenca!
Vse slovenske žene prosimo za življenje naših mož, naših sinov in bratov, ki 
padajo kot žrtve kolektivne kazni.
Žene slehernega naroda imajo pravico prositi za svojo kri, torej imamo to pravi­
co tudi me, slovenske žene. Ta pravica temelji na najvišjem etičnem pojmovanju 
človeka in njegove osebne vrednosti -.na pojmovanju, kije izven časa in ne mine, 
kakor minevajo zgodovinska razdobja.
S krvjo naših talcev odteka naša lastna kri. Oblika pa, v kateri ta kri odteka, je 
udarec človeškemu dostojanstvu.
Vi, Ekselenca, imate oblast v svojih rokah. Vi imate torej moč, da ukinete odlok 
o talcih.
Ukinite ga, vse slovenske žene Vas prosijo za to. Naj ne padejo nedolžni, ki jih 
odbira in sodi slučaj. Zavest, da se to godi, je za nas slovenske žene, neznosna. 
Rodile smo te može, ki padajo, trpele zanje in jih ljubile.
Zato morate, Ekselenca, razumeti našo prošnjo. Ne bo Vam težko, tolmačiti jo 
pravilno, saj imate tudi Vi mater in ženo.
Vse slovenske žene."
Ker niso dobile nikakršnega odgovora, so ponovno začeli zbirati podpise in 
odšle pred sedež visokega komisariata, kjer so prošnjo s podpisi uspele oddati 
nekemu uslužbencu. Zatem so se razmere v zaporih res izboljšale, saj so dovolili 
prinašati pakete in s tem se je prvi val demonstracij, ki so jih imenovali februar­
ske, končal. A ne za dolgo.
Marca 1943 so začeli odvažati zapornike v internacijo, osmega marca pa je visoki 
komisar Emilio Grazioli izdal Še prepoved prinašanja paketov z obrazložitvijo, 
da se tako razraščajo črna borza, špekulacije in da s tem rastejo cene. Poleg tega 
so se tudi razmere v taboriščih, verjetno zaradi dotoka novih ljudi, poslabšale.
113
Smrtnost je bila visoka predvsem med dojenčki in materami, ki so pravkar rodi­
le. Zato je okrožni komite KPS Ljubljana zaupal posebnemu aktivu, v katerem 
so bili Ocepkova, Krivičeva, Vrščajeva in Leopold Krese, organizacijo novih 
demonstracij,ki so potekale pod geslom "V sredo se dobimo". To pa zaradi tega, 
ker so bile prve od teh v sredo 21. aprila 1943, ko se je pred poveljstvom 11. 
armadnega zbora zbralo nekaj desetin žena. Iva Piijevec je bila določena, naj 
generalu Gastonu Gambari izroči sporočilo, v katerem so bile zapisane zahteve 
za redno pošiljanje paketov, izboljšanje položaja v taboriščih in bolj človeško 
ravnanje z zaporniki. Neki italijanski- oficir jo je zavrnil, češ da je general ne 
more sprejeti. Potem ko je Pirjevčeva njegove zavrnitve prevedla v slovenščino 
in ko so jo slišale čakajoče ženske, je Ocepkova zaklicala "Dobro, pa se vrnemo 
prihodnjo sredo", in tako je nastalo zgoraj omenjeno geslo. Ženske so se zbrale 
zatem še ob sredah 28. aprila, ko jih je bilo le enkrat več, 5. maja,ko jih je bilo 
več kot dvesto, vendar še vedno premalo in takrat so se tudi pravič spopadle s 
karabinjerji, ki so jih hoteli razgnati. Dosti bolj množične pa so bile naslednje, v 
sredo, 12. marca, ko se je zbralo več kot 2000 žensk, čeprav italijanski viri 
navajajo manjše število, tako kot za naslednje. Tokrat so se zbrale pred palačo 
visokega komisarja, kjer pa njihovih predloženih zahtev,(osvoboditev interniran­
cev in konfinirancev, tedensko pošiljanje paketov in denarja v italijanske zapore 
in taborišča, v ljubljanske zapore pa pošiljanje le-teh brez posebnih dovoljenj, 
tako kot obisk zapornikov) po razgovorih z delegacijo niso sprejeli. Na demon­
straciji so aretirali pet ali šest demonstrantk in tri delegatke, ki pa so jih kmalu 
zatem izpustili. Dve delegatki in enega delegata ter tri demonstrantke in enega 
demonstranta pa so konec julija 1943 obsodili na 4 do 15 let zapora. Po tej 
demonstraciji se je za Veliko noč 1943 res vrnilo nekaj internirancev. Zaradi 
nezavidljivega vojaškega in gospodarskega položaja Italije so zmanjšali obroke 
hrane tudi v taboriščih, kar je še povečalo smrtnost. Zato se je ljubljansko vod­
stvo KPS ponovno odločilo za demonstracije, in sicer 21. junija. Te so bile za 
razliko od večine prejšnjih napovedane z letaki. Začele so se pred palačo visoke­
ga komisariata, kjer je prejšnjega visokega komisarja Graziolija zamenjal gene­
ral Giuseppe Lombrassa, ki je dal množico od 2500 do 3000 ljudi, predvsem 
demonstrantk, grobo razgnati, ker je bil na to pripravljen. Ko se kljub temu niso 
umaknili, so zagrozili, da bodo streljali v množico in vanjo namerili puške. Ta­
krat je "padlo geslo: Pred škofijo ženske! Če nas ne posluša Lombrassa, nas bo 
poslušal škof. Vendar so bila vrata škofijskega dvorca zaklenjena in nato so 
množico razgnali z vodnimi curki iz gasilskih brizgalk.
Pri dosedanjih obravnavah demonstracij je najbolj sporno prav dogajanje pred 
škofijo in v njej. Pri eni prejšnjih demonstracij, 7. februarja 1943, je škof dr. 
Gregorij Rožman sprejel odposlanke. Najprej je izjavil, da glede pošiljanja pake­
tov ne more storiti ničesar, ker mu je visoki komisar prepovedal vsako 
vmešavanje, in šele, ko so ženske o tem podvomile je izjavil: "No, bom pa po­
skušal kaj reči". Pri junijski demonstraciji, kije bila tretja pred škofijskim poslop­
jem, pa jih ni sprejel. O razganjanju demonstrantk dr. Stanislav Lenič, ki je bil
114
-
veijetno takrat v poslopju škofije izjavlja: "ker so ženske začele demonstracijo 
pred italijansko vojaško in civilno komando, je bilo vsem jasno, da so Italijani 
poklicali gasilce in jih škropili vse do škofije". Omeniti pa velja tudi, da se 
spominja le dveh demonstracij pred škofijo, da so dvakrat prišle premočene od 
vode iz gasilskih brizgaln in da je drugič peljal štiri od njih k škofu, ki "spet ni nič 
vedel o demonstracijah in mu povedal željo teh štirih žensk, da bi jih sprejel". 
Škof si je nato zapisal njihove prošnje in jim povedal, kaj vse je že storil za izpust 
zapornikov in internirancev in da je kakšen dan podpisal kar po sedemdeset 
prošenj in daje prosil za vse brez izjeme, tudi za komuniste (op.494).
Isti dan je o demonstracijah poročala Lidija Šentjurc centralnemu komiteju 
KPS. "Danes, na dan prevzema poslov po novem komisaiju, je bila spet ženska 
akcija, priprave in organizacije je bila v polnem teku, ogromna množica različnih 
letakov /delale organizatorke same/ ustna agitacija, sestanki itd. Uspeh bi tudi 
bil, če okupator ne bi preprečil z maksimalno pripravljenostjo, že ob 1/2 6.h so 
zasedli vse dohode k banovini, Kongresni trg, magistrat, škofijo, patruljirali na 
konjih, motorjih, katerih vse vrste uniforme in civil. Kljub vsemu se je zbralo še 
celo več žensk kot zadnjič, torej čez 2000. Napaka je bila v tem, da radi razbijan­
ja ena skupina ni vedela za drugo in tako borbena zavest moči ni prišla do izraza. 
Nikjer pa ni prišlo do bežanja, bilo je le nekako brezglavo preriravnje brez izraza 
/jasnega/ kaj hočejo. Bili so le individualni izpadi. Nazadnje so šle na trg, a 
škofija je bila zastražena tudi s strojnicami in brizgalno in končno so se žene 
rašle. Za nas je jasen nauk, da smo preveč računali na neizkušeno premalo 
avtorit./ativno/ vodstvo legalnih aktivistk, ki se niso znašle, dočim ’agitatone’ ni 
bilo na prizorišču. V tem je ogromna razlika od zadnjič - zato je dostojno izka­
zal, če bomo dobro izkoristili bo uspeh vseeno naš. Bega je skušal razbiti akcijo z 
vsemogočno protipropagando celo tako, da akcijo organizira Bega" (op.495).
O demonstracijah je pet dni centralnemu komiteju KPS pisala tudi Mira 
Tomšič. "Ob dveletnici začetka vojne s SZ in ob prihodu visokega komisarja smo 
ponovili akcijo za izpustitev internirancev. Udeleženk je bilo precej več kakor 
zadnjič, samo ob vztrajnem razganjanju s strani Italijnov se ni posrečilo vse mase 
koncentrirati na enem samem mestu, bila so pred banovino, na Vrtači ob uri na 
Tržaški in še po vseh okoliških ulicah. Ker ni tam bilo mogoče prodreti in se 
združiti, so šle pred škofa čez celo mesto. Sicer raztresene, vendar dovolj vidno. 
Opažati pa je bilo premajhno borbenost, premalo živahnosti. Italijani niso pre­
več s silo razganjali, vendar razganjali. Prav zato bi moralo biti več borbenosti. 
Pred škofijo so se zlasti posmehovali vsi kanoniki in ostala duhovščina, škof se je 
zabarikadiral z Italijani za kamion in brizgalnami. Od ranega jutra so bile posta­
vljene straže po vsem mestu. Mnogo je bilo govora o internirancih, vendar so 
ljudje še vedno premalo prepričani, da internirancem res ne preti nevarnost in 
da je z masovnimi akcijami možno uspeti. Odpor proti škofu in duhovnikom je 
bil silno velik, značilno pa je, da so pri tem ljudje pozabljali sovražiti belo gardo 
in Italijane same. Italijani so smatrali za potrebno, da izdajo letak, kjer pripove­
dujejo, da internirancem ni nič hudega" (op.496).
115
Naša žena, glasilo SPZŽ, pa je 24. junija 1943 ob tem zapisalo oziroma očitalo 
škofu, da je dal zapreti vrata škofijskega poslopja, da je dal "zastražiti sebe in 
svojo hišo s trumo oboroženih pritepencev, z brizgalno in gasilci" in da so se 
"njegovi tovariši režali z oken škofije doli na trpeče žene". Na koncu pa mu očita 
še to, da se bela garda hvali, češ da je njen pokrovitelj (op.497).
Italijani so domnevali, da se bodo demonstracije ponovile tudi naslednji dan 22. 
junija 1943, zato so okrepili straže pred visokim komisariatom in škofijo, hkrati 
pa naj bi redne patrulje nadzorovale predmestje, da ne bi prišlo do razpečevanja 
letakov, ki naj bi vzpodbujali ženske, katerih družinski člani so v internaciji, k 
ponovnim demonstracijam.
Daleč najbolj množična je bila demonstracija 1. avgusta 1943 po padcu fašizma. 
General Pietro Badoglio, ki ga je italijanski kralj po Mussolinijevem padcu 25. 
julija 1943 že imenoval za predsednika vlade, je štiri dni kasneje izdal razglas, po 
katerem so se morala razpustiti internacijska taborišča in izpustiti je bilo treba 
vse politične zapornike. Toda poveljnik 11. armadnega zbora general Gambara 
tega ni upošteval in je izdal obvestilo, da ta odredba za Ljubljansko pokrajino ne 
velja. Zaradi tega se je še isti dan, 30. julija, sestal okrožni komite KPS za 
Ljubljano, "ki je po vsestranski osvetlitvi položaja sklenil storiti vse za takojšnjo 
rešitev naših tovarišev in tovarišic iz zaporov in taborišč". Sklenjeno je bilo, da se 
poleg drugih akcij izvede predvsem moralni pritisk z javno demonstracijo. V ta 
namen so določili poseben štab za pripravo in vodstvo demonstracij, v katerem 
so bili Vladimir Krivic, Franc Kimovec, Mira Tomšič, Zima Vrščaj, Ada Krivic, 
Majda Peruzzi, Ivo Levstik in Leopold Krese. Potem ko so bili še istega dne 
obveščeni vsi rajoni, so se naslednji dan ob 10. uri, ko so zatulile sirene, zbrale v 
okolici sodišča večje skupine. Vseh skupaj je bilo približno 10.000. Na čelu 
skupin so bile ženske ali mešane borbene skupine, ki so se kljub okupatorjevim 
oboroženim silam prebijale proti stavbi sodišča. Ko je straži pred sodiščem prišla 
na pomoč skupina karabinjerjev, so množico uspeli razgnati in pri tem aretirali 
31 udeležencev, ki so jih takoj obsodili in poslali v zapore v Italijo, kjer so ostali 
do konca leta 1943 (op.498).
E. URESNIČEVANJE DOLOMITSKE IZJAVE V LJUBLJANI
Na seji izvršnega odbora OF 28. februarja 1943 je bila sprejeta Izjava treh 
ustanovnih skupin OF, KPS, krščanskih socialistov in sokolov o krepitvi politične 
in organizacijske enotnosti OF. Izjava je bila sprejeta in podpisana v Polhograj­
skih Dolomitih in je zato danes poznana pod imenom Dolomitska izjava. V 
literaturi so opisana različna dejstva, ki so privedla do podpisa, od dogodkov na 
Dolenjskem in Beli krajini, kjer naj bi nekateri aktivisti krščanskosocialistične 
skupine težili h krepitvi svoje skupine v OF in se hkrati upirali razširitvi pristoj­
nosti KPS, kar naj bi se kazalo tudi v okrožnici številka šest krščanskosociali­
stične skupine. Omenjena okrožnica je bila izdana januarja 1943. V njej so
116
poudarili, da ob ustanovitvi OF krščanski socialisti niso zagovarjali koalicijskega 
načela, pač pa najtesnejše sodelovanje in povezovanje v enotno politično organi­
zacijo s prizadevanjem po sintezi, po "zgraditvi enotne vodilne politične tvorbe". 
Za sebe pa so se odločili, da se bodo organizirali "v samostojni skupini, ki se kot 
elitna organizacija z lastnim vodstvom omejuje le na pridobivanje in vzgajanje 
aktivistov". Po osvoboditvi bi po njihovem mnenju morala postati OF enotna 
politična organizacija, "to je politična stranka s točno izdelanim narodnim, poli­
tičnim, gospodarskim in družbenim programom", v katero bi se vključili tudi 
slovenski komunisti in sokoli, s čimer bi bila ukinjena KPS. Krščanski socialisti 
pa bi se morali, če bi "nastopila načelna nasprotja v pogledih slovenske narodne 
in družbene ter politične ureditve", odločiti za samostojno stranko (op.499).
Omenjeni dejstvi sta bili morebiti res povod, s katerim je KPS utemeljevala 
podpise Izjave. Po vsej verjetnosti pa so bili pravi vzroki predvsem zunanjepoli­
tični položaj, pričakovani konec vojne, prevzem oblasti, kar je KPJ narekovalo 
poenotenje političnega delovanja na vsem jugoslovanskem prostoru, pri čemer 
na Slovenskem ne bi smelo biti izjeme. S tem je KPJ in KPS uspelo, da je z 
ukinitvijo krščanskosocialistične skupine, ki se je KPS zdela najhujši tekmec, in 
sokolske skupine kot samostojnih skupin, prevzela vso politično in drugo inicia­
tivo v svoje roke (op.500).
Do podpisa Izjave so tudi sokoli izdali štiri okrožnice. V tretji so obravnavali 
odnose "do ostalih skupin (boj sektaštvu), konspiracije" in sokolske oddaje na 
radiu Svobodna Jugoslavija. V četrti, kjer je razvidna tudi notranja organizira­
nost sokolstva v OF, kjer so skoraj na vseh mestih prevzeli delo "novi bratje in 
sestre", so poudarili, da morajo načelniki njihovih društev, ki so bila obnovljena 
in ilegalna, pomagali sokolskim zastopnikom v rajonskih odborih OF. Ti so 
morali na sestankih sokolskih rajonskih zastopnikov iz cele Ljubljane poročati o 
vsem, ne samo o sokolskem delu v rajonu, tako da so bili tudi sokolski zastopniki 
v okrožju neprestano na tekočem o delu v vseh rajonih. Vsak sokol je lahko po 
tej okrožnici sprejel le po eno funkcijo, toda to je moral izpolnjevati "po naj­
boljših močeh" (op.501).
Pri raziskavi o organiziranju OF v Ljubljani me niso toliko zanimali globalni 
vzroki za podpis Izjave, pač pa bolj odnosi med temeljnimi skupinami v mestu, 
seznanjanje mestnega vodsta KPS in OF s pogajanji pred podpisom, stališča 
članov vodstev posameznih temeljnih skupin OF do tega in na koncu ure­
sničevanje Izjave v ljubljanski organizaciji OF.
Tudi v Ljubljani so nekatere nesporazume med člani različnih skupin v OF 
reševali z razgovori. V začetku leta 1943 jih je s strani KPS vodila članica partij­
skega in frontnega poverjeništva Mira Tomšič. Druga članica partijskega pover­
jeništva Lidija Šentjurc ji je, verjetno zaradi predhone novoobveščenosti, očitala, 
da je popuščala krščanskim socialistom pri njihovih zahtevah in so se "na tem 
udarili" (op.502).
117
Mira Tomšič je o tem pisala Kidriču, da tudi Kovač, kije bil od decembra 1942 v 
frontnem poverjeništvu, nekaterih stvari ni razumel, da je bil Franček (Majcen, 
op.avt.) v mestu kot "zli duh, ki ga nisi nikjer videl le vohal" in da je prvotno 
mislila, "da jih je treba upoštevati, kjer to gre, kjer so včasih bili zraven, da jih je 
treba terati na delo, zlasti pri bolj garaških poslih, da jim moramo dati občutek 
upoštevanja in tovariškega sodelovanja in skušati pritegovati nase čim tesnejše". 
Nad njimi se je pritoževala, da imajo čas sedeti, se pogovarjati, pisariti članke in 
ugotavljati, kdo izmed partijcev se je v času pregrešil. Nadalje je tudi ugotavljala, 
da se "pojavlja tendanca, da se na terenu lovijo za političnimi funkcijami, otepa­
jo pa se takih, kjer je treba garati". Vzrok za takšno stanje je videla tudi pri 
komunistih, ki so komaj čakali, da bi zaradi njihove neaktivnosti zasedli še njiho­
va mesta, ker so menili, da mora biti prav vse, tudi konkretno zbiranje in pre­
našanje v partijskih rokah. Tomšičeva je imela o krščanskih socialistih Tomanu, 
Kovaču in Tomanovi mnenje, da so "še kar v redu" ni pa bila prepričana, da sta 
iskrena Stanko Osterc, ki je bil pri SNP, in Fedor Košir od NZ. Tomšičevi in 
partiji so krščanski socialisti očitali vdore v tehniko, slab odnos partijcev do 
krščanskih socialistov "na terenu", vodilno vlogo partije povsod in slabost 
obveščevalne službe. Tomšičeva jim je odgovorila, da ne morejo soditi o vdorih v 
tehniko, ker ne vedo, kako nevaren in tvegan posel je to. O slabem odnosu 
partijcev do krščanskih socialistov pa, da izvira iz njihovega nedela, ko dobijo 
partijci vtis, da morajo delati, oni pa prihajajo samo nadzorovat. Od poverje­
ništva se je največkrat sestajal sekretariat, redkeje vseh šest članov. Pa tudi 
sestava rajonskih odborov OF se je spremenila. Niso bili več sestavljeni po 
določenem razmerju, to je iz predstavnikov vseh treh ustanovnih skupin, ker "bi 
bilo nespametno pri tem vztrajati, ker oni (predstavniki krščanskih socialistov in 
sokolov, op.avt.) le z največjo težavo naberejo po terenu še toliko aktivistov, da 
zamašijo tiste luknje, ki jim po proporcu gredo" (op.503).
Krščanski socialisti so se pritoževali nad urejanjem Slovenskega poročevalca, 
posebej številke, ki je pisala o prvem zasedanju AVNOJA v Bihaču in v kateri je 
bila navedena trditev, da je samo KPS ostala zvesta narodu in njegovi svobodi. 
Ni pa bila navedena nobena druga politična skupina, niti krščanski socialisti, niti 
sokoli, ki so vsaj do takrat predstavljali enakopravne partneqe v OF. Poleg tega 
je bilo po aretaciji Jožeta Zemljaka, predstavnika krščanskih socialistov pri lju­
bljanski izdaji Slovenskega poročevalca, domenjeno, da ga bo nadomeščal Stane 
Kovač, kar pa se ni zgodilo. Poleg tega krščanski socialisti tudi niso bili zadovol­
jni, ker so jim komunisti, ki so bili v uredništvu omenjenega glasila, brez njihove 
vednosti popravljali njihove članke (op.504).
V Ljubljani so med prvimi zvedeli za pogajanja. Kardelj je že 17. februaija 
poročal Kidričevi, da so se z vodstvom krščanskosocialistične skupine sporazu­
meli in da je imel celo vtis, da imajo iskreno željo iti s partijo do konca in da ne 
bodo dopustili, da se "njihovih pozicij polasti reakcija". Posebej jo je opozoril na 
Frančka Majcna, ki je odšel iz Ljubljane v Polhograjske Dolomite in zopet nazaj 
v Ljubljano, čeprav so mu to odsvetovali, ker ni imel ustreznih dokumentov.
118
Osnova za sum, ki pa ni bil upravičen, je bil njegov beg iz nemških zaporov 
(op.505).
Istega dne je Kidrič pisal Tomšičevi, da so se "pojavi" v zvezi s krščanskimi 
socialisti o katerih mu je pisala, pojavili tudi drugje in da se je v skupini okrepila 
tendenca, da se razvije v politično stranko. Posebej pa ga je skrbelo, da je pričelo 
skupinsko vodstvo snovati "lastno organizacijo lastnih aktivistov z lastno discipli­
no itd. - torej najnevarnejšo organizacijo z ’elitnim’ karakterjem" in ob tem 
zapisal, da je treba ta pojav gledati skozi prizmo bližajočega se konca. Kidrič res 
ni niti posumil, da bi imeli krščanski socialisti kakšne zveze z Londonom, s 
tamkajšnjimi člani jugoslovanske vlade v begunstvu, vendar bi bili lahko, po 
njegovem mnenju, le skupina, preko katere bi začela "reakcija iskati svoje pozici­
je znotraj samega osvobodilnega gibanja". Krščanskim socialistom je razen prej 
omenjenih "pojavov" očital tudi njihovo zatrjevanje, da partija ne zna voditi 
pravilne politike do kmeta, da se je OF preveč naslanjala na proletariat itd. S 
tem naj bi si pri kmetstvu iskali "lastno razredno bazo za lastno politično stran­
ko" (op.506).
Istega dne, to je 17. februarja 1943, je Kidrič tudi KPS poslal pismo, naslovljeno 
na vse tri člane partijskega poverjeništva za Ljubljano, v katerem jih še nadalje 
pooblašča, naj nadaljujejo cenzuro vseh pisem krščanskega socialista Jožeta 
Brejca iz Dolenjske članom njegove skupine v Ljubljani, vsem drugim, razen 
partijcem pa naj onemogočijo kakršenkoli vpogled v tehniko. Naročili so jim 
tudi, naj zagotovijo vodstvo partije prav povsod, tudi pri SNP, ter da naj prekine­
jo prakso, ko so skupine v posamezne organizacije imenovale svoje "predstavni­
ke", ki so ostali le to, ne pa aktivisti. Partija je dobila popoln kadrovski monopol, 
ki se odraža v navodilu: "Skratka, kadar vam kakšnega nekam postavijo, se 
morate vi s tem strinjati, drugače ga ne sprejmite. Ne dopustite pa seveda, da bi 
spravljali partijo pod isto odgovornost. Pri tem pa pazite, da ne boste zlezli v 
sektaške odnose do njih". Kardelj je napisal, a ne odposlal, pismo za vodilna 
krščanska socialista, Tomana in Kovača, kjer ju spominja na razgovor, ki so ga 
imeli v času, ko je bil v Ljubljani, in takratno skupno mnenje, da lahko skupina 
nadaljuje pot le v tesni povezanosti s KPS. V primeru pa, če bi se politično-orga- 
nizacijsko osamosvojili v stranko, bi ta, po Kardeljevem mnenju, "hitro zdrknila 
na reakcionarne klerikalne pozicije". Posebej pa je poudaril delavsko jedro v 
krščanskosocialistični skupini: "Ta stvar mora biti še zlasti jasna vam, delavcem, 
ki veste, da je delavski razred samo eden in enoten po svojih socialnih in eko­
nomskih interesih in nalogah in zato ne more biti razcepljen na stranke, razen 
kadar je pod vplivom kapitalistične reakcije" (op.507).
Dne 22. februarja je Mira Tomšič verjetno v imenu ljubljanskega poverjeništva 
CK KPS odpisala Kidriču in Kardelju, da se bosta Šentjurčeva in ona pogovorili 
s Tomanom in Kovačem, da sta onadva o dogovoru med partijo in krščanskimi 
socialisti dobila že kratko vest in da je Tomanu nekako nerodno oziroma mu ni 
prav, "da je zunaj tako daleč prišlo", ter da bo partijsko vodstvo v mestu poskrbe-
119
lo, da bodo začeli krščanski socialisti "svoje ’linijsko delo’ svojim aktivistom 
razlagati kot manj važno, prvenstveno poudarjati uspehe OF kot celote in da jim 
tudi oni začno razlagati, zakaj mora biti KPS vodilna." Mira Tomšič je to utemel­
jila s tem, da krščanski socialisti in sokoli "hočejo včasih reči, čim bolj močne 
bodo osnovne tri skupine, močnejša bo OF in s tem utemeljujejo svoje separatne 
cilje. In s tem se njihovi aktivisti na terenu zgubljajo, čas, jaz grem ta teden samo 
na eden do dva kvartna sestanka, ker imam ogromno linijskega dela. Drugo pa 
utemeljujem s konkretnimi primeri, ko so krščanski socialisti na kvartnih pa tudi 
rajonskih sestankih hoteli omalovaževati partijo in jo stavljati najmanj v eno 
vrsto z njihovo skupino, celo tako, češ po vojski tudi partije ne bo itd".
Toman, Kovač in Tomanova so poslali dr. Brecelju, Kocbeku in Fajfarju pismo, 
v katerem so nasprotovali ukinitvi njihove skupine in premajhno garancijo svo­
bode združevanja in izražanja v nazorskem smislu in izrazili vtis, da "se KP 
nekako boji resnega revolucionarnega tekmeca, ker smo, če pogledamo celotno 
naše delo za OF, res veliko doprinesli, in to bolj iz idealizma in notranje pre­
pričanosti kot pa iz kake disciplinske vezanosti. Upoštevati moramo dejstva, da 
smo KS (krščanski socialisti, op.avt,). vse doprinašali in gradili za OF, medtem 
ko je KP gradila za svojo lastno politično stranko" (op.508).
Vodstvo KPS v mestu pa je nameravalo razložiti Izjavo "samo v okrožju tako kot 
je. Sicer se bo začelo z ozirom na njihov razvoj (pri tem mislijo na člane KPS) 
kljub dopovedovanju sektašenje brez primere" (op.509).
Po aretaciji Tomana, Kovača in Tomanove je Izvršni odbor OF poslal v Ljublja­
no Frančka Majcna, ki je razlagal Izjavo pri krščanskih socialistih v mestu, kjer 
ni naletela na odpor. Ljubljansko partijsko vodstvo je pred tem nameravalo 
vključiti v frontno poverjeništvo Fedorja Koširja, toda Kardelj je sporočil, da so 
poslali Majcna, kljub temu, da je predvideval, da bodo v Ljubljani razočarani. 
Poslali pa so ga zato, ker so bili prepričani, da bo on bolj kot kdorkoli od 
ljubljanskih krščanskosocialističnih aktivistov branil stališča Izjave. Za Koširja 
pa je predlagal, da bi ga vključili v okrožni odbor OF za Ljubljano (op.510).
Pri Majcnu se Kardelj res ni zmotil. Tako Krivic kot Šentjurčeva sta pisala, da so 
ga bili veseli takoj po prvem razgovoru, da je veliko doprinesel k izboljšanju v 
odnosih in da je "takorekoč rešil situacijo med KS". Stvar pa se je deloma 
zapletla tam, kjer Kardelj ni pričakoval, pri sokolih, ker se je Zoran Polič "posta­
vil na stališče, da Izjava ne velja za Ljubljano, da je ne gre rigorozno tolmačiti. 
Nato, da njihovi ljudje, ki delajo s sredinskimi elementi nimajo časa biti v OF". 
Krivic je še poročal, da so se ostali vodilni sokoli pasivizirali že prej in da je 
situacija z njimi zunaj Ljubljane drugačna ker "zunaj abolutno nič nimajo in 
vedo, da ne bodo imeli". Šentjurčeva je bila do Poliča manj kategorična kot 
Krivic, ki je celo zapisal, da sabotira Izjavo. Menila je, da obstaja le nevarnost, 
da bi se nekateri bivši funkcionarji sokola polastili vodilne vloge, predvsem v 
Mostah in Šiški, in da bi se mednje vrinili še mihailovičevci (op.511). Tudi zato 
je Kardelj naročil Šentjurčevi, naj pride Polič čimprej iz mesta k njim in naj
120
zatem reorganizirajo frontno poverjeništvo tako, da bo sestavljeno le iz treh 
članov in naj mu ne dajo prevelikih pravic. Partijsko poverjeništvo pa naj bi 
obšlo fronto tudi tako, da bi se v osnovnih vprašanjih pismeno posvetovalo 
neposredno z izvršnim odborom OF, kateremu naj bi pismeno poročal tudi 
okrožni odbor OF in ne samo frontnemu poverjeništvu tako kot dotlej. Poverje­
ništvo izvršnega odbora OF naj bi postalo "samo splošno predstavništvo" 
(op.512).
Za odnose med aktivisti skupin pred sprejetjem Izjave je Tomšičeva menila, da 
so bili dobri, vendar nenaravni, ker so bili aktivisti bolj povezani z vodstvi svojih 
skupin kot s skupnim vodstvom OF in da so bili tudi sestanki rajonskih odborov 
zaradi tega večkrat le formalne narave. Nato navaja primere, da so opazili več 
delovne povezanosti med aktivistoma iste skupine in različnih sektorjev kakor 
med dvema istega sektorja in različnih skupin in da je bila zato dejavnost brez 
vsake notranje povezave in brez vsakega enotnega efekta (op.513).
Pri sokolih je bila maja še tendenca dejavnosti le po sokolski liniji in so ponekod 
celo tiste, ki so delali v OF odborih OF pošiljali na sokolsko delo, čeprav jim je 
Tomšičeva "posvetila ogromno časa" (op.514).
Zaradi takšne situacije je bil Polič v stalnih pisnih stikih predvsem z Dragom 
Pustiškom. Ta mu je poročal, da v Ljubljani največ časa posvečajo povezavi med 
načelniki društev in zastopniki sokolov v rajonskih odborih OF. V Mostah je to 
povezavo vodil Martin Perme, v Šiški pa Lavoslav Dolinšek, ki se je v ta namen 
sestal z inž. Stanetom Jesihom (op.515).
Polič mu je sporočil, da je izvršnemu odboru OF odkrito poročal o delu in 
odnosih in da čakajo Tomšičevo, da bi se pomenili "o raznih ukrepih" v Ljublja­
ni, da naj pazi in naj ne dopusti, da bi mihailovičevci "šarili" med sokoli (op.516).
V drugem pismu pa mu je napisal, da je govoril s Tomšičevo, ki je prišla na 
razgovor z izvršnim odborom OF na osvobojenem ozemlju, naj se vključujejo v 
fronto ter ne zapustijo dela med sokoli le frontnemu vodstvu, naj dajo več 
vpogleda v društveno delo, da bo prenehalo očitanje, da delajo nekaj po svoje in 
da naj občasno povabijo člane okrožnega ali rajonskega vodstva na sestanke 
voditeljskih zborov (op.517).
Kljub vsemu partijsko vodstvo v Ljubljani s sokoli še ni bilo zadovoljno, čeprav je 
potekal sestanek z njimi "v dobrem tonu". Po mnenju Šentjurčeve bi morali 
partijci še več sodelovati z njimi, da bi začeli "gledati probleme z našimi očmi in 
ne naivno poštenjakarsko", in da so vodilni sokoli v Ljubljani Drago Pustišek, 
Viktor Repič in Jelica Vazzaz popolnoma odvisni od Poliča.(op.518).
Njemu je konec junija pisala tudi Vazzazova, in sicer o težavah s statistiko. 
Največ so jih imeli v Mostah, kjer so se s partijo sporazumeli, da bodo najprej 
napravili statistiko, koliko sokolov je povezanih z OF, o nepovezanih oziroma 
tistih, ki so povezani samo v društvu, in o nasprotnikih OF. Ko pa je imel 
Pustišek sestanek z moščanskimi sokoli in predstavnikom KPS Leopoldom Kre- 
setom, je bil "skoro osamljen in celo naši so bili proti Salv. (Repičevemu, op.
121
avt.) predlogu". Na tem sestanku so se zbrali vodilni ljubljanski sokoli v OF in 
zagovarjali stališče o statistiki, ker se je "med našimi sokoli pojavilo mnenje, da 
hočejo sokole popolnoma odpraviti in so odločno proti temu. Grogov (Kresetov, 
op.avt.) predlog: da se ne bi Sokoli sploh ne več sestajali v nobeni obliki, even- 
tuelno kdaj glede sredine". Vazzazova je predlagala, da bi okrožni sokolski od­
bor vključili v rajon center, kjer bi bil eden izmed članov tudi član rajonskega 
odbora OF, tako bi zadostili predlogu Mire Tomšič, da "ne bi bilo nobenega 
odbora, ki ne bi bil v stiku s fronto s terenom in ne bi prišlo direktive od obeh 
strani (to je od odborov OF in po sokolski liniji, op.avt.)". Sokolsko pomoč, kije 
delovala neodvisno, so nameravali vključiti v SNP, vendar je menila, da bo višina 
zbranih prispevkov padla, ker so mnogi dajali prispevke neposredno za znance 
ali pa za OF in sokole. Glede vstopa posameznih sokolov v partijo pa vodstvo 
ljubljanskih sokolov ni imelo pripomb (op.519).
Viktor Repič, član poverjeništva izvršnega odbora OF za Ljubljano, in Zoran 
Polič, ki je bil že več kot mesec dni v partizanih, sta se tudi julija in avgusta 
stalno dopisovala in med drugim obravavla tudi Izjavo in medsebojne odnose 
predvsem s komunisti, pri čemer pa sta ugotovitve, ki naj bi bile zaupne, šifrira­
la. Repič je pri sokolih, ki so bili vključeni v KPJ ali SKOJ in pri tistih, ki niso 
bili močneje navezani na "sokolsko skupnost", opažal da imajo na odnose in 
sodelovanje z OF drugačne poglede kot sokoli, ki jim je bila "sokolska skupnost 
še vedno živa in trdna". Niso hoteli več posebne povezave po sokolski liniji in 
"niti ne samo izključno delo med sokoli in nacionalno sredino". Poleg tega so se 
po razgovorih med sokoli in KPS razširile govorice o razpustu sokolske linije in 
njeni nepotrebnosti (op.520).
Polič je pisal Repiču, da so predstavniki sokolov v vodstvu narodnoosvobodilne­
ga gibanja menili, da je delovanje sokolov v Ljubljani popolnoma pravilno, 
predvsem kar zadeva njihovo linijsko delovanje. Da pa bi pospešili sodelovanje z 
OF, so predvideli, da bodo sokolska društva čim tesneje vključili v celotno giban­
je in da bi imela rajonska vodstva OF popoln pregled nad društvenim življenjem 
in s tem na razpolago potrebne ljudi. Pri vztrajanju na linijski usmeritvi pri 
ljubljanskem partijskem vodstvu niso imeli nobenega razumevanja, predvsem ne 
pri Miri Tomšič, ki je dobila navodila, naj sicer od sokolov ne zahteva propagi­
ranje za KPS. Vendar pa so morali tudi sokoli razlagati "stvar v smislu Izjave" 
(op.521).
Po izkrcanju zaveznikov na Siciliji je Polič naročal ljubljanskim sokolom, da je 
predvsem pomembna "popolna enotnost in popolno soglasje v vseh stvareh. 
Nastopila je doba, ko bo marsikdo hotel zapeljati predvsem vašo stvar na stran­
ski tir, češ, sedaj pa ni potrebno več sodelovanje, ker bo itak konec, krenimo 
svojo pot. Ravno sedaj pa je sodelovanje najbolj potrebno, ker bo z zlomom 
nastopil čas gradnje in ravno v tem bodo še silna nasprotovanja reakcije, da to 
premagamo bo potrebno namreč še večje zlitje kot pa doslej".
122
Ko je Lidija Šentjurc prišla na osvobojeno ozemlje, se je Polič pogovarjal z njo, 
predvsem o omenjenih vprašanjih in skušal ugotoviti, "kje so vzroki težav, ki 
nastajajo glede odnosov", in ugotovil, da pri Šentjurčevi ni bilo nobenega na­
sprotovanja sokolom. Poudarilje , da se strinja z njenim mišljenjem o sokolih 
tudi Tomšičeva. Nato se Polič vprašuje: "Kje je torej hiba? Mislim, da samo v 
enem dejstvu, ki ga je Jože (Lidija Šentjurc op.avt.) tudi poudarila, da sta bili 
namreč proti temu, da bi tudi ostali skupinski predstavniki posečali naše 
društvene sestanke. Soča (Mira Tomšič, op.avt.) je to zahtevala kot dokaz popol­
ne vključitve, vi pa ste se upirali, ker ste smatrali to za poseg v svojo samostoj­
nost. (Jaz bom vse izvajal iz tega, če sem seveda zgrešil mi sporoči in pokaži 
pravi vzrok). Če je stanje res takšno in je to vzrok, ste imeli obji napak. Soča, ker 
je zahtevo tako postavila kot da bi šele to bil dokaz iskrenosti in da se v nasprot­
nem primeru snuje nekaj čisto izven okvira OF, vi pa ker ste smatrali obisk 
enega in druge skupine kot poseg v svobodno delo in odločanje. Mislim, da mi 
boš priznal, da pri zavestnem delovanju in ocenjevanju izgubiš le toliko svobode, 
kolikor si je sam pripravljen dati. Zato te stvari ne smete tako postavljati. Goto­
vo se še spomniš, da sem jaz rekel Vlasti (Miri Tomšič, op.avt.), naj pridejo tudi 
na naš sestanek, če se zanimajo. Če torej sedaj čutijo to potrebo in sicer kdorko­
li, morate vi to samo pozdraviti. Seveda vam nobeden teh obiskovalcev ne more 
ničesar diktirati glede vaših notranjih zadev. Kar pa se tiče skupnih zadev, pa je 
popolnoma jasno, če je prišel v svojstvu nadrejenega OF organa (torej tistega, 
kateremu ste sedaj društva podredili glede poslovanja v OF zadevah), da ima 
polno pravico podajati potrebne direktive in nalagati izvedbo sklepov, ki ste jih 
vi predhodno sprejeli (mislim poverjeništvo ali okrožje). Samo tako si jaz pred­
stavljam pravilno funkcioniranje celotnega društva v okvirju OF. Priznam sicer, 
da celoten položaj za tako vključitev društev še ni dozorel (mislim neposredno 
na rajone) v društvih samih, toda zunanji dogodki silijo, da stvar pospešite. Gre 
torej zato, da vi kot Sokoli ničesar ne izgubite, da postanete popolni OF (in to 
celotna društva brez izjeme) in da dosežete popolno skladje v celotnem delovan­
ju, Če boste torej obdržali svoje delo na dosedanji višini, mislim, da se vam ni 
treba bati nobenega obiska. Odnosi pa morajo biti seveda postavljeni tako kakor 
poudarjam gori in je zato vaša naloga, da vsak poizkus kakršnegakoli diktata 
tako v kali preprečite. Ne vem ali sem bil v gornjih izvajanjih dovolj jasen, upam 
pa, da boste sigurno zadeli pravi način. Prosim te pa vsekakor, da mi takoj 
sporočaš vse težave, ki bi se še rodile. Želel bi, da čim preje steče stvar v 
popolnem soglasju.Poudaril bi pa še eno nevarnost, ki bi vas lahko zapeljala. 
Nikdar ne smete imeti pred očmi samo ozki okvir sedanjega društva in to neka­
ko ljubosumno čuvati. Ti dobro veš kako sva govorila o bodoči ureditvi tega 
dela. In če naj takrat zajame tako širino, morate vi že danes pokazati razume­
vanje za tak obseg in se res intenzivno udeleževati celotnega dela. Samo tako 
bodo društva res v okviru celote in ne bodo šla neko svojo pot, kar je danes silno 
važno" (op.522).
123
Na vse to je Repič odgovoril, da je razčiščevanje med KPS in sokoli v mestu pri 
nekaterih povzročilo odpor, vendar so zatem vse to zgladili. Tomšičeva je pre­
dlagala, da sokoli v mestu ne bi več uporabljali izraza sokolska linija in Repič je 
odgovoril, da jim to ni nikdar povzročalo kakih posebnih problemov. Na enem 
prvih sestankov s predstavniki KPS so se sokoli res branili, da bi "hodili rajonski 
delegati na društvene sestanke, to pa ne radi tega, ker bi mi to smatrali za poseg 
v svobodno odločanje, ampak, ker smo se bali, da ne bodo smatrala tega za 
sodelovanje, ampak za kontrolo, ker bi seveda dela ne pospešilo, ampak celo 
oviralo. Že tekom par dni pa smo te pomisleke zavrli in bili pripravljeni povezati 
društva na tak način" (op.523).
V šifriranem delu sporočila je Polič obvestil Pustiška, da je pri KPS "jasno, da ne 
zaupajo, vedo, da niso popolnoma dorasli, ker imajo v Ljubljani samo drugo­
vrstne ljudi in zato hočejo s takimi metodami nadoknaditi ostale pomanjkljivosti 
in vam na tak način preprečiti kakšna stranpota. Ljudje, ki so v Ljubljani ne 
morejo razumeti, kaj mi hočemo in zato boste mogli stvar urediti samo z lastno 
uvidevnostjo in s svojimi pravilnimi stališči. Uvideti morajo, da mi nimamo no­
bene lastne poti. Hočemo pa po svoji poti brez pritiska pripeljati ljudi v novo 
skupnost v kateri ne bo več delitev po skupinah ampak res odkrito sodelovanje 
in to predvsem s partijo". Glede govoric o razpustu sokolstva pa je menil, da 
izhajajo "iz mihailovičevske kuhinje" in da noben diletant v KPS ne bi izjavil 
takšne neumnosti na terenu. Glede povezovanja sokolskih društev z OF pa se je 
strinjal z Repičem, da "tvorijo po društvih glavni odbor načelnik, rajonski za­
stopnik in še eden. Na ta sestanek lahko prihajajo tudi ostali rajonski zastopniki. 
Tako je društvo popolnoma vezano na rajon." Podobno organizacijo naj bi imeli 
tudi v okrožju (op.524).
V naslednjem pismu je Polič navedel, da so komunisti sami ugotovili, da stališče 
Mira Tomšič in Leopolda Kreseta ni bilo pravilno, ker "so zahtevali od vas 
popolno podreditev v tem smislu, da morate popustiti v svojih stvareh odločanja 
njim. Obveljala je teza, kakor sem jo zagovarjal v predhodnem razgovorih s 
Partijci, da ste namreč v svojem delu popolnoma samostojni. Partijci pa se mora­
jo smatrati na naših sestankih kot gostje, ki so prišli, da pomagajo k čim 
boljšemu stiku". Ko je še nadalje navajal sklepe sestanka izvršnega odbora OF, 
je grajal tudi sokole v Ljubljani, da so preveč malenkostni, da se preveč ukvarja­
jo z Izjavo in da preveč pozabljajo na druge probleme. Avgusta 1943 pa jih je 
pozival samo k enotnemu delovanju za OF, sodelovanju s partijo in k dejavno­
stim v zvezi s kapitulacijo Italije v mestu, predvsem predvideno množično mobi­
lizacijo (op.525).
Šentjurčeva se je pritoževala, da so zahteve aktivistov krščanskosocialistične sku­
pine prevelike, take, "kot bi imeli milijone. Sploh so pri teh konkretnih stvareh 
/denar, intendanca, LP/ naravnost nemogoči. Sedaj jim gre res samo še za kon­
trolo. Samo po sebi pa je razumljivo, da delamo mi", to je komunisti. V zvezi s 
SNP pa je menila, da je ta dejavnost "rokodelstvo", pri katerem imajo "koman­
124
do" krščanski socialisti in da so partijke kot "koklje in se pustijo komandirati 
tako daleč, da garajo za njihove, na naše pa pozabljajo". Zato seje bolj posvetila 
kontroli SNP (op.526).
Maja 1943 je Franček Majcen, predstavnik krščanskih socialistov v frontnem 
poverjeništvu, lahko poročal, da so Izjavo vsi aktivisti njegove skupine v celoti 
sprejeli in da so vsi načelni in praktični razlogi proti temu odpadli. Vendar pa je 
kljub temu "čutil, da so se nekje na dnu srca ohranili pomisleki, ki bodo do 
konca motili enotnost in iskreno tovarištvo aktivistov OF". Menil je, da je to 
človeško vzeto skoraj nujno in da se bo pomisleke dalo odstraniti z medsebojnim 
tovariškim zbližanjem in v nesebičnem delu za OF (op.527).
Zatem, ko so se po Majcnovi dejavnosti krščansko socialistični aktivisti sprijazni­
li z Izjavo, je pri njih julija 1943 nastalo "razburjenje zaradi verjetnega sektašenja 
naših v arestu proti aretiranim KS (krščanskim socialistom, op. avt.) v arestu". 
Tomšičeva je poročala, da proti Majcnu "vstaja opozicija", ki jo vodi Stanko 
Osterc, ki "zbira različne slabe užaljene elemente in ima tudi stik s sredino. 
Podpirata tudi Savo (Toman, op.avt.) in Al. (Tomanova, op.avt.) iz aresta. 
Franček bi za enkrat rad rešil zadevo sam z nami in ne misli pisati ven" (op.528). 
Majcen je o Izjavi pisal Janezu Stanovniku, vendar dokaj splošno, češ da je v 
meščanskem okolju težje z njenim sprejetjem kot zunaj. Junija 1943 so rešili tudi 
nekatere nesporazume s sokoli.Pisal mu je tudi da tisti, ki imajo najtesnejši stik s 
terenom, najbolj razumejo potrebo po najtesnejši spojitvi temeljnih skupin v OF 
in dodaja: "Res pa je, da smo se sedaj šele načelno sporazumeli in da bomo pri 
konkretnem delu naleteli še na mnogo zlasti organizacijskih težav, katerim 
bomo morali zlasti mi odpomoči" (op.529).
Istega meseca je izvršni odbor OF pisal svojemu poverjeništvu v Ljubljani, naj se 
na temelju Izjave vztrajno zavzem za enotnost aktivistov OF. In nadaljuje: "Za­
vedajte se, da OF v sedanjem odločilnem in končnem obdobju nikakor ne bi bila 
v stanju izbojevati in ohraniti enotnost narodnih množic ter sedanjo linijsko 
širino, če ne bi bilo izjave in tiste enotnosti v aktivu OF, kakršna lahko nastane 
in se utrjuje na podlagi Izjave" (op.530).
O uresničevanju Izjave v mestu so se člani izvršnega odbora OF pogovarjali tudi 
z Lidijo Šentjurc in na podlagi tega so pisali v Ljubljano, naj se nikar preveč ne 
ukvarjajo z njo (op.531).
Toda dan pred tem, 20. julija 1943, je pisal Vladimir Krivic, da se je v mestu pri 
krščanskih socialistih pojavila cela skupina, nezadovoljna z Izjavo, in da tudi 
vodilni sokoli naenkrat ne morejo razumeti nobene točke, "kakor da niso sploh 
ničesar o njej slišali" in zaključil, da so s sokolsko pomočjo in društvi "praktično 
tam kjer so bili" (op.532).
Verjetno so zadnjič govorili o sprejetju Izjave v Ljubljani na sestanku izvršnega 
odbora OF 30. avgusta 1943, ko je Franček Majcen ustno poročal o razmerjih v 
Ljubljani. Sprejeli so sklep o "poglobitvi medsebojnih odnosov" in da morajo "s
125
tistimi krščansko socialističnimi aktivisti, ki še niso na pozicijah Izjave voditi 
posebne razgovore" (op.533).
F. NEKATERI PRIMERI ŽIVLJENJA V ILEGALI
Aktivisti OF v mestu, ki so morali zaradi tega, ker jih je iskala italijanska polici­
ja, skrivati, so imenovali ilegalci. Njihovo število se je neprestano povečevalo, 
kljub temu, da so mnogi odhajali iz mesta v partizane.
Leta 1941 tistih, ki so šli v ilegalo, niso čakala niti pripravljena stanovanja niti 
kolikor toliko urejena prehrana. "Vsak si je moral pomagati kot si je vedel in 
znal... Ilegalec brez varnega zavetja se je počutil kot da ne bi imel tal pod 
nogami, kar je vplivalo tudi na zbranost in na njegovo delo". Posebej pa se je 
njihov položaj zaostril potem, ko je aprila 1942 visoki komisar Ljubljanske po­
krajine izdal odredbo, s katero je prepovedal, da bi kdorkoli katerokoli osebo 
sprejel na prenočevanje. Ilegalci so bili razpeti med skrbjo za to, da jih niso 
aretirali med množičnimi preiskavami, racijami, blokadami in policijskimi urami 
in med delom za odporniško gibanje. Posebej v "sumljivih" delih mesta, v Šiški, 
Mostah in na Prulah so Italijani naštete metode ponavljali več dni zaporedoma. 
Kot se nekateri spominjajo, so se reševali z iznajdljivostjo, hladnokrvnostjo, pa 
tudi sreča je bila večkrat na njihovi strani. Mnogi so se izmuznili aretaciji tako, 
da so se zavlekli v kanal, v dimnik, zakopali v premog, drva in podobno. Nekdo 
se je rešil pred zasledovalci tako, da je zlezel v zakurjeno peč v tovarni, ki je 
imela neki manj vroči del in ga kljub dvakratni preiskavi niso mogli odkriti. 
Skrivališča so bila zgrajena le za centralno vodstvo ter za najvažnejše tiskarske in 
varnostnoobveščevalne potrebe. Poleg tega je bil ves okrožni in rajonski kader 
skoraj od jutranje do večerne policijske ure skoraj ves dan na cesti, na sestankih 
in akcijah. "Gibali smo se po mestu največ z bicikli, dokler jih niso prepovedali, 
izogibali pa smo se, kolikor se je dalo, centru mesta, oziroma tistih delov mesta, 
kjer so te najbolj poznali. Važno je bilo mirno obnašanje na cesti, solidna obleka 
ter često menjanje prenočišča; to poslednje je bilo najvažnejše, ker se nas pri 
belem dnevu in neposredno niso upali lotiti, zlasti ne domači izdajalci, ki so 
vedeli, kaj jih potem čaka". Kot nadalje piše Krivic, je sam doživel nekaj takih 
srečanj s Cirilom Zebotom in drugimi, ki jih je poznal že izpred vojne, in sicer z 
univerze, kjer so bili politični nasprotniki.
Za pravočasno menjanje stanovanj, v katerih so prenočevali ilegalci in od kate­
rih so bila nekatera izdana, je bila predvsem pomembna dobra organizacija 
obveščevalne službe. "Neštetokrat so te znani ali neznani obveščevalci prestregli 
in obvestili zvečer tik pred policijsko uro, ko si bil na poti v izdano stanovanje. 
Taka obveščevalna ’zaseda’je bila prijetno presenečenje, pa tudi neprijetno, ker 
je bilo često na hitro najti zvečer novo prenočišče". Zasledovanjem so se po­
skušali izogniti tudi tako, da so vstopali v hiše, ki so imele dva izhoda. Če pa so 
jih prijeli domači nasprotniki OF so poskušali na različne načine obvestiti druge.
126
Ko so v Šiški aretirali Vido Kastrin, so jo s tramvajem odpeljali do Tromostovja. 
Takrat je srečala svojega profesoija in mu rekla "Gospod doktor, danes me ne 
bo na predavanje, ker so me aretirali, se opravičujem".
Člani okrožnega vodstva, tako partije kot OF so imeli vsak dan stike z vsakim 
rajonskim komitejem oziroma rajonskim odborom OF. Aktivisti so morali na 
kratko poročati o doseženih rezultatih in nastalih problemih. Za primere uličnih 
aretacij so imeli tudi odlično ponarejene legitimacije in nekajkrat se je celo 
zgodilo, da so imeli zaradi "neverjetne ekspeditivnosti" ilegalci v rokah nove 
dokumente na novih obrazcih celo prej, preden sojih začeli izdajati za to pristoj­
ni organi. Za svoje potrebe so dobivali denarno podporo, prehranjevali pa so se 
po posameznih stanovanjih ali v nekaterih gostinskih lokalih. Vendar pa tudi ta 
stvar ni bila preprosta, ker so Italijani uvedli živilske nakaznice, s katerimi so 
racionalizirali nakup živil za posamezno osebo. Preskrbo ilegalcev so reševali 
tako, da so ilegalne tiskarne tiskale tudi ponarejene živilske nakaznice s katerimi 
so dobivali pri trgovcih živila, pri gostincih, ki so bili naklonjeni OF pa dnevne 
obroke. Organizacija odpora pa je imela zveze tudi pri slovenskih uradnikih na 
legalnih upravnih inštitucijah. Zlasti so bile pomembne te, vsaj kar zadeva var­
nost ilegalcev in njihovo preskrbo, pri preskrbovalnem uradu, odseku na domov­
nice in anagrafskem uradu. Pri prvem so dajali za OF originalne živilske 
nakaznice in prevzemali ponarjene ter jih prežigosali tako, da ni bila vidna 
razlika med originalnimi in ponarejenimi. Pri odseku za domovnice pa so izdaja­
li lažna potrdila o bivanju, na podlagi katerih so si ilegalci lahko preskrbeli 
osebne izkaznice za varno gibanje po mestu. Na anagrafskem uradu so vpisovali 
podatke, ki so skrili lažno identiteto ilegalcev če sojih preverjali.
"Delovni dan" ilegalcev je običajno trajal od zore, od osme ure pa do večera, do 
policijske ure. Večino dneva so se gibali po mestu. Tako je imela Mira Tomšič 
največ kontaktov z aktivisti OF, ilegalci ali pollegalci na cesti, ob točno dogovor­
jenem času. Tako je v enem dnevu obšla vse mesto, od Šiške, Bežigrada, centra, 
mestnega predela Most do Viča in pri tem ni uporabljala odvečnih poti. Vedno 
je hodila peš, nikoli pa se ni vozila s tramvajem, čeprav je imela pri sebi vedno 
stalno vozovnico s fotografijo. To pa zaradi tega, da je bila njena identiteta ob 
preverjanju podatkov ob blokadah posameznih mestnih predelov še bolj izkaza­
na, seveda ob ponarjeni osebni izkaznici. Če ni imela pri sebi obremenilnega 
materiala se racijam oziroma preverjanj identitete ni izogibala, ker je zaupala 
ponarjenim dokumentom. Če pa je zaslutila ali uvidela, da je konec ulice bloki­
ran, je vstopila v prvo hišo. Če je imela pri sebi, na primer Slovenskega 
poročevalca ali druge prepovedane tiske, jih je zmetala v poštne nabiralnike, 
počakala, izstopila iz hiše in nato odšla v nasprotno smer od koder je prišla. Ob 
slutnji raciji se ni nikoli na cesti obrnila in na hitro pobegnila. Za varnejše 
gibanje po mestu je bilo pomembno tudi nevpadljivo obnašanje, elegantna oble­
ka, ki pa ni smela vzbujati pozornosti in drobne komuflaže, npr. za ženske 
pobarvane lase ali za moške brada. Mira Tomšič ni imela posebnih skrivališč za 
ilegalno pošto, razen dvojnega predala v torbici. "Urnika" sestankov si ni nikoli
127
zapisovala, pač pa si je morala vse zapomniti. Ni pa imela vedno istih poti, 
oziroma je občasno namerno katero izpustila. Enkrat ali dvakrat na dan se je 
sestajala s kurirkami. Frontna in partijska sporočila z rajonov je zbirala okrožna 
kurirka. Med člani partijskega poverjeništva pa je vzdrževala zveze posebno 
kurirka, kajti člani so se sestajali enkrat na teden ali deset dni. Frontno poverje­
ništvo pa Še bolj predko. Enkrat na dan je kosila, vendar nikdar v kakšnem 
lokalu, pač pa pri različnih družinah v mestu, ki so v ta namen dobivale živilske 
nakaznice, večerjala pa vedno tam, kjer je prenočevala.
6. SKLEP ČETRTEGA POGLAVJA
Tako imenovane božične racije v mestu niso bistveno prizadele organizacije OF, 
vsaj vodstvenega kadra ne, razen nekaj aretacij članov partije in krščanskih so­
cialistov, vendar tudi niso bile "zmaga" OF, kot je zapisal Kardelj. Res pa so 
pomenile nekakšno prelomnico, ker seje vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja 
na Slovenskem začelo zavedati, da Ljubljana ne bo mogla opraviti vseh nalog, ki 
so jih zastavljali njeni organizaciji odpora. Do tedaj je bila središče centralne 
tehnike KPS in propagandne dejavnosti in zato je vodstvo pričelo razmišljati o 
selitvi teh dveh pomembnih sektorjev iz mesta, od koder so od jeseni dalje uspeli 
spraviti ves nabrani material za partizane tako, da niso imeli več nikakršnih 
zalog.
Po omenjenih racijah so se pričele množične demonstracije za izpust zapornikov 
in internirancev oziroma omilitev težkih razmer v ječah in taboriščih, ki niso 
pojenjale vse do italijanske kapitulacije. Pri tem ne smemo prezreti dejstva, daje 
v skladu z italijanskimi porazi na bojiščih poleg rastoče moči OF opuščal tudi 
okupacijski teror. Poleg utrjevanja organizacije so se izboljšali tudi odnosi v 
vodstvu, ker je popustil psihični pritisk, na kar je vplivalo tudi bivanje Kardelja 
in Kidriča v mestu. Dejavnost med sredino je postala tudi stalnica partijske 
dejavnosti, za kar je skrbela Mira Tomšič. Njena dejavnost je poleg vzdrževanja 
stikov s člani vrhovnega plenuma OF, ki so predstavljali skupine, vključene v 
OF, temeljila na pridobivanju oziroma širitvi organizacije med posameznimi 
poklicnimi skupinami, v bivših društvih in ustanovah, ki so jih, razen redkih 
izjem doslej, vse od srede 1942 zanemarjali, in omenjene organizacije OF, kjer 
so pač bile, prepuščali same sebi. V letu 1943 pa so veliko škodo OF v mestu 
povzročali vdori v organizacijo: neposredne izdaje Ferdinanda Robide, ki je 
prizadejal, ne samo komunistične organizacije, temveč tudi vodstvo krščanskoso- 
cialistične skupine v mestu; uboj vodje narodne zaščite v centru mesta Slavka 
Gabranje, pri katerem so našli spisek zaščitnikov; zajetje kurirke okrožnega 
sekretarja, ki je prizadela predvsem tehnični sektor dejavnosti in lokalni vdor na 
Viču, kije dobil epilog v t.i.Bogomilinem procesu.
Ljubljansko partijsko vodstvo pa je skrbela tudi prava afera z denarjem, ki ga je 
za rešitev Lovra Kuharja zbiral Ivan Levar. Zadevo so rešili s pomočjo izvršnega 
odbora OF, ki je Levarju dokončno vzel vsa pooblastila za zbiranje denarja
128
preko finančno-gospodarskega odbora OF. Tudi zaradi tega so združili te odbo­
re z odbori OF, da bi članom prvih omogočili tudi politično delovanje.
Že pred sprejetjem Dolomitske izjave se je ljubljansko partijsko vodstvo ukvar­
jalo s pritožbami krščanskih socialistov. Ti so partiji očitali, da jih zapostavlja pri 
urejanju Slovenskega poročevalca, kjer so jim celo brez njihove vednosti popra­
vljali in cenzurirali članke, nadalje vdore v organizacijo OF, predvsem po teh­
nični liniji, kar je bilo tiste čase zares aktualno in ki so posledično pripeljali tudi 
do aretacij vodstva krščanskih socialistov za Ljubljano, slabosti v obveščevalni 
službi ter sektašenja in prevzemanje vodilnih položajev v partijske roke prav 
povsod.
Partijsko vodstvo pa jim je odgovarjalo, da o nekaterih pojavih, predvsem pri 
tehniki, ne morejo soditi, ker je to preveč pomembna in njim nepoznana stvar, 
da ponekje samo nadzorujejo dejavnost, delati pa morajo komunisti in da se v 
skladu s tem potegujejo predvsem za vodilne politične položaje in da se otepajo 
neposrednega dela. Načelo enakomernega zastopstva temeljnih skupin v odbo­
rih OF se ni več dosledno upoštevalo in po podpisu Dolomitske izjave so pričeli 
sestavljati odbore OF, najprej rajonske, nato pa še okrožnega tako, da so bili 
člani vodje posameznih sektorjev dejavnosti. Vodilni krščanski socialisti v mestu 
so bili aretirani kmalu po sprejetju Dolomitske izjave. V mestu je tako med 
njimi kot med sokoli pred tem prevladovalo mnenje, da kolikor močnejše bodo 
temeljne skupine, toliko močnejša bo OF kot celota, kar se je skladalo s temel­
jnimi usmeritvami OF, ki pa so se po sprejetju Dolomitske izjave korenito spre­
menila. Čeprav so v mestu tudi vodilni partijci pričakovali, da bo v poveijeništvo 
namesto aretiranih Toneta Tomana in Staneta Kovača imenovan Fedor Koširje 
izvršni odbor OF sklenil drugače in v mesto poslal Frančka Majcna, ki je pre­
pričljivo razlagal določila Dolomitske izjave tako, da z njenim sprejetjem med 
krščanskimi socialisti ni bilo težav. Pokazale pa so se povsem nepričakovano pri 
sokolih, pa ne zaradi nasprotovanja KPS, pač pa bolj zaradi ljubosumnega 
čuvanja svoje organizacije, na katero so bili očitno zelo navezani in niso hoteli, 
da bi se dokončno "utopila" v OF. Od krščanskih socialistov je Dolomitski izjavi 
nasprotovala skupina, ki je bila v zaporu, predvsem ukinitvi pravice do lastnega 
političnega organiziranja, z utemeljitvijo, da se KPS boji resnega revolucionar­
nega tekmeca in da je porabila veliko sil za graditev lastne močne politične 
stranke, a oni so zaradi idealizma in notranje prepričanosti in ne zaradi disci­
plinske vezanosti gradili za OF. Končno so se do poletja 1943 tako krščanski 
socialisti kot sokoli po prizadevanjih posameznih članov izvršnega odbora OF 
sprijaznili s stališči Dolomitske izjave o oblikovanju enotne organizacije pod 
vodstvom KPS. Tako mestno vodstvo partije kot slovensko vodstvo narodnoo­
svobodilnega gibanja s samo organizacijo odborov OF, ki so postali "nova koali­
cija" različnih sektorjev dejavnosti, nista bila zadovoljna, vendar so jo, z redkimi 
izjemami, npr. vključitvijo v OF oziroma razpustom finančno -gospodarskih od­
borov in kasneje Narodne zaščite, ohranili vse do kapitulacije Italije.
129
Sklenem lahko z mislijo, da se je OF po težkih udarcih leta 1942 v naslednjem 
letu, kljub opisanim pomanjkljivostim in težavam okrepila, v opisanih razmerah 
izpolnila svoje naloge do odpora v mestu in drugod na Slovenskem, "prekalila" 
mnoge svoje aktiviste, ki so po kapitulaciji Italije odšli iz mesta, in se skupaj s 
tistimi, ki so prišli iz taborišč, vključili v partizanske enote, službe in politično 
dejavnost drugod na Slovenskem in s svojimi ljubljanskimi izkušnjami pripomo­
gli k nadaljnjemu razvoju narodnoosvobodilnega gibanja. V mestu pa so pustili 
maloštevilno jedro aktivistov, ki so vodili odpor v mestu tudi v naslednjem ob­
dobju, v času nemške okupacije.
130
SKLEPNE UGOTOVITVE
Po ustanovitvi Protiimperialistične fronte so v tej organizaciji oziroma gibanju 
poudarjali predvsem zavračanje vseh imperializmov, tako tistih držav, ki so oku­
pirale in razdelile slovensko ozemlje, kot držav, ki so bile s temi v vojni in torej 
naravni in dejanski zavezniki. Hkrati so poudarjali avantgardnost proletariata in 
povezanost s Sovjetsko zvezo, ki do takrat ni bila v vojni. Za poraz v aprilski 
vojni in razpad države so obtoževali izključno domačo kapitalistično gospodo in 
na podlagi tega so zahtevali obračun s prejšnjimi oblastniki. Na tej osnovi so se 
vodstva ustanovnih skupin tesneje povezala oziroma nadaljevala sodelovanje 
izpred vojne ter vsaka po svoji liniji širilo organizacijo. V programskem smislu je 
vodstvo KPS predlagalo tudi prvi skupini program v šestih točkah z naslovom 
Gesla našega osvobodilnega boja, ki sta ga ostali dve skupini v celoti sprejeli. 
Nad vsebino proglasov, oziroma pravilno, KPS odgovarjajočo politično linijo, je 
bedel Edvard Kardelj, ki je bil predvsem pozoren do poudarjanja vodilne vloge 
Sovjetske zveze.
Negotove razmere po okupaciji so zahtevale hitro ukrepanje. Pri tem je bil daleč 
najbolj dejaven Kidrič, vsaj v vrstah KPS. Hitra rast organizacije in vključevanje 
številnih skupin in posameznikov je bil rezultat njegove široke razgledanosti, 
prepričljivosti in zmožnosti približevanja drugače mislečim, nevsiljivega vodenja 
dialoga z njimi in ne zahtevanje slepe pokorščine. Do napada Nemčije in njenih 
zaveznic na Sovjetsko zvezo so zbirali orožje in se le dogovarjali o konkretni 
organizaciji oboroženega odpora proti okupatorjem.
Toda obroženih akcij proti okupatorjem s te strani do tedaj ni bilo. Po napadu 
na Sovjetsko zvezo pa je organizacija, ne samo, da je spremenila ime v Osvobo­
dilno fronto slovenskega naroda, začela propagirati in izvajati oborožen odpor, 
čeprav je naletela tudi na nerazumevanje in nepripravljenost ne samo pri članih 
krščanskosocialistične in sokolske skupine, temveč tudi med člani KPS, ki so se 
morali po navodilih svojega vodstva umakniti v ilegalo. KPS je bila med vsemi 
ustanovnimi skupinami najbolje organizirana. Člani so bili disciplinsko tesno 
navezani na svoje vodstvo. V skupini organizacij OF so dobili vpogled v dejav­
nost in kadrovsko sestavo drugih dveh skupin, njima pa niso dopustili istega, 
predvsem pa ne vpogleda v tehniko in ostale "specialne sektorje".|V odbore OF 
komunisti v začetku niso vsiljevali svojih ljudi. Dogovorjeno je bilo, da bodo v 
rajonskih in okrožnih odborih OF zastopani predstavniki vseh temeljnih skupin. 
V začetku je bilo njihovo sodelovanje res enakopravno. Toda kasneje, proti
131
koncu leta 1941 pa so pri predstavnikih komunistov začele kazati tendence sa­
mostojnega vodenja. Prvič so o organiziranosti OF podrobneje pisali septembra 
1941 in od odborov OF zahtevali dejansko akcijo, "brez odvečnih diskusij in 
priprav za bodočnost", zbiranje narodnega davka, posojila svobode, raznih po­
trebščin za partizane ter boj proti nasprotnikom OF zunaj organizacije kot tudi v 
lastnih vrstah. Vse te zahteve so bile posledica sklepov septembrskega zasedanja 
vrhovnega plenuma OF, ki je takrat prevzel funkcijo Slovenskega narodnoosvo­
bodilnega odbora kot najvišjega predstavništva nastajajoče ljudske oblasti.
Poleg tega, da je bilo v mestu osrednje vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja, 
je to za Ljubljano z okolico junija 1941 imenovalo še lokalno vodstvo OF. Člani 
okrožnega frontnega odbora so bili komunist Vladimir Krivic, sokol Lojze Lubej 
in krščanski socialist Vilko Pitako. Poleg tega pa je bil ustanovljen tudi odbor 
OF za ožje urbano mestno območje, v katerem so bili komunist Jože Moškrič, 
sokol Zoran Polič in krščanski socialist dr. Aleš Stanovnik. Mestni odbor OF je 
kasneje, po obžičenju mesta, prevzel naloge okrožnega odbora OF za obžičeno 
mesto, ker se je ljubljansko okrožje zatem razdelilo na dve, notranje in zunanje. 
V prvem so bili naslednji rajonski odbori OF: Moste, Vič, Šiška, Bežigrad, Trno­
vo in rajoni, ki so nastali po razdelitvi mestnega rajona na manjše: Gradišče, 
Kolodvor, Šempeter, Center, Poljane in Železnica, v drugem pa zunanji rajon 
Vič, Polje, Dobrunje, Barje, Ježica, Dravlje ter Horjul, ki pa se je aprila 1942 
priključil vrhniškemu okrožju.
Poleg teritorialne razdelitve oziroma organiziranosti, od hišnih do okrožnega 
odbora OF, so bili tudi matični odbori OF za posamezne ustanove in poklicne 
skupine kot tudi odbori OF v tovarnah, ki so pozneje prerasli v odbore DE. S 
pritegnitvijo dela srednjih slojev, obrtnikov in njihovih uslužbencev, trgovcev in 
majhnih tovarnarjev, uslužbencev ustanov, od železnice, ki je zaradi svoje po­
membnosti dobila organizacijsko raven rajona in s tem neposredno povezavo z 
okrožnim vodstvom, do uslužbencev visokega komisariata, je OF uspelo v pre­
težni meri odtegniti vplivu svojih nasprotnikov prav tiste družbene skupine, na 
katere so ti najbolj računali. Poleg tega se je s tem povečal tudi dotok material­
nih in denarnih sredstev.
Naraščajoča in očitna moč OF je vzpodbudila okupatorjevo reakcijo, najprej z 
obžičenjem mesta, čemur so nato sledile še racije, odgoni v zapore in koncentra­
cijska taborišča v Italijo ter nazadnje še najhujša oblika terorja, streljanje talcev, 
kar je pospešilo odhod vodstva na osvobojeno ozemlje, ki je nastajalo na Dolen­
jskem in Notranjskem. Ko je bilo vodstvo zunaj žice, v Polju, je pooblastilo 
Kardelja naj skrbi za organizacijo v mestu. Ko pa je 3.julija 1942 še ta odšel iz 
mesta, je imenoval poverjeništvo centralnega komiteja KPS, v katerem sta bila 
Vladimir Krivic in Lidija Šentjurc. Zatem je bilo ustanovljeno še frontno pover­
jeništvo, v katerem so bili predstavniki treh ustanovnih skupin: KPS, sokolov in 
krščanskih socialistov. Organizacija v rajonih v obžičenem delu je bila dokaj 
trdna in se je kljub aretacijam in odhodom v partizane neprestano obnavljala. V
132
zunanjem okrožju pa je bila slabša predvsem zaradi neusklajenosti delovanja s 
precejšnjo mero sektašenja članov KPS predvsem do krščanskih socialistov. To 
je bilo toliko slabše, ker so imeli v teh rajonih močan vpliv domači nasprotniki 
OF z močnimi postojankami. Gibanje aktivistov v zunanjem okrožju je tako 
postalo skoraj nemogoče, zato je izvršni odbor OF sklenil, da bo to okrožje 
ukinil, svojemu poveijeništvu pa naročil, naj te rajone prevzamejo oni skupaj z 
okrožnim odborom OF za obžičeni del. Kasneje pa so jih postopoma priključili 
vrhniškemu in grosupeljskemu okrožju.
Ne samo v okolici, pač pa tudi v mestu, so postajale razmere za delovanje OF in 
drugih organizacij odpora v drugi polovici leta 1942 vse težje predvsem zaradi 
informacij o uspešnem poteku velike italijanske ofenzive proti partizanom na 
Dolenjskem in Notranjskem, pripovedi partizanskih ubežnikov o zlomu parti­
zanske vojske in s tem v zvezi porasta vpliva MVAC, t.i.bele garde, tudi v Lju­
bljani. Ljubljano partijsko vodstvo je menilo, da bi morali, glede na poslabšanje 
razmer, okrepiti partijsko disciplino, izločiti vse "nesolidne elemente" in začeti 
nadzirati vse sektorje dela, vključno z OF.
Avgustu 1942 je bil položaj za OF v mestu dokaj znosen, razen pri ustanovah in 
posameznih poklicnih skupinah, ker so na visokem komisariatu, Mestni občini 
ljubljanski, med zdravniki, odvetniki in kulturniki aretirali več vodilnih aktivistov 
OF. Zato je vodstvo odpora v Ljubljani s tamkajšnjimi organizacijami OF vzpo­
stavilo neposredne stike, tudi zaradi tega, ker je sprevidelo, da so bila nekatera 
rajonska vodstva nedorasla takim nalogam. To se je kazalo predvsem v kampanji 
proti beli gardi v nekaterih središčnih rajonih, kjer so imeli mladi aktivisti pov­
sem "kaplarski" odnos pri razlagi posameznih problemov in so zato prišli navz­
križ z izobraženstvom, ki je bilo tu najmočneje zastopano. Vodstvo je tudi 
obžalovalo razpustitve obrtniških in trgovskih matičnih odborov OF, ker je tudi 
zaradi tega organizaciji grozilo popolno pomanjkanje denarnih in tudi material­
nih sredstev, tako za ilegalce kot za podpre internirancem, zapornikom in 
družinskim članom tistih, ki so iz mesta odšli v partizane. Vrzeli v organizaciji so 
nadomeščali z ženskami tako, da so se tako kljub stalnim aretacijam aktivistov z 
različnih področij dejavnosti izognili organizacijski anarhiji. Vodilni ljubljanski 
aktivisti, predvsem iz vodstva partije, tehnike in obveščevalne službe so v 
poročilih prikazovali stanje odpora v mestu dokaj različno, po grobi delitvi pesi­
mistično in optimistično. Ravno tako, vendar nekoliko drugače je bilo tudi pri 
Kardelju, ko je Josipu Brozu Titu poročal o istih zadevah. Čeprav je stalno 
kritiziral ljubljanske aktiviste (mogoče se mu je ta metoda dozdevala najboljša za 
poživitev dela), pa je v poročilih opisoval stanje v mestu idealno. Najbolj kočljiva 
meseca za organizacijo odpora pa sta bila september in oktober 1942, sočasno v 
mestu in na podeželju.
Aktivisti so stradali, niso imeli ilegalnih stanovanj ne drugih skrivališč, zato so 
stalno krožili nekje po obrobju mesta, zveze niso bile več popolnoma zanesljive, 
da pomanjkanja denarja niti ne bi omenjali. Vpliv bele garde v mestu je rastel,
133
okupatorski teror se je stopnjeval, temu pa je sledil še vdor v tehniko, ki je nujno 
vplival na propagandno dejavnost. Takrat so se v vodstvu ljubljanske organizaci­
je spraševali, če se jim ni maščeval "veleobrat", kot ga slikovito imenujejo iz časa 
velikega vzpona OF pomladi 1942, ko so kadre nameščali brez vednosti 
okrožnega komiteja KPS, po "privatni liniji". Odtod veijetno tudi zahteva po 
"čiščenju" partijske organizacije.
Iz tega časa, ki so ga vodilni aktivisti sami označevali kot najbolj kritičnega, je 
tudi pismo Borisa Ziherla Edvardu Kardelju "o vprašanju naših napak", v kate­
rem odgovarja na kritiko brošure o slovenskih mejah, ki jo je pred tem napisal 
Lovro Kuhar, z zagotovilom, da je dobra, le da bi ji bilo potrebno odbiti "ofen­
zivno ost".
Jeseni 1942 sta iz Podlipoglava prišla v mesto Kardelj in Kidrič. Ko sta bila v 
Ljubljani, sta sklicala vrhovni plenum OF, Kidrič pa je prisostvoval ustanovnemu 
sestanku DE, katerega pobudnik je bil Tone Fajfar. Njegovo misel o organizaciji 
delavstva sta sprejela predvsem zaradi okrepitve "delavske smeri" v narodnoo­
svobodilnem gibanju. Razširila sta tudi frontno poyerjeništvo% da so imele vse 
ustanovne skupine po dva člana, hkrati pa sta iz teh imenovala tričlanski^ekre- 
tariat predvsem zaradi hitrejšega sprejemanja in izvajanja sklepov. Kardelj in 
Kidrič sta odšla iz mesta še pred t.i. božičnimi racijami pozimi 1942, ki so jih 
pripravili in izvedli belogardisti. Te so bile višek njihove dejavnosti v mestu, ki so 
jih zatem nevtralizirale množične manifestacije za izpust zapornikov in interni­
rancev in ki so prerasle v odkrito izražanje nezadovoljstva z okupacijo in z vsem, 
kar je bilo z njo povezano. S tem se je začel tudi nov vzpon OF v mestu, ki ni 
zastal vse do kapitulacije Italije. Po božičnih racijah je osrednje vodstvo narod­
noosvobodilnega gibanja v Sloveniji "potegnilo" iz mesta še vodstva treh preosta­
lih pomembnih osrednjih sektorjev, centralne tehnike KPS, agitpropa in VOS 
OF, ker je ocenilo, da Ljubljana ni več v položaju, ki bo omogočali njihovo 
uspešno dejavnost.
Medtem je potekala tudi akcija za popolno poenotenje OF v mestu na podlagi 
sklepov Dolomitske izjave, ki pa je nepričakovano naletela na odpor, ne pri 
vodstvu krščansko socialistične skupine, kot so pričakovali, pač pa pri sokolski 
skupini. Partijskemu vodstvu v mestu je po treh mesecih prepričevanj do junija 
1943 uspelo tudi to, čeprav je bila popolno poenotenje do kapitulacije še nekaj­
krat omenjeno.
Po ocenah aktivistov je bilo leta 1941 v mestu, kije imelo 80.000 prebivalcev, 90 
% odraslega prebivalstva članov ali simpatizerjev OF. Kasneje pa se je ta odsto­
tek zniževal in se je število članov spreminjalo in nihalo. Vzroki so bili razhod s 
pristaši Draže Mihailoviča, aretacije, internacije in odhodi v partizane. Nasprot­
niki OF v Ljubljani niso nikdar prevladovali, drugače kot v primestnih rajonih, 
kjer je odšlo že poleti 1941 in 1942 veliko članov OF v partizane in so se zato 
lahko njihovi nasprotniki močneje utrdili. V mestu niso prevladovali niti v naj­
težjem obdobju za OF jeseni 1942, čeprav so mnogi člani OF takrat iz strahu,
134
predvsem po streljanju talcev maja 1942 ali pa pod vplivom nasprotne propagan­
de, odpadli. Vendar se je pričelo ob pričakovani kapitulaciji Italije, bolje rečeno 
zaradi vpliva zunanjepolitičnih dogodkov, stanje v celoti izboljševati. Eden iz­
med pokazateljev so bile tudi avgustovske demonstracije kjer je sodelovalo pri­
bližno 10.000 ljudi. Ob predvideni, a ne realizirani vstaji v mestu, je vodstvo 
ocenjevalo, da lahko računa na pomoč od 15.000 do 20.000 članov OF, od 
katerih jih je po kapitulaciji Italije odšlo 5.000 do 6.000 v partizane. Iz mesta je 
centralni tehniki KPS uspelo spraviti najmanj osem vagonov različnega materia­
la za partizane, verjetno prav toliko kot po železnici, če ne več pa še po raznih 
drugih "kanalih", s kamioni, reševalnimi avtomobili ali osebno. Poleg tega so 
preskrbovali ilegalce, od dvajset leta 1941 do stodvajset leta 1943, ilegalčke in 
družine, katerih hranitelji so bili v partizanih, internaciji ali zaporih in niso imeli 
nobenih virov za preživljanje. Število slednjih je v letu 1943 naraslo na 500. 
Dobivali so 300 do 600 lir podpore, poleg obleke in živeža, tudi s pomočjo 
ponarejenih živilskih izkaznic. Vseh denarnih prispevkov, vključno z denarjem 
od "dvigov" v poštni hranilnici in davčni upravi, tako prostovoljnih kot posojil je 
bilo v tem obdobju zbranih 29.000.000 lir. Vse tehnike, tako tri ilegalne grafične 
tiskarne kot glavne, ciklostilne in 19 manjših, so v obravnavanem obdobju nati­
snile približno 767.000 različnih izvodov, od časopisov do listkov za potresanje. 
Okupatorjevi ukrepi za zlom narodnoosvobodilnega gibanja v mestu so se stop­
njevali od izdajanja tiralic za vodilnimi člani do obžičenja mesta, racij in interna­
cij do streljanja približno 150 talcev in dopustitve ter aktivizacije MVAC, ki je v 
mestu štela približno 150 mož. Protiukrepi narodnosvobodilnega gibanja , da bi 
se izognili aretacijam so bili odhodi v partizane, gradnja zaklonišč, ki so jih 
imenovali bunkerji, različne kamuflaže, od barvanja las do ponarejenih osebnih 
izkaznic in streljanje organizatorjev MVAC, t.i. bele garde, konfidentov in neka­
terih vlačug, ki so izdajale Italijanom. Do atentata na dr. Marko Natlačena 13. 
oktobra 1942 je bilo vključno s tem predvsem VOS OF spelo izvesti 25, po 
drugih podatkih 49 atentatov in ubojev, 10 pa se jih ni posrečilo, oziroma je 
ostalo le pri poizkusu. Poleg streljanja kot najznačilnejše metode fizične odstra­
nitve nasprotnikov je bil še en atentat z bombo pri Arielli Rei, drugo žensko, 
neko denunciantko in vlačugo iz Most pa so zabodli. Najbolj množičen odgovor 
na italijanske represalije pa so bile že večkrat omenjene demonstracije.
135

ORIS VIROV IN LITERATURE
Večina arhivskih virov, ki sem jih uporabljal pri pisanju magistrskega dela je 
shranjen v Zgodovinskem arhivu centralnega komiteja ZKS in arhivu Inštituta 
za novejšo zgodovino (do leta 1989 imenovanem Inštitut za zgodovino delavske­
ga gibanja) v Ljubljani, ki sta zdaj oddelka Arhiva Republike Slovenije (dalje 
ARS). V prvem so za obravnavanje in osvetlitev opisane problematike pomem­
bna poročila Lidija Šentjurc, Vladimirja Krivica in Mire Tomšič, v drugem pa 
dopisi med Zoranom Poličem in Dragom Pustiškom, med Marijanom Breceljem 
ter Tonetom Tomanom, Stanetom Kovačem in Jožico Toman ter med Janezom 
Stanovnikom in Frančkom Majcnom. Vsi ti dopisi so temeljnega pomena predv­
sem zaradi tega, ker so bili pisani iz potrebe, da bi osrednjemu vodstvu narod­
noosvobodilnega gibanja na Slovenskem v celoti, pa tudi posameznim vodilnim 
članom temeljnih skupin v OF, ki so maja in junija 1942 odšli iz Ljubljane na 
osvobojeno ozemlje, čimbolj natančno in resnično prikazali vse težave, uspehe, 
pa tudi razne nesporazume, ki so se pojavili pri vodenju in razumevanju vseh 
oblik odpora proti okupatorju v mestu.
Splošna značilnost omenjenih dokumentov je, da odslikavajo videnje položaja v 
mestu in okolici tako, kot so ga dojemali tisti, ki so pošiljali ali prejemali pošto. 
Na njihovo mišljenje je razumljivo vplivala tudi pripadnost posamezni temeljni 
skupini v OF in dejavnost v okviru le-te, ki pa se je sicer z izjemo pokrivala s 
temeljnimi usmeritvami OF. Poročila opisujejo položaj v mestu v celoti. Le 
občasno omenjajo tudi stanje v posameznih rajonih, predvsem takrat, kadar so 
se pojavile kakšne nepravilnosti ali po vdorih in aretacijah članov OF. Za ugota­
vljanje množičnosti in načina organiziranja OF v posameznih mestnih predelih, 
ustanovah in tovarnah kot tudi za ugotavljanje višine zbranih denarnih sredstev 
za narodnoosvobodilno gibanje so zato toliko bolj pomembni finančni obračuni, 
ki so ohranjeni kot del arhiva blagajne okrožnega odbora OF za Ljubljano. Pred 
poletjem 1942, ko je bilo osrednje vodstvo še v Ljubljani, so bila navodila me­
stnega in rajonskih vodstev OF in KPS, kot tudi poročila, ustna ali pa preko 
kratkih pisnih sporočil, ki so jih prenašale kurirke. Tako "notranje poslovanje" 
med poverjeništvom centralnega komiteja KPS in izvršnega odbora OF ter 
okrožnim in rajonskimi vodstvi je bilo v navadi ves čas obravnavanega obdobja, 
le da takšnih "drobnih dopisov" niso hranili, ker so bili za "enkratno uporabo" in 
so jih zaradi varnosti večino sproti uničili. Zaradi tega se je za obdobje pred 
poletjem 1942 ohranilo le nekaj poročil Edvarda Kardelja osrednjemu jugoslo­
137
vanskemu vodstvu narodnoosvobodilnega gibanja, kjer med drugim obravnava 
tudi položaj v Ljubljani. V ARS, bivšem arhivu Inštituta za novejšo zgodovino so 
ohranjeni kratki zapisniki sej izvršnega odbora OF, ki je bil na osvobojenem 
ozemlju. Za Ljubljano so posebej pomembni tisti, na katerih so bili prisotni člani 
ljubljanskega vodstva Polič, Šentjurčeva, Majcen in Mira Tomšič in na katerih so 
sprejemali sklepe o nadalnjnem vodenju organizacije odpora v mestu. V obeh 
arhivih so ohranjena tudi navodila in okrožnice osrednjega vodstva in vodstva 
temeljnih skupin v OF svojim članom v Ljubljani.
Od objavljenih virov sem pri pisanju uporabil zbirko Dokumenti ljudske revolu­
cije v Sloveniji, ki so do sedaj izšli v sedmih knjigah in zajemajo obdobje do julija 
1943. V njih so, razen v sedmi knjigi, dokumenti objavljeni le delno. Pri nekate­
rih so izpuščeni predvsem tisti deli, ki so za mojo obravnavo najbolj zanimivi, 
opisi odnosov med posameznimi skupinami v OF in med člani vodstev v Ljublja­
ni. Za obdobje, ko sta se v Ljubljano ponovno vrnila Edvard Kardelj in Boris 
Kidrič, pa sem uporabljal njuno korespondenco, ki je objavljena v knjigi Jesen 
1942.
Časopisne vire sem uporabljal predvsem za leto 1941, ker je za ta čas premalo 
drugih pisnih virov; predvsem Delo, ki je izšlo za leto 1941 in 1942 v ponatisu v 
knjižni obliki, prav tako kot Slovenski poročevalec. Za Ljubljano je pomembna 
tudi bibliografija France Buttolo z naslovom Ilegalna Ljubljana v legalnih časni­
kih, ki je bila objavljena v Prispevkih za novejšo zgodovino za leto 1987. V 
rokopisu pa hranim tudi izpise vseh naslovov s kratko vsebino iz časopisa Slove­
nec za leta 1941 do 1943 o vseh pomembnih dogodkih v Ljubljani, ki odslikujejo 
podobo tedanjega življenjskega utripa na vseh področjih.
Od objavljenih dnevnikov sem uporabljal predvsem zapise Edvarda Kocbeka, ki 
so izšli v knjižni obliki leta 1980 z naslovom Pred viharjem in kjer opisuje dejav­
nost OF v mestu v obdobju, ko za to še ni pisnih dokumentov, "Dosje" inž. Janka 
Mačkovška, ki je izšel leta 1994 v zbirki Viri št. 7 in knjigo dr. Cirila Žebota 
Neminljiva Slovenija, ki je uizšla leta 1990. Za to obdobje sem uporabljal tudi 
spomine in partizanski dnevnik Toneta Fajfarja z naslovom Odločitev, ki so izšli 
drugič 1981 leta in spomine Franja Lubeja z naslovom Odločitve; članka Zorana 
Poliča v Delu, 26. decembra 1987 z naslovom Odgovor razvrednotevalcem OF; 
zapis razgovorov dr. Veljka Rusa z njegovim očetom dr. Josipom Rusom, ki je 
bil prav tako objavljen v Delu 13. februarja 1988, kot ostale objavljene spomine, 
kot so navedeni v opombah.
Večina neobjavljenega spominskega gradiva je shranjena v omenjenih arhivih in 
arhivih občinskih odborov ZZB NOV v ljubljanskih občinah. V ARS, bivšem 
arhivu Inštituta za novejšo zgodovino velja posebej omeniti kartoteko za 
območje Ljubljane in okolice, v kateri so na več kot 2000 karticah po teritorial­
nem in stvarnem načelu izpisani in zbrani podatki o delovanju posameznikov in 
organizacij med narodnoosvobodilnim bojem ter daljše medvojne spomine ude­
ležencev, od katerih jih je vsaj 35 pomembnih za opis dogajanj v Ljubljani. V
138
bivšem zgodovinskem arhivu centralnega komiteja ZKS sta za mojo raziskavo 
zlasti pomembna fascikla 25 in 26 in KPS ter življenjepisi članov KPS-ZKS, ki so 
delovali v mestu. Ti so bili pisani kmalu po osvoboditvi in so toliko bolj zaneslji­
vi, ker jih je pregledala partijska kontrolna komisija. V arhivih borčevskih orga­
nizacij pa so še razne izjave, ki so služile za ugotavljanje udeležbe v NOB, za 
pridobitev enojne ali dvojne delovne dobe ali statusa borca in so po mojem 
prepričanju manj zanesljive kot prve, ker so, čeprav podprte z izjavami prič 
služile za pridobivanje nekaterih ugodnosti. Tisti, ki sem jih zbral na skupnih ali 
posameznih razgovorih z nekaterimi vodilnimi aktivisti OF s pomočjo medvojne­
ga aktiva OF mesta Ljubljane, so nastali na podlagi že pred tem pripravljenega 
gradiva. Pomagali so mi razjasnjevati nekatere nejasnoti, ki so se mi pojavile 
med raziskovanjem. Za leto 1943 pa so posebej pomembni spomini Frančka 
Majcna v knjigi Tudi beseda je bila orožje, posebej tisti del, kjer piše o svojem 
delu v ljubljanskem frontnem poverjeništvu, čeprav imamo za to obdobje soraz­
merno veliko dokumentov.
Literatura o Ljubljani med narodnoosvobodilnim bojem je dokaj obsežna. Za 
pričujočo tematiko oziroma celostno razumevanje dogodkov pa so posebej po­
membni prispevki vodstvenih aktivistov OF in partije v mestu, ki so objavljeni v 
zborniku Ljubljana v ilegali, v štirih knjigah in v dopolnjeni novejši izdaji z 
naslovom Junaška Ljubljana v dveh knjigah. To je članek Lidije Šentjurc Partija 
v borbi za enotnost osvobodilnega gibanja in trije članki Vladimirja Krivica O 
temeljnih značilnostih in problemih ljubljanske organizacije Osvobodilne fronte 
v letu 1941; Leto 1942 - najtežje leto okupacije ter Ljubljana leta 1943. V omen­
jenih dveh zbornikih so še prispevki o matičnih odborih OF, demonstracijah, 
tehniki, Narodni zaščiti, obveščevalni službi, zbiranju in prenašanju raznega ma­
teriala, od hrane do orožja, podrobnejši pregledi za posamezna mestna območja 
kot tudi kronološki pregled najvažnejših dogodkov v letih okupacije. Izdana je 
tudi podobna publikacija v srbohrvaščini, knjiga z naslovom Ljubljana v borbi. 
Napisani so že tudi pregledi osvobodilnega gibanja v mestu za vso dobo okupaci­
je: Matija Maležič Organizacijsko politično poročilo za MK KPS Ljubljana dr. 
France Škerl (pod psevdonimom F. Bregar) Ljubljana v borbi, Mira Tomšič-Sve- 
tina, Medvojni aktiv OF mesta Ljubljane v knjigi Domicili v slovenskih občinah 
in najnovejši pregled dr. Toneta Ferenca: Narodnoosvobodilni boj v Ljubljani v 
knjigi Zgodovina Ljubljane. Najobsežnejši deli, ki opisujeta specifično proble­
matiko Ljubljane v tem obdobju sta knjigi dr. Franeta Škerla Ljubljanske srednje 
šole v letih 1941-1945 in Štefanije Ravnikar Podbevšek Sv. Urh. Prav dejavnost 
mladine v OF in nasilje nasprotnikov sta, poleg tehnike, matičnih odborov OF, 
manifestacij in demonstracij ter raznih oboroženih in drugih akcij največkrat 
obravnavane tematike, precej manj kot npr. zdravstvo, obveščevalni službi, radio 
OF in zveze med mestom in okolico. Od osvoboditve do danes je bilo o tem 
napisano že več kot tisoč člankov. Večina od teh je pisana le na podlagi spomi­
nov. Le nekateri so pisani z upoštevanjem arhivskega gradiva in medsebojnega 
preverjanja spominov udeležencev.
139
Posebno mesto obravnave zaslužijo tudi krajevni zborniki o narodnoosvobodil­
nem boju v posameznih mestnih območjih in sosednih krajih, ki pa se zelo 
razlikujejo tako po prostorski obravnavi kot kvaliteti. Čeprav sem pregledal vse 
zbornike in krajevne "kronike", kot se tudi imenujejo, ki so bodisi tiskane ali 
zgolj v rokopisu navedene v opombah, pa je moje mnenje, da so se celostni 
podobi širše "rajonske zgodovine" najbolj približati v Šiški s knjigo Spomin je 
moč in v Mostah z zbornikom Iskra in plamen.
140
OPOMBE
1. France Škerl: Politični tokovi v Osvobodilni fronti v prvem letu njenega razvoja, 
Zgodovinski časopis, št. 1-4, Ljubljana 1951, str. 7-82. Da se je OF imenovala ob 
ustanovitvi Protiimperialistična fronta slovenskega naroda, potrjujejo Fajfar, Ziherl 
in Kardelj, Vidmar pa piše celo o Protiimperialistični fronti narodne osvoboditve 
Slovenije oziroma Jugoslavije. Nasprotno pa se dr. Rus spominja, da ni bilo govora 
o Antiimpcrialistični fronti, pač pa o OF; ravno tako tudi Polič.
2. Slovenski poročevalec, ponatis, Ljubljana 1951, (dalje SP), maj 1941, št. 1, članek 
Naša nesreča in naša vera, str.45. SP, 22. junij 1941, št. 4, članek Kako si predstavlja 
g. Eden ureditev Evrope po sedanji vojni, str. 60.
3. SP, 23. junij 1941, št. 5, Proglas Komunistične partije Slovenije, str. 72 do 73.
4. SP, 28. junija 1941, št. 6, članek Gigantski boj za svobodo narodov, str. 75.
5. SP, 11. julij 1941, št. 8, članek K dejanjem, str. 83. SP, 25. julij 1941, št. 9, članek Po­
hod Osvobodilne fronte, str. 87.
5a. Edvard Kardclj:Zbrana dela, tipkopis v ARS, enoti 2 (bivši arhiv INZ), (dalje Ed­
vard Kardelj: Zbrana dela tipkopis) Pismo Josipu Brozu Titu, 2.8.1941 in 15.2.1942.
6. Ciril Žcbot: Neminljiva Slovenija, Spomini in spoznanja od razdobja sedemdesetih 
let do Majniške deklaracije, Ljubljana 1990, od str. 201 do 305. Dr. Ciril Žcbot v 
svojem delu opozaija na povezanost KPS s Kominterno, vpliv nemško-sovjetske po­
godbe iz leta 1939 na delovanje KPS, koje opustila protifašistično in protinacistično 
dejavnost, izrabljanje okupacije in vojne v revolucionarno -prevratniške namene, 
minornost političnih skupin, vključenih v OF, izrabljanje lc-teh s strani KPS, spre­
membo dejavnosti partije po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo ter stalni negativ­
ni odnos do zahodnih zaveznikov.
7. Boris Kraigher: Partija je začela boj na položajih, ki jih je ustvarila pred vojno. Bo­
rec, 1967, št. 1, str. 1 do 13.
8. dr. Aleš Bebler: Spomin na prvo partizansko leto.Junaška Ljubljana 1941-1945. 
Ljubljana 1985, str. 112 do 113.
9. Slovenski poročevalec, ponatis, Ljubljana 1951 (dalje SP), ponatis, str. 274, opombe 
ob članku Gesla našega osvobodilnega boja, 22. junij 1941.
10. Edvard Kardelj: Zbrana dela, tipkopis V Arhivu Republike Slovenije (dalje ARS) 
enota 2 (bivši arhiv Inštituta za novejšo zgodovino) , pismo Josipu Brozu Titu, 
2.8.1941.
11. Arhiv Republike Slovenije, enota 1, (dalje: ARS, enota 1, bivši zgodovinski arhiv 
CK ZKS), f. 25, izjava Toneta Šušteršiča.
12. SP, 9. avgust 1941, št. 11, članek Polet Osvobodilne fronte, str. 96. SP, 23. avgust 
1941, št. 14, članek Izdajalci iz "Prebujene Slovenije", str. 113.
13. SP, 17. oktober 1941, št. 21, članek Za našo narodno disciplino, str. 175. SP, 24. ok­
tober 1941, št. 22, članek Pojasnilo in opozorilo, str. 168.
141
14. Veljko Rus: Iz razgovora z dr. Josipom Rusom, Sokoli in Osvobodilna fronta, Delo, 
13. februar 1988 (dalje: Rus, Delo).
15. Arhiv Zveze združenj borcev NOV občine Ljubljana Center (dalje: arhiv ZZB 
NOV Center), Magnetofonski zapis razgovora odbora Medvojnega aktiva OF Ljub­
ljana o tem, kako so bila oblikovana vodstva narodnoosvobodilnega gibanja in nji­
hovo delovanje 1941-1945 v Ljubljani, 8. junija 1988 (dalje Magnetofonski zapis 1).
16. Dr. Marijan Brecelj: Stvaranje i rad Osvobodilne fronte, četrdeset godina, zbornik 
Sečanja aktivista jugoslovanskog revolucionarnog pokreta, Beograd 1961, str. 6.
17. ARS, enota 2, ( bivši arhiv INZ), Izjava Srečka Žumra v zbirki krščanski socialisti.
18. Glej op. 14.
19. Franjo Lubej-Drejče: Odločitve, boj za demokratizacijo sokolstva na Slovenskem, 
(ob 40-letnici procesa na Taboru), Ljubljana, str. 93 in 94 (dalje Lubej, Odločitve).
20. Vida Deželak-Barič: Organizacijski razvoj komunistične partije Slovenije 1941- 
1943, Ljubljana 1985, magistrska naloga, str. 20-35 (dalje: Deželak, KPS 41-43).
21. Arhiv ZZB NOV Center, magnetofonski zapis 1.
22. ARS, enota 1, (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), življenjepis Borisa Trampuža
23. Rus, Delo. Za pogajanja med liberalnim političnim taborom, predvsem Mlado JNS 
in OF, ter odnos prve do druge glej knjigo dr. Jere Vodušek Starič, Dosje 
"Mačkovšek", Viri št.7, Ljubljana 1994.Makso Šnuderl: Dnevnik 1941-1945, I, V 
okupirani Ljubljani, Ljubljana 1993, str.15. Dr.Šnuderl omenja, da se je skupina 
štajerskih beguncev, ki naj bi jih bilo približno 800 vključila v OF v začetku julija 
1941, po sestanku v prostorih Delavske zbornice, kjer je bilo prisotnih približno 50 
ljudi.
24. Arhiv ZZB NOV Center, življenjepis Marijana Jenka. 25. Glej op. 23.
26. Tone Fajfar: Odločitev, Spomini in partizanski dnevnik, druga dopolnjena izdaja, 
Ljubljana 1981, str. 47 do 49 (dalje: Fajfar, Odločitev).
27. SP, str. 306, opombe k članku Pomen slovenskega partizanstva, 1. oktober 1941
28. Josip Vidmar: Obrazi, Ljubljana 1985, str. 540.
29. Fajfar, Odločitev, str. 31 do 38.
30. Arhiv ZZB NOV Center, magnetofonski zapis 1. Zoran Polič: Odgovor razvredno- 
tevalcem OF, Delo, 26. decembra 1987.
31. Podatke o tem, kdo so bili predstavniki različnih skupin v plenumu oziroma vrhov­
nem plenumu OF sem povzel po življenjepisih in drugih spominskih virih. O tem 
glej več v knjigi Metoda Mikuža: Pregled narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji, 
knjiga 1, Ljubljana 1960, str. 95 do 154.
32. Miloš Rutar: Sodelovati in zmagati, Ljubljana 1986, str. 212.1zjava Staneta Kovača 
avtorju.
33. Edvard Kocbek: Pred viharjem, Ljubljana 1980, str. 85 (dalje: Kocbek, n.d.).
34. Edvard Kardelj: zbrana dela, tipkopis v ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), članek, na­
pisan konec avgusta 1941.
35. Janko Prunk: Pot krščanskih socialistov v Osvobodilno fronto slovenskega naroda, 
Ljubljana 1977, str. 189 do 191.
36. Kocbek: n.d., str. 124.
37. Kocbek: n.d., str. 121.
38. Kocbek: n.d., str. 136.
39. Kocbek: n.d., str. 140 do 153.
40. Tone Ferenc: Ljudska oblast na Slovenskem, 19411945, knjiga 1, Ljubljana 1987, 
str. 578 do 606.
142
41. Kocbek: n.d., str. 124 do 157.
42. Kocbek: n.d., str. 156 do 167.
43. Kocbek: n.d., str. 179 Arhiv ZZB Center, magnetofonski zapis 1. glej op.30
44. Edvard Kardelj: Zbrana dela, tipkopis, Pismo Josipu Brozu Titu, 29.3.1942.
45. Kocbek: n.d., str. 112.
46. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), f. 531, intervju Matija Maležiča z Borisom Krai­
gherjem
47. ARS, enota 1, (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), f.25, zapisnik sestanka o delu 
matičnih in terenskih odborov v bankah in zavarovalnih zavodih v Ljubljani (dalje: 
MO banke).
48. Arhiv ZZB NOV Center, izjava Sonja Lapajne.
49. Glej op. 16.
50. Glej op. 46.
51. Vladimir Krivic: O temeljnih značilnostih in problemih ljubljanskih organizacij 
Osvobodilne fronte v letu 1941, Junaška Ljubljana, knjiga 1, Ljubljana 1985, str. 179 
do 202.
52. Rus, Delo.
53. Arhiv ZZB NOV Center, Vida Gaspari-Tausig in Mica Černigoj: Narodna zaščita 
združena tesno in vsakodnevno z obveščevalno službo od poletja 1941 do konca 
1942 v rajonu Gradišče Center.
54. SP, 11. oktober 1941, str. 151.
55. Boris Kraigher: Partija je začela boj na položajih, ki jih je ustvarila pred vojno, Bo­
rec, 1967, št. 1, str. 1 do 15.
56. Glej op. 50 in 51.
57. Izjava Zdenke Kidrič avtorju, november 1988. 58. Osebni arhiv Ade Krivic, pismo 
Andreja Lasiča Vladimirju Krivicu.
59. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), f. 25, Marica Čepe: Rajon Center 
(Mestni komite).
60. Arhiv ZZB NOV Center, magnetofonski zapis 1. Zoran Polič: Nekaj spominov na 
dogajanje v našem narodnoosvobodilnem boju, Borec, 1983, št. 1, str. 37 do 44.
61. Vladimir Krivic: O temeljnih značilnostih in problemih ljubljanskih organizacij 
Osvobodilne fronte v letu 1941, Junaška Ljubljana, knjiga 1, Ljubljana 1985, str. 
187.
62. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), f. 25, Lojze Ocepek: Iz zapisov 
predvojnega partijskega delavca.
63. Jože Moškrič: Pesmi, Ljubljana 1987, str. 5.
64. Arhiv ZZB NOV Center, magnetofonski zapis 1.
65. Na levem bregu Save. Na podlagi rokopisa Jožeta Ravbarja-Jošta in prispevkov dru­
gih borcev in aktivistov NOV napisal France Šušteršič, Ljubljana 1980, str.8O, (dalje: 
Na levem bregu Save).
66. Miha Čerin: Ljubljansko Posavje v ljudski revoluciji.Delavsko gibanje in narodnoo­
svobodilni boj v občini Ljubljana Bežigrad, 2. zvezek, Ljubljana 1985, str. 158 do 164 
(dalje: Čerin, Ljubljansko Posavje).
67. Gozdana Miglič: Spomin je moč. Pomniki revolucijev občini Ljubljana Šiška, Ljub­
ljana 1958, str. 13 do 20 (dalje: Miglič, Spominje moč).
68. Rdeči Zalog, Zbornik prispevkov h krajevni zgodovini Zaloga, Spodnjega Kašlja in 
Podgrada, Zalog 1985, str. 155 do 156 (dalje: Rdeči Zalog).
143
69. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), anketni list Štefana Pavšiča.
70. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), kartoteka, izjava Martina Permeta.
71. Iskra in plamen, Zbornik prispevkov iz zgodovine osvobodilnega boja med obema 
vojnama v občini Ljubljana Moste Polje, druga dopolnjena izdaja, Ljubljana 1988, 
str. 416 do 417 (dalje: Iskra in plamen).
72. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), kartoteka, izjava Alojza Lovšina. Janez Kramar; OF 
v Ljubljanski pokrajini, Borec, 1961, št. 10, str. 534.
73. Cene Logar: Osvobodilni boj v Dolomitih, Borec, 1973, št. 6 do 7, str. 465.
74. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), kartoteka, izjava Jakoba Vrhovca. Rudolf Hriber­
nik Svarun: Dolomiti v NOB, Knjižnica NOV in POS, 31/1, Ljubljana 1974, str. 53 
do 61 (dalje: Hribernik: Dolomiti).
75. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), f. 25, Peter Bratkovič, Organizacij­
ski sestav RK KPS in ROOF Vič Glince in Rožna dolina 1941, 1942 in 1943.
76. Miglič: Spomin je moč.
77. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), življenjepis Franca Kimovca.
78. Arhiv ZZB NOV Center, kronika NOB Kolczija. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), 
kartoteka, izjava Franca Boštjančiča, Milana Košaka in Evgena Ravnika.
79. Izjava inž. Miloša Breliha avtorju, december 1988.
Džuro Šmicbcrgcr: Uporni Bežigrad, tipkopis, arhiv avtorja.
80. Arhiv Mestnega muzeja Ljubljana, oddelka ljudske revolucije (dalje: arhiv MML), 
izjava Avgušta Zupeta.
81. Arhiv ZZB Center, Dušan Bravničar: Pripombe k zapisniku sestanka z dne 
17.12.1960 o mestnem komiteju, ki ga jc vodila tov. Zdenka Kidrič.
82. Osebna zbirka Ade Krivic, Lidija Šentjurc: Delo partijske organizacije v Ljubljani 
od začetka 1942 do kapitulacije Italije, fotokopija, nahajališče originala neznano, 
(dalje: Šentjurc, Delo partijske organizacije).
83. Glcjop.81.
84. Stanc Kovač: Dr. Aleš Stanovnik, Mohorjev koledar 1983, Celje, str. 131.
85. Arhiv MML, izjava A. Roglja. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), 
življenjepis Slavka Zoreta.
86. Lojze Tršan: Rajoni in kvarti med NOB, Dogovori, glasilo SZDL Ljubljana Center, 
april 1985, št. 5-6 (dalje: Dogovori).
87. Izjava Franca Boštjančiča avtoiju.
ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), kartoteka, izjava Franca Boštjančiča.
88. Hribernik, Dolomiti, str. 54.
Arhiv MML, izjava Jožeta Kopitarja.
89. Hribernik: Dolomiti, str. 62.
90. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), f. 527.
91. Iskra in plamen, str. 152.
92. Arhiv MML, izjava Leopolda Mačka.
93. Glej op.90.
94. Miglič, Spomin jc moč, str. 9-13.
95. Arhiv MML, izjava Jožeta Omahna.
Arhiv MML, izjava Avgusta Zupeta.
Izjava Staneta Bizjaka avtorju.
144
96. Glej op.86.
97. Arhiv MML, izjava Jožeta Kopitarja.
Kronologija najvažnejših dogodkov med narodnoosvobodilno borbo na območju 
Zgornje Šiške, Ljubljana 1976.
98. Osebna zbirka Ade Krivic, Lidija Šentjurc; Delo partijske organizacije
99. MML, izjava Jožeta Kopitaija.
MML, izjava Stane Gerk.
Čerin, Ljubljansko Posavje, str. 159.
Glej op.92.
100. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), kartoteka, izjavi Zvonke Tomšič, Antona Soblaija 
in Leopolda Riharja. Kronika NOB Starega Vodmata, tipkopis, arhiv ZZB NOV 
Center.
101. Arhiv ZZB NOV Center, izjava Simone Cvahte, Jelene Bukovec, Majde Kobe, 
Franca Boštjančiča, Stanislava Štreklja.
102. Glej op.94.
103. Džuro Šmicberger: Uporni Bežigrad, tikopis, arhiv avtorja.
ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), Marica Čepe, Topografija rajona Bežigrad, fond 
medvojni spomini.
104. Čerin, Ljubljansko Posavje, str. 203-230.
105. Kronika NOB terenov Tržaška cesta - Kozarje in "Lado Miklavc" Vič, Brdo, Vrhov­
ci, Ljubljana 1971, str. 17. (dalje: Kronika Tržaška cesta...). Kronika NOB Ljubljana 
Rožna dolina. 106. Glej op.75. Arhiv MML, izjava Jožeta Kopitarja. Hribernik Do­
lomiti, str. 62.
107. Iskra in plamen, str. 152.
108. Arhiv MML, izjavi Leopolda Mačka in Jožeta Omahna.
109 Glej op. 90.
110. Glej op. 66.
111. Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji (dalje DLRS), knjiga 1, dok.št. 24, članek 
Borisa Kidriča Izdajstvo reakcionarne buržoazije nad lastnim narodom
112. Alenka Nedog: Tone Tomšič, Ljubljana 1980, str. 288
113. ARS, enota 1,(bivši zgodovinski arhiv CK ZKS) f.25. Milan Škerlavaj: Spomini tov. 
Petrača Milana Škerlavaja na Matični odbor nameščencev (dalje: Škerlavaj, n.d.). 
ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), kartoteka, izjave Milana Škerlavaja, Borisa Kariža 
in Berte Kermauner.
114. Škerlavaj, n.d.
Arhiv ZZB Center, izjava Ota Kopitarja.
ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), kartoteka, izjave Draga Glavača in Bogomirja Kri­
stana.
Arhiv ZZB Center, Kronika Kolodvor, tipkopis.
115. Škerlavaj, n.d.
116. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), kartoteka, izjava Alojza Avsca.
117. Škerlavaj, n.d.
Arhiv ZZB Center, izjava Renata Vajdija.
118. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), Tihomil Žigon, fond medvojnih spominov.
119. Arhiv ZZB Center, Kronika Kolodvor, tipkopis.
120. Arhiv ZZB Center, izjave Roberta Ahčina, Simona Komavlija, Andreja Smajca in 
Ludvika Pagnrca. Kronika Kolodvor, tipkopis.
121. Arhiv ZZB Center, izjava Ludvika Pečaija.
145
122. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), kartoteka, izjava Fani Ambrožič.
Arhiv ZZB Center, življenjepis Metoda Gabrščka in Slavka Gabrenja.
123. Škerlavaj, n.d.
Arhiv ZZB Center, izjave Franca Kuntariča, Tončke Mandeljc, Tončke Požar in Ja­
neza Letnarja.
Arhiv ZZB Center, tipkopis, Kronika NOB Starega Vodmata.
124. Arhiv ZZB Center, izjava Anice Škufca.
125. Škerlavaj, n.d.
126. Arhiv ZZB Center, izjava Ivana Gusa
ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), kartoteka, izjava Mirka Čotarja 
Gradišče 1941-1945, Ljubljana 1988.
127. Arhiv ZZB Center, izjave Marije Rančigaj, Franja Kroupa, Alojzije Babič in Mar­
garete Bašin.
128. Arhiv ZZB NOV, izjava Viktorja Žorža.
129. Škerlavaj, n.d.
130. Arhiv ZZB Center, izjavi Vere Razbornik in Franca Razbornika.
Arhiv MML, Alenka Gerlovič, spomini.
131. Lojz Tršan: Turizem po partizansko, Dogovori, november 1987, št. 7.
Arhiv ZZB Center, izjava Staneta Pavliča, Apolonije Hiti, Ivanke Vidmar,
Stipeta Smoljanoviča.
ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), kartoteka, izjave 
Julija Zupana, Ivana Brumna, Staneta Pavliča.
Arhiv ZZB Center, magnetogram 1.
132. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), izjava Franja Novaka.
133. Arhiv ZZB Center, izjava Zlate Štempfel.
134. Škerlavaj, n.d. Arhiv MML, Alenka Gerlovič, spomini.
Arhiv ZZB Center, izjave Tincc Blatnik, Vinka Skubla, Olge Kalinšek,
Mimi Martinčič, Ivanke Jakopič, Marije Gruden, Marije Petrič.
ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), kartoteka, izjava Dore Komavli.
135. Škerlavaj, n.d.
Arhiv ZZB Center, izjava Milana Zavodnika.
Danica Puc: Moj oče Danilo Puc, Borec, 1987, maj, junij, julij, str. 447.
136. Blago za partizanske uniforme, TV-15, 19. oktober 1989.
Arhiv ZZB Center, izjave Milana Zavodnika, Alojza Kastelica, Miha Boharja, Fran­
ca Viranta, Kolmana Kovača, Janeza Kuhaija, Alojza Lampiča, Janeza Dolžana, 
Karla Tekavca, Alojza Božje, Marije Raške, Franca Trojarja, Janeza Jamarja, 
Ančke Jesse, Matija Roša.
ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), kartoteka, izjave Jožeta Černeta, Lada Vidrajsa, 
Valentina Lebana, Staneta Mraza, Ivana Kvasa, Poldke Rungo.
137. Lojz Tršan, Brez muje se še čevelj ne obuje, Dogovori, okt. 1988, št. 10.
Arhiv ZZB Center, življenjepis Dušana Bravničarja.
138. Arhiv ZZB Center, izjava Ivana Magoliča.
139. Arhiv ZZB Center, izjava Grcgoija Bajta.
140. Arhiv ZZB Center, izjava Lojzeta Rubina.
Arhiv ZZB Center, izjava Stanislava Štreklja, Franca Mraka.
ARS, enota 2 (bivši Arhiv INZ), kartoteka, izjave Andreja Zaplotnika,
Antona Breclja in Janeza Žiberta.
146
141. Škerlavaj, n.d.
Arhiv ZZB Center, izjava Milana Zavodnika.
Danica Puc: Moj oče Danilo Puc, Borec, 1987, maj, junij, julij, str. 447.
142. Arhiv ZZB Center, izjava Vitala Seuniga.
143. Arhiv ZZB Center, izjava Majde Bavcon.
144. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), kartoteka, izjavi Franca Ilijaša, Danice Mrhar.
145. Arhiv ZZB Center, izjavi Emila Plesničarja, Anica Murovec
146 . Arhiv ZZB Center, izjavi Rajka Sajevica, Ivana Šemrla.
Arhiv ZZB Center, izjava Antona Gobca.
ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), kartoteka, izjava Srečka Čabrona 
Arhiv ZZB Center, izjava Leopolda Furlana, Viktorja Jankoviča.
147. Arhiv ZZB Center, izjava Franca Kersnika.
ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), kartoteka, izjava Franca Prebila.
148. Škerlavaj, n.d.
Arhiv ZZB Center, kronika Kolodvor, tipkopis.
Lojz Tršan: Zakaj ne tiskate bolj razločno, Dogovori, marec 1988, št. 6.
149. Lojz Tršan: Vojna z besedami in papirjem, Dogovori, maj 1988, štev. 8.
Arhiv ZZB Center, izjavi Meri Pahor, Milke Pleterski.
150. Lojz Tršan, Zmagovito orožje v obliki tiskane besede, Dogovori, marec 1987, 
št. 6.
Škerlavaj: n.d.
Arhiv ZZB Center, izjava Franca Hitija, Ludvika Šušteršiča.
151. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), kartoteka, izjava Tiborja Škerlaka.
Arhiv ZZB Center, življenjepis Dušana Bravničarja. Lojz Tršan: Blovdek podari 
1.000.000 lir, Dogovori, april 1987, št. 6-7.
Miloš Rutar: Opustil delo in postal aktivist, TV 15, št. 45/46,26. november 1987.
152. Lojz Tršan: Tudi med vojno so rasli brki, Dogovori, marec 1988, št. 6.
153. Arhiv ZZB Center, življenjepis Dušana Bravničarja.
153a.Arhiv ZZB Šiška: Dravlje v NOB, tipkopis.
154. Škerlavaj, n.d.
155. Arhiv ZZB Center, izjava Kristjana Ribnikarja.
156. Škerlavaj, n.d.
157. Arhiv ZZB Center: izjava Janeza Rojka.
158. Edvard Kardelj, zbrana dela, tipkopis, dok št. 37, pismo Edvarda Kardelja 
Josipu Brozu Titu, 15.2.1942,
159. Arhiv ZZB Center, izjava Franca Sevška.
160. Arhiv ZZB Center, izjava Ivana Magoliča.
161. Danica Lavrečič: Uprava policije v Ljubljani in organizacija Osvobodilne fronte 
na kriminalističnem oddelku, Borec, št. 11, str. 1047 do 1068.
162. Božena Ravnihar: Sanitetna organizacija v Ljubljani v prvem letu Osvobodilne 
fronte, Junaška Ljubljana, knjiga 1, str. 266-269, Ljubljana (dalje: Ravnikar, 
Sanitetna organizacija v Ljubljani).
163. Peter Jamnikar: Zdravstvo med NOB v Ljubljani, diplomska naloga, Ljubljana 
1983, knjižnica oddelka za etnologijo Univerze v Ljubljani.
164. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), kartoteka, izjava Branka Primožiča,
Antona Korena, Vinka Varage. Arhiv ZZB Center, izjava Milene Zamparlo.
165. Arhiv ZZB Center, izjava Milice Salberger.
166. Arhiv ZZB Center, Kronika Gradišče, tipkopist.
147
167. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), kartoteka, izjava Lojzeta Primožiča.
168. Ravnihar: Sanitetna organizacija v Ljubljani, str. 274-276.
169. Arhiv ZZB Center, izjavi Tatjane Bcnulič, Slavice Maver.
170. Arhiv ZZB Center, izjava Bojana Komarja.
171. Ravnihar, Sanitetna organizacija v Ljubljani, str. 267, 268.
ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), kartoteka.
Osebna zbirka Ade Krivic, pismo Andreja Lasiča dr. Teodorju Tominšku.
172. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), Teodor Tominšek, Ludvik 
Gruden: Nastanek in razvoj OF organizacije na ljubljanskih sodiščih, pri 
advokatih, notarjih in njihovim pisarniškem osebju. Tominšek, Gruden,
(dalje: sodišča).
173. Anton Čamernik: Spomin na sodne zapore.
Arhiv ZZB Center, Kronika Kolodvor, tipkopis. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), 
kartoteka, KDT Poljane - Ljubljana.
Vera Hutar: Delovanje odvetnikov v okupirani Ljubljani v letu 1941-1945,
Borec 1988, št. 10, str. 487-491.
174. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), življenjepis Jožeta Žiberne. 
Tominšek, Gruden: Sodišča.
LojzTršan: Na strani pravice, Dogovori, september 1986, št. 9.
175. LojzTršan: Kako so sc borili PTT delavci, PTT novice, 17. december 1986, 
št. 13. Arhiv ZZB Center, izjava Ivana Rožmanca.
Jože Kumar: Med poštarji se je začelo, Ljubljana v ilegali, knjiga 1, str. 258, 
Ljubljana 1960.
176. Arhiv ZZB Center, izjavi Nejčeta Šturma, Vladimirja Šenka.
177. Arhiv ZZB Center, izjava Vladimirja Šenka.
178. Arhiv ZZB Center, izjava Nejčeta Šturma.
179. Arhiv ZZB Center, izjava Ivana Rožmanca.
180. Arhiv ZZB Center, izjava Ivana Voljča.
181. Arhiv ZZB Center, izjavi Leopolda Riharja, Franca Somraka.
182. Arhiv ZZB Center, izjava Nejčeta Šturma.
183. Arhiv ZZB Center, izjave Nejčeta Šturma, Ivana Rožmanca, Leopolda Riharja.
184. LojzTršan: Akcije sovražnikom pod nosom, Dogovori, december 1985, št. 16.
185. Jože Levstik v izjavi trdi, da je bil ustanovni sestanek v gostilni Čad pod Rožnikom, 
Drago Stepišnik pa, da pri Pavšku.
186. Arhiv ZZB Center, življenjepisi Jožeta Levstika, Boga Prašnikarja,
Vikija Štambcrgerja.
187. Arhiv ZZB Center, življenjepis Jožeta Levstika.
188. Arhiv ZZB Center, izjavi Milana Severja, Edvarda Prodana.
189. LojzTršan: Akcije sovražnikom pod nosom, Dogovori, december 1985, št. 16.
190. Fani Tomičevič: Zaupno in nevarno delo, TV 15,4. oktober 1979.
191. Arhiv ZZB Center, France Sitar: Prva preizkušnja, tipkopis.
192. Arhiv ZZB Center, Andrina Žavcer: Magistrat, tipkopis.
193. LojzTršan: Mreža aktivistov v levjem žrelu, Dogovori, december 1986, št. 17.
194. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), f. 25, zapisnik sestanka o delu 
matičnih in terenskih odborov v bankah in zavarovalnicah od 1941 dalje.
(dalje: zapisnik banke).
148
195. Arhiv ZZB Center: Lojz Tršan: Matični odbor OF na visokem komisariatu in po­
krajinski upravi v Ljubljani, tipkopis.
196. Lojz Tršan: Okupatoijevo orožje v OF, Dogovori marec 1987, št. 3-4.
197. Lojz Tršan: Ponarejeni ček za 1.000.000 lir, Dogovori maj 1986, št. 9.
ARS, zapisnik banke.
Arhiv ZZB Center, Lojz Tršan: Matični odbor in partijska organizacija bančnih 
in zavarovalnih uslužbencev v Ljubljani, tipkopis.
Arhiv ZZB Center, Maijan Vahčič: Delovanje OF poštne hranilnice od 1941-1945, 
tipkopis.
198. Izjava Jožeta Kersniča avtorju.
ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), življenjepis Ivana Hellerja.
Lojz Tršan: Sestanek na balinališču, Dogovori, junij 1987, št. 10.
Lojz Tršan: Puške iz okupatorjeve orožarne, Dogovori, julij 1987, št. 11.
Arhiv ZZB Center, Marijan Jenko: Matični odbor OF finančnih in davčnih 
uslužbencev v Ljubljani, tipkopis.
199. Lojz Tršan: Učitelji so učili a ne v prid tujcu, Dogovori, december 1988, št. 11.
Arhiv ZZB Center: izjava Mice Černigoj.
200. Lojz Tršan: Vojaška oblast pod poveljstvom OF, Dogovori, februar 1987, št. 2.
201. Arhiv ZZB Center, izjava Jerneja Pavliča.
202. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), fond medvojni spomini, življenjepis Jaka Avšiča.
203. Arhiv ZZB Center, izjavi Darka Dcrenda, Damjana Bodloviča.
204. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), kartoteka, izjava Franca Petriča.
205. Dušan Moravec: Kulturni molk ali prerojenje, Junaška Ljubljana, knjiga 1,
Ljubljana 1985, str. 339-340.
Ferdo Fischer: Organizacijske oblike in metode delovanja slovenskih kulturnih 
delavcev v Osvobodilni frotni v okupirani Ljubljani. Prispevki inštituta za zgodovino 
delavskega gibanja Ljubljana, 1966, št. 1-2, str. 353-360,368.
Kocbek, n.d., str. 14.
Josip Vidmar: Obrazi, str. 483, 465, Ljubljana 1985.
Dušan Mevlja: France Mihelič, TV 15, 7. maj 1987, št. 14.
206. Tone Seliškar: Kultura v boju z okupatoijem, Borec, 1961, št. 7-8, str. 410-411.
ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), kartoteka, izjava Ignaca Koprivca. *
207. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), kartoteka, izjava Cvetka Zagorskega.
208. Emil Cesar: Boj brez puške, Ljubljana 1985, str.85.
209. Arhiv ZZB Center, Kronika Gradišča, tipkopis.
Lojz Tršan: Resne igre gledališnikov, Dogovori, junij 1986, št. 10.
210. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), kartoteka, izjava Filipa Bernarda.
211. Franc Križnar: Glasba v narodnoosvobodilnem boju, Borec, 1979, št. 3.
Lojz Tršan: Koncert v prazni dvorani, Dogovori, december 1986, št. 12.
212. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), kartoteka, izjava Bclizaija Sancina.
Arhiv ZZB Center, izjava Antona Videtiča.
213. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), izjava Franca Uršiča.
Stanc Kumar: Slikar in risar France Uršič, Borec, 1984, št. 6-7.
Arhiv MML, spomini Alenke Gerlovič.
214. Arhiv ZZB Center, izjava Ludvika Tomorija, Nikolaja Bežka.
ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), f. 527, dnevnik Marte Ravnikar, por. Ivanšek.
215. Arhiv ZZB Center, izjave in zapisi Boštjana Žagarja.
149
216. Zbornik NUK II,Delež Narodne in univerzitetne knjižnice v narodnoosvobodilnem 
boju, Ljubljana 1987.
Izjava Borisa Urbančiča avtorju.
Lojz Tršan: Ilegalni tisk obvezno v knjižnico, Dogovori, februar 1987, št. 2.
217. Arhiv ZZB Center, izjava Jakoba Grčarja.
ARS, enota 2,(bivši arhiv INZ), kartoteka, izjava Dominika Burgarja.
218. Arhiv ZZB Center, neznani avtor: Opis dela narodnega muzeja med okupacijo, 
tipkopis. Lojz Tršan: Mitraljez ob helebardi, Dogovori april 1986, št. 6-7-8.
219. Anka Vidovič Miklavčič: Slovenski železničarji pod italijansko okupacijo v 
Ljubljanski pokrajini 19411943, knjižnica OF 7, Ljubljana 1980, str. 87-130.
Lojz Tršan: Dva odstotka plače za OF, Dogovori oktober 1986, št. 15.
Lojz Tršan: Vlaki za partizane, Dogovori, oktober 1986, št. 14.
220. Arhiv ZZB Center: izjava Franca Jamnika.
221. Arhiv ZZB Center: izjava Jožeta Drašlerja.
222. Arhiv ZZB Center: Kronika Gradišče, tipkopis.
223. Miloš Rutar: Sodelovati in zmagati, Ljubljana 1986, stran 215.
224. DLRS I, dok. 100, članek Športni mladini
Arhiv ZZB Center, Marijan Jenko: Matični odbor OF finančnih in davčnih 
uslužbencev v Ljubljani. Izjava Ivana Herzoga avtorju.
225. Arhiv ZZB Center, izjava Lavoslava Dolinška.
226. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), kartoteka, izjava Edija Leskoška, Alberta Nučiča, 
Antona Čoja, Janeza Mlakarja, Karla Šefmana, Franja Kristana, Jožka Nogovška.
227. Iskra in plamen, str. 225, 293, 385.
228. Miglič, Spominje moč, str. 40, 53.
Arhiv MML, Gašperčič: OF v pivovarni Union.
ARS, enota 2 (bivški arhiv INZ), kartoteka, izjava Danice Pakiž.
Arhiv ZZB Center, izjava Jožeta Goloba.
229. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), izjava Jožeta Podržaja, Antona Černeta,
Matije Škraba, Antona Legiša.
230. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), izjavi Franca Pribila, Minke Svetin.
231. Gradivo za kroniko občine Ljubljana Vič-Rudnik, Ljubljana 1979, str. 15-19.
232. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), izjavi Ludvika Šesta, Franca Miša.
233. Sonja Gomzi, Fani Tomičevič: Saturnus, rdeča trdnjava, Ljubljana 1988, 
str. 147-155.
234. Iskra in plamen, str. 384-385.
ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), izjavi Franca Pokovca, Karla Lesjaka.
Arhiv ZZB Center, izjavi Karla Jereba, Angele Suhadolnik.
235. Katarina Koba-Arzenšek: Pletenina, tovarna trikotažnega perila,
Ljubljana 1971. Arhiv ZZB Center, izjava Terezije Tomšič.
236. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), kartoteka,
izjava Jožeta Canjka, Albine Kovač, Jožeta Vončine, Pavla Guzlja.
Čerin: Ljubljansko Posavje, str. 216. Janko Rudolf: Jeseni leta 1941 sem postal 
poverjenik, Delavska enotnost, november 1978, št. 46-47.
237. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), kartoteka, izjavi Karla Šefmana Marice Lesjak.
238. Edvard Kardelj: Zbrana dela, tipkopis, pismo Josipu Brozu, 15. februarja 1942, 
dok. 37.,V.del.
150
239. Tone Ferenc: Okupatorjeve racije v Ljubljani 1942, Kronika, 1981, št. 3, str. 185 do 
197. (dalje: Ferenc: Racije).
240. Edvard Kardelj: Zbrana dela, tipkopis, pismo Josipu Brozu 29, marca 1942, dok. 43, 
V. del.
241. Edvard Kardelj: Zbrana dela, tipkopis, pismo Josipu Brozu 23, aprila 1942, dok. 46, 
V. del.
242. Edvard Kardelj: Zbrana dela, tipkopis, pismo Josipu Brozu 18, maja 1942, dok. 49, 
op.5, V.del. DLRS, dok.št. 47, pismo Edvarda Kardelja Josipu Brozu, 22. maja 1942, 
op. 18.
243. Glej op. 34, dok. 49.
244. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), f. 492, Okrožnica krščanskosocialistične skupine 
v OF, št. 1.
245. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), zbirka narodnoosvobodilnega tiska, Osvobodilna 
fronta, osrednji organ osvobodilne fronte slovenskega naroda, leto 2, junij 1942.
246. Marijan Brecelj: Stvaranje i rad OF, članek v knjigi 10 godina, Zbornik sečanja 
aktivistov jugoslovanskog radničkog pokreta, knjiga 7, Beograd 1961, str. 9.
247. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), f. 492, Okrožnica krščanskosocialistične skupine 
v OF, št. 2.
248. Edvard Kardelj: Zbrana dela, tipkopis, pismo Zdenki Kidrič, 12. junija 1942, 
dok. 56, V. del.
249. Edvard Kardelj: Zbrana dela, tipkopis, pismo Zdenki Kidrič 28. junija 1942, 
dok. 63, V. del.
250. Ferenc: Racije, str. 201-214.
251. DLRS 2, dok. št. 113, poročilo Edvarda Kardelja Ivu Loli Ribarju,
14. julija 1942.
252. Glej op. 243.
Glej op.249.
253. Edvard Kardelj: Zbrana dela, tipkopis, pismo Francu Leskošku, 30. junija 1942, 
dok. 64, V. del.
254. Edvard Kardelj: Zbrana dela, tipkopis, pismo Zdenki Kidrič, 1. julija 1942, 
dok. 68, V. del.
255. Glej op. 253, op. k dokumentu, št. 14.
256. Arhiv ZZB NOV Center, magnetofonski zapis I.
257. Edvard Kardelj: Zbrana dela, tipkopis, pismo Zdenki Kidrič, 4. julija 1942, 
dok. 70, V.del.
258. Glej op. 256.
259. Glej op. 257.
260. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), kartoteka.
261. Glej op. 256.
262. Edvard Kardelj: Zbrana dela, tipkopis, pismo Zdenki Kidrič, 5. julija 1942, 
dok. 104, V. del. Izjava Mire Tomšič Svetina avtoiju, junij 1989.
263. DLRS 3, dok. št. 24, pismo Lidije Šentjurc Edvardu Kardelju, 6. avgust 1942.
264. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 1733, pismo Lidije Šentjurc 
centralnemu komiteju KPS (dalje: CK KPS), 10. avgusta 1942.
265. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 1734, pismo Lidije Šentjurc 
CK KPS, 11. avgusta 1942.
151
266. Izjava Mire Tomšič Svetina avtorju, junij 1989.
267. DLRS 3, dok. 48, pismo Vladimirja Krivica Edvardu Kardelju 21. avgusta 1942.
268. Jesen 1942, korespondenca Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča, Ljubljana 1963 
(dalje: Jesen 1942) dok. št. 3, pismo Edvarda Kardelja Borisu Kidriču in 
Ivanu Mačku, 13. oktobra 1942.
269. DLRS 3, dok. 102, pismo Lidije Šentjurc Edvardu Kardelju,23. septembra 1942.
270. Glej op. 256.
271. Edvard Kardelj: Zbrana dela, tipkopis, pismo Edvarda Kardelja 
Francu Leskošku, 30. junija 1942, dok. 64.
272. Glej op. 256.
273. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 1720, pismo 
Lidije Šentjurc, CK KPS 27. julija 1942.
274. Glej op. 256.
275. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 1733, pismo Lidije Šentjurc 
Edvardu Kardelju, 10. avgust 1942.
276. Arhiv MML, zapisnik razgovora tovarišev in tovarišic, ki so delovali v OK KPS.
277. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 1737, pismo Lidije Šentjurc 
CK KPS, 21. avgusta 1942.
278. DLRS 3, dok. št. 48, pismo Vladimirja Krivica Edvardu Kardelju,
21. avgusta 1942.
279. Geslo Česnik, Zbornik narodnih herojev.
280. Deželak, KPS 41-43, str. 52.
281. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), pismo Lidije Šentjurc CK KPS, 
27. julija 1942.
282. Glej op. 276.
283. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK KPS), f. 25, zapisnik razgovorov 
s tovariši, ki so delovali v bankah in zavarovalnicah.
284. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), kartoteka, žrtve.
285. ARS, enota 2
(bivši arhiv INZ), kartoteka, o AFŽ,.
286. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), kartoteka, spomenica C. Maček.
287. Arhiv ZZB NOV občine Ljubljana Vič-Rudnik - zapis razgovora z Ado Krivic, 
Cilko Prešeren in Rezko Štefanovo.
289. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), kartoteka, spomenica Skodlar.
290. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), življenjepis Jožeta Borseta, 
glej op. 281.
291. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), kartoteka, spomenica Zupet.
292. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), medvojni spomini, Marica Čepe: Topografija 
rajona Bežigrad.
293. Arhiv MML, spomini Alenke Gerlovič.
294. Glej op. 292.
295. Miglič, Spomin je moč.
296. Deželak, KPS 41-43, str. 51-52.
Arhiv ZZB NOV Center, izjava Zore Čekič Maležič. ARS, enota 1 
(bivši zgodovinskih arhiv CK ZKS), življenjepis Zore Čekič Maležič.
152
297. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), življenjepis Hele Škulj.
ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), kartoteka, izjava Branke Per Carnelutti.
Izjava Majde Musek avtoiju.
Izjava Milice Salbergcr avtoiju.
Izjava Ane Boruta Dolgan avtorju.
298. Glej op. 293.
Arhiv ZZB NOV Center, izjava Jožeta Levstika. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski 
arhiv CK ZKS), življenjepis Andreja Perka.
299. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), življenjepis Franca Kimovca.
300. Glej op. 283.
301. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), življenjepis 
Miroslava Černivca.
302. Glej op. 299.
303. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), življenjepis Ade Dekval Krivic.
304. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), žvljenjepis Tihomila Žigona.
305. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), življenjepis Marije Černigoj.
Izjava Borisa Urbančiča avtorju, v kateri pa zatrjuje, da ni bil v rajonskem, pač pa v 
kvartnem odboru Gradišča.
306. Glej op. 99.
307. Arhiv MML, izjava Borisa Kraigherja.
308. DLRS 3, dok. št. 18, poročilo Toneta Tomana izvršnemu odboru OF,
3. avgusta 1942.
ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 1733, pismo Lidije Šentjurc 
CK KPS avgust 1942.
309. Glej op. 267.
310. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS),
a.e. 2440, nedatirano pismo Stanc Gcrk Edvardu Kardelju.
311. DLRS 3, dok. št. 102, Poročilo Lidije Šentjurc Edvardu Kardelju,
23. september 1942. Deželak, KPS 41-43, str. 79.
ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), kartoteka, spomenica Stana Gerk.
312. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 1742, pismo Lidije Šentjurc 
CK KPS 23. septembra 1942.
313. DLRS 3, dok.št. 115, pismo Vladimiija Krivica Edvardu Kardelju,
27. septembra 1942.
314. DLRS 3, dok. št. 126, pismo Lidije Šentjurc CK KPS 1. oktobra 1942.
315. Edvard Kardelj: Zbrana dela, tipkopis, pismo Francu Leskošku in 
Ivanu Mačku, 5. novembra 1942, dok. 17, 6. del.
316. DLRS 5, dok. št. 164, pismo izvršnega odbora OF njegovemu poverjeništvu za Lju­
bljano, 17. februarja 1943.
317. Deželak, KPS 41-43, str. 51 in 78. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), kartoteka, 
spomenica Pavla Hvastja.
ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), kartoteka, spomenica Frančiška Rakar.
318. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), f. 527.
Deželak, KPS 41-43, str. 51 in 78.
319. Arhiv ZZB NOV Ljubljana Šiška, Dravlje v NOB, tipkopis
320. Deželak, KPS 41-43, str. 79.
321. Deželak, KPS 41-45, str. 50.
322. Arhiv MML, izjava Jožeta Omahna.
153
323. Glej op. 321.
324. Zbornik prispevkov iz zgodovine delavskega gibanja med vojnama in iz 
narodnoosvobodilnega boja na področju občine Ljubljana Moste Polje,
Ljubljana 1965, str. 200.
325. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS),
a.e. 1731, pismo Lidije Šentjurc CK ZKS, julija 1942.
326. DLRS 3, dok. št. 15, brzojavka Edvarda Kardelja 
Kominterni, 3. avgust 1942.
327. DLRS 3, dok. št. 24, poročilo Lidije Šentjurc Edvardu Kardelju, 6. avgusta 1942.
328. DLRS 3, dok. št. 32, navodila poverjeništva CK KPS za Ljubljano rajonskim 
komitejem in okrožnemu komiteju SKOJ, 10. avgusta 1942.
329. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS),
a.e. 1733, pismo Lidije Šentjurc CK KPS, 10. avgusta 1942.
330. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 1735, pismo Lidije Šentjurc 
CK KPS,12. avgusta 1942.
331. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 1736, pismo Lidije Šentjurc 
CK KPS, 14. avgusta 1942.
332. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 1737, pismo Lidije Šentjurc 
CK KPS, 17. avgusta 1942.
333. DLRS 3, št. 37, pismo Milana Škerlavaja Edvardu Kardelju, 14. avgusta 1942.
334. DLRS 3, dok. št. 40, poziv Izvršnega odbora OF Ljubljani sredi avgusta 1942.
335. DLRS 3, dok. št. 48, pismo Vladimirja Krivica Edvardu Kardelju,
21. avgusta 1942.
336. DLRS 3, dok. št. 86, poročilo Vladimirja Krivica Edvardu Kardelju,
14. septembra 1942.
337. DLRS 3, dok. št. 92, pismo Edvarda Kardelja Vladimiru Krivicu,
17. septembra 1942.
338. DLRS 3, dok. št. 103, pismo Vladimirja Krivica Edvardu Kardelju,
23. septembra 1942.
339. DLRS 3, dok. št. 105, pismo Edvarda Kardelja Vladimirju Krivicu,
24. septembra 1942.
340. DLRS 3, dok. št. 102, pismo Lidije Šentjurc Edvardu Kardelju,
3. septembra 1942.
341. DLRS 3, dok. št. 97, pismo Edvarda Kardelja Josipu Brozu, 20. septembra 1942.
342. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), f. 492, okrožnica št. 5 krščanskosocialistične 
skupine v OF.
343. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 1691, del pisma 
Vladimirju Krivicu, 14. septembra 1942.
344. DLRS 3, dok. št. 92, pismo Edvarda Kardelja Vladimirju Krivicu,
17. septembra 1942.
345. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 1692, pismo Vladimirja 
Krivica CK KPS, 20. septembra 1942 (pismo ni v celoti ohranjeno).
346. DLRS 3, dok. št. 107, pismo Vladimirja Krivica Edvardu Kardelju,
24. septembra 1942.
347. DLRS 3, dok. št. 111, pismo Borisa Ziherla Edvardu Kardelju,
25. septembra 1942.
348. DLRS 3, dok. št. 115, pismo Vladimirja Krivica Edvardu Kardelju,
27. septembra 1942.
154
349. DLRS 3, dok. št. 109, pismo Lidije Šentjurc Edvardu Kardelju,
25. septembra 1942.
350. DLRS 3, dok. št. 117, pismo Lidije Šentjurc Edvardu Kardelju,
29. septembra 1942.
351. DLRS 3, dok. št. 126, pismo Lidije Šentjurc CK KPS, 1. oktobra 1942.
352. DLRS 3, dok. št. 10, pismo Vladimiija Krivica Edvardu Kardelju,
25. septembra 1942.
353. Edvard Kardelj: Zbrana dela, tipkopis, pismo Zdenki Kidrič, 9. septembra 1942, 
dok. št. 159, 1. del.
354. DLRS 3, dok.št.140, pismo Vladimirja Krivica Edvardu Kardelju, 7. oktobra 1942.
355. Jesen 1942, dok. št. 1, pismo Edvarda Kardelja Josipu Brozu, 20. septembra 1942.
356. Edvard Kardelj: Zbrana dela, tipkopis, pismo Francu Leskošku in Borisu Kidriču, 
13. oktobra 1942, dok. št. 1, 6. del.
357. Jesen 1942: dok. št. 2, pismo Edvarda Kardelja Josipu Brozu, 7. oktobra 1942.
Isto, dok. št. 73, pismo Edvarda Kardelja Karlu Poljanšku, 4. novembra 1942.
Isto, dok. št. 126, pismo Karla Poljanška Edvardu Kardelju, 15. november 1942.
Isto, dok. št. 180, pismo Edvarda Kardelja Francu Leskošku, 27. november 1942.
358. Glej op. 346.
359. Jesen 1942, dok. št. 48, pismo Edvarda Kardelja Francu Leskošku, 29. oktobra 1942.
360. Jesen 1942, dok. št. 37, pismo Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča izvršnemu odboru 
OF, 28. oktobra 1942.
361. DLRS 3, dok. št. 150, pismo Vladimirja Krivica Edvardu Kardelju, 14. oktobra 
1942.
362. Edvard Kardelj: Zbrana dela, tipkopis, pismo Francu Leskošku, 20. oktobra 1942, 
dok. št. 9, 6.del.
363. DLRS 3, dok. št. 171, pismo Lovra Kuharja Borisu Ziherlu, 27. oktobra 1942.
364. DLRS 3, dok. št. 172, pismo Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča izvršnemu odboru 
OF, 28. oktobra 1942.
365. Jesen 1942, dok. št. 37, pismo Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča izvršnemu odboru 
OF, 28. oktobra 1942.
366. DLRS 3, dok. št. 153, letak poverjeništva izvršnega odbora OF, sredi oktobra 1942. 
Edvard Kardelj: Zbrana dela, tipkopis, pismo Ludviku Smrekarju, 4. novembra 
1942, dok. št. 15, 6. del.
367. Edvard Kardelj: Zbrana dela, tipkopis, pismo Francu Leskošku in Ivanu Mačku,
15. novembra 1942, dok. št. 17, 6. del. Glej op. 362.
368. Edvard Kardelj: Zbrana dela, pismo Francu Leskošku, 16. novembra 1942, 
dok. št. 34, 6. del.
369. Edvard Kardelj: Zbrana dela, tipkopis, pismo izvršnemu odboru OF,
19. novembra 1942, dok. št. 38, 6. del.
370. Jesen 1942, dok. št. 201, pismo Edvarda Kardelja izvršnemu odboru OF,
4. decembra 1942.
371. DLRS 4, dok. št. 154, pismo Borisa Ziherla Edvardu Kardelju, 9. decembra 1942.
372. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 1699, pismo Vladimiija Krivica 
Edvardu Kardelju, 16. decembra 1942.
373. DLRS 5, dok. št. 34, pismo Mire Tomšič Borisu Kidriču in Edvardu Kardelju,
8. januarja 1943.
374. Jesen 1942, dok. št. 207, pismo Edvarda Kardelja CK KPJ, 14. decembra 1942.
375. Jesen 1942, dok. št. 208, pismo Borisa Kidriča CK KPJ, 14. decembra 1942.
155
376. Jesen 1942, dok. št. 209, pismo Borisa Kraigherja CK KPJ, 14. decembra 1942.
377. DLRS 4, dok. št. 169, pismo Vladimirja Krivica Edvardu Kardelju
15. decembra 1942.
378. DLRS 4, dok. št. 184, pismo Zorana Poliča dr. Josipu Rusu, 19. decembra 1942.
379. DLRS 4, dok. št. 188, pismo Vladimirja Krivica Edvardu Kardelju, 22. decembra 
1942.
380. Edvard Kardelj: Zbrana dela, tipkopis, pismo poverjeništvu CK KPS za 
Ljubljano, 29. decembra 1942, dok. št. 65, 6. del, op. 9.
381. Glej op. 389, dok. št. 65.
382. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 1744, pismo Lidije Šentjurc 
CK KPS, 26. decembra 1942.
383. DLRS 5, dok. št. 1, pismo Edvarda Kardelja Lidiji Šentjurc, 1. januaija 1942.
384. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 1702, pismo Vladimirja 
Krivica Edvardu Kardelju, 3. januarja 1943.
385. DLRS 4, dok št. 209, pismo Lidije Šentjurc CK KPS, 30. decembra 1942.
386. DLRS 4, dok. št. 212, pismo Zorana Poliča dr. Josipu Rusu, 30. decembra 1942.
387. DLRS 5, dok. št. 34, pismo Mire Tomšič Borisu Kidriču in Edvardu Kardelju,
8. januarja 1943.
388. Edvard Kardelj: Zbrana dela, tipkopis, pismo poverjeništvu CK KPS za 
Primorsko, 31. decembra 1942, dok. št. 67, 2. del.
389. DLRS 5, dok. št. 2, pismo Edvarda Kardelja Borisu Ziherlu, 1. januarja 1943.
DLRS 5, dok. št. 3, razglas Izvršnega odbora OF.
390. DLRS 5, dok. št. 15, pismo Edvarda Kardelja Lidiji Šentjurc, 5. januarja 1943. 
Edvard Kardelj: Zbrana dela, tipkopis, pismo Lidiji Šentjurc, 5. januarja 1943, 
dok. št. 74, 2. del.
391. Edvard Kardelj: Zbrana dela, tipkopis, pismo Lidiji Šentjurc, 1. januarja 1943, 
dok. št. 70, 2. del.
392. Franček Majcen: Tudi beseda je bila orožje, Ljubljana 1968, str. 178-187 
(dalje: F. Majcen, n.d.).
393. DLRS 5, dok. št. 34, pismo Mire Tomšič Edvardu Kardelju in Borisu Kidriču,
8. januarja 1943.
394. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), f. 25, sestav OK KPS za Ljubljano.
395. DLRS 5, dok. št. 17, pismo Vladimirja Krivica Edvardu Kardelju,
5. januarja 1943.
396. DLRS 7, dok. št. 27, pismo Lidije Šentjurc CK KPS, 8. maja 1943.
397. Glej op. 394.
398. Glej op. 393.
399. DLRS 5, dok. št. 121, pismo Lidije Šentjurc CK KPS, v začetku februarja 1943.
400. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 1764, pismo Lidije Šentjurc 
CK KPS, 28. aprila 1943.
401. DLRS 5, dok. št. 162, pismo Edvarda Kardelja članom poverjeništva CK KPS za 
Ljubljano, 17. februarja 1943. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), kartoteka, obra­
zložitev za spomenico Viktorja Repiča. V razgovoru mije Jelica Vazzaz zatrdila, da 
se ne spominja, da bi bila članica poverjeništva izvršnega odbora OF za Ljubljano.
402. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), pismo Lidije Šentjurc CK KPS, 9. 
februarja 1943.
156
403.
404.
405.
406.
407.
408.
409.
410.
411.
412.
413.
414.
415.
416.
417.
418.
419.
420.
421.
422.
423.
424.
425.
426.
427.
Franček Majcen, n.d., str. 178, čeprav omenja tudi Jožeta Zemljaka, ki je bil že are­
tiran.
DLRS 7, dok. št. 74, pismo Mire Tomšič izvršnemu odboru OF, 21. maja 1943. 
DLRS 7, dok. št. 27, pismo Lidije Šentjurc CK KPS, 8. maja 1943.
DLRS 7, dok. št. 208, pismo Mire Tomšič CK KPS, 26. junija 1943.
DLRS 7, dok. št. 66, zapis sklepov seje izvršnega odbora OF, 20. maja z nadaljevan­
jem 23., 24., 25. maja 1943.
DLRS 7, dok. št. 75, pismo Frančka Majcna dr. Marijanu Breclju, 21. maja 1943. 
ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 1718, pismo Mire Tomšič 
CK KPS, 6. septembra 1943.
ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 1720, pismo Mire Tomšič 
CK KPS, 3O.septembra 1943.
ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 1719, pismo Mire Tomšič 
CK KPS, 18.septembra 1943.
ARS, enota 1 (biši zgodovinski arhiv CK ZKS), f. 25, Rajon Poljane.
Razgovor avtorja z Ano Boruta, Andrino Žaucer in Sonjo Oblak Lapajne.
ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), anketni list Zore Čekič in 
Avgusta Juga. Razgovor avtorja z Zoro Čekič, por. Malcžič, Branko Per, 
por. Carnelutti in Ano Dolgan.
ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), anketni list Miroslava Černivca. 
Zapis razgovora avtoija z Branko Jurca por. Potrč.
Džuro Šmicbcrgcr: Kronika Bežigrada, tipkopis.
Razgovor avtorja z Ano Boruta.
ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), f. 25, kadrovska sestavna RO OF 
in RK KPS Bežigrad.
Arhiv ZZB NOV Center, rajonski sekretarji RK KPS in ROOF Šiška.
ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS),
f. 25, kadrovska rekonstrukcija ROOF in komiteja na Viču.
Iskra in plamen, str. 426.
ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), f. 25, aktivisti rajona Moste.
DLRS 5, dok. št. 17, pismo Vladimiija Krivica Edvardu Kardelju, 5. januarja 1943. 
DLRS 5, dok. št. 130, pismo Lidije Šentjurc CK KPS, 6. februarja 1943.
DLRS 5, dok. št. 143, pismo Mire Tomšič Borisu Kidriču, 11. februarja 1943.
DLRS 5, dok. št. 121, pismo Lidije Šentjurc CK KPS, začetek februarja 1943.
DLRS 5, dok. št. 60, pismo Zorana Poliča dr. Josipu Rusu, sredi januarja 1943. 
DLRS 5, dok. št. 52, pismo Vladimirja Krivica Edvardu Kardelju, 13. januarja 1943. 
DLRS 7, dok. št. 9, pismo Lidije Šentjurc CK KPS, 4. maja 1943.
DLRS 7, dok. št. 3, okrožnica povcijeništva CK KPS za Ljubljano, maja 1943.
DLRS 7, dok. št. 4, okrožnica poveijeništva izvršnega odbora OF za Ljubljano,
2. maja 1943.
DLRS 7, dok. št. 18, pismo izvršnega odbora OF svojemu poverjeništvu za 
Ljubljano, 6. maja 1943.
DLRS 7, dok. št. 6, zapisnik sklepov sej izvršnega odbora OF, 2. in 3. maja 1943. 
DLRS 7, dok. št. 19, pismo sanitetnega referenta NOV in PO Slovenije 
dr. Rudolfa Obračunča zdravniškemu odboru OF v Ljubljani, 6. maja 1943.
DLRS 7, dok. št. 25, pismo izvršnega odbora OF vrhovnemu plenumu OF v 
Ljubljani, 8. maja 1943.
157
DLRS 7, dok. št. 26, pismo izvršnega odbora OF svojemu poverjeništvu v 
Ljubljani, 8. maja 1943.
428. Matija Žgajnar, Prvi maj 1943 v okupirani Ljubljani, Borec, 1973, št.5, str. 257-268.
429. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 1970, pismo Lidije Šentjurc 
CK KPS, 8.maja.l943. DLRS 7, dok. št. 83, pismo Lidije Šentjurc CK KPS, 
25.maja.1943.
430. Glej op. 427 in 429.
431. DLRS 7, dok. št. 74, pismo Mire Tomšič izvršnemu odboru OF, 21. maja 1943. 
DLRS 7, dok. št. 24, pismo Lidije Šentjurc CK KPS, 8.maja.l943.
432. DLRS 7, dok. št. 81, pismo Borisa Kidriča Lidiji Šentjurc, 22. maja 1943.
DLRS 7, dok. št. 83, pismo Lidije Šentjurc CK KPS, 23. maja 1943.
DLRS 7, dok. št. 115, pismo Lidije Šentjurc CK KPS, 1. junija 1943.
DLRS 7, dok. št. 128, pismo Lidije Šentjurc CK KPS, ó.junija. 1943.
433. DLRS 7, dok. št. 180, zapis sklepov izvršnega odbora OF 31. maja in
1. junija 1943.
434. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS),a.e. 1773, pismo Lidije Šentjurc 
CK KPS, 1. junija 1943.
435. DLRS 7, dok. št. 163, navodila izvršnega odbora OF njegovemu poverjeništvu v 
Ljubljani, 14.junija.1943.
436. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS),
a.e. 1252, pismo Vladimirja Krivica Borisu Kidriču, 20. julija 1943.
437. Edvard Kardelj: Zbrana dela, pismo Josipu Brozu Titu, 4. avgusta 1943, dok. št. 169,
2. del.
438. Edvard Kardelj: Zbrana dela, pismo Josipu Brozu Titu, 12. avgusta 1943, dok. št. 
171, 2. del.
439. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), f. 432, zapisnik sestanka izvršnega odbora OF,
18. avgusta 1943.
440. ARS, enota 1 (bivši arhiv INZ), f. 432, zapisnik sklepov izvršnega odbora OF,
30. avgusta 1943. Imen (V. in P.) nisem mogel ugotoviti.
441. Vladimir Krivic: V Ljubljani leta 1943, Junaška Ljubljana, knjiga 2, 
str. 169 do 184.
442. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), dopis CK KPS 
Francetu Svetku, 10. januarja 1943.
443. Glej op. 441.
444. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), fond Zorana Poliča, pismo Dragu Pustišku,
4. avgusta 1943.
445. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 1719, 
poročilo Mire Tomšič CK KPS, 18. septembra 1943.
446. DLRS 5, dok. št. 34, pismo Mire Tomšič Edvardu Kardelju, 6. januarja 1943.
447. DLRS 5, dok. št.52, pismo Vladimirja Krivica Edvardu Kardelju, 13. januarja 1943.
448. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 1713, pismo Mire Tomšič Bori­
su Kidriču, 20. februarja 1943.
449. DLRS 7, dok. št. 75, pismo Frančka Majcna dr. Marijanu Breclju, 21. maja 1943.
450. DLRS 7, dok. št. 187, pismo Frančka Majcna Janezu Stanovniku, 22. junija 1943.
451. DLRS 7, dok. št. 163, navodila izvršnega odbora OF svojemu poverjeništvu za 
Ljubljano, 14. junija 1943.
452. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), fond dr. Marijana Breclja, pismo 
Frančka Majcna Janezu Stanovniku, 9. julija 1943.
158
453. DLRS 7, dok. št. 179, pismo Frančka Majcna Janezu Stanovniku, 22. junija 1943.
454. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 1700, pismo 
Vladimirja Krivica Borisu Kidriču, 20. junija 1943.
456. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), fond Zorana Poliča, pismo Zorana Poliča 
Dragu Pustišku, 3. julija 1943.
457. Edvard Kardelj: Zbrana dela, pismo CK KPS, 12.avgusta.1943, dok. št. 171,
2. del.
458. Vladimir Krivic: V Ljubljani leta 1943, Junaška Ljubljana, knjiga 2, str. 109-184. 
Franček Majcen, n.d., str. 173-197.
459. Arhiv ZZB Center, Izjava Tončka Duijava o delovanju FGO.
ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), f. 25, razgovor Rozalije Lukman s 
Karlom Žagajem.
ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), anketni list Karla Žagarja-Lineta.
460. DLRS 7, dok. št. 90, pismo Lidije Šentjurc izvršnemu odboru OF, 25. maja 1943.
461. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 1714, pismo Mire Tomšič 
Borisu Kidriču in Edvardu Kardelju, 22. februarja 1943.
ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 1763, pismo Lidije Šentjurc 
CK KPS, 11. marca 1943.
DLRS 7, dok. št. 83, pismo Lidije Šentjurc CK KPS, 23. maja 1943.
DLRS 7, dok. št. 208, pismo Mire Tomšič CK KPS, 26. junija 1943.
462. Glej op. 460.
Več o odprcmljanju materiala po železnici glej v knjigi
Anke Vidovič Miklavčič Slovenski železničarji pod italijansko okupacijo v
Ljubljanski pokrajini 1941-1943, str. 298-339.
463. DLRS 5, št. dok. 162, pismo Edvarda Kardelja članom poverjeništva CK KPS za 
Ljubljano, 17. februarja 1943.
464. Vladimir Krivic: Ljubljana v letu 1943, Junaška Ljubljana, knjiga 2, str. 169 do 184.
465. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 1714, pismo Mire Tomšič 
Borisu Kidriču in Edvardu Kardelju, 22. februarja 1943.
466. DLRS 7, dok. št. 5, pismo Lidije Šentjurc CK KPS, 2. maj 1943.
DLRS 7, dok. št. 9, pismo Lidije Šentjurc CK KPS, 8. maja 1943.
467. Glej op. 464.
DLRS 7, dok. št. 5, pismo Lidije Šentjurc CK KPS, 4. maja 1943.
DLRS 7, dok. št. 9, pismo Lidije Šentjurc CK KPS, 2. maja 1943.
468. Glej op.466.
469. DLRS 7, dok. št. 113, odlok izvršnega odbora OF o vključitvi NZ v VOS OF,
1. julija 1943.
DLRS 7, dok. št. 81, pismo Lidije Šentjurc CK KPS, 23. maja 1943.
470. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 1750, pismo Lidije Šentjurc 
CK KPS, 17. januarja 1943.
471. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 1700, pismo 
Vladimirja Krivca Borisu Kidriču, 20. junija 1943.
472. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS),
a.e. 1706, pismo Vladimirja Krivica Borisu Kidriču, 20.julija.1943.
473. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), razsodba italijanskega vojaškega sodišča,
27. februarja 1943. Arhiv ZZB Center, življenjepis Slavka Gabranje.
474. DLRS 5, dok. št. 121, pismo Lidije Šentjurc CK KPS, v začetku februarja 1943.
475. DLRS 5, dok. št. 37, pismo Lidije Šentjurc CK KPS, 9. januarja 1943.
159
476. Glej op.474.
477. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 1750, pismo Lidije Šentjurc 
CK KPS, 17. januaija 1943.
478. DLRS 5, dok. št. 114, pismo Lidije Šentjurc ĆK KPS, 29. januaija 1943.
479. Kronika NOB Tržaška cesta, Kozarje in Lado Miklavc, Vič, Brdo, Vrhovci, 
Ljubljana 1971, str. 94.
480. DLRS 7, dok. št. 83, pismo Lidije Šentjurc CK KPS, 23. maja 1943, predvsem 
izjava Rozalije Lukman v opombah.
V Kroniki NOB Vič Rožna dolina, str. 69-76je navedeno, daje bilo aretiranih 
56 oseb.
481. DLRS 6, dok. št. 107, pismo Lidije Šentjurc CK KPS, 26. aprila 1943.
DLRS 7, dok. št. 83, pismo Lidije Šentjurc CK KPS, 23. maja 1943.
ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 1768, pismo Lidije Šentjurc 
CK KPS, 2. maja 1943.
482. DLRS 6, dok. št. 93, pismo Lidije Šentjurc CK KPS, 21. aprila 1943.
483. Glej op. 481.
484. Edvard Kardelj: Zbrana dela, tipkopis, pismo Lidiji Šentjurc, 26. februarja 1943.
485. DLRS 6, dok. št. 19, pismo Lidije Šentjurc CK KPS, 8. marca 1943.
486. Glej op. 485, predvsem izjavo Vladimiija Svetine k dokumentu.
Edvard Kardelj: Zbrana dela, tipkopis, pismo Zdenki Kidrič, 4. februaija 1943, 
dok. št. 93, 2. del, op. 10.
487. Izjava Staneta Kovača avtoiju.
488. glej op.487.
489. ARS, enota 2 (bivši INZ), kartoteka, poročilo divizije Caacciatori del Alpi,
10. aprila 1943.
490. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), 
pismo Lidije Šentjurc CK KPS, 9. aprila 1943.
491. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), kartoteka. Arhiv ZZB Center, izjava 
Andreja Volka. Izjava Andrine Žaucer avtorju.
492. Marica Čepe: Od protestnih komemoracij do množičnih demonstracij,
Junaška Ljubljana, knjiga 2, str. 187 do 220.
Vladimir Krivic: V Ljubljani leta 1943, Junaška Ljubljana, knjiga 2, str. 169.
493. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), f. 527, prošnja.
494. Intervju z dr. Stanislavom Leničem, Nova revija, št. 67-68, str. 1942.
Ob tem naj navedem še, da so demonstrantke škropili že pred visokimkomisa 
riatom, kar je razvidno iz pisma Draga Pustiška Zoranu Poliču 8. julija 1943.
Pismo je v ARS, enoti 2 (bivši arhiv INZ), fond Zorana Poliča.
Dr. Jakob Kolarič: Škof Rožman, ill. del, Celovec, 1977, predvsem str.204-205, 
poglavje z naslovom Sramotilni steber, kjer avtor opisuje demonstracije pred 
Škofijo in povzema tudi izjave ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana.
495. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 1778, pismo Lidije Šentjurc 
CK KPS, 21. junija 1943.Citiram samo tisti del, ki omenja demonstracije.
496. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 1111, pismo Mire Tomšič 
CK KPS, 26. junija 1943.
497. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), Naša žena, 24. junij 1943.
498. Glej op. 492.
499. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), okrožnica št. 6. krščanskosocialistične skupine v 
OF.
160
500. O tej problematiki glej več:
Tone Ferenc: Ljudska oblast na Slovenskem 19411945, Država v državi, knjiga
1, Knjižnica OF, št. 8/1, Ljubljana 1985, str. 578-606. (dalje: Ferenc, n.d.).
Rudolf Hribernik: Dolomiti v NOB, Knjižnica NOV in POS, 31/1, Ljubljana 
1974, str. 16 in 17. Tone Fajfar: Pomen Dolomitske izjave, Delo, 21. april 1978. 
Edvard Kocbek: Odgovori, Naši razgledi, 9. maja 1975.
Tone Fajfar: Namesto epiloga, Naši razgledi, 9. maja 1975.
Makso Šnuderl: Pismo akademika Maksa Šnuderla književniku 
Edvardu Kocbeku in odgovor nanj, Naši razgledi, 20. junija 1975.
Edvard Kocbek: Odgovor, Naši razgledi, 20. junija 1975.
Jože Pcnca: Politični monopolizem, 45 let Dolomitske izjave, Ljubljanski dnevnik, 1. 
marca 1988.
Stanc Kovač: Dolomitska izjava, spomenik stalinizma, Ljubljanski dnevnik,
15. aprila 1989. Spomenka Hribar: Dolomitska izjava, Nova revija, 1989, 
št. 83/84, str. 499-519, št. 85/86, str.757-780. Zoran Polič: Vloga sokolske 
organizacije v zgodovini slovenskega naroda, Ljubljana 1952, str. 3 in 4.
501. DLRS 5, dok. št. 60, pismo Zorana Poliča dr. Josipu Rusu, sredi januarja 1943.
ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), f. 495, okrožnica sokolske skupine v OF, št. 4.
502. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 1757, pismo Lidije Šentjurc 
CK KPS, 9. februarja 1943.
503. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 1712, pismo Mire Tomšič 
CK KPS, 11. februarja 1943.
504. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 1755, pismo Lidije Šentjurc 
CK KPS, 6. februarja 1943.
ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 2393, pismo neznanega 
avtorja iz Ljubljane Borisu Kidriču in Edvardu Kardelju.
DLRS 5, dok. št. 143, pismo Mire Tomšič Borisu Kidriču, 11. februarja 1943.
505. Edvard Kardelj: Zbrana dela, pismo Zdenki Kidrič, 17. februarja 1943, dok. št. 99,
2. del.
506. DLRS 5, dok. št. 163, pismo Borisa Kidriča Miri Tomšič, 17. februaija 1943.
507. Edvard Kardelj: Zbrana dela, tipkopis, pismo Lidiji Šentjurc, 23. februarja 1943, 
dok. št. 110, 2. del. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 2400, 
pismo Edvarda Kardelja Stanetu Kovaču in Tonetu Tomanu, 18. februarja 1943.
508. Ferenc, n.d., str. 601.
509. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 1714, pismo Mire Tomšič Bori­
su Kidriču in Edvardu Kardelju, 22. februarja 1943.
510. DLRS 6, dok. št. 95, pismo Edvarda Kardelja Lidiji Šentjurc, 22. aprila 1943.
511. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 1705, pismo 
Vladimirja Krivica, 29. aprila 1943. DLRS 6, dok. št. 113, pismo Lidije Šentjurc 
CK KPS, 28. marca 1943.
512. Edvard Kardelj: Zbrana dela, tipkopis, pismo Lidiji Šentjurc, 22. aprila 1943, 
dok. št. 135, 2. del.
513. DLRS 7, dok. št. 74, pismo Mire Tomšič izvršnemu odboru OF, 21. maja 1943.
514. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 1771, pismo Lidije Šentjurc 
CK KPS, 23. majal943.
515. DLRS 7, dok. št. 100, pismo Draga Pustiška Zoranu Poliču, 28. maja 1943.
516. DLRS 7, dok. št. 99, pismo Zorana Poliča Dragu Pustišku, 28. maja 1943.
517. DLRS 7, dok. št. 123, pismo Zorana Poliča Dragu Pustišku, 5. junija 1943.
DLRS 7, dok. št. 139, pismo Zorana Poliča Dragu Pustišku, 8. julija 1943.
161
518. DLRS 7, dok. št. 168, pismo Lidije Šentjurc CK KPS, 15. junija 1943.
519. DLRS 7, dok. št. 174, pismo Draga Pustiška Zoranu Poliču, 22. junija 1943.
DLRS 7, dok. št. 235, pismo Jelice Vazzaz Zoranu Poliču, 30. junija 1943.
DLRS 7, dok. št. 230, pismo Draga Pustiška Zoranu Poliču, 30. junija 1943.
520. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), fond Zorana Poliča, pismo Draga Pustiška 
Zoranu Poliču, 5. julija 1943.
521. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), fond Zorana Poliča, pismo Zorana Poliča 
Dragu Pustišku, 10. julija 1943.
522. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), fond Zorana Poliča, pismo Zorana Poliča 
Dragu Pustišku, 12. julija 1943.
523. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), fond Zorana Poliča, pismo Draga Pustiška 
Zoranu Poliču, 21. julija 1943.
524. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), fond Zorana Poliča, pismo Zorana Poliča 
Dragu Pustišku, 15. julija 1943.
525. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), fond Zorana Poliča, pismo Zorana Poliča 
Dragu Pustišku, 18. julija 1943, ter 2., 4., 18. avgusta 1943.
526. Glej op. 502.
527. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), fond Marijana Breclja, pismo Frančka Majcna, 21. 
maja 1943.
528. DLRS 7, dok. št. 168, pismo Lidije Šentjurc CK KPS, 15. junija 1943.
ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 1776, pismo Lidije Šentjurc 
CK KPS, 17. junija 1943. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), 
a.e. 1716, pismo Mire Tomšič CK KPS, 17. julija 1943.
529. DLRS 7, dok. št. 197, pismo Frančka Majcna Janezu Stanovniku, 22. junija 1943.
530. DLRS 7, dok. št. 208, pismo Mire Tomšič CK KPS, 26. junija 1943. DLRS 7, dok. št. 
163, navodila izvršnega odbora njegovemu poveijeništvu v
Ljubljani, 14. junija 1943.
531. DLRS 7, dok. št. 194, pismo izvršnega odbora OF njegovemu poverjeništvu 
v Ljubljano, 21. junija 1943.
532. ARS, enota 1 (bivši zgodovinski arhiv CK ZKS), a.e. 1252, pismo Vladimiija Krivica 
Borisu Kidriču, 20. julija 1943.
533. ARS, enota 2 (bivši arhiv INZ), f. 432, zapisnik sestanka izvršnega odbora OF, 
30.avgusta.1943.
162
DODATEK
Zapisnik zaslišanja Leopoldine Mekina obsega 96 strani in je eno najobsežnejših 
pričevanj o organizaciji odpora v Ljubljani v času nemške zasedbe 1943-1945. 
Hranijo ga v Arhivu Republike Slovenije, organizacijski enoti 2, bivšem arhivu 
Inštituta za novejšo zgodovino, v škatli 527. Za objavo sem izbral predvsem 
odlomke, ki opisujejo dejavnost OF in njeno povezanost z drugimi organizacija­
mi in posameznimi zvrstmi podtalne dejavnosti. Tako po tem zapisniku lahko 
sledimo organizacijsko strukturo OF do osvoboditve mesta.
ZAPISNIK
o zaslišanju Mekina Leopoldine 
sestavjen na Upravi policije v Ljubljani
Ad personam: Rodila sem se 17.10.1908 kot hčerka železničarja v Trstu. Med 
prvo svetovno vojno sem v Trstu obiskovala nemško ljudsko šolo. Leta 1918 se je 
naša družina preselila v Strnišče pri Ptuju. V tem času sem jaz obiskovala 
meščansko šolo v Ptuju. V Strnišču smo bili dve leti, v tem času je umrl oče. Leta 
1921 se je moja mati s tremi otroki, t.j. z mano, bratom in sestro preselila v 
Ljubljano, kjer smo kot begunci stanovali v podstrešni sobici pri nekih sorodni­
kih na dvorišču gostilne "Figovec". Jaz sem v tem dovršila meščansko šolo in 
trgovski tečaj na liceju. Nato sem takoj dobila službo priložnostnega značaja, v 
kateri sem ostala tri mesece. Nato sem pa leta 1927 dobila mesto v Nabavljalni 
zadrugi v tajništvu. V tej službi sem ostala do konca septembra leta 1943. Zadnje 
leto sem bila blagajničarka.
Brat Bruno, rojen 1910 je obiskoval državno godbeno šolo, bil je godbenikih pri 
kraljevi gardi in nazadnje pri vojski v Plevljah. Ostal je v Srbiji, zadnjič se je 
oglasil tik pred začetkom vojne iz Beograda.
Sestra Olga, rojena 1911 je dovršila pet gimnazij, bila priložnostno zaposlena pri 
otrocih, v ostalem je bila doma kot gospodinja. Leta 1938 se je poročila s stroj­
nim tehnikom Lilik Miroslavom, kije bil do razsula Italije v službi na Pokrajinski 
upravi pri računskem oddelku. Konec oktobra 1943 je šel preko bloka po živila, 
pa se ni vrnil. Kje je, ne vemo. Sestra ima šest letnega otroka.
Mati je kmalu po prihodu v Ljubljano dobila zaposlitev pri direkciji državnih 
železnic kot delavka in to službo še danes vrši.
163
Poleg svojega poklica sem se zanimala za turistiko in ročno delo, dokler nisem 
zbolela in sem posvetila večino svojih skrbi zdravljenju. V svojem 23. letu staro­
sti sem zbolela. Zdravniki so bili mnenja, da boleham na epilepsiji in so mi 
zdravili živce, vendar se je izkazalo po zaslugi beograjskega specialista, da je 
bolezen žolčnega izvora. Ko sem se v tej smeri zdravila, so napadli ponehali in v 
zadnjem času sem bila popolnoma zdrava. Zadnji napad sem imela julija 1944. 
Bilje lažjega značaja. Bila sem nekaj časa članica Sokola.
Za politična in ideološka vprašanja se nisem zanimala. Zadnji dve leti pred 
vojno sem razgovarjala s kolegom Kaučič Vladimiijem - Ljotičecvem - o Zboru 
in njihovi ideologiji. Ta kolega je v letu 1941 odpotoval v Udine, kjer se je 
poročil.
Ad rem: Moja ilegalna imena so "Polonca", "Mimi", "Bogo", "Trdina", "Nežka", 
"Mlakar", "Naglič II", "Roman", "Marija".
Prvič sem bila povezana v delo konec leta 1941 in sicer me je povezala v SNP 
tovarišica Medvešček Milena "Katra". Pri SNP sem delovala v Šiški pod imenom 
"Polonca" do konca septembra 1943.
Prvega oktobra 1943 sem postala odgovorna za okrožno tehniko ljubljanskega 
okrožja. Kot tehničarka sem nosila ime: "Mimi", "Bogo", "Trdina". Odgovorna za 
to mesto sem postala do dneva svoje aretacije. Sicer sem si izmenoma parkrat 
dobila kake namestnice, ki naj bi mesto mene vodile to delo, je pa ena kakor 
druga kmalu odpadla, tako da je to delo ležalo na mojih ramenih prav do konca.
V avgustu 1944 sem poleg tehnike prevzela tudi politično delo in sicer organiza­
cijo Fronte med železničarji. Pod imenom "Bogo" sem vodila organizacijo želez­
ničarjev do konca oktobra 1944, koje organizacija zgrmela.
Skoro istočasno kot železnico sem prevzela tudi organizacijo AZZ /antifašistična 
ženska zveza/. Na tej liniji so me poznali kot "Nežko". AŽZ sem vodila do dneva 
svoje aretacije
V avgustu 1944 sem prišla v OK/Okrožni komite KP/ skupaj z "Ivotom" Svetina 
Vladimirjem in "Darjo" Jerina Marijo pod vodstvom "Vlaste" Tomšič Mire. Moj 
delokrog se s tem ni spremenil, dobila pa sem širši pogled v celotno OF organi­
zacijo, kakor tudi v organizacijo KP v Ljubljani.
V novembru 1944 sem prišla v ožji odbor Fronte skupaj z "Ivotom" in "Brestom" 
Burič Heleno, roj. Škulj.
Ko je 29. decembra 1944 "Ivo" odšel na teren, sem jaz prevzela odgovornost za 
celotno politično organizacijo, kakor tudi za KP v Ljubljani.
Po "Ivotovem" odhodu sem pri političnem delu nosila tudi ime "Mlakar", ki ga je 
do tedaj nosil "Ivo". Radijski sektor me pozna pod imenom "Naglič II" v zvezi z 
"Ivorjem" Seunig Vitalom, ki je imel nalogo, da vodi politično organizacijo uni­
formirane policije, sem bila "Roman", "Tomaž" Mavrič Edo me je sam poimeno­
val "Marijo".
164
Moje delo na Tehniki
Tehnika se je imenovala sektor ter je združevala frontno in komunistično propa­
gando, odgovorna pa je bila ppartiiji, ker je bila "Vlasta" kije bila najvišji forum 
za Tehniko partijka. Tehnika je imela nalogo izdelovati propagandno literaturo, 
ter jo razdeliti po terenu.Pod delokrog tehnike pa so spadale tudi vse nabave, 
transporti materiala in ljudi, nadalje naprava dokumentov/dokumentna tehnika/, 
preskrba vseh potrebnih naprav ter bunkerjev, ki so bili potrebni za tehnično 
delo.
Tehnika je pripravila material ter poskrbela, da je ta material prišel na javke, 
katere je pripravila politična linija. Imele smo določeno število raznašalk, ki so 
vsak dan ali vsak drugi dan prihajale na kontakte s kurirko, ki jih je ob tej priliki 
obvestila ali je kaj dela ali ne.
Septembra 1943 mi je moja nadrejena funkcionarka pri SNP napovedala kon­
takt z "Vlasto" Tomšič Miro, ki je bila v poverjeništvu OF ter politično odgovor­
na za Ljubljano/za vse frontne organizacije, kakor tudi za partijo/. Takrat so 
iskali človeka ki naj bi prevzel okrožno tehniko, ker je njen dotedanji vodja 
odhajal na teren. "Vlasta" me je seznanila z "Andrejem", bil je to neki kovinar s 
pravim imenom Ciril, star okrog 26 let, uslužber pri Premrovu v Kotnikovi ulici. 
"Andrej" me je 14 dni vodil po svojih postojankah, da sem spoznala ljudi in se 
seznanila z delom.
Tedanja tehnika je imela naslednje postojanke ozir. ljudi:
V JelaČinovi hiši na Emonski cesti smo imeli dobro urejen bunker /vhod preko 
dvoriša skozi tovarno zamaškov, po stopnišču na podstrešje, desno skozi nekako 
orodijarno, kjer so bila običajno nizka vrata/. Bunkerje bil prostoren ter je imel 
pograde.
V bunkerju je bil Koželj Rudi "Tomaž", ki je izdeloval literaturo na običajni 
ciklostil stroj. Koželj je stanoval nekje v Čopovi ulici in je prihajal v bunker le 
takrat, kadar je imel delo v njem. Stalno pa sta bili v bunkeiju "Lojzka" Vrhov­
nik, študentka iz Trnovega in "Mija" Mravlje, doma iz Šiške /menda se njen fant 
piše Mravlje/.
"Andrej" mi je prepustil tudi bunker pri Jurjevčevi Pred Škofijo 1/IV, ki se je 
uporabljal kot skladišče za arhiv, nadalje bunker na Resljevi cesti 31 v kleti, ki pa 
kot stanovanje ni bil uporaben.
Od "Andreja" sem prevzela tudi delavko pri dokumentni tehniki Brenk Anico, 
"Ljuba", "Darja", "Sergej", ki je delala po navodilih "Vlaste" same v bunkeiju pri 
Pleškotovih Rožna dolina, Cesta XVII/30.
Izdelovateljico matric Babič Miro "Pavla", "Nada",
kurirko "Kristo" Lavrih Francko, nadalje raznašalke "Natjo" doma v okolici arti­
lerijske kasarne, Lavrič Tončko, Celovška 43, "Stana","Minko" znanka Lavrič 
Tončke, s katero sta stanovale skupaj, "Barči", frizerka iz Tyrševe ceste, Kržišnik
165
Cirilo "Tono" iz Jernejeve ceste, odgovorna za vse te raznašalke je bila "Bojana" 
Gliha Majda, Podlimbarskega cesta.
Prevzela sem tudi okrog sedem ali osem javk, ki so bile razdeljene po celem 
mestu in sicer po rajonih.
"Andrej" mi je prepustil tudi knjigoveza Guliča v Tavčaijevi ulici s sodelavkami 
njegovo ženo "Kuharica" in hčerko "Nageljček" /zadnja je bila tudi Tvotova" 
kurirka/. Nova delavka pri Tehniki je bila Simčič Milena, "Vida" in njena krušna 
mati, ki sta pa bile takrat še v zaporu, ko sem jaz prevzela tehniko.
"Andrej" mi je tudi povedal, kje bom mogla nabavljati papir in sicer v trgovini 
Turk /Mayer/ Pražakova ulica, papiroteka Koritnik Tyrševa cesta /zadaj za 
Agnolo/, trgovina Bonač, gospa Pavla Bojko.
"Andrej" mije prepustil še naslednje delavke:
"Jaka", zidar, gradil je bunkerje /doma iz Grosuplja in je lani odšel na teren/; 
"Vencel" Gorišek Martin isti tako zidar bunkerjev; "Peter" Lešnjak Peter, 
ključavničar; "Marko" Polšak Tone, elektrotehnik, Frankopanova ulica; klišar 
"Jože" Štegelj Jože, uslužben v Ljudski tiskarni ter bakrotiskar Pukl Mirko, 
uslužben isto tam.
V Učiteljski tiskarni je bil delavec Soklič Viktor, ki nam je včasih preskrbel 
barvo. Vendar pa ta ni bil zanesljiv, spomladi leta 1944 sem mu npr. izročila 
15.000 lir, da nam bi nabavil barve. Kadar smo jih rabili, nam jih je res dal, toda 
pozneje smo ugotovili, da je tiste barve ukradel v Učiteljski tiskarni, denar za 
katerega bi jih pa moral nabaviti pa poneveril. Ko je meseca avgusta odšel na 
teren, sem tja pismeno sporočila njegovo afero. Imenovani Soklič Viktor je 
poleti 1944 spravil dva cilklostil stroja v klet Učiteljske tiskarne, kjer jih je skril 
za neke omare.
V Blasnikovi tiskarni je bil profesionalec Zdešar Franc, ki nam je tiskal krušne 
karte, /junija lanskega leta je odšel na teren/.
Prevzela sem tudi skladišča Okrožne intendance, kije imela spravljeno blago pri 
tvrdki Medič-Zankel v Japljevi ulici na podstrešju za praznimi zaboji in v skla­
dišču Avguština na Medvedovi cesti. /Bolaffijeva skladišča/. Blaga nismo mogli 
poslati naprej radi slabih zvez. Prej je bila odgovorna za to intendanco "Meta" 
Mencej Pavla, kije šla februarja 1944 na teren. Njen pomočnik pa je bil "Miha", 
delavec, ki je stanoval na Linhartovi cesti in je bil v službi v skladišču na Fi- 
govčevem dvorišču, kjer sem ga tudi večkrat dobila. Pomagal jima je še šofer pri 
Tekstiliji na Miklošičevi cesti "Oton", ki je bil meseca januarja odpeljan v 
Nemčijo.
Nakupovanje blaga in živil za ilegalce.
Pod tehniko je spadalo tudi nakupovanje blaga in živil za ilegalce. Ta posel sem 
prevzela v začetku meseca julija 1944. Prej je za ta sektor dajala direktive "Vla­
sta" sama.
166
Ker so bili ilegalci večinoma partijci, smo ta sektor imenovali partijska intendan­
ca. Ko sem jo jaz prevzela, sta jo vodili "Klara" in "Jela", pozneje "Simona". Bile 
sta obe partijki. Sprva sta ti dve imeli dosti zalog, dokler smo imeli še cele karte, 
pozneje pa so se zaloge precej skrčile in nista imeli nobenih možnosti, da bi 
prišli do novih zalog. Bili sta pri svojem delu preveč okoreli, zato smo ju po 
enem mesecu prestavili na tehniko, kjer pa tudi nista kot že omenjeno dolgo 
delali.
Partijsko intendanco je nato prevzela "Mana", pomagala pa ji je pri tem delu 
"Mojca". Eno kakor drugo mi je predstavila "Ilonka", ki jo je poznala iz SNP. 
"Mana" je Vrhovec Stana, "Mojca" pa je neka mariborčanka, ki stanuje v Bara­
govem semenišču, poročena, drobna, majhna ženska. Njuno delo je bilo, da sta 
raznašali živila po naročilih, ki sem jima jih dala jaz. Za mesec februar bi morali 
dostaviti sledeča živila:
"Za Mano in Mojco" kot vsaki mesec - to sta gori omenjeni raznašalki /Mano 
sem lahko dobila preko "Ilonke" na ta način, da sem ji pisala na "Ilonkino" javko 
v Malgajavi št. 15 pri Schaffer/.
Za "Ženjo" in "Melo" - "Ženja" Lavrih Štefka je dobivala živila na svoj dom, 
"Mela" Česnik Ela je dobivala živila isto tako na "Ženjin" dom. "Mela" je delala 
na AŽZ inje dobivala živila, ker je bolna.
Za "Mojco" k "Marjanu" to so bila živila zame, katere so mi dostavljali k krojaču 
Marjanu Karlinu v Beethovnovi ulici.
Za "Marjeto" mišljena je tudi "Snežna", živila so se dostavljali stranki, ki stanuje 
v podstrešju na Gosposvetski cesti, kjer je restavracija Lev.
Za "sorodnico" parola za "Dodko". Živila so se dostavljale le služkinji pri Šestici.
Za "Milico", mišljena je obveščevalka "Milica" iz Poljan, ki stanuje v Kotnikovi 
ulici št. 16, kamor smo ji tudi dostavljali, vendar so ta živila bila najbrže namen­
jena za ilegalca "Andreja". /Scagneti/.
"Ilonki" je "Mana" oddala živila direktno, ker je imela zveze z njo.
Za "Asto" je "Mana" sama vedela kam naj dostavi, na isti naslov je dostavila 
živila tudi za "Benjamina" in goste, pod čemer je mišljena Gerzinič Neda in jaz, 
ki sem hodila k njej v bunker. Prav tako za "Ivano" bivšo sodelavko na 
obveščevalni, katero pozna "Asta" ter za "tetko".
Nadalje smo dostavljali živila za "goste" na Friškovec št. 2 in mišljena družina 
Lokar, kamor sem se enkrat tedensko zatekla za ves dan. Seznanil me je z njimi 
"Ivo".
Za "Marico" to je ena naših bovnih bivših tovarišic, katere jaz ne poznam, ve pa 
"Mana" kam je treba dostaviti.
Za "gospodično" v Beethovnovo ulico št. 2. Živila so se dostavljala gospe Čuklje 
za "Bresta". Preje pa smo za "Bresta" dostavljali živila nekaj časa na Zalokarjevo 
6 gospe Peršin Milki, še prej pa v Majstrovo 14 k Per Antoniji.
167
Za "Goste" Levstikove 25, mišljena je tukaj gospa Sušnik, kjer sva ostali na 
kosilu z "Brestom", ko smo imeli vsako sredo pri njej sestanek.
Za Stanič, mišljena je tukaj Dolhar Angela z otroci. Živila so se dostavljala pri 
hišnici v palači Dunav.
Za "Veroniko" to je bilo namenjeno za "Judo", kam bi bilo treba dostaviti je 
vedel "Tone" Tuma Branimir. Ta ji je namreč poskrbel ilegalno stanovanje, ko 
gaje rabila.
Nekako istočasno, ko je prevzela partijsko intendanco "Mana" smo k temu delu 
pritegnili tudi 'Toneta" Tumo Branimirja. To pa radi tega, ker zalog živil ni bilo 
več in "Mana" jih sama ni znala poiskati, bi pa z njo vršil nakupovanje Tone". 
Res je "Tone" nakupoval sladkor, maščobo, sol, krompir, kuijavo in na to vse to 
oddajal "Mani", ki je potem razdeljevala. Krompir je sicer preskrbel, pa ga še ni 
razdal, kurjavo pa bi bil moral preskrbeti, pa je še ni. Enako je tudi nakupoval 
manufakturo, katero smo potem deponirali pri krojaču Mavrič Ediju Tomažu". 
Kar se tiče te manufakture je potem okrožje odločalo, kdo bo kaj obleke dobil. 
Mavrič je delal obleke za tiste, katere smo poslali k njemu, račun pa smo mu od 
časa do časa poravnali. Iz tega materijala je zadnja dobila plašč Virantova, še 
preje pa smo dali enega "Ivotu", "Vlasta" je dobila plašč, krilo in en kostum, en 
plašč pa "Ilonka".
Razne malenkosti in čevlje za ilegalce je kupovala Dolhar Angela "Neva". Ma­
lenkosti je kupovala samo po naročilu, čevlje pa je spravljala v lokal pri svoji 
sestri v Beethovnovi ulici.
Zveza ljubljanskega okrožja s terenom.
Železničaiji so tudi skrbeli, daje imelo ljubljansko okrožje stalno zvezo z javka­
mi na terenu. Bila je to edina redna pot, po kateri smo bili v stalnem stiku z 
našimi ljudmi zunaj. To delo je vodil "Marko" Drobež Franc, s katerim sem se 
radi tega osebno sestajala, bosidi da sem ga dobivala na domu, bodisi da sva se 
sestajala na kontaktih.
Pošto, ki jo je bilo treba poslati na teren sem dobivala od "Vlaste" ter jo dajala 
"Darkotu", ki jo je potem ali sam ali pa po kom izmed svojih poslal v Postojno. V 
Postojni smo namreč imeli tri svoje javke. Ko je prinesel pošto v Postojno, je ob 
tej priliki tudi dvignil, kar je bilo za v Ljubljano. To mi je potem izročil osebno, 
največkrat pa je pustil na naši javki v Tavčarjevi ulici sto pri hišnici Sašak, kamor 
sem hodila dvigat sama ali pa sem poslala tja "Kristo" Lavrih Frančiško ali pa 
"Vanjo" Virant Milojko. Javka v Tavčarjevi ulici je bila namenjena predvsem za 
pisemsko pošto, dočim je druge stvari tako npr. večjo količino letakov ali litera­
ture pustil pri Jenko Ivani v Mlekarni na Slomškovi ulici. Iz Ljubljane smo 
pošiljali na teren: materijal za tiskanje, parkrat akumulatorje, katere smo naba­
vili za zunanji radijski sektor. Preskrbel nam jih je naš tovariš Poljšak Tone 
"Marko" iz Frankopanske ulice, baterije in vložke, filmski materijal, kije ostal po
168
"Milanu" /Milan je bil uslužbenec pri fototehniki nasproti Preloga na Tyrševi 
cesti, imel je pokvarjeno nogo. Ko sem jaz prevzela tehniko, je on odšel na 
teren/.
Pošto smo pošiljali po potrebi, gotovo pa vsaj enkrat mesečno. Vsak mesec smo 
namreč poslali poročilo o stanju naših organizacij v Ljubljani. Ta mesečna 
poročila je sestavljala "Vlasta", ko pa je ta 10. oktobra 1944 odšla na teren, je 
koncem decembra za ves ta čas sestavil poročilo "Ivo".
Tej pisemski pošti smo priložili literaturo naših nasprotnikov, da so zunaj imeli 
pregled čez to.
Pisma, ki smo jih pošiljali ven so bila naslovljena na T 15-20 na ovoju znotraj pa 
drugi tovariš. Pisma, ki so bila namenjena za Primorsko, so imela značko P 360. 
Pisma, ki so bila namenjena za "Smeljo" samo pa T 15 P III. Vsa pisma so bila 
numerirana, in sicer po tekočih številkah, v katerih so bili všteti tudi paketi.
T 15-20 je točka, ki združuje CK in izvršilni odbor OF. Na tej točki je sedel 
človek, ki je bil CK-jevec ter je vso pošto odprl in jo poslal na mesta, kamor je 
bila namenjena. Točka T je tako prirejena, da se v primeru kakih hajk more 
takoj preseliti. Na zgoraj omenjeno točko smo pošiljali skoro vso pošto, kije bila 
namenjena za teren, tudi tisto, ki je bila namenjena za Dolenjsko. V Postojni 
smo imeli kake tri javke, glavna je bila pri Stegu, kjer je bila parola: "Viktor iz 
Zaloga me pošilja". Verjetno je bilo več manjših javk, na katere so kurirji prine­
sli pošto, ki jo je Stegu zbral in nato oddal za Ljubljano.
Ves čas smo poslali v Postojno okrog 256 pisem in paketov. Vsako pismo in 
paket je namreč imel svojo številko in se je po tem vodila evidenca.
Iz terena smo dobivali: literaturo, razne brošure, liste, časopise, letake ter pošto. 
Pošta, ki je prihajala iz terena je bila označena ali z "S", "P", "L", "N"; slike so bile 
označene s "S", literatura z "L", pošta z "P".
Tekoče številke so šle naprej brez ozira kakšna označba je bila spredaj. Z "N" je 
označeval pošto, ki jo je pošiljal "Semijon", sodelavec "Smelje". Ta nam je na 
našo izrecno željo pošiljal literaturo in pisma, v katerih je zahteval potrdilo za 
pošto, ki jo je T 15 poslala preko njega v Ljubljano.
V enem pismu, ki smo ga dobili nekako koncem novembra je bilo poleg pošte, ki 
je bila namenjena svojcem partizanov v Ljubljani, tudi pismo, v katerem so bili 
navedeli razni naši ljudje in so jih zunaj pozivali, naj pridejo na osvobojeno 
ozemlje. Brata Žumer, Šramel Bogo, ki stanuje v hiši, kjer je drogerija Hermes, 
magistratna uradnica Volčičeva, neki gospod, ki se ga dobi v Zvonarski 11, ing. 
Dolžan ali pa v Domobranski 17 ter neki bivši vrhniški župan, ki se trenutno 
nahaja nekje v Ljubljani za Bežigradom.
Poleg kanala, ki je vodil preko Postojne, smo imeli tudi kanal "Julka", ki je bila 
uslužbena kot kretničarka na Jevnici, ko pa je pozneje bila "Julka" od nemške 
policije zaprta, je ta kanal nekaj časa počival, dokler ni bil na novo urejen.
169
/"Julka" je bila pozneje izpuščena, ni se pa več vrnila na prejšnje mesto, marveč 
je šla na teren k T 15/. Kanal "Julka" je urejeval "Darko" sam.
Po provali na železnici, ko se je usedel tudi "Darko" sem navezala stike z Mraz 
Andrejem, železničarjem zaviračem, katerega mi je pripeljal na kontakt "Dar­
ko", ko sem zahtevala od njega naj mi pove kakšnega človeka, ki bi mogel 
preskrbeti zvezo v slučaju, da se njemu kaj pripeti. Na tem kontaktu sva se z 
Mrazom zmenila, da lahko dobim zvezo z njim preko "Naceta", ki stanuje v 
majhni hišici na sokolskem telovadišču na Prulah.
Ko se je "Darko" usedel sem preko "Naceta" dobila kontakt z Mrazom, kateremu 
sem naročila, naj dobi zvezo preko Kresnic in Laz po poti, kot sta jo pripravila 
že z "Darkotom". Mraz je res po tej novi poti nesel decembersko poročilo od 
"Ivota" ter pakete sanitetnega materiala oziroma sploh vse, kar smo od Darkoto- 
vega zapora dalje pošiljali na teren. Vse te naše pošiljke so bile prav tako kot za 
Postojno naslovljene na T 15. Šle so pa preko "Karota", kjer je bila točka T 2, ki 
se nahaja nekje v bližini Laz. Po izjavi Mraza je "Karo" najbrže neki domačin iz 
Laz. Preko Mrazu smo iz terena dobili literaturo ter nekaj pisemske pošte in 
slike iz partizanskega življenja.
Mraza sem dobivala le preko "Naceta", ker pa so bili kontakti z "Nacetom" zelo 
redki sva se dogovorila za javko na Bleiweisovi cesti št. 50 pri gospe Veretig, ženi 
železničarja. Omenjeno gospo sem jaz poznala, ker sem bila pri njej enkrat z 
"Vlasto" na razgovoru. Tja sem torej peljala "Naceta" in ga predstavila gospej. 
Javka je v redu funkcionirala, vendar je bila le malo obremenjena. V začetku 
januarja pa nas je gospoda Veretig opozorila, da je hiša opazovana, zato smo se 
je zadnje časa izogibali. Če smo sedaj rabili "Naceta" sem poslala Virantovo k 
Jožetu, ki dela v Rojinovi delavnici na Slomškovi ulici ter njemu izročili kar je 
bilo za "Naceta", on nam je pa tudi prinesel, kar je imel "Nace" za nas.
Kar je bilo pošte za Postojno je šla vsa preko "Smelje" to je Tarman Nade. 
"Smeljo" sem v Ljubljani poznala iz tehničnega biroja, kamor jo je pripeljala 
"Lea" Rakarjeva. "Smelja" bi takrat bila morala prevzeti odpravljanje naših ljudi 
preko železnice na teren, vendar pa je kmalu nato sama odšla ven. "Smelja" je 
imela na terenu v Postojni, kamor je iz Ljubljane šla, nalogo, da je držala vezo 
med javkami v Postojni in med točko T 15-20.
Ljudi, ki smo jih poslali na teren smo poslali na javko v Postojno ali v Košano, 
kjer so nato dobili nadaljne navodilo kako priti na točko Pili do "Smelje", ta pa 
jim je potem dala propustnico, da so prišli na mesto, kamor so bili klicani. 
Napotilo za javke so dobili v Ljubljani na predvečer odhoda. V Postojni so se 
javili pri gasilcu Dolencu, v Košani pa v trgovini Dolžan /Dolgan/. Pri Dolganu 
se je javil pri gospodu ali gospej, ki sta mu dala nadaljna navodila.
"Smelja" je urejevala poleg kanala, ki je vodil preko Postojne, tudi kanal "Julka" 
/Karo/ to se pravi, da ni bila vedno na enem mestu, pač pa je imela nalogo, da 
organizira ves teren od Postojne do Laz, kar se tiče zvez z Ljubljano.
170
Odkar se je usedel "Darko" sem iz Postojne dobila od "Smelje" le eno pismo in 
to preko njene mame, ki stanuje v Verovškovi ulici št. 23. V tem pismu mi 
"Smelja" piše, naj poskušam na novo urediti zvezo preko železničarjev za Postoj­
no. Omenja mi, da je javka v Postojni pri Stegu Vinetu zadaj za Casa risparmio, 
parola je: "Ali stanuje tukaj gospod Jože", odgovor: "Da, toda sedaj ga ni tukaj". 
Na to javko je že hodil "Darko" in naj bi tudi za naprej ostala ista. Dalje me 
spominja, na javko v Košani v gostilni pri Dolganu, kjer naj vpraša z njo, ki je na 
P III. Dalje me v istem pismu opozarja na kanal "Ambrož". "Ambrož" je nekdo iz 
Zaloga, ki je puščal pošto v Prešernovi uici pri krojaču Pahorju, katera javka naj 
bi se na novo zpostavila ali pa naj bi se z "Ambrožem" domenili za novo javko. 
"Ambroža" bi bila jaz dobila na ta način, da bi šla h krojaču Pahorju ter naročila 
naj se "Ambrož" takoj ko bo prišel javi oziroma naj sporoči, kdaj bo zopet prišel, 
da bi se mogla sestati z njim.
Dalje me "Smelja" opozarja naj skušam vzpostaviti zvezo s Postojno preko dveh 
železničarjev, katerih naslov je dala že "Darkotu" in ki sta zanesljiva naša člove­
ka. Sta to tovariš "Jaka" Franci Janša, ki dela v kurilnici Šiška, parola je "Ali ste 
prinesli maslo?", odgovor: "Bom prinesel jutri." Ta bi potem oddal pošto tov. 
"Polhu", sekretarju rajona Horjul, on pa Smelji. Drugi železničar, tovariš Zdešar 
Anton, ki je uslužben pri nadzorniku Mlakarju, visoka stavba državnih železnic v 
Ljubljani. Ta bi pošto oddal tov. "Milanu" sekretarju rajonskega odbora OF 
Dobrova, on pa bi jo poslal "Smelji". Naslov bi moral biti "Smelja" Primorsko 
Pili preko TV 10.
Dokler teh novih kanalov ne bi mogla vzpostaviti naj bi preko imenovane spo­
ročila, kaj sem za enkrat uredila.
V istem pismu mi "Smelja" daje tudi javko za Drenov grič, kjer je treba vprašati 
za Kurjo vas ter poiskati kmeta "Johana", ki se piše Pišek. Njega ali njegovo ženo 
naj se vpraša, če imajo šivalni stroj za prodati, odgovor "Nimam ga". Pravi, da je 
sicer na celi Notranjski precej otežkočen prehod razen na postaji Logatec, kjer 
je sicer tudi težak vendar nekoliko lažji kot drugje. Nadalje opozarja, da morajo 
vsi, ki gredo ven, priti do točke TV 6, do tovarišice "Hilde" v bližini Semiča. Ker 
se je namreč že zgodilo, da so tiste, ki so prišli na Vrhniko pobrale razne parti­
zanske vojaške edinice in so jih pri sebi obdržale in zaposlile, pa se je začela 
hajka in so jih kar pustii v neki hiši, kjer so jih potem Nemci obkolili; če pa bi bili 
ti ljudje vztrajali, da pridejo do točke TV 6 pa bi ne prišlo do tako velike 
nesreče.
V istem pismu me "Smelja" opozarja naj potrdim prejem vse pošte, naj odslej 
pošiljam preko njene nove pošte dokler ne dobim nove zveze, me sprašuje na­
dalje, kaj je s Trstenjakom/bil to študent Terstenjak Boris z Bleiweisove ceste 
št.50, ki je odšel iz Ljubljane na teren, pa se je na poti predal domobrancem, bil 
nato zaprt v Ljubljani in poslan v Nemčijo.
171
Moj vstop v najvišji frontni odbor.
V začetku novembra 1944 sem prišla v najvišji frontni odbor, v katerem smo bili: 
"Ivo", jaz in "Brest". "Ivo" je bil kot delegat OK, "Brest" je bil kot odgovoren za 
fronto, jaz pa Sem prisostvovala kot drugi člani OK. Sestanke tega odbora smo 
imeli tedensko, in sicer pri Sušnikovi v Levstekovi ulici št. 25, ob 9. uri dopoldne. 
Ostali smo skupaj ves dopoldan ter se razšli po kosilu.
Na teh sestankih smo obravnavali v prvi vrsti organizacijsko stran naših organi­
zacij: fronte, AŽZ, Mladine, DE. Glede fronte smo razpravljali o pregrupaciji 
raznih aktivov, o spremembi funkcij, o napredovanju razni aktivistov, da namreč 
sposobni ljudje dobijo odgovornejša mesta. Kar se tiče AŽZ smo razpravljali o 
organiziranju, kjer naj bi pomagala fronta, ki ima na terenu ljudi, ki sicer niso 
sposobni za frontno delo, bi pa prišli v poštev za delo pri AŽZ. Glede SNP smo 
razpravljali o podporah, ki naj jih ta razdeljuje. V zvezi z SNP smo razpravljali o 
finančnem vprašanju, ker je SNP bila ravno tista linija, ki je porabila največ 
denarja. Naloga SNP je bila, da je kakor fronta tudi ona iskala posojila. Glede 
Mladinske se je govorilo o tem, da je treba poskrbeti, da se bo mladinska linija 
znova vzpostavila, pri čemer naj bi ji pomagala fronta kakor SNP, zlasti pa 
kulturniki in vzgojniki s tem, da zbirajo po terenu za to organizacijo v poštev 
prihajajoče ljudi. Prav tako bi bilo potrebno organizirati DE in vse linije bi 
morale prispevati s tem, da iščejo na terenu zveze po tovarnah.
Na teh sestankih smo razpravljali tudi o javkah, ki naj jih frontna linija pripravi 
za tehniko. Naša skrb je namreč bila v tem, da smo imeli vedno pripravljene 
javke, da bi mogli takoj razdeliti literaturo, kadar pride. Ko se je ustanovil 
kakšen nov aktiv na terenu, je bilo treba preskrbeti, da je potem svoje javke 
takoj prišel v poštev pri delitvi literature in drugega propagandnega materijala. 
Obravnavali smo tudi vprašanje literature same, ki je bila v tem času že precej 
pičla, ker smo bili odvisni v glavnem od tega, kar smo dobivali iz terena. Za 
boljše članke, ki so izšli v časopisih na terenu smo poskrbeli, da jih je vsaka linija 
prepisala ter oddala naprej, kjer so jih po možnosti še ponovno prepisali, da so 
tako prišli med širše sloje.
Na teh sestankih smo razpravljali v zvezi s SNP, kakor že zgoraj omenjeno zlasti 
o finančnem vprašanju, pa tudi o tem, kako bidobili stike z zapori, kamor je bilo 
odpravljanje paketov zelo otežkočeno. Materijal bi se sicer še dobil, treba je bilo 
poskrbeti še za pot. Razpravljali smo o tem, da bi ustanovili poseben zaporniški 
sektor, ki naj bi prevzel ta posel. Svoječasno je vodila zaporniški sektor "Iza" 
Šlebinger por. Marentič Vera. Za svoje delo je imela pomočnice, ki so potom 
strežnikov spravljale pakete v zapor. Odkar pa je ona bila zaprta, je delo počiva­
lo in smo morali misliti na to, kako bi ga na novo organizirali. Ustanoviti smo 
hoteli poseben odbor, v katerega naj bi prišle starejše ženske, ki bi imele dovolj 
časa, da bi poskrbele vse potrebno.
Govorili smo tudi o preskrbi in zavarovanju naših tovarišev. "Ivo" in "Brest" sta 
namreč mislila, da bi morali vsi naši tovariši, ki imajo odgovornejša mesta, iti v
172
ilegalo, s čimer pa se jaz nisem strinjala, ker se mi zdi, da dokler človek ni 
kompromitiran, nima vzroka, da bi šel v ilegalo, ki mu vzame precejšen del 
pokretnosti.
Direktive, ki jih je "Ivo" na teh sestankih dajal, so se tikale predvsem organizaci­
je in reorganizacije vseh naših linij, ni se pa na teh sestankih razpravljalo o 
partiji, kateri član "Brest" še takrat ni bila. Ko pa je sredi decembra "Brest" 
postala partijaka se je poleg gornjih stvari na teh sestankih razpravljalo tudi o 
partijski vzgoji, o partiji in njenih celicah. "Ivo" je prinašal partijsko literaturo 
/npr. brošuro o tipu nove države v zvezi z sovjetsko Rusijo, kjer se opisuje razlika 
med starim in novim tipom države, o pravnih in gospodarskih institucijah sled­
nje, o demokraciji, o vzgoji delavstva itd./.
"Vlasta" in njeno delo.
"Vlasta" Tomšič Mira /poleg prednjega je nosila tudi naslednja ilegalna imena: 
"Soča", "Dana", "Grčar"/, je prišla v Ljubljano leta 1942 iz Gorenjske. Sprva je 
bila kurirka takratnega sekretarja OK, pozneje je sama prišla v OK, ko pa je ob 
razpadu Italije septembra 1943 kompleten OK odšel na teren je ona bila imeno­
vana v poveijeništvo fronte ter je postala odgovorna za vse politično in partijsko 
delo v Ljubljani. To funkcijo je obdržala do svojega odhoda na teren, do 10. 
oktobra 1944.
"Vlasta" je vodila OK od časa do časa sama hodila na sestanek frontnega odbo­
ra, imela posebne sestanke s sekretarjem OK "Ivotom", za prejšnje sekretarje ne 
vem, sama urejevala vse ilegalno časopisje, za katerega je pisala članke razen 
tisih, katere je vzela iz zunanjega časopisja in sploh bila duša vse tehnike. Do 
poletja 1944 je tudi sama vodila partijsko intendanco, takrat sem jo namreč jaz 
prevzela za njo.
Stanovala je "Vlasta" od spomladi 1944 v Rožni dolini Cesta XVII/30 do meseca 
septembra 1944. Zadnje štirinajst dni je stanovala pri Glušičevi, Glinška št. 4. 
"Vlasta" je večinoma svojega časa preživela v bunkerju, le kaka dva dni je odšla 
iz bunkerja, da se je udeležila raznih sestankov ter osebno uredila nekatere 
stvari po mestu.
Osebni kurir "Vlaste" je bil ves čas "Petek" Pleško Ivan, ki je nosil njeno pošto 
"Ivotu" ali k "Nageljčku" Guličevi, ki je potem pošto raznesla na javke. Kadar je 
"Vlasta" za dva dni prišla iz bunkeija je navadno stanovala pri Mencejevi v 
Malgajevi ulici št. 15. Čas je organizirala tako, da je imela navadno dopoldne 
sestanek OK, popoldne je šla na frontni sestanek, zvečer je razgovarjala z "Ivo­
tom", drugi dan z mano in še z drugimi, s katerimi je imela osebne stike.
Z "Vlasto" sem se osebno spoznala jeseni 1943, ko sem prevzela tehniko; z njo 
sem se nato dobivala vsak teden, da sva se pogovorili o tekočih zadevah, ki so se 
tikale tehnike. Če pa sem jo sicer rabila, sem imela možnost, da sem jo vsak dan 
dobila potom kurirja, in sicer potom "Nageljčka". Odkar sem avgusta 1944 prišla 
v OK sem se z njo dobivala na sestankih tega.
173
"Vlasta" je bila zelo delovna in vztrajna. Obnesla se je zlasti kot politični človek, 
kot idejni vodja, organizacijsko pa ni imela najbolj srečne roke. Kot odgovorna 
za vse delo v Ljubljani ni bila diktatorske narave, marveč seje vedno posvetovala 
z nami, kaj mislimo drugi, da bi bilo potrebno ukreniti.
Septembra 1944 so "Vlasto" pozvali na teren, kamor je 10. oktobra 1944 res 
odšla. Kakšno delo je zunaj prevzela ne vem, morda je prevzela delo, ki ga je 
imela prej Vida Tomšičeva, ker o tej iz terena nismo več slišali odkar je prišla 
"Vlasta".
"Ivo" in njegovo delo.
"Ivo" Svetina Vladimir je bil sprva na obveščevalni liniji, pozneje pa je prišel v 
OK, katerega sekretar je bil do svojega odhoda. Pod "Vlasto" je bil živ stik med 
poverjeništvom in OK ter fronto na drugi strani. Hodil je kot delegat OK na 
fronto, le včasih ga je v tem svojstvu zamenjala "Darja". Ko je "Vlasta" odšla na 
teren je on prevzel njeno funkcijo, ki jo je vršil do svojega odhoda.
Prvič sem se v političnih stvareh z njim sestala na tehničnem biroju spomladi 
1944, kamor je prišel kontrolirat naše delo. Ko sem prišla v OK, sem ga dobila 
tam in bila od takrat z njim v stalnih stikih.
"Ivo" je bil, kakor tudi "Vlasta" partijec že iz Jugoslavije, politično dobro zgrajen 
človek, organizacijsko zelo sposoben, ter izredno delaven na vse strani. Kje je 
stanoval ne vem, vem le to, da ni spal v bunkerju, marveč je navadno spal pri 
svojih znancih.
Poleg svojega ilegalnega imena "Ivo" je nosil še imena; "Gal" in "Mlakar", radij­
ski sektor pa ga je poznal pod "Nagličem". "Ivor" ga je poznal pod "Tinetom".
Meseca septembra oziroma novembra 1944 je dobil poziv, naj pride na teren, 
kamor je 29. decembra res odšel. Tja se je podal preko Kresnic, koder mu je 
pripravil pot Mraz. Slednji je sicer še na predvečer njegovega odhoda prinesel 
sporočilo, da na terenu ne prevzamejo nobene odgovornosti, da bo mogel nemo­
teno preko, vendar je "Ivo" vztrajal na tem, da odide kot se je odločil. Čez par 
dni mi je preko Mraza res poslal pismo, v katerem mi sporoča, da je srečno 
prišel v območje partizanske vojske in da je bil ves ginjen, ko je zagledal naše 
partizane, o katerih je prej mislil, da jih bo videl šele v Ljubljani.
Po "Ivotovem" odhodu sva ostala v Ljubljani kot najvišji forum z "Brestom", ki 
sva tvorili OK in obenem tudi glavni odbor OF.
Organizacija OF v Ljubljani.
Vse politično delo se je organizacijsko izvedlo po fronti, ki je bila steber vsega 
našega dela v Ljubljani /političnega dela/. Vsakdo, ki je bil član fronte, je kazal 
svojo pripadnost z delom na terenu s tem, daje plačeval davek ter bral literaturo 
in skušal razširiti linijo.
Fronti v ožjem smislu so podrejeni: AŽZ, DE, SNP in Mladina. Fronta kakor 
AŽZ sta masovni organizaciji, vendar je AŽZ predvsem namenjena tistim, ki 
niso toliko borbeni in delavni. Cilj SNP je, da razdeljuje podpore, nima pa svoje
174
zbiralne linije, pač pa se denar pobira po fronti, tako da dajejo aktivisti davek in 
prispevke za SNP, nekateri pa samo prispevke za SNP, ker se jim zdi prenevar­
no, da bi plačevali pod imenom davek. Vendar SNP združuje politično zrele 
ljudi, ki morajo biti enakovredni frontašem. DE je namenjena za delavce in je 
organizirana po tovarnah in večjih delavnicah, denar pa zbira kot fronta. Mla­
dinska organizacija pa je izpeljana med mladino brez ozira na poklic.
Fronta.
Kot že omenjeno je frontna organizacija v ožjem smislu temelj našega poli­
tičnega masovnega dela. Prvotno je bila organizirana tako, da je imela na vrhu 
okrožja, katerega delokrog je bilo mesto Ljubljana, njemu nadrejen je bil eden 
od tovarišev, ki je prihajal od OK. Pod okrožjem so bili rajoni, ki jih je bilo v 
Ljubljani sedem in sicer: Center, Šiška, Bežigrad, Vič-Trnovo, Poljane in Moste, 
ter rajon Dolenjska cesta. Pod rajoni so bili kvarti, katerih je imel en rajon dva 
do štiri. Kvarti so se delili navzdol na terene in na ulične odbore. Organizacije 
železničarjev se je smatrala kot rajon zase.
Ko je bila članica okrožij "Rezka" Bon Frančiša zaprta in so temu sledile provale 
po terenu, se je sklenilo, da se fronta reorganizira. Odpravili so se rajoni in 
kvarti ter so se mesto njih uvedli višji aktivi in podaktivi. Reorganizacija se je 
izvedla radi tega, da se je spremenila oblika organizacije same, obenem pa nam 
je to spremembo narekvalo dejstvo, da je radi delovanja policije primanjkovalo 
ljudi. Z odpravo rajonov se je odpravila tudi teritorialna razdelitev; dočim je bil 
prej rajon omejen na določeni del mesta in so vanj prišli predvsem aktivisti iz 
tega dela, je sedaj v višji aktiv lahko prišel kdorkoli brez ozira na to, v katerem 
delu mesta je stanoval. Zadnji čas se je pripravljala še podrobnejša reorganizaci­
ja višjih aktivov, da bi bili ti še bolje zavarovani pred eventuelnimi provaiami.
Posebni del fronte so bile ustanove, ki so združevale aktiviste iz magistrata, 
Prevoda, Okrožnega urada, finančne direkcije, kmetijske družbe, del pokrajin­
ske uprave, banke in pošte.
V mesecu avgustu 1944 je bila posebej izvedena tudi organizacija kulturnikov, ki 
so obsegali: zdravnike, advokate, gledališče, šolnike, umetnike, literate ter novi­
narje. Kulturniki so tvorili del fronte in imeli v višjem frontnem aktivu svojega 
odbornika.
DE.
Delavska enotnost je politična organizacija za delavce. Organizacijsko ni bila 
nikoli razdeljena po rajonih, pač pa po tovarnah in delavnicah. Pred reorganiza­
cijo vse fronte je bil najvišji forum za DE okrožje DE, čigar delo naj bi sedaj 
prevzel višji aktiv DE. DE kot organizacija je bila podrejena fronti ter je imela 
dokler je obstojalo okrožje enega svojih odbornikov DE, sedaj pa bi tudi moral 
priti v najvišji frontni aktiv eden od DE.
SNP.
175
SNP je imela zadnje čase glavni aktiv, kateremu so bili podrejeni podaktivi, v 
katerih so raznašalke. Preje pa je bila SNP organizirana vzporedno s fronto po 
rajonih in kvartih. V najvišjem frontnem aktivu preje v okrožju je sedel tudi 
eden od SNP. SNP podpira družine in svojce tistih, ki so v hribih ali pa v 
internaciji. Denar za podpore dobiva od fronte, katera je izročila SNP ves po 
fronti nabrani denar. Kar pa je bilo primanjkljaja se je krilo iz rezerve, ki je še 
bila.
Moje delo v fronti z "Brestom".
Po "Ivotovem" odhodu iz Ljubljane so ostali v najvišjem frontnem odboru OK 
samo midve z "Brestom".
"Brest" Škulj Helena por. Burič je že star frontni človek. Po mojem mnenju je 
bila že spomladi 1944 v frontnem okrožju. Pod "Ivotom" je bila sekretarka naj­
višjega frontnega aktiva, odkar pa je prišla v OK je združila svojo prejšnjo fun­
kcijo s tem, da je bila obenem delegatka OK za fronto.
Z "Brestom" sem se prvič seznanila sredi meseca novembra, koje prišla v najvišji 
frontni odbor, pozneje sva bila skupaj z "Ivotom" v OK, v katerem sva z "Bre­
stom" ostali do dneva moje aretacije.
Sestanke sva imeli z "Brestom" v Levstikovi ulici št. 25 pri Sušnikovi, kjer so bili 
sestanki že za časa "Ivota" vsako sredo dopoldne. Poleg rednih tedenskih sestan­
kov, ki so bili sestanki najvišjega frontnega odbora in OK obenem, sva se z 
"Brestom" dobila dvakrat na sestankih KP celice, sicer pa bi se lahko dobivali 
tudi na kontaktih, katere bi naročila preko Dolhar Angele "Neve", ki seje dobi­
vala z "Brestom" dvakrat na teden, ko ji je nosila radijska poročila.
"Brest" je bila odgovorna za fronto in mi je o vsem svojem delu na fronti 
poročala na sestankih, kjer sva obravnavali predvsem reorganizacijo, ki naj bi 
zaščitila višje aktive ter finančno vprašanje, kije bilo zadnje čase zelo kritično.
"Brest" je imela glavni frontni odbor, v katerem so bili: "Kosta" Graseli Andrej, 
"Juda" Repič Ivanka, "Minka" Javornik Dane, "Valči" Potisek Emilija.
Direktive, ki sem jih dajala "Brestu" je ta prinašala na svoj aktiv, ti pa naprej na 
podrejen delokrog. "Kosta" je bil odgovoren za ustanove in je zadnje čase orga­
nizsi delo v Šiški, kjer je že bil vzpostavljen višji aktiv. "Juda" je imela SNP in je 
obenem organizirala frontno delo za Bežigradom in Poljane. "Minka" je prišla v 
"Brestov" aktiv kot delegatinja AŽZ, v fronti sami pa je imela organizacijo fron­
te na Viču, v Trnovem ter v centru. "Valči" je bila delegatinja za kulturnike, 
kamor je bila pritegnjena meseca novembra 1944. Preje je kulturnike vodil 
"Slavko" dr. Skala Hugo, ki je bil tudi v OK, je pa meseca novembra delo predal 
"Valči", ker se je sam umaknil v ilegalo, odkar ga je meseca oktobra prestrašila 
črna roka in je hotel z "Ivotom" oditi na teren.
Jaz sem imela pri fronti vpogled v "Brestov" aktiv, obenem pa sem po pripovedo­
vanju "Bresta" poznala imena tovarišev, katere je hotela pritegniti v dva podakti- 
va. Reorganizacijo fronte sva namreč mislili izvesti na ta način, da bi poleg
176
"Brestovega" gornjega aktiva, ki bi vodil vse delo na fronti bili trije podaktivi, 
pod njimi pa višji aktivi ter bi šele ti imeli direktno zvezo s terenom. Na ta način 
bi se sicer število višjih odbornikov zvišalo, bila bi pa zmanjšana možnost even- 
tuelne provale od spodaj navzgor.
Od zgoraj omenjenih "Brestovih" podaktivov sta bila vzpostavljena že dva. V 
prvem so bili: "Andrej" Scagneti, "Milica" iz Kotnikove 15 ter krojač "Miha" 
/"Miha" ne poznam, vem le to, da je neki krojač iz Tabora/. V drugem podaktivu 
sta bila: prof. Pregelj in prof. Bačar ter "Špelca" Klemenčičeva iz Zelene jame. 
/Vendar ne morem jamčiti, da je ta sestava točna, vem le to, da so zgoraj nave­
deni bili člani teh podaktivov, ne vem pa točno v katerih so bili/.
Na sestankih mi je "Brest" poročala o vsem delu na fronti, vendar v podrobnosti 
nisem imela vpogleda. Vem le toliko, da je bila organizacija fronte dobro izpel­
jana v Šiški, kjer so pripravljali drugi višji aktiv, dobro je bila izpeljana tudi na 
Poljanah in za Bežigradom, kjer je organizirana "Juda" in ji je uspešno pomagal 
"Andrej". "Minka", ki je imela Vič, Trnovo in center, zaenkrat ni imela nobenih 
vidnih uspehov. Dobro je funkcioniralo tudi pri ustanovah in pri kulturnikih.
Fronta je imela mesečno dohodkov cca 160.000 lir. V tem so všteti redni dohod­
ki, ne samo fronte v ožjem pomenu, temveč vseh linij, kjer se je zbiral denar. 
Vendar ta dohodek ni bil stalen. Ves nabrani denar je prišel k "Brestu" ta pa ga 
je izročil naprej "Judi", in sicer za SNP, ki je razdelila mesečno do 400.000 lir. 
/toliko je SNP razdelila od meseca oktobra, odkar so bile zvišane podpore/. Kar 
je bilo primanjkljaja se je krilo iz rezerve.
Koliko je imela Fronta v ožjem pomenu aktivistov, ne vem točno. Iz obračunov, 
ki mi jih je dala "Brest" sledi, da je bilo za mesec november 40 nižjih aktivov s 
614 davkoplačevalci, ki so nabrali 53.039 lir davka. Za mesec december pa je v 
obračunu vpisanih 24 aktivov s 482 davkoplačevalci, ki so dali 23.881 lir davka. 
Število davkoplačevalcev je v enem mesecu toliko padlo, verjetno radi naših 
tovarišev, ki so bili poklicani na pionirsko delo. /Primerjaj priložene obračune!/.
Finančno vprašanje.
Dokler je bil "Mejač" Knez Anton na svobodi, je bil on glavni blagajnik Fronte in 
se je ves denar stekel k njemu, tako redni kakor izredni dohodki. Ob aretaciji 
"Mejača" pa je 380.000 lir padlo v roke policiji, cca. 500.000 lir pa je bilo za nas 
za enkrat nedosegljivih. Primanjkljaje, ki smo jih imeli, smo skušali kriti iz poso­
jil. Tako sem meseca septembra dobila posojilo 400.000 lir od gospe Ražem iz 
Žabjaka /to posojilo je dala, ker je hotela varno naložiti svoj denar, ki ga je imela 
od prodaje svoje hiše. Za posojilo jo je najprej nagovorila tovarišica "Mana", ki 
je hodila v to gostilno na hrano. Pozneje sem se radi tega oglasila pri njej še jaz, 
sprva je bila pripravljena dati 100.000 lir, ker pa sem vedela, da ima od prodaje 
hiše več denarja, sem jo nagovarjala, naj da večjo vsoto. Ko sem se drugič
177
oglasila pri njej, mi je res dala zgoraj navedeno vsoto, za katero sem ji izročila 4 
bone po 100.000 lir/.
Omenjeno posojilo sem izročila "Ivotu", prav tako je "Ivo" od "Vlaste" dobil 
denar, ki sem ji ga jaz, kot pribitek od Tehnike, izročila. V letu 1944 sem namreč 
na Tehniki dobila precej denarja, večji znesek sem dobila preko Petra Lešnjaka 
od ing. Blovdka, ki je dal podporo za partijo. Ker je bil Blovdek vezan le po 
Tehniki, je poznal "Petra" in tako sem denar dobila jaz. Dal je večkrat podporo 
po 10.000 ali 5.000 lir, vsega skupaj cca. 50.000 lir.
Sicer bi morala Fronta denar dajati za Tehniko, če pa sem imela sama dovolj 
dohodkov, sem denar obdržala, krila svoje izdatke, previšek pa oddala "Vlasti".
Iz tega denarja je potem "Ivo" kril primanjkljaje, ki jih je SNP imela. Potom 
"Kosta" Grasselli Andreja pa je skušal dobiti 500.000 lir, ki so ostali od "Mejača". 
Vendar "Ivo" tega s "Kosto" še ni mogel urediti, zato sem jaz meseca januarja 
"Kosti" pisala, naj uredi glede tega denarja.
Meseca januarja pa sem dvignila pri "Sočanu" enkrat 150.000 lir, enkrat 250.000 
lir. Od tega denarja sem izročila za SNP cca 240.000 lir, za radijski sektor sem 
dala 60.000 lir, 29.000 lir "Hrastu", 37.000 lir za otroški sektor, za ilegalce cca 
20.000 lir.
"Sočana" Gorjanca Jožefa mi je nekaj pred božičem predstavil "Ivo", kontakt 
smo imeli pred banovino na Bleiweisovi cesti. Omenil je, da ima on neki fond, 
naj se nanj obrnemo, kadar bomo rabili denar.
V mesecu januarju sem dobila prispevka 20.000 lir od "Venceljna", katere je dal 
Jakil ter 50.000 lir od Borisa Tuma. Oboji znesek sem izročila "Brestu", ki ga je 
potem ona dala dalje na SNP. Posojilo sem pričakovala tudi od "Jude", kateri 
sem izročila 4 bone /bianco/.
Ker je bilo naše finančno stanje zelo neugodno, smo gledali na vse strani, kje bi 
dobili kako posojilo. Tudi ljudem na terenu smo dali navodila, naj v tem oziru 
pokažejo več aktivnosti. Z "Brestom" sva se skupaj razgovarjali o nekaterih, 
kamor smo se mislili obrniti na eventuelno posojilo /Žena zdravnika dr. Vo­
lavška, Machiedo, Souvan, Jeras, Schmied, lastni trdvki Miklavc/.
Hoteli smo tudi ustanoviti posebni finančni odbor, ki bi imel odgovornost za vse 
naše dohodke, redne in izredne. Ta odbor bi imel tudi nalogo, da bi poskrbel za 
posojila.
Finančnega odbora zaenkrat še nismo imeli, pač pa smo se tozadevno hoteli 
obrniti na Pletnarja, Plesa in Mohoriča iz Trgovske zbornice.
Kadar smo od koga dobili posojilo, smo njemu izročili bon, sami pa obdržali 
kupon. Dokler je bila "Vlasta" in "Ivo", sem kupone dajala njima. Jaz sama sem 
jih sedaj imela le par kuponov, ker sem za vsote, ki sem jih dobila v januarju, 
dala bianco bone in kupone, ker mi kuponov še niso vrnili.
Posojila smo imeli namen vračati po vojski, vendar pa bo kontrola v tem oziru 
zelo težka. Kuponi namreč večkrat sploh niso prišli na mesto, kamor bi morali
178
priti, na drugi strani pa se je precej kuponov izgubilo. Mislim, da je "Vlasta" vse 
kupone pustila v bunkerju Pred škofijo 1 in je materijal prišel v roke policiji. 
Tako bo kontrola plačanih posojil zelo otežkočena, treba si bo pomagati z dese­
timi pričami, ker ne bo nobenih pisnih dokazov.
Zveza z uniformirano policijo.
Tovariš "Ivo" je sprožil misel, da bi organizirali tudi uniformirane stražnike, ki bi 
delovali predvsem na obveščevalni liniji, sicer pa plačevali davek kot ostali akti­
visti, obenem bi imeli možnost pomagati našim ljudem v zaporu, jim prinašati 
hrano ter nosili pošto od njih in za nje. V ta namen sem razgovarjala z "Ivorjem" 
Sevnik Vitalom katerega mi je svetoval "Ivo" naj bi ta prevzel organizacijo pri 
stražnikih. "Ivo" me je tudi seznanil z njim. Dala sem mu zvezo s stražnikom 
Skokom, katerega sem poznala še od "Darje", ker je skušal spraviti dva naša 
delavca preko bloka iz Ljubljane, kar pa se mu ni posrečilo. Skok je bil prej v 
službi na viški stražnici, zdaj pa je bil na sodniji. Na sodnijo je večkrat k njemu 
hodila "Lada" Macarol, ki se je z njim poznala osebno, k njemu je šla, da bi ji 
pomagal spraviti paket za njeno sestro, ki je bila zaprta na Poljanah. Kasneje se 
je v tem oziru tudi za druge obračala nanj. Nekako sem poslala "Lado" k njemu, 
da bi se pogovorila z njim za parolo, s katero bi prišel k njemu "Ivo". Vendar je 
pozneje Skok "Ladi" na cesti omenil, da ne želi, da bi kdo hodil k njemu na 
sodnijo, kar sem sporočila tudi "Ivorju", ki mi je rekel, da bo že našel pot do 
njega brez parole.
Poleg tega sem "Ivorju" omenila kot naše tudi naslednje stražnike: stražnika, ki 
stanuje na Strosmajerjevi 16, kije dajal obveščevalni materijal "Savi" Ceraj Stani 
ter upokojenega stražnika Legiša iz Peruzzijeve ulice /ta da je imel povezana še 
dva stražnika/.
Organizacija stražnikov je napredovala v toliko, da je "Ivor" dobil tri stražnike, s 
katerim je že imel en sestanke. Prinesel mi je tudi 540 lir, kot davek stražnikov 
za dva meseca. Hotela sem vedeti za koliko ljudi je to, pa mije obljubil, da mi bo 
to sporočil prihodnjič, istočasno mi je tudi prinesel poročila, ki jih je dobil od 
policije, katera sem hotela izročiti obveščevalni.
Ob priliki, ko mi je izročil denar od stražnikov, mi je izročil tudi 1850 lir za SNP, 
od tega je bilo 500 lir njegovih. Kot mi je "Ivor" sam povedal, je svoječasno kot 
neorganiziran pomagal Hellerju Tomotu pri potresnih akcijah, obenem sta tudi 
skupaj lepila letake. Poleg tega je imel "Ivor" zveze z Dolhar Angelo "Nevo", ki 
je potom njega nabavljala čevlje. "Ivor" je imel zadaj za trgovino majhen bunker, 
ki ga je uporabljal za skladišče, eventuelno bi bila jaz uporabljala omenjeni 
bunker za skrivališče, parkrat sem namreč spala v njegovem skladišču.
179
Frontna intendenca in skladišča.
Frontno intendanco, ki je upravljala s stvarmi, ki so se nabrale na terenu sproti 
/stare obleke in perilo, nekaj riža in makaronov/ je do novembra 1944 vodila 
"Minka" Javornik Dana. Meseca novembra pa je intendanco predala "Stipetu", 
ki je bil vezan v enem poljanskih aktivov. Koliko je imela intendanca stvari, ne 
vem, tudi ne vem kje je imela spravljene svoje reči.
Nekaj dni pred mojim zaporom mije dala "Brest" pretrgan listek, ki sem ga nato 
dala "Ženji", da ji je služil kot parola, da bi dvignila pri intendantu materijal, ki 
smo ga hoteli poslati na teren /12 srajc, 12 spodnjih hlač in 12 nogavic/. "Brest" 
mi je samo povedala ulico Ilirska 3, pritličje levo, ob določeni uri in določen dan, 
da je treba pozvoniti.
Kar se tiče skladišč, je iz zalog, ki smo jih pripravili v letih 1941 do 1942 ostalo še 
precej moke in riža, nekaj sladkorja in par litrov olja. Stvari imamo shranjene pri 
raznih privatnih strankah razen moke, ki je v glavnem shranjena pri pekih. 
Točen seznam, kje se nahajajo te zaloge ima "Mana" Vrhovec Stana, ki sem jo 
prav v zadnjem pismu opozorila, naj pregleda te zaloge ter obenem sporoči meni 
te naslove kje se nahajajo. Šlo mi je namreč za to, da ne bi peki v slučaju, da ne 
bi dobili več moke od Prevoda, izrabili te situacije in načeli naše zaloge z motiva­
cijo, da so ljudje lačni. Da bi se to preprečilo, bi bilo potrebno, da se ponovno 
prekontrolira vse naše zaloge in se ob tej priliki opozori hranitelje zalog, da nam 
moke v nobenem primeru ne smejo zašuštrati, kajti koncem vojne bomo mi 
razdelili moko sami našim ljudem in oni se morajo tega držati.
V istem pismu sem "Mano" prosila, kako poteka stvar njene prednice, to pa radi 
tega, ker sem zvedela, da je "Jela", ki je prej vršila delo, ki ga sedaj opravljala 
"Mana" pustila nekaj riža v buffetu na Tyrševi 43 pri ga. Vavpotič. Morda bi tam 
izvedeli, če je še ta kam drugam kaj nanesla. Zvedela sem tudi to, da zahaja 
dosti v pekarno Kavčič v Gradišču, kjer ima osebne znance. Morda je tudi v tisti 
pekarni pustila kaj našega materijala. "Jela" je bila partijka, koje "Mana" prevze­
la partijsko intendanco, je ona pod imenom "Simona" šla na Tehniko, kjer pa je 
po enem mesecu pustila delo in je kljub iskanju nisem mogla več zaslediti.
Sicer pa vem samo to, da je nekaj moke v pekarni Tušar v Medvedovi 20, dalje 
pri peku Bučarju v Kolezijski ulici, dalje pri nekem Seničarju ali Senčarju v 
Zeleni jami, nekaj zaloge je morda še pri gospe Pretnar v pekarni na Vodnikovi 
cesti /če ni ta, ko je podrla bunker iz strahu, tudi tega materijala odnesla dru­
gam/.
Lirska akcija.
"Slavkotova" zamisel je bila, da bi se od prvega do sedmega novembra vršila 
proslava 27. obletnice Sovjetske revolucije. To misel je sprožil na sestanku OK- 
ja, ki se je vršil pri Požarjevi v Zvonarski ulici 11. Bili smo navzoči "Ivo", "Slavko" 
in jaz.
Proslava naj bi se izvršila bodisi na sestankih, bodisi v družinah, bodisi med 
posamezniki v razgovorih. Govorilo naj bi se o tem, kako in zakaj je prišlo do
180
revolucije v Rusiji, kakšni so bili zgodovinski in gospodarski razlogi, kako je iz 
gverilske vojske nastala redna rdeča armada. Vsakdo, ki bi se udeležil v zgor­
njem smislu označene proslave, naj bi kot dokaz za to dal evidenčno liro. Direk­
tiva je bila, da bi vsak dal samo eno liro.
Vendar se te proslave niso izvršile, kot so bile naše direktive. Mi smo namreč 
polagali glavno važnost na proslavo, šele kot dokaz, da se kdo udeleži te prosla­
ve, naj bi dal evidenčne lire. Na terenu pa se je dostikrat premalo govorilo o 
proslavi sami, temveč se je vsa važnost polagala le na zbiranje evidenčnih lir.
Dočim je bilo mišljeno, da bi lirska akcija bila predvsem kontrola za aktiviste v 
koliko vršijo sestanke in imajo živ stik z ljudmi, se je na terenu pojmovala ta 
akcija v prvi vrsti kot zbiranje dokazov kdo je za OF.
Evidenčne lire smo sprva mislili shraniti, ker smo računali, da jih bomo nabrali 
cca 2.000, proti pričakovanju pa smo jih nabrali čez 10.000. Od te vsote smo 
računali, da je bilo aktivistov in njihovih zavednih članov cca 2.000, drugo pa 
odpade na razne družinske člane naših aktivistov, na OR (oprezne riti, takratni 
izraz za "nevtralce", op.avt.) nekaj pa tudi na vrinjence.
Vse nabrane lire je dobila v roke Milojka Virantova: ta pa jih je izročila "Bredi" 
Šubičevi iz Trdinove ulice /"Breda" je bila svoječasno vezana po tehniki, jaz sem 
jo dobila še po "Andreju", pozneje, ko je bila noseča je delo na Tehniki preneha­
la/. "Breda" jih je dala naprej neki svoji znanki, ki je napravila natančen seznam 
vseh evidenčnih lir. Sprva smo namreč mislili lire hraniti kot zgodovinski dokaz, 
ker pa jih je bilo preveč, smo jih hoteli vrniti prometu, ohraniti pa samo številke 
lir.
Na zadnjem sestanku naše celice, ki se je vršil v soboto, ko sem bila aretirana, mi 
je Virant Milojka omenila, da so seznami evidenčnih lir že napravljeni, kar se pa 
tiče lir samih sem naročila, naj se vrnejo v promet.
"Breda" ima moža v hribih, ki pa je že padel. Parola za njo je bila "Za mlado 
gospo". Njej sem poslala Novakovo, ker sem ji hotela dati zvezo z "Marijo" 
Virant Milojko. Pozneje pa sem na kontaktu, ki ga je imela Šubičeva z "Marijo" 
videla, da se že osebno od prej poznata. Ta kontakt se je vršil enkrat v novembru 
v Groharjevi ulici. "Breda", ki me pozna pod imenom "Mimi" in verjetno tudi 
pod "Bogo", mi je namreč pri Heinriharjevi v Gledališki 10 sporočila, da ima 
neko mlado deklico, ki bi rada delala. Nismo pa tiste deklice mislili povezati, 
bila bi pa dobra za strojepisko in prav zato sem dala "Bredi" kontakt z "Marijo", 
da bi jo ta uporabila za tako strojepisno delo. Za enkrat ji je dala delati seznam 
evidenčnih lir.
Ilegalci.
Radarje bil kdo bodisi od partije, bodisi od Fronte kompromitiran, seje ali po 
lastnem preudarku ali pa po nalogu od zgoraj umaknil v ilegalo.
Ilegalec je lahko delal tudi tako, da se je samo ponoči umaknil iz svojega stano­
vanja. Slednje smo imenovali ilegalne ljudi.
181
Kdor je hotel iti v ilegalo, ali je dobil nalog naj gre, si je navadno sam preskrbel 
ilegalno stanovanje, mi nismo namreč imeli nikogar določenega za to, da bi 
preskrboval ilegalna stanovanja, ali vodil evidenco nad njimi. Kadar smo potem 
z ilegalci prišli skupaj, mi je sporočil koliko ga stane ilegalno stanovanje, če je 
bilo zaračunljivo, smo mu v tem slučaju krili stroške. Po AŽZ in po drugih 
linijah smo večkrat dali direktive, naj bi nam javili kake primerne prostore za 
ilegalna stanovanja, vendar ni bilo nobenega odziva na to.
Za dostavo živil ilegalcem smo morali potem skrbeti mi. Ilegalec je sporočil ali 
direktno meni ali "Brestu" kam želi, da se mu dostavijo živila. Zato si je izbral 
kakega svojega privatnega znanca, bodisi znanca iz Fronte, ki mu je bil dosegljiv. 
Na to mesto smo potem dostavljali pod dano parolo živila, kjer jih je potem 
ilegalec sam poiskal.
Jaz sem šla v ilegalo koncem februarja 1944 in sicer po nalogu "Vlaste".
V ilegali so zadnje čase živeli poleg mene: "Brest", Škulj Helena poročena Burič, 
"Benjamin" Grzinič Nada, "Snežna" Kump Štefka, "Dolar" gospa Ziherl, "Ilonka" 
Klanšček Roža, "Andrej" Scagnetti, "Juda" Repič Ivanka, "Marija" Virant-Amon 
Milojka, "Slavko" dr. Skala.
Pioniiji
Zadnje čase je za Fronto nastalo novo vprašanje: Pionirji, kamor je bilo poklica­
nih mnogo naših aktivistov, kar se vidi tudi iz tega, ker je zadnja dva meseca 
število davkoplačevalcev precej padlo.
Imeli smo namen, da bi tudi s temi ljudmi ostali v stiku. Zato smo hoteli najprej 
po terenu zbrati imena vseh naših aktivistov, ki so na pionirskem delu, iz teh bi 
ustanovili odgovoren odbor ter posikali enega človeka, ki bi imel možnost hoditi 
v Ljubljano, da bi prenašal naše direktive pionirjem.
Namen in vloga komunistične partije ter njen odnos do OF.
Cilj komunistične partije vidim v spremembi družbenega reda. Za dosego tega 
cilja se partija poslužuje ustne in pismene propagande, s katero hoče prepričati 
maso. Poslužuje se tudi oborožene sile partizanske vojske. Vse to skupaj naj 
dovede do čimprejšnje dosege cilja.
Vloga partije je, da je gonilna sila v OF. Vsak dober in borben frontaš je že 
lahko partijec, če je predan naši ideji.
V Ljubljani so prilike take, da je KP enaka OF. Kot partijka čutim samo večjo 
dolžnost do dela v fronti. V Ljubljani se partija peča pravzaprav z istmi vprašanji 
kot Fronta, zunaj na terenu pa mora biti KP idejni in duševni vodja OF z delom 
OF povezana toliko, da lahko kontrolira vse delo OF.
Organizacija partije.
V Jugoslaviji je najvišji forum za KP Nacionalni komite osvobodilne Jugoslavije 
/NKOJ/, njemu je podrejen centralni komite, ki mu je podrejena vsa Slovenija,
182
pod njim so pokrajinski komiteji za posamezne pokrajine v Sloveniji, pod njim 
pa so OK-ji /okrožni komiteji/. Kot najvišji forum partije za Ljubljano je Okrožni 
komite OK.
OK ima nalogo, da vodi vse delo pri partiji in Fronti. Ko je bila svoj čas organi­
zacija OF v Ljubljani razdeljena na rajone, je imel vsak frontaški rajonski odbor 
vzporedno poleg sebe še rajonski komite /RK/, njim pa so bile podrejene posa­
mezne celice. OK je pošiljal svojega delegata na frontno okrožje, da je dajal 
direktive za delo ter obenem kontroliral, koliko se direktive izvršujejo. Rajonski 
komite je imel nalogo, da je po navodilih, ki jih je dobival od OK-ja, vodil delo 
rajonskega frontnega odbora. Vedno je namreč bil vsaj en odbornik rajonskega 
komiteja obenem član rajonskega frontnega odbora.
Ko se je pozneje izvedla reorganizacija Fronte in so se odpravili rajoni, so tudi 
pri partiji odpadli rajonski komiteji, ostal je le OK, kateremu so bile direktno 
podrejene celice. V teh celicah so bili ljudje iz raznih sektorjev. OK je ostal še 
nadalje najvišji forum za partijo in Fronto, kontrolo frontnega dela in njenih linij 
pa je partija izvrševala potom partijcev /v vsaki liniji smo imeli namreč vsaj v 
višjih odborih po enega partijca/.
Vstop v partijo.
Vsak partijec je imel pravico, da je predlagal za kandidata partije človeka, ki se 
je v fronti ali kaki drugi naši liniji izkazal vestnega, marljivega in predanega 
našim idejam. Vsekakor pa se je predhodno vprašalo, če priznava partijo, njeno 
delo, njeno vlogo in vodstvo; kako sploh gleda na partijo. Če je bil odgovor 
pozitiven, ga je OK sprejel za kandidata. Vsakdo je potem prišel v kandidatsko 
celico, hodil na njih sestanke, ki so bili posvečeni partijski vzgoji. Na teh sestan­
kih se je obravnavala razna partijska literatura, kolikor smo jo sploh imeli. Radi 
pomanjkanja časa, ljudi in potrebne literature, se partijska vzgoja pri nas v 
Ljubljani ni vršila tako podrobno, kot bi se morala, vsak kandidat bi namreč 
moral do podrobnosti poznati vsa partijska načela, njen ustroj in njeno delo.
Po gotovi dobi, ki ni bila časovno določena, je bil kandidat sprejet v partijo, če se 
je videlo, da se trudi, da bi zadostil zahtevam partije ter Studiranju načel in da jih 
tudi pravilno pojmuje. Kadar je bil kdo sprejet v partijo, mu je odgovoren tovariš 
iz višjega foruma, navadno je bil to kak tovariš iz OK, sporočil, da je sprejet v 
partijo. Že kot kandidat bi moral vsakdo napisati podrobno svojo biografijo, kje 
in kako se je udejstvoval v naših vrstah. Vendar se je s temi biografijami dosti­
krat zavlačevalo in razni, ki so bili že dalj časa partijci, tega še niso napravili. 
Biografije partijcev so šle na teren k IOOF.
Moj vstop v partijo.
Kot kandidatka sem prišla v KP jeseni 1943. V kandidatsko celico meje sprejela 
"Martina" Dekvalova. Imeli smo štiri sestanke kandidatske celice pri meni na 
domu, teh sestankov so se poleg mene udeležile še Vanda Ziherl in Mojca 
Kavalar.
J
183
Na teh sestankih nam je "Martina" podala glavne smernice KP ter poudarjala, da 
mora biti partijec vzor človeka in vzor delavca v fronti.
Ko sem jaz kmalu nato prišla na tehniko, nisem več hodila na sestanke kandidat­
ske celice in do poletja 1944 s partijo nisem imela nobene direktne zveze. 
Avgusta 1944 me je "Vlasta" Tomšič Mira sprejela v partijo.
Moje delo v partiji.
Takoj po svojem sprejemu v partijo sem prišla v OK, kjer smo bili "Ivo", "Darja" 
in jaz. OK je vodila "Vlasta". Sestanke smo imeli tedensko in sicer pri Križič 
Pred škofijo 1, Heinrihar Gledališka 10, Požar Zvonarska 11.
Kot že omenjeno je naloga OK izgradnja partijskega kadra ter vodstvo in kon­
trola dela na fronti. Partijske vzgoje v ožjem pomenu se na teh sestankih ni 
dajalo, pač pa smo vedno pregledali naše celice, obenem se je obravnavalo delo 
vsaka člana OK na fronti. Na teh sestankih je dobil za svoje delo potrebne 
direktive. Razgovarjali smo o frontni organizaciji v ožjem pomenu, za katero je 
bil delegat "Ivo", razpravljali dalje o DE in o mladinski kamor je kot delegatinja 
hodila "Darja". /Parkrat je Darja šla kot delegatinja v fronto/. V zvezi z mladin­
sko organizacijo, ki je bila takrat že na nogah, je "Vlasta" naročila "Darji", naj 
preštudira SKOJ, namen smo namreč imeli, da bi znova organizirali SKOJ, 
katerega bi bili navezali na enga izmed partijcev, /Morda bi to bila "Daga"/. Jaz 
sem na sestankih OK poročala o tehniki, železničaijih in AŽZ ter dobivala tam 
direktive za moja delovna področja.
Ko je "Darja" koncem septembra padla v roke policiji, ni bilo nobenega sestanka 
OK, pač pa je "Vlasta" tik pred svojim odhodom pozvala na sestanek k Požaijevi 
v Zvonarsko 11 vodilne partijske ljudi. Prišli smo "Ivo", "Slavko", "Jelka", Vovk 
Ančka iz Cankarjevega nabrežja, "Asta" ter Dolenc Nada in jaz. Sestanek se je 
vršil 8. oktobra 1944. Namen tega sestanka je bil, da bi se bili razgovori o delu 
po "Vlastinem" odhodu. Je pa "Vlasta" na sestanek prinesla vest, da je Gestapo 
prejšnji dan zaprla "Jelko" Tom Vido, ki je imela radijsko postajo. Radi te vesti 
je bilo razpoloženje bolj panično. Kakih skupnih direktiv "Vlasta" ni dala, pač pa 
je z vsakim razgovarjala posebej o njegovem delu. Midve sva se pogovaijali 
predvsem o tehniki.
Dva dni nato je "Vlasta" odšla na teren, "Jelko" Vovk Ančko, ki je delala na 
SNP, je zaprl Gestapo, "Slavkota" je začela preganjati Črna roka", "Asta" pa je 
odšla v ilegalo in se nekaj časa sploh ni pojavila.
Prvi sestanek OK se je vršil nato nekako sredi oktobra, prišel je "Ivo", "Slavko" in 
jaz. "Slavko" je prišel na te sestanke nato še dvakrat, pozneje pa ni več prihajal. 
Ne vem, ali ga "Ivo" na te sestanke ni povabil, ker je z njim itak posebej razgo- 
varjal, ali radi tega, ker seje "Slavko" pripravljal, da bi odšel na teren. Dejstvo je, 
da decembra Slavko ni več prišel na sestanke OK, katere sva z "Ivotom" imela 
tedensko ob torkih in sicer dvakrat pri meni Kraška 14, dvakrat pa pri Lokarjevi 
Friškovec 3. Na teh sestankih smo obravnavali oz. sva obravnavala, odkar "Slav­
ko" ni prihajal, vsa vprašanja partije in fronte. Glede partije smo vedno pre-
184
rešetali vse celice, o fronti je "Ivo" govoril, kaj je bilo treba tam spremeniti, 
katerim delom mesta bi se zlasti moralo pomagati s tem, da bi se dalo v odbore 
kakšne bolj aktivne ljudi, ker se je dostikrat dogajalo, da je en del mesta bil zelo 
aktiven, drugi pa je spal. Kar se tiče finančnega vprašanja, je "Ivo" menil, da bi 
bila naloga Ustanov, da bi organizirali finančni odbor, ki bi skrbel za naše finan­
ce. Razgovarjali smo o DE in o mladinski, kateri bi zlasti fronta morala pomaga­
ti po svojih zvezah na terenu, da bi se ti dve organizaciji vzpostavili. Sploh pa 
smo razpravljali vsa vprašanja, ki se kakor koli tičejo fronte in partije.
Dokler je bil "Ivo" v Ljubljani, sva ob torkih imela OK-jevski sestanek, v sredo pa 
sva šla na sestanek odgovornega frontnega odbora, ki se je vršil pri gospe Sušnik, 
Levstikova 15 in kamor je poleg naju prišla tudi "Brest".
Odkar je "Ivo" odšel iz Ljubljane, sva z "Brestom" sami tvorili OK in najvišji 
frontni odbor in sva sestanke obeh združili, sva pa na teh sestankih obravnavali 
vsa vprašanja, ki se tičejo enega in drugega.
Moji razlogi za delo v OF.
V OF sem začela delati, ker me je gnala k temu delu nacionalna užaljenost, ko 
je okupator zasedel našo deželo. Pri SNP, kjer sem bila vključena, sem delala z 
veseljem, enako tudi pozneje pri tehniki, politično delo samo pa mi ni toliko 
ugajalo, ker se mu nisem čutila kos. Delala sem pa skozi z idealizmom, ker sem 
pač bila prepričana v pravilnost svoje ideje. Ideja sama me do danes ni razočara­
la, pač pa so me razočarali nekateri tovariši, o katerih sem mislila, da delajo 
enako z idealizmom kot jaz, sem pa pozneje ugotovila, da to ne drži. Ista ideja, 
kot me je vodila za delo v OF, me je vodila pri delu v KP.
Ljubljana, dne 21. svečana 1945.
Pred menoj: Prebrano prav:
/Nace Čretnik/ /Mekina Leopoldina/ "
185

KAZALO OSEB
Ačko France, 16
Adamič, 36
Ahčin dr. Marjan, 44, 45,49 
Alujevič dr. Branko, 15 
Apih Milan, 56 
Arnič Blaž, 54, 55 
Avbelj Mila, 95 
Avbelj Viktor, 26 
Avsec Alojz, 34 
Avsec Ivan, 39 
Avsenak Franc, 54 
Avšič Jaka, 14, 53, 54 
Avšič Miha, 54 
Avžlohar Lado, 34, 37, 38 
Ažman Andrej, 59
Babič Lojzka, 37
Bačar prof., 177
Badoglio Pietro, 116
Bajič dr. Stojan, 15, 79 
Bajt Gregor, 39 
Bano dr. Milan, 50 
Baraga Mara, 40 
Barle Avgust, 23 
Bavcon Cilka, 69 
Bavdek Franc, 42
Bebler dr. Aleš, 9, 11, 14, 41, 43, 53
Bebler dr. Damjana, 43, 45
Belič Malči, 112
Benda Vinko, 41
Berčič Jože, 23
Berlič Leon, 72
Bernard Filip, 55
Bertok Miran, 95
Bertol Franc, 36
Betteto Evgen, 57
Bevc inž. Ladislav, 13
Bezjak Mirko, 95, 96
Bizjak Stane, 22
Blažič Lojze, 49
Bloudek inž. Stanko, 57,178
Bračič Mirko, 53
Brajnik Edo, 98
Brank Jože, 49
Bratko Ivan, 24
Bratkovič Peter, 25,59, 69, 95,96 
Bravničar Dušan, 23, 25, 26, 27, 39, 41, 52 
Brecelj dr. Anton, 15, 39, 81, 84, 85, 102 
Brecelj dr. Bogdan, 43, 45
Brecelj dr. Marjan, 13, 25, 54, 64, 85, 120, 
137
Brecelnik Ivan, 72
Brecelnik Minka, 72
Brejc Jože, 71, 77, 119
Brejc Tomaž, 23
Brelih inž. Miloš, 26
Brelih Vlasta, 69, 95
Brenk Anica, 165
Bricel Janez, 73
Brilej dr. Jože, 34, 51, 52
Brinskelc Ivan, 39
Broz Josip Tito, 42, 63, 77, 85,133
Bodlovič Damjan, 54
Bojko Pavla, 166
Bon Frančiška, 175
Borko Božidar, 15
Borse Jože, 25, 41, 69
Borštnik dr. Vladimir, 13
Boruta Ana, 70, 94, 95
Boštjančič Franc, 25, 26
Božja Alojz, 38
Božič Marija, 41
Božič Svetopolk, 14,15
Božič Zlatko, 25
Brecelj dr. Bogdan, 45
Bučar, 180
Burger Anton, 68
Burger Dolf, 40
187
Burič Rudi, 41
Buttolo Franca, 138
Ceglar Franc, 69
Ceglar, 26
Ceraj Stana, 179
Ciber Andrej, 36
Cimperman Stanc, 41
Cizel France, 24
Cunder Stanc, 57, 104
Cvelbar Grega, 36
Čamernik Anton, 46
Čebron Srečko, 40
Čekič Zora, 94, 95
Čclcsnik dr. Franc, 44
Čepe Marica, 69, 95, 96
Čerin Miha, 22, 29,71,72
Černe Anton, 58
Černe dr. Darko, 15
Černe Franc, 73
Černe Jože, 38
Černej Darko, 102
Černigoj Mica, 53, 70
Černivec inž. Miroslav, 50, 70, 95,108
Černuta Janko, 72
Česnik Ela, 167
Česnik Milan, 24, 25, 58, 68
Češnovar Jože, 59
Čihak Drago, 110
Čopič Venceslav, 54
Čotar Mirko, 36
Čretnik Anton, 39
Čretnik Nace, 185
Čuda Polona, 59
Čufar Tone, 54, 55
Čuk Ivan, 59
Čuk Vili, 35
Čuklje, 167
Daneu Jože, 96
D’ Anunzio Gabriele, 107 
Debevc Boris, 108 
Dekleva Marica, 95, 96 
Demšar Jerica, 35 
Derenda Darko, 54 
Derganc dr. Franci, 44, 45 
Dermastja Mara, 34 
Dermastja Marijan, 34
Dobovišek, 78
Dobrota Rajko, 52
Dolenc Ivan, 95
Dolenc Nada, 96, 184
Dolenc, 170
Dolhar Angela, 168, 176, 179 
Dolinšek Lavoslav, 58, 121 
Dolinšek Tone, 14, 21, 23, 24, 59 
Dolničar-Richter, 36 
Dolžan Janez, 41 
Dolžan inž., 169 
Draksler Marjana, 25 
Drašček Marija, 96 
Drašler Janez, 57 
Drenovec Lojze, 55 
Drobež Franc, 168 
Držaj dr. Peter, 44 
Duhovnik inž. Jože, 23 
Durjava Tončka, 91, 92, 109
Ehrlich Lambert, 11, 64, 65 
Erznožnik Milka, 94, 96 
Eržen Fani, 38
Eyper Ernest, 25, 28, 35, 41, 55, 63
Fajdiga Gvido, 95
Fajfar Tone, 7, 9, 13, 15, 16, 23, 82, 101, 
111, 120, 134, 138
Fatur Bogomil, 95
Ferenc dr. Tone, 5, 139
Fcrfila Nace, 23, 73
Fcrluga Jože, 47
Finžgar Fran Šaleški, 81, 84 
Födransbcrg Oskar, 69, 95, 96 
Franič Olga, 40
Furlan Leopold, 40
Gaberšček inž. Metod, 35
Gabrcnja Slavko, 35, 48, 108,128 
Gabrovšek Ludvik, 53, 56 
Galjot Ana, 36
Gambara Gastone, 112, 114, 116 
Gašperšič Jela, 73 
Gašperšič Jože, 73 
Gerk Stana, 29, 71 
Gcrkman-Sotclšck Fani, 57 
Gerlovič Alenka, 69, 70, 96 
Gerzinič Neda, 167, 182 
Gjud Ivan, 49
188
Glavač Stanc, 58 
Gliha Julij, 47 
Gliha Majda, 166 
Glušič, 173
Gnidovec Ante, 52, 57, 94 
Gobec Anton, 40 
Godeša dr. Bojan, 5 
Golob Marija, 40 
Golob Marta, 39 
Golob Roman, 38, 44, 45 
Golob - družina, 43 
Gorišek Martin, 166 
Gorjanc Jožef, 106, 178 
Gosar dr. Andrej, 15, 79 
Grascli Andrej, 176,178 
Grazioli Emilio, 113, 114 
Gruden Ivan, 55 
Gruden dr. Ludvik, 45, 46 
Gruden Olga, 110 
Gulič, 166, 173 
Gundc dr. Lojze, 27, 70
Habieth, 36
Hacin Lovro, 63
Hafner Lučka, 96 
Hartman Lojze, 21 
Hauptman Miroslav, 52 
Hcinrihar, 184 
Heller Ivan, 51, 95 
Heller Tomaž, 179 
Hilbert Kamilo, 27, 68, 70, 96 
Hiti Apolonija, 37 
Hiti Franc, 41 
Hlebš Ančka, 60 
Hlebš, 36
Hočevar Anton, 23 
Hočevar Jože, 60 
Hočevar Tone, 73 
Hodnik Franc, 40 
Hribar Ivan, 7 
Hribar Janez, 23 
Hribar Jože, 46 
Hribernik Fric, 35, 80 
Hvastja Pavla, 72
Ilovar Janez, 48
Ilovar Viktor, 41
Istenič Nace, 24
Jakac Božidar, 102
Jamar Janez, 38
Jan Ivana, 111
Jančigaj Marija, 36
Janežič Vida, 70, 95
Janša Franci, 171
Jarc inž. Adrijan, 54
Jarc Miran, 55
Jarc Tone, 24
Javornik Dana, 176, 177,180
Javoršek Konrad, 95
Jelačin Stane, 54
Jelačin, 105
Jenko Ivana, 168
Jenko Marijan, 14, 52, 94
Jenko Mica, 36
Jeraj Adolf, 24
Jeras Josip, 15, 102
Jeras, 178
Jereb inž. Dušan, 21, 67, 68
Jereb Karel, 59
Jerman Ivan, 39, 55
Jesse Anton, 38
Jesih inž. Stane, 25, 96, 121
Jezeršek Ludvik, 24
Jezeršek, 24
Jošt inž. Jože, 50
Jug Avgust, 94, 95
Jurca Branka, 95
Jurgele, 48
Jurič Ludvik, 23
Jurjcc, 35
Jurkas Rudi, 34, 38
Jurkec Lovro, 26
Jurkovič Niko, 35
Kalčič Janez, 35
Kalin Marjan, 167
Kamušič dr. Mitja, 15
Kardelj Edvard, 11,16,18, 42, 63, 64, 65, 
66, 67, 72, 73, 75, 76, 77, 78, 79, 80, 81, 
82, 83, 84, 85, 87, 88, 89, 90, 92,101, 
102, 104,106, 109,110, 112,118,119, 
120, 128, 131, 132,133, 134,137,138
Kardelj Pepca, 26, 60
Kariž Boris, 40
Karlin inž. Lojze, 50
Kastelic Alojz, 38
Kastrin Vida, 127
Kavalar Mojca, 183
189
Kavčič Jakob, 36
Kavčič Janko, 47
Kavčič Niko, 51
Kavčič Vladimir, 48,164
Kebe Lojze, 22, 23
Kebe Mira, 23
Keber Herman, 50
Kersnič Jože, 51
Keržan Edo, 52
Kidrič Boris, 9, 11, 12, 13, 14, 15, 16,17, 
20, 21, 22, 23, 24, 33, 53, 54, 67, 79, 80, 
81, 82, 83, 84, 85, 86, 87, 88, 89, 92, 99, 
101, 102,104, 118,119, 128,131, 134, 
138
Kidrič Zdenka, 14, 21, 25,41, 42, 63, 65, 
66, 67, 79, 80, 81, 82, 83, 88,110, 118
Kimovec France, 25, 26, 27, 41, 68, 69, 70, 
72, 87, 92, 94, 95, 99, 108, 116
Kisovec Zdenka, 418 42
Klanjšek Ada, 58
Klanšček Roža, 182
Klemen Stana, 24, 68, 92
Klemenc Rezka, 73
Klemenčič, 177
Klopčič Marija, 83
Kmet Milan, 57
Kmetič Kocijan, 72
Knez Anton, 177
Kobilica Rudolf, 15
Koblar dr. France, 81, 84, 87
Kocbek Edvard, 7, 13, 15, 16, 17, 54, 120, 
138
Kogoj Kristina, 39
Kolar Viktor, 42
Kolman Franc, 25, 69
Komavli Dora, 38
Komelj Magda, 26
Komelj Mila, 40
Kompare, 36
Končan Žane, 24
Konjar Franc, 23
Konjar Jakob, 111
Konjar, 38
Kopač dr. Andrej, 25, 72
Kopač Vlasto, 56
Kopitar Jože, 25, 29, 58, 71, 72 
Koprivec Ignac, 55 
Korenčan Viktor, 24 
Korzika Lojze, 45 
Kos Poldka, 69
Kosec Ivan, 53
Kosec Stane, 22
Kostel dr. Janko, 79
Košak Milan, 25, 26
Košak, 37, 39
Košir Fedor, 92, 94, 118, 120,129 
Kovač Ignac, 35 
Kovač Kolman, 39 
Kovač Ludvik, 24
Kovač Stane, 13, 16, 70, 84, 91, 92,111, 
118, 119,120, 129, 137
Kovačič Anton, 34
Kovačič inž. Emil, 50
Kovačič Fedor, 34, 39, 40, 44
Kovačič Oskar, 39
Kovačič Vida, 46
Kozak dr. Ferdo, 9
Kozak Juš, 54
Koželj Rudi, 165
Kraigher Boris, 11,14, 24, 29, 71, 85, 86, 
87
Kraigher dr. Dušan, 45, 48
Kraigher dr. Vito, 43, 45, 46, 49, 51, 52, 
66, 79, 80
Kraigher Živa, 92
Kralj-Virant Francka, 59
Kraljič Jože, 34
Kramar Franc, 52
Kramar Lojze, 45
Kranjc Anton, 59
Kreft Vladimir, 14
Kregar Vinko, 44
Krek dr. Miha, 11
Krese Leopold, 38, 39, 68, 87, 92, 94,114, 
116, 121,122, 124
Kristan Ivan, 48, 49
Krištof Andrej, 25
Krivic Ada, 70, 92,112,114, 116,183,184 
Krivic Vladimir, 14, 19, 20, 21, 22, 23, 26,
45, 52, 65, 66, 67, 68, 70, 71, 72, 75, 76, 
78, 79, 80, 81, 82, 83, 84, 85, 87, 88, 92, 
94, 97, 100, 101,102,104, 116, 120, 
125, 126,132, 137,139
Križ Anica, 108
Križaj Franc, 39
Križič, 184
Krnajič Jovo, 39
Kronovšek Ivan, 14
Kroupa Pavle, 36
Kržišnik dr. Anton, 45
190
Kržišnik Cirila, 166
Kržišnik dr., 46
Kuhar Janez, 38
Kuhar Lovro, 54, 55, 58, 74, 76, 79, 81, 84, 
96, 104, 105, 107, 108,128,134
Kumar Jože, 47
Kumbatovič Filip, 54
Kump Štefka, 94, 182
Kušar Peter, 22
Kuštrin Janez, 42
Kutin Jule, 69, 95
Lah Milan, 53
Lah Sandi, 14
Lajh Mara, 109
Lakner Peter, 42
Lampe Vinko, 38
Lampič Alojz, 39
Lasič Andrej, 21, 45, 47,52
Lavrih Francka, 165, 168
Lavrih Štefka, 167
Lavrih Tončka, 165
Leban Valentin, 38
Legat Evgen, 49
Legiša, 179
Lenarčič Simon, 22
Lenič dr. Stanislav, 114
Lesjak Karel, 59
Lesjak Marica, 60
Leskošek Franc, 12, 22, 60, 65, 76, 82
Lešnjak Peter, 178
Letnar Janez, 36
Levar Ivan, 105, 128
Levstik Andrina, 94, 111
Levstik Ivo, 92, 94, 96, 116
Levstik inž. Jože, 27, 48, 49, 70
Lilik Miroslav, 163
Lipovšek Danica, 109
Lipuš Miro, 22
Logar dr. Cene, 24, 25
Logar Jakob, 24
Loh Maks, 46
Lokar, 184
Lombrassa Giuseppe, 114
Lončarič Julka, 25
Lovrečič Branko, 43
Lovšin, 38
Ložar Franc, 39
Lubej France, 7, 13, 16, 26, 48, 71, 138
Lubej Lojze, 20, 51,132
Lukman Ciril, 69
Lunaček dr. Pavel, 43, 44, 45
Macarol, 179
Machiedo, 178
Maček Ivan, 82
Maček Milka, 96
Maček Polde, 23, 29, 59, 71
Maček-Prešeren Cilka, 69
Mačkovšek inž. Janko, 5, 138 
Magdič Pavel, 38 
Magolič Ivan, 39
Majcen Franček, 91, 92, 93, 94, 101,102, 
103, 104, 105, 118,120, 125,129,137, 
138,139
Majcen Ivo, 52
Majcen Lado, 73
Majcen Stane, 35
Majcen Zora, 73
Majdič Fortunat, 76, 78
Majhen Vlado, 14, 16, 53
Malcžič Matija, 139
Mali Jože, 25
Marchiotti Viktor, 111
Marentič inž. Janez, 57
Marcntič-Šlebinger Vera, 172 
Marinček Anton, 24, 77 
Marinko Miha, 12, 109 
Marinšek Danica, 34 
Marolt France, 55 
Martinčič Avgust, 35 
Marušič dr. Drago, 15,53, 105 
Matelič - družina, 41 
Matoh Bogomir, 38 
Matoh Ivan, 72 
Matulj Janez, 49 
Mavrič Edo, 38, 39, 164,168 
Mavrič Tone, 95 
Mazovec Jože, 23 
Medendorfer Vinko, 37 
Medič, 105
Medvešček Milena, 164
Medvešček Rudi, 35
Mekina Bruno, 163
Mekina Leopoldina, 163,172, 180,184, 
185
Mekina Olga, 163
Menart, 53
Mencej Pavla, 166, 173
191
L
Menih Rozalija, 109
Mežnarič Josip, 36
Mihailovič Draža, 15, 18, 47, 54, 65, 74, 
75, 134
Mihelič France, 54
Mihič Robert, 41
Miklavc Branko, 105
Miklavc Ivan, 81, 105
Miklavc, 178
Mikuž Metod, 16
Miter Marjan, 41
Mlakar, 36
Mlekuž Slava, 96
Modic Lev, 96
Mohar dr., 15
Mohorič Milena, 96
Mohorič, 178
Mojškcrc Franc, 73
Moskvič, 39
Moškrič Jože, 21, 23, 26, 41, 73, 132
Možek Anton, 42
Mrak Franc, 39
Mraz Andrej, 170, 174
Mraz Stane, 38
Mršek Karl, 23
Mrzel Ludvik, 56
Muha inž. Gašper, 26
Murnik dr. Viktor, 13
Musek Marija, 69
Muser Erna, 20
Mussolini Benito, 116
Naglič Bernard, 47
Nagode inž. Črtomir, 7, 15, 18, 19 
Nahlik Maks, 25, 34, 48, 49 
Nardin Mirko, 35
Natlačen dr. Marko, 70, 78, 80, 82, 135
Nečak dr. Dušan, 5
Nedog Jože, 94
Nemec Ivan, 14, 15, 71
Ncuberger dr. Mavricij, 43
Neuman Liljana, 83
Nogovšck Joško, 58
Novak dr. Franjo, 43, 45, 53
Novak Franjo, 37, 38, 105
Novak Iva, 105
Novak Ivan, 22
Novak Karel, 54
Novak Lojze, 56
Novak Nace, 24
Novak, 181
Novina Karel, 51
Nučič Albert, 58
Nussdorfer Lojze, 24,59, 96
Obersnel Avgust, 36
Obersnel Marijanca, 40
Obid Ivan, 39
Oblak Ivan, 53
Oblak-Lapajne inž. Sonja, 27, 50, 94, 111 
Obram, 34
Ocepek Angelca, 69, 92, 96, 112, 114
Ocepek Lojze, 21
Ocvirk Rudi, 72
Ogrin Franc, 68, 91
Omahen Jože, 23, 73
Oscnjak Ivan, 24
Osterc Stanko, 118, 125
Ostoj inž. Stane, 26
Pahor Karol, 55
Pakiž Zora, 58
Pangerc Ludvik, 35
Pangcršič Janez, 23
Paravcl Viktor, 23
Pavlič Jernej, 53, 54
Pavčič Pavle, 24
Pavlič Stane, 37
Pavšič Štefan, 23, 58
Pavšič Vladimir, 54, 107
Pečar Ludvik, 35
Pečenko Lidija, 47
Pečnik Karel, 39
Pečnik Vlado, 38
Pegan Leander, 56
Pehani Otmar, 51
Pckolj Jože, 94
Per Antonija, 167
Per Branka, 69, 95
Perko Andrej, 27, 52, 70
Perme Dana, 96
Perme Martin, 24, 96,121
Peršič Bogomir, 23
Peršin Milka, 167
Peršuh Ivo, 15, 52
Peruzzi Majda, 116
Petrovčič Nikola, 47
Pevec Karel, 26
192
Pezdir Ivan, 36, 38
Piijevcc dr. Avgust, 56
Piijevcc Iva, 114
Pirnik Makso, 56
Pirš, 70
Pišck, 171
Pitako Vilko, 20, 26, 68, 132
Ples, 178
Plcško Ivan, 173
Pletnar, 178
Počkar Jože in Gregor, 26
Podbevšek Franc, 42
Podbcvšck-Omcjc Rezka, 59
Podkov Franc, 36,111
Podkrajšek Božo, 55
Pogačnik Miha, 55
Pokljukar Olga, 57
Pokovcc Franc, 59
Polič Zoran, 13, 14, 18, 21, 37,46, 50, 65, 
67, 68, 80, 84, 87, 88, 91, 92, 93, 99, 
102, 104, 120, 121, 122, 123, 124, 132, 
137, 138
Poljanšek Drago, 38
Poljanšek Karel, 38
Poljšak Tone, 166, 168
Popit France, 24
Potisek Emilija, 176
Požar, 184
Prašnikar inž. Bogo, 48
Pregare Vida, 59, SO, 95
Pregelj prof., 177
Preinfalk Breda, 95
Prclovcc Rado, 26
Prener Ljuba, 94
Prešeren, 96
Prijatelj - družina, 43
Primožič Anton, 53
Primožič Slavko, 77
Primožič, 70
Puc Danilo, 38, 61
Puc dr. Dinko, 104
Pukclj Mirko, 166
Pustišek Drago, 81, 92, 102, 104, 121, 124, 
137
Pustišek dr. Ivko, 13
Puterlc Slavko, 48
Race inž. Boris, 34
Radulovič Ivan, 37
Rajakovič Janko, 27, 69, 94, 96
Rakar Frančiška, 71, 72, 96,170 
Ravbar, 39
Ravnihar dr. Božena, 43
Ravnihar Evgenij, 45
Ravnik Evgen, 26
Ravnikar-Podbevšek Štefanija, 139
Ražem, 177
Rea Ariella, 65, 68, 135
Reberšek Franc, 39
Rejec Frančiška, 36
Rejic inž. Hinko, 50
Rems Marko, 45
Repe inž. Anton, 47
Repič Ivanka, 176,177, 178,182
Repič Viktor, 66, 67, 80, 81, 93, 121,122,
124
Resnik Julka, 95
Režek Edvard, 23
Režek Janez, 42
Ribnikar Kristjan, 42
Ribnikar Miran, 95
Rihar Leopold, 47
Rismal Mclhior, 53
Robida Ferdinand, 110, 128
Rogelj Anton, 27, 47
Rogelj, 35
Romavh Peter, 57
Ross Matevž, 94
Roš Matija, 38
Rotar Jože, 22
Rotar, 24
Rozman Jože, 23
Rožanc Tine, 23
Rožman dr. Gregorij, 78, 114
Rožman Jože, 24
Rubin Alojz, 39
Rudolf Franc, 59
Rudolf Janko, 69
Rupnik Leon, 53,54, 107
Rupnik - družina, 26
Rus Ciril, 14
Rus dr. Josip, 9, 11, 12, 13, 14, 15,16,18, 
19, 26,54, 88, 138
Rus inž. Jože, 15
Rus dr. Veljko, 138
Sajcvic Rajko, 40
Sajevic, 39
Salberger Milica, 44, 69, 95
193
Savšek, 35
Scagncti, 167, 177,182
Schmiet, 178
Sedej Franc, 49
Seliškar Tone, 55
Senekovič dr. Miroslav, 14
Serncc dr. Božena, 43, 45
Sernec inž. Dušan, 15, 53, 81, 105
Sernec Tatjana, 70, 95
Sešek Evgen, 37
Sešek France, 23
Sešek Pavle, 23
Seunig Vital, 39,164, 179
Sever Filip, 25
Sever Sava, 55
Sevšek Franc, 42
Simčič Marjan, 23
Simčič Milena, 166
Sitar France, 49
Skala dr. Hugo, 180, 182,184
Skitek Boža, 95
Skodlar Ivan, 69
Skok, 179
Škulj Hcla, 69, 164, 167, 168, 172, 173,
174, 176, 177, 178, 180, 182, 185 
Slamič Vinko, 47, 48 
Sluga Jože, 25, 70 
Smerkolj Stojan, 94 
Smoljanovič Stipe, 37 
Smrekar Anton, 40 
Smrekar Katja, 105 
Smrekar Lojze, 35 
Soklič Viktor, 166 
Sotlar Henrik, 23 
Souvan Leon, 38, 178 
Stalin Josip Visarjonovič, 11 
Stanovnik dr. Aleš, 7, 13, 15, 16, 17, 18,
21, 26, 27, 43, 46, 64, 67, 70, 84, 132 
Stanovnik Ana, 46 
Stanovnik Franc, 24 
Stanovnik Janez, 103, 125, 137 
Starc Meri, 36, 37 
Starič Franc, 39 
Stegu Vinc, 169, 171 
Stepišnik prof. Drago, 48 
Stepišnik Vlado, 51 
Stermecky Maks, 34, 35, 40, 42, 48, 57 
Stiplovšek dr. Miroslav, 5 
Stopar Jože, 24
Strle Frančiška, 36
Strnad Marija, 37
Strojine Pavle, 73
Stupica Bojan, 55
Stupica Josip, 35
Suhadolnik Angela, 59
Sušnik, 168, 172
Svetek France, 15, 101,102
Svetin Minka, 59
Svetina Albert, 71, 72
Svetina Vladimir, 54, 164, 168, 169, 172,
173, 174,176,178, 179, 180,184, 185
Šavec Franc, 25
Šavs Janez, 39
Šefman Karel, 58, 60
Šcgedin Jože, 45, 46
Šemrl Ivan, 40
Šenk Vladimir, 47, 48
Šentjurc Lidija, 53, 66, 67, 68, 71, 72, 73, 
74, 75, 76, 77, 79, 81, 82, 83, 87, 88, 92, 
93, 94, 96, 98, 99, 101, 105, 107, 108, 
109, 110, 112, 115,117, 119,120, 121, 
123, 125, 132, 137,138, 139
Šercer Ljubo, 53
Škerl dr. France, 22, 77, 139
Škerl Ivo, 51
Škerlavaj Marija, 40
Škerlavaj Milan, 21, 34, 35, 37, 38, 39, 40, 
41,42,43, 44,61,75, 76, 82,110
Škof Vinko, 58
Škraba Matija, 24, 58
Škrabi Rudolf, 59
Škufca Anica, 36
Škulj Polona, 24
Šlcbingcr Lili, 95
Šnudcrl dr. Maks, 5, 14,15, 58, 102
Šolar dr. Jakob, 15, 104
Šorn Otmar, 57
Šramel Bogo, 169
Štadler Franc, 92
Štambergcr Vili, 34, 48
Štebi inž. Anton, 37
Štefančič Franc, 49
Štegelj Jože, 166
Štemberger Viki, 38
Štempihar Jurij, 45
Štok Rožca, 94
Štrekelj Ivan, 41
Štrckelj Janez, 95
194
Štrekelj Lojze, 25
Štrekelj Stane, 34, 41, 69
Štritof Niko, 55
Štrubelj Vinko, 72
Štupar Vinko, 22, 72
Šturm Andrej, 24
Šturm dr. France, 9, 54, 102
Šturm Franci, 55, 56
Šturm Nejc, 47, 48
Šturm Zvone, 52
Šuler Krista, 69
Šuškovič inž. Viktor, 50
Šušteršič Janez, 42
Šušteršič Ludvik, 41
Šušteršič Tone, 12, 41
Švab, 38
Švcnt Bogdan, 50
Tarman Nada, 170, 171
Tavčar Franc, 22
Tom Vida, 184
Toman Jožica, 68, 92, 93, 106, 110, 111, 
118, 120, 125, 137
Toman Tone, 13, 66, 67, 80, 81, 82, 84, 88, 
91,92, 111, 119, 120, 125, 129, 137
Tomažič Nino, 42
Tominc Marjan, 96
Tominšek dr. Teodor, 45, 46
Tomšič Mira, 67, 80, 83, 88, 89, 91, 92, 93, 
94, 99, 101, 102, 103, 105, 107, 115, 
116, 117, 118, 119,120, 121,122, 123, 
124, 127, 128, 137, 138, 139, 164, 165, 
166, 168, 169, 170,173, 174, 178,179, 
184
Tomšič Stanko, 45, 46
Tomšič Tone, 33
Tomšič Vida, 27
Tordi Albin, 45
Trampuš Boris, 14, 15, 19, 26
Trampuž Rafael, 47
Traven Ciril, 41
Triller Jože, 23
Trstenjak Boris, 171
Trtnik Alojz, 23 
Trtnik Justina, 73
Tuma Boris, 178
Tuma Branimir, 168
Turšič Viktor, 40
Ukmar Stane, 42 
Urbančič Boris, 56, 70 
Urbanija Jernej, 25 
Uršič Andrej, 15 
Uršič Franc, 56 
Uršič Tone, 24
Vark Zima, 40
Vavpotič dr. Lado, 14,15, 53,102 
Vavpotič, 180
Vazzaz Jelica, 13, 68, 93,106, 121,122 
Velkavrh France, 25,110 
Veretih, 170 
Verlič, 105
Vesel Franjo, 37 
Vlaj Mihael, 39 
Vider Boris, 48 
Vidmar Ciril, 21, 45, 51, 52 
Vidmar Drago, 54 
Vidmar Ivanka, 37 
Vidmar Josip, 9,15, 16, 54, 55 
Vidmar Stanc, 60 
Vidrajs Lado, 38 
Vilfan Ernest, 26, 69 
Virant Franc, 39 
Virant Janez, 59
Virant Milojka, 168, 170,181,182 
Višnar Slavko, 109 
Vode Angela, 15, 78, 106 
Vodnik Viktor, 73 
Vodušek Viktor, 57 
Vogelnik dr. Adolf, 51 
Vojnovič - družina, 59 
Volavšek dr.,178 
Volčič, 169 
Volf Simon, 39 
Voljč Ivan, 47 
Vončina Jože, 60 
Vospernik Ulrik, 37 
Vošnar Pavle, 14 
Vovk Ančka, 111,184 
Vovk Andrej, 39 
Vovko Marjan, 49 
Vrčon dr. Branko, 15
 Vrhove Slavko, 25 
•Vrhovec Jakob, 25 
Vrhovec Lojze, 13, 48, 49, 65 
Vrhovec Slavka, 96 
Vrhovec Stana, 167, 180
195
i
Vrhovnik Majda, 165 
Vrhovnik Vladimir, 50 
Vrščaj Zima, 68, 92, 112, 114, 116
Zadravec Dušan, 24
Zagorski Cvetko, 55
Zajc Marijan, 15
Zajc, 36
Založnik Janez, 25
Zavodnik Milan, 38
Zdešar Anton, 171
Zemljak Jože, 13, 16, 65, 66, 67, 78, 80, 81,
84, 87,91, 118 
Zevnik Jože, 95 
Ziherl Ana, 182
Ziherl Boris, 9, 42, 45, 55, 78, 79, 81, 84,
85, 88,134
Ziherl Branko, 57, 58
Ziherl Vanda, 183
Zlatnar Mirko, 40
Zorc dr. Slavko, 27, 49, 50, 51, 70 
Zornada Albert, 41 
Zupan Anton, 45 
Zupan Bogomila, 109, 128 
Zupan Julij, 37
Zupan Nino, 94 
Zupan, 36
Zupančič dr. Andrej, 43 
Zupet Avgust, 26, 69
Žagar inž. Bogdan, 50, 56, 70, 92
Žagar Fani, 95, 96
Žagar Karcl-Line, 34, 105
Žagar Tine, 14, 34
Žebotdr. Ciril, 5, 11, 126, 138
Žiberna Jože, 27, 69
Žibert, 35
Žibrat Janez, 39
Žigon Alojzij, 45
Žigon Stane, 38
Žilič Stanc, 49
Žitnik Rudolf, 13
Žlender Anton, 39
Žnidaršič Stanc, 95
Žontar Alojz, 39
Žumer Srečko, 7, 13, 15, 16
Žumer, 169
Župančič Oton, 102
I
I
196
SEZNAM KRATIC
AFZŽ - Antifašistična zveza žena
AŽZ - Antifašistična ženska zveza
DE - Delavska enotnost
FGO - Finančno gospodarski odbor
KPS - Komunistična patija Slovenije
LP - Ljudska pomoč
MK - Mestni komite
MVAC - Milizia Valuntaria Anticomunista
NZ - Narodna zaščita
OF - Osvobodilna fronta slovenskega naroda
OTO - Osrednji tehnični odbor
SNP - Slovenska narodna pomoč
SPZŽ - Slovenska protifašistična zveza žena
VOS - Varnostno obveščevalna služba
ZSM - Zveza slovenske mladine
ZSSR - Zveza sovjetskih socialističnih republik
197
Lojz Tršan
OF V LJUBLJANI
Organiziranost v času italijanske okupacije 1941-1943
Ljubljana 1995
Lektorica: Mija Mravlja
Založil in izdal Arhiv Republike Slovenije v Ljubljani 
zanj odgovarja Vladimir Žumer
Tisk: Grafis d.o.o., Spodnje Blato 29, 61290 Grosuplje 
Naklada: 300 izvodov
Na podlagi mnenja Ministrstva za kulturo Republike Slovenije št. 415-262/95 z dne 
6.4.1995 se od publikacije plačuje davek od prometa proizvodov v višini 5% po tarifni šte­
vilki 3 Zakona o prometnem davku (Ur.l.RS, št. 4/92).