271
Naši dopisi.
Skofja Loka 11. avg. — Gosp. Povše piše v „Novicah" 30. julija 1884. št. 31 na prvi strani: Le malo je senožet, katere so tako uravnane, da se morejo napajati z vodo; kje smo in kcdaj bomo v tem oziru došli lombardske kmetovalce, ki imajo vse senožeti napojene, zato jih pa tudi po 6—8krat v letu kose.
Zakaj se pa to napajanje senožet iz Lombardije ni tudi po drugih krajih Italije razširilo?
Jaz menim, ker ni vsaka naredba za vsak kraj, čeravno je reč sama na sebi prav dobra in Koristna; toraj se napajanje senožet z vodo ni razširilo po Italiji, ker ni nobeden dotičnih strojev za napajanje tudi drugim krajem primerno prenaredil in popravil. Vse je, kakor pred 200 leti.
Kako lepo napajajo z vodo senožeti v Tirolih pri Meranu v vasi Tirol, ravno tako pod Celovcem, okoli Svinca, pri Kotarčah, proti Dunaji iz dunajskega vodo-toča; najboljši in najbolj uuietuo pa na grajšini kneza Švarcenberga pri Krumlovu na Češkem. Zakaj jih kmetje ne posnemajo?
Ker ni nobenega, da bi jim pokazal, kako bi mogli napajanje vrediti, da bi bilo tudi za njihove kraje primerno.
Tudi na Kranjskem imamo po več krajih lepo z vodo napajane senožeti: v Novi vasi pod Begunjami, na Knežaku pri Radovljici, na Rečici za Blejskim gradom, v Smokuču brezniške fare, v Kamni gorici, v Kropi, v Mostah pri Mengšu, med Staro Loko in Ceremgrobom, posebno v Kolovratu, pa tudi po Dolenjskem po več krajih itd. Toda vse je, kakor je bilo pred 200 leti in ni za druge kraje primerno. Z roko zatvornico odpirati in zapirati kaže le tam, kjer je travnik blizo hiše; ali pa, če so travniki oddaljeni, da jih je več oralov skupaj in da je vode zadosti.
Zato se jaz trudim uže čez 30 let tako zatvornico najti, da bi jo voda sama vravnavala in da bi se le malo vode potrebovalo. Poskušnje stanejo me uže čez 2000 gold. Pred 11 leti iznajdel sem bil tako zatvornico, toda bila je nekoliko predraga in se je morala na jesen iz močilnika jemati in spomlad spet nazaj de-vati, kar ni prav ugajalo. Letošnjo spomlad sem pa tako iznajdel, da stane le okoli 1 gold, in trpi 5—10 let in se le nekateri deli izjemajo in spet nazaj devajo, kar se v 10 minutah zgodi. Potrebuje za dobro na-mako 2—4 orale velikega travnika le toliko vode, kolikor jo po strešnem žlebu teči zamore. Se ve za 1 oral primeroma manj.
Zato bi bilo prav, da bi si gosp. Povše prišel to zavomico ogledat, ali pa kakemu strokovnjaku naročil, da si jo ogleda in mu o njej sporoča; če jo za dobro spozna, potem naj jo priporoči, da se naredba ne izgubi; zakaj, kdaj se bo potem spet kdo s tem ukvarjal in toliko denarja potrošoval in žrtoval.
Ako to naredbo gosp. Povše ali drugi strokovnjak priporoči, bo kmalu na Kranjskem 10.000 oralov senožet več z vodo namakovanih.                           S. Kosmač.
S Šenturške gore 15. avg. — Ko sem v „Sloven-čeveni" podlisteku prebiral članek z napisom „pod Kepo" (glej štev. 164) in zadel na besede: „In Lengenfeld ist die beste Luft von Evropa"; in „Die Schweiz ist schon,
Veldes ist schoner, aber am schonsten iet Lengenfeld" — pride mi na misel navadni pregovor: „de gustibus non est disputandum"; ali kar je uže njega dni neki latici-ski pesnik rekel: „diversis diversa placent, quod spre-verit unus, amat alter" . . . Ker ima tedaj vsak človek svoj okus in nazore, je lehko mogoče, da so nekaterim Dunajčanom in prenapetim Angležem Dovje bolj všečne bile, nego rajska okolica bledska in drugi gorenjski kraji. A mnogo druzih, koji so v vročih poletninskih dnevih došli v dolino vedrit se, je pa trdilo, da od Most do Fužin v naziru naravske lepote ni lepšega kraja od Kranjske gore. Z naravsko krasoto tega kraja ponašajo se tudi prebivalci sami.   Navdušeno popeva deček:
Ni lepšega kraja
Od Kranjske gore,
Kdar solnce prisije
V zelene vrhe = (vrhove).
Sred Kranjske gore Tri rožce cveto: Jaz pobeč tja pridem, Si vtrgam eno.
In zaisto! Postoj le nekoliko, kedar se po železnici pripelješ v Kranjsko goro na ondašnji postaji in oziraj se malo okrog sebe, kako veličasten prizor se ti odgrinja pred očmi, kamorkoli le pogledaš! Proti jugu, tam-le notri v kotu, vidiš gole strme pečine 2598 "/ visokega Razora in ne veliko nižega Prisanka (2570 mf) kipeti v zrak, koja ločita Trentarsko dolino od Piščen-ske, po kateri bistra Piščenca po belem dolomituem ka-menji šumljaje hiti zediniti se s Korensko Savo. Oba ta dva orjaška velikana ogleduješ od njihovega znožja do temena glave. Njima na desni strani dviga 2360 ^ visoka Mojstroka svojo sivo glavo v zračne višine. Med njo in Prisanikom je široko sedlo, Veršič imenovano, čez kojega je prelaz v Trento. Nekoliko spredej je Mav-rinec se storžastim Kumlihom, med kojima je globoka škrbina. Se bližeje imaš pred očmi zelenega Vitranica, ki se sem od Planinice steguje. Ako obrneš oči na levo stran, gledaš škrbinastega Jezerca s pirapaidastim Špikom na strani in sosednjim Martuljkom, če se za-sučeš proti severu , imaš pred seboj dolgo vrsto Karavanskega pogorja se 16507y visokim Kamnim vrhom in ne veliko nižjo Voščico. V znožji tega pogorja stoji na obširni planjavi lepa vas Kranjska gora , broječa blizo 100 hiš. Tu sem zahaja vsako poletje mnogo tujcev, uživat čisti zrak gorenjskega podnebja in občudovat velikanske prizore, ki so tu nakupičeni. Tudi mene je izvabilo letos podati se v ta romantični kraj, vendar ne iz tega namena, da bi s prečudno lepoto te okolice napajal svojo dušo, marveč zato, ker sva se z nekim prirodoslovcem pismeno porazumela, da se snideva v Kranjski gori, kjer bova potlej kaka dva ali tri dni skupaj nabirala.
Spustim se tedaj 3. dan t. m. po dokončani popo-ludanski službi božji s Šenturške gore doli v Cerklje, kjer se vsedem na voz, ki me odpelje v Kranj. On Ji stopim v kupe železniškega vlaka in ob 9. uri in nekaj minut sem bil v Kranjski gori, kjer me je moj prijatelj uže čakal. Zvečer se zmeniva, kedaj in kam jo bova zjutra pobrisala. Za prvi dan si izvoliva pot v Veliko Piščenco, in od tam čez Veršič v Trento. Rečeno storjeno. Zjutra, to je 4. dan t. m. vzdigneva na vse zgodaj svoje pete ter polagoma korakava čez Požar in potem dalje po piščenski dolini vedno na levo in desno se oziraje, Jsje bi za najine torbe kaj zanimivega zapazila. Do Crne vode nisva ničesar pobrala; pri njenem izviru pa, ki je dal nama hladiven požirek, postojiva in izrujeva nekaj mahu, Hypnum Cossoni; Schpr. in Bryum turbinatum po imenu.   Od tod do Malega tamora zopet
272
ni bilo kaj posebnega zaslediti. A od Malega tamora pričela je pot čedalje zanimljivša postajati, Ker vodila je naju med gostim smerekovim in bukovem lesu. Na bukovih, z različnim mahom obraščenih koreninah pobirala sva: Dicranum Sauteri; na deblih pa Dicranum viride; dalje Cynodontium virens, Hypnum Halleri, Ho-malothecium Philippeanum, Eurhynchium Vaukeri, Bar-tramia Oederi, Lescuraea striata in še mnogo druzih. Od polžkov sem pobral Clausilia dubia, Claus. dubiosa in Cl. fimbriata. Bližajoča se Močilam, mestu kjer Pi-ščenica izvira, zagledava uže od daljeć nekaj gospode poleg studenca. Bili so trije gospodje in dve ženski, ali gospi ali gospici, ne vem, ker nisva prašala ji, kaj da ste. Stali ste naslonjeni na skalo, zamišljeno gledaje v strme stene golega Prisanika; gospodje pa sedeči vsak na svojem stoličku so marljivo risali, mislim, da baš Veršič ali sedlo med Prisanikom in Mojstroko, koja ima na tem mestu čudne pečine. Ti možje so bili tako zamaknjeni v svoje delo, da se nobeden njih ni ozrl na naji. Ko vprašam vodnika, raztegnjeno ležečega v senci košatega rušovja (Pinus Mughus), kedo in od kod so ti ljudje, mi ni vedel druzega povedati, nego to, da so dalječ gori v Nemcih doma, brž ko ne na Pruskem; in da jih uže nekaj dni vodi na različne kraje, kjer pridno risajo. In to je zopet dokaz, da Kranjska gora se svojo okolico ni kar si bodi.
Iz Vipave 11. avg. — Včeraj imeli so na Lozicah žegnanje, ali kakor se tukaj pravi, šagro. Popoludne snidelo se je zaradi tega še precej odlične vipavske in razdrške narodne inteligence, na vrtu vrlega poznatega narodnjaka in gostilničarja gosp. Antona Žvanuta. Na vrt dospevši, našli smo uže tam ob dolgi mizi združene pevce podraške in šentvidske, z gospodoma učiteljema, kakor pevovodji na čelu. To petje slišati in uvideti, da tako priprosti kmečki možje in fantje pojejo; mora pač človeka navdušiti, povzdigniti. Najtežje zbore pojejo, kakor da bi bili za mestne odre izvežbani, in kar je pri tem še posebno pomenljivo — s komadu dostojnim narodnim ponosom, narodnim navdušenjem. Tu se pač \idi, kaj za našo sveto narodno reč navdušeni učitelj, ne le med deco v šoli, marveč še posebno tudi med od-raščenim priprostim narodom za njegovo omiko in pro-budo storiti zamore. Zato hvala in slava Vam gosp. Pvustija, učitelj v Št. Vidu, in Vam gosp. Velikonja, učitelj v Podragi. Hvala in slava pa tudi Vam združenem šentvidskem in podraškim pevcem. Ali ste videli, kak razloček je bil med Vašim nastopom, in pa uastopom onih fantov, kateri so sicer pod slovensko zastavo, pa kaj nepristojno na dvorišče gostilnice prihru-peli?! Ali ste li čuli, kak razloček je bil posebno med Vašim petjem — kakor „Ustaj rodeu, „V boj" itd. — in pa onim prihrupelih , kateri pod slovensko zastavo na boljšo pesem zadeti niso mogli, kakor na: „kun, kven, kvon moretina tu mi lase" itd. Gospod učitelj ložiški!!!
Jako prav bi bilo, ker za našo narodno reč spod-budljivo, ako bi združeni šentvidski in podraški pevci večkrat ob nedeljah in praznikih v sosednje vasi in trge, kakor na Goče, Slap, Vipavo, Vrhpolje, Ajdovščino itd. izlete napravili. Torej oglasite se uže skoro zopet kje, !»rez druzega pa gotovo na velikega in malega Šmarna uan v Vipavi ne?
Iz Postojine 19. avg. — Iz Postojine se nam poroča, da je bil g. Adolf Obreza skoro enoglasno kandidatom proglašen. Izborno so za-nj govorili gg. dr. J. Sterbenec, Gruntar, Pogačnik; za dr. Zamika potegovala sta se gospoda Kavčič in Valenčič.
Iz Dolenjskega 10. avg. (Trtna aš; vino- in sadje-rejska šola.)    Komisija,   ki  preiskuje  vinograde po sv.
križki občini, se je prepričala, da je trtna uš veliko bolj razširjena , kakor se je še pred par tedni mislilo. Med Bočjem in Starim gradom je menda uže več vinogradov okuženih. Z gotovostjo smemo toraj reči, da je konec dolenjske vinoreje, take, kakor je zdaj, osoda uže določila. Da bi se trtna uš omejila ali celo zatrla, kakor nekateri lahkoverni kmetje mislijo, noben razumnih ne veruje. Treba bo toraj hitreje ko mogoče, ne le misliti, ampak tudi delo na to začeti, da najde nesreča, ko se bo po vsi Dolenjski razlila , vinorejce tudi uže pripravljene na obrambo. Pred vsem se meni potrebno zdi, da bi se prepovedalo , nove vinograde zasajati z domačimi trtami. Kdor hoče nov vinograd napraviti, naj si preskrbi amerikanskih trt. Najbolje bi bilo , se ve, ko bi se dobile uže požlahtnene. Z domačimi trtami vinograde zdaj zasajati, se pravi, prazno delo-delati.
„Ljublj. List" je uže omenil, da bo Doleujcem treba izdatne pomoči, da se s predelanjem vinogradov reši dolenjsko vinarstvo, če je bilo Dolenjski kedaj treba vinorejske in sadjarske šole, sedaj ji je bo gotovo silno treba. Ker ravno edina ta šola morala bo skrbeti, da bodo kmetje dobivali dovolj požlahtnjenih amerikanskih trt za nove nasadbe. Da bi si Kmetje sami amerikanske trte izrejevali in žlahtnili, na to še misliti ni. Prvič ne umejo tacega dela; drugič jim manjka potrebnih priprav, in tretjič poguma in volje.
Krški c. kr. okrajni šolski svet bi bil menda pripravljen, v šolskem poslopji v Krškem odstopiti za vino-in sadjerejsko šolo potrebnih prostorov. Vprašanje je to, če jih krška šola res tudi take ima. Jaz bi rekel, da ne. Za vino- in sadjerejsko šolo ne zadostujejo le sobe, treba je pripravnih kleti, hlevov in kar k temu spada. Treba je blizo šole velicega prostora za trtnico in drevesnico. Tega krška šola tudi nima. Poleg tega je pa Krško na kraji Dolenjske. Od vinorejskega poduka v Krškem bi gotovo imeli največjo korist le bližnji Stajarci, kakor jo imajo od meščanske šole. Da bi pa revna Kranjska za premožne Štajarce šolo vzdrževala, pa vendar ne gre. Treba bi bilo toraj šolo napraviti malo bolj proti sredini vinorodne Dolenjske.
Po mnenji mož, ki kraje in razmere po Dolenjskem poznajo, ga ni kmalu za vino- in sadjerejsko šolo bolj pripravnega kraja, kjer bi se dala s primerno majhnimi stroški taka šola napraviti in vzdrževati, kakor je nekdanji cistercijenski samostan, zdaj lastnina verskega zaklada pri Kostanjevici. Tukaj se ne manjka prostorov za stanovanje, tukaj so velike in izvrstne kleti, prostorni hlevi, senice, z eno besedo vse, kar se potrebuje« Tik samostana je velik obzidan vrt, ki bi zadostoval popolnem za drevesnico in trtnico. V sedanjem sadnem vrtu pa bi se učenci lahko praktično vadili oskrbovanja oclrašenega drevja.                                   (Konec prih.)
Čatež ob Savi. — V dan 27. julija t. 1. prišel je gosp. Gustav Pire od deželne vlade poslan, da vinorejce poduči o trtni uši (filokseri). To je bil tako rekoč pri nas prvi oficijelni pouk v zadevi trtne uši.
Ko nadučitelj Račić gosp. Pirea občinstvu s primernim govorom predstavi, pozdravi oni gospod v imenu vlade zbrane vinorejce, katerih se je bilo v občo zado-voljnost in veselje gosp. Pirca toliko zbralo. da je bila zelo velika šolska soba kar natlačena, morali so toraj ostali krepak in glasau govor pri oknih in vratah poslušati.    Govor trajal je poldrugo uro.
Kar se govora samega tiče, bil je razdeljen: 1. na natančno opisovanje trtne uši, risanje nje podobe in delov na šolsko tablo, nje plodenje, nje razširjanje v vinogradih, kjer uže biva, v bližnjih sosednih in od oddaljenih sosednih,  namreč po  najnevarnejši letoči trtni
273
uši meseca avgusta, septembra , ter kakošuo škodo da načini.
Govorilo se je tedaj v tem oddelku, kakošua je uš, kako se zaplodi in kako škodo da naredi.
2.  a) Opis in risanje zdrave trte s korenikami na šolsko tablo; b) bolne, od filoksere uže napadene, z oteklimi bulastimi korenikami; c) oslabele trte, katere je uže uš opustila. Pri tej razpravi pokazal je g. Pire v špiritu otekle bolne koreuike.
3.    Kako se vinograd od filoksere napaden spozna, da trte blede, slabo rode itd. Pri tej priliki je g. Pire omenil, da, ako se kateremu trte sumljive zde, naj to županstvu naznani, ter trte od učitelja ali koji se na to razumi, preiskati in pregledati pusti, da se potem razširjanje, ako uže ni prepozno, zabrani, to je, da se trte s korenikami kopljejo ter na prostoru sožge, jame, kjer su pa prej trte bile, s žveplenim ogljencem polijejo itd.
4.     Novozasajeoje po filokseri ugouobijenih vinogradov, na podlagi amerikanskih trt, katerih se uš ne prime. V veliko veselje obupajočih viuorejcev je gosp. Pire upanje izrekel, da bode vlada sama po mogočnosti vinorejcem pomagala. Tudi so bili poslušalci podučeni, kako se orodje ter obleka delavcev osnažiti mora, kadar hodijo iz okuženih vinogradov v druge vinograde.
Konečno omenil je še gosp. Pire preiskovalne komisije, katera ima zelo težaven posel, da ni baš le za to postavljena, da novce služi, ampak spolnovati mora svojo težavno nalogo zelo natančno. Pri preiskovauji se nobena trta kar nič ne poškoduje; ie odkoplje se, ter po preiskovanju zopet varno zagrne. Prav z gor-kimi besedami tudi g. Pire vinorejcem na srce polaga, da naj se pri tem opravilu mirno zadržijo, ter tem od vlade postavljenim organom nikakoršnih zaprek ne delajo, da se tako obvarujejo prežalostnih nasledkov naših sosedov Štircev, nahujskanih po neki gospodi, kateri so bili za njih neprevidnost po žandarjih usmrteni, ranjeni, ostali pa ojstro sodnijsko kaznovani.
Govor ni bil le popolnem popularen, lahko razumljiv , ampak tudi tako mikaven, da je vse zrlo nepremakljivo na gosp. Pirca; poslušalo se je tako rekoč z ustmi in ušesi. Da so bili vinorejci v istini popolnem zadovoljni s poukom, kaže, da so se gosp. govorniku kmetje za lep nauk mu roke stiskajo zahvaljevali, kar je pri vinorejcu zelo pomenljivo, kajti v trtoreji ali sploh kar se trte tiče, je naš vinorejec nedotakljiv, nezmotljiv — žalibog!
Po govoru podal se je g. Pire v nekatere bližnje vinograde.
Popoludne ob 3. uri bilo je enako poučevanje v Veliki Dolini, in sicer na prostem. Zbralo se je bilo tudi tukaj mnogo občinstva, in sicer vsi v cerkvi zbrani, še ženstvo prišlo je poslušat ter nenavadno, vendar-le samo — poslušalo. Tudi tukaj so se možje gosp. Pircu, kojega so prav zvesto poslušali, prav iskreno za pouk zahvalili.                                                           A. R—č.
Z Dobrove 12. avg. — Po izvolitvi novega župana Antona Rote rja zbral se je danes prvič naš občinski zastop, da reši nujne občinske zadeve. — Zarad povračila hiralničnih stroškov za dva berača naznani se c. k. okrajnemu glavarstvu, da dotičnika nista občana do-brovska. — Sprejme in pritrdi se novi razdelitvi cest, katero je izročil odboru predsednik cestnega odbora gospod Andrej Knez glede okrajnih cest od Viča do Polhovgraške meje od Dobrove čez Stransko Vas na Deplje in od Dobrove do Brezja in pa občinske ceste od Rozora čez Šmartno do Gorjanca. — Konečno predlaga odbornik dr. P oklu kar, naj odbor prosi za razširjenje dobrovske šole v dvorazredno , in v ta namen priredi prilično sobo pod sedanjo šolsko sobo, prizida novo stranišče,  pod streho pa tudi sobo za stanovanje
druzemu učitelju, — konečno pa v teku dveh let zida na prostoru tamošnjega mežnijskega gospodarskega poslopja drvarnice, stanovanje za cerkovnika in izpraše-valno sobo. — Ker je tudi navzoč g. župnik Bab ni k, odobril in podpiral te predloge, bili so predlogi po obširnem razgovoru soglasno sprejeti. — V našo prijazno cerkev, v kateri so se Velicega Šmarna dan pričeli romarski odpustki preskrbel je neutrudljivi gosp. župnik nove, v resnici krasne Klopi, ki so veliK kiuč za našo cerkev. Izdelal jih je mojster Ambrožič iz Kranja in čeravno so se pri izdelovanji kazale zapreke, radi priznamo, da delo mojstra hvali.
Iz Ljubljane. (Cesarjev rojstni dan) obhajal se je minuli ponedeljek v Ljubljani sijajno. Uže v soboto je bila v ta namen slovenska predstava v gledališči, o kateri se nam poroča od vseh strani, da je bila izvrstna, posebno še zato , ker je pri tej predstavi zopet nastopila gospica G. Nigrinova od srbskega narodnega gledališča v Belemgradu.
V ponedeljek zjutraj budila je vojaška godba ob pol 6. uri z veselo godbo Ljubljančane k praznovanju praznika. katerega vsi zvesti Slovenci z navdušenjem praznujejo vsako leto proseči Boga, naj nam še mnogo mnogo let ohrani pravičnega in dobrega, pa zato tudi obče ljubljenega cesarja Franca Jožefa I.
Ob 8. uri brala se je v „Zvezdi" vojaška sv. maša v navzočosti vsega ljubljanskega vojaštva in brezštevilne množice občinstva. — Velika sv. maša pa je bila ob 10. uri v prestolni cerkvi šenklavški. katere so se udeležili uradniki vseh vrst in zastopniki samoupravnih zborov; med prvimi videti je bil gosp. deželni predsednik baron Andrej Winkler z vsemi višjimi uradniki, med drugimi pa deželnega glavarja namestnik, cesarski svetovalec J. M ur ni k, mestni župan P. Grasselli, trgovinske zbornice predsednik J. Kušar, podpredsednik J. Ho rak, odbornik M. Pa kič, pa državni in deželni poslanec dr. Po kl u kar. — Tudi preblagorodna gospa baronovka Emilija Winklerjeva in veliko število odličnega občinstva vdeležilo se je cerkvene svečanosti.
—   (Deželni predsednik gosp. baron Winkler) odpeljal se je zadnji ponedeljek večer na Dunaj.
v
—  (Čast. g g. udeležencem gledališkega vlaka v zlato Prago,) Zvedevši, da bode češko gledališče v Pragi zaradi nujnih poprav zaprto do srede prihodnjega meseca, prosili smo upravništvo češkega gledališča, naj bi vendar one dni, katere smo določili našemu obisku v Pragi, gledališče ni bilo zaprto. Ker se naši želji ni moglo ustreči, sklenili smo, odložiti vožnjo do prihodnjega leta. Z istinskim veseljem , ki ga je imelo občinstvo do domoljubnega našega podjetja, konstatujemo, da se je oglasilo zadostno število udeležencev in se jih še oglaša, in iskreno obžalujemo, da svoje domoljubne nakane nismo mogli izvesti. Ob enem naznanjamo, da poslani nam denar č. g. udeležencem z današnjim dnevom vračamo. Bog daj, ker so vse naše priprave gotove, da bi se naše potovanje v zlato mater Prago prihodnje leto, ko bo-demo to potovanje mogli morebiti še spojiti s tisoč-letnico slovanskih apostolov, svetih bratov Cirila in Metoda, izvršilo še veličastnejše.
V Ljubljani dne 18. avgusta 1884.
V imenu odbora: Ivan Murnik,                       Anton Trstenjak,
predsednik.                                       tajnik.
— (O notranjski volitvi za deželni zbor) mogli bi danes obširneje govoriti, pa hočemo se držati samo kratkega poročila o dogodbah zadnjih dni. Shod, katerega sta sklicala na Veliki Šmaren dan gg. dr. Zar ni k in dr. V ošnjak, je splaval po vodi, ker vabljenih ni toliko prišlo,  da bi bilo mogoče dostojno zborovati. —
274
Shodu sklicanega po gosp. državnemu poslancu Adolfu Obrežu   pa  so   se  vdeležili  vabljeni volilni  možje v obilnem številu. — Vsled nerednosti, katere so poskusili napraviti nekateri mladi nevolilci,  preselil se je shod izpod  milega neba v zaprto sobo in za kandidata proglašen je bil državni poslanec Adolf Obreza, zarad bolehnosti nenavzoč, katerega tudi centralni volilni odbor v svojem posebnem oklicu priporoča za izvolitev. — Poslancu dr.  Vošnjaku izrekli  so  izbrani  volilci popolno zaupanje.   —  Ako  nekateri  gospodje  v svojih časnikih   vkljub   teh   dogodeb še hočejo kvasiti,   da se gre pri tej   volitvi  za  naroden princip,  bi   se kaj tacega le tedaj moglo razpravljati, ako bi g. Obreza ne bil narodnjak ali g. Vošnjak, kateremu je bilo izrečeno zaupanje — tudi ne.  —  Tako pa iz dosedanjih dogodeb zdrava logika ne more dokazati druzega, kakor da razumni naši notranjski narodnjaki zahtevajo, da njihov poslanec poleg žive skrbi za gmotno blagostanje Notranjske narodne  naše svetinje  varuje   v  slogi  z drugimi narodnimi poslanci.   Kdor   pa  tudi   še po izrečeni volji naroda slogo in narodno disciplino ruši, ta svojo osebo višje stavi kakor naš narod, in tak naj sebičnosti svoje ne prikriva več z narodnimi principi! — Volilci! ostanite stanovitni in soglasno volite izkušenega svojega zastopnika Obrezo, kateremu ste z izvolitvijo v državni zbor naložili  še večjo odgovornost in gotovo ne v svojo škodo!
—  (Za dr. Blehveisov spominek) poslala je čitalnica cerkniška čist dohodek zadnje v ta namen priredjene „besede" lepo svoto 37 gold. 60 kr. Izkaz preplačil priobčimo prihodnjič. Slava notranjskim rodoljubom in izrekoma si. odboru cerkniške čitalnice!
—  {Blagoslovljenje Gorjanskega doma) vršilo se je minulo nedeljo sijajno, deležnikov pri skupnem obedu bilo je nad 70, slavnostni govor gosp. Šukleja je bil sprejet z živo pohvalo.
—  {Zahvala) Povodom praznovanja rojstnega dne c. in kr. Apostolskega Veličastva presvitlega cesarja mi je visokorodni gosp. deželni glavar Gustav grof Thurn izročiti dal 50 goldinarjev za ljubljanske uboge.
Izroča je ta znesek njegovemu blagemu namenu, smatram se dolžnim, da potom javnosti najtoplejšo zahvalo izrekam za velikodušno, ubogim glavnega našega mesta naklonjeno darilo.
Mestni magistrat v Ljubljani 17. avgusta 1884.
Za župana: Perona.
— {Zalivala.) Ob povodu praznovanja rojstnega dne Njega in c. kr. Apostolskega Veličastva presvitlega cesarja mi je visokorodni gospod c. k. deželni predsednik
Andrej baron Winkler izročiti dal 200 goldinarjev; od katerih je 100 gold, namenjenih ljubljanskim ubogim in po 25 gold, cesarice Elizabete bolnici za otroke v Ljubljani, tukajšnji varovalnici malih otrok, deški in dekliški sirotišnici.
Izročajoč te zneske njihovemu blagemu namenu, smatram se dolžnim, da potom javnosti najtoplejšo zahvalo izrekam za velikodušno, ubogim glavnega našega mesta naklonjeno darilo.
Mestni magistrat ljubljanski 17. avgusta 1884,
Mestni župan.