Pavle Šilc. BZa raenoj ne boš nič pisal, veš, ko bom umrl." rSeveda, ker boš ti za roenoj, kaj, Pavle?" je bil moj odgovor pred več kot petnajstimi leti, ko srao še iraeli na Pivki z očetom Zaraanom svoja shajališča pri mami na Dilcab, v Hraščah, v Šraihelu in Landolu, pri Pikcu in na Vel. Ubeljskem, na Razdrtem in na Lozieah. Kjer je bil zraven Pavle, tam ni bilo brez zabave, brez smeha. Pristna ribniška natura je bil in nič zlobna. Vedno vesel, kratkočasen, navadno brez denarja, vendar ne preve6 zadolžen. Dober organist in dober pevovodja, vesten učitelj, zvest prijatelj ... bil — moj Bog! — in zdaj Te ni več. Ko smo se laui 5. avgusta v Novcm mestu sešli popoldoe delegatje pred zborovanjem delegacij Zaveze pri Tučku, kdo je bil bolj vesel kot Ti, Pavle? ,,Lej ga no — Pivčana!" je bil stari pozdrav in potem spominor brez konca. Sai se nisva videla toliko Iet. S svojim ribniškim humorjem je prav izvrstno sodeloval, ko srao na posebno slovesen način mi — 25Ietni veterani —praznovali Bsrebrno maturo". Z njegovo gospo soprogo smo naslednji dan popoldne živeli samo nekdanjim časom, nekdaDJim spominom. Kakor bi bil slutil, da se vidiva poslednjič. Kamorkoli sva dregnila v prošlost, je bila veleinteresantna. Oe sem ga vprašal, koliko je zaslužil kot direktorjev BškrivaQu v Kopru, se je moško odrezal: bEq par podplatov". Ko je mene podražil, koliko deoarja sem imel v Stranah pri Posegi, kjer sino obirali pečenega petelina, sem moral prizuati zopet: ,,Eq par dvojač". Spominjala sva se, kako smo o velikonočnih počitnicah v Naklem poleg Škocijanskih lukenj jedli velikonočno jagnje pri gostoljubnem starinu duhovniku K., ki uas je prosil navzoče pevce, naj uberemo domačo pesem. In ubrali smo jo tako, da je pomagal celo slučajno navzoči slovenski renegat in sedanji nemškutarski okr. šol. nadzornik prof. Sch. Le prerano se nara je bližala noč, in preko BlukeDJu se pa ponoči ne more čez Gabrk in Senožeče pod Nanos. Zopet je bil Pavle v svojem elementu. Pokazal je nama tisto popoldne že prej mesto ob zeleni Reki, kjer je bil nekoč kopajočim se Tržačankam poskril obleko io se jim potem smejal v grrnovju. Pozneje ,je poiskal čoln župnika Š. ia ustregel javkajoči laški gospodi — prav lahko. Pavle je namreč služboval pod Vreraščico in kakor povsod tudi tukaj ugaojal svoje čarobije. Rad je povedal, kako se rau je godilo med Koževarji. Bil je narnreč izboren violinist ia našel prvo leto po dovršeni maturi ugodno mesto v Kočevju. Pozneje ga niso raarali, ker je bil zaveden, odločen Slovenec. V Žireh je bil tudi starosta Sokola. Kakor v Vremah se je tudi pozneje na Pivki zbral okrog njega zbor prijateljev, med temi tudi pisec teh vrstic, ki zadnjič v dolenjski metropoli nisern raogel drugače, nego da sem ga podražil: BKako pa tedaj \ Hrenovicah, ko si končal Boredo" pete maše pri nhomo factus est", t. j. približno na sredi?" (Pavle je namreč za blagoslovljenje novih zvonov komponiral sam novo latinsko mašo ter končal svoj umotvor do ncredo" prav na sredi. To ga ni spravilo prav nič t zadrego). BTako zoarno pri nas!" Župnik je bil hud, češ: drugod pojejo o takih prilikah Bcredo" do konca. — BPri tej raaši ne." — Zakaj ne? — BKer ga nima". Tedaj se je začela pesemca na drugpm koncu. Natančno mi je povedal, kako se je poslovil od Hrenovic ia se uvedel v Žiri. Njegova gospa soproga se je uprav dražestno Dasraehnila, ko sem ga vprašal v Novem raestu pri Zvezdi, kako je segal v roko ob sloresu iz Hrenovic prijateljem in prijateljicam na Dilcah, V Hraščah, Landolu, Šmihelu, Hrenovicah, Hruševju, pri Pikcu i. t. d. — rPrav lahko", je bil odgovor in tudi sam se je nasmehnil. Zaupal mi je, da si je slednjič gmotno opomogel in pogledal svojo soprogo. Vsi smo se umeli. Dne 7. avgusta 1910 je v Bršljinu zazvižgal ?lak na Stražo, trčila sva poslednjič, želeč si snidenja in sva se videla zadnjikrat. Različna so bila najina pota. Imel je še dolg načrt za potovanje o počitnicah, mene je ,,vleklo" domov k družini, k opravilom. Še sem tu, a ti, Pavle, v nebesih. Da, učitelja čaka le kratka sreča na svetu. Kraalu se vidimo! Pax tibi! Ivo Trošt. f