A 1 Uli C1 ännaleb Änali za istrska in mediteranske študije JAnnali di Studi istriani e mediterranei UDK 908(497.12-15)(082) ISSN 0353-8281 a a «i f Annale^ ÄnaCi za istrskg in mediteranska študije JAnnali di Studi istriani t mediterranei UDK 908(497.12-15X082) ISSN 0353-8281 '< - 4* ' - SV m - r .•.¡4* - I ü • *v >' * ■» hj&ij . •.iH ISSN 0353-0201 9 f f U333 OcOu IV Jjfi WBk 9770353828019 UDK 908(497.12-15X082} ISSN 0353-8281 AnnaleS Anali za istrske in mediteranske študije Annaii di Studi istriani e mediterranei Annals for fstrian and Mediterranean Studies 8/r96 series historia et sociologia 3 KOPER 1996 ANNALES 8/'% Anali za istrske in mediteranske študije - Annali di Studi istriani e mediterranei - Annals for Istrian and Mediterranean Studies ISSN 0353-8281 UDK 908(497.12-15}(082) Letnik VI., leto 1996, številka 8 UREDNIŠKI ODBOR/ COMITATO Di REDAZiONE/ BOARD OF EDITORS: Glavni urednik/Redattore Capo/Managing Editor: Odgovorni urednik/Reda t tore responsabile/ Editor-in-Chief: Lektorji/Supervisione/Language editors: Preva\a\a/Traduttori/Trans}ators: prof. dr. Furio Bianco (iT), Tomaž Bizajl, dr. Milan Bufon, dr. Lucija Čok, mag. Darko Darovec, dr. Goran Filipi (CRO), dr. Boris M. Gombač, Aleksej Kale (IT), dr. Avgust Lešnik, prof. dr. Darja Mihelič, Dano Marušič, mag. Iztok Ostan, Amalia Petronio, prof. dr. Claudio Povolo (IT), prof. dr. Drago Rotar, Vida Rožac-Darovec, mag. Alenka Šauperl-Zorko, Salvator Žitko, Matej Župančič mag, Darko Darovec Salvator Žitko Henrik Cigiič (angf./s!.), Janez Mikic (si.), Sergio Settomini (it.) Oblikovalec/Progeffo grafico/Graphic design: P r e I om/Composizione/ Typsetting: Jhk/Stampa/Print: izdajatelja/Editori/Published by: Henrik Cigiič (angl./sl.), Vida Gorjup-Posinkovič (si.), jože Hočevar, Klara Hočevar (s!.), dr. Brigita Mader (nem.), Sergio Settomini (it.), Tullio Vianello (it.) Dušan Podgornik Franc Čuden - Medit d.o.o. Gepard 1, Koper 1996 Zgodovinsko društvo za južno Primorsko/Soc/eta storica del Litorale - Znanstveno raziskovalno središče Republike Slovenije, Ko pet/Cen fro di ricerche scientifiche deila Repubblica di Slovenia, Capodistria /Science and Research Centre of the Republic of Slovenia, Koper Znanstveno raziskovalno središče Republike Slovenije, Koper SI-6000 Kopes/Capodislria, Garibaldijeva/V/a Garibaldi, 18, p.p. /P.O.Box 12, tel.: ++386 66 271-702, fax 272-31 7; EMail: annales@zrs-kp.st Žiro račun/Conto giro n^/Giro Acc. No.: Zgodovinsko društvo za južno P r i m o rs ko/Soc i e ta storica de! Litorale, 51400 678 9721 Ponatis člankov in slik je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. Redakcija te številke je bila zaključena 15. oktobra 1996. Sedež uredništva/Sec/e della redazione/ Addres of Editorial Board: Sofinancirajo/Sopporfo finanziario/ Financially supported by: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije, Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije, Zavod za odprto družbo - Slovenija, Mestna občina Koper, Občina Piran, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani ter sponzorji. Nenaročenih rokopisov in drugega gradiva ne vračamo. Rokopise in naročnino sprejemamo na sedežu uredništva. Rokopise lahko pošiljate tudi članom uredništva. Naklada/ Tira tura/ Circula t ion: 800 izvodov S petim letnikom (1995), 6. št. revije ANNALES se je po sklepu ustanovitelja, Zgodovinskega društva za južno Primorsko, spremenil podnaslov revije, s prejšnjega Anali za Koprsko pri morje in bližnje pokrajine - Annali del Litorale capodistrlano e delle regioni vicine v Anali za istrske in mediteranske študije - Annali di Studi istriani e mediterranei - Annals for Istrian and Mediterranean Studies. Po mnenju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije št. 415 - 550792 mb. z dne 21.9. 1992 šteje revija Annaies za proizvod, od katerega se plačuje 5% davek od prometa proizvodov na osnovi 13. točke tarifne št. 3 tarife davka od prometa proizvodov in storitev. 2 ANNALES 8/'96 Anali za istrske in mediteranske študije - Annaii di Studi istriani e mediterranei - Annals for Istrian and Mediterranean Studies UDK 908(497.12-15){082) Letnik VI., Koper 1996, številka 8 iSSN 0353-8281 VSEBINA / ÍNDICE GENERALE/ CONTENTS Seznam kratic ........................................................ 5 Indice delie abbreviazioni PRIMORSKA IN TRST OD RAPALLA DO LONDONSKEGA MEMORANDUMA/ IL LITORALE E TRIESTE DA RAPALLO AL MEMORANDUM Dl LONDRA/ THE PRIMORSKA REGION AND TRIESTE FROM THE RAPALLO TREATY TO THE LONDON MEMORANDUM (1920-1954) Jože Pirjevec: Sfovensko-italijanski odnosi od ieta 1915 do danes ............................................ 9 Le relazioni italo-slovene dal 1915 ad oggi Milica Kacin-Wohinz: Značilnosti in obiike protifašističnega odpora na Primorskem med dvema vojnama .............................................. 15 Forme e caratteristiche della resistenza antifascista nel Litorale tra le due guerre Aieksej Kale: L'emigrazione slovena e croata dalla Venezia Giulia tra le due guerre ed ii suo ruoio politico............................................ 23 Slovenska in HrvaŠka emigracija iz julijske krajine med obema vojnama in njena politična vloga Miian Pahor: Vzpon in nasilna ukinitev slovenskih denarnih zavodov v Trstu ...................... 61 Ascesa e chiusura forzata degli enti finanziari sloven) dl Trieste Viasta Beltram: Specifika NOG v Slovenski Istri in njen prispevek v širšem slovenskem prostoru (s poudarkom na oskrbovanju) ................................ 73 La specificita del movimento di I iberazione popolare nell'istria slovena ed il suo contributo nel piu ampio contesto sloveno (con pa rt i co I are accento ai rifornimenti) Kari Stuhlpfarrer: II Litorale Adriatico 1943-1945 .. 81 jadransko primorje 1943-1 945 Metka Gombač: Autonomia e decentramento delia politica jugosiava aiia fine del secondo conflitto mondiale. Un caso specifico: il Comitato regionale di liberazione nazionafe per il Litorale sloveno e Trieste..................................... 87 Avtonomija in decentralizacija jugoslovanske politike ob koncu druge svetovne vojne. Poseben primer: Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko primorje in Trst Annamaria Vinci: Tempi di guerra: Trieste, una cittž alio specchio ........................................... 111 Obdobja vojne: Trst, mesto v ogledalu Gfenda Sluga: Identity and Revolution: The History of the "Forty Days" of May 1945 ................. 125 Identiteta in revolucija: zgodovina "Štiridesetih dni" maja 1945 v Trstu Boris M. Gombač: Osvoboditev Trsta maja 1945 ... 141 ia liberazione di Trieste nel maggio 1945 Marta Verginella: Izkušnja NOB v pričevanjih tržaških borcev....................................................... 151 Esperienze della Guerra di Liberazione nelie testimonianze dei combattenti triestini Nevenka Troha: Odnos ljudi in političnih strank do zavezniških vojaških uprav v conah A in B julijske krajine (1945-1947) ......................... 157 II rapporto della popolazione e dei partiti poiitici verso le amministrazioni militari alleate nel le zone A e B della Venezia Giulia (1945-1947) Tatjana Ploj: Premoženjska struktura prebivalstva v Izoli in okolici leta 1953 in 1954 ......................... 167 La struttura patrimoniale della popolazione a Isola e dintomi nel 1953-1954 ANNALES 8/'96 REGIONALNA POLIFONIJA/ POUFONIA REGIONALE / THE REGIONAL POLYPHONY Milan Bufon: Naravne, kulturne in družbene meje 177 Confini naturali, culfurali e social i Johann Strutz: Istrska polifonija - Literatura in regionalna večjezičnost ..........................................187 La polifonía istríana - plurilínguismo e letteratura regionale Milan Rakovac: "Istrijaniziranje" Europe .................197 L '"istrianizzazione" dell'Europa VEČJEZIČNO ŠOLSTVO NEKOČ IN DANES/ SCUOLA PLURILINGUEIERIE OGGI/ MULTILINGUAL SCHOOLING OF THE PAST AND PRESENT Ivan Markovih: Gibanja šolske populacije na C. kr. gimnaziji v Kopru v letih 1858-1919 ........ 207 Andamento della popolazione scoiastica al I. R. Ginnasio di Capodistria dal 1858 al 1919 Božo Jakovljevič: Učiteljska škoia u Kopru i školovanje hrvatskih učitelja...................................213 L'istituto magistrale di Capodistria e 1'istruzione di maestri croati Lucija Čok: Model zgodnjega učenja italijanskega jezika za slovensko učno prakso.............................225 Un modello di apprendimento precoce della lingua italiana per la prassi scoiastica slovena ISTRSKA JEZIKOSLOVNA BIBLIOGRAFIJA/ BIBLIOGRAFIA LINGÜISTICA ISTRIANA/ ISTRIAN LINGUISTIC BIBLIOGRAPHY Nelida Milani & Silvano Ztlli: Bibliografía lingüistica deü'ístria ................................................243 Jezikoslovna bibliografija Istre Barbara Buršic-Giudick Bibliografía dell'istrioto.....261 Bibliografija istriotščine Lina Pliško: Bibliografía članaka iz dijalektologije u časopisu "Istarski mozaik" i "Istra" od 1963 do 1993 .................................................... 271 Bibliografía degli saggi dialectologici nella rivista "Istarski mozaik" e "Istra" dal 1963 al 1993 KULTURNA DEDIŠČINA/ PA TRIMONIO CUL TURALE/ CULTURAL HERITACE Giovanni Luca: Una Madonna dell'umiltá nella chiesa tergestina di Santa María Maggiore ..............277 Mati ljubezniva v tržaški cerkvi Marije Velike Nataša Polajnar-Frelih: Contribute all'opera dello scultore veneziano Enrico Merengo........................ 287 Prispevek k opusu beneškega kiparja Enrica Merenga Roberto Starec: L'acqua e la píetra. i pozzi- cisterna dei vüíaggí istriani ..................................... 299 Voda in kamen, Vodnjaki-kapnice v istrskih vaseh Damjana Fortunat Čemilogar: Odnos Avstro-ogrske do kulturne dediščine med prvo svetovno vojno ....................................... 311 l! rapporto dell'Austrio-ungheria verso il patrimonio culturale durante la prima guerra mondiale Ivan Markovič: Ció che si sa e rimane delia biblioteca appartenuta alia famiglía Besenghi di Isola .................................................... 325 Knjižnica družine Besenghi iz izóle: kaj je o njej znanega in kaj je še ohranjenega ZGODOVINOPISJE V PRAKSI IN TEORIJI/ STORIOGRAFIA NELLA PRASSI E NELLA TEORIA/ HISTORIOGRAPHY IN PRACTICE AND THEORY Ante Miioševič; La cartografía veneziana come fonte della topografía archeoJogica della Dalmazia ....................................................... 333 Beneška kartografija kot vir za topografijo Dalmacije Darja Mihelič: O začetkih piranskega solarstva...... 339 Sugli ¡nizi della saiinatura a Pirano Lovorka Čoralic: Prilog životopisu puiskog biskupa AltobellaAveroldija {oko 1468.-1531.) ..... 349 Prispevek k življenjepisu škofa Altobelia Averoldija Dario Tommasela: "Le traitement automatique de l'information": revija "Annales E.S.C." in računalnik ................................ 355 "Le traitement automatique de l'information": le "Annales E.S-. C. " e il computer DELO NAŠIH ZAVODOV iN DRUŠTEV/ ATTIV¡TA DEI NOSTRI ISTITUTl E DELLE NOSTRE SOCIETA/ ACTIVITIES BY OUR INSTITUTIONS AND ASSOCIATIONS Vida Rožac-Darovec: Poročilo Zgodovinskega društva za južno Primorsko za obdobje 1994-1996 ........................................... 367 Relazione della Società storica del Litorale per il periodo 1994- i 996 4 ANNALES 8/'% Dano Tomasella: "A livello virtuaie". Una presentazione deil'associazione internazionale History & Computing.......................369 "Na navidezni ravni". Predstavitev mednarodnega društva History & Computing OCENE iN POROČILA/ RECENSIONI E RELAZIONI/ REVIEWS AND REPORTS Jože Pirjevec: Jugoslavija 1918-1992. Nastanek, razvoj in razpad Karadjordjevičeve in Titove Jugoslavije (Avgust Lešnik) .......................370 Slovenija, Italija/Slovenia, Italy: Bela knjiga o diplomatskih odnosih / White book on diplomatic relations (Avgust Lešnik) .........................................379 Boris M. Gombač: Slovenija, Italija: od preziranja do priznanja {Avgust Lešnik) ..................................382 France Perovšek: Moja resnica. Spominski utrinki iz delovanja po letu 1945 na Primorskem in v Ljubljani (Metka Gombač) ...............................386 Peter Kos, Andrej Šemrov: Rimski novci in kontramarke iz 1. stoletja = Roman imperial coins and countermarks of the 1st century (Augustus - Traianus) {Darko Knez).........................387 Paola Korošec: Kulturno vrednotenje najdb z grobišča v Kčjttlachu pri GSoggnitzu (Davorin Vuga) .......................................................388 Giovanni Levi: Nematerialna dediščina. Življenjska pot piemontskega eksorcista iz 17. stoletja (Sabina Mihelj) .................................389 Michael Baxandali: Slikarstvo in izkušnja v Italiji XV. stoletja. Začetnica iz socialne zgodovine slikovnega stila (Lili Bojanič) ..................................391 Iz povijesti Istre tijekom 19. stolječa: rasprave i opisi arhivskih fondova iz Državnog arhiva u Trstu - prikaz dviju knjiga Pierpaola Oorsija {Marino Manin) ..........................393 Saggi riguardanti 1'istria pubblicati sul časopis za suvremenu po vi j est (Rivista di storia contemporanea) di Zagabria {Marino Manin) .........396 Marina Cattaruzza:Trieste nell'ottocento. Le trasformazioni di una societži civile (Angelo Cuiffardi) .................................................. 398 /gor Kara man: jadranske študije; priloži ekonomsko-socialnoj historiji Rijeke, Hivatskog primorja i Dalmacije od XVIII. do XX. stolječa (Slavko Gaberc) ............................. 402 Bruno Vo/p/ Lisjak: Slovensko pomorsko ribištvo skozi stoletja od Trsta do Timave {Slavko Gaberc) ..................................................... 403 Šolska kronika. Zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje, XXVIII, 4 {Vlasta Tul) ............................. 405 Andrej Vovko: "Mal položi dar domovini na altar". Portret slovenske narodnoobrambne šolske organizacije Družbe sv. Cirila in Metoda 1885-1918 (Slavica Pavlič).................... 407 Rijeka, godina L, svezak 1. i 2. (Slavko Gaberc) .... 408 Zbornik kastavštine, III. (Slavko Gaberc) ................ 409 Marija Petener Lorenzin: Bibliografija Buzetskog zbornika (1976-1995) (Tea Grujič)......................... 410 Buzetski zbornik, 22. knjiga (Božo Jakovljevič)...... 412 Milan Bufon: Prostor, meje, ljudje {Ivica Pletikosič) .................................................... 413 Giuiio Manzini & Luciano Rocchi: Dizionario storico fraseologico etimologico del dialetto di Capodistria (Goran Filipi) ................ 414 Dušan Jakomin: Narečni slovar Sv. Antona pri Kopru (Goran Filipi).......................................... 415 IN MEMORIAM Dr. Sergij Vilfan (1919-1996) (Darko Darovec) ...... 417 Dr. Vinko Šribar (1922-1996) (Matej Župančič) ..... 418 Kazalo k slikam na ovitku........................................ 420 indice de!I& foto di copertina Sinopsisi ................................................................. 421 Sinossi SEZNAM KRATIC A fr Avstrija AFŽ AA.VV. » Autori vari = razni avtorji AGI ACRS i Atti del Centro di Ricerche Storíche, Rovigno-Trieste 1970 - AÍN ♦ AntiíaíistiCna zveza žena > Archivio Glottologico Italiano, Torino (Eirenze). * Antología di Istria Nobilissima 5 ANNALES 8/*96 AIVSLA £ Atti delPistituto Veneto di Scienze, JZ fr Jadranski zbornik, Rijeka Lettere ed Arti KPJ ♦ Komunistična partija Jugoslavije AMSI ♦ Atti e Memorie deîla Società fstriana di La Battana fr La Battana, EDIT, Rijeka/Fiume Archeologia e Storia Patria, 1884 - LARESLEA fr Lessico etimologico abruzzese, ANNALES ♦ Anali za istrske in mediteranske študije/ Pescara 1985 Annali di Studi istriani Lingüistica fr Lingüistica, Univerza Ljubljana e mediterranei, Koper. NOO fr Narodnoosvobodilni odbor ANNALES E.S.C. > Annales: Économies-Sociétés- NŠK fr Narodna in študijska knjižnica Trst = Civilisations, Paris Biblioteca Nazionale degli Studi, Trieste AS > Arhiv Republike Slovenije OJ fr Onomastica Jugoslavica AST » Arcbivio di Stato di Trieste ORJEM fr Organizacija jugoslovanskih emigrantov ASV $ Arcbivio di Stato di Venezía ORJUNA fr Organizacija jugoslovanskih nacionalistov AT k Archeografo Triestino, Trst 1829 - PAK fr Pokrajinski arhiv Koper AU ♦ Avstralija PI fr Pagine Istriane, Koper 1903 - AUSB fr Annales Universitatis Scientiarum PMK fr Pokrajinski muzej Koper Budapestinae de Rolando Eotvos PMSMP fr Pomorski muzej "Sergej Mašera" Piran nuncupatae, Budapest PN F fr Partito nazionale fascista BALM » Bollettino dell'Atlante Lingüístico PNOO fr Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor Mediterráneo, Venezia-Roma PO fr La Porta Orientale, Trieste BCDI i Bollettino del la carta dei Dialetti QGS fr Quaderni Giuliani df Storia italiani, Bari RCA fr Rivista del Coliegio Araldico BCSDVI fr Bollettino del Centro per lo studio dei RDafrn, fr La Rivista Dalmatica, Roma. Dialetti Veneti dell'lstria, Trieste RGI & Rivista Geografica Italiana Borgolauro i Ri vista semestraledí storia, lettere ed arti RID fr Rivista Italiana di Diaiettologia délia "Fameia Muiesana" RLiR fr Revue de linguistique Romane, Strasbourg BSGI > Bollettino délia Società Geográfica Italiana RRL fr Revue Roumane de Linguistique, Bucarest! CDI > Códice Diplomático Istriano RS fr Republika Slovenija Chart.Pir. ? Chartularium Piranense, di C. DE RSA fr Romania et Slavia Adriatica FRANŒSCHI, AMSI 36 RSI fr Ricerche Slavistiche CKKPS fr Centralni komite Komunistične SANS fr Slovensko ameriški narodni svet partije Slovenije SANU fr Srbska akademija nauka i urnjetnosti CLN k Comitato di Liberazione Nazionale SAZU fr Slovenska akademija znanosti CLNAI i Comitato di Liberazione Nazionale in umetnosti di Alta Italia SG fr Studi Goriziani CNRS > Centre d'Analyse documentaire SCi fr Studi Glottologici italiani pour l'Archéologie SI 1 Slovenija CSICS i Colïana studi istriani del Centro culturale SMLV fr Studi Mediolatini e Voigari "Gian Rinaldo Carli" SNOS 0 Slovenski narodnoosvobodilni svet FEW W. von Wartburg & Französisches etymologisches SRAZ fr Studia Romanica et Anglica Zagrabiensia Wörterbuch, Bonn (Leipzig-Basel) 1922 TIGR » (Organizacija) Trst-lstra-Gorica-Reka CDV > Guida ai dialetti veneti, a cura di M. UNI VAC fr UNIVersai Automatic Computer Cortelazzo, Padova VHARP fr Vjesnik historijskih arhiva u Rijeci ČR fr Čakavska rič i Pazinu, Rijeka, Fiume CL fr General Linguistics VR fr Vox Romanica, Zurich (Bern) HAZU fr Hrvatska akademija znanosti t urnjetnosti VS fr Varstvo spomenikov, Ljubljana 1948 - HH fr Histria Histórica ZČ » Zgodovinski časopis, Ljubljana 1947 - HR fr Hrvaška ZRC SAZU fr Znanstveno raziskovalni center ID > Italia dialettale Slovenske akademije znanosti IL fr Incontri Linguistic!, Università degli Studi in umetnosti, Ljubljana di Trieste-Università degli Studi di Udine ZRS, Koper » Znanstveno raziskovalno središče INZ fr Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana Republike Slovenije, Koper IT fr Italija ZVNKD $ Zavod za varstvo naravne in kulturne ITE fr Istituto Tipográfico Editoriale, Milano dediščine, Nova Gorica JAZU fr Jugosfovenska akademija znanosti i urnjetnosti 6 PRIMORSKA IN TRST OD RAPALLA DO LONDONSKEGA MEMORANDUMA IL LITORALE E TRIESTE DA RAPALLO AL MEMORANDUM DI LONDRA THE PRIMORSKA REGION AND TRIESTE FROM THE RAPALLO TREATY TO THE LONDON MEMORANDUM (1920-1954) * Prispevki z mednarodnega simpozija z dne 26. 5. 1995 v Kopru. ANNALES 8/'96 pregledni znanstveni članek UDK 327(497.4:450)"] 91 5/1996" SLOVENSKO-iTALlJANSKi ODNOS! OD LETA 1915 DO DANES Jože PIRJEVEC dr., redni profesor, Univerza v Padovi, ¡T-35100 Padova, Via 8 Febbraio 2 professore ordinario deilUniversila degii Studi di Padova, 1T-35100 Padova, Via 8 Febbraio 2 IZVLEČEK V prispevku se avtor spopade z vprašanjem slovensko-italijanskih odnosov od prve svetovne vojne dalje. Njegova izhodiščna točka je pravzaprav tajni Londonski pakt iz leta 1915, s katerim se je Italija obvezala, da bo napovedala vojno Avstio-Ogrski v zameno pa dobila strateško pomembna ozemlja v alpsko-jadranskem prostoru in v Dalmaciji. Ta načrt, ki je slone! na premisi, da bo Italija postala po vojni ena od velikih evropskih sil, se ni uresničil ker so razmere leta 1918 (zaradi boljševiške revolucije in VVilsonove teze o samoodločbi narodov) povsem spremenile vojne cilje. Itaiija je z Rapallsko pogodbo leta 1920 sicer dobila dobršen del slovenskega In hrvaškega ozemlja, ne pa popolne oblasti nad Jadranom in v balkansko-podonavskem prostoru, s katero je računala. To je povzročilo močno ilustracijo, ki se je v naslednjih dveh desetletjih udejanjila v agresivni Mussolinijevi politiki in je, kljub začasnemu uspehu med letoma 1941-43, s porazom savojske monarhije doživela popoln polom. Po drugi svetovni vojni, ko je Italija morala prepustiti Sloveniji Posočje in Kras pa tudi del Istre, so se razmere med obema narodoma sicer nekoliko uravnovesile, nikoli pa njuni odnosi niso postali prav prisrčni, saj se tudi v novih razmerah rimska vlada ni znala povsem otresti "londonskega sindroma". Zadnje popadke te bolezni je mogoče opaziti še danes v napetih odnosih med Italijo in samostojno Republiko Slovenijo. Ključne besede: politični odnosi/ londonski pakt, Rapalska pogodba, Slovenija, itaiija Parole diiave: rapporti politici, Patto di Londra, Trattato di Rapallo, Slovenia, Italia Britanski ministrski predsednik Sir Herbert H. Asquith je pisal marca 1915 svoji prijateljici Venetiji Stanley: "Vlada je razpravljala, kako najbolj poceni kupiti takojšnjo intervencijo Italije, t«; najbolj požrešne, spolzke in perfidne sile. Posebno kar se tiče dalmatinske obale, na široko odpira svoja usta, mi pa ji ne smemo dovoliti, da bi Srbom preprečila dostop do morja. Toda ne glede na to, se nam jo splača kupiti: čeprav bom vedno mnenja, da je odigrala na mednarodnem prizorišču najbolj klavrno in ponižujočo od vseh vlog."1 Antanta je, kot vemo, Italijo bogato poplačala, ker se je med prvo svetovno vojno borila na njeni strani, čeprav ne tako bogato, kot je predvideval londonski pakt, predvsem pa ne na Škodo srbskih, temveč slovenskih in hrvaških interesov. Z Rapallsko pogodbo, podpisano novembra 1920, je namreč Kraljevina SHS dobila praktično celo dalmatinsko obalo, odpovedati pa se je morala Istri in slovenskemu Primorju, vključno z dolino Soče, kar pomeni, da je prišlo pod nadoblast savojske monarhije skoraj 400.000 Slovencev. Ta rešitev je pomenila izredno hud udarec za malt slovenski narod, ki je stoletja živel pod - pogosto nenaklonjenim - pokroviteljstvom Habsburžanov in je bil sedaj prisiljen sprejeti njihov poraz kot lastni poraz. Za primorske Slovence, katerih naravno središče je bil Trst, pa tudi za tiste, ki so gravitirali proti Gorici, Italijani seveda niso pomeniii novost, saj so skupaj z njimi živeli v simbiozi, ki je bila dokaj tipična za Sred- 1 Herbert H. Asquith, letters lo Venetia Stanley, Selected and edited by Michael and Eleonor Brock, Oxford University Press, 1985, str. 501. 9 ANNALES 8/'96 lote PIRJSVEC: SLOVENSKO-tTALljANSK! ODNOSI OD LETA 19! S DO DANES, 9-14 njo Evropo. V tem prostoru so namreč prebivalci mest pogosto govorili drugačen jezik, imeli drugačno kulturo in včasih celo religijo od podeželja. Ta odnos se je neokrnjeno ohranil skoraj lisoč let zaradi nepropustnosti fevdalne družbe, ki so jo od časa do časa razgibale le sporadične kmečke vstaje, o katerih pa ne moremo reči, da bi imele etnični predznak. Propad fevdalizma in večja socialna mobilnost, tipična za drugo polovico 18. In za začetek 19. stoletja, pa sta pospešila nastanek meščanskih in intelektualnih slojev, ki niso hoteli biti Slovenci samo po izvoru, temveč tudi po miselnosti in zavesti. Ugotovitev, da ti "homines novi" v imenu svojih pravic začenjajo postavljali politične zahteve in hočejo sodelovati pri upravi skupnega življenjskega prostora, je pomenila za italijansko ali poitalijančeno elito v mestih, navajeno ravnati s podeželskim prebivalstvom kot z "dobrimi divjaki", pravo kulturno revolucijo, s katero se ni znala soočati drugače kot tako, da je spremenila svoje nazore o njih: odslej niso bili več "dobri", temveč "hudobni" barbari. Ta spremenjeni odnos, ki ga leta 1848 in na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja najbolj dokumentirano lahko opažamo v Dalmaciji, se je kmalu razširil po vsej jadranski obali do Trsta in Gorice ter postal v naslednjih desetletjih ena od glavnih potez iredentistične politike. Čeprav so se tržaški in goriški Slovenci v tem času kulturno, politično in ekonomsko nadvse hitro razvijali, jih italijanski sosedi nikoli niso sprejeli kot enakovredni narodnostni osebek, nasprotno, imeli so jih za "ščave", za Slovane, ki da ogrožajo in rušijo stoletno socialno harmonijo in ustaljeni red. Zanje je bil edini sprejemljivi Slovenec tisti, ki se je odpovedal svoji etnični zavesti in jeziku ter se v imenu "višje kulture" prelevil v Italijana,2 To miselnost, ki je preživela prvo svetovno vojno, so po letu 1918 nove italijanske oblasti v Julijski krajini (kakor so preimenovali Primorsko) sprejele povsem nekritično, saj po svoji kulturi in psihi niso bile pripravljene, da bi se ustvarjalno soočale z večetnično stvarnostjo novih provinc. Ljudje, ki so jih prišli upravljat, tudi če odmislimo vse avanturiste in dobičkarje, so se oblikovali v okolju, v katerem sta pojma "narod" in "država" bila praktično istovetna. V skladu z ideologijo Risorgimenta so bili prepričani, da je treba "alloglote" čimprej asimilirati, ker je to v korist ne samo državi temveč predvsem njim samim. Minister za šolstvo Anile je leta 1921 Josipu Vilfanu rekel: "Obsojeni ste na višjo kulturo, ne na zlo torej, temveč na dobro, zato se predajte."3 Italijanski vladajoči razred si seveda ni utvarjaf, da bi bilo to mogoče storiti čez noč. Čeprav po prvi svetovni vojni Italije ni obvezovala nobena mednarodna pogodba glede zaščite slovenske in hrvaške manjšine, so najpomembnejše državne osebnosti novim podanikom obljubljale, da bo z njimi Italija ravnala bolje kot Avstrija, v skladu s tradicijo svoje dvatisočletne kulture. Pri tem pa niso računale s tržaškimi iredentisti, ki so kljub spremenjenim razmeram vztrajali v svojem agresivnem nacionalizmu, še manj pa z nastajajočim fašizmom in njegovo zmožnostjo, da si prisvoji vse tiste ideološke prvine, s katerimi je mogoče združiti pod svojimi banderarnt široke ljudske množice. Kakšna eksplozivna mešanica lahko nastane iz spojitve iredentizma in fašizma, so tržaški Slovenci imeli priliko spoznati že julija 1920, ko je podivjana drhal požgala slovenski Narodni dom, ne da bi se policiji ali vojski zdelo potrebno posredovati. S tem se je začelo obdobje nasilja, ki je preplavilo julijsko krajino in je z Mussolinijevo zmago leta 1922 doživelo kvalitetni skok, kakršnega v tej obliki zahodna Evropa še ni poznala. Dotlej so namreč fašistične škvadre izvajale nasilje na svojo pest ob večji ali manjši potuhi oblasti, odtlej pa je postalo uradna, dolgoročno zastavljena politična linija, ki je lahko računala na vso moč državnega aparata in propagande. Slovenci, povsem nepripravljeni na tak divji naskok, so najprej odgovorili tako, da so iskali zaščite pri oblasteh, ko pa se je izkazalo, da so ti poskusi jalovi, so se v samoobrambi začeli zatekati tudi sami k nasilju. Seveda so bili v neenakem boju poraženi, kot zgovorno pričata prvi in drugi Tržaški proces. S svojim uporom pa so nase vendarle pritegnili pozornost evropskega javnega mnenja in nemalo prispevali k temu, da so se že v tridesetih letih zahodni intelektualni in državniški krogi začeli zavedati, kako krivična je Rapallska meja.4 Te dogodke je treba seveda vključiti v širši kontekst viharnih italijansko-jugoslovanskih odnosov v obdobju med vojnama, ki so bili zaradi Mussolinijeve "napoleonske" politike, kakor jo je sam imenoval, skoraj vedno zelo napeti. V takem nezdravem in nevarnem mednarodnem vzdušju se Slovencem, ki so bili podložni Beogradu, ni zdelo primerno, da bi se pridružili Hrvatom v njihovi odločni opoziciji srbski hegemoniji, saj so videli v Jugoslaviji, da rečemo z Antonom Korošcem, "Minor malus" - manjše zlo. Pri tem pa je treba vendarle ugotoviti, da niso opustili misli na združeno Slovenijo in, kar je še bolj zanimivo, da so se v tem strinjali tako katoličani kot komunisti. Ob izbruhu druge svetovne vojne pa sta obe stranki reagirali na italijansko zasedbo na različne načine. Potem ko so z Nemci in Madžari razkosali slovensko zemljo, so Italijani menili, da je primemo dati Slovencem Ljubljanske pokrajine (kakor so preimenovali svoj 2 Jože Pirjevec, Das Bild des Slawen In der italienischen Publizistik des Adriaraumes, Osterreich i sehe Osthefte, Jg. 33, Wien, 1991, str. 27-34. 3 Milica Kacin-Wohinc, Narodnoobrambno gibanje primorskih Slovencev v letih 1921-28, Založba i.ipa, Koper, ZTT, Trsi, 1977, knj. 1„ str. 118. 4 Rebecca West, Black Lamb and Grey Faicon. A journey through Yugostavia, Papermac, Macmillan, London, 1984, str. 881. 10 ANNALES 8/'96 ictte PIRJEVEC: SLOVE NSKO-IT AL KANSKi ODNOS! OD LETA 1015 DO DANES, 9-14 kos plena) določeno kulturno avtonomijo, si s tem zago- člen z italijanskim narodom.0 toviti njihovo sodelovanje in celo hvaležnost ter obe- Vprašanje nove meje je že leta 1944 sprožilo prva nem vzbuditi med Slovenci pod nemško zasedbo sim- trenja med slovenskim in italijanskim odporniškim giba- patije do Italije. Vse to v upanju, da bosta Nemčija in njem, pa tudi, kar je še pomembneje, prva razhajanja Rusija v spopadu, ki ga je Hitler načrtoval, kmalu iz- med Titom in njegovimi zahodnimi zavezniki. Italijan- krvaveii in da bo Italija v tem primeru lahko vključila v ska kapitulacija je ameriškim in britanskim četam dajala svoje meje tudi Štajersko in Gorenjsko. Relativno tole- pravico, da zasedejo celo Italijo, vključno z Julijsko rantna politika italijanskih zasedbenih oblasti je pov- krajino. S tem pa se niso strinjali Jugoslovani, ki so trdili, zračila med Slovenci dvojno reakcijo: zmerne sile da jih dogovori med Rimom in Zahodom ne vežejo, (predvsem tiste, ki so bile pod vplivom Cerkve) so bile toliko bolj, ker je prebivalstvo tega področja s sodelo- prepričane, da bo mogoče vzpostaviti z Italijani dialog vanjem v uporu dokazalo svojo voljo, da se priključi in preživeti, dokler ne pridejo boljši časi. Radikalne pa novi Jugoslaviji. Posledica teh različnih stališč, ki jih so z druge strani bile mnenja, da seje treba upreti in da Tito in feldmaršal Alexander nista uspela uskladiti, ko je treba udariti po tistem členu v nemško-italijanski sta se marca srečala v Beogradu, je bil dvojni pohod na navezi, ki je šibkejši. To se je poleti 1941 zares zgodilo Trst z jugoslovanske in zavezniške strani, v prepričanju, in povzročilo med Italijani, ki so se dotlej radi samo- kot je rekel Churchill, da "tisti, ki prej pride, prej všečno ponašali zaradi svoje "humanosti", tipično zapre- melje".7 Tekmo so z velikimi žrtvami sicer dobili Jugo- paščenost opeharjenega dobrotnika. Med njihovimi slo- slovani, vendar komaj za las, saj so že naslednjega dne venskimi privrženci pa se je kmalu utrdilo mnenje, da je : prispele v mesto tudi zavezniške enote in tam tudi treba med fašistično, pa vendar katoliško Italijo in bolj- i ostale. Vzroke za takšno situacijo, ki je bila v osvo- ševistično in ateistično Rusijo (ki je očitno navdihovala bojeni Evropi povsem izjemna (do podobne je prišlo ÖF) spet kot "minor malus" pač Izbrati prvo. Italijani so s samo na Koroškem), je iskati v tem, da Slovenci niso svoje Stranj v odgovor na oboroženi odpor proti "ban- imeli jasno začrtanih zgodovinskih meja, na katere bi se ditom" in njihovim podpornikom začeli z brezobzirno lahko sklicevali, predvsem pa v tem, da je Churchill vojaško in represivno akcijo, obenem pa oborožili "va- vedno razločneje videl Tita le kot podaljšek Stalinove ške straže" in s tem odločilno prispevali k izbruhu dr- roke in se resno bal širjenja komunističnega vpliva na žavljanske in ideološke vojne na Slovenskem.5 Zahodu, predvsem v Severni Italiji in Franciji. Bolj kot Ko je Italija jeseni leta 1943 kapitulirala, so bili Titu se mu je zdelo torej potrebno - povedati Stalinu , da Nemci takoj pripravljeni prevzeti njeno vlogo kot pokro- kaj takega ne bo dovolil in da je pripravljen seči tudi po viteiji domobranskega gibanja. Čeprav so z obliko- orožju v obrambo lastne influenčne sfere. Zato je ulti- vanjem operativne cone Adriatisches Küstenland ohra- mativno zahteval, naj Tito umakne svoje čete iz Trsta, nili razdelitev slovenskega ozemlja, niso mogli prepre- Gorice in okoliškega ozemlja, in to tudi dosegel, ker se čiti, da bi se OF ne uveljavila tudi na Primorskem, ki ga Stalinu ni zdelo vredno tvegati spora z Zahodom zaradi je Kočevski zbor oktobra 1943 tudi formalno priključil teritorija, ki za Sovjetsko zvezo nt bil pomemben. Sloveniji oziroma Jugoslaviji. Ta prvi suvereni akt slo- V štiridesetih dneh, kolikor so Jugoslovani ostali v venskega naroda pa je spremljala misel, da teritorija ni Trstu in Gorici, so vodili ambivalentno politiko. Z ene dovolj osvoboditi z orožjem v roki, temveč da je treba strani so si s poudarjanjem slovensko-italijanskega brat- pripravtti tudi potrebne argumente za zagovarjanje svo- stva skušali pridobiti poleg delavskega razreda, ki so ga jih zahtev o novi meji z Italijo na mirovni konferenci. V že imeli na svoji strani, tudi meščanske italijanske sloje, ta namen je bil ustanovljen v kočevskih gozdovih Z druge pa so proti tistim, ki so jih smatrali za nevarne raziskovalni inštitut, ki je začel zbirati potrebne zgodo- ali za nasprotnike, sprožili kapilarno represivno akcijo vinske, etnične in gospodarske podatke v podporo te2i, ter jo izpeljali na tipično revolucionarni oziroma stali- da je treba Sloveniji priključiti celo Primorsko, s Trstom nistični način z masovnimi aretacijami in poboji. V in Gorico. Voditelji OF niso zanikali, da je Trst bil po očeh italijanskega meščanstva, ki je doživelo prihod svojem prebivalstvu večinoma italijansko mesto, trdili "slavo-komunistov" kot epohalno katastrofo, je takšna pa so, da je bi! skozi stoletja naravno upravno, kulturno politika zadobila dimenzije pravega genocida in postala in ekonomsko središče zaledja, h kateremu spada. Obe- povod za očitke, ki se še danes niso polegli. Že oktobra nem so v imenu proletarskega internacionalizma obljub- 1944 je italijanska vlada v svoji propagandi proti jugo- Ijali, da bodo spoštovali in ščitili italijansko manjšino, slovanskim zahtevam trdila, da je Rapallska meja ločni- na katero so gledali, v upanju, da se bo revolucija raz- ca ne samo med dvema narodoma, temveč tudi med Sirila tudi na Apeninski polotok, kot na pomembni vezni dve-ma kulturama in ideološkima svetovoma. V ozračju 5 Tone Ferene, FaSisti brez krinke. Dokumenti 1941-1942, Založba Obzorja, Maribor, 1987, 6 Jože Pirjevec, La questione nazionale nelia Resistenza dei popoli croato e sloveno, Qualestoria, i. XIII., april, 1985, Št, 1, str. 68-81. 7 Dušan Biber, ur., Tito-Churchill. Strogo tajno, Globus, Zagreb, 1981, str. 503-517. 11 ANNALES 8/'96 [oie PIRSEVEC: SLOVENSKO-lTAUjANSKi ODNOSI OD lEÎA 131S DO DANES, SM 4 Mussolini v Trstu leta 1938, (NŠK), Mussolini a Trieste nel 1938. hladne vojne, ki se je medtem razdivjala, je to tezo italijanska stran Se razvila in se pri tem v svojih argumentih pogosto posluževala iredentističnega in fašističnega izrazja.8 Vse to je seveda še poglobilo razdor med obema narodoma in državama, ki sta februarja leta 1947 sicer podpisali mirovno pogodbo, s katero je bilo ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje kot nekakšen tampon med njima, toda to sta storili pod prisilo, brez vere v resnično možnost sprave. V naslednjih letih se razmere kljub temu, da je Stalin junija 1948 izključil KPj iz Kominforma, niso bistveno spremenile. S tem, da seje odcepila od sovjetskega bloka in se približala Zahodu, je jugoslavija sicer postala vojaška predstraža Italiji, toda če so dejstvo, da je varovala Ljubljanska vrata, znali ceniti v VVashingtonu, Londonu in Parizu, se to ni zgodilo v Rimu. Spremen/ene mednarodne razmere tako niso odločilno vplivale na bilateralne odnose, saj je bilo tržaško vprašanje še vedno odprto, kajti že jeseni leta 1947 je postalo jasno, da STO ne bo nikoli zaživelo. Rešitev problema je prišla spet od zunaj, z odločilnim posegom Angležev in Arnerikancev, ki so po hudi krizi leta 1953 oktobra naslednjega leta Jugoslavijo in (talijo 8 Documenti diplomatici itaüani. Decima serie: 1943-1948, knj. !. (9. IX. 1943-11. XII. 1944), Sstituto poligrafico e Zecca dello Stato, Rim, 1992, passim: Nacionalismo e neofascismo neíls lotta política a! confine oriéntate 1945-75, Istituto per la storia del movimento di liberazione nel Friuii-Venezia Giulia, Trst, 1977. 12 ANNALES 8/!96 )o2e PIRIEVEC: SLOVEN S KO-ITALIJANSKI ODNOSI OD LETA 191S DO DANES, 9-14 tako rekoč prisilili, da sta sprejeli Londonski memorandum, Ta dokument, po katerem naj bi Italija dobila cono A, Jugoslavija pa ohranila cono B STO, v svoji dvoumnosti jasno kaže, da rimska vlada tudi tokrat ni pristopila k reševanju odprtih problemov z namenom, da bi jih premostila enkrat za vselej. Ker meja formalno ni bila dokončno zakoličena, so italijanski vladni krogi v naslednjih letih govorili o njej kot o "demarkaeijski črti" in pri tem zavestno gojili v svojem javnem mnenju prepričanje, da jo bo mogoče še spremeniti, italijanske oblasti so se odločile za tako politiko, ker so hotele zadostiti številnim istrskim beguncem, ki so po vojni iz neprilagodljivosti novim, gotovo nelahkim razmeram zapustili svoje domove, pa tudi, ker se niso nikoli znale povsem sprijazniti s stvarnostjo, kakršno je narekovala izgubljena vojna. Posebno v obmejnih pokrajinah so tako zavestno gojile iredentistično miselnost in kulturo, h kateri je seveda spadalo, kot njen sestavni del, tudi zapostavljanje slovenske manjšine, celo njene tržaške veje, pa čeprav jo je ščitil posebni statut, priložen Londonskemu memorandumu. V letih po njegovem podpisu je mogoče tako opaziti zanimivo dvojnost: medtem ko so se zaradi odprte meje gospodarski odnosi med Slovenijo oziroma Jugoslavijo in Italijo močno razmahnili ter sta si Trst in Gorica zaradi priliva jugoslovanskih kupcev odločno opomogla, se kultura sožitja nikakor ni mogla zakoreniniti v zavesti večine njunih italijanskih prebivalcev.9 To je postalo povsem očitno po letu 1975, ko sta Jugoslavija in Italija sklenili Osimske sporazume in priznali dokončnost meja med bivšo cono A in B. Tudi tokrat rimska vlada ni pristopila k rešitvi problema iz lastnega prepričanja, temveč bolj pod pritiskom Was-hingtona, kjer je prevladovalo mnenje, da je treba to kočljivo vprašanje urediti še pred Titovo smrtjo. Ker niso bili cepljeni na organizem, ki bi bil nanje pripravljen, so predvsem v tržaškem javnem mnenju Osimski sporazumi povzročili silovito reakcijo in spodbudili nastanek novega političnega gibanja, Liste za Trst, ki je v naslednjem desetletju močno pogojevala lokalno politično življenje, saj je postala nekakšen vezni člen med skrajno desnico in socialistično levico. Kako odločilna je bila za podpis Osimskih sporazumov skrb zagotoviti Jugoslaviji miren prehod iz titoističnega v posttitoistično obdobje, dokazuje tudi dejstvo, da je v njih vprašanje manjšin zastavljeno na povsem obroben in v bistvu nezadovoljiv način.10 Kljub temu, da si je jugoslovanska stran želela bolj zavezujoč dogovor, s svojo zahtevo ni prodrla, ker italijanska na to ni bila pripravljena. Tako je tekst, ki govori o manjšinah, zavestno ohlapen in po- vsem nedvoumen v eni sami točki: tam, kjer pravi, da je zaščita manjšin notranje vprašanje ene in druge države. Taki formulaciji niso botrovale samo desničarske, neofašistične in iredentistične sile, ki so bile in so močne v italijanskem političnem življenju ter v državnem aparatu, temveč tudi jakobinska kultura, na kateri še vedno sloni italijanska država. Prepričanje, da med državljansko pripadnostjo in narodnostno zavestjo ne sme biti razlike, ni prisotna samo v konservativnih krogih, temveč jo je mogoče zaznati tudi na levici, kakor je očitno iz manifesta tistih "razsvetljenih" italijanskih intelektualcev, ki so pred dvema ali tremi leti protestirali proti zakonskemu osnutku v prid manjšinskim skupnostim v Italiji, o katerem naj bi razpravlja! parlament, češ da ruši celovitost italijanskega kulturnega prostora. Izhajajoč iz teh premis, je mogoče tudi razumeti, zakaj Italija v zadnjem stadiju jugoslovanske krize ni podprla slovenske težnje k osamosvojitvi. Ker Itatija slovenskega naroda nikoli ni vzela prav zares, temveč ga je smatrala bolj kot nekakšno folklorno varianto srbsko-hrvaškega jedra, ker na novost slovenskega kulturnega in političnega preporoda osemdesetih let intelektualno ni bila pripravljena, se je zunanji minister De Michelis znašel povsem v sozvočju s tistimi kolegi znotraj Evropske skupnosti, ki so vsak iz svojih razlogov prav tako nasprotovali razpadu Jugoslavije. Še maja 1991 je slovesno izjavil, da Evropa Slovenije ne bo priznala niti v petdesetih letih, kar pa ga pol leta kasneje, ko se je Nemčija odločila navezati z Ljubljano diplomatske stike, ni motilo, da bi ne zavzel povsem nasprotnega stališča. Za ta salto mortale se seveda ni odločil iz protesta proti srbski agresivni vojni v Sloveniji in pozneje na Hrvaškem, temveč zato, ker se je zbal, da bi nekaj dni po Maastrichtu zaradi razhajanja med bonnsko vlado in njenimi partnerji ne prišlo do razkola, ki bi imel usodne posledice v evropskem političnem življenju.11 Skratka, šlo je za politiko, ki je ni pogojevala želja, da bi se med sosednjima državama in narodoma oblikovali novi, plodnejši odnosi. Da je ta ocena pravilna, sta v naslednjih letih potrdila tudi oba njegova naslednika v Farnesini: zunanja ministra Andreatta in Martino. Oba, posebno slednji, sta poskušala izrabiti šibkost in mednarodno izolacijo mlade države, da bi na njen rovaš utrdila italijanski vpliv v severno-jadranskem geopolitičnem prostoru. Pri tem sta uporabila že tradicionalna sredstva pritiska: nacionalistično in iredentistično miselnost obmejnega italijanskega prebivalstva, ogrožanje življenjskih interesov slovenske manjšine v Italiji in podporo zahodnih zaveznikov - v tem primeru Evropske zveze - ki pač zaradi tega obrobnega vpra- 9 Klaus C atterer, im Kampf gegen Rom, Molden, Du naj-Frankfurt-Zurich, 1968: Jože Pirjevac, Tržaški vozel, ZTT, Trst, 1985. 10 Osimski sporazumi, Založba Lipa, Koper, 1977, slr.335. 11 Jože Pirjevec, Jugoslavija, 1918-1992. Nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevičeve in Titove Jugoslavije, Založba Lipa, Koper 1995, str. 432. 13 ANNALES 8/'96 lois PIR1EVEC: SLOVENSKO-ITAUJANSKI ODNOSI OD LETA 191S DO DANES, 9-14 Sanja ne namerava otežkočati svojih odnosov z Italijo. Pri tem je najbolj zanimivo, da rimska vlada za svoj pristanek tesnejšemu sodelovanju Slovenije z Evropo ne postavlja problema italijanske manjšine, temveč misli predvsem na interese istrskih beguncev. Ker pa je med temi še krepko zakoreninjeno prepričanje, da so Slovenci le "hudobni" barbari, ni upati v skorajšnje izboljšanje medetičnih odnosov v našem prostoru. Še bolj vznemirjujoča pa je ugotovitev, da ponuja italijanska stran nadvse svojsko razlago o veljavnosti mednarodnih sporazumov. Po izkušnji tega stoletja, ko se je Italija v diplomatsko zgodovino zapisala predvsem zaradi svoje pogodbene nestabilnosti, bi pričakovali, da bodo v rimskih političnih in diplomatskih krogih nadvse previdni, ko izražajo svoje mnenje o podpisanih in v parlamentu potrjenih dogovorih. Namesto takšne opreznosti pa moramo beležiti čudne izjave, ki postavljajo pod vprašaj Osimske sporazume, češ da so bili sklenjeni s totalitarno in komunistično državo ter da v spremenjenih razmerah ne držijo več. Nenavadna interpretacija, ki bi, če bi se uveljavila, podrla politično ravnovesje ne samo v Evropi, temveč na celem svetu. RlASSUNTO Nel suo contributo, l'autore affronta la questione dei rapport) italo-sloveni dalla prima guerra mondiale in poi. A dire il vero, il punto di partenza prescelîo è rappresentato dall'accordo segreto deI 1915, noto come Patío di Londra, con ii quale ¡'Italia si impegnava a dicbiarare guerra all'Austro-Ungheria ricavandone come contropartita alcuni territori strategicamente importanti nell'area alplno-adriatica e nella Dalmazia. Questo piano, poggiante sulla premessa che Vitalia dopo ii conflitto sarebbe divenuta una delle grandi potenze europee, non ebbe successo poiché nel 1918 (in seguito alia rivoluzione holscevlca e alie tesi di Wilson sull'autodeterminazione dei popoli) la siíuazione fece mutare radicalmente i fini della guerra. Con il Trattato di Rapallo del 1920, ¡'Italia si vide assegnare s¡ una buona parte dei territori sloveni e croad, ma non riusci ad avere il controllo completo dell'Adriatico e deH'area balcanico-danubiana alia quale aspirava. Ció provocó un forte senso di frustazione che nei due decenni successivi si manifestó nell'aggressiva politica mussoliniana che, nonostante il temporáneo successo registrato nel periodo 1941-1943, sfoció con la sconfitta della monarchia dei Savoia nella catástrofe più completa. Dopo il secondo conflitto mondiale, con l'talia che dovette cedere alia Slovenia le regioni del Posočje e del Carso, nonché una parte dell'lstria, i rapporti tra i due popoli irovarono s) un cedo equilibrio, ma non furono mai molto cordiali, poiché anche nelle nuove condizioni il governo di Roma non seppe liberarsi completamente della "síndrome londinese". CU ultimi effetti di questa malattia sono tuttora presentí nei tesi rapporti tra l'Italia e l'indipendente Repubblica di Slovenia. 14 ANNALES 8/'% strokovno delo UDK 323.1 {=497.1 }(497.4-15}M1921/1941 ZNAČILNOSTI IN OBLIKE PROTIFAŠISTIČNEGA ODPORA NA PRIMORSKEM MED DVEMA VOJNAMA Milica KACIN- WOHlNZ dr., znanstvena svetnica, Institut za novejšo zgodovino, SS-1000 Slovenija, Kongresni trg 1 dott., consutente sdentifico, fstštuto di storia contemporanea, S!-tOOO Siovenija, Kongresni trg 1 IZVLEČEK Avtorica obravnava razvoj odporništva Slovencev - in Hrvatov - v julijski krajini med dvema vojnama proti raznaroditveni politiki italijanske države in posebej fašizma. Snov je razdelila na tri obdobja, glede na različne oblike ravnanja države z narodno manjšino in temu ustrezne različne metode odpora. Odpor se je razvijal s treh političnih pozicij: narodnoliberalne, krščanske in komunistične, bil je antifašističen, njegova osnovna značilnost pa je bila v narodnostnem motivu. Ključne besede: protifašizem. Primorska Parole chiave: antifascismo, Litorale Prva in glavna značilnost odpora primorskih Slovencev in istrskih Hrvatov po prvi vojni je bil odpor proti pripadnosti Primorske in Istre, naseljenima z ok. pol milijona Slovencev in Hrvatov, h Kraljevini Italiji. Ta odpor je bi) tembolj utemeljen in razumljiv, ker so se hkrati po razpadu Habsburške monarhije Slovenci in Hrvati združili s Srbi v skupno državo jugoslovanskih narodov, iz katere so bili torej izločeni Primorci in Istrani, ki jih je rapalska, še prej pa londonska, pogodba prisodila italiji. V času med dvema vojnama to prebivalstvo dveh narodnosti v italijanski državi praviloma obravnavamo skupno, zaradi skupne usode in podobnega zgodovinskega razvoja. Obravnavamo ga kot eno, slovensko-hrvaško ali celo jugoslovansko manjšino. To dejstvo, ki ga je uveljavila jugoslovanska historiografjja po prvi in drugi vojni v bitki za jugoslovanske državne meje, se nam sedaj, ko smo docela ločeni v dve državi, začenja maščevati, tako da pri nekaterih tudi bistvenih skupnih podatkih ne vemo, kaj pripada eni in kaj drugi manjšini. Ločevanje postane tembolj težavno, ker dogodki in številke niso v sorazmerju s številom posameznega manjšinskega prebivalstva. Nekatere probleme pod enotnimi oznakami bo torej potrebno na novo raziskati. Zgodovinski procesi slovenske in hrvaške manjšine v Italiji so se razvijali v treh razdobjih z različnimi značilnostmi, ki jih je pogojeval državnopravni položaj te manjšine oziroma odnos italijanske države do nje. Prvo razdobje obsega prvi dve povojni leti, ki ju karakteri-zirata italijanska vojaška zasedbena uprava na eni ter delavski revolucionarni odpor na drugi strani. Drugo razdobje obsega čas od aneksije Julijske krajine 1921. leta k Italiji do uvedbe fašističnega totalitarizma, to je čas, ko je še obstajala možnost legalne parlamentarne bitke za narodne pravice manjšine. Tretje razdobje sega od 1927. leta do začetka narodnoosvobodilne vojne, zanj je značilen ilegalni pa tudi oboroženi antifašistični odpor. V vseh teh treh razdobjih so se Slovenci - in tudi Hrvati - upirali s treh različnih politično-ideoloških pozicij, ki so se v določenih trenutkih zbliževala, v drugih pa razhajala: s socialistično in komunistično stranko, na kr-ščanskosocialnih ali katoliških pozicijah in na narodno-liberalnih, imenovanih tudi edinjaških pozicijah. Na področju narodnoobrambnega odpora sta krščanska in liberalna struja tvorili enoten narodnjaški tabor, odpor socialistične oziroma komunistične stranke pa je bil ideološke in razredne narave. V dobi ilegalnega odpora so se meje med pristaši teh treh strank alt skupin brisale, zlasti med preprostimi ljudmi na podeželju prav na liniji antifašizma. V prvem razdobju, ki je v italijanski historiografiji znano kot "rdeče dvoletje", so Slovenci vezali svojo nacionalno usodo na revolucijo, na spremembo družbenega reda, ki ga je obetalo revolucionarno razpo- 15 ANNALES 8/'% Milica KACIN-VVOHINZ: ZNAČILNOSTI IN OBLIKE PROTIFAŠISTIČNEGA ODPORA NA PRIMORSKEM MED DVEMA VOINAMA. 15-22 loženje italijanskega socialističnega gibanja. Revolucija naj bi avtomatično rešila njihove socialne pa tudi nacionalne zahteve. Ni tako zelo iz trte izvita oznaka "slavo-comunisrno", "slavo-bolscevismo", ki jo je iznašel fašizem že v samem začetku kot motiv za ofenzivo proti dvema sovražnikoma hkrati. Delavsko gibanje je bilo izredno močno, odražalo se je s številnimi demonstracijami, manifestacijami, stavkovnimi valovi,, s spopadi z oblastnimi in fašističimi silami, ki so privedli do razdejanj in mrtvih na obeh straneh. Ni zajelo samo industrijskih mest, temveč tudi slovensko in hrvaško podeželje. Naglo so se ustanavljale socialistične celice, goriški organizator Henrik Turna jih je poimenoval kar komunistične, z več desetinami članov. Na primer: v Bovcu 150, v Kobaridu 300, v Cerknem 60, v Čepovanu 150 in tako naprej. Do jeseni 1920 naj bi bilo že ok. 3000 Slovencev v Italijanski socialistični stranki. Toda čim je splošno revolucionarno razpoloženje v Italiji upadlo, so razpadle tudi te celice. Preostali, zavestnejši, so se nato ob razcepitvi socialistične stranke januarja 1921. leta v pretežni večini pridružili k novoustanovljeni Komunistični stranki Italije. Prav zaradi take odločitve slovenskih socialistov je bila Komunistična stranka Italije v julijski krajini vedno močnejša od socialistične. Ni slučaj, da je krščanskosocialna struja sredi leta 1920 zahtevala od skupnega narodnjaškega Političnega društva Edinost program prilagojen delavcem in kmetom, tudi zato, ker "ne smemo boja proti kapitalizmu puščati za monopol socialistom",5 Sicer pa organiziranega nacionalnega odpora v teh prvih povojnih letih skorajda ni bilo. Takole je pisal predsednik Sveta za zasedeno ozemlje v Ljubljani Fran Vodopivec Josipu Vilfanu v Trst: "Mene... je tržaških dogodkov sram! Vsaj en majhen, posamezen pojav odpora, vsaj kak, četudi nepremišljen protest - ne, nič se ni zgodilo ne tostran ne onstran črte. Toliko, da nismo poljubili palice, ki nas ubija. Dvakrat me je sram, da sem toliko časa predsedoval organizaciji, ki je štela med svoje naloge pripraviti vse za odločilni trenutek... Ako bi bila organizacija zmožna življenja, morala bi tedaj pokazati, da živi, tudi če bi morala pasti kaka žrtev."2 Pisarna za zasedeno ozemlje v Ljubljani, ki je skrbela za stike, obveščanje in propagando na Primorskem, s tajnim vodstvom v Gorici, je med drugim širila med ljudi take zapovedi; Ena sama je tvoja domovina; Jugoslavija; ne govori po nepotrebnem tujega jezika; nauči otroke ljubiti materin jezik; ne ženi se s tujko; ne prodajaj svoje hiše tujcu; ne prejemaj njegovih darov in podobno. Odposlanci te Pisarne, primorski emigranti - kurirji, so tajno prehajali čez demarkacijsko črto, širili propagando in vzpodbujali ljudi, da bi zaupali v pravično razmejitev ter obenem zbirali informacije o ravnanju zasedbenih oblasti, s katerimi so pogajalci nastopali na mirovnih pogajanjih. Sicer pa so bili kar pogosti slučajni napadi in spopadi med posamezniki, največkrat ob prehajanju ljudi čez demarkacijsko mejo. Znani so tudi pretepi domačih fantov z italijanskimi vojaki na plesih ter samoiniciativno postavljanje zased, iz katerih so vaški fantje napadali vojaške patrulje. Najvidnejši primeri upornosti proti fašistom pa tudi proti italijanski okupacijski upravi so bili: delavska barikada pri Sv. Jakobu v Trstu med splošno stavko septembra 1920. leta, z devetimi mrtvimi (med petsto aretiranimi delavci jih je bilo dve tretjini slovenske narodnosti), znamenit napad Marežganov na koprsko fašistično "skvadro" med volitvami maja 1921. leta, s štirimi mrtvimi fašisti in eno civilno žrtvijo, v Istri pa upor kmetov na Proštini in obramba !,Labinske republike" aprila 1921. leta. Za te zadnje akcije pa je značilno, da so bile obrambne narave, posledica fašistične ofenzive, ki je z nasiljem zatirala in zatrla revolucionarnost delavskega gibanja. Najboljši dokaz o razrednem in nacionalnem uporniškem razpoloženju Slovencev so bile obsodbe pred vojaškim sodiščem v Trstu. V policijskih prijavah ljudi sodišču srečamo na primer take obtožbe: vneti zagovornik jugoslovanskih teženj, zagrizen italofob, nepo-mirljiv sovražnik italijanstva, revolucionarno usmerjen, zagrizen Jugoslovan ter boljševik in podobno. Sicer pa je bila upornost Slovencev v tej prvi dobi pod Italijo pogojena s strogim zasedbenim režimom, z odredbami o prepovedi vsakršnih manifestaacij slovanskih čustev, vključno s prepovedjo nošenja nacionalnih barv ali simbolov in s strogimi kaznimi za kršenje teh odredb. Na eni strani je tak režim vzpodbujal odpor, na drugi pa so se ljudje vendarle morali previdno obnašati, tembolj, ker so se komaj znebili vojnih grozot s prek njihove zemlje potekajoče soške fronte. V drugem razdobju, po priključitvi julijske krajine k Italiji, je težo odpora proti fašističnemu raznarodovanju manjšine nosii narodnjaški tabor. Gšij političnega vodstva je bil ubraniti se itaiijanizacije z ohranjevanjem in razvijanjem narodne zavesti, kulture in tradicij prebivalstva, da se bo lahko nekoč neokrnjeno pridružilo jugoslovanskim narodom. To naj bi se zgodilo "potom sporazuma s sosedi in posebno tudi z italijansko državo", je zagotavljal prvi predstavnik primorskih Slovencev Tržačan josip Vilfan, in ker Slovenci niso sovražni Italiji, se ne bodo posluževali metod, "ki bi nas kot italijanske državljane spravljale v navzkrižje z zakoni".3 Lojalnost in zakonitost delovanja je politično vodstvo potrdilo tudi fašistični vladi, kajti "spričo tega novega položaja, ki zadobiva s tem, kar se je zgodilo zakonito obliko, je naše zadržanje jasno... Kakor smo vedno spoštovali državo in bili pokorni zakonom, tako hočemo 1 Zgodovinski arhiv Ljubljane (ZALj), Zbirka Viifan, fasc. 16. 2 Prav tam, fasc. 26. 3 Arhiv Republike Slovenije (ARS), Pisarna za zasedeno ozemlje, fasc. 5, Jadranski zbor, 1921. 16 ANNALES 8/'96 Mi Sica KAClN-WOHINZr ZNAČILNOSTI SN OBISKE PROTIFAŠISTIČNEGA ODPORA NA PRIMORSKEM MED DVEMA VOJNAMA, 15-2?. storiti tudi v novih razmerah", beremo v tržaškem dnevniku Edinost.4 Ko je iz protesta proti fašističnemu umoru socialističnega poslanca Giacoma Matteottija sredi leta 1924, ker je protestiral v poslanski zbornici proti fašističnemu nasilju med volitvami, protifašistična tako imenovana Aventinska opozicija zapustila italijanski parlament se ji slovenska in tudi nemška poslanca nista pridružila. "Obstanek in bodoči konec fašizma je pristna rodbinska zadeva", tuja slovenski stvari, se je zagovarjal Vilfan, naloga zastopnikov nacionalnih manjšin "zahteva drugačno taktiko nego ii naloga opozicionalnih strank kot takšnih... Nam, navadnim manjšinam je pač sojena ista vloga kakor oslu, ki je brcnil leva šele, ko je obležal na smrt bolan", osebno pa je menil, da je treba počakati, da bo "lev dodobra umrl".5 Ne glede na to, da je bil fašizem neprimerno nevarnejši za obstoj narodne manjšine kot prejšnje demokratične vlade, se je zdel lojalen odnos do države in oblasti edina realna in možna politika za zavarovanje nacionalne individualnosti. Ta odnos do legitimne oblasti pa ni izključeval ostre kritike režima in glasnega obsojanja fašizma, kar je bil tudi liantifašistični odpor". To se je kazalo posebno v intervencijah slovenskih poslancev v rimskem parlamentu, v protestih in verbalnih napadih na lokalni fašizem, pri vzbujanju protifašističnih čustev v ljudeh in pri angažiranju ljudi v kulturnih in drugih društvih. Krščanskosocialna struja je v javnosti manj skrivala svojo protifašistično usmerjenost kot tržaška na-rodnjaška, med drugim si je štela v zaslugo, da je povzročila razpad slovenskega fašizma, ki se je kot Vladna stranka rodil 1922. leta v Gorici in je že čez dve leti "neopazno legel v grob... Naša politična organizacija je ponosna, da je borbo proti slovenskemu snoparstvu vodila in jo po težkih žrtvah srečno končala", je zapisano v poročilu goriškega društva Edinost.6 V parlamentu so bili v letih 1921 do decembra 1923 štirje slovenski poslanci in en Hrvat, zatem do konca 1928. leta dva: josip Vilfan in Engelbeit Besednjak. Oba sta nenehoma obtoževala vlado za vsak ukrep proti Slovencem in grozila, da se bodo ljudje uprli, da bo vsaka hiša postala slovenska šola in vsi starši učitelji, da bodo Slovenci in Hrvati zagotovo zdržali italijanski pritisk, če so več stoletji zdržali germanskega. Posebej vehementne govore je imel voditelj krščanskosocialne struje Engelbeit Besednjak, spominjali so na govor, ki ga je Matteotti plačal z življenjem. Proti Gentilejevi šolski reformi, ki je "razrvala vse kulturno in socialno življenje Slovencev in Hrvatov v Italiji", je ob sleherni razpravi o proračunu nastopa! skupaj s poslancema nemške manjšine južnega Tirola. Med drugim je decembra 1924 dejal, da italijanska šolska politika do manjšine ni samo skrunjenje naravnih pravic, marveč "skrunjenje pravic človeštva" in da raznaroditev ni v interesu države. Ne bodo jo dosegli, le stopnjo civilizacije da bodo znižali, je zaključil, ker narodne zavesti nihče ne more odpraviti, najmanj učitelj. "Vaša politika do nas je najboljši učitelj..., ki ga poznam... Vsakršen poskus raznaroditve bo nalete! na najbolj odločen in nezlomljiv odpor."7 Uradno razglašena in uresničevana lojalnost pa ni ovirala narodnih voditeljev, da ne bi hkrati razmišljali o ustanovitvi "tajne organizacije po deželi za neronske čase, v katerih smo že", kakor je pisal duhovnik Virgil Šček Josipu Vilfanu decembra 1924. Za tako organizacijo je Šček predvidel, da zmore sam v petih tednih zbrati dovolj ljudi.8 In zarodek take organizacije je res prav tedaj nastal pod samo streho narodnjaškega dnevnika Edinost, po podeželju pa so v okviru legalnih prosvetnih društev in zunaj njih spontano nastajale skupinice za ilegalno delo. Z lojalnostjo do oblasti, pa tudi zaradi obzira italijanske države do Jugoslavije, s katero je do 1929. leta veljala prijateljska pogodba, so narodni voditelji dosegli samo podaljšanje življenja slovenskih političnih in kulturnih institucij za eno do dve leti, medtem ko so bile vse italijanske protifašistične stranke ukinjene že konec 1926. leta. Po razpustu parlamenta sta oba poslanca nadaljevala z delovanjem za ohranitev manjšine po lojalni in legitimni poti v emigraciji, v okviru Kongresa evropskih narodnosti pri Ligi narodov. Glavni učinek teh prizadevanj je bila internacionalizacija vprašanja zatiranih narodnih manjšin v Italiji, in s tem obsodba fašizma. Sicer pa je bil Kongres po besedah in zaslugi njegovega predsednika Vilfana "embrijo" prave združene Evrope, kar velja danes, ko je združena Evropa stvarnost, posebej poudariti. Leta 1931 je Kongres izdal brošuro s konkretno problematiko narodnih manjšin, poročilo o jugoslovanski manjšini sta napisala Vilfan in Besednjak na osnovi gradiva, ki ga je zbiral Lavo Čermelj v Manjšinskem inštitutu v Ljubljani. V njem je na 44 straneh, v angleščini in francoščini, obravnavano in številčno ovrednoteno vse, kar je fašistična Italija dotlej storila Slovencem in Hrvatom. S tem se je Kongres odmaknil od temeljnega načela neobsojanja večinskih narodov. Nedvoumno je povedal, da ti narodi, medtem ko branijo svoje manjšine v drugih državah, zatirajo narodne manjšine v svoji državi. V poročilu o julijski krajini je med drugim rečeno, da če bodo italijanske oblasti privedle do konca akcijo poitalijančevanja priimkov, "bomo imeli edinstven primer v zgodovini, ko bo celemu Ijud- 4 Edinost, 29. 10. 1922. 5 Z AL j. Zbirka Vilfan, fasc. 18, Vilfan uredništvu Edinosti 14. 6. 1924; Korespondenca ). Vilfan, Vilfan sinu Joži 10. 1. 1925. 6 Zbirka Rustja. 7 Atti del Parlamento italiano, Camera dei Depi.itati, XXVil Legislatura, Roma, 1924-1928, vol. íl, str. 1758-1762. 8 ZALj, ZbirkaVilfan, fasc. 16. 17 ANNALES 8/'96 Miiica KAON-WOHINZ: ZNAČILNOST} IN 08UKF PROTIFAŠISTIČNEGA ODPORA NA PRIMORSKEM MED DVEMA VOJNAMA, 15-22 stvu proti njegovi volji spremenjen priimek". In dalje:" Z dosedanjo politiko bo položaj vedno slabši in vedno večji bo prepad med državo in manjšino, pa tudi med dvema sosednjima državama."9 Taktika napadalnosti in obtoževanja se je spremenila, ko je leta 1935 Kongres sprejel resolucijo, da je za pravično rešitev vprašanja manjšin pripravljen sodelovati z vsakršnim režimom, če le-ta eksplicitno ne zanika obstoja manjšin, kar je pomenilo možnost sodelovanja narodnih manjšin tudi s totalitarnimi, fašističnimi režimi. Komunistična stranka Italije, ki je vključevala mnoge Slovence, je v dvajsetih letih le deloma lahko nastopala legalno. Bila je dosledno v opoziciji do fašizma in je prav zato na volitvah leta 1924 v nekaterih okoljih slovenskega podeželja (Sežana, Postojna) dobila celo več glasov kot slovanska lista, čeprav ni v svojem volilnem programu imela niti ene same zahteve po nacionalnih pravicah manjšine. Tudi njen časopis Delo, ki je izhajal legalno do srede leta 1926, je le enkrat stopil v bitko proti raznarodovanju, ko je bila uvedena Gentilejeva šolska reforma, in to po zaslugi slovenskih levičarskih učiteljev in komunističnega voditelja Vladimirja Martelanca. Na dveh parlamentarnih volitvah, 1921. in 1924. leta, sta bila v Julijski krajini izvoljena po dva komunistična poslanca, med njimi le en Slovenec: Jože Sre-bmič, tudi ali predvsem s slovenskimi in hrvaškimi glasovi. V svojih ogorčenih protirežimskih govorih so si komunistični poslanci prizadevali le za delavske, socialne pravice revnih slojev, ki so bile sicer tudi zahteve slovenske in hravške manjšine, toda dokler so bili v parlamentu, do novembra 1926 niso niti enkrat omenili nacionalnega zatiranja. Srebrnič, ki je imel odločilno vlogo pri organiziranju stranke na Goriškem, se ni oglašal, o čemer je za komunistično poslansko skupino odločalo vodstvo stranke. Pač pa so bili komunistični akcijski programi, načrti, propaganda in aktivnosti usmerjeni k pripravam na revolucionarni prevrat, ki naj bi izbruhnil v Italiji prej kot v drugih evropskih državah, prav zaradi akutnosti politične situacije. Komunistična revolucionarna usmerjenost in aktivni antifa-šizem sta žela izjemne simpatije med primorskimi Slovenci, ki so postajali razočarani nad neuspehom loja-listične politike svojih narodnjaških predstavnikov. Toda podaljševanje partijske letargije, omejevanje dejavnosti na utrjevanje organizacije in na propagando je zlasti mlade že sredi dvajsetih let vleklo k radikalnejšim oblikam protifašistične dejavnosti, zato ni slučaj, da so se tudi mladi komunisti, naveličani zgolj papirnate propagande, že zelo zgodaj pridruževali drugi, resnično aktivni in revolucionarni narodni organizaciji: Tigru. V poročilu italijanskega partijskega voditelja Ignazia Silo-neja iz leta 1927 centralnemu vodstvu v Pariz beremo, da je komunistična stranka med Slovenci izredno močna, toda ker gre slovenskim komunistom najprej za nacionalno osvoboditev in šele na drugem mestu za socialno emancipacijo, so prišli pod vpliv slovenskega nacionalizma, po drugi strani pa so vnesli v Tigr svoje organizacijske izkušnje in terminologijo.10 Drug partijski ideolog, Ruggero Grieco, pa je leta 1930 ugotavljal, da so se slovenski mladi komunisti pridruževali Tigru, ker jih je privlačila njegova akcijska usmerjenost, vstopili so, ne da bi izstopili iz partije in ne da bi o Tigru poročali, ker so čutili tesnejše vezi z njim kot s komunistično partijo. 11 S tem smo že prešli na tretjo dobo, dobo organiziranega ilegalnega odpora, ki je v omejeni obliki začel že sredi dvajsetih let, in to z vedenjem in privolitvijo istih narodnih voditeljev, ki so javno nenehoma svarili pred uporabo nezakonitih sredstev odpora. Na sedežu uredništva dnevnika Edinost je bil konec leta 1924 osnovan prvi zarodek ilegalne organizacije Tigr v navzočnosti jugoslovanskega konzula v Trstu. Osnoval se je pod vplivom Organizacije jugoslovanskih nacionalistov - Orjune, ki je Se pred tem posegla v antlfašistični boj na Primorskem z ustanavljanjem odporniških skupin ob meji na Pivškem in s spopadi z italijanskimi vojaki ob prehajanju čez državno mejo. Orjuno so v Sloveniji vodili primorski emigranti, njen n veliki čelnik" je bil Marko Kranjc iz Ilirske Bistrice, ki je med prvo vojno prešel z avstroogrske fronte na italijansko stran, po italijanski zasedbi Primorske pa je moral pobegniti pred italijansko aretacijo v Jugoslavijo. Orjuna je imela v svojem praporu tudi parolo: odrešitev zasužnjenih bratov, zato so se ji pridruževali primorski emigranti, jože Vadnjal iz Knežaka, ki je zgodaj zapustil komunistično stranko Italije zaradi njene neaktivnosti in se pridružil orjunašem-tigrovcem, se spominja: "Predvsem emigranti iz Primorja... so pripomogli... da se je ustvarjalo nemirno in nepokorno vzdušje... Od organizacij je bila Orjuna tista, ki je najbolj kričala proti okupatorju... nič čudnega ni, da je borbena mladina Primorja videla v Orjuni organizacijo, ki je pripravljena boriti se za osvoboditev slovenskega ozemlja."12 In drug začetnik odpora na Pivškem, janež Penko: "Skrivali smo jih po skednjih in razpravljali o akcijah... Ti prihodi... so bili za nas kot zdravje izmučenim in trpinčenim dušam, čutili smo, da vendar nismo sami v našem boju... Bila je to velika moralna podpora."13 9 Archivio Centrale clello Stato (ACS), Ministère del!' Interno, Dtrezione Generale della Pubblica Sicurezza, Affari generali e riservati, (PS, AGR), 1920-45, bosta 31. 10 Istituto A. Gramsci, Archivio PC!, 560-73. 11 Lo Stato operaio, 1930, št. 11-12. 12 jože Vadnjal, Spomini. 13 Janez Penko, Spomini. 18 ANNALES 8/'96 Milica KACIN-WOMlNZ; ZNAČILNOSTI IN OSUKE PROTIFAŠISTIČNEGA ODPORA NA PRIMORSKEM MED DVEMA VOJNAMA, 15-22 Zasedanje "Posebnega sodišča za zaščito države" v Rimu, (NŠK). Seduta del Trihunaie speciale pet la difesa del Stato a Roma. Njeno deio na Primorskem, kakor tudi prvega Tigra, je bilo usmerjeno predvsem k ustvarjanju obveščevalne mreže za potrebe jugoslovanskega generalštaba. Sredi dvajsetih let ko se je fašizem v Italiji utrdil, se je država začela sovražno obnašati do Jugoslavije in ji groziti celo z vojaško agresijo, kljub še veljavni pogodbi. Zato je bila informativna, obveščevalna dejavnost, vojaške in politične narave, še kako pomembna za šibko in ogroženo Jugoslavijo, ki je pomenila Primorcem edino rešitev. Konec tridesetih fet pa je Tigr opravljal obveščevalno deio tudi v korist vojujočih se zapadnih demokracij, Anglije in Francije, torej v korist vsem tistim, ki bi utegnili premagati fašizem in rešiti slovensko manjšino. Po naglem razpadu prvega Tigra, ker so njegovi osnovatelji spričo zaostrenih policijskih razmer emi-grirali v ju gos I a vi j o, se je v kontinuiteti z njim, po razpustu vseh slovenskih društev, osnovala celovitejša organizacija konec poletja 1927. Imela je temeljitejši akcijski program: boj proti fašizmu 2 vsemi sredstvi, na nasilje je treba odgovoriti z nasiljem. Če je fašistična država opustila najosnovnejšo dolžnost zaščite ljudstva, ima to ljudstvo - narodna manjšina - pravico in dolžnost, da se upre zakonom, ki so uperjeni zoper njen obstoj. Organizacija Tigr je samo sebe imela za revolucionarno, kot je zapisano v glavi njenega ilegalnega časopisa Svoboda, sredi tridesetih let se je proglasila za narodnorevolucionarno gibanje Slovencev in Hrvatov julijske krajine. Sicer pa je bila v delovanju Tigra bolj pomembna in konstantna propagandna komponenta kot teroristična, glavno je bilo prizadevanje za obvarovanje ljudi pred italijanizacijo in fašizacijo, da ne bi podlegli dobrohotni, "mehki" raznaroditvi. Posebej pomembno je bilo preprečevati kolaboradjo in denuncianstvo, tudi z likvidacijami. Z demonstrativnimi požigi potujčevainic, šol, vrtcev in rekreacijskih centrov, je poskušala opozoriti svet na genocidno ravnanje fašistične Italije s slovensko in hrvaško narodno manjšino. Še eno pomembno nalogo je imel Tigr: pripraviti se na gverilo v primeru italijanskega napada na Jugoslavijo. "Mi smo predstraža slovanske ideje... samo prek našega trupla fahko Italija 19 ANNALES 8/'96 Milica KAČI N-WQH IN Z: ZNAČILNOSTI IN OBLIKE PROTIFAŠISTIČNEGA ODPORA NA PRIMORSKEM MED DVEMA VOiNAMA, 15-22 prodre na Balkan", zato nas ubijajo, je zapisano v tajnem časopisu Svoboda.14 Na predvečer druge svetovne vojne, 1938. leta je Tigr v prepričanju, da bo preprečil svetovno katastrofo, nameraval odstrani!! Mussolinija s pripravo atentata v Kobaridu. Čeprav atentat ni bil izveden, je njegovo načrtovanje pomembno dejstvo v zgodovini antifašizma, saj so do srede dvajsetih let poskusili z atentatom na Duceja že Štirje italijanski antifašisti. O usmerjenosti in metodah tigrovskega odpora razberemo največ iz njegovega ilegalnega tiska. "Naš ideal je svoboda, naše sredstvo je borba... Boj šoli, ki ni šola, ampak kasarna, boj proti fašističnim feidveblom, ... niti ene otroške duše v mlade fašiste... Spravo in mir smo . želeli, odbili so ga... Fašistovska vlada je podrla vse brvi, ona nas je poslala v iredentizem... Držali se bomo skrajnih revolucionarnih načinov... Obramba v vsiljenem boju nam po človeškem in božjem pravu dovoljuje, da se branimo z vsemi sredstvi... Mi nočemo umreti: naj raje umrejo oni... Svoboda ali smrt!... Smrt fašizmu..."15 Že leta 1928 torej parola "Smrt fašizmu" in takoj se moramo vprašati, zakaj ni bil Tigr povabljen v Osvobodilno fronto slovenskega naroda ob okupaciji Slovenije aprila 1941? Pa tudi v ljudsko fronto, ki jo je snovala Komunistična partija Slovenije sredi tridesetih let v Sloveniji, ni bil povabljen, čeprav je bilo tedaj njegovo vodstvo v Jugoslaviji. Pač pa ga je povabila k sodelovanju Komunistična partija Italije. Sicer pa so v tisku tudi taka navodila: ne obupaj, ne prodaj svoje duše, ne pošiljaj otrok v vrtce, nobenih darov fašizmu, nič ponižanja, ne brbljaj vpričo neznanih ljudi, ne emi-griraj, če ni življenjsko nevarno, vzdržuj se fašističnih zabav in praznikov, če že moraš, korakaj ravnodušno. Pa tudi: nismo sami, z nami je vse trpeče italijansko ljudstvo, z nami so italijanske protifašistične organizacije v emigraciji, boj velja le tistim Italijanom, ki se identificirajo s fašizmom. Naravno je bilo, da sta se Tigr in organizacija primorskih emigrantov v Jugoslaviji povezovala z italijanskimi antifašističnimi organizacijami v emigraciji. Poleg širjenja italijanske protifašistične literature in pomoči bežečim italijanskim antifašitom čez rapalsko mejo prek tigrovskih kanalov je obstajal tudi podoben program boja z gibanjem Giustizia le Liberta, ki je tudi načrtovalo nasilne metode odpora. Predstavnik tega gibanja v Jugoslaviji, Rečan Angelo Adam (po drugi svetovni vojni so ga naše oblasti aretirale in je neznano kako izginil), je leta 1933 tudi načrtoval atentat na Mussolinija s pomočjo slovenskih antifašistov na Primorskem ter druge akcije v notranjosti Italije, da ne bi plačevala računov samo julijska krajina. "Jaz lahko vedno pridem v stik s Slovani (slavi), lahko računam na razne skupine za kakr- šnokoli akcijo v julijski krajini, če bom le lahko govoril v imenu kake uradne organizacije..."16 Toda Giustizia e Libertk je pogodbo s Tigrom, tudi z emigrantsko organizacijo, razdrla tisti trenutek, ko je Zveza emigrantskih društev 1934. leta uradno sprejela iredentistični program, to je odcepitev Primorske in Istre od Italije ter njuno priključitev k Jugoslaviji, namesto dotedanjega avionomističnega programa, katerega uresničitev so obljubljale italijanske demokratične sile. Tigrovska metoda militantnega in oboroženega odpora je gotovo najpomembnejša značilnost, ne samo slovenskega protifašističnega odpora, temveč tudi v okviru celotnega evropskega antifašizma v času pred drugo vojno. V tej dobi, po razpustu legalnih slovenskih institucij, sta poleg Tigra delovali v protifašističnem odporu še obe tradicionalni narod nepolitični skupini: liberalnonarod-njaška in krščanska ali katoliška, kakor se je preimenovala provotna krščanskosocialna struja. Njune metode delovanja so bile enako ilegalne kot tigrovske, vendar ne nasilne. Za liberalno skupino je značilno ilegalno organiziranje in usposabljanje mlade generacije, zlasti študentov, da bi jo pripravili na prevzem vodstva narodnega gibanja, V ta program so spadali jezikovni tečaji, ilegalen mladinski tisk (Šternpiharji, Iskre), družabnost na izletih, pevski zbori, politične konference, koncerti, dramske prireditve itd., vse to skrivaj po gostilnah ali v naravi. Sicer pa so ljudje iz te politične skupine delovali tudi v Tigru zlasti z obveščevalnim delom in načrtovanjem sabotaž. Podoben program je imela krščanska skupina, z vodstvom v Gorici, le da je bilo njeno delovanje mnogo širše, segalo je med vse ljudi na vasi, vodili so ga slovenski duhovniki. Potem ko ni bilo več kulturno- prosvetnih društev, so se ljudje zbirali v vrskih organizacijah, zlasti v Marijini družbi, kjer so gojili slovensko besedo pa tudi posvetno pesem, otroci pa pri verouku. Poročila italijanskih lokalnih oblasti vladi v Rim so vsa trideseta leta polna obtožb slovenskih duhovnikov, ki da so zadnja bariera pred asimilacijo prebivalstva, kajti italijanizacija otrok da se neha tisti trenutek, ko izstopijo iz šole. Slovenski duhovnik na vasi izničuje delo učitelja, ki je hkrati tudi fašistični sekretar, beremo v poročilih. Obe vodstvi sta posvečali največjo skrb izdajanju slovenske knjige, v založbah Goriška matica, Knjževna družina Luč in Goriška Mohorjeva družba, ki so ostale v tridesetih letih edine legalne slovenske kulturne ustanove. Značilno pa je, da se je tudi krščanska skupina, navzlic svoji legalistični in etični usmerjenosti, ob koncu dvajsetih let odločila tudi za organiziranje nekakšne tajne zaupniške mreže po vaseh. V tajni okrožnici iz 14 Knjižnica "Svoboda", zv. 1, 1931. 15 Iz ilegalnih časopisov Tigra: Borba, Svoboda 16 ACS, PS, Divisione Pohzia poMtica, Fascicoli di materi a, busta 123. 20 ANNALES 8/'% Mihca KACIN-VVOHJNZ: ZNAČILNOSTI iN OBUKE PROTiFAŠ!5T!ČN£GA ODPORA NA PR1MOKSKEM MED DVEMA VOJNAMA, 15-22 Slovenski konfiniranci na otoku Ustika leta 1942. (NŠK). Confinati politici sloveni a Usttca nel 1942. 1929. leta beremo: "Pred nami Ježi porušena kulturna zgradba, mladina plava v blatu nemorale, šole so raz-narodene,.. prebivalstvo množično emigirafl in ker se temu ni mogoče upreti z legalnimi sredstvi, naj duhovniki, cerkovniki, organisti in drugi posamezno delujejo s propagando, spodbujanjem ljudi, poročanjem o vsem, kar se dogaja, s preprečevanjem kolaboracije, z bojkoti fašističnih prireditev itd.17 Tudi dva pojava ilegalne aktivnosti krščanske mladine po vzoru Tigra je policija odkrila. To sta bili organizacija mladoletnikov Črni bratje na Goriškem, z otroškim načrtom posnemati delovanje bazoviških žrtev, ter obveščevalna skupina v Gorici, v katero so bili vpleteni vodilni ljudje katoliškega tabora kot Leopold Kemperle in Filip Terčelj. Z umorom komponista in zborovodje Alojza Bratuša leta 1937 je krščanska skupina dobila tudi svojo prvo antifašistično žrtev, ki je zaradi nedolžnosti povoda postala še bolj odmevna od bazoviških žrtev. Sicer pa je bila notranje močno razklana v Besednjak-Ščekovo ter Kraljevo stru-jo. Prva je zagovarjala radikalnejše metode odpora in je bila zvesta krščanskosocialnim idejam, med drugo vojno se je proglasila za sredino, druga je imela svojo metodo varovanja nacionalne identitete z naslonitvijo na sv. Sedež in tudi z dobrikanjem pri oblasteh. Komunistična stranka Italije je bila najmočnejša anti-fašistična sila v Italiji in je edina obdržala organizacijo v državi tudi v dobi popolne ilegale. Njen antifašizem je bil ideološkega značaja, toda njeno delovanje na Primorskem je bilo specifično, pogojeno s potrebo po prilagoditvi razredne politike nacionalnemu vprašanju zatirane manjšine. Če je hotela stranka imeti vpliv na širše ljudske plasti in hegemonijo v narodnem gibanju, ki ga je proglašala za potencialnega zaveznika socialistične revolucije, se je morala poglobljeno ukvarjati z reševanjem slovenskega nacionalnega problema in svojo rešitev ponuditi ljudem. Potem ko je sprejela načelo o pravici narodov do samoodločbe vključno z odcepitvijo od zatiralske države, ga je poskušala udejanjati skupno s Komunistično stranko Jugoslavije in Avstrije v zanani tripartitni izjavi 1934. leta o rešitvi slovenskega narodnega vprašanja. Izjava obravnava samo slovensko narodno vprašanje, ne pa tudi hrvaškega, ker je le Slovencem, razkosanim na Štiri države, grozilo uničenje. Naslednji korak italijanskih komunistov je bila 17 ACS, PS, AGR, 1927-1933, 1932, Sez. i, busta 2. 21 ANNALES 8/'96 Mítica KACIN-WOHSNZ: ZNAČILNOST! IN OBLIKE F ROT FAŠISTIČNEGA ODPORA NA PRIMORSKEM MED DVEMA VOJNAMA, 15-22 akcijska pogodba s Tigrom, sprejeta decembra 1935 kot udejanjenje nove fjudskofrontne politike Tretje inter-nacionale. V njej je bi! dogovorjen skupni antifašistični boj in boj proti vojni ter ustanavljanje široke ljudske fronte med vsemi plastmi slovenskega prebivalstva julijske krajine, čemur se je posvetila tigrovska organizacija. Tudi ta pakt neke delavske, rigidno razredne stranke z neko nacionalno organizacijo je posebnost v zgodovini antifasističnega gibanja. Dejavnost slovenskih primorskih komunistov in tigrovcev se je na pragu druge svetovne vojne prepletala, imeli so enak cilj: združena Slovenija, za katerega so se borili tudi s podobnimi, če že ne enakimi sredstvi. To je ugotovilo Posebno sodišče za zaščito države na drugem tržaškem procesu, zato je enako strogo sodilo pripadnikom obeh organizacij. Na smrt obsojeni in justificirani so bili štirje tigrovci in en komunist. Delovali so v korist demokratičnih držav v vojni s silami osi, in sicer na treh področjih: z zbiranjem vojaških informacij v italiji, Nemčiji in Avstriji, s propagando med italijanskimi in nemškimi vojaki ter s sabotažami na vojaške objekte. Anglija jih je oskrbovala z razstrelivom in raznimi aparati. Pino Tomažič pa je plačal z življenjem tudi program, ki ga je zagovarjal pred sodiščem, in sicer program za ustanovitev združene sovjetske republike Slovenije. Za zadnja leta pred vojno so bile torej značilne povezave med antifašističnimi silami na Primorskem. Diferenciacija med političnimi grupacijami se je brisala, razdalja med liberalno in katoliško skupino se je manjšala, prišlo je do ustanovitve skupnega narodnega sveta, ki se je že med vojno izrekel za pridružitev Primorske in Istre k federativni republiki Jugoslaviji. Med komunisti in tigrovci se je tudi razvilo sodelovanje, eni in drugi so se ukvarjali z enako dejavnostjo, tudi z oboroževanjem in sabotažnimi akcijami, ponekod so tigrovci pristopali h komunistom in obratno. Če poskušam strniti svoja spoznanja o zgodovinskem razvoju primorskih Slovencev med vojnama, moram reči takole: Vsa njihova politična in kulturna gibanja so bila v bistvu antifašistična. Antifašistični odpor je bil posledica fašističnega nasilja, odpor pa je povzročal novo nasilje. Antiiašizem se je rodil v Italiji, kjer se je rodil fašizem, toda v državnem merilu je bil stvar političnih strank, delavskih in meščansko demokratičnih, ne pa tudi stvar širših slojev prebivalstva. Nasprotno, italijansko ljudstvo je fašizmu dalo konsenz. Na Primorskem in v Istri - v deželi julijski krajini - pa fašizem nikoli ni dobi! konsenza, pač pa opozicijo-odpor, zlasti potem, ko je postal totalitarni režim. Ta odpor je bil vseljudski, pasiven in aktiven, spontan in organiziran in celo oborožen, kot edini primer v tedanji miroljubni Evropi. Kolikšen je bil domet tega odpora, povedo številke o represalijah, ki v julijski krajini daleč presegajo števila preganjanih v drugih italijanskih pokrajinah. Fašizacija slovenskega podeželja je sicer do druge vojne zajela visok odstotek prebivalstva, skoraj vso učečo se mladino, vendar je bila navidezna, posledica pritiskov pa tudi oportunizma, oziroma nuje za preživetje, torej take ali drugačne prisile. O zavestni pripadnosti posameznega Slovenca k fašizmu kot ideologiji najbrž ne moremo govoriti. Fašizem se je na Primorskem identificiral z italijanstvom in z državo, zato je bil slovenski odpor največkrat tudi proti italijanski in protidržavni - subverzivni. Bistveno pa je, kar je tudi osnovna značilnost primorskega odpora, da je nastal predvsem iz narodnostnih motivov, v obrambi pred raz-naroditvijo, za ohranitev narodne identitete, čemur se je prilagajal tudi razredni komunistični odpor. Primarno za Slovence je bilo torej nacionalno in iredentistična komponenta narodnega gibanja je bila najmočnejša komponenta celokupnega antifašističnega odpora v julijski krajini, kar priznavajo tudi italijanski zgodovinarji. Ni torej slučaj, da je Osvobodilna fronta dobila skoraj popolno soglasje primorskih Slovencev. Kdorkoli bi prišel na Primorsko 1941. leta s parolo narodne osvoboditve, bi zagotovo imel za seboj veliko večino ljudi. RIASSUNTO La caralteristica principale délia resistenza degli sloveni e dei croati neiia Venezia G'iulia dopo la prima guerra mondiale derivava dall'appartenenza di questo territorio alio stato italiano, che tentava di snazionaiizzare questa minoranza di mezzo milione di individui. Come cresceva la política di snazionalizzazione nei confronti délia minoranza cosi nascevano metodi diversi di resistenza: da quelli legali e lealistici a quelli illegali e addirittura sotto forma di lotta arma ta. Erano diretti da tre forze politiche: liberal-nazionale, cristiana e comunista. Il motivo principale alla base délia resistenza stava nella nazionaiità. Poiché il fascismo snazionalizzava la minoranza con la violenza, la resistenza aveva un carattere antifascista, e poiché il fascismo si identificava con l'itaJianità e con lo Stato, la resistenza era spesso antí-italiana, antistatale e sovversiva. A differenza deíl'antifascismo dei paititi italiani, la resistenza s/ovena aveva un carattere popo lare, fosse ess a spontanea o organîzzata. La componente antifascista più forte nella Venezia Giulia aveva un carattere irredentistico e la forma più caratterístíca era costituita da azioni armate, le prime a manifesta/si in seno all'antifascismo europeo. A questo dato di fatto e aile motivazioni nazionali délia popolazione slovena oppressa délia Venezia Giulia dovette adeguarsi anche la resistenza ideologica e classista del Partito comunista italiano. 22 ANNALES 8/'96 pregledni znanstveni članek UDK 325.2(450.36;497.1}:323.1 L'EMIGRAZIONE SLOVENA E CROATA DALLA VENEZIA GiULiA TRA LE DUE GUERRE ED IL SUO RUOLO POLITICO Aleksej KALC laureato in stori a, Bibl loteča nazionale slovena e degli studi - Seziorse di storia, IT-34100 Trieste, Via Petronia 4 dipl. zgod., NŠK-OZ, IT-34100 Trst, Via PetTonio 4 SINTESI II conlributo illustra l'emigrazione délia popolazlone slovena e croata dagli ex territori austriaci che al termine délia prima guerra mondiale furono annessi all'ltalia, relativamente alla collocazione di taie fenomeno nel quadro storico délia questione nazionale délia Venezia Ciulia tra le due guerre e all'attivismo político dell'emigrazione quale movimento antifascista organizzato. La prima parte è dedicata al processo emigratorio, ai meccanismi ed aile circostanze che lo provocarono, noncbé alie connessioni del movimento con la política snazionalizzatrice nei con front i délie comunità "alloglotte". Vengono poi affrontati l'intricato nodo délia quantificazione del fenomeno e gli a s petit dell'impatto e dell'inserimento degli emigranti nelle nuove realtà, in primo luogo in jugoslavia, che fu il più importante tra / paesi d'accogllenza. La seconda parte offre una panoramica su Ile strutture organizzative dell'emigrazione lungo le varie fasi evolutive e sulle attività politiche, pubbltche e clandestine, proiettate nel contesto dei difftcili rapport/ italo-jugoslavi. Il contributo si sofferma infine sulle azioni politiche che l'emigrazione conclusse negli Stati Uniti e in Sud America durante ed immediatamente dopo la seconda guerra mondiale in mérito alfa definizione dei confini tra Í due stati. Parole chiave: fascismo, emigrazione, attivitá política, antifascismo, TIGR, Venezia Giulia, jugoslavia, Slovení, Croati Ključne besede: fašizem, emigracija, politično delovanje, antifašizem, TIGR, julijska krajina, Jugoslavija, Slovenci, Hrvati NOTA INTRODUTTIVA La questione dell'emigrazione síovena e croata dalla Venezia Giulia nel periodo tra le due guerre mondial! costituisce, con le sue molteplici diramazioni proble-matiche, un ampio e articolato capitolo délia storia di quests regione di confine. Considerate il contesto storico-poütico entro il quale venne a delinearsi, taie questione, al di là dei risvolti sociali, economici e cultural!, si presenta sotto un profilo marcatamente politico: da un lato neil'ambito del processo di snazionalizzazione e di alterazione délia fisionomía étnica délia regione, dall'altro invece da! punto di vista del!'intensa attívítá e del ruolo político svolti dal-l'emigrazione dalla Venezia Giuüa come movimento antifascista organizzato. La problemática dell'emigrazione tra le due guerre mondialí ricorre costa ntemente nella letteratura storica sulla Venezia Giulia prodotta ín ámbito sloveno e croato da 50 anni a questa parte. Ció denota tn certo qual modo il peso che viene attribuito al "caso emigratorio", jaldamente ancorato nella coscienza storica slovena e croata. Non si puó diré, tuttavia, che l'emigrazione dalla Venezia Giulia si a stata in tutto questo tempo al centro deü'attenzione deila storiografta come complesso temático a se stante. Non sono molti, infatti, perlomeno 23 ANNALES 8/'96 Aleksej KALC: L'EMIGRAZÍONE 510VENA £ CROATA DAUA VENEZÎA GfUUA 23-60 Ai).'i8PBTT6EATO »'»MIOBAZHWS „COSULÍCH" BOClETA' TIIIKHTINA Bl N4TUU&I&KS - 'XUllî&TE CDr5»*^1 ÍR i Bl ^DWipMBBÍfiote I------------- IMIliTO / ¿ , . . I.. /¿I Tetaje Tírf« i>*irQI« yJL ¿Dtbrt----41 VLVti wnrrlt.-nn — lü......... Trieste, tí_'S . „rOSULlCH" Saelelk Trlt-rtlra ¿1 KjtJgickmD > rttíatí DMICIO rAasEcc^m Biglietto d'imbarco per /'Argentina, 1923. (AST, Capi-taneria di porto di Trieste, b. 402). Vozovnica za Argentino iz leta 1923. in ámbito sloveno, i lavori propriamenle storici sul-l'argomento. Ira questi vanno menzionali senz'altro a) primo posto i due saggi di Andrej Vovko che sono ii frutto di una ricerca a largo raggio svolta alia fine degli anni settanta {Vovko, 1978; Vovko, 1979). Sebbene riguardino principalmente il setlore della vita organiz-zata e dell'azione política promossa dal movimerito degli emigranti in Jugoslavia, essi restaño comunque i lavori di maggiore respiro e quindi fondamentali per l'approccio all'intera problemática. Per II resto, i contribuí si possono suddividere grosso modo in due filoni: il primo costituito da panoramiche piü o meno sintetiche, poste entro quadri tematici piü ampi e voíte a íracciare i lineamenti generali della materia;1 l'altro invece comprende lavori che offrono per lo piü degli squarci su singoli aspetti o episodi di maggiore rilevanza. A questa produzione storiografica si affianca poi una nutrita serie di memorie e testímonianze, apparse in forma monográfica o riportate dalla stampa in varié occasioni.2 Tutto sommato, quindi, si puo affermare, ripren-dendo del resto quanto giá anzitempo sottolineato da una voce autorevole quale quella di Milica Kacin-Wohinz, che la storia delPemigrazione slovena e croata dalla Venezia GíuS'ta sia ancora un problema sostan-zialmente aperto (Kacin-Wohinz, 1990, 326). Esso necessita di studi organici e approfonditi che oltre ad una ricostruzione piü completa dell'intera vicenda tengano conto delíe sue numeróse implicazioni e degli ambiti problematici entro i quali essa trova colio-cazlone. Questi studi si preannunziano molto lunghi e irnpegnativi, anche perché sono destinad a fare i conti con un grosso scogiio preliminare, quello del le fonti. E a proposito di questo problema, su cui avremo modo di ritornare, bastí pensare che gli archivi della Zveza jugosíovanskih emigrantov iz julijske krajine (Unione degli emigranti jugoslavi della Venezia Giulia) e di altre ímportanti organizzazioni, nonché dei leaders del movi-mento politico degli emigranti negli anni trenta sono andati distrutti immediatamente prima o durante la seconda guerra mondiale. Mancano del resto statistiche adeguate da cui rilevare con soddisfacente precisión© ¡'andamento globale e ¡a stessa entitá numérica dei movimento migratorio. A fronte di tutto ció, il presente contributo si propone come obiettivo quello di tracciare un quadro sto-rico generale della problemática, passando in rassegna i principali nodi tematici che gli studi fin qui svolt.i hanno posto in evidenza. Tenuto conto che in ámbito sloveno la materia trattata e in buona parte conosciuta, si é pensato di proporre il contributo in lingua italiana, spe-rando con cío di promuovere una proficua diseussione, I CARATTERI DEL MOVIMENTO EMIGRATORIO: LE SPINTE, I MECCANISMI, I TEMP1 II processo emigratorio che interessó la popolazione slovena e croata della Venezia Giulia fu un fenomeno complesso, alimentato da un intreccio di cause e motivazioni. i "meccanismi espulsivi" da cui traeva origine vanno individuad nelle misure politico-ammi-nistrative che si accompagnarono al passaggio della regione sotto il dominio italiano, nella política di snazionalizzazione perseguita dal fascismo nei confronti degli "alloglotti" e netlo stato precario dell'economia regionale. La distinzione, giá a suo tempo adottata all'interno delle comunitá emigrate, tra perseguitati poli-tici, espatriati per cause politico-nazionali ed emigrati 1 F ¡I cssodci capitoü dedicati per í'appunto ail'emigrazione nei volumi Kacin-Wohinz (1990) e PeruSko (1953). 2 Questa letteratura come pore i rnenzíonati lavori stonografici verranno elencati man mano nei corso del contributo. 24 ANNALES 8/'96 Aleksej KALC: l'EMIGIMZiONE SIOVENA £ CROATA DALIA VENEZ1A CIUUA ..., 23-60 economici, riflette in qualche modo l'articolazione delle motivazioni alia base delta scelta migratoria, sebbene cí sia da considerare, com' é ovvio, anche la loro azione interattiva. Chi decideva di partiré per l'estero con la speranza di trovare un'occupazione che a casa non aveva o gli era preclusa, per sottrarsi ad uno stato di precarietá economica e sociale, oppure solamente ín cerca di migliori opportunita, molto frequ ente mente lo faceva anche per sfuggire ait' "atten2Íone" riservata dalle autoritá italiane a coloro - e non erano pochi - i quaii avevano dato prova esplícita di dissenso o di attitudini organizzative ritenute potenzi al mente pericolose. Lo stesso clima político che imperversava nella regione, l'incertezza, il senso di oppressione e di smarrimento che si viveva entro la comunita - lo si apprende da numeróse testimonianze - contribuivano a sciogliere le eventual! riserve e portare a maturazione la decisione di partiré, Né é possibile, infine, prescindere dal fatto che alie spinte prettamente economiche, derivanti da uno stato di sottosviluppo e di degrado generale, si asso-ciasse una precisa azione política di indebolimento e di sfaldamento sociale ed economico delle comunita minoritarie. Si potrebbe discutere, a questo punto, sul peso, maggiore o minore, deü'una o dell'altra concausa dell'esodo, cercando di stabilire ipotetiche graduatorie, ma é fin troppo fací le prevedere che ne uscirebbe un dibattito sterile e fine a se stesso. L'esodo degli sloveni e dei croati ebbe inizio sin dai tempi dell'occupazione militare italiana, sebbene in questa fase lo si possa considerare soto in parte come emígrazione vera e propria. Esso riguardó aflora anzi-tutto gli strati della immigrazione piü recente, special-mente gli appartenenti al ceto smpiegatízio e piü in generale gli ex dipendenti statali austriací. Quanti non se ne erano giá andati durante la guerra, partivano ora assieme al personale di nazionalita tedesca e ungherese. Se ne andarono poi elementi deli'intellighenzia, delle libere professioni, della piccola e media borghesia, sia queili arrivati precedentemente dall'intemo, sia gli autoctoni. Partivano a causa delle inceite prospettive di vita nel nuovo contesto politico-amministratívo, ma anche sotto la pressíone delle autorita di occupazione e le minacce della violenza nazionalista. Non furono pochi, infatti, gli intellettuali e uomini politici espulsi o "con-vinti" con altri metodi a ritirarsi, perché ritenuti peri-colosi per gli ínteressi italianí. I circoli politici sloveni si adoperarono del resto per limitare questo esodo sin dalle sue prime avvisaglie, raccomandando agli impie-gati di non abbandonare il posto e di prestare giura-mento all'ltalía, come loro richiesto dalle nuove auto-rita. Inviti a rimanere furono inoltre rívoltí all'intel-lighenzia, sottolineando che in jugoslavia avrebbero ottenuto un impiego únicamente coloro che sarebbero stati costretti ad andarsene (Kacin-Wohinz, 1990, 90-91, 125; RadetiC, 1944, 237-238). Si rifugiarono oltre la línea di demarcazione nei primi tempi dell'occupazione molti di coloro che avevano servito l'esercito austro ungarico, per evitare la sorte di numerosi ex soldati austriaci, che erano stati internati come prigionieri di guerra; per gli stessi motiví altrí preferirono rimandare il rientro nella Venezia Giulia, e tra essi numerosi reduci dai campi di prigionia russi, divenuti oggetto di particolare attenzione in quan-to potenziali propagatorí di idee rivoluzionarie. Deca-dute le misure straordinarie, una parte fece ritorno nei luoghi d'origine, altri invece si stabilirono permanentemente in jugoslavia. Finí per non fare pííi ritorno alie proprie case e fermarsi in jugoslavia anche un certo numero di sfollati dalle zone di guerra, mentre diverse famiglie, una volta rientrate, decidevano di riprendere la via dell'emigrazione, sia in jugoslavia, sia in altri paesi, per l'ímpossibilítá di fare fronte alie pesanti con-seguenze lasciate dal conflitto (Peruáko, 1953, 160; Ka-cin-Wohinz, 1990, 108-109). Non di meno ebbe inizio giá in quel periodo l'esodo dei lavoratori, rimasti senza impiego in seguito alia chiusura o alia riduzione dell'attivita di aziende industrian, tra le quali, la piü importante, l'arsenale di Pola, dove furono migliaia i posti di lavoro a scomparire in poco tempo. I licenziamenti andarono a colpire in par-ticolar modo lavoratori non italiani ed in generale queili sindacalmente o politicamente piü impegnati (Millo, 1985, 87; RadetíC, 1944, 238). Negli anni seguenti, e soprattutto con l'avvento del fascismo, l'esodo ricevette sempre maggiore impulso dalla política di snazionalízzazione delle comunitá sla-ve. Sotto 1a pressíone dell'azione mirante alio sgreto-lamento della classe dirigente e all'impoverimento della struttura sociale delle comunita "alloglotte" continuó l'esodo dei dipendenti pubblici. Ad alcuni, che ai tempi dell'Austria erano approdati nella Venezia Giulia per motivi di lavoro, senza pero acquisirvi 1a pertinenza légale, una volta regolata la questíone confinaría itaio-jugoslava veniva semplicemente negata la cittadinanza; altri sí videro esclusi dagfi impieghi per mezzo di misure e stratagemmi amministrativi; altri ancora non furono disposti a sottostare alie condizioni loro imposte. Scelse cosi la vía dell'emigrazione buona parte dei funzionari e degli impiegati pubblici esonerati dal servizio in seguito all'applicazíone delle disposizioni sulle qualitá profes-sionali, sulle garanzie di lealta, sull'appartenenza ad assocíazíoni ritenute inaffidabilí, o anche per l'insuf-ficiente conoscenza della lingua italiana e per altri motivi piü o meno strumentali (Apih, 1963, 275; Cermelj, 1974, 83 eseg.). Con l'introduzione della ríforma scolastica di Gio-vanni Gentíle fascíó l'ltalia parte de! personale docente sloveno e croato: o perché era nmasto impigliato nel filtro rappresentato dalle abilitazioní all'insegnamento o perché lícenziato per motivi di condolía e íncompatí-bilítá con le norme poiitiche, oppure perché aveva rífiu-tato il trasferi mentó al I* interno del!'Italia. Molti, d'aftra 25 ANNALES 8/'96 Aleksej KAl.C: l.'EMIORAZIGNE SLOVEN A £ CROATA DALLA VENEZIA GIULIA ..., 23-60 parte, emigrarono dopo avere préstate un periodo di servizio neiie vecchïe province.3 Taie decis'tone fu fréquente anche tra i dipendenti deiie ferrovie e di aitre catégorie, per le quali scatto il piano di dispersione del personaje slavo all'interno del territorio nazionaíe ed il suo avvicendamento nella Venezia Giulia con ¡'"elemento" italiano. In seguito all'applicazione delle norme "suirintegriià délia coscienza nazionale" l'emigrazione basse alimento anche dalle file dei professionisti, esclusi dagli albi professional^ e in catégorie corne quella dei marit-tirni, anch'essi in gran parte radiati dalle matricole (Pe-rusko, 1953, 160; Cermelj, 1974, 87-90; Apih, 1966, 255). Finirono poi per ingrossare le file degli emigrant! pure numerosi giovani, i quali, trasferitisi in Jugoslavia per rnotiví di studio, non fecero più ritorno nella Venezia Giulia, anche perché spesso, come del resto moltïssimi altri emigranti, non riuscendo ad ottenere i documenti per l'espatrio, se n'erano andati clandestinamente, incorrendo in un reato passibile di pene detentive oltre che pecuniarie. Verso la metà degli anni venti, infatti, le autorità italiane avevano incominciato a negare agli studentí Í permessi per l'espatrio in Jugoslavia, per neutralizzare l'influsso filoslavo che queste persone ritornarido dal loro soggiorno di studio eser-citavano sui giovani nella Venezia Giulia, ostacolan-done il processo di assimilazione (Cermelj, 1974, 270; Apih, 1966, 275, 284-285; Bratulic, 1957, 376-377). Importante fu l'ondata emigratoria prodotta nella seconda metà degli anni venti, oltre che dal consolidait délia dictatura, dall'azione contro la vita organizzata délia comunità slava e dalla repressione del movimento clandestino sviluppatosi dalla fine del 1927. Ripararono allora prevalentemente in Jugoslavia numerosi ex dirigent e attivisti delle disciolte associazioni, uomini politic! e tuîta una serie di persone, soprattutto giovani, coinvoíte nelle attività clandestine (PeruSko, 1953, 160; Vovko, 1978, 451; Kacin-Wohinz, 1990, 326-327). L'in-calzanle reazione fascista ebbe poi un effetto anche più ampio e vide partiré frequentemente familiars e altri in quaíche modo legati afle persone inquisíte.4 Continuó e divenne anzi sempre più intenso nel corso degli anni venti anche l'esodo di carattere econo-mico, dovuto all'evidente ed inarrestabile impoverimen-to della regione. Le cause del degrado erano molteplici: ¡I dissesto provocate dalla guerra, il difficoltoso ed in-certo riassetto strutturale entro la nuova entità stataíe, il mancato rilando delle attività industriali e commercial'! e una profonda crisi agraria. Quest'ultima era caratterizza-ta da problemi di smercio dei prodotti, dalla crisi dei prezzi agricoli, dalla mancanza di capitali e da una pro-prietà molto fraztonata che líberava forza lavoro e che era essa stessa costretta a ricorrere sempre più anche ad altre fonti di reddito rivolgendosi ad un mercato del lavoro già poco rícettivo. La popolazione slava ne fu parti-colarmente colpita, anche perché uno dei fattori chiave della crisi - il problema del crédito agrario - trovava origine nella paralisi e nella progressiva iiquidazione o ne!-I'assorbimento da parte degli istituti italiani delí'ampia e articolata rete cooperativistica, nonché dell'intera strut-tura istituzionaie slava di crédito e risparmio. L'insoste-nibile indebitamento della piccola propriété che ne seguí si trovo a sua voíta di fronte ad uno strumentale approc-cio alia riscossione del debito, che fec.e impennare ¡a curva degli espropri forzati e delle vendite giudiziarie.5 A tutto ció si aggiungevano I'auméntalo aggravio fiscale, le limitazioni poste agit usi civict, la disoccupazione ed altri problemi social i, come quello sanitario, che contri-buivano a peggiorare le condizíoni di vita. In questo stato di crescente precarietà, cui non pochí decidevano di sfuggire att ra versando íl confine clandestinamente, le autorità fasciste promuovevano !a vía dell'emigrazione come sbocco verso migltori opportunité. Rientrano in questo ámbito le campagne propa-gandistiche delle compagnie di navigazione, compresa la triestina Cosulich, per l'emigrazione in Argentina; campagne che nel 1928 tanto contrariarono l'ispettore político per il Carso, Grazioli, íi quale cercó di op-porvisi, preoccupato della partenza di tanti uomini in età produttiva. Ma fu invitato a non interferíre in quanto dietro c'era un preciso progetto político de!lo stato alto appunto a favorire l'esodo di popolazione slava (Apih, 1966, 258; Kacin-Wohinz, 1995, 24). íl Ministero degli esterí aveva infatti dísposto mas-sime facilitazioni nel rilascio di passaporti ed aitri tipi di incentivi (Bratulití, 1957, 341 e seg.). Nei luoghi pubblici della provincia, specialmente netle osterie e nei negozi -sono moite le testimonianze a ricordarlo - manifesti in-formavano sui vantaggi deü'emigraztone e sulle agevol-aziont che venivano offerte a chi decideva di fare questo passo (Spanger, 1965, 55). H fatto è significativo se si considera che questi provvedimenti venivano posti in at-to negli anni in cui í'approccio a! problema dell'emigrazione subiva in Italia una svolta storica. Dopo mezzo 3 Un recente contributo suila questíone clei maestri s loven i nella Venezia Giulia nel periodo 1914-1941 riporta i nominaüvi di 316 maestri di origine autóctona emigratl in jugosiavia nel corso degli anni '20 e '30. Di questi, 87 partirono dopo aver lasciato l'incarico all'interno de! paese (LavrenčiC-Pahor, 1994, 19 e seg). Cfr. anche Čermeij (1974), 54-55. 4 Significativo il caso dei Lah di Rozzol, dei quali una delle fígfie era fidanzata con Ferdo MaruîiC, uno dei quattro condannati a morte al primo processo di Trieste, üssendo stata oggetto di minacce, dopo ¡I processo l'intera famigiia si trasferi a Belgrado. Una sorella fece ritorno a casa dopo alcuni anni per sposarsi. Odsek za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu, Testimonianza di Roža Lah Cesar. 5 Cfr. Čermeij (1974), 158 e seg. e il contributo di Milan Pahor in questo volume. 26 ANNALES 8/'% Alelísej KALC: L'EMiCRAZIONE SÍ.OVENA E CROATA DALLA VENEZ1A G1ULIA 23-60 secoío di politica ispirata alia concezione del fatto emigratorio come "necessitá fisiológica" e la messa a punto di strumenti giuridici e organi tecnici tra i piü evoluti in Europa atti a "gestire" il fenomeno, intorno alia meta degli anni verili il sistema era destinato a capovolgersi. In un primo periodo anche il fascismo si serví del-l'emigrazione come strumento di equilibrio tra popo-iazione e risorse per far fronte ai gravi scompensi che in questo campo il paese viveva. Anzi, con íniziative come la Conferenza Internazionale dell'Emigrazione e Immi-grazione, tenutasi a Roma nel maggio 1924, si cerco di concordare nuove basi per il coordinamento internazionale della pressione demográfica, delfa coíoniz-zazione e dell'orientamento dei flussi migratori in segu-ito ai blocchi delNmmigrazione ímpostí negli Usa e in Cañada e ai profondi cambiamenti nei mercati interna-zionaíi del lavoro rispetto all'anteguerra. Dopo una fase di "liberta emigratoria disciplinata", compresa tra il 1924 e il 1926, che víde So stato impegnato, lungo le linee uscite dalla conferenza, in intense contrattazioni con so-cietá e paesi stranierí, fínanzíamenti a sostegno di espe-rímenti di colonizzazione e Íniziative per il migliora-mento delta qualitá e della tutela del lavoro italiano ai-I'estero, si giunse nel 1927 al nuovo corso, perfettamente consono con fa política demográfica avviata in quel-Tanno, volta a fare dell'ltalía una "potenza demográfica" che avrebbe avuto neüa popoiazione la giustificazione e la forza per conquistare nuovo spazlo vitale. L'espatrio diveniva cosi sinonimo di antiífaíianitá, i'emigrazione, specialmente que! la stabile, era presentata come fenomeno politicamente ed económicamente in contrasto con gli interessi statalí e la libertó di em i grazione doveva subiré forti íimitazioni. Ven iva vaíorizzata esclusrva-mente I'emigrazione temporánea a breve termine e quelía considérala di prestigio per il paese.6 E1 in questo contesto, quindi, che deve essere inter-pretata la manovra del Ministero degli Estén' riguardante l'esodo degli "allogeni", come puré la circolare segreta del 19 ottobre 1927 con cui Mussolini comunicava che il governo non intendeva porre ostacoli ail'emigrazione e che anzi si doveva in tutti i modí facilitarla, se necessario anche con provvedimenti straordinari (Kacin-Wohinz, 1995, 24). A questo punto resulta tanto pió comprensible l'atteggiamento del gia menzionato ispettore político del Carso, il quale evidentemente non riusciva a capacitarsi di tale contrasto tra la nuova filosofía demográfica ed emigratoria e ¡'opéralo delle compagnie di navigazione. La strategia perseguita dai governo si riveló ap-propriata e diede frutti immedíati, dal momento che nel triennio 1928-1930 si manifestó una fortissima ondata emigratoria di popoiazione si oven a e croata verso il Sud America e soprattutto verso I' Argentina, sicuramente la 6 Per un quadro globale sull'argomento vedi Nobile (1974). piü grande di tutto ií periodo tra le due guerre in direzione di quei paesi. Ne danno regolarrnente notizia le periodiche relazioni prefettizie sulla sítuazione poli-tica nella Venezia Ciulia, nellequali i relatori non man-cano di esprimere il loro compiacirnento per il "giova-mento" portato dai "salutari" provvedimenti promossi dal governo (BratuÜd, 1957, 370 e seg.). Ma trova conferma anche nei sondaggi svolti in via sperimentale per alcuni comuni campione sulla base di materiali anagrafici e viene rivelata, sebbene solo implícitamente, dalle stesse cifre fornite dalla statistica ufficiale dell'emigrazione italiana (SM, 1934; Kalc, 1994). Quest'ultima, infatti, pone, airindomani deíla svolta nella politica emigratoria, ¡a Venezia Giulia al vertice dei compartimenti italiani per que! che riguarda l'esodo transoceánico. Nel 1928 rileva addirittura un raddoppio delle partenze rispetto all'ultimo anno di emigrazione libera, in con-trotendenza a! drástico calo degli espatri regístralo nel resto d'ltalia: fatti, sui quali hanno senz'altro pesato le partenze slovene e croate. L'esodo verso il Sud America ebbe un forte impatto sulla comunita slava, lasciando un vivo ricordo nella memoria collettiva. Anche perché, procedendo per con-tingenti, conformemente alie modalitá del trasporto transoceánico, esso risultd piü evidente e fu accom-pagnato da tristi congedi, ma spesso anche da una coreografía fatta di incontri di c.ommiato e foto ricordo di interi gruppi che lasciavano questo o quel villaggio per recarsi in terre lontane e sconosciute. Ma a parte ció, questo esodo, al quale si intendeva e in parte poi si fece seguire l'immigrazione nella regione di famiglie italiane al fine di rendere piü efficace il processo di "bonifica étnica", non poté non essere percepito in modo dram-matico, come ulteriora colpo che andava ad aggiungersi a quelli che la minoranza proprío in que! periodo stava giá subendo (jeünciC, 1994, 1S3). II problema dell'emigrazione divenne cosí uno dei temí di discussione nel le file del movimento clandestino, la cui protesta contra i! regime con atti terroristici ed altre azioni d/rno-strative stava prendendo sempre piü piede nel corso de! 1928. Attraverso materjafi propagand istia, che l'organiz-zazíone faceva circolare in tutta la regione, si tentó di chiarire i) signifícato dell'esodo nel quadro deíla politica fascista verso le comunita slave, con la consapevolezza pero, considérate le condizioni sociali ed economicbe della popoiazione, di non potervi porre freno. II núcleo piü radicale del movimento, quel lo che faceva capo all'organizzazione Borba, pianificó anche un'azione dimostrativa nel porto di Trieste contro una nave in servizio di emigrazione, azione che per motivi tecnici non fu portata a compimento {Spanger, 1965, 55). L'emigrazíone di carattere economico prese comun-que anche aiíre direzioni. Oltre alia jugoslavia, alfa 27 ANNALES 8/'% Aleksej KALC: i'EMÍGRAZIONE SLOVSNA £ CROATA DALLA VENEZÍA GIUUA ..., 23-60 quale sí guardó sempre con una certa aspettativa, un flusso di lavoratorí si indirizzo sin dalia prima meta degli anni ventí verso ii Belgio e soprattulto verso la Francia, dívenuta meta tra le piu frequentate dal-l'emigrazione italiana dopo la chiusura dei mercati del lavoro nord americani (Lipoglavšek-Rakovec, 1950, 43). Un'altra corrente sí volse ínvece verso f'Egítío, ripren-dendo una via tradízíonale, consolidatasi sin dai tempi della costruzione del canale di Suez. Era questa una emigrazione prevalentemente femminile, proveniente principalmente dal Coriziano, che trovava occupaztone soprattutto nel settore dei servizí domestici al Cairo e ad Alessandría d'Egitto. Qui trovava valido appoggio nella congregazione delle Slovenske šolske sestre (Suore scolastiche), che operava a fini assistenziali, offrendo adeguata istruzione alie immigrate, che erano molto apprezzate e note come "les Goritiennes" (Vovko, 1988). Non si puô traiasciare inoltre, a completamente di questa panorámica, un accenno aile migrazioni interne, che, a parte la questione particolare dei trasferimenti d'ufficio dei dípendenti pubblici, riguardarono ampi strati della popolazione slovena e croata. Anche in qu-esto caso le informazioni raccolte sottolineano i'impor-tanza dell'esodo femminile, diretto, c.ome già prima della guerra, dalle campagne verso t centri regionali ed ora sempre più anche verso le città italiano dell'interno. Viene segnalata poi per un breve período nella seconda metà degli anni trenta una consistente presenza di lavoratorí slovení e c.roati pure in Etiopia {Vovko, 1992, 89). Riguardo all'emígrazione economica va detto che essa ebbe in parte carattere temporáneo e conobbe soprattutto nel caso dell'Egitto, ma anche in quelli delle altre correntí, tassí maggiori o minori di rímpatrio. Con l'inizío degli anni trenta ¡'emigrazione verso i'e-stero scemô. Partenze per il Sud America e per altre de-stinazioni sí susseguírono per tutto il decennio, ma in numero di gran lunga interiore ríspetto al passato. Restava sempre l'eccezione della )ugosiavia, verso la quale il movimento, indotto anche da cause e contingenze più propríamente politiche, continuo con una certa vivacità e stando ad alcune stime addírittura si rafforzô ríspetto agli anni precedenti (Kacin-Wohínz, 1990, 326). Esso registro momenti di particolare intensité in occasione dell'amnístia del 1932 e della guerra d'Etiopia, quando sí ebbe la fuga di numerosí giovani di leva e obbligati militari, i qualí voievano eos) sottrarsi all'arruolamento e all'invio al fronte. Da qui anche l'appellativo di "abissiní" loro affibbiato {Peruško, 1953, 160; Vovko, 1978,451 ). LA QUANTIFICAZiONE: UNA QUESTIONE ANCORA APERTA Si è accennato in apertura, parlando dei problema delle fonti, al fatto che a tutt'oggi non disponiamo di dati sulla base dei qualí poter fornire un quadro piu preciso sull'andamento dell'esodo e trarre valide indi-cazioni sull'importanza delle singóle correnti emigra-toríe. Non possono infatti tornare gran che utili a tale proposito le statistiche ufficiali ¡taliane dell'emigrazione, dai momento che non tengono conto della nazionalità degli emigranti, né dístinguono i flussi secondo aggre-gati terrítoriali comparabili con la carta étnica della regíone. Lo stesso vale per le statistiche dei paesi d'im-migrazione, dove gli emigranti slovení e croati si nas-condono nelle cifre relative all'írnmígrazíone italiana. Di difficile ed incerta interpretazione sono poí i censi-menti della popolazione, quand'anche questi consen-tono di fare confrontí sulla base dei dati riguardanti la nazionalità. In relazíone alie fonti di prima mano, sappiamo che alTinizío degli anni trenta in jugoslavia le banovine (le 9 unítá arnmínistrative regional! in cuí íl paese si suddívídeva dal 1929) incomincíarono a rac-coglíere datí sulla presenza e sulla distribuzione suí territorio statale degli immigratí dalia Venezía Giuíia., mentre materiali statistici, andati poi dístruttí, relatívi all'immigrazione organizzata ed ai profughi riparati in Jugoslavia dalia fine degli anni ventí, furono prodotti durante gli anni trenta anche dalle orgartizzazioni degli emigranti. Neli'ámbito della Zveza jugoslovanskih emigrantov iz Julijske krajine operava infatti sin dalla sua costituzione (1931) una sezione statistica addetta ap-punto all'osservazíone della comunità immigrata nel paese. La disponibilité di altre fonti primarle neí paesí d'immigrazione, ma soprattutto in Italia, è ínvece ancora da verificare. Con queste premesse, il díscorso sugli aspetti quantitativi dell'esodo che qui siarno in grado di fare non puô andaré oltre alia semplice esposizione e alia riflessione sulle cifre che le stime e qualche rilievo parziale hanno posto finora in evidenza. Nella letteratura jugoslava ii numero degli emigranti slovení e croati dalla Venezía Giulía tra le due guerre è di norma indícato con una cifra che va oltre le 100.000 unîtà. Tale cifra è il risultato di una stima fatta dalia Zveza jugoslovanskih emigrantov iz julijske krajine- in base a "calcoli e dati" in suo possesso (Čermelj, 1974, 174). C'è motivo di credere che i'artefice, o per lo meno uno degli artefici, sia stato íl dr. Lavo Čermelj, atiento studioso del problema nazionale nella Venezía Giuíia ed anima neglt anni trenta, dopo la fuga da Trieste, dello Manjšinski inštitut (istítuto pe le minoranze) di Lubiana. Sorto nel 1925 sotto ii patrocinio della Dravska banovina, questo centro studi fu un vivace osservatorio delie condizioní socioeconomiche, nazionali e politiche. delle comunità slave in Italia e in Austria.7 La cifra apparve inízíalmente sulfe pagine deli1 "Istra", l'organo di stampa della Zveza jugoslovanskih emigrantov, e fu in seguito 7 iriiormazioni dettagliate riguardo ali'operato storico di taie istituto ed a! ruoio di Čermeij ai suo interno in Stergar (1995). ANNALES 8/'96 Afeksej KAIC: l'EMiCRAZIONE StOVENA E CROATA D Al LA VENEZIA ClUtlA .... Z3-6Ü riportata anche ¡n saggi demografici, nonché nel Sibro di Cermelj Life and Death Struggle of a Nationa! Minority, pubblicato nel 1936 per denunciare i soprusi del fascismo verso gli sioveni ed i croati (Kacin-Wohinz, 1990, 326; Cermelj, 1938a, 209; Cermelj, 1936, 146). All'in-domani dolía guerra apparve poi nel Memoriale del Co-mitato provinciale di liberazione per ii Litorale sloveno a Trieste alia Commissione interalleata in mérito alia que-stione confinarla italo-jugoslava, assumendo eos) valore ufficiale (MCL, 1946, 16). ínfine fu ripresa ed accettata anche dalla storiografia jugoslava, a volte con qualche riserva e considerando í'opportunitá di lievi ritoccbí del le cifre verso il basso (Novak & Zwitter, 1945, 338; PeruSko, 1953, 159; AA.VV., 1970, 107; Vovko, 1978, 449; AA.VV., 1979, 708; Kacin-Wohinz, 1990, 326). La suddivisione deil'esodo secondo paesi di de-stinazione presenta dati a volte discordanti. La stíma ufficiale parla di circa 70.000 emigrati in jugoslavia, di 30.000 in America Latina (di cui circa 20.000 in Argentina) e di 5.000 in altri paesi {PeruSko, 1953, 159). Se su! numero relativo alia jugoslavia finora non sono emersi contrasti significativi, in mérito alie altre destinazioni si sono avanzate cifre alquanto differenti. Richiamandosi a calcoli fatti dalla comunitá slovena in Argentina, Slava LipoglavSek Rakovec sostiene che nel 1940 vívevano in quel paese circa 22.000 sioveni emigrati dalla Venezia Giulia, dato questo menzionato giá prima anche da Alojzij Kuhar. Tale cifra risulta alquanto alta in confronto a queíla stimata dalla Zveza (se si considera che ad essa si debbano aggiungere, sebbene in misura poco significativa, gli immigrati croati), e soprattutto rispetto ai numeri rilevati dalla statistica italiana dell'emigrazione, discrepanza che viene addebi-tata alPemigrazione clandestina. Una presenza numéricamente imprecisata, ma comunque non trascurabile, di sioveni del Litorale viene inoltre segnalata tra i circa 5.000 immigrati sioveni in Brasiie {Lipoglavíek-Rako-vec, 1950, 34, 37-38; Kuhar, 1939, 529). Riguardo alia Francia, il commissario jugoslavo per i'emigrazíonea Pa-rigi riferiva nei 1929 di circa 7.000 immigrati sioveni dalla Venezia Giulia sparsi in varié regioni del paese, saliti negli ultimi anní prima deíia seconda guerra mondiale a 11.000 (UpoglavSek-Rakovec, 1950, 43), mentre in Egitto si ritiene che i! loro numero sia sí ato nel 1940 pari al!'80 % dei 7.000 o 8.000 sioveni ivi presentí (Lipoglaváek-Rakovec, 1950, 39; Vovko, 1992, 89). Al-cuni autori danno per la Francia cifre sensibilmente pií¡ basse e citano invece una presenza di circa 3.000 emigranti nel Belgío (Sifrer, 1962, 22). Questi numeri sembrerebbero daré ragione a 2ivko Sifrer, il quale, seppure solo indicativamente, suggerisce per ¡I solo esodo sloveno dalla Venezia Giulia verso Cestero, esclusa la jugoslavia, cifre nell'ordine delle 40.000 unitá (Sifrer, 1962, 22). Va comunque osservato che la valutazione di tutti questi dati deve tenere conto Sezione corafe del circolo degli emigranti "Tabor" di Lubiana nel 1932. (NŠK). Pevski zbor emigrantskega društva Tabor iz Ljubljane leta 1932. di un fatto, su cui non sempre si danno indicazioni chiare, e ció é che, oltre a riferirsi a periodi differenti, a volte essi comprendono anche le presenze temporanee. Per l'emigrazione continentale viene infatti osservato che nel corso degli anni (renta essa era soggetta a mobilitá e il numero degli immigrati poteva cosí variare a seconda delle congiunture e Pandamente del mercato del lavoro. In tempi di crisi occupazionale moiti si spostavano da zona a zona e anche da paese a paese, altri invece rimpatriavano {Lipoglavšek-Rakovec, 1950, 42 e seg.; Valenčič, 1990, 69, 71). Riguardo al problema della dimensione deil'esodo, autori italiani quali lo Schiffrer, riflettendo sulle cifre sostenute dalla parte jugoslava, obiettarono innanzitutto i termini della questione, adducendo che queíla diretta in jugoslavia era solo in parte emigrazione vera e propria, in quanto costituita in molti casi da elementi non autoctoni che tornavano ai luoghi di origine. Richiamandosi ai dati del censimento eseguíto nel 1941 nel territorio jugoslavo allora annesso dall'ltalia, egli sottolineava che il numero degli emigranti non doveva essere sensibilmente superiore alie 17.496 unitá, qtiante risultarono le persone nate in territorio italiana (Schiffrer, 1946, 33). II fatto di aver sottovalutato la presenza di emigranti al di fuori dei territori sotto l'oc-cupazíone italiana, sia nel resto della Slovenia, sia in altre partí della Jugoslavia, dove non erano poche le zone ad alta concentrazione di sioveni e croati pro-venienti dalla Venezia Giulia, rende la tesi di Schiffrer alquanto debole. A proposito di questa presenza sará comunque utiie menzionare a titolo indicativo anche un'altro dato di fonte italiana, quello relativo alie stime delle autoritá diplomatiche, secondo le quali nel 1934 c'erano in jugoslavia circa 50.000 emigranti (Kacin-Wohinz, 1990, 326). Al di la di tutte queste cifre, che, come si visto, 29 ANNALES 8/'96 Aieteej KALC: L'EMIGRAZIONE SLOVENA E CROATA DALLA VENEZIA CÎUUA .... 23-60 é spesso difficüe interpretare é tuttavia indubbio che ií processo emigratorio sloveno e croato neiia Venezía Ciuiia sia stato un fenomeno di ragguardevole entila, índicazioni sulla sua portata vengono anche da un recente studio demográfico di Vladimir Zerjavií, il quale, raffronlando i dati relatívi alie componenti nazío-nali rilevati dai censimenti delta popolazione austríaci, italiani e jugoslavi con quelli attesi secondo eguali tassi di incremento naturaie, calcóla per l'lstria croata tra i! 1918 e ¡1 1943/45 un ammanco di popolazione dovuto a emigrazione di 53.000 croati e 4.000 sloveni (lerja-viC, 1993). Queste cifre si ríferiscono naturalmente al-S'emigrazione in senso lato, includendo, oítre agli es-patri, anche glí spostamenti interni, che, come giá detío, caratterizzarono anch'essi quel período di mobilitá. Ma forse ancora piü significativi per un'idea della misura nella quale il fenomeno si presentava risul-teranno i dati che siamo in grado di fornire relativamente ad alcuni villaggi. II primo riguarda Gabrovizza nei pressi di Trieste, 265 abitanti censiti nel 1910, da dove alia fine degli anni venti 38 persone emigrarono nella sola Argentina. A Santa Croce, uno dei paesi invero piü popolosi del comune di Trieste con 1893 abitanti censiti nel 1921, i) párroco annotava nel 1930 che l'emigrazione stava diventando molto consistente negli uliimi anni e contava 52 partenze per l'America, 6 per la Svizzera, 28 per !a jugosiavia e 11 per aitri paesi. Accanto a queste menzionava il trasferimenío di 20 famiglie di ferrovieri con una settantina di componenti in varíe localitá d'ltalia. Dal comune di Rihenberk, nella valle de! Vipacco, la cui popolazione complessiva era Coro della colon/a di emigranti della Venezia-Giulia di Bis frénica in Macedonia nel 1932. (NŠK). Pevski zbor primorskih emigrantov v koloniji v Bistremu ob Vardarju leta T 932. nel 1910 di 2804 abitanti, almeno 147 persone emigrarono in jugosiavia e 120 in Argentina. Nei registri della popolazione degli abitati di Rupingrande e Zolia, nel circondario di Trieste, si rilevano ben 101 cancel-lazioni di persone emigrate, di cui 58 in America Latina, 22 in Jugosiavia e 21 in Italia, il che significa il 18,6 % dei 542 abitanti censiti nel 1921 In tutti i casi citati sí trattava di popolazione autóctona, sia maschs e fem-mine singoli, sia interi gruppí famifiari. Va osservato ínoltre che le cifre effettive furono poi anche superior!, dal momento che non sempre i dati rilevati com-prendono l'emigrazione clandestina e abbracciano í'intero periodo tra !e due guerre. CU EMIGRAN!! NELLE REALTÁ D'ACCOGLIENZA A prescindere dalle incertezze che si accompagnano al problema della quantificazione dell'esodo, rimane comunque un fatto che i! grosso del!'emigrazione s!o-vena e croata dalla Venezía Giulia sí sia riversato in Argentina e soprattutto in jugosiavia. Furono questi i paesi dove la comunitá, ricompattata dai legaini deüa comune origine regionale e spesso anche da una per-secuzíone súbita, riprodusse in modo piü completo e mantenne vívi i caratteri delta propria identitá. La Jugosiavia, ovvero, nel primo periodo, il Regno dei serbi, dei croati e degli sloveni, era ío stato madre, da! quale le popolazioni slave della Venezía Giulia erano rimaste escluse. Esso fu pertutto l'arco degli anni tra le due guerre !o sbocco per cosí diré "naturaie" dell'esodo. Vi si rivoísero cosí i ceti impiegatizi, í professionisti, gli inteJIettuaii e piü in genera le rnolti di coloro, i quali, trovandosi sempre piü a!le strette a causa dei coípi inferti dal regime aile strutture della comunitá, non vedevano aitra soluzione che confidare nella "neonata" patria. Vi confluí naturalmente gran parte di coloro, i quali lasciavano !a Venezía Giulia per motivi prettamente politici, per sfuggire alie persecuzioni, al rischio di arresti, a situazioni che si fac.evano pericoiose, e per i quali l'emigrazione diveníva un fatto di emer-genza. Ma guardó aüa Jugosiavia neíl' intento di far fronte ai propri bisogni esistenziali, come giá osservato, puré parte deil'emigrazione provocata da spinte di carattere economico, confidando non di rado piü nella solidarieta che non in rea i i prospettive occupazionali, dal momento che le condizioni economiche del paese avevano ben poco da offrire e Ü mondo operaio jugoslavo versava in uno stato di crescente precarietá. Raggiungere la jugosiavia del resto non costituiva un problema, neanche per chí non aveva mezzi e magari 8 Ricostruzione sulla base di testimonianze raccolt.e dal gruppo storico durante il carnpo di ricerca giovanile Raziskovalni tabor Zgonik '95 (Sgonico, 21 ago. - 1. seft 1995); Archivio della parrocchia di Santa Croce - Trieste, Župnijska kronika župnije sv. Križa; AA.VV. (1994), 370-375; Archivio siorico del Comune di Rupingrande, Registro di popoluzione del Comune di Rupingrande ■■ Provincia di Trieste. 30 ANNALES 8/'96 KONGRES 3—IX Aleksej KAi.C: L'EMlGRAZiONE SLOVÎNA E CROATA DA [.LA VENEZ! A CIULIA ..., 23-éO SIASHO SÀVEZÀ JUÇOSHOVEN'SKBBf ÏNICiÂNÂTÀ U J.UÜJSKE''KRAJINE' hongres u Marihûm Dr, Ivatî jtf. Cok. Ii »ä^jeijii 2 aeptäfltÜia sestoju a*" pro-irniti Čitaug «ftáe tjtoißTGPijti] orphnizona-u Suresüi, n« /«mortis n jkfrarííorü, F«-j je dogodil u- ¿Ívüíu ña Jo ttfÜQracija Qoáiíjiíi kon¡jrQ8, Svnkaïro ííajüaánifí <1 tidSfl nelihQ oruanizatifa « ovoj g<¡d(Tti¡ faa ûtapa tía Kalifi £uíus Ûi kongresa do kwgrean ntiia organi" iíjü postaj ana ¿ur&ia, si'd poípujuja, rti im • rtn/i í* f/ví fnnííífi ti/iJfikA (id EMIGRANTSKI KONGRES V MARIBORU 1 iN SEPTEMBRA - Mariborski emigrantski društvi sJadnttl-:i';,if:':l.tt če pret-stavnicl nerodnih manjina o Betnn, !cao i prešlo godine. švicarske oblasti dale mi im medjutim na raspolajganift dvoranu it;'.'c;*kci;r vijcfn n snveznoj pa-lsčL Premda se predlagalo, da se kongres 07&J puta nesto odhodi, ipitk če so f ove frodioc odrf&tj prije sastaoka vi/tčii i skupštine Litre Naroda. Razlog je tome Srfje srega poljski pri3«dlofr. fla se mc-jtinarodna zaStita narodnih manj&ia f&nernliulra. Protiftafllid narodnih ma-njina ni ur:, t xauzett stanovlšt^ pre- / foglio istra in occasione del Congresso degli emigranti di Maribor nel 1934, Glasilo Istra ob emigrantskem kongresu v Mariboru leta 1934. parttva un po1 alia dísperata, o per chí non poteva sperare di iasciare la Venezia GíuÜa in modo legale. L'espatrio clandestino infatti, benché rischioso; era al-quanto agevole, se si pensa che esso aweniva attraverso percorsi ben avviati e spesso appoggiandosi alia fitta rete clandestina, attivata a livetlo transfrontal i ero sin dai íempí dell'occupazione militare e facente capo soprat-tutto ad organ¡22azioni qualí 11 Orjuna ed íi TIGR. Attraverso quesfí canalí lasciarono il paese anche numerosi antifascisti italiani.9 In Jugoslavia gli immigrati potevano contare poi, almeno per un primo aiuto, su organiz-zazioni come ¡a Pisarna za zasedeno ozemlje e la jugoslovanska matica (preposte all'assistenza e al sostegno a tutti i iivelli degli sloveni e det croati nei territori passati sotto il dominio italiano)10 e coi tempo sulie stesse associazioni degli emigranti. Le partenze verso le altre destinazioni rispondevano piü strettamente alia lógica del mercato def lavoro. Specialmente quelle verso il Sud America presup-ponevano anche un esborso non indifferente per le spese d¡ viaggio, un vero investimento che sólitamente si affrontava con il supporto della famigíia, a volte alienando beni e non raramente ricorrendo al prestito. Tanto piü solide dovevano quindi essere le prospettíve di far "fruttare" la scelta emigratoria e potersi inserire neüa societä ospite. L'esodo verso l'Argentina aweniva in maniera molto piu accentuata di quello verso altre destinazioni se-condo il modello della "catena migratoria", appog-giandosi cío é sulla rete dei legami familiari, parentali e sociali piü in generale. E' comunque opportuno sotto!ineare che in principio l'emigrazíone slovena non 9 Sono numeróse !e testímonianze sulí'espatrio clandestino. Ne citíamo solamente quaícuna: Čermelj (t 969), 165 e seg; Žerja! (1990), 79 e seg.; Türk (1991), 33 eseg. 10 Suü'a&ivitä di queste due organízzaziorii in Nečak 0972), Čermeij (1972) e Nečak & Vovko (1985). 31 ANNALES 8/'96 Ateksej KALC: L'EMIGRAZIONE SLO VEN A E CROATA DALLA VENEZIA G1UUA ..., 23-60 poteva contare ¡n Argentina su alcun punto di riferi-mento di questo tipo, dal momento che la "grande emi-graziorie" transoceanica siovena precedente alia prima guerra mondiale fu un fatto quasi esclusivamente nord americano e le correnti sud americane erario state tanto esigue da precludere in quei paesí il formarsi di comu-nitá slovene di qualche rilíevo. Sí distingue pertanto nei processo emigratorio transoceánico degli anni venti una prima fase, che rappresentó, per cosi diré, un momento di prova per fungere da base per il piü sostenuto movimento successivo.11 Neii'ambito di quest'ultímo la grande maggioranza delle partenze era comunque concordata con chi giá stava dall'altra parte deil'oceano e spesso anticipava puré i soldi del víaggio, oltre che offrire la prima ospitalitá. Una raccomandazione valeva peró per tutti ed era quella di venire preferíbilmente con un mestiere in mano. E fu questo un altro fattore della "catena migratoria", che trovo uno stimolo in particolar modo nello sviluppo edilizio di Buenos Aires ed aítrí centri in espansione, dove trovava occupazione una fetta importante del lavoro immigrato maschile sloveno,12 mentre quello femmínile sí rivolgeva soprattutto al settoredei servizí domestici (Míslej, 1995b, 19). In jugoslavia l'arrivo e la presenza degli immigrati dalla Venezia Giulia furono accompagnati da molte dif-ficoltá, in primo luogo in mérito al problema dell1 al-loggio e piü in generale dell' inserimento in una societá giá di per sé gravala da profondi disagi. Le prime ondate, quelle prodottesi all'indomaní dell'occupazione della regione da parte dell'esercíto italiano, ebbero un carattere di profuganza e comportarono sítuazioni di emergenza. Molti si fermarono in un primo tempo immediatamente oltre la linea di demarcazione, a SuSak, Bakar, Crikvenica e Kraijevica, credendo in una ¡inminente rinegozíazione dei confini e sperando di poter in breve ritomare nelle proprie terre. II grosso peró puntó verso l'interno e in particolar modo verso i grandi centri. Alcune fonti parlano in quel periodo di 7.000 emigrad istriani a Zagabria, dove le autoritá, costituita entro il governo una sezione speciale per i profughi dall'lstria, affronta vano i I problema in parte convogli-ando gli arrivati verso altre località, in parte procurando sistemazioní in loco.13 Negli anni successivi gli immigrati si distribuirono un po' in tutta la Jugoslavia, seb-bene ti grosso rimaneva pur sempre in territorio sloveno e croato, dove praticamente non c'era località di una qualche importanza che non vedesse la presenza di sloveni e croati dalla Venezia Giulia. A parte i disagi, si puó sostenere che i primi contingent) e in parte quelli che seguírono fino verso la metà degli anni venti trovarorso in jugoslavia condizioni occupazíonali abbastanza soddisfacenti. Cío vale in particolar modo per il ceto degli impiegati pubblici e privati, ma anche per i profession isti, i píccoli com-mercíantí e gli artigiani. I primi vennero in gran parte assorbiti dall'apparato ammínistrativo, che doveva es-sere rimesso in piedi colmando i vuotí lasciatí dal-l'elemento impíegatizio tedesco e ungherese. il giovane stato trovo in questo strato sociale un personale qualíficato e di indubbío sentimento jugoslavo. Molti det primi immigrati trovarono occupazione anche neila polízia e neglí uffici privati, mentre i professionisti e glí appartenenti alia piccola borghesia diedero spesso vita ad attivifà in proprio. Non mancarono glí imprenditori di successo come Vladimir Bizjak, títolare di un laboratorio dolciarío, trasformato poi in azienda industríale nota in tutto il paese e fornitrice degli stessi Kara-dordevič, Dinko Brumič, divenuto noto commerciante a Zagabria, e Josip Sironící, titolare di un pastificto (Tum-pic', 1991, 20). Una schiera di eminenti uomini politici ebbe accesso poi nel corso degli anni a prestigióse canche statali e amministrative, tra questi Drago Maru-šič e Matko Laginja, nominati rispettivamente a capo della Dravska e della Savska banovina, Ivan Zuccon, Fran Vodopivec e Vilko Baltič, veliki županfA di Zagabria, Maribor, Lubiana e Belgrado, Rudolf Goiouh, vice sindaco di Maribor, e molti altri. Nei primi tempi esistevano opportunité occupazi-onali relativamente favorevoii anche per la classe opérala. Le maestranze specializzate provenienti da Trieste, 11 II caso di Monmpino ne é un bell'esempio. Quj la catena ebbe inizio con un primo núcleo di partenze, concenratesi soprattutto nei 1923 e riguardanti prevalentemente maschi, per lo piü operai di mestiere. Seguirono, in particolar modo negli anni 1927 e 1928, neila maggior parte dei casi i loro famigiiari piij stretti, mogli e figli, fratelli e soreile, ma anche altri parenti e compaesani. Archivio storico de! Comune di Monrupino, Registro di popolazione del Comune di Monrupino - Provincia di Trieste. 12 A questo proposito é interessante mencionare il molo svolto da un personaggio c.ome i'architetto Viktor Suieič, nativo di Santa Croce presso Trieste ed emigrato nei 1924 in Argentina, dove si affermó nel campo dell'enginearing e realizzo importan!! opere di carattere pubblico e privato, occupando anche manodopera specializzata siovena. Stanclo alia Cronaca parroccbiale di Santa Croce, Se stesse partenze da quel paese rispondevano molto spesso alleofferte di lavoro da parte di Sulčič ai propri compaesani. Ció rappresenta un esempio di "catena di mestiere" a relacione vertic.ale piíJ único che raro, se si pensa che i'emigrazione siovena non poteva contare come altre su un proprio ceto imprenditoriale. Archivio della parrocchia di Santa Croce - Triesle, Župnijska kronika župnije sv. Križa. Sulla vita e suil'opera di Viktor SutóiC in PSBL (1986-89), 481-483; AVS (1989). 13 Fu utiiizzato tra l'altro un vecchio complesso di baracche militar!, che assunse presto il norne di "istarske barake" {baracche istriane). Numeróse famiglie vennero alloggiate anche in carroñe ferroviarie nelle varíe stazioni della cittá. Per molti la "temporaneitá" di queste sistemazioní, tristemente note per íe condizioni di estrema precarieta, si protrasse per piü di un decennio (Radetič, 1944, 238-239; TumpíC, 1991, 95). 14 Carica governativa a livelio provinciaie conferita per nomina del ministro degli interni. 32 ANNALES 8/'96 Aíeísej KALC: L1 EM IG RAZI ONE SLOVENA E CROATA DALLA VENEZ t A CiUUA ..., Z3-S0 Pola e Plume andarono a costituire i'eiemento qualifi-cato di important! settori industrial!, primo fra tutti quello cantieristico, a Spaiato e soprattutto a Boka kotorska. Qui lavoravano nell'arsenale di Tivat circa 2000 opérai délia Venezia Ciulia. Altro settore importante fu quello delle officine ferroviarie, a Drvar, Kraljevo, Lubiana, Slavonski brod e Zagabria, ma i lavoratori immigrati, specializzati e non, si rivolsero un po' a tutti i rami e verso tutti i centri industrial! del paese, inserendosi a volte, come per esempio i ferrovieri, anche nell'irnpiego statale (Tumpič, 1991, 91, 94; PeruSko, 1953,160). Non pochi immigrati trovarono infine sostentamento nel settore agricoío. Famiglie di agricoltori dell'lstria e del Corizíano si stabilirono nei pressi di important! centri come Zagabria, Osijek, Slavonski Brod, Subotica, dandosi alia produzione oitofrutticola, ma pure in provincia in varie parti del paese. In divers! casi impian-tarono aziende su base consorziale, introducendo anche colture nuove per quei posti e distinguendosi in particolar modo nella frutticoltura. Da segnalare anche in questo campo diverse imprese di successo, svilup-patesi a livello di grandi piantagioni, nonché l'operato di alcuni personaggi, come Gvidon Vesel, chiamati alla guida di aziende frutticole industrial! (Tumpič, 1991, 113; Istra, 2 giu. 1939, 1). Un discorso a parte erano poi le colonie agrarie, costituitesi con il favore delle autorité nell'ambito délia política di colonizzazíone interna e délia riforma agraria. T ra il 1921 e l'inizio degli anni trenta piu di 140 famiglie, provenienti anche in questo caso principalmente dal Goriziano, acquisirono terreni e diedero vita a cinque insediamenti colonici nel Prekmurje (la parte più orientale del territorio sloveno, oltre il fiume Mura) (Kokolj, 1984). Già ne! 1918 furono impiantate colonie agricole nel Kosovo, mentre all'inizio degli anni trenta fu fondata quella di Bistrenica in Macedonia, presso il fiume Vardar (Tumpič, 1991, 114 e seg.). Questi ed altri insediamenti di colon! délia Venezia Giulia patrocinati dalle autorità e realizzati, come nel caso di Bistrenica, per iniziativa delle stesse organizzazioni degli emigranti, rivestirono anche un significato politico-nazio-nale, se si considera il carattere étnico delle zone dove vennero impiantate. Nel Prekmurje, infatti, occupando terreni espropriati agí i Esterhazy nei dintorni di Lendava, i colonî andarono a rafforzare il carattere sloveno di un'area prevalentemente ungherese (Kokolj, 1984, 594). Manifestazione dei circoli degli emigranti nel cortile dell'osteria "Pri levu" a Lubima nel 1932. (NŠK). Emigrantska prireditev na vrtu gostilne "Pri levu" v Ljubljani leta 1932. Nei casi dei Kosovo e della Macedonia essi si ritro-varono invece ad essere coinvolti nella política snazio-nalizzatrice di Belgrado verso gli albanesi e le altre etnie non serbe. Questa politica fini per investire parados-salmente gli stessi colonizzatori, come nell'insedia-mento di Bistrenica, dove in pochi anni le famiglie Slovene e croate passarono alia religione ortodossa e videro serbizzati i loro cognomi.15 Se le prime ondate emigratorie conobbero in Jugoslavia condizioni di lavoro e di vita spesso difficili, ma tuíto sommato buone, nella seconda meta degli anni venti con íl montare della crisi economica la situazione cominció a peggiorare fino a diventare per molti dram-matíca. I nuovi arrivati, compres! gli intellettuali, incon-trarono sempre maggiori difficoltá a trovare qualsiasi genere di lavoro, andando ad ingrossare i contingent! dei disoccupati jugoslavi e le file d'attesa davanti agli uffici deil'assistenza pubblica. All'inizio degli anni trenta strati consistent! dell'immigrazione slovena e croata vivevano ai limiti esistenziali e costituivano un serio problema sociale (Tumpic, 1991, 97; Kacin-Wohinz, 1990, 330). Si rafforzó tra chi arrivava la tendenza a indirizzarsi nella ricerca di opportunitá lavorative verso i centri e le province meridionali del paese, mentre non pochi decisero di ritornare nella Venezia Giulia, o si videro costretíi a considerare i'idea di emigrare in altri paesi.16 15 Sui caso della colonia di Bistrenica, che in seno «I movimento cíeglí emigranti ha suscitato dure polemiche pure a causa di torbide questioni riguardanti gfi aspeiti consorziati delta comunitá, vedi Rtistó & Novak (1973); piti in parÉicoiare sulla serbizzazione in Makuc (1986). 16 C.osi, nel 1937, in seguito alia noticia giornalistica che agenti di una compagnia inglese cercavano manodopera per la reaÜzzazione di opere ferroviarie in irán, l'ufficio per í'emigrazione defla banovina a Lubiana fu invaso da centirsaia di immigrati disposti a rispondere aíl'appello. Sempre nello stesso anno (che dopo l'arrivo dell'ondata dei cosiddetti "abissini" segnó un momento particolarmente. critico) fu elaborato un progetto per l'emigrazione in Equador di 120 colons sbvení e croati, Si trattava in gran parte di giovani che ave-vano lasciato l'ltalia per sfuggire agli obblighi militari e che perianto non potevano pensare di farvi ritorno, se non per andaré a scon-tare una pena perdiserzione. Arhiv republike Slovenije, Kraljevska bonska uprava Dravske banovine, IzseljeniSki referat: spisi 1937. 33 ANNALES 8/'96 Aleksej KALC: L'EMIGRAZIONE S LOVEN A E CROATA DALLA VENFZIA CIULIA .... 23-60' DanUo Turk alia most ra di commemorazione del 1. Processo di Trieste allestita dal circolo degli emigranti "Nanos" di Maribor nel 1936. (NŠK). Danilo Turk na razstavi mariborskega emigrantskega društva "Nanos" ob obletnici 1. tržaškega procesa leta 1936. Soprattutto in Slovenia, alia erisi economica ed al generale disagio sociale si accompagnó un inasprimento dei rapporti tra le comunita immigrate e la popolazione lócale. In seno a quest'ultima venne a crescere ed aJ-largarsi a tutti i Primorci (sloveni del litorale) que! senso di insofferenza che gia dai tempi dell'Austria la societa slovena aveva incomínciato a nutriré per vari motivi nei confronti degli sloveni di Trieste. Questo atteggiarnento trovava ragioni comprensibili nel fatto che di fronte ai problemi innescati dalia crisi gli ¡mmigrati apparivano alia stregua di inopportuni concorrertti nella corsa ai scarsi posti di lavoro e per l'ottenimento di sussidi sociali. Ma prima ancora esso traeva spunto dal diffuso risentimento a causa delle posizioni che gli sloveni deila Venezia Giulia si assicurarono nell'impiego pubblico e per i! fatto che svolgevano in numero massiccio un ruolo malvisto come quello dell'agente di polizia. A ció si aggiungeva ¡I pregiudizio di un ambiente fortemente clericale e tradízionalmente ossessionato dalla dubbia integrita cristiana di chi veniva da posti come Trieste, nonché ¡I malcontento di una regione sovrappopoiaía come ¡I Prekmurje, i cui abitanti vedendo i coloni del la Venezia Giulia insediarsi sulla térra di cui essi stessí avrebbero avuto bisogno, non potevano certo acco-glierli a braccia aperte. Si fecero largo in questo modo percezioni stereotipate dell'immigrato dalla Venezia Giulia. Egli si sentiva apostrofare con appellativi per luí tanto offensivi quanto assurdi quali 'lah" (dispregiativo per italiano) o "fašist" e c'erano luoghi dove il termine Primoree vaieva una bestemmia. La diffidenza nei suoi confronti non manco di serpeggiare neanche dentro l'apparato amministrativo, dove associandosi con ií burocratismo sí manifestava sotto forme discriminatorie più o meno sottili. Una di queste era la tendenza da parte dei comuni a non accogliere gli immigrati nelle "občinske zveze", il che precludeva loro l'acquisizione deila cittadinanza, oppure l'interpretazione estrema-mente rígida delle leggi e dei regolamenti per quel che riguarda le assunzíoni, i'assegnazione di aiuti sociali ecc. Ne rímasero víttime anche personaggi illustri quali Lavo Čermelj, il quaîe, in barba alla sua levatura di professore di física conteso da isíiíuíi universitari, dovette esibire assurde documentazioni di idoneità per poter accedere ad una cattedra gin nas i ale (Čermelj, 1972, 17-19, 38 e seg.). i7 Una delle cose che gli sloveni deila Venezia Giulia si sentívano rínfacciare, come risulto da un'inchiesta s«i rapport! deila popolazione locale nei confronti degli immigrati svolta nel 1932, fu anche il fatto di organiz-zarsi in associazioni proprie anziché partecipare alia vita pubblíca collettiva e di coltivare in tal modo forme di partieoíarismo.18 D'altra parte, se è vero che laddove erano più números! gli immigrati davano vita ad associazioni e si sforzavano di mantenere viva Ndentità regionale di provenienza, essi tuttavia alio ste s so tempo cercavano di integrarsí quanto più possibiie nella societa slovena, proponendosi spesso come uno stimolo importante délia crescita sociale e culturale. Caso speciale fu poi quello di Maribor: centro deila Stíria inferiore, conquistato nei farnosí combattimentí per il confine settentrionale ai termine deila prima guerra mondiale dalle truppe voíontarie del generale Maister, alie quali si erano uniti anche números i Primorci ex militari austriaci. Subito dopo la guerra si formù a Maribor e nel suo circondario la più importante colonia di immigrati dalla Venezia Giulia, stimata all'inizio degli anni venti a circa 11.000 o addirittura 14.000 persone, mentre il censi-mento deila popolazione del 1931 rílevo quasi 4.000 immigrati solamente nel comune cittadino. A Maribor, i Primorci contribuirono in modo massiccio a ricomporre il tessuto sociale, disgregatosi con l'abbandono deila città da parte deü'elemento tedesco, fino ad allora económicamente e culturalmente dominante, e a ridare alla città le fondamenta per il suo uiteríore sviluppo. Essi occuparono posizioni di rilievo, oltre che nell'ammini-stra2Íone e nell'impiego pubblico, nell'economia con ¡'apertura di esercizi ed altre attivita. Ma l'apporto più importante fu quello in campo culturale e nazionale, 17 Sull'argomento cfr. anche Kactn-Wohinz (19901, 328; Kokoij (1384), 606-607; Makttc (1985), 57. 18 Pohod, Ljubljana, 1932/10, 6. 34 ANNALES 8/'% Aleksej KALC: L'EMICRAZIONE SLOVENA E CROMA DALLA VENEZIA GÍUUA ..., 23-60 dove si fecero prornotori e furono i portatori délia nuova immagine ed identità cittadina. Oitre appunto aile pro-prie associazioni, le quali svolgevano anche un'opera assistenziale nell'ambito délia comunità immigrata (a taie scopo si progettô di costruire pure un ricovero dell'emigrante), gli sloveni délia Venezia Giulia diedero impulso alla vita organizzata ed alla cultura slovena in generale, fondando tra l'aitro istituzioni corne il teatro stabile e la Ciasbena matica (Società musicale). Diven-nero colonne portanti di quesî'ultime numerosi artisti ed altro personale proveniente dalla compagnia teatrale e dail'orchestra del Narodni dom di Trieste, mentre un altro gruppo, del quale fece parte anche Zoran MuSii, ravvivô la scena detle arti figurative. A causa di questo loro ruolo di punta nella trasformazione délia fisionomia nazionale délia città, i Primorci di Maribor furono tra le prime vittime délia deportazione nazista, attuata, per espresso desiderio di Hitler, al fine di ridare alla città un carattere tedesco.59 Queilo di Maribor fu senz'altro un caso partic.olare, ma l'apporto dato dagli immigrati come parte integrante délia società tra le due guerre un po' in tutti i campi è comunque un fatto riscontrabile ovunque in Sloveni a e in molti casi anche nel resto délia Jugoslavia. LA VïTA ORGANIZZATA ED IL MOVIMENTO POLÍTICO IN jUGOSLAVIA La vita associative degli emigranti délia Venezia Giulia in Jugoslavia conobbe tre fasi evolutive, con-traddistinte da un crescente iivello organizzativo e da un sempre maggiore attivismo in campo político.20 Le prime associazioni nacquero immediatamente dopo la fine délia guerra sotto forma di "comífati per gli esuli" e circoli cultural!, con i quali ci si preoccupô di offrire assistenza agli immigrati bisognosi e di riaffermare, sotto la guida délia piccola borghesia, la tradizione organizativa d'anteguerra. Pervase, rispetto al passato, ora anche dallo spirito di appartenenza proprio del le comu-nità separatesi dai luoghi d'origine, que.ste organiz-zazioni operarono iniziaimente senza coord in amento. La svolta, che segnô anche l'inizio délia seconda fase di sviluppo, si ebbe nel 1928 con la nascita deü'Or/e/7? - Organizacija jugoslovanskih emigrantov (Organizzazione degli emigranti jugoslavi). Proponen-dosi di organizare tutti gli emigranti sotto lo stesso tetto allo scopo di affrontare in modo globale i loro problemi e tutelarne gli interessi, l'Orjern ven ne concepto come un'organizzazione centrale che, sorta a Lubiana, diede successi va mente vita a proprie affiliate nei maggiori centri sloveni e in altre parti délia Jugoslavia. Oltre che del nu ovo assetto organizzativo, esso si fece promotore di important! innovazioni programmatiche, assumendo un carattere più marcatamente político e aggiungendo ail'attivismo in campo culturale e sociale la lotta contro il fascismo. A questo proposito strinse legami di col-laborazione anche con l'emigrazione antifascista italiana, intraprendendo campagne di denuncia sulle pagine del "Primorski glas" e altre iniziative pubblicistiche. VOr/em ed il tono cornbattivo con il quale l'emigrazione esordl in questa fase erano f'espressione délia cosiddetta miada struja, la più giovane e pro-gressista del le due correnti ideologico-politiche, che sin dai primi anni venti vennero a contrapporsi entro le comunità degli emigranti. Taie contrapposizione rispec-chiava in certo quai modo il divario creatosi dopo la guerra nella Venezia Giulia, e soprattutto nella provincia di Trieste, tra il movimento giovanile, portatore di nuove strategie nel campo délia difesa nazionale, nonché propenso ad una linea più intransigente nei confronti del regime, ed il vecchio establishment político ed economico, fermo su posizioni lealiste e fedele aile forme di operatività d'anteguerra. Formata anc.h'es-sa soprattutto dagli emigranti più giovani e combattivi, ma molto più aperta all'influsso dei comunisti, alla fine degli anni venti la miada struja riienne di dover smuovere le acque entro le comunità immigrate: per un verso incominciô a collocare i problemi esistenziali del-l'emigrazione nel quadro più generale délia questione sociale del paese e si pose come obiettivo l'affer-mazione di uno status di parità degli sloveni e dei croati délia Venezia Giulia entro la società jugosiava (cosa questa che né le personalità di spicco dell'emigrazione erano in grado di garantiré, né i partiti politici e le autorità, tranne che a parole, si prendevano la briga di riconoscere); per l'aitro verso si propose di reagire all'azione fascista snazionalizzatrice, che sotto gli occhi rassegnati e passivi dello stato jugoslavo aveva privato la minoranza nella Venezia Giulia dei suoi diritti fondamental! e di qualsiasi possibilità di autodifesa. L'Or^em voleva essere ufficialmente un'organizzazione apartitica, un'associazione di emigranti in quanto tali, al di là delle loro idee politiche, tanto che vennero invitât! a far parte del comitato direttivo ancíie i cattolici, i quali rappresentavano un'esigua corrente nel panorama dell'emigrazione, dominato dall'elemento liberale. Benché avesse conservato, per motivi di opportunità, un carattere fórmale prettamente assistenziale, l'Orjem ebbe pero vita breve e difficile, non riuscendo ad avvîare che a stento la propria attività. 19 Sulla colonia dei Primorci a Maribor, con particolare riferimento alia vita organizzata e all'impegno culturale, in Hartman (1976), GraSié (1990), Makuc (1987). 20 Un quadro pariicoiareggiato sulle organizzaziom degli emigranti in Vovko (1978), Vovko (1979), PeruSko (1953). 35 ANNALES 8/'96 Aleksej KAIC: L'EMÎGRAZIGNL SLOVENA E CROATA DAL t. A VENEZIA CiULiA ... 23-60 Destando sin dall'inizio sospettt per la presenza ed il ruolo del I'elemento di sinistra, dovette ínsistere a lungo prima di ottenere il ri con ose i mentó fórmale da parte delle autorità, dopodiché, all'inizio del 1930, l'organiz-zazione venne sciolta su pressione delf'itaíia. L'espe-rienza del l'Orjem fu tuttavia di fondamentale impor-tanza per la successiva crescita organizzativa dell'emi-grazione e per i contenuti de! suo attivismo, anche perché ¡I provvedimento di soppressione riguardô únicamente Nstituzione madre e lasciô in vita la rete di asso-ciazioni locall sparse oramai in moite parti del paese. Poggiando su questi presupposti ebbe inizío nel 1931 ¡a terza fase evolutiva, che si protrasse per tutto il decennio e si svolse sotto ¡I segno incisivo deíla Zveza jugoslovanskih emigrantov i z Julijske krajine (Unione degli emigranti jugoslavi délia Venezia Giulia). A dif-ferenza deli'Orjem la Zveza fu concepita come isti-tuzione di vertice atta ad affiliare e coordinare i circoii esistenti, favorendo altresi la formazione di nuovi. I suoi scopi erano "affermare ed armonizzare gli interessi degli esuli e provvedere con mezzi legittimi alla difesa delle minoranze jugoslave all'estero" attraverso un programma i cui punti fondamentali erano la lotta contro il fascismo e ¡a soluzione della questione deíla Venezia Ciulia. Anche la Zveza raggruppava tutti gli emigranti, a prescindere d ai loro orientamentí ideologici, fatta ec-cezione per un gruppo di cattolici organizzatisi sepa-ratamente. Essa fu tuttavia dominata dalla stara struja, la conservatrice "córrante vecchia", espressione deli'ex classe dirigente slovena e croata delia Venezia Giulia. La stara struja era l'ideatrice dell'organizzazione e, riuscendo a consérvame per tutto i! periodo le redini, ne condizionô fortemente l'orientamento e l'attività. La Zveza jugoslovanskih emigrantov si mosse esaltando lo spirito filojugoslavo e avallando il principio dell'assoluta fedeltà al centralismo belgradese. ¡I con-siglio direttivo aveva proclamato sin dalla fondazlone l'apartiticità dell'organizzazione e delle sue affiliate, sot-tolineando come único scopo dell'emigrazione organiz-zata l'impegno riguardante la questione delia Venezia Giulia e diffidando quindi i circoii dal lasciarsi coin-volgere nella scena política jugoslava o dal prendere posizione ufficiale in mérito a question! di caraftere interno. Non veniva comunque negato il diritto all'im-pegno político individúale. Ma anche questo principio poté attuarsl nel "rispetto" deU'orientamento dell'organizzazione e venne spesso gestito, come si vedrà, in modo da scoraggiare o neutralizare, quaiora ce ne fosse bisogno, le "militanze" rîtenute scomode e capaci di pregiudicare l'immagine dell'organizzazione. ín tal modo la stara struja assîcurô alla Zveza una condizione operativa strettamente legate, essendo del resto so-stenuta nella sua linea di condotta, almeno fino alla metá degli anni trenta, dalla maggioranza degli emigranti. Questa maggioranza era desiderosa principalmente di vedere una jugosiavia rafforzata e capace di tutelare le sue minoranze nella Venezia Giulia, cosa che con íl crescere delle discordie tra le nazionalitá sem-brava poter essere garantita solo dalle forze unitariste e centraliste. Gli emigranti, continuando la tradizione delle forze borghesi-nazionali nella Venezia Giulia, si rivelarono perianto i piü strenui critici delle divisioni partitiche e delle idee separatiste. La nascita e le vícende della Zveza jugoslovanskih emigrantov lungo tutto l'arco della sua esistenza sono strettamente legate al nome di quello che fu II per-son agg i o di maggíor spicco deíCemigrazione slovena e croata della Venezia Giuiia: i! dr. Ivan Marija Čok (1886-1948), Avvocato triestino e dirigente dell'as-sociazione política Edinost sin dagli anni precedenti la prima guerra mondiale, egli lasció í'ltaÜa verso la fine del 1928 su pressione delle autoritá, dopo aver súbito una incriminazione per furto, frutto di una montatura inscenata dai fascisti, costatagíi ¡i carcere e la radi-aziorte dall'albo professionaie. irt jugosiavia incorninció súbito a lavorare all'idea di una organízzazíone degli emigranti forte e unitaria, con sede a Lubiana, che avrebbe dovuto costítuire un baluardo di lotta antifascista (Rejec, 5). Eglí altivo í numerosi legami con ie piü alte sfere politicbe serbe e con gli ambientí statali, allac.ciati e coltivati dai tempi in cui fece parte delio Narodno veče (Consiglio nazionale dei Serbí, dei Croati e degli Sloveni a Zagabria) in veste di ra p presentante dell'Edinost di Trieste e delio Privremeno Narodno Predstavništvo a Belgrado, come pure durante la conferenza di pace di Parigi, alia quale aveva partecipato nell'amblto deíla delegazione jugoslava come esperto per le questioni etniche.21 Nel 1929 e nel 1930 perb Belgrado riteneva tuttavia ¡nopporiuno dar vita a una tale organízzazíone e per di piü in un centro cosí prossimo al confine italiano, considérate ie rabbiose campagne propagandistic.he e ie pressíoní diplomatiche che da parte italiana sólitamente si accompagnavano a qualsiasi manífestazione di soiidarietá o di protesta in mérito alia situazione della minoranza. Nel momento ín cui nella Venezia Giulia ii regime fascista stava re-golando i conti con il movimento clandestino terrorista sorto dopo ¡a soppressione delle organizzazioni slovene e croate, sforzandosi di farlo apparire come uno stru-mento ai servizio delle mire espansionistiche jugoslave, Belgrado si era vista anzi costretta a sciogliere, oltre al!1 Orjem, anche la Jugoslovanska matica e la Jugoslovanska straža, Quesfe organizzazioni erano state continuamente nel mirino delta propaganda fascista, in quanto tacciate di alimentare le idee irredentiste e di sostenere le attivita etandestine antiitaliane. 21 Su! molo e la carriera política di questo personaggio vedi Kale (1993), Kale {1983). 36 AN ÑAUES 8/'96 Atekíef KALC: l.'EM IG RAZI ONE SLOVENA £ CROATA DALIA VENEZIA GlULiA 23-60 Cid riflette ¡n quaíche modo l'atteggi amento tenuto dai governanti jugosiavi nei confronti deil'emigrazione e della minoranza nella Venezia Giutia durante tutto il periodo tra !e due guerre. Un atteggiamento che una parte deiia storiografia jugoslava ha definito di completo disinteresse e cosciente rinuncia ad intervenire ín favore delia comunitá stava per non pregiudicare ia difficile ricerca di equilibrio nei rapportí con un'ltalia irritabile ed aggressiva. In realtá, com* stato in seguito dimostrato, il problema della minoranza era tutt'altro che trascurato daglí ambienti governativi, anche se é vero che prevalse in essi la convinzione di non poter incidere sulla situ-azione e la tendenza a considerare la questione piü che altro in termini di política estera e interna. Le autoritá appoggiavano iníalti sia gli emigranti in jugosiavia sia il movimento nazionale nella Venezia Giuiia soprattutto perché i torti subiti dalla minoranza, trovando risonanza nell'opinione pubblica jugoslava, ne alimentavano lo spirito antiitaliano e contribuivano a catalizzare i'uniíá interna in opposizione alie tendenze separatiste croate. D'aitro lato pero il governo non esitava ad intervenire per sedare le attivítá degli emigranti a seconda de!le opportunitá dettate dagli svíluppi nei rapporti con Roma (Kacin-Wohinz, 1985, 34-35), !! via libera al progetto della Zveza, nei 1931, rispondeva anch'esso a questa lógica. 1 rapporti ¡talo-jugos! av i erano entrad dopo la rottura del patto di amicizia, nei 1929, in una fase sempre piü critica e il regime di Belgrado e le forze centraüste e unitariste che lo sostenevano decidevano di appoggiare l'emigrazione organ ízzata come stru mentó per controbilanciare i colpi d¡ una política estera italiana tendente sempre piü a ¡ngerirsi nella situazione interna del paese. Stando a buoni conoscitori della vicenda, 1a costituzione della Zveza sarebbe stata caldeggiata dallo stesso re Aies-sandro, con ií quale Čok intratteneva rapporti personaií e che guardava con partícolare favore al manifestó "jugosiavismo" degli emigranti (Rejec, 8), Forte di questo e di altri appoggi tra i vertid statali e politici, la Zveza, !a cui sede era a Belgrado e che raccoglieva sotto di sé una quarantina di circoli, poté darsi una struttura organizativa piü ampia e articolata dell'Orjem e costituita da un direttorio e da quattro sezioni operative, dislócate in diversi centri della Jugosiavia: la sezíone per l'assistenza, la sezíone statistíca, quella pubblícistica e quella economíca, entro ¡a quale operava un comítato per ia colonizzazione. Divenne organo ufficiale del-l'organizzazione il settimanale Istra, fondato nei 1929 da emigranti istriani, che svolse un ruolo fondamentale, sia da! punto di vista aggregativo e della compattazione de!le file degli emigranti, sia come strumento informativo e di propaganda.22 La Zveza ebbe comunque la sua anima e ¡'elemento 22 Per approfondimeriti sull'/síre vedi Vovko (1991), propulsore soprattutto in Ivan Marija Cok, che ne fu il presidente e il leader carismatico dall'inizlo aJio scio-glimento dell'organizzazione avvenuto nei 1940. Estre-mamente attivo e politicamente versato, nonché ottimo conoscitore dei retroscena politici jugosiavi e dei temi della política internazionale, egli guidó l'organizzazione con mano ferma e spesso in modo autocratico, non disdegnando, soprattutto nei rapporti con ií regime jugoslavo, di compiere passi arbitran e all'ínsaputa del direttorio (PeruSko, 1953, 162). Iri tal modo diede aila Zveza e all'intero movimento degli emigranti una forte impronta personale. Egü non nascondeva la propria ambizione ed anzi si adoperava attraverso le proprie conoscenze per entrare a far parte del parlamento jugoslavo quale rappresentante degli emigranti e degli sloveni e dei croad della Venezia Giuiia. Accanto a queilo di Cok tutta una serie di altri nomi, tanto della vecchia guardia quanto dei la corrente giovane, contribuí a lívello di verdee e con l'attivismo nelle singóle associazioni alia crescita della struttura organizzativa e ai nutrito programma di iniziative che l'emigrazione riusci a mettere in campo in quegli anni. Da un lato questo impegno fu volto a lenire i probiemi esistenziaü degli emigranti, che la crisi económica rendeva nei primi anni trenta particolarmente gravi. Si cercó di affrontare il problema avviando pro-getti di colonizzazione e con interpeüanze ed interventí presso le dirigenze degli organi statali competen!!. Alie piü importanti associazioni focali, come il circo lo Tabor di Lubiana, il quale, trovandosi in un punto di transito obbligato, fungeva da centro di prima assístenza per chi arrivava in Jugosiavia, vennero riconosciute funzioni di patronato e di garante per l'inserimento degli emigranti nella societá di accoglíenza. Non mancarono a questo riguardo, per quanto non si ponesse in dubbio la costantemente ribadita ¡ealtá, neanche toni critici della Zveza nei confronti della poca sensíbilitá che le autoritá, nonostante le continué solleciíazioni, rnostra-vano per i bisogní degli immigrati, tanto che i vantaggi di cui questi poterono godere furono faticosamente conquistati oppure dovuti alia benevolenza di singolí funzionari (Vovko, 1978, 463). La Zveza e ¡n particolar modo alcuni circoii continuarono pot anche la íotta iniziata giá ai tempi deWOrjem per il riconoscimento della paritá giuridica degii emigranti, i quali, non possedendo la cittadinanza, venivano trattati secondo le norme per gli stranieri: non di rado succedeva che essi divenissero paradossalmente vittime di provvedímentí díscriminatorí che !e autoritá jugoslave ponevano in atto contro di loro (in quaíitá di ciítadini italiani) in risposta a quelli riservati ai cittadini jugosiavi ¡n italia (Tumpid, 1991, 97). Nei campo socíale vennero investíte molte energie, 37 ANNALES 8/'96 Aleksej KAL.C: L'EMSGRAZIONE SLOVENA E CROATA DALLA VENEZIA GIULIA 23-60 ma fu ín quelío politico che il salto di qualità si fece maggiormente sentire. Con la nascita délia Zveza l'emigrazione organizzata si costitui in movimento politico vero e proprio, dando vita ad una stagíone di intenso attivismo. L'azione política trovo la sua espressíone piu evidente in una incessante campagna propagandística. Essa vide in prima linea \*¡stra, che, dopo ii periodo íni-ziaie, caratterizzato da toni nostalgia ed evocativi del le tristi sorti degli emigranti e della loro terra d'origine, una volta divenuto organo della Zveza assunse una linea molto combattiva. Oltre che aíl'anaÜsí dei temí del fascismo e del!'antifascismo, esso dedicava grande spa-zio alia poiitica esteia italiana e ai rapporti italo-jugo-síavi. Appoggiandosi alio Manjšinski inštitut di Lubiana e ad altri canali informativi le due redazioni, queila centrale a Zagabria e i'altra dislocata a Lubiana, e i loro collaboratori esterni, tenevano inoltre minuzíosamente aggiornato ¡i quadro della situazione nella Venezia Ciuiia, dibattevano la questione delie minoranze in Europa e le vicende di política internazionale diret-tamente o indirettamente ríguardanti il problema della Venezia Giulia. Per quanto la voce dell'/sfra trovasse già di per sé vasta eco anche al di fuori dei confiní jugoslavi, e non solo in Italia, dove la stampa fascista non mancava di riferirne, l'Agis, l'agenzia facente capo al giornale, provvedeva a riforniie di notizie dalla Venezia Giulia la stampa estera con comunícatí in lingua francese e tedesca (Peruško, 1953, 163; Kacin-Wohinz, 1990, 336). La campagna d'informazione dell'opinione pubblica e degli ambienti politici internazionalí sí avvalse poi di altre inizíatíve pubblicistíche. La più importante fu senz'altro il libro bianco sui soprusi subití dalle minoranze nazionali nella Venezia Giulia. Apparso nel 1936 in lingua inglese e due anni più tardi nella versione francese,23 esso ebbe larga díffusíone in Europa. Suscitó ovviamente dure reazioni in Italia, ma pure in jugoslavia, dove in virtu dell'avvicinamento tra i due paesi, sancíto dagii accordi Síojadínovic-Ciano del 1937, si provvide al sequestro della seconda edizione. Già la prima versione aveva comunque centrato l'obietlivo, offrendo ira l'altro all'autore, Lavo Čermelj, l'opportunità di recarsi a Londra accompagnato dal presidente della Zveza Ivan Marija Čok per tenere una conferenza a un gruppo di parlamentar! inglesi presso il Balkan-Commíttee. Solo qualche anno più tardi, nel 1941, a! secondo processo di Trieste istruito dal Tribunale specíale per la difesa dello stato contro il movimento antifascista sloveno, I'opera gravó come principale atto d'accusa nei confronti di Čermelj, c.ostandogli la condanna capitale, commutata poi in ergastolo (Čermelj, 1974, XV, 2). Risonanza ancora maggiore suscitarono le mani-festazioni pubbliche, frequenti già nel corso degli anni ventí. Oltre che in occasioni contingent!, queste venivano organizzate regolarmente negli anniversari di eventí storici qualí il trattato di Rapallo, ¡a costituzione dello stato jugoslavo e per commemorare i condannatí a morte al primo processo di Trieste del 1930, la cuí fucílazíone aveva essa stessa provocato manifestazioni di piazza e altre proteste. Ai quattro condannati e al toro compagno giustizíato a Pola nei 1929 gli emigranti eressero già nello stesso anno a Kranj (Slovenía) quello che fu íl primo monumento antifascista (Žerjal, 1990, 100-103). Ma gli appuntamenti di maggiore rilievo furono gli emigrantski tabori, adunanze che si richia-mavano per la forma e per i contenuti ai tabori del-i'época del risveglio nazionale, e soprattutto i congressi annuali della Zveza, In tutíe queste occasioni, che vedevano la mobilitazione tn massa degli emigranti, sí levavano forti le accuse e le rívendicazioni ín nome del popoto jugoslavo della Venezia Giulia. Si è detto del principio antifascista su cu i si fondava l'ímpegno político del movimento degli emigranti, Dopo la repressione del movimento clandestino nella Venezia Giulia e le pesanti sentenze emesse dal Tribunale speciale per la difesa dello stato at primo processo di Trieste - processo i! quale suonava come accusa e severo monito a tutta la popolazíone "alloglotta" - ¡o spirito antifascista andava ulteriormente rafforzandosi nelle file degli emigranti, rendendolí sempre più inclini alia militanza política. All'atto della costituzione delía Zveza, Ivan Marija Čok sottolineava che essa doveva essere una "solida falange contro íl fascismo" e che tenendo vivo nell'opinione pubblica il problema della minoranza doveva testimoniare "come al centra d'Europa si cerca di annientare ne! piu brutale e pérfido dei modi un popolo che ha pieno diritto di vivere sulla propria tena" (Vovko, 1978, 460). Vlstra in partícolar modo fece dell'antifascismo il suo cavado di battaglia, non stancandosi mai di sottolineare l'essenzialità di questo valore quale presupposto della íotta a cui l'emigrazione si era votata. Si rafforzarono inoltre ai fini di questa Iotta i legami con l'emigrazione antifascista italiana in Francia, con la quale, dopo i primi contait i risalenti al 1929, all'inízio del 1931, e quindi prima ancora delta costituzione della Zveza, venne stipulato un patto di alleanza che prevedeva varie forme di collaborazíone (Kacin-Wohinz, 1990, 337-338). Cosi dopo la guerra, Tone Peruško, uomo di sinistra e uno dei leader della miada struja, osservava che, nonostante il conservaíorismo di una parte della dirigenza e l'attegg¡amento acritico di molti emigranti nei confronti 23 Ledueediziorii sono rispettivamente: Life and Death Struggle of a National Minoriíy - The Jugosíavs in Haiy, Ljubíjana 1936, e La minorité Slave iri Italie. Les Slovènes et les Croates de la Marche julienne, Ljubljana 1938. 38 ANNALES 8/'96 Aieksej KALC: l'EMIGRAZIGNE SIOVENA E CROATA DALIA VENČZ1A CIUUA 23-60 deiia jugoslavia di quel tempo, portando avanti ferinamente il discorso antifascista ií rnovimento degli emigranti rappresentó un elemento obiettivamente pro-gressista nel contesto delia monarchia jugosiava di stampo dittatoriale {PeruJko, 1953, 163). Tuttavia, come traspare dalle stesse parole di Pe-ruSko, gli anni trenta videro delinearsi in mérito al principio antifascista posizioni alquanto divergenti, che costituirono, ugualmente e subordinatamente a quelle nei riguardi délia questione detla Venezia Giuiia, il terreno di scontro tra le varie anime deü'emigrazione. Nel corso degli anni venti l'emigrazione aveva guar-dato alia soluzione del problema della minoranza sio-vena e croata in Italia in termini di riconoscimento ed affermazione del dirittí nazionali. Fu questa anche la posizione di Josip Wilfan e Engelbert Besednjak, ex deputati sloveni al parlamento italiano e rappresentanti deíia minoranza siovena e croata al Congresso delle minoranze etnlche europee a Vienna. Battendosi contra l'assimiiazione forzata, per lo sviluppo di un diritto internazionaie delle minoranze e sensibilizzando i! mondo político e i'opinione pubblica sulí'importanza della questione minoritaria, non ultimo anche ai fini della pace europea, questo organismo promuoveva come approccio alia problemática l'intangibilità dei confín! associata ai riconoscimento dell'autonomia cultúrale alie comunità mínoritarie. Di fronte alia scarsa disponibîlità dei governanti jugoslavi di impegnarsi a tutela degli sioveni e dei croati della Venezia Giulía, incominció perô a manifestarsi negli anni trenta in modo sempre piü chiaro tra le file della miada struja la íendenza a subordinare la questione minoritaria alia lotta antifascista internazionaie. "L'essenziale è ¡'antifascismo" - titolava nel marzo del 1933 !7stra, por-tavoce di questa linea - parafrasando quello che fu un discorso portato avanti con assiduità e ribadendo quali dovevano essere la posizione e i compiti dell'emi-grazione di fronte alia contrapposizione tra fascismo e antifascismo che si stava profílando a livello europeo.24 !n tale contesto i sostenitori di questa linea non man-carono di prendere posizione anche in mérito alia sítuazione política jugosiava, gravida anch'essa di tendenze ultra nazíonaliste e potenzialmente fasciste (Kacin-Wohinz, 1990, 336). Suli'altro versante, nella s tara struja, si rafforzó invece e prese píede, ímponendosi anche all'orien-tamento delia Zveza, la linea irredentista. L'antifascismo quale essenza della lotta era tale in quanto aveva il suo nemico principale nel regime fascista italiano, ma indiscutibile doveva essere d'altro canto la leaità verso la patria jugosiava, quanto più forte ed unitaria, al di là di quale fosse ii suo ordinamento ed il suo regime. L'irredentismo incominció ad afilorare come posizione ufficiale del rnovimento degli emigranti nel corso dei 1933, anno in cui, dopo il periodo iniziale speso per mettere a punto la struttura organizzativa ed affrontare i problemi piü urgenti dell'emígrazione, l'attivitá política della Zveza incominció a prendere corpo. La campagna per la revisione dei confini tracciati dopo la prima guerra mondiale sostenuta dalla Cermania, dall'italia e daü'Ungheria offri i'occasione per una prima presa di posizione da parte de! rnovimento degli emigranti. In un articolo riportato dalWsfra e durante i! raduno indetto nel giugno di quell'anno a Belgrado in risposta alie rivendivazioni revisioniste dei paesi confinanti, Cok sierro un duro attacco contro ('Italia, "la piú immoraie tra i paesi del blocco revisionista", in quanto ríven-dicava a sé la Corsica, Nizza e Savoia sulla base del principio étnico, quando - in contraddizione alio stesso - manteneva il dominio sul Sudtiroio e sulla Venezia Giulia, nutrendo attresi aspirazioni sulla Dalmazia. Sottolineando che gli jugoslavi non avevano da temere i! revisionismo, purché equo e onesto, aggiungeva che sarebbero stati essi stessi d'allora in poi ad impegnarsi per smascherare la faisitá e l'infondatezza delle pretese avanzate dai paesi revisionisti e a riproporre all'at-tenzione internazionaie i! problema della Venezia Giulia, una térra jugosiava "per sangue e tradizioni della maggior parte della popolazione" e quindi spettante al popolo jugoslavo.25 Neí mesi successivi i toni nei confronti dell'ltalia vennero a smorzasi, tanto che in agosto ad un raduno di emigranti a Črnomelj, nella Slovenia meridionale, soffermandosi sull'ipotesi di un "patto adriatico" italo-jugoslavo di cui allora correva voce, Čok si era limítalo a richíedere quale premessa a qualsiasi accordo i! riconoscimento dei dirittí nazionali alia comunitá siovena e croata nella Venezia Giulia, garantito dall'italia a livello di impegno internazionaie.26 Ma la via verso ¡'irredentismo era stata ormai imboccala, sotto le spiníe dell'ala piü intransigente e di parte della base che gía da tempo rivendicava la linea dura. D'altronde, pur sapendo che ¡'irredentismo sarebbe apparso impopolare agü occhi dell'opinione internazionaie, i vertid della Zveza non vedevano altre alternative, ritenendo che ¡'Italia, come aveva dimostrato nel periodo prefascista, mai avrebbe riconoscíuto alie minoranze jugoslave i loro dirittí nazionali (Peruško, 1953, 164; Kacin-Wohinz, 1990, 340-341). Gíá a partiré da! secondo congresso annuale della Zveza e dalla commemorazione deü'anniversario del trattato di Rapallo, tenutísi rispetti va mente a Lubiana e a 24 Istra, 17. mar. 1933, 11,1. 25 Istra, 9 giu. 1933, 23, 3. 26 Istra, 11 ago. 1933, 33, 4. 39 ANNALES 8/'96 ASetaej KALC: L'EMÍCRAZIONE SlOVfNA £ CROATA DAMA VENEZIA Gfül.lA ..., 23-60 Belgrado nel setiembre e nel novembre 1933, ¡e po-sizioni tornavano ad irrigidirsi. Presentando il problema territoriale deíla Venezia Giulia come elemento chiave del la compiessa "questione adriatica", il movimento de-gli emigranti, denunciando le mire espansíonistiche italiane verso la Dalmazia e i tentativi di minare l'intégrité dello stato, che gli slavi del Sud avevano finalmente costruito sulie rovirte dei due imperi cui per secoli erano stati soggetti, si dicbiarava costretto ad abbracciare i'idea irredentista. Si trattava pero - sot-tolineavano - di "irredentismo giusto e onesto", del "movimento più morale di una nazione", ai quale essa veniva spinta proprio dall'italia, che in tredici anni di violenze antisiave aveva perso ogni díritto morale di dominio sulla Venezia Giulia.27 Nei mesi successivi, in seguito ad un miglioramento dei rapporti tra la Jugoslavia e la Bulgaria, la Zveza non mancó di entusiasmarsi per questa conciliazione, prospettando la possibilité dell'unificazione di tutti gli slavi del sud in un único stato, che avrebbe scoraggiato le mire straniere sui Balcani e avrebbe portato la liberta anche agli jugoslavi delia Venezia Giulia.28 Al tempo stesso veniva valutato positivamente il documento emanato nel 1934 dai partití comunisti italiano, jugo-slavo e austríaco sulla "questione nazionale slovena" in cui i "marxisti deíla terza internazionale" rivendicavano per gli sloveni il diritto di autodeterminazione e separazione dall'ltalia, impegnandosi a lottare per l'uni-ficazione del popolo sloveno. Con pari compiacimento venne altresi accolta la costituzione delia Lega per i'autonomia delia Venezia Giuiia che, a differenza degli altri gruppi antifascists italiani, prometteva agli slavi delia Venezia Giulia I'autonomia regionale invece di quella culturale.29 Questi fatti, tuttavia, al di là delia soddisfazione che veniva espressa, non sembravano poter incidere mínimamente sui le posizioni irrédentiste del movimento degli emigranti, che anzi proprio nel 1934, anno in cui l'attività política delia Zveza giunse a! suo ápice, vennero ad affermarsí in maniera inequivocabile e definitiva. Ad un raduno a Črnomelj nella Slovenia interiore nel mese di luglio e soprattulto a! terzo congresso delia Zveza, tenutosi a Maribor ai primi di settembre, migliaia di emigranti giunti da ogni parte delia Jugoslavia acciarnarono una mozione, che in nome delia giustizia e délia morale pubblica esigeva la restituzlone alia Jugoslavia dei territori, che le erano stati tolti con il trattato di Rapallo. I presentí giurarono inoltre soien-nemente di perseverare al fine di raggiungere questo scopo, ricorrendo, se necessario, anche a mezzi non pacifici. La campagna di denuncia prese di mira, seguendo un c.opione affermatosi sin dal 1933, oltre che l'ltalia e la sua política estera, anche la Chiesa cattolica. Ac-cusata di fiancheggiare ií regime fascista nella sop-pressione dei dirittí nazionali degli sloveni e dei croati nella Venezia Giulia, la Santa Sede si sentiva rinfacciare punto per punto le discríminazioni ed i provvedimenti punitivi posti in atto nei confronti del clero sloveno, l'atteggíamento sciovinísta dei vescovi Sirotti e Sain, la messa al bando medíante provvedimenti di confino del collegio docente sloveno del seminario di Gorizía, la proibizione delie prediche in sloveno ed altri abusi. Tutto ció andava in effetti a minare le basi deíla vita religiosa delia minoranza quale ultimo rifugio delia língua slovena e croata. Una mozione di protesta, approvata anch'essa dai presentí per acclamazione, veniva infine inoltratra contra la política vaticana e le gerarchie eccíesiastíche italiane.30 II congresso di Maribor e le manífestazíoni di contorno ebbero grande risonanza in jugosiavia e all'estero e suscitarono, ad eccezione del riconoscimento da parte dei circoli conservatori sloveni, un coro di reazioní negative. Le piü violente furono ovviamente quelle dell'ltalia. II governo compi un passo di protesta presso i) mínistero degli esteri di Belgrado, mentre la stampa, con il Giornale d'ltalia e Virginio Gayda in testa, si lanciava in una fragorosa campagna di controaccuse, chiamando in causa la jugosiavia ufficíale per aver appoggiato la manifestazione antiitaliana di Maribor ed essersi resa responsabile di una nuova provocazione nei confronti dell'ltalia (Cermelj, 1972, 50).31 Altrettanto astiosa fu la reazione di Giustizia e Libertó, che in un articolo intitolato "Irredentismo slavo" dichiarava inaccettabile il giuramento degli esuli di lottare per la ridefinizíone dei confini di Rapallo. Ribadendo come única soluzione del la questione delia Venezia Giulia il riconoscimento dei diritti alie mino-ranze, faceva foro presente che dovevano dec.idere se stare con i nazionalisti o con gli antifascista32 Con ció terminava l'alleanza ufficiale tra l'emigrazione slovena e croata e quella italiana di matrice democrática, che aveva precisato di non poter concepire la lotta antifascista spalla a spalia con un "raggruppamento ir-redentistico al servizio delia dittatura jugoslava". I con-tatti con l'emigrazione italiana, tuttavia, non furono troncati e la stampa antifascista, da Giustizia e liberta, all'Unitá e fino all'Avanti, continuova ad affluire 27 Istra, 29 sett. 1933, 39, 1; 17 nov. 1933, 46, 3. 28 Istra, 20 apr. 1934, 15, 5. 29 tstra, 22 giu. 1934, 24, 5. 30 Istra, 20 lug. 1934, 28, 5; 7 sett. 1934, 35, 3-4. 31 Istra, 2B sett. 1934, 38,1. 32 Isira, 2 nov. 1934, 43, 3. 40 ANNALES 8/'% Alebej KALC: L'EMICRAZiONE SIOVENA E CROATA DALLA VENEZIA GÎUL1A ..., 23-60 copiosamente tramite le redazioni dell'/sfra in jugo-síavia e attraverso !a rete clandestina neila Venez i a Giulta (Kacin-Wohinz, 1990, 338-339; Peruško, 1953, 164). L'arroccamento deita Zveza su posizioni di irredentismo radicale approfondi anche il divario che già dalle prime avvisaglie irrédentiste andava creandosi tra il movimento degli emigranti e i rappresentanti sloveni ai Congresso delle minoranze etniche europee, ed in-nescô inoltre una polémica con i comunisti. il Congresso delle minoranze era divenuto anch'esso oggetto di aspre critiche da parte dei vertid deil'emigrazione che per bocca di Ivan Maria Čok erano arrivati a non giustificarne l'esistenza, giudicando i) suo operato del tutto veileitario. La linea sanzionata dalla mani-festazione di Maribor era già di per sé in rotta di collisione con i principi del Congresso delle minoranze, ma il disaccordo venne ulteriormente acuito da un'azi-one di protesta promossa dal rappresentante Besednjak, ií quale, a nome degli emigranti di orientamento cristíano-sociaie, contestava alla Zveza if diritto di farsi portavoce di tutta l'emígrazione ed esprimeva il dis-senso del suo gruppo con la linea irredentista. Ne sca-turi una polémica alia cu¡ conclusione contribuí l'anno successivo il mínistero degli esteri jugoslavo, ricon-cilíando le due parti, che raggiunsero una nuova piat-taforma di coollaborazione (Čermelj, 1972, 47-49; Kacin-Wohinz, 1990, 341-342). II Deio, organo congiunto dei partíti comunisti italiano e jugoslavo per la Venezia Giulia, riportava la dichiarazione della federazione sloveno-croata in cui si défini va il congresso uno strumento della política interna ed estera de!l"'lrnperiaiismo belgradese", ribadendo ¡ principi contenuti netla dichiarazione dei partíti comunisti italiano, jugoslavo e austríaco. Condannando la política dei partíti "nazionali" e le scelte della dírígenza della Zveza, i comunisti sottolineavano la necessítá ed incitavano alia íotta per la "completa liberazione del popolo", cioè una líberazione nazionale e sociale (Vov-ko, 1979,95). II congresso di Maribor si rivelô infine un punto di rottura anche per quel che riguardava í rapporti interni alla Zveza, segnando per l'organízzazione e per la sua attí vita î'inîzio di quelio che sarebbe stato un rápido e inesorabile declino. Neglí anni della crescita non erano mancate, come si è già detto, le occasion! di attrito tra la mlada e la stara struja degli emigranti, sia su! piano ¡deologico, sia ríguardo ai punti programmatici e al-l'orientamento deil'emigrazione organízzata. Le diver-genze, tuttavia, non si manifestavano sotto forma di scontro aperto tra le parti e il movimento appariva sostanzialmente comparto. La stara struja, che teneva saidamente in mano le redíní deil'organizzazíone, ave-va fatto de! resto proprio dell'unitarietà degfi emigranti una delle parole d'ordine del movimento, evitando di esprimere giudizi troppo severi suííe discordíe. ¡n realtá la corrente conservatrice aveva sempre mal tolierato i! comportamento dei giovani, temendo di vedere il movimento compromesso dal l'attegg ¡amento che essi stavano svíiuppando nei c.onfronti del regíme di Belgrado. All'ínizio la contestazione dei giovani pren-deva corpo partendo per lo piü da alcuni singoli circoli, come queílo lubianese della Mlada Soča, dove nel 1932 un gruppo di attívisti inc.ominció a manifestare aperta-mente i i proprio indírizzo antigovernativo, promuo-vendo attí di protesta e diffondendo stampa comunista. Queste voci "fuori da! coro" furono presto neutralizzate dalle autoritá con la condanna degli attívisti a pene detentíve per attí vita ¡Ilegali. La dirigenza degli emigranti espresse la propria solidarietá ai condannati, ma non riusci a fugare il sospetto di aver approvato l'azione repressiva per sbarazzarsí degli elementi piü radícali e ammonire indírettamente tuttí i simpatizzanti della miada struja (Vílhar & Klun, 1967, 38-39). Sebbene piü velatamente, l'opposizíone dei mladi continuo a farsi sentire. Nel 1933, per esempio, essi promossero un'in-chiesta per interpellare la base in mérito al-l'orientamento che ¡1 movimento degli emigranti avreb-be dovuto assumere. La dirigenza conservatrice della Zveza accettó la proposta, non senza raccomandare, pero, aglt ínterpellati di rispondere al sondaggto considerando la particoiare situazione política in Jugoslavia e di non íncorrere neil'errare di "anticipare gli av-venimenti", come gíá alcuni gruppi avevano fatto, al-ludendo con ció ai fatti del 1932 (Vovko, 1978, 469). Dal congresso di Maribor la frattura incominció a manífestarsi ín modo sempre piü netto e víde la miada struja collegare la soluzione della questíone della Venezia Giulia con queila della questíone nazionale slovena e croata e quindi con il problema nazionale in jugoslavia. Essa ribadiva il principio dell'autodeter-minazione e si distanzíava dalla linea irredentista della Zveza. La contestazione acquisi vigore con l'intervento italiano in Abissinia e con la guerra di Spagna, quando, sotto la guída dell'/sfra, che era passata sotto ií contrallo dei giovani, si levo fortissima la protesta a sostegno dei popolo abissino e della repubblica spagnola. La dirigenza della Zveza stava oramaí perdendo ¡I contato con la base e al congresso di Slavonski Brod, nel 1937, fallí nel tentativo di distogliere il movimento dal prendere posízione suí problemi internazionali e di smorzare i proposití di combatiere il fascismo ovunque esso si manifestasse. Mantenendo un atteggiamento accomo-dante, Čok e i suoí riuscírono comunque a conservare la dirigenza deil'organizzazíone. Tutto ció era ancora piü significativo in quanto andava di pari passo con il processo di riavvicinamento tra Italia e jugoslavia, avvíato nei 1935. Vissuto da Belgrado con grande soliievo dopo anní di assedia-mento da parte deli'espansionísmo italiano nei Baícani, esso imponeva automáticamente la fine delle chiassose manifestazioni aniitaliane. Le autorita sí premurarono 41 ANNALES 8/'96 Aieksej' KA1.C: 1'EMiCRAZlONE SLOVgNA E CROATA DALIA VE NEZ! A GÍULÍA .,., 23-ÛO pertanto di tenere a freno ií movirnento degli emigranti, tagliando tra l'altro alla Zveza l'appoggio finanziario. Cosí, dopo che il congresso del 1935 non ebbe luogo, in quanto proibiio clalle autorità, quelli del 1936 e del 1937 non furono neanche l'ombra delle précédents imponenti manifestazioni. In entrambe le occasion! la dirigenza conservatrice aveva traiasciato del tullo i toni combattivi, astenendosi dagli attac.chi contro lUîalia fascista e preoccupandosi únicamente di affermare la neutralità dell'emigrazione nei riguardi dei problemi politici intemi délia jugoslavia. Ailo stesso tempo si impegnava peró affinché ne! dialogo itaio-jugoslavo trovasse spazio anche la questione délia cornunità siava nella Venezia Giulia. Assieme a Josip Vilfan ed Engelbert Besednjak (artefici in quel tempo presso il Congresso delle minoranze etniche europee di una teoria sulla tutela delle minoranze nazionali negli stati a régime totalitario), le organizzazioni degli emigranti intervennero presso il governo chiedendo di porre il problema sui tavolo delle trattavive con ¡'Italia. La speranza dei Primorci e degli Istrani di vedere anche un solo accenno al loro problema ne! trattato sottoscritto da Stojadinovie e Ciano, com'è noto, andô delusa, dando ragione alie frange più radicali del movirnento degíí emigranti, che avevano protéstalo contro i'apertura di trattatíve con l'ltalia, se questa non avesse prima cambiato la propria política nella Venezia Giulia. La delusíone non sembra pero avere mínimamente intaccato la fedeltà del la stara struja verso il governo jugoslavo. Forse anche perché Stojadinovic aveva ottenuto l'impegno della parte italiana di rícono-scere alia minoranza i diritti Ünguistici, scolastici ed organizzativi, impegno che tuttavia non trovava voce nel testo ufficiale del trattato per motivi di opportunité política (Kacin-Wobinz, 1985, 35-37). Cosí, negli anni successivi, Cok e la stara struja evitarono di riunire glí emigranti a congresso per timore di perdere le redini della Zveza e per mantenerla rigorosamente sulla linea lealista, a costo di renderla quasi completamente pas-siva e privarla sostanzialmente deila sua ragíon d'essere. L'iniziatíva política passava sempre più in mano della miada struja, manifestando*! con forza nei circolt di base e su lie pagine deW'lstra. L'accordo Cvetkovid-Maíek del 1939, che decretava un'ulteriore svolta a destra e in senso autoritario dello stato jugoslavo, non poté che aggravare i rapporti in seno all'emigrazione e portare le due correnti ad uno scontro aperto. Con un ultimo sforzo i conservatori ripresero i! control lo dell'/stra, che tornó ¡inmediatamente su posizioni filogovernative, proclamando l'estraneità del movirnento degli emigranti a qualsiast tipo di lotta ideológica. Ci furono dei tentativi di appíanare i contrasti e giungere alfa ricondíiazione, ma la spaccatura tra chi, di fronte all'esplosíva situazione in Europa, riteneva prioritario l'impegno dell'emigrazione dalla Venezia Gtuiia nel fronte deil'antifascísmo inter- nazionale e chi si richiamava ancora alia completa fedelta al regime jugoslavo unitarista e sempre piü filo fascista, si era rivelata troppo profonda (Peruško, 1953, 164-166). La condotta lealista della vecchia guardia non ebbe tuttavia gli effetti sperati. Nel setiembre 1940, infatti, la Zveza venne sciolta per decreto governativo assieme a tutte le altre organizzazioni affiliate. Cessava contemporáneamente anche l'attivita deli' Istra. 11 provvedimento fu preso su pressione dell'ltalia e in appíicazione del 4. punto del trattato di amicizia, con cui le partí si erano ímpegnate a togliere qualsiasi appoggio e a perseguire íl movirnento ustascia in Italia e quelfo degli emigranti deila Venezia Giulia in Yugoslavia. L'occasione fu data da una commemorazlone dei condannati a morte al primo processo di Trieste tenutasí aírinizio del settembre 1940 nei pressi di Lubiana, durante la quale Lavo Čermelj denunció nel suo discorso i preparativi per un altro megaprocesso contro glí sloveni della Venezia Giulia (Čermelj, 1972, 90-91). Sullo sfondo peró si intravedeva l'emergere dei legami tra frange dell'emigrazione e le attivitá sovversive antíítalíane e antitedesche pórtate avanti a Üvello clandestino e che in quell'anno trovarono espressione in una nuova serie di attentati. L'IRREDENTISMO MILITANTE Le manifestazioni pubbííche, ia propaganda, ie campagne di denuncia e le altre iniciative fin quí descrítte rientravano nella strategía di Sotta legale che l'emigrazione portó avanti facendo leva sulla mobi-litazione in rnas.sa delle proprie file e sulla sensibiliíá dell'opinione pubblica jugoslava ed ínternazionale. Paral lelamente peró un uguaie impegno fu profuso da nuclei risíretti dell'emigrazione nel lavoro di car atiere clandestino. Gli inizi di tale impegno rtsalgono ai primi anni venti e coincidono con la militanza di molti ¡rnmigrati nell 'Orjuna - Organizacija jugoslovanskih nacionalistov {Organizzaztone dei nazionalisti jugoslavi). Nata ne! 1921 a Spalato come baluardo di dtfesa contro le rivendicaziont italiane in relazione al!a Dalmazia, ma asservita ben presto agli interessi deil'unitarismo e del centralismo belgradese, questa organizzazione para-militare, intrisa di anticlericalismo e anticomunismo, fu usata soprattutto per contrastare le tendenze separatiste aíi'interno del paese e in parte anche i! movirnento operaio. in Sloven'ta peró essa assunse un ruolo partjcolare, facendosi portatrice della lotta attiva per la difesa nazionale della comunitá jugoslava in Italia e assumendo come punto programmatico la liberazione della Venezia Giulia. Si guadagnó cosí la simpatía degli straíi piü radicali ed intransigenti dell'emigrazione, da cui attinse anche la maggior parte delle proprie forze, a partiré dal suo capo, Marko Kranjec, nativo di Ilirska Bistrica (Villa del Nevoso). Appoggiandosi su una 42 ANNALES 8/'96 Aieksej KALC: I'EMIGRAZIONE SÍ.OVÉNA £ CROATA DALLA VtNEZIA CIVUA .... 23-60 scbiera di collaboratorí nella Venezia Giuiia, l'Orjuna condusse azioni terrorosíiche e di sabotaggio, nonché attivita di spionaggio político e militare per conto delle autoiita jugos la ve. Queste attivita anticiparono e andarono poi in parte a confondersi con quel crescendo di atti incendian e dinamitardi messi a segno contra obiettivi fascisti dal movimento clandestino, sorto nella Venezia Giuiia dopo la soppressione della vita organizzata slovena e croata, A differenza óeW'Orjuna, quest'uitimo movimento non era "importato" dalla jugoslavia, come l'itaüa si sforzava di far apparire, ma non aveva potuto fare a meno di sviíuppare dei legami transfrontalieri di carattere logistico. Articolandosi ¡n piú organizzazioni, che erano pure centrad distinte da diverse denominazioni, esso si diffuse su tutto il territorio delia regione. Nel 1929 poi, con i'incaizare della reazione fascista e la fuga oltre confine di diversi attivisti, una corrente del movimento, queila del TIGf&S, mi se radie; anche in Jugoslavia, dove, succedendo atl'aliora disciolta Orjuna e inglo-bandone automáticamente anche i membri, divenne per piú di un decennio i! centro delí'irredentismo militante.34 in Jugoslavia il TIGR doveva tuttavia operare in modo rigorosamente cospírativo. Se per un verso poteva contare anclVesso sull'appoggio di ímportanti ambienti stataSi, soprattutto quelli mil ¡tari, le autoritá si preoecupavano di tenere a freno l'organizzazíone, per non compromettersi troppo agí i occhi del l'Italia, agendo spesso con metodi repressivi nei confronti di alcuni dei suoí membri. il TIGR si muoveva ovviamente su binari nettamente separati da quelli del movimento e delle organizzazioni degli emigranti, sebbene le due entitá fossero tutt'aitro che prive di fegamí. Bastí pensare che diversi attivisti clandestiní partecipavano alia vita organizzata degíí emigranti, ponendosí in aícuni casi alia guida dei circoli, ma soprattutto che Albert Rejec, l'uomo chíave del TIGR in jugoslavia e i'artefice della sua linea di condotta, fu fino a! suo scioglimento anche S Influente segretario delia Zveza emigrantov e stretto coiiaboratore di Ivan Marija Čok. Rejec fu il primo a stabilire i contatti con le organizzazioni antifasciste itaíiane in Francia nel 1929 e a stringere rapporti di collaborazione dapprima con la Concentrazione antifascista e in seguito con Giustizía e Libertl. Questa collaborazione si concretizzava soprattutto nella diffusione in Italia deila sta moa antifascista, ma anche nell'uso dei canaii del TIGR per l'espatrío clandestino di antifascistí e in alcune fomiture di materiale bellico al TIGR. Lo stesso Čok, dal canto suo, a differenza degli aitri politici delia comunifá slovena e croata, che manten- nero atteggiamenti piü cauti o anche avversi alia totta illegale, si mostró sin dagli inÍ2í favorevoíe al movimento clandestino nella Venezia Giuiia. Egli partecipó addirittura come corriere all'introduzione in Italia del foglio di propaganda deli'organizzazione, che veniva stampato oltre confine e poi contrabbandato a Trieste tramite i! persónate del consol ato jugosiavo (SardoC, 1983, p. 56). Come Rejec e numerosí altrt membri del movimento clandestino riparati in Jugoslavia, figuró inoitre anche tra gii imputad de! primo processo di Trieste, nel setiembre dei 1930, con if quale ebbe termine la prima fase di íotta radicale c.ontro i! regime, e fu colpito da mandato di cattura con l'accusa di aver concertato di sottoporre parte ciello stato italiano sotto i! dominio di una potenza straniera e di essersi reso responsabile a tale scopo di atti terroristici e di spionaggio (BR, 1930). Nei documenti deli'istruttoria del processo si íegge che le autoritá giudiziarie volevano Cok addirittura tra i capi deli'organizzazione. Richiami alia responsabilita di Cok e di Rejec per que! che riguarda la ¡otta radicale c.ontro i¡ regime vennero comunque anche dalle file deli'organizzazione clandestina. Questi emersero in margine a! processo in mérito ad un disperato tentativo di evasione degli attentatori al giornaíe l¡ Popolo di Trieste dal carcere di Regina Coeli. II piano era un'illusione alimentata dalle autoritá carcerarie, che riuscírono in tai modo a raccogliere prove sul coinvolgimento dei rappresentanti consolad jugoslavi nelle attivitá clandestine. Si trattava di lettere inviate dagli imputati a vari indirizzi nelía Venezia GiuÜa e in Jugoslavia per mettere insieme la somma di denaro richiesta loro da due guardiani del carcere, che fingevano di essere disposti ad aiutarli. Da esse risulta che gli imputati ritenevano Rejec e Cok corresponsabili se non addirittura gli ispiratori del movimento e dell'attivítá terroristica. A tale proposito pero - fa osservare Miüca Kacin Wohinz - gli autori delte lettere, spinti daifa disperazione e sentendosi ab-bandonati, si erano lascíati andaré a forti enfatizzazioni, cercando di smuovere con le minacce chi non ríspondeva alie loro accorate soüecitazioni. A smentire le sopraccítate implicazioní ed i! preteso ruolo di Cok e Rejec in quella fase sono inoitre i membri sopravvissuti del movimento nelle loro memorie e testimonianze postbeliiche (Kacin-Wohinz, 1987, 99-103). Dopo il primo processo di Trieste i nuclei del movimento clandestino fuggiti in Jugoslavia ricom-pattarono le proprie file sotto i'insegna de! TíGR e díedero vita ad una serie di incursióni terrorisfiebe nella Venezia Giuiia. Lo scopo era quello di dimostrare che, nonostante i durí colpi subiti, il movimento non era 33 Sigla composta dalle iniziali di Trst, ¡stra, Gorica e Reka, per ¡a cui líberazione il movimento combatteva. 34 Per una panoramíca completa suiia síorta de! movimento clandestino nella Venezia Ctulia e nelíe sue estensíont transfrontalière si rimanda ai lavori di M.Kacin-Wohinz, in particolar modo a Kacin-Wohinz (1990). 43 ANNALES 8/'96 Aíekssj KALC: l'EMtCRAZlONÉ SIOVENA £ CROATA DALLA VENEZIA CIUUA -, 23-60 stato debeliato e di vendicare i quattro compagni con-dannati a morte con attentati contro ra p presen ta nti del regime, con sabotaggi e aítrí atti terroristíci. In tai modo e con varié forme di attivita intimidatoria riuscirono a creare scompiglío e incutere paura negli ambienti del fascismo lócale. Nel 1931 venne poi costituito in Slovenia anche un comitato operativo del TIGR con il compito di procurare le armi e quant'altro necessario per le azioni oltre confine (Zerjal, 1990, 110). L'íni-ziativa era pero destinata a rtmanere senza seguito, a causa di difficoltá logistiche, ma soprattutto perché in queii'anno il TIGR cambió la propria linea d'azione, abbandonando la cosiddelta "guerriglia" e concentran-dosi sull'attivitá propagandística e suílo spionaggio. Benché non esistano richiami espliciti a qualche forma di coordinamento, non é difficile notare come ques-to cambiamento di rotta si collochi nel contesto di una piü vasta strategia di lotta, che vedeva emergere con forza il movimento degli emigranti e la sua azione política. Tutto ció veniva in qualche modo a confor-marsi agli sviluppi auspicati dal regime jugoslavo, che dopo il processo di Trieste raccomandava metodi di attt-vismo rigorosamente legale e si sforzava di far cessare l'attivitá terroristica per togliere di mezzo un problema che costava caro alia minoranza in Italia e si riper-cuoteva in termini di ricatti sulla jugoslavia. La denuncia del problema degli slavi nelia Venezia Giulia, che era stato il fine principale del terrorismo negli anni venti, passava cosi in mano aíl'emigrazione organizzata. il TICR si orientava invece ad agiré in vista di un even-tuale conflitto tra Pltalia e la Jugoslavia, ritenuto con sempre maggiore convinzione come única opportunitá per la soluzione del problema della Venezia Giulia. La correzione della linea di condotta comportó anche un momento di discordia, poiché non tutti erano disposti a rinunciare alia lotta armata e tanto meno a prestarsi al lavoro di "intelíígence" a servizio delle autoritá jugo-slave, richiamandosi al principio di autonomía del-l'organizzazíone. Un gruppo di "guerriglieri" incominció anche ad organizzarsí autónomamente per continuare a portare avanti le attivita terroristiche, ma venne prontamente neutralizzato (terjal, 1990, 111-113), Intanto, sebbene in modo struttu ral mente meno rígido rispetto alie organizzazioni degli anni venti, il movimento clandestino ricominciava a c.rescere e a rivívere anche in Italia, creando una fitta rete di col-laboratori, che tramite giovani in servizio militare, appartenenti alia comunitá trasferitisi per rriotivi di lavoro e altri coilaboratori35 si estendeva pure all'inter-no del paese. Oltre alia capillare attivita propagandística nella Venezia Giulia venne a svilupparsi su queste basi un vero e proprio sistema informativo che raccoglieva dati di ¡nteresse político e militare. Erano frutto di tale lavoro, tra l'altro, anche i numerosí servizi dall'ltalia che si leggevano sulle pagine dell'organo della Zveza emigrantov, in particolar modo la rubrica "Italija pripravlja vojno11 (L'Italia prepara la guerra), in cui si riporfavano dettagiiate informazioni concernenti i lavori di fortificazione svoltí dall'esercito italiano iungo il confine con la jugoslavia {Vovko, 1978, 468). Con l'evolversi della situ azione sulla scena política europea e ¡'aumentare della tensíone internazíonale, nella seconda metá degli anni trenta l'attivitS del TIGR verme ulteriormente a intensificarse In vírtü di un patto, stipulato nel 1936, l'organizzazione collaboró nella Venezia Giulia con il PCI alia costituzione di un fronte popolare unitario per la lotta contro ¡1 regime, mentre nel 1938 un núcleo di attívisti organizzó a Caporetto il famoso atiéntalo contro Mussolini, fallito poi per un rlpensamento dell'ultimo istante. Soprattutto clopo l'An-schluss, vedendo crescere, ad onta degli accordi poiitici ed economici, l'aggressivitá dell'ltalia nei confronti della jugoslavia, furooo intensificati anche i preparativi in vista di uno scontro armato. Un importante punto di svolta sí ebbe tuítavia con l'invasíone della Polonia. Al lora - scriveva alia fine della guerra Ivan Marija Čok in un opuscoío intitolato The First to Resist - i dirigenti dell'emigrazione in jugoslavia si sentí roño in do vere di interven! re sulla scena degli avvenimenti internazionali e contattarono i servizi segreti inglesi e francesi a Belgrado offrendo loro ia propria collaborazione e queila dell'organizzazione TIGR {Cok, 1945, 33).3& Nei mesi successivi, infatti, il TIGR passó concretamente alí'azione e nella prima meta del 1940 mise a segno con I'appoggio logistico di agenti inglesi una serie di attacchi dinamitardi contro diverse linee ferroviarie in Austria e contro queila tra Tarvisío e Udine. Queste ed altre azioni di sabotaggio rientravano nella strategia inglese della guerra económica e piü precisamente nel piano per paralizzare il traffico ferroviario e interrompere le vie di comuni-cazione, attraverso le quali l'itaiia riceveva dalla Ger-mania Se fomiture di carbone. Oltre a ció - riferisce Cok, che fu uno degli artefici del sodalizio tra il TIGR e glí agenti inglesi - l'organizzazione mise a disposizione dei brifannici anche )a propria rete informativa e intraprese 34 Per una panoramica completa suüa storia del movimento clandestino nella Venezia Giulia e nelie sue estensioni transfrontaiiere si rimaoda ai lavori di M.Kacin-Wohirw, in particolar modo a Kacin-Wohinz (1990). 35 Tra questi uno anche nel Ministero degli esteri {Sardoč, 1983, 95), 36 In mérito a cío i rap prese tita ntí consol ari iía liani in jugoslavia rifertvano a Roma che Ivan Marija Čok ed altri esponeníi delle organizzazioni degli emigranti della Venezia Giulia "erano entrati al servizio dell'Intelligence Service con il precipuo intendimento di provocare incidenti sulla frontiera jugosíavo-tedesca, avvaiendosi deü'elemento slavo residente in Stiria e neíla Caiwia, al quale avrebbero dovuto fornire armi e mumzioni". Archivio Centrale dello Stato, Casellario Polilrco Cerníale, b. 1397, Cok Ivan María. 44 ANNALES 8/'96 Aleksej K ALC: L'íMiCRAZtONE SI.OVENA E CROATA DALLA VENEZIA GtULIA ...,13-60 una campagna disfattísta, stampando sul suolo jugo-slavo e introducendo poi in Italia e in Germania materíale propagandístico che invitava ¡a popoíazione e i militarí ad opporsi alia guerra (£ok, 1945, 33-34). In breve aicuni esecutori material! degli attentati e altre persone coinvolte nell'attívítá sovversiva in Austria e in Italia caddero in mano alia poiizia tedesca. Al fine di 5mantellare completamente l'organizzazione Hey-drich esercitó inoltre forti pressioni sulle autoritá bel-gradesi e impose la venuta in Yugoslavia di funzionari della Gestapo, che unitamente alia commissione di poiizia jugoslava evidenziarono i nomi di nove persone coinvolte nell'attivítá. Tra questi anche quello di ivan Marija Cok, che, accusato di "attivitá filobritannica" e coinvolgimento nel traffico di materíale explosivo tra l'ambasciata inglese a Belgrado ed i gruppi di guastatori in Austria, sarebbe dovuto compadre in agosto davanti al Tribunale per la difesa dello stato a Belgrado, fu invece confinato ad Arandjelovac in Serbia. Le autoritá jugoslave soppressero poi, per rassicurare í tedeschi, anche l'ufficio dei servizi segreti jugoslavi Ujka d.cí-, che era capeggiato da funzionari provenienti dalle file dell'emigrazione e che aveva svoito una parte importante nella vicenda, destituirono il ministro degli interni e altri dírigenti statali "filo britannici" ed espulsero dal paese alcuni agenti inglesi. Né ció né altri arrestí di attivisti dei TIGR su! suolo jugoslavo e austríaco fecero peró cessare i'attivítá di sabotaggio, poiché buona. parte dei membñ deWorganizzazione, tra cui Albert Rejec, sfuggl agli arresti continuando la col-laborazíone con i rappresentanti inglesi e portando a cornpimento nuovi attentati a! traffico ferroviario in Carinzia.37 Nel frattempo nella Venezia Giulia una vasta operazione di poiizia colpiva i! movimento clandestino sloveno, che dalla prima meta degli anni trenta era and ato sviluppandosi sotto varié forme di attivísmo, coinvoígendo ambiti di diverso orientamento ídeo-)og)co- Y132)eme rep/es.úv¿ poúb a)Yarres'io ó) qua.sj trecento persone: appartenentí ai gruppi nazional-libe-rali e crisíiano-sociaíi, che, anche con l'appoggio degli emigrantí in jugoslavi a, avevano operato soprattutto in campo cultúrale ed educativo, coltivando la iingua e marttenendo vivo (o spírito nazionale; membri dei movimento comunista, che sotto la guida di Pino TomaZiC portava avanti dal febbraío 1939 un programma di lotta antifascista e per la líberazione e l'unione di tuttí i territori sloveni i ti una repubblica di tipo soviético; attivisti dei TIGR, organizzazione che non aveva avuto rapporti ufficiali con i comunisti sloveni, ma che di fatto collaborava con loro per quel che riguardava i pre-parativi in vista dell'insurrezione armata contro il fascismo. Si arrivó cosí, nel dicembre del 1941, ai secondo processo di Trieste, che costó agli sloveni delia Venezia Giulia altre cinque condanne a morte e centinaia di anni di carcere. Tra i sessanta imputati che comparirono davanti al Tribunale speciale per la difesa dello stato c'era anche un gruppo di emigranti, tra cui Lavo Čermelj, arrestati dalle forze d'invasione italiane in Slovenia dopo l'aprile 1941. Avrebbe dovuto sedere accanto a loro pure il presidente delia Zveza izseljencev, Ivan Marija Čok, ma il giudizio a suo carico e a c.arico di altri 11 imputati resisi irreperibíií fu rimandato. II nome di Čok fu tuttavia piu volte citato nel corso del dibattimento processuaie e precisamente in relazione ad un documento scoperto dalla poiizia tedesca nello Stato maggiore militare jugoslavo al I'alto dell'occupazíone di Belgrado e assunto dalle autoritá giudiziarie italiane come materia d'accusa. i! documento, che portava la data del 24 maggio 1940 e la cui stesura veniva attribuita dalle autoritá giudiziarie italiane a Čok, era un progetto per l'impiego degli emigranti della Venezia Giulia in caso di un conflitto armato con l'ltalia. Esso prevedeva per loro speciaü compiti nell'ambito dell'esercito jugoslavo e sul territorio nernico, dove avrebbero dovuto fungere da quinta coionna e svolgere operazioni di sabotaggio. Allegata al testo c'era una lista di materiale bellico necessario per le operazioni di sabotaggio che l'esercito jugoslavo avrebbe dovuto fornire all'organizzazione e un elenco con 86 nomi di emigranti. II documento, di cui in realtá non sí conosce l'autore, ma che risulta essere stato presentato agli ufficí competenti jugoslavi da Čok, fu arebiviato nel maggio 1940 in seguito alia disposizione del ministro e del capo di stato maggiore che alie proposte in esso contenute non doveva essere dato corso, perché "con 1'Italia vengono strette relazioni sempre migliori". Ivan Marija Čok, che nel marzo 1941 con í'aiuto dei servizi inglesi aveva lasciato clandestinamente la (ugo-shvia, si Urovava a) tempo dei processo a Londra. Appre-so dalla stampa italiana del "sensazionale documento", voüe correre in aiuto agli imputati. 11 6 dicembre sí rívolse diverse volte al popolo italiano attraverso Radio Londra, negando quaisisasi responsabilitá riguardo alia lista con glí 86 nomi e denunciándola quale artificio delie autoritá italiane, che con un elenco di nomi quasi uguale a quello degli imputati al processo avrebbero voiuto creare una connessione tra questi ultimi e t piani descritti nel documento (Čok, 1945, 44). in realtá nella lista comparivano solamente due degli imputati al processo, lavo Čermelj e Danilo Zelen, e il documento venne a gravare únicamente sulla sorte de! primo, essendo i! secondo caduto in uno scontro a fuoco con la milizia fascista giá nel maggio di quell'anno. 37 Una ininuziosa rleostruzione dell'attivitá del TIGR nel 1940 e delie vicendedi contomo In Perene (1977). ANNALES 8/'96 AleksEij KALC: L'£MlGRAZ!ON£ SLOVENA E CROATA PAI.LA VENEZIA CIULIA ..., 23-60 L'AZIONE POLITICA DURANTE LA SECONDA GUERRA MONDIALE: LO JUGOSLOVANSKI ODBOR ¡Z ITALtjE A prescindere daila questione riguardante il piano di impiego degii ernigranti in caso di guerra, i cu i retroscena rimangono oscuri, ne!la seconda meta del 1940, dopo l'entrata in guerra dell'Italia, scattarono tra le file dell'emigrazione in Siovenia i preparativi per l'organizzazione, in caso di confiilto, degli emigranti-non cittadini jugoslavi in spécial! contingent! militari. All'indomani deli'attacco delle forze dell'asse alia Jugoslavia venne di fatto a formare! la legione volontari Soska legija, che vide l'adesione di alcune migliaia di ernigranti. Essa non riusct perô a prendere posizione a flanco delle truppe regolari, in quanto il precipitare degii eventi ne decretó automáticamente lo sciogli-mento. Molti volontari furono in breve arrestati e confinad dalle forze d'occupazione italiane, altri entrarono nelle file deíla OsvobodUna fronta {Fronte di libe-razione). Negli anni successivi, del resto, la grande mag-gioranza degli ernigranti in Jugoslavia prese parte attiva alia lotta partigiana o appoggió ¡I movimento di liberazione (PeruSko, 1953, 167; Cermeíj, 1972, 104-111). E furono proprio loro in molti casi a gettare le basi e a guidare il movimento di liberazione anche nella Venezia Giulia, la cui popolazíone slovena e croata, pur dedsamente ostile al regime, 3veva perso le punte avanzate dell'attivismo antifascista a causa deiía repres-sione delle organizzazioni clandestine e della mobi-litazione nell'esercito italiano e nei battaglioni speciali (Skerlj, 1970). La guerra faceva scattare anche un altro piano di cui furono portatori elementi dell'emigrazione organizzata; quello della sensibilizzazione sulla questione della Venezia Giulia delle potenze alleate nella prospettiva di una futura ridefinizione dei confini italo-jugoslavi. Questa azione ebbe ancora una volta come principale protagonista Ivan Marija Cok, in veste ora di presidente del lo Jugoslovanski odbor iz ¡talije (Comitato degli jugoslavi d'ttalia). Questo organismo nacque per iniziativa dei rappresentanti delle ex formazioní politiche slovene e croate in Italia, che ali'inizio del 1940 avevano concordato con la Zveza emigrantov di costituire un comitato congiunto che nel momento in cui il conflitto si fosse allargato alia Jugoslavia si incaricasse di rappresentare gli interessi degli sloveni e dei croati della Venezia Giulia al Pesero. Avendo il comitato perso a causa degli arrestl la parte dei membri vesidenti nella Venezia Giulia, furono i rappresentanti dell'emigrazione - come previsto dall'accordo - a prendersi carico del-l'iniziativa, delegando Cok a portare avanti l'azione in conformité agli obiettivi prefsssi (Rejec, 19 e seg.). Rifacendosi alio jugoslovanski odbor che aveva operato in esilío durante la prima guerra mondiale per riunire sloveni, croati e serbi in un único stato, lo Jugoslovanski odbor iz Italije si prefiggeva ora di portare a compimento questo programma con l'inclusione nella jugoslavia degli sloveni e dei croati della Venezia Giulia. Esso opero nelí'ambito della rappresentanza política regia jugoslava, alia quale Čok e gli altri due componenti del comitato, Ivan Rudolf e Boris Furlan, si unirono in Medio oriente, mettendosi a disposizione del regio governo jugoslavo in esiiio. In questo contesto il comitato si vide riconosciuto e appoggiato quale por-tatore della causa degli jugoslavi delía Venezia Giulia. Lo Jugoslovanski odbor iz Italije esordi nella seconda meta de! 1941 legando il proprio nome al progetto che vedeva i! govemo jugoslavo ¡mpegnato a costituire un proprio esercito in Medio Oriente. L'iniziativa, realiz-zata ¡n accordo e con l'appoggio finanziario dei britan-nici, rispondeva al desiderio di contribuiré in modo attivo agli sforzi militar! della coalizione antinazista, nonché all'opportunitá di dotarsi di una forza militare in prospettiva del rientro del governo e del monarca in patria e dei rípristíno dell'ordinamento statale prebel-lico. Con l'apparizione in jugoslavia dei repartí cetnici guidati da Draža Mihajlovid, il suo ruolo venne pero automáticamente ridimensionato, in quanto i! governo, sostenendo pur sempre il concetto di una liberazione nazionale ottenuta per mezzo dell'intervento alicato, trovava nel movimento cetnico, riconosciuto come "esercito regio jugoslavo in patria", e nel suo capo, nominato ministro della difesa, l'espressione dei propvi obiettivi politici e strategíc!. A questo punto le forze armate in Medio Oriente continuarono a esistere come elemento simboieggiante 1a contínuitá statale jugoslava, II núcleo originale dell'esercito era rappresentato da un gruppo di ufficiali e da alcuni repartí della marina e dell'aviazione regia jugoslava, che al momento della disfatta si erano trasferiti in Medio Oriente. Talí repartí furono quindi ingrossati con numerosi volontari sloveni e croati, reclutati tra i soldad dell'esercito italiano nei campi di prigionia ingiesi, compito questo di cui sí fecero carico Čok e Rudolf, i quali sembrano essere stati pure gli artefici del progetto. Sí reclutamento diede im med latamente buoni risultati, anche perché in diversi campi gli sloveni ed i croati si erano giá organizzati spontaneamente, chiedendo di essere disttnti dagíi altri prigioníeri italiani - speciaímente dai fascísti, con i quali venivano spesso anche a scontri fisict - e offrendosi in molti casi come volontari nelle unitá ingiesi. Con tanto maggiore entusiasmo essi risposero all'appelio dello Jugoslovanski odbor iz Italije, il quale li invitava a entrare a far parte dell'esercito jugoslavo, che avrebbe contribuito a liberare le terre jugoslave. Giá nel luglio 1941 il primo gruppo di volontari, inquadrato nello Cardni bataljon (Battagiione della guardia regia), prestó giuramento a re Pietro 11, seguito nei mesi successivi da altri contingenti, proveniente dai campi in Africa set- 46 ANNALES 8/l96 Aleksej KAIC: I'EMIGRAZIONE SLOVENA t CROATA DALLA VENÎiZIÀ GtUlJA „, 23-60 SVGOSLOVEKSFT ODBOft CZ JTj*. C-ttK 17AUAM JUGOSLAVS COMMETTE. coMjrs rotrcasi-iWE d'ti'AUE Ve, the undersigned, as the tapreservative cenibfirs oS the coenRiV&« of the YugOGlavs of Italy, which expresses the ifleals, aspirations and aits? of the Yugoslav/ of the Julian ¡¿nxcb, hereby certify that Dr. I^aa S. fi'o fc, ioiraer ¿resident of th« Slovene voliticai farty "■EUIKOST" (Scion) for tfce ¿-rcPTince of Trieste and o£ fcbe federation oi Yugoslav JJaigsaats of Italjr Xn iugoalavia, is ¿-ieci^ant of the said Coanitires. ihs said Dr. an K. <$oii; i3 the unconditional rep resent at Its thereci1 and he, Ui virtues oS t^ i.-jstruotiojss already ¿riven to him, is ©apo^e^d "feo negotiate, aot and in every way represent t'ae sai3 Corcaittes. Selgirade, Zagreb, Ljubljana, Trieste;« February Sth, 1941, MlriLo Txatovle) forros*- trefSi<5ent-o;p the-QJryate political *nrty "SDlKosi" (Union) for She Province oí Istris. anà ^icepresidenî of the Federation. o£ Yugoslav Sraifíriiaís of 1 tal y in ï-uços lavis. (Sr, aihovil liradamente) Secretary Qeceral of the ie^sration. o t Sugoalcw Eaisrozts of Italy in Yugoslavia. *\ Ulbsrt Hejec). ■farmer political editor at ths 'daily newaoapor "^jititsi' In üh-iss-te aná forme* Secretary of -tke SloTone rolitfcal üart¡y "EDiUOST* for tke J'rçatnce oí GoTíala. (»m Buiolfl ■irofeRsor, frois istriw3 -rresideíit of the Slovene čeder-fx-ïi&a for the defence of the ïatberlaasl. (-Eiailí^lJSiO frcsn Istris, rxeaidtnt of tte Slovsae «.a t if assis t Organiastianü in Italy, / {yÁi- i-Sj t (Ante ïveSû) Yugoslav war volunteer in the Wax 1914-18, foraer editor of the newspaper "istârsks í-be Istrisn ford) in Trieste, now in Saçrsb. J: ¿ù; wU í^(A>íte' Rojrvic jrvic) from Istria, farmer president of ihs Society oí xütri&n Students in 3 a grofov tiavo ôcraielj) profeagor a^d publicist, formerly Sijcrctary 3en«ral of tiie ^edcratioi of ihc Oaltniui Organiaatiaas Julian ilarch ("rrosvetii'1) 'in Trieste k «ow in l,iubljsneT • PresidciXTs of tne 5^'ovfiiie Graduatec» of JuiiAQ March- (&r. Branko Veri> froa liiosvs, cow foreign ortitor of the daiLy' newapacer "^utyo" In ¿¿ubl^aoa, foj-iaer ¿'reaide/jt c£ the Or^aai¿htio; of Secondary Schools. > - (Dr. Brago Maruilo) ^ from Goiizia, Tugoslav war-^olu^iteer and aeiober of taa Yugoslav Cacmsitt&e in the ?mr >914-10, fortner 3an of Ljubljana and fortner Minister of Social ¿'oliiics and National ffeaith, Vinto Kapotet) froqt Trieste, novj lawyer and ^resident of ^he Yuffoalfiv-¿ng^-Wrr^ran Glut and of the organisation of iugosl&v ^ni^rsnts "«aiioa-Jadran'1 in Kayibor. Credcnziale deUo "Jugosloveriski odbor iz Italije" al dott. Ivan María Čok per Vazione política in favore del-l'annesshne della Venezia-Ciulia alia Jugoslavia durante alia seconda guerra mondiale. (Copia in NŠK). Pooblastilo "jugoslovanskega odbora iz Italije" na podlagi katerega je dr. Ivan Maria Čok vodil politično akcijo za priključitev Julijske krajine k fugoslaviji med drugo svetovno vojno. (Kopija v NŠK). tentrionale, quelií del Kenya, del Sud Africa e del-1'lndia.38 Rudolf, personaggio carismatico e uomo d'azione, ímpiieato tra i'aitro anche nel i'alti vita di sabo-taggio del TICR nel 1940, stabÜI ií suo quartier generaie in Egitto e si rnantenne in diretto contatto con gii arruoiati, divenendone un punto di riferimento ideológico. Dal settembre 1941 egíi pubbiicava per loro a no-me dello Jugoslovanski odbor iz Italije e con ii susstdio del governo jugoslavo e deíle autoritá mííiíarí ingles; i! quattordicinale Bazovica, che fungeva da propagatore degli obiettivi riguardanti la questione della Venezia Ciulia, rna che fu anche uno strumento a sostegno degli interessi del governo monarchico jugoslavo. Contemporáneamente all'attivitá inerente ali'esercito jugoslavo in esiho lo jugoslovanski odbor iz Italije intraprendeva, per opera di Čok, anche l'azione piü propria del suo mandato, ció é la campagna informativa e diplomática volta a porre aií'attenzione deil'opínione pubblica e dei governi alleati la questione confinaría italo-jugoslava. Iniziata verso la fine del 1941 con interventi sui mezzi di informazione inglesi, essa si manifestó con crescente intensité nel corso del 1942, contrapponendosi alia campagna che il conte Sforza stava svoigendo in America pec assicurare all'Italia postbellica l'integrità dei confini definiti con il Trattato di Rapalío. Nella primavera di quell'anno Čok trasfen la sede dello jugoslovanski odbor iz Italije negli Stati Uniti, pariendo al seguito della missione governativa inviata oltre océano per sollecitare e appoggiare le iniziative degli immigratí di origine jugoslava a sostegno della patria in guerra. Le comunità Slovene e croate negli Stati Uniti avevano mostrato in tutto il periodo tra le due guerre mondiali grande sensibilité per quanto accadeva alla minoranza jugoslava nella Venezia Giulia. Ne! 1935 avevano dato vita a New York al Defense Committee for 38 Un quadro completo sulia storia dei reparti jugoslavi in Medio Oriente in Kl un (1978). 47 ANNALES 8/'96 Aletee) KAI.C: l'EMICRAZIONE SLOVENA E CROATA DAMA VENEZIA GIULIA ..., 23-60 the Yugoslavs in Italy, divenuto poi Defense Alliance, che facendosi portavoce delta minoranza assoggettata aveva provveduto a denunciare aU'opinione pubblica americana i soprusi de! regime fascista. La Defense Alliance si mantenne del resto in strelto contatto con I'emigrazione organizzata in Jugoslavia e I 'Istra, I'organo della Zveza jugoslovanskih emigrantov, ~¡ cui articoli venivano ríportatí dalla starnpa jugoslava in USA, era stato la primaria fonte di informazione sulla situazione neila Venezia Ciuiia (Vovko, 1987; Vovko, 1992, 89-90). Lo scoppio della guerra vide poi !a piena roobi-lílazione deglí jugoslavi d'America e la costítuzione nell'aprile 1941 dello Yugoslav Emergency Council, che successe idealmente alia Defense Alliance, nonché dello Jugoslovanski pomožni odbor (Comitate jugoslavo di soccorso). Sorto per iniziativa delle societá di mutuo soccorso, quest'ultimo era impegnato neila raccolta di fondi da inviare alia popolazione in patria. Gli emigranti jugoslavi collaboravano inoltre alio American Siav Congress, fondato nell'aprile 1942 dalle tredici comu-nitá nazionali slave deglí Stati Uniti alio scopo di sostenere la política del presidente Roosevelt e gli sforzi della nazione americana in guerra.39 Čok trovó in questo contesto un ambiente favorevole e ricettivo. La sua missione si svüuppó in una prima fase attraverso i giornali immigrati, con giri di conferenze nelle piü important i colonie jugoslave del paese e inter-venti alie manifestazioni pubbliche orgamzzate a so-stegno della nazione jugoslava, registrando una certa risonanza anche a! di fuori delle comunitá jugoslave e nei circolí politici e statalr americani.40 La stampa im-migrata dedicó alio Jugoslovanski odbor e alia questione della Venezia Gíulia parecchio spazio, mentre i dirigenti delle organizzazioni immigrate Slovene riconoscevano a Čok íl ruolo di rappresentante legittimo degli sloveni neila Venezia Gíulia (Kale, 1983, 188-189). Čok godeva anche dell'appoggio personale di Louis Adamič, il noto scrittore americano di origine slovena, che per primo aveva sollecitato le comunitá jugoslave a mobilitarsí e prepararsi ad accorrere ín aiuto alia nazione d'origíne. L'ímportanza del legame e del rap-porto di collaborazione che venne a sviíupparsi tra Čok e Adamič rivestiva tanta piü importanza, se si considera che Adamič era membro sin da! 1940 de! ConsigÜo di sicurezza deglí Stati Uniti e vantava conoscenze nelle piü alte sfere statal i.41 Tramite Eleanor Roosevelt, ¡'influente moglie del presidente degli Stati Uniti, che come Adamič faceva parte dello Common Council for American Unity, organízzazione per i diritti sociali ed "etnici" degli immigrati, la sua voce trovava eco e grande considerazione neile alte sfere statali e alia Casa Bianca, mentre non meno importante risuito in que! periodo ai finí del suo impegno político l'amicizia che lo legava alia figura carismatica di Fiorello La Guardia. Adamič fu ¡1 motore principale dell'azione política che l'emigrazione íntraprese a partiré dalla metá del 1942 a sostegno della patria d'origíne, azione che aveva un punto di forza nello Slovensko ameriški narodni svet (Consiglío nazionale deglí sloveni in America, in breve SANS), di cui Adamič era presidente onorario e i! quale era guidato da un alteo insigne uomo di cultura e político sloveno, Etbín Kristan, noto anche quale pro-motore negli Stati Uniti del movímento per la costítuzione di uno stato jugoslavo durante la prima guerra mondiaie. Ponendo come obiettivo l'unificazione dei territori sloveni secondo lo storico progetto della Sio-venia unita del 1848 e la costítuzione di uno stato jugoslavo federativo e democrático, lo SANS vide per la prima (e ultima) volta le componenti ideologiche del-l'emigrazíone slovena mettere da paite le tradízíonali díscordie e ríunirsí attorno ad un progetto político congiunto- Parallelamente a questo fervore di attivita passava ad un lívello superíore anche ['azione dello jugoslovanski odbor iz Italije. Nel novembre del 1942 Čok si rivolse a nome del comitato a Roosevelt, Churchill e Stalin, nonché ai piü alti funzíonari statali delle tre potenze alleate con un memorandum sulle aspirazioni degli sloveni e del croati d'ltalía. In esso egli riprendeva !e note argomentazioni sull'immoraííta dimostrata dal-l'ltalia nei confronti delle mínoranze nazíonali e, ri-vendicando per gli sloveni ed i croati deíla Venezia Giulía il diritto di unirsi agli altri "fratelli jugoslavi", chiedeva di veder riparata Mngiustizía súbita dopo la fine della prima guerra mondiaie, quando essí erano stati "immolati alie aspirazioni imperialistiche dell'ltalia" (MCY, 1942). Nel mese di marzo 1943 ebbe modo di ribadire le stesse richieste ad aiti rappresentantí americani durante una visita alio State Departement, mentre all'inizio di aprile pubbticó l'opuscolo informativo The Problem of Trieste, sostenendo la tesi per cui la cittá sarebbe spettata a guerra finita alia jugoslavia (Tchok, 1943). 39 Suile attività degli sloveni negli Stati Uniti in favore délia Jugoslavia durante fa seconda guerra mondiale in KlemenciC (1987). 40 Tra gli interventi di maggtore spicco, quello alla commemorazione dei condannati a morte al primo processo di Trieste, tenutasi a Cleveland, sede della più popoiosa comunità slovena statunitense, e quello al Tabor di Euclid (Ohio), svofiosi alla presenza di rappresentanti «fficiali deile autorité americane (Kalc, 1983, 188). 41 La loro cortoscenza risaliva, tra l'altro, già ai tempî di una visita di AdamiC in jugoslavia nel 1932, quando perô le richieste di Cok di interessare ('America al problema della minoranza In ttalîa non fecero presa sullo scrittore, fresco dei primi grandi successi ed attratto da a lire problema tiche. 48 ANNALES 8/'96 Aletoej KAIC: L'EMICKAZIONE Si.OVENA E CROATA DALLA VENEZIA GfUUA ..., 2.5-60 L'iniziatíva rispondeva alí'afíiorare dei timori, nella prospettiva di una svoita suiia scena be! i i ca e politica itaüana, di assístere ad un attegg i amento motto longa-nime degii alleatí occidental! nei confronti deli'italia per conseguiré un suo distaccamento dall'alleanza con ia Germania ed in vista di una sua futura integrazione nei quadro strategico occidentale. Riconosciuta l'opportu-nitá di solievare la questione, il lavoro di Čok, come pure un aitro suo opuscolo sul Litorale- sloveno (Čok, 1943) incontrarono il favore di Adamič e uscirono sotto il patronato dello SANS. Adamič, inoltre, ripropose pochi mesi piu tardi il testo integrale di The Problem of Trieste in appendice al suo libro My Native Land, un best seüer che contribuí a richiamare l'atienzione deü'America sulla questione jugoslava (Adamič, 1943), Se con queste imprese, come con altri interventi, Čok riusci indubbiamente a daré risonanza aüa causa che doveva rappresentare, la sua missíone, tuttavia, e l'intera sua esperienza non furono prive di insidie e difficoltá. Anzi, parlando piu in generale, queila dello jugoslovanski odbor iz Italije fu una storia alquanto travagliata, condizionata com'era da! d i ff i coi toso rap-porto di Čok con il governo jugoslavo in esilio e dagli stravolgimenti venutisi a creare sulla scena política jugoslava con i'imporsi a ! i vello militare e político del movimento di liberazione nazionale guidato da i comunisti. 11 governo jugoslavo in esilio, e l'íntero ambiente político al suo seguito, era stato sin dall'inizio turbato da aspre discordie interne. Dominato dalla corrente pan-serba, che ne monopolizzava la politica, esso vedeva prolungarsi e prevalere piuttosto le tradizionaü lotte di carattere nazionale che non lo sforzo unánime per i! conseguimento deglí obiettívi comuni dettati dalla drammatica situazione in patria. Di riflesso, ¡a con-flittuaíitá si riproduceva anche nelía delegaztone politica jugoslava negii Stati Uníti e si estendeva alie comunítá ímmigrate, aliméntala dalla campagna che l'ambasc ¡atore jugoslavo Fotíc e una parte dell'im-migrazione serba conducevano indíscríminatamente contra i c.roati per i crimini commessí nei confronti del la popoiazione serba dal regíme ustascia nella Nezavisna država Hrvatska. Čok non aveva risparmiato critíche ali'orientamento de! governo jugoslavo e aile varie componenti che lo sostenevano. Con particolare enfasi aveva perô contéstalo l'insufficienza délia politica estera in mérito al problema délia Venezia Giulia, Si ha notizia, infatti, di profonde diversità di vedute tra Čok e il governo riguardo al peso che si doveva dare alla questione, come pure sul Paz ione che lo jugoslovanski odbor iz Italije doveva svoigere. Egli intensifico la sua polémica quando, verso la metà dei 1942, la componente panserba parve disposta ad aperture verso 1'ftaÜa.42 Con particolare violenza si scagliô contro i membri sloveni de! gabinetto, i clericaii Franc Snoj e Miha Krek, per il loro atteggiamento ligio nei riguardí della corrente panserba, e li accusô di interessi particolaristici. Questi contrasti traevano comunque spunto anche da antagonismo di carattere personaje e dall'ambizione di Čok di entrare a far parte del governo. Egli infatti avanzava la propria candidatura a sostegno di una maggiore legit-timazione delle rivendicazioní governative sulla Vene-zia Giulia e insistendo sul diritto deglí sloveni di orientamento liberale di trovare espressíone díretta nella rappresentanza ufficiale degli interessi jugoslavi al-I'estero (Kalc, 1983, 190, 198; Vovko, 1989, 156-157, Klemenčič, 1987, 177) 43 A peggíorare le cose contribu) i! progressive chiarirsi di queila che era la reale situazione in Jugoslavia, con cui sí veniva introducendo un nuovo elemento di scontro: la questione partigiana. Fino alla fine del 1942 le comunità ímmigrate jugoslave e l'opíntone pubbüca americana sí erano appassionate all'eroíca figura di Draža Mihailovič e alla lotta dei cetnici contro l'occupatore della patria jugoslava. Taie immagine veniva loro propinata da! governo regio in esilio tramite il suo centra informativo, la cui propaganda - condivisa e seguita de! resto da queila inglese e statunítense - continuava ad ascrivere ai cetnici, passati dopo una breve fase di resistenza al col-laborazionismo, il ruolo guida nelía lotta contro l'ínva-sore, minimízzando e semmaí crimínalizzando quelio dei movimento partigiano. Per quel che riguardava più specificamente la Slovenia, dove si era clelíneata la contrapposizione tra l'Osvobodilna fronta e i partiti 42 li capo della diplomazia Njnčic si incontro al lora con il conte Sforza e l'ufficío stampa de! governo negti Stati Uniti smonïô i toni nei riguardí deííe autoriíá d'occupazíone italiane in Slovenia. 43 Čok si riteneva infatti snobbato, dal momento che nei dlcembre 1941 il governo non si préoccupé nemmeno di informarlo deí falto che stesse discutendo riel la questione della Venezia Giulia e avesse inviato un memorandum in materia al governo britannico e americano. In seguito egli non manca va neanche di sottolineare i'insensibilità e ¡1 cldiberato disirsteresse dimostrati dagli ambienti governativi per le sue iniziative a nome dello Jugoslovanski odbor iz Italije e fece circo! are insistentemente la voce negi i amblen?! immigrai! di essersi visto negare i necessart fondi di llnanziamento. La questione trovó eco anche sulla stampa, quando ne¡ giugno 1943 un giomale della comunità ñnmigrata croata, ne) pieno deíla poíemica che aílora oratnai imp&versava sul ruolo de.'le varíe forze político-militan in patria e in mérito agí i atteggiamenti de! governo in esilio, accusô i rappresentarsti di quest'ultimo di aver abusato del denaro pubbüco a fini personali e di aver negato a Čok pochi spiccioli. Ma i! quadro appare ancora più confuso, se si considera che da font» governative risulta essere stata stanziata al I1 i niz io una considerevoíe somma per ie attivítá propagandistiche di Čok, somma perô di cui non è chiaro se e come sia stata utiiizzata (Vovko, 1989, 198; Savo, 1943). 49 ANNALES 8/*96 Aleksej KALC: L'EMIGRAZIONE SIOVENA E CROATA DALLA VENEZ1A CiULlA ..., 23-60 borghesi d'ante guerra riuniti neüa Slovenska zaveza, gii esponenti síoveni neí governo erario riusciti a celare il coilahorazionismo di quest'ultíma, ¡anclando altresi vio-lenti attaccbi contro í¡ movímanto partigíano e ac-cusandolo di condurre una iotta fratricida. Dalla meta del 1942, pero, grazie aü'opera di Luots Adamič ed aitrí rappresentanli deli'emigrazione, noncbé della stampa comunista americana e inglese, la veritá incominció a farsi strada, finché verso la meta del 1943 il quadro della situazione fu messo definitivamente a fuoco. Di fronte a tutto ció l'immagine e la credibílita del governo jugoslavo vennero ulteriormente compromesse, mentre l'unítaríetá del movimento degli immígrati, impegnato nell'attivitá in favore della patria d'origtne, ne usci incrinata. Nell'ambito deíl'immigrazione slo-vena, dove la divisione fu particolármente riíevante, presero corpo d'al lora in poi due contrapposte correnti: da un lato lo SANS e la maggior paite degll emigranti, che abbracciarono la causa partigiana, dall'altro lato invece si schieró un gruppo di cattoiici, che influenzato dalia propaganda, ma soprattutto inamovibile nei suoí principi anticomunisti, tese a manifestare una sempre piü aperta ostiI¡ta nei confronti del movimento partigíano. Veníva cosí a c.rearsi una spaccatura, che era destinata a perdurare pure dopo la fine della guerra, trovando espressione in termini di approvazione o ripudio della lugoslavia di Tito. Con i! profilarsi di questa polarizzazione Čok fu tra i politici jugoslavi ¡n esilio che presero posizione a favore dei partigíani. Disponendo di informazioni, che i servizi di propaganda governativi negavano aii'opinione pub-blica, si adoperó per una piü obiettiva conoscenza deila situazione in patria, contribuendo a contrabatiere la campagna di accuse e condanne che lo schieramento antipartigiano e la stampa cattolica conducevano contro il movimento di liberazione, nonché contro le organíz-zazioni e gii esponenti deli'emigrazione filo partigiani, in primo luogo io SANS e Adamič. I rapporti con il governo jugoslavo e gii esponenti sloveni clericali, cui egii rinfacciava le implicazioni con i collaborazionisti, trovarono cosi un uíteriore motivo di deterioramento e videro il reciproco inasprirsi di critiche e contro critiche. Nei dicembre 1943 e nei gennaio 1944 Čok si trovo anche al centro della crisi che portó alia disgregazione deli'esercito jugoslavo regio in Medio Oriente, la cui vicenda offre importanti elementi di riflessione su! ruolo deíio Jugoslovanski odbor iz Italije e sugli interessi politici ai quali esso rispondeva. Nei corso del 1943 anche gii sloveni ed i croati neíl'esercito regio in Medio Oriente incominciavano a venire a conoscenza della reaie situazione in jugoslavia, dopo che per due annl proprio i! periodico Bazovica, a nome deilo Jugoslovanski odbor iz Italije e quale único organo di infor-mazione permesso dalla censura di guerra jugoslava e britannica, aveva sostenuto ti mito cetnico. II giornale ri porta va sempre piü frequentemente anche notizie su i "ribelli", sottolineando pero che le due forze avrebbero dovuto cooperare nelia resistenza contro l'occupatore e che i "ribelli" sí sarebbero dovuti mettere sotto il comando di Mihajlovič. Nella seconda meta del 1943, pero, con ¡"afilorare deile notizie sul ruolo del movimento di liberazione, un crescente numero di soldati incomínciava a manifestare la volonta di unirsi ai partigiani e andaré a combatiere in patria, alimentando con ció le división! ed i contrasti che giá prima avevano caratterizzato i rapporti neü'esercito. Dopo la confe-renza di Teheran, dove gli alleatí decidevano di ap-poggiare Tito, e ía notizia del divieto da parte del Comitato antifascista popolare, l'organo parlamentare partigíano, a re Pietro ¡I di ritornare ín jugosiavia, fa tensíone arrívó al culmine, sfociando aü'inizío del 1944 in una rivoSta e nei rnesi successívi neíla defezione delia maggioranza del volontari, i quali si univano poi alie Brigate partigiane d'oltremare. II giornafe Bazovica, sulle cui pagine l'epopea cetnica era ormai del tutto scomparsa, facendo posto alia iotta conglunta dei movimento di Tito e degli alleatí, aveva tentato di contenere íl processo di dis-soluzione esortando ad attendere unítí il momento in cui l'esercito sarebbe entrato in azione. Lo stesso Čok si rivolgeva ai soldati con appellí all'unitá. Ma inizíata la sedizione sí schíerava con i rivoltosi, fondando assieme ad aicuni ufficiali il Comitato esecutivo dell'IEsercito jugoslavo di liberazione in Medio Oriente e íandando appelii ai volontari nelle unítá regie affinché si aggre-gassero ali'esercito di Tito per prendere parte altiva nelia Iotta di liberazione. Sen presto peró, su pressione del governo jugoslavo e degli organi militari inglesi, smentiva tutto e invitando i soldati a rimanere fedeli a re Pietro partecipava agü sforzi per salvaguardare l'ínte-gritá deli'esercito (Klun, 1978, 613 e seg.). Tutto cío dimostra la complessitá della situazione e la posizione anche ambigua di Čok in un momento ín cui il movimento partigíano era dívenuto una reaita innegabile e si poneva con sempre maggiore forza II problema di chi avrebbe governato in futuro ia jugosiavia. Verso la fine del 1943, dopo essersi trasferito in Medio Oriente, Čok si adoperó irsfatti, assieme ad aítri colleghi di tendenze moderate e insofferenti verso l'orientamenfo panserbo e fiiocetnico del governo, per il suo avvicendamento con una compagine piü democrática che cercasse la strada del compromesso con il movimento di liberazione, Nei 1944 poi, trasferitosi a Londra, sostenne ed operó a flanco del cosiddetto governo Tito-Šubašič, sorto sulla base del patto di collaborazione tra il movimento di liberazione e i politici rnonarchíci in esilio non compromessi con la política antipartígiana, in quanto ali'ímpegno di Čok e deilo Jugoslovanski odbor iz Italije in mérito alia questione delia Venezia Ciulia, dalla meta del 1943 in poi questo proseguí all'insegna della preoccupazione di veder affiorare qual- 50 ANNALES 8/'96 Aleíoej KALC: L'EMfCRAZIONÉ SLOVENA E CROATA DALLA VENEZIA CiUllA .... 23-60 POŠILJA i /VAN UČ£MKOV - KAIRO RUE MANSMAET EL M AH RAN! ŠT. 3 Ssedttji wñed " , lfJi. >'JM-vn.-OM. t s s «jr iiiMvN» sSi> tmk «HiJifirv ONLY YUGOSLAV HSWSPAPBR PRÎSTED AFP ¿tfDMBSBB IN STATE OF WISCONSIN ?0R 4fl,fiQD AM£ÏÛOAN>YUOOSUWS IN TJ3IS S7ATB. — {OffidriS 0*«an cf AUian«c 'Mly' of'wis«*nsšti..) m <;¿o. ¡'Jlilffá K« ««aoi-ibis» mntlt-t ji-vïuj Si, Ibrd «i (lia pin «.(flci-i */( J1ilm.ukt!11. \T£l<-Msl*ij iinü,T O»

KisvertCi id ÛiipOiljilE: KARL S frt'ûjocb^û átCVilkQ bo Va¿ UOVl dE,- ivas, do Ssdaf Jtmata emroCnino ï»pûs pJ&čaiso, pttfniv-IjAn. Príreiwio VíiSj atocito to in ^înmaffAjte, cid bo Ust magolši DtL-praj iwiao d-jJiiijaii v Vašo liSàa — Uprnvn. 21. junij: Ameriško-!¥o^elj primorskih Slovencev C1 __i : i Dr.Ivan Marija lok na i Slovanski Dan ; ^^ izjava ameh.ísitü-j'u-fíoslovanslleoa o de of. a za pûspfi&evanje najïtftfov u. ss vojno.obfcasï6nis: bodijo v m ükamk KrtJ-iJ? j? vísfcoimu' dvk'o kiuusi», «o o^ujiš^-our x»|« íiiíi 7ijš3(r v sliirllul licidsk t uíiü rOxt-rijuií SŠ-kuui clí!lliolC!SCÍjfr. To jí< iiùïjia üki vjtotl uci'huîhm, l^í lw«. imxihu ¿jj-oti nvvljsfa, ijochii í«M?-Vu wwMniJslo. lili iJnciju — híhí- íl¿! 6c, .-ill ÍIU flS5¿J«Hi 'mi>|:cL. Tu s-ujirji Fnuij, n js-, ill rjvuiü' tíü- jiriivuKih!^ VHÍ — LiïoaîuvoUïw — ^iil'^ioi- \-.< il¡ ï.huiîiwI:i, iÍjj. ¿iJr Uní i dhs J£\lj)%iiv|p v <"it0i holivibú it| ^jsu vinlucj?. y tciii, cíii n;í i; isjhtjt'i ii&- te voj'jhj lsnní«, fi>j jhji.v xn ¿jIrv vkiJínniíh -ivuj diínitr v Eic-lîùj, lîfsr- ^m haiw ln> íMtuij^nki'ulu» ' l-ilji-'iiki, l¡:S;u iiiuriífíiti LeoI iii¡siLii,in,ínci. íííi?¡rt(ir VIT imojoci UJs bonflJfV, loFII-IO ^fí r|rj¿i firiJi.|-JtriJi.i jji CuliLv vtn'/Jl .ji- íuili fit^a ivxv¡i'Va ïû uLuiftiL ínílci ubíñí-uü Uní. Kíililsoi- vuí Iioekíws- lwi?ilinjr fcliku süíiüj siaíií ti'chu jjliiiriiii v vwjitiili iluvkih, Lk-iui-. vioítfii v Ijoeuiv:, í-h ismi " vn>i; y «Ll^n.pt^a vrji.l. i- «Íi-nm-. 'j^n^in V ihn-l.in mf |--i vvi^d híiv.vl ; y ¡i. ¿C|íf¡j:^¡\u Auioriik«!-I MÍOVitíjstküfíJi ¿MíllirrrüiJi k: *>■. :,=u vj-^'i jn :Sj¡.riU v Oi'-: tïùiïi;, > j>rí'iJrv;í:uf; (iuusr.. ; JííiI íi'i'ljy Ui^S^I.'u v I ArjCrLâfcfl-iiîovanski l>m : ! niK^'íj^i tío tcir^i JUIÏVI^'-IV. , i, asuiíj'i.-k ÍJU íííiiV!i>istjii| ! ÎU |jviïjisîiij;>. -i' \\t tu jiíií iji-> i Kúi'Jli (l{>|jr¿JiCi>v Ir 9ck>|si. j¿t : d?|-,1i;llu:t Aiiu-J ikf ¡i: Ixj^liií. i |HÍt"lgV V t^j Jjiyi«' I i '«ij-Im* •ïu íiuwíkiii iivsvlc ICI rlcivç.îb^a dtislu.jiiïislvu, i'islü^tlc sSiwWilín Maíw jsl-L. jíimnjf: fn wüí vo s^i'vliU vi^l Uü^iíiiii U^JI. ini-d.M- iiilca Iim- in{ali ?in "í'ivnK-i-^vo,Í?li tífxuv irs siu.jüi m« ?sli¿ni.s js'iigliisi-, s iiír¿t>iiv;i.-Í ü5íirtsl: ■ ^oSilIniHwSJl •'c|ijrí(¡',';llljíi Sfa-VJ1|)I>\-, kiSlilvr St" va ^^I^SÍH:; iHtf-H'^e in ,lt>!l))|Hl »lie lilis S'ivi JjiIc scíIíijiíIí íí! ,¡c vríil 2], snikjíi v .S^liiitï ctsTici»?!^ ki je ijhr-iicin iisiíi jjnlfiir.il ICJiio^j •AU hiuío^c mAiíici;c:ii)nSIíiv AMlunr-? ct-r ".liin-uuíici: Conn-$y". Vri; o xl-¡- i«iv j or-snijiicl-jj iiT-mn [inutrnli ir fKtftu»^.; , ííiü'ífipriisi w íijij Miv:;- in tnvo jra í <í.-i se íííí íiottv«a nr-"liílju liS-íí«:llj Ci^oJllOq xluvuíi-l-llli i'i'C^Taín v. S. S. JíUili.jili l'ciii Williilul.i; Àvir.J, / Vi'Üfcí» inundo, l;i í-í (is-iroc- oh l. m i jn>jj»hím' {f|-¿il N. ív AiiHorv uWwMK, hK S«. util h W. ;i<'ljf.ll Hi*., ívi- w l>f/ iifiícihíiUi 4tlíH'llHjÍ.¿Íll M¡ií-¡(li jui-j ii«Mi¡ pntí vííKiiju. V' pftkorki Iiia.;» ?:i!a . II j: •rlUnvrniio. Kti.iU ^bv^Dii j ililnaiilcHi', lil,iuli s?jim>in! •ri^k't'iuH fj111;'njiS l;K'>iji, L'ro ' h» W71) o'MfSkoi- n.jr-^o- j <;4I ljXi>l»i\-ai>t\'il| fluv l^l I'uiiuki. Siinvmri, fjl&vc]ili<-1 si'illdfcji DK'd lilovurii AiMlliW. Ml: stWUil, \i(i ^ori-Nu, Ui ^ u^ivjui^ Nc do jiUrCir.«f iijj-c.i, du liC iiili. "iiid ikji i5u tii iJisti. UsMdifcji * ^liii ni .Sl^viiiii'v mi pri*i umirsj'-- lHISli iJl'VCIU rrslailUl! 01 liila Ijii>i vdiWn, Ki mvo wmUnr, in ^«jui u»i Orjintiiiixn.i-uif> s(lii! ■:!<)Vi-il^kci /J.-.XXI.VD, dil. ,11^'JliK li<|iill ii-ii'iid'lil; noš. Mil' HJll.il;,. ju iVcjiiuUiilii' Sir, V(l wdlVJ llisil* |llifC(IZIil« nmgilijfi fC'i1 ))it;cl njn-^il» l;f.dfti- ,ic. f'iln jiii llidifKc juiUiiJlflti Kf Ui'C SlfivCTS-i:«., jues? Auvuvivuui. .Sj.ia!:imnvo .-« >n.niv rui uti^i wiiiio junoilno inaiMf<^!iH-i,fi> ÍViS x«iior?iî' ïu ft.^vnCioiíi(i*v |ii'i'nisii.f>'l HT-f-ldikt — Uoi fclilïl H ¡"¡iiki s-.'cijt'í:íi ];i'il:orlji v Aiiu-riko ¡«Haü sJVí|. li-it-n, íilto íiod«^ v í:\'í>j«ii!i cen^'noiH ' n«ofi»Mi oli,i;tvili 1ÍKI(Í fiíjKilniV, Ici ¡.'H IlíUll^illH tcuvu JIÍjUKI. ICoi (/¡r^Sct'.'ii.V "Jujcislpvcínsk^íi O'lliorp, >/, líttlU ie". prk li«íj (¿|iÍkh, pa \':i|it íp v jia^roj iiilivu^ivj^isi iti ^r»|«hít«j|)i| FUI ¡KiSV1";<-nu Vvli- Ur SVsm>lci-3Cki<- Kr^Slidicid í>. Kûûsi!V<-¡l;l. V l«-lll x-l ilirltc Wí- rnJlOWi Ui.l.'UiUi! ?5|,n?i nui ÏU Wlí.io )i;i<.<.iici;<írav \>c;u «lytom Xícntnwji-., líívsitous «i ,Si-lii>in v .\icil Yu*. tliii^i l'i ul.ii', |iriliiij«i:i' k«i oilpuiUrjc-c vsrii fslo- vviïoev Urvftisiv a J-ilijfl;o KiMl^u«, l. > Twt:i, Jctrc ii. (\nl Jílí^iKrc IN vi h ^ii- cnk^-^i- iu ii^iwijí \th s »,ini ksil lk-lí'pi'.-i.ii: pii Miiíivni KuíiCiíi i-íi v Taii/U, rü Sun ill>i!i 4Snru.iÍjiv^3 k\-€i l5c-oi;in i¡n, l»Yb) xa ,ivdparoo Društvo Slovoucfiv" - VSlo Dovoto "Soverniki Dom" Slovimsico Podporao Društvo "Ivan Gaakm" . Seat»dra Primorski Odbor Udraienfe Svobodna lugoaicmia - Siovcnxfci Odbsi UdntZevia Svobodna Jugoslavija - Siovecsld Žoasja Odsek tJdntžesje Svobodna Jugiuiiavš]« - Slovunaid Odieit . Pinayn> tJdmScnle Svcbofina Jugoslavija - Kar! STUHIPFARRER: H.. LITORAU ADRIATICO IS«-1!>4S, 81-86 Rappresentanii militari altead al raduno deft'OF a Branica nel fuglio 1944. Vojaški predstavniki zaveznikov na zborovanju OF v Branici julija 1944. (NŠK). forse ancora qualche monumentale ímpianio elettrico non terminato fino al croiio del regime, anch'essi íestimonianza del iavoro forzato cu i era no coslretti i popoii oppressí da! nazismo. E cos'é rimasto a Trieste? La Risiera, si, qualche bunker e qualche cunicolo, anche qualche postazíone antiaerea, ma soprattutto un'enorme quantitá di tombe. Anzi di piü, é rimasto anche qualcos'altro, che pero non é visibíle. E rimasta la difñdenza ira le nazionaltta di queste terre, fra iíaSiani e sloveni e croaii Ed é vero, si dovrebbe parlare deíie foibe e anche deil'esodo degíi italiani daü'lstria sempre in stretta connessione con la política di persecuzione condotta neíla regione dal regime nazista, e in precedenza anche da quello fascista. E poi cí sono da rílevare i mutamenti social! provocad dal conffitto: posiztoni in ámbito sociale e cultúrale, problemi dei contadini in un mondo di permanente deagrarizzazione, del proletariato industríale, dell'artigianato, deila classe media di ímpiegati, comprese i corpi separati, in primo luogo polizia e militari, l'avvento di nuovi atteggiamenti, la brutaliz-zazione délia società, il ruolo délia Chiesa, il rapporte ira uomo e donna dopo la guerra e il rientro degli uomini dai campi di internamente, le lesioni psichiche di lunga durata (delle vittime delle persecuzioni, dei partigiani, dei soldati in genere, dei collaborazionisti, dei bambini, delle donne violéntate), la perdita del possibile rapporlo con inîeri gruppi sociali ed etnici, con familiari e amici morti. La guerra e l'occupazione tedesca hanno portato a grossi cambiamenti e di lunga durata. Ma una grande parte è anche già storia passata. Sono rimaste pero ancora delle lesioni nei rapporti sociali, nazionali, generazionali, lesioni intrecciatesi nella mentalité délia gente con non poche ripercussioni sulla convivenza attuale. Se tocca a noi conservare la memoria del passato, tocca anche a noi trarre delle conclusioni che siano in grado di condurci ad una convivenza pacifica e a strategie sociali e politiche in grado di conservarla. 85 ANNALES 8/'96 Kar! STUHLPFARKEK: 1111TORALE ADRtATECO 1943-1945, 81-86 POVZETEK Septembra 1943 je nacistična Nemčija zasedla Italijo ter ob podpori civilne uprave pod vodstvom koroškega Gauleiterja Friedricha Rainerja prevzela nadzor nad Jadranskim primorjem in njegovim zaledjem. Policija in vojska sta ob pomoči lokalnih ko I a bora cion isto v in ukrajinskih enot začeli zagrizeni boj proti prebivalstvu. V Trstu so organizirali taborišče za Jude in partizane, ki pa ni bilo zgolj tranzitnega pomena, temveč tudi pravo uničevalno taborišče. Sredi leta 1944 so se nacistični veljaki zavedali skorajšnjega propada svojega režima in začeli s prvimi pripravami na odhod s tega območja, ki sta ga pozneje - maja 1945 osvobodili angloameriška in jugoslovanska vojska. BIBLIOGRAFIA Baum, Walter/Eberhard Weichhold: Der Krieg der "Achsenmächte" in Mittelmeer-Raum. Die "Strategie" der Diktatoren. Göttingen 1973. Blasina, Paolo: Vescovo e clero nella diócesi di Trieste-Capodistria 1938-1945. Trieste 1993 (Quaderni di Qualestoria 2). Coilotti, Enzo: Ii Litorale Adriático nel Nuovo ördine Europeo. Miiatlo 1974. Klinkhammer, Lutz: Zwischen Bündnis und Besatzung. Das nationalsozialistische Deutschland un die Republik von Saiö 1943-1945. Tübingen 1993 {Bibliothek des Deutschen Historischen Instituts in Rom 75). Mlakar, Borist Domobranstvo na Prirriorskern. Ljubijana 1982. Stuhlpfarrer, Karl: Le zone d'operazioni Prealpi e Litorale Adriático 1943-1945. Gorizia 1979. 86 ANNALES 8/'96 ¡zvirno znanstveno delo UDK 353(497.4 Slovensko primorje) 353(450.361 Trst) AUTONOMIA E DECENTRAMENTO DELLA POLITICA jUGOSLAVA ALLA FINE DEL SECONDO CONFLITTO MONDIALE. UN CASO SPECIFiCO: IL COMITATO REGIONALE DI LIBERAZIONE NAZIONALE PER IL LITORALE SLOVENO E TRIESTE Metka COMBAČ collaboratore scientifico, Archivio detla Repubblica di Sloveriia, SI-1000 Ljubljana, Zvezdarska 1 višji strokovni sodelavec, Arhiv Republike Slovenije, SI-1000 Ljubljana, Zvezdarska 1 SINTESI L'articolo esamina l'intera attività del Comitato regionale di liberazione nazionale per il Utorale sloveno e Trieste (CRLNl che possiamo suddividere in tre periodi: dal 15.9.1944 alla fine délia seconda guerra mondiale, dalla liberazione alla firma dell'Accordo di Belgrado e dal 9.6.1945 al 23.2.1947, quando il CRLN emise il proclama del proprio sciogiimento. Oall'elezione in poi, il CRLN amministrô il Utorale, in quanto godeva dello status di massimo or gano legislativo ed esecutivo, sino all'istituzione dell'Amministrazione militare alleata nell'estate del 1945, quando perse le sue funzioni di potere. Dovette perciô conformare la propria attività aile nuove condizioni, dettate dall'Amministrazione militare alleata, trasformandosl in organo consultivo. La sua presenza era perd cosi forte e senti ta che possiamo parlare dell'esistenza in quest'area di una diarchia sino a! 23 febbraio del 1947. Parole chiave: Comitato regionale di liberazione popolare, Litorale sloveno, Trieste Ključne besede: Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor, Slovensko primorje, Trst La costituzione e Ü funzionamento del Comitato regionale di liberazione nazionale per il Litorale sloveno e Trieste {CRLN} fu soltanto una parte dell'intricato mosaico che si installö verso la fine de! 1944 nelle regioni a ridosso delle Alpi Gíulie. 1 fatti presentad in questo disegno ebbero come protagonisti forze politiche diverse in un periodo di tempo molto ristretto e riuscirono a polarizzare su questa parte d'Europa l'at-tenzione sia dei fattori locaií che delle grandi potenze. Fu allora che per la regione, che alcuni chiamavano Venezia Giulia, ma altri giä da un secolo Slovensko Primorje, iniziö un periodo di incertezze dovuío al fatto, che per la prima volta dalla fine deila grande guerra la futura appartenenza statale di queste zone fu messa in dubbio. Giä con la caduta del fascismo e con l'in-stallazione deil'Adriatisches Kuestenland fu da molti ripensata la sovereníta italiana su Trieste, Gorizia e le zone contigue. Dal 29 11. 1943 in poi anche la Jugoslavia di Tito, con la dichiarazine fatta dal parlamento partigiano (AVNOj) a jajce pose una seria ipoteca su tutto il Litorale, sia quello sloveno che quel lo croato. La corsa verso Vienna e la regione danubiano-bal-caníca intrigó pure gli alleati, che neí 1944 ancora pen-savano si potesse intraprendere un'azione di sbarco militare in Istria. Negli ambienti diplomatic! delle grandi potenze si capí súbito che il "problema triestino" sareb-be prima o poi riemerso, se non prima alia fine della guerra provocando non pochi grattacapi sia ai due contendenti diretti (Italia e Jugoslavia) che a loro stessi. Dei problemi strategici di rinnovamento delle zone d'influenza nel Mediterráneo e sul futuro della Jugoslavia si parló molto giá nel 1944 a Mosca, in questo contesto si possono annoverare pure gli incontri tenuti da Tito con Churchill ed il feldmaresciatlo Alexander a 87 ANNALES 8/'96 Mella GOMBAC: AUTONOMÍA £ DECENTRAMENTO DEILA POLITICA. JUC OSLA VA ... 87-.no NapoÜ nelS'agosto del 1944. Fu soprattutto quest'uitimo a inquadrare i! problema delle future zone di contatto tra i dtie eserciti alleati, que!lo angloamericano e quelio jugoslavo, "congiunti", come díceva Tito "neli'azione of-fensiva contro l'occupatore tedesco." Si ponevano allora le basi per una linea di demarc.azione ragionata tra i due eserciti, con conseguenze intrinseche puré alia questí-one finale. Gli alleati insistettero moito sull'opportunitá di occu-pare tutta la Venezia Giutia, soprattutto per attenersi agli obblighi presi verso l'itaiia. L'armistizio firmato con Badoglio nell'autunno del 1943 prevedeva infatti l'occu-pazione da paite delle forze alieate di tutto ii "territorio nazionale" fino ai confini strategici posti nel 1920 dal trattato di Rapallo. Tito si oppose ai piani di Alexander dichiarando che "l'esercito Jugoslavo avrebbe combat-tuto l'invasore tedesco fino alia víttoria finale". La discussione su questi temi continuo puré a jaita nel febbraio del 1945, dove Edén - contrario aila rspro-posta deil'ltalia a media potenza - delineó, forse nell'in-differenza totale dei presentí, una iinea di dernarcazione nella Venezia Giulía che era molto piü a occidente di quella esistente prima dell'aggressione italiana alia Jugo-slavía. Si prosegi poi alia riunione di Belgrado (da! 22 a! 26 2. 1945) tra Tito e Alexander, dove quest'uitimo esigeva il via libera per gli angloamericani fino a Trieste, e le comunicazioni verso nord est. Fu gíá allora che Tito acconsenti a quest'Liltima soluzione, ponendo pero la condizione che fossero i comitati di liberazione nazionale a gestíre la vita pubblica fino all'lsonzo. Questa revisione dei puntí armistiziali fu dovuto all'evolversi delía situazione suí campo, dove le forze partigiane avevano conquistato, dopo una marcia a tappe forzate e grandi sacrifici (8.000 i cadutí nella corsa per Trieste), territori che nell'ottíca alleata non sarebbero mai dovuti appartenere agü jugoslavi. II CRLN gioco un ruó lo di prim'ordine neíl'at-tuazione del progeíto jugoslavo di annessione del Lito-rale alia nascente federazione popolaie jugoslava. II ruólo di quest'organo di potere rimane nella rico-struzione storica un p6 ali'ombra di altri avvenimenti e di altre istituzioní del potere popolare instaurati in questa regione in alcune forme giá dal 1944 in poi. ¡I funzionamento del CRLN, delle sue divisioni, sezioni e commissioni formo assieme agli aJtri organi politici e di potere, seppure límitati nel tempo, un reticolato di gestione dell'amminístrazione pubblica, alia qualle dif-ficiímente ci si poteva sottrarre. 11 ruoio dominante di quest'organizzazione, la sua influenza e la reputazione che riusci a conseguirá tra la popolazione slovena e quella italiana, si mantennero nel tempo fino alia fine del 1947, quando entrarono in vigore le cíausole detla conferenza di pace. I! CRLN fu uno dei protagonisti piü importanti della battaglia condotta dagli jugoslavi sia per l'opztone dei nuovi confini, sia per la lotta di classe che si proponeva alie classi lavoratrici di Trieste, Monfaicone e Gorizia. L'installazione del CRLN poltene! funzionamento della gestione pubblica molti aspetti nuovi e sconosciuti in questa paite d'Europa. Erano esperienze che si erano ereditate da forme di gestione socialista svífuppatesi in jugoslavia durante la lotta partigiana e che toccavano sia dicasteri economici che spettanze della sanitá, dell'istruzione, della cultura e della previdenza sociale. Indagare sul funzionamento del CRLN vuoi diré rimettere nel mosaico storiografico, fatto di storia política e diplomática, un importante tasello di storia vissuta, che la storíografia contemporánea a veva finora tralascíato. Fin dail'agosto de! 1944 in Europa quando sí aspet-tava ¡'apertura del cosiddetto "secondo fronte", si face-vano sentire certe voci che propendevano per lo sbarco alieato in Istria. Fu un piano sostenuto soprattutto dagli Ingles!, che pensavano alia restaurazíone delle proprie aree d'influenza nel hacino danubiano-balcanico. Come risulta pure da studi recentí, fu questa la causa di una crescente attívita sia política che militare partigiana nel Litoraíe. L'esecutívo del Consiglio sloveno di liberazione nazionale (Predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta-SNOS) deliberó nei gíorni da! 27 al 28 8. 1944 la formazione del CRLN, come órgano autonomo di potere regionale svincolato daí legami verso l'esecutívo centrale caso gli alleati sbarcando ín Istria ríuscissero a comprometiere l'unitó dei terriíori (i'Istria e ii Litoraíe sloveno) dichiarati jugoslavi soitanto un anno prima a jajce. il decreto della costituzione de! CRLN fu firmato dal segretarío e dal presidente dello SNOS B. Kidrič e J. Vidmar e conteneva i seguenti articoii: art. 1) Per í territori dei Litorale sloveno, per Trieste e 1a Slavia veneta si istituisce come organo intermedio tra i distretti e la presidenza dello SNOS un organo di potere e cioé 11 Comitato Regionale di liberazione nazionale per il Litorale sloveno. art. 2) Il carattere e le competenze dei CRLN sono definid dalla risoluzione del parlameno sloveno de! 3 10. 1943 e si regolano conformemente a! senso del decreto emesso dalia Presidenza dello SNOS sulla legislatura dei poteri local i. art. 3) Le elezioni per il CRLN si svolgono in base alie proposizioni ed i procedimenti dettati dal Comitato provinciale deil'OF per il Litorale sloveno. art. 4) 11 decreto entra in vigore immediatamente.1 Si deliberó inoltre in seguito all'importanza delle questioni suddette, di inviare ín viaggio per il Litoraíe una delegazione di personalita della cultura e della política molto in vista tra la popolazione lócale, come 1 Arhiv R Slovenije {AS} (gia Arhiv instituta za novejšo zgodovino), Partizanski arhiv (Pa), fasc. 540A'!, Decreto del 28 8. 1944. 88 ANNALES 8/'96 Metka COMBAČ: AUTONOMIA E DECENTRAMÉNTO DEU.A POLITICA JUGOSIAVA ... 87-110 La reite dei Comitati Regionali di Liberazione Nazionale nei quatro distretti del Litorale e a Trieste ne/ 1944. Mreža krajevnih narodnoosvobodilnih odborov v vseh štirih primorskih okrožjih in v Trstu l. 1944. 89 ANNALES 8/'96 Meífca COMBAČ: AUTONOMIA E DECENTRAMFNTO DELIA POUTiCA JUGOSLAVA .,., 87-110 lo scrittore F. Bevk, e due fidatíssimí funzionari di partito, L. Šentjurc e M. Marinko.2 Il 15 9. 1944 si tenne a Velike Lažne presso Čepovan un'assernblea eSettorale alla quale parteciparono 155 delegati eletti dai comitati localí del Litorale per eleggere í'esecutivo del CRLN. Corne presidente fu eletto lo scrittore France Bevk, con due vicepresidenti Branko Babič e Lavo Čermelj. Corne segretario fu eletto Joža Vilfan.3 Tutti questi provvedimeni erano il segno dell'impor-tanza che I'esecutivo sloveno dava alla questione del Litorale alla vigilia di important! avvenimenti che si sarebbero succeduti nella primavera de! 1945. Amrnini-strativamente il territorio che corríspondeva al Litorale sloveno fu diviso tra i seguenti distretti: Litorale del sud, Litorale centrale, Litorale occidentale, Litorale de! nord e il Distretto di Trieste. Dove fu possibile (tranne che nelle grandi città e nelle postazioni militari) sí tennero le elezioni neí comítati locali di llberazione nazionale (settembre-ottobre 1944). Si tennero pure assemblee distrettuali che delibera-vano su argommenti disparati tra i quali pure la nomina deí tribunah popolari. Le elezioni dei delegati si tennero ovunque dall'lstria a Bovec e da Pivka fino alia Val Resia. Fino al novembre del 1944 ¡I Litorale fu coperto da un retícolato di comitatí popolari locali e distrettuali che ammínistravano il territorio. Ai comitatí dell'OF erano rimaste soítanto funzíoní polítiche.4 Le elezioni neí Comítatí locali di líberazíone nazionale furono dirette, segrete e a suffragio universale. Agli albí elettorali erano ammessi tutti glí adulti e per la prima volta votarono anche le donne. Da queste elezioni ín poi íl CRLN dires5e l'amminístrazione del Lito-rale veríicalmente con sezíoni (assessorati), repartí, commission! e referati singoii. Orizzontalmente quest'organo funzíonb con distretti, uffíci círcondaríali e Liffici locali. ll CRLN ístítui delle sezíoni per I'approv-vígíonamento, per íl commercío, per l'agrícoltura, l'artígíanato e ¡'industria, per ¡'economía forestale, per !a sanita, per il traffíco, per la previdenza sociale, per la ricostruzione edíle, per le finanze, per la scuola, per la magistratura, per gü affari interni, e per l'edifícazíone dei poterí popolari. Si organízzb pura la difesa popolare che doveva seguíre lo svíluppo dell'edificazione del nuovo sistema. Un ruolo importante fu pure quedo demandato alia Commíssíone per ¡'accertamento dei críminí di guerra e la Commíssíone per la gestione del patrimonio popolare. Fu istituíta pure la filiale delta Banca centrale di stato slovena che opero ne! Litorale fino a ottobre del 1945.5 La nuova gestione política e statale cercava di consolidare l'amminístrazione pubblica con decreti, díspo-sízioní e istruzioni con funzione leggislativa, cercando di rísoivere i moltissímí problemi non risolti ín díversi settori, dall'economia alie questíoni umanitaríe e naturalmente alia política. Glí organi de! potere popolare erano moito attentí alie questíoni delle zone ancora occupate, planificando l'estensíone delle loro funzíoní anche ín queste zone. Nel marzo del 1945 Boris Kraigher, uno dei maggíori funzionari della !otta partígíana slovena, raggiunse i! gruppo dirigente che da alcuni rnesi si dava da fare per porre !e basi all'annessíone del Litorale. ll Kraigher oramai portava in tasca le credenziali per organízzare la rívolta armata a Trieste, Gorízia e nelle maggíori cíttá dei Litorale. La dírígenza slovena, rendendosi conto della sítuazione deiicata nella quaie sarebbe venuta a trovarsi la regíone Giulia deíegó alia soluzione finale di questo problema i suoí quadrí mígliorí e piü quotatí. La primavera del 1945 confermó questa íes! e il gruppo dirigente formato da B. Kraigher, L. Šentjurc, F. Bevk, j. Vilfan, V. Tomšič, B. Babic, L. Čermelj (un gruppo politicamente non omogeneo) ebbe moltíssímo da fare per raccogiiere attorno alfa piattaforma deile recri-minazioní jugoslave un vastissirno pubblico, sia da parte slovena che italiana. !l consenso di tutte ie classí e di tutte le nazionalitá triestine avrebbero infiuito sulla soluzione finale all'appartenenza di queste terre a uno deí contendenti. ín questo senso sí potenzió la funzione dell'organízzazíone denominata Unitá operaía-Delavska enotnost che fu una trasmissione dell'OF e de! Partito comunista sloveno e che contribuí ín modo decisivo al successo dell'insurrezione di massa contro í tedeschi e i colfaborazionisti ítalianí e sloveni che popoiavano !e caserme cittadine.6 Alia fine di marzo del 1945 il CRLN decise in attesa di avvenimenti importanti di cooptare neil'esecutivo tre nuovi membri e cioé il dr, Bogdan Breceíj, il dr. Aieksej Bebler e ¡o stesso Boris Kraigher.7 Facevano parte dello stesso progetto i cambiamenti proposti per equilibrare la presenza di rappresentanze nazionalí in seno al!'ese- 2 T. Ferenc, "Ljudska oblast na Slovenskem 1941-1945", n. 3, "Mi voiimo", Ljubljana 1991, pag. 322-323, 326. 3 T. Ferenc, "Ljudska oblast...", op. rit., pag. 323-324. AS/Pa fasc. 540M, Relazione del dr. j, Vilfan, segretario de! CRLN, (Poročilo dr. j. Vifana, tajnika PNOO). 4 T. Ferenc, "Ljudska oblast...", op. cit, pag. 348. 5 AS/Pa, fasc. 540/111, a) La situazione nei dipartimenti dei CRLN per i! Litorale (Stanje odsekov pri PNOO za Slovensko Primorje, b) A tutti i comitati circondariali, distrettuali e locali, istomoni de! 25 10. 1944 (Vsem okrožnim, okrajnim in krajevnim odborom, 25. 10. 1944 (navodila), c) A tutti i comitati circondariali, distrettuaii e bcali di liberazione nazlonale, 6 11. 1944, (istruzloni), {Vsem okrožnim, okrajnim in krajevnim NOO, 6. 11. 1944), (navodila). 6 N. Trohs, "Aretacije, deportacije in usmrtitve v juiijski krajini", Rivista: "Razgledi", n. 17, 16 9. 1994. 7 AS/Pa, fasc. 585M Ai Comitati circondariali di liberazione nazionale, 28 3. 1945, (Okrožnim NOO), 28. 3. 1945. 90 ANNALES 8/'96 Metka COMBAČ: AUTONOMIA E DEŒNTRAMENTO DELLA POLÍTICA JUGOSLAVA ..., 87-110 cutivo. Il 27 4. 1945 fu roño nominati niembrí di quest'organismo due rappresentanti della resistenza italiana Mario Fantini-Sasso ed Eugenio Laurenti. La segreteria del CRLN fu affidata a Julij Beltram ed a B. Breceij giacché i! dr. j. Vilfan iasció il Litorale per Belgrado, dove fu nominato pubblico rninistero delia República federale jugoslava.8 Gli uitimi giorni di apriie e i primi di maggio del 1945 portarono alia caduta del nazismo e del coi-laborazionismo italiano e sioveno nel Litorale e a Trieste. Le unítá deli'esercito regolare jugoslavo, i parti-giani stoveni del IX Corpus e il Comando delta cittá di Trieste erano riusciti a liberare Trieste ed aitri importanfi centri regionali ad est dell'lsonzo ed a precedere le forze angloamericane deil' VIH armata nella grande corsa per Trieste, ¡i CRLN si ¡rasíeri assieme ad altre istituzioni e uffíct a Trieste e si installd nella sede deí governatorato in Piazza Grande. Inizíó eos) per quest'organo un periodo moito intenso che aveva come fine j'istituzione di un'amministrazione regionale di classe nelle zone liberate del Litorale. Si doveva cosí supplire a quella ín vigore dai 1920 al 1943 e a quella dal 1943 alia liberazione. In artesa di assumere compiti importanti su! piano dell'ammlrustrazione civile, del la legislatura e deíl'esecutivo il CRLN si riorganizzó riu-nendo tutti i dicasteri in due commissioni, quella am-ministrativo-poíitica e quetla economico-politica. A capo del la prima fu nominato i! dr. B. Puc e a capo del la seconda il dr. S. KovaáiC. Si definí in modo nuovo le reíazíoni tía il CRLN e il nuovo Governo federale per la Slovenia. Si decise che ia funzíone del CRLN nel-í'interegno che doveva durare dail'occupazione alia conferenza di pace, rimanesse quella di organo regionale amministrativo autónomo per il Litorale e che funzionasse assolutamente indipendentemente dall'ese-cutívo di Lubiana e dai suoí ministeri che non avrebbero dovuto avere piü nessuna ingerenza nella problemática deile zone in questione. Le direttive demandate da Lubiana dovevano venir presenfate come "applicazione autónoma di queste in mérito alia situazione specifica delle zone annesse".9 Fu gia il 6 5. 1945 che il CRLN per il Litorale e Trieste (prima delia liberazione del capoiuogo veniva definito soltanto come CRLN deí Litorale) introdusse (decreto del 12 5. 1945) un nuovo schema ammíns-strativo-territoriale. La Regione del Litorale sioveno e Trieste si divise in tre circondari: quello di Gorizia, quello di Trieste e quello dello Ciíta autónoma di Trieste. La delimitazione tra i due circondari (di Gorizia e di Trieste) corrispondeva al confine che divideva prima i circondari del Litorale centrale (srednjepri-rnorsko okrožje) e deí Litorale del nord {severnopri-morsko odkožje) con quello del Litorale del sud (južno-primorsko okrožje), tranne alcune eccezioni: il territorio degli ex comuni di Duino-Aurisina e di Sgonico e il distretto di Sesana, tranne l'ex comune di Štanjel furono inclusi nel Circondario di Trieste. Furono comassati nel stesso circondario pure l'ex comune di Štjak e il Distretto di Podnanos. Il territorio del Circondario di Trieste divenne cosí strumento delle atiese Jugoslave di annettere questa unità amministrativa alla Slovenia. Anzi, il 21 5. 1945 con un successivo decreto questa zona si ailargô al distretto di Monfalcone. il Circondario di Trieste si divise in 9 Comitati di liberazione distretîuaii: Duino-Aurisina, Muggia-Dolina, Erpelle-Ko-zina, Ilirska Bistrica, Capodistria, Pirano, Posturnia, Sesana e Monfalcone. Il Circondario di Gorizia, formatosi dal distretto de! Litorale del nord, dal Litorale occidentale e dalla maggior parte del Litorale centrale, si divise in 16 Comitati di liberazione distrettuali: quelli di Bovec, Ca.poretto, Tolmin, Cerkno, Idrija, Vipava, Črniče, Cr-gar, Kanal, Gorizia, Miren, Komen, Gradišča, Kormons, Tarcento e il Coglio. La città di Trieste (Consiglio di liberazione di Trieste) con il circondario più stretto, venne divisa in 5 Comitati rionali, in quello di Opicina e ín 10 Comitati locali.10 Fino alia liberazione il sistema dei poteri popolari a tutti i Üvelli funzionó in gran parte del Litorale tranne che nelle grandi città. Il potere político e amministrativo venne assunto dagli organi popolari eletti sia su base locale che su quella provinciale e regionale. Con la vittoria sulle forze tedesche ma pure suite formazioni militari e paramilitari italiane, che come risulta dalle ricerche degli storici, erano al comando délia Repub-biica Sociale Italiana e in collegamento con organi governativi di Roma, i poteri popolari si estesero pure alie zone liberate nei primi giorni del maggio 1945. Le assembíee distrettuali nel Circondario di Gorizia furono eíette moito prima delia liberazione del capoiuogo ison-tino. Fu cosí posslbiie eleggere l'assemblea circonda-riale già in data 8 5. 1945. L'esecutivo fu nominato alcuni giorni più tardi in occasione del consiglio círcondariale. j. Štrukelj fu eletto presidente, I. Sirk 8 AS/Pa, fasc. 540/il, Verbale cleila riunione del CRLN per il Litorale, 2/ 4. 1945 (Zapisnik seje PNOO z/a Slovensko Primorje, 27 4. 1945}. 9 AS/PNOO-CRLN, fasc. 1/i, CRLN per i I Litorale e Trieste, Verbale d i riunione del 16 5. 1945, (PNOO 2a Slovensko Primorje in Trst, Zapisnik seje 16. 5. 1945). 10 M. Coinbač, "Gradivo Okrožnega NOO Trst in okrajnih NOO tržaškega okrožja", Rivista: "Prispevki za zgodovino delavskega gibanja", n. XX, Ljubljana 1980, pag. 143-163. T. Ferenc, "Razvoj ljudske oblasti v Slovenskem Primorju 1941-1947", Catalogo: "Publikacija Pokrajinskega arhiva Koper", tomo 6. AS/PNOO-CRLN, fasc. 28/lil, Gazzetta Ufflctaie del CRLN, anno !, n. 1, Trieste, 9 6. 1945, (Uradni list PNOO, leto 1, št. 1, Trst, 9. 6. 1945). 91 ANNALES 8/'96 Meika GO M13 AČ: AUTONOMIA í D ECLNTR AMENTO DEL!.A POLÍTICA JUCOSLAVA .... 87-110 divenne vicepresidente e 8. Vi2in!in fu nominato segre-tario. NeN'esecutívo si riservarono puré 4 posti per i rappresentanti itaiíani. La nuova giunta círcondariale si insedio nell'edificio prefettízío inízíando un lavoro di riorganizzazione dei singolí dic.asteri. Si procedette puré alf'eíezione del tribunale círcondariale popolare ed alia nomina di 140 delegad all'assemblea regionale.15 Nel Circondario di Trieste l'esecutivo rimase lo • stesso. La giunta del Lítorale del sud dunque continuó nel suo lavoro fino alie elezioní nelie assemblee distrettuali, che si tennero nella seconda meta del mag-gio 1945. L'assemblea círcondariale triestina si tenne i! 1 6. 1945 e allora si elesse puré la giunta círcondariale. Come presidente fu eletto F. Ambro2i¿, cñme vicepresidente Miglíoni e come segretario A. Crmek. Puré nel Circondario di Trieste fu eletto il Tribunale círcondariale popolare ed elettí 175 delegati all'assemblea regionale del CRLN. Alia cittá di Trieste venne conferíta una posízione autonoma. Durante gli ultimi mesi di occupazione nazista non fu possibile proseguiré nella progettata ele-zíone degli organi di potere lócale (circoscrizionali o rionali). A líberazione avvenuta íl potere militare-político dell'esercito Jugoslavo demandó i poten civili al Comando della citta di Treste. Quest'ultimo lo conferí (13 5. 1945) al Consiglio di líberazione di Trieste. Que-sto continuava il lavoro dell'esecutívo dell'Unione antifascista italo-slovena della cittá di Trieste, che fu istituito un mese prima dalle seguenti organizzazioni; dall'OF, dall'Unitá operaia, dal PCI, dai Democratici indi-pendenti italiani, dalla Cioventü antifascista italo-slo-vena e dall'Unione donne antifasciste itaio-slovene. II presidente del Consiglio di líberazione di Trieste divenne íl noto antifascista triestíno G. Pogassi e questo órgano di potere cittadino íncominció immediatamente il proprio lavoro nella sfera civile triestina. III7 5. 1945 si tenne l'assemblea dei deputatí del popolo che elesse temporáneamente la Consulta come massimo organo dei poteri popolarí cittadini. Si deliberó dell'importanza di Trieste e della sua appartenenza alia Repubblica federativa Jugoslava. A Trieste í decreti e le leggi regional i e drcondariali venivano interpretati solamente come riferimento generale e i rappresentanti del Consiglio di líberazione potevano ¡iberamente accettarii op-pure no in riguardo alia specifica posízione triestina.12 La legislatura regionale di questo periodo puó essere divisa in tre sezioni: la prima serie di decreti si riferiva alia iotta contra i centri di resistenza nazisti e fascisti presentí nella regíone, la seconda regoiava l'economia regionale e te questíoní della ricostruzione, la terza invece sí riferiva ai problemi della cultura. In questi tre segmenti si include ¡'Ínsteme delle attivita' del CRLN e dei suoi organi nel maggio e giugno 1945. Questo reticolato di attivitä, ma soprattutto la deiimitazione Ira sfera cívíle e sfera militare, il problema delle cornuni-cazioní, dei traffico maríttimo, dei cantíeri navali, dell'approvígionamento, dell!industria e deli'artigíanato, dell'edííízia, del commercio, furono oggetto di minuziöse pianificazioni ai quali presero parte sia esperti militari del ¡X Korpus, che esperti civili di tutti i rami in questione. A conferma di quanto detto sí possono citare alcuni decreti e leggi special! del CRLN per il periodo maggio-giugno 1945 e pubblicati nella Bollettino Uf-ficiale del CRLN per íl Lítorale síoveno e per Trieste, pubblícato sia in lingua slovena che italiana.13 Nella prima serie di decreti si inseriscono quelli in relazione alia temporánea confisca dei beni del Reich (11 5. 1945), dei beni di cittadini tedeschi che non avevano coílaborato con la resistenza e dei beni dei críminali di guerra. Entravano a far parte di questo fondo pure i beni attríbuíbili a persone assenti per motiví legati alia collaborazíone. Erano importanti pure i decreti che vietavano la costituzíone di organizzazioni e di partiti fascisti, i! decreto sulla notifica presso le autoritá preposte delle persone e dei beni, e il decreto sulla fondazione dell'Ufficro stampa del CRLN. I decreti inerenti all'economía face vano parte di un secondo gruppo di leggi. 11 CRLN tolse í posti di blocco militari eretti attorno a Trieste e alie al tre citta del Litorale per alieviare la carenza del commercio di generi alimentan (22 5. 1945). il decreto del 27 5. 1945 definí che tutta ¡'industria doveva passare dall'am-ministrazione militare a quella civile. Con un decreto successivo (15 5. 1945) si istitu) 11 demanio foresta i e del Litorale. Nel terzo gruppo di decreti si annoveravano gli ordinamenti inerenti alia cultura, ai beni culturali e alfa scuoia e col decreto del 24 5. 1945 si decise che la scuola elementare debba finiré le lezioni in data 15 6. 1945, per quelle medie invece si prorogava la du rata dell'anno scolastico 1944/45 fino al 15 10.1945.14 Come abbiamo gia accennato, la Citta di Trieste non 11 AS/PNOO-CRLN, fase. 377/lil, Relazione del l'esecutivo dei Constato círcondariale di Gorizia dal 1.5.a! 28. 8. 1945, (Poročilo o delu okrožnega izvršnega odbora za Goriško od 5. 5. do 28. 8. 1945). 12 AS/PNOO-CRLN, fasc. l/i, Verbale detla seconda assemblea regionale per ¡1 Litorale sbveno e Trieste, 5. 6. 1945, (Zapisnik druge Pokrajinske skupščine za Slovensko Primorje in Trst, 5. 6. 1945. 13 AS/PNOO-CRLN, fasc. 118/1, Oelimifazione delle competenze tra la sfera militare e. quella civile afla conquista del potere, maggio 1945, (Razmejitev kom p efe nc vojske in civilnega sektorja pri prevzemu oblasti, maj 1945). AS/Pa, fase. 553/1, Appello a tutte le unitá delle retrovie sui territorio de! IX Corpus in data 26. 4. 1945, (Vsem zalednim enotam na teritoriju IX. Korpusa), 26. 4. 1945. 14 AS/PNOO-CRLN, fase. 28/tJI, Cazzetta Ut'fictale del CRLN. anno I, n. 1, Trieste, 9 6. 1945 (Uradni list PNOO, I. I, št. 1) Trst, 9. 6. 1945. 92 ANNALES 8/'96 Metía GOM8AČ: AUTONOMIA E DECENTR AMENTO PEUA POLITICA IUGOSLAVA ..,, 67-110 Sede de! CRLN a Trieste in Piazza Unita' dal 1. maggio al 12 gítigno 1945. Sedež PNOO v Trstu na Trgu Unitá od 1. maja do 12. junija 1945. veniva inclusa nei funzíonamento di questi decreti che vaievano per le due province, ll Comitato di líberazione nazionale íriestino e la Consulta legíferavano in modo autonomo. La Consulta come organo supremo del potete civiie íriestino, a veva emesso {21 5. 1945) un decreto sull'istituzione e ¡i funzionamento de! Tribunale popolare che doveva accertare le colpe di eventuali crimint perpetuati da fascístí o da collaboratorí nazístí sulla popolazione civiie. Emanó pure un decreto sulla formazione e sul funzionamento di commissioni per i'epurazione dei fascisti negli stabilimenti triestiní. Furo-no eletti i tnembri de! tribunale e delle commissioni suddette. Si organizzó puré un tribunale popolare per le contese d'alloggio. Si decisero puré questioni in mérito alia venditadi generi alimentar!, alia massimaüzzazione dei prezzi, ed a una poütica fiscale che copiava que!la giá esistente. Con due decreti si intervenne puré sulla política anagrafica e cioé con il decreto del 24 5. 1945 si decise l'obbiigo di dichiarazione di residenza e con quello del 1 6. 1945 si notificó l'ordínamento sulle carte d'identita,15 In tutto i! territorio del Litora!e sloveno e di Trieste si erano istituiti gli organi piü svariati de! potere popolare, che ve ni va effettuato piramidalmente, attraverso i Comi-tati di líberazione, passando da que!fi locali attraverso quelli distrettuali e circondariali fino a quelli regíonalí. ll contrallo sul funzionamento di tutti gli organi di potere veniva effettuato dali'istituzione deila Procura di stato che fu istituita gia durante la guerra di liberazione. Anche questa funzione sí effettuava vertícalmente dalla regione ai due círcondari, alia Cittá di Trieste, ai distretti e via di seguíto. La Procura del CRLN per il Litorale e Trieste si trasfen nel maggio del 1945 negli uffici del Procuratore distrettuale di Trieste, sostituendolo. La Procura ebbe funzione di contrallo di tutti gli organi poltici ma ebbe puré un'importanza vítale neüe questioni penali, in quelle civili mantenendo puré i collegamenti con i! tribunale militare operante in zona. A líberazione avvenuta il CRLN si adoperó immediatamente alia riuscita di elezioni libere nel Litorale sloveno e a Trieste. Si doveva votare in tutti gli organi del potere popolare, sia perché si pensava che le elezioni effettuate durante ¡a guerra, portassero i! segno di una evidente provvisorietá, sia per organízzare un piü forte consesenso popolare. 1! Dipartimento agí i interni per gli affari civili presso il CRLN inízió da fine maggio del 1945, in coiíaborazíone con gli organi provincial) e quelli distrettuali, a compilare le liste elettoralí che dovevano essere la base per le elezioni in tutto il territorio del Litorale sloveno.17 ll Dípartimento agí i interni per gli affari civili aveva puré un organo esecutivo, la Milizía popolare, orga-nízzata in comandi locaü, distrettuali, provinciaií e regionaü. A Trieste questa unitá venne organizzaía all'inizio del 1945, mentre nel Litorare funzionava giá dail'autunno del 1944 in poi. Alta fine di apriie dei 1945 la Milizía popolare occupó a líberazione avvenuta, le sedi deila polízia tedesca e italiana e al- 15 AS/PNOO-CRLN, fasc. 28/llt, Gazzetta Ufficiale anno 1, n. 1, Trieste, 9 6. 1945, (Uradni list PNOO), t. i, št. 1, Trst, 9. 6. 1945. AS/PNOO-CRLN, fasc. 1/1, Verbale delia seconda assemblea regionaie per i! titorale sloveno e Trieste, 5 6. 1945, (Zapisnik druge pokrajinske skupščine za Slovensko Pri morje in Trst), 5.6. 1945. 16 AS/PNOO-CRLN, fasc. 12/1, Relazione su! lavoro delia Commissione di controllo, 19 12. 194S, {Poročilo o delu nadzornega referata}, 19. 12. 1945. 17 AS/PNOO-CRLN, fasc. 34/2, Relazione sull'operato del potere popolare in senso sfretto (questioni interne) da! 1 5. 1945 al 31 8. 1945 in dala 1 9. 1945, {Poročita o deiovanju organov Narodne oblasti v ožjem smislu (notranje uprave) od 1. 5. 1945-31, 8. 1945), z dne 1.9. 1945. 93 ANNALES 8/'96 MeîfcnGOMBAC: AUTONOMIA EDECENTRAMENTO DELIA POLITICA JUCOSLAVA ...,87-110 l'inizio dt maggio contribuí al mantenimento deil'ordine pubblico a Trieste e a Gorizia. La Milizia popolare arresto moite bande d i cri m i na I i comuni, che erano accusate di sciacallaggio. Ma ia mano della gíustízia popolare riusci a arrestare su ordine del procuratore generale molti fascisti e collaborazionisti. All'inizio di giugno del 1945 il Dipartimento agit interni formó pure 'un reparto di polizia crimínale. A dirigerlo fu il dr. M. Mašera che aveva a dtsposizíone 26 esperti del settore, tra i quali alcuni giuristi e due medici e un gruppo di 30 agenti sceiti.18 il funzionamento della Milizia popolare nelle mag-giori città del Litorale e le conseguenze intrinseche che ancora oggi impegnano la fantasia di molti, dovrebbe far parte di uno studio sistemático a se che In questa sede non è possibile fare. Si dovrebbe, per maggtor chiarezza saper distinguere tra l'operato della Milizia popolare e quello della polizia segreta militare, l'Ozna. E' significativo in questo senso rivedere un telegrarnma di B. Kraigher segretario del CRLN al presidente del governo sloveno B. Kidrič e al responsabile dell'Ozna per la Slovenia i. Maček, datata maggio 1945 nel quale si condannava certi eccessi dell'OZNA (arresti, con-fische, irruzioni), chiedendo un mínimo di rispetto per i poteri civili costituiti (i Tribunah popolari e la Difesa del popoio), ai quali queste azioni portavano un grande danno morale e di immagine.19 í! CRLN pose le basi al sistema giudiziario nella regione seguendo íl sistema in vigore in Slovenia già dal 1944 in poí. Sí prese come punto di partenza ¡I decreto dell'esecutivo legislativo sloveno, (lo SNOS-Slovenski narodnoosvobodilni svet-Consiglio di liberazione nazio-nale sloveno) che decreto l'organizzazione dei tribunal! popolari già nel setiembre dei 1944 defínendo il loro campo d'azione. I tribunali funzionavano in assernblea e giudicavano con un sistema di senati. A sceglíere i giudici popolari erano i comitati di liberazione nazio-nale. Nel novembre del 1944 fu eletta in seno a) CRLN la Corte superiore della magistratura del Litorale sloveno e il dr. B. Pue ne divenne il primo presidente. II funzionamento piramídale dei tribunali a tutti i livelli si puo seguire attraverso lo studio del materiale d'archtvio che la gíustízia aveva prodotto e che ora viene conservato nel fondo del CRLN presso l'Archivio di Stato sloveno. In accordo con la riforma amministrativo-terrítoriale dei maggio 1945, furono istituiti presso i due circondari (quello triestino e quello goriziano) due tribunali con sede a Trieste e a Gorízia. furono istituiti puré tribunali distrettualí. Per la cittá di Trieste la Consulta delibero un decreto che in data 29 5. 1945 regolava temporáneamente il lavoro dei tribunal! popolari e dei magistral!. A Trieste e a Gorizia furono istituiti accanto ai tribunali ordinari puré dei tribunali speciaii per i crimini fascisti ma a funzionare fu soltanto quello triestino.20 Se da una parte tutto il periodo in questione fu caratterizzato da un grande fervore diplomático, non si puó dall'altra omettere íl lavoro frenetico del CRLN in tutti i campi dell'interesse pubblico, ¡I CRLN forte del suo status rlvoluzionario, che riuniva in un organo único le funzíoni di assemlea, di esecutivo e di potere legislativo, fu per tutto íl periodo in questione íl princípaíe organo statale e di amministrazione per il Litorale. Dopo la liberazione del le grandí cíttá si cap! súbito che l'assetto dell'organico e l'azíone política dei CRLN non potevano sostenere II peso della gestione di una realtá cosí vasta e cosí complessa come fu quella che si pre-sentava nel Litorale all'inizio di giugno 1945. Sí convocó allora (5 6. 1945) la seconda sessione del!'Assernblea generale del CRLN, alia quale presero parte i delegad di tutta la regione. Si procedette all'elezione di un nuovo comitato, allargato a 60 membri deí quali 2/3 appartenenti alia nazíonalltá slovena e 1/3 a quella italiana. L'assernblea elesse come presidente ¡I poeta F. Bevk. I tre vicepresidentí furono U. Zoratti, L, Peterín e B. Kraigher. Si nominarono puré due segretari (B. 8re-ceij, D. BenciC). L'assemlea approvó un decreto in mérito alia presidenza del CRLN, che poteva legiferare tn assenza del comitato esecutivo allargato. Questa riforma amrrtmistrativa ebbe lo scopo di aiiargare la base dei consenso popolare nella regione. A occupare i dicasteri su tutti i liveüi del CRLN furono soprattutto esperti ed intelettuali, non legati stret-tamente alia política ma piuttosto alia propria proffesío-ne e alia propria istruzione. E fu grazie a loro che i'am-ministrazione jugoslava civile del Litorale poté funzionare senza grossi problemi. Dopo le distruzioni della guerra e delle lotte per la liberazione del Litorale, le difficoitá maggiori si incontravano soprattutto nel campo 18 AS/PNOO-CRLN, (ase. 2/!, Relazione sut iavoro deiia Commissione di controilo, 19. 12. 1945, (Poročita o delu nadzornega referata), 9 12. 45. AS/PNOO-CRLN, fasc. 34/1!, Reiazione sulPoperato dei potere popolare... (Poročilo o delovanju organov Narodne oblasti...) op. cit. nella nota 17. 19 N. Troha, "Politično življenje v coni A Jtiijiske krajine z vidika italijansko slovenskega sodelovanja" (SIAU od osvoboditve do uveljavitve mirovne pogodbe), tesi post iaurea non pubblicato, Filozofska fakulteta, Lubiana 1993, pag. 83-85. 20 AS/Pa, fasc. 553/1, tstruzioni per il procedimento dei rap presen ta nt i delle autorita civili e militari nella presa in consegna di edifici pubblici e di materiale d'archivio, catastrale ecc. in dafa 10 4. 1945, (Navodila o celotnem postopanju vseh predstavnikov vojaških in civilnih obiasti prt prevzemanju in čuvanju sodnih zgradb, zaporov, kazenskih zavodov in drugih predmetov, (arhivov, spisov, zemljiških knjig itd.), z dne 10. 4. 1945. dr. 8. Puc, "Civilno sodstvo v Slovenskem Primorju med NOB", Rivista: "Pravnik", n. 9/1964, pag. 360. AS/PNOO-CRLN, fasc. 28/1, CazMtta ufficiale CR1.N - Uradni iist PNOO", op. cit. nella nota 15. 21 AS/PNOO-CRLN, fasc. 5/1, Verbale della seconda assemblea... (Zapisnik druge pokrajinske skupščine...), op. cit. nella nota 15. 94 ANNALES 8/'96 Metka GGMBAČ: AUTONOMÍA £ DECENTRAMENTO DEILA POLITICA jUGOSLAVA 87-110 deli'economia. 1 problemi furono affrontati in base ai piani predisposti giá nell'autunno del 1944. In seno alia Commissione politico-economica del CRLN avevano preso a funzionare diversi repartí e sezioni cosi strut-turate: per il commercío e I'approvvigionamento, per ['industria e per ¡'industria mineraria, per l'agricoltura, per ¡'economía foréstale, per i! traffico, per il cooperativismo, per l'edilizia e per il servizio veterinario. L'attenzione maggiore ven i va ri posta aila ricostruzione deli'economia devastata dalia guerra. Si dovette pensare ai ripristino delí'infrastruttura stradaie e ferroviaria che in guerra avevano pagato ii prezzo piü alto. Nel mese di giugno del 1945 iniziarono i lavorí suüe linee ferroviarie Trieste-Fiume, Trieste-Pola e Trieste-Monfalcone. Si pensó espressamente puré al ripristino del le ¡inee marit-time, chiuse a causa dei sistemi di mine e dalia distru-zione di aicuni porti. Il traffico stradaie si intensificó dopo ia decisione del CRLN di liberare il trasporto su strada per i bisogni deil'industria, dei commercio e dell'approvígíonamento. Si procedette puré alPinstaura-zione dei coilegarnenti tra ie cittadine del Litorale, istituendo un regolare servizio pubblico. ¡ncominció a funzionare puré il servizio póstale. La rístrutturazione industríale, anche per questioni legate all'ideoiogia deila fotta di classe, {che avevano infiammato al sistema jugoslavo il proletariato triestino), ebbe la precedenza assoluta nelia ricostruzione del sistema econornico. II 10 5, 1945 fu indetto un incontro con gli industrialí trsestini, al quale parteciparono i rappresentanti di tutti i maggiori rami d'industria deila regione. Si formó una commissione econornico-tecnica, che ebbe il compito di risolvere i problemi strategící deil'industria regionale da Trieste a Monfaícone, ac-ciocché questa incominciasse a funzionare e a produrre. La maggior attenzíone fu dedicata alia cantieristica per recuperare le navi danneggiate o affondate. Nelia fabbríca macchine di S. Andrea si prevedeva la ripa-razione di 5 ¡ocomotive e di altre commissioni industríali. Furono messi all'esame deila commissione suddetta i datí inerenti ai danni subiti dai maggiori cantíeri navali da Muggia a Trieste e a Monfaícone. Si studiarono le possíbilítá di ripresa deüa ferriera deü'Nva di Trieste e alcuní ordiní erano gíuntí alie rafinerie di Aquilinia e di S. Sabba. Inizió puré lo sfruttamentó del potenziale minerario e foréstale regionale, con le mini-ere di idria, le foreste di llirska Bistrica e le saline di Siccioie.23 Puré l'edilizia aveva un posto di prioritá nell'eco-nomia dei dopoguerra. í problemi inerenti alia man-canza di abitazioni, dovevano essere aboiítí immedíata- mente. Nella ricostruzione stradale si inizió con la ríparazione deüe arterie principal!, del muro di cinta delia strada nuova per Opicina e delle vie che coí-legavano il Carso a Trieste. La Capitaneria del porto, che pure faceva capo al CRLN doveva pensare al restauro dei portofranco e dei cantieri régionale Uno dei problemi assiila.nti piu era la questione del-i'approvvigionamento. Dopo un lunghissimoinverno fat-to di offensive e controoffensive sul fronte tedesco-parti-giano, i'entroterra dei Litorale si presentava depredato. II dicastero econornico profuse in questa ¡oíta contro la fame neiie grandi città moltissime energie. La relazione del Dipartimento per i'alimentazione di Trieste parla di 11 vagoni di generí alimentad giunti in città il 10 5. 1945. La grande concentrazione urbana rendeva quasi impossibiie un approvigionamento regó fare e poco a vaisero i 363 vagoni di generí alimenari giunti a Trieste dal 10 al 30 maggio 1945. L'economia restava un'economia di guer-ra che difícilmente si riusciva a risolvere. Nel settore del commercio si stava concludendo, nel giugno del 1945, un inventario fatto tra i mercanti all' ingrosso e al minuto deüe merci bíocate e razíonate. Tutte le riserve erano strettamente controllate dai Dipartimento per I'approvvigionamento e il commercio. Era quest'ultimo che più collaborava con il Dipartimento per l'agricoitura, che si dava motto da fare per ríuscire ad approvvigionare gli agrieoítori, soprattutto nelle derrate allimentari e nella viticoltura. Si stava preparando un'ordtnanza per ¡a razionaiizzazíone dei beni di prima necessità e una sulla costituzione di cooperative di produttori diretti.24 Il CRLN aveva dei compiti istituzionali anche nelia salvaguardia di beni mobilí e immobili di persone colpite da c.onfische per motivi razziaíi e politici o penali prima del í maggio 1945. In base alfa prassi alicata di confiscare i beni del Reich e in base al-I'istituzione di una Commissione per f'amministiazione del Patrimonio nazionate la KUNI (Komisija za upravljanje narodne imovine) che aveva pure secondo lo statuto dei 22 9. 1944 competenze di confisca di beni coilaborazíonístí e fascisti, si formó un vastissimo fondo di beni mobilí e immobili amministrati appunto dalla KUNI. Questa si servi di un vasto reticolato di orga-nizzazioni rionatí e circoscrízionali, che conoscendo la situazione Socale, poterono proteggere i beni di persone internate o arréstate, beni di famiglie ebree ecc. con un contrallo melicolosissimo.25 i primi provvedimenti amministrativi facentí capo alia KUNf che secondo lo statuto pote va pure nazio- 22 AS/PNOO-CRLN, fase. 1/1, op. cit. nefla nota 15. 23 AS/PNOO-CRLN, fase. 1/1, op. cit. nella nota 15. 24 AS/PNOO-CRLN, fase. 1/1, op. cit. neíla nota 15. 25 AS/PNOO-CRLN, facs. 169/I, Ordinamento, (Pravilnik), 22. 9. 1944. ANNALES 8/'96 Metka GOMtJAČ: AUTONOMIA E DEŒNTRAMENTO DELIA POLITICA JUGOSLAV A .... 87-110 Leto . Atino POKRAJINSKI NARODNO OSVOBODILNI ODBOR ZA SLOVENSKO PRI MORJE IN TRST COMITATO REGIONALE Di L1BERAZIONE NAZIONALE PER SL LITO BALE S LOVE NO E DI-TRIESTE Št. No. xa TriaŠko okrožie, Goriško okrožje Ift mesto Trst del Circón darío di Trieste, d t Gcr¡7Í.i B detla città di Trieste. t-ii-citíilHvo in uprava: Trg Uníti St, í T1ÍST, sobota' 9 junija K45. j Tisti. Smolítrs - Cena 2.— lit tietlaîione e Ammin.: P.îza LSnitâ N. 4 TRIESTE, saiato 9 giugno 1945. j ■Tip.; SrooLars.- PJ-SZÍO 2.— Lit. Št. 1-u POKRAJINSKI NARODNO OSVOBOCttNi ODBOK za slovensko pnimoaœ ra thst N." 1 -r COMITATO REGIONALE M LÎBEBAZiOKE KAZtOîiAlS psa S. 1IÏOMLE SLO VEHO £ TRIESTE ODLOK čl Z današnjim dnem se ustanavlja pri Pokrajinskem narodno- osvobodilnem odbora to Slovensko Frimorje Ui Trst, Uradni lisi, v katerem »o bodo objavljal« avtentična besoma vaoh odlokov, naredi» in pravilnikov ter odredb® In drug» obfave Pokrajinskega nan>dno-osvobodilnega odbora za Slovensko PrimoHe in Trst, O»vobo-dilnaga Sveta za Trni. sa Goriško oho?!» In TrScško oSuožJe. ČL Odslej a» morajo vso zadeve, za Vialerih pravno učinkov! le«! Jo po veljavnih predpisih polrebna javna objava, objavljati v lam Uradnem Jbtu. Čl. 3. Bed akcija Uradno ga lista lahko v Bporctfiiam s pristojnimi oblastmi objavlja k posameznim besedilom tolmai*m|a In nervo-dl!a xa pravilno uporabo odlokov m drugih pjedptsov, ČL 4. Uradni list bo pisan v slovenskem in HatJlanstam jeziku. Oba basedilj eta avtentični. * ČL 5, Odlok etopj hakoj v voUavo. TreJ, dne 30. n> dr. Bogda» Brecel|, I r. Predsednik : Franco Bevk 1. t. Ši. 2-u I01IIULIÍ MESTA TRSI DECHETO ArL 1. Col piorno á'oqqi vle>w istituito prosso ü Counllato re» gfónaás di lib&razIoiftQ inaitoaale *>ür íl Lilorala ¡Hovera o Trfo&te U Boüoittao ulSdalo, no! queHa verrajuio pubbücctí i te&tí, aulendel di tutU l decretf, DjíüDínuo o rogolarosntl o le dlspoeltioni e ?U aílii avvUl del Comital? r&gloualo di Hb&raxlone naiSonato p*r U LJloraio Sloveno © Trieste, dol ConsígUo di llborazlo&e di Tríesle,' <1«1 Circón-dorio di Goríslü e ti»! Circosdorio di Trisáis. Azi 2, Da ora ta pal áavono venir pubbUcad ro qnusto Bol* io1ii.no uüíciato luid gil ató poi l'oüicaclp giiüldica dal guali 4 noeos&aria, bi base alte diñpostzloni vigon.ll ¡eteü e dc?Iie altee (üEupoeMooL ArL 4. H Bolkiltino ulficiale sota redado línijya ¡jlovena o Italiana. Enlrambi i touti eono autenücj.' Art S. n provéate doct^lo ontra aubKo Lia vlgorov Tries tí-, 30 magQlo 1345, II Segraiario; ü Presidente í dr. Boqdan BreceHi, ixl p. Frtmca Sovfe; ja. p. N.6 2-r CONSULTA BELLA CI7TA' m thieste. ToTOoljem sklepa sksjpstino mecla Trs^ t. dne 17. maja 1945. fo Kožuha rnasfa Trst na svojem 2borovon/u v mesln} palail dno 29., aiaio 1945. sprejela sledeči ODLOK o aačosnt uredilvi narodnih sod^c Lt o narodnih sodnikih. Člen 1. Na teritoriju romala Trsi žzvršutojo sodno cbiast fscrodncc sodišča v vseh civilnih/ pravnih in nepravn^h tej- v Kazenskih zadevah, v kolikor niso o posebnimi doicčhamš pridržane druglsn aodiš£etn.' Narodna sodišča 40; rajor.ska nesodna Bodlž&a in mscino na- Upravo v v^eh zarisvah sodstva Li nadiorsivo nad podovanjem sodssc vodi odsek zz sodstvo pri Osvobodilnem Svatbi n^aslci Trst. Sodišča sodijo 7akcni?o. Sodbe in re-šihre 52rekajo naradrua 'ao-dišSa-v tmenu nereda. , Sodnik» voU okupščSna t^esta Trj?i. Sodniki so neodvisni iA nfi-' odslav^vl. OdjickJlini )« skupsSl/ia Tml, ' člen. i. vsa narooa-a. codljsa eo ?.ban\'s^. ; ' 1 gludtri veneno elesil datt'Assemblea deUa ClHa di Trieste. .i ^LudEct sono Indtpendenti od inamovibLli, Solíanlo I'A^íWQ^dCf della Cilla di Trieato puó rovocarli, Articolo 2. Tuttl v TribiiTítsÜ. popoltsri sonó colleja''. J Trtbunali pDpolcrl rionall o íl Trib^nul© popolara uxbaco'giu-dlcatto ix\ senati tro qíudlci dol quali uno fungo da prosidejx'a,, U presidente di señalo presso Ü Tribunaie popolcr® urbano vdov© essers? giudico-giurlsla. 96 ANNALES 8/'96 Metka GOMBAČ: AUTONOMIA E DECENTRAMENTO DEILA POLITICA IUGOSI.AVA ..., 37-1 "10 nalizzare i beni di produzione, coipirono diversi grossi stabifimeníi triestini. La Kuni entro come gestore d i retío in aícune aziende, banche, stabilimenti e istituti finan-ziari dove installó i propri comissari. Si effetuó la requtsizione di beni nazisti come il materiale edile e il macchínario della Todt, i beni deli'azienda di approv-vigionamento "Adria Guterverkehrgeselischaft", si fece lo stesso con l'azienda Kuhne Nagel e si prelevo ('inventario e i bent deli' Ente Rinascita Agraria per le tre Venezie. Si riíevó l'azienda Toiazzi, la stazione radio e molte aziende medie e mediopiccoie, abitazioni vuote ed edifici, che appartenevano alia categoría suddetta.2& L'ottica delTamministrazione popolare socialista non tralasció neppure ia gestione degli istituti bancari. Apposite commission! avevano rilevato le banche contrallando i depositi il che fu sempre accompagnato da verbali compilât! meticolosamente e pot inoltrati alia centrale délia Banca di Stato con sede a Lubiana {Sanka Slovenije). Ad ogni transazione di bent mobili o im-mobili fu redatto un verbaie, che conteneva dati e infor-mazioni che venivano poi spediti agii organi superiori. II materiale d'archivio che tratta questi due interes-santissimi problemi è moko ben fornito ed ancora ines-plorato e permetterà di intervenire sull'argomento in un'aitra occasioned7 Le questione deile finanze pubbliche fu una delle question! più difficili da amministrare. Secondo i dati in possesso, si puô dedurre che t nuovt poteri popolarî fecero uso in questo settore delle tecniche e dei quadri deli'epoca fascista e non ebbero il tempo per rifare un sistema fiscale nuovo e rivoluzionarîo. Le tasse, sia quelle dirette che quelle indirette, venivano riscosse a Trieste, Gorizia, Monfalcone e nei centri dell'entroterra secondo il vecchio metodo italiano, che era poi quello più efficace. Esisteva nei piani jugoslavi pure un pro-getto di cambiamento del sistema fiscale, ma il tempo non era favorevoîe a soluzioni più eque e nei 40 giorni le cose non cambiarono ne per le tasse, ne per t boili, ne per i dazi che rimasero gli stessi di prima.20 Nel campo deile riforrne sociali íe ambizioni del nuovo regime furono le più grandi. Il dicastero deüa previdenza sociale si assunse un progetto di previdenza totale e non è che nelle grandi città e nel circondario duramente provati dalla guerra, i problemi in questo senso fossero pochi, II dicastero si serviva di organiz-zazioni su base rionale, circoscrizionale e locale. Un relatore rispondeva poi delie questioni non risolte e più impeilenti. Saledo la scala amministrativa si incontra-vano settori della previdenza sociale comunali, provin-ciali e regional). Furono istituiti uffici della previdenza generali, di invalidità, di previdenza giovanile e un fondo pensioni. II dicastero dei la previdenza sociale era orgánicamente legato a queílo per la sanità. L'apparato della previdenza sociale iniziô subito a raccogliere informazioni sulla popoîazione a rischio. Furono impar-tite i inmediatamente le istruzioni necessarie per í'asseg-nazione di sussidi in denaro ed in viveri. Fu possibile accedere aile cure in ospedali ed istituti termali, ma la gran parte di rriezzi fu dernandata alla provvidenza giovanile.29 Il dicastero all'istruzione e alla cultura del CRLN si prese cura dell'amministrazione scolastica di tutta la regione del Litorale. Si istituirono due provveditorati su base provinciale e un provveditorato per la città di Trieste. II progetto di rinnovamento dell'istruzione pub-blica prendeva lo spunto dall'organizzazione creatasi durante la lotta partigiana. A Trieste si istituirono due provveditorati, uno per la scuoia slovena ed uno per quella autónoma italiana. Nell'edificazione di una scuoia nuova si prevedeva la collaborazione altiva sia dei genitori che della popolazione presente nel circondario. Era ormai dal lontano 1924 che la riforma Gentile aveva radiato la madrelingua dalle scuole Slovene e moíti, pur intendendo lo sloveno non sapevano più usare la propria lingua per operazioni più complesse. Nel mag-gio del 1945 si cerco di evidenziare tutte le scuole Slovene radiate dal fascismo, di evidenziare gli aíunni e ¡e maestranze e di ricostruire il sistema scolastico. Si organtzzarono pure due assemblee pubbliche di inse-gnanti, che si tennero il 2 ed il 5 giugno 1945 a Trieste e a Gorizia per proporre ¡'apertura di scuole slovene per l'anno scolastico 1945/46. Ben sapendo che i maestri e i professori sep-pure sloveni non avevano le nozioni necessarie per insegnare nella propria lingua, sí istituirono 26 AS/PNOO-CRLN, fasc, 135/1, !l funzionamento deila KUNj dal 15 5. 1945 al 16 6. 1945, (Delovanje KUNI od 15. 5. 1945 do 16. 6. 1945. AS/PNOO-CRLN, fasc. 141/1, Retazione stille intenzioni, sulla struttura e sul funzionamento della KUNI presso ti CRLN per il Litorale sloveno e Trieste, presentato al GMA il 30 6. 1945, (Referat o namenu, ustroju in delovanju KUN! pri PNOO za Slovensko Primorje in Trst, predložen ZVU 30. 6. 1945). AS/PNOO-CRLN, fasc. 169/I, Accordo stipulato il 11 6. 1945 tra i rappresentariii delTArmata jugoslava e ta KUNi presso ii CRLN in merito alta custodia e alta gest i one del bottino di guerra di proprieta del!'Armata jugostava, come segue dagti ordini del Comando deila citfa di Trieste in clata 10 6. 1945 e del Comando generale delta IV armata dell'Esercit.0 jugoslavo, (Dogovor sklenjen dne 11. C. 1945 med predstavniki Jugoslovanske armade in KUNI pri PNOO v zadevi čuvanja in upravljanja vojnega plena last jugoslovanske armade, v smislu izdanega pooblastila Komande mesta Trst z dne 10. 6. 1945, ter Štaba IV Armije jugoslovanske armade z dne 8. 6. 1945. 27 Metka Gombač, "Denarni zavod Slovenije - podružnica za Slovensko primorje 1945", Pubblicazione: Zgodovina denarstva in bančništva na Slovenskem, Ljubljana 1987, Societa stortca slovena {Zveza zgodovinskih društev Stovenije), pag. 119-123. 28 AS/PNOO-CRLN, fasc. 1/1, Verbaie detla seconda assemblea..., (Zapisnik druge pokrajinske skupščine...), op. cit. nella nota 15. 29 Metka Gombač, "Socialno varstvo v Slovenskem Primorju in Trstu 1945/47", Rivista: "Arhivi", anno VIII, n. 1-2, Ljubljana 1985, pag. 13-14. ANNALES 8/'96 Metka GOMBAČ: AUTONOMIA E D ECENTR AMENTO PELLA POLITICA JUGOSLAVA ..., 37-110 corsi professionali aggiuntivi per l'apprendimento deiia lingua slovena. La Commissione scoiastica presso i i CRLN organizzó una riuníone congiunta di professori slovenj e Haiíani, per promuovere l'introduzione nelle scuoíe del Litoraie l'insegnamento di tutte e due !e lingue regionali. II 6 6. 1945 si tenne una riunione di tutti i rappresentanti delle scuote italiane della regione. ¡ delegati venivano da Trieste, Pola, Gorizia e Fiume e deliberarono sui programmi bilinguí da introdurre nelle scuole italiane dopo la fine del conflitto.30 La situazione política e diplomaties a fine maggio del 1945 divenne incandescente e i rífiessi si facevano sentiré drammaticamente pure nel Litoraie. Soprattutto nelle grandi città esísteva una dicotomía non indifférente tra i poten popolarí jugoslavi e l'amministra-zione militare alleata. Dopo fortissime pressíoni sugii jugosíavi, che sfiorarono un conflitto armato tra gii alleati di ierí, sí giunse alia firma del trattato di Belgrado (9 6. 1945) e alP imposízione alie forze jugoslave di lasciare i terrítorí a occidente della linea Morgan. Queste zone entravano a far parte del Governo militare alleato. Le cose cambíarono molto velocemente anche per ¡I CRLN che dovette adattarsi alia situazione e interrompere l'atluazione dei programmi intrapresi 40 giorni prima. Inizió cosí per il CRLN il terzo periodo di attività che abbracciava un arco di tempo dal 12 6. 1945 al 23 2. 1947. ¡I territorio del Litoraie venne diviso in due zone, quella denominata zona A, sotto la giurisdizione del GMA e quella B, sotto l'occupazione militare jugosiava. Soprattutto per la zona A si poté assistere ad una amministrazione sovrapposta. Da una parte a quella del GMA e dall'altra a quella del CRLN. Delle vecchie strutture popolari rimasero operanti il Comitato circondariale goriziano, il Comitato c.ircon-dariale triestino che copriva i distretti di Sesana, di Duino-Aurisina, di Muggia-Dolina e di Monfalcone e il Comitato della città di Trieste. II Comitato circondariale goriziano copriva ancora i distretti di Bovec, del Cogito, di Gorizia, di Kobarid, Komen, Miren, Gradišča e Cormons. A causa della divisione del Litoraie in due zone d'occupazione il CRLN, che rimaneva saldamente anco-rato alla zona d'occupazione alleata, non poteva funzi-onare nella sua funzione civile anche nella zona B. Eu allora costituito un Commissariaîo del CRLN per la zona B (litoraie occidentale) con sede ad Ajdovščina che si altivo ne! mese di giugno 1945, e che fun2ionó autónomamente. Come segretario generale fu nomínalo F. Perovšek. Nei mesi di giugno, luglio e agosto del 1945 si ten ñero diversi incontri tra i rappresentanti del GMA e del CRLN, dove si discusse sull'amministrazione ¡n vigore a ovest della linea Morgan. II punto di vista slo-veno era chiaro: il GMA doveva, secondo un' interpre-tazione lógica dei trattato di Belgrado e secondo le clausole di diritto internazionale (che prevedevano l'ac-cettazione incondizionata, da parte di un governo militare, deli'amministrazione civile trovata in loco), accet-tare i poteri civiii popolari sloveni. i poten' amministra-livi Socali dovevano dunque, secondo l'interpretazione jugosiava, mantenere la propria autonomía anche dopo la presa di potere del GMA. Eventuaü revisión! potevano verificarsi soltanto in base a cambiamentí repentini della situazione o dovuti a incombenze militari, oppure per incompetenza delle autorità locali.31 Ma le cose non andarono proprío secondo i piani delle autorità jugoslave. La sera del 13 6. 1945 (un giorno dopo il titira delle truppe jugoslave) il comando de! GMA comunicó al comando della Milizia popolare della città di Trieste che si vietava a queste unita tutte le operazioni di pubblíca sicurezza. Inoltre, praseguîva il comunícalo, queste unità dovevano venir disarmate ai più presto possibile. Seguirono alcuni giorni di grande íensione, che sfociarono poi nell'arresto dei capoufficio della Milizia popolare M. Abram e di alcuni ufficiaü. il 23 6. 1945 l'ufficio del generale Harding comunicava a tre recapiti, al capoufficio per g!i affari interni del CRLN, al referente per gii affari interni de} Comitato di liberazione cittadino e a! capo de!la Milizia popolare triestina che La Milizia popolare veniva sciolta irrever-sibilmente. Nella primavera del 1945 inizió cosi un lento processo di smantellamento di organizzazioni e istituzioni formate daí CRLN e dalla società civile risorta dopo i! ventennio fascista. 11 24 6. 1945 in occasions di una parata militare, un ufficiale della R.A.T. il brîgadiere Eve, comandante del 55 dipartimento invitó i membri della Miüzia popolare "in nome della buona collaborazione che si ebbe in passato" a entrare a far parte della nuova Poíizia civile sotto il comando del GMA. Si tennero in questo senso pure alcuni incontri per facilitare 1 candidat! ai bandi di concorso. Se da una parte era comprensibüe i! desiderio de! funzionari del CRLN a far entrare in questa nuova struttura di polizia il numero piu alto di partigiani, non si puô, dall'altra, non inlravvedere i! lavoro della destra triestina a convincere gli alleati a desistere da questo intento. Era questo il primo di una lunga serie di contatti intrattenuti tra le due autorità, caratterizzati sempre più 30 AS/PNOO-CRLN, lase. 12/1, CoMoquii con il GMA della commissione scuola, (Razgovori z ZVU - delovanje Prosvetne komisije v splošnem). AS/PNOO-CRLN, fese. l/j, Verbale della seconda assembles..., (Zapisnik druge pokrajinske skupščine za...), op. cit. neila nota 15. AS/PNOO-CRLN, lase. 13/ill, Verbale deiia li riunione del CRLN, del 2 2. 1946, (Zapisnik II. seje PNOO), 2. 2. 1946. AS/PNOO-CRLN, fasc. 259/I, La collaborations eu ¡tura le e didattica tra gii Sloveni e gli Italiani a Trteste, (Prosvetno sodelovanje med Slovenci in Italijani v Trstu). 31 AS/PNOO-CRLN, fasc. 13/IN, Verbale della II riunione..., (Zapisnik II. seje...), op. cit. nella nota 30. 98 ANNALES 8/'96 Metka GOM8AČ: AUTONOMIA £ DÉCTNTRAMENTO DEL LA POLITSCA JUCOSLAVA ..., 87-110 da una dicotomía nel pensiero e nella prassi alieate che difficiimente si riesce a capírere. ií CRLN sí aspettava forse l'instaurazione di un rapporto paritetico con il G MA, convinta di cap presenta re la società civile che si doveva rispettare sia secondo gli accordi bilaterali che ín base al díritto ¡nternazionale. Ma già in quell'oc-casione gli alleati dimostrarono un pregiudizio insor-montabile verso i poterí popolari. Si capí che le reia-zioni ira i due organi non sarebbero statí ideali e che il futuro presentava incognite e asprezze difficiimente ríconcilíabíli.32 La mossa successiva che mirava soprattutto alio smantellamento deüe istituzíoni jugoslave era destínala al sistema giudiziario popolare installato nel Litorale dal 1 S. 1945. In un colloquio con il referente giudiziario del GMA, Ainsliu, dove si discuteva de! sistema giudiziario regionale, il presidente del tribunale circon-dariale jugoslavo F. Venturíni venne a sapere che il GMA pensava ad una revisione dei tribunali istituiti dal CRLN. A questo primo íncontro ne seguí uno successivo ai quaíe furono presentí accanto al Venturini pure il dr. B. Pue e il dr. j. Ferfolja, massimi esponentí del sistema giudiziario del Litorale sloveno. Venne loro notifícate che ii GMA voleva tornare al piíi presto al sistema giudiziario italiano in data 8 9. 1945, II colonnello Dawson senza mezzi termini rese loro noto che il GMA dal 3 7. 1945 aboliva tutti i tribunal! popolari presentí nella zona A. Alia riunione si creo un'atmosfera pesante e pieria di tensioni. Il dr. B. Pue protesté nel modo piu assoluío contro "queste imposizioni antidemocratíche". li dr. Ferfolja (presidente del Consiglio superiore della magistratura del Consíglio di líberazíone triestino) espresse il proprío diniego e pose al cofonnello Dawson tre domande: 1} quando avrebbe avuto inizío parte degli alleati un'azíone di pulizia deglí elementi fascisti presentí nei tribunali della zona A; 2) che ne sarebbe stato deüe leggi fasciste razzialí e antinazionali; 3) che fine farà la língua slovena nei tribunali. II colonnello Dawson rispóse che: "i tribunali avreb-bero funzionato senza epurazioni e processi a quelli che si erano compromessí con il fascismo e che per caso erano ancora ¡mpíegati nei tribunali locaíi. Gli ordini superiori non dovevano venir messi ín discussione". Dawson continuó che "le leggi fasciste sarebbero state messe al vaglio di commission! di espertí, che avrebbero radiato tutte le leggi razziali". In mérito all'uso della lingua slovena il colonnello non si pronuncio perché "non aveva ricevuto ordini".3^ Una nota scritta di protesta verso l'abolízíone dei tribunali popolari fu spedita anche dal CRLN. Nella missiva fu accentuata una ferma opposizione alí'abo-lizione antidemocrática di "una giustizia che aveva come base la volorttá popoíare". Si protesto inoltre contro l'íntenzione alieata di introdurre ín una zona liberata e oramai priva di sovranitá italiana il sistema giudiziario fascista che provoco danni irreparabilí alia comunítá slovena del Litorale. "Era questo un precedente inamissibiíe" continuava la nota del CRLN, "che avrebbe pregiudicato la vittoría alieata contro il fascismo ma che soprattutto introduceva ¡'Italia in questi territori ancor prima della conferenza di pace". Per supliré a queste rimozioni nella magistratura lócale ¡1 CRLN si riorgamzzo trasterendo le ístanze superiori del- II dr. Joža Vilfan, primo segretario del CRLN dalla costituzione al febbraio 1945. Dr. foža Vilfan, prvi tajnik PNOO od ustanovitve do februarja 1945. 32 AS/PNOO-CRLN, fasc. 34/II, Relazione sull'operato... (Poročilo o delovanju organov...), op. cit. nella nota 18, AS/PNOO-CRLN, fasc. 13/!ii, Verbale deila M riunione..., (Zapisnik ii. seje... ), op. cit nella nota 30. 33 AS/PNOO-CRLN, fasc. 27/lt!, Colloquio (Razgovor). 99 ANNALES 8/'96 Mefc GOMESAČ: AUTONOMIA E DEŒNTRAMENTO DELt.A POUTfCA JUGOSLAVA 37-150 la magistratura popolare da Trieste a Postumia. In mérito alla collaborazione di giudici sloveni al sistema giudizíario alleato se ne discusse soprattutto per il Circondario di Corizia. î coltoqui erano stati intrap-presi da luglio in poi dal dr. S. Fornazaric e dal dr. J. Gruden. La contraparte alíeata era rappresentata dal coîonnelio Dawson che in un primo momento aveva accettato una lista di giudici sloveni e aveva promesso che il senato délia Corte di cassazione sarebbe stato prevalentemente sioveno. Lo stesso veniva promesso per la cassazione di Trieste. Erano state date dunque !e garanzie necessarie per l'effettuazione di tutto Piter giudiziario in língua slovena. La cassazione di Trieste, memore di altri tempi, si oppose ferinamente a queste proposte bilingui e il GMA si adeguô, lasciando cadere questi buoni propositi di convivenza.-34 il GMA nominó con un decreto del 7 8. 1945 nei tribunali goriziani pure alcuni giudici sloveni. All'atto dell'assunzione i¡ presidente del tribunale goriziano Peteani informó i colleghi sloveni che "i verbal! e le sentenze dovrebbero venir redatti in ¡ingua italiana". II decreto venne interpretato da parte slovena come un'ingiustizia che ricordava i tempi del fascismo e di conseguenza i giudici sloveni rínunciarono ai propri incarichi. Da parte alleata si definí questi fatti come una prava di non cooperazione da parte slovena e il collonnello Dawson ebbe nuovamente a ridire sul comportamento del la contraparte che secondo lui "non sarebbe mai riuscita a vincere certe fobie estremistiche". Con l'abolizione dei tribunali popolari moltí giuristi persero il proprio lavoro. Molti vennero indirizzati verso uffici di consultazione presso gli organi del CRLN, altri sí frasferirono nella zona a est della linea Morgan e altri ancora presero parte alie Commíssioni di epurazioni alleate. A seguito del verdetto assolutivo al collabora-zionista C. Pagniní molti di quellí che erano entratí nella Corte d'Assise diedero le proprie dimissioni a causa del "procedimento scandaloso".35 II decreto più traumático per i poteri popolari fu il decreto numero 11 del 11 8. 1945 che regolava in modo nuovo l'amminístrazione locale. Gli aileati copia-rono la situazione dell'alta Italia, dove vennero esauto-rati tutti i comítati di liberazione nazíonale e anche ai Comitatí di liberazione sloveni venne tofta la funzione di potere statale e amministrativo. Vennero istituiti nuovamente i comuni e le province. Vennero nominad i Consigli comunal i e i loro presidenti in tutta la zona A. Le nomine furono effettuate dal GMA. La zona A venne divisa in due province, quelia di Gorizia e quelia di Trieste e in un comune, queiio di Pola. Il provvedimento sollevô grandi masse di dimostranti che manifestarono la loro ferma opposizíone in Piazza Grande a Trieste e davanti ai Duomo di Gorizia. Nelie locaiità minori le dimostrazioni durarono anche alcuni giorni. ll CRLN invió ai governi della Gran Bretagna e degli USA delle note di protesta, apoggiate da risoluzioni e sottoscrizioni di massa. I responsabilí del GMA capirono che sarebbe stato impossibile radiare di tutto punto i! reticolato di organizzazioni che erano state dissemínate dai poteri popolari nel Litoraie ne! periodo di maggío-giugno del 1945. La grande partecipazíone popolare che ebbe il suo ápice nei 40 gíorní di amminístrazíone jugoslava aveva lascíato indubbiamente il segno. Le valenze ídeologíche e nazionalí intrínseche alia lotta di liberazione erano fortemente presentí nella popolazione locale e difícilmente ¡1 GMA sarebbe ríuscito a vincere la forte vogiía di autonomía presente sia tra le masse cittadine che tra quelle del circondario. Era questa una constatazíone alleata, che venne fatta ¡n base a una meticolosa analisi deüa situazione locale. Se nelle grandi città ci sarebbe stata ancora qualche possibilité a radunare le persone necessarie per ricoprire tutti i posti vacanti necessari al funzíonamento della vita política e amminístrativa, nei centri minori e nel circondario questo non sarebbe mai stato possibi¡e. II GMA cercó in tutti i modi di sorpassare questo impasse político aiquanto scomodo. Si creó, per un verso, una campagna starnpa per dimostrare la demo-craticità del decreto n. 11. Si invitó poi moltissími ap-parlenenti ai Comítati di liberazione a passare la bar-ricata e a lasciarsi candídare negli organí del GMA, sia perché la differenza tra le due istituzioni sarebbe stata minima, sia per la democraticità del sistema occidentale. 1 rappresentanti del CRLN non intendevano inter-rompere le relazioni con il GMA e non intendevano boicottare !e nuove nomine. Anche loro, dopo due mesi di coabitazione, avevano capito l'importanza del com-promesso. Sí erano fatti invero guardinghí e sí erano circondati con una barriera di sospetti e di precauzioni non inutilí, conoscendo (a seguito dell'abolíztone della Milizia popolare e dei tribunali) la capacita di media-zíone dei propri avversarí. Del problema della collaborazione con ii GMA che si presentava certamente di primaria importanza, si discusse nella riunione deüa Presidenza del CRLN del 20 7. 1945. Vennero vaglíate attentamente le proposte del colonneíio Armstrong che prevedevano una collaborazione attiva dei due poteri. Queste proposte consistevano ín alcuni punti: si pro-poneva per esempío !a costituzione di un organo ammi- 34 AS/PNOO-CKLN, fasc. 27/111, Relazionedei dipartimento suMa giustiziae sui tribunali nel Litorale sioveno dalla liberazione 1 5. 1945 al 19 12. 1945, (Poročilo referata o sodstvu in sodiščih v Slovenskem Primorju od osvoboditve dne 1. 5. 1945 do 19. 12. 1945). AS/PNOO-CRLN, fasc. 27/IN, La giustizia popolare nei Litoraie sioveno e Trieste, (Narodno sodstvo v Slovenskem Primorju in Trstu). 35 AS/PNOO-CRLN, fasc. 12/1, Relazione sull'operato della Coite d'assise straordinaria e sull'operato delle Commission! per le epu radiom fino al 31 12. 1945, (Poročilo o delu izrednega porotnega sodišča in o komisijah za Čiščenje do 31. 12. 1945). 100 ANNALES 8/'% Metka CIOMBAČ: AUTONOMIA E DECTNTRAMENTO DELLA POLITICA JUCOSLAVA ..., 87-110 Komisije za upravo narodne imovine (KUNI} (Odlok PNOO za Slovensko Primorje z dna 11 moja 1945) Vstop v zapečatene prostore je pod kaznije prepovedan Komisija za upravo narodne imovine della Commissione per l'Amminislrazione del Patrimonio Nazionale (Decreto del PNOO per il Lilorale slovenq del 11 Moggio 1945) L' entrata nei locali è severamente proibita Commissione per l'Ámnrtinistrazíane det Patrimonio Nazionale nistrativo único. In questa ammínístrazíone nella quale sia ¡i GMA che il CRLN avrebbero ciovuto avere una posizione paritetica, sarebbero stati cooptáis puré dei rappresentanti de¡ CLN lócale in rappresentanza dei partiti democrafici itafianí non compromessi con i! fascismo. !l CRLN discusse attentamente la questione e decíse di insistere sulla collaborazione, ma seguendo una linea dettata da grande prudenza verso le proposte del GMA. ¡I CRLN decise, anche per evitare rínfacciamenti di estremismo, di colíaborare con í'iniziativa de! colon-nello Armstrong. La loro piattaforma si sarebbe basata sull'integritá degli organi popolari su tuíti i livelli e in tutta la regione, perché eletti democráticamente e sor- retti da un grande consenso popolare. II CRLN propo-neva l'aüargamento di questi organismi con rappresentanti di altri partiti e gruppi politici, Lo scelticismo era invero molto presente tra gii Sloveni anche perché te proposte alísate ricordavano altri spiacenti avvenimenti. Ma 8. Kraigher definí ragionevole la proposta "seppure non credeva alie intenzioni degli alleati che miravano soprattutto a liquidare tutto il sistema de! CRLN".36 A proposito é moito ¡Ilustrativo il colloquio tenuto i! 29 8. 1945 da! presidente del CRLN F. Bevk con il vice-capo del GMA coüonncllo Robertson. Si discusse del decreto n. 11 e del le posizioni in mérito. France Bevk propose, a scanso di equivoci, di "indire elezioni demo-cratiche per tutti gl¡ organi amministrativi della zona A". 36 AS/PNOO-CRLN, fasc. 1/1, Verbaie della riunione deiia Presidertza det CRLN del 20 7. 1945, (Zapisnik seje predsedstva PNOO, 20. 7. 1945). 101 ANNALES 8/'% Metka GOM8AČ: AUTONOMÍA £ D ECTNTR AMENTO DELIA POLITICA j U GOSI. A VA .... 87-110 Sarebbe stato questo, secondo ti punto di vista del CRLN, ii modo migiiore e píü democrático per formare una maggioranza necessaria per ottenere ii consenso pol ¡ti co nella regí one. II colonnello Robertson non fu d'accordo con questa proposta sostenendo che in periodo di occupazione militare non si poíevano effettuare elezioni politiche. Fece tra l'altro un appeíió ai movimento di liberazione e in particolare al suo presidente, grande uomo di cultura a collaborare, poiché questa sarebbe stata "l'occasione gíusta per un grande contributo alia pace in questi terrítori. La vostra", continuó il Robertson, "é una grande responsabilitá soprattutto se voi opterete per ia non collaborazione. Desideriamo e abbisognamo dei vostri consigli e del la collaborazione di tutti gü Sloveni, pero... dovete rendervi conto che il CMA é ['único potere costituifo in queste zone... e dovete comportarvi di conseguenza...".37 A Corizia le cose erano leggermente diverse ed é ¡Ilustrativo osservare II comportamento del GMA prima e dopo l'uscita del decreto n. 11. II primo governatore alleato a Gorizia fu ¡I collonnneilo Simpson, che rimase in questa carica fino al íuglio del 1945. In tutto questo periodo si incontró spesso con i rappresentanti sloveni del Circondario di Gorizia. t risuitati non si fecero attendere ed íl 26 6. 1945 il GMA diede l'ordine di convalidare i diritti del presidente della giunta cincon-dariale j. Štrukelj per permetterglí di assumere i poteri e le competenze che secondo la legge italiana spettavano al prefetto. Era questo l'unico caso di riconoscimento implícito da parte de! GMA di un funzlonario e di un comitato di liberazione nazionale. Fu riconosciuto dunque ¡I Circondario di Gorizia e i cornspettiví dl-stretti. II GMA a veva nominato nei distretti una serie di ufficiaii di collegamento che riferivano giornalmente al comando alleato di Gorizia. La differenza di atteg-giamenti verso íl CRLN tenuta da una parte dal GMA goriziano e dali'aitra da quello triestino fu evídentis-síma. Durante il suo governatorato, il colonnello Simpson progettó la costituzione di un organo di controlio della giunta círcondariale. Quest'organo doveva essere formato da 14 membri (7 antifascisti sloveni e 7 italianí). A dirigerlo venne proposto íl presidente J. Štrukelj. La prima riuníone, che fu anche l'ultima, ebbe luogo il 17 7. 1945. La riuníone sí sciolse senza aícun risultato. II riconoscimento uffíciaíe alleato del Circondario di Gorizia e del suo presidente J. Štrukelj, fu il massimo che il GMA goriziano concedette ai poteri popolari. Fu un successo che, a diré i! vero, duro poco anche perché l'entrata in vigore del decreto n. 11 vanificó questa collaborazione. II progetto di Simpson, dopo l'entrata in vigore dei decreto n. 11 prevedeva che ogni circo- scrizione avrebbe dovuto avere un presidente e una giunta formata da 8 membri nominati dal GMA. Questa amministrazione doveva essere sottomessa alia giunta circondariaie che doveva fungere da massimo organo del potere civile, con funzioni di prefettura e di contrallo. II presidente e l'esecutivo circondariaie veni-vano anch'essi nominati dalle autorità militari alleate. Il decreto n. 11 copiava lo schéma del CRLN, con ia sola differenza, che gli organi popolari jugoslavi venivano elettí sulla base di deieghe, mentre gli alleatí preve-devano delle nominazloni d'ufficio a tutti gli organi di potere e ammínistratívi. In questo senso fu emanta la dísposizione n. 21. Neil'incontro che ebbe con Štrukelj il colonnello Simpson affermo che gli ordiai, i decreti e le dlsposizioni militari non si discutevano, ma che poteva garantiré alio Štrukeij íí posto di presidente dell'esecutívo e ad alcunt assessori sloveni la nomina a consigiiere. Dopo alcuni gíomi di ripensamenti lo Štrukeij, come presidente deü'Ejecutivo circondariaie del Comitato di liberazione nazionale, decise di non accettare ie proposte alleate perché non offrivano garanzie soddisfacenti. Quando il decreto n. 11 entró in vigore í comitati di liberazione entrarono in crisl a tutti i liveili. Ai fun-zionari non fu chíaro se il decreto scioglieva i comitati oppure questi erano defraudati soltanto della funzione amministrativa pubblica. L'azione della Polizia civile alieata, che si serviva di continue írruzioni ¡ntimidatorie nelle sedi dei comitati asportando archivi e arrestando, portava scompiglio e dísordíne in un organismo ormai pubblicamentte affermato. Il 12 9. 1945 il Consigíío di liberazione circondariaie di Gorizia doveíte lasciare l'edificio della prefettura e riparare nello Ljudski dom. Le notlficazioni che vietavano il iavoro ammïnistrativo e anagrafico ed i poteri esecutivi dei comitati di liberazione giunsero al loro destinatari gorizîani !! 8 setiembre 1945, Soitanto II Distretto dei Cogito funzionó fino al 19 12. 1945. Per chíarire la situazlone che si era venuta a creare il CRLN convocó diverse conferenze dei comitati di liberazione distretttiale, circondariaie e regionale. Si dis-cusse del decretto n. 11 e delle conseguenze verificatesi nel Iavoro dei comitati. Si decise di continuare il lavoro e di resistere all'offensiva alieata. Sorsero delle difficoltà soprattutto nel Distretto di Gradišča, nella città di Gorizia ed a Monfaícone. il caso del Cogiio si ripetè nel Circondario di Trieste con il Distretto di Sežana, che mantenne tutte le funzioni fino al 4 12. 1945. Venne organízzato in questo distretto un Iavoro amministrativo ammirevole, con tutti t dipartimenti e le commissioni, forse per dîmostrare agli aileati il proprio valore e le grandi possibilité di collaborazione tra popolazione 37 AS/PNOO-CRLN, fasc. 57/iV, Verbale di colloquio de! 29. 8, 1945, (Zapisnik razgovora, 29. 8. 1945). AS/PNOO-CRLN, fasc. 1/1, Verbale deila riunione detla Presidenza del CRLN del 3.9, 1945, (Zapisnik seje predsedstva PNOO, 3. 9. 1945). 102 ANNALES 8/'96 Mcfc GOMBAČ: AUTONOMIA E DECENTRAMENTO DELIA POLITICA JUGOSLAVA ..., 87-110 civile e amministrazione locale. Ma nel dícernbre del 1945, anche questo distretto fu vietato.38 il GMA praibi il lavoro non soltanto ai Comitati di liberazione, ma radio dal lavoro pubblico moite istitu-zioni umanitarie e di approvvigionamento che si erano ormai radícate nella vita di ogni giorno. Il GMA continuo in cessante m ente ad allargare la propria amministrazione in base al decreto n. 11 (che irónicamente veniva denominato democrazia numero 11), invitando perô i comitati di liberazione a coitaborare con il ¡oro sistema. I comitati di liberazione nazionale, dopo le provocazioni subite non vollero più col laborare e, dall'autunno de! 1945 fino a febbraio del 1947, si puô parlare di un governo e di una amministrazione bipolare della zona A. Da una parte il GMA ebbe un relativo successo nelle grandi clttà, mentre il CRIN riusciva a dominare il Carso e l'entroterra, Nelle città il GMA confermô i'apparato ammïnistrativo statale vigente prima del maggio 1945. Si puô desumere che la polariz-zazione era giunta ai parosslsmo e che le condizioni fossero adatte per ¡nnestare Trieste e ii Litorale nel grande caleidoscopio delia nascente guerra fredda. Come risulta dai dati ¡n possesso, f'azione svoita dal GMA, fu una contesa dipiomattco-territoriale verso la Jugo-slavia, ma fu, come sembra, dall'inizio soprattutto una iotta contro il comunismo e le idee di classe che l'occupazione jugoslava aveva innestato sulle rive del-l'Adriatlco settentrionale. Del decreto n. 11 si parlo pure nella sede più alta del potare popoiare vale a dire nella presidenza deí CRLN, che si rluni ii 3 9. 1945, per studiare II da farsi nelle relazioni con II GMA. Da un verbale dell'epoca si puô desumere che i dirigenti del potere popoiare erano convinti delle proprie ragioni anche perché "gií alleati sono sempre più nervosi, perché la popolazione tende a boicottarii". Dalla tribuna della presidenza, II presidente F. Bevk dichíaró "di essere disposto alia coilaborazíone con il GMA in quanto quest'ultimo accetterebbe i nostri principi democratíci". In aitre parole il 8evk esigeva che il GMA riconoscesse il potere popoiare che dal CRLN scendeva fino ai comitati loca!i. Gil alíeati avrebbero dovuto riconoscere i poteri civili jugoslavi il che, per dire il vero, era un' utopia. "Altrimenti la coilaborazíone" disse il Bevk "sarebbe stata impossibile". Ii presidente cotinuô: "ci accusano di sfruîtare masse ignorant! per rimanere al potere e di aver stru mental i zzato Se elezioni, che non riflettono più il consenso popoiare. Bene noi diciamo a loro" proseguí il Bevk" di indire nuove elezioni generaii e allora si che il consenso sarà democrático. Noi non temíanlo le elezioni, noi le desideriamo" concluse il Bevk. I punti di vista non concordavano neppure su chi potesse rappresentare ii potere civiie. Se da una parte i comitati di liberazione affermavano la loro assoluta democraticitá, che garantiva I'amministrazione e il potere popoiare, glí alleati continuavano ad asserire che ¡'único potere legittimo rimaneva quelio del GMA e dei poteri civiii in vigore fino al 8 9. 1943. La presidenza del CRLN che, come abbiamo detto, si tenne all'inizio di setiembre deí 1945, votó una mozíone sulla non coilaborazíone con glí organi del GMA. Accanto a questo punto di vista si delineó puré il parere di Pogassi e Peterin, che sostenevano una linea píü mórbida pro-ponendo una coliaborazione altiva con ¡I GMA soprattutto nelle commissioni tecníche, nella política quotidi-ana e nella ricostruzione delle cittá e deí paesi deil'en-troterra.39 II CRLN divenne cosí per decísione propria un organo consumativo e in questo senso modificó il pro-prio operato e i propri statuti. Dall'autunno del 1945 smíse di accentuare il proprío ruolo di potere popoiare e si concentró sulla Iotta per l'appartenenza statale del Litorale. I comitati e le commissioni economiche, i delegatí e le commissioni che avevano rilevato te aziende, erano stati defenestratí giá negii uitimi giorni di giugno e al loro posto erano subentrate organizzazioni locali (la Sepral-Sezione provincíale dell'alimentazíone) che erano in pratica trasmissioní del potere alleato. Sí erano nuovamente costituiti í Magazzini generalí, le Poste, le Ferrovie e I' Azienda stradale, dove sí ritro-varono i dirigenti e le maestranze di prima. 1 contratti stípulati tra ie aziende triestine e ii governo jugoslavo furono messi al vaglio di commissioni miste, (joint Eco-nomic Comitee). Persero l'incarico di dirigenti d'azienda tutti quellí che ¡I CRLN aveva nominato a questi in-carichi, tranne F. Ferjancíc, che fu messo a capo delle Cooperative operaíe. Le cooperative in genere furono il fiore all'occbíello deli'amministrazione jugoslava. Le cooperative operaíe ¡n genere ebbero molto successo nell'approvvígio-namento della cittá con la compravendita di prodotti alimentarí, che poi venivano distriburti alia popolazione. II 4 10. 1945 fu istituita ¡a Cooperativa dei sinis-trati di guerra con sede a Trieste e a Gorizia e molte filíalí nel círcondarío. In questo campo esistevano puré forti possíbílitá di cooperazione con il GMA, che elargi dei fondi non indífferenti per la ricostruzione di paesi interamente distrutti, come ad esempio Mavhinje, Rihemberk e Kazije, nell'entroierra triestino. Nel novembre dei 1945 fu istituito un corso per incentivare ii cooperativismo che ebbe ben 150 riunioni molto seguite nella zona d'occupazione militare alieata. 38 Metka Gombač, "Tržaško in goriško okrožje 1945-1947", Rivista: "Primorska srečanja", Nova Gorica 1980, anno IV, n. 20, pag. 104-108. 39 AS/PNOO-CRLN, fasc. 1/1, Verbaie delia nunione..., (Zapisnik seje...}, op. cit. neila nota 37. 103 ANNALES 8/'96 Metka COM8AČ: AUTONOMIA E DECENTRAMENTO DELLA POLITICA jUCOSLA'VA ... 87-110 Si distinsero anche ¡i compartimento per í'agrícoltura e quello per le foreste. Speciaiísti alieati e jugosiavi aiuta-vano e favoreggiavano ¡! rimboschimentó e ia produ-zione agrícola. Gfi organí agrícolí del GMA venivano críticati soprattutto per ía scelta degií esperti, che uscivano, a detta deí ra pp re sentant) del CRLN, dalle fila dell'amministraztone fascista. II Dípartimento all'agri-coltura del CRLN effetuó una statistica sulie superfici seminative, sullo stato del bestiame, sulle macchine agricole, facendo inoltre un elenco dei danni subiti. Si riusci a fare pure un listino prezzi delle derrate, dei macchinari ec.c. da sottoporre alie commissioni per i danni di guerra. íl dipartírnento per I'agrícoltura de! CRLN, riusci a mantenere intatto il fondo agricolo grazíe anche agí i aiuti provenienti dalla zona B. Gli esperti forestal i del CRLN notificavano al GMA del disordine che regnava nelle foreste, deila mancanza di un contrallo efficace da parte della polizía foréstale, ecc. Furono organizzate raccolte di bómbice di pino, alcune riunioni con esperti dell'economia forestale e vennero redatti i regoíamenti sulla caccia e ¡I pascolo c.omune. II Dipartimento per la riedifícazione e la ric.ostru-zione del CRLN perse completamente la propria ragione d'essere perché il GMA conferí tutti i mezzi finanziari e teccnici al Genio civile di Trieste. Rimasero di sua competenza le azioni attívistiche di rimozione delle macerie dei pae.si bruciati, alie quali parteciparono quasi tutti gli abitanti delle zone colpite. Nell'autunno de! 1945 fu abolito pure il dipartimento per il traffico.40 Le decisión! del trattato di Belgrado penalizzarono quasi tutti i campi di azione del CRLN. Fu messa solto controllo pure l'azione della KUNI {Komisija za ugotav-Ijanje narodne imovine - Commissione per l'ammini-strazione del Patrimonio nazionale). Da parte jugoslava si correva ormai ai ripari e I' 8 6. 1945 la KUNI regionale ricevette un dispaccio da! Comando della IV armata (numero 628) e da! Comando della città di Trieste, dove si esigeva ¡a salvaguardia del bottino di guerra dell'esercito jugoslavo. La KUNI si ¡nteressó immediatamente dei beni suddetti, ma già il 26 6. 1945 il GMA incominciô a ostacolare il suo operato. Gli alleati irrupero nella centrale della KUNI, asportando gli archivi, schedando i delegati e mandandoli a casa. Dopo una nota di protesta dell'esercito jugoslavo si giunse a una serie di riunioni che diedero il seguente risultato: la KUNI perse la sua funzione operativa e dtvenne un organo consultivo per i beni civili. In mérito al bottino di guerra, il colonnelio Robertson decise che la KUNI doveva mantenere lo status antecedente a! 12 6. 1945. in relazlone all'accordo tra Tito e Alexander a Belgrado, per le questioni de! bottino di guerra, era prevista la visita di una commissione internazionale mista ai deposití triestini, goriziani ecc. I lavori della commissione si protrassero fino al setiembre del 1945. La direzione della KUNÎ rese noto a! GMA che abolendo la Difesa popoiare i depositi rimanevano più o rneno sguarniti e alla mercè de! crimine organizzato. II GMA non si mosse e da molti magazzini sparírono material! e oggetti più o meno preziosi. La KUNI si limitó a completare gli eíenchí e a rnettere ail'asta oggettí vari e materiale edile. II ricavo veniva destinato alia rícostruzione deglí edífici sinistratí.41 La Commissione per l'ístruzione e !a cultura, persí ormai i poteri amministratívi, dovette limitare i) suo campo d'azione alia lotta política per íl riconoscimento della scuoia slovena, per l'uguagltanza delle due lingue nella scuoia pubbiica e per una autonomía nella scuoia e nella cultura slovene, Gli alieati intendevano sop-períre a questo gravoso problema di sciovínismo étnico e razziale, aprendo le scuole slovene che erano state soppresse nel lontano 1924. Le autorità avrebbero sol-tanto dovuto confermare quanto era già stato fatto ne! 40 giorni, ma il GMA optó per un'altra soluzione. Sulla scuoia, che era un punto nevraigico storico delia contesa italo-slovena, i comitati di liberazione a tutti i iiveilí esigevano un rïseatto totale di fronte alia política snazio-nalizzatríce del fascismo. Questo punto d! vista fu il frutto di moite riunioní e riflessíoni tenute anche con rappresentanti della cultura e dell'istruzione dei GMA. íl 20 6. 1945 si tenne un incontro ad altissimo (¡vello sulla situazione scoiastica, al quale parteciparono pure Bevk, Kraigher e Brecelj e il colonnelio Nelson. Si discusse su! ruolo deüa tinga slovena neile scuole. F. Bevk rifen deil'accordo stipulato nel maggio de! 1945 con gli insegnanti ítaliani, che prevedeva l'insegnamento delle 40 AS/PNOO-CRLN, fase. 10/V, Reiazione, {Poročilo}, 11.1, 1946. AS/PNOO-CRLN, fase. 12/¡, Reiazione, (Poročilo), 13. 12. 1946. AS/PNOO-CRLN, fase. 15/lli, Reiazione, (Poročilo), 22. 2. 1947. AS/PNOO-CRLN, fase. 130/1, Reiazione suí cooperativismo, (Poročilo o zadružništvu), 3. 9. 1946. AS/PNOO-CRLN, fase. 130/11, Relazione sni rapporti del GMA con il cooperativismo nel Lito-rale e Trieste dall'assunztone deff'amministrazione provvisoria, (Poročilo o odnosih ZVU napram zadružništvu Slovenskega Primorja in Trsta od prevzema začasne uprave}. 41 AS/PNOO-CRLN, tase 135/1, Stato maggiore delia IV armata, Attestato n. 682, del 8 6. 1945, (Štab ÍV. Armije, Potvrda broj 682), 8. juna 1945. AS/PNOO-CRLN, fasc. 135/!, Autorizzazione, (Pofalastiio), 10. 6. 1945. AS/PNOO-CRLN, fasc.135/1, Relazione suilo stato della KUNI del CRIN per il Litoralc e Trieste in reiazione al bottino di guerra delí'armata jugoslava, (Poročilo o stanju KUNi pri PNOO za Slovensko Primorje in Trst z ozirom na vojni plen Jugoslovanske armade, 10. 8. 1945. AS/PNOO-CRLN, fase. 169/1, La risposta d i A.C. Bowman 27 8. 1945, (Odgovor A.C. Bowmana z dne 27. 8. 1945). AS/PNOO, fasc. 141/i, Reiazione sul I'operato della KUN! da! 1 5. al 31 12. 1945, (Poročilo o delovanju KUNI od 1. 5. do 31. 12. 1945). AS/PNOO-CRLN, fasc. 162/i, Reiazione sul lavoro svolto nell'anno 1945 della KUNI de! Disfretto di Gorizia, (Referat dela v leto 1945, K.UNÍ za Goriško okrožje). 104 ANNALES 8/'96 Metka GOMBAC: AUTONOMIA E DECENTR AMENTO DEL LA POLITICA JUCOS LAVA 87-110 ll dr. Lavo Čermelj, vice presidente del CRLN dalla costituzione al entrata a Trieste. Dr. Lavo Čermelj, podpredsednik PNOO od ustanovitve do prihoda v Trst. due lingue regionali in tutte le scuole del Litorale. Si discusse dei corsi di aggiornamento per docenti sioveni che avevano terminato gli studi nelle scuole e neile universitá itaiiane (si tardava oramai da mesi), In un incontro con il coionnelio Armstrong in data 26 giugno 1945 si discusse nuovamente della problemática seo-lastica per la cíttá di Trieste. Fecero parte deiia de-legazione slovena i professori Pahor, Kosovel e Ferian. In un documento pubblíco datato luglio 1945 gli Slovenj respinsero l'introduzione nell'amministrazione seo-lastica de! "malfamato" Provveditorato agli studi italiani e proposero l'istituzione di forme autonome e auto-gestite della scuola slovena. Si propose pure un continuo contrallo sulla qualitá dell'insegnamento, una com-missione d'epurazione degli elementi fascisti e nazto-nalisti, la ristrutturazione e la ricostruzione delle scuole slovene, che tanti danni ebbero a subiré dal 1918 in pot. Si richiese poi un indennizzo particolare per gli inseg-nanti in lingua slovena. I rappresentanti sioveni chiesero puré di agevolare il lavoro delle commissioni popolari di insegnamento, di regolare le riunioni pubbliche e di agevolare il lavoro tra la popolazione, il che era una tradizione slovena che risaliva alia fine del secolo scorso. Si chiedeva inoltre il ripristino di tutte le scuole prima della riforma Gentile, fórmate secondo lo standard austríaco. Su ordíne dell'undicesimo dipartimento del GMA si inizió ad attuare una riforma scolastica che dissentíva completamente dal progetto e dalle richíeste slovene. L'autore del progetto "incriminato" fu il referente scolastico del GMA john P. Símoni, che decise positivamente sul ripristino della scuola slovena, ma questa doveva essere ben lontana dai progetti del CRLN e dalle aspettative della grande maggioranza della popolazione, A Trieste e a Gorizia vennero nominad due sopra-intendenti italiani. Da parte slovena fu nominato alia stessa funzione un emigrante político sloveno, condan-nato a morte per collaborazionismo e cíoé i! prof. S. Baraga. L'affronto verso la política scolastica del CRLN e le sue richieste fu cosi totafe. Dall'elenco dei possibil i consiglíeri fu radiato puré il prof. A. Budal, che si definí "come elemento fazioso". Per la política nazionale del CRLN e per ¡a popolazione slovena che sí aspettava una scuola finalmente non oppressa da nazíonalismí, questo fu uno smacco senza precedenti. Dopo decenni di vessazíoni e di divieti, di pogrom e di roghi, dove bruciarono edífici scolastici, asili e biblioteche, ¡I potere partigiano, prima ¡¡legalmente e poi legalmente, riusci a ripristínare nel Litorale il sistema scolastico sloveno. Corsi illegali (soprattutto nelle sacrestie) si tennero giá prima dell'aggressione alia Jugoslavia, ma dopo l'8 setiembre 1943, quando lo stato italiano si dissolse, l'organizzazione dell'istruzione slovena divenne metódica e approfondita. Vedendo a capo della scuola slovena, che con tanta difficolta rivisse nel maggio del 1945, un collaborazionista, ¡o smacco fu tale, che molti diedero le proprie dimissioni dalle funzioni didattiche. Alie proteste ufficiali del CRLN il Simoni rispóse "che anche i collaborazionisti erano Sioveni". Gli alleati impiegarono nella scuola slovena píü di una cinquan-tina di personale didattíco, fuggito dalla Jugoslavia per aver collaborato con ¡i sistema di occupazione nazista. All'inizio di setiembre del 1945 gli organi scolastici dei Consiglio di líberazíone di Trieste dovettero lasciare ¡'edificio di vía Cavana 18 e riparare in sedi provvisorie. Nel mese di ottobre del 1945 le autoritá alleate istí-tuirono con un decreto le scuole elementari e medie slovene, In realtá non fecero che appropríarsi del sistema scolastico partigiano giá esistente e a confermare o no le qualificazioni presentate dagli insegnanti alia Commissione per Tístruzione del CRLN. Molti insegnanti che non erano in possesso di documentí necessarí o dichiarati tali, vennero radiati dagli albi proffessionali. ¡ maestrí sioveni supplirono alia mancanza di libri di testo con l'aquisto del materiale necessario nelle scuole 105 ANNALES 8/'96 Meika GOMBAČ: AUTONOMIA E QEŒNTR AMENTO DEL LA POLITICA JU 0 OSLA VA .... 87-110 del la zona B, ma quesía loro inizíativa venne vietata nel mese di marzo del 1946 con l'argomentazione che i testi jugoslavi erano troppo ideologici. Seguírono con-fische e perquisizíoní, che ricordavano tempi non moito -remotí. in realtá la Polizia civile aveva cooptato nelle sue file molti appartenenti alia Guardia civica, che alcuni mesi prima erano ancora al comando deí te-deschi e che in tema di nazionalismo non erano secondi a nessuno. Alia conferenza per gli insegnanti sloveni tenutasi a Medana nel Coglio j| 5 5. 1946, Simoni e Baraga in nome del GMA proclamarono che: 1) la scuola slovena doveva rimanere apolítica; 2) i libri di testo dovevano venir approvati dal GMA; 3) gli insegnanti si dovevano attenere strettamente alie direttive impartite dal GMA 4) le scuole che non intendevano seguire queste istruzione sarebbero state radíate dagli elenchí dei GMA. Alia fine dell'anno scolastico 1945/46 furono censite nella zona A ben 162 scuole pubbliche slovene. L' 11 7. 1946 vennero espulst, per infrazione ai comandi del Simoni, 114 insegnanti. Vennero chiuse per gli stessi motivi 82 scuole pubbliche slovene. Per Panno scolastico 1946/47 fu fatto firmare agli insegnanti, prima dell'approvazione delta licenza d'insegnamento, un proclama nel quale si obbligavano a rispettare le direttive del GMA. La scuola slovena fu preda del GMA piü per motivi ideologici che per motivi nazionali. Gli insegnanti sloveni, tenuti lontano dai propri alunni per oltre un ventenio avevano riacquist.ato la consape-volezza del proprio valore umano, professionale e morale, grazie ali'azione della lotta di liberazione, che in condizioni estremamente difficili era riuscita a ricostruire il sistema scolastico nel Litorale da Postumia alia val Resia. Distruggere questo capitale morale divenne l'imperativo di Simoni. II CRIN seppure estromesso dal processo di ammi-nistrazione della scuola, mobiiito i consigli scolastici e i consigli dei genitori, interferendo nel monopolio didattico creato dai binomio Simoni-Baraga. Seppure a molti sembrava di essere tornati indietro di un decennio, la scuola slovena non interruppe piü il suo lavoro. i! GMA dedico al problema scolastico una grandissima atfenzione. Ma fu un'attenzione particoiare dettata so-prattutto da una gran voglia di controllo e di indot-trinamento. Questo interessamento alieato specifico si pu6 in fondo interpretare come una azione di ridi-mensionamento del successo partigiano, che la popo- lazione apprezzava moltissimo. L'inclusione di collabo-razionisti nel sistema scoiastico de! Litorale doveva, secondo i piani del GMA mortificare la parte opposta. L'inclusione del collaborazionismo, sia sloveno che italiano nella prassi política di ogni giorno aveva certa-mente un sapore di rivincita sui comitati di liberazione nazionaie, fatto non nuovo alia política inglese dalla Grecia in poi. La Commissione per l'istruzione presso il CRIN riformó pure un setore storícamente moito consono agli Sloveni e cioè il settore cultúrale. Si ístituírono nuova-mente società cultural! che rícoprívano, come già prima de! 1918, íutto il territorio del Litorale dal Coglio goriziano all'lstria slovena. Si istituirono corsi profes-sionalí, biblioteche, teatri, cori, fil armón ¡che, società sportive e filateliche con un grande consenso popolare. A Trieste fu ístituito un teatro professionale che fino alia fine della stagione teatrale riuscî a organizzare diverse rappresentazioni drammatiche. Per la prima volta dal lontano 1914 si udt la parola slovena da una ribaíta teatraíe triestina. Ma la strada per raggiungere un sem-plice diritto, quello cioè di poter usare la propria lingua, la lingua cioè di una grossa parte della popoíazione cittadina, non fu facile neppure in regíme alieato. Nel dicembre del 1945 si poté eseguire il primo dramma al teatro Fenice. Fu interpretato un dramma dalle valenze simboliche, il Servo Jernej di Ivan Cankar.42 II lavoro nel settore della previdenzá sociale non si interruppe neppure dopo il 12 6. 1945, Ai ceti piü bisognosí della zona A venivano erógate elargizíoni sociali. Si seguiva un sistema di evidenza di tutte le quote pagate a tutti i liveíli ammimsírativi. II consuntivo veniva presentato all'lstiíuto di previdenzá sociale presso il CRLN. A effettuare i pagamenii fu l'assessorato alie finanze. La quota generale dei sussidí elargiti dal CRLN era moito ínferiore di queíla che veniva elargita dagli istituti ex italíani che erano supportât! dal GMA. Dai-l'elenco deî sussîdi si puô vedere che le zone social-mente piü colpite erano le grandi città {Trieste, Gorizia) e le zone depresse della Slavia veneta. Si fece molía attenzione alia previdenzá giovanile che nelle condizioni non ideali del dopoguerra ebbe moito successo. Si fece un'eienco di bambini che avevano bisogno di aiuto, classificandoli secondo la gravità della loro situazíone sociale, dagli orfani agli invalidi ai sinistrati ecc.. Si fece uso moito largo di colonie estive in centri di villeggiatura della zona B e della Slovenía. Moíte furono le organízzazioni di massa che diedero il loro appoggio alia raccolta di materiale di tutti i generí e di 42 AS/PNOO-CRLN, fase. 10/lí, Reiazione (Poročilo), 8. 10. 1946. AS/PNOO-CRLN, fase. 10/11, Reiazione suüo stato delle scuole medie nella zona A, (Poročilo o stanju srednjih šol v coni A). AS/PNOO-CRLN, fasc. 12/1, Colloquii con il GMA, ¡Razgovori z ZVU). AS/PNOO-CRLN, Un anno del GMA nel campo deü'istruzione, (Eno leto ZVU na področju Šolstva). AS/PNOO-CRLN, Reiazione della commissione alia cultura e aM1 istruzione, nella seconda meté dell'anno. {Poročilo o delovanju Prosvetne komisije vil. polletju AS/PNOO-CRLN, fasc. 10/11, Reiazione sui lavoro svolto da¡ teatro sloveno d i Trieste, (Poročilo o delu slovenskega gledaiiSča v Trstu). AS/PNOO-CRLN, fasc 13/11!, Verbale della II riunionedel CRLN 2 2. 1946, (Zapisnik M. seje PNOO), 2. 2. 1946. 106 ANNALES 8/'% Metka GOMBAČ: AUTONOMIA E DECENTRAMENTO DELLA POLITICA ¿UGOSLAVA ..., 87-110 Branko Babič, vice presidente del CRLN dalla costi-tuzionc a//' entrata a Trieste. Branko Babič, podpredsednik PNOO od ustanovitve do prihoda v Trst. tutti i tipi. Elencandone alcune, si riesce ad intravvedere ii grande sforzo profuso dal CRLN per raccogliere fondi, vestiario e bení necessari per la provvîdenza sociale necessaria. L'Associazione dei partigiani, l'Unione antifascista italo-slovena, la Gioventù antifascista, i Sinda-cati unid e la Croce rossa furono le organizzazioni di massa che più seguirono questo problema. Si istitui un Consiglio per la previdenza, che coordinava il lavoro degli organi deil'esecutico, con ie organizzazioni délia società civile. Questi consigli si ailargarono su tutta ia zona A.4-3 Neîl'autunno de! 1945 ii CRLN effettuô un censi-mento popolare nelle due zone d'occupazione, in quel-la angloamericana e in quella jugosiava. Presso la Pre-sidenza del CRLN si istitui una Commissione centrale per il censimento popolare. La Commissione défini il territorio da censire e le metodologie professionali da usare nella zona A e nei distretti giudiziari di Capo-distria e Pirano (in maniera da emulare ii censimento del 1910). I dati emersi dal censimento palesarono alcune interessantissime caratterîstiche: i'opposizione al censimento cresceva man mano ci si allontanava dalla periferia verso if centro il che in pratica coincideva con l'ubicazione delie due diverse nazionalità. Il censimento ven i va condotto su due linee, quella esecutiva (effettiva) e quella di contrallo. Al vertice délia pirámide stava una commissione centrale con un capoufficio che dirigeva le commission! provinciali, quelle distrettuali e quelle locaîi. Dove le difficoltà furono maggiori e cioè nei grandi centri, vennero censiti soltanto gli Sloveni, poi-ché i cittadini italiani non volevano collaborare. Nella zona B invece si riusci a censire tutti.44 il censimento prevedeva un formulario con 14 rubriche. Si richiedevano i dati personali, il livello d'i-struzione e le scuole frequentate, i dati sull'emigrazione forzata dai 1918 al 1945, la forma del cognome originaie e di quello italianizzato, la nazionalità, l'opzione in mérito alla soluzione délia crisi jugosiava ecc. Chi ef-fettuava ii censimento era munito di tessere d'identi-ficazione. Il censimento aveva un valore effettivo soltanto nelie zone a ridosso delle città con netta prevalenza slovena e nella zona B. Se il censimento fosse stato eseguito nei periodo dei 40 giorni avrebbe dato certamente dei risultati sorprendenti, perché fu proprio in quel periodo che molti, moltissimi ebbero l'occasione di riscoprire le proprie origini slovene, croate, serbe, ecc. il censimento nelia zona A venne eseguito cospira-tivamente e già il MaSera avverti il direttore del centro per l'effettuazione del censimento il dr. L. Cermelj, del-i'impossibilità di comparare i dati raccolti, con quelli del 1910. Il materiale raccolto rimase perô un buon campo d'indagine per la storia dell'epoca.45 Alla fine del 1945 si era venuti a sapere che una commissione interalleata avrebbe deciso, con una visita ragionata nella regione, le sorti del Litoraie. Il censimento rientrava in questo contesto, a dimostrare cioè la política di snazionalízzazione e l'esodo forzato degli Sloveni dal 1918 ai 1945. In attesa délia Commissione interaMeata si istitui presso il CRLN un Istituto di ricerca che fu încaricato di redígere un mémorandum, che fu poi effettiva m en te consegnato alla Commissione inter-nazionale. II documento, redatto in diverse lingue (slovena, italiana, francese, ingiese, russa, serbocroata) fu per quell'epoca un'impresa notevole. Gli istituti sia 43 Metka Gombač, "Socialno varstvo v Slovenskem Primorju in Trstu 1945/1947", Rivista: "Arhivi", anno Vili, Ljubljana 1985, n. 1-2, pag. 15-16. 44 AS/PNOO-CRLN, fase. 236/I, ístruzioni per le commissioni distrettoali, (Navodila okrajnim komisijam), 16. 1. 1945. 45 AS/PNOO, fasc. 52/1, Elenco spedale regionale per i luoghi soggetíi a censimento, creato in base al censimento effettuato ill 10. 1945, (Specialni krajevni repertorij za popisno področje, izdelan na podlagi popisa prebivalstva dne 1.10.1945). 107 ANNALES 8/'96 Metka GOMBAČ: AUTONOMIA E DEŒNTRAMENTO DFI.1.A POUT1CA JUGOSLAVA ..., 87-110 quello di Lubiana, che sotto la direzione del dr. F. Zwítter già dai 1944 in poi seguiva questi probiemi. ti risultato fu la mobilitazione di molíi esperti che contribuí roño alia stesura del testo identifico, che spaziava su probiemi storicl, etnografía, geografía, statisticí e demografía. Sí prese in considerazione tutta la Slovenia occidentale con incluse la Sîavia veneta, la val Resia e la val Canale, con l'intenzione dunque di coprire tutto il territorio étnico sloveno. L'istituto gorizíano, studio attentamente i probiemi etnicí e storicí deile regloni occidental!, che vennero incluse nel Regno d'ltalia nel 1866 (la Slavia veneta e la Val Resia) e nel 1918 (la Val Canale). Fu molto attivo un attivista goríziano L. Zorzut, che mantenne i contattí con gli intelettualí della Bene-cia, soprattutto con i sacerdoti della Slavia veneta in condizioni politiche irnpossibili.46 II 12 3. 1946 la Commissione internazionale ascoltó a Trieste moite delegazioni, tra le quali pure queüa slovena, c.he si presentó nel modo píu rappresentativo. F. Bevk, il dr. B. Pue ed E. Laurenti informarono la Commissione (formata dai rappresentanti deile 4 po-tenze) sul numero degli Sloveni presentí nelle due zone, sul numero deile scuole elementan e medie slovene e sulla lingua d'uso nelle chiese. Dai verbale risulta che la conversazione fu improntata a grande cordialité e che si parló soprattutto di Trieste e della funzione del CRIN.47 Dalla metà del 1945 in poi il CRLN organízzó una raccolta di firme a supporto dell'annessione di Trieste alla Jugoslavia. Si esegul pure una raccolta di risoluzioni popolari che avrebbero dovuto comprovare il consenso generale di questa scelta. Le risoluzioni (il loro numero è altissimo) furono spedite agli indirizzí più disparad, dalle sedi diplomatiche ai capi di governo dei paesi che partecipavano alia conferenza sulla pace, alie organiz-zazioni internazionali e alie Nazioní unite. ecc. Ma il tempo deile petizioni e deile risoluzioni era oramai passato e il giuoco passava sempre più ai toní di guerra fredda, della quale Trieste diventava ormai la cerniera dell'Europa méridionale. Dopo i prirrti approci della conferenza della pace, la Commissione internazionale, che studió i probiemi del confine tra l'ltalia e la Jugoslavia propose quattro possibili linee di confine, La più attuale divenne quella francese, che poi in realtà rtella soiuzione finale, sarebbe riuscita a spuntarla su tutte le altre. Oramai si intravvedeva la soiuzione finale che la Conferenza di pace avrebbe preso. Da Trieste part) per Lubiana uno dei massimi esponenti della política jugoslava in questi mest e cioè il vicepresidente del CRLN, B. Kraigher. Alla fine di aprile dei 1946 una delegazione del CRLN formata da sei membri e presieduta da F. Bevk e dai dr. Poggasi (tra i quali due sacerdoti), partí per Parigi, (passando prima per Belgrado, dove si incontró con Tito) dove si riuniva il Consiglio dei ministri degli esteri. La delegazione si profuse in una frenetica attivitá di conferenze, di sedute stampa, di íncontri con i massimi intellettuali e politici francesi e internazionali, pubblicando bollettini d'ínformazione ed altro materíale di propaganda per appoggiare i propri punti di vista. La delegazione fu accolta con simpatía soprattutto dai Partito comunista francese, mentre i socalistí non vollero sbtlanciarsi troppo. Progettarono inoltre un viaggio nelle capitali europee, ma il blocco alleato precluse loro la visita a Londra. Vísitárono soltanto Bruxelles, tenendovi una conferenza stampa. La delegazione ritornó da Parigi delusa dalla píega che avevano preso gli avvenimenti. Oramai il gioco era condotto da interessi ben al di sopra di quelli della popolazlone lócale e dei suoí argom- WÊÊÈÉÊÊËÊÈÈm. ■mü ¡¡■¡■isi » II dr, Bogdan Brecelj, segretario del CRLN dal entrata a Triesteal 12giugno 1945. Dr. Bogdan Brecelj, tajnik PNOO od prihoda v Trst do 12. junija 1945. 46 Metka Gombai, "Beneška Slovenija 1945-1946", Rivista: "Zgodovinski časopis", anno 46, Ljubljana 1992, n. 4, pag. 509-517. 47 AS/PNOO-CRLN, fasc, 54/IV, Verbaie di colbquio, (Zapisnik razgovora), 12. 3.1946. 108 ANNALES 8/'96 Metka GOM8AČ: AUTONOMIA E OECENTRAMENTO DE [.LA POLITICA JUGOSLAVA ..., 87-110 menti. Se per Trieste si era ormai capita la posizione aileata, si sperava molto per Gorizia, dove alcune apertura alleate lasciavano varchi ancora apertí a soluzioni più eque.48 Nel 1946 in qualita di organo consultativo il CRLN copri moite funzioni nella sfera sociale, culturale e poli-tica. Lbbe una grande influenza su una serie di azioni di massa, che supporté con tutta la sua grande organiz-zazione. Contribuí nell'estate del 1947 all'organizza-zíone dello sciopero generale, scoppiato a Trieste a causa degli attacchi fascisti alie organizzazioni sfovene. Lo sciopero iniziô i! 1 7. 1946 e duro per ben 12 giorni. Fu una prova di fcrza estenuante tra gli alleati e la classe opérala triestina e dove ii CRLN contribuí all'organiz-zazione dell'approvvigionamento per gli scioperanti e la popolazione civile. Con la perdita deiia valenza amministrativa il CRLN limitó il suo raggio d'azione, ma ¡'influenza sulla popolazione rimase assolutamente preponderante. Da¡ giu-gno 194S in poi si poté assistere a un doppio circuito di amministrazione della zona A. Neiie città prevaleva quella aileata, ma più ci si allontanava dai centri, più si sentiva il potere dei comitati di liberazione nazionale. F. Bevk ebbe a dire che i consigli de) CRLN, avevano valore di leggi tra la popolazione siovena che risentiva l'ostilità aileata e il crescente nazionalismo italiano. A dimostrazïone di questa ostilità gli aileati occuparono la Casa del popoio a Gorizia. Espeliero ben 32 organiz-zazioni e società e requisirono archivi, biblioteche, opere d'arte e oggetti museali. L'azione ricordava trop-po i pogrom fascisti di due decenni prima. Forse i motivi non saranno stati gli stessi, ma la popolazione siovena risentí profondamente del loro carattere se ¡ovin ista.49 All'acuirsi deila situazione política e nazionaie il CRLN, non essendo in possesso di aitri metodi di pressione, rispóse con una grande azione interna convocando in assemblea i Consigli elettorali locaü nei círcondari delle grandi città. Questo sforzo elettorale voleva dimostrare agli aüeatí l'appartenenza della gran parte della popolazione ali'ídea jugos¡ava. Nella seconda meta del 1946 vennero effettuate nei Circon-dario di Gorizia elezioni popolari in 27 Comitati local i. II 17 2. 1946 si ríuni i'Assembíea circondariale gorí-ziana, dove fu eletto un nuovo esecutivo. II presidente rimase J. Štrukelj e come segretario fu confermato B. Vižintin. Nel Circondaiio di Trieste i comitati di liberazione funzíonarono nei medesimo modo come nel goriziano, ma qui non fu possibile organízzare l'as- semblea, seppure la data era giá stata fissata.50 ¡I GMA ¡ncontró nel retroterra delle grandi cittá una grande resistenza che diffici¡mente riusciva a sop-primere. Ma non era soltanto una questione di dif-fidenza. Nei paesi del Carso e dell'lstria i! potere popo-lare si era effettivamente materializzato come potere virtuale e non c'erano ne lo spazio político, né le persone pronte a collaborare con il GMA. L'ammíni-strazione dei comuni del circondario triestino e goriziano doveva essere conferita a commíssari non ¡ocali, cioé ad uíficiali aileati per le questioni civiii. Questo attrito in alcune zone del Carso perduró quasi fino alia stipulazione dei trattato di pace. Dall'autunno del 1945 al febbraio del 1947, le relazioni tra i! GMA e il CRLN furono di continuo attrito. Se all'ínizio sembrava che la situazione potesse ríentrare, con il passare del tempo questo non fu possibile e le cose precipitarono verso una situazione assolutamente conflittuale. 11 potere militare alleato fece il possibile per diminuiré la base e il potere degli Sloveni e delle loro organizzazioni. Si passó dall'idea di collaborazione all'uso della forza, dalla notifica all'epulsione e dallo scambio di dati al sequestro di archivi e biblíoteche. Ci fu puré un gran fervore tra istítuzioní non sempre vísibili. !l tutto pero non contribuí alia convivenza della popolazione lócale, che da anni non ritrovava piü ne la pace ne e ¡I modo di comunicare, se non attraverso prevaricazioni e offese. Ü 10 2. 1947 fu firmato ¡1 trattato di pace di Parigí. Seguí immediata una Dichiarazione de! CRLN, che fu votata all'unanimitá dall'esecutivo allargato e nelia quale si prevedava lo sciogiimento del Comitato regionale di liberazione nazionale per i! Litorale e Trieste. La provvisorieta stava evidentemente finendo e puré ¡n jugoslavia si faceva strada la convinzione sulla divisione definitiva de! Litorale. La dichiarazione fu pubblicata sulla stampa lócale, soprattutto su! Primorski dnevnik, che fungeva da organo ufficiale della política siovena nel Litorale. Una rassegna dell'operato del CRLN fu fatta dal suo presidente F. Bevk, che appelló alia convivenza tra Se due nazionalitá sotto l'egidía deil'Unione antifascista ítalo-slovena. "Lo stato jugosiavo avrebbe sempre sor-retto", secondo lui "quelli, che pur rimanendo al di fuori dei nuovi confíni, avevano confidato ¡n un futuro nazionale e socíale migliore. La fiducia nelle forze socialiste e democratiche internazionali avrebbe fatto sempre parte di quel patrimonio che era la ricerca della democrazia e della veritá".51 48 AS/PNOO-CRLN, fasc. 1/VI, Verbale della riunione deiia presidenza, (Zapisnik seje predsedstva), 8 10. 1946. 49 Metka Gombač, "Tržaško in goriško okrožje..." op. cit. neila nota 38. 50 AS/PNOO-CRLN, fasc. 9/V, Relazione per la riunione deiPesecutivo circondariale di Gorizia, (Poročilo za sejo Okrožnega izvršnega NOO), 2.3- 12. 1946. 51 AS/PNOO-CRLN, fasc. 13/11, Reiaztone alla riunione delfesecutivo generale del CRLN, (Poročilo na seji Glavnega odbora PNOO), 23. 2. 1947. 109 ANNALES 8/'96 Metka GOMBAČ: AUTONOMIA E DECENTRAMENTO O ELLA POLITICA JUCOSLAVA 87-110 Con questo messaggio piu poético che político í¡ Bevk conclusa írreversibilmente i lavori del Comitato regionale cli líberazione nazíonale e cioé di quel-l'organismo che dal 1944 in poi occupó un posto di primissimo piano nella storia dei Litorale e della sua liberazione. Nelí'organizzazíone deiía societá ebbe fun-zione di organo statale. Se i! Partito comunista sloveno rappresentava la punta delia coaiizione política forma-tasi neil'OF, se l'Unione antifascista italo-slovena dove-va essere il meltíng pot deíla convivenza di due popoií, e se le organizzazioni sindacaíi o femminiii o giovanili rappresentavano la societá civile, ti Comitato regionale di líberazione nazionale per il Litorale e per Trieste, con tütte le sue, ramificazioni amministrative e politiche, fu i'essenza dello stato decentralizzato con funzioni legislative, esecutive e di controüo nef Litorale sloveno e Trieste. Ad analizzarne if Javoro ed ií campo specifico, ci appare come un ¡brido tra democrazia decentrata deílo stato e un esecutivo rtvoluzionario, copia di ana-loghi organi della democrazia popoíare diretta. Da quando fu ideato, nel setiembre del 1944, il CRLN per ii Litorale sloveno fu un organo di amministrazione dello stato, autonomo nei iegiferare, nell'eseguire e nelí'am-ministrare ía giustizía. Le difficoltà che il GMA incontro nel supplire l'autorità statale def CRLN dimostrano ti radicamento di questa entità aila realta sociale della regíone. La conferenza di pace di Parigi fu alla base delio scioglimento di questo organo che rimase nella memoria collettiva degü Sloveni dei Litoraie come una forma di autogoverno, che li riuniva all'entíta statale siovena, che era stata loro sempre negata. POVZETEK Članek obravnava delovanje Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko prlmorje in Trst (PNOO) v vsem obdobju delovanja, ki ga lahko razdelimo v tri obdobja: od 15. 9. 1944 do konca druge svetovne vojne, od osvoboditve do podpisa beograjskega sporazuma ter od 9. 6. 1945 do 23. 2. 1947, ko PNOO izda proglas o razpustitvi. Od izvolitve dalje je PNOO vodil upravo Primorja, saj je imel status najvišjega zakonodajnega in izvršilnega organa, vse do vzpostavitve Zavezniške vojaške uprave poleti 1945, ko je izgubil oblastno funkcijo. Svoje delovanje je zato moral prilagoditi novim razmeram, ki jih je diktirala Zavezniška vojaška uprava, postal je posvetovalni organ, njegova prisotnost pa je bila tako močna in upoštevana, da lahko govorimo o dvovladju na področju uprave vse do 23. 2. 1947. 110 ANNALES 8/'96 strokovno delo UD K 323.1 5:94(100)"1939/1 945"(450.361 Trst) 323.15:321.64(450.361 Trst) TEMPI DI GUERRA: TRIESTE, UNA CITTÀ ALLO SPECCHIO* Anna Marta VINCI prof. dr., Univerza v Trstu, Isiituto regionale peria storia de! movimento d i liberazione nel FriuSi-Venezia Giulia, IT-34100 Trst, Via Gretta 38 prof. dr., Univerza v Trstu, Regionalni Inštitut za zgodovino osvobodilnega gibanja v Furianiji-Julijski krajini, iT-34100 Trst, Via Gretta 38. SINTESI Con lo scoppio della seconda guerra mondiale, Trieste vive in modo drammatico tutte ie contraddizioni e le tension i di una città di confine. Né si tratta di un confine qualsiasi: è il confine orientale d'Italia, un segno di d i vis i one come tutti i confini ma che, più degii altri, rappresenta una i acera 7 ione tenuta aperta ed alimentata nel tempo dalia bru ta lita del nazionalismo fascista, La popolazione civile (italiani, sloveni e croad) di Trieste e dell'intera regione e quella che, nel breve intervailo tra la prima e ¡a seconda guerra mondiale, ha sopportato le conseguenze più dure di tale scelta: ¡I ruolo di persecutori e quel lo di perseguí tati ha diviso le nazionalità, ma e passato come una lama anche all'interno del le stesse; ha distrutto convivenze di fatto e convivenze possibili. Con la seconda guerra mondiale, i'ordine violento del regime non e morto con lo sfacelo delie sue istituzioni, incapaci di governare l'emergenza dettata dal conflitto: si e riprodotto nel disordine dell'odio, preannunciando nuove tragedle. La storia della seconda guerra mondiale, pariendo dalle condizioni di vita delle popolazioni e da uno studio più accu rato su! funzionamento delle istituzioni pubbliche e prívate, ha svelato nuovi orizzonti alia ricerca storiografíca italiana: il "case- study" di Trieste pud rappresentare anche per la storiografia locale uno stimoio per nuovi percorsi. Paróte chiave: seconda guerra mondiale, fascismo, minoranze, Trieste, confine orientale Ključne besede: druga svetovna vojna, fašizem, manjšine, Trst, vzhodna meja Iniziava nei 1990 la ricerca su Trieste ín guerra: era, ancora una volta, un'occasione celebrativa a metiere in moto ¡a macchina. Ma c'era dell'aitro: c'era íl tentativo, anzi la scom-messa di fare una cosa seria. L'lsiituto Nazionale per la Storia del Movimento di Liberazione ín Italia lanciava proprio allora i'iniziativa per lo 5tudío della realtá della guerra in Italia, lungo tutto l'arco della sua durata, fin dal periodo della non beíligeranza. Molto studiaío fino a que! momento era stato infatti solo il biennio 1943-45, molto meno, invece, e solo come premessa a quest'ultima fase, ¡i periodo 1939-43. Si deiíneava tuttavia anche l'esigenza di studiare la guerra in modo diverso, sotto il profilo della "storia di tutti": la "guerra degli italiani", la guerra nelle città, la guerra nel rapporto tra città e campagna, cosí come fu vissuta, cosí come è ricordata. Partendo da queste premesse, l'indagine avrebbe poluto fácilmente scivoiare lungo la china di una "gallería degli orrorí" oppure scadere nella facile esaltazione della categoría "della gente". Non è andata cosí, anche perché nel progetlo di ricerca era presente l'impegno di inlrecciare punti di vista diversi, diverse melodologie: ¡a storia delle mille fatiche e delle mille sofferenze dei giomí di guerra, ma * Questo saggio riproduce ín parte un articolo già pubblicato dalla rivista "Qua les to ría", (1992), 1, pp, 67-94. 111 ANNALES 8/'96 Anna Maria VINCI: TEMPI DI GlJERRA: TRI ESTE, UNA GITTA AELO SPECCHIO, 111-52-1 anche la storia delSe istituzioni, da quelle che tenevano ¡n mano íe fila del governo del le cittá ¡n guerra (ii Partito fascista e le sue multiformi organizzazioni, le autorita comunali e stataii) a quelle che durante ¡a guerra erano destínate a svoigere un ruolo di punta, come ad esem-pio ia Chiesa. Dívenivano central! i problemi dell'economia di guerra, quelli dell'approvvigionamentó delle citó, quelli dei trasferímenti di ricchezze da un ceto socíaíe all'al-tro. Tutto ció comportava - é del tEitto evidente - il rícorso ad una vasta molteplicitá di fonti: dalle relazioni di polizia alia memoria dei protagonisti, dalie carte delia Curia vescovile a quelle degli Archivi comunaii, fino alia documentazione del Commíssariato generafe per le fabbricazioni di guerra. Si trattava quindi di uno sforzo notevole, per tentare di daré alcune risposte ai molti problemi di una socíeta in guerra, pariendo dalla prospettiva delle citó - le pií¡ sensibili testimoni del drammatico evento - per arrivare a quella piu generáis dell'ltalia: ¡'Italia fatta di cento, di mille cittá, í1 Italia del Nord e quella del Sud. Ma quelITtalia delle cento cittá che andava in guerra, che aveva anzi - insieme alia Germania nazista -provocato ¡a guerra europea, era appunto l'ltalia fascista. Uno dei punti cardine della ricerca che si avviava nel 1990 era dunque anche quello di capire come, quando, e se, la societá italiana, ingabbiata in vent'anni di dittatura, decidesse il suo distacco da! regirne fascista, sancito poi in prima battuta dail'evento del 25 luglio 1943, Rispetto al progetto del 1990, i risuítati si possono definire soddisfacenti: per un verso, infatti, gli esempi studiati non sono molti (Torino, Bologna, Napoli e Trieste) e manca a tutt'oggi un'ipotesi comparativa pió solida tra i diversi frammenti del mosaico;1 per í'aitro, invece, si puó ben diré che si siano liberate nuove energie. Ricordo le raffinatissime analisi condotte sulla base delle fonti orali e della diaristica minore e, per quanto attiene ai contenuti, ric.ordo anche tutti quei pezzi della "storia degli itaüani" riportatí alia luce per la prima volta: le condizioni delle cittá sottoposte ai bombardamenti aerei; ii fenomeno degli sfollamenti; i! problema dei giovaní che, nati e cresciuti sotto il fascismo, si trovano ¡mprovvisamente a dover fare i conti, di fronte alia guerra, con vent'anni d'educazione senza liberta, a dover compiere delle scelte senza piij aicuna rete di protezione, in artesa ed alia ricerca di nuovi modelli di riferimento. Per venire al caso di Trieste che su quel progetto é stato modellato, faro brevemente alcune precisazioni, innanzitutto riguardo alie fonti. E' stata la prima volta che - anche grazie al sostegno deíl'amministrazione provinciale - un gruppo di ricer-catori ha potuto accedere ad alcune raccolte documenta rie fino a quel momento troppo gelosarnente custodite dalie istituzioni a ció preposte. Parlo in primo luogo dell'Archivio di Stato di Trieste (A.S.T.). Gli esempi sono tuttavia ancora numerosi: l'Archivio del!'Ente Comunale di Assistenza (E.C.A.), l'Archivio deü'Anagrafe Comunale e, non da ultimo, quello della Curia Vescovile. II "salvacondotto" provinciale ed una piü insistente curiositá da parte dei ricercatori ha permesso di trovare in citó materiale documentario alia cui carenza si é tentato per anni di sopperire con le serie - pur sempre indispensabili - dell'Archivio Centrale delio Stato (A.C.S.) e degli archivi della vicina jugoslavia (Lubiana, Belgrado). Le opere di grande levatura che caratterizzano ii panorama storiografico lócale - i nomi di El i o Apih, Enzo Coüottí, Teodoro Sala sono ben noti - sono restate comunque un punto di riferimento fondamentale; per molti aspetti anche l'esempio di uno sforzo di sintesi e della capacita di sostenere un criterio interpretativo generale, sebbene non monocorde. La ricchezza del materiale raccolto, ii puílulare di nuovi interrogativi alia luce dei quali vecchie e nuove fonti sono state studiate, l'uso di criteri metodologicí non tradizionali (le testimonianze orali, 1a scrittura popolare, la compuíerizzazione dei dati) hanno fatto afilorare dal passato affreschi mossi e vivaci di una societa lócale ravvivata da molti soggetti. Per entrare nel mérito della ricerca, che fino ad ora si é mossa lungo i'arco cronoiogtco 1938-1939/inizi 1943, sí possono sommariamente raggruppare le piste presceite nei seguenti grandi filoni: 1) Quadro demográfico, vita quotidiana e condizioni material) della cittá in guerra (carte di polizia e fonti PNF rintracciate presso A.C.S.; dati ISTAT e dati ricavati dai Bollettini statistici editi dal Comune; verbali e corrispondenze dell'Archivio delt'E.C.A.; fondi reperi-bili presso Í'A.S.T.; é mancata totalmente per questo settore della ricerca una raccolta di testimonianze orali. 2) Autorita e guerra (governo deüa cittá): PNF, Chiesa, Pubbiica amministrazione (fondi amministrativi del PNF, carte di polizia, fondo podestá rintracciati presso ¡'A.C.S.; materiale ricavato dall'Aichívio Vescovile; fondi deli'Ufficio storico dello stato maggiore deif'esercito; rassegna dei decreti podestarili). 3) Culture diffuse, propaganda (Archivio de! Prov-veditorato agü Studi di Trieste; Archivio deH'Universítá 1 Per un aggiornamento bibliográfico, cfr. (cur. B. Dalla Casa e A. Preti), Bologna in guerra 1940-1945, F. Angelí, Milano, 1995 e cfr. "Italia Contemporánea". 112 ANNALES 8/'96 Anna Maria VINCI: TEMPI 01 GUERRA: TRIESTE, UNA C1TTÀ ALLO SPECCHIO, 111-1 24 di Trieste; riviste di cultura; stampa), 4) Economia di guerra; il settore è rimasto per ora circoscritto ali'indagine delle vicende societarie del la più importante industria bellica giuliana: i Cantieri Riuniti dell'Adriatico (CRDA); (fondo IR! presso l'A.C.S.; documenti rintracciati presso l'A.S.T.). 5) I diversi: comunità ebraica e comunità slovena (fondi dell'Archivio delI'Anagrafe, dell'Archivio del la Camera di Commercio e dell'Archivio délia Comunità ebraica; fondi dell'Archivio Vescoviie e dell'A.C.S.; testimonianze orali e diari). 6) Memoria della guerra: diari e testimonianze di soldat! sul fronte russo. 7) Un quartiere opéralo a Trieste: fonti quantitative, schede anagrafiche, elaborazione computerizzata. E' necessario sottolineare il fatto che la ricerca è stata occasione di una proficua collaborazione con gli studiosi sloveni: oserei dire che si è trattato di una deüe poche volte in cui si è tentato di costruire insieme un progetto di studio e di lavoro.^ A Trieste, infalti, non c'è stata solo la guerra degli italiani; c'è anche la guerra degii sloveni, per mol ti aspeití diversa dalla prima, benché falta di paure simili e di simili sofferenze. Gli steccati costruiti negü anni tra l'una e l'altra comunità nazionale, ben cementati dalla diltatura fascista, resistono all'uito del la nuova tragedia e rappresentano simbólicamente ¡I tratto distintivo anche della Trieste in guerra. Su quelle lacerazioni il regime ha costruito il suo potere e, mentre la guerra mette a nudo le sue de-bolezze, sono proprio quelle stesse lacerazioni a con-sentirglí una morte lenta, un distacco ientissimo dalla società locale. Più lento certamente rispetto ad altre realtà itaüane. E' cosi che per Trieste in guerra, diversamente che in altri casi segnalati dalia storiografia, è difficile parlare di "esistenza colletíiva": ¡a paura che unisce tutti, la fame che attanaglia fasce sempre piu ampie di popolazione, gli sfollamenti che mettono gli uni accanto agí i altri nella fuga, rappresentano solo tenui ed occasionalí legami in un corpo cîttadino già frantumato e diviso. Ma, procedendo con ordine ad enumerare i risultati più apprezzabili e significativi, va detto innanzitutto che già il 1938 rappresenta per Trieste - caso forse único in Italia - un anno cruciale, un momento di svolta, il primo minaccioso annuncio del pericolo. L'Anschtuss pone infatti la città - proprio per la sua vocazione di centro sensibilissimo alie vicende inter-nazionali e danubiano/balcaníche in particolare - nel-l'occhio del ciclone. Le informazioni fiduciarie segnalano per tutto i! 1938 ed anche nel corso del 1939 1a significativa pre-senza di una corrente di "antigermanesimo" nell'opi-nione pubblica giuliana, che si sarebbe manifestata nella diffusa contrarietá alia partecipazione dell'ltalia ad un eventuale conflitto a fianco della Germania "nazione aborrita dai triestini".-5 La particolare natura delta fonte in discussione fa emergere solo alcuni brani di una realtá ben piü arti-cofata e sfuggente, schematizzando prese di posizioni, atteggiamenti e stati d'animo spesso intimamente contrastante Che l'inquietudine cresca in modo sensibile in alcuni ambienti cittadini di fronte ai rivolgimenti innescati dalle scelte imperial i naziste, resta un dato di fatto incontrovertibile: un indicatore interessante é rap-presentato dalle analisi e dalle riflessioni espresse al ri-guardo dal Comitato Triestino dei Traffici, un organismo fondato nel 1935 con ¡i compito di promuovere e stimolare iniziative tese a rilanciare l'economia portuale triestina. Vi fanno bella mostra i nomi piü noti deüe societá armatoriali, del le compagnie di navigazione, delle compagnie assicuratrici e degli organismi sindacali e corporativi del regime: ad essi si affiancano influenti "mediatori politici", quali Alberto Moscheni e - a partiré dal 191 3 - Fulvio Suvich. Se ormai da lungo tempo, per muoversi nei complicad meandri d'Europa, l'astuzia de! mercante non era piü sufficiente ed il precario equilibrio tra i! porto di Trieste ed il suo retroterra veniva garantito proprio dall'intervento politico-diplomatico de! governo fascista, l'annessione al Reich nazista deH'Austria e poi della Cecoslovacchia - favorita dall'assenso italiano - é considérala dal Comitato una vera capitolazione, Non c'é infatti mediazione política che tenga di fronte alio strarípare deil'iniziativa tedesca in tutta l'Europa céntrale e balcanica: ¡1 Comitato lamenta continué viola-zioni degli accordi ufficiali sanciti dai due governi per la spartízíone deüe aree d'influenza afferenti ai porti del Nord (Amburgo soprattutto) ed a! porto di Trieste. Complicad marchingegni commerciali e valutari, minacce e sotterfugi vanificano ogni trattato. Una sorta di "tradimento alia tedesca" in anticipo sui tempi, da cui gli ímprenditori triestini non traggono - né possono trarre - profetiche deduzioni, ma di cui av-vertono tutta 1a minacciosa incombenza. Connoíazioni ideologiche (filonazismo/antinazismo) sono estranee al-l'argomentare degli Ímprenditori. Alie pressanti richieste d'aiuto avalízate dal Comitato in nome dei risvoltí di interesse "nazionale" di tutta 2 A conferma di ció, cfr. il volu me di M. Verginella, A. Volk, K. Col j a, Ljudje V Vojni, Knjižnica Armales, Koper, 1995. 3 Salvo diversa indicazione, nelle note mi riferisco al volume (cur. A. Vinci), Trieste in guerra, i Quaderni di Qualestoria, Trieste, 1992. Per questo caso cfr. R. Pupo, "Lo spirito pubblico permane depresso". Un'immaginc; della c/Há negíi anni di guerra, in op. cit, pp. ■:.:■■ 187-208. 113 ANNALES 8/'96 Anna Maria VINCI: TtMPI DI GUERRA: TRIESTE, UNA CITTA ALLO SPECCHIO, 111 -124 la vicenda, ií governo fascista risportde con una fuga in avanti: fare di Trieste una cittá franca, in modo da creare un grande emporio affacciato su! Mediterráneo, punto d'incontro de i traffici tedeschi e naztonalí.4 NeM'ottobre 1940 compaíono su! "So!e" di Milano una serie di articoíi firmad dal Segretario de!la Fede-razione Nazionale dei Commercianti che quelfa proposta sostiene arricchendola di aüettanti prospettive.5 Non tutte le preoccupazioni vengono fúgate: gli ím-prenditori triestini chiedono accordi certi, progettí studiati con attenzione, vaiutazioní basate su dati pre-cisi. Non é dubbio comunque che i'entrata in guerra dell'ltaiia accanto ad un partner tanto potente sembri dischiudere, al di la dei timori e delle differenze, op-portunitá da non perdere: una guerra breve (tale é il convincimento che traspare cíai documenti), una nuova ridistribuzione dello spazio europeo e mediterráneo potrebbero infatti significare la rinascita economica di Trieste. La stessa espansione nazista é vista ora soíto altra luce. "Qual é i! rischio per l'italianitó di Trieste Ínsito in progetti che prevedono un massiccio intervento tedesco (uomini e mezzi finanziarí) in un'area tanto delicata?" Si domanda tuttavia per primo in una lettera al prefetto dell'ottobre 1940 il presidente del Comitato Antonio Cosulich, che forse é puré tentato di usare spregi-udicatamente la paura della Germania per ottenere maggiori e piü sollecite provvidenze governative a fa-vore del porto.6 L'interrogativo rieccheggia in diversi ambienti, evocando fantasmi del passato. La divaricazione tra !a 'Vocazione economica" e la "vocazione nazionaie" di Trieste aveva infatti lacerato non poche coscienze alia vigilia de!la prima guerra mondiale. La situazione sembra ora terribilmente piü complicata ed ambigua. Lo stesso aileato sí presenta nelle vesti cangianti del-i'amico/nemico: ¡o stesso aileato puo essere garante del rilando economico di Trieste e nel contempo mínac-ciare la sua identitá nazionale. Pericolosi giochi d'az-zardo sembrano attrarre piü d'uno. 1 vari progetti intesi a riservare a Trieste una parte dei traffici germanicí - denuncia lucidamente in una lettera al prefetto del novembre 1940, Angelo Scocchi, uno dei maggiori esponenti del vecchio irredentismo democrático, passato ormaí da anni nelle fila fasciste - ... o sono destinad a falliré ... o inducono il Governo germánico a fare di Trieste un grande porto di traffici tedeschi, ed in tal caso esso lo fara ... nell'interesse del popoSo tedesco, totalitariamente secondo il principio informatore del regime ...7 Eppure per Angelo Scocchi, inquieto osservatore degli eventi, 1a causa prima di tale minaccia {l'alleanza nazi-fascista) resta celata: la fede nelle virtü tau-maturgiche del duce e ia convinzione che i destini imperial! d'italía - suprema incarnazione de!l'intéressé patriottico e nazionale - non abbiano altra via per re-alízzarsi, condizionano la sua percezione della realtà. 11 suo è un caso emblemático: le sue contraddizioní sono quelle di un'intera generazione di irredentisti che ha aderito a! fascismo convinta di trovarvi la piü afta realizzazione delle proprie aspirazioni, e che ora - ad un appuntamento decisivo - è costretta a rinnegare e/o a rein venta rsi parte del proprio passato. Come concillare infatti i1 epos irredentista e piü ancora i! mito della grande guerra con tutte le implícazioni della nuova alleanza? Monumenti, címiterí (il Sacrario di Redípuglia viene ínaugurato proprío ne! 1938), opere letterarie e saggi storicí, perfino guide turistíche che ricordano l'evento cruciale, innervano la vita culturale di Trieste, della Ve nez i a Giulia e del Friuli durante tu tío i! ventennio: da essi scaturiscono modeiü di vita, ispi-razioni, rimpianti ed un'ideníifícazione de! nemico che, nonostante tutto, rimane focalizzata sull'ausíriaco e sul tedesco. Che fare allora? Solo chi, tra glí irredentisti, non ha accettato di filtrare la propría tradízione democrática e mazziniana attraverso la "divinízzazíone della Nazione", nella sug-gestione deí "miti di potenza e di dominio" puô ancora compiere scelte nette. Ma - dice uno di questi, Gabriele Foschiatti, - dis-persi nella solitudíne e nel sílenzio di una desolata Tebaide siamo ... noi, noi ultimi e pochí e squallidi avanzi di una ciurma naufragata che andiamo scom-parendo nel buio ... Neíl'ombra dei tempi sta sola ia nostra speranza a guardare ....8 Con queste parole proprio nell'autunno deí 1938 1'antifascista Foschiatti sancisce í! suo "irreparabíle" dissidio, il suo diverso destino rispetto al foito numero di irredentisti che hanno scelto l'altra strada; prende congedo cosi, con una lettera lucida ed acc.orata in-sieme - da cui tutte le frasi cítate sono traite - da queü'Angeio Scocchi che egli continua a chiamare "educatore della mía prima fanciuilezza mazziniana". Queili che hanno scelto l'altra strada, intanto, rin-negano il loro antico antigermanesimo in nome di una irresistibile attrazione verso il mondo tedesco retrodatata 4 Per tale interpretazione cfr. R. Pupo, Un porto per la grande Germania. Trieste 1940, in "Qualestoria" (19921,1. Considerazioni in parte diverse in E. Apih, Italia, fascismo e antifascismo neils Venezia Ciuiia, Laterza, Barí, 1966, pp. 3765-377. 5 Gli articoíi sono pubblicati ne "II Solé" dal 23 al 30 ottobre 1940. 6 Cfr. R. Pupo, Un porto ..., cit. 7 Ibidem. 8 Lo scambio di le (te re tra A. Scocchi e G. Foschiatti é riportato da G. Fogar, Dalt'irredentismo alia resistenza nelle province adriatiche: Gabriele Foschiatti, Del Blanco, Udine, 1966. pp. 105-107. 114 ANNALES 8/'96 Anna Maria VINCI: TCMP! DI GUERRA: TRIESTE, UNA CiTTÀ ALIO SPECCHIO, 11 î-124 negli anni ed appena offuscata dalla parentesi della prima guerra mondiale. E' la "Porta Oriéntale", prestigiosa rivista di cultura fondata a Trieste nel 1931 sotto gli auspici della Com-pagnia giuliana volontari e dalmati, a registrare - ai di lá dei toni accesi della propaganda - tensioni e dubbi, abiure e miserie di questi circoli intellettuali ancora tanto ínfluenti in cittá perché capaci di parlare un Nnguaggio largamente noto e profondamente radicato. Disposta a ritrovare neli'armamentario del pensiero irredentista tutto quanto si addice al nuovo corso della política fascista, la "Porta Orientale" vuole restare in scena accanto ai sostenitori piu oltranzisti del "secolo di Hitler e Mussolini" e contro ogni tentativo di relegare neli'ombra "tra i vecchi rottami di casa" uomini ed idee della tradizione. E' in gioco la sopravvivenza di un ideale ma anche - e soprattutto - l'identita di un intero ceto politico ed intellettuale, Noi non ci siamo attardati nelle vecchie posizioni deíl'irredentísmo - sostiene, neíla polémica dívampata con il "Popolo d'ltaiia", uno dei piít noti intellettuali gíuiiani, Ferdinando Pasini - ... la nosíra b proprio una "nuova concezione" ... analoga a quella dei "comple-mentarismo" che Bottai proclama per ja coscienza nazionale degli italiani rispetto alia política deíl'Asse. Se si vuole una política utile e lungimirante ... bisogna avere coscienza deile differenze, magari antitetiche, della sostanza étnica che caratterizza e distingue italiani e tedeschi ,.,.9 D'altra paite, prestando attenzione ai temí della propaganda ed all'attivísmo del le gerarchie locali e nazionalt del PNF nel biennio 1938-1940, non si fa fatica a riconoscere fínalitá ben precise: é necessario rassicurare Trieste che in un passato non troppo lontano era staía esaltata come "lo spalto" da cui la nazione doveva protendersi alia conquista dell'Europa orientale. Nel contempo essa díventa íl iuogo mítico in cui Nmmagme e i'essenza delPimpedalismo italiano deve ritrovare una nuova e piü certa legittimazione di fronte alia concorrenza del temibile alleato. ín un brevissimo arco di tempo, a partiré dalla primavera de! 1938, ¡a cittá e meta privilegíala delle visite delie ptíi alte gerarchie dei regime: da MLtssolini, nei settembre 1938, a Bottai che vi ritorna per ben due volte.10 Nel 1938 Trieste é scelta come sede nazionale per i Littoriali dell'Arte e della Cultura. Promesse mai prima mantenute improvvisámente si fanno realtá: é del maggio 1938 l'annuncío del potenz¡amento e del-l'ingrandimento dell'Ateneo tríestino; nel giugno é gtá varato ii progetto per un "edificio dai caratíeri monu-mentali". Nello stesso periodo riprendono ritmo gli scavi per portare alia luce i resti dell'antico teatro romano; de-molite le case che si erano "accomodate" sopra, ogni giorno la stampa annuncia nuovi ritrovamenti, decantando tale scoperta come la piü importante dell'anno in Europa. Intorno alia rinnovata frenesia "delie distruzioni e delle costruzioní imperial i", in occasione di ogni pub-blica manifestazione e nel corso dei dibaltiti promossi dai Littoriali, si fa ossessivo il richiamo alia "Trieste ... testa di ponte deli'ltalia verso Oriente" ed alia "Trieste ... centro d'irradiazione spirituale della romanitá nelle vicine terre d'oltre confine"; é forse un omaggio rituale che tuttavia proietta su uno scenario político profonda-mente turbato desideri di rivincita e di affermazione tentando di oscurare incertezze e paure. A tale riguardo val la pena di ricordare una parti-colare iniciativa culturale - pertanti aspetti emblemática - che prende avvio proprio nel gennaio 1939, con il pieno sostegno di Bottai. Si tratta della nascita della rivista "Geopolitica" presso l'lstituto di geografía del-l'ateneo giuliano, un ambiente in cui erano maturati negli anni riflessioni e studi di geografía política, spesso concepiti a giustifícazione delle pulsioní espansio-nistiche del regime ed a sostegno della propaganda imperiale da condursí dentro e fuori le mura uní-versitarie. La rivista mette in moto fa partecipazione di buona parte del mondo accademico giuliano in collaborazíone con docenti ed uomini di cultura dell'Universitá cattolica di Milano, della Facoltá di scienze politiche e dell'ISPI di Pavia. Apertamente essa mira ad un modello di geopolitica nazionale che si distingua dalle giá note teorizzazioni tedesche, traendo alimento dalla tradizione del pensiero geográfico italiano e soprattutto dall'esempio di "go-verno imperiale" realizzato dalla Roma dei Cesari. Con altrettanta chíarezza "Geopolitica" prospetta per l'ltalia uscita daI conflitto uno "spazio vitaie" di alto profifo: se l'area mediterránea ed africana é indicata come la sfera privilegiara del futuro predominio fascista, l'ipotesi di conquista dell'Europa danubiano/balcanica viene co-munque mantenuta ín gioco a disperto della pre-ponderanza nazista. Affabulazioni e proclami canceflano via via ogni capacita d'analisi nei confronti di una realtá sempre piü contraddittoria: con gli strumenti dell'inganno (e del-l'autoinganno) sí tenía di distogliere lo sguardo dai presente. 11 leit-motiv dell'antico ed ineluttabile díssidio tra mondo germánico e mondo fatino cui la rivista (una voce distinta ín un coro di scontenti) fácilmente si ab-bandona, sí infrange contro la scelta di campo, indi- 9 F. Pasini, Le riconferme della storia, in "La Porta Orientale", marzo-aprile 1941. 10 A. Vinci, Sellicismo e culture diffuse, in op. cit., pp. 86-88. 115 ANNALES 8/'96 Anna Maris VINCI: TEMP! DI GUERRA: TRIESTE, UNA C1TTÀ Alio 5PECCHIO, 1 11-124 scussa ed índiscutibile, a favore della política deil'Asse. Cosí sentimenti di orgoglio e di rivaisa e segnalí di contamínazíone, ammírazione e subordinazione rispetto all'esempio nazista si intrecciano e sí confondono ripetutamente lungo ii breve tragitto editoriaie di "Geopolítica" che chinde í battenti alia fine del í 942 11 Tutta i'ambiguita dell'aileanza ítalo-tedesca e l'es-trema fragilitá di ogní pretesa di autonomía e di "prí-mato" si rifíettono dnoque ingigantite nei moíti specchí del la reaitá lócale: essa registra anzitempo un percorso che la fine di ogni ¡Ilusione di "guerra parallela" avrá fuñico mérito di rivefare senza infíngrmenfi. In alcuni ambienti cittadini, intanto, non sembrano essere questi gli eventí capad di sconvolgere il ritmo di vita consuetudinario. Per un mondo particolarmente importante qual é quello della scuola, sappiamo, ad esempío, che l'inca!-zare aggressivo della propaganda, con l'esaltazione deil'Asse e dei diritti imperiali dell'ltalia fascista, era riuscito a penetrare solo fino ad un certo punto. Fra i temí d'ifaliano assegnafi in alcune scuole superiori cittadine nel bíennio 1938-40, i titolí chíaramente connessi con la propaganda del regime sono infatti il 20% per le classí di aíunni piú giovani e calano al Í0% per le altreJ 2 Le acquisizíoní delle biblíoteche scolastiche lasciano ancora larghissimo spazio alie opere classiche ed a tests di svago ed evasione che segnano un'evoluzione del gusto contra cui gli intenti educativi (e repressivi) del regime poco possono: libri di Agatha Christie, di Virginia Woolf, di Erich Kastner. In questo partícolare ámbito - sia detto tra parentesí -i gusti giovanili sembrano corrispondere a quelli dei ceti colti della citiá: un libraio intervistato daI quotidiano lócale "Il Piccolo" nel 1941, dichiara apertamente la netta prevalenza di opere letterarie straníere vendute (tra gli autori: Steimbeck, Cronin, Mitchell, Bronté, London) rispetto ai títoli nazionali, soprattutto se riferíti alie vícende "d'attualitá".13 Nella scuola quindi (ma i! discorso é per buona parte valido anche per l'universitá e per i piú antichí sodaiizi cultural!) né l'emergenza deí ternpí, né gli sforzi organizzativi del regime (i radiomessaggi, i cicii di con-ferenze propagandistiche) sembrano in grado di lacerare ¡'involucro che tutela i ritmi proprio dell'istituzione, i percorsi di studio e le scelte didattiche tradizionali. Certo si tratta di capire quanto la stessa tradizione venga "manipolata". Tuttí i programmi di storia romana -segnala appunto ía relazione su "Scuola, guerra e fascismo a Trieste" - appaiono infatti riletti secondo ie esigenze imperiali del regime. D'altra parte se é indubbio che i'obiettivo massimo di forgiare "una coscienza imperiaie e totalitaria" nella po-polazione - sono troppe le interferenze ammesse dal sistema di potere fascista - non viene raggiunto, i mes-saggi propagandista che si trasmettono anche attraverso interventi archítettonící, urbanistíci e toponomastici nel cuore della cittá, del'tneano il profilo di consuetudíni ed i! ritmo di una quotídianitá cuí - soprattutto per le giovani generazioni - e difficile sottrarsi. Ma nel clima di vigilia a Trieste, un fatto, con una potentísima onda d'urto, colpisce tutti gli ambienti, tuttí gli strati socialí, tutte le enclaves tradizionali della cultura e dell'economia, tuttí gli anfratti della vita cittadma. Si tratta deila promulgazione delíe leggi razzialí. Per la prima volta, i! materiaie documentarlo, le testi-moníanze oral i raccoite e il la voro coordinato di rícerca ci svelano tutta ¡a profonda verita dell'espressione che Elío Apih ha usato per descrivere l'accaduto: "inquinamento del vivere civile". Secondo alcuní calcoli dimoravano nel 1938 a Trieste circa 5400 ebrei (su una popolazione di 250.243 unita); seconóo a fui, redattí daglí uffici deli!Anagrafe sulla base di críteri píü estensivi e sulla scorta delle informazioni proveníenti dalla Questura, circa 7000".14 la forte consiste/iza cíeila componente ebraica tri-estina é gia di per sé un índice significativo della gravita delle conseguenze. Nuovi dati ora si aggiungojio ad altri giá resí noti dalla storiografia lócale15: settore per settore della vita cittadina, il linguaggio dei numen sí mostra eloquente. Alcuni esempi: dalle scuole statali della provincia ven-gono allontanati 500 alunni (su un totale di 44,000) ed una cinquantina d'insegnanti; dali'Universitá, 4 inseg-nantt di ruolo (su un totale di 13); 39 ímpiegati dalle Assicurazioni General!; 28 dalla Riunione Adriatica di Sícurté; 196 ebrei titolari di aziende commerciaii sono costretti a presentare denuncia; 289 di nazionalitá non italiana internati a Ferramonti in provincia di Cosenza. Duramente coipiti sono gli ordini professionali e gli organismi dírigenti deíla stragrande maggioranza delle imprese e delle piü ¡mportanti societa finanziarie ed assicuratrici: nei corpo della cittá l'integrazione della componente ebraica tríestina - soprattutto a i i vello di élites - sembrava un fatto compiuto ormai da tempo, seguendo una tendenza che si era profilata gia dalia fine dell'Ottocento e rispetto alia quale nessun accadimento 1 "I A. Vinci, "Geopolítica" e Bakani: l'esperienza di un gruppo di iritellettuaU in un Ateneo di confine, in "Societa e Storia" (1990), 47. 12 A. Andri, Scuola, guerra e fascismo a Trieste {1935-1943), in op. cit., pp. 31-72. 13 A cothquio con un libraio, in "Il Piccoio", 15/4/1941. 14 Ellen Cinzburg, Note suü'appiicazione deüe ieggi razzia!i a Trieste, in op. cit., pp. 297-338. 15 Seropre valido ií testo di S. 8on Gherardi, La persecuzíone antiebraica a Trieste, Del Bianco, Udine, 1972; delh stessa autrice, cfr. Antisemitismo e ieggi mzziati a Trieste, in op. cit., pp. 469-484. ed i numerosi saygi sull'argomertlo pubbücaíi rtegli ultimi anni su "Qualesíoria". 116 ANNALES 8/'96 Anna Maria VINCI: TEMPi 01 GUERRA: TRIESTE, UNA CITTÀ ALLO SPECCHIO, 111 -1 24 político (nemmeno ii fascismo) pareva aver rappre-sentato una cesura.16 Aicuni dati suile reazioni délia comunità ebraica. Se attraverso il porto di Trieste si intensifica in quegli anni il flusso migratorio di ebrei che, fuggendo daii'Europa continentale cercavano di imbarcarsi per le Americhe e per la Palestina, non ci sono ancora notizie certe sull'emigrazione di ebrei triestini. Sembra quasi che la ricerca di scampo venga falta in aiíre direzioni: con allontanamenti temporanei da una zona "calda" come quel la triestina e, soprattutto, con ii tentativo di oltenere la discnminazione - prevista dalla iegge - per bene-merenze patriottíche o fasciste, previo l'atto di abiura delia religione ebraica e la cancellazione dalia comunità. Nei 1938 ci furono 795 conversion! alia religione cattoiica e, nel 1939, 339; alcune decine di ebrei si convertirono pure presso la Chiesa Evangélica Riformata di confessione elvetica e presso la Chiesa Vaidese. Dietro queste sceite, non solo la paura e la necessítá di difendere comunque un patrimonio, una posizione sociale, un'occupazione, ma anche - in prima battuta -l'incredulità e la speranza che si tratti di una breve tempesta. Le testimonianze oral i sono ricche di conferirle al riguardo. C'è i!incrédulité dei poveri, degii ebrei del ghetto, piü indifesi, più sprovveduîi che stentano a capire tale accanimento: tra loro un senso di fatalità senza vie di scampo. C'è l'incredulità di chi appartiene alia borghesia medio-alta che puó progettare {e oítenere) fittizi (e pe-nosi) accomodamenti ma non pensa ancora ad un taglio netto con il proprio passato, a sradícarsi da un ambiente sentito come proprio. Solo alcuní e solo coloro che hanno sviiuppato una coscienza antifascista riescono a leggere senza illusíoni la reaità, riescono ad anticipare le dimension! dei dramma. Pochí, dei resto, gii atteg-giamenti anti-conformisti, poche le orgogliose risposte di rlbellione aila violazione délia propria dignità, secondo uno schéma comportamentale che sembra riproporre senza variant! quanto già era accaduto e stava accadendo tra le comunità ebraiche In Gemianía. Per queilo che riguarda la maggioranza deiia popo-iazione urbana, se già si conoscevano le pubbjiche prese di posizione {le campagne di stampa del quoti-diano locale "il Piccoio" e dei fogiio de! PNF, "i! Popolo di Trieste", ie dichiarazioni defiiate dei settimanaie cattoiica "Vita Nuova" e quelle rnolto preoccupate e tese del vescovo), ben poco sí sapeva sulia soierzia dei funzionarí, suile strettissime maglie della sorveglianza e dei contrallo che rendono a Trieste particofarmente rigorosa l'applicazione della iegge e deile molte circoiari. Scarsissimo ¡i dissenso. L'imbarazzo ed ii fastidio che moiti esprimono o lasciano trapelare (come si fa, ad esempio, a ricacciare nel buio una figura-simbolo della letteratura giuliana, quale Italo Svevo? Come si fa a rinnegare i'apporfo di un nome quale Felice Venezian alia causa irredentista? Come si fa, nel liceo piü prestigioso della citta, a mettere alia porta i figli delíe piü infiuent! famiglie?) corrisponde la muta obbedienza dei piü. Un'obbedienza ottusa che si affanna tra codici e codicilli; specchio d¡ un'abitudine antica dei fun-zionario lócale alia quale sí aggiunge ora una scrupolositá partlcolare, una delega totale deile propríe responsabilitó individuali ai lívelii piü alti della ge-rarchia. Su aitri versanti, nel mondo deli'aita cultura, ad esempio, risuonano altisonanti dichiarazioni di disprez-zo verso gli ebrei, accompagnate da improvvise ed inusitate manifestazioni di servilismo nei confronti del regime: viene da osservare come in quesio periodo nessun rappel á i'ordie del governo funzioni con aitret-tante effícacia.17 In un momento difficile, la perse-cuzione antisemita diventa dunque uno strumento essenziale del contrallo sociale, un nuovo modo per ammonire e rninacciare, un nuovo modo per "educare" l'italiano e per penetrare nei mondi piü appartati e sfuggenti della socíeta lócale. Le motivazioni del successo non possono che essere molteplici: Cabitudine all'intolleranza verso i "diversi" di volta in volta addítati da! regime; la permanenza di sentimenti e pregiudizi antisemiti nella cultura laica e cattoiica lócale, nonostante le scelte di integrazione/ assimilazione; la paura, i'assuefazione all'ossequío ed al compromesso cui la dittatura aveva indotto i piü.18 Si riesce ad intuiré, piü che a documentare con pre-cisione, una corsa all'accaparramento di posti e di beni gía appartenenti agli ebrei: le arianízzazioni e gli accordi interni all'élite al potere mettono verosímilmente a! riparo - per il momento - patrimoni ed antiche posízioni di prestigio (cosí aH'ínterno deile po-tenti societá assicuratrici, RAS e Assicurazioni Generali). Per í piccoli esercizi commerciaii, per fe piccole aziende tale rete di protezione non esiste: sarebbe utíle al riguardo ricostruire nel dettaglio i passaggi di proprieta, nonché ruolo e carríere dei liquidatorí di tali beni. Neilo stesso tomo di tempo, le lotte interne a! PNF sono una spia significativa della ricerca di nuovi equilíbrí del potere aii'íntemo deila borghesia triestina, dopo che erano stati messi al bando notabili ¡nfluenti ed 16 Cfr.A. Millo, L'éiiie del potere a 7nesíe, F. Angelí, Milano, 1989. 17 Cfr. G. Turi, Intellettuali, fascismo e política razzisle, in "Passato e Presente", 1989, n. 19. 18 Essenziale, per un confronto, il riferimento alie ritíessioni di H Arendt; in particoíare sul trasferimento deile resporisabiíitá individuali deg|¡ esecutori al meccanismo burocrático dello sterminio cfr. !d., Ebraismo e modernitá, Unicopli, Milano, 1986, p. 72 e passim. 117 ANNALES 8/'96 Anna Maria VINO:TEMPI Dt GUERRA:TRIESTE, UNA CtTTA ALIO SPECCHIO. 1 11-124 esponenti di spicco soprattutto legatí alie vecchie classi dirigenti di matríce liberal-nazíonale. Uno dei gruppi piü attiví deí PNF, dopo il 1938, é rappresentato da uomini del potente sindacato fascista degli avvocati e dei procuratorí, recentemente messo a soqquadro: sonó questi a legarsi alie frange piü oltranziste del CUF, a coloro cioé che conducono la campagna antisemita con maggior aggressívitó; sono questi a dar voce agli appetiti ed ail'irresistibile ascesa di una parte della borghesia triestina, in un settore chiave per l'intero sistema di potere fascista.19 Inquieta e profondamente lacerata al suo interno, la cittá vive dunque il trapasso dalla "non belfigeranza" alia dichiarazione di guerra. Le relazioni trimestral! suílo spirito pubblico registrano dapprima i! solüevo ed ti desiderio di pace della popolazione nella fase della "non belligeranza"; poi, a guerra iniziata, !a speranza che si tratti di un conflitto breve, adatto ad assicurare all'ífaíia "... il massímo vantaggio con ií mínimo ne-cessario sacrificio1'.20 Né "fiammate interventiste", né atti di ribeliione (alio scoppio della Prima guerra mondiale la cittá li aveva conosciuti entrambi) sembrano percorrere Trieste: le esibizioni di potenza e le promesse di conquista, tutte le guerre guerreggiate del ventennio insieme all'esalta-zione deli'opera di pace e di civiltá condotta dal fascismo, impediscono probabilmente di percepire con chiarezza quanto sta avvenendo. Un raffronto con la grande guerra scatta - stando almeno alie relazioni del questore - quando si delineano i primi provvedimenti di razionamento e quando lo spettro della penuria alimentare vissuta allora minaccia di riapparire. Significativamente le autoritá e gli infor-matori di polizia rilevano poco lusinghieri confrontí, mormorati tra la • popolazione, tra l'amrnínistrazione fascista e l'ex amministrazione austríaca, giudicata rnoí-to piü sollecita e capace. La precisa consapevolezza di quello che una guerra pud significare, del baratro che puó aprire, sembra per ora (ma molto di piü si dovrebbe indagare) patrimonio di pochi: dei mondo cattolíco, per alcuni aspetti; degli oppositori e di alcune figure solitarie di intelletfuaii. Cíani Stuparích pubblica proprio nel 1941 il suo romanzo, Rilorneranno, in cui l'ardore irredentista c sopraffatto da un sentimento ben piü acuto deilo strazio morale e físico che la guerra ha provocato tra i combattenti e tra la popolazione civile. Per ricacciare neíl'ombra questo dolente ricordo, i propagandisti del regime, usano l'arma dell'odio razziale: !a "Porta Oriéntale" se ne fa caríco. Lo sforzo deil'analisi e dell'introspezione rivela -scrive ¡a rivista stroncando ¡I romanzo - le caratteristiche spirituali e psicoíogiche di una razza senza pace che non e la razza italiana. Per la propaganda del regime in queste terre ¡I mito eroico della Grande Guerra é troppo importante: mentre si esalta l'obíettivo del compimento "integrale" deiPunitá nazionale, que! punto essenzíale di ríferimento non puo essere offuscato.21 "Lo spirito pubblico permane depresso" continua a ripetere il questore durante ¡'estáte de! 1940, lasciando trapelare la sensazione di estraneítá al conflitto da parte delía popolazione. Con ¡'intensifícala promozíone di iniziative di svago e di divertímento per esorcizzare í'inquietudíne e con i continui richiami all'ordine e alia disciplina trasmessí in ogni sfera del vívere civile, il regime sembra tentare - al di 11 delle altisonanti "grída" della propaganda - un approccío piü pragmático alie difficolta deí!'ora. Su questa vía puo íncontrare íl favore della cit-tadinanza (le spese per gli spettacolí restaño a Trieste fino a tutto íl 1941 tra le piü aite deüe citta italiane) e puó aggiungere la sua voce a quella di altre istítuzioni e della Chiesa cattolíca, ¡n partícolare, che deíTob-bedienza verso I'autoritá costituita fanno il punto car-díne del loro messaggto. Per una cittá che conosce solo alia fine del 1943 íl dramma dei bombardamentí, la guerra in casa é pórtala innanzitutto dalle preoccitpazioni e dal disagio per le peggiorate condizioni di vita, dai rapporti con i soldati al fronte e - nella primavera de! 1941 - dall'apertura di una linea di combatíimento moíto prossima al centro urbano. Le ricerche che si sono occupate dei probiemi alimentan e di approvvsgíonamentó, sono gia riuscite a segnalare alcuni elementi di rilievo: il disordíne orga-nizzativo; la scelta del mercato di rifornimento della cittá indirizzata alie province contermini (piü ricche di prodotti) piuttosto che alie vicine zone agncole del Carso e dell'lsíria; !a crescita pletorica di un apparato burocrático alia guida del sistema di approv-vigionamento; la stretta contiguítá tra "mercato ñero, mercato annesso e mercato razionato". La situazione lócale é in tutto simile a quella nazione. Quando, neil'inverno de! 1942 l'attivitá della polizia annonaria si intensifica alia caccia dei trafficanti di fariña e zucchero sottrattí al mercato razionato, ci si rende conto che "... le basí del mercato ñero di rnaggiori dimensioni si trovano nei molini industriaii, in qualche ufficio delí'Unione fascista dei commercianti di Trieste, nel le stesse Cooperative operaíe ..,".22 19 D. Matüussi, H pariito nazionale fascista a Trieste (1938-1942}, in op. cit.f pp, 11-31. 20 R. Pupo, "Lo spirito pubblico ...", cit. 21 A. Vinct, Beliicismo cit. 22 O. Bosari, I! rapporto cittá-campagna neli'economia di guerra: il caso di Trieste, in op. cit., pp. 421 -454. 118 ANNALES 8/'96 Anna Maria VINCI: TÉMPî Di GUERRA: TRUSTÉ, UNA CiTTÀ ALIO SI'ECCHIO, 111-124 Molto opportunamente uno dei ricercatori fa riferimentó ad alcune notazioni tratte dal volurne di Pier Paolo Luzzatto Fegitz, Alimentazione e prezzi in tempo di guerra. 1942-1943. L'opera pubblicata neil'immedi-ato secondo dopoguerra, é frutto di un'indagine giá svolta dallo studioso - docente presso l'ateneo triestino e consuiente técnico della Direzione generale per i tes-seramenti ed i prezzi - nel corso del conflitto.^ A proposito della legge suí blocco dei prezzi, Luz-zatto Fegitz osserva, riportando un'intervista: Si diffonde sempre piu la persuasione che si puó violare qualunque disposizione purché si sia d'accordo con il Prefetto ... Come sorgono i fondi a disposizione dei Prefetti? Essi partecipano agís affarí dei commercianti ... íl Prefetto di Trieste a fíe mi a di avere una massa di manovra di 16 milioni ... II fatto che ¡ Prefetti hanno un'ingerenza effettiva negli affari, li ha trasformati in commercianti ... Al di la di tal i pratiche compromissorie (per certi aspetti anche inevítabili) e della scarsa moralítá di mofti funzionari (un complicato gioco da "guardia e ladri") ben poco tuttavia sappiamo - al momento - sui tras-ferimenti di ricchezze, sui ruoio e sul destino dei molti intermedian: resta, come punto di partenza per ulteriori approfondimenti, l'indíviduazione del!'auméntate pote-re - anche contrattuale - dell'Unione dei commercianti di Trieste, che riuscirá a conservare una funzione di rilievo, come organismo istituzionale, anche durante l'occupazione nazista. Tutto ció - é ovvio - si ripercuote sulla cittadinanza. La carenza di beni di prima necessitá diventa via via sempre piü grave e tale da alimentare íl ¡ancore della popoíazione verso i pubbiici poten. Un'immagine giocata esclusivamente sulla montante contrapposízione tra sistema política e societa civile -osserva neila sua ricerca Raou! Pupo - rischia tuttavia di non daré completamente conto deglt articoiati processi innescati dallo stato di guerra. Non rnancano, ad esenv pió, all'interno degfi stessi materia ¡i di polizia le spie dell'aliargarsi delle divaricazioni tra ceti e gruppi ... Si tratta magari di poche indicazíoni che segnalano la contrapposízione tra chi fa la fila per un pezzo di pane immangiabile e chi si sazia nei ristoranti; oppure fra gli "ingenti sacrifici" deí ceti operai ed impiegatizi e "l'affollamento provocatorio dei locaii.di divertimento e dei caffé". Di certo sono osservazioni da cuí ¡nnanziíutto tras-pare l'insidioso moralismo deiia propaganda: se - nel quadro della mobilitazione civile - le cose non fun-zionano, la colpa é del cittadino {la donna é spesso uno dei bersaglt preferiti) che si ostina a non comprendere la gravita dei tempi. Che, d'altra parte, di fronte al pericoio, il divertimento diventi una forma di reazione quasi fisiológica sembra ovvio: gli stessi organismi del PNF (GUF, Dopolavoro, gruppi rionali fascisti, etc. ...) tentato di sollecitare (e forse anche di "addomesticare") questo bisogno di sfogo e di distrazione. Nemmeno la disoccupazione - í'aitra grave piaga dei momento - colpisce tutti i ceti produttivi alio stesso modo. Sono i CRDA - intorno ai quali un nostro ricercatore sta preparando una più completa ed articúlala indagine per il periodo 1930-1945 - ad occupare la quota più alta di manodopera sia per le costruzioni militari sia per le costruzioni mercantili cui la dirigenza (i vecchi ra pp re sentant i della Societa Armatoriaie Cosulich ac-canto a funzionari e tecnia dell'IRI) continua a de-dicarsi con particolare sollecitudine.24 Dal primo gennaio 1940 all'ottobre 1941 il numero totale degli operai occupati aumenta progressivamente {da 16.900 a 17.139; nel 1936 il totale era di 11.137 unità}; si registra poi un lieve calo nel 1942, a causa della difficoità di approvvigionamento deile materie prime. Fino alia primavera deí 1943, tuttavia, la quota degli occupati (operai, tecnici, impiegati) oscilla intorno alie 20.000 unità. La particolare organizzazione del lavoro ai CRDA, articolata in più officine, distribuite nel territorio da Monfalcone a Trieste, fa si che la domanda di lavoro non sia ad esclusivo beneficio della città. Anzi: sono proprio alcuni importanti cantieri triestini, cui erano assegnati i lavori di demolizione e di riparazione delle navi, a risentire più in fretta della crisi bellica. Intanto peggiora la situazione nelle piccole industrie e nell'edilizia; il porto è fermo dall'estate del 1940, ¡a "gente di mare" è costretta via via a sbarcare ed un fortissimo tasso di disoccupazione intéressa le donne, per buona parte occupate presso la Manifattura Tabac -cbi (1700 operaie licenziate nef dicembre 1940) e presso gli esercizi pubblici della città. Con i richiamati aile armi e con la partenza di operai - soprattutto specializzati - per la Germania, il questore segnala un calo della disoccupazione dalle 20.115 unità del dicembre 1940 aile 8.000 unità del marzo 1942. Si è cercato di capire come funzionasse - sempre per i primi anni di guerra - l'assistenza ai bisognosi, fissando l'attenzione sull'E.C.A. che a norma di legge concen-trava a partiré dal 1937 in un único ente la Con-gregazione di carità, alla cui guida era rima sta negli anni la veccbia élite liberal-nazionale, e l'Ente Opere 23 S. Faitorini, Pane, burro e fascismo: I'atimentazione a Trieste nei primi anni di guerra, in op. cit., pp. 455-468. 24 dati e le notizie qui di seguiio riportate provengono da: G. Met! i nato, I Cantieri Riuniti dell'Adriatico e 1'economia di guerra (1937-1942), in op. cit., pp. 339-384; ACS, Ministero degli interni, Direzione Generale d i Pubhlita Sicurezza, h. 58, Relazioni trimestrali dei questori 1937-1941. 119 ANNALES 8/'96 Anna Maria VINCI: TEMPI 01 GUERRA: TRIESTE, UNA CITTÀ ALLO SPLCCHIO. 111-124 Assistenzíali, creatura def PNF.25 Con l'ístituzione dell'E.C.A., ma sopraîtutto a partiré dalla promulgazione delle leggt razzíali che alfontanano dalla gestione dell'assistenza pubblica personaggi influent! di origine ebraica délia vecchia élite, i! ceto político del PNF díventa l'indiscusso protagonista di questo settore-chiave délia vita cittadina. D'altra parte sia ¡n collaborazíone con l'E.C.A. sia autónomamente, i fasci ríonali ed i fasci femminili, l'ONMI (Opera Nazionale Maternité ed Infanzia), í! GUF e la GIL (ailHinterno dell'università e della scuola) eroga-no assislenza: tutte le articolazioní del PNF sono impeg-nate ad allargare al massimo il raggio d'iníziatíva. il numero dei postulant! aumenta di giorno in giorno, per rag-gíungere la punta massima durante Pinverno: dai disoc-cupati alie famiglie dei ríchíamatl e deí cadutí, daíl'ín-fanzia abbandonata ai connazíonali rimpatríati ai molti che per la prima volta si rivoígono alla pubblica carita. Le relazioni sullo spirito pubblico rivelano tra il 1940 e il 1942, solo per l'E.C.A., una media annuale di circa 40.000 assistiti. Spesso si tratta di distribuiré ben miseri aiuti: i bilanci dell'E.C.A., già provati dal forzato recesso degli oblatori ebrei, scricchiolano sotto la massa delle nuove richieste, mentre la crisi finanziaria deüa Federazione fascista locale ha riflessi pesantissimi sulI'Ente e su tutte le altre iniziative, proprio quando ha inizio la fase critica delía guerra. Non va tuttavia sottovalutata l'importanza di questi interventi pur ridotíi in una situazione di indigenza diffusa: in qualche modo si tratta di "strumenti di governo" della città, che il regime usa con gran disinvolt.ura. Le famiglie ¡mpoverite degli impiegati pubblici e privati - è stato osservato nel corso della ricerca - rice-vono sussidi più che doppí rlspetto agli opérai, mentre quelli per i contadini sono poco più che simbol ici 26 Per i contadini di nazionalità slovena del Carso, in-fatti, un regolamento interno dell'E.C.A. prevedeva Pe-sclusiva erogazione di aiuti temporanei da effettuare solo dopo "un contrallo ... capillare, corredato da notizie sulla condotta e sui sentimenti politicl della famiglia". Alio stesso modo - per fare un altro esempio - il GUF, all'interno delPUniversíta puô contrallare fede política ed appartenenza razziale degli študenti, puô scrutare nell'intimità delle famiglie proprio grazie al potere decisionale acquisito in materia di assegnazione di borse di studio e contributi. Nell'archivio dell'Università sono consérvate numeróse richieste di sussidio redatte in questi anni: irri-levanti dal punto di vista propriamente statistico, sono tuttavia spie significative delle condizioni di vita del ceto impiegatizio, di quel ceto cioè che nella gerarchia dei bisogni e delle aspettative pone tra i punti fermi, anche l'istruzione superiore dei figli. 11 mítico traguardo delle "mille lire al mese", se ragglunto, è comunque del tutto insuficiente a reggere le sorti di famiglie allargate (la convivenza degli anzlani è norma) su cu i grava, ira I'altro, la disoccupazione di uno o più membrl in età produttlva.27 Il crescente dísagio della popolazione è indicato da alcuni rílevatorí demografici, come Pandamente e le cause di mortalità, il tasso di nataiità, il numero dei nati ilfegittimi; lo studio di tali fenomeni riferíto ai distretti urbani in cui la città è divisa permette inoltre di caplre la diversa incidenza degli stessi in relaztone alia stratifícazíone sociale della popolazione.28 Nef periodo considérate (1941-1943) il tasso di mortalità aumenta sensíbilmeníe sia ríspetío al passato (i termini di paragone prescelti sono gli anni della grande crisi, 1931-1933 e quelli ímmedlatamente antecedenti al conflitto, 1937-1939) sia ríspetto ad altri centri urbani ¡ndíviduati per una possibile comparazione (Se città industrial! del Nord-ltalía e Genova, soprattutto). Per quanto breve, Parco temporale prescelto già indica alcune linee di tendenza significative su cui il fenomeno/guerra si innesta con tutto il suo potenziale negativo. Ira le cause di morte la tubercolosi (antíco flageflo sia a Trieste sia nelia Venezia Giulia) colpisce duramente (il 28% in più nel 1937-42 rispeito a Milano, Torino, Genova, dove aumenta del 21,8%). Alio stesso modo è, molto elevato il numero di nati illegittimi ed ¡1 tasso di mortalità infantile. Per quest'ultimo fenomeno: 101,6 morti su 1000 nati vivi nel 1931-33 (altre città di comparazione: 87%^; 88,1%o nel 1937-39 (altre città: 78%}; ffi?;,« nel 1941-43 (altre città: Grazie ai Bollettini mensili di statistica edítí dal Comune è possibile indicare per Trieste anche quale malattia o gruppo di malattie abbiano maggiormente colpito le diverse catégorie socio-professionali: tra i "padroni e dirigent!", tra "i redditieri ed i benestanti" c'è la più alta percentuale di morti per malattie cardiache (il 22,1% nel 1935 ed il 29,4% nel 1943); "opera!" ed "addetti ai servizi domestici" muoiono invece principalmente di tubercolosi {il 24,5% nel 1935 ed íl 24,75% nel 1943). II dato più sconcertante riguarda "profession isti ed insegnanti" che regístrano tra fe principafi cause di morte le malattie cardiache e la tubercolosi (il 20% nel 1035 e ben il 69,4% nel 1943). 25 T. Catalan, Regime fascists e politico assistenziale neth Trieste in guerra, in op. til., pp. 385-420. 26 D. Mattiussi, 11 Parlito ..., cit, 27 AUT (Arcliivio dell'Universifa cli Trieste), 19-A/5, Opera delt'Universi1933-1947. 28 C. Daneo, Nofe demografiche, in op. cit., pp. 209-226. 120 ANNALES 8/'% Anna Maria ViNCi: TEMPI DI GUERRA: TRIESTE. UNAC1TTÀ ALLO SPECCHIO, 111-124 Del part, ne¡ distretti "medio-alti", per ¡1 periodo 1941-43, la mortalitá per mille resta quasi invariata rispetto al triennio antecedente; nei distretti "bassi" cresce del 4%c¡ l'incidenza della TBC b del 12,9%« nei primi edel 14,8%o nei secondi. Ira i distretti "bassi", in questa ciassificazione fondata su precisi indicatori statistici, é compreso puré S. Giacomo, il quartiere operaio per antonomasia delia cittá. lí tipo d'indagine condolía su di esso ha permesso - grazie ali'utiiizzazione computerizzata dei dati ed alíuso di fonti ¡nconsuete - di svelare, in reaita, una forte e progressiva immissíone di ceti impiegatizi avvenuta soprattutto nei corso degli anni Trenta. II quartiere resta operaio nelí'immagínario collettivo, per i suoi caratteri prevalenti, non certo per !a sua configurazíone global«.29 I dafi xiemograftci appena riportati segnano d'altra parte un disagio che ormai, di fronte aíla guerra, accomuna operai e ceti piccolo-borghesi. II linguaggio dei numeri, tuttavia non dice se e come una cornune sofferenza comporti ü lento stabiiirsi di rapporti di soiidarietá. i ceti impiegatizi trasferitisi ne( quartiere, grazie alia pianificazione urbanística ed agli interventi di edilízia pubblica del regime, hanno alie spalle una vicenda fortemente venata di atti di consenso al fascismo e vívono ora una condizione di depri-vazione accompagnata da una perdita di ruólo e di prestigio; ti mondo operaio - pur differenziato al suo interno - ha vissuto invece esperienze di lotta armata contro i! primo fascismo ("fortezza operai a" era denomináis S. Giacomo) e di dissenso nei corso della dittatura. Solo i depositi della memoria potranno aprirci nuovi spiragii su questo scenario cosí complesso: il caso di questo quartiere puó diventare, per moiti aspetti, emblemático. Cfé un soío momento, nei corso dei primi anni del conflitto in cuí, da una condizione di ínsofferenza, di rassegnazione e di disagio, sí staglia nettamente un sentimiento di adesione e di consenso. Anche in questo caso, tuttavia, il termine "consenso" va definito: per le autoritá di polizia e sempre e solo la popolazíone italiana del centro urbano a creare "pubblica opinione", non di certo glí abitantí di nazíonalitá slovena del Carso e dell'ímmediata periferia. ¡n questo frangente, essi sono minaccíati ed ím-pauriti dalia nuova svolta della vicenda bellica e, per di piu, costrettí agli sfoliamenti dalle zone di operazione; ad essi si rivolge l'occhiuía vigilanza dell'autoritá di polizia, nei timoredi eventuaii ríbellíoni. Per buona parte della popolazíone italiana, invece, sembra realizzarsi ora il sogno dell'italianíta adriatica sorto nei lontani tempi della lotta irredentista e poi coltivato dal regime ne! disprezzo e neil'avversione verso il nuovo regno degli Slavi del Sud. Intorno ali'avanzata delle truppe italiane in jugo-slavia, la starnpa locale, avvalendosi della corrispon-clenza di guerra e chíamando a raccoka noti intellettuali giuliani, celebra l'epopea del ritorno e della civile ríconquísta. Restaño per ora veíate le mínacce di vendetta. A recitare l'italianità e la romanità delía Dalmazia si cimentano quotidianamente sulla terza pagina de "ll Piccolo" archeologi, architetti e letterati. Lontani ricordi e luminose immagini di una terra a lungo vagheggiata danno un tono particolare a questa cronaca: dalle bianche navi "dei liberatorí" che solcano ¡'Adriático, al tricolore issato sui campanil! delle cittá dalmate, ai riti di riconoscimento delle vestigia latine e veneziane in ogni angolo della costa dalmata. (í rumore della guerra è lontano. Ai primi di gtugno, l'amara realtà degli accordí ítalo-croati per la spartizione delia Dalmazia è per molti un triste risveglio. Dalia Slovenia occupata continuano intanto i reportages pubblicati sotto il titolo Vita a Lubiana, tutti tesi a celebrare le opere del regime nella nuova provincia. Alla fine del 1941 la finta realtà di una benevola occupazione italiana si sgreíola ed un'altra immagine della guerra comincia ad affiorare dalle pagine del quotidiano locale. Nei dicembre 1941, di fronte al Tribunale speciaíe per la dtfesa dello Stato si celebra a Trieste il processo Tomazic: è questa una scadenza importante per l'intera città. II velo del l'apparente solidità e compattezza del fronte interno è prepotentemente lacérate. Una rete di oppositori slovent (comunisti e nazionalisti) estesa in tutta la Venezia Giulia ed al di là del vecchio confine, era riuscíta a mettere radíci nel-l'immediato circondario di Trieste, trovando soiidarietá anche nei centro urbano. Ad indicare come ormai t'aggressione alia Jugoslavia avesse proiettato i problemi e le sorti stesse delía cittá su uno scenario molto piu ampio de terribilmente più insidioso, il processo si celebra - per dejiberata scelta delle autoritá - proprio nei momento ín cui nella provincia autonoma di Lubiana la ribeliione della popolazíone slovena comincia a diventare préoccupante. Le udíenze si trasformano ben presto in un evento senza precedenti: uno spettacolo dato in pasto a! pubblico attraverso la radio e per mezzo di una cronaca giornalistíca costruita secondo i canoni classici deí romanzo d'appendice; una esibizione - per i nemici interní ed esterni - della potenza dei regime i cui mas-simi esponenti localí presenzíano alie sedute, contornad 29 M. Coslovich - F. Sednarz., Guerra e trasfomazioni sociaii: metodología, e fonti quantitative per uno studio di un quartiere operaio di Trieste, in op. cit., pp. 227-296. 121 ANNALES 8/'96 Amia Maria VINCt: TEMi'l 01 GUERRA: TRIESTE, UNA CITTÀ ALLO SPECCHIO, 111-124 da uno schieramento tumultuante di squadristi; le con-danne a morte; il coipo di scena deila grazia concessa ail'uitimo minuto a quattro intellettual! nazionalisti; le note délia violenza e délia clemenza intonate ínsíeme in una macabra sinfonía. All'estemo del paiazzo di giustizia, lo stato d'as-sedío: le forze dell'ordine e le camicie nere sono mobi-litate per una sorvegiianza a largo raggio, nei confronti di "tutti gli elementi antinazionali" e nei confronti degli ste.ssi ebrei, capaci - sostiene il questore "di agiré negativamente per vie oblique",30 Cía nell'autunno del 1941, lo squadrísmo tríestino è ín forte ripresa: a leggere i rapport! di polízia, se ne ricava l'impressione di una città cupamente percorsa da una sorta di "squadroní délia morte" che sopravanzano (e spesso sostituiscono) lo Stato nelle punizioni e nella vendetta indíscriminata. Contro gli sloveni, contro gli ebrei, contro glí antifascisti. La ferocia disarticolata degli squadristi, la ferocia organizzata dello Stato: per un lungo tratto di strada le due espressioni di violenza ríescono a convívere senza turbamento.31 Ed è attraverso la violenza che ¡I regime ed ¡I partito tentano l'ultima carta per il controllo ed ¡1 governo délia città. Nasce in questo clima la rívísta "Decima Regio", quindicinale del GUF: è su queste pagine che il passaggio dalla "guerra nazionale" alia "guerra fascista" sí esplíca pienamente. I valori del ventennío vissutí senza compromessi, l'antiborghesismo, l'identificazione tra Italia e fascismo portata alie estreme conseguenze, una nuova immagine ed una nuova proposta di "educazíone" per l'italiano (non più "buono", non più "mandoiinista") impregnano i fogli della rívista. In nome di tale radicalismo e di una nuova ferocia "Décima Regio" conduce una violentissíma campagna antisemita. Un foglío per pochi farneticanti estremísti, si po-trebbe pensare, se non rappresentasse l'immagíne fedele di vent'anní di dittatura, se non anticipasse la maschera tragíca del fascismo repubblícano e se non desse voce a quella agguerrita minoranza che tra l'inverno del 1941 e l'estate del 1942 partecipa ad incursion! vandaliche contro ¡ negozí di ebrei e contro la sinagoga. Essa è inoltre la colonna portante di quel "Centro per lo studio del problema ebraíco", istituito nei giugno del 1942, nuovo strumento di controllo e di persecuzione e preziosa fonte di notizie per ¡a "quinta colonna" nazista operante a Trieste a fianco del consolato germánico.3^ Con la relazíone trimestrale, datata 31 dicembre 1942, il questore sintetizza in cinque punti le ragioni del crollo dello spirito pubblico: 1) L'insufficienza dei generi di prima necessità, che provoca ormai aperta indisciplina e semi-ribellione alie disposizioni governative. 2) II decorso della guerra, che nella quasi totalità della popolazione genera la sensazione che il conflitto non potrà concludersi con la vittoria dell'Asse. 3) La sfiducia verso gli uomini dei governo, che vengono giudicati ín ogni ambiente incompetentí e corrottí. 4} La generale stanchezza di dover continuare una guerra voluta esclusívamente dalla Germania e che per ¡'Italia non ha né finalitá etíche né intéressé. 5) L'insofferenza verso sistemi represstvi extralegal! da parte di organi incompetentí,33 Sono annotazioní che segnano come sí sia ormai irrimedíabilmente spezzato ¡I meccanismo che per diverse vie legava al regime le varie componenti della società civile: un dístacco lento, attraverso percorsi tortuosi. Apatía e insofferenza non equivalgono a scelte nette di opposízione; estraneità alla guerra non significa pacifismo; le stesse inefficíenze del regime si mescolano ad una capacita di tenuta nei rapport! con alcuni strati socíali che s! è consolídala negli anní. A tutto ció si aggiunga il lugubre clima di minaccia, le víolenze e le stesse lacerazioni della società civile, grazíe alie quai! regime e partito possono mantenere a lungo orpelli di sostegno. Dalla citazione appena trascritta trapelano íntanto i "distinguo" delPultima ora dello stesso questore: si cercano nuove alleanze, nuoví rapport! di potere mentre sí temono violente esplosíoni di ribellione da parte della popolazione. Questo timoré a Trieste non prende corpo nelle forme e nei mod¡ noti per le altre città dei Nord-ltalia durante il I semestre del 1943: dilaga ínvece ¡1 fenómeno ribellistíco che ne! partigiani dei "Fronte sloveno di iiberazione" (OF) riconosce la sua guida, ¡I suo principale núcleo organizativo. Per le popolazioni sfovene dei Carso per anni cos-trette al sílenzío, angariate ed offese, è forte 1a speranza: ¡a guerra diventa, la "nostra guerra", una vera lotta di Iiberazione. Le testimonianze raccolte - soprattutto díari - ríescono tuttavía ad aprire un primo squarcio di luce su questo mondo prevalentemente contadino, c.on tutti i caratteri defle antiche comunità di viiiaggio, eppure rícco di arti-colazioni interne.34 Cosí anche per gli sloveni il movimento partigiano spesso suscita insieme sospettí e paure perché promette un rovesciamento dei valori tradizionali e perché sí 30 Cír. A. Vinci, Beilirismo ..., c¡<:„ pp. 114-115. 31 Id., Gli intellettual i 7 The anti-slav cause of the pro-Italian resistance in Trieste led in late 1945 to the expulsion from its ranks of one of the founder members of the Action Party, along with the historian Fa bio Cusin, for favouring 'a rapprochement with the siavs'.68 After May 1945, the Action Party newspaper La Voce Libera consistently argued for Trieste's return to Italy on the grounds that Italy represented civilta and Yugoslavia stood for barbarie, and for the civilta delle foibe, that Trieste represented the border between Western liberty and Eastern oppression.69 These themes of a milienarian itaiian civilisation and of Trieste as the centre of the radiation of a superior culture were deeply entrenched in nationalist ideology.70 The defence of Trieste against a cultural threat justified not only fascists and collaborationists, but also unified the pro-italian resistance movement. In balancing out the end of an Itaiian Trieste over the means utilised, the patriotic resistance could reduce fascism to an aberrant political phenomenon alien to the inherent traditions of the Italian nation-state and even accept its place in defending Trieste from slav influence. The public relations work of both the CLN and the PNOO in the post-june period gave rise to popular versions of the resistance. These included accounts of the actual moment of the 'liberation' of Trieste in forms that could be circulated amongst the Allied forces, the British Foreign Office, the American State Department, the Peace Commission, and anyone who was willing to give them a hearing. As with the Liberation Council's own faith in the proclamations of popular rule, fraternity and 'democracy', the CLN strove to legitimate its own claims through historical and cultural continuities and traditions, integrated through the repetition of the question of origins, of who had got there 'first', whether in relation to the Roman period, or the May government. The idea that pro-Yugoslav rule represented an inversion of the world's order was emphasised in the CLN's literature, particularly that addressed to the Allies. The inversion relied on a negation of the principles of history, geography, and ethnography. The situation in 1945 was interpreted as a contest between Tito and the 'Yugoslav communists' on the one hand and Italy on the other. The meaning of the forty-two days following 1 May 1945 took on significance in the context of its threat to italianita. Yugoslavia was a federation of three races who had fought each other brutally. By inserting Venezia Giulia into that system it could be expected that in a short time the region would also lose its demographic qualita and its civilta, and become deformed, barbarian, and sequestered from the 'world'. Events during the forty-two days, the stories of disappearing citizens and of the foibe, were offered as proof.71 The local administration itself could not avoid (and ultimately itself fell victim to) these fundamental criticisms. They competed with the authority of an intelligentsia who held a keen sense of the historical and po- 65 Novak, Trieste, p. 188. 66 'Dal giorno dell'occupazione jugoslava,' an., n.d., 1SMLFVG XXX/2286 (2) p. 9. Compare this with Franc Stoka's speech declaring Trieste a place where even Turkish could be spoken in chapter 2. 67 'L'Italia ritornera neiie Venezia Giulia', Libera parola, No. 1, Trieste, giugno 1945, p. 14. 68 Report No.17, 2 November 1945, 'Trieste AIS D Section Secret Report', WO 04/6400, PRO. 69 Cited in Luciano Biecker, Roberto Oe Rosa, Siivano Benvenuti, 'La stamps', in Nazionalismo e neofascismo neila iotia politics al confine orientate 1945-75 {iSMLFVG, n.d.), p. 29, ii. 70 Ibid., p. 29. 71 See also 'L'ltalia ritornera neila Venezia Giulia1, Libera parola No. 1, ISMLTs XLili/xii. 137 ANNALES 8/'96 Gleotia SLUGA: IDENTITY AND REVOLUTION: THE HISTORY Of THE TOKÏY DAYS' OF MAY 1945, 125-140 litical implications of their roles as witnesses. Pier Antonio Quarantotti Gambini, the iibrarian-cum-director of the Municipal Library, kept a diary during the post-war period that he would later publish as Primavera a Trieste. Much of the book is about Trieste itself, about the nature of what was under threat and why the partisans had to be regarded as occupiers rather than liberators. Not even the Nazi occupation has been written about with such animosity. The narrative of Primavera situates the events of May 1945 as part of a much longer plot of historical and cultural threats posed by 'slav' barbarians against the civile of Italian Trieste.72 Gambini charged that Triestines couid not welcome the Yugoslavs as liberators because their aims were to detach Trieste from Italy, and unlike the Anglo-Americans, to stay for ever.73 Triestines and Istrians had been Italians for centuries, despite the presence of siavs. It was the job of people like him to make sure that all Italians and non-italians (which did not include 'slavs') were made aware of this reality.74 Gambini's was the first of a flood of literary interpretations of the resistance and liberation- which included Giani Stuparich's autobiography. Silvio Benco, associated with the newspaper II Piccolo in the fascist period, also kept a diary of sorts written between 1 June and 1 August 1945, which was published in 1946 as 'A Contemplation of Disorder'.75 His record of the newly liberated Trieste echoes Gambini's preoccupation: the threat to an Italian sociaf order. The forty-two days were the anti-climax of the battle with the Nazis, and Tito's 'Balkan' soldiers were even more threatening than the occupying force that they had replaced. Described as Bosnians, Montenegrins, sporting long beards, and Turkish slippers with only one thought in mind - not to capture the Germans but to vent their rage on citizens -they tore Italian flags from windows, and raised the flags of another country, they defaced walls with their slav writing. Rows of peasants were brought in from the Car-so to celebrate, singing in slav. Totally exasperated by events, Benco asserted that not even in the twenty years of fascism, nor in the 500 years of Austrian dominion, nor in the battle against Austria, had Trieste suffered such a crude deformation of its will and invasion of its sentiments. 'Could I', be asks,' an Italian from Trieste, have in my soul any other image of the present which was not one of a universal disorder?'76 As an Italian Benco argued that he had no other perspective from which to view the 'occupation' than as carnival, an inversion of the order of things.77 Carlo Schiffrer echoed the assumptions of cultural opposition which Jay behind these themes of disorder in Historic Glance at the Relations Between Italians and slavs in Venezia Giulia, published in 1946, the same year that he participated in international peace talks on the area's future in the capacity of historical expert for the Italian government delegation.78 The monograph traced the continuity of the Roman population of Venezia Giulia, presenting 'slavs1 and 'italians' in the region as antagonists: 'The two nations who are disputing the region could not be more different', Schiffrer wrote, 'because one is an URBAN nation and the other a RUSTIC one.' He presented the ethnography of slavs -an 'amorphous multitude' - as the antithesis of 'vital' Italian culture. As in the Venezia Giulia 'survey', history and geography were interrelated in a narrative of 'national' oppositions: "For the Italian, sentiments, traditions, education lead to extend the 'holy soil of the fatherland' as far as the mountain-range of the Alps [,.,.] And If within these limits there are rustic populations of another tongue, the psychology of the Italian, derived from a thousand years old traditions [sic], finds it quite natural that the country must follow the lot of the towns and not the other way about. The more so, as a similar solution seems to him more than justified by history, by his own undisputed past predominance> by his own culture which is more antique and richer than that most recent one of the slave [sic] populations."7'^ For Schiffrer the period of the Risorgimento culminating in Garibaldi made Italian nationalism good. The East, by contrast, had a 'narrow' culture, so that, 'sentiments and affections of a narrow nationalism multi-plicated [sic] themselves' and were the essential facets of 'slav' and Balkan identity. The superior vitality of Italian culture would work its own effect. We find masculine italianitH prevailing in Schiffrer's description of 72 Gambini, Primavera a Trieste (Edizioni Italo Svevo, 5985), p. vi. 73 ibid, p. 22. 74 Ibid., p. 24. 75 Silvio Benco, Contemplazione del disordine (DelBianco Editore, Udine 1946). 76 ibid., preface p. 7. 77 See also Giulio Cervani's description of the liberation period as a crisis, 'a humiliating disorder'. May 1945 had seen 'an overturning of history and polities', whereby the economic and ethnic groups which had until then been in the position of subalterns found themselves in control, (Preface to Maserati, L'occupazione, p. 8). In 1953 Diego De Castro published, Trieste. Cenni riassuntivi sul prob-ierna giuliano neil'uilimo decennio. For him the 42 days could be encapsulated in the mode of Coceani and Benco as a time of the foibe, of massacres, arrests, deportations, and the subversion of all Trieste's civilissime institutions. 77 Schiffrer, Historic Glance at the Relations Between Italians and Slavs in Venezia Giulia, (Trieste, 1946). 79 Ibid., p. 15. 138 ANNALES 8/'96 Gtentla SLUG A: IDENTITY AND REVOLUTION: THE HISTORY OF THE 'FORTY DAYS' OF MAY 1945, 125-140 'mixed' marriages'. He contended that 'in these families as a rule' 'Italian sentiments, language and culture' tends to prevail because the husband was most often italian. The 'slav' was feminine, weaker, assimilable, without the resources for resistance. As carriers of ethnicity, the nomadic 'slav' female population entering the city to find work had no selves to assert, and they aided the subjugation of 'slav' ethnicity. For Schiffrer their lack of identity meant also that the women could be manipulated and used against the sincerity of male italian patriotism. Somewhat paradoxically, Schiffrer expounded in his work both the likelihood of the assimilation of sfavs by Italian culture and the inauthenticity of slav pretensions to assimilation, exemplified by bilingual slovenes who could never become authentic italians. The political impact of Schiffrer's analyses remained however unambiguously influential. Upon the publication of Historic Clarice, Conte Sforza, the Italian Foreign Minister, commended the work as exposing a lively yet dispassionate understanding of the relationship between 'an urban civilisation like the italian and the Slovene masses'.80 AMG praised Schiffrer as 'a reputable and objective statistician and ethnologist'; while he was secretary of the Italian Socialist Party in Venezia Giulia, AMG authorities declared him 'one of the few local politicians who has an enlightened attitude towards the slovenes' and were happy to bestow upon him a range of positions in the bureaucracy, including Vice-President of the British-American Zone and head of the department of Social Welfare.81 With no certain resolution of the Trieste 'problem' in favour of Italy, in 1948 Triestine historian Attilio Tamaro published Two Years of History 1943-45. All actions, motives were to be judged in the context of a 'slav' peril and the ultimate calamity which befell Trieste, the 'forty days' of 'slav occupation': 'the most shameful, humiliating, saddest scar and insult that the italianita of the city ever suffered in the long millennia of its existence'.82 In that same year, the ex-Mayor, Bruno Coceani, published his own testimonial to he 'forty-days', Mussolini, Hitler, Tito at the eastern gate of Italy. He described his city as being the subject of the heights of terror: 'The slavs abandoned themselves to their predatory and vindictive instincts ... more than during any other domination undergone by the city, the usurpation, the oppression, the violence were all the worse for the lack of civilita of the occupiers.1 in this war of words, factions within the pro-Italian intelligentsia and press most provoked by the 'occupation' employed rhetorical strategies which it hoped would be effective in the pursuit of international support. Some of the most degrading assaults against the partisans as 'slavs' were reserved for women who had actually donned uniforms and participated in a conventionally male sphere. The 'drugarizza', the female partisan, was a favourite object of ridicule for italian nationalists. The following excerpt, from II Grido dell'lstria, published in 1946 at a time when istria, in accordance with the accepted provisional postwar peace settlement, was under Yugoslav trusteeship, highlights the crude nature of these attacks: "[the drugarizza is] an animal that belongs to the human species, of the female sex; as a result of special living conditions and of practices contrary to nature, it is facially, corporeally, and spiritually transformed. In that transformation what was most delicately feminine becomes a monstrous being, huge and muscular, masculine. Its spirit harmonises with its body and accumulates all that is most vile and ferocious in human nature.'^ II Grido portrayed young men and women joining the ranks of the partisans out of lascivious desire for free love. The result was that while 'beautiful women', who could obviously find enough satisfaction at home, stayed away, ugly women responded enthusiastically. Once garbed in a military uniform, the latter became increasingly animal-like and ceased menstruating. Neither women nor men, they took on the characteristics of foxes, wolves and pigs. By daring to challenge the monopoly of male concerns in the post-war, antifascist Triestine women dis Prizori iz jugoslovanskega Trsta. {NŠK). Momenti della "Trieste jugoslava". 80 'Letter from Conte Sforza to Schiffrer', Rome, 7/1/46, ISMLTs. 81 Broad to Mason, 12/10/51, FO 371 95425 (Political: Trieste 1951) RT10111/215, PRO. 82 Due annidi storia 1943-45, p. 654. Mussolini, Hitler, Tito aile porte orientals d'ltalia (Cappelli Edttore, Bologna, 1948), p. 314. 83 Cited in C. Colummi et ai., Storia di un esodo: Istria 1945-1946 (Trieste, 1980), p. 143, 139 ANNALES 8/'96 GlenciaSLUCA: IDENTITY AND REVOLUTION: THE HISTORY OF THE 'EORTY DAYS'OF MAY 1 MS, 125-1-10 turbed the power relations established In traditional gender arrangements. Wariness of left-wing political action by some women was consequent upon the realisation that they, like blue-collar workers and slovenes, had little vested interest in a social order that had kept them politically powerless. Gambini, Benco, and II Grido may have pronounced an extremist position, but they shared with English and American observers and the urbane italian intelligentsia a sense of natural national, class and gender order. In the perceived absence of a significant cultural and political history of their own, women, workers and 'slavs' were seen to have in common a propensity to start afresh, obliterating all that went before. CONCLUSION The story of the Liberation Front sheds light on the significance of the Yugoslav 'experiment' in the immediate postwar period for a range of groups who identified their Interests with its future: working-class women, antifascists, anti-nationalists, and communists. It also reveals the contradictions which informed this experiment - a self-conscious cultural anti-nationalism would be manifested within the boundaries of a new political nation, the federated Yugoslavia. Although within the logic of the new government this anomaly presented no contradiction, in practice the new principle of citizenship contradicted shared memories of the past. The theoretical application of 'brotherhood' had to deal with left over and continuing resentments, especially for those who identified themselves as italian partially through opposition to a Balkan 'slav' culture and the interna- tionalism of Bolshevism, and those who associated their Slovene identity with oppression under the italian state. Between 1945 and 1954 {when Trieste was finally returned to Italy) the contest for cultural legitimacy and political authority had placed the Anglo-American Allies in opposition to the rhetoric and ideals of 'brotherhood', of cooperation, and of the 'italo-slav' hybrid which had briefly challenged notions of ethno-national affiliation. But the Liberation Council's own agenda in May 1945 revealed basic contradictions at the heart of its emancipatory project, including an acceptance of existing forms of cultural hierarchy, of the importance of ethnic identity, and of practiced gender norms. A diversity of political concerns and antagonisms that could otherwise have been understood in terms of class, or gender, or even ideology were effectively subsumed by the national dimensions of culturally defined struggle. Any account of the Liberation Front is now dependent on the (post-Bosnian war) revisions of the history of Yugoslavia, in theory the separation of the notion of 'citizenship' from 'nationality' which was the basis of Liberation Front (and Yugoslav) policy aimed to renew the relationship between Italians and non-Italians, especially slovenes (with some separate gesturing to the place of women). Yet, inter-nationalism is so closely identifiable with communist aims, that 'fraternity' has been marked as inauthentic in comparison with the authenticity of national forms of identification which recent political analyses have portrayed as suppressed by the ideological hegemony of Marxist-Leninist rule. The difficulty of exploring this area is in itself a legacy of the Cold War. POVZETEK Zgodovina "Štiridesetih dni" projugoslovanske partizanske uprave maja 1945 v Trstu osvetljuje v obdobju takoj po vojni pomen jugoslovanskega "eksperimenta", ko je v njem videla svojo priložnost za poistovetenje interesov vrsta skupin ljudi: delavke, antifašisti, antinacionallsti in komunisti. Hkrati to obdobje razkriva nasprotja, ki so napovedovala, da se bo eksperiment - zavesten kulturni antinacionalizem - uresničil znotraj meja nove politične države, federativne Jugoslavije. Čeprav to nasprotje v logičnih mejah nove oblasti ni pomenilo kake posebnosti, so se nova državljanska načela v praksi izkazala kontradiktorna z uveljavljenimi v preteklosti. Med letoma 1945 in 1954 (ko je bil Trst naposled vrnjen Italiji) je boj za kulturno legitimnost in politično oblast potisnil angloameriške zaveznike v opozicijo proti retoriki o idealih "italijansko-slovanskega" (hibridnega) "bratstva" in sodelovanja, ki pa so le bežno kljubovali zamislim o etno-nacionalni zvezi. Težave z raziskovanjem tega področja so tudi rezultat zapuščine hladne vojne. 140 ANNALES 8/'96 strokovno delo UDK 94(1 G0){450.361 Trst)"1945 OSVOBODITEV TRSTA MAjA 1945 Boris M. GOMBAČ dr., znanstveni sodelavec. Znanstveno raziskovalno središče Republike Slovenije, Koper, SI-6000 Koper, Garibaldijeva 18 dr., collaboratore scientifico, Centro di ricerche scientifiche della Repubblica di Siovenia, Capodistria, S i-6000 Capodistria, Via Garibaldi 18 IZVLEČEK Članek obravnava predzgodovino dogodkov, ki so pripeljali do druge svetovne vojne in do njenega konca, na primeru Trsta, kjer so se na eni strani križali interesi tam živečega prebivalstva, na drugi pa načrti velesil, ki si z zaključevanjem operacij druge svetovne vojne niso dovolile popuščanja na tem občutljivem segmentu evropske šahovnice. Veliki dogovori so marsikdaj obšli interese lokalnega prebivalstva, ki si je po desetletjih zatiranja zaželelo svobode in novih nacionalnih razmerij v večnarodnostnem Trstu. Zaradi zaostritev in polarizacij do tega ni prišlo in zgodovinsko porojena dominantna drža enega naroda je spet dominirala nad drugo. Ključne besecfp: druga svetovna vojna, osvoboditev, Trst Parole chrave: seconda guerra mondiale, liberazione, Trieste Potrebno Je stopiti le korak nazaj v preteklost, da bi razumeli geostrateško pomembnost Trsta ter njegovega posrednega in neposrednega zaledja. Predvsem v kriznih trenutkih so vse nakopičene težave to mesto pripeljale do paroksizma nacionalistične histerije, ki se je izvajala pretežno v eno smer. Nasprotja, ki so tam tlela zaradi nakopičenih nacionalističnih strasti večinskega naroda, so usodno izbruhnila na dan prav v prelomnih časih obeh velikih konfliktov. Večkrat je ta substrat nacionalistične ksenofobije nastajal kar doma v okolju tržaškega meščanstva, ki je nacionalno idejo o enotnosti vseh Italijanov zamenjalo za dominacijo nad drugo-rodnim someščanstvom. Velikokrat pa so se osnove totalitarizma sem prenašale iz interesnih krogov italijanskega polotoka, ki je za udejanjenje lastnega koto-nializma in kasneje imperializma izbral čas, ko je bil ta proces pri ostalih evropskih velesilah že zaključen. Celotni "Casus Trsi" je ustvarila habsburška dinastija, ki je v 18. stoletju definirala svoj vse večji interes za odpiranje na morje in v svet. Posledično je Avstrija v Trstu odkrila svoje okno v univerz um trgovine in svetovne integriranosti in hotela svojo novo eruptivno moč dokazati prav v razvoju tega mesta. Stoletje in več je ta podonavska monarhija z ogromnimi sredstvi gradila in favorizirala mesto, ki je sčasoma postajalo eden večjih centrov Avstrije. Celotni prostor v tem Caput Adriae je postal za razliko od prejšnjih stoletij, ko so tu dorrti-nirale Benetke, izredno zanimiv in vitalen. Stoletna trenja med kontinentalnimi in obmorskimi silnicami so se nadaljevala tudi v času razcveta nacionalnih držav. Vendar se v Trstu do usodnega leta 1848 ni v odnosih med tam živečim prebivalstvom prav nič spremenilo. Pregrada med podonavsko - balkanskim prostorom in zahodno Evropo je postal prav obravnavani primorski teritorij. Tektonska interesna geostrateška prerivanja od vzhoda proti zahodu in v obratno smer so zajela v svoji dramatičnosti celotno regijo, kjer so bili Slovenci po vseh uradnih statistikah, nedvomno večinsko prebivalstvo. Trst je v 18. in 19. stoletju s svojim neposrednim zaledjem živel v smislu širokega porečja prometnih komunikacij, medsebojne navezanosti, socialne mobilnosti, trgovanja in skupnega življenja ter migracij, ki so se v sodobni zgodovini teh krajev vedno definirali kot merjena "tekma za Trst". To ni bil te pojem za označevanje izoliranega privilegiranega mesta, ampak vseskozi tudi cilj konkurenčnosti velikih sosedov, ki so v novi razporeditvi Evrope videli možnost lastnega uve- 141 ANNALES 8/'% Boris M. GOMBAČ: OSVOBODITEV TRSTA MAJA 1945, 141-150 ¡javljanja. Trst je bil v času svojega strmega vzpona živ organizem, ki je živel od svojega neposrednega zaledja, od svojih geostrateških danosti in od velikih državnih subvencij in investicij, ki so sprva prihajale v glavnem iz nemško govorečega sveta in kasneje iz Češke. Ta nerešljivi binom povezanosti in navezanosti mesta na njegovo širše zaledje, za katero je bilo v bistvu ustvarjeno, je bil marsikdaj predmet sporov in bolečih izkušenj, ki so imeli svojo domovinsko pravico prav v nerešenem nacionalnem vprašanju. V tisočletnem sobivanju se je na tem prostoru formirala jasno definirana etnična meja med slovenskim in romanskim prebivalstvom, ki sta naseljevala ta skrajni severovzhodni kot Apeninskega polotoka. Vzhodno od te jasno začrtane in dolgo nedotaknjene meje so se razvijala mesteca, ki so bila kot otoki posejana v povsem slovanskem okolju. Veliko stoletij je ta slika ostala dokaj nespremenjena in prebivalstvo teh krajev je sodoživljalo usodo mnogih drugih evropskih krajev in kraljevin, le da je bil prehod iz Sredozemlja v Podo-navje bistvena značilnost tega prostora. Na pomembnost tega strateškega teritorija opozarjajo tudi dramatične zgodovinske sekvence, ki so si na njem sledile od začetka stoletja pa do današnjih dni: od ekstremnega italijanskega iredentizma 19. stoletja, pa tja do dogodkov prve svetovne vojne in do posledičnega fašizma, raznarodovanja in izseljevanja Slovencev in Hrvatov se je namreč tragično odvijala realnost nekega mesta, ki je svoja bogastva črpalo prav iz zakladnice lastnega kozmopolitizma. Nato so prišli še časi druge svetovne vojne, čas 8. septembra, padca italijanske države in posledične nemške okupacije, partizanske osvoboditve in vzpostavitve jugoslovanske ljudske oblasti. Predvsem zadnje obdobje je zaradi prej nakopičenih problemov postalo čas težkih preizkušenj. Za nekatere je namreč nastopilo obdobje nacionalne in socialne osvoboditve, čas realizacije stoletnih sanj in udejanjenja narodnih in razrednih programov. Za druge, torej za tiste, ki so bili v stoletni zgodovini italijanskega iredentizma vzgojeni v smislu narodnostne mržnje in večvrednosti enega naroda nad drugim in ki niso nikdar prenesli misli o enakopravnosti tam živečih narodov, pa je nastopil čas negotovosti, ki je mnoge pahnil v op-tiranje in za odhod iz dežele. Kasneje je prišel čas diplomatskih dogovorov, definiranja nove državne meje, ustanavljanja nove državne tvorbe in dokončnega statusa quo, ki so ga sankcionirale mednarodne pogodbe in ratificiranje zainteresiranih parlamentov. Osamosvojitev Slovenije ter priznanje sukcesije s strani zahodne sosede so v ta prostor vnesle današnjo podobo, in prepotreben mir, ki ga garantirata Evropska unija in obrambni mehanizmi zahodne Evrope.1 Historične vzroke za te dogodke lahko iščemo v množenju dveh faktorjev, ki sta bistveno vplivala na omenjeno dogajanje, in sicer: naraščajoči nacionalni konflikt in bitka za imperialistično, torej ekonomsko in interesno prevlado v tem delu Evrope. 1 nterventistična politika Italije v prvi vojni je pomenila bistveni zasuk od ustaljenih razmer življenja tukajšnjih ljudi in njihovih interesov in že Angelo Vivante je napovedal, da je utopično razmišljati o tem, da bi slovanstvo izginilo, kolikor bi prišlo do aneksije in da so ekstrem¡stične teorije o obračunavanju med tukajšnjim prebivalstvom le začetek spirale, ki ji ne bo videti nikdar konca.2 In v tem smislu so pomenile vse kasnejše zgodovinske faze - 1) ko je Savojska kraljevina zasedla povsem slovenske in hrvaške dežele, 2) ko je italijanska politika sprejela italijanski nacionalizem in fašizem kot uradno državno ideologijo in zanikala obstoj drugih narodov, 3) ko se je nato še udeležila imperialističnega napada na Grčijo, Albanijo, Jugoslavijo in pristala nazadnje v rokah nacizma, kateremu je bila prej vzor - le enostransko obvezno smer sprejetih odločitev, ki so se navsezadnje morale končati in tudi obrniti proti tistim, ki so jih začeli, in državo zapeljati v fatalen cul de sac. Kljub prvemu in predvsem drugemu t.i. eksempia-ričnemu tržaškemu procesu, in dvajsetletni genocidnt fašistični politiki so se primorski Slovenci že leta 1941 odzvali obupanemu klicu domovine, ki ga je proglasila Osvobodilna fronta (odslej OF) in šli v boj proti tistim, ki so njihovo fizično eliminacijo vzeli kot osnovni pogoj evropskega novega reda. Politični program OF se je zavzemal za narodnostno samoodločbo in združitev v eno, svojo nacionalno državo, za načela torej, ki sta jih kot svetovna in splošno veljavna razglasili 14. 8. 1941 Atlantska listina (ki je v 3. čl. razglašala pravico vseh narodov, da izberejo obliko vladavine, pod katero želijo živeti, in deklarirala, da bodo suverene pravice kakor tudi pravica samostojnega odločanja vrnjene tistim, ki jim je bilo to odvzeto) in januarja 1942 Deklaracija združenih narodovi Velika večina Slovencev se je namreč po napadu na Jugoslavijo aprila 1941, poznavajoč načrte vseh okupatorjev, zavedala, da jim grozi nacionalno izničenje. Po razkosanju, ki ga je sankcionirala versajska pogodba, se je vse bolj uvaijavljala teorija samoodločbe in načrta ponovne združitve vseh Slovencev v eno državo. To tezo zasledimo tudi v izjavi treh komunističnih partij iz aprila 1934 ter v temeljnih točkah OF, kjer je izpostavljena zahteva, da se izpolni pravica slovenskega naroda do lastne združitve. Tej rdeči niti notranjih in zunanjih dokumentov, ki zahtevajo, da se izpolni pra- 1 Razni avtorji, Zgodovina Slovencev. 2 A. Vivante, irredentismo adriatico, riuova «i. Firenze 1954, str. 23. 3 Atlante storico Garzanti, Seconda guerra mondiale, poiitica degli alleati, str. 507. 142 ANNALES 8/'96 Bons M GOMBAČ: OSVOBODITEV TRSTA MAJA 1945, 14I-1S0 Prizori iz jugoslovanskega Trsta. (NŠK). Momenti della Trieste fugoslava. vica narodov do združevanja v eni državi, lahko prištejemo Se poziv CK KPS iz leta 1941 ter deklaracijo Izvršnega odbora OF iz oktobra 1942, ki razglaša, da je slovenska vojska združila narod od Špilja do Trsta in od Veiikovca do Kolpe. Z napadom na Jugoslavijo in s progiasitvijo Ljubljanske pokrajine se je med drugim zelo hitro izgubljala zavest o krivični rapalski meji in vse bolj so izginjale namišljene zavore, da je Primorska ločena od matičnega telesa. To so potrjevala tudi dejanja NOB, saj je bila 21. 2. 1943 ustanovljena Primorska operativna cona, dva meseca kasneje (10. 4. 1943} sta bili formirani tudi dve primorski brigadi (Simona Gregorčiča in Ivana Gradnika) in konec leta (22. 12. 1943) je bil v potrditev prej sprejega poenotenja vse Slovenije ustanovljen IX. korpus. Primorska opozicija ter ilegala, ki so ju po drugem tržaškem procesu proglašali za mrtvo, sta se pridružili splošnemu odporu in tako postali integralni del borbe za slovensko državo. Partizanska oblast, poosebljena v svojem najvišjem izvoljenem organu, v Slovenskem narodnoosvobo- dilnem odboru (odslej SNOS), ki se je v težkih razmerah dvoletne vojne utrdila in dozorela, je 11. 9. 1943 proglasila skupen boj za dokončno in popolno osvoboditev Slovenije, kar je sankcionirala z odlokom o volitvah v krajevne, okrajne in okrožne Narodno - osvobodilne odbore odslej (NOO). Te zelo zanimive zametke ljudske oblasti je podprl tudi Vrhovni plenum OF, ki je pozdravil namen, da se Slovensko Primorje priključi k svobodni in združeni Sloveniji. Na Zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju 3. 10. 1943, kjer je bilo prisotnih tudi 28 odposlancev iz Slovenskega Pri-morja, so potrdili sklep o priključitvi. Sosledje deklaracij je dopolnil sklep NOO za Istro o združitvi Istre s Hrvatsko (13. 9. 1943), kar je potrdil ZAVNOH z odlokom 20. 9. 1943. Vse te sklepe je potrdil AVNOJ 29. 11. 1943. leta, kar so velesile, ki so tam imele svoje misije, tudi sprejele na znanje.4 V celotni okvir deklaracij in političnih sklepov, ki še niso imeli mednarodne veljave in jih je bilo treba šele izvojevati na pristojnih konferencah velesil, spada tudi ustanovitev Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbo- 143 ANNALES 8/'% Boris M. GOMBAČ: OSVOBODITEV TRSTA MAJA 1945, 141-150 ra za Slovensko Primorje (odslej PNOO). Ustanovili so ga {odlok SNOS) poleti, avgusta 1944 kot preventivni ukrep pred pričakovanim zavezniškim izkrcanjem v Istri, da bi tam deloval kot posebni oblastni organ, če bi zavezniki po izkrcanju odrezali Primorsko od ostale osvobojene Slovenije, implikacije tega akta še danes razburjajo fantazijo mnogih zgodovinarjev, ki ne razumejo, da je bilo izkrcanje v Istri v tistem času in v danih okoliščinah utopično. Odlok predsedstva SNOS, ki sta ga podpisala B. Kidrič in J. Vidmar in ki je imel poleg notranjih še zunanjepolitične valence, je torej ustanovil oblastni organ za ozemlje Slovenskega Primorja s Trstom, Koprom, Gorico in slovensko Benečijo ter se je umeščal med okrožji in predsedstvom SNOS.5 Dne 15. 9. 1944 se je v Velikih taznah pri Čepo-vanu zbralo 155 odposlancev iz vse Primorske. Izvolili so izvršni odbor, ki mu je predsedoval France Bevk, podpredsednika sta postala Branko Babič in Lavo Čer-melj in tajnik Joža Vilfan. Novoizvoljeni PNOO je poskrbel za to, da se je v vseh krajih na Primorskem (razen v mestih in vojaških postojankah) razvila mreža NOO. Celotni nacionalni teritorij, ki je bil leta 1920 odtrgan od narodnega telesa, je od 15. 9. 1944 ob vojaški, tako ime! še ljudsko oblast, ki je tu razvila široko administrativno dejavnost z odseki, oddelki, komisijami in referati, ki jih je PNOO razširi! po okrožnih, okrajnih in krajevnih NOO. Ta oblika upravne ureditve med vojno, ofenzivami in diplomatskimi prepričevanji, je posegala na vse resorje od gospodarstva do politike pa tja do tako imenovanih družbenih dejavnosti, kot so zdravstvo, šolstvo, sodstvo, socialno skrbstvo, in oddelke za notranje zadeve, za izgradnjo ljudske oblasti itd.6 V pričakovanju razpletov, ki so se pripravljali, je vodstvo SNOS poslalo na Primorsko svojo prvo politično garnituro: B. Kraigherja, L. Šentjurc, V. Tomšič in druge, da bi pripravili teren za splošno ljudsko vstajo in dokončni obračun z nacisti in fašisti.7 Velika primorska mesta Trst, Gorica, Tržič, Koper, Puia, mišljena vedno v smislu izžarevanja romanske kulture na podeželje in na zaledje sploh, so v teh zadnjih letih vojne doživljala svojo globoko identifikacijsko krizo. Mnogi so se še posebno po zlomu fašistične Italije spraševali, kam vse to pelje, in le redki so še naprej z udinjanjem Nemcem služili na račun bede tisočev. Znanilci krize so se v Trstu kazali že od poletja 1944. Mnogi so v podzavesti čutili, da bo vse to povzročeno desetletno gorje zahtevalo obračun in mnogi bi se mu -sicer na različne načine - radi izognili. Če so na eni strani italijanski someščani po propadu Italije 8. 9. 1943 v obrambo italijanstva v Gorici aplaudiraii nemškim četam, so mnogi s kolaboracijo do zadnjega diha, kot C. Pagnini in B. Coceani v Trstu, dokazovali, da ni šlo le za golo kolaboracijo, ampak za popolno sprejemanje ideologije nacizma.8 Na lokalni ravni se je leto 1944 iztekalo z ekseku-cijami talcev, z vse večjim terorjem Collottijevega posebnega oddelka italijanske protiteroristične policije, s terorjem gestapa, z uvedbo in funkcioniranjem uničevalnega taborišča Rižarna in s preganjanjem in intemi-ranjem, ki je imelo svojo osnovo v italijanskem segre-gacijskem zakonu iz feta 1938, ki je jezikovno, rasno in politično drugačne obsojal na popolno brezpravje. Veliko teh strani tržaške zgodovine ni bilo napisanih, kot ni bila storjena analiza obnašanja tržaškega meščanstva za ta res tragični segment mestne zgodovine. Italijansko zgodovinopisje je raje poudarjalo vse drugo, ne pa let endemičnega terorja nad Slovenci, Hrvati, Židi in demokratičnimi Italijani. Mnogi so v Trstu leta 1945 z upanjem zrli na mednarodno prizorišče, kjer sta alter-nirala junaštvo in žrtvovanje mnogih, ki so se borili proti nacizmu in fašizmu, s hladnimi računi diplomacije in njenih načrtov za povojno razdelitev interesnih sfer. Velika Britanija je imela pri odločanju o povojni razdelitvi Evrope, več želja in spominov na politiko divide et impera kot pa efektivnih čet trt realne moči, da bi to tudi dosegla, na kar jo je konstantno opozarjala grška avantura. Z druge strani je F. D. Roosvelt sledil svojim idealnim ciljem posnemanja svojega predhodnika T. W. VVilsona in Stalin je bil vedno za kupčijo. Čeprav so se nekateri predikati - leta 1941 predlagane revizije rapalske meje v škodo Italije - vleki i iz stare v novo Jugoslavijo (še posebno po dogovoru Tito-Šubašič), ne moremo trditi, da je bila že povsem pozabljena klavzula iz premirja med zavezniki in Italijo {1943) o tem, da bodo Anglo - Američani osvobodili Kraljevino v njenih prejšnjih, to je predvojnih mejah in da bodo povsod ustanovili Zavezniško vojaško upravo. Odprto je ostajalo tudi vprašanje suverenosti nad ozemlji, ki so pripadali nemškemu Adriatisches Kuestenland od 1943 do konca vojne. O tem, kdaj se je orientacija zaveznikov v smislu revizije "armisticija" spremenila v jugoslovansko korist, je bilo kar dosti napisanega. Dejstvo je, da so se ob srečanju Tito-Aleksander in Tito-Churchill avgusta 1944 v Neaplju ta vprašanja načenjala v vsej svoji dramatičnosti. Kot zadnja izrečena beseda iz teh pogovorov je ostala zapisana Churchiiiova zahteva, da se bodo Anglo - Američani ob osvoboditvi juljiske krajine posluževali vseh pristanišč in komunikacij dežele, pa čeprav bi 4 T. Ferenc, Ljudska oblast na Slovenskem 1941-1945, 2, str. 28-37, in str. 57-85, Ljubljana, 1991. 5 T. Ferenc, Ljudska oblast na Slovenskem, 1945-1945, 3, str. 322-326, Ljubljana, 1991. 6 M. Gombač, Pokrajinski NOO za Slovensko Primorje in Trst, jadranski koledar 1995, str. 169-173. 7 M. Gombač, op. cit, str. 169-173. 8 M. Gombač, op. cit, str. 169-173. 144 ANNALES 8/'96 Boris M. COMBAČ: OSVO EO DÍTE V TRSTA MAJA 1945. 141-150 jugoslovanske čete že prej vkorakale v ta prostor. Gre za pogovore, ki so se nadaljevali v Teheranu in na Jalti in kjer je Eden ponudil demarkacijsko črto v zameno za druge usluge. Zelo pomemben je bil tudi sestanek med Titom in Aleksandrom, februarja 1945 v Beogradu, kjer je Tito z vso potrebno toleranco dovolil zaveznikom bodočo uporabo pristanišč in komunikacij proti Avstriji v povsem operativne namene, še več, ponudil jim je tudi povezavo čez postonjska vrata in čez ljubljansko kotlino.9 Zasedba ključnega strateškega prostora v vzhodnih Alpah in seveda tudi Trsta je zaposlovala vojaške in politične stratege na obeh straneh barikade. Kljub nekaterim sprejetim obveznostim so zavezniki na Apeninskem polotoku napredovali zelo počasi, a ne iz kakih posebnih vzrokov, temveč le zato, ker je bila akcija v Italiji povsem podrejena glavni fronti, ki je seveda tekla v Nemčiji. Tam zaveznikom v začetku leta 1945 ni dobro kazalo in posledično je tudi v Padski nižini šlo vse dosti počasneje. Ko je A. Eden v jalti predlagal kompromisno varianto o demarkacijski črti, ki naj bi delila julijsko krajino, je naletel tako na Stalinov (njegove armade so v srednji Evropi žele uspeh za uspehom) kot na Rooseveltov molk {odločitve o razmejitvi naj bi se izvajale šele po vojni).10 V osnovi je spomladi leta 1945 postajalo jasno, da so Britanci počasi izgubljali svoj dominantni vpliv pri urejanju interesnih sfer v zunanjepolitični strategiji zahodnih zaveznikov in da je vse bolj odločujoča postajala ameriška strategija. Na osnovi zaupnih podatkov obveščevalnih služb so bili zavezniki prepričani, da se Hitlerjeva obramba ne bo zrušila naenkrat in da bodo nemške sile svoj odpor koncentrirale prav v vzhodnih Alpah. Zato so v svojem vojaškem planiranju dali prednost ofenzivi v Italiji, ki naj bi se nato nadaljevala z osvojitvijo Avstrije. Iz teh načrtov jasno izhaja, da je bila osvojitev Trsta in njegovih komunikaciji conditio sine qua non vsakega nadaljnjega napredovanja proti severu. Zavezniki so svojo ofenzivo v Italiji začeli 17. 4. 1945 in jo s spremenljivo srečo tudi nadaljevali vse do 27. 4. 1945, ko je Alexander sporočil komandantu 8. zavezniške armade v Italiji, da lahko prodre proti Trstu in ga tudi zasede. Začela pa se je tudi igra sprenevedanj, ki so mejila na povprečno planiranje in dozdevno improvizacijo, predvsem pa na to, da bi se v tekmi za Trst doseglo največ in da bi se krivda za morebitni neuspeh v napredovanju ne mogla naprtiti nikomur. V Aiexandrovem ukazu Clarku je bila kot konči cilj navedena rapalska meja, čeprav je poveljnik sredozemskega sektorja dobro vedel, da se bo težko prebil že do Trsta. Zanimivo je bilo tudi zaporedje dogajanj: 26. 4 je Alexander v Washington sporočil, da bo dal 27. 4. Clarku ukaz za osvojitev julijske krajine, kar je tudi storil, ne da bi počakal na odobritev. Washington je potrdil sprejem njegovega ukaza 28. 4. vendar le tako, da se tam niso podrobno opredeljevali, kaj je treba osvojiti in kaj ne. Naglašali so se vedno le tržaško pristanišče in komunikacije proti Avstriji, kar je bila direktiva, ki je prihajala iz State departmenta in ne iz generalštaba. Alexander je ukaz 8. armadi o napredovanju sporočil Titu šele 29. 4. Tito mu je v odgovoru sporočil, da so se stvari od njunega zadnjega srečanja bistveno spremenile in da je z namenom, da osvobodi Jugoslavijo in da prežene Nemce do skrajnih meja domovine, ukaza! osvoboditi Istro, Trst, Tržič in Gorico ter ozemlje do Soče in prodreti po njenem toku do Koroške. Vse to je njegova armada že izvajala.11 V skladu z ukazi, ki sta jih !V. armada in IX. korpus prejela od jugoslovanskega generalštaba, so v dneh konec aprila po obupnih bojih v zaledju Reke in na poti v Trst vodstvo in borci teh enot ta cilj tudi dosegli. Srečanje obeh armad na Soči je minilo v prepričanju enih (Drapšin, jovanovič), da je treba zahodne zaveznike zaustaviti na Soči in jih prepričati, naj gredo proti severu po tej razvodnici, in prepričanju drugih, da morajo po Aiexandrovem dnevnem povelju prodreti do Trsta in osvojiti komunikacije, pa čeprav je te kraje že nekaj dni prej osvobodila druga zavezniška armada. Očitno so se stvari odvijale sicer v senci vojaškega vendar bliže političnemu odločanju. Na tem jadranskem sektorju osvobodilne akcije proti nacizmu in italijanskemu fašizmu je zaradi nerazčiščenih pojmov, ki so bili posledica izsiljevanja zahodnih zaveznikov in Stalinovih eskamotaž, prišlo do nenavadnega prekrivanja dveh okupacijiskih con, jugoslovanske in angloameriške. V evropski sliki tega časa bi težko zasledili podobno stanje, saj so se stvari v tem smislu dorekle že dosti prej. Čeprav lahko rečemo, da se je polarizacija ob vprašanju pripadnosti Trsta med Titom in zahodnimi zavezniki zgodila v praznem prostoru diplomatske nedorečenosti, pa vseeno ne moremo mimo Stalina, ki se je očitno temu problemu izognil na zelo pragmatičen način. Kakorkoli že lahko definiramo Alexandrovo početje na tem delu evropske šahovnice definiranja nove Evrope, ne moremo mimo občutka, da je obveljala Edenova demarkacijska črta, ki jo je predlagal v jalti za Julijsko krajino. S takim izidom so se v bistvu zadovoljili vsi veliki. Zahodni zavezniki so prišli v Trst in v grobem niso prekršili svojega dogovora z Italijani o zasedbi julijske krajine. Stalinu pa ni bilo treba ponuditi protivrednosti v srednji Evropi. Potem ko so zavezniki 3.5. 9 j. leri, Tržaško vprašanje po drugi svetovni vojni, Ljubljana 1961, str. 70-104. 10 j. jeri, op.cit, str. 70-104. T! G. Valdevit, La questione di Trieste, 1941-1954. Poiitica i n tem az iona le e contesto lócale, Milano 1986, str. 189-102. 145 ANNALES 8/'96 Boris M. GOMBAČ: OSVOBODITEV TRSTA MAJA 1945, 1 nacionalna ali globalna identiteta? Postmoderno obdobje (shema: Norina Bogotec, 1995). izgubile svoj nekdanji namen. Še tako utrjene in neprehodne pregrade namreč ne morejo v nedogled in povsem zaustaviti prekomejnih družbenih kontaktov, kot nam dokazujeta primera že omenjenega Kitajskega ali Berlinskega zidu, ki danes ohranjata v najboljšem primeru le funkcijo turistične atrakcije. Zato so se zgoraj opisanim naporom fizičnega razmejevanja družb mnogokrat pridružile Se razne ideološke zahteve tipa "cuius regio eius religio", ki naj bi prisilno uskladile družbene in kulturne meje s političnimi. Zlasti v prvi polovici tega stoletja je ekstremizacija nacionalizma iskala rešitev problema neusklajenosti med političnimi in kulturnimi mejami v intenzivnem etničnem "čiščenju" (fašistični režim je za ta postopek uporabil takratnemu modernizmu bolj prikladen izraz "bonifikacija") osvojenih ozemelj, katerega so politično-vojaške sile udejanile z nasilno asimilacijo ali kar s fizičnim odstranjevanjem nezaželjenih. Znana so na primer po prvi svetovni vojni množična prisilna izseljevanja Grkov in Armencev iz Turčije, Turkov iz Grčije in Bolgarije, medtem ko so med drugo svetovno vojno ali po njej te evakuacije prizadele zlasti Žide, Poljake, Nemce ter druga ljudstva v nekdanji Nemčiji in Sovjetski zvezi, danes pa se žal podobni prizori ponavljajo na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Medtem ko je klasičen pristop do problematike "meja" dajal največ poudarka državnim horizontalnim mejam, se je zlasti v drugi polovici tega stoletja pričenjal uveljavljati drugačen koncept, ki priznava kompleksnost in prepletenost različnih horizontalnih ali teritorialnih ter vertikalnih ali funkcijskih meja, za katere je značilno, da sočasno obstajajo v družbah. Če torej obstoječe politične meje simbolizirajo povečini že zaključen proces formiranja nacij in njihove kristaüzacije v prostorsko-administrativne zaprte enote, današnji procesi že težijo k preraščanju takih meja, saj so v funkcionalnem neskladju s širjenjem decentralizacije oblasti in raznih oblik mednarodnega sodelovanja in integracije. Ker pa so izkušnje prve in druge svetovne vojne evropsko javnost izučile, da "pravične" meje enostavno ne obstajajo, je večina meddržavne in mednarodne dejavnosti usmerjena ne več k spreminjanju in prilagajanju meja sprotnim geopolitičnim potrebam, temveč k njihovemu "mehčanju" in preseganju. ZAKLJUČEK S tem se torej vračamo k izhodišču, k mejam, ki kot nevidni, a hkrati zaznavni radijski valovi prepredajo prostor in ga dele v različna naravna, kulturna in družbena okolja. Čeprav velikokrat govorimo o nekih abstraktnih regijah, ki naj bi predstavljale idealen vmesni člen med družbenim prostorom neke grupe oziroma lokalne skupnosti in državo, se pri delimitaciji ali konkretizaciji takih vmesnih območij srečujemo z gosto in medseboj prepredeno plastjo kulturnih, zgodovinskih, administrativnih, naravnih in planskih prostorov, iz kate-krih oziroma v katere ljudje pri svojih dnevnih premikih nenehno vstopajo in izstopajo, in kako naj na primer definiramo pokrajino? Če je to zgolj del sveta, ki ga lahko posameznik opazuje in s tem tako rekoč objektivno dojema, zakaj se potem ista pokrajina kaže v tako različni luči politiku, literatu, geografu, zgodovinarju, slikarju ali arhitektu? Kje se neha njen naravni del in kje pričenja to, kar je Cari Sauer leta 1925 imenoval "kulturna pokrajina"? In koliko naravnih in koliko kulturnih pokrajin lahko hkrati odkrivamo v prostoru? Vzemimo Kras: naš skupni historični in kulturni "ima-ginarij" si s to besedo prikliče v spomin kamnito, pusto pokrajino, posuto s tipičnimi strnjenimi zaselki, "realni" Kras pa je veliko bolj zelena in gozdnata pokrajina od marsikaterega njemu bližnjega območja; vse bolj redki 184 ANNALES 8/'96 Milan 8UFON: NARAVNE, KULTURNE IN DRUŽBENE MEJE. 1 77-1 B6 so tli obenem sledovi o nekdanji "kraški" arhitekturi, in kako se naše predstave o beneški Istri skladajo na primer z realnostjo albanskih slaščičarn in balkanskih "čevap-džinic"? So zato naravne, zlasti pa kulturne in družbene meje v bistvu meje naše domišljije in volje, s katerima rišemo v prostor odnos, ki ga gojimo do svojega okolja in si ga tako prisvajamo, se nanj prilagajamo in prek njega ponujamo sebi in drugim svojo podobo, lastnosti in sposobnosti, svoj "strah" in "pogum"? RIÁSSUNTO L 'aiticoio si propone di affrontare la questione delle kontiere naturali, culturali e social:. viste come proiezioni del hisogno umano a delimitare il proprio territorio ed a trasmettere / propri valori sociali nell'ambiente circostante. II problema deli a dellmitazione spaziah viene cosí a coincidere con le stesse "frontiere" tra cultura e societa: l'etnocentrismo, l'acculturazione, l'identitä territoriale e nazionale, le relazioni internazionali. Una Speele di carlina tornasole dell'intrecciarsi di questi elementi sociali e culturalI nello spazio é rappresentata nella storia dell'umanita dalla stessa Irasposizione cartografica del mondo "conosciuto" e dalla determinazione dei confini politici. Nel periodo attuale, dopo il tramonto delle "sicurezze" form teci dalle ideologie moderniste, vengono a riaprirsi mol te an ti che questioni relative ai rapporto tra l'uomo ed il suo ambiente. La democratizzazione della vita sociale rende piü aperte le relazioni sociali che scoprono nel multiculturalismo una nuova opportunita di pacifica convivenza nel rispetto delle molte diversitá culturali esistenti. In questo contesto anche le classiche frontlere politiche perdono il proprio "prlmato" e la propría funzione di barriere sociali, riaprendo cosi il dibattito su un possibiie nuovo equilibrio tra spazi naturali, spazi culturali e spazi sociali. LITERATURA L. Bagrow in R. A. Skelton, Kartographie, Safari Verlag, Berlín, 1973; E. Braudel, Ecrits sur l'histoire, Flammarion, Paris, 1969; J. C. Chamboredon in M. Lemaire, Proximité spatiale et distance sociale; les grands ensembles et leur peuplement, Revue française de sociologie 11, 1970, str. 3-33; P. H. Chombart de Lauwe, Ethnologie de l'espace humain, v: F. Bresson (ed), De l'espace corporel à l'espace écologique, Symposium de l'Association de psychologie scientifique de langue française (Bruxelles 1972), Presses Universitaires de France, Paris, 1974; G. Dematteis, Alla ricerca di senso, v: Geografía senza confini, Volontà, Milano, 1992; E. Dürkheim, La division du travail social, Alean, Paris, 1893; M. Eyquem de Montaigne, Des cannibales, v; Essais, L'Ange!ier, Paris, 1598; E. Gellner, Nations and Nationalism, University Press, Oxford, 1983; H. }. Karp, Grenzen in Ostmitteleuropa während des Mittelalters: einn Beitrag zur Entstehungs-geschichte der Grenzlinie aus dem Grenzraum, Böhlan, Köln-Wien, 1972; O. Lattimore, The frontier in history, v: Relazioni del X. Congresso Internazionale di Scienze Storiche, Roma 1955, Sansoni, Firenze, 1955, str. 105-138; G. L. Lodere, comte de Buffon, Histoire naturelle, générale et particulière, Imprimerie Royale, Paris, 1749-1804; C. Lévi-Strauss, Race et histoire, Unesco, Paris, 1952; B, Maiinowski, A Scientific Theory of Culture and Other Essays, University of North Carolina Press, Chapel Hill N.C.,1944; T. Maimberg, Human Territoriality: a Survey of the Behavioral Territories of Man, with Preliminary Analysis and Discussion of Meaning, Monton, The Hague, 1980; L, H. Morgan, Ancient Society; or, Research in the Lines of Human Progress from Savagery through Barbarism to Civilization, Kerr, Chicago, 1877; C. Raffestin, Elements pour une théorie de !a frontiere, v: Diogene 134,1986, str. 3-21 ; F. Ratzel, Anthropogeographie, Engelhorn, Stuttgart, 1882-1891; 185 ANNALES 8/'96 Milan 8UFON: NARAVNE, KULTURNE IN DRUŽBENE MEJE. 1 77-1 B6 J. J. Rousseau, Discours sur l'origine et les fondemens de l'inégalité parmi les hommes, Rey, Amsterdam, 1755; J. J. Rousseau, Du contrat social, Rey, Amsterdam, 1762; M. Sahlins, Stone Age Economics, Aldine, Chicago, 1972; M. H. Segall, D. T. Campbell in M. J. Herskovits, The Influence of Culture on Visual Perception, Bobbs-Meriell, Indianapolis, 1966; E. J. Soja, The political organization of space, Annals of the Association of American Geographers 60, 1971, str. 1-54; J. Sonnenfeid, Geography, perception, and the behavioral environment, v. English & Mayfield (eds), Man, Space, and Environment, New York, 1976, str. 244-251; M. Sorre, Les migrations des peuples: essai sur la mobilité géographique, Flammarion, Paris, 1955; E. B. Tylor, Primitive Culture, Murray, London, 1871 ; N. Wachtel, L'acculturation, v: j. Le Goff in P. Nora (eds), Faire de l'histoire, I. IMoveaux problèmes, Gallimard, Paris, 1974, str. 124-146; L. Wittgenstein, Tractatus logico-pbilosoficus, Gallimard, Paris, 1961. 186 ANNALES 8/'96 izvirno znanstveno cielo UDK 81 '246.2(497.5 !sîra):82 316.66 iSTRSKA POLIFONijA - VEČJEZiČNOST iN LITERATURA* Johann STRUTZ prof. dr., Inštitut za občo in primerjalno književnost, A-9022 Klagenfurt, Universitätsstraße 65-67 prof., dr., istituto di Letteratura Comparata, A-9022, Klagenfurt, Universitätsstraße 65-67 IZVLEČEK Prispevek opisuje jezikovno stanje v Istri, regije, ki je že v obdobju avstro-ogrske monarhije veljala za metonimijo jezikovne polifonije večnacionalne države. Ob primeru dveh avtorjev, Fulvia Tomlzze in Milana Rakovca avtor poskuša prikazati dve možnosti regionalne literarne dvojezičnosti: medkulturni dialog in kulturni konflikt. Dialog istrskih kultur se izraža v nekaterih Tomizzovih delih zlasti v razmerju med pripovedovalčevim diskurzom v standardni italijanščini in narečno dvojezičnim, hrvaško-romanskim govorom protagonistov, medtem ko Rakovac vsaj v posameznih pesmih, konfliktno razmerje hrvaške in italijanske kulture v obdobju fašizma tako modelira, da je jasno zaznati hegemonistično vlogo italijanske kulture. Na podoben način kot pri Tomizzi pa se tudi v nekaterih drugih Rakovčevih besedilih uveljavlja utopični koncept nehegemonizirane medkulturnosti, ki se jezikovno skoraj izključno izraža na "srednjem" jezikovnem nivoju, v regionalno specifični povezavi, oz. mešanici narečnega jezikovnega gradiva tako na slovanski kot tudi na romanski podlagi. Ključne besede: dvojezičnost, narečje, književnost, družbeni položaj, Istra Parole chiave: bilingüismo, dialetto, letteratura, posizione sociale, Istria Najprej bom navede! dva citata, ki s pokrajinskega vidika sicer nimata nikakršne zveze z mojo temo, vendar precej natančno osvetljujeta problem, za katerega gre v tej razpravi. Ruski teoretik ideološke večjezičnosti Mihail Babtin je v svoji knjigi o Rebalaisu zapisal: "Drug jezik je drug svetovni nazor ali druga kultura, in to v konkretni in nikoli popolnoma prevedljivi obliki"-1 Ko so se v Parizu leta 1961 z anketo "Vprašanje dvojezičnosti" obrnili na Pauia Celana, je odgovoril: "V dvojezično poezijo ne verjamem. Dva jezika, da, to gre, tudi v različnih današnjih književnostih oz. posameznih umetniških stvaritvah, zlasti takih, ki se z navdušenjem prilagajajo vsakokratnemu kulturnemu povpraševanju in se znajo uveljaviti tako poliglotsko kot tudi polihromno. Pot izija pa je usodna enkratnost v jeziku. Torej ne - dva-kratnost.2 Oba, tako Bahtin kot teoretik kakor tudi Celan kot praktik večjezičnega govora in prevajalec iz najmanj sedmih jezikov, iz dveh različnih zornih kotov ponujata tu v razpravo "dvojezičnost" v književnosti. Pri obeh gre za stvarno pojmovanje ter za razmerje med dvojezičnostjo in prevedljivostjo. Ob Celanovih sodbah, ki izključujejo drugačne možnosti, se torej zastavlja vprašanje, kako z estetskega in poetološkega vidika vrednotiti konkretne primere dvojezičnosti v književnosti. Torej kako v duhu tega pojmovanja presojati dvojezične stvaritve npr. Samuela Becketta ali Vladimtrja Nabokova ali - v pokrajinah skupnosti Alpe-jadran - dvojezična dela italijanskih književnikov P. P. Pasolinija in Gerharda Koflerja oz. dela koroških književnikov Janka Messnerja, Janija Osvvaida, Janka Ferka, Maje Haderlap in Fabjana Hafnerja? Članek je bil objavljen v zborniku Literarische Polyphonie. Übersetzung und Mehrsprachigkeit in der Literatur. Uredila Johann Strutz ( in Peter V. Zima. Tübingen, Narr, 1996, str. 207-226. 1 : M. M. Bachtin, Rahelais und seine Well. Volkskultur als Gegenkultur, Frankfurä/M. 1987, str. 510. 2 ; P. Celan, Odgovor v anketi Knjigarne Flinker, Pariz (1961), v: P. C., Gesammelle Werke in fünf Bänden. 3. zvezek, izd. 8. Allemann in St. Reichert v sodelovanju z R. Bücherjem, Frankfurt/M. 1986, slr. 175. 187 ANNALES 8/'96 Johann STRUTZ: ISTRSKA POUFONHA - VEČJEZIČNOST IN LITERATURA, 187-1% OBLIKE VEČJEZIČNOST! V KNJIŽEVNOSTI Zaradi konkretizacije tega vprašanja bom najprej natančneje opredelil različne pojavne oblike večjezičnosti v književnosti. Na področju pisateljskega ustvarjanja moramo razlikovati dve možni obliki: ali gre za dvojezično pišoče avtorje, ki posamezne stvaritve v celoti napišejo vselej v enem samem jeziku, ali za dela, ki so napisana v več jezikih. Med prve sodijo knji-ževniki, kot Samuel Beckett, Vladimir Nabokov, Isaac ß. Singer, Stefan George, Rainer Maria Rilke ali Ivan Goli, ki vsi v različnih obdobjih svojega ustvarjanja iz določenih razlogov pišejo v enem ali drugem jeziku.3 Tako pišejo nekateri književniki tudi v pokrajinah skupnosti Alpe-Jadran, npr. Pasolini {pesmi v furlanščini) in nekateri književniki slovenske manjšine na Koroškem oz. v Italiji. Nadaljnji primer dvojezičnosti v pokrajinskih književnostih skupnosti Alpe-jadran najdemo v delih južnotirolca Gerharda Koflerja, ki je knjigo svojih lirskih pesmi Die Rückseite der Geographie napisal v italijanščini, nemščini in južnotirolskem nemškem narečju ter prevaja iz italijanščine v nemščino in obratno.4 V pokrajinah skupnosti Alpe-jadran najdemo tudi primere za drugo možno obliko večjezičnosti v književnosti - t.j. posamezna večjezično napisana umetniška dela oz. mešanje jezikov znotraj posameznih del. Toda najprej je potrebno opredeliti še eno možno pojavno obliko večjezičnosti, in sicer glede na vsakokratne odnose med jeziki v pokrajini.5 Nekateri pripadniki avantgarde prve polovice 20. stol., kot npr. vsestranski umetnik Hans Arp ali pisatelji james Joyce, Ezra Pound, T. S. Eliot, Thomas Mann in Arno Schmidt, večkrat uporabljajo tujejezične citate, večjezične besedne igre ali besedne zlepljenke, ki pa le v redkih primerih prikazujejo večjezično sliko v določenem okolju, ampak imajo največkrat "samo" stilistično, zvočno-estetsko, etnopoe-tično ali folkloristično koloritno funkcijo.6 Na drugi strani pa se književniki, kot Handke, Pasolini, Tomizza, Marjan Tomšič ali Milan Rakovac, v svojih dvojezičnih delih omejujejo na točno določene krajevne jezikovne posebnosti, kakršne so pač značilne za "male književnosti" oz. književnosti narodnih manjšin ali večkulturnih okolij. Pri njih dvojezičnost ni morebiti več ali manj elitistični pojav na večjezični ravni izražanja, kajti njihova izbira narečja ali tujejezičnega citata redkokdaj izhaja iz jezikovnostilnih, fonetičnih ali figuralnopoetičnih pobud, ampak se nanaša na govore točno določenega okolja. Taka večjezična besedila so vraščena v jezikovne okoliščine, ki jih lahko označimo kot dvojezičnost in dvokulturnost {na individualni ravni) oz. diglosijo in dvo-etničnost (na družbeni ravni)/ kar pomeni, da njihov ustvarjalni postopek temelji na sociolingvističnisituaciji v določenem okolju. Iz poznavanja občevalnih navad v dvo- ali večjezičnem okolju je znano, da udeleženci "vsakdanjega pogovora" glede na pristojnost in okoliščine pogosto znotraj enega samega stavka prehajajo iz jezika v jezik. Ta menjava koda na dvojezični ravni je za komparatšvista posebno zanimiva tedaj, kadar je raba enega ali drugega jezika povezana tudi z družbenimi in političnimi konflikti ter postavlja v kritično luč določeno tradicijo in vrednostni sistem. Tak primer srečamo npr. na italijansko-hrvaškem interferenčnem jezikovnem področju v Istri, ki predstavlja kontinunm med pretežno kmečko srednjo Istro, od koder izhaja pisatelj Fulvio Tomizza, ter bolj italijanskim in malomestnim obalnim pasom, "kjer se je tudi govorica nagibala bolj k italijanščini in kjer so se mi ljudje zmeraj zdeli nekam predrzni," kakor je zapisal avtor Boljšega življenja,® V nasprotju s pokrajinsko nevtralnim prehajanjem iz jezika v jezik znotraj istega dela in v nasprotju z menjavo pisnega jezika v dveh različnih delih pa raba jezikov medkulturnega prelivanja v pokrajinsko specifičnih večjezičnih besedilih odslikava tudi politična, zgodovinska, kulturna in jezikovna napetostna razmerja, značilna za določena posamezna okolja. Zaradi tega ne gre za enakovreden pojav, če se npr, Beckett, George, Rilke in Ivan Goli pri pisanju svojih umetniških det odločijo zdaj za francoščino, drugič za angleščino oz. nemščino, D'Annunzio in Marinetti pa enkrat za francoščino, 3 Prim. L. Hörster, Dichten in fremden Sprachen. Vielsprachigkeit in der Literatur, München 1974; o dvojezičnosti v književnosti tudi H. B. Beardsmore, Polyglot Literature and Linguistic Fiction", v: International Journal of the Sociology of Language 75, 1978, str. 91-102, i rt I. Fried, "Zweisprachigkeit und Biiiterafität. Thesen", v: Studia Slavica Hungarica 38, 1993, str. 41-48. 4 C. Kofier, Die Rückseite der Geographie. Gedichte in italienisch. Deutsch und in Südtiroler Mundart, mit einem Glossar und Anmerkungen. Spremna beseda L. Materazzt, Wien/Bozen 1988. O tem prim. tudi H.-G. Grüning, Die zeitgenössische Literatur Südtiroh. Probleme, Profile, Texte, Ancona 1992. - Pokrajinska dvojezičnost številnih sodobnih književnikov na Koroškem in v (taiiji je plod dolgoletnega izročila dvojezičnosti v nekdanji Avstriji, prim. G. Wytrzens, "Sprachkontakte in der Dichtung. Zweisprachige Autoren im Alten Österreich", v: Die slawischen Sprachen 4, 1983, str. 143-151, 5 Prim. P. Goetsch, "Fremdsprachen in der Literatur: Ein typologischer Überblick", v. P. Goetsch (izd.), Dialekte und Fremdsprachen in der Literatur, Tübingen 1987, str. 43-68. 6 Prim. L. Spitzer, "Sprachmischung als Stiimittel und als Ausdruck der Klangphantasie", v: Germ.-rom. Monatsschrift 11, 1923, str, 193-216; A. Horn, "Ästhetische Funktionen der Sprachmischung in der Literatur", v: Arcadia 16, 1981, str. 225-241. 7 j. A. Fishman, "BilingitaSism and ßicuiturism as Sndivtdual and as Soc.ietai Phenomena", v: Journal of Multilingual and Multicultural Development ?, 1980, str. 3-15. 8 F. Tomizza, Boljše življenje, prev. Rado Bordon in Viktor ßravar, Lipa Koper 1981, str. 15; F. Tomizza, La miglior vita, Milano 1977, str. 12. (Nadaljnje navedbe strani tega romana se nanašajo na to slovensko /1981/ in italijansko /1977/ izdajo Boljšega življenja.) 188 ANNALES 8/'% lohaim STRUTZ: ISTRSKA POLIFONIJA - VEČJEZIČNOST IN LITERATURA, 187-1% drugič za italijanščino, ali pa če slovenski književniki na Koroškem pišejo svoja dela v nemščini ali slovenščini. Pokrajinska diglosija se kaže navsezadnje celo takrat, kadar je - kot npr. pri P. P. Pasoliniju ali Florjanu Lipusu - drugi jezik okolja zamolčan.9 JEZIKOVNA SLIKA V iSTRf Zaradi svoje geografske lege med Italijo, bivšo Jugoslavijo in - v zgodovinskem času - Avstrijo je bila istra skozi več stoletij izpostavljena različnim kulturnim, jezikovnim, političnim in gospodarskim vplivom.10 Glede na njeno velikost (3476 km2) in število prebivalcev (286.700 leta 1981) je v jezikovnem in kulturnem pogledu ena izmed najbolj raznovrstnih pokrajin v skupnosti Aipe-Jadran.11 Raznovrstnost njenih jezikov in kultur je veljala za posebno znamenitost 2e pri starejših potopiscih in etnografih. Že K. Czoernig, ki je leta 1846 raziskoval jezikovno pripadnost prebivalstva v Avstriji in na Ogrskem, je bil mnenja, da v Istri vlada največja jezikovna zmeda v habsburški monarhiji.12 Štajerec Josef Stradner je petdeset let pozneje v svojem opisu mešanice kultur v srednjeisfrskem mestu Pazinu (it. Pisino/nem, Mitter-burg) še bolj natančen: "V Pazinu srečamo Slovence z dolgimi, na ramena padajočimi lasmi in širokimi klobuki, Čiče - prave indijanske obraze - s potlačenimi nosovi in vranje črnimi, v ravnih pramenih visečimi lasmi, pa tudi svetlolase Čiče s slovaškimi privihanimi nosovi, hrvaške 'štokavce' iz okolice Pulja, Morlake iz doline reke Raše, Črnogorce iz Peroja, Dalmatince iz Moto-vursa, Skipetarje, Brkince, Besance, Ilire, Bezjake, Uskoke, posrbljene Hrvate, pohrvatene Srbe, pohrvatene Italijane, postal i jančene Slovence..."13 Že samo to naštevanje pojasnjuje, zakaj so narodnodržavni programi v habsburški monarhiji morali doživeti neuspeh.14 jezikovna in narečna raznolikost v Istri je velika tudi še danes - kljub številnim narodnim "poskusom ureditve" in kljub počasnemu, toda vztrajnemu uvajanju standard- nih knjižnih jezikov prek medijev in šol. Njena večjezična sestava se ni namreč v temeljih v ničemer spremenila vse od zgodnjega srednjega veka: na ravni narodnih jezikov se ob romansko komponento, t.j. standardno italijanščino, vselej postavlja kot standard južnoslovanska jezikovna komponenta - na severu polotoka, do reke Dragonje, slovenščina, dalje proti jugu hrvaščina. Na romanski strani je potrebno poleg standardne italijanščine omeniti sprva čez pokrajinske meje razširjeno beneško narečje v istro-beneški oz. istro-benečijski inačici. Z beneško kolonizacijo Istre od 10. stoletja dalje se je - tako kot v Trstu in Dalmaciji - kot nadpokrajinski koine razširilo v celotnem jadranskem prostoru, kjer ni zgubilo veljave niti pod habsburško vladavino, ter postopno izpodrinilo predbeneška, delno novolatinska, delno ladinska narečja: tržaščina je izumrla v začetku 19, stol., v Miljah govorjena miljščina (muglisano) ter na otoku Krku (Vegi i a) govorjena krščina (vegliotto) na koncu 19. stoletja.15 Izmed predbeneških govorov je v Istri ostal živ le t.i. istroromanski ali istriotski jezik na jugozahodu polotoka, v mestih oz. vaseh Vodnjan, Galežan {z romansko večino), Bale, Rovinj, Fažana in Šišan. Do današnjih dni se je domnevno ohrani! zato, ker teh krajev ni naseljevalo urbano prebivalstvo, temveč sta bili v njih zasidrani kmečka in ribiška kultura, ki ju je slovanska okolica zelo uspešno ščitila pred beneškimi jezikovnimi vplivi iz zahodnoistrskih obalnih mest. Med romanske jezike v Istri se uvršča tudi - kolikor mi je znano samo kot ustnokulturni govor uporabljana -istroromunščina, govor t.i. Čičev {hrv. Čiči ali Čiribirci, sami se imenujejo "Rumeri"), ki so v skladu z beneško naseljevalno politiko v 15. in 16. stol. prišli v Istro z Balkanskega polotoka. Istroromuni še danes živijo v nekaterih krajih v vzhodnem delu Istre, južno od Učke (mdr. v vaseh Žejane, Šušnjevica in Nova vas), vendar že vsi govorijo dvo- ali celo trijezično, tako da v nekaterih njihovih narečjih najdemo številne hrvaške (na severu) oz. italijanske (na jugu) izposojenke.16 Še bolj kot pri romanskih govorih je stanje zapleteno 9 Drugo, "zamolčano" kuluturno je treba po Lotmanovi semiotiki kot "negativni postopek"; prim, J. Lotman, Vorlesungen zu einer strukturelen Poetik. Izd. K. Eimermacher, Miinchen 19972, str. 59. 10 O zgodovini Istre glej: D. Oarovec, Pregled zgodovine istre/Rassegna di storia istriana, Koper/Capodistria 1992/1993. 11 F. Crevatin, "Dtaletti a contatto. Alcuni progetti di ricerche iinguistiche sui dialetti. (1 problema delfinterazione slavo-romanza-germanica in Sstria", v: U Territorio 12, 1989, St.. 26 ("istriani di qua e cli la del confine. Cuitura, arte, tradizioni"), str. 27-28. 12 Povzeto po: T. Peruško, "Hrvatskosrpski govori u Istri", v: T. P., U svotne vremenu, Pulj/Reka 1984, str. 267. 13 j. Stadner, "Zur Ethnographic istnens", v: ZOV 3, 1987, str. 97-111, kakor tudi isti avtor, Rund um die Adria, Graz 1983; cit. po: H. Waitzbauer, Dure h Islrien. Mit der Istrianischen Staatsbahn durch die k.u.k. Adria-Provinz, Salzburg 1989, str. 57. 14 Nekaj podatkov o jezikovnih razmerah v Istri pred razpadom habsburške monarhije: Leta 1900 je imela Istra 335.965 prebivalcev, med katerimi jih je na vprašanje o obCevalnem jeziku ("lingua parlata") navedlo italijanščino 136.191 (46,9%), slovenščino 47.717 (14,2%), srbohrvaščino 143.057 (42,6%), nemščino 7.076 (2,1%) in romunščino 1.311 (0,6%); navedeno po: 8. Benussi, Manuaie di geografia, storia e statislica della Regione Ciulia (Litorale) ossia della citta immediata di Trieste, della Contea principesca di Corizia e Gradišča e del margravialo d'lstria, reprint. Trst. 1987 (1903), str. 346. 15 O romanskih govorih v Istri glej: G. Filippi, "Mario E. A. Zeito: II Piacito di Risano", v: Annales 2, 1992, str. 353-357; in isti avtor, "Istriotski jezikovni otoki v ¡stri", v: Annates 3, 1993, str, 275-284. 16 Prim. A. Kovačec, "Istroromunjski", v: Enciklopedija Jugoslavije, 5, Zagreb 1988, str. 653-654; A, Kovačec, Oescriera isiroromžnei actuale, Bucuresti 1971. 189 ANNALES 8/'96 Johann STRUTZ: ISTRSKA POLIFONIJA - VEČJEZIČNOST IN LITERATURA. 187-196 pri slovanskih. Meja slovenskega se da laže določiti, čeprav reka Dragonja, ki uradno velja za jezikovna mejo in se po nji od osamosvojitve Slovenije in Hrvaške daije (1991) ravna tudi slovensko-hrvaška državna meja, dejansko teče skozi kontinuum slovenskih in hrvaških narečij in vmesnih narečij, ki jih ni mogoče natančno razmejiti.17 Še posebej je zapletena narečna slika hrvaščine, kajti standardna hrvaščina (temelječa na štoko-vaščini) stoji v istrski vsakdanjosti na šibkih nogah v primerjavi s starejšima hrvaškima narečjema čakavščino in kajkavščino, ker je v Istri neprimerno mlajša od svojih starejših tekmic, saj segajo npr. korenine čakavščine daleč nazaj v čas prihoda prvih slovanskih naseljencev v Istro v 6. in 7. stol., medtem ko je štokavščina v svojih najstarejših inačicah pretežno govorica dalmatinskih prišlekov, ki so jih Benečani od 15. do 17. stol. sprejemali v izpraznjene predele istrskega podeželja, ker je nenehno zgubljalo prebivalce zaradi kug in turškega pustošenja. Vsa tri narečja se drobijo še v množico pod-narečij, in sicer na eni strani zaradi jezikovnih substratov, na drugi pa zato, ker je v zadnjih treh stoletjih prihajalo do novih vdorov prišlekov iz balkanskih predelov oz. do njihovega načrtnega naseljevanja iz na-rodnopolitičnih razlogov. Ob teh premikih prebivalstva se je spreminjala tudi jezikovna slika: čakavsko narečje je bilo npr. do začetka 19. stol. razširjeno po celi Istri, danes pa ga je v njenih zahodnih in južnih predelih že spodriniia štokavščina oz. standardna hrvaščina; vendar še zmerom prevladuje na severozahodu, t.j. okoli Buj, pa tudi v srednji in vzhodni Istri. Čakavščina je pomembna zato, ker se je nanjo naslanjala istrska glagoljaška kultura in jo v času od 14. do 18. stol. povzdignila v nadpokrajinski pisni jezik, v katerem se je do današnjih dni ohranila bogata književnost. PRIMERJALNA SLIKA V nadaljevanju bom tu skicirane jezikovne razmere osvetlil z vidika kulturne in družbene večjezičnosti. V Istri glede na rabo jezikov srečujemo polisistem, ki ga sestavljajo standardni narodni jeziki, t.j. italijanščina, hrvaščina in slovenščina, tem pa se na obeh straneh romansko-slovanskega kulturnega pretakanja pridružuje več govornih inačic, ki jih, kot npr. istriotščino in do določene meje tudi čakavščino, lahko opredelimo kot samostojne in jezikovnih skupinah. V etnografski literaturi v tej zvezi pogosto navajajo odgovor "Istrijanov" na vprašanje o njihovi narodnosti: "Sono 'striano."18 Še bolj jasno se to "prednarodno" stališče kaže v očitno zelo značilni samoopredelitvi nekega gimnazijskega maturanta v Pufju, ki je na izpitu o posebnostih jugoslovanskih narečij na vprašanje "Kakvim jezikom govorite vi kod kuče?" odgovoril: "Istrijanski."19 Čeprav je tako stališče izjemno, postavlja v kritično luč tudi družbeno veljavo posameznikovega jezika. V tem vidim še dodatni, socialnopsihološki temelj za nastajanje - vsaj v primerjavi s sliko drugod po Sloveniji in Hrvaški po drugi svetovni vojni - bogate istrske narečne književnosti (predvsem v čakavščini: Mate Balota, Zvane Črnja, Drago Gervais), ob kateri se razvnemajo živahne razprave. Sem spada tudi književnost v istriotskem jeziku (Ligio Zanini, Loredana Bogliun). Kakor izhaja iz vrste esejev in zapisov o tej tematiki, ni mogoče prezreti kul-turno-političnega sporočila tega pojava: nepripravljenosti prizadetih, da bi se odrekli istrski regionalni identiteti v korist standardnega narodnega jezika.20 Žal narečna književnost, ki jo je v istrskih razmerah možno razlagati kot izraz književne dvojezičnosti, zaradi splošnega prehajanja od starih pokrajinskih govorov k nadpokrajinskim standardnim jezikom vedno bolj izgublja plodna tla. S tega vidika bi bilo sicer zanimivo različna narečna ali v nestandardnem jeziku pisana dela istrske književnosti primerjati med seboj, npr. Ger-vaisove stvaritve v čakavščini s pesmimi Ligia Zaninija v ¡striotščini, ali pa tudi, v širšem merilu, s pesmimi P. P, Pasolinija v furlanščini in liriko Renata Quaglie v re-zijanščini; vendar se bom omejil le na primerjavo dvojezičnih besedil hrvaško-itaiijanskega jezikovno-kultur-nega prelivanja; vse namreč kaže, da razvoj dvojezične književnosti v Istri kaže prav v to smer. Ko se v vsakdanjem istrskem pogovoru pojavijo stavki, kot "Prendi il tovar e ia šenica e va iavada sul patök" ali "Gavemo kompra il plinski štednjak",21 se v tem kažeta stvarna slika dvojezičnosti in - za zunanjega opazovalca, posebej za komparativiste in med njimi kontra-stivne lingviste - dokaz prikrite komparativne situacije. M. M, Bahtin v svoji knjigi Ästhetik des Wortes zelo nazorno opisuje prastari temeljni model takega govornega položaja: "V bistvu je pravzaprav tako, da ... 17 O tem pritn. predvsem T. Peruško, op. cit, str. 267-302. 18 H. VVsizbauer, op. cit., str. 19. 19 T. PeruSko, op. cit., str. 266. 20 Prim. Z. Črnja, Pogled tz provincije, Pulj 1973. Da pri tej književnosti sploh ne gre zgolj za folkloristične stilistične poskuse, dokazuje poleg starejših razprav v okviru Čakavskega sabora, ki je bil ustanovljen predvsem zaradi raziskovanja čakavskega narečja, tudi primer i/, sodobne književnosti: Milan Rakovac, o katerem bo govor v naslednjem poglavju, v svojem zapisu o liriki Carolusa L. Cergolyja opredeljuje istrsko narečno književnost kot sredstvo odpora proti kulturnemu poenotenju, "da bi preprečili napake mehanične 'reslavizacije1, ki smo se ji bližali zaradi nekritične integracije istre v nacionalno telo" (M. Rakovac, "Proza bez zareza. Cergoly and comp. - povod za lamentaciju", v: M. R., Priko Učke, Pulj/Reka, str. 134). 21 Pomeni: "Vzemi osla in pšenico in jo pojdi oprat na potok" ali "Kupili smo plinski štedilnik". Glej T. PeruSko, op. cit., str. 301. 190 ANNALES 8/'96 Johann STRUTZ: ISTRSKA POLIFONIJA - VEČ1EZIČNOST IN LITERATURA, 187-196 človek ne uporablja enega samega jezika, (emveč občuje v več jezikih, vendar so njihova mesta točno opredeljena in nesporna ter prehajanje iz enega v drugega vnaprej določeno in nezavedno ... Ti jeziki ne živijo v njegovi zavesti drug nasproti drugemu in jih ne poskuša med seboj primerjati oz. opazovati tega ali onega med njimi s stališča drugega. Tako je nepismeni kmet, daleč od vsakršnega središča ... živel sredi več različnih jezikovnih sistemov: v enem jeziku (cerkveni slovanščini) je molil boga, v drugem prepeval, v tretjem govoril doma v družini, in kadar je moral opismenjenemu sovaščanu narekovati prošnjo kakemu uradu, je poskušal uporabljati četrtega (uradnega, 'papirnatega'). Vse to so po abstraktnih socio-dialektoloških značilnostih že različni jeziki. Toda v jezikovni zavesti preprostega kmeta ti jeziki niso bili medsebojno odvisni; nezavedno, samodejno je prehaja! iz enega v drugega: vsak jezik je imel svoje določeno mesto in mesto vsakega je bilo nesporno. Kmet še ni bil sposoben katerega izmed teh jezikov (in njemu ustreznega besednega sestava) dojemati skozi merila drugega jezika (svojega vsakdanjega govora primerjati z jezikom svoje molitve ali ljudske pesmi in obratno)."22 Čeprav Bahtin svoje teorije medjezikovnega prehajanja ni razvil posebej na osnovi primerjalnega zastavljanja vprašanj, se mi zdi pomembna za tematiko te razprave. Bahtin izhaja iz prisotnosti različnih "jezikov" oz. "glasov" v istem besedilu, zlasti v pripovedni prozi oz. "polifonem romanu". Kot je znano, v svoji teoriji pojma "jezik" ne uporablja v pomenu "naravnega jezika" (kot so npr. baskovski, italijanski, ruski, slovenski itd.), temveč z njim označuje izrekanje različnih (nasprotnih) besedno-ideoloških stališč, tako da se v določenem besedilu oz. besedi na osnovi samodejnega medjezikovnega prehajanja med seboj stikajo različne (nasprotne) vrednostne ravnine (vrednostni sistemi, svetovni nazori, kulturna pojmovanja, kot npr. ljudska in uradna kultura, večinska in manjšinska kultura, zaledje in središče, sveto in posvetno). Iz primerov v nadaljnji analizi bo razvidno, kako se to kaže v istrski liriki in prozi. HRVAŠKA OZIROMA ISTRO-HRVAŠKA KNJIŽEVNOST MILANA RAKOVCA Leta 1939 rojeni in kot sin z visokimi priznanji odlikovanega revolucionarja v obmorskem Poreču odrasli Milan Rakovac v določenem smislu predstavlja hrvaško vzporednico Fulvia Tomizze. Oba pripadata ravno še zadnjemu rodu predvojne generacije; skoraj pet let mlajši Rakovac je lahko spozna! medvojne dogodke samo iz literarnih opisov, poročil, spominov in ustnega pripovedovanja. Oba se uvrščata med najbolj znane istrske književnike, čeprav slava F. Tomizze sega dosti širže, saj je med drugim prejel Avstrijsko državno nagrado za tujo literaturo. V nadaljnjem se bo pokazalo, da je več ali manj na Istro omejeni odmev Milana Ra-kovca vzročno povezan z jezikovnimi posebnostmi njegovih del.23 Oba upoštevata dvojezičnost svojega okolja: tako italijansko pišoči Tomizza iz zaledne vasi Materada nedaleč od morja kot tudi v hrvaščini pišoči Rakovac iz meščanskega obmorskega Poreča, ki je bi) dolga stoletja središče beneške oblasti v južni Istri. Rakovac je znan kot lirik, prozaist, esejist, a uveljavit se je tudi kot prevajalec Tomizzovega Boljšega življenja v hrvaščino. Prevod je izšel v reprezentativni istrski knjižni zbirki "Istra kroz stolječa", ki Šteje že nad šestdeset naslovov in predstavlja književno in kulturnozgodovinsko enciklopedijo Istre. Iz njegovega uvoda v prevedeni roman sta razvidni velika bližina in duhovna sorodnost obeh pisateljev.24 V družbenem, kulturnem in političnem pogledu Rakovca povezuje s Tomizzo njegovo zavzemanje za Istro kot regijo, ki tudi pri njem temelji na protimeščanskem in proticentralističnem odporu zoper merkantilno, kolonialistično in patriarhalno naravnano miselnost Trsta. Tako npr. oba, Tomizza in Rakovac - opirajoč se na različni izhodišči in ne da bi tudi samav celoti sprejamala tako sodbo - navajata med istrskim delavstvom in kmetstvom očitno globoko vkore-ninjeno protimeščansko posmehljivko "Trieslin, mezo tadro, mezo ŠaŠin" (Tržačan, pol tat, po! morilec), s tem da "Triestin" Rakovcu pomeni oznako za vse tiste, ki sicer ne izvirajo iz "regije" Istre, vendar se iz zunanjih mestnih središč - mišljena sta Trst in Zagreb - vmešavajo vanjo. Njune skupne značilnosti obračajo klišejsko nacionalistično razpravo o Istri na glavo: v nasprotju z uveljavljenim mnenjem, da je istrska italijanska kultura zasidrana v mestih na zahodni obali, ki nosijo beneški pečat, hrvaška pa je kultura srednje- in vzhodnoistrskih kmetov, predstavljata "Italijan" Tomizza kmečko in "Hrvat" Rakovac mestno kulturo. Da je vsaj Tomizza s tem pri nekaterih svojih italijanskih bralcih izzval negodovanje, dokazuje pogovor v Rakovčevem postmoder-nističnem "Putopisu u povijest i jeanserie" z naslovom 22 M. M. Bachfin, Die Ästhetik des Wortes, izd. in uvod R. Grübe!, Frankfurt/M. 1979, str. 187. 23 O mestu Milana Rakovca v hrvaški književnosti v Istri glej: 8. Sileiič, "Tutto el storia neila mi a I Stria. Milan Rakovac e gl i autori delia lingua croata", v: l.a Battana 27, 1990, št. 97-98, str. 146-156. 24 M. Rakovac, "Fuivio Tomizza", v: F. Tomizza, Boiji život. Roman. Preveo M. Rakovac. Redaktura prijevoda i usporedba s izvirnikom M. Maras, Pdj/Reka 1980, str. 7-16; prim. tudi nasprotno kritično predstavitev pri N. Fabriu, "Trsdanska književnost i slavenski jug", v: N. F., Stavljenje itiva. Eseji i sinteze, Zgrab 1977, str. 114-198. 25 M. Rakovac, "Trieštini", v: M. R., Priko Učke, op. cit, str. 78; F. "fomiz2a, "Fin gewisses, im Tratim wiederentdecktes Triest", v: Triest, Trst, Trieste. Izd. j. Morrissey, F. M. Rinner, C. Strafner, MödiingAVien 1992, str, 41. 191 ANNALES 8/'96 Johann STRUTZ: ISTRSKA POLIFONIJA - VEČJEZIČNOST JN LITERATURA, 187-196 "Trieste del si del da del ja": "Tomizza pravi: 'Trst je, kulturno, [danes] manj živ kot včeraj, in mnogomanj kot predvčerajšnjim...' - !So ti kdaj rekli Ščav?' - 'Stokrat in večkrat.'"26 Razlike v "istrski" poetiki obeh ustvarjalcev izhajajo predvsem iz urbane komponente (pri Tomizzi so tu upoštevani samo njegovi istrski romani in proza}. Medtem ko Tomizza, ne nazadnje zaradi upoštevanja svojih bralcev v Italiji, v okviru svojega temeljnega italijanskega upovedovalnega jezika navaja le maloštevilne hrvaške narečne besedne zveze - kot opozorilo na temeljno jezikovno drugačnost in dvojnost istrske pokrajine - pa Rakovac tako v liriki kot tudi v prozi, esejih in potopisih zelo obilno, naravnost na makaronski način meša vse istrske jezike in narečja; zato mnogokrat ni več mogoče ugotoviti, kateri jezik je temeljni v njegovih delih, ali standardni štokavsko-ijekavski ali čakavsko-ikavsko narečje v srednjeistrski inačici okoli Pazina in Žminja.27 Ob tej mnogovrstnosti hrvaških narečij, posnetih v njihovem popolnem spektru, Rakovac široko odpira vrata tudi romanski jezikovni strani, in to v vseh njenih inačicah in oblikah od standardne italijanščine do istro-beneškega in benečijsko-tržaškega narečja, obenem z mešanjem jezikov na sintaktični in leksikalni ravni: npr. v besednih zvezah in zlepljenkah, kot "cija komun" (cela občina), "črne veture" (črni avtomobili), ali v kontaminacijah, kot "pensati" (it- "pensare" in hrvaško nede-ločniško obrazilo "-ati"). V nasprotju s Tomizzo Rakovac tujejezičnih navedkov - toda kaj v njegovem primeru sploh pomeni pojem "tujejezični"? - praviloma ne prevaja, ker očitno računa na pokrajinsko, večjezično bralno občinstvo.28 Na splošno pa je morda mogoče trditi, da mešanje jezikov v njegovi liriki učinkuje bolj pokrajinsko in avtentično, medtem ko to mešanje v njegovi prozi po mojem kaže bolj v nadregionalizem in koz-mopolitizern ter celo mamerizem. V esejih in še posebej potopisih se namreč kalejdoskopsko mešajo med seboj jezikovni drobci iz Združenih držav Amerike, Nizozemske, Italije in Francije.29 Nadrobneje bom razčlenil dve njegovi pesmi in pokazal, kako se temelj in način rabe dvojezičnosti lahko spremenita glede na to, ali gre pesniku za eksplicitne politične ali pokrajinskokulturne težnje. Pesem "Cre- dere, obedire, combatere!" sodi v skupino stvaritev, v katerih pesnik upodablja politične razmere v Istri pod fašizmom (med najbolj znanimi iz te skupine je pesem "Krleža i D'Annuzio poli Kvarner" - Krleža in D'An-nunzio ob Kvarnerju, ki poleg tega vsebuje tudi narečne citate): CREDERE, OBEDiRE, COMBATERE! Tir pištuole, sik da gete, punja u mošnje, mangan®! po hvptu, jezik - kucoi Kračun. Pržun. Patakun. Kanun.30 V tej pesmi, kot tudi v števiinih drugih, Rakovac uporablja zelo kratke verze in v njenem drugem delu, v zadnjih štirih vrsticah, kratkost še stopnjuje do eno-besednih verzov, ki jih napoveduje že naslov s svojim klimaksom. Skrajna jezikovna zgoščenost je še posebej učinkovita zaradi brezvezja v nizanju samostalnikov in glasovnega istozvočja v zadnjih štirih verzih, ki so odgovor trojici ukazov v naslovu kakor tudi velelniku v petem verzu v sredini. Za celotno pesem je značilna ita-lijansko-hrvaška jezikovna dvojnost, le da je hrvaščina -posebej če izhajamo iz položajno in stilistično izpostavljenega petega verza sredi pesmi - prisotna bolj ex negativo, zaradi svoje izrinjenosti oz, zaradi nesorazmerne prevlade romanskih ali mešanih italijanskohr-vaških besed. Domala v nobeni drugi pesmi v zbirki ni to jezikovno nasprotje tako jasno uporabljeno za vodilno estetsko načelo kot tu. Razen nekaj redkih hrvaških izrazov pesnik uporablja pretežno romanske besede oz. besedne zveze iz istro-beneškega govora, kakor je razvidno iz opustitve dvojnih soglasnikov v besedah "obedire" (it. obbedire) in "combatere" (it. combattere). Velika večina besed je romanskega izvora ali pa so nastale po zlitju romanskega korena s hrvaškim obrazilom ("pržun", "patakun", "kanun", "pištuole"). Pesem s tem postopkom vsakodnevno sožitje med hrvaščino in italijanščino v Istri sprevrača v nasprotje in hrvaščino odriva v 26 M. Rakovac, "Trieste del si de! da del ja", v: M. R„ Priko Učke, op, cit„ str. 190. 27 V številnih esejih in kritikah se Rakovac ukvarja z istrsko "čakavsko kulturo" s teoretičnega in [iterarnozgodovinskega vidika; priin. M. Rakovac, "Cultura 'čakava' in istria", v: La Battam 18, 5982, št. 63-64, str. 55-58. 28 Prim. M, Rakovac, "La trappoia storica det cliritti" v: Territorio 12, 1989, št. 25, str, 108-110. 29 Ta kozmoplrtski pristop kaže na tržaškega književnika Caroiusa L. Cergo!yja, ki v svoji liriki in prozi uporablja domaia celotno jezikovno mnogoglasje avstro-ogrske monarhije. Rakovac večkrat spominja na Cergo!yja in tudi njegove prve stvaritve so izšle skoraj v istem času kot Cergolyjeve. 30 M. Rakovac, "VierSi", v: M. R., Priko tJčke, op. cit., str. 27: "Verovati, poslušati, boriti se! // Strel iz pištole, švist bodala, pest v jajca, pendrek po hrbtu, jezik - za zobe! Zapah. Zapor, Denar. Top." - Prevod je lahko samo zelo približna podoba izvirnika, saj ne more zajeti njegove ieksikaine strukture: v ctrug j@2ik ni mogoče prevesti ne narečnih sestavin ne specifično istrskih interferenc med hrvaščino in italijanščino. 192 ANNALES 8/'96 Johann STRUTZ: ISTRSKA POLIFONIJA - VEČJEZfČNOST IN LITERATURA, 1S7-196 manjvreden, podrejen položaj, kar je posebno ostro poudarjeno v verzu sredi pesmi ("jezik - kucoi"). Italijanščina je v pesmi uporabljena pretežno v povezavi z vojno, vojaki in fizičnim nasiljem nad človekom, medtem ko je hrvaščina s poudarjeno strukturalno izpostavitvijo osrednjega verza ponižana v zatirani jezik. Pesem potemtakem odslikava jezikovne odnose v Istri, ki so v hrvaški zgodovini povezani s fašizmom. - V podobni bipolarnosti je prikazan fiktivni jezikovni položaj v Handkejevem romanu "Ponovitev" (1986), kjer se pisatelj naslanja na besede slovenskega slovarja iz konca 19. stol. in iz njih gradi slovensko "nedoločeno, brezčasno, zunajzgodovinsko" kulturo nenasilne svobode, ki ima za "vojno, oblast in zmagoslavne pohode tako rekoč samo izposojenke, ustvari pa ime za najbolj neznatno...".3t Politična težnja v pesmi "Credere, obedire, cornba-tere!" se da dokazati ob njeni primerjavi s pesmijo: MA ČA jE RUOŽ Sunce se burnje biišti po vitru, po tisnih porečkib puti čuda ljudi gre ta dan za kason z pokojnin u njoj proti cimitru. joh, ke lipi funera, ma ča je ruož, ma ča je suz, ma ča je tih ljudi, ma pokojnega u kasi niedan ne zbudi. Su crlene oči, su crleni šcepuni, su črne ve ture, su črni veštiti, su bile koSulje po biloj Cesti srid zelenih kleni. I sprida žkura kasa, uzad nje blidi ubrazi. Za pokojnin čuda ljudi, cija komun, gre, i tuče po glavi, i čovika muti marča funebre.3^ V primerjavi s prejšnjo pesmijo ta vsebuje le redke italijanske izposojenke (mdr. "kasa", "cimitru", "funera", "veture", "veštiti", "škura kasa", "komun", "marča fune-bre"), toda iz primerjave z vsakdanjo jezikovno prakso pri hrvaškem prebivalstvu v Istri je razvidno, da sta njihovo število in porazdelitev v okviru "vsakdanjega mešanja" med jezikoma. Poleg tega iz te pesmi ni mogoče dokazati kakršne koli ideologizacije oz. razhajanja na osnovi italijansko-hrvaške dvojnosti; ne, zdi se celo, da imajo italijanske izposojenke prav nasprotno vlogo: popolnoma so vraščene v hrvaško besedilo in v pozitivni (uči prikazujejo jezikovno mnogovrstnost v Istri.33 -Tudi pri tej pesmi že njena zunanja oblika dokazuje, da Rakovčeve lirike ne moremo uvrstiti med folkloristično poezijo v narečju. Pesniku ne gre za to, da bi v trajnem zapisu ohranil nepopravljivi izgubi zapisano jezikovno stanje, marveč nasploh za razvojno avantgardne pesniške ustvarjalne postopke in eksperimentalne tehnike (montaža narečja, oblikovni eksperimenti, parodija, tra-vestija). S tega vidika artistično prevrednotenje narečja v literarni jezik pri Rakovcu spominja na furlanske pesmi P. P. Pasolinija, s katerim ga povezuje tudi regio-nalistična težnja. ITALIJANSKA OZIROMA ISTRO-ITALIJANSKA KNJIŽEVNOST FULVIA TOMIZZE Fulvio Tomizza je doma iz Materade (natančneje iz juricanov pri Materadi) na pol poti med Umagom ob zahodnoistrski obali in Bujami v notranjosti severozahodne Istre. Vas je sicer izrazito kmečka, toda s hriba se že vidi od tam tudi morje. Ta njena vmesnost v socialnem, kulturnem in jezikovnem pogledu je pustila sledove v vseh Tomizzovih istrskih romanih in pripovedih. - Najprej bom nadrobneje razčleni! jezikovne odnose v njegovem ožjem rojstnem okolju, jezikovna slika v pokrajini, ki ji pripada materadska fara s svojimi naselji, je vzbujala pozornost že pred več kot 200 leti, kajti bližnje Buje ležijo tako rekoč na 31 P, Handke, Ponovitev, prev. Silvija Borovnik in Klaus Detlef Olof, Založba Wieser Celovec '1988, str. 140-141; P. Haneike, Die Wiederholung, Frankfurt/M. 1986, str. 201 in si. - Vzporednico z židovskega področja, na katero se Handke v tem smislu očitno navezuje, najdemo pri isaacu B. Singerju: 7-../ Iidi4 jezik je a Losehn (un Colus, ahn a. {.and, o/m Crenitzen, nischt gschtitzt (un fcei/n schum Metuchoch (jezik izgnanstva, brez domovine, brez meja, brez podpore kake vlade). /.../ jidiš ne pozna besed za oroZje, municijo, manevre ali vojno taktiko. /.../ Usoda, ki je je danes deležen jidiš jezik, lahko jutri postane usoda kulture nasploh." Po: M. Cerha, "Symbolgewordene Geschichte, isaac 8. Singer, Nobelpreisträger und Chronist des Ostjudentums, starb in Miami", v: Der Standard {Wien), 26.7.1991. 32 M. Rakovac, "VierSi", op. t it., str. 61: "Oj koliko je ro2 // Sonce močneje sije / po vetru, / po tesnih poreških poteh čuda ljudi gre danes / za krsto/ s pokojnikom v njej proti pokopališču. / joj, kako lep pogreb, /oj koliko je rož, / oj koliko je solz, / oj koliko je teh ljudi, / a pokojnika v krsti nihče ne / zbudi. / So rdeče / oči, / so rdeči / nageljni, / so črni / avtomobili, / so črne obleke, / so bele srajce na beli cesti sredi zelenih/maklenov./in spredaj temna krsta,/za njo bledi obrazi./Za pokojnikom čuda ljudi, cela občina,/ in udarja po glavi in človeka moti pogrebna koračnica." 33 Prim. V. Glavinič, [prispevek na simpoziju] "Storia e letteratura nel secondo dopoguerra: analist di un rapporto nella regione Friuli-Venezia Giulia e Istria-Fiume (Croazia e S loven ia)"( v: ia Batta na 22, 1985, št. 75, str. 72-75 (o F. Totnizzi, M. Rakovcu in L. Martin ¡ju). 193 ANNALES 8/'96 Johann STRUTZ: I5TRSKA POLIFONIJA - VEČIEZIČNOST IN LITERATURA, 187-196 stičišču vseh istrskih kultur, na severozahodu hrvaške Istre in samo nekaj kilometrov daleč tako od slovenske meje na severu kot od italijanskogovornega obmorskega mesta Umaga na zahodu; prav tako so 8uje le nekaj kilometrov oddaljene od severnega notranjeistrskega središča Buzeta v podnožju Učke, ki se že stika z istroromunsko kulturo. Za predele okoli Buj (Bujštma/H Buiese) so se v času narodne prebuje v 19. stol. vneto spopadali nacionalisti enega in drugega tabora. Toda njihovi poskusi, da bi prebivalstvo razcepili in pritegnili na eno ali drugo stran, so kmalu propadli zaradi močnega medsebojnega preraščanja jezikov in kultur, kajti "vezi medsebojnega sožitja so bile močnejše od raznorodnega porekla".34 2e Carlo Combi, ideolog italijanskega iredentizma, je moral priznati, da je Bujsko v narodnostnem pogledu hibridno, ker o njegovih prebivalcih ni mogoče zanesljivo reči, ali so poitalijančeni Slovani ali poslovanjeni Italijani (tak dvom o narodni pripadnosti velja tudi za istrske književnosti).35 S tega vidika je Tomizzov roman Boljše življenje dvoplasten: na eni strani je kronika resnične notranje-istrske vasi Materade na jezikovni meji med pretežno slovansko notranjostjo polotoka in bolj ali manj italijansko govorečim obalnim področjem. Zaradi tega vas obenem leži na stičišču treh načinov življenja oz. treh kultur, mestne, kmečke in pomorske: "Prav sem gor so prišli ljudje, ki so se bili izkrcali na pomolu, a ki vendarle niso bili rojeni, da bi živeli v spletu hiš; tu so se ustavili pač tisti, ki so bili prišli iz notranjosti in katerih misli so se porajale in odhajale z dihanjem zemlje."36 Druga plast romana Boljše življenje prikazuje življenjsko zgodbo cerkovnika Martina Krušiča, človeka iz ljudstva, ki v svoji kroniki opisuje zgodovinske spremembe, izbruh prve svetovne vojne, čas fašizma in komunizma ter katastrofo eksodusa prebivalcev svoje vasi, obenem s tem pa tudi usodo več kot polovice italijansko govorečega istrskega prebivalstva v prvem desetletju po drugi svetovni vojni.37 Zadnji dnevniški zapis, s katerim se roman končuje, nosi datum 23. jan. 1975, in s približevanjem svojega lastnega konca Krušič označuje tudi zaton stare italijansko-hrvaške dvokulturnosti svoje vasi. Materada s tem postane simbol nekdanje convivenze, sožitja, in njeno ime velja za vsa naselja itaiijansko-hr- vaške skupnosti. Glede na jezikovno stanje v fari bi lahko tudi rekli, da je Tomizza v Boljšem življenju z različnimi vaškimi župniki, ki jim je Martin Krušič mež-naril, naslikal tudi boj različnih narodnih ideologij za jezikovno in kulturno dušo dvojezične istrske vasi. Iz opisa arhaične dvokulturnosti v pokrajini je razvidno, da se Tomizza jezikovno naslanja na mešanico beneškega in hrvaškega narečja in v tem "dvojeziku" vidi simbol nekonfliktnega, samoumevnega sožitja in sodelovanja različnih narodnih skupnosti. Šele zgodovinski razvoj pred prvo svetovno vojno je sprožil politizacijo in nasprotja med obema kulturama ter s tem tudi zaostritev na jezikovni ravni. Posledica je bila dvojna: "iznajdba" nacionalnih identitet in iz nje izhajajoče prisilno opredeljevanje o etnični in državni pripadnosti. Pri Tomizzi se obe narečji, benečijsko-istrsko in ča-kavsko, v sožitju povezujeta; o tem pričajo nekatere besedne zveze, ki utelešajo tako rekoč medkulturno sredino med enim in drugim standardnim jezikom: "'Dajte, barba Martin, skominčajmo, začnimo vendar!' me je v našem včasih čudaškem domačem narečju spodbujal..."38 Cerkovnik Krušič vedno znova poudarja močno slovansko jezikovno sestavino v svojem okolju; npr. ko se spominja, kako so ga vaščani ogovarjali v hrvaščini: "'8oh vam daj zdrovlje, barba Martin,' se je ljubeznivo obrnil name v našem narečju. 'Boh daj, sine/ sem mu odgovoril in mu pomahal z roko,"39 Ali ko je v žalostnem trenutku, potem ko pripelje svojega mrtvega sina v vas, deležen posebnega sočutja sovaščanov: "Izpusti! sem vrv in se razjokal, se umaknil v kot in skri! obraz v dlani. Zvonjenje se je začelo umirjati in zvon je prešel v posamezne udarce kot na začetku. Ko je popolnoma umolknil, sem stopil ven k skupini ljudi iz okoliških vasi, ki so stopili okoli mene. 'Huala, judî,' sem izdavil v našem narečju in se opotekel proti domu."40 Enako jezikovno sožitje je prikazano v Materadi, prvem romanu Istrske trilogije (1960-67), kjer pripovedovalca Franca Kozloviča večkrat ogovarjajo kot Hrvata in kjer ima hrvaščina celo posebno vlogo: "Kakor vedno, kadar se je govorilo poslovno in o po-membnih zadevah, smo govorili slovansko, po našu,4? kakor se ponavadi pravi v naših krajih."42 Rakovac v uvodu k prevodu Boljšega življenja navaja, da s to formulacijo - 34 F. Tomizza, "Woher ich komme und wer ich bin", v: Literatur und Kritik 1980, St. 143, str. 129. 35 Istrski publicist Tone PeruSko je takole označil jezikovni položaj v neki vasi zahodno od 8uj v letih 1943-194S (morda je Slo za Materado; Tomizza je bil takrat star osem do deset let): "Starejši so med seboj govorili hrvaško, toda sinovi in snahe so jim odgovarjali v italijanščini; se pravi, da so hrvaščino razumeli, vendar je z vnuki oz. otroki ena in druga generacija govorila samo v Italijanščini" (T. Peruško, op. cit., str. 287). 36 Boljše življenje, 1981, str. 18; La migiior vita, 1977, str. 14. 37 Prim. C. Colummi et al., Storia di un esodo. istria 1945-1956, Trst 1980 (po teh podatkih je v tem času zapustilo Istro ok. 200.000 ljudi). 38 Boljše življenje, 1981, str. 389; La migiior vita, 1977, str. 256. 39 La migiior vita, 1977, str. 274. 40 La migiior vita, 1977, str. 180. 41 Za italijanskega bralca pisatelj navaja prevod - "aHa nostra". 42 F. Tomizza, Materada, Milano 1960, str. 15; F. Tomizza, Materada, prev. Rado Bordon in Viktor Sravar, Lipa Koper 1989, str. 18. 194 ANNALES 8/'% johann STRUTZ: ISTRSKA POLIFONIJA - VEČJEZ1ČNOST IN LITERATURA. L87-19G ki se pa namerno ali nezavedno izogiba vsakršni narodnostni opredelitvi - tudi istrski Italijani označujejo hrvaški čakavski govor.43 jezikovno bogastvo te beneško-hrvaške kmečke kulture se kaže predvsem v številnih pojmih iz kmečkega življenja In iz narave. Da bi staro istrsko dvokulturnost rešil pred pozabo, kronist v Boljšem življenju vseskozi navaja siovanskoromanska krajevna imena in družinske priimke okolja ter sestavlja dolge dvojezične sezname rastiinskih imen. Vendar pisatelj le maiokdaj navaja hrvaške citate v romanu (za pomoč italijanskim bralcem dodaja opombe in slovarček). Dosti širše pa zato pride do veljave dvojezičnost v prizorih, ki so nabiti s čustvi. Kakor smo videli, Tomizza razvija svojo medje-zikovno-kuiturno perspektivo pretežno iz prikrite prisotnosti "drugega" jezika in kulture, t.j. kot dopolnilni odnos figuralnega in narativnega diskurza. Ta komplementarnost je zagrebškemu italianisfu Tonku Maroeviču (v referatu na "Drugem mednarodnem srečanju pisateljev ob meji" v Portorožu februarja 1987) zadoščala za sodbo, "da bi lahko Tomizzo z delom nje-govega opusa prišteli k pisateljem, o katerih smo govorili, to je k hrvaškim pisateljem, ki se izražajo v italijanskem jeziku".44 Na osnovi vsega tega je mogoče reči, da med Tomizzo in Rakovcem obstajajo velike estetske razlike glede na rabo jezikovnega gradiva, čeprav oba upoštevata stvarno jezikovno stanje v Istri in izhajata s podobnih kulturno-poiitičnih stališč. Značilno pokrajinsko mešanje jezikov pri Rakovcu - v njegovih potopisih, predvsem pa v romanu 'Riva i druži (1983), ki vsebuje obsežne pasuse v italijanščini in v različnih pokrajinskih inačicah hrvaščine in italijanščine oz. istro-beneščine -včasih zaide v takšno skrajnost, da ni mogoče računati z nad pokrajinskim sprejemanjem takih besedil zunaj Istre (da ne govorim o njihovem prevajanju). Pisatelj večkrat uporablja v svojem slogu postopke in prvine prešerne, "vesele" slovnice, tako kot npr. eksperimentalna literatura in konkretna poezija ali tudi koroška književnika Florjan Lipuš in Jani Oswald. Podobno kot slednjima dvema tudi Rakovcu ne gre samo za prikaz jezikovnega stanja v svojem okolju, ampak za nekaj več, za uvedbo samega medkulturnega diskurza. Tomizza nasprotno v svojih istrskih romanih in pripovedih vseskozi ostaja znotraj meja konkretne večje- zičnosti v Istri. Raba dvojezičnosti na ravni izraznih sredstev, usmerjena le na pomembna opozorila, olajšuje (ali omogoča) tako širše sprejemanje njegovih besedil v celotnem italijanskem jezikovnem prostoru kakor tudi prevajanje v druge jezike. Kljub tako omejeni rabi dvojezičnosti se mi zdi Tomizza pri posredovanju slike kulturnega sožitja uspešnejši kot Rakovac. Medtem ko moramo mešanje jezikov pri Rakovcu razlagati ne le kot zgolj mimetično ali ideološko sredstvo, ampak tudi kot igrivo subverzijo jezikovnih in estetskih norm in kot eksperiment z večjezičnimi sredstvi, gre Tomizzi za predstavitev (možne) sožitne hrvaško-italijanske dvokul-tunosti v Istri, katere resničnost je skrita v tem, da je opisana kot izgubljena. PODROČJE SKUPNOST! ALPE-JADRAN V LUČI DVOJEZIČNOSTI Podobna stališča kot Rakovac in Tomizza zagovarjata v večjezičnih književnostih na področju skupnosti Alpe-Jadran tudi Peter Handke in Pier Paolo Pasolini. V furlanščini pisane pesmi P. P. Pasolinija so pri tem kot enojezične besedne umetnine sicer že same po sebi nekaj posebnega (če ne upoštevamo komparativno zanimivega dejstva, da se je pesnik sam prevedel v italijanščino),45 toda v okviru italijansko-furlanske pokrajinske dvojezičnosti se pokaže, da njegovo vračanje k svoji materinski furlanščini - kot prevrednotenje položaja osrednjega literarnega jezika v italiji - izvira iz enakih miselnih izhodišč kot Rakovčevo programatično vračanje k narečju.46 Podobno medsebojno prehajanje na nemško-sloven-skem jezikovnem območju zagovarja Handke v svojem romanu Ponovitev, kjer ob primeru slovensko-nemškega slovarja iz let 1894/9547 - v jasni povezavi s svojimi izkušnjami pri prevajanju koroške slovenske književnosti (Florjan Lipuš in Gustav Januš) - takole opisuje medkulturne jezikovne povezave: "Toda mar se ni beroči opredelil za drugi jezik proti svojemu lastnemu? Alt ni samo slovenščini, v nasprotju s svojo nemščino, pripisoval tiste enobesedne čarobnosti? - Ne, oba jezika sta bila vendar skupaj, enobesednice levo in desno opisi, ki so prostor, znak za znakom, krivili, mu odmerjali kot, merili, obrisovali, narisovali. Kako je potemtakem šele odpiralo oči dejstvo, da so obstajali različni jeziki, 43 M. Rakovac, "Ftiivio Tomizza", v: F. Tomizza, Boiji život. Roman, prev. M. Rakovac, Pulj/Reka 1980, str. 12: "Tako Taiijani u Istri i nazivlju hrvatski Čakavski govor." 44 T. Maroevič, referat na "Drugem mednarodnem srečanju pisateljev ob meji", v: Primorska srečanja 12, 1988, št. 80/81, sir. 116; podobno mnenje srečamo tudi pri Miianu Rakovcu v njegovi spremni besedi k hrvaškemu prevodu Tomizzovega prvega romana Mate-rada (prev. M. Maras, Zagreb 1986, str. 5-6). 45 P. p. Pasolini, La nuova gioventü. Poesie friulane 1941-1974, Torino 1975. 46 Prim. Pasoiinijev program "poetike lirike v narečju kot proti narečje, tj. kot literarni jezik" ("una poética dej la poesía diaiettale come antidialetto, cio#e1 come iingua") - P. P, Pasolini, "!l Friuli autónomo", cit po: K. v. Hofer, Funktionen des Dialekts in der italienischen Gegenwartsliteratur. Pier Paolo Pasolini, München 1971, sir. 118. 47 Očitno gre za Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar, Ljubljana 1894/95 (ponatis: Ljubljana 1974). 195 ANNALES 8/'96 Johann STRUTZ: ISTRSKA POLIFONIJA - VEČJEZIČNOST IN LITERATURA. 187-1 % kako smiselna potem menda tako uničevalna babilonska jezikovna zmeda."48 V romanih Boljše življenje in Materada Fulvia To-mizze, v pesmih, prozi in esejih Milana Rakovca kakor tudi v Handkejevi Ponovitvi in Pasolinijevih furlanskih pesmih je opazna težnja po predstavitvi lastne kulture v tuji in tuje v lastni na osnovi njunega sožitja. Obravnavani teksti kot dokumenti regionalnega medkulturnega sožitja in drugačnosti izpostavljajo tudi vprašanje hegemonialnega razmerja med periferijo in centrom. S svojim jezikovnim dualizmom predstavljajo drugačne medkulturne modele ob vsakokratnem uradnem kulturnem dogajanju, ki ga decentralizirajo in dehierar- h iz i rajo. V jezikovnem pogledu so "mnogobožni prostor",49 ki se izmika narodnokulturnemu opredeljevanju, saj ne pripadajo v celoti in izključno eni sami književnosti, niti jih ne more nobena "narodna" literarna znanost zahtevati samo zase. Istrski in drugi pokrajinski jeziki so v Bahtinovem smislu neprevedljivi samo v njihovi vsakokratni socio-lingvistični povezavi. Tu dvojezičnost ni podvojitev, temveč posebnost dvokulturne pokrajinske identitete. Če sodim s stališča ruske semiotike od Bahtina do Lotmana, je večjezičnost konstitutivni dejavnik kulture. Zato v njej ne vidim vprašljivega pojava, temveč pogoj za književnost. RIASSUNTO II contributo ¡Ilustra la situazione lingüistica in Istria, una regione che già al tempo della monarcbia austro-ungarica era considerata una metonimia delia polifonía lingüistica dello stato plurínazionale. Prendendo ad esempio due autori come Fulvio Tomizza e Milan Rakovac, l'autore cerca di ¡Ilustrare due possibilità di bilingüismo letterale regionale: il dialogo interculturale ed il conflitto culturale. II dialogo del le culture istriane trova espressione in alcune opere di Tomizza, specie nel rappoito tra il linguaggio del narratore neil'italiano standard e la parlata dialettale bilingue, croato-romanza, dei protagonisti, mentre Rakovac, almeno in singóle poésie, modella il rapporto conflittuale tra la cultura italiana e quella croata al tempo del fascismo cosí da evincere chiaramente ¡I ruolo egemone della cultura italiana. In altri la vori di Rakovac, invece, símilmente a Tomizza, si afferma i! concetto utoplco della interculturalità non egemonizzata, che si esprime quasi esclusivamente ad un livello lingüístico "medio", ¡n una colleganza specifica regionale, ovvero in una mistione del materíale lingüístico dialettale innestato sía sulla base slava sía su quella latina. 48 P. Handke, Ponovitev, prev. Siivija Borovnik in Klaus Detlef Oht, Založba Wieser Celovec 1988, str. 144; P. Handke, Die Wiederholung, op. cit., str. 207. - Več v zvezi s Handkejem, Pasolinijem in Tomizzo v mojem članku "Kom parati stik regional - Venetien, Istrien, Kärnten" (v. P. V. Zima, Komparatistik. Einführung in die Vergleichende Literaturwissenschaft, Tübingen 1992, str. 294-331. 49 Prim. J.-F. tyotard, Das Patchwork der Minderheiten. Für eine herrenlose Politik, Berlin 1977, str. 8. 196 ANNALES 8/'96 UDK 329.7(497.5 Istra) ISTRijANÏZiRANjE" EUROPE Milan RAKOVAC književnik, HR-10000 Zagreb, Dugi doi 3 ieSterato, HR-10000 Zagreb, Dugi doi 3 IZVLEČEK istrski regionalizem je spontano družbeno in politično gibanje, ki je v hrvaškem delu Istre nastalo kot samonikel in svojevrsten prispevek demokraciji po padcu Berlinskega zidu. Evropski regionalisti so v njem prepoznali silovit in izviren proces in ga doživeli kot poskusni model. Z vso pravico, saj so številna evropska protislovja skoncentrirana prav tu, pod Alpami; na edinem stičišču treh velikih etničnih oceanov stare celine: germanskega, romanskega in slovanskega. Istrski regionalizem bo poslal evropski, če mu bo uspelo obvladati nacionalne egoizme in lokalizme in, seveda, mednarodne manipulacije. Ključne besede: regionalizem, demokracija, istra, Evropa Parole chiave: regionalismo, democrazia, istria, Europa U ¡dude bi tisudječe Europa ¡mala umarširati ne samo sjedinjena pod modrom zastavom posutom zlat-nim zvjezdicama ~ nego sa čvrstom zfatnom podlogam jedinstvene euro-monete, shod no od iu kam a iz Maast-richta, Doduše, več je sada posve izvjesno da če se to desiti, ako se desi, tek razvijenome sjevernom jezgru čije gospodarstvo i javna potrošnja ispunjavaju opče uvjete, dok čak Francuska i Velika Britanija još "anti-sambriraju" u neizvjesnosii, za njima Španjolska i Italija, te redom ostale, nemočnije, članice Euro-unije. A što sa ostalim, pridruženim članicama u evropskome "pret-soblju", kada če i kako one postiči mastrišku formulu zadovoljavajuče ekonomske snage nacije? A što sa iznurenim Istokom Europe (Balkan i ne spominjati!); neče li ujedinjenje bogatih zapadnjaka odijeiiti siro-tinjski I stok monetranim "hladnim ratom", i gdje su tu Adenauer i De Gauile sa svojim snovima od jedin-stvenoj Europi od "Atlantika do Urala"? Paralelno, medjutim, sa ekonomskim kredibilitetom, kao preduvjetom za "eurpoeizaciju Europe"; za sada mahom retorički, metaforički gotovo, teče proces regio-naiizacije Europe, koji bi kanda imao nadoknaditi manjkavosti teško dosižne ekonomske ulaznice. Pa ako je več sada jasno da ce jedinstvena euro-moneta teško uspjeti, bar ne u realnim rokovima, ujediniti Europu, pretpostavimo da če se jednoga dana Europa odlučnije nakaniti za regionalizam i prekograničnu suradnju susjednih svojih regija. ! sada zamislimo blagotvorno "delimitiranje limita"; u kojemu če, recimo, Francuska i Španjoiska uspostaviti autonorniju Baskije kao interregionalnog jastučiča; ili pak isto to izmedju Austrije i Italije sa sjevernim i južnim Tirolom; Grčke i Turške sa "bezgraničnim" otocima - za koje se vječno spore; ili zamislimo opče-regionalno mirotvorno blagostanje u kojemu Češi i jugoslaveni dopuštaju povratak onih milijun i pol pro-tjeranih "volksdeutschera"; a Slovenija i Hrvatska onih tristotinjak tisuča esula?!... jesu li regionalni buntovnici nada ili opasnost za Europu? Hoče I i, u njihovome liku, opet stiči barbari? Ovo se retoričko pitanje "dolaska barbara" opetuje kroz povijest Europe kao prijeteči mentalni trik za očuvanje poretka i poredaka, kao pakao-na-zemlji za uvijek herezama sklona stada božjih ovčica starog kontinenta. Barbari su, doduše, nekada stizali; prije kao nužnim slijedom došavši grobari, nego osvajači onemočalih i anakronih Rimskih carstava - posljednjih uspješnih evropskih "integracija". Ispraznost tog gotovo meta- 197 ANNALES 8/'96 Milan RAKOVAC: "ISTRIjANIZIRANJE" EUROPE, 197-204 fizičkog alarma sažet če početkom ovog stolječa u jednoj jedinoj pjesmi grčki pjesnik, nobelovac, Kavafis; "uzalud na trgu okupljeni čekamo, jer barbari doči neče",... (a barbari su bili neka nadal), kao Sto če istu njegovu pjesmu južnoafrički prozaist Coetze parafra-zirati u cijeli jedan roman, denuncirajuči aparthaid poia stolječa prije njegova sloma. Kavafis i Coetze razobiičuju "do laz a k barbara" kao izgovor carstava za vladanje nad podanicima. Današnji pak "barbari" za europsku državu, ogrezlu u nacionai-egoizam i stoga stvarnu prepreku za ujedinjenje, nalaze se u prije svega u brojnim nezadovoljnim etnosima unutar njenih granica. To su svi ti strašni Baski, Kata-lonci, irci, Flamanci, Korzikanci, južnotirolski Nijemci, talijanski Slovenci, rumunjski i slovački Madžari; to su frustrirane nacije na kaotičnome Balkanu; to su etno-skupine drugih rasa koje užasavaju Europu kako svojom sposobnošču reprodukcije - i to u tamnim bojama kože, tako vjerskim fundamentalizmom i terorizmom... Takodjer, to su sve više i sve brojnije marginalne skupine na industrijskim periferijama velegradova, de-seci milijuna nezaposlenih mladih ljudi na rubu očaja -lak plijen za svaku "subverzivnu" ideju, poroke, kriminal: "asocijalna" mnoštva novog evropskog nihilizma, koji se iz artističko-elitnih salona s početka stolječa, koncem stolječa posredstvom medija i alternativne ali efikasne komunikacije raširio po kafičima i diskačima evropskih gradova, prijeteči režeči na nje, za sada, svojim nedvosmislenim grafitima i grotesknim njuškama likova iz stripova. Karlo Veliki zakratko je uspio obnoviti "Rimsko carstvo"; pape če ga "održavati" mašuči tijarom kao božji namjesnici pred nosom evropskih kraljeva; ali na Istoku su razorne shizme nad kojima Sveta stolica nema nikakve vlasti, ni nad Konstatinopolisom ni Kijevom (zatim Moskvom), nad tom "drugom Evropom", a kamo li nad "trečom Evropom", nad "nevjerničkim" polumje-secom koji če stolječima prijeteči svijetliti nad Balkanom, Budimom, sve do samog Beča. U petnaestom pak stolječu protestantizam radja i "četvrtu Evropu", najžeščeg protivnika papinstva kao integrativnog evropskog faktora. U sve te pak "četiri Evrope" djeluje i "peta Evropa", posvuda rasuta i svugdje etno-religijski i socio-ekonomski kompaktna židovska zajednica, koja če stolječima (pa i danas) sažimati u sebi onog najstrašnijega "barbarina" (anticipatorskog kozmopolita par exellencel) kojim če osobito krščanska Evropa držati u pokornosti svoju pastvu. Katolička če Španjolska na lomače i progonstvo osuditi cijeio "Izraelovo pleme"; rusko i ukrajinsko pravoslavno plemstvo organizirat če kozačke pogrome po Kijevu i Lavovu; u protestantskoj če Njemačkoj nacisti osmisliti i sprovoditi program istrebljenja Zidova... Novodobni pak pokušaj i kontinentalnih "integracija1' pokopat če več i samu ideju ujedinjene Evrope: Napoleon, doduše, želi za se stvoriti evropsko carstvo, ali paraleno sa tirne baš če on posijati nadasve plodno sjeme nacionalnih revolucija, nužnih za nahrup industrijske epohe koja ne trpi racjepkanosti svih tih kneževina, grofovija i vojvodstava. No, kapitalizam ujedno ne može misliti globalno, jer pojava nesmiljene trgo-vinkse konkurencije nalaže nove okvire, nešto sire, i tako je rodjen nacionallzam i njena svetost država-nacija, i dan danas nesavladiva prepreka zbiljskim kontinentalnim integracijama. Nacional-socijalizam pokušat če provesti historijski i logički "nužni" slijedeči pokušaj "integracije" - jedna nacija potčinjava sve ostale, u grandioznom i efikasnom svjetskom poretku nad kojim bdije über-mensch. Komuntzam pak hoče izbrisati iracionalne prepreke pred opčom srečom čovječanstva; internacionalizam jednakih u siromaštvu; pod paskom birokratske nomenklature i nadzorom tajnih službi. Euro-nacionalizam pak, oporavljen nužnim slomom naci-fašizma, sa hipokrizijom zapadnjačke formalne demokracije, nakon slamanja drugog bauka, komunizma, jednako če efikasno otkloniti novu opasnost američkog i japanskog imperijalističkog multinacionalizma, postavljaj uči preda nj prepreke nac ion al-egoisti čkog protek-cionizma. Evropska civilizacija Nacije nužno stagnira. Filozof Cacciari čak drži da je Zapad, uzet kao zalazak sunca, ujedno i filozofska metafora za opči "zalazak" geo-političkog Zapada, dakie Weltanschauung stagnacije, nužnost od koje se Evropa niti ne može, ne zna, braniti! Nema više velikih prijetečih "izama", Fukuyama govori o prestanku povijesti, a zdravi razbor {koji Evropi, ipak, nikada ne nedostaje I) nalaže napredak, - napredak pak nužno podrazumijeva realizaciju "Euro-države". I tako se odvijaju protuslovnl integrat i vno-dezi netragrativni procesi, i sve se euro-frustracije s i m bo! i čk s sažimaju u "metafori Maastricht".., I "sada" se javlja regionalizam, kao tračak svjetlosti na drugome kraju dugačkog tunela kroz koji imaju proči evropski vlakovi, ne bi li se tamo negdje i nekada možda spojili u veliku kompoziciju na putu u sretnu budučnost. Što je zapravo regionalizam? On se "može manifestirati kao protest protiv eksploatacije, nacio-nalnog ugnjetavanja i sistematskog zapostavljanja u opčem razvitku društva", ali "ujedno" se regionalizam "javlja i kao posljedica različnih autarktičkih, šovi-nističkih i različnih drugih štetnih tendencija...na štetu cjeline ili zajednice". Ovo je protuslovna i tako tipično euro-nacionalna definicija iz Enciklopedije zagrebačkog Leksikografskog zavoda, stvorene pod direkturom Krleže; u čiju se kompetentost i humanistički Ijevičarski svjetonazor ne sumnja. Ali licemjerno nedosljedna dvoličnost te definicije nači če se i u drugim izvorima, gradjanske provenijencije, a o desnim stajalištima da i ne govorimo. Ideatori i programeri ujedinjenja Europe, naravno, uočavaju regionalizam kao polugu, kao "kalauz" za 198 ANNALES 8/'96 Miton RAKOV AD "ISÏR1)ANIZIRANJE" EUROPE-, I97-ZCM otvaranje, pa makar i nasilno provaljivanje, celičnih vrata sa pozlačenom patetičnom ornametikom evropskih nacional-etatizama, ali se i boje te regionalističke Gorgone koja bi mogla razoriti lik sakrosantnog trojstva Zastava - Himna - Granica. Naravno da Europa ne može biti ujedinjena tako da najprije bude atomizirana, "andorizirana11. Europa opaža gdje je locus, i koji je modus pospješivanja integra-cionih procesa; na njenim granicama, šavovima, zglo-bovima, prečicama, džepovima - su mjesta dodira; a stimuliranje tih dodira kao načina preplitanja i pro-žimanja jest način za omekšavanje države. Uz "prestanak povijesti", recidivistička i jednako anakrona zapadnjačka gradjanska demokracija (u svom najboljem liberal ističkom izdanju), 2eii vidjeti i "smrt ideologije" kao takve. I koji bi sada za nju imao biti spiritus rnovens, ako više "nema" historije i ideologije? Povijesno neizbježni rasap globalnih radikalnih ideologija ostavio je u nepovijesnosti i bezidejnosti i kapi-talististički gradjanski nacional-liberalizam; on se danas žilavo opire slijedečem vlastitom nužnom koraku, pre-srastanju u nadnacionalni imperijalizam. Veliki i bogati Unele Sam ujedno je za klaustrofiličnu Europu onaj strašni Spanjoiski conquistador i nemilosrdni misionar koji je prije pet stolječa pokoravao Novi svijet mačem i križem - sada njegovi potomci hoče osvojiti Stari svijet dollarom i digitalnim mega-jezikom anglo-kratica. Stižu i novi Džingis Kan i Atila: Stari svijet jednako se histerično opire prodoru svježih ideja, kapitala i sve sofisticiranifih proizvoda azijske automobilske industrije i "futurološke" elektronike; kao i nezadrživom prodoru mahom ilegalnih karavana useljenika sa siromašnog ¡stoka i juga Europe, populacijski fertilne Afrike i Azije, Isto tako, regresivna euro-država-nacija postavlja mentalne i fiskalne barijere pred več "odlučena" izje-dnačenja sa susjednom državom-nacijom. Francuzi, uz to što ozakonjuju zabranu neizbježnog "frangí a isa", pale kamione sa jeftinim Španjolskim i talijanskim vinom, ribama i vočem; a kao što FIAT, VVV i RENAULT admi-nistriranjem ograničavaju širenje potentne japanske automobilske industrije, tako im ne pada ni na kraj pameti da se uzajamno udruže. Naravno da je rečena Cacciarijeva "filozofija za-laska" duboko ukorijenjeni credo Europe; naše tradicije, naše kulture, naše razlike, naši jezici,... sav taj elegantni i stagnatni, iracionalni heredus uljujkuje nas u samo-dopadni san o "aristokratskom kontinentu". Naše više-vrsnosti, vises!ojnosti, raznobojnosti, naše, naposljetku, kontradiktomosti, heterogenosti i anakronizmi, koliko su god regresivni po sebi kao prepreke nesputanom global nom rasudjivanju, toliko mogu postati i sjajna poiuga napretka, ako kreativni evropski individualizam bude kadar savladati vlastitu narcisoidnu egomaniju. Naš Stari svijet postat če Novi svijet kada se bude usudio spariti "nesparivo", kada se bude osmjelio obes-misliti Granicu {nacionalnu, državnu, mentalnu), na kontinetalnom duty-free-shoping principu, ujedno zadr-žavajuči sve te indviduaiizme naših "stagnatnih identiteta", individualnih, komunalnih, regionalnih, etničkih, ambijentalnih - humanističkih. Sve to, jasno, uz uvjet da se svi skupa (uključiv Nijemcet} oslobodimo trau-matizirajučih fobija o prijetečem teutonskom osvajaču i njegovom monetarnom blitz-kriegu; nadmene i kratkovidne "superiornosti" sjevemjaka nad južnjacima, za-padnjaka nad istočnjacima, Germana nad Romanima i njih zajedno nad Slavenima... Naravno da je taj dualitet "nereaian", jer free-trade ' načela ne trpe nikakve iznimke, nikakav individualitet, kao što bi u hipotetičnom pankontinentalnom laissez-fairu VVV-koncern progutao nacionalne automobilske industrije (nočna mora familije Agnelli, zacijelo), ili danski maslac i šunke evropsko stočarstvo,... tako bi imao isti zakon tržišta izbrisati svu ostalu individualnost; jezičnu ponajprije, uostalom, engleski je več danas ono što je prije ottocenta bio latinski - jezik opče komunikacije, neizbježna lingua franca, na franeuski i ini nam očaj... Evropska "bezidejna pragmatika" dočekuje svoj fin de siecle, svoj fin d'epoque, u vlastitim udobnim za-bludama; nakon što je, eto, obavila veliko povijesno pospremanje: Kolonijama je "dala" samostalnost, držeči ih danas na bar ekonomskim uzdama; uvjerena je da je ideološki, ako več ne i filozofski, porazila krajnje desne i lijeve ideologije, a ne samo njihove totaiitarističke političke realizacije, naci-fažizam i boijševizam; učvrstila nadmočno gradjansko društvo umirivši niže slojeve kučicom sa digitalnim čarolijama u kojima uživa onaj Marxov proleter dok apatično žvače sandwich i srče pivo - sa pouzdanim "slobodarskim" Pegazom, automo-bilom u garaži. Ali avaj, "Bog je mrtav", a da bi mogao podanika držati u smjernosti i nadi; velike ideje sramno su dezertirale sa civilizacijskoga ratišta u gibanjima 1968; veliki povijesni tresak Berlinskog zida oslobodio je čovjeka Istoka ujedno ga srozavajuči na razinu tolsto-jevskog "mužika" kojemu kroje tričavu sudbinu pijani "carevi" i atamani-gangsteri. A krvavi požar balkanske crvene petokrake, bestijalno gutajuči gradove i narode, pokazao je svu hipokriziju novoevropske "postideološke ere". Superironi spleen britanskih plemiča, sa sjajnim karijerama uspješnoga posredovanja izmedju "bije!ih i črnih" u vlastitim bivšim kolonijama, zaledio je dobro-čudni smiješak na licu Europe; razorna bosanska "metafora", vidi to dobro Europa prernda se tješi senatorskom bjelinom svojih promatrača, humanitaraca i ¡zbornih nadglednika u crnome paklu Balkana,... srozala je onaj nadmočni, aristokratski zlačani "evropski Zalazak" u tamnu noč na savjesti i svijesti kontinenta, opasnu nagrizajuet i samu europsku ideju. Malraux je svojedobno s pravom upozoravao komuniste da če njihov "sindrom Kerenski", zatorna mržnja protiv socijaiista, socialdemokrata i drugih 199 ANNALES 8/'96 Milan RAKOV AC: "1STS1JAN1ZIRAN]E" EUROPE, 197-204 "slugu kapitalista", uniStiti kred i bi i ¡tet Ijevice kao takve, što se, naposljetku, i dogodilo. Medjutim, sada je cijela Europa jedna irnpotentna "Kerenija"; boljševizma više nema, ali posvuda vlada miopični i mimikrijski "menjševizam"; Jer sa tim "opče-poznatim" političkim porazom socijalizma kao ideje, umire i kapitalizam, lišen jedinog historijskog rivala, "umire" ideja kao takva, i još k tome uz aplauze orkestru za sjajnu izvedbu posmrtnog marša, Čovjek ne može bez ideje, bez ideologije; u Europi to danas shvača još jedino katolička crkva, čija Sveta stoiica zvoni na uzbunu, ali još je francuska revolucija oduzela crkvi svjetovnu moč - temeljni zalog gradjanske ideologije, a "povratak Boga" samo puni njegove hramove stadima očajnika koji su izgubili vjeru i sad samo mogu strepiti da još negdje postoji nada. Ujedno, ta jedina preostala nam duhovnost takodjer pripada "ropotarnici povijesti", te se unutar same crkve u ovom njenom novom samo-svješčenju sukobljavaju opskurantisti i iluministi - kako doči do sublimnog, do Vjere iznad svega, a Bog nad svime sam po sebi donosi nam onaj duerenmatski "fun-damentalizam", dakle opet povratak u prošlost. I tako se gradjanska Europa troši kroz mentalnu, socijalnu entro-piju, bježeči od ideja, uključiv tu jedinu joj preostalu ideju spasa - vlastito socio-političko ujedinjenje. I onda je smušena posthistorijska i postideološka Europa "otkrila" regionalizam, koji bi kao fabulozni Deus ex machina imao riješiti sve te kontradikcije. Ali i tu je ta blažena euto-ideja, ili "post-ideja", sama sebi konzekventno kontradiktorna, jer ne uzima kao opitni model Benelux, več ostavareni nucleus eurofederalizma koji poštiva etno-socio-"bla-bla-bla" suverenitete, i ujedno postiže ekonomsku nivelaciju; niti pak "euro-aids" Padaniju; ili pak korzikanski folk-eino-autoriizam, -nego "izmišlja Istru" kao svoj "eksperimentalni vrt" plurilingvizma, multikulture, transfrontierizma i euro-regionalizma. No, ta "post"-ideja ipak ima, odnosno, mogla bi imati izvjesna, makar i intuitivna, utemeljenja. Naravno da bi etnopolitički realizirana Baskija, "evropski Kurdistan", značila revoluciju "nesagfedivih posljedica" po udobni mir u evropskome domu, uosta-lom, evropske su se revolucije toliko nagutale svoje djece, da su djeca njihove djece iakomo progutafa i samo sveto pravo jednoga Svetog Tome Akvinskoga na revoluciju. Stoga se iskusna i oklijevajuča Europa od-lučila za društvenu "evokiciju", i valjda se prisječajuči doba neusporediva vlastita bujanja u renesansnoj svojoj rascjepkanosti (čiji su dekorativni fosili svi ovi San Marini, Monaci, Louxembourzi, Lichtensteini i Andore), pronašla u političkom vokabularu pojam regionalizam, do jučer tek eufemizam za atomizaciju, secesiju i destrukciju "viših cjelina" i "zajednica", koji sada ima postati onaj tihi faktor evolutivne revolucije za raz-gradnju Države, utvrda federalnog (no, no, da se ne pretjeral), barem konfederalnog koninetalnog ujedin-jenja. Ujedno, regionalizam kanda ima postati nado- mjestak za ideju kao takvu, regionalizam ima prerasti u ideju, možda i kao galbrajtska post-monetarna čelija društva, autokontrolabilna prtje svega zbog vlastitih "malih brojki", omedjenih dimenzija, resursa, "ljudskog materijala", koja je zato manje izložena distorziji vlastite "geometrijske progresije", koja povijesno može opstati, koja predstavlja "političku prečicu u budučnost", a prekogranična, multikulturna, plurietnička, transregio-nalna Istra imala bi biti ona "medičeanska Firenze" nove evropske renesanse... Medjutim, ako regionalizam ima biti zamjena za ideologiju, sa svim tim etno-etatističkim preprekama t slektivnim pristupima, on neče donijeti nikakvo rješenje. Da li je Europa spremna artikulirati i prihvatiti regionalizam kao NOVU IDEJU, novu ideologiju? Ako u slučaju Istre kao "cavallo di bataglia" novog regionalističkog evropeizma "zaboravimo" izvjesne au-sonske "protekcionističke" špekulacije, ili retoričku metaforičnost baš takvog izbora (uostalom, neki naj-smjeliji euro-futuroiozi "vide" jezgro euro-integracija upravo na jugoistoku razmrvrljenom Trečim balkanskim ratom - kojem latentno prijeti i četvrti!); objektivno istra-u-tri-države ima nekih obilježja koja bi mogla opravdati zamisao. Prostor izmedju Alpa i Jadrana jest Gordijev čvor koji čvrsto povezuje tri megaetnička entiteta; Romane, Germane i Slavene. I premda ta tri entiteta ne pred-stavljaju više iole referentne točke kolektivnih identifikacija, objektivno u njima postoje i danas važna kulturna, tradicijska, i prije svega najvažnija zajednička obilježja - ona psiho-socijalna, koja ¡h uzajarnno raz I i kuj u. U ostal om, niz obronke Alpa i niz Soču do Jadrana, samo su ovdje ta tri "imaginarna", iracionalna entiteta vodila uzajamnu borbu za teritorij, poku-šavajuči poput Aleksandra presijecati taj Gordijev čvor julijske krajine; prethodno ga i susljedno mrseči u nerazmrsivo klupko, u kojemu još nitko nije ozbiljno potražio neku Arijadninu nit vodiiju za izlazak iz labirinta zabluda, predrasuda, masovnih psihipatoloških stanja koiektivnog duha. Ta tri entiteta kro2 modemu historiju neprestano potpiruju, recikliraju sporne teme, raspirujuči vatre vlastitih mitologija; nacionalizama, šovinizama, rasizama, ksenofobija. Unatoč tome, ili možda baš zbog tih tradicionalnih trvenja, ovdje je realiziran romansko-germansko-sla-venski kontakt; susret Mittel-Europe i Mediterana; dodir juga, Sjevera i Zapada Europe, pa i Istoka. Ovdje su se uz prolijevanja dogodila i prelijevanja krvi, prepiitanja tradicija, kultura, jezika, običaja; ovdje se nikad u etno-socijalno tkivo nije primiia "Rlutt und Boden" teorija; baš zato što je sa sve tri strane nametana, pa i ovdje u "autohtonom i autentičnom" čovjeku nalazila mnoge svoje gorljive zastupnike; bas zato što je ovdje toliko toga "nečisto", što jedan Slovak Vnuček "postaje" Madžar Vnutzek studirajuči u Pešti i u Rijeci veliki Talijanski slikar Venucci; što je arhitekt Fabiani i Slovenac i 200 ANNALES 8/'% Milan RAKOVAC: "1STRIJANIZ1RANIE" EUROPE, 19?-2CM Austrijanac i Talijan koji bi "bio i Kinez ako bi Kina stigia na njegov Kras"; što se posijednje slovensko selo na Gornjoj Bujštini zove baš Hrvoji i tu na mjesnom grobiju jedan do drugoga leže "plurietnički" pokojnici iste familije - jedni su Kocjančič, drugi Kocjančič, treči Kociancich... Povijesni je temelj takvoga stanja duha zacijelo višestoljetna mletačka dominacija. Serenissima je kao svojevrsni anticipator republikanstva i liberalizma bila bespogovorna samo u ekonomskim pitanjima - svi hrastovi bili su obilježeni brojkama i te oznake regularno uknjižene, sva bijela sol šstarskih šolana u zapečatenim je vrečama plovila franco Riva dei Schiavoni. Ali "Istarski razvod" pisan je paraleno na "jeziku nim-škomu, latinskomu i hrvatskomu", a koparski patricijski sinovi {naravno, zbog prodora p rote sta nst v a) morali su učiti po Duždovom nalogu "ambe le due lingue slave", dakie slovenski i hrvatski; kao Sto su istarski briganti na sudjenju imali pravo na prevoditelja. Te pluralističke zasade izdržale su i iredentističko-narodnjačka sukobljavanja, makar i ne zaslugom samih protagonista, nego prije mlakim prianjanjem mnoštava uz te ideje, Nije ovaj čovjek ovdje nikada bio suviše revan ni katolik, ni fašist, ni komunist; ni Talijan, ni Hrvat Iii Slovenac... Ovdje na Östereichische Küstenland pod znamenitim i "dobročudnim" zaliscima Franje Josipa, u carevini "čija se povijest ne može napisati bez poznavanja njenih četrnaest jezika", unatoč žestoko suprotstavijenim slavenskim i romanskim naciona-lizmima - koji, ustalom, 1907. nakon izbora stiču formalni i suštinski egaiitet, - pod "od I učni m ali pra-vednim" habsburškim žeziom rekonstruira se "post-venetska" convivenza. Ona če znati odoljeti i talijanskom fašističkom kulturocidu, i jugoslavenskom "etno-socijalnom" boljševizmu; da bi devedesetih godina prije nagonski nego domišljeno eksplodirala u "istrijanstvo", "novu" pojavu na sinjim nam talijanskim, slovenskim i osobito hrvatskim nebes ima. Sa dubokim "zadahom stvarnosti", sa zanosom, ta tradicijska convivenza povuči če za sobom i u se mnoštva ka "novim identitetima", ka "nadnacionalnim, post-nacionalnim, anacionalnim, antinacionalnim", i svakako posve jasno regionalnim i zavičajnim oblicima identifikacije, koje su razbuktaii slovenski i hrvatski državotvorni nacionalizmi i patriotizmi sa svoje strane doživjeli kao herezu, otpadništvo, "petu kolonu", a povijesno ranjeni talijanski nacionalizam kao moguču osnovicu za povratak u "terre perdute", "terre italia-nissime", i to ne samo za sanjani povratak esula u "terre materne", nego i povratak ovih zemalja u krilo "madre patria". Ono što daje onaj nužni povijesni miriš i sjaj autentičnosti u istarskom regionalizmu, jest prije svega njegov spontanitet, njegova nagonska, elementarna, izvornost. Razumije se, da bi buknuo taj intuitivni agens, morali su postajati odgovarajuči historijski, psiho-socijalni uvjeti. Prije svega je posrijedi zbiljski postignuta medjuetnička ravnoteža, opet stečena kroz noviju povijest; zapravo, to izvjesno humanističko ravnovjesje čovjek Istre nije dobio na dar na srebrnom pladnju. On se za nj i te kako morao boriti; boriti prije svega sa samim sobom, pobijediti samoga sebe, po-bijediti vlastita stanja ambijenta, mahom na rubu masovnih psiho-patoloških pojava. |edna jedina generacija Istrana proživjeia je za života drastične promjene "opčih vrijednosti" i suprotstavljenih političkih okolnosti; čovjek rodjen početkom stolječa bio je kao austrijski podanik vojnik na Soči, ujedno se boreči za svoje slavenstvo - ali bi nerijetko prebjegao na drugu sfranu, kao talijanski ali i jugoslavenski patriot, odakle je opet pucao po svojima; zatim je postao talijanski podanik, da bi ga fašistički režim izvrgao opčoj fašizaciji ("per i sc'iavi e comunisti bote in quantita", glasi izmijenjeni stih "Giovinezze" za Julijsku krajinu...), a Slavena i kulturocidu, nasilnoj administrativnoj romanizaciji, slije-di exodus Slovenac.a i Hrvata; u drugom Vel i kom ratu bio je najčešče partizan, ali i "republichino" {"ie donne non ci vogliono piu bene, perche portiam' camicia nera, ci dicono che siamo da gallera"), ujedno ovaj rat je medjuetnički a ne samo medjuideološki rat, i slavenski če nacionalizam skupo naplatiti račune za nedjela iredentističkog i fašističkog nacionalizma; zatim taj Istranin postaje podanik jugoslavije, ali talijanska večina iz Jugoslavije masovno odlazi u exodus; naposljetku, pada i Jugoslavija, i isti taj Istranin postaje podanik Hrvatske, Slovenije... Trščanski pjesnik Cergoly, habsburški sentimentalist, sa sjetom če uzdisati za vremenom kada se bez putovnice putovalo od Krakowa do Venecije, od Temišvara do Salzburga, od Praga do Mostara i Boke kotorske; ovih pak devedesetih godina Istrani su suočent sa konkretnom snagom iracionalnoga - umjesto jedne, sada imaju tri putovnice, koje gotovo treba stalno držati u ruci, na ovim zgusnutim granicama izmedju tri države; i to je jedan od motiva istrijanstva. Drugi, suštinski, jest istinski postignuto višejezištvo "a ia austriaca", pri čemu su bitan pomak načinili Talijani u Sloveniji i Hrvatskoj, koji prvi put u povijesti uče, znaju i hoče govoriti dva "večinska" slavenska jezika; kao što "svi" govore talijanski i "naravno" turistički njemački (ostvareni san Habsburga, koji su se uzalud Trs i i i germanizirati bar Trst i Pulu...), "svi" govore hrvatski i slovenski; i "svi" koji su ostali do jučer stid-Ijivo, a danas gotovo demonstrativno govore svoja na-rječja, čakavski, istrovenetski, istriotski, kajkavski, istrorumunjski;... čakavski, bezački, čičiki, šavrinski, kraški, vlaški, labinjonski... Daljnji faktor stvaranja te još neartikulirane istri-janske zavičajne, regionalne identifikacije, "sub-etničke" ili bolje plurietničke {koja nije nužno ni anacionalna, ni nadnacionalna) jest svojevrsna mentalna legura svih tih 201 ANNALES 8/'% Milan RAKOVAC: "ISTRIJANiZtRANJE" EUROPE. 197-204 nasuprotnih povijesnih nasljedja; izvjesni specifični amalgam zasebne istarske "forma mentis", obilježene prije svega tolerancijom, razumijevanjem za onog dru-gog. Tu forma mentis jasno isfiče Tomizza, odbijajuči "nužni" povijesni izbor AUT-AUT, birajuči umjesto njega ET-ET; Istranin danas hoče biti i jedno i drugo, on prihvača kao svoju i onu drugu kulturu i jezik; kulturu i jezik i onog drugog. U vrijeme razgaranja medjuetničkih sporenja, mjesni Talijani sa mrZnjom prkose "Kakaniji" noseči u zapučku rozete crven-bijeli-zeleni, a Hrvati i Slovenci snatre sveslavensku carevinu sa prijestolnicom Peterburgom, i ruše "cmo-žutu tamnicu naroda". Tommaseo 1848. i!i Vivante 1912. medju rijetkima su koji vide etničku nedjeljivost ovih prostora, i zanose se convienzom kao formulom, i projeciraju "federaciju jadranskih republika". Medjutim, sukobljeni nacionalizmi žele uspo-staviti čisti nacionalni teritorij, Timeus artikulira teze da tu nema mjesta za dvoje, da Slaveni moraju biti asimilirani ili - van. I kao što Slovenci i Hrvati stradaju 1918, Talijani stradaju 1945. U mukotrpnome traganju za tim blaženim iden-titetom, ovaj se čovjek konačno pita o samome nje-govom smislu, nerijetko boteči biti, kao Beftiza, tek "ponositi baštardo". Uz oslobodjenje misli, prije svega od narnetnutih joj tabua, taj čovjek hoče čuti što mu ¡maju reči renegati i prokletnici; Handke, koji izvrgava ruglu najčedniji mit naš - sakrosantnu Mitteleuropu; ili Isaak Sirovich čija je majka židovka iz Litve ("quindi apolide"), a djed Hrvat iz Boke kotorske ("quindi slavo"}... Istra-regija-u-Europi-regija krasna je zamisao, baš ovaj prostor svekoliko izmiješanog življa, tradicija, kultura,... mogao bi istinski postati metaforičko jezgro pokretanja euroregionalizacije, ali zato trebaju biti ispu-njeni neki nužni preduvjeti, na lokalnom, nacionalnom, i internacionalnom planu. Prije svega, treba postiči "sveistarski povijesni kompromis", proširiti "istrijansku ideju" na, nužno, Šire granice Istre, granice koje obuhvačaju u se barem prostor negdanje julijske krajine, na kojem bi morao biti postignut interetnički sporazum koji bi na cijelometome prostoru (uz identične kriterije, i, dakako, plebiscitarno opčeprihvačene) uspostavio plurietničnost, plurilin-gvizarn, multikulturu, transregionalizam. Podrazumije-vajuči da je takav konsensus moguč na prostoru Kobarid (a zašto ne i Celovec I), Videm, Trst, Rijeka, Pula, Mali Lošinj,... slijedi daljnji korak mjesnog interregionalizam, da u vlastiti program uvjeri tri matične nacije i države, koje bi se plemenitim odricanjem trebale složiti sa nekakvim novim "STT-om"; medjudržavnim, naddržav-nim, duty-free & free-interprise & free-speaking zajed-ničkim prostorom, čije bi autonomije garantirale Italija, Slovenija i Hrvatska, sa, jasno, neizbježnim njihovim barjacima koji bi se posvuda ovuda vijali - ispod, medjutim, medjuregionalne zastave: sa znamenitom istarskom kozom (inače povijesnim logotipom jedne negdanje koparske ciglane, kako bilježi anegdota); ili pak trščanske jednako znamenite helebarde... Pretpostavijajuči da se ta neoplatonska idila može ostvariti, pred njom ostaje, zapravo, tek jedan ozbiljan unutarnji problem; problem Trsta. Snažno, to jest, psihosocijalno ukorjenjenje Trsta kao bastiona talijan-stva pred istočnim barbarima u trščanskoj kolektivnoj svijesti velika je prepreka realizaciji "istarske utopije". A ta utopija bez Trsta kao "jadransko-alpske Atene" -ostaje i utopija, i iluzija. Dobronamjerni Trščanin, koji želi pružiti ruku suradnje, ipak smatra da je "uostalom, rječica Osp več i geološka (!) granica"; i dok mentalna granica u trščanskoj svijesti ne bude pomaknuta sa Ospa na Soču (a Veneti su spremni postaviti ju i na Pol), teško se može pretpostaviti iole relevantna prekogranična regionalizacija ovih prostora, a istarska koza ostaje osamljena na hipotetičnome stijegu, nalazeči više Iju-bavi kod mletačkoga lava Svetoga Marka, jer joj susjedni Trst ne da "pojesti" njegov ponositi ausonski "melon"... Kako bilo, Istra kao eksperimentalni euro-vrt ostaje opit vrijedan truda, ostaje pitorna regionalna alternativa, koju treba razvijati, štitfti, promovirati, kao suštinski demokratsku, humanističku zasadu hipotetične euro-države... Naravno da sve ovisi o spomenutom problemu euro-regionalizma, odnosno o tome hoče It se on razviti u modemu alternativno ideologiju, koja, doduše, ni sama ne može tek tako rješavati socijalne (klasne) i i ne kontraverze, alt i h u svojim odmjerenim i umjerenim gabaritima može lakše savladivati. Mlečanin Bernardi medju rijetkim je znanstvenicima u Italiji koji opaža da se u plemenito ponudjenoj ideji venetskog idioma kao negdanje lingua franca krije pa-temalistički eufemizam, i da se mi ovdje više ne mo-žemo, niti želimo, krčkati u recidivističkom neove-netskom "melting pot"; nego da je alternativa zdjela sočne "miješane salate", u ko joj svi mi pomidori, roku le, rad/č/, fažoli i kapuie zadržavamo vlastitu aromu, a sve zajedno postaje zamamna lukulska dakontja na evrop-skoj trpezi. Pretapanje i pretakanje regionalizma iz predbona-partističkih tradicija u istinski novu ideju, prije svega podrazumijeva izvjesni "mentalni ekumenizam", nizanje bisera afirmacije za afirmactjom na krasnu regio-nalističku ogrlicu o vratu Europe. To pozitivističko "plu-siranje" podrazumijeva i neizbježne dodatke cmog bi-serja na istu ogrlicu ezoterične bjeline; odnosno to nizanje afirmacija-pius-afirmacija, plus-plus-plus; mora u se primiti po koju negaciju. Prije svega, regionalizam ne može negirati vlastite historijske negacije - etatizam i nacionalizam, nego sebe servirati tim svojim vlastitim negacijama - kao njihovu vlastitu afirmaciju, kao ne-izbježnu evolutivnu supstituciju; inače ostaje pod sum-njom i nadzorom. 202 ANNALES 8/'96 Milan RAKOVAC: "¡STRIJANIZIRANJÉ" EUROPE, S97-2Q4 Koliko god za sada još nedovoljno premišljen i domišljen, istarski hrvatski regionalizam ima tu povijesnu šansu; jer netko negdje treba početi, pa kada je več sve počelo u geo-socijaino največem, hrvatskome dijelu istre; ostaje zadača pred Hrvatskom (državom, nacijom, idejom - a ne samo sadašnjim poretkom!) da sama za se promovira istrijanastvo kao vlastiti najbrži i najboiji "put u Europu". Isto to čeka Sioveniju. Teška zadača, jer kako se osoloboditi vlastitog "ščavunskog sindroma"!? Najbezbolnije upravo prihvačanjem izvornog nje-govog mietačkog značenja; jer duždevi dakako nisu nazvali najljepši dio Venecije Riva dei Schiavoni misleči na "Obaiu robova'1, nego na Siavensku obalu; naziv koji su priskrbiii svi ti bezbrojni našijenci kroz povijest, mar-ni kiesari i pomorci, iluminiram latinisti, filozofi, pjes-nici i matematičari, svi ti Vranjine-Laurane, Petriči-Pe-trisi, Gunduliči-Gondole, Držiči-Derse... I zatim istim slijedom pri grl iti kao svoje sve te velike renegate kao što su Tommaseo, Slataper, Stuparich, sve do Fabianija, Tomizze i Bettize... još početkom stoiječa Senjanin S. S. Kranjčevič nagovorit če Nazora da ostane na obali, jer su svi ti rimski bramovi i bizantske bazilike i mletački gottico fiorlto dijelovi hrvatske (i hrvatske) NACIONALNE kulture. Iz ove anegdote želim sugerirati ranije dotaknutu "afirmaciju negacije" za ozbiljno ideo-logiziranje sveprihvatijive ideologije modernog regionalizma: jer nužni je naredni korak za obalne Slovence i Hrvate (a iz toga istim slijedom za naše matične nacije i države) da mi sami, ne čekajuči ni na kakvo recipročno uzdarje, nakon što smo istinski prihvatili domače Ta-iijane kao jednakopravne; izbrišemo iz povijesnog voka-bulara političke oznake, same po sebi diskriminatorske, kao što su etnička skupina, odnosno nacionalna manj i na; zamjenjujuči i h pojmovima nacija, narod, "su-narod", sa jednako autohtonim i autentičnim pravima. Neumoljivom se logikom isto tako moramo odreči vla-stite klauzumosti, provincijalnog lokalizma, i istovjetni status autohotnih priznati alogenima. Tako da svaki taj naš "klač, klatež, dodjos, dotepenec, furešt, Triještin, Marochino" iz poratne titovske imigracije (koji nas je kolonizirao, po partijskom zadatku, slično kao i onaj "regnicolo" u vrijeme fašističkog etnokulturocida) - bude jednako za nas "autohtoni i autentični" primjerak "homo histriensis" kao i mi "fetivi" Istrijani; u Istri, ali i oni u dijapsori. Naravno da ovdje nije riječ o tome da mi tu imamo sve te mediteransko-mitte!europsko-ba!kanske (slaven-sko-romanske) sastojke naše "miješane salate", e ge ba.sta una goda de oio e asedo, preža soli i papra i kaperi i još to ča, in potem vse skupaj ker lahko zmešamo. Imamo mi tu jako ozbiljan posao suočenja najprije sa viastitim fobijama, sa svim zlima koje smo jedni drugima nanosili, sa dva svjetska rata i trečim balkanskim, sa dva exodusa, siavenskim i romanskim -kad več tako lako "zaboravljamo" veliki pred-exodus "autroljubaca" iz 1918. Posrijedi je, dakako, povijesni proces Novog regionalizma, koji je nastao baš u Istri gotovo kao povijesna neizbježnost. Odnosno, još preciznije, proces koji je kao nova socio-politička pojava nastao devedestih go-dina prije svega u isiarskih Hrvata, te istarskih Sio-venaca, kao izvjesni, ako baš hočemo, revanš za naš poratni revanšizam, kao povijesno, psiho-socija!no pri-hvačanje, "priznanje" da Istra nije samo "dom roda hrvatskog", nego i talijanska. To su sa zahvainošču razumjeii domači Talijani. To trebaju razumjeti i prihvatiti kao nezamjenjivi dio vlastitih državotvornih programa Slovenija i Hrvatska. A Italija? Upravo zbog Italije i insistiram na tome da mi ovdje, Slovenci i Hrvati, moramo napraviti taj nužni novi i prvi korak, kao znak istinske dobre volje, pokazujuči tako vlastitu širinu, dokazujuči da smo mi "mali" kadri biti veliki; zato govorim o Sc'iavima i Schiavonima, lati-nistima i renegatima i, naposljetku, i iredentistima (jer i jedan Kandier ili De Franceschi su na koncu konca "naši" - a ne samo Vergerio, Bernardo Parentin, Andrea di Montona, Tartini,.. ili pak iredentistkinja pa gorljiva internacionalistička socijalistkinja Giuseppina Martinuz-zi!.)... Mi jesmo mali. Italija jest velika. Prikazati se Italiji velikima, upravo putem superiornog pluralističkog regionalizma, to je zacijelo najefikasniji način prije svega osiguranja našeg vlastitog nacionalnog opstanka na Jadranu (kada nam več Fini najavljuje novo "etničko osjemenjivanje istočne obale Jadrana"), samoiscjeljivo liječenje od "ščavunskog sindroma". Ujedno, tim načinom, a ne pozivom na brušenje bajuneta na Soči, pomoči čemo onom Triještinu vivanteovske, tomicijanske provenijencije da konačno nadvlada "sindrome Trieste" kao posljednju liniju obrane tafijanstva od nas rečenih barbara. I kada nas blaženi nam Trst opet pozove "vieni fratello slavo", sada več ne sirenskim pojem "assor-bimenta", onda Trst zacijelo nužno prihvača svoju sud-binu, i postaje onaj Tommaseov "aneilo di congiun-zione" izmedju susjednih naroda. Tada kada Trščane uvjerimo da više ne postoji "slavenska ekspanzija", da se više neče desifi "le quaranta giornate"; tada kada se (opet) Slovenci u Trstu i Talijani u Istri budu zalagali za uzajamnu jednakopravnost; tada nečemo više morati mahati putovnicom kao zamarajučom i ponižavajučom lepezom pred neprestano budnim i podozrivim nosom hrvatskih, slovenskih i talijanskih graničara i carinika... Zato je, eto, u tom i takvom našem internom istrijanskom mentalnom ambijentu i realno ostvariva rečena "euro-hipokrizija"; da se baš ovdje pokuša pro-filirati ogledni model euro-regionalizma. U ambijentu, dakle, u kojemu več postoje pluralistički, demokratski elementi, i istrijanska regionalistička praksa može postati infektivna anticipacija za sutrašnje teorijsko artikuliranje regionalizma kao alternativne nove ideologije 203 ANNALES 8/'96 Milan RAKOVAC: "ISTRljANiZiRANJE" EUROPE, 197-204 kontinentalnih integracija. Istarski regionaiizam jest inutitivno, samorodno socio-političko gibanje, iznimni i autentični mirko-europski priiog demokraciji nastao u ovom specifičnom geo-historijskom ambijentu poslije pada Berfinskog zida. Taj hvalevrijedni uzorak opažen je odmah u Europi, koliko zbog humanističkog pristupa problemirna, iako smješten unutar kriznog područja bivše Jugoslavije, toliko zbog jasnih njegovih Sirih obilježja "postšdeološke ideologije", kao zametak regionalizma koji može postati istinska nova ideologija, ideologija koja je, očito, u stanju pomiriti mnogobrojna europska protuslovlja, prije svega samim svojim pluralizmom koji afirmira sve razlike, koji na tim razlikama i gradi vlastitu ideju. Kako su te razlike (etničke, lingvističke, kulturne...) u ovom malome dijelu Europe poprilične, ako se one ovdje mogu sliti u socio-političku harmoniju, zacijelo mogu i drugdje... RIASSUNTO Come mai l'ipocrita Europa sceglie proprio ¡I regionalismo istriano come proprio "orto sperimentale", proprio qui clove i revanscismi storici non sono morti, per coHivare la pianta clella nuova idea e ideolgia euro-regional ¡tica, e non solíanlo un certo eufemistico surrogato per ¡"'era post-ideologica"? Benché in questo proposito ci sia anche una certa protezionistica intromissione italiana, la conseguita convivenza istriana, magari e forse solo dimostrativa, come un determinato agente e reazione intuitivi ispira indubbiamente gli euro-regionaiísti nel loro sostegno al movimento regionalista istriano. II regionalismo istriano é in grado e come di assurgere nella prassi da plebiscitaria e orginaria autodeterminazione nella parte croata deli'lstria a coerente fondamento del!'euro-regiónaIismo quale nuova ideología? Certamente si, qualora imbocchi la strada del confronto pluralistico, democrático e affermativo con le negazioni e le manipolazioni locali, nazionali e internazionali. II regionalismo istriano é un movimento genuino, e in quanto tale una buona base pratica per un possibile sviluppo dell'euro-regionalismo quale nuova ideología. 204 VEČJEZIČNO ŠOLSTVO NEKOČ IN DANES SCUOLA PLURILINGÜE IERI E OGGI MULTILINGUAL SCHOOLING OF THE PAST AND PRESENT ANNALES 8/'96 izvirno znanstveno defo UDC 372.881.116:373.5(497.4 Koper}"!858/1919" 371.212(~862/863}:373.5(497.4 Koper}"!858/1919" GIBANJA ŠOLSKE POPULACIJE NA C. K. GIMNAZijl V KOPRU MED LETI 1858-1919 Ivan MARKOViČ dipi. umet. zgod,, Osrednja knjižnica Srečka Viiharja Koper, Sl-6000 Koper, Trg Brolo 1 laureato in sioria deli'arte, Biblioteea centrale "Srečko Viihar" di Capodistria, Si-6000 Capodistria, Brolo 1 IZVLEČEK Na Cesarsko-kraljevi gimnaziji v Kopru, najstarejši koprski izobraževalni ustanovi, se je redno izobraževalo nemalo število dijakov slovanskega oz. slovenskega rodu. V obdobju 1858-1919 pa je v tej šolski ustanovi, ki je še danes namenjena izobraževanju dijakov italijanske narodnosti, redno potekal tudi pouk slovanskih jezikov, dejstvo, ki ga ne gre prezreti pri ugotavljanju razsežnosti zametkov slovenskega šolstva na Primorskem. Ključne besede: gimnazija G.R. Carli, pouk, hrvaščina, slovenščina, slovenski dijaki, hrvaški dijaki, šolske kronike Parole chiave: ginnasio G.R. Carii, insegnamento, lingua croata, iingua slovena, allievi sloveni, allievi croati, cronache scolastiche UVOD S tem delom bomo skušali osvetliti ter ugotoviti razsežnosti in gibanja šolske populacije slovanske in drugih narodnosti na Cesarsko-kraljevski gimnaziji v Kopru (imperial Regium Gimnasium lustinopolitanum) v letih 1858 do 1919. Podatki, ki smo jih zbrali, nakazujejo na dejstvo, da se je v tej gimnaziji, pravem hramu italijanske kulture, in, kot je znano, najstarejši vzgojno-izobraževalni ustanovi v Kopru, v navedenem obdobju izobraževalo tudi majhno, vendar nikakor zanemarljivo število slovanske oz. slovenske populacije. Podatki in ugotovitve, ki jih bomo navedli, pričajo o tem, da se je v tej izobraževalni ustanovi ne samo redno izobraževalo nemalo Število dijakov slovenske narodnosti, temveč je več kot pol stoletja redno potekal tudi pouk slovanskih jezikov. Gre torej za dejstvo, ki ga nikakor ne smemo prezreti pri ugotavljanju razsežnosti zametkov slovenskega šolstva na naših tleh. METODOLOGIJA-VIRI Vire za našo raziskavo smo poiskali v "Analih Gimnazije". Le-ti so pod več ali manj različnimi imeni bolj ali manj redno izhajali v Kopru ali Trstu v letih 1858 do 1919 (letniki 1858, 1862 do 1864 kot "Programma deirimp. Regio Ginnasio di Capodistria", od leta 1865 do 1875 so to "Atti dell'lmp. Regio Ginnasio Superiore di Capodistria"; od 1876 do 1906 znova kot "Programma dell'lmp. Regio Ginnasio Superiore di Capodistria" in končno od 1907 do 1920 pod imenom "Annuario dell'lmp. Regio Ginnasio Superiore di Capodistria"). Celotne zbirke Analov Gimnazije hranita Ginnasio Gian Rinaldo Carli Koper-Capodistria in domoznanski oddelek Osrednje knjižnice Srečka Viiharja Koper. Prvo šolsko kroniko je leta 1858 sestavil tedanji ravnatelj Giovanni Loser (Loser G., 1858). Po nekajletnem zastoju so kroniko znova začeli pisati leta 1863 in jo nato pisali redno vse do leta 1919. Prva kronika je torej izšla dobro desetletje pred izidom prvega ministrskega ukaza, ki je leta 1870 predpisal pisanje šolskih kronik v državnik šolah na slovenskem ozemlju, oziroma potem, ko je lavantinski škof A. M. Slomšek leta 1856 dal pobudo za pisanje šolskih kronik (Tuî V., 1993, s. 19). Zadnja kronika pa je bila zapisana leta 1920, natanko takrat kot v ostalih šolah pod Italijo, saj nova italijanska zakonodaja ni predvidevala pisanja kronik, pač pa naj bi se konec vsakega leta kronike, ki bi jih 207 ANNALES 8/'96 MARKOViČ: GIBANIA ŠOLSKE POPULACIJE NA C. K. GIMNAZIJI V KOPRU V L6T!H 18SČM9I9, 207-2U napisali učitelji v posameznih razredih, združile in ohranile v Šolski knjižnici (Tul V., 1993, s. 22). Taka navodila pa so se v praksi nerado in težko izvajala, povrhu tega pa so se mnogi neizdani dokumenti izgubili. V šolski knjižnici italijanske gimnazije Cian Rinaldo Carli šolskih kronik po letu 1920 ni najti. Zaradi neurejenosti (beri nedostopnosti) šolskega arhiva pa naše raziskave nismo mogli razširiti na obdobje po 1920. letu, za obdobje pred letom 1858 pa imamo žal na razpolago premalo primernih dokumentov. Pri delu smo se ravnali po naslednjih načelih: podatke smo najprej poiskali ter jih nato računalniško razvrstili v pregledne statistične tabele. Pridobljene podatke smo temeljito analizirali ter ugotovili dejansko stanje šolske populacije v prikazanem obdobju. OD KOLEGIJA PLEMIČEV DO GIMNAZIJE G. R. CARLI Pred nadaljevanjem se bomo zelo na kratko seznanili z nastankom in razvojem te najstarejše koprske izobraževalne ustanove. Redke so tiste ustanove, ki se lahko pohvalijo s tako dolgo in bogato tradicijo, kakršno ima današnja Gimnazija Gian Rinaldo Carli, prej Gimnazija z italijanskim učnim jezikom Koper. Na istem mestu, kjer stoji danes moderna vzgojno-izobraževalna ustanova, je bila že na začetku 17. stoletja ustanovljena šola-kolegij, ki je nepretrgano delovala vse do danes {Loser G., 1858; Majer F., 1901; Fusilli L., 1989; Markovič I., 1993). Ustanovljena leta 1612, je imela svoj pivi naziv "Kolegij plemičev", kajti ustanovi! jo je prav koprski Kolegij plemičev, ki se je tako priklonil dogmatičnim in disciplinarnim zaključkom Tridentinskega koncila, ki je vzpodbujal ustanovitev škofijskih seminarjev in kolegijev v vseh krščanskih provincah, s čimer se je Rimska cerkev želela tudi na tem področju zoperstaviti protestantskim pridigarjem. Prva leta delovanja Kolegija niso bila vzpodbudna, saj so, bodisi zaradi vojn bodisi zaradi kuge, šolo morali kmalu zapreti. Pouk je ponovno stekel leta 1863 v novem poslopju taistem, katero še danes služi svojemu prvotnemu namenu, ko je bilo izobraževanje zaupano članom samostanskega verskega reda Somaskov, čeprav je bi! Kolegij laična ustanova. Malo pred začetkom 18. stoletja je bilo izobraževanje zaupano redovnikom šolskim bratom (Schoiae piae), katerim je Kolegij plemičev mesta Koper dal v upravljanje za nedoločen čas tudi celotno šofsko poslopje. Padec Beneške Republike (1797) in ustanovitev nove avstrijske oblasti ni posebej vplival na takratno vzgojo in izobraževanje. Gotovo pogubno pa se je izkazalo vmešavanje francoskih oblasti. Ko so ie-te leta 1806 prevzele oblast, so ustanovi za polovico zmanjšale finančna sredstva in stari Kolegij spremenile v Licej. Po restavraciji avstrijskih oblast! je pomen koprskega Kole-gija-Liceja postopoma upadal, predvsem zaradi odpiranja podobnih šol v bližnjem Trstu. Leta 1842 je bila zaradi zmanjšanega vpisa celotna šola preseljena v Trst, Koprčane je izguba šole hudo prizadela; zbrali so denar in moči ter že 1848. leta v svojem mestu odprli novo gimnazijo. Nadaljnji zgodovinski dogodki so se seveda na različne načine odražali na delu izobraževalnih zavodov, vendar na koprski gimnaziji življenje ni nikoli usahnilo. Po prvi svetovni vojni je gimnazija prišla pod popolno italijansko jurisdikcijo in bila poimenovana po italijanskem literatu in iredentistu Carlu Combiju. Po drugi svetovni vojni, ko je v Kopru zaživelo tudi slovensko učitelišče-girnnazija, je "stara" gimnazija postala šola za pripadnike italijanske manjšine na Koprskem in danes nosi ime znamenitega koprskega učenjaka-literata Ciana Rinalda Carlija. OBDOBJE ŠOLSKIH KRONIK: 1858-1919 Prvo šolsko leto, za katerega imamo podatke, je leto 1857-58, za katero je podatke zbral in uredil tedanji ravnatelj šole prof. Giovanni Loser. Hkrati je to kronika, ki nam veliko pove o takratni ureditvi šole in o zgodovini šole do tedaj. V tistem šolskem letu je bilo vpisanih skupaj 123 učencev, od tega 105 italijansko, 5 nemško in 13 slovansko govorečih. Od slednjih 2 v prvem, 1 v drugem, 4 v tretjem in petem ter po 1 v sedmem in osmem letniku. Siedi nekajletno obdobje, v katerem šolskih kronik niso pisali. Nadaljnje informacije so nam na razpolago s šolskim letom 1862-63, !etom v katerem je bil prvič uveden tudi pouk slovanskih jezikov {Loser G., 1863, s. 16 in 24): "E dal principio dell'anno scoSastico aprivasi la scuola di lingua slava, obbligatoria pei nativi Slavi del Cinnasio superiore, iibera per tutti gli altri". Predavanja so bila torej obvezna za vse dijake slovanskega rodu, neobvezna pa za vse ostale. Predavanja so se delila v dve skupini: slovenski jezik in ilirski (hrvaški) jezik. Predavatelj je bi! don Francesco Ravnik, ki se je zadržal na šoli do šolskega leta 1871-72. Zamenjal ga je opat Nicoio' de!la Martina, ki je predava! do šolskega leta 1884-85. V šolskem letu 1885-86 je bi! za učitelja slovanskih jezikov imenovan profesor Francesco Mate j-čič, ki je na tem mestu ostal do leta 1899. Od šolskega leta 1900 do 1912-13 je poučeval profesor Matteo Kristofič; zadnji učitelj slovanskih jezikov, od šolskega leta 1913-14 do 1915-16, pa je bil profesor Edoardo Ciubeiich. Pouk slovanskih jezikov so torej na gimnaziji izvajali redno, in to od leta 1863 pa vse do leta 1916, ko je že divljala prva svetovna vojna. Leta 1916 je prenehalo tudi redno pisanje šolskih kronik. V povojnem šolskem letu 1919 so napisali še eno, zadnjo, vendar ima ta bolj simboličen značaj ob proslavljanju konca vojne in ustanavljanju nove, italijanske oblasti. Po več kot pol stoletja pa na gimnaziji, ki je tedaj dobila ime po italijanskem iredentistu Carlu Combiju, slovanskih jezikov niso več poučevali. 208 ANNALES 8/'% Ivan MAR KOVIC;: GIBANIA ŠOLSKE POPULACIJE NA C. K. GIMNAZIJI V KOPRU V LETIH 1B5S-19T 9, 207-212 1958 19SS «70 1874 1878 1882 1885 1890 1834 1399 1802 19Q6 1910 10« MU Í SO........................... S? 1S7S 1876 1881 18« 1887 1880 18S3 18M Í89S 1902 1905 1908 1811 1914 1819 isto u> fflVrmwiTm ¡i i n h u t-i-i-i-t-t 1Ô5S 1Í6S 1S70 téí4 1878 1882 '1886 16W 1834 1MB <902 1908 1310 1314 1875 1873 1681 1884 1987 1890 1836 16M 1502 1905 150« 1911 1S1Í 1918 Mû Tabela 1: skupno število dijakov na C. K, gimnaziji v Kopru med leti 1858-1919, zgoraj Italijani spodaj Slovani. Tabella 1: numero complessivo degli alunni all'lmperial Regio Ginnasio di Capodistria negli anni 1858-1919; sopra Italiani sotto Slavi. V tistem šolskem letu, ko je bif prvič uveden pouk slovanskih jezikov, se je le-ta izvajal, kot smo že omenili, v dveh sekcijah: slovenski in ilirski (hrvaški), V slovenski sekciji so se v tistem prvem šolskem letu učili ortografijo in izgovorjavo, regularne samostalniške oblike, pridevnike, zaimke, števnike, glagole in predloge. Iz italijanščine v slovenščino so prevajali, ustno in pisno, preproste stavke in krajša besedila, Brali so in slovnično analizirali razne tekste, predavatelj pa je pomembnejša pravila kar narekoval. Učbenik, katerega so se posluževali, je žal naveden le kot: "...pervo berilo za slovenske sole"(sid) (Loser G., 1863, s. 25). Podobno so delali tudi v hrvaški sekciji, kot učbenika pa sta navedena slovnica "Babukic" in "Druga slovnicka čitanka". Resnici na ljubo naj povemo, da so v opombah zapisali, kako zaradi pomanjkanja tiskarskih karakterjev šumnikov niso mogli primerno označiti. g ■JÉ ca € 10 1858 1869 1876 1883 890 1897 19oVl911 leto Tabela 2: število dijakov slovanske narodnosti na C. K. gimnaziji v Kopru med leti 1858-1919. Tabella 2: numero degli alunni di nazionalitá slava iscritti all'lmperial Regio Ginnasio di Capodistria negli anni 1858-1919. Tabela 3: zgoraj število dijakov slovanskega rodu, spodaj število dijakov, ki so obiskovali predavanja iz slovanskega jezika v obdobju 1875-1919 na C. K. gimnaziji v Kopru. Tabella 3; sopra - numero degli alunni di nazionalita slava; sotto - numero degli alunni cbe frequentavano il corso di lingua slava all'lmperial Regio Ginnasio di Capodistria negli anni 1875-1919. Tako je bilo v šolskem letu 1862-63. Naslednje leto pa šolske kronike ali niso pisali ali pa jim je ni uspelo izdati, tako da smo danes prikrajšani za nekatere zelo zanimive podatke. V kroniki naslednjega šolskega leta, 1864-65, namreč vidimo, da pouka slovenskega jezika ne izvajajo več, pač pa samo hrvaščino. Žal so spremembo izvršili že v prejšnjem šolskem letu (o tej spremembi pa v kroniki šolske:--", leta 1864-65 ni zapisana niti beseda), za katerega pa žal nimamo kronike. Slovenščino so torej poučevali le eno leto ali morda dve, pouk hrvaščine, ki so ga imenovali ilirski, hrvaški ali enostavno slovanski jezik, pa se je obdržal vse do navedenega 1916. leta. 1 «I o PWIWWWIPPPWWWJW .. . 1875 1881 1887 1893 1899 1905 1911 1919 leto Tabela 4: dijaki slovanskega rodu in dijaki, ki so obiskovali predavanja iz slovanskega jezika skupaj, obdobje 1875-1919. Tabella 4: numero complessivo degli alunni di nazionalita slava ed alunni che frequentavano il corso di tingua slava negli anni 1875-1919. 209 ANNALES 8/'96 Ivan MARKOVtd: GIBANJA ŠOLSKE POPUIACIIF NA C. K. GIMNAZIJI V KOPRU V LETIH 7 858-5 919. 207-212 Hrvatov (3,5%) Slovencev (3,5%). j Italijanov (93,0%) Tabela 5: Šolska populacija na C, K. gimnaziji v Kopru, šolsko leto 1864-65. Tabella 5: popolazione scolastica alflmperial Regio Ginnasio di Capodistria, anno scolastico 1864-65. Če pa slovenščine niso več poučevali, to še ne pomeni, da gimnazija ni še naprej gostila dijakov slovenskega rodu. Kronika 1864-65 pa je tudi edina, ki nam prinaša izredno zanimivo razpredelnico, iz katere je razvidno ločeno število slovenske in hrvaške šolske populacije. V vseh ostalih kronikah, ki so nam na razpolago, so namreč vsi Neitalijani (razen zelo redkih dijakov nemškega in francoskega rodu, ki so se šolali na tej šoli) označeni kot Slavi oz. Slovani. Omenjena razpredelnica pa nam edina ponuja zanesljive podatke o številu Slovencev in Hrvatov, kolikor se seveda ne nameravamo spuščati v subjektivna in neobjektivna narodnostna opredeljevanja po imenu in priimku, kar je na našem narodnostno mešanem območju in stičišču številnih ras in kultur praktično neizvedljivo in znanstveno oporečno. V šolskem letu 1864-65 je bilo torej na šoli vpisanih 171 dijakov, od tega 159 Italijanov, 6 Slovencev in 6 Hrvatov, kar je 7% celotne šolske populacije (Tabela 5). Zanimiv je tudi podatek, ki nam pove, da je bilo vseh 6 slovenskih dijakov doma iz Istre, hrvaških pa 4 iz Istre in 2 s Kvarnerskih otokov, italijanskih 130 iz istre, 18 s Kvarnerskih otokov, 6 iz Trsta, 4 iz Furlanije in 1 ¡2 Benečije. 270 (3,3%) 8027 (96,7%) Tabela 7a: skupno število učencev na C. K. gimnaziji v Kopru v obdobju 1875-1919, razmerje med Slovani in Italijani. Tabella 7a: nt/mera complessivo degli alunni al-1'lmperial Regio Ginnasio di Capodistria negli anni 1875-1919; rapporto trs Italiani e Slavi. 8518 (96,6%) Tabela 6: skupno število učencev na C. K. gimnaziji v Kopru, v obdobju 1858-1919, razmerje med Slovani (299 dijakov, 3,4%) in Italijani (8518 dijakov, 96,6%). Tabella 6: numero complessivo degli alunni all lmpcrial Regio Ginnasio di Capodistria negli anni 1858-1919; rapporto tra Slavi (299 alunni, 3,4%) e italiani (8518 alunni, 96,6%). Kolikor bi torej želeli natančneje določiti razmerje med slovenskimi in hrvaškimi dijaki, bi se lahko posluževali ie-te razpredelnice, kjer je razmerje 50 : 50, in upoštevali tako razmerje še za naslednja leta. Vendar zaradi pomanjkanja podatkov ne vemo, ali se je to razmerje spremenilo. Vsekakor domnevamo, da se ni, kajti tudi ostala razmerja, ki jih bomo še obravnavali, niso doživela bistvenih sprememb. Na pomoč bi nam lahko priskočili podatki o rojstnem kraju vpisanih dijakov, vendar je le za leto 1864-65 (glej prejšnji odstavek) ta podatek povezan tudi z narodnostjo pripadnostjo. V naslednjih kronikah imamo žal te podatke o rojstnem kraju (na primer Koper ali Istra), vendar ne vemo, ali so Koprčani slovenskega, hrvaškega ali italijanskega rodu. Teh podatkov se torej ne moremo posluževati, ostali bomo pri zgornji ugotovitvi, da je bilo številčno razmerje med Slovenci in Hrvati bolj ali manj enako. Iz navedenega seveda lahko sklepamo, da je bila šola zelo dobro obiskana in odprta za vse, Žal so, kot smo že povedali, podatki za druga šolska leta bolja ali manj skopi, Hrvati in Slovenci pa so navedeni enostavno kot Slovani. 1893 (19,1%) 8027 (80,9%) Tabela 7b: skupno Število učencev na C. K. gimnaziji v Kopru v obdobju 1875-1919, razmerje med Italijani in številom učencev, ki so obiskovali predavanja iz slovanskega jezika, Tabella 7b: numero complessivo degli alunni al-1'lmperial Regio Ginnasio di Capodistria negli anni 1875-1919; rapporto tra Italiani ed il numero degli alunni frequentanti i I corso di slavo. 210 ANNALES 8/'96 ¡van MAR KO VI C: G ¡BAN j A ŠOISKE POPULACIJE NA C. K. GIMNAZIft V KOPRU V LETIH 1858-1919, 207-212 V nadaljevanju lahko torej ugotavljamo le rast ali upadanje števila učencev. Kot je razvidno iz tabei 1 in 2, je število vpisanih dijakov italijanske narodnosti zelo konstantno, nekoliko manjše, pa vselej precej enakomerno, je tudi število slovanskih dijakov. Po letu 1900 na šoli ni več zaslediti slovanskih učencev, vendar je bilo tako le nekaj let, nakar je Število slovanskih dijakov znova narastlo. Zelo zanimiva je ugotovitev, da je bilo število dijakov, ki so obiskovali predavanja iz slovanskega jezika (Corso di slavo), praviloma mnogo večje od skupnega števila dijakov slovanske narodnosti. Ta podatek o številu dijakov, ki so obiskovali pouk slovanskega jezika, nam je na voljo od šolskega leta 1874-75 dalje. Spomnimo se, da so bila predavanja slovanskega jezika obvezna le za dijake slovanskega porekla, neobvezna oziroma fakultativna pa za vse ostale. iz tabef 3 in 4 je razvidno, da so bila ta predavanja izjemno "popularna" in zanimiva tudi mnogim Neslova-nom. Ceio v letih, ko na šoli ni bilo deklariranih dijakov slovanskega rodu (od 1905-06 do 1908-09), se število dijakov, ki so obiskovali predavanja iz slovanskega jezika, ni bistveno spremenilo. Število "poslušateljev" se je nekoliko zmanjšalo le po šolskem letu 1908-09, ko je bilo nekoliko manjše tudi število dijakov slovanskega rodu. "Odstopanje" števila dijakov slovanskih narodnosti od števila dijakov, ki so poslušali predavanja iz slovanskega jezika, je precej veliko in na pvvi pogled nerazumljivo. Lahko bi upoštevali, da so se, iz katerega koli razloga, predavanj slovanskega jezika udeleževali učenci, ki se ob vpisu na šolo niso narodnostno opredeljevali kot Slovani (Slavi), pa čeprav so to dejansko bili. V tem primeru bi navedeni podatek fahko zaznamoval bistveno drugačno zgradbo šolske populacije, seveda Slovanom vprid, kar bi bil tudi neposreden dokaz o mnogo večjem številu Slovanov na šoli. V takem primeru bi bif odstotek slovenske in hrvaške šolske populacije na šoli bistveno večji, in sicer namesto pičlih 3,4%, kar 19,1% (tabele 6, 7a in 7b). Druga možnost je upoštevati narodnostno opredelitev dijakov ob vpisu na šolo, tako kot je nakazana, saj sklepanj iz prve trditve ne moremo jemati kot dokaze, ker gre vendar le za eno od možnih subjektivnih razlag. Druga možnost je seveda edina znanstveno sprejemljiva, vendar ne odgovarja na vprašanje zakaj so učenci italijanske narodnosti v tako velikem številu poslušali predavanja iz za njih neobveznega tujega jezika. Razlage o ozaveščenosti in zanimanju, sodeč po današnjih izkušnjah s srednješolsko populacijo, ne gre jemati preveč resno. Mladi so pač mladi! in ne smemo jih smatrati za lenuhe, če se otepajo odvečnega dela, saj to vsakodnevno počnemo tudi odrasli. Čast izjemam, vendar je moral biti neki tehfnejši razlog (kolikor seveda ne nameravamo upoštevati prve hipoteze o večjem in prikritem Številu Slovanov na šoli), da so tudi italijanski učenci tako pridno polnili učilnice, kjer^se je govorila slovanska beseda. Odgovor po vsej verjetnosti tiči v odloku, ki ga je dne 14. aprila 1864 izdalo tedanje pristojno ministrstvo za šolstvo (Frapporti G., 1865, s. 78-79): ...Dando esito al rapporto 13 aprile 1865 N. 204 della Dlrezione, si riconoscono ai docente degli idiomi slavi in questo Ginnasio tutti i diritti che gli accorda ii Progetto orga-nico, e si precisa S'influenza che compete alia classe dello slavo nella classificazione complessiva del profitlo comune come pure ne! conferimento di stipendi in massima, qualora tale influenza non venga esclusa da speciale clausola neil'atto di fondazione; si approva che la Oirezione metta in avvertenza gli študenti italiani, che le Au tor i ta s uperiori si amministrative che eccle-siastiche del Dominio, alle quali non pud essere indif-ferente la conoscenza delte lingue del paese, vi avranno riflesso nella collazione degli stipendi di loro speltanza, e che in avvenire verra fatta valere I a mass ima, dovere che aspira ad impiego nel Dominio comprovare la cognizione di quelle. Odlok, s katerim se mimogrede izenačuje status predavatelja slovanskega jezika z ostalimi predavatelji, torej izrecno navaja, da bodo oblasti še kako upoštevale poznavanje jezika okolja (v tem primeru slovenščine in hrvaščine) pri dodeljevanju štipendij. Uganka je torej rešena. Ne gre za nobeno prikrivanje (tlačenje?) narodnostne pripadnosti in odvzemanje pravid določenim etničnim skupinam in ravno tako ne za "prekomerno" voljo dijakov do dela na tej šoli- Razlog je zelo preprost (tako očiten, da bi ga skoraj prezrli), saj so s poznavanjem jezika okolja (in seveda tudi potrdilom, da so taka predavanja tudi dejansko poslušali) bodoči študentje imeli večjo možnost, da jim bo dodeljena štipendija; še več kot možnost, to je bil resničen predpogoj. ZAKLJUČEK Iz vsega, kar smo do sedaj videli, lahko izvlečemo nekaj temeljnih ugotovitev. V obdobju od šolskega leta 1874-75 pa vse do prve svetovne vojne se je na Cesarsko kraljevski gimnaziji v Kopru (po letu 1919 Gimnazija C. Cotnbi, pozneje Gimnazija z italijanskim učnim jezikom, danes Gimnazija G. R. Carli) redno izvajal tudi pouk slovanskih jezikov. Pouk je bil obvezen za vse dijake slovanskega rodu, neobvezen oziroma fakultativen pa za vse ostale. V prvem letu ali dveh je pouk slovanskih jezikov predvideval ločena predavanja slovenskega in ilirskega (hrvaškega) jezika, pozneje pa se je obdržal le pouk hrvaščine. V letih, ko so bile pisane šolske kronike 1858-1919, se je na C. K. gimnaziji v Kopru redno šolalo tudi določeno število dijakov slovenskega in hrvaškega rodu, najverjetneje v 211 ANNALES 8/'96 Ivan MAR KO VIČ: GIBANJA ŠOLSKE POPULACIjE NA C. K. GIMNAZIJI v KOPRU V LETIH 18.58-1919, 207-21 2 enakem razmerju, veliko večino Šolske populacije pa so predstavljali Italijani. Le-ti pa so se množično udeleževali tudi predavanj iz slovanskih jezikov, čeprav so bila ta zanje neobvezna. Ministrski odlok je namreč določal, da bodo pri dodeljevanju štipendij imeli prednost študentje, ki bodo lahko dokumentirali poznavanje jezika okolja, v tem primeru slovenščine in hrvaščine. Iz navedenega je razvidno, da je imela C. K. gimnazija v Kopru odprta vrata za mlade Istrane vseh treh narodnosti in za vse ostale. Vprašanje njene dostopnosti tudi manj premožnim (slovanskim) slojem pa je že popolnoma drugo vprašanje, saj je jasno, da je bila gimnazija elitna izobraževalna ustanova in je kot taka bila finančno dostopna le za premožne mestne družine; od tod tudi izrazito večje število dijakov italijanske narodnosti. Ne glede na to pa je na C. K. gimnaziji dokumentirana več kot pol stoletja živa prisotnost tudi slovanske besede in populacije, s čimer lahko zametke slovenskega Šolstva v naših krajih pomaknemo v bistveno zgodnejši čas. RIASSUNTO All'inzio dell'anno scolasíico 1874-75 nell'lmperial Regio Ginnasio Giustinopolitano (giá Collegio dei Nobiligiá Liceo Combi) vennero introdotti i corsi di lingua slava. Tali corsi, obbligatori per gil študenti di madrelingua slava (sloveni e croati), facoltativi per gli altri, si protrassero fino all'inizio della Prima guerra mondiale e furono seguid anche da molti študenti italiani anche se questi non erano obbligati a fado. Una circolare ministeriale stabiliva infatti che nell'assegnazione degli stipendi si sarebbe data precedenza agli študenti che sarebbero stati in grado di documentare la conoscenza della lingua d'ambiente. Ne conseguí che per quas't mezzo seco/o la scuola fu aperta per gli študenti di tutte le nazionalitá. Un fatto questo da tenere in considerazione anche per una storia dell'istruzione degli sloveni in Istría. LITERATURA Frapporti, G., Notizie intorno ai Ginnasio. V: Atti dell'l. R. Ginnasio Superiore di Capodistria, anno scolastico 1864-65, Capodistria, 1965. FusHIli, L.„ Liceo Combi centro di cultura a Capodistria un prestigio che dura da quattro secoli. V: 11 territorio, St. 26, leto XII, maj-avgust 1989. Loser, G., Alcune notizie intorno la pubblica edu-cazíone a Capodistria raccolte del direttore ginrcasiaie. V: Primo programma dell'l. R. Ginnasio di Capodistria, Trieste 1858. Loser, Gv Notizie scolastiche, cronaca del Ginnasio in continuazione alie notizie pubbiicate nel programma del 1858. V: Programma delf'lmp. Reg. Ginnasio di Capodistria alia fine dell'anno scolastico 1863, Capodistria 1863. Majer, Fv L'l. R. Ginnasio superiore di Capodistria 1848-1900. V: Programma dell'l. R. Ginnasio superiore di Capodistria, Capodistria 1901. Markovič, L, il Ginnasio italiano di Capodistria, dal Collegio dei Nobili al Ginnasio Gian Rinaldo Carli quattro secoli di tradizione. V; La Battana, št. 107, s. 48-67, Fiume-Ríjeka 1993. Tuí, V,, Šolske kronike da ali ne. V; Šolska kronika 25, s. 19-29, Ljubljana 1993. 212 ANNALES 8/'96 strokovno delo UDK 377.8(497.4 Koper):371.1 24(=862)"1875/190S,: 371.124(=862):377.8{497.4 Koper)"187S/1908' UČITELJSKA ŠKOLA U KOPRU I Š KOLO VANJE HRVATSKiH UČITELJA Božo JAKOVLJEVIČ mag., HR-52420 Buzet, A. Cerovca 1 MA, HR-52420 Pinguente, A. Cerovca 1 IZVLEČEK Pred koncem prejšnjega stoletja in na začetku tega so se študentje za učiteljski poklic usposabljali na učiteljišču v Kopru. Na koprskem učiteljišču (1875-!901]) so se šolali mladi Hrvati, Slovenci in Italijani, v 34 letih njegovega delovanja pa je šolo končalo 7 7 7 hrvaških učiteljev. Članek vsebuje seznam vseh učiteljev in nekaj krajših življenjepisov. Ključne besede: učiteljišče, hrvaški študenti, raznarodovanje, Koper, Istra Parole chiave: magistero, študenti croati, snazionalizzazione, Capodistria, Istria Obrazovanje za učiteljski poziv u Austriji nalazimo u vrijeme opčeg školskog reda (Algemeine Schulordung 1774).1 Ovotn ispravom svaka pokrajina u Austriji tre-bala je uz trivijalne i glavne škoie imati i jedrni nor-malrcu školu, a to bi bila uzorna drugim školama alt u njoj bi se odgajali i učitelji. Takve su škoie djelovale u nekim gradovima Carevine pa i u Ljubljani, Gorici i Trstu. Normalnih je škola bilo malo i nije ih bilo dovoljno za obrazovanje učitelja a u Istri nije bilo niti jedne. Ne-postojanje normalnih škola nastajalo se zamijeniti na taj način da su neke glavne škoie pa i trivjalne postale uzor - Skole da bi se na njima pripremali budud učitelji. Najstarija glavna škola u Istri utemeljena je u Rovinju 1819. godine. U ovoj školi započelo se je s pri-premanjem učitelja tako da je bio održavan tromjesečni tečaj za pripremanje učitelja. Kasnije su se ovakve škofe otvorile u Pazinu, Kopru, Krku, Cresu i Lošinju i tu bi se pripremali kandidati za rad u trivijalmm Školama. Od 1848. godine kandidati za učitelje polazili su te-čajeve u trajanju od 6 mjeseci, a od te godine tečaj za pripremanje učitelja, produžen je na jednu godinu, a več 1849. godine trajanje tečaja produženo je na dvije godine. Ipak uz dvogodišnje tečajeve, zbog nedostatka učitelja, postojali su i jednogodišnji. Tako 1852. godine u Kopru, Rovinju, a zatim u Cresu i Lošinju postoje jednogodišnje škole za učitelje.2 Polazak ovakvih učiteljskih škofa bio je slab. Godine 1870, školu u Rovinju, polazila su samo dva učenika iako su dobivala po 200 kruna štipendije. U školi je bilo osam učitelja koji su predavali u tečaju. U tečaj u Cresu bio se upisao jedan pofaznik i jedna pofaznica. Slično je stanje i u Lošinju, a zbog istog razloga zatvorena je ovakva škola i u Kopru. Slab interes za učiteljski poziv jedan je od razloga i za sporo otvaranje osnovnih škola. Istra je kao pokrajina Austrougarske bila, kao što je i danas, naseljena Hrvatima, Slovencima i Talijanima. U sredinama gdje je živjelo više narodnosti Carevina je uvodila sistem zajedničkih kadrovskih škola za narodnosti.3 U Gorici je bilo centralno sjemenište gdje su se Školovafi svečenici slovenske, hrvatske i talijanske narodnosti i ne samo za Gorišku nadbiskupiju več i za tržaško-koparsku, porečko pujsku t Krčku. 1 Anton Klodič - vitez Sahladoski: "Povijest škoistva u primorju". Narodna prosvjeta (NPJ1909. str. 139. 2 BaCiC Josip: Povijest učiteljskih škola u Istri "NP" 1906, str. 1 55. 3 Savli Andrej: Vrste skozi čas. Primorski dnevnik leto XXXi!i str. 219. 213 ANNALES 8/!96 Božo JAKOVljEVlČ: UČITELJSKA ŠKOLA U KOPRU! ŠKOl.OVANJE HRVATSKIH UČITELJA, 212-224 SI. 1: Učiteljska škola u Kopru. Fig. 1: Istituto magistrate di Capodistria. Pokrajinski istarski sabor 16. kolovoza 1867. godine postigao je to da je Ministarstvo prosvjete u Beču ustanovilo jednu potpunu učiteljsku školu za Istru koju če uzdržavati vlada. Prva učiteljska škola u Istri počela je u Rovinju 3. studenoga 1869. godine s tri učenika s pri-pravnicom i vježbaonicom. Kaoobavezni predmet učilo se poljodjeljstvo.4 U trogodišnjoj školi nastavni je jezik bio talijanski, a kandidati koji su poslije školovanja htjeli rad iti u "ilirskim" školama imali su tijekom školovanja obavezan "ilirski" jezik. Niti za ovakav način školovanja nije bilo interesa. U rovinjsku školu prve godine upisalo se 7 učenika, a dvoje je več na polugodištu napustilo školu.5 Ministarstvo za prosvjetu je 15. rujna 1872. godine odlučili da se rovinjska učiteljska škola preseli u Kopar, pa 31. listopada iste godine prestaje rad škole u Rovinju. Dana 2. siječnja 1873. godine otvorena je učiteljska škola u Kopru (1872/73. školsku godinu) u prostorijama današnje slovenske gimnazije u Cankarevoj ulici.6 Od 1874. godine školovanje je produženo na četiri godine.7 Godine 1875. došio je do reorganizacije učiteljske škole u ovom dijelu Austrije. Koparska učiteljska škola obuhvačala je polaznike rovinjskog, trščanskog i go-riSkog područja. Te godine su se muška odjeljenja iz Gorice preselila u Kopar, a u Gorici je ostala ženska učiteljska škola. U Koparskoj rnuškoj učiteljskoj školi Ijeti 1875. godine ustanovljena su tri odjeljenja: talijansko, slovensko i hrvatsko. Svi su poiaznici dobivali štipendije. Nastavni jezik u prvo vrijeme bio je za polaznike svih odjeljenja njemački u pedagogiji, njemačkom jeziku, poljo-djelstva, krasopisu, sviranju, glazbi, tjelovježbi i pje- vanju. Ostali su se predmeti poučavali na jezicima kandidata u odjeijenjtma.8 Od 1886. nastale su neke olakšice u pojedinim nastavnim jezicima, ali se bitno ništa nije promijenilo. Službeni jezik učiteljske škole bio je njemački, a svje-dodžbe su se izdavale na njemačkom i hrvatskom (od-nosno) slovenskom i taiijanskorn jeziku.9 PREDMETI I OCJENE Prema "Svjedočbi zrelosti" Augustina Rajčiča iz Voioskog, koji je u Kopru polazšo i završio učiteljsku školu, navodimo predmete i ocjene koje je on postigao na ispitu zrelosti, a koji je polagao srpnja 1885. godine. Uz tekst na njemačkom jeziku, na lijevoj polovici, na desnoj se polovici nalaze predmeti svih završenih razreda (l-IV) na hrvatskom jeziku. Nauk vjere............................................. veoma dobro Pedagogija ............................................. veoma dobro Posebna metodika i praktične vježbe..... veoma dobro Učevni jezik (hrvatski) ........................... veoma dobro Njemački jezik....................................... veoma dobro Zernijopis............................................... veoma dobro Povjestnica i nauk o državnom ustavu .... veoma dobro Matematika i geometrično risanje .......... veoma dobro Prirodopis .............................................. veoma dobro Prirodoslovje.......................................... dobro Poljodjeijstvo ......................................... veoma dobro Pisanje ................................................... veoma dobro Risanje................................................... veoma dobro Glasba (gusSe) ........................................ veoma dobro Pjevanje................................................. veoma dobro Tjelovježba ............................................ ...... Napredak u nezapovjedanih predmetih italijanski jezik: dovoljno to jest kao učevni jezik. Na drugoj stranici svjedodžbe je veoma pohvalna ocjena za njegovo čudoredno ponašanje i opči uspjeh, kojim se zaključuje da je kandidat s odlikom završio učiteljsku školu i da se proglašava sposobnim za podučiteljsku ili pri vremenu učiteljsku službu na pučkim školama s hrvatskim i talijanskim učevnim jezikom. Svjedodžba je izdana 17. srpnja 1885. godine a potpisali su je ravnatelji i članovi nastavničkog viječa. U tijeku školovanja kandidat se je bio obvezao da če 4 Historijat Učiteljske Skoie Kopar, Pokrajinski arhiv Koper. 5 BaCič Josip: Povijesi učiteljskih škofa u istri "NP* 1906, str. 155. 6 Historijat Učiteljske Jkole Kopar, Pokrajinski arhiv Koper. 7 BačtC Josip: Povijest učiteljskih škola u istri "NP" 1906, str. 155. 8 Historijat Učiteljske Skoie Kopar, Pokrajinski arhiv Koper. 9 Bačič josip: Povijesi: učiteljskih škola u istri "NP" 1906, str. 155. 214 ANNALES 8/'96 Kožo JAKOVI JE'VIČ: UČITELJSKA ŠKOIA U KOPRU I ŠKOLOVANJE HRVATSKIH UČITELJA, 213-224 posiije završenog ispita podučavati nekoliko godina na [avnim pučkim školama. Posiije dvije godine rada učitelji su polagali ¡spit os-posobljenja. Odaziv za učiteljske škole bio je vrlo slab. Boljem odazivu nisu pomogle niti dobre štipendije. Da bi se osigurao veči broj budučih polaznika učiteljskih škola, osnovane su posebne škole koje su pri-premale buduče polaznike učiteljskih škola. Tako se 1874/75 šk. godine otvaraju dvogodišnje "pripravnice". U Rovinju i Tržiču otvorene su pripravnice za talijanske učenike, u Proseku i Kobaridu za slovensku i u Kastvu za hrvatske učenike. Neke od ovih pripravnica rad i l e su samo kratko vrijeme. Samo dvije godine (1877-1879) radila je i hrvatska pripravnica u Vrbniku, otkuda je premještena u Žminj, ali je i tu zbog nedovoljno učenika, posiije dvije godine ukinuta. U Istri se otvorila i pripravnica u Pazinu. Dvogodišnja "C.Kr. pripravnica za učiteljišta" u Kastvu pokaza je dobar uspjeh. Iz ove pripravnice u hrvatsko odjeljenje učiteljske škole u Kopru došlo je 110 učenika.10 iz svjedodžbe Josipa Bačiča, koji je u Kasivu 1886/7. i 1887/8. polazio i završio pripravnicu navodimo predmete i ocjene koje je ovaj kandidat postigao: Čudoredno ponašanje..................................pohvalno Marljivost.....................................................uztrajno Obvezani učevni predmeti Nauk vjere...................................................odlično Učevni jezik ................................................odlično Njemački jezik ............................................odlično Zemljopis i povjest.......................................odlično Računstvo ....................................................odlično Mjerstveno oblikoslovje i prostoručno risanje pohvalno Prirodopts i prirodoslovje.............................odlično Krasopis .......................................................odlično Pjevanje .......................................................dovoljno Guslanje ......................................................dovoljno Tj e lovj ežba..................................................poliva I no Neobvezani učevni predmeti. U pokrajinskom saboru i Carevinskom viječu zastupnici interpelacijama traže da se kombinirana učiteljska škola u Kopru pjeuredi tako da svaka narodnost, Hrvati, Slovenci i Talijani dobiju školu na svom materinskem jeziku. Naveli smo da su se najvažnijt predmeti predavali na njemačkom jeziku. Pedagogija se je predavala več u 2. razredu nakon što bi učenici u prvom naučili njemački. To nije bilo dovoljno za kasnije svladavaitje programa na njemačkom jeziku. Ovaj se je jezik učio na štetu drugih predmeta pa su i sposobni i marljivi učenici ocjenjivali slabim ocjenama, a bilo je i napuštanja škole.11 Polaznici Hrvati i Slovenci nisu imali prave vježbaonice, odjeljenja u osnov-noj školi u kojima bi održavali praktična predavanja. Uz školu je samo desetak slovenske djece bilo u "vjež-baonici" u kojoj su praktična pj-edavanja održavali i Hrvati, polaznici. Hrvatski su kandidati giiješili u slo-venskom, ali su iskvarivali i izgovor na svom jeziku. Ako bi kojem od hrvatskih kandidata pobjegla riječ "što", mala bi djeca zapitala "a kaj je to" "što". Ni uvjeti rada u Koparskoj učiteljskoj školi nisu bili idealni "Učiteljski tovariš" 20. kolovoza 1901. godine piše. Na C.Kr. učiteljištu u Kopru, na tom djetetu žalosti jeze i ogorčenja istarskih Hrvata i Slovenac.a, bilo je zadnje školske godine u prvom tečaju 5, a u drugom 6 daka, od tih je palo 8. Autor za ovakvo stanje okrivljuje pripravnice za učiteljske škole, ali i u učiteljskoj školi se ne osječa vedra pedagoška klima. Josip Ribičič, slovenski pisac koji je maturirao 1909. godine piše da je sredina u kojoj su živjeli daci u Kopru bila nepovoljna. Učenici su izvan škole bili prepušteni sami sebi, a imali su utisak kao da ih na svakom koraku sputavaju okovi. "Svaki rad i društveno okupljanje bili su nam zabranjeni. U školi smo učili svtrati violinu i klavir, ali ako srno izvan škole osnovali orkestar s potrebnim instrumen-tima, pa i pjevački zbor, ravnateljstvo nam je zaplijenilo instrumente i pjevački zbor zabranilo. Grlo nam nisu mogli zaplijeniti pa smo pjevali". Kaznionica s 900 zatvorenika i 100 stražara nije niti mogla stvoriti atmosferu u kojoj je omladina študirala. Kopar nije bio privlačan niti za dake niti za profesore, pa je pitanje kadra bilo uvijek kritično.12 Tu su djelovali odlični slovenski i hrvatski profesor!. Od Hrvata Vladimir Nazor, Vjekoslav Spinčič i drugi. Nastava na njemačkom jeziku, na kojem su se jeziku predavali glavni predmeti u školi bila je največa poteš-koča i za Hrvate polaznike. Nepoznavanje njemačkog jezika koji se tako brzo nije mogao naučiti bio je glavni uzrok malenog broja polaznika brvatskog odjeljenja. Nepovoljni uvjeti iziskivali su promjene u Koparskoj učiteljskoj školi ili pak zasnivanje zasebnih škola za hrvatske i ostale učenike. Na zahtjev zastupnika u Istarskom saboiu 1902. godine odlučeno je da se pristupi reoiganizaciji učiteljske škole tako da je Koparska učiteljska škola bila podijeljena na tri odjeljenja, pa su Hrvati Istre 1906. godine dobili svoju učiteljsku školu u Kastvu. tO Pedeset godina učiteljske škoie 1906-1956, Kastav-Kijeka, Rijeka 1956. 11 Učitelj, Hrvatsko učiteljižte u Kastvu. NP 1906 str. 171. 12 Savli Andrej: Vrste skozi čas. Primorski dnevnik leto XXXIII str. 219. 215 ANNALES 8/'% Božo jAKOVlJEVIČ: UČITELJSKA ŠKOLA V KOPRU I ŠKOlOVANjE HRVATSKIH UČITELJA, 213-224 mJS" K. K. I-EKRERBTl.DUNGS ANSTALT IN OA PODISTPJ A sinnig Bit mm l'0!t VUL1 SSCH.U.LES C KR MUŽKO-aČrTEL.JiŠTE U KOPRU SVJEDOČBA ZRELOST! ■/ liwpnilia t Mit .... ,'Mf.t/:.. ^iZjšL.......................... . ...................._....„ ,_ ....... £ V.. .. I^WOC, kl ,*}r. .SÎ.rt&l , . >t .' "ï .1 ^/i^J.-i tf-V ..... ¿Sit?«® ^s^h^^K-rïféçfc, i :A>!:"<.-/■i" jci U ■«■Minti: 'k"i rr'.iïii;.: il."I ['. j i o i [ i.L, ■ L „¡ji Siicricll,- M^tjcoilik iin-1 jr»kti>cSL> fi\i«n»ii U^IlTfiOlltvCUiKlll.' Dm^riii: Spr.iclu*. (¡rr.:pj>|.I.U; ^¿»VnOiif ii'.ii\ YOtorVai>Dnc)l{' VciJjsnii MiilküiiiiiL vn^ yeimiididitsr Zt!t!m h'ntiii^ïUiîiyiU ^fäfir '' H^UKVi:............^¿fca&Ç.............. hrnsJwiiLiijMWiJilv ^fifoh" Briiirlbtu .... ^jfy^tr' -r J-riilxMiil<buCu ll!i.|>ll'.|>:l;| UisliiîigM aus niçhlobiïgslen Faciiern: ...... ptniir^so « 'tyltte^¿¿¿^rfi....... ' îSS*^,. «l'itu tr^oïli lu c. kr. sitiMjliiii n iiojn u- t'^l» i. r-lioK... j Wink \jvrc Pfibgopi^i .¡P^C^Tt? ........ Pos^Udj lüdvjilia i Jirsäiliiinr vjiîiiC lEn-ni ¿L'ùk {IsrvjLski) .. Jicrik. ¿Z&S-d?....... ..t..... { Pn»j ittlüita i sAni a drrsr^onj usinai riji^cpi» ................. PliiDéDSl«kj4 ........ .. .................. SN.iio.ijrLi».!«. .. ¿¿p&rv............ ri?r.=.j:i ......rV-C&m&s. .......... 51 tyA&TZtiZ, ......... Jijc r.Mijv ^U^OOOI^C-. TjvWxj.»«;. MsprcdiK u prt&neîih SI. 2: Fotokopija svjedodžbe zrelosti na Učiteljištu u Kopru Augustinu Rajčku. Fig, 2: Fotocopia délia pagella di maturitià conseguita presso l'istituto magistrale di Capodistria da Augustin Rajčič. Učiteljska škola u Kopru djelovala je punih 34 godina. Imala je veliko značenje za primorske Slovence i istarske Hrvate za kulturni i opči napredak ovoga prostora u vrijeme budenja narodnog preporoda. Škola je davala učitelje ko j i su se školovali pod vrlo težkim uvje-tima. jedan od tih uvjeta je školovanje pretežno na stra-nom jeziku. Počeli su raditi pod teškim uvjetîma. Njihove škole, njihov ideal i sami učitelji bili su prvi na udaru kada je počelo odnarodivanje. Slijedio je progon, otkazi s radnog mjesta i prisilno umirovljenje. Ljudi su ostajali bez posla, gladovali su i oboljevali. Za kraj ovoga priloga naveo sam nekoliko kračih biografija hrvatskih učitelja koji su u Kopru završili učiteljsku Skolu. O večini njih malo je podataka pa ču nastojati u narednom razdoblju potražiti i prikupiti što više podataka i biografija. Hrvatsko odjeljenje učiteljske škole u Kopru od 1875. do 1908. godine završilo je 117 učitelja. Dva Hrvata još su ranije završila talijansko odjeljenje: Stje-pan Žiža iz Rovinjskog sela {1876) i Antun Brgič iz Sar-bana (1878). HRVATSKI UČITELJI KOJI SU U KOPRU ZAVRŠILI UČITELJSKU ŠKOLU13 1879. ALBERT BROZOVIČ iz Kastva, dugogodtšnji učitelj u Vrbniku, IVAN FRANK! iz Omišlja, dugogodišnji učitelj u Ru kavču, 1880. VJEKOSLAV KiNKELA, iz Rukavca, dugogodišnji učitelj u centralnoj Istri, VINKO MANDIČ iz Rukavca, dugogodišnji učitelj u Brgudima, JOSIP VLAH, iz Trinajstiči, učitelj pripravnice u Kastvu, IVAN ŽIC iz Vrbnika, 1881. IVAN MAHULJA iz Vrbnika, dugogodišnji učitelj u Omišlju, FRANJO RUBEŠA iz Kastva, dugogodišnji učitelj u Zametu., MATE ŠEPIČ, iz Rukavca, upravitelj Delavske škole u Kastvu i kasnije profesor učiteljske Skole u Kastvu, JOAKIM TONČIČ, iz Krka, ANTUN DUKIČ iz Kastva, dugogodišnji učitelj u Moščenicama, 1882. MATIJA MASALIN iz Malog Lošinja, NIKOLA PAJALIČ iz Baške, dugogodišnji učitelj u Brseču, IVAN POLONIO iz Vrbnika, 1883. BOŽO DUBROVIČ iz Rukavca, dugogodišnji učitelj u Sv. Mateju, ADOLF JU5TI iz Opatije, NIKOLA MAGAŠIČ iz Baške, PETAR MATANIČ iz Vrbnika, dugogodišnji učitelj u Pazinu. 13 Pedeset godina učiteljske Skole 1906-1956, Kastav-Rijeka, Rijeka 1956. 216 ANNALES 8/' 96 Božo JAKOVLJEVIČ: UČITELJSKA ŠKOLA U KOPRU I ŠKOLO VANJE HRVATSKIH UČITELJA, 213-324 1884. JOSIP CJOTTI iz Kastva, ERNEST jELUŠIČ, iz Kastva, Družbin učitelj u Puli, pjesnik i prvi urednik "Narodne prosvjete", iVAN KORIČ iz Poljana, 1885. ANTUN DUKIČ iz Kastva, pjesnik, pisac "Dnevnika jed-nog magarca" i dr. djela, ANTUN RAJČlC iz Voioskoga, AUGUST RAJČIČ iz Voioskoga, dugogodišnji učitelj u Opatiji, istarski pokrajinski zastopnik, 1886. ANDRiJA ČEKADA iz Dolenje Vasi, ERNEST DRNJEViČ iz Kastva, dugogodišnji učitelj u Bar- banu, JAKOV jAKAC iz Mluna, kasnije profesor u Kopru i u Kastvu, VINKO RUBEŠA iz Kastva, učitelj, novelista i komedio-graf, 1887. IVAN MARTINČIČ iz Berma, IVAN POŠČiČ iz Veprinca, GAŠPAR ŠTEM8ERCER iz Jelžana, LOVRO TONČ1Č iz Mluna, 1888. M1HOV1Č BURŠiČ iz Čabruniča (u Istri), JULIJE MIRAN iz Opatije, podnačelnik u Opatiji, VINKO SEPiČ iz Rukavca, dugogodišnji učitelj u centralno] Istri, marljiv suradnik "Narodne prosvjete", ANDRIJA TURAK iz Klane, RUDOLF TR1BUSEN iz Stare Baške, 1889. VIKTOR CAR EMIN iz Kraja kod Moščenica, tajnik Družbe i književnik, ANTUN ISKRA iz Studene, dugogodiSnji učitelj u cen-tralnoj Istri, VAN NAČINOVIČ iz Čepida, VINKO PUHARIČ iz Matulja, dugogodiSnji učitelj u Lipi, VINKO ZIDARIČ iz Lindara, 1890. NIKOLA 8AFFO iz Omišlja, dugogodiSnji upravitelj osnovne škofe u svom rodnom mjestu, ANTUN ŠTIGLIČ iz Opatije, dugogodiSnji učitelj u Poljanama, JOSIP SVETLIČIČ iz Idrije, 1891. ERANJO BAF iz Pična, dugogodišnji učitelj u Kastvu, sastavljač početnice, ANTUN TROŠT iz Staroga Pazina, ANTUN ŽMAK iz Lanišča, dugogodišnji učitelj u Medulinu, 1892. JOSIP BAČIČ iz Jurčiči, upravitelj pripravnice u Pazinu, urednik "Narodne prosvjete" i kasnije "Hrvatske škole", MATE DIMINIČ iz Predupca, dugogodišnji učitelj u rodnom kraju na u Krku, ALBERT RAjČIČ, iz Voioskoga, dugogodišnji učitelj u Voloskom, PETAR RUBINIČ iz Moščenica, LEOPOLD STIH O VIČ iz Lindara, dugogodišnji učitelj u Puli i Lindaru, S9J Î Svjedocba. Ci. i: (. ';■......./-.. Skolsko gdiilní nxjkc. kr, pripravnica za uèiteljiàta u Kastvu i íüdabi..(¿-_ alifidcíle rtsdû're: C\ireúop paanÍJiA/e , M Mil iv an l . .. . , . _______ Obvcxuiti Htcviii i>reIC, Toponomástica e archeologia dell'lstria/Toponomastika in arheologija Istre, Annaies n. 1, Koper/Capodistria 1995, pp. 17-29. M. METZELTIN, Osservazioni sulla toponomástica urbana di Pola, QGS, ¡X, 2, 1988, p. 370. V. MOROSINI, Catastico generale dei boschi della provincia dell'lstria (1775-776), ACRSR, coilana n. 4, a cura di V. BRATUL!¿, pp. 284, Trieste 1980. A. PAULETICH, II "Libro catastico di Rovigno" del 1637, in "Atti del Centro di ricerche storiche di Rovigno", II (1971), pp. 101-110. G.8. PELLECRINI, Raccolta di testi veneti, Trieste 1960 (dispense univ.), prefazione. Toponomástica triestina e istriana. G. B. PELLEGRiNi, Ricerche di toponomástica veneta, CLESP, Padova 1987, ül, 490 pp. U. PELLIS, Appunti etimologici, Pl, A. V!, n. 7 (1908), pp. 145-149; A. VI, nn. 8-9 (1908), pp. 200-206; A. V!, nn. 11-12(1908), pp. 266-271. G. PELLIZZER, La toponomástica delia costa di Rovigno d'istria: da Ponta Barabeiga al Piru Grando, A1N, vo!. XVI!, 1984, pp. 229-250. G. PELLIZZER, Toponomástica della costa rovignese, "La Puntuleina", Settaia, Grafíche Moroni, Milano 1985, pp. 68. (Coltana Rovignese; n. 85/1). 251 ANNALES 8/'96 Nelkla MILANI, Silvano ZiLÜ: BIBLIOGRAFIA LINGÜÍSTICA DEIL'ISTRIA: AMBITO ISTROVENETO, 243-260 G. PINGUENT1NI, Etímoiogie triestine e istriane, AT, s. iV, vol. XVI (1949-50), pp. 451 -475. Plácito del Risano, a. 804. A. PRATI, Etimologie venete, a cura di G. FOLENA e G. PELLEGRINI, Ist. per la coliab. cultúrale, Venezia-Roma 1968, LIX, 212 pp. (Civiltà veneziana-Dizionari dialettali, 4). L. PUNIS, Miconimi istrioti/lstriotski mikonimi. Afínales 3/'93, Koper 1993, pp. 285-293. V. PUTANEČ, La reprise du problèmeè tymologique du toponyme "Brtonígla" en Istrie, QGS, IX, 2, 1988, p. 371. G. RADOSSI, I nomi iocaíi del territorio di Rovigno, AIN, vol. Il (1969), pp. 57-135, Trieste 1969. P. ROGJČ, Kras (KraS) - KrS - Karst, jezik 5 (1956-57), pp. 97-103. E. ROSAMANI, Un mare "non più nostro" nelle tradizioni religiose e neile paríate délia Venezia Giulia (con carta lessicale ¡Ilustrativa), ¡n Etnografía e Folklore del Mare, Congresso Internazionale di Folklore, Arte Tipogr., Napoli 1957, pp. 645-664. C. ROSSIT, vedi: L. LAGO-C. ROSSIT, Pietro Coppo. LE "TABULAE" (1524-1526). C. SCHIFFRER, Mostra dello sviluppo urbano di Trieste fAntiche piante topografiche di Trieste) e A. CUCAGNA, Il Friuli e la Venezia Giulia nelle principali carie geografiche regionali dei secoli XVI, XVII, XVIII. Catalogo della mostra storica di cartografía, Atti del XVIII Congresso Geográfico italiano, Trieste 4-9 aprile 1961, Istituto di Geografía deli'Université, vol. 111 Trieste 1964. A. SCOCCHI, Toponomástica italiana, PO, A. I, n. 3 (1931), p. 306-311 (Regione Giulia) F, SEMI, Che significa "porporella"?, in "Voce Giuliana", Trieste, 16. 2. (1985), p. 5. P. SKOK, Toponomastički problemi (Problèmes toponomastiques), Istoriski Časopis istoriskog Instituta Srpske Akademije Nauka, vol. III (1952), pp. 1-39. Toponomastički problemi, Pogl. VII, Vodnjan, Istoriski Časopis, organ istoriskog instituta, Kn. VI (1956), pp, 169-172; Toponomastički problemi, Pogl. VIII, Motovun i Labin, Pogl. IX, Žumberak i Peroj, ib. Kn. VII (1957), pp. 285-296. M. SUIČ, Bodul. Prilog antroponimiji i toponimiji istočno-jadranskog područja, Oj, Sv. 13 (1989), pp. 21-27. P. ŠiMUNOViČ, Značajke buzetske toponimije, QGS, 1, 1f 1980, p. 138. P. ŠiMUNOViČ, Načrt tipološko-strukturalnih značajki istarske oikonimije, QGS, lil, 1, 1982, p. 163. P. ŠIMUNOVIČ, Na marginama toponomastičkog proučavanja istarskog razvoda {Ai margini delPanalisi toponomástica dell'lstarskl razvod), Festschrift für Herbert Brauer zum 65. Gebuitstag a m 14. April 1986, hrsg. von R. OLLSCH-H. ROTHE, Bôhlau, Koln-Wien 1986, pp.565-574. P. ŠIMUNOVIČ, Istočnojadranska toponimija (Toponimia deli'Adriático orientale), Logos, Split 1986, 307 pp. (Logosova Sveučilišna Naklada; 10) M. ŠAMŠALOVIČ, Momjanski katasiik, VHARP, 1959, pp. 121-253. P. TEDESCHÍ, Porta Bossedraga di Capodistria, Pl, A. 1, n. 2 (1903), pp. 25-26. P. TE KAVČIČ, Motovun i Flaveyco, Onomástica jugoslavica, vol. IX, 1982, pp. 129-135. L. UGUSSI, I toponimi del comune catastale di Cittanova, ACRSR, XIX, 1988-89, pp. 297-236. B. VALUŠEK, Toponomástica područja Učke (Toponomástica del territorio del Monte Maggiore), D, A. XIV, n. 5 (1981), pp. 61-65. G. VASSILIČH, Ancora sull'origine del nome "Capodistria", Pl, A. I, n. 2 (1903), p. 26-30; A. i, n. 3 (1903), pp. 52-56. G. VIDOSSICH, Ancora di Porta Buserdaga, Pl, A. I, n. 5 (1903), pp. 116-119. G. VIDOSSICH, Etimologie triestine e istriane AT, s. MI, vol. í¡ (1906), pp. 141-164; s. IN, vol. III (1907), pp. 71-83. XXX (1926), pp. 141-146. V. VINjA, Napomene uz nekoliko dosad nepotvrdenih starogrčkih elemenata u jadranskom ihtiološkom nazivlju (Annotazioni di alcuni elementi del greco antico nella nomenclatura ittiologica del M a re Adriático), Živa Antika 5 (1955), pp. 118-126. A. ZAMBONI, Etimologie friulane e venete, in Studi Linguistici friulani III, 1973, pp. 11-61. d) ONOMASTICA e ANTROPONIMIA AVI: ricerca, Gruppo etnografico-storico della Comunító degli Itaiiani di Dignano, Centro di Ricerche Storiche di Rovigno, Dignano 1987-88, 80 pp. A. BENEDETTI, Vecchia nobiltá giuliana, RCA, fascicoli da maggio a luglio (1933). A. BENEDETTI, Fondamenti storici e giuridici della nobiltá giuliana, RCA, fascicoli di marzo (1934) e segg. A. BENEDETTI, Contributi al blasonario giuliano, dati alie stampe tra il 1935 e il 1953 su POr e su RCA, poi riuniti in un'unica pubblicazione. A. BENEDETTI, XI Contributo al blasonario giuliano, RCA n. 11 novembre (1976) e n. 12 dicembre (1976). B. BENUSSi, Abitanti, animali e pascoli in Rovigno e suo territorio nel secolo XVI, AMS1, II, Parenzo (1886), pp. 135-138, ove nelle stesse pp. 135-138 sono comprese le Famiglie di Rovigno nel 1595, ricavate dall'anagrafe dell'Archivio municipale di Rovigno. M. BERTOSA, Antroponimija dvigradskog podruCja 1400-1750 (Antroponomastica nel territorio di Due Castelli nel periodo daI 1400 al 1750), iZ, voi. VII (1969), pp. 177-205. M. BERTOSA, Valle d'lstria durante la dominazione venezia na. Appendice h i cognomi del Castello di Valle 252 ANNALES 8/'96 Nelida MILAN!, Silvsno ZILU: BIBLIOGRAFIA LINGÜISTICA DELL'ISTRI A: AMBITO ISTRO VENETO, 243-260 e de i viilaggi circostanti (1617-1813), ACRSR, vo¡. III (1972), pp. 160-192. T. BONICELLI, Coritríbuto a uno studio dei cognomi ne¡ comune di Pisino, Rotna 1938. M. BONIFACIO, / cognomi di Pirano, AMSI, vo!. LXXXVIil defla Raccolta (XXXVI deila Nuova Serie), 1988, pp. 315-322. M. BONIFACIO (Coiandi), Cognomi istriani, Borgoiauro, n. 15, 1989, pp. 65-77. M. BONIFACIO (COLAND1), Cognomi istriani: Bonassin-Bonassi, Borgoiauro n. 15, p. 72, Muggia 1989. M. BONIFACIO, Antichi casad di Rovigno d'tstria: gli Sbisá - Dalle origini ai nostrí giomi, Trieste 1989. M. BONIFACIO, Antichi c.asati estinti di Pirano d'lstria: i Freschi, Tipografía Atería, Trieste 1990, 15 pp. M. BONIFACIO, Antichi casati di Rovigno e di Dignano d'lstria: i Malusá, AMSI, XC della Raccolta (XXXVIII deila Nuova Serie), Trieste (1990), pp. 253-274. M, BONIFACIO, Antichi casati di Pirano d'lstria: I Pagliaro, dalle origini ai giorni nostri. Tipografía Atena, Trieste 1990, 119 pp., corredato di alberi genealogía. M. BONIFACIO, Origini storíche dell'antico casato piranese Zangrando, cui apparteneva la madre di Ciuseppe Tartini, in "Lasa pur dir", periódico della Comunitá degli Italiani "G. Tartini" di Pirano, n. 8, Pirano 1992, pp. 21-28. T. don CAENAZZO, Famiglie di Rovigno coi loro capostípiti, in BENUSSI B., Storia documéntala di Rovigno, p. 343, Trieste 1888. A. CELLA, Un quademetto quattrocentesco di atti notarilidi Pola, AMSI, n. s„ 15, 1967, pp. 83-114. S. CELLA, I cognomi diffusi in istria, Pi, n. S., suppl. al n. 4, 1985, pp. 40-51. Cognomi del Comune di Pirano, Lasa Pur Dir, Periodico della Comunitá deglí italiani "Gíuseppe Tartini" di Pirano, n. 11, Pirano 1996, 141 pp. A. COLOMBIS, Appunti di onomástica istriana, PI, s. II), A. III, n. 10-1 1 (1952), pp. 38-40. A. C RON I A, Di a ¡cune dittologie nell'onomastica daImata, AMSDSP, voí. II, 1927, pp. 161-172. A. DANÍELIS, Soprannomi piranesi, AT, s. !ii, vol. XVil, 1932, pp. 333-343. M. DEANOVICÍ, Antroponimi istrioti, in Italia lingüistica nuova ed antica. Studi linguistici in memoria di O. Parlangeli, II, Congedo, Galatina 1978, pp. 323-327. E. DE FELICE, I cognomi italiani - Rilevamenti quantitativi dagli elenchi telefonici: informazioni socioeconomiche e cultural i, onomastiche e linguistiche, Torino 1980, 314 pp. E. DE FELICE, I cognomi italiani, QGS, II, 1, 1981, p. 114. E. DE FELICE, I nomi degli Italiani, QGS, IV, 2, 1983, p. 177. C. DE FRANCESCHI, II Comune polese e la slgnoria dei Castropola, AMSi, XVIII, 1902, pp. 194. C. DE FRANCESCHI, Cognomi soprannomi e prenomi di abitanti di Pola e deila Polesana nei secoli X-XVi, AT, vol. 31°, p. 314, Trieste (1906). C. DE FRANCESCHI, La popoiazione di Pola nel secolo XV e nei seguenti. Appendice: cognomi, soprannomi e prenomi di abitanti di Pola e della polesana nei secoli X-XVI, ATs. III, vol. ¡11 (1907), pp. 275-315. C. DE FRANCESCHI C., Chartularium Piranense, vol. í (a. 1062-1299), AMSI, 36°, Parenzo 1924. C. DE FRANCESCHI, L'antica abbazia di 5. María del Canneto in Pola e un suo registro censuario del secolo XII, AMSI 39°, fase. II, Parenzo 1927, pp. 309-345. C. DE FRANCESCHI, Testamenti polesani de! secolo XV - con ateuni cenni sulle antiche casa te patrizie a Pola, AMSI 42°, fase. 1, Parenzo 1930, pp. 167-219. C. DE FRANCESCHI, Chartularium Piranense, vol. II (a. 1301-1350), Parenzo 1940. L DE SAVORGNANI ZANMARCHI, Appunti sull'onomastica antica deíi'istria, AIVSLA, tomo CXXII, 1963-64, pp. 417-451. G, DE TOTTO, II patriziato di Capodistria, AMSI XXXXiX, Parenzo 1939. G. DE TOTTO, Feudi e feudatari nell'lstria veneta, AMSI, L! e Lil, Parenzo (a. 1939-40), 1941. G. DE TOTTO, Famiglie delI'Istria veneta, RCA, settembre-ottobre 1943, pp. 324-325. S. DOMINI, Soranomi de faméa, QGS, X, 1, 1989, p. 210. A. FORLANI - G. MOSCHENI, / suranoyn de Dignan, AIN, vol. IV, 1971, pp. 253-286. E. FRAUER, Esa me etimologico di nomi geografici istriani, AT, n. s., vol. XII, fase. I-ll, 1886, pp. 152-158. A. G. GIURICIN, Li mieie cuntrade, Istria Nobilissima, XXÍ, 1988, pp. 253-284. G. A. GRAVIS1, Saggio di commento ai cognomi istriani, PI, A. V, n. 7-9 (1907), p. 179-197. G. A. CRAVISI, Cognomi italiani fra gli slavi della campagna istriana, Bollettino della Reale Societá Geográfica Italiana, fase. V e VI (1922). G. A. GRAVISI, II patriziato italiano (veneziano, istriano, friulano, ecc.) nella toponomástica istriana, Atti del XXX Congresso Geográfico Italiano, Udine 1938, vol. II. O. LUSA, Ricerca in mérito ai cognomi e soprannomi del piranese, AIN, vol. XV (1982), pp. 291-306. M. MALUSA', Elenco delle famiglie di Cittanova desunto dai libri parrocchiali (secoli XVI-XVIÍI), ACRSR, XIX, 1988-89, pp. 107-127. A. MIRKO VIČ, Trecento soprannomi di Valle, AIN, XVÍ Concorso "Istria Nobilissima", Trieste 1983, pp. 215-257. N. MORATTO, vedi: L. UGUSSI - N. MORATTO, Uuso dei soprannomi a Buie, AIN, vo!. XX (1987), pp. 281-294. N. MORATTO, vedi: L. UGUSSi - N. MORATTO, Nomi di famiglia a Buie, AIN, vol. XVIII (1985), pp. 151-248. 253 ANNALES 8/'96 Neîtfla MJLANI, Silvano Zlili: BIBLIOGRAFIA LINGÜISTICA DELL'ISTRIA: AMBITO ISTRO VE NETO, 243-260 L, MORTEANi, /sola ed i suoi statuti, Parenzo (1888), estratto da AMSI ¡Ji, fase. 3o e 4o (1887). L. MORTEANI, Notizie storiche della cittá di Pirano, pp. 155-158, Edizione La Voce di San Giorgio, Trieste (1984), Riproduzione anastatica dell'edizíone stampata a Trieste nel 1886. G. MOSCHENJ, vedi: A. FORLANi - G. MOSCHENi, I suranoyn de Dignan, AiN, vol. G. IV, 1971, pp, 253-286. L. PARENTIN Mons., Cittanova d'lstria, Trieste (1974). E una miniera di indteazioni suli'onomástica cittanovese. L. PARENTIN Mons,, 1 cognomi ricca fonte di conoscenza per la storia dell'lstria - Censire un patrimonio, Voce Giuliana n. 357 del 16. 7. (1983), p. 1 e p. 6. A, PAULETICH - G. RADOSSí, Stemmí dei podestá e di famiglie notabili di Rovigno, ne! Terzo Concorso d'arte edi cultura Ist.ria Nobilissima, p. 113, Trieste 1970. A. PAULETICH, I soprannomi di Rovigno d'lstria, AIN, vol. IV (1971), pp. 173-224. A. PAULETICH, vedi: G. RADOSSI - A. PAULETICH (a cura di), Deli'origine, e cognomi di aicune famiglie di Rovigno secondo g// alberi genealogici del canonico Oliviero dottor Costantini in Un gruppo di otto manoscritti di Antonio Angelini da Rovigno, ACRS, vol. VIII, (a. 1977-78), pp. 349-78, mentre le pp. 358-363 sono dedícate ad Aicune famiglie estinte ed alcuni cenni sopra le famiglie Masato, Cavalieri, Costantini, Blondo, Sbisa, Milossa. G. RADOSSI, vedi; A. PAULETICH - G. RADOSSI, Stemmi dei podestá e di famiglie notabili di Rovigno, Terzo Concorso d'arte e di cultura istria Nobilissima, p. 113, Trieste 1970. G. RADOSSI - A. PAULETICH (a cura di), Deli'origine, e cognomi di aicune famiglie di Rovigno secondo gli alberi genealogici del canonico Oliviero dottor Costantini in Un gruppo di otto manoscritti di Antonio Angelini da Rovigno, ACRS, vol. VIII, (a. 1977-78), pp. 349-78, mentre le pp. 358-363 sono dedícate ad Aicune famigíie estinte ed alcuni cenni sopra le famiglie Masato, Cavalieri, Costantini, Biondo, Sbisá, Milossa. D. RENDKf-MIOÍEVIC, Neke karakteristike histarske onomastike (Aicune caratteristiche dell'onomastica degli Istri), HH, IV, 2 (1981), pp. 67-76. E. ROSAMANI, Un mare "non piú nostro" nelie tradizioni religiose e nelle paríate della Venezia Ciulia (con carta lessicale iIlustrativa), in Etnografía e Folklore del Mare, Congresso Internazionale di Folklore, Arte Tipogr., Napoli 1957, pp. 645-664. E. ROSAMANI, I soprannomi delle genti istríane nel "Vocabolario Giuliano", P], s. ¡II a. 9 (1958) f. 32 p. 53. G. RUSSOGNAN, (a cura di) Testamenti di ¡sola d'lstria (dal 1391 ai 15/9) Trieste, 1986, 168 pp. F. SCHROEDER, Repertorio genealógico delle famiglie confermate nobili e dei titolati esisíenti nelle province venete, Venezia 1830. M. SKUBJC, Soprannomi nella padata veneta di Pirano, Linguistica 11. 85-92 (1971). M. SKUB1C, Appunti sui nomi di familia quattrocentescbi a Pirano, in Scritti linguistici in onore di Giovan Battista Pellegrini, Pisa (1983), pp. 1023-1029. M. SKUBIC, Annotazioni ai nomi di famiglia in Istria, QGS, IX, 2, 1988, p. 372. M. SUIČ, Bodul. Prilog antroponimiji i toponimiji istočno-jadranskog područja, O), Sv. 13 (1989), pp. 21-27. P. TEKAVČlC Lingvistički aspekti vodnjanskih nadimaka (Gli aspetti linguistici dei soprannomi dignanesi), Oj, voli. 3-4 (1973-74), pp. 161-177. P. TEKAVČIC, Onomastički elementi u suvremenoj rovinjskoj književnosti (Gli elementi onomastici nella letteratura rovignese odierna), Čakavska rič n. 1 (1988), pp. 91-100. A. TOMMAS1CH, Famiglie capodistriane esistenti nel secolo XV! con cenni storico-biografici, appendice alla recensione del prof. P. TEDESCHI, sul Processo di Pier Paolo Vergerio, di L.A. FERRAI (Arch. Stor. It., T. XV, Disp. 2 del 1885, Firenze Viesseux), Estratto da vari numeri de La Provincia deil'lstria, a. XX, Capodistria (1886). A. TOMMASICH (Gedeone Pusterla), ! nobili di Capodistria e deil'lstria con cenni storico-biografici, Capodistria 1887 e 1888. Guida generale amministrativa commerciale e corografica di Trieste, il Goriziano, l'Istria e la Dalmazia, Trieste 1894. L. UCUSSI - N. MORATTO, L'uso dei soprannomi a Buie, AiN, vol. XX, Rovigno-Trieste (1987), pp. 281-294. L. UGUSSI - N. MORATTO, Nomi di famiglia a Buie, AIN, vol. XVIII, Rovigno-Trieste (1985), pp. 151-248. A. VASCOTTO, Voci della parlata isolana nella prima metàdi questo secolo: in appendice note, stradario e soprannomi a isola d'lstria, Edizioni "Isola Nostra", Bologna 1987, 366 pp, C. ZORZÏN, S. DOMINI, B. VITTORi, Soranomi de famèa, QGS, IX, 1,1988, p. 196. e) PSICOSOCIOLINGUISTICA e BILINGÜISMO L. BOGLIUN DEBELJUH, L'Istria plurietnica e plurilingüe (Riflessioni sull'integrazione cuiturale), RS n. 1, Centro di Ricerche Storiche, Rovigno 1989, pp. 67-72. L. BOGLIUN DEBELJUH, Predlog za postopno uresničevanje dvojezičnosti na istrskem regionalnem območju/Proposta di realizzazione gradúale del bilingüismo nell'area regionale istriana, Annales n. 2, Koper/Capodistria 1992, pp. 329-333. A. BORME, Bilingüismo e biculturalisrno integrali: meta raggiungibile o chimera da vagheggiare? (Legittimita e 254 ANNALES 8/'96 Nctid.1 MS LAN ï, Silvano ZILLI: BiBLIOGRARA LINGÜISTICA DtLL'ÍSTRIA: AMBITO ISTROVENETO, 243-2M) faUibiiità di un progetto sociolinguistico per I'area istro-quarnerina), RS n. 2, Centra di Ricerche Storicbe, Rovigno 1990-91, pp. 49-62. L. ČOK, Italijanski jezik - sredstvo vzgajanja in vsebina sobivanja ljudi v Slovenski Istri. Strokovni, pedagoški in družbeni vidiki pouka italijanskega jezika v slovenskih šolah Obale/ La lingua italiana - strumento educativo ed elemento di con vi venza nell'istria shvena. Aspetti professionali, pedagogici e social i dell'insegnamento della lingua italiana nelle scuole della costa, Annales n. 1, Koper/Capodistria 1991, pp. 193-203. G. FILIPI, Pseudoprestiti, in Identità-Alterità, La Battana numero spéciale, Edit, Fiume-Rijeka ¡995, pp. 170-179. J. JERNEJ, O pitanjima dvojezičnosti u istarskoj regiji (Aspetti del bilingüismo nella regione istriana), jezik u društvenoj sredini: zbornik radova sa konferencije "Jezik i društvo", Društvo za primenjenu lingvistiku Jugoslavije, Novi Sad 1976, pp. 103-110. N. MILANI KRULJAC, Analisi, interpretazione, prevenzione degli errori neli'apprendimento della L2, Scuola Nostra, Edit, nn. 17-18, Fiume-Rijeka 1986, pp. 17-39, N. MILANI KRULJAC, Acquisizione simultanea di due lingue, Radovi br.6 Pedagoškog fakulteta u Rijeci, OOUR nastavne djelatnosti, Pula 1986, pp. 149-152. N. MILANI KRULJAC, Ecole et bilinguisme dans la ré gion istro-quarnerienne, Inštitut za jezikoslovje, Razprave in gradivo br. 18, Ljubljana 1986, pp. 135-144, N, MILANI KRULJAC, Lingua e social izzazione, Document!, vol. VIN, Centro di Ricerche storiche, Rovigno/Rovinj, 1986, pp. 50-56. N. MILANI KRULJAC, Insegnamento/apprendimento della lingua dell'ambiente sociale (L2) nel territorio istro-quarnerino, Scuola Nostra n. 19, Edit, Fiume/Rijeka 1987, pp. 71-94. N. MILANI KRULJAC, Il problema dell'interferenza, Scuofa Nostra n. 19, Edit, Fiume/Rijeka 1987, pp. 127-135. N. MILANI KRULJAC, La motivazione nello studio della lingua dell'ambiente sociale (L2j, Scuola Nostra n. 20, Edit, Fiume-Rijeka 1988, pp. 72-86. N. MILANI KRULJAC, Indice di gradimento e comprensione del linguaggio della Voce del Popolo, Minority Language and Mass Communication, a cura di L ŠTRUKELJ, Edit. SE "Dante Aiighieri", Isola 1987, pp. 55-66. N. MILANI KRULJAC, Matrimoni misti e bilingüismo nel caso istro-quarnerino, La Battana n, 90, Edit, Fiume/Rijeka 1989, pp. 7-19. N. MILANI KRULJAC, La cultura neil'insegnamento della 12, Scuola Nostra n. 21, Edit, Fiume/Rijeka 1989, pp. 13-25. N. MILANI KRULJAC - S. ORBANIČ, Lingua interferita e comunicazione disturbata, Quaderni del CRSR, vol. IX, pp. 107-137, Pola 1989. N. MILANI KRULJAC - S. ORBANIČ, Jezični i kulturni metasistem. Uporabno jezikoslovje, pp. 334-342, UDK: 800.008, V. Kongres Zveze društev za uporabno jezikoslovje Jugoslavije, Tisk SE "Dante Aiighieri", Isola, Ljubljana 1989. N. MILANI KRULJAC - S. ORBANIČ, Sviluppo della competenza comunicativa nei bambini degli asili in lingua italiana, SOL, iingvistički časopis, pp. 61-80, Zagrebačka tiskara, Zagreb, 1989. N. MILANI KRULJAC - S. ORBANIČ, Identità nazionale fra due lingue-culture, Presenza e contributo della cultura slovena a Trieste, IRRSAE Friuli-Venezia Giulia, tstituto Regionaie di ricerca, sperimentazione e aggiornamento educativi, pp. 49-55, Trieste 1989. N. MILANI KRULJAC, Scuola e convivenza nell'istro-quarnerino, Atti del convegno Šola in sožitje, Cividale/Čedad, Casa editr. LIPA, 1989, pp. 63-80. N. MILANI KRULJAC, Lingua seconda e cultura (L2C2), jezici i kulture u doticajima/Lingue e culture in contatto, {Atti del Convegno I), Novi Sad, Talija, 1989, str.29-34. N. MILAN! KRULJAC - S. ORBANIČ - N. MUSIZZA, Dal contatto delle lingue alla deprivazione lingüistica, in EnicJtà e Stato, La Battana nn. 93-94, Edit, Fiume/Rijeka 1990, pp. 141-150. N. MILANI KRULJAC, Bilingüismo nel triangolo istro-quarnerino, in Colloquio sulla tipología e diritto internazionale delle minoranze d'Fur opa, Trieste, Università degli Studi, 3-4 nov.1990. N. MILANI KRULJAC, La metamorfosi: tra persistenza e precarietà della letteratura dialettale dell'esodo, in Letteratura dell'esodo, La Battana nn. 97-98, Edit, Fiume 1990, pp. 197-208. N. MILANI KRULJAC, La comunità italiana in ¡stria e a Fiume fra diglossia e bilingüismo / Taiijanska zajednica u Istri i Rijeci izmedu diglosije i dvojezičnosti, in Etnia I, 250 pp., CRSR, Tipografía Litografía Moderna, Trieste-Rovigno 1990. N. MILANI KRULJAC, L 'acquisizione del linguaggio e h sviluppo della competenza comunicativa nei bambini degli asili in lingua italiana. Metasistema e interlinguaggio, RS n. 2, pp. 37-49, CRSR, Rovigno 1990-91. N, MILANI KRULJAC, Bilingüismo e diglossia nel triangolo istro-quarnerino, La Comunità Internazionale, Quaderni n. 4, "Tipología e protezione delle minoranze in Europa", Atti del Colloquio Internazionale, pp. 126-134, Università degli studi di Trieste, CEDAM - Padova, 1991. N. MILANI KRULJAC-S. ORBANIČ, Italofonia nel triangolo istro-quarnerino, Atti ed Inchieste di "Quaderni Veneti", |i gruppo nazionale italiano in istria e a Fiume -Una cultura per I'Europa, a cura di G. Padoan e U. Bernardi, Longo editore- Ravenna 1991, pp. 79-101. N. MILANI KRULJAC, Bilingüismo precoce nell'istro-quarnerino, in "La scuola dell'infanzia nei Friuli-Venezia Giulia" (a cura di Longo Micalessin, A., Atti del 255 ANNALES 8/'96 Nelidla MILANI, Silvano ZILLI: BIBLIOGRAFIA LINGÜISTICA DEL fISTRlA: AMBITO ISTRO VENETO, 2*13-260 Convegno Regionale ÍRRSAE, Grado 21-22 aprile 1990, Ed. Grafiche Fulvío s.r.l, Udine 1992, pp. 545-561. N. MILANI KRULJAC, Componenti metaíinguístiche e bilingüismo, RS n. 3, CRSR, Rovigno 1992, pp, 33-47. N. MILANI KRULJAC, Istrski življenjski prostor in komunikacija, Armales 3/1993, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko/Socíetá storica del Litorale, Koper 1993, pp. 269-275. N. MILANI KRULJAC, /. ingua-día ¡etto/cu I tu ra come strumento di identita nel malessere della transizione, in L'lstria come risorsa per nuove convivenze (a cura di L. BERGNAC), I.S.I.G., Gorizia 1995, pp. 65-77. N. MILANI KRULJAC, Bilingüismo e diglossia nel triangolo istro-quarnerino, in Tipología e protezione delle minoranze. Atti del Colíoquio internazionale di Trieste, 3-4 novembre 1990, CEDAM, Padova 1991, pp. 126-132. N. MILANI KRULJAC, Soggetto polilogico e bilingüismo, in Narodne manjšine danes in jutri (a cura di I. ŠTRUKELJ e E. SUSSI), SLORI, Slovenski raziskovalni inštitut, Trst 1995, pp. 76-87. N. MILANI KRULJAC, La scuola dei 'misti', in Identita, alteritá e matrimio misto nei contesti periferici, numero speciale di La Battana, Atti del Convegno, Pola, 21-22 ottobre 1994, Edit, Fiume-Rijeka 1995, pp. 153-164. N. MILANI KRULJAC, II bilingüismo nell'lstro-quarnerino, Scuola Nostra n. 26, Edit, Rijeka/Fiume 1996, pp. 3-11. L. MONICA, Con chi e quando parlo italiano? Rispondono gli alunni delle scuole elementari dell'lstría e di Fiume, RS n. 2, CRSR, Rovigno 1990-91, pp. 29-37. N. MUSIZZA, vedi: N. MILANI KRULjAC - S. ORBANIČ - N. MUSIZZA, Da/ confatto delle tingue alia deprivazione lingüistica, in Etnicitá e S t ato, La Battana nn. 93-94, Edit, Fiume/Rijeka 1990, pp. 141-150. N. MUSIZZA ORBANIČ, Bilingüismo nelle classi inferior! della scuola elementare, RS n. 2, CRSR, Rovigno 1990-91, pp. 7-18. N. MUSIZZA ORBANIČ, vedi: S. ORBANIČ - N. MUSiZZA ORBANIČ, Cruppo farni liare misti lingue e comunicazione bilingüe, RS n. 3, CRSR, Rovigno 1992, pp. 7-32. S. ORBANIČ, vedi: N. MILANI KRULjAC - S. ORBANIČ, Lingua interferita e comunicazione disturbata, Quaderni, vol. IX, CRSR, Pola 1989, pp. 107-137. S. ORBANIČ, vedi: N. MILANI KRULjAC-S. ORBANIČ, jezični i kulturni metas i ste m, Uporabno jezikoslovje, V. Kongres Zveze društev za uporabno jezikoslovje Jugoslavije, Tisk SE "Dante Aligbieri", Isola, Ljubljana 1989, pp.334-342. S. ORBANIČ, vedi: N. MILANI KRULjAC-S. ORBANIČ, Sviluppo della competenza comunicativa ne! bambini degli asili in lingua italiana, SOL, lingvistički časopis, Zagrebačka tiskara, Zagreb, 1989, pp. 61-80. S. ORBANIČ, vedi: N. MILANI KRULJAC - S. ORBANIČ, Identita nazionale fra due lingue-culture, Presenza e contributo della cultura slovena a Trieste, IRRSAE Friuli-Venezia Giulia, Istituto Regíonaie di ricerca, sperimentazione e aggiornamento educativi, pp. 49-55, Trieste 1989. S. ORBANIČ, vedi: N. MILANI KRULJAC - S. ORBANIČ - N. MUSIZZA, Dal contatto delle lingue alla deprivazione lingüistica, in Etnicità e Stato, La Battana nn. 93-94, Edit, Rijeka/Fiume 1990, pp. 141-150. S. ORBANIČ, vedi: N. MILANI KRULJAC - S. ORBANIČ, Italofonia nel triangolo istro-quarnerino, Atti ed Inchieste di "Quaderni Veneti", ll gruppo nazionale italiano in Istria e a Fiume - Una cultura per l'Europa, a cura di G. Padoan e U, Bernardi, Longo editare -Ravenna 1991, pp. 79-101. S. ORBANIČ, La competenza bilingue au tonom a tra la lógica delle teorie e la lógica dei fatti, RS n. 2, CRSR, Rovigno 1990-91, pp. 19-29. S. ORBANIČ-N. MUSIZZA ORBANIČ, Cruppo familiare mistilingue e comunicazione bilingue, RS n. 3, Centro di Rtcerche Storícbe, Rovigno 1992, pp. 7-32. R. SCOTTI JURIČ, La competenza lingüística dei bambini bilingui a ¡¡vello morfosintattico, RS n. 5, Centro di Ricerche Storíche, Rovigno 1994-95, pp. 63-79. P. STRANJ, Manjšinsko šolstvo na Tržaškem in v Istri po drugi svetovni vojni/Lo sviluppo del sistema scolastico minoritario e maggiorítario su I due versanti del confine italo-jugoslavo neH'ultimo dopoguerra, Annales n. 2, Koper/Capodistria 1992, pp. 231-239. F. URSINI, Dai dialetti allé lingue: la situa z i one sociolinguistica di Rovigno d'Istria, in Atti del !X Convegno degli studi dialettaii italiani, Pisa 1977. f) DIZÍONARÍ B. BAÍSSERO, Piccolo dizionario della terminología dlaleüale usata particularmente a Bu!e d'lstria, Circolo Buiese "D. Ragosa", Trieste 1977, 43 pp. G. BOERIO, Dizionario del dlaletto veneziano, 2-a edizione aumentata e corretía (ristampa anastatica delTedizione di Venezia 1856), Aldo Martelío Editore, Milano 1971, 824, 152 pp. M.R. CERASUOLO PERTUSI, Dizionario inverso del dialetto trlestino corredato da indici di frequenza delle terminazioni, Edizioni Italo Svevo, Trieste 1987, 263 pp. D. CERNECCA, Dizionario del dialetto di Valle d'lstria, Collana degli Atti CRSR, n, 8, Edizioni Lint, Trieste 1986, 140 pp. F. CREVATIN, O rovinjskom dialektu/lntorno al dialetto di Rovigno, Annales 3/'93, Koper 1993, pp. 325-329. Relazîone svolta alia presentazione del "Vocabolario dei dialetto rovignese" di A. e G. PELLIZZER, Rovigno, 19 giugno 1993. G.A. DALLA ZONCA, Vocabolario dignanese-italiano, a cura di M. DEBELJUH, presentazione di P. TEKAVÔC 256 ANNALES 8/'96 Neüda MtlANI, Süv.-ino ZILU: BI8UOGRAFIA UNGUISTICA OELL'ISTRIA: AMBITO ISTRO VENETO, 243-260 Collana degíi Atti del CRSR, n. 2 LINT, Trieste 1978, pp. XXXV-363. A. OELiSE, Vocabolarietto del dialetto isotano, s.i.: Ed. Isola Nostra, s.a., 57 pp. M, DORIA, Vocaboíario dialettale, QGS, I, 1, 1980, p. 136. M. DORIA, La lessicografia giuliano-daimata nei decenni del serondo dopoguerra, Festschrift fur Ernst Risch zum 75, Geburtstag, De Gruyter, Berlin-New York 1986, pp. 619-632. M. DORIA, Grande dizionario del dialetto triestino: storico etimológica fraseologico, con ¡a coliaborazione di C. NOiJANÍ, Edizioni "II Meridiano", Trieste 1987, 1022 pp. P. DORSI, vedi: D. ZUDIBI - P. DORS!, Dizionario del dialetto muglisano, Udine 1981. D. DURANTE - G.F. TURATO, Dizionario etimologico veneto-italiano, presentazione di Manlio CORTEIAZZO, Edizioni Erredici, Padova 1976, X¡V, 700 pp. D. DURANTE, vedi: G. F. TURATO - D. DURANTE, Vocaboíario etimologico veneto-italiano. Battaglia Terme (Padova), dic. 1978. G. FRAU, Dizionario toponomástico del Fríuli-Venezia Giulia. Primo repertorio orgánico di nomi di luogbi della regione, Udine 1978. GLOSSARIETTO del dialetto di Capodistria, inédito, Biblioteca Cívica di Capodistria. E. KOSOV1TZ, Dizio na rio - vo ca bola rio del dialetto triestino e della lingua italiana, con introduzione di M. DORIA, ristampa fotomeccaníca dell'ediziorte Trieste 1889, Librería tnternazionaie ¡talo Svevo, Trieste 1968, XV, 575 pp. G. MANZiNl - L. ROCCH!, Dizionario storico, fraseologico, etimologico del dialetto di Capodistria, Collana degli Atti, n. 12, Centro di Ricerche storiche Rovigno, Trieste-Rovigno 1995, 354 pp. L. MfOTTO, Vocaboíario del dialetto veneto-dalmata, Lint, Trieste 1984, 298 pp.; Lint, Trieste 1985, 320 pp. A. PELLIZZER - G. PELLIZZER, Vocaboíario del dialetto di Rovigno d'lstria, Rovigno 1992. G. PELLIZZER, vedi: A. PELLIZZER - G. PELLIZZER, Vocaboíario del dialetto di Rovigno d'lstria, Rovigno 1992. G. PINGUENTIN1, Nuovo dizionario del dialetto triestino, Boiogna 1969, G. PICCIO, Dizionario veneziano-italiano, 1928, pp. 912. L. ROCCHI, Glossario etimologico in P. DELBELIO, Strumenti tradizionali dell'agricoltura nelle campagne dell'lstria, Ediz. Italo Svevo, Trieste 1992, pp. 167-201. L. ROCCHI, vedi: G. MANZIN! - L. ROCCHI, Dizionario storico, fraseologico, etimologico del dialetto di Capodistria, Coilana degli Atti, n. 12, CRSR, Trieste-Rovigno 1995, 354 pp. E. ROSAMANI, Dal "Vocabolarietto veneto" deli'uso al "Vocaboíario giuliano" deli'uso e storico, Pl, s. III, A. I, n. 1 (1949), pp. 35-36. ROSAMANI E., il Vocaboíario giuliano dei dialetti parlad nella regione giuliano-daimata quale essa era stata costítuita di comune accordo tra i due stati interessati nel Convegno di Rapalio del 12. XII. 1920, Boiogna, Cappelli, 1958, 1354 pp. E. ROSAMANI, Vocaboíario marinaresco giuliano-daimata (a cura di Mario DORIA), Casa Editrice Leo S. Olschki, Firenze 1975, XXIV, 200 pp. (Civilta veneziana-Dizionari diaiettali, 5). E. ROSMAN, Vocabolarietto Veneto Giuliano, P. Magíione & C. Stri ni Editori, Roma 1922, XV, 142 pp. (Lingua e dialetto: pubbücazioni per la difesa deila lingua promosse dalla Societá Filológica Romana, nn. 4-5) E, ROSMAN, Appendice al Vocabolarietto Veneto Giuliano: Índice grammaticale, appunti lessicali e testi diaiettali, Federazione Giuliana delle Cooperative Scolastiche Edit., Trieste 1923, 22 pp. E. ROSAMANI, Lingua e dialetto nel vocaboíario giuliano, PO, A. XXII, n. 7-8 (1952), pp. 234-239. E, ROSAMANI, Proprietá e ricchezza di lingua nel "Vocaboíario Giuliano", Pl, s. ilt, A. IV, n. 14-15 (1953), pp. 41-46. E. ROSAMANI, Saggío del vocaboíario giuliano, AT, s. IV, vol. XVIII (1952-53), pp. 133-194. S. SAMANI, Dizionario del dialetto fiumano, Venezia 1980. F. SEMI, Ciacole istríane e triestine raccolte tra il í 926 e il 1939 e regístrate dopo il 7 976, Longo, Ravenna 1981. F. SEMI, El parlar s'ceto e neto de Capodistria: testi antichi e moderni, glossario, documentazione fotográfica, itinerario gráfico di N. PACCHIETTO, s.!„ Regione del Veneto-Giunta Regionale, 1983, 501 pp. F. SEMI, Glossario del latino medievale istriano, Venezia 1990. G.F. TURATO, vedi: D. DURANTE - G.F. TURATO, Dizionario etimologico veneto-italiano, presentazione di Manlio CORTELAZZO, Padova 1976. G.F. TURATO - D. DURANTE, Vocaboíario etimologico veneto-italiano, Battagiia Terme (Padova), dicembre 1978. R. VIDOViC, Pomorski rječnik (Dizionario marinaresco), Logos, Spalato 1984, pp. XXXil-590. A. ZAMBONI, Del "Dizionario Etimologico Storico Friulano e d'altro, AMSÍ, n. s. vol. XXXI, 1983, pp. 305-318. M. E. A. ZETTO, Zenic, salvemo el nostro dialeto! Vecie storie de Capodistria e Trieste, tradisión, "Glossario", Edizioni Helvetia, Venezia 1984, 212 pp. P. ZOLL1, / dizionari diaiettali delle Tre Venezie (1976- 1985), QV, n. 4, 1 986, pp. 155-1 77. D. ZUDIBI - P. DORSI, Dizionario del dialetto muglisano, Udine 1981. 257 ANNALES 8/'96 NeJkla MILANI, Silvano ZILLI: BIBLIOGRAFIA LINGÜISTICA DUL'ISTRIA: AMBITO I STR OVE NETO, 243-260 g> ATLANTi LINGUiSTÍCt M. DEANOVIC, tntorno all'Atlante Lingüístico Mediterráneo, SRZ, ¡I, 3 (1957), pp. 3-11. M. DEANOVIC, LingvistiCki Atlas Mediterana: anketa u Boki Kotorskoj (L'Atlante Lingüístico Mediterráneo: l'inchiesta nelie Bocche di Cattaroj, Rad jAZU, vol. 327 (1962), pp. 5-39. M, DEANOVIC, Terminología marinara e peschereccia di Rovigno d'lstria: risultati dell'inchiesta per l'Atlante Lingüístico Mediterráneo, A1VSLA, tomo CXX1I (1963-64), pp. 379-401. M. DEANOVIC, Lingvisticki Atlas Mediterana: anketa na Visu (L'Atlante Lingüístico Mediterráneo: l'inchiesta sul-l'isola di Lissa), in Rad JAZU. - vol. 344 (1966), pp. 5-35. M. DEANOVIC', Lingvistiëki Atlas Mediterana: anketa u Salima na Dugom Otoku (L'Atlante Lingüístico Mediterráneo: l'inchiesta a Sali sull'isola Lunga), Rad JAZU, vol. 348 (1 967), pp. 27-60. GOEBL H., Il posto dialettometrico che spetta ai punti-Ais 338 (Adorgnano, Friuli), 398 (Dignano/Vodnjan, Istria) e 367 (Grado, Friuli), Lingüistica, XXVIII, 1988, pp. 75-103. L. LAGO, Aile origini délia cartografía regionale. L'Istria ed il Friuli nel contesto veneto, "Rivista Geográfica Italiana", Firenze (1987), f. 3, pp. 247-286. L. LAGO - C. ROSSIT (a cura di), Descripîio Histriae, Edizioni LINT, Trieste 1981, 354 pp. e 126tavv. in 4°. C, MARANELLI, Dizionario geográfico dell'Alto Adige, del Trentino, délia Venezia Giulia e délia Dalmazia, Laterza, Bars 1915. G. RONCO, A proposito del progetto di un Atlante lingüístico istriano, QGS, III, 2, 1982, p. 185. C. ROSSIT, vedi: L. LAGO - C. ROSSIT, (a cura di) Descriptio Histriae, Edizioni LINT, Trieste 1981, 354 pp. e 126 tavv. in 4°. P. TEKAVÔC Per un atlante lingüístico istriano: con spéciale riguardo ai dialetti istroromanzi, SRAZ, volf. 41-42 (1976), pp. 227-240. R. VIDOVIC, / risultati dell'inchiesta sulla base del questionario dell'Atlante Lingüístico Mediterráneo svolta nell'isola di Brazza in Dalmazia, BALM, volf. 18-19 (1976-77), pp. 107-117. h) MATERIALE LESS1COGRAFJCO L. SARI, L'lstria ieri e oggi, Ediz. Italo Svevo, Trieste 1984, pp. 97. J. 8ASIOL1, Trgovina i raspodjela morske ribe na obalama Istre u prošlosti, JZ 6, 1966, pp. 165-194 (v. spec. p. 185). B. BENUSSI, L'lstria nei suoi due millenni di storia, Trieste 1924. 8. BENUSSI, Storia documentata di Rovigno, Trieste 1888. A. BENUSSI MORO (a cura di), Oun puopulo da 1303 pruvierbi ruvignisi, La Famiglia Ruvignisa, Trieste 1982, 96 pp. E. CATTONARO, (a cura di) Le nostre parole: Disevimo cussl, con disegni fuori testo di Fulvio MONA!, Gorizia 1981. E. CATTONARO {a cura di), DISEVIMO cussi: le nostre parole, con disegni fuori testo di F. MONA!, L'Arena di Pola, Gorizia 1981, 81 pp.; supplemento al settimanaie "L'Arena di Pola". E. CATTONARO, Disevimo e cantavimo cussi: ie nostre parole, "L'Arena di Pola", Gorizia 1982, con disegni fuori testo di BRUNETTA, R. CEN1S1, F. MONA1, 81 pagg- }. A. ŒLLA, Canti di Natale nel Quarnero (ColSde), ASTP, vol. XXIV (1907), pp. 10-22. A. CELLA, il frasario de! beone, PI, A. VI, n. 1-2 (1908), pp. 32-34. C. A. COMBI, Dei proverbi istriani, PO, A. 111, strenna 1859, pp. 232-241. D. DAROVEC, Rassegna di storia istriana, Biblioteca Annales, 5, Société storica del Litorale, Primorske novice, Casa Editrice Lipa, Capodistria 1993, 96 pp. M. DE FACCHINETTI, Visinada: suoi abitanti e interessi, Stab. Tip. Gaetano Coana e Figli, Parenzo 1921, pp. 17-28. C. DE FRANŒSCH1, Cli statuti del comune di Pirano del 1307 confrontât! con quelli del 1332 e del 1358, uscíti postumi a Venezia (1960), sette anni dopo la morte dei De Franceschi. G. DE VERGOTTINI, Lineamenti storici delía costituzione política dell'lstria durante il Medio Evo, Roma 1924-1925. A. DONORA', vedi: L. DONORA'(a cura di), Cantavimo e sonavirno cussi: le nostre parole, Gorizia 1983. L. DONORA' {a cura di), Cantavimo e sonavimo cussÏ; le nostre parole, con disegni di Antonio Donorà, Gorizia 1983. P. FABRO-JNCLÍMONA, Serenate e boto nade, in Dignano e la sua gente, Trieste 1975, s.n., pp. 255-265 (Collana studi istriani del Centro Culturale "Gian Rinaldo Caiii"). N. FERESJNI, Vose de Pisin, 2a ediz., Famiglia Pisinota, Trieste 1968, 51 pp. M. FILUNI, A Cherso se cantava cussi..., Padova: Editore Rebellato, 1982. M. FILUNI, vedi: R. M1TIS - M. FILLINI, Proverbi e alcuni indovinelli dell'isola di Cherso con aggiunte di Nicol TOMAZ, introduzione disegni e coordinamento di Gigi TOMAZ, Conselve (PD), 1983. M. FREZZA, Asini e Balilla, Trieste, Ediz. Italo Svevo, 1995. E il racconto dell'infanzia di un esule trascorsa tra Pola e Sissano prima delf'esodo. Contiene neii'Appendice una raccolta di parole e frasi del dialetto polesano. 258 ANNALES 8/'96 Nelicla MflANJ, Silvano Z1LU: BIBLIOGRAFÍA LINGÜISTICA DELL'ISTRIA: AMBITO ISTROVENETO, 243-260 T. GAVARDO, Fora del semena, rime vernacole, prefazione di G. COBOLL! GIGLI, nuova edizione accresciuta di aicune poesie inedite a cura del N.U.F. di Capodistria, Stab. Tip. Giuliano, 1939, pp. 83. T. GAVARDO, Fora del semena: rime vernacole, 3a edizione seguita da poesie e prose diverse a cura di B. MAIER, Art« Grafiche Smoiars, Trieste 1950, 151 pp. (Celebrazioni degli istriani illustri, Comunedi Trieste. B. GIRALDI, Musa vernacola piranese. Versi di Orazio de Colombani inediti, PO, A. V, nn. 9-10 (1935), pp. 463-472. A. GORLATO, Stomelíate istriane, Pi, s. SI!, A. lil, n. 12 (1952), pp. 46-47. A. GORLATO, Una seconda versione della leggenda "Un topolino d'argento". I verdi "Maj", PI, s. ¡V, A. Xi, n. 3 (1961), pp. 273-277. A. GORLATO, Una novellina popolare istriana: il bestemmiatore e il diavolo, PI, s. ¡V, A. XIII, n. 9 (1963), pp. 124-125. A. GORLATO, Una novellina popolare istriana, PI, s. IV, A. XVi, nn. 17-18 (1966), pp. 173-175. A. GORLATO, Oue canzonette popolari poco note degli anni della Prima Guerra Mondiaie (1915-1918), Pl, s. IV, A. XXX!, n. 34 (1973), pp. 53-58. A. GORLATO, Proverbi del risparmio, P¡, s. V, A. XLill, n. 7(1979), pp. 35-37. L, GRASSi, Andele, bändele, petepers: füastrocche, giuocbi, riboboli e rícordi di Trieste e dell'lstria, iliustrazíoni dt Renzo Kollmann, Edizioni Lint, Trieste 1971, XIV, 277 pp, P. KANDLER {a cura di), Codice Diplomático Istriano, Trieste 1853-1864. A. ÍVE, Can ti popolari istriani raccolti a Rovigno, Rorna-Torino-Firenze 1877, p. ¡X. L'a. vi osserva l'allontanamento dalle forme dialettali e l'assunzione di forme ítaiiane nei repertori cantatí. A. IVE, Fiabe popolari rovignesi, Vienna 1878, pp. 26. A. IVE, Proverbi in veglioto odierno, in ASTP. - vol, XXI! (1903), pp. 252-254. P. LANSOR, Traduzioni in istriano con i testi originali a fronte... e un glossario, 1936, pp. 288. T. LUCIANI, Tradizioni popolari albonesi, Ristampa dell'edizione di Capodistria 1892, Arnaldo Forni Editore, Bologna 1977, XI, 103 pp. O. LUSA, Testi popolari nel dialetto di Pirano, GDV, ÍX, 1987, pp. 97-117. O. LUSA, Le perle del nostro dialetto, A1N, vol. XIV (1981), pp. 191-205. G. MANZINI, Vévimo un logo, Edizioni Canova, Treviso 1977. G. MANZINI, Lontan de la mia cale, Edizioni Canova, Treviso, 1980. G. MANZIN, Mis-mas bumbaro: zibaldone di voci, paríate, detti, proverbi, canti e aitre cose dignanesi, Torino, 1983, 48 pp. C. NOLI ANI, Canti di Rovigno: dal repertorio del coro "Arupinum", Casa Musicale Giuliana, Trieste 1 956, 35 pp. L. MORTEAN!, Storia di Montona. Coltura, AT, n. s., vol. XIX (1894), pp. 421 - L. MORTEANi, Notizie storiche della città di Pirano, Edizioni "La Voce di San Giorgio", Trieste 1984, parte 11, capítolo II, pp. 111-130. C. MUSATTI, Proverbi istriani, PI, A. I, n. 2 (1903), pp. 30-31. E. MUSIZZA, El campagnol de Parenso, AIN, vol. XV (1982), p. 131-151. B. NIDER, Aria di casa nostra, L'Arena di Pola, Gorizia, 1967,97 pp. L. ORETTI (a cura di), A. IVE, Fiabe istriane, Editrice Goriziana, Gorizia 1993. L. PAPO, La parlata e le tradizioni, Montona, Liviana Editrice, Padova 1974, pp. 199-210. Histria Nobilissima: colíana di monografie di città istriane, sotto gli auspici dell'Unione degii Istriani. L. PARENTIN, Documenti di Cittanova, AMSI, n. s. 15 (1967) pp. 115-130. L. PARENTIN, Incontri con l'lstria, la sua storia, la sua gente, vol. Il, Tipo/Lito Astra, Trieste 1991, 249 pp. G. PELL1ZZER, Liepi, la liepi liepi, liepi tous, Comunitàdegli Italiani, Sezione etnográfica, Rovigno 1982, 82 pp. Tradizioni: filastrocche, ninne-nanne, giochi, indovinelli, scioglilingua, fiabe. G. PELLIZZER, Loca, la loca loca, loca tous par peici e par grandi, Comunità degli Italiani, Sezione etnográfica, Rovigno 1987, 90 pp. Canti satirici; tradizioni: conte, filastrocche, indovinelli, ninne-nanne, proverbi, sentenze, scioglilingua, giochi, stornelli, storie vere. G. PINGUENTINI, Proverbi e detti della marinería triestino-istriana, in Etnografía e folklore del mare, Napoli 1957, pp. 597-601. E. PREDONZANI, Proverbi e detti popolari dell'lstria, prefazione di Enrico Rosamani. - Udine: Del Bianco Editare, 1954 VIII,300 p. R. PUCELLI, Canzonette popolari istriane: di un decennio fa, Calendario d'oro della Venezia Giulia 1922, Editrice L'Artistica, Trieste 1922, pp. 141-144. G. QUARANTOTTO, Musa vernacola piranese, Pl, n. s., A. I, fase. V (1922), pp. 151-154. G. RADOLE, Rapporti Ira canti popolari italiani e croati in ¡stria, lares, fasc. III-IV, (1965), pp. 185-209; Estratto=Firenze, Leo S. Olschki Editore, Firenze 1966. G. RADOLE, Canti popolari istriani, Leo S. Olschki Editore, Firenze 1965, XXX, 231 pp., Lares, vol. XIX, Trieste. G. RADOLE, Orazioni come filastrocche, Pl, s. ÍV, A. XVI!, n. 19-20 (1967), pp. 79-99. G. RADOLE, Canti popolari istriani, 2a raccolta con bibliografía critica, Leo S. Olschki Editore, Firenze 1968 XV, 264 pp. G. RADOLE, Fiabe istriane: raccolte a Barbana, Edizioni Comunità Istriane, Trieste 1969, 200 pp. 259 ANNALES 8/'96 NeÜda MILAN], Silvano ZllLL BIELfOCRAfíA LINGÜISTICA DELL'ISTRIA: AMBITO ÍSTRO VENETO, 243-260 G. HADOLE (a cura di), Proverbi istriani: raccolta antologica Trieste: Librería internazionale iíaío Svevo, 1972 61 pp. (Coiiezione "Millerighe", 6). G. RADOLE, Canti popolari: raccoltí a Materada-Buroli e Visinada in Istria, Edizíoni Italo Svevo, Trieste 1976, 137 pp. (Pubbficaztoní del Centro per ío studio dei diaíettí venetí delí'lstria-serie monográfica, n. 2). G. RADOLE, Settanta nuove fiabe ¡striane, Edizioni Italo Svevo, Trieste 1977, 137 pp. G. RADOLE, Proverbi istriani raccolti a San Lorenzo dei Pasenatico, AMSI, vol. XXX1N n. s., 1985, pp. 217-237. D. RISMONDO, Dignano d'lstría nei ricordi. Parte terza, Societá Tipográfica Editrice, Bagnacavaílo 1937, pp. 231-301. P. RISMONDO, Proverbi rovignesi, AMSI, vol. XVI! n. s. 1969, p. 113-134. E. ROSAMANI, Folklore triestino ed istriano nelle genuine paríate venete e prevenete, PO, A. XVII!, n. 7-8 (1948), pp. 190-203. F. SALIMBENI (a cura di), Islria. Storia di una regione di fronliera, Morcelliana, Brescia 1994. C. SALVIONI - G. VIDOSSICH, Versioni istriane della Parabota del Figliuol prodigo, AT, s. II!, vol. VIII (1919), pp. 5-60. P. SANSA, Traduzioni in istriano: con i testi originali a fronte, una letlera del prof. Matteo Bario! i e un glossario, Islituto Tipográfico Editoriale, Milano 1936, XIX, 269 pp (1 voti alia Patria; vol. II) M. SCHIAVATO - G. SRELZ, El nostro dialeto: racc.olta di poesie in vernacolo fiumano, a cura di M. SCHIAVATO e C. SRELZ, Comunitá degli Italiani, Fiume 1983, 39 pp. C. SCH1FFRER, La Venezia Ciulia, Roma 1956. G. SCOTTI, Viaggio attraverso il folklore istriano: danze e canti popolari degli italiani dell'agro polese (con particolare riferimento a Dignano) ed altre "spigolature", Appendice: proverbi, indovinelli, filastrocche di Dignano, AIN, vol, 1 (1968), pp. 55-85. G. SCOTTI, Istria innamorata: viaggio in Istria attraverso i canti popolari d'arnore, Lint, Trieste 1972, 116 pp. G. SCOTTI, I Mesi dell'Anno nei Proverbi Istriani, iilustrazioni di R. KOLLMANN, Edizioni Lint, Trieste 1972,121 pp. G. SCOTTI, Storielle da adere, AIN, vol. Vi (1973), pp. 45-62. Tradizioni:racco)ta di racconti, aneddoti, versi satirici e scherzosi del popolo istriano. G. SCOTTI, La poesía folclorística per bambiní a Fiume e nell'Istria, AIN, vol. VII! (1975), pp. 235-244. G. SCOTTI, La donna nei proverbi istriani, AIN, vol. IX (1976), p. 195-239. G. SCOTTI, "La donna Lombarda" nelle versioni istriane, AIN, vol. X (1977), pp. 271-283. G. SCOTTI, 5eífe favolette popolari istriane, AIN, vol. X!) (1979), pp. 171-188. F. SEMI, La "voluttá delI'Italia" nella paríate dei contadini istriani, Pl, s. IV, A. XVI, nn. 17-18 (1966), pp. 157-161. F. SEMI, Ciacole istriane e triestine, Longo, Ravenna 1981, 179 pp. E. SESTAN, Venezia Giulia. Lineamenti di una storia étnica e culturale, Bari 1965/2. G. SRELZ, vedi: M. SCHIAVATO - G. SRELZ (a. cura di), El nostro dialeto: raccolta di poesie in vernacolo fiumano, Comunitá degli italiani, Fiume 1983, 39 pp. R. STAREC, Carneval no sta andar via: canti tradizionali camevaleschi in istria, T, A. XII, vol. 26 (1989), p. 186-191. M. TAMARO, Le ciltá e le castella del!'istria, vol. (I Rovigno-Dignano, Tip. di Gaetano Coana, Parenzo 1893 (Rovigno: pp. 258-293; Dignano: pp. 601-623; Sanvincenti: pp. 642-655). G. TÍMEUS, Canzonette popolari cantate in Istria, 3a edizione notevolmente ampliata, Tip. Boccasiní & C.o dei fratelií Niccolini, Pola 1910, 70 pp. A. VASCOTTO (a cura di), Un omaggio al nostro idioma, in Ricordando Isola. Testimonianze e scritti, Galeati, ¡mola (BO) 1989, pp. 169-224. A. VATOVA, L'Istria marinara ne' suoi proverbi, in Mondo Europeo. - vol il (1946), p. 94-99. G. VATOVA, Raccolta di proverbi istriani, introduzione di G. QUARANTOTTI, 2a edizione rivista ed accresciuta, Istituto Tipográfico Editoriale, Venezia 1963 (l-a ediz. 1954) XXXII, 555 pp. (Opera postuma). Raccolta paremiologica. A. VATOVA, Alcune lettere in dialetto capodistriano, Pl 16, 1986, ff. 17-18, pp. 161-167. G. VIDOSSICH, La prima raccolta di canti popolari istriani, P!, A. XI, n. 1-2 (1913), pp. 7-11. G. VIDOSSI, Canzoni popolari narrative dell'lstria, in Míscellanea di scritti vari, Uníversitá degíi studi di Torino, Facoftá di Magistero, Gheroni, Torino 1951, vol. I!, pp. 145-182. G. VIDOSSI, Saggi e scritti mínori di folklore, con pref. di P. TOSCH1, Bottega d'Erasmo, Torino 1960, 600 pp. G. VIDOSSICH, vedi: C. SALViONI - G. VIDOSSICH, Versioni in dialetto capodistriano della Parabola del Figliuol prodigo, AT, s. III, vol. Vil! (1919), pp. 5-60-E. A. M. ZETTO, Zenfe salvemo el nostro dialeto, Venezia 1984. 260 ANNALES 8/'96 gradivo UDK 016:811(497.5-14 Istra) BIBLIOGRAFIA DELL'iSTRiOTO Barbara BURŠIČ CUíDIO MA, asstsfente, Facoitá di pedagogía di Poía, HR-52100 Pola, Via Medoiino 3 mag. asistent, Pedagoška fakulteta v Pulju, HR-S2100 Puia, Medulinska 3 Parole chiave: istrioto, bibliografie, istria sud-occidentale Ključne besede: istrščina, bibliografije, jugozahodna Istra Nel presente lavoro abbiamo raccolto la bibliografía dell'istrioto. E' un idioma neolatino che si è conservato nell'istria sud-occidentale e del quale fanno parte i dialetti di Rovigno, Valle, Dignano, Gatlesano, Fasana e Sissano. ARTÎ e mestieri délia mia gente: lavoro di ricerca, Gruppo leîterario délia Scuola elementare di Dignano. Dignano, a.s. 1972-1973, 28 p, ASCOU, Graziadio Jsaia. Istria Veneta in Archivio Glottologico Italiano (AGI), vol, i, 1873, p. 433-537. AVI, ricerca. Gruppo etnografico-storico délia Comunità degli Italiani di Dignano. Dignano, 1987-1988, 80 p. BABUDRI, Francesco. Il contrasta dei mesi. Catania, Librería Tirelli di F. Guaitoni, 1994. BABUDRi, Francesco. Rime e ritmi del popolo istriano. Capodistria, 1908. BABUDRi, Francesco. Rime e ritmi del popolo istriano. Capodistria, Amaido Forni editare, 1908. {Ristampa dell'edizione di Capodistria, 1908). BALDANELLO, F. Canti rovignesi. In Rivista Musicale Italiana, vol. XLVtll, 1964, p. 499-515. BARSAN, Giovanni, Saggio di diaîetto Rovignese. Al Cuorvo e la Bulpo-ll corvo e la Volpe. In Archeografo Triestino (AT), vol. I, 1869-1870, p. 238. BARSAN, Giovanni, Saggio di un vocabolario rovignese. La provincia dell'lstria, Capodistria, n. 6, 1889. BARSAN, Giovanni. Sul diaîetto rovignese. In AT., vol. XIV, fase. I, 1888, p. 211-215. BARSAN, Giovanni. Vocabolario del diaîetto rovignese. Manoscritto, Trieste, Biblioteca cívica. BARTOLi, Matteo - V1DOSS1, Gtuseppe. Aile porte oriental! d'Italia: dialetti e lingue délia Venezia Giulia (Friuli e Istria) e stratificazioni linguistiche in Istria, con un'appendice di testi dialettali e una carta lingüistica délia Venezia Giulia. Torino, Editare Gheroni, 1945, 118 p. BATTAGLIA, Raffaelto. Ricerche paletnologiche e folcloristiche sulla casa istriana primitiva. In Atti e Memorie del la Societá istriana di archeologia e storia patria (AMS1), vol. XXXV1I1, fase. 11, Venezia, 1926, p. 31-79. BATTAGLIA, Raffaelio. Dialetti e dimore ai confini orientali d'ltalia. In Rivista Geográfica Italiana, Lili, n. 1-3, 1946, p. 1-9. BENUSS1 MORO, Antonio. Avviamento alio studio del dialetto di Rovigno d'lstria sotto la scorta della lingua italiana. Trieste, Editrice La Famia Ruvignisa, 1988, 111 p. BENUSSI MORO, Antonio. Grafía rovignese. In l'Arena di Pola, Udine, 1973, 1974. BENUSSI MORO, Antonio. Oún puopulo da 1303 pruvierbi ruvignisi. Trieste, Editrice La Famia Ruvignisa, 1982, 96 p. BENUSSI, Bernardo. II "postel", ossia d'una chiave romana rustica usata nella campagna di Rovigno. In AMSI, vol. VI, 1890. BENUSSI, Bernardo. Saggio di una storia dell'lstria. Dai prirní tempi sino all'epoca della dominazione romana. Trieste, 1. Svevo, 1986. BENUSSI, Bernardo. Storia documentata di Rovigno. Rovigno, 1888. BENUSSI, Bernardo. Vita cittadjna. In Storia documentata di Rovigno. Trieste, Tip. del Lloyd Austro-Ungarico, 1988, p. 183-201. Prima ristampa, Trieste, La Editoriale Librada, 1962, p. 173-190. Seconda ristampa, Trieste, Uníversitá Popolare di Trieste, Lint, 1977, p. 173-190, Collana degli Atti del Centro di ricerche storiche Rovigno (ACRSR). BENUSSI, Libero. Imbarcazioni e vele tipiche di Rovigno del primo '900. In Istria Nobilissima, Antología deiie opere premíate (ASN), Unione Italiana-Fiume, Um'versitá Popoíare di Trieste, Trieste, Stella-Arti Grafiche, 1994, p. 111-144. 261 ANNALES 8/'96 Barbara BURŠIČ GUIDICI: 8I81S O GRAFIA DEI L'ISTRIOTO, 261-270 BENUSS1, Libero. Le "arie da nuoto" di Rovigno. ¡n ACRSR, Rovigno, vot. V¡¡, 1976-1977, p. 427-441; vol. VIH, 1977-1978, p. 409-419; vol. iX, 1978-1979, p. 613-624; vol. X 1979-1980, p. 409-416; vol. XI, 1980-1981, p. 529-536; vol. XIV, 1983-1984, p. 377-381. BERTOSA, Mirosiav. Valle d'ístria durante la dorninazíone veneziana. Appendice 5: i cognomi del Castello di Valle e deí vülaggi circostaníí (1617-1813). in ACRSR, vol. III, 1972, p. 160-192. BONIFACIO, Marino. Antichi casati di Rovigno d'ístria: gli sbisá dalle origini ai nostrí giorni, Trieste, dícembre 1989. BONIFACIO, Marino. Antichi casatí di Rovigno e di Dignano d'ístria: I Malusá. In AMSl, vol. XC della Raccolta, XXXVIII della Nuova Serie, Trieste, 1990. BORRI, L. Ancora sulla grafia del rovignese. Sn Rovigno Nostra, Trieste, n. 26, 1975. BORRI, L. Sulla grafia del rovignese. ín Rovigno Nostra, Trieste, n. 26, 1975. BRATULlt, Vjekoslav. Etnografija (Etnografía) in Rovinjsko selo: monografía jednog istarskog sela (Villa di Rovigno: monografía di un villaggio istriano). Jadranski Instituí JAZU, 1959, p. 49-61. Jadranske monografije, vol. 2. 8UDICIN, Egidio. I caminí di Rovigno. in ACRSR, vol. V, 1974, p. 321-341. BUDICIN, Egidio. I ferrí battuti di Rovigno. ín ACRSR, vol. VI, 1975-1976, p. 399-417. BUR&C GIUDICI, Barbara. Note generali sull'idíoma di Sissano. In Atti del I Convegno internazíonale "Língue e culture in contatto", Pola, 1988, Novi Sad, Gro Tanja. BURSlC GIUDICI, Barbara. Sissano attraverso í secoli. In Annaíes - Annalí del l.itore capodistriano e delle regioni vicíne 3/93, Koper, 1993, p. 299-304. BURSlCÍ GIUDICI, Barbara. Terminología agrícola di Sissano. In La Battana, n. 116, Anno XXXI aprile-gíugno 1995, p. 86-92. CAENAZZO, L. Saggio di alcuní proverbi rovignesí. ín L'Aurora: strenna a beneficio deil'Asilo infantüe di Rovigno, Rovigno, Coana, 1861, p. 160-178. CAENAZZO, Tomaso. S. Eufemia di Rovigno. In AMSl, vol. XLIV, 1932, p. 245-270. CANZONETTE popolari cantate in Istria. Raccolte da G. Timens, Pola, Tip. Boccasini e Co. deí Eratelli Niccolini, 1910. CARER, C. Sul dialetto di Rovigno d'ístria. L'lstria, Trieste, n. 28-29, 1846. CERASUOLO PERTUSI, María Rosaría. II contríbuto deü'etimologia alia storia della neolatínitá ¡striana. In AMSl, vol. XC della Raccolta, XXXVIII della Nuova Serie, Trieste, 1990. CERNECCA, Domenico. Analisi fonematica del dialetto di Valle d'ístria. In Studia Romanica et Anglica Zagrabiensía (SRAZ), vol. XXIII, 1967, p. 137-160. CERNECCA, Domenico. Formazione delle parole nell'ístrioto di Valle d'ístria. ín SRAZ, vol. 41-42, 1976, p. 241-272. CERNECCA, Domenico. Giuliano Palazzolo e la sua poesía dialettale. In SRAZ, vol. 44, 1977, p. 225-243. CERNECCA, Domenico. II dialetto di Rovigno neil"'At!as Linguarum Europae". ín SRAZ, vol. 43, 1977, p. 125-137. CERNECCA, Domenico. Morfología del dialetto di Valle d'ístria. II notne e íl pronome. In SRAZ, vol. 29-32, 1970-71, p. 99-120. CERNECCA, Domenico. Morfología del dialetto di Valle d'ístria. II verbo e l'avverbio. In SRAZ, vol, 37, 1974, p. 205-246. CERNECCA, Domenico. Valle d'ístria e il suo poeta in vernacolo. In BCSDV1, n. 2, 1973-74, p. 9-29. CI di Dignano. Castelllerí: insedíarnento preistorico di Dignano. Gruppo etnografíco-storico della Comunitá deglí Italiani di Dignano, 1989. COSSAR RANIERI, Mario. Popolaresca di Villa di Rovigno. In Lares, vol. XIII, n. 2,1942, p. 100-104. CREVATIN, Franco. Contributo alia conoscenza del latino dell'lstría. Pl, VI, n. 5-6, 1979, p. 37-47. CREVATIN, Franco. O rovinjskem dialektu. Intorno a! dialetto di Rovigno. In Annates, 3/'93, Koper, 993, p. 325-328. CRIVICI, Alberto. Traduzíone in italiano e in tráncese di alcune fiabe e proverbi rovignesi. Note fonetiche e morfologicbe. Glossarío: tesi di laurea, Mons. a.a., 1975-1976, 144 p. ČURIČ, Mate. Ljudi i običaji Galižane. (La gente e le tradizioni di Gallesano). Glas Istre, 8. VI 1992. e 9, VI 1992. DALLA ZONCA, Giovanni Andrea. Studi su! dialetto di Dignano (manoscritto e carteggío). Biblioteca Scientífíca, Pola. DE FRANCESCHI, Camillo. La toponomástica deü'antico agro polese desunta dai documentí. In AMS!, voi. Ll-Llll, 1939-40, p, 119-198. DEANOVIČ, Mirko. Antroponímí istrioti. In Italia lingüistica nuova ed antíca, vol. II, Galatina, 1978, p. 323-327. DEANOVIČ, Mirko. Avviamento ailo studio del dialetto di Rovigno d'ístria: grammatica, testi, glossario. Zagreb, Školska knjiga (Manuaiia universitatis studiorum Zagrebiensis), 1954, 126 p. DEANOVIČ, Mirko. Dal lessico istrioto. In Omagiu lui Alexandru Rosettí la 70 de ani, Bucuresti, 1965, p. 157-161. DEANOVIČ, Mirko. Da! lessico istrioto di Rovigno. In Analeie Societatií de iimba romana, n. 3-4, 1972-73, p. 149-154. DEANOVIČ, Mirko, Istroromanske študije (Studi istroromanzi). In JAZU, vol. 303, 1955, p. 51-118. DEANOVIČ, Mirko. IzvjeStaj o istraživanju u Rovinju. In jAZU, 1963, p. 289-290. DEANOVIČ, Mirko. L'Ugoiino ín una versione istriota di Rovigno. In SRAZ, vol. 19-20, 1965, p. 39-56. 262 ANNALES 8/'96 Barbara BURSkÎ CUIOtCI: B1BUOGRAF1A DELL'ISTRIOTO, 261- Z70 Sv. Lovreé Pazinatiiki. San Lorenzo di Pasenatico (foto: D. Darovec, 1994). 263 ANNALES 8/'96 Barbara BURSlC! CUiDICi: BIBLIOGRAFIA DOLL'ÍSTRIOTO, 26Í-270 DEANOViC Mirko. Nomi di piante nell'ístrioto. in AGi, voi. XXXÍX, 1955, p. 188-205. DEANOVIC, Mirko. Proverbi istriotí di Rovigno. in Rivista di cultura classíca e medioevale, A. Vii, n. 1-3, 1965, p. 401-415. DEANOViC, Mirko. Remarques sur le système phonologique de l'istro-roman. in Bulletin de la Société de Linguistique de Paris, tome XLVUI, fasc. 1, 1952, p. 79-83. DEANOViC Mirko. Ricerche sull'istro-romanzo. In Atti del II Convegno Internazionaie di linguisti, Milano, 1953, p. 61-72. DEANOViC Mirko. Stratificazione íessicale sulle c.oste orientai! dell'Adriatico. In BALM, n. 8-9, 1966-67, p. 167-171. DEANOViC Mirko. Studi istrioti. In SRAZ, vol. 1, 1956, p. 3-50. DEANOViC Mirko. Sull'istrioto. In Atti dell'VÜI Congresso internazionaie di Studi Romanzi, Firenze, 1960, p. 505-513. DEANOViC Mirko. $to je istroromanski govor. Republika, X/1954, br. 2-3, p. 243-247. DEANOViC Mirko. Terminología marinara e peschereccia di Rovigno d'¡stria: risultati dell'inchiesta per l'Atlante Lingüístico Mediterráneo. In Atti dell'lstituto Veneto di Scienze, Lettere ed Arti (AIVSLA), Venezia, tomo CXXII, 1963-64, p. 379-401. DEANOViC Mirko. Tracce dell'istrioto nell'antica toponomástica istriana. In Atti del VII Congresso internazionaie di scienze onomastiche e Memorie délia sezione toponomástica, vol. I, parte I, Firenze, 1962, p. 377-384. DEANOViC Mirko. Una canzone rovignese "La batana". In SRAZ, vol. 12, 1961, p. 23-27. DEANOViC Mirko. Un frammento di Goldoni in dignanese. In IB, vol. 1, 1975, p. 37-43. DEANOViC Mirko. Voci slave nell'istrioto. In Ricerche Slavistiche, vol. III, 1954, p. 51-68, DELTON, Paola. il dignanese istroromanzo: un dialetto in estinzione. Dignano, 1990, 46 p. DEVESCOVI, Raimondo. Il castelio di Rovigno. In AMSI, vol. XVII, fasc. 3-4, 1901, p. 332-368. DEVESCOVI, Raimondo. Vita rovignese: bozzetti in vemacolo. Rovigno, Tip. A. Coana, 1894. DONORA1, Luigi. Cosí si cantava a Dignano. In Coltana studi istriani del Centro Culturale "Gian Rinaldo CarSi" (CSICC), Trieste, 1975, p. 267-312. DORIA, Mario. Aspetti délia toponomástica istriana nel '500. Firenze, Leo S. Olschki Editore, MCMLXXXHL DORIA, Mario. Etimi di toponimi triestini ed istriani. 9. Dignano. In Pi, s.V, n. 3, 1978. DORIA, Mario. Etimo logie triestine, veneto-i stria ne e istriote. In incontri linguistici, Trieste, vol. V, 1979. DORIA, Mario. 11 vocalismo istriano preveneto alla luce délia toponomástica medievafe e moderna, Università di Trieste, Università di Udine, In incontri linguistici 7, Giardini editori e stampatori in Pisa. ECHI de! passato nelle contrade di Dignano: lavoro di ricerca. Gruppo etnográfico della Scuola elementare di Dignano, Dignano, 1987-88, 44 p. FABRO INCLIMONA, Pompea. Serenate e botonade. in Dignano e ¡a sua gente, CSICC, Trieste, 1975, p. 255- 265. FIABE e leggende del mió luogo natio: lavoro di ricerca. Gruppo letterario della Scuola elementare di Dignano, Dignano, a.s. 1980-1981, 34 p. FILIPI, Goran. ¡striotskí jezikovni otoki v ístri. (¡solé iinguistiche istriote in istria). !n Annales, 3/'93, Koper, 1993, p. 275-284. FILIPI, Goran. Istrska ormtonimija: pticja imena v istriotskih govorih. (Ornitonimia istriana: nomi degli uccelli nelle paríate istriote). In Annales, 3/'93, Koper, 1993, p. 293-298. FILIPI, Goran. Koiné istriana. in Atti del 1 Convegno ínternazionale "Lingue e culture ín. contatto", Pola, 1989, p. 156-160. FILIPI, Goran. Le paríate istriote. In La Battana, Edit, Fíume, n. 111, p. 83-88. FORLANI, Anita. Acconciatura caratteristica della donna dignanese. In ACRSR, vol. IV, 1973, p. 307-313. FORLANI, Anita. Consuetudini dignanesi: i! contatto di matrimonio. ín ACRSR, voi. IV, 1973, p. 205-214. FORLANI, Anita. Dialetto e ietferatura a Dignano. In La Battana, n. 63-64, 1982, p. 107-109. FORLANI, Anita. "El nuvisajo": l'abbigliamento femminile nello studio del folclore dignanese. In A1N, vol. Vil!, 1975, p. 223-234. FORLANI, Anita. Le belle bumbaretle. |n jurina i Franina (rivista di varia cultura istriana), Libar od grozda, Pula, n. 50, 1992, p. 32-35. FORLANI, Anita. Le nozze dignanesi. in jurina i Franina, Libar od grozda, Pula, n. 51, 1992, p. 32-37. FORLANI, Anita. Tradizioni domestiche dignanesi. In AIN, voi. V, 1972, p. 107-129. FORLANI, Anita. Usi e tradizioni matrimonial! dignanesi: la fantasía deil'arte popolare femminile nella preparazione dei corredi nuziali. ín ACRSR, vol. Vil!, 1977-1978, p. 391-408. FORLANI, Anita - MOSCHENI, Giuseppe. 1 suranoyn de Dignan, in AÍN, vol. IV, 1971, p. 253-286. FORLANI, Flavio. Par tere e vedurni: saggio di terminología botanica dignanese. Trieste, Italo Svevo, 1988, 81 p. GASPARD, Giovanni. Vita di chiesa. In Dignano e la sua gente, CSICC, Trieste, s.n., 1975, p. 209-225. GIOCHI (I) dei nostri nonni: ¡avoro di ricerca. Gruppo letterario della Scuola elementare di Dignano, Dignano, 1970-1971, 20 p. GIUDICI BUR&C Barbara. Vedi BUR5l¿ GIUD1CI, Barbara. GJURICIN, Antonio Gian. Appunti di fraseología dei dialetto di Rovigno d'ístria. Trieste-Fiume, UüP, 1992. 264 ANNALES 8/'96 Barbara BIJRŠIČ GUIOICI: BIBLIOGRAFIA DELl'ISTRIOTO, 261 -270 GlURiCiN, Antonio Gian. Le mieíe cuntrade. tn AtN, vol. XXI, 1988, p. 253-284. GIURICIN, Antonio. Rovigno d'estate (estratti). In AtN, vol. XVI, 1983, p. 259-282. GLAVINld, Vera. Istriotska poe2Í|a. La poesía ¡striota. In Annales, 3/'93, Koper, 1993, p. 311-318. GOEBL, Hans. II posto díalettometrico che spetta ai punti AIS 338 (Adorgnano, Friuíi), 398 (Dignano/ Vodnjan, ¡siria) e 367 (Grado, Friuíi). Presentazione di tre carte di símiliarítá. In Lingüistica, vol. XXVIII, Ljubljana, 1988, p, 75-103. GORLATO, Acbille. Dignano: cittá dat suggestivi riti nuziali. In Paesaggi istriani, Trieste, LJnione degli ¡striani, 1968, p. 31-38. GORLATO, Achílle. l! bel costume. In Dignano e la su a gente, C5ICC, Trieste, s.n., 1975. GORLATO, Achifle. L'Sstria e Venezia: paesaggio, storia, folclore. Venezia, Edizioni Heivetia, 1983, p. 209-257. GORLATO, Achilíe. Proverbi e modi proverbial! dignanesi. In Dignano e la sua gente, CSICC, Trieste, s.n., 1975, p. 241-254. GORLATO, Laura. La casa e il suo focolare, In Dignano e la sua gente, CSICC, Trieste, s.n., 1975, p. 179-187, GORLATO, Laura. Tipi di dimore temporanee; i "casoní" della Laguna di Grado e le "casíte" deli'lstria sudoccidental, in L'Universo, A.XLI, n. 2, 1961. GRUPPO (I!) foldorístíco di Dignano. Lavoro di ricerca. Gruppo letterario della Scuola elementare di Dignano, Dignano, a.s. 1978-1979. IVE, Antonio. Canti popolari istriani raccolti a Rovigno (annotati da Antonio Ive), Torino, Ermanno Loescher, 1877, XXXIÍ, 383 p,¡ Cantí e racconti de! popolo italiano pubblicati per cura di Domenico Camparetti ed Alessandro D'Anconna, vol. V; Ristampa anastatica deli'edízione, Torino, 1877; Bologna, Fomi Editore, 1967, XXXI!, 383 p. IVE, Antonio. Fiaba rovignese. Napolí, 1883. IVE, Antonio. Ftabe popolari rovignesi. Vienna, 1878, 26 p. IVE, Antonio. Noveliine popolari rovignesi, Vienna, 1877. ÍVE, Antonio. Saggi dell'odierna parlata di Dignano. In Per le nozze Dalla Zonca-Fabris, Milano, Tip. Sociale, 1877, p. 20-24, IVE, Antonio. Saggí di dialetto rovignese. In Storia documentata di Rovigno (Bernardo Benussi), Trieste, Tip. del Lloyd Austro-Ungarico, 1888, p. 1-78; Ristampa: Trieste, La Edítoriale Librería, 1962, p. 1-73. I SOPRANNOMI de¡ Rovignesi. Centro di ricerche storiche, Rovigno, 1988. KRN|AK, Ondina. Lo splendore dei pirolí dignanesi (arte oraía dignanese e ornamenti mulíebrí). In Jurina i Franina, Libar od grozda, Pula, n. 50, 1992, p. 36-40. LAGO, Luciano. ! "katuni" della penisola istríana. In Rivista Geográfica Italiana, A. I..XXVI, fase. 2, 1969, p. 169-1 79. LAGO, Luciano. Le "casite" (Pietre e paesaggi dell'lstria centro-meridionale). ACRSR, N. 11, Trieste, La Mongolfiera, 1994. LAGO, Luciano - ROSSIT, Claudio. Terra d'istria (viaggio pittorico attraverso i paesaggi della penisola istriana). Testi di L. Lago con la collaborazione di Rínaldo Derossi e Claudio Rossit. Trieste, Lint, 1987. LUCIAN!, Tomaso. Sui dialetti dell'lstria. Capodistria, Editrice la Redazione della Provincia, 1986, 31 p. LUCIANI, Tomaso. Sut dialetti dell'lstria. Capodistria, Stab. tip. B Appoionio, 1876, 31 p. LUMBROSO, Alberto. La canzone del Vyss nell'Oberland e nel Valiese. In ASTP, vol. XVI, 1897, p. 444. MAIORESCU, loan. Itinerar in Istria si vocabular Istriano-Roman. Editia a Dona pubblicata de Titu Maiorescu. Bucurestí, Edif. librarieri Socecu & Co., 1900, 128 p. MALUSA', Giovanni. Terminología agrícola dell'istro-romanzo a Rovigno, Valle e Dignano. In ACRSR, vol. Xlil, 1982-1983, p. 385-449. MALUSA', Giovanni. Terminología agrícola dell'istro-romanzo a Rovigno, Valle e Dignano. Manoscritto, Zagabria, marzo 1954, IV, 67 p. MALUSA', Mirella. II dialetto di Rovigno d'istria. Littératures en langues romanes de moindre expansion, Edition de Traditions et Parlers populaires Wallonie, Bruxelles a.s.b.i. Belgique, Union latine, 1995. MANZIN, G. Mis-mas bumbaro: zibaldone di voci, paríate, detti, proverbi, canti e altre cose dignanesi. Torino, 1983, 48 p. MARIN, Biagio. 1 rovignesi de via dei Capuano. In PO, A. XVIII, n. 1-2, 1848, p. 37-42. MARUŠIČ, Darío. Glasbena podoba krajev z istriotsko govorečim prebivalstvom. (L'aspetto musicale delle località abítate da parlanti istrioto). In Annales, 3/'93, Koper, p. 319-323. MATIJAŠIČ, Robert. Toponomástica storica dell'antico agro polese di Bernardo Schiavuzzi. In ACRSR, vol. XIV, 1983-1984, p. 307-344. MILANO, Euclide Cario. La pesca a Rovigno d'istria. In Le Tre Venezie, A.XVII, n. 7, 1942, p. 273-275. MIRKO VIČ, Antonio. Trecento soprannomi di Valle. In AIN, vol, XVI, 1983, p. 215-257. MONT1, Valeriano. Cenni storici di Sissano. Parenzo, Tipografía Gaetano Coana, 1911, 70 p. MOSCHENI, Giuseppe. Vedi FORLANI, Anita -MOSCHENI, Giuseppe. I suranoyn de Dignan. MULJAČIČ, Žarko. Bibliographie de linguistique romane, domaine dalmate et istriote avec les zones limitrophes. In Revue de linguistique Romane (RLiR), 33, Strasbourg, 1906-1966, p. 144-167 e 356-391. MULJAČIČ, Žarko. Bibliographie de linguistique romane, domaine dalmate et istriote avec les zones limitrophes. In RLiR, 45, 1966-1967, p. 158-214. 265 ANNALES 8/'% Barbara BUR5l¿ CUiDICt: BIBLIOGRAFÍA DEtl'lSTRIOTO, 261-270 NELLA cudria rustica dígnanese: lavoro di ricerca. Gruppo etnográfico della Scuoía elementare di Dignano. Dignano, a.s. 1986-1987, 41 p. NOLiANI, Claudio. Canti di Rovigno: da! repertorio del coro "Arupinum". Trieste, Casa Musicale Giuliana, 1956, 35 p. NOVELLO, Giorgio. Appunti sulla situazione lingüistica dell'lstria. In Affari Sociaii Internazionali, a. XV, n. 3, 1987, p. 129-139. PAULETICH, Antonio. I soprannomi di Rovigno d'lstria. In AIN, vol. IV, 1971, p. 173-224. PAULETICH, Antonio. Libro catastatico di Rovigno det 1637. In ACRSR, vol. II, 1971, p. 101-168. PELLIZZER, Antonio. Terminología marinara di Rovigno d'lstria (alcuni capítoli). in AIN, vol. II!, 1970, p. 223- 237. PELLIZZER, Antonio. Terminología marinaresca di Rovigno. !n ACRSR, vol. XV, 1984-1985, p. 311-384; vol. XVII, 1986-1987, p. 375-438. PELLIZZER, Antonio - PELLIZZER, Giovanni. Motti detti e proverbi rovignesi (estratti). In AIN, vol. V, 1972, p. 131-162. PELLIZZER, Antonio - PELLIZZER, Giovanni. Un idioma che muore (otto mestierí): felegname, calzolaio, scalpellino (cavapletra), mutatore, fabbro, sarto, barbiere, carpentiere. In AIN, vol. X, 1977, p. 189-246. PELLIZZER, Giovanni. La toponomástica della costa di Rovigno d'lstria; da Porta Barabeiga al Piru Grando. In AIN, vol. XVII, 1984, p.229-250. PELLIZZER, Giovanni. Liepi, la liepi liepi, liepi tous. Comunitá degli italiani - Sezione etnográfica, Rovigno, 1982, 82 p. PELLIZZER, Giovanni. Loüca, la loüca loaca, loüca tous par peíci e par grandi. Comunitá degli italiani - Sezione etnográfica, Rovigno, 1987, 90 p. PELLIZZER, Giovanni. Toponomástica della costa rovígnese. Settala (MI), La Puntuleina, 1985, 67 p.; Collana Rovignese, n. 85/1. PELLIZZER, Giovanni. Sulla grafia del rovignese. Comunitá degli Italiani - Sezione etnográfica, Rovigno, 1981,51 p. PELLIZZER, Giovanni. Vedi PELLIZZER, Antonio -PELLIZZER, Giovanni. Motti detti e proverbi rovignesi (estratti). PELLIZZER, Giovanni. Vedi PELLIZZER, Antonio -PELLIZZER, Giovanni. Un idioma che muore (otto mestieri); falegname, calzolaio, scalpeilino (cavapieta), muratore, fabbro, sarto, barbiere, carpentiere. PERTUSI CERASUOLO, María Rosaría. Vedi CERASUOLO PERTUSI, Maria Rosaría. PERUSKO, Tone. Razgovori o jeziku u Istri. Pula, Glas Istre, 1965. PETRONIO, Prospero. Memorie sacre e profane dell'lstria (a cura di Giusto Oorri con la coltaborazione di Luigi Parentin). Libro primo, Trieste, by Giusto Borri, 1968, p. 35-78. PINGUENTINl, Gianni. I dialetti di Rovigno e Dignano. La loro evoiuzione nell'ultimo secolo rispetto ai testr kandleriani. in PO, A.XVIII, n. 5-6, 1948, p. 152-156. PIN1, A.M. Contributi alio studio de! dialetto di Rovigno (tesi di perfezíonamento in glottologla). Université degli studi di Padova, a.a. 1954-1955. PUNIS, Luisa. I miconimi nelíe paríate dell'lstria méridionale. Fiume, Edit, La Battana, n. 113, p. 65-78. RADOLE, Giuseppe. Canti popoíari istriani. Firenze, Leo S. Oíschkí Editore, vol. XXX, 1965, 231 p. RADOLE, Giuseppe. Canti popoíari istriani. II raccolta con bibliografía critica. Firenze, Leo S. Olschki Editore, vol. XV, 1968, 264 p. RADOSSI, Giovanni, I nomi locaii del territorio di Rovigno. In AIN, vol. il, 1969, p. 57-135. RADOSSI, Giovanni. La toponomástica comparata di Dignano, Fasana, Gallessano. In ACRSR, vol. XX, 1989-1990, p. 85-131. RADOSSI, Giovanni. Stemmi di rettori e di famíglie notabili di Dignano d'lstria. In ACRSR, vol. XSSÎ, 1982-83, p. 355-384. RASONANDO de piere e groûmasi: lavoro di ricerca. Comunitá degli Italiani, Dignano, 1987, 65 p. RISMONDO, Domentco. Dignano distria nei ricordî (parte terza). Bagnacavallo, Socíetá Tipográfica Editrice, 1937, p. 231-301. RISMONDO, Domenico. Dignano nei ricordi. In Pagine Istriane ( PI), A.X, n. 1 -2, 1912, p. 1 -16. RISMONDO, Domenico. Dignano nei ricordi: Attrezzi rurali (con tre tavole fuori testo). A cura della Direzione della rivista Pl, Parenzo, Stab. Tip. Gaefano Coana & figli, 1925, 13 p. RISMONDO, Domentco. Dignano nei ricordi: feste, usanze, superstizioni. In Pi, A.XIÍ, n. 1-2, 1914, p. 17-28. RISMONDO, Domenico- Memorie dignanesi: I. ta rocca e il telaio; II. Deíf'oleíficio. In Archeografo triestino (AT), s. III, vol. XVII, 1932, p. 311-332. RISMONDO, Pie(t)ro. Del le difíicolta di trascrivere e interpretare deí testi in dialetto (con appendice sui proverbi rovignesi di L. Caenazzo). In AMS!, vol. XVSI, 1969. RISMONDO, Píe(t)ro. Di alcuni aspeíii e fenomeni del preveneto di Rovigno. In AMS!, vol. VI, 1958, p. 201-221. RISMONDO, Pie{t)ro. Influssi veneti sui vocalismo del preveneto di Rovigno d'lstria. In PI, s. IV, A.XI, n. 3, 1961, p. 233-244. RISMONDO, Pie(t)ro. Proverbi rovignesi. In AMSi, vol. XVII n.s. 1969, p. 113-143. ROSAMAN!, Enrico. Folklore triestino ed istriano nelie genuine paríate venete e prevenete. In PO, A.XVIII, n. 7-8, 1948, p. 190-203. ROSAMANI, Enrico. L'lstria romana, veneta, italiana, nella sua gente, italiana nei suoi molteplici dialetti veneti e preveneti. In PO, A.XVIII, n. 1-2, 1948, p. 5-15. 266 ANNALES 8/'% Sariwra SURŠiČ GUIOlCl: BIBLIOGRAFIA DtLL'lSTRIOTO, 261-270 ROSSI, Mario. Dialetto rovignese: un saggío di vocaboíi. Trieste, s.n. (ii, 1988, 14 p. ROSSI, Mario. Raccolta di vocaboíi rovignesi. Trieste, s.n. II, 1989, 18 p. Manoscritto. SALVIONI, Cario - VIDOSSICH, Giuseppe. Versioni istriane della Parabola del Fígliol prodigo, in AT, s. III, vol. Vili, 1919, p. 5-60. SANSA, Pietro. Traduzioni in Istriano: con i testi originali a fronte, una lettera del prof. Matteo Bartoli e un glossario. Milano, istituto Tipográfico Editoriale (ITE), 1936, XIX, 269 p. SAPADUR (El). I! mestiere del contadino: lavoro di ricerca. Sezione etnográfica deüa Scuola elementare "Matteo Benussi Cío" di Rovigno, Rovigno, 1982-1983, lOp. SCHfAVUZZÍ, Bernardo. Cenni storici sull'etnografía dell'lstria. In AMS!, vol. XVII, fase. 3-4, 1901, p. 300-331; vol. XVIII, fase.1-2, 1902, p. 75-120; vol. XVIII, fase. 3-4, 1902, p. 362-379; vol. XIX, 1903, p. 228-249; vol. XX, fase. 1-2, 1904, p. 78-94. SCOTT!, Giacomo. Viaggio attraverso ii folklore istriano: danze e canti popolari degli italiani deli'agro polese (con particoiare riferimento a Dignano) ed altre "spigolature", ¡n A1N, vol. I, 1968, p. 55-85. SE di Dignano. Come si curavano i nostri nonni: "Meio savia e rosmarein che mediseina col cuciareln" (lavoro di ricerca del gruppo etnográfico della SE di Dignano. a.s. 1988-1989, 60 p. SEGARiOL, A. El fuol. Racconti in dialetto rovignese.Rovigno, Sezione etnográfica della Comunitá degli Italiani, 1982. SKOK, Petar. Contribution á l'étude de f'istriote prévnitien. in Mélanges Hafkovec, Bmo, 1936, p, 310-315. SKOK, Petar. Considérations générales sur le plus ancien istroroman. In Sache Ort und Wort. Romanica Helvetica, Zurigo, vol. 20, 1942, p. 472-485. SKOK, Petar. Toponomastički problemi. Vodnjan. In Istoriski časopis, Beograd, vol. V!, 1956, p. 169-176. SPONZA, E, Studio su! dialetto di Rovigno d'lstría: tesi di laurea in glottologia. Universitá degli studi di Padova, a .a. 1934-1935. TACCHIA, Artemio. Che Nn'é? Mille proverbi e modi di diré rovianesi, trascritti in dialetto, tradotti e commentati. Edizioni iter, Subiaco (Roma), 1990. TAGL1AVINI, Cario. Le origini delle lingue neoiatine. Bologna, Patrón, 1972. TAMARO, Marco. Le citta e le castella dell'lstria. Parenzo, Tip. di Gaetano Coa na, vol. 11 (Rovigno-Dignano), 1893. TEKAVČIČ, Pavao. Antonio e Giovanni Pelfizzer, Vocabolario del dialetto di Rovigno d'istría MI. In Lingüistica XXXV, 2, Ljubljana, 1995. TEKAVČIČ, Pavao. Aspekti etimoloških istraživanja u študiju istroromanskih govora. Hrvatska akademija znanosti i umjetnosti, Razred za fiiološke znanosti, Znanstveni skup o etimologiji održan 4. i 5. lipnja 1987. u Zagrebu; Zagreb, 1993. TEKAVČIČ, Pavao. Caratteristiche del sistema fonematico dignanese. in Actele celui de-al Xli-!ea Congres international de lingvistica si filologie Romanica, Bucuresti, vol. I, 1970, p. 419-423. TEKAVČIČ, Pavao. Caratteristiche e problemi del verbo istroromanzo. in SRAZ, vol. 39,1975, p. 55-105. TEKAVČIČ. Pavao. Današnji istroromanski dijalekt Vodnjana (il dialetto istroromanzo odierno di Dignano}. In JAZU, vol. 348, 1967, p. 141-288. TEKAVČIČ, Pavao« Domaine Frioulan. I primi venticinque anni del!'Antología delle opere premíate ai Concorsi d'arte e di cultura istria Nobilissima. Trieste, 1968 e segg. in RLÍR, 1993. TEKAVČIČ, Pavao. Formazione delle parole nell'istroromanzo dignanese. In Lingua e stile, A. 111, n. 2,1968, p. 125-180. TEKAVČIČ, Pavao. Frasi dipendenti performative nelPistroromanzo odierno. In Festschrift für Žarko Muljačič, Romanía et Slavia Adriatica, Hamburg, Helmut Buske Verlag, 1987, p. 373-388. TEKAVČIČ, Pavao, Frasi interrogative nell'istroromanzo rovignese odierno. In Lingüistica, Ljubljana, vol. XXVI!, 1987, p. 73-85. TEKAVČIČ, Pavao. Historijske komponente istroromanske sintakse (Component! storiche della sintassi istroromanza). In Probiemy polskiej skladni historyczney, Konferencja Naukowa, Mogilany, 23-24 marca 1976, Krakow, 1977, p. 102-126. TEKAVČIČ, Pavao. ! caratteri principali della sintassi del rovignese scritto attuale. !n RLiR, Strasbourg,tome 52, n. 205-206, 1988, p. 35-53. TEKAVČIČ, Pavao. I dimostrativi nella prosa Rovignese odierria. In Filologija, Zagreb, vol. 20-21, 1992-1993. TEKAVČIČ, Pavao. II comune e lo specífico ne! dominio istroromanzo. In SRAZ, vol. 33-36, 1972-1973, p. 639-678. TEKAVČIČ, Pavao. II dignanese di !ve ed il dignanese di oggi. In Revue Roumane de Linguistique (RRL), Bucaresti, tome XVI, n. 3, 1971, p. 215-240. TEKAVČIČ, Pavao. H non-accordo tra if predicate composto con "essere" ed il soggetto invertito nei dialetti istroromanzi. In SRAZ, vol. 23, 1967, p. 161-194. TEKAVČIČ, Pavao. ll posto delf'istroromanzo nelfa Romania Circumadriatica. In SRAZ, vol. 24, n. 1-2, 1979, p. 21-46. TEKAVČIČ, Pavao. Indirizzi linguistic! attuali nel dominio istroromanzo. In Lingüistica, Ljubljana, vol. XXil, 1982, p. 91-125. TEKAVČIČ, Pavao. Interferenze linguistiche istroromanzo-venete: su He vocal i finali nell'istroromanzo. In Atti del XIV Congresso internazionaie di lingüistica e filología romanza, Napoli, s.n., 1974, p. 447-468. 267 ANNALES 8/'96 Bnrbara SURŠiČ CUIDICI: BIBLIOGRAFIA DELL'ISTRI OTO, 261 -270 TEKAVČIČ, Pavao. íntomo a! dignanese !'zon", "zoyn" andíamo. in SRAZ, voi. 29-32, 1970-71, p. 121 -130. TEKAVČIČ, Pavao. istroromansko zor, hrvatsko i slovensko žor, žur Itd. "su ru tka", (L'istroromanzo zor, il croato e lo sloveno žor, žur ecc. "síero del latte". In Fiîologija IAZU, vol. 8, 1978, p. 333-340. TEKAVČIČ, Pavao. îz povijesti istroromanskih govora: prijelaz /ey/ u /ay/ u svijetlu strukturalne dijakronije. (Dalla storia dei diaîetti istroromanzi: lo spostamento /ey/ in /ay/ neila luce délia diacronia strutturale.) In Fiîologija JAZU, vol. 6, 1970, p. 283-299. TEKAVČIČ, Pavao. L'alternanza morfernatica nell'istroromanzo: tentativo di sistematizzazione e di sintesi. in Fiîologija JAZU, vol. 11, 1982-83, p. 329-360. TEKAVČIČ, Pavao. L'elemento tedesco ne! Rovignese contemporáneo dell'antologia Istria Nobilissima, în Vox Romanica, vol. 45, 1986, p. 13-25. TEKAVČIČ, Pavao. L'indigeno e l'alloglotto nell'ordine delle parole di un idioma di frontiera: l'istroromanzo. In Wortstellung und Bedeutung: Akten des 12. Linguistischen Kolloquiums, Tübingen, s.n., 1978, p. 67-77. TEKAVČIČ, Pavao, L'istroromanzo di fronte alla Romanía perduta tra il friulano ed il romeno. In Das Romanische in den Ostalpen, Wien, s.n., 1984, p. 95-110. TEKAVČIČ, Pavao. La formazione delle parole nell'istroromanzo rovignese contemporáneo. In ID, vol. XLVII, 1984, p. 111-182; vol. XLVUÎ, 1985, p. 35-133. TEKAVČIČ, Pavao. La morfosintassi nell'individualita deU'istroromanzo. In Lingüistica, vol. XIX, 1979, p. 143-156. TEKAVČIČ, Pavao, La negazione nel rovignese scritto contemporáneo. In Italíca Belgradensia (IB), Belgrado, n. 2, 1989, p. 9-26. TEKAVČIČ, Pavao. Latinizmi u pisanim istroromanskim izvorima (Latinismi nelle fonti scritte istroromanze). in Fiîologija JAZU, vol. 12, 1984, p. 105-121. TEKAVČIČ, Pavao. Le convergenze e le divergenze fonetiche nell'istroromanzo (soprattutto rovignese) ed i ¡oro riflessi nei testi. In RLiR, vol. 51, 1987, n. 203-204. TEKAVČIČ, Pavao. Le espressioni per if "vincolo" neü'istroromanzo attuale. In Romanica Gandensia, tome XX, 1983, p. 221-230. TEKAVČIČ, Pavao. Le frasi dipendenti nel rovignese attuale. In Travaux de Linguistique et de Littérature, Strasbourg,vol. XXV/1, 1987, p. 149-179. TEKAVČIČ, Pavao. Le funzioni pragmaiinguistiche dei croatismi nei testi rovîgnesi contemporanei.in Lingüistica, vo!. XXIV, 1984, p. 335-353. TEKAVČIČ, Pavao. Le interiezioni (fonosimboli) nella prosa rovignese dell'antologia "Istria Nobilissima". In Lingüistica, vol. XXIX, 1989, p. 71-80. TEKAVČIČ. Pavao. L'istroromanzo in una recente pubblicazione lingüistica. In Lingüistica, vol. XXVIII, 1988, p. 111-124. TEKAVČIČ, Pavao. Les groupes consonantiques dans l'istroroman de Dignano. In Godišnjak, Naučno Društvo NR Bosne i Hercegovine, Balkanološki Institut, vol. II, 1961, p. 129-138. TEKAVČIČ, Pavao. Lessicografia istroromanza ieri, oggi, domani. In RLiR, torn. 50, 1986, p. 197-198. TEKAVČIČ, Pavao. Lingvistički aspekti vodnjanskih nadirnaka (G!i aspetti linguistici dei soprannomi dignanesi). In Onomastica jugoslavica (Oj), vol. 3-4, 1973-74, p. 161-177. TEKAVČIČ, Pavao. 1835-1985: un secolo e mezzo di tradizione scritta deU'istroromanzo. In Linguistique compaaree et typologie des langues romanes, Actes du XVÎI ème Congrès international de Linguistique et Philologie Romanes, s.i., s.n., 1985, p. 159-178. TEKAVČIČ, Pavao. Motovun i Fiaveyco: svjedočanstva silaznth diftonga u toponimima o ra s prost ra njen osti autohtonih romanskih govora na istočnoj oba!i Jadrana (Motovun e Fiaveyco: testimonianze dei dittonghi discendenti net toponimi a proposito dell'estensione degli idiomi romanzi autoctoni deli'Adriatico orientale). In O], vol. 9, 1982, p. 129-135. TEKAVČIČ, Pavao. Neologísmí tecnici ed affínt nella prosa rovignese attuale. fn Lingüistica, vol. XXV!, 1986, p. 69-82. TEKAVČIČ, Pavao. O jezičnim i stil ski m značajkama suvremene istroromanske proze (SuNe caratteristiche linguistiche e stilistiche deiîa prosa istroromanza odierna). In Senjski zbornik, voi. 18, 1991, p. 139-148. TEKAVČIČ, Pavao. O kriterij ima stratifikacije i regionalne diferenciacije jugoslavenskog romanstva u svijetlu toponomastike (Sut criteri della stratificazione e délia romanità iugosiava alia luce della toponomástica). InOj, vol. VI, 1976, p. 35-56. TEKAVČIČ, Pavao. Onomastički elementi u suvremenoj rovinjskoj književnosti (Gli elementi onomastici nella letteratura rovignese odierna). In čakavska rič, n. 1, 1988, p. 91-100. TEKAVČIČ, Pavao. Osservazioni sulla lingua dei testi istroromanzi contemporanei. In Lingüistica e dialettologia veneta: studi offerts a Manlio Cortelazzo dai colîeghi stranieri (a cura di Gônter Holtus, Michael Metzeltin), Tôbingen, Gonter Narr Verlag, 1983, p. 101-111. TEKAVČIČ, Pavao. Per un atlante lingüístico istriano: con speciale riguardo ai dialetti istroromanzi. In SRAZ, voi. 41-42, 1976, p. 227-240. TEKAVČIČ, Pavao. Pragmatika i lingvistika teksta u študiju jezika suvremene Rovínjske istroromanske književnosti (Pragmatica e lingüistica dei testo nello studio della letteratura contemporánea rovignese). In Dometi, n. 7/8, 1992, p. 311-318. TEKAVČIČ, Pavao. Problematika istroromanskih študija (La problemática degli studi istroromanzi). In Dometi,-A. IV, n. 7,1971, p. 56-62. ANNALES 8/'96 Barbara BURŠtČ GUIDiCI: BIBLIOGRAFIA DELL'ISTRIOTO, 261-270 TEKAVČIČ, Pavao. Problemi di grafía e di trascrizione nei testi istroromanzi. In Radovi Pedagoškog Fakulteta, n. 4, 1983, p. 135-149. TEKAVČIČ, Pavao. Problemi di rícostruzione nel verbo istroromanzo. In Società di Lingüistica Italiana: problemi della rícostruzione in lingüistica, Roma, s.n,, 1977, p. 177-188. TEKAVČIČ, Pavao. Problemi, esperienze, prospettive nelle ricerche di lingüistica istroromanza. In Homenaje a Alvaro Galmés De Fuentes, Madrid, Editorial Gredos, vol. I, 1985, p. 299-315. TEKAVČiČ, Pavao. Problemi teorici e metodo logi ci nella rícostruzione deil'istroromanzo. In SRAZ, vol. 43, 1977, p. 35-54. TEKAVČIČ, Pavao. Quelques problèmes de l'interpretation structurale des formes verbales istro-romanes: etude comparative sur les dialectes rovignais et dignanais. tn RRL, tome XII, n. 3, 1967, p. 209-228. TEKAVČiČ, Pavao. Riflessi dell'incontro di idiomi, popoli, culture nella lingua della prosa rovignese contemporánea. Sollettino defl' Atlante Lingüístico Mediterráneo a cura della Fondazione Giorgio Cini; Studi in memoria di Mirko Deanovic, Pisa, Giardini editor!, 22-28, 1980-1986. TEKAVČIČ, Pavao. Sequenze omofone nella formazione delie parole. In Suvremena lingvistika (SL), n. 5-6, 1972, p. 27-36, ! parte; In SL, n. 7-8, 1973, p. 29-39, Il parte. TEKAVČIČ, Pavao. Sintassi, semantica, pragmatica in alcuni interessanti casi di ambiguità nei testi istroromanzi moderni. Sn lingüistica, vol. XXVIII, 1988. TEKAVČIČ, Pavao. Su alcune particolarità nella coniugazione rovignese. In Travaux de Linguistique et de Littérature, vol. V/1, 1967, p. 225-233. TEKAVČIČ, Pavao. Su! vocalismo neolatino autóctono nelle coste orientait dell'Adriatico. (n BALM, vol. 13-15, 1971-73, p. 57-92. TEKAVČIČ, Pavao. Sulla molteplicità dei rifiesst delle vocali latine nei dialetti istroromanzi. In RRL, tome XV, n. 3, 1970, p. 223-240. TEKAVČIČ, Pavao. Terminología vitícola e vinícola nel díaletto istrioto di Dignano. In SRAZ, vol. 5, 1958, p. 67-76. TEKAVČIČ, Pavao. Testi istroromanzi dignanesi. !n Travaux de linguistique et de littérature, publiés par le Centre de Philologie et de littératures Romanes, Strasbourg, vol. Vil/1, 1969, p. 275-303. TEKAVČIČ, Pavao. Toponomástica romanza di Dignano d'Istria. In SRAZ, vol. 11, 1961, p. 67-90. TEKAVČIČ, Pavao. Un'intuîzione importante: "Quaiche ... elaborazione del Latino... Forse... Propria e indígena dell'lstria." Comunicazione al Convegno G. I. Ascoli, Gorizia 1979. TEKAVČiČ, Pavao. Un tentativo di classífícazione strutturaie dei verbi "irregolari" nell'ístroromanzo di Dignano. In SRAZ, vol. 21-22, 1966, p. 39-56. TEKAV0CÍ, Pavao. Un testo istrioto {II racconto "Kuil ka gco tuká a bara Burtolo Tina" - "Quello che é successo a compare Bartolo tirchio"). In SRAZ, vol. 9-10, 1960, p. 75-84. TEKAV¿i¿, Pavao. Un tipo di alterati nell'istroromanzo dignanese: ¡ntorno all'etímoiogia del dignanese "sión", ucceílo. ¡n RLR, tome 37, n. 147-148, 1973, p. 387-397. TIMENS, G. Vedi CANZONETTE popolari cantate in Istria. Pola, Tip. Boccasíni e Co, dei Fratelli Niccoliní, 1910. TRA i fornelli con le nonne: lavoro di ricerca. Gruppo letterario della Scuola elementare di Dignano, Dignano, a.s. 1977-1978, 22 p. TRADIZIONI popolari: il fidanzamento e il matrimonio a Rovigno e a Valle. Sezione etnográfica della Scuola elementare "Matteo Benussi Cío" di Rovigno, Rovigno, s.a. 20 p. TURCINOVICH, Silvana. I quaderni ¡n valiese di Zaneto Obrovaz. In ACRSR, vol. XII, 1981-1982, p. 393-404. TURCONI, Sergio. L'identificazíone della comunita nella letteratura dialettale rovignese. In La Baltana, A.XVIII, n. 63-64, 1982, p. 65-75. URSINI, Flavia. La vitalitä del dialetto di Rovigno d'Istria. Tesi di laurea in dialettologia italiana, Padova, a.a. 1971-1972, 193 p. URSINI, Flavia. Dai dialetti alle lingue: situazione sociolinguistica di Rovigno d'Istria. In Atti del IX Convegno degli studi dialettali itaüani, Pisa, 1977. URSINi, Flavia. I "dittonghi discendenti" nell'istrioto di Rovigno: un problema fonético. In Scritti linguistici in onore di Giovan Battista Pellegrini, Pisa, vol. II, 1983, p. 1217-1225. USI, costumí, tradizioni, credenze e riti legati ai momentí salienti della vita (nascita, matrimonio, morte): lavoro di ricerca, Gruppo etnográfico defla Scuola elementare di Dignano, Dignano, a.s. 1985-1986, 48 p. USI e tradizioni del mio paese: ricerca monográfica. Gruppo letterario defla Scuola elementare di Dignano, Dignano, 1972, 24 p. VATOVA, A. L'lstría marinara nei suoi proverbi. In Mondo Europeo, vol. II, 1946. VATOVA, Giuseppe. Raccolta di proverbi istrianí (opera postuma), Venezia lido, 1963. VATOVA, Giuseppe. Saggio sui proverbi istrianí (opera postuma con preseníazione di Giuseppe Vidossi). Torino, 1954. VIDOSSI, Giuseppe. Vedi BARTOL1, Matteo - VIDOSSI, Giuseppe, Alle porte orientali d'ltalia: dialetti e língue della Venezia Gíulía (Fríulí e Istria) e stratificazioni linguistíche in Istría. Torino, 1945. VIDOSSICH, Giuseppe. Vedi SALVIONI, Carlo -VI DOSSICH, Giuseppe. Version! istriane defla Parabola de! Figliuol prodigo. 269 ANNALES 8/'% Barbara BURSh*. GUIDICÍ: BiBÜOGRAfiA DRL'ISTRIOTO, 261-270 ATIANTI E DIZIONARI JABERG, Kart- JUD, Jakob. Sprach- und Sachatlas Italiens und der Südscbweíz. (Atlante lingüístico dell'Italia e della Svizzera meridionale). i-Víll, Zofíngen, 1928-40. CERNECCA, Domenico. Dizionario del diaietto di Valle d'lstria. ACRSR, n. 8, Lint, Trieste, 1986, 140 p. DALLA ZONCA, Giovanni Andrea. Vocabolario dignanese-italiano. (A cura di Mího Debeljub, presentazione di Pavao Tekav¿¡¿) ACRSR, n. 2, Lint, Trieste, 1978, 363 p. PELLIZZER, Antonio e Giovanni. Vocabolario del diaietto di Rovigno d'lstria l-li. (Presentazione di Franco Crevatin) ACRSR, n. 10, La Mongolfiera, Trieste, 1992, 1140 p. ROSAMANI, Enrico. Vocabolario Giuiiano. La prima edizione è stata pubblicata dalla Casa Editrice Cappelli di Bologna nel 1958. Prima ristampa, Lint, Trieste, 1990, 1354 p. Ci sentiamo in dovere di ringraziare quanti ci hanno in vari modi aiutato: il Centro di Ricerche Storiche di Rovigno e la Biblioteca Scientifica di Pola (in particolar modo la signora Síavíca Kapuralin) che ci hanno gentilmente concesso l'accessoai volumi presentí nelle loro biblioteche. Ringraziamo inoltrela signora Marija Petener Lorenzin della Facoltá di Pedagogía di Pola per le sue ínformazioni utilissime per la realizzazione di questo lavoro. Una volta ancora porgiamo loro i nostri piü sentiti ringraziamenti. 270 ANNALES 8/'96 gradivo UDK 016:81'28 BIBLIOGRAFIJA ČLANAKA IZ DÍJALEKTOLOGIjE U ČASOPISU "ISTARSKI MOZAIK" I "ISTRA" OD 1963. DO KRAJA 1993* Lina PUŠKO prof.. Pedagoška fakulteta v Puli, HR-5210Q Pula, Medulinska 3 prof,, Facoííit di pedagogía di Pota, HR-52100 Pola, Via Medoiino 3 Ključne besede: bibliografija, dialektologija, "Istarski mozaik", Istra Parole chiave: bibliografía, dialettologia, "Mosaico istriano", Istria "istarski mozaik", časopis za kulturu, književnost i društvena pitanja Istre počinje izlaziti 1963. godine. Do 1974., kada mijenja naziv u "Istra" s podnaslovom kul-tura-književnost-društvena pitanja, izišlo je u dvanaest godišta 57, a od 1974. do / 989. u petnaest god ista, 116 brojeva. Godine 1990. časopis uz ime Istra dobiva novi podnaslov Nova serija. U Novoj su seriji za tri godine u tri sveska objavljena četiri broja. Nakon tri desetlječa kontinuiranog izlaženja, 1993. godine sa 120. brojem, časopis se gasi. Tijekom tih godina objavljen je niz članaka, kritičkih osvita, rasprava, študija, prikaza iz područja domače i strane književnosti, povijesti, ekonomije, prosvjete, arheologije, povijesti umjetnosti, etnologije, etnografije, muzikoiogije, medicine, likovne, filmske i kazališne umjetnosti i lingvistike. iz područja dijaiektologije u časopisu je objavljeno trinaest članaka i četiri osvrta na knjige ili članke. U ovom su radu abecednim nizom prezimena autora navedeni bibliografski podaci i kratak sadržaj svih članka. Za osvrte na knjige i članke citirani su samo bibliografski podaci. 1. ČLANCI 1. CRLJENKO, Branimir; Govor Hrvata Rovinjštine, Istra, God. 23, br. 3-4 (1985), str. 91-104. Autor opisuje govor Hrvata Rovinjštine na fonoioškoj {glasovi i naglasak), morfološkoj, leksičkoj i sintaktičkoj raz i ni. Utvrduje da je govor Hrvata Rovinjštine "sačuvao dasta značaj ki čakavštine, te da je unatoč nanosima hrvatskom jeziku tudih eiemenata očuvan sve bitne odrednice brvatskoga jezika"(str. 102). Analizirane jezične osobitosi pokazuju znakove sve veče labilnosti zbog utjecaja škole, knjiga, tiska i drugih sredstava komunikacije. Naročito se očituju u fleksiji i rječniku u koji ulazi sve više riječi iz književnoga govora. Promjene najviše zahvačaju morfologtju, a nešto manje leksik i sintaksu. Najmanje zahvačaju glasove i naglasak. Te su pojave karakteristične upravo za Rovinj. 2. CRLJENKO, Branimir: Leksik u govoru Rovinjskog Sela, Istra, God. 27, br. 1-2 (1989), str. 135-149. U uvodnom dijelu članka autor govori o povijesti Rovinjskog Sela, o borbi njegovih žitelja Hrvata za očuvanje jezičnog identiteta. Unatoč utjecaja drugih jezičnih idioma, Rovinjsko Seio je očuvalo temelje hrvatskog jezičnog fonda što se očituje u arhaičnosti rječnika i slavenskoj toponimiji. Tijekom stolječa, u hrvatski govor ovih stanovnika prodrle su brojne riječi romanskog, mletačkog, talijanskog ili njemačkog jezika koje su se fonološki, akcenatski i morfološki prilagodile hrvatskome jeziku. Značajan utjecaj romanskih jezika je prisutan i na razini sintakse. Članak zaključuje opisom jezičnih prožimanja koja su neizbježna na ovakvom području na kojem sužive dva etnosa, romanski i hrvatski, več nekoliko stolječa. * Povodom 10. obljeinice izlaženja "Isiarskog mozaika", 1973. godine, Jelena Lužina-Sladonja je sastavila prvu "Bibltografiju časopisa Istarski mozaik", lako nije sastavljena po suverenim bibliografskim načeiima, ona je vrijedan vodič kroz časopis. 271 ANNALES 8/'96 Lina PUŠKO: BIBLIOGRAFIJA ČLANAKA IZ DIIALEKTOLOGIjE U ČASOPISU "ISTAR5KI MOZAIK" I "ISTRA" OD T 963. DO 19«., 271-274 3. ČRNJA, Zvane: Povijesni uzmak čakavštine, Istra, God. 28, sv. 118, br. 3 (1990), str. 6-12. Članak je autorov referat održan u Motovunu gdje se raspravJjaio o kulturi kao represiji. iako indirektno vezan s jezikom, članak je zanimljiv zbog opisa neprestanog uzmicanja čakavštine pred do-minantnijim kulturama: najprije, talijanskim jezikom i kulturam, a nakon drugog svjetskog rata "naglo je ustuk-nula pred štokavštinom" (str. 11). Na kraju autor zaključuje da je danas od prostora čakavštine 12. i 13. stolječa "malo što preostalo. (...) Na našoj kulturnoj karti nema grada za koji bi se moglo red da je čakavski "(str. 11). 4. KALSBEEK, Jarmeke: Položaj govora Nagle kod Roča unutar sjeverozapadnočakavskog kompleksa, Istra, God. 27, br. 1-2 (1989), str. 126-134. U uvodnom dijelu članka autorica locira govor Nugle kod Roča u buzetsku grupu govora. Analizirajuči glasovni sustav i morfološke osobine (imenička dekli-nacija, pridjevski naslavci, glagoli) zaključuje da "govor Nugle (...) ima najvažnije karakteristike zajedničke s drugim SZČ! govorima Istre. Razlike, pogotovo one u leksiku (...) večim dijelom se mogu objasniti blizinom slovenskog" (str. 133). Različitost govora Nugle, ilustrirana je usporedbom s osobitostima govora Orbaniča i Berma. 5. LISAC, Josip: Napomene o jeziku i tumač manje poznatih riječi, Istra, God. 21, br. 1-2 (1983), str. 29-40. Članak približava čitateljima kratkim napomenama i najosnovnijim opisom fonoloških i morfoloških značajki jezik goranske kajkavske dijalektalne književnosti. Analizirane pjesme Zdravka Čadeža, Viktora jurkoviča, Pranje Švoba-Franina, Zlatka Pochobradskog i Anke Žagar prati zanimljiv i dragocjen tumač manje poznatih riječi. 6. RUDAN, Ive: Pregled dijalekata brvatskosrpskog jezika u Istri s posebnim osvrtom na govor Žminjštine I., Istarski mozaik, god. 5, br. 6 (1967), str. 367-370. 7. RUDAN, Ive: Pregled dijalekata brvatskosrpskog jezika u Istri s posebnim osvrtom na govor Žminjštine II., Istarski mozaik, God. 6, br, 1-2-3 (1968), str. 109-112. 8. RUDAN, Ive: Pregled dijalekata brvatskosrpskog jezika s posebnim osvrtom na govor Žminjštine III., Istarski mozaik, God. 7, br. 1 (1969), str. 67-72. Intencija ovoga članka, koji je izlazio u tri dijeia tijekom 1967., 1968. i 1969. godine, kako je u zakijuč-nom dijelu autor sam napisao, nije bila znanstveno opisati govor Žminjštine, več zabilježiti jezične zna-čajke i zainteresirati dijalektologe za znanstvenu de-skripciju. Autor navodi punktove u kojima je ispitivao: Mužini, Crizili, Gradišče, Krnevali, Slivari, Matkiči, Krculi, Galanti, Domijaniči, Puciči, Petriči, Laginji, Sv. Foška, Križanci, Kresini, Pifari, krizmani, Modrušani, Poliči, Maružini, Črn ji, Kmičari, Matiki i Šivati. U uvodnom se dijeiu osvrče na povijest Istre i česte migracije stanovništva, koje su razlog da u Istri egzi-stiraju četiri idioma hrvatskoga jezika i dva romanske grupe govora. Govor Žminjštine, koji pripada sjevero-čakavskom dijalektu hrvatskoga jezika, autor je, ilustri-rajuči brojnim primjerima, opisao na fonološkoj, morfo-loškoj i sintaktičkoj razini. 9. ŠIMUNOVIČ, Petan Dijalekatske značajke buzetskog kraja, Istarski mozaik, God. 8, br. 5-6 (1970), str. 35-49. Ovaj je članak autorov referat održan na znan-stvenom skupu "Buzetski dani" 1970. godine. U njemu je prikazana jezična problematika u nekoliko istaknutih mjesta buzetske regije: Brest, Sveti Martin (Draščiči), Nugla i Račice. Autor je govore ovih mjesta analizirao na fonološkoj (vokalizam, konsonantizam, naglasak), morfološkoj i leksičkoj razini, U posijednjem dijelu analizira toponime Buzeštine čiji nazivi zavise od tipa naselja. Na koncu zaključuje da je dijaiekt buzetske regije "čakavski dijaiekt s jakim slovenskim utjecajem, odnos-no čakavsko-kajkavski prijelazni dijaiekt, kako ga je bio nazvao prvi istraživatelj ovih govora, poljski dijalektolog M. Maiecki"(str. 49). 10. ŠIMUNOVIČ, Petar: Takozvana buzetska kaj-kavština, Istra, God. 14, br. 6-7 (1976), str. 41-44. Članak je, zapravo, sažetiji tekst več objavljenog Šimunovičeva članka "Dijalekatske značajke buzetskog kraja" navedenog pod brojem 9 u ovome radu. 11. ŠIMUNOVIČ, Petar: Mozaik istarskib govora, Istra, God. 23, br. 3-4 (1985), str. 66-72. Autor daje pregled i smještaj svih prisutnih jezičnih idioma u Istri: 1. čakavski dijaiekt ekavskog tipa, rasprostranjen u istarskoj Liburniji, Kastvu i na istoku do Bakra; 1 Sj e veroz a pa dno č a ka vsk i govori. 272 ANNALES 8/'96 Tïïia PUÎKO: BIBLIOGRAFIJA ClANAKAlZ D1JALEKÏOLOG1JE U ČASOH5U "ISTAKSKI MOZAIK" i "ISTRA" QD 1963. DO 1933., 2?T-27~ Alrf ONïF DEVILLE. Equitis Galli TT T • TtTF' T. TT& TJ T * JL u.d..-Jil. :UK.iiii H) T n 3 ki y. ¿r\x % t) 1: „........... .. .;■,■■■■ ... $ ■ ■/■ s» H iVI JL sj UT ET n ■■¡j "<\ V;, Ï? ('i v " .- ^ JL^ii' f ÏÏ Î V-»' A vil iiJ¿SGlxiJ^ i l O 'C U illU = Figur is ¿emis accuraiijjimis illujhrata. Editio novillima , à nuikis erroribus correčh: ••'•* Indice iocif letifjimo Ren L UGÎ) UNI BAI A FORUM, Siumptibns ? B R i V ©SU BsbUopohi, Tyimgraph: Acadcmi-s ai site Gmtctih, h'- i® iS lHo M |i||||W iiiifi 273 ANNALES 8/'96 Lîna PUŠKO: BIBLIOGRAFIJA ČLANAKA IZ D!|ALEKTOLOCI)F U ČASOPISU "¡STARSKI MOZAIK" ! "ISTRA" OD 1963. DO 1993.. 271-274 2. govor Buzetske zavale s južnim obroncima Čičarije; 3- romanski dijaiekti: furlanski i istriotski (Rovinj, Bale, Gaiižana, Fažana,i Vodnjan); 4. rumunjski dijalekt (Žejane, Sušnjevica, Nova Vas, Jasenovik i Brdo na Plominšcini); 5. mletački dijalekt; 6. munski tip čakavskog dijalekta; 7. pazinsko-žminjski dijalekat (proteže se od Sv. Petra u Šumi do rijeke RaŠe i u luku oko Pazina zahvača Grdo Seio, Kršiklu i dr.); 8. istarski ikavski dijalekt (najrasprostranjeniji); 5. čakavski istarski dijaiekti istarskog sjeverozapada; 6. črnogorska štokavština Peroja. Za svaki navedeni tip navodi glavne razlikovne črte na fonološkoj (glasovi i naglasak) i morfološkoj razini potkrijepljujuči primjerima. Vrijedni priloži ovome članku su dvije karte istarskih govora: prva, Karta čakavsko-štokavskih govora u Istri; druga, Mozaik istarskih govora i akcentuirani primjeri govora Kastva, Lovrana, Žminja, Buzeta, Muna, Vodica, Krnice, Vodnjana i istrorumunj-skoga. 12. VUKUŠIČ, Stjepan: Prozodija "Dragog kamena" - sastavnica hrvatskoga književnog naglašavanja, Istra, God. 23, br. 3-4 (1985), str. 105-108. Analizirajoči naglasak rakaljskoga govora na književnem predlošku Balotina "Dragog kamena" autor je ustanovio da postoje naglasna suglasja izmedu zapad-nonovoštokavskog naglašavanja ikavaca t rakaljskog naglašavanja. Prozodija "Dragog kamena" je "dio akcenatske za-padnonovoštokavsko-slavonsko-južnoistarske magistrale koja je najviše svojih sastavnica dala naglašavanja hrvatskoga književnog jezika" (str. 107). Na taj je način jugozapadni istarski govor dio pro-širene osnovice hrvatske standardne prozodije. 13. Rudolf UJČ1Č: O jednoj dijaiektološkoj zabiudi pri odredivanju granica starosjedilačkoga pazinsko-žminjskoga dijalekta, Istra, God. 23, br. 3-4 (1985). Autor polazi od teze da "Pazinsko-žminjski čakav-sko-ekavski govori nisu odijeljeni krakom ikavsko-ekav- skih govora - kako se navodi u dijaiektološkoj literaturi. Starosjedilačka Žminjščina i starosjedilačka Pazinščina spojene su prirodnom geografsko-jezičnom prevlakom." (str. 73). Ovu je tezu i dokazao na temelju analize relevantnih jezičnih razlučnica pazinsko-žminjskog dijalekta: 1. refkeks glasa e; 2. sudbina staroga stražnjeg nazalnog vokala 9 i prednjega $; 3. ponašanje dugog o i dugog e bez obzira na njihovo podrijetlo; 4. refleks dugog a iza zvučnih nazala m, n, nj; 5. sudbina starog prijedloga vo; 6. čuvanje nekih arhaičnih oblika u A-deklinaciji; 7. sudbina završnog -I. Na kraju zaključuje: "1) da su starosjedilačke čakavsko-ekavske Pazinščina i Žminjščina spojene pri rodno geografsko-jezič-nom prevlakom koju čine govori sela Petehi Duonci, Šuoštari,Hrusleti, Dolenji Tankoviči, Gorenji Tankoviči; 2) da su sela Lindarskega polja, koja se nastavljaju na sela u spornome "klinu" prema Pazinščini, prirodan jezični spoj izmedu žminjske i pazinske varijante pazinsko-žminjskih starosjedilačkih govora; 3) da se govori M.Briga i sela oko Sv. Ivana i Pavla, koje razdvaja spornenuta jezična pre vlaka, medusobno dosta razlikuju po refleksu glasa "jat" te da im je akcentuacija bitno raz Hči ta" (sir. 83). Dragocjen prilog ovome članku je Shematski prikaz spoja starosjedilačkoga pazinsko-žminjskog dijalekta (str. 86). 2. OSVRTI 1. BERTOŠA, Miroslav: Značajna rasprava o istro-rumunjskom, Istarski mozaik, God. 4, br. 2 (1966), str. 46-48. 2. PERUŠKO, Tone; Mate Hraste: "Govori jugo-zapadne Istre", Istarski mozaik, God. 3, br. 1-2 (1965), str. 76-77. 3. T.S.: Filologija 5, Istarski mozaik, God. 7, br. 1 (1969), Str. 131-132. 4. UJČIČ, Rudolf: Uz prvu čakavsku hrestomatiju, Istra, God. 22, br. 2-3 (1984), str. 135-137. LITERATURA Istarski mozaik: časopis za kulturu, književnost i društvena pitanja Istre, Društvo za književnost i umjet-nost Istre u Puli, Puia, 1963-1974. Istra: kultura-književnost-društvena pitanja, Glas Istre, Puia, 1974-1993. 274 KULTURNA DEDIŠČINA PATRIMONIO CULTURALE CULTURAL HERITAGE ANNALES 8/'96 strokovno defo ÜDK 75.046:{450.36 Trst)"1 3/14" UNA MADONNA DELL'UMiLTÀ NELLA CHIESA TERGESTiNA DI SANTA MARIA MAGGiORE Ciovanni LUCA dottore in Lettere, specializzato in Archeologia medioevale, IT-34124Trieste, Via S. Michele 2 dipl. humanist, specializant srednjeveške arheologije, IT-34124 Trst, Via S. Michele 2 SINTESI Non va sottovalutata i'importanza del dipinto con Madonna dell'Umilta che si amrnira nelia chiesa di 5. María Maggiore a Trieste. Sarebbe molto arduo dimostrarne l'auteriticitá o la falsitá, essendo giá stato compiuto un restauro e in presenza di strati troppo sottiii per un'analisi chimica. Nell'ipotesi che la struttura generale e partí dell'opera (come sembrava nel corso del restauro) sia autentica, lo studioso Ciovanni iuca ne ha tentato un inquadramento storico-artistico, datandolo tra XIV e XV secolo e attríbuendolo ad area veneta. Paroie chiave: pittura sacra, Madonna, raffigurazioni, restauro, Trieste Ključne besede: cerkveno slikarstvo, Marija, upodobitve, restavriranje, Trst All'interno detia chiesa di S. María Maggiore a Trieste si ammira un pregevole dipinto su teia raf-figurante ia Madonna delPUmiitá (fig. 1), che trova posto in aito presso l'entrata delia sagrestia, nel settore nord-orientale.1 il quadro, di forma rettangoiare - un metro per un metro e mezzo - termina ad arco neíla parte superiore e si presenta inserito nelia stessa cor-nice, un po' danneggrata, che aveva prima del restauro occorso nel 1994;2 tale elemento non é comunque rííevante ai finí delta classificazione, in quanto sicura-mente di tempi recent i. A diré ¡1 vero, il tema di fondo dell'opera é proprio la problematicitá di ogni singóla struttura e microstruttura; vale a diré l'ambiguitá dei vari elementi, per un verso troppo ben concertad per essere non autentici, per l'aitro verso troppo rimaneggiati per lasciare intravedere un'identitá chiara. Sullo sfondo, che ci si presenta di colore bruno rossastro, sí nota una schíera di angelí di tonalitá bianca monocroma, disposta attorno alia figura principale. Sarebbe una configurazione iconográficamente gótica, in voga nelia seconda meta del XIV secolo; tuttavia il risultato artístico parla in favore di un intervento molto piü recente, seriore di almeno due secolí,3 il quale non é escluso sia stato effettuato per risarcíre le fígurette originali. D'altra parte un palese intervento di ripristino é visíbile nelia corona di raggi íntorno alia Vergine, che pur nelia sua smaccata posteriorita lascia intravedere in basso a sinistra chiare tracce di raggí precedente Giá da questo primo colpo d'occhio sí ha l'ídea dunque della pluralitá di ope- 1 G. LUCA 1995, p. 18; un'altra segnalazione, non firmata, è apparsa su! quotídíano ¡I Piccob, mercoledi 5 luglio 1995. 2 L'intervento è stato effettuato a opera della restauratrice An tonel la Colomhis. 3 Su segnalazione del dott. Edvilijo Gardina del Museo provinciale di Capoeiistria si è tentato di reperire possibilí párentele con la pittura veneto-cretese della seconda meta del '500; pur senza Huscire a tróvame di alcun tipo; per ulterior) datt: M. BtANCO FtORIN 1 975; Ead. 1983. 277 ANNALES 8/'96 Giovanni UJCA: UNA MADONNA DEU'UMILTÀ NEl.lA CHIESA ÏERCBT1NA ..„ 7,77-2Sb Fig. 1: Trieste. S. María Maggiore. Tela con Madonna dell'Umiltá. SI. 1: Trst. Cerkev Marije Velike. Platno z Materjo božjo od milosti. Fig. 3: Verona. S. Anastasia, Cappella del Rosario. Lorenzo Veneziano> Madonna dell'Umiltá. SI. 3: Verona. Sv. Anastazija, Capella del Rosario. Lorenzo Veneziano, Mati božja od milosti. Fig. 2: Milano. Collezione privata. Guariento, Santa Ca-terina, part, da un trittichetto con la crocifissione e quattro santi. SI. 2: Milano. Zasebna zbirka, Guariento, Sveta Katarina, podrobnost s triptiha s križanjem in štirimi svetniki. razioni sul quadro, in diverse epoche. Tra queste non meno importante é lo scontornamento detla tela, sicché per esempio, non solo alcuni angelí, ma anche una figura di orante - in basso a destra - sono secati di netto, privati di una parte, in ogni caso é difficile suppone una superficie originaria molto maggiore. La Madre di Cristo, con attorno al capo un nimbo bordato di rosso, veste un mantel lo blu con motivi grafici iterati a intervaili regolari per tutta ía superficie; furono pero applicati di recente quindi, ammesso che il mantel-lo fosse proprio di tale colore, era sicuramente uniforme e senza decori. II suo bordo oro con motivi a girari cor-renti probabilmente non si discosta molto da queilo originale, pur essendo detla stessa fase, li volto é ancora in-comiciato da un velo bianco pieghettato, a cui si sovrap-pone, aü'aftezza del eolio, un solé áureo di dubbia au-tenticitá. La veste é rossa con un'altra serie di "stampi" a forma di croce steílata. II Bambino é tenuto disteso su He ginocchia della madre ed é volto a destra; ha un nimbo crociato bordato di rosso, e avvolto in una túnica stam- 278 ANNALES 8/'96 Fig. 4: Venezia. Gallerie dell'Accademia. Lorenzo Ve-neziano, Sand Giovanni evangelista e Maddalena, part, dal politiko Lion. SI. 4: Benetke, Gallerie dell'Accademia. Lorenzo Vcne-ziano, Sveta Ivan evangelist in Magdalena, podrobnost s poliptiba Lion. Fig. 5: Venezia. Gallerie de!l'Accademia. Lorenzo Ve-neziano, Santa Margberita, part. dalpolittico Lion. SI. 5: Benetke. Gallerie delfAccademia. Lorenzo Vene-ziano, Sv. Margareta, podrobnost s poliptiba Lion. Giovanni LUGA: UNA MADONNA D Ft. t. UMI ITA NELLA CHI ESA ÏEKGESTiNA ..., 277-2SÜ pigliata di colore digradante dali'arancio aragosta a! gial-lo ocra paliido. La veste sottostante, che si scorge all'al-tezza del busto, é bianca con due strisce vertical! oro e nere. Come idioma pittorico si e molto vicini al modo di Lorenzo Veneziano,4 riscontrabile soprattutto nei voiti e neíía concezione deila figura principáis, ¡n particolare ¡i volto deila Madonna ha una forma ovoidale, con la ternpia che scende un po' ripidamente sul bordo degii occhi per continuare, raddolcendosi negíi zigomi, e terminare in un mentó appuntito. Gli occhi e il naso paiono derogare dalia maniera di Lorenzo, mancando la sottolineatura del le paipebre e degli archi sopraccigliari, cosi come ¡I naso, che scende nei nostro caso piü gentile e meno lungo. Ció nonostante è proprio la comunque notevole eleganza ostentata da Lorenzo, che porta già di istinto ad associarvi opere come questa. Infatti si sarebbe poiuti sali re alia produzione di Guariento (escludendo víeppiú qualsiasi pertinenza con Paolo Veneziano), e in particolare con una figuretta di Santa Caterina al ¡'interno di un tríttichetto con Crocifissione5 e santi appartenente a una coiiezione privata di Milano, databile alia meta circa del XIV secoio {fig. 2). Ma in questo caso emergono già (sia pure neil'ambito una discreta naturalezza deila figura) gli occhi grandi a rnandorla e la rigidità compiessiva, note caratteristiche dell'arte guarientesca, anche se i! modo di trattare la bocca è molto vicino a quel lo deila Madonna di S. Maria Maggiore. 4 Su Lorenzo Veneziano sono utiii: B. 8ERENSON 1957, pp. 102-103; R. PALLUCCHIN! 1964, pp. 163-181; F. CARGAIS 1992, pp. 55-61 (con bibliografía aggiornata). 5 Su Guariento, oltre agii autori sopra riportati, si veda per il tritticbetto in questíone: R. Pallucchini 1964, pp, 105-120 (pér Guariento in generaie). fig. 321. 279 ANNALES 8/'96 Giovanni lUCA: UNA MADONNA OELL'UMtlTÀ NEHA CHIESA TERGESTINA .... 277-286 Fig. 6; Venezia. Gallerie dell'Accademia. Lorenzo Ve-neziano, Annunciazione, dal polittico Lion. Si. 6: Benetke. Gallerie dell'Accademia. Lorenzo Vene-ziano, Oznanjen/e, s poliptiha Lion. Come impostazione generale viene piuttosto ¡inmediato di pensare a una Madonna dell'Umitta di Lorenzo sita nella Cappella del Rosario della chiesa Veronese di S. Anastasia (fig. 3), originariamente un affresc.o poi tra-sportato su tela, circostanza che è probabilmente an-aloga a quella deli'esemplare triestino, in quest'ultimo caso da tavoia a tela; ma l'argomento sarà trattat.o più oltre. A Verona, oltre alla Vergine e il bambino si vedono attorno S. Domenico e S. Pietro Martire e due committenti, forse Cangrande II della Scala e fa moglie Elisabetta di Baviera. In base a tali dati esterni si è ritenuto di datare ¡'opera attorno alla metà del sesto decennio del '300.6 Strutturalmente ¡I gruppo principale sembra quasi costituire il modelb del quadra qui ana-lizzato, anche se il volto realizzato dall'ancora giovane Fig. 7: Venezia. Gallerie dell'Accademia. Lorenzo Ve-neziano, Sposalizio místico di Santa Caterina. Si 7: Benetke. Gallerie dell'Accademia. Lorenzo Vene-ziano, Mistična zaroka Sv. Katarine. Lorenzo & molto meno ingentilito (oltretutto con un naso aquilino) di quello tergestino. Gia i fineamenti delía Maddalena, accanto al Battista, nel polittico Lion (1357-59)7 {fig. 4) paiono approssimarsi ai nostri, con tratti non eccessivamente marca ti e mandibola graziosamente arrotondata; ma anche quelli di Santa Margherita,8 nel piliere della cornice del medesimo polittico {fig. 5). Ancora da questo ciclo vale la pena di segnalare la scena con l'Annunciazione9 (fig. 6), che per concezione della figura dell'Annunziata puó tornare utile, sla pure in m i su ra minore rispetto al model lo veronese. 11 prodotto ¡orenzesco che neii'insieme si a t costa piü fácilmente a quedo di S. Maria Maggiore é lo Sposalizio mistico di Santa Caterina (1359}i0 (fig. 7), ove si vedono anche angeli disposti a corona nella parte superiore, i 6 IBID., p. 166, fig. 488. 7 IBID., pp. 167-168, %g. 493-507, tavv. XVift-XiX, in cui riieva tra l'aito un "bolognesismo alle Vitale" ß. Berenson 1957, taw. '12-13; F. d'ARCAIS 1992, fig 54. 8 R. Pauucchini 1964, fig. 495. 9 IBID., fig. 49ß. 10 ibid., p. 170. fig. 508, tav XX; B. Berenson 1957, tav, 14; F. D'ARCais 1992, fig. 56. 280 ANNALES 8/'96 Giovanni lUCA: UNA MADONNA DEU'UMILTÀ N£UA CHICSA TgRGîSTJNA 277-2!.}& Fig. 8: Imola. Palazzo Vescoviie, Lorenzo Veneziano, Madonna cof Bambino e il committente Pietro de Gigi. Si. 8; Imola. Škofijska palača. Lorenzo Veneziano, Marija z otrokom in naročnik Pietro de Gigi. Fig. 10: Washington. Dumbarton Oaks Foundation, fa-cobello del Fiore, Madonna dell'Umiltà, già a Bruxelles. Raccolta Van Geider. SI. 10: Washington. Dumbarton Oaks Foundation, /aco-bello del Fiore, Mati božja od milosti, že v Bruslju. Zbirka Van Geider. Fig. 9: Venezia. Gallerie dcllAccademia. Lorenzo Ve-neziano, Annunciazione, da un polittico datato 1371. SI. 9: Benetke. Gallerie deiiAccademia. Lorenzo Veneziano, Oznanjenje, spoliptiba iz leta 1371. Fig. 11: Budapest. Gallería Nazionale. fa cobello del Fiore, Madonna con Bambino. SI. 11: Budimpešta. Nacionalna galerija, jacobello del Fiore, Marija z otrokom. ¡g|Í¡gggf§ \. . A HHHHHHHHhH^rI BBBBjBPMMga ¿íi,..IfkijJ: .->;.■!-,';,.,?-..!,!. ■ ! v .-> - 1 » » 1 I ■' f ' ' I > >'1 ' '■ ' 4 » ' ' ' ' '^«tej»! 281 ANNALES 8/'96 Giovanni I.UCA: UNA MADONNA oai'UMtlTÀ NEHA CHttSA TEKGESTINA .. . 2/7-286 Fig. 12: Firenze. Raccoita Berenson. /acobello del Fiore, Madonna con Bambino. SI. 12; Firenze. Zbirka Berenson. Jacobello del Fiore, Marija z otrokom. quaii come si é anticípalo, poterono essere presentí nella facies originale del dipínto triestino. Tuttavia il viso del/a Madonna evídenzia ancora una volta -frattandosi di una figura non secondaria come le piü pertinenti del polittíco Lion - le sottolineature dei lineamenti e la lunghezza de! ripido naso, componen!! via via elimínate si, in opere come la Madonna dei Gigi (1360, ora nel paiazzo vescovile di Imola)11 (fig. 8), ma per addívenire con decisione alia rotonditá, addirittura a contorní facciali a doppia incurvaíura - al íiveíio degli occhi e degli zigomi rispettivameníe - come nelíe opere dall'uiíimo quarto del settimo decennio in poi, di cui é un chiaro esempio un poliftico conservato nelle Gaüeríe dell'Accademia di Venezia (1371 ca.)n (fig. 9). Ma il problema che complica ulteriormente S'analisi Fig. 13: Dubrovnik, ¡stituto di Scienze Storicbe dallo jAZU. Ciambono, Madonna con Bambino. SI. 13: Dubrovnik. Zgodovinski inštitut jAZU, Ciambono, Marija z otrokom. della tela triestina e dato dalla sua possibile e facile convivenza con Sa pittura veneta degli inizi dej '400. Infatti, una volta stabilito i! termine lingüístico in cui il modo iorenzesco trascolora in questo dipinto, con modi propri e originali, si ritrovano agganci non trascurabíli anche con la cultura affine ma di qualche decennio posíeriore. Cosí le coiüne fiorite in secondo piano di jacobello del Fiore13 (fig. 10), di composiz.ione anaSoga ai breve scorcio in basso a destra di Trieste, ma anche i volti delle Madonne (fig. 11), molto ingentiliti anche se giá preíudenti sviluppi successivi in ámbito veneto, fasciano aperto ií discorso sulla collocazione e sull'atlribuzione dei dipinto tergestino; con il conforto ira l'altro di un'autorevole interpretazione, che vuole la Madonna 11 R. Pauucchíni 1964, p. 165, fig. 487. 12 IBlD., p. 176, figg. 542-546; 8, BerENSOí-í 1957, tav. 18; F. D'ARCAR 1992, fig. 60. 13 Su Jacobello dei Fiore: A. VENTURt 1911, pp: 298 e ss„ con a fig, 167 un'mteressante Madonna con Bambino deila Gallería Nazionale di Budapest; L. CoLETTi 1953, pp. X-Xlí; R. Pauucchíni 1956, pp. 51 e ss.; B. Berenson 1957, pp. 96-97, interesante, tav. 37, un al tarólo con i'assassinio di S. Pietro martire, dalla Durrtbarton Oaks Foundation e con una Madonna dell'umütá, dalla raccoita Van Gelder a BruxeHes; F. ZERl 1988, pp. 19-22, figg. 14-32, interessante come esempio del primo jacobello (1405-1410), che lo Zeri mette in reíazione con la maniera di Nicoietto Semitecoio; il pitíore é trattato con riferimento topográfico nei corso di tutta l'opera: La pittura nel Veneto, il Quattrocento, i, Milano 1989. 282 ANNALES 8/'% Giorarmi Í.UCA: UNA MADONNA OTU'UMILTÀ NEUA CBJESA TERCfSTINA Ï77-M Fig. 14: Venezia. Gallerie deii'Accademia. Giovanni da Bohgna, Madonna deU'Umiltà, Si. 14; Benetke. Gallerie deii'Accademia. Giovanni da Bohgna, Mati božja od milosti. délia coíiezione 8erensoní4 (fig. i 2) a mezza via tra Lorenzo Veneziano e Lippo di Dalmasio. Non vanno altrest írascurati i mentí e ie mandibole arrotondate di un Michele Ciambono15 (fig. 13), il quaie per aitri versi corre oramai verso i rnanierismi delíe vesti e dei broccati incurvât), e in parte verso le paffute espressioni dei "burlesco infantile", di cui è rappresentante per eccelienza Micheiino da Besozzo.16 Scarse, oiíre a ció, paiono le affinità, se non squisi-tamente iconografiche, con un pittore che svíluppa i moduli defla cultura lorenzesca: Giovanni da Bo-logna.'7 Perfetta sarebbe la parentela con la Madonna deíi'Umíítá neíla Gallerie deii'Accademia venez ¡ana Fig. 15: Vicenza. S. Corona. Giovanni da Bologna e interventi dei Fogolino, Madonna deli'Umi!ta. Sf. 15: Vicenza. S. Corona. Giovanni da Bohgna in posegi Fogolina, Mati božja od milosti. (1375 ca.) (fig. 14), se il vigore piltorico e figurativo di Giovanni non dichiarasse a chiare lettere ¡a sua peculiare personalitá, molto distante dall'artista deMa Madonna di Trieste. Esiste pero un'opera attribuita al bolognese, che sintatticamente non ha nulla a che fare con la sua produzione e che tuttavia é utile al nostro discorso, Un'aitra Madonna dell'Umiltá,18 che si trova a S. Corona di Vicenza, fu traspórtala da Cavóla a tela e ingrandita dal Fogolino'9 {fig, 15). É stato affermato che "nel suo ampliamente il Fogolino ha naturalmente trasformato in chiave quattrocentesca il viso della Madonna, ma il suo atteggiamento e quello del bimbo sonó effettivamente nel gusto di Giovanni da Bologna".20 14 peí ia Madonna Berenson vedi B. Bçrensom 1957, p. 96, tav. 37: L. COLíTT! 19S3, pp. X-Xl. 15 PerGiambono: b. berenson 1957, pp. 84-85, tav. 47 (con S. Crisogono di S. Trovasio a Venezia); r. PaLIUCCHíni 1956, pp. 89 e ss.; R. colett11953, pp. Xü-Xiif; M. lucco 1989, pp. 53-59; la Madonna qui riportata in G. Gamulîn 1971, tav. XXÍ e scheda relativa. 16 il tema del burlesco è g fà affront ato in !.. COLBTTi 1953, pp. XU1-XIV; e rïproposto anche in G. luca 1990, pp. 273-293, pp. 286-289. 17 Per Giovanni cia Bologna sono important!: R, Pallucchini 1964, pp. 183-188; B. berenson 1957, pp. 89-90; M. Leoni 19Ö6; F. D'Arcais 1992, in p arti col are pp. 70-74. Questa Madonna deil'Urniltà è attribuita da R. PAUUCCHINí 1964, p. 167, fig. 567, compiessívamente a Giovanni da Bologna, e cosi da E, ARSLAN 1961, n. cat. 355, pp. 64-65; mentre B. Berenson 1957, p. 81, propende ptù deci sámente per un'assegnazione a Fogolino. 19 Su quest'autore, benché senza menzione de! dipinto in questione vedi V. ThîEME-F, BeckêR 1916, XII, s, v. Fogolino Marcei/o, pp. 140-142. 20 R. Paliucchini 1964, p. 187. 283 ANNALES 8/'96 Giovanni LUCA; UNA MADONNA PElL'UMÍtTA NEUA CHiESA TFRGESTtNA ..., 277..286 ¡PII Ílpi| B mm mÊBt Fig. 16: New York. Metropolitan Museum, Maestro di Sant'Elsino> Madonna con Bambino e santi (esempio di pittura regionale alia fine del '300). SI. 16: New York. Metropolitan Museum. Maestro di Sant'Elsino, Marija z otrokom in svetniki (primer regio-nalnega slikarstva s konca 14. stol.). La perplessitá che sussiste nell'attribuzione al pitíore non deve diminuiré l'importanza di questo documento per l'analisi in questione: infatti, se non si puó classiíicare il quadro di S, María Maggiore come opera di Gíovanni appoggiandosi al deboie motivo per cui íe trasposízioní su tela comportavano necessariamente alterazioni notevoli, quanto meno sappiamo che la pratica era diffusa nel '500 (época di aítivitá di Marcello Fogolino) e forse anche in seguito. Ma sappiamo puré che talí operazioni non erano perfette e che molti elementi dovevano essere rlsarciti. Ora per que) che riguarda íl Fogolino, il suo intervento é di gran lunga piú radicale che non nell'esemplare di Trieste, determinando un risultato globale di tipo quattrocentesco, quasi alia maniera di un Bramantino o di un Perugino;21 per que! che concerne la Madonna di S. Maria Maggiore, ia perdita di componenti é meno rilevante, anche perché non si dovette ingrandire ia scena. Per contra, potrebbe sembrare eccessiva l'attenzione qui dedicata al volto della Vergine, lasciando al resto solamente considerazioni strutturali o sceniche. Ma la ragione é presto detta. Lo strato di pittura deglí incarnati risulta nel complesso il piu sotíiie, al punto che un prelievo per verificarne ia composizione é ímpro-ponibiíe. Per il Bambino pero si notano anche determínate stumature superficial! (probabilmente aggiunte in seguito), ottenibili di solito con sostanze oíeose; inoltre la scarsa resistenza deile superfici di incamato al-í'azione di un solvente blando fanno piuttosto pensare che sí tratti di pittura a tempera. Questi due fattori - lo spessore esiguo e la probabiie composizione originaria a tempera - porta no a conformare con sufficiente sícu-rezza che la técnica originaria fu la tempera applicata su tavola. Tanto plii che nessun pittore o falsario sarebbe cosí stoicamente sprovveduto da imitare ex novo un'opera tre-qu ai trócente sea, a tempera su tela (semmai lavorerebbe su tavola, sia per meglio gabellarla come autentica, sia per risparmiare inutili energíe).22 In base a quanto ragionato si é portati a sc.egSiere fra due opzioni, ancora una volta utilizando il viso della Madonna e la concertazione della scena. Ne) primo caso i lineamentí non avrebbero súbito eccessivi sconvolgimenti nelfa trasposizione (ma uguaimente non si arrlvó ai ¡i vedi de! Fogolino): e al lora il dipinto va assegnato come prima facies a un pittore che risente molto della maniera di Lorenzo, ma che opera giá nei primo anni del '40023 (fig. 16). Se invece Pazione avesse comportato lo sbiadimento deglí archi soprac-cigliari o necessari ritocchi al naso e alia bocca, aflora si tratterebbe di un diretto scoiaro della cerchia di Lorenzo, ten uto debito conto della forma e del contorno tipici dell'artista veneziano. Giunti sin qui é doveroso e non meno ínteressante cercare di ricostruire la storia di quest'opera. Deila fase originaria ci restaño le zone con gli incarnati e forse anche di que! piccolo scorcio di vegetazione sulla destra, che pero assieme ail'orante é altérate netla composizione materiale. Successivamente al trasporto su tela, che si puo azzardare fosse avvenuto daf '500 in 21 Cfr. C. i.UCA 1990, pp, 273-293, pp. 286-289, 22 Anche se nor> aggiornati, i seguenti tes ti forniscono un quadro abbasfanza chiaro delle principal! tecniche di preparazione clei colorí e delle possibili faisificazioni: O. KURZ 1961; F. Arnau 1960, pp. 51 e ss. 23 Si potrebbe anche pensare a un parallelo con il Maestro di S. Elsino, con moke cautele pero, in primo luogo perché non sonó stati ancora risolti i dubbi sulí'iciencita del pittore con il Majstor Tkonskog ráspela, in secondo luogo per i riíacimenti che indubbiamente il nosíro dipinto ha súbito. Non é un problema di rsorne, bensl di scuola piftorica; infatti, fra le opere a íui comunemente attribuite, la Madonna con santi del Metropolitan Museum di New York e in parte quella della National Gailery di Londra (anche se in tjuest'ultima si riscontra un trattamenlo pittonco análogo al Maestro di S. Elsino) - cfr. F. D'Arcáis 1992, p. 77, figg. 83-84 - paiono discostarsi nettamente da altre tavoSe di ámbito istro-daimata, che per omogeneiQ reciproca si possono a piu buon diritto ascrivere ai Majstor Tkonskog raspeía; su questo auíore si vedano: I. PETRICiOLI 1965-66; R. Pauucchini 1967; K. Príjateu 1968; C. Gamuun 1971 , tavv. XII, XIU, XIV 6 schede relativa {reíative al Trittíco della Madonna di Varo, alia Madonna con Batíista del rrionastero di Kraj e alia Madonna ciel Museo di Capodístria rispetti va mente); G. Gamuljn Zagreb 1983, tav. XIV e scheda relativa, un crocifisso che invece ha tratti in comune con il nostro dipinto. 284 ANNALES 8/'% Giovanni LUGA: UNA MADONNA DEU.'UMILTÀ NEHA CHIBA ÏEF.CE5T1NA ..., 277-286 Fig. 17: Trieste. S. María Maggiore. Madonna del-l'Umiltá. Stato precedente a/ restauro. SI. 17: Trst. Cerkev Marije Velike. Alaíí božja od milosti. Stanje pred restavriranjem. giü, abbiamo !a ridipintura dei panneggi, che se non nei contorni, sicuramente furono alteraíi nelle tinte e nelie decorazioni: infatti qui io strato é moíto piís spesso, ma anche moíto piu impuro, con prevalenza di sostanze oieose apposte e mescoSate aüo strato originario. La seconda corona di raggi, la doratura del solé su! eolio, cosí come la schiera degii angelí, sono ascrivibi!! a un restauro che va come datazione dal XVlí secolo in avanti. A esso vanno indusi i decori sopra i! mantelfo de(!a Madonna che fra l'altro, prima dell'ultimo restauro (fíg. 17) (1994) era di un blu molto piu scuro del-l'attuale: quest'ultimo dunque identifica e connota molto probabiimente l'intervento seguito ai trasporto su teía. Poco si puo diré delio sfondo bruno rossastro, forse troppo ritrianeggiato nel corso dei secofi. (nfine, in base a tutte queste considerazioni, si propone come tesi di attribuire la Madonna deü'Ufniltá della chiesa di S. Maria Maggiore a Trieste (nella sua prima /aciesia un artista operante nell'ultimo quarto del '300, che si rifa alia scuoía di Lorenzo Veneziano, ma che giá guarda con interesse alie proposte del Gótico veneto degli inizí de! '400. POVZETEK Osrednja tema študije Giovannija Luce je Mati ljubezniva, ki že leto dni visi v tržaški cerkvi Marije Velike, vendar cilj raziskovalnega dela ni dokazovanje njene avtentičnosti, ki bi jo po celoviti oceni nasprotujočih si podatkov na prvi pogled lahko izpodbijali. Med njenim restavriranjem so namreč poleg goste plasti oljnatih snovi odkrili veliko ta nji i sloj, ki se je izkazal za tempero. Ob možnosti, da bi slika lahko nastala najprej kot tempera (kasneje pa je bila prenešena na platno), se ni mogoče izogniti zgodovinsko-umetniški analizi izdelka, pri čemer se je izkazalo, da gre za beneško gotsko šolo med koncem 14. in začetkom 15. stoletja. BtBLiOGRAFiA F. ARNAU, Arte della falsificazione, falsificazione del-l'arte, Milano. B. BERENSON 1957, Pitture italiane del Rinascimento. La scuola veneta, i, Firenze. E. Arslan 1961, Catalogo delle cose d'arte e di aniichitá d'ltalia. Vicenza,!, Le chiese, Roma. M. BiANCO Fiorim 1975, Pittura su tavola delle collezioni dei civici musei dí Storia ed arte di Trieste, Marte! lago. M. BíANCO Fiorín 1983, Nicola Zafuri, cretese del 285 ANNALES 8/'96 Giovanni UÎCA: UNA MADONNA DELL'UMtlTÁ NRt.A CHIESA TERGEST1NA ..., 277-2B6 Quattrocento, e la sua inédita "Madonna", Venezia. L. CoiETTi 1953, Pittura veneta del Quattrocento, Novara. F. D'ARCAIS 1992, Venezia, in La pittura nei Veneto. H Trecento, Electa Milano. G. Gamulin 1971, Madonna and Child in Old Art of Croada, Zagreb; G. Gamulin 1983, Slikana raspela u Hrvatskoj, Zagreb. O. Kurz 1961, Falsi e faisan, Venezia. La pittura nel Veneto, Il Quattrocento, \, Milano 1989. M. Leoni 1986, Proposte per un soggiorno trevigiano di Giovanni da Bologna e note al testamento, Arte Veneta. G. Luca 1990, Appunti sugli affreschi di Fratta, "Ce fastu?", LXVi (1990) 2; G. Luca 1995, segnalazione sul quotldiano Trieste Oggi, Trieste sabato 27 maggio 1995, p.18. M. Lucco 1989, Venezia, 1400-1430, in La pittura nel Veneto, il Quattrocento, I, Electa Milano. R. Pailucchini 1967, Considerazioni sulla mostra "Maestro Paolo e la sua cerchia", Arte Veneta, Venezia; R. Pailucchini 1956, La pittura veneta dei Quattrocento - Il Gotico intemazionale e gli inizi del Rinascimento, l.ezioni tenute all'Università di Bologna durante l'anno accademico 1955-56, Bologna; R. Pailucchini 1964, La pittura veneziana del Trecento, Firertze. 1. PetriCîoli 1965-66, Majstor Tkonskog raspela, Peristil 8-9, Zagreb. K. Prijatelj 1968, Bibliografski i biografski podaci o majstorima dalmatinske slikarske gkole, Priloži povijesti umjetnosti u Dalmaciji, 17, Split. V. ThîEME-F. Becker 1916, Allgemeines Lexikon der bildenden Künstler, XI!, Leipzig. A. Venturi 1911, Storia del Parte italiana, VI i, La pittura del Quattrocento, parte i, Milano. F. Zeri 1988, Jacobello del Flore: la pala di San Pietro a Fermo, (in "Quaderni di Emblema", 1, Bergamo 1971), in Federico Zeri. Giorno per giorno nella pittura, Torino. 286 ANNALES 8/'96 strokovno delo UDK 73(450):929 Merengo E.:726.591 (497.4) CONTRiBUTO ALL'OPERA DELLO SCULTORE VENEZiANO ENRiCO MERENGO Nataša POLAJNAR-FREUH laureata in storia de!l'arte, Museo religioso sloveno, Si-1295 ivančna Gorica, Stična 17 prof, um. zgod., Slovenski verski muzej, Si-t 295 ivančna Gorica, Stična 17 SINTESI Neíio studio í'autrice tratta la scultura marmórea dell'ultimo Seicento e del primo Settecento in Slovenia. L 'a nal ¡si comprende soprattutto le statue eseguite per la bottega lubianese di lapicidi guidata verso la fine del XVII secoto da Mihael Cussa (1657-1699). Sulla base dell'analisí stilistica I'autrice conclude che le statue eseguite per ¡'altare di S. Martino a Hrenovice presso Postamia (commissionate per la cappella privata presso i Francescani d¡ iubiana dal commerciante jakob Schell von Schellenburg fra gli anni 1695 e 1699) e il pulpito della cattedrale di Zagabria (commissionato dal vescovo di Zagabria Antón Seliséevid nel 1695), sono molto vicine alie opere eseguite dall'importante scultore veneziano Enrico Merengo (1639-1723). A titolo comparativo l'autric.e cita le opere documéntate del Merengo nella chiesa di S. Giustina a Padova, nella Cappella del Monte d¡ Pictá d¡ Udine. nella chiesa di S. Stefano a Nimis, ¡n quella di S. Antonio a Aquileia e nell'ex chiesa cistercense di Viktring in Carinzia. In tale contesto sotiolinea il ruolo di iubiana quale centro culturale che assorbiva le moderne tendenze barocche che giunge vano dai Paesi limitro fi. Parole chíave; statue, chiese, Slovenia, Enrico Merengo KíjuCne besede: kipi, cerkve, Slovenija, Enrico Merengo A Lubiana negli anni fra il 1677 e il 1699 fu attiva la bottega di lapicidi guidata da Mihael Cussa 0657cca.-1699)J in essa nacquero numerosi altari in pietra ñera, pulpiti, lavabi, portali, cornici di fínestre e altri oggetti in pietra.2 Questi aitari sono tutti caratterizzati da una parte architettonica relativamente piatta di pietra ñera e da uno o due paia di colonne ai latí del tabernacolo.3 La maggior parte degti altari eseguiti dalla bottega di Mihael Cussa è priva di scuiture ma, in caso di com-mittenti important!, Cussa provvedeva affinché ci fosse anche una decorazione scultorea di quaiità, che egli stesso ordinava a Venezia. Sull'altare di Mekinje del 1695 dedicato a S. Antonio da Padova pose cosi le statue di S. Pietro d'Alcantara e di S. Giovanni Capistrano. 1 Per ia letteratura su M. Cussa vedi: V. STESKA 1925, 1-12; E. CEVC 1951, 222-224; M. STELÉ 1957, 31-38; S. VRIÍER 1976, 48-50, 202, 222; S. VRlSER 1983, 55-58, 170-171,202; N. POLAINAS? 1992, 77-84; 8. RESMAN 1995, 11-36. 2 A Lubiana, capitale delta Carniola, neglt uitimi due decenni del XVI! secolo, maturarono le condizioni per la penetrazione e la diffusione dell'arte barocca. Un processo favorito dai Gesuiti che si assunsero i'incafkro di istruire l'inieiligbenzia" lócale. Le nuove generazioni di studenti non si indirizzarono cosí al Nord, nel le universitii tedesche, ma preferirono quelle del Sud, da dove ritornarono arricchiti dalle impressioni dell'arte e della cultura italiana. L'importanza di Lubiana come centro culturale crebbe ulteriormente quando questa generazione comindó a collegarsi e a organizzarsi. Per lo sviluppo delle arti e per il loro inrfirizzo verso i modelli italiani sono importanti soprattutto due organizzazioni: 1a "Confraternita di S. Dismo", fondata nel 1688 e ¡"'Academia operosorum", fondata nel 1693 (M. STELÉ 1957, 31-32: M. PIRjEVEC 1994, 23-34). 3 La pietra ñera che ven ¡va esíratta nel le cave di i.esno Brdo e PodpeC, entrambe presso Lubiana, abbellisce in determinati punti l'incrostatura policroma di forme geometriche e fitomorfe. 287 ANNALES 8/'96 NataSa POLAJNAR-fRtLJH: CONTRJ8UTO ALL'OPERA DELLO SCUITORE VENcZIANO ENRICO MERENGO, 2S7-298 Fig. 1: S. Giacamo, chiesa parrocchiale di S. Martino, Hrenovke presso Postumia, 1699 (foto: M. Frelih). Si. 1: Sv. Jakob, ž.c. sv. Martina, Hrenovice pri Postojni, 1699 (foto: M. Freiib). Una coppia di figure simili si trova anche suiPaltare di S. Ciovanni Nepomuceno di Rakulik presso Postumia (Postojna) (1699) mentre sono sei le statue poste suiPaltare di S. Martino a Hrenovice, sempre presso Postumia (1695/99). Sul pulpito della cattedrale di Zagabria Cussa sistemó un angelo atlante e cinque rilievi (1695). Sulla base dell'analisi stiíistica sono giunta alia con- Fig. 2: S. Giovanni Evangelista, chiesa parrocchiale di S. Martino, Hrenovice presso Postumia, 1699 (foto: M. Frelih). Si 2: Sv. janež Evangelist, ž.c. sv. Martina, Hrenovice pri Postojni, 1699 (foto: M. Frelih). clusione che alcune di esse furono eseguite, con tuíta probabilitá, dalla bottega di Enrico Merengo - Heinrich Meyring (cca. 1639-1723), uno degíi scultori barocchi veneziani piü in vista.4 Enrico Merengo fa parte di quegli artisti giunti a Ve-nezia dai Nord d'Europa.5 Rimase nella cittá ¡agunare per 4 Per la letteratura principale su Enrico Merengo vedi: THfEME-BECKER 1930, 411; V. MOSCHINI 1964, 182-183; V. MOSCHJNJ 1965, 171-173; C. 5EMENZATO 1966, 27-29, 91-92; C.VIO 1985, 204-208; P. RÛ5SI 1985, 194-203; C. BERGAMINI et. al. ¡958, 145, 239-. P. ROSSI-M. PREGNOLATO 1990, 200-201; P. ROSSI 1993, 95-99; S. O. ANDROSSOV 1993, 380-385; P. ROSSI 1994, 38-47: P. ROSSI 1994, 47-56. 5 Le forme del suo cognome, Meiring, Meyering, Meyring, Mair, ne ¡ndicano l'origine nórdica, come testimoníalo anche da uno scritto nel testamento deilo scuhore: "Henrico Meyring, del quondam Enrico, originario di Rhein" {G. ViO 1985, 207). Le idee barocche giurcsero tardi a Vene.zia seguendo due vie distinte, Le noviià vennero portare dagii scultori che arrivarono qui dai Paesi a nord della Alpi e dagli Italiani, che si fermarono nelia citta íagunare per period! più o meno Sunghi. Lo scultore piü aftivo sino al 1679 è "straniero", il fiammtngo josse de Corte ossia Giusto te Court (1627-1679) che raccolse attorno a se moiti artisti strarueri, assieme ai quali ¡ascío a Venezia molts monument! barocchi, Una deiie sue opere principa)! è faltare maggiore deila chiesa di S. María della Salute, compiutD assieme a aiiievi e aiuti ne! 1670. la sua opera ¡nfiuenzo un'intera generaziorte di scultori sino al 1700- Ne fu influertzaío anche Merengo neífa sua attività giovaniie, nonostante appartenesse già ad una generazione più giovane di scultori. (N. IVANOi-F 1948, 115-126; C, SE M EN ZATO 1966, 20-23, 86-83; P. KÔN1G 1973; R. W1TTKOWER 1982, 450-453). 288 ANNALES 8/'% nataía polajnar-frelih: contri8uto all'opíra dello scultore VÉNEZIAN'o enrico merengo, 287-2îs Fig. 5: S. Caterina, chiesa parrocchiale di S. Martino, Hrenovke presso Postumia, 1699 (foto: M. Freiih). Si 5: Sv. Katarina, ž.c. sv. Martina, Hrenovke pri Postojni, 1699 (foto: M, Freiih). i ■■- - '.'-V: 'V'--» HIHHHHHHI Fig. 3: Vofto di S. Caterina, chiesa parrocchiale di S. Martino, Hrenovice presso Postumia, 1699 (foto: M. Freiih). Si. 3: Obraz sv. Katarine, ž.c. sv. Marina, Hrenovke pri Postojni, 1699 (foto: M. Freiih). Fig. 4: B. Merengo, volto defla Carita, chiesa parrocchiale, Nimis, 1695 (foto M. Freiih). SI, 4: £ Merengo, obraz kipa Ljubezni (Caritas), ž.c., Nimis, 1695 (foto: M. Freiih). ■ ... ■■ ■ v ' «I /A 11811 iWfûfMf Fig. 6: Santa martire della facciata della chiesa di S. Antonio, Aquileia (foto: M, Freiih). Si. 6: Mučenica s fasade cerkve S. Antonio, Oglej (foto: M. Freiih). 289 ANNALES 8/'96 con tributo au.10 pe ra del lo scultore venez! a no enríco merengo. 287-298 Fig. 7: Santa María, chiesa parrocchialc di S. Martino, Hrenovice presso Postumia, 1699 (foto: M. Frelih). Si. 7: Marija, i.e. sv. Martina, Hrenovice pri Postojni, 1699 (foto: M. Frelih). circa cinquant'anni e in questo periodo scolpï numeróse statue che andarono ad abbeüire aitari, facciate di chiese, giardini e scalinate di palazzi. II suo primo lavoro documéntalo sono i quattro angeli della chiesa di S. Giustina a Padova, due sull'altare di S. Giuliano Coníessore (1679) e due su quelio di S. Massimo (1680). Nelie chiese veneziane sono suoi gli aitari maggiori di S. Maria del Giglio e di S. Moisè, i'altare della chiesa di S. Silvestro, oggi a Nimis, che reca la firma deil'autore, Paitare deil'oratorio di S. Maria della Pace, oggi a Barcola presso Trieste mentre l'altare clell'Estasi di S. Teresa agli Scalzi (1698) e quelio maggiore della chiesa di S. Cassiano (1698) sono sue opere documéntate. A Este è suo l'altare della chiesa di S. Maria delle Grazie come suo è anche il gruppo di statue per l'altare della Cappella del Monte di Pietà a Udine (1695). Statue da Fig. 8: Santa nur ti re della facciata della chiesa di S. Antonio, Aquileia (foto: M. Frelih). SI, 8: Mučenica s fasade cerkve S, Antonio, Oglej (foto: M, Frelih). lut eseguite orna vano, con tutta probabilîtà, anche la facciata della chiesa di S. Moisè a Venezia (prima del 1679) mentre la sua ultima opera, pure questa documéntala, è co5tituita dall'Angelo custode sulla facciata di S. Angelo Custode (1714).6 Al vasto elenco delle opere di Merengo se ne possono aggiungere anche alcune eseguite per la bottega lubianese di Cussa che si trovano oggi ai di qua deíl'attuale confine italo-sloveno. II 26 dicembre 1694 Mihael Cussa sigló con il commerciante e banchiere jakob Schell von Shellenburg un contralto relativo all'altare délia S. Croce nell'aflora chiesa i ranee se a na di Lubiana. Nel contralto, pubblicato di recente da Blaž Resman, si puö leggere: "... Che esso Sig. Micheíe Cussa Sia tenuto di far ('Altare conforme i! disegno con essato lauore di pietra ñera di pezzi intieri Senza diffeto: Secondo sia tenuto à fare Ii 2 Angioli 6 V. MOSCHfNJ 1964, 182-Î83; C. S EM EN ZATO 1966, 91-92; C. VIO 1985, 207; P. ROSSi-M. PREGNOLATO 1990, 200-201; P. ROSSI 1994,38-47- 290 ANNALES 8/'96 natnsa POLAJNAR-FR&1M: contributo ali.'opera dello 5cultore veneziano enrico merenc.o, 287-296 Fig. 9: Angelo di sinistra dell'altare maggiore nella chiesa parrocchiale di S. Martino, Hrenovke presso Postumia, 1695 (foto: M. Frelih). SI. 9: Levi angel na glavnem oltarju v ž. t. sv: Martina, Hrenovice pri Postojni, 1695 (foto: M. Frelih). Fig. 10: Angelo di sinistra delfaltare maggiore della chiesa di S. Antonio, Aquileia (foto: M. Frelih). Si. 10: Levi angel na glavnem oltarju v cerkvi S. Antonio, Oglej (foto. M. Frelih). Fig. 11: G. Le Court, Angelo di destra delfaltare della Cappe/ia del Santissimo, S. Giustina, Padova, 1674 circa (foto: M. Frelih). SI. 11: G. Le Court, Desni angel z oltarja v Cappelli del Santissimo, S. Giustina> Padova, ok. 1674 (foto: M. Frelih). Fig. 12: Angelo di destra delfaltare maggiore della chiesa parrocchiale di S. Martino, Hrenovice presso Postumia, 1695 (foto: M. Frelih). Si, 12: Desni angel na glavnem oltarju v ž.c. sv, Martina, Hrenovice pri Postojni, 1695 (foto: M. Frelih). 291 ANNALES 8/'% ¡s'aías» POLAiNAR-FREUH: CONTRI8UTO AL L'OPE RA DELLO SCULTORf VENEZIANO ENRICO MERENGO, 207-29B IKs"®.. ' ' ■ ■ fet-7 ■ '• ' ' fe--:;-,':- Fig. 13: Angelo di destra dell'altare maggiore della chiesa di S. Antonio, Aquileia (foto: M. Frelih). Si. 13: Desni angel na glavnem oltarju v cerkvi S. Antonio, Oglej (foto: At Frelih). grandi al canto del quadro della pietà: Cos) pure il telaro à longezza del Croceflsso, Ii quatro Angioli nel fondo del nero à rilieuo: Corne anco il Padre eterno con dol alíri Angioiini di marmo fino di Genoua di prima qualiîà lustro, e dal primo Mastro di Venetia. Item per il terzo sia te-nulo à fare il Tabernaculeto, ö Conserua di marmo di Genoua fino come di sopra è da parte di questo nel niero rimettere doi Angioiini coi incensatoi. Per il quarto nei pedestali di Sopra da un canto rimetter uiVarma, e rtei-l'altro intagiiar un'iscrittione: Ne' inferïori poi à canto def-l'Ara, ö Altare limetter in ogn'uno un gropeto d'Angioli piangenti. Per quinto, Sia tenuto far Scoipire a Venetia un bel Christo di legno per metiere in Sepolchro...".7 Resman ha scopeito anche che nel 1699 fu opérala un'aggiunta all'altare.8 Schellenburg scelse in quel-Panno quale propria tomba lo spazio sotto la cappella e fece trasferire sulî'aitare le statue di S. Giacomo e S- Fig. 14: Angelo atlante, pulpito della cattedrale, Za-gahria, 1695/96 (foto: M. Frelih). SI. 14: Ange/ atlant, priinica v katedrali, Zagreb, 1695/96 (foto: M. Frelih). Caterina, protettori suoi e della moglie, della Vergine e di S. Giovanni Evangelista. La parte architettonica ecce-zionalmente alta de!['altare venne cosí arricchita da numeróse scuíture in marmo. L'aitare doveva essere dawero imponente e probabilmente era uno dei piu grandi di tutta la Lubtana di que! periodo. Quando i! convento verme soppresso ne! 1787, Paitare fu venduto a Hrenovice, presso Postumia, dove subí números! quanto radical! rimaneggiamenti. De! lustro e della grandezza di un tempo non si sono cosí conservad che i resti della parte architettonica e ¡e statue di S. Giacomo {155 cm), S. Caterina {155 cm), PAddoíorata (150 cm), S. Giovanni Evangelista {152 cm) i due angeli del tabernacolo {120 cm), due putti, il rilievo del Dio Padre e due teste di angeli. {Figg. 1, 3, 5, 7, 2, 9, 12) Confrontando il volto di S. Caterina dell'altare di Hrenovice con quello della Carita dell'altare maggiore 7 B. RESMAN 1995, 87. 8 B. RESMAN 1995, 16, 292 ANNALES 8/'% Na ¡a5a POl-AjNAR-EKEUH: CONTRIS UTO Al L'OPERA DE LIO SCULTORE VENEZIANO ENRICO MERENGO, 2 8/-298 Fig. 15: Angelo atlante, pulpito della cattcdrale, Za-gabría, 1695/96 (foto:M. Frelih). SI, 15: Angel allant, príinica v katedrall, Zagreb, 1695/96 (foto: M. Frelih). di Nirrtis, opera autógrafa di Merengo dei 1695, si possono riscontrare numeróse símilitudini, i visi, con gli occhi ciechi, han no i trattí morbidi. il naso, la parte sotto ad esso, le iabbra e il mentó in risalto denunciano la stessa mano. 1 capeili con riccioli molto simili sono acconciati alf'indietro in entrambe le figure, Entrambe le figure hanno anche la scriminatura al centro e la fronte scoperta. I capeili coprono un po! di più le orecchie di S, Caterina ma in entrambe le figure sono visibili i lobi. Dalla base della testa, in entrambe le figure, prende forma un cappuccio. Simili sono anche il doppio mentó e il eolio leggermente ingrossato. {Figg. 3, 4) La statua di S. Caterina di Hrenovice è, per impo-stazione, posizione délia figura, drappeggio e pieghe dell'abito, molto simile alla martire di destra délia facciata di S. Antonio a Aquileia, attribuita a Merengo.9 Aggiungendole la ruota del martirio accanto alla gamba sinistra, togliendole dalla mano destra la foglia di palma e coprendo la stessa mano con un panneggio, ci si troverebbe di fronte ad una sosia di Caterina. (Figg. 5, 6) La fattura dei corpi di entrambe le maitiri della facciata di S. Antonio di Aquileia assomiglia a quella Fig. 16: Viso dell'angelo atlante, pulpito della cat-tedrale, Zagabria, 1695/96 (foto: M. Frelih). Si. 16: Obraz angela atlanta, priinica v katedrali, Zagreb, 1695/96 (foto: M. Frelih). della Madonna di Hrenovice. il corpo, relativamente corto, è cinto da una cintura, le pieghe della veste ca-dono diritte e i! manteüo che le avvolge da origine a pieghe e risvolti. (Figg. 7, 8) Sull'altare maggíore della chiesa di S. Antonio ci sono due statue, di autore anonimo, di particolare intéressé. Una coppia di angeli, in arenaria, molto simile a quella di Hrenovice quanto a forme del corpo e clrappeggi, ma diversa per quanto riguarda la fattura dei visi e dei capelli. (Figg. 9, 10, 12, 13) Già Resman ha constatato che l'angelo destro di Hrenovice è una copia fedele di quello destro della Cappella del Santissimo in S. Giustina di Padova, opera questa dal predecessore di Merengo, Giusto Le Court, eseguita attorno al 1674.10 (Figg. 11, 12) Resta ancora da spiegare quanto lo stesso Schel-lenburg (1652-1715) avesse potuto determinare la scelta dello scultore. Si trattava di un importante finanziere. Era ¡nfattí il concessionaño principale per tutta la rnerce locale e per quella in transito. Commerciava con gli stati provinciali di Carniola e Carinzia, amministrava le proprietà di Carnîola del duca di Slesia, principe Franz 9 Opera attribuita a Merengo da Paolo Goi (M. WALCHER 1982, 292, 298). 10 8. RESMAN 1995, 19. 293 ANNALES 8/'% [Malais PQUfNAR-FREUFIr CONTKIBUTO ALl'OPERA QEILO SCULÏORE VENEZ!ANO FNSICQ merengo, 287-29« Fig. 17: E. Merengo> viso deli'angelo di sinistra dell'altare di S. Massimo> S. Giustina, Padova, 1680 (fofo: M. Frelih). SI. 17: E. Merengo, obraz levega angela z oltarja sv. Maksima (S. Massimo), S. Giustina, Padova, 1680 (foto: M. Frelih). Fig. 18: E. Merengo, viso délia statua della Carita, chiesa parroccbiale, Nimis, 1695 (foto M. Frelih). SI. 18: E. Merengo> obraz kipa Ljubezni (Caritas), ž.c., Nimis, 1695 (foto: M. Frelih). Kare! Auersperg, gestiva ¡ crediti dei principe Porzia in Carinzia ed era amministratore finanziario del vescovo lubianese Ferdinand Karel Kuenburg. Nel 1696 l'imperatore lo insignl del titolo nobiliare. Quello stesso anno gli stati provinciali deila Camiola gli assegnarono l'incoiato, imitati nel 1713 da quelli della Carinzia. Fu benefattore e protettore di istituzioni religiose carniolane e grande mecenate. Negli anni fra il 1695 e ii 1703 supportó finanziariamente il rifacimento dei convento francescano di Kamnik, nel 1703 ha pagato per il restauro deila cappeila di Loreto e deüa sacrestia nei convenio agostiniano (oggi francescano) di Lubiana, nei 1706 acquistó i! lavabo in pietra ñera e preziosi candelabri per la nuova cattedrale di Lubiana, alia quale fece anche dono di una notevole somma di denaro. Sostenne finanziariamente anche la chiesa di S. Rocco a Dravlje e quella di S. Francesco a Trieste. Ma la sua fondazione piü importante era il convento deiSe Orsoline e la scuola femminile di Lubiana.1^ Visti i contatti con i Paesi vicini Schellenburg era forse egli stesso un buon conoscitore deila scultura veneziana dell'epoca e poteva, se non direttamente almeno tramite le sue conoscenze, seguirne lo sviluppo. La sua corrispondenza, che si riferisce solamente ai suoí viaggi commercial!, ci svela tutta una serie di nomt di persone che in determínate occasioni avrebbero potuto consigliarlo o fornirgli dei dati relativi al mondo del-i'arte.^2 Soprattutto riguardo all'altare per la sua cap-pella fúnebre. Forse Schellenburg affido a Cussa l'intero progetto dell'altare di S. Croce, tanto che oggí dob-biamo ringraziare proprio i suoi contatti professional! con gli scultori veneziani che neila chiesa francescana di Lubiana esisteva un'opera cosí importante. Il 28 aprile 1695 Cussa conclude con il vescovo di Zagabria Stjepan SeíiSCevicí, rappresentato da ivan josip Babic, un contratto relativo alia costruzione del pulpito deila cattedraleT3 Nel documento si legge: "... Primo qutdem ut sit cathedra, ratione cutus praesens conventio instituitur, ex marmore dupiicí albo et nigra, intermixta ac lapidibus genuvensibus interpositis in opere quinqué statuis, prima Salvatoris mundi, ad paites quatuor evan-gelistarum cum insignibus suis, inferne vero ángelus ex marmore albo sustinens universum opus humeris, et manibus..."'4 (Cussa si impegnava a "... eseguire il 11 M, MIK1.AVÜC i960, 215-216 12 Schellenburg aveva contattt commerdali con Veneria, Gorizia, Trieste, Udine, Serai, Kiagenfurf, Graz, Vienna, Fiume. A Venezta conosceva i seguenti commercianti: Canis, Lorenzo; Donadoni, Stefano; Monelit, Angelo; Paolo, Bartolomeo. Tutte le lettere sono de! 1685. (Archivlo di Stato della Repubbiica di Slovenia, AS 996, Schell von Schellenburg Jakob) Qui ringrazio la dott. Erna Utnek per Tainto prest.atomi nella cosultazione del materiale d'archivto. 13 Fra gli altrt autori di scrilti su! pulpito della cattedrale di Zagabria citeremo: V. STESKA 1925, 7-9; A. IVANDIJA 1965, 313-341; A. HORVAT 1982, 239-240; A. DEANOVfC 1988, 79-80; N. POLAjNAR 1992, 80-84. 14 A. IVANDIJA 1965, 323. 294 ANNALES 8/'96 NataSa POt.AINAR-FRa¡H: CONTRfRUTO ALL'OPERA DELLO SCUITORF. VENEZ tANO ENRCO MERENGO, 287-23S Fig. 19: S. Giovanni Evangelista, rílievo delta balconata del pulpito, cattedrale, Zagabria, 1695/96 (foto: M. Frelih). Si, 19: Sv, Janez Evangelist, relief z balkona priinice, katedrala, Zagreb, 1695/96 (foto: M. Frelih). pulpito ¡n marmo ñero e bianco con inserti di marmo genovese e a porvi cinque statue, e piü precisamente il Salvatore e i quattro evangelisti con i loro simboli. Inoltre a eseguire un angelo di marmo bianco che avrebbe sorretto con il proprio corpo e le proprie mani il pulpito stesso..,"). L'artista avrebbe ricevuto un compenso di milie ftorini renaní. A testimone e garante fu chiamato il rispettabile commercíante Leonardo Milpaher che ap-pose la sua firma ¡n calce al contratto. II donaíore del Tintero pulpito era invece, come testimoniato dal-l'iscrizione su di esso, il canonico Ivan Znika, custode de!la cattedrale. II pulpito venne posto in chiesa il 23 giugno 1696, tre anni dopo Cussa aggiunse delle piastre di pietra ñera, a far da sfondo aiPangeSo, come previsto del resto anche dal contratto origínale.'5 L'angelo atlante, con i suoi 145 crn, é un'opera 15 A. IVANDIjA 1965, 323-329. Fig. 20: S. Marco, rílievo della balconata del pulpito, cattedrale, Zagabria, 1695/96 (foto: M. Frelih). SI. 20: Sv. Marko, relief z balkona príZnicc, katedrala, Zagreb, 1695/96 (foto: M. Frelih). imponente, in marmo bianco inteiamente lucidato, fatta eccezione per le ali e la capigliatura. (Figg. 14, 15) Sta in posizione parzialmente accovacciata, con la gamba destra inginocchiata su una nuvola e quella sinistra a reggere tutto il peso del pulpito. II corpo é forte e muscoloso con gli adclominali in rilievo e ricoperto da un drappo morbido e pieno di pieghe. Parte del petto, la mano destra, il eolio e la gamba destra, dal ginocchio in giü, sono scopertí. Sulla base del capo e sulla schiena fe invece posato un drappo che arriva sino a térra. Con la destra lo tiene fermo vicino alia testa, quasi a proteg-gersi dalI'immane sforzo, Sotto la cintura la stoffa risulta piegata a spirale e parte dal fianco destro verso la gamba sinistra, dove forma un fiocco e continua dalla parte opposta verso íi ginocchio destro. La statua é un'opera a tutto tondo che dímostra Tabilitá artística del maestro. 295 ANNALES 8/'96 Nata},i POLAjNAR-FKELtH: CONTRi 8 UTO ALI'OPERA DEILO SCUITORE VENEZ! AN O ENRICO MERENGO, 287-298 ¡1 motivo della mórbida fascia a spirale sotto alia vita, ¡I busto parzíalmente nudo e i! corpo con i pettoraíi in vista richiama alia mente l'angeio di destra delS'altare deila Cappeíla de! Monte di Pieta a Udine, opera autógrafa del 1695 di Merengo.16 Simili anche le forme del corpo degli angeli degli aitari di S. Massimo (1680) e di S. Giuliano Confessore (1679) della cbiesa di S. Giustina a Padova, anche queste opere documéntate del Merengo. Particularmente indicativo il confronto fra il viso dell'angelo di Zagabria e quello deli'angelo sinistro dell'altare di S. Massimo. (Fígg, 16, 17) In entrambi si naso rivolto all'ingiü risulta modellato alia stessa maniera. Sotto ad un bel naso diritto si trova la bocca minuta, il mentó arrotondato e il eolio leggermente ingrossato. Un viso che riconosc.iamo in altre opere di Merengo, come ad esempio nella statua della Carita dell'altare maggiore di Nimis. (Fig. 18) Sulla baiconata del pulpito sono rappresentati in altorilievo i quattro evangelisti (56 x 26 cm; Figg, 19, 20) La figura di Giovanni Evangelista è una variante del Giovanni Evangelista dell'altare di S. Bernardo di Vik-tring in Carinzia del 1710. La posizione di entrambe le figure è simile. La sinistra di entrambe regge un libro posato sul fíanco destro, la destra è pronta a scrivere. I visi, rivolti a destra, sono giovanili e esprimono le stesse caratterístíche gíá nótate in quelli di S. Caterína di Hrenovice, della Carita di Nimis e degli angeli di S. Giustina a Padova. La decorazione scultorea di questo altare è stata di recente attribuita da Resman proprio a Merengo.17 Sinora glí studíosi erano convint! che il Merengo non sí fosse mai portato oltre l'lsonzo.18 L'analisi delle scuiture marmotee di Hrenovice, della cattedraie di Zagabria e dell'altare di Viktríng indicano invece ta presenza delle sue opere anche nella Carniola, in Carinzia e in Croazía, sempre con il determinante ruoío di mediazione svolto da Lubiana, il maggior centro región a le. POVZETEK V tretji četrtini 17. stoletja je v Ljubljani delovala kamnoseška delavnica, ki jo je vodil Mihael Cussa {ok. 1657-1699). V njej so izdelovali kamnite črne oltarje, ki so bili na antependiju, okoli o/farne niše in na podstavkih stebrov dekorirani z barvno inkrustracijo. V primerih kadar je šlo za posebno pomembna naročila, npr. ve le trgovca jakoba Schella pl. Schellenburga, barona janza Antona Callenberga, zagrebškega škofa Antona Seliščeviča, so bili na oltarje postavljeni kvalitetni marmornati kipi. Stilna analiza kipov z oltarja sv. Martina v Hrenovicah pri Postojni (Schellenburgovo naročilo za Ljubljano iz let 1695 in 1699) in kipa atlanta ter reliefov s prižnice v katedrali v Zagrebu (naročilo zagrebškega škofa Seliščeviča iz leta 1695) je pokazala, da so blizu delom beneškega kiparja Enrica Merenga - Heinricha Meyringa (ok. 1639-1723). Enrico Merengo je sodil med umetnike, ki so se v sredini 17. stoletja v Benetke preselili iz dežel severno od Alp. Ta skupina "tujih" kiparjev je v mestu na lagunah imela vodilno vlogo vse do začetka 18. stoletja. Obrazne poteze sv. Katarine s hrenoviškega oltarja (1699) so zelo blizu Merengovemu kipu Ljubezni (Caritas) z glavnega oltarja v Nimisu, ki je njegovo podpisano delo iz leta 1695. Kipa Sv. Katarina in Marija iz Hrenovic sta po tipu figure in formiranju draperije blizu mučenicama s fasade cerkve sv. Antona v Ogleju, ki sta Merengu pripisani. 16 N. POLAJNAR 1992, 77-84. 17 II documento tróvalo anrti fa da Damjan PreiovSek (D. PREIOVSEK 1990, 192) net quale Merengo viene nominato in relazione a due statue é stato collegato da Resman {R. RESMAN 1995, 39, 102-103) aüe opere di Viktríng. ¡I 18 gennaio 1710 irsfatti a Udine venne stilato un elenco esatto dei materiale necessario per un aliare con partícoiare riferimenío aüe due statue laterafi, alte almeno cinque píedi, che sarebbero state eseguite da! "signar Enrico Merengo scultor famoso abitante in Venezia" (D. PRLLOVÍEK 1990, 192; A. LAVRlC - B, RESMAN 1992, 122; 8. RESMAN 1995, 37-42). Ai numero 20 deü'elenco sta scritto: Per far tutta la scoltura, et figure íngoni parte della med.ma opera, pur di marmo fino di Clarara statuario a giusta proportione almeno di 5 píedi le due statue grandi laíerali, fate per mano dei Sig.r Enrico Meringo scultor famoso abitante in Venetia, e lústrate, e perfetionate a sua p(er)fetta" (B. RESMAN - A. LAVRlC 1992, 132; 8. RESMAN 1995, 103) 18 C. BERGAMIN! et a!. 198B, 145. 296 ANNALES 8/'96 NaiaSa POLAJNAR-FREUH; CONTRtBUTO AL L'OPERA DEil.O SCULTORE VENEZIANO ENRICO MERENGO, 287-296 V Merengov opus lahko dodamo tudi kip angela atianta, ki s telesom podpira prižnico v zagrebški katedrali. Njegov obraz je po oblikovanju in izdelavi zelo soroden obrazu levega angela z oltarja sv. Maksima (S. Massimo) v cerkvi S. Giustina v Padovi, ki je Merengovo arhivsko dokumentirano delo iz leta 1680. Angela atianta iz Zagreba lahko primerjamo tudi z drugimi Merengovimi deli. Po oblikovanju telesa in draperije je blizu predvsem Merengovem desnem angelu z oltarja v Cappelli del Monte di Pieta v Vidmu (1695) in angelom z oltarjev sv. Maksima (S. Massimo) iz leta 1680 in sv. Julijana (S. Giuliano Confessore) iz leta 1679 v cerkvi S. Giustina v Padovi. Izmed marmornatih reliefov z balkona prižnice v zagrebški katedrali lahko za komparacijo z Merengovimi deli pritegnemo predvsem upodobitev Janeza Evangelista, ki varira figuralni tip Janeza Evangelista z oltarja sv. Bernarda v Vetrinju na Koroškem. Kiparski okras tega oltarja je Merengovo delo iz leta 1710, Čeprav le na podlagi stilne analize del, je študija pokazala, da so dela Enrica Merenga segala tudi vzhodno od reke Soče, ki je do sedaj veljala za mejo njegovega delovanja. S tem pa se nam v novi luči kaže tudi umetnostna raven tedanjih naročnikov in usmeritev Ljubljane, ki v prvi polovici 18. stoletja postane pravo kulturno središče dežele Kranjske. BIBLIOGRAFIA Sergey O, ANDROSSOV, Skulpturen auf dem venezianischen Kunstmarkt im frühen 18. Jahrhundert, Kunstchronik, XLVI, no. 8, 1993, 380-385. Giuseppe BERGAMiNt, Paolo GOI, Giuseppe PAVA-NELLO, Gabrieila BRUSSÍCH, La scuitura nel Friuli-Venezia Giulia, Ii, Dal Quattrocento al Novecento, Pordenone 1988. Emilijan CEVC, Kje je bil rojen kipar Mihael Cussa?, Zbornik za umetnostno zgodovino, n.s. I, 1951, 222-224. Ana DEANOVIČ, Zagrebačka katedrala od XI, do sredine XIX. sto ¡ječa, in: Ana DEANOVIČ, Željka ČORAK, Nenad GATTIN, Zagrebačka katedrala, Zagreb 1988, 7-90. Andela HORVAT, Barok u kontinenta I noj Hrvatski, in: Andela HORVAT, Radmila MATEjČIČ, Kruno PRIJATELJ, Barok u Hrvatskoj, Zagreb 1982, 3-381. Antun 1VANDIJA, Propovijedaonica zagrebačke katedrale, Bogoslovska smotra, XXXV, no. 2, Zagreb 1965, 313-341. Nicola iVANOF, Monsu Giusto ed altrí collaboratori de! Longhena, Arte Veneta, ii, 1948, 115-126. Peter KÖNIG, Giusto de Corte (1627-1679): Sein Beitrag zur Venezianischen Plastik der zweiten Hälfte des 17. Jahrhunderts. Diss. Vienna 1973. Ana LAVRIČ, Blaž RESMAN, Oltar sv. Frančiška Ksa-verja pri ljubljanskih jezuitih - nova dognanja, in: Redovništvo na Slovenskem, 3, jezuiti na Slovenskem, Ljubljana 1992, 119-135. Maks MIKLAVČ1Č, s.v. Schell pl. Schellenburg, Slovenski biografski leksikon, Ljubljana 1960, 215-216. Vittorio MOSCHINI, Sculture ignote di Enrico Meyring e di Giacomo Piazzetta, Arte Veneta, XVIII, 1964, 182-183. Vitorio MOSCHINI, Di un progetto del Meyring e d'altro ancora, Arte Veneta, XIX, 1965, 171-173. Marija PIRJEVEC, Academia operosorum in njeni stiki z Italijo, in: Academia operosorum: Zbornik prispevkov s kolokvija ob 300- letnici ustanovitve, Ljubljana 1994, 23-34. Nataša POLAJNAR, O problemu avtorstva marmorne plastike na oltarjih Cussove kamnoseške delavnice, Zbornik za umetnostno zgodovino, n.s. XXVIII, 1992, 77-84. Damjan PRELOVŠEK, Ksaverjeva kapela pri ljubljanskih jezuitih, in: Jože Kokalj, Frančišek Ksaver - Ignacijev prijatelj, Ljubljana 1990, 184-195. Blaž RESMAN, Barok v kamnu: Ljubljansko karnno-seštvo in kiparstvo od Mihaela Kuše do Francesca Robbe, Ljubljana 1995. Paola ROSSI, La Scuola grande di san Rocco, com-mittente di artisti..., Arte Veneta, XXXIX, 1985, 194-203. Paola ROSSI, Monica PREGNOLATO, La seultura veneziana del Seícento e del Settecento, Venezia arti, IV, 1990, 200-201, Paola ROSSI, Per il catalogo di Enrico Merengo, Arfe Documento, Vil, 1993, 95-99. Paola ROSSI, La deccrazione sculíorea del faltare mag-giore deíla chiesa di San Cassiano, Arte Veneta, XXXXVI, 1994, 38-47. Paofa ROSSI, Ritrattí funebri e commemorativi di Enrico Merengo, Venezia arti, Vlil 1994, 47-56. Camiilo SEMENZATO, La scuitura veneta del Seicento e del Seftecenfo, Venezia 1966. 297 ANNALES 8/'% Naîaia POLA) NAR-FR EU H: CONTR1RUTO ALL'OPERA DËLLO SCUITORE VENEZIANO ENRICO MERENCG, 287-29B M. STELE, Ljubljansko baročno kiparstvo v kamnu, Zbornik Z3 umetnostno zgodovino, ms. IV, 1957, 31-70. Viktor STESKA, Ljubljanski baročni kiparji, Zbornik za umetnostno zgodovino,V, 1925, 1-24. THIEME-BECKER, Allgemeines Lexikon der bildenden Künstler, XXSV, Leipzig 1930, 411 Gastone VIO, Precisazioni suü'altare maggiore nelia cbiesa deJ Redentore a Venezia e su Tommaso Kues (e un cenno sui Merengo), Arte Veneta, XXXIX, 1985, 204 -208. Sergej VR1ŠER, Baročno kiparstvo v osrednji Sloveniji, Ljubljana 1976. Sergej VRIŠER, Baročno kiparstvo na Primorskem, Ljubljana 1983. Maria WALCHER, La chiesa di S. Antonio di Aquileia, Aquileia nostra, LIU, 1982, 289-300. Rudolf WITTKOWER, Art and Architecture in Italy 1600-1750, New Haven, London 1982, 450-453. 298 ANNALES 8/'96 strokovno delo UDK 725.193{497.4/.S Istra) L'ACQUA E LA PI ETRA. i POZZI-CiSTERNA DEI VILLAGGi ISTRIANi Roberto STAREC dott., efnologo, IT-34100 Trieste, Facoità di MagisSero, via Ttgor22 dr., etnolog, iT-34100 Trst, Facoità di Magistero, via Tigor 22 SINTES! L'articolo illustra il problema dell'appróvvigíoriámento idrico nei villaggi ruraíi dell'lstria sud-occidentale mediante la raccolta dell'acqua piovana in stagni artíficiali (lachi) e nei pozzi-cisterna, riportando alcune testimonianze stori che (dalla metà del Cinquecento ai primi dell'Ottocento) e iníormazioni desunte dalle fonti orali. Descrive la tipología della struttura delle cisterne e la tipología delle vere da pozzo, sulla base delle rilevazioni compiute su un ampio numero di manufatti, datad dalla seconda metà del Settecento ai primi decenni del Novecento, conservad in numeróse località. Ključne besede: vodni zbiralniki, vodnjaki, Istra Parole chiave: cisterne, pozzi, Istria In buona parte dell'lstria, ma particolármente nella fascia sud-occidentale delta Istria rossa,1 non solo man-cano i corsi d'acqua superficiali ma scarseggiano anche le sorgenîi, le fonti ed i pozzi e sono frequenti le siccità est.ive. Ad uso degli animal!, ma talvolta anche degli stessi abîtanti, ciascun viliaggîo aveva uno o più stagni artificial! laco / lako, ottenuti impermeabilizzando il terreno con argilia. Specialmente nei centri rnaggiori, l'acqua piovana veniva invece più salubremente raccolta nei pozzi-cisterna sistema / sferna, dove veniva attinta soltanto dopo che gli strati di sabbia oppor-tunamente predisposti avevano provveduto alla filtra-tura. Trattandodei castellieri preistorici, Carlo Marchesetti osserva c.he certamente in epoca preromana gli stagni di acque piovane dovevano costituire il principale sistema di approvvigiona mentó idrico, poiché del resto agí i inizi del Novecento in moite parti dell'lstria era ancora ne- cessario ricorrervi: "In quello stagno mezzo disseccàto e ridotto ad un pantano mefítico, che trovasi poco lungi dai casolari, nei quale diguazzano majali ed intorno a cui si raccolgono le greggi sitibonde, viene la contadina ad attingere l'acqua rossastra brulicante d'ínfusori, alia quale si deve aggiungere una piccola quantità d'allumé per renderla bevibile".2 Anche in molti castellieri si incontrano resti di cisterne, talora bene consérvate, ma di epoca più tarda, parte romane, parte medioevali. Tuttavia è possibile che gli abitanti dei castellieri già usassero raccogfiere l'acqua defluente dai tetti di paglia ín recipienti di legno, o anche in vasche rotonde, come quelia del castelliere del!'isola S. Caterina di Rovigno, alimentata da canaletti scavati nella roccia.^ L'uso delle cisterne risaíe all'epoca romana, e la loro acqua serviva non solo per bere e cucínare, ma anche per gli stabiíimentí balneari: "Sono quadrilateri con pareti d'un compattissîmo cemento, e coi fondo a mattoni disposti 1 Si tratta di un tavolato calcareo ricoperto da uno strato superficiale dl fertile terra rossastra. Si estende ad ovest della linea ehe va daila punta di Salvore / Savudrija aH'insenatura di Fianona/Plomin. 2 C. MARCHESE'ITI, i castellieri preistorici di Trieste e della regione Giulia, Trieste 1903, p. 121. 3 Ivi, pp. 122-123. 299 ANNALES 8/'% Roberto STAREC; l'ACQUA E IA PiETRA. i POZZI-CLSTERNA DE! V1LLAGCI1STR5AN!, 299-310 1: Villa di Rovigno / Rovinjsko Selo (Rovigno / Rovinj), Sul pozzo/ Na vodnjaku: 1776 ZP SLM. Sopra la porta délia casa / Nad hišnim vhodom: 1764 BE ZORZI POKRAIAZ Q. SIME L SE MFF IN DLORO PADRE MMF. verticalmente a spina-pesce".4 Anton Gnirs descrive al-cune cisterne di ville romane dell'lstria méridionale di cui riporta anche la pianta, sitúate nella Stanzia Bar-bariga, nel Bosco Sparignana, a Nesazio e particolar-mente sulPísola di Brioni maggiore (Porto Buon, Monte Casteliier, Val Catena).5 Per i'evo moderno un importante documento che ci testimonia deile disponibilité idriche nell'lstria méridionale è la grande mappa corografica (cm 124,5 x 113) disegnata nel 1563 da Giovanni Antonio Locha o Del-l'Oca, anualmente consérvala nel Museo Correr di Ve-nezia, che elenca stagni artificial! (lachi), sorgenti, pozzi e cisterne deile "ville che alpresente sono habítate sul 2: Mompaderno / Baderna (Parenzo / Poreč). Sul pozzo / Na vodnjaku: LD.O. MARTINO TALICH PAROCO F.F. L A 1828. Sulla banderuola / Nad vetrnjakom; D.M.T.F.F. 1829. territorio di pola". Secondo ¡'elenco, posto nel lato sinisíro delía carta e in cui sono riportati anche i nomi deíla maggior parte dei lachi, Momorano aveva 4 lachi e 3 pozzi, Carnizza 3 lachi, Lavarigo 4 lachi, Gallesano 10 ¡achí e 4 pozzi, Peroi 1 iaco, 3 pozzi e 1 cisterna, Fasana 3 lachi, 4 pozzi e 1 cisterna, Stignano 2 lachi e 1 pozzo, P[...] (illeggibfie perché la carta é strappata in questo punto, forse Pomer), Medoiino 2 lachi e 3 pozzi, Lisignano 3 lachi, 1 pozzo e 1 fontana, Sissano 10 lachi, Castagna (viilaggio presso l'attuaie Altura, poi abban-donato) 5 lachi, 1 pozzo e 2 fontane, Brioni 4 lachi e "pozi alquanti".6 Complessivamente dunque sono regi-sírati una cinquantina di lachi, píü di venti pozzi, tre 4 C. DE FRANCESCH!, L'istria. Note stonche, Parenzo 1879, pp. 61-62. 5 A. CNIRS, Römische Wasserversorgungsanlagen in südlichen ¡Strien, in "Jahresbericht der k.u.k. Marine-ünterreaischule in Pola", Pola 1900-1901, pp, 1-29. b M. BERTOŠA, Provveditori sopra Beni inculti. Un tentativo di insediamento di boíognesi neíla Poiesana (1560-1567), in "Ató del Centro di Ricerche Storiche di Rovigno", X (Trieste-Rovigno 1979-80), p. 169-171; L, LAGO (a cura di}, Pietre e paesaggi deii'ístria centro-meridionale. Le "casite": un censimento per la memoria storica, Trieste-Rovigno 1994, p, 88-89. 300 ANNALES 8/'96 Roberto 5TAREC: l'ACQUA E i A PS ETRA. ! POZZl-CiSTERNA DE! V1UAGGI ISTR1ANÍ, 299-310 fontane e soltanto due cisterne. Verso il 1650 il vescovo di Cittanova Giacomo Filip-po Tommasini cosí scrive: "Tutta la provincia ha carestía d'acqua, e spezialmente tutta la Poíesana ín modo che l'estate languiscono ¡i popolí, e le persone rural i la pi-gliano da alcuni laghi fatti dali'arte, che sono raccolte d'acque per li animali, e queste le cuociono, e le be-vono; ma a tutti li modi sono pessime, ed abbreviano notabilmente la vita".7 E a proposito del territorio di Pola: "E' povero d'acque, non ha fiumi, né ruscelli, né fontane, ma alcuni iaghi d'acque piovane, che neíl'estate si seccano, onde convien che i poveri abitatori vadino a prender l'acque lontane, ed adoperarle mal buone, e talvoíta torbide, le quali fanno schiarire con le mandorle di pérsico".8 Di Cittanova Tommasini scrive: "La città non ha pozzt d'acqua viva entro le mura, solo tre cisterne, una in vescovado, l'altra dal signor Podestà, e la terza dalli signori Busini. Fuori un quarto di migíia ha tre miserabili pozzi di acqua buonissima deila quale si servono tutti. Intorno a! primo poz2ü, ch'è detto poz-zo nuovo, si vede l'arma délia comunità di Città nuova, 1507 con lettere C. E. e i'arma del podestà Al vi se Civrano. li secondo è il Vergel con alcune pile, che io credo siano state sepolture. Il terzo Carpignan, ch'è l'acqua migliore di tutti gli altri. Avanti di questo vi è un lago antico d'acque piovane assai largo, e profondo, che serve per il bever degli animali quai talvolta è stato cavato dalla comunità con molla spesa per il bisogno délia città. Tutte le altre acque che vengono dal cielo, o son bevute dalla terra, ovvero scorrono in alcune foibe sparse in queste campagne".g Di Buie annota: "La terra non ha acque, ed in tutto non vi sono che tre cisterne. Si vale delle fontane vicine una detta la Carrara che è la più antica. ta seconda è l'Entica, e tre pero in Cerrad due buone, e la terza da poner nelle zonte [= vino ricavato aggiungendo acqua alie vinacce]. Non ha il territorio né fíumicello, o torrente, se non alcuni piccoli che presto mancano. Le ville vicine hanno pero buone acque di fontane".10 Riguardo a Pinguente osserva: "Nei castelio non vi sono altri che nove o dieci oríi, perché ne sono assai fuori della mura intorno al castelio, e solamente cinque cisterne, ed un pozzo che sempre sorge l'acqua molto fresca, ma non è buona da cuocere e meno da bere, solo per rinfrescar il vino, abbeverar í cavalli od inaffíar gli orti, ma non mancano assai acque vive ai pié del colle tanto vicine che in meno d'un ora uno potrebbe portar delt'acqua da cinque fonti. Si da solamente un soldo a chi ne porta una scudria o mastella ma l'estate i piít comodi si servono dell'acqua chiamata di s. Martino, perché é vicina alia sua chiesa e si paga due soldi alia mastella".^ Per gli insediamenti rural! Tommasini segnala che ii territorio di Cimino "ha solo un'acqua viva in Golzana, perché l'altre acque vive si profondano nelle foibe de'quali questo territorio n'é abbondante. Vi sono pero molti luoghi d'acque, che mai non mancano [...]. Tra le buone famiglie della térra é quella dei signori Suffichi che hanno bella abitazione con una superba cisterna".12 Prospero Petronio verso ¡I 1680, confermando le rilevazioni di Antonio Dell'Oca fatte piu di un secolo prima, osserva a proposito di Sissano: "Questa Villa, come il restante del l'altre [del territorio di Pola], é povera d'acque, e si serve di quella dei laghi. L'estate, ch'anco quelli si seccano, e vanno a pigliarla appresso alia marina in vteinanza di Medolin, ove & un Pozzo d'acqua viva".1 Piú di un secolo dopo (1806), secondo la relaziohe del consigliere di stato Giulio Cesare Bargnani, la si-tuazione non era migliorata: "Per provvedersi di acqua i 3: Carnizza / Krnica (Dignano / Vodnjan). Sul pozzo / Na vodnjaku: ANT. SCABíCH FV MICHIELE F F 1837. 7 C.F. TOMMASINI, De Commentarj storici-geografid della Provincia delt'lstria, in "Archeografo Triestíno", IV (Trieste 1837), p. 126. 8 Ivi, p. 475. 9 Ivi, pp. 203-204. 10 Ivi, p. 306. 11 Ivi, p. 527. 12 Ivi, p. 420-421. Anualmente presso la Stanzia Sufici / Stancija Žufid (Cimino / Žminj) vi é soltanto una cisterna data ta 1890 (ricordo che in Istri a il termine stánzía indica una fattoria isolata), né vi sono cisterne antlche nei viciní víiiaggi di Graclíschie / Gradišče e Grizini /Gržini, nei quaíi il cognome Žufič é il piu diffuso. 13 P. PETRONIO, Memoríe sacre e profane dell'lstria (a cura di G. BORRÍ), Trieste 1968. 301 ANNALES 8/'96 Roberto 5tar£c: l'ACQUA £ la p1eïra, ! pozzi-cistfrna 08 vu.lagc1 ¡strían!, 299-310 4: Marzana /Mariana (Dignano / Vodnjan). Su¡ pozzo / Na vodnjaku: L.C. /= lovre talid/ 1852. miserabili e poco industriosi abitatorí formano certe cave grandi e profonde, quanto l'alfezza de! terreno loro permette, e vi raccolgono l'acqua piovana, che troppo fácilmente si corrompe e si empie di schifosi animali, oltre che accompagnata da parti terree, che seco mena ne! defluire dalle vícine eminenze, é sempre Ümacciosa e tinta. A questa causa si puó ben ragionevoimente attribuire la scarsezza di popolazione e la poca sanitá degli abitanti in molti circondari. Si incontrano alcuni iuoghi, ove i fanciuiíi nelia maggior parte gonfi e idropici, periscono neü'infanzia. Tale é Orsera. Questa mancanza e questo difetto di un genere tanto necessario sono bene dagii stessi abitanti vivamente sentiti e ne reclamarlo una provvidenza. Difatti in ceríi comuni si sono intraprese fabbriche di cisterna. A Parenzo, a Rovigno, a Cittanuova, sí costmiscono attualmente di tali recipienti d'acque. Ma siccome quegii edifici sono 5: Zagone / Zagorje (Moschiena / Moščenice). Sul pozzo / Na vodnjaku; 181HS 71 Franjo Hrelja p Franje v. i 09. 7. cominciati con estrema magrtificenza, e iusso spro-porzionato alia forza, e rícc.hezza di quelie popoíazioni, resta luogo a clubitare che possano essere condotti a termine, quando la munificenza del Sovrano non ii soccorra"-14 E piü oltre, invocando provvedimenti a favore deiia salute deiSa popolazione,: "A preservarla daí flagello delle febbri periodiche, e taivoiia epidemiche, od almeno a minorare sensibiímente ¡'influenza, var-rebbe molto ía costruzione deííe cisterne, ossia dei depositi di acqua fíltrate per ia sabbia da farsi in iuoghi centrali, comodi per le ville, ma la estrema povertá di quegii abitanti non soffre un comandato troppo grave dispendio; e credo che piü efficace sarebbe i! concorso del Governo, con promessa di discreti prem], od esen-zioni temporarie a quelie vilíe che si risolvessero a procurarsi ií benefizio di un'acqua salubre. Quanto alfa 14 E. APÍH, Rapporte sull'lstria dei Consigh'ere di Stato Giulio Cesare Sargnani, in "Atti dei Centro di Ricerche storiche di Rovigno", p. 220 (cfr. G.C. BARGNANI, Rapporio sull'lstria al Vicerè d'italia ne) 1806, in "Porta orientale. Strenna per l'anno 1858", Capodistria 1858, pp. a-fe6). 302 ANNALES 8/"96 Roberto STAKEC: l'ACQUA E IA PIEÏRA. I POZZ1-CISTERNA DF.I VILLAGCI ISTRIANi, 299-310 comune di Pirano, ricca di oitre 100.000 di annua en-trata ta veramente pena e sorpresa, che manchi di buona acqua e che quel numeroso popolo, sia costretto a provvedersene ad una sorgente tre rnigiia lontana, quando ¡o non vedrei difficoltá di eccítaria, e se occor-resse di obbligarla alia costruz.ione di un acquedotto, che porti i! necessario alimento entro il suo recinto".1 s Nel 1820 Pietro Predonzani ("arciprete párroco, e vicario capitoiare di Parenzo"), in un volume steso in forma dialogica con finaíita di ammaestramento pratico sull'agricoltura, a proposito dei lachi lamenta che vi sia "purtroppo in moite localitá rustiche tale uso (e se-gnatamente in quasi tutta l'lstria) ma é pero costante i'opinione sostenuta dalla veritá troppo grande, che diverse di tais acque stagnanti, dove piü e dove meno 6: Marassi / Marasi (Orsera / Vrsar). Sul pozzo / Na vodnjaku: MARIA. V ANTONIO. £ ANTONIO E NIPOTIMARAS F. FA. L (18J88. 7: 5. Mkhele di Leme / Klottar (Orsera / Vrsar). Sul pozzo / Na vodnjaku: GIOVANNI PRECALI E NIPOTF MARTINO F. F. 1889. sieno poco salubri in sostanza, perché troppo grosse, feciose e pregne inoltre di matevie assai imonde, e quin-di non molto salutifere ed agli uomini, ed agli animali eziandio che di continuo le bevono".16 Auspica invece "che si coltivino bene le acque perenni di buona qualitá provata dei fonti, o deile sorgenti, dove per fortuna possono aversi, e che per mezzo di opportuni canali si portano anche maestrevolmente o quá o la, dove meglio possa accomodare di averie, e che si formino deile utili cisterna artifíciali, dove non possono aversi sorgenti vive suííicíenti agli usi che sono necessavii, e che dieno un acqua piü depúrala della comune, che sí ha fuori deile cisterne artifíciali per ¡'ordinario".17 E ancora, deprecando che la mancanza di iniziativa e di accordo privi di buone acque molti comuni (come Vertenegiio, Torre, 15 ¡vi, p. 256. 16 P. PRLDONZAN!, Discorso ed isíruzione agro-eco nomica per uso de'parrochi e de'propíetari dell'istria, Venezía 1820, pp. 274-275. 17 ivi, p. 274. 303 ANNALES 8/'96 Roberto STAREC: I.'ACQ U A E LA PtETRA. Í POZZI-CISTERNA DEI Vi Ll A CC i ISTRI ANI, 299-310 i-;' '.i/, ■ ■ > ' 'VÍV '¿¡¡'-v- (' - 'ž J h^ii'V •■'- . jr "i-fi- ' N \ ¡Ëiili ' ■ ' wÈÈÊÊÈtÈÈEÈm si j J . ■ ........^ T^-ÍE u ■ •• : WÊÊm V - »a H j«.»... jv ■■ S: Casíf/nuovo d'Arsa / Rakalj (Barbaria / Barban). Sul pozzo / Na vodnjaku: M. T. {= Martin TekovicJ 1 F f 1891. Villanova, Visignano, S. Lorenzo e Orsera), scrive: "Chi sa quante vittime avrá sotlratto aila morte, o a lunghe e penóse malattie, per esempio, a san Míchele di Lemo distretto di Parenzo, l'ottima ed ampia cisterna cola eretta da quei nobili signori co. Coietti teudatarii? Chi sa quanti reali beni avrá recato nell'argomento importante della miglior salute degli uomini, la grandiosa cisterna eretta moito tempo fa in Visinada distretto di Montona, per le cure singoíari dell'umanissimo nobile 5/grtore márchese Matteo Polesini dirigente político, e giudice delegato di quella signoria feudataria, e promotore esimio di ogni possibile utile cosa?".18 Come si é giá detto, ancora nella prima metó del Novecento ¡n mol ti villaggi Pacqua dei íachi veniva usata anche per bere (previa boíl ¡tura). Oggi i iachi in 9: S. Domenica / Labinci (Visinada / Vizinada), Su! pozzo / Na vodnjaku: F° P GIVSEPPE COSSFTTO E GIOVANNI COSSETTO l ANNO 1895. Sulla banderuola / Na vetrnjaku: 1895. funzione (ma solo per abbeverare gli animali) sono rari, la maggior parte di essi sono stati prosciugati e interrati. Cosi il laco di Villa di Rovigno / Rovinjsko Seío (Ro-vigno / Rovinj) descritto da 8ratulic, di cui non esiste piu neppure !a cinta muraría che io circondava, eretta nel 1763 per iniziativa del capovilla (zupano) Zorzi Vrato-vich.19 Cosi quello di Cattuni / Katun presso Mom-paderno / Badema, ¡Ilústralo da Lago.20 Tra i ¡achi ancora esistenti, segnalo quello di Castelnuovo d'Arsa / Rakalj (Barbana / Barban), che si presenta come una grande vasca di forma approssimatívamente quadrala, con i bordi verticali di pietra. Negli anni Trenta parte del territorio istriano venne raggiunto dal nuovo acquedotto, ma molti centri 18 P. PREDONZANI, Appendice ali'istruzione agraria pratico-economica, Venezia 1820, pp. 22-23. 19 V. BRATULIČ, Rovinjsko Selo, Monografija jednog istarskog sela, Zagreb 1959, pp. 124 e foto 27. Questa era la scritta incisa sulio stipile destro: ANO DM 1763. QUESTO LAGO FU CfRCONDATO OAi MURA ESSENDO ZUPANO ZORZI VRATOVICH Q. SiMÍ: E GlUDlCt £ ZORZI POCRAiAZ OS SIME í ZORZ5 Di MARTÍN RUDBCH E PSEVANO SIMON ¡L P. MOS. D. SIMON ZADRO A SPESE DI TUTTO IL COMUNE. 20 L. LAGO, I "Katuni" delta pen ¡soi a istriana, in "Rivista Geográfica italiana", LXXVI (1969), fase. II, p. 179. 304 ANNALES 8/'96 Roberto STAREC: l.'ACQUA £ LA PI ETRA. I POZZi-CISTERNA D tí VtLIAGGI I5TR1ANÍ, 2S9-310 vennero allacciati alia rete idrica soltanto dopo gl¡ anni Sessanta. Tuttora vi sono villaggi minori sprovvisti di acqua córtente. Nelle zone carenti di fonti e pozzi, ancora negli anni interno alia prima guerra mondiaie un solo grande pozzo-cisterna serviva ai bisogno d'acqua deíl'intera collettivitá di mofti villaggi e borgate. Nelle zone meno povere invece g¡& agii inizi del secolo erano numeróse le famiglie che disponevano di una propria cisterna. Secondo le rilevazioni dirette da me compiute, presso le abitazioni prívate sono molto rare le vere da pozzo pozo / grfo con incise date anterior! alia meta dell'Ottocento. Nelia maggior parte dei casi le datazioni vanno dagli ultimi decenni dell'Ottocento alia prima guerra. Ció non indica necessariamente, come gia osservava Cucagna limitatamente al Carso di Parenzo,21 che si tratti sempre di costruzioni interamente nuove, stante la necessita di riparare costantemente e anche rifare la preziosa cisterna. Cortamente in alcuni casi la vera da pozzo puó essere stata sostituita in época successiva. Mi sembra pero si possa affermare, rap-portando quanto é emerso dalle osservazioni dirette con il quadro tracciato dalle testimonianze scritte citate, che verosímilmente nei villaggi ístríani fino ad un secolo fa circa solo le famiglie piü benestanti potevano permet-tersí la costruzione di una cisterna. Secondo Militíevid appena dopo la prima guerra mondiaie per la loro reaítzzazione venne usato il cemento, fattore che ne favoré la diffusione presso un maggior numero di famiglie.22 Va tuttavia ricordato che giá nel 1852 sul-i'ísoia di S. Andrea a Rovigno era stato "eretto un Molino a vapore per la fabbricazione di calce e cemento idraulico di Portland", i cui prodotti "si smercia[va]no ín primo luogo nella provincia".23 Oggi, anche dove vi é stato i'allacciamento ¡drico, sono molte le cisferne man-tenute in efficienza e ¡a cui acqua viene tuttora impie-gata anche per bere. Ad esempio nei grande villaggío di Marzana / MarCana (Dígnano / Vodnjan) quasi ogni casa possiede un pozzo-cisterna ín uso, e numeróse sono le vere da pozzo con date risalentí agli anni fra le due guerre, e anche piü recení) {anni Quaranta e Cir¡-quanta). La cisterna é una costruzione a base quadrata o rettangolare, realízzata in bloccbi di píetra, con coper-tura interna a volta. Vi si raccoglíe l'acqua piovana che viene convogliata dalle grondaie goma / gurla, an-ch'esse di pietra (nía oggi piü comunemente metal-liche), di una o piü case ed eventuaímente di altri edifici secondarí. La copeitura esterna deiia cisterna é pavt- 10-11: S. Pietro in Sefve/Sv. Petar u Šumi (Antignana / Tinjan). Suí baiadur / Na "baiadurju": CC ANTON JOZEF MIHELIC. SIN. OT CASPARA. R.N C 1871. CS 1896. 21 A. CUCAGNA, La casa rurale nel Carso di Parenzo {¡stria occidentale), Trieste 1953, pp. 13-15. A p. 14 è detto: "Tra i moiti pozzi-cisterna che io visitai nel 1939 non ne trovai uno che fosse anteriore al 1870". 22 j. MILIČEVIČ, Nekadašni seoski život i gospodarstvo - La vita rurale d i un tempo e Leconomia, in AA.VV., Bujština - I i Buiese, Buje -Buie 1985 (ed. bilingue), p. 319; ID., Narodna umjetnost istre, Zagreb 1988, p. 12. 23 8. BENUSSI, Storia documentata di Rovigno, Trieste 188, p. 235. 305 ANNALES 8/'96 12: Stanzia Bembo / Stancija Bembo (Valle / Bale). Sul pozzo / Na vodnjaku: LAUS DEO M DRA. G.B F.F AD. 1900 G. MODESTO G JELENICH MURATORI. mentata con lastre squadrate di pietra. L'acqua penetra attraverso gli interstízi, passa attraverso i filtri forrnati di sabbia e piccole pietre, e si raccogiie ¡nfine nel fondo impermeabilizzato con argüía (piú recentemente con cemento), da dove puó essere attinta attraverso ía vera del pozzo che sorge al centro della costruzione. Nella maggior parte dei casi, le cisterne presso le abitazioni presentano una base di circa 2,5-3 metri di lato ed un'altezza di circa 3-3,5, con una capienza mediamente di 200-300 etfoliíri. Soltanto alcune cisterne comunali (realízzate cioé a cura dell'intera comunitá rurale e destínate all'uso coilettivo) hanno dimensioni maggiori o sono doppie (e possono essere munite di due vere da pozzo). La cisterna taivoita é completamente sotter-ranea, piü spesso solo parziaimente interrata e percio rialzata rispetto ai üveiio del suolo. In questo caso si accede al pozzo salendo pochi gradsní. La cisterna puó essere a fianco dell'abitazione o, neí caso di un uso coilettivo, in una piazzetta o in altro luogo separato dalle case e accessibile a tutti. In molte deile case 13: Fabaz / Fabci (Visignano / ViSnjan). Sul pozzo / Na vodnjaku: F F MATEO FABAZ A.F. P.F. S.F M.F. 1906. caratterizzate dalla presenza di una scalinata esterna di pietra batidor/baladur, da cui si accede al primo piano, dove sono sía la cucina che le camere, mentre ií piano terra è (o era) adibito a stalla e cantina, la cisterna è invece sopraelevata e si presenta come un paralelepípedo addossato alia facciata anteriore. Si hanno due tipoiogie possibili. Nel primo caso il corpo della cisterna viene a trovarsi affiancato al complesso formato dalla scala e da un terrazzino piú o meno ampio (sotto il quale spesso si apre un arco a tutto sesto). Nell'altro caso la scalinata si presenta diretfamente accostata ai corpo delia cisterna, in entrambi ¡ tipi la vera del pozzo viene a trovarsi all'altezza del primo piano. Nel determinare questa scelta costruttiva, la difficoítá di effettuare uno scavo profondo nel terreno cársico si è dunque unita alla comodità di avere ií pozzo ai medesimo livello e in prossimità della cucina. Secondo Nice, il complesso scala-terrazzino deriverebbe dalla cisterna di tipo sopraelevato addossata alia facciata: "II tetto deiia cisterna offriva uno spazio che gli antichi resero prati-cabile cíngendolo di un parapetto. Lbbe cosi origine ia 306 ANNALES 8/'96 Roberto STAREC: L'ACQUA E LA PIETRA. I POZZ1-CI5TERNA PEI VILLAGG! ISTRI ANI, 299-310 14: Vesnaveri / Vržnaveri (Parenzo / Poreč). Sul pozzo /Na vodnjaku: F F 1909 C GGiuseppe Gullchj caratieristica forma con í'arco sottoposto, dalquaíe si accede alia cantina, Oggi anche se la cisterna manca, la (oggetta ne mantiene le caratterístiche esterne".24 Va osservato p eró che i'arco non puó aprirsi nel corpo deíla cisterna, ma soltanto sotto il terrazzino a cui spesso h affiancata, L'ipotesi del Nice non risulta convincente, ed appare ínvece piú probabile che l'abbinamento scafa-cistema sia piü recente di que lio scala-terrazzino e in diverse abitazioni lo abbia sostituito. Piú raramente la cisterna é sulla facciata posteriore, e allora normalmente i! pozzo é accessibile soltanto dail'interno della casa. Di regola la copertura lastricata della cisterna, sia nel tipo totalmente o parzialmente interrato che in queilo so-praelevato, é cinta da un parapetto. Infine si puó ricor-dare che Nice registra a S. Domenica di Visinada la presenza di una cisterna "chiusa da una botola, posta sotto il pavimento della cucina".25 15: Monsalice / Mušalež (Parenzo/Poreč). Sulpozzo/ Na vodnjaku: F F D S 1911. Le vere da pozzo presentano una notevole variabilitá di forma, e diversa risulta la qualitíl del materiale e della lavorazione. In genere sono ricavateda un unico blocco di pietra, in alcuni casi il bordo superiore e invece realizzato a parte e successivamente sovrapposto, Per i manufatti di fattura piü semplice e modesta spesso é impiegata pietra grigiastra piuttosto teñera e porosa, per quelli piü belli e rifiniti invece ia migliore pietra blanca, di cui esistono cave sopraltutto nella zona occidentale, da dove veniva esportata anche via mare. Petronio nel 1681 scrive: "Sul tenimento di Rovigno ammirabili sono le cave della pietra bianca detta d'lslria, ch'hanno tanto crédito in le fabriche sontuose di Venetia essendo che sono buone da lavorare e stando all'aria et alia pioggia s'indurarlo e resistono ad ogni intemperie del cielo".26 Per secoli la pietra é stata estratta e lavorata interamente a mano usando cunei, sbarre da spacco, mazzuole e 24 8. NICE , La casa rurale nella Venezia Giuiia, Bologna 1940, pp. 128-129. 25 Ivi, p. 90. Sulle cisterne cfr, anche alie pp. 84, 86-87 e 97 26 P. PETRONIO, op. cit., p. 373. 307 ANNALES 8/'96 Roberto STAREC: L'ACQUA E LA PI ETRA. ) POZZÍ-C1STERNA 0E¡ VILLACGl iSTRiANl, 299-310 16: Sissano / Šišan (Pola / Pula). Sul pozzo / Na vodnjaku: DiMINIC ANTONIO 1912. scalpelli. I tagliapietra scalpelini/škarpelini spesso han-no realizzato per le case dei c.ontadini piu benestanti, accanto a produzioni essenzialmente funzionali, elementi ornamentali e vere e proprie sculture. Parti-coiarmente accurata era ia lavorazione delfe architravi dei portali (taivolta con mascheroni e altre orna-mentazioni) e appunto delle vere da pozzo. Sulla base delle rilevazioni compiute,27 si pud affermare che pres-so le abitazioni dei villaggi Hirali istriani le vere da pozzo {che internamente sono ctlindnche) esternamente si presentano quasi sempre a pianta circolare oppure ot-tagonale. Rarissime sono quelle a pianta esagonale (fra esse una di Villa di Rovigno con la datazione 1776), piu frequenti quelle a base quadrata (ma neiia quasi total i ta dei casi si tratta di costruzioni recenti in muratura e cemento). Le vere a pianta circolare possono essere 17: Pribetici / Antonci (Parenzo / Poreč). Sul pozzo / Na vodnjaku: ČINIO UČINILI MARKO PR1BETICI SINI M. [- Matej t B. [= Blažj 1923. 18: Zagorie / Zagorje (Moschiena / Moščenice). Gron-daia di pietra / Kamniti žleb. 27 Le fotografíe che corredano l'articolo sono state scelte tra un ampio numero di immagim realizzate dail'autore negli anni 1993-96. le didascaíie riportano i nomi italiano e croato delie localita. Tra parentesi é dato i! rispettivo comune di appartenenza, secondo la suddivisione amministrativa austríaca del 1910. 308 ANNALES 8/'% Roberto STAREC: L'ACQUA £ tA P!ETRA. t POZZI-C15TERNA DE! VllLACGI 1STRIANI, 2OT..310 19: Villa di Rovigno / Rovinjsko Selo (Rovigno / Rovinj), Grondaia di pietra / Kamniti žleb. cilindrtche (taívolta con un aneilo superiore piCá o meno marcaiamente sporgente) o, più spesso, variamente panciute, con o senza un anello alla base. Quelle a pianta esagonale, sempre provviste di un orlo superiore sporgente anch'esso esagonale, presentano spesso delle profil ature, soprattutto nella parte alta, e alla base uno zoccolo ieggermente rile vato. In linea di massima, si puô osservare che il tipo a base ottagonale si presenta più frequente nella zona occidentale, quello a base cir-colare in queila centra-orientale. Quando vi sono iscri-zioni con noms e date, spesso sono poste entro ovali, rettangoii, cuori, scudi, ecc., in rilievo o viceversa inca-vati. In generale le iscrizioni con testi in lingua italiana {o in cui quantomeno i nomi sono in grafia italiana) sono certamente più frequenti, quelle in croato appa-iono maggiormente presentí nella zona di Gimino e ne!la fascia più orientale. Su di un pozzo di CastelnuovO d'Arsa appare davanti alla data la lettera j {forse il tedesco Jahr ?). Moite volte si hanno soitanto le iniziaii del nome o dei nomi, precedute o seguite dall'ab-breviazione F.F. (feœ o fecero fare) e dall'anno. Generalmente le vere poggiano su di un basamento più largo, anch'esso circolare o a forma di ottagono. Sono sor-montate da un arcata in ferro battuto, che sostiene la carrucola che permette di calare e ritrarre la secchia. All'arco spesso si unisce un semiarco, cosicché il sostegno per la carrucola si presenta come una sorta di treppiede infisso ne! bordo superiore. Le a reate sono 20: S. Pietro in Selve / Sv. Petar u Šumi (Antignana / Tinjan). Interno di una cisterna in disuso / Notranjost zapuščenega vodnjaka. órnate con volute e riccioli, sempre in ferro battuto, più o meno elaborad. In cima vi è un púntale o una freccia, che reca quasi sempre un gallo o una banderuoîa gíre-vole di lamiera, talvolta traforata con la data o le ini-zia!i. L'apertura de! pozzo, ií cui orlo spesso è pro-fondamente solcato dalla catena del!a carrucola, normalmente viene chiusa da un coperchio rotando di ferro.20 28 Per riferimenti alie cisterne ne! i'ambiente aírale in Istria cfr. anche i. JARDAS, Kastavština. Grada o narodnom životu i običajima u kastavskom govoru, in "Zbornik za narodni život i običaj« Južnih Slavena" 39 i J 957), pp. 188-191; V. BRATUUČ, op. cit., pp. 1 24-125; G. MAKAROVIČ, Slovenska ljudska umetnost, Ljubljana 1981, p. 11; 6. G OTTH A R D i - P A V LO VS K Y, Lovranština. Ruralni prostor i sadržaji, in "Liburnijske teme" 6 (1987), pp. 156-157; A. FORLANÍ, La ricerca etnográfica de! Centro di ricerche storiche di Rovigno neíl'area istro-romanza, con parh'coiare r¡guardo ai territorio di D/gnano: rísuitati e problemi, in "Zdgodov/nske vzporednice slovenske in hrvaSke etnologije" 3 (1987), p. 211 e foto 11; j. MIUČEVIČ, tstarsko rukotvorstvo, Ljubljana 1987 (Doktorska disertacija, dattibscritto), pp. 147-148; ID., Narodna uirsjetnost Istre, Zagreb 1988, pp. 58-59, 64 e 67; Z. CiGLiČ, Kamniti svet - II mondo della pietra, Koper - Capodistria 1993 (ed. bilingüe in sloveno e italiano), pp. 68-71; B. GOTTHARD1-PAVLOVSKY, Ruralni prostor i sadržaji Brseščine, in "Liburnijske teme" 8 (1994), pp. 190, 197-198 e 204-205; O. MAGAŠ, Urbana struktura grada Brseča, in "Liburnijske teme" 8 (1994), pp. 141 e 153. 309 ANNALES 8/'96 Roberto STAREC: L'ACQ U A E LA PI ETRA. I P02ZI-C (STERNA DB ViLLACCI I STR IAN I, 299-310 POVZETEK Avtor obravnava vprašanje vodne oskrbe v vaseh zahodne Istre ("rdeče" apnenčaste Istre) z zbiranjem deževnice v umetnih zajetjih in v vodnjakih-kapnicah. Poleg informacij iz ustnih virov je navedenih nekaj zgodovinskih pričevanj iz Lochavih krajepisnih map (1563) in iz zapisov Tommasinija (okoli 1650), Petronia (1681), Bargnanija (1806) in Predonzanija (1820), Opisana je tipologija strukture kapnic in tipologija teles vodnjakov na podlagi obdelave številnih primerkov, izdelanih med letom 1776 in sredino 19. stoletja in ohranjenih v različnih krajih. Znane so talne kapnice, napo! v zemljo vkopane kapnice ter površinske kapnice (pogosto postavljene poleg zunanjega stopnišča z baladurjem), Razen nekaterih zelo redkih šesterokotnih primerkov in nekaterih štirikotnih, zgrajenih skoraj dosledno v novejšem času, imajo telesa vodnjakov obliko osmerokotnika (najpogosteje v zahodnih predelih) ali kroga (v glavnem na osrednje-vzhodnem delu). Napisi in imena so običajno izpisani v italijanščini, vendar ponekod tudi v hrvaščini. Pirano/Piran, Vera da pozzo datata 1485/ Vodnjak datiran z letom 1485. (Foto: Sebastianutti & Benque, Trieste/Trst, cca. 1890). 310 ANNALES 8/'96 izvirno znanstveno delo UDK 719.94(1Q0)"1914/1919I!(497.12-1 5) ODNOS AVSTRO-OGRSKE DO KULTURNE DEDIŠČINE MED PRVO SVETOVNO VOJNO Damjana FORTUNAT-ČERNILOCAR prof. zgod in soc„ kustos, Goriški muzej - Tolminska muzejska zbirka, SI-522Q Tolmin, Trg maršala Tita 3 prof., di storia e sociología, conservatore, Museo di Gorizia - Coilezione museale di Tolmino, SI-5220 Tolmin, Trg maršala Tita 3 IZVLEČEK Prispevek je nadaljevanje že objavljenega strokovnega dela v reviji Annales 5/94, ki je obravnaval italijanski odnos do kulturne dediščine med 1. svetovno vojno. Tokrat prispevek obravnava avstroogrske ukrepe in njihova prizadevanja za ohranitev kulturne dediščine na Primorskem med 1. svetovno vojno. Ključne besede: kulturna dediščina, prva svetovna vojna, Primorska, Avstro-Ogrska Parole chtave: patrimonio culturáis, prima guerra mondiaie, Litorale, Austro-ungheria Oblikovanje avstrijske upravne oblasti na zasedenih ozemljih bi lahko razdelili na štiri obdobja: a) oblikovanje začasne upravne oblasti pod vojaškim nadzorom novembra 1917, b) načrti in pripravljalna dela vojaškega gubernija od začetka decembra, c) oblikovanje upravne oblasti po navodilih sporazuma z Nemčijo 16. decembra 1917 in d) organiziranje oblasti po preboju jugozahodne fronte 11. januarja 1918 in uprave s strani Borojevičevega vrhovnega poveljstva, ki je prevzelo del ozemlja že pred oblikovanjem nemške uprave, februarja 1918^ a} Po avstroogrski zasedbi italijanskega ozemlja je bila italijanska oblast popolnoma razbita in za vzpostavitev "normalnega" življenja je bilo nujno organizirati novo upravno, politično in sodno oblast. Zasedeno ozemlje je takoj prišlo pod poveljstvo jugozahodne fronte nadvojvoda Evgena, s sedežem v Udinah. To poveljstvo je združevalo upravni in ekonomski odsek in je imelo najvišjo oblast, medtem ko so bila poveljstva armad v svojih sodnih okoliših najvišja izvršilna in sodna oblast. Že med samim vojaškim napredovanjem so bila v glavnih okrajnih središčih ustanovljena ena za drugo. Vrhovno poveljstvo 14. nemške armade je v svojem okolišu usta- novilo poveljstvo s številnimi lokalnimi izpostavami, katerih moč je bila enaka podobnim avstro-ogrskim. Konec novembra 1917 je bilo ustanovljeno poveljstvo 10. armade s sedežem v Bellunu. Da bi obnovila delovanje občin, so okrajna poveljstva imenovala za župane najsposobnejše domačine ali pa kar vojaške poveljnike tega kraja. Skratka, največkrat so nastavili domače ljudi. To se je izkazalo za neugodno, saj so bile v resnici, ko se je stanje normaliziralo, vse občine vodene z italijanskimi strukturami. Kljub temu pa je bilo sprva njihovo delo za avstroogrske organe zadovoljivo. Prebivalci ob frontni črti in v njeni bližini so bili "pregnani" in nameščeni v bolj oddaljene centre, katerim so postali breme. Za vzdrževanje reda in javne varnosti so uporabili okrajno vojaško orožništvo (žandarmerijo). Osebje je bilo iz vrst orožnikov imperija ali pa je bilo izbrano med civilisti. Odvisni so bili od okrajnega poveljstva. Orožniki, ki so delovali ob stari avstrijski meji, so odgovarjali tudi za prehod oseb in blaga. Kar zadeva upravne ukrepe, so organi delovali v skladu z določili Haaške konvencije iz leta 1907, ki je med drugim tudi določala, kako ravnati z ljudmi na zasedenem ozemlju. Avstroogrske oblasti pa so včasih imele za zgled tudi ravnanje Italijanov ob zavzemanju njihovega ozemlja na začetku sovražnosti. 1 Christine Horval.h-Mayerhofer / italijanska inaCica Arturo Toso, L'Amininisírazione militare austro-ungarica net territori ¡ta lian i oc.cu-pati dall'ottobre 195 7 al noveinbre 1918, Dunaj, 1970, s. 5. 311 ANNALES 8/'96 Damjana FOKTUNAT-ČERNli.OGAR: ODNOS AVSTRO-OCRSKE DO KULTURNE DEDIŠČINE ..., 311 -324 Sprejete upravne ukrepe so sproti objavljali v nemškem in italijanskem jeziku v Uradnem listu, ki je bil tiskan v Udinah.2 V poveljstvo jugozahodne fronte so imenovali tudi predstavnika centralne upravne oblasti avstroogrske države, ki je deloval na račun Ministrstva za zunanje zadeve.3 b) Kar zadeva oblikovanje osrednjega vojaškega gu-bernija, so bile podane številne konkretne ideje. Nemci so podpirali institucijo vojaškega gubernija z mejami, ki naj bi bile čimbolj blizu fronte. Avstroogrsko vrhovno poveljstvo se je uprlo jugozahodnemu poveljstvu, s soglasjem poveljstva 14. nemške armade, da ustanovi meje gubemija in da začne delovati. V tem času se je avstroogrska vojska ustavila na Piavl. Posledica tega je bila, da se projekt vojaškega guberntja ni mogel uresničiti. Uprava na italijanskem ozemlju, zavzetem z avstroogrsko vojsko, je bila določena Borojevičevemu vrhovnemu poveljstvu.4 c) Z nemškim vrhovnim poveljstvom in predstavniki nemške vlade za upravljanje in ekonomično oblikovanje ozemlja so oblikovali sporazum, ki je bil podpisan na Dunaju 16. decembra 1917. Določil je točne meje ozemlja5 delovanja nemške uprave pod poveljstvom 14. armade in njeno sodno oblast z ozemljem pod poveljstvom jugozahodne fronte in avstrijskimi vojaškimi poveljstvi. Zasedeno ozemlje so tako sestavljali sektor soške armade, predel vrhovnega poveljstva 14. nemške armade in del ozemlja poveljstva prezidia v Bellunu. Nemške strukture so si z nadaljnjimi sporazumi zagotovile gospodarsko preskrbo.6 d) V začetku leta 1918 je propadlo vsako upanje za napredovanje imperialistične vojske naprej od reke Piave. Uprava na zasedenih ozemljih je naletela na težave zaradi številnih poveljstev in nejasno razmejenih kompetenc poveljstva jugozahodne fronte, okrajnih poveljstev in vojske. 11. januarja 1918 je bilo to poveljstvo ukinjeno in uprava ozemlja, kjer je ie-to delovalo, je bila prenesena na Borojevičevo vrhovno poveljstvo. Tudi majhen del, ki je bil zavzet s Conradovo enoto, je postal podrejen Borojeviču. Nova uprava je bila razdeljena na tri dele: presidij, politično skupino (sem sta sodila tudi kultura in izobraževanje) in gospodarsko skupino/ Borojevičevo vrhovno poveljstvo je predstav- ljalo največjo oblast za sodstvo, upravo in gospodarstvo. Nižja vojaška poveljstva in poveljstvo presidia v Bellunu so bili izvršilna oblast znotraj njihovega ozemlja z vsemi upravnimi in gospodarskimi nalogami. V okrajih so imela upravno oblast prve stopnje okrajna poveljstva, ki so bila direktno podrejena Borojevičevemu vrhovnemu poveljstvu. Delovalo je 16 okrajnih poveljstev (Agordo, Atironzo, Belluno, Pleve di Cadore, Tolmezzo, Gemona, Maniago, Pordenone, San Daniele del Friuli, Spilimbergo, Čedad, San Giorgo di Nogaro, Portogruaro, San Vito al Tagliamento, Videm, Codroipo}.8 Od januarja do novembra 1918 je prišlo do sprememb. Poveljstvo 14. nemške armade je bilo razpuščeno in 20. februarja 1918 se je Nemčija odrekla svojim pravicam, pridobljenim 16. decembra 1917. Tako je uprava 15. marca prešla pod Avstroogrsko (odslej AO).9 Prizadevanja in ukrepi avstroogrske spomeniške službe za ohranitev kulturne dediščine - splošno Delovanje avstrijske spomeniške službe je na Primorskem potekalo pred vojno (o tem v revijah Mit-teilungen) in med vojno - pred prebitjem fronte ter po njej. Avstrijski strokovnjaki so v reviji Mitteilungen der k. k. Zentral - Komission fur Denkrnalpflege tudi po italijanskem zavzetju poročali o dediščini v Gorici, Trstu, in Kopru. Iz Primorja pa je največ poročil iz istre ~ Rovinja, Poreča, Pule.10 Leta 1918 je ponovno nekoliko več poročil o delu v Gradiški, Ločniku, Tržiču, Podgori, Gorici, Ogleju patudivAvčah in Kanalu.11 Čeprav je bilo v začetku leta 1915 pričakovati, da bo Italija stopila iz nevtralnosti in začela naslednjo pomlad z napadom na južnih mejah Avstrije z močno vojno operacijo, je bilo za ogrožena obmejna področja potrebno popolnoma opustiti ukrepe v zvezi z zaščito premičnih in nepremičnih spomenikov. Cesarska kraljeva vlada je menila, da mora v Primorju preprečiti vse, kar bi lahko vzbujalo vtis tako doma kot v tujini, da na Dunaju računajo na italijansko kršitev miru in na obrambo jugozahodne meje. Šele z vojno napovedjo 23. maja 1915, s katero je vojno stanje že resnično obstajalo, so lahko poklicni funkcionarji državnega spomeniškega urada začeli z organiziranjem zavarovanja spomenikov in o tem prejeli nujne ukaze, v začetku seveda brez sredstev za izvajanje del.12 2 Ibidem, s. 8-10 3 Ibidem, s. 5-10 4 Ibidem, 5. 10-12 5 Ibidem, s. 12-13 6 Ibidem, s. 12-22 7 Ibidem, s. 23-24 8 Ibidem, s. 25 9 Ibidem, s, 27 10 Mitteilungen, XV., Dunaj 1916/1917, St. 3/4, s. 72-73; St. 5/6, s. 111-115 in St. 9/12, s. 229-230. 11 Mitteilungen, XVI., Dunaj 1918, s. 39-41 in s. 98-101. 12 Dr. Anton Gnirs, Die Denkmalpflege an der österreichischen Isonzofront in der Zeit italienischen Fetdzuges 1915/18, Kunstschutz im Kriege, Leipzig 1919, 2.del„ s. 11, 312 ANNALES 8/'% Damjana EORTU NAT-ČERNI LOGAR: ODNOS AVSTRO-OCRSKE DO KULTURNE DEDIŠČINI!..., 311-324 Izvajanje konkretnih nalog je bilo zaupano deželnim konservatorjem, ki so imeli temu ustrezno nalogo, in sicer, da najprej ukrepajo na področjih, ki jih je prizadela vojna. Svojo dolžnost so izpolnili in opravili vse, kar je bilo v njihovi moči, saj na vojno niso bili pripravljeni. Nihče ni mislil nanjo in tako so v spomeniški službi predvsem pogrešali mobilizacijski načrt. Šele po vojnem izbruhu so na hitro sprejeli preventivne ukrepe, da bi rešili, kar je bilo možno rešiti. Vsa opravljena spomeniškovarstvena dela bi kronološko lahko razvrstili, kot sledi. Leto 1914. Neposredno po začetku sovražnosti je ministrstvo za pouk opozorilo politične oblasti, naj nemudoma ukrepajo za zaščito ogroženih umetnin povsod tam, kjer je bila nevarnost. Deželni konservatorji v Krakovu, Splitu in Puli so prejeli od državnega urada nalogo, naj poskrbijo za zavarovanje nepremičnih in premičnih umetnin v Galiciji, Dalmaciji in Primorju. Poskrbeti so morali za zavarovanje dragocenih stavb pred obstreljevanjem, za hitro odstranjevanje nevarnosti v objektih s stanovalci in shraniti premične umetnine. Za takšno preventivo je bilo v napadenem vojnem območju vzhodne Galicije že prepozno. Tu je prišlo do velikih izgub, tako tudi pri zbirkah, ki bi jih sicer s pravočasno zaščito lahko rešili. V zahodni Galiciji so lahko še spravili na varno vse važnejše premične umetnine. V Dalmaciji in Primorju je bila nevarnost v prvem letu vojne zaradi obstreljevanja obalnih mest, zaradi česar so dragocene umetniške dobrine spravili v ozadje ali v prostore, ki so bili varni pred bombardiranjem. Obsežna preventivna dela za zaščito posameznih stavb niso bila možna. Pomlad 1915, Po vojni napovedi Italije je bila izvedena obsežna reševalna akcija vzdolž nove fronte v Primorju, na Koroškem in Tirolskem v zeio težkih razmerah. Poletje 1915. Začetek del za obnovitvena dela v Galiciji. Po ugotovitvi škode in izgub je bil sestavljen obsežen program za zavarovanje in obnovo poškodovanih spomenikov z ustreznimi projekti in predračuni. Prizadevali so si, da bi preprečili raznasanje umetnin in njihovo selitev v pomembne stavbe, jesen 1915. Pot deželnega konservatorja Szydlow-skega na avstrijsko okupirano območje v ruski Poljski. Razprave z generalnim guvernerjem v Lublinu s pomočjo organizacije za spomeniško vzdrževanje v Lublinu. Razprava z dr. Komornickim pod vodstvom Szyd-lovvskega. Zima 1916. Prvi prisilni odvzem zvonov. Državni urad za spomeniško varstvo je moral ugotoviti celotno stanje zvonov, da bi rešil umetnostno-zgodovinsko dragocene zvonove pred taljenjem. Si. 1: V kolutih shranjene velike slike iz Doževe palače v Benetkah. Fig. 1; Crandi tele sono conservate in rotoli negli scantinati del Palazzo Ducale di Venezia. Pomlad 1916. Zaplemba bakrenih streh kakor tudi orodij iz kositra in bakra v privatni posesti. Preventivni ukrepi za zavarovanje italijanskih spomenikov v primeru avstrijske ofenzive proti Italiji. Poletje 1916. Pot dr. Paula Buberla v Srbijo in neko znanstveno ekspedicijo v Albanijo. Pomlad 1917. Drugi prisilni odvzem zvonov in zaplemba orodij iz kositra v cerkveni posesti. Jesen 1917. Prisilni odvzem orgelskih piščalk Zima 1917. Organiziranje spomeniškega varstva v Furlaniji. Zavarovanje ogroženih umetnin in reševanje premičnih umetnin. 1918. Popis in fotografski posnetki umetnin v Furlaniji J3 Čeprav se je sprva pričakovalo in je tudi kazalo, da bo upoštevana haaška konvecija in bo tako prizaneseno kulturnim dobrinam, je kmalu postalo jasno, da haaška določila v praksi ne pomenijo dosti. V mnogih primerih so bila dejansko tehnično in vojaško komaj uporabna. Ob začetku italijanskega vojnega pohoda je Avstrija poskušala uveljaviti določila za ohranitev svojih in sovražnih timetnin z odredbami. Tako so posamezna poveljstva čet jugozahodne armade prejela od vrhovnega poveljstva armade seznam z natančnimi lokacijskimi podatki vseh umetniško dragocenih zgradb na obeh straneh fronte, ki ga je izdelal deželni konservator Anton Gnirs. Prepovedali so njihovo obstreljevanje, priporočili, naj preprečijo boje v njihovi bližini in naj ob zasedbi teh objektov ne uporabljajo v vojaške namene, ampak naj izvedejo preventivno zaščitne ukrepe. Pred ofenzivami v letih 1916 in 1917 so bili ti seznami razširjeni na predvidena italijanska vojna območja. Razen tega je 13 Max Dvorak, Einrichtungen des Kunstschutzes in Österreich, Künstschutz im Kriege, Leipzig 1919, 2. del, s. 1-2. 313 ANNALES 8/'96 Damjana FORTUNAT -ČERNSLOGAR'. ODNOS AVSTRO-OGRSKA DO KULTURNE DEDIŠČINE .... 311-324 bil pri vsakem regimentu od najvišjega poveljstva določen oficir, katerega naloga je bila poskrbeti za takojšnje zapiranje in nadziranje cerkva, palač, muzejev oz. za hrambo posameznih predmetov. Ti ukrepi sicer niso imeli povsod zaželjenega uspeha. Najhujši kršilci teh določi! so bile letalske sile. Takoj ob začetku vojne so Italijani z letalskimi bombami spremenili v ruševine Dom v Gorici, najvažnejšo stavbno umetnino mesta. Pozneje so močno poškodovali tudi areno v Puli, najvažnejšo pričo rimske kulture v Istri. Avstrijski letalci so bombardirali Benetke, kar ni ostalo neopaženo niti pri avstrijskih intelektualcih. Avstrijski državni urad za umetnine je 14. marca 1918 naslovil na najvišjega poveljnika jugozahodne fronte prošnjo, v kateri je bilo zapisano: "Akademija znanosti in kolegij profesorjev na univerzi v Lembergu je poslala priloženi telegram na centralno komisijo z rotečo prošnjo, da uveljavi svoj vpliv v tem smislu, da se nadaljnja rušenja, kakršno je bilo ob zadnjem bombnem napadu na Benetke, v bodoče opusti. Čeprav ne sodi v pristojnost centralne komisije skrbeti za stanje in ohranjanje umetnin zunaj Avstrije in v področjih, ki so jih zasedle avstrijsko-madžarske čete, se čuti glede na klic na pomoč vendar dolžna sporočiti Vaši cesarski in kraljevi Visokosti v zvezi z vznemirljivimi sporočili, da bi morebitne take ponovitve hudo ogrožale ugled Avstrije v svetu. ... Umetnost seže skozi stoletja, razveseljuje svoje prijatelje in znanstvenike in daje nove spodbude umetnikom za ustvarjanje ter pomeni duhovno bogastvo našega kulturnega življenja."14 Benetk sicer niso več obstreljevali, Trst pa je bil še naprej tarča napadov. Ko se je 24. oktobra 1917 začela uspešna ofenziva zoper Italijo, je bila največja skrb ohraniti umetnost-nozgodovinsko dediščino. Avstrijski centralni komisiji za spomeniško varstvo je uspelo ustanoviti komisijo strokovnjakov, ki je organizirala varovanje umetnin na zasedenih območjih.15 Člani so bili izbrani na predlog univerzitetnega profesorja Dr. Maxa Dvoraka. Direktor odseka za zaščito umetnin pa je bil Dr, Hans Titze.16 V območju delovanja soške armade sta poleg že omenjenega dr. Tietza delovala še poročnik dr. Oskar Ober-waldner in dr. R. von Kutschera, Pomagali so jim pripadniki cesarsko-kraljeve komisije zavoda za spomenike, vladni svetovalec prof. Cuirs, prof. Karl Holey in dr. Paul Ruber! ter na povabilo madžarskega ministrstva za javno izobrazbo dr. A nt a i.17 Komisija, ki je bila sestavljena iz oficirjev in slučajno izbranih uradnikov centralne komisije, je bila podrejena upravnemu oddelku poveljstva za jugozahodno fronto oziroma pozneje armadnemu poveljniku Svetozarju Boroeviču von Bojna.18 Naloga te skupine je bila spremljati obstoječe stanje dediščine, ugotoviti morebitno škodo in v nujnih primerih tudi restavrirati in preprečevati uničevanja ali kraje. Prepoved prilaščanja dediščine je sprva veljala samo za vojsko, nato pa se je razširila tudi na civilno prebivalstvo, ki je po lastni presoji odnašalo umetnine v Avstro-Ogrsko, kjer so jih prodali a!i pa obdržali zase.19 Za enake namene je bila komisiji dodeljena nemška skupina za umetnost. Nemški eksperti, poveljnik dr. Walter Mannowsky (umetnostni zgodovinar), poročnik dr. Graeff (umetnostni zgodovinar) in poročnik Prof. Kurz (arhitekt), so delovali Od Pordenona do Cone-gliana, na območju Belluno - Avronzo - Tolmezzo pa poročniki ing. A. j. Quiquerez, prof. Tomaseth in dr. Franz Ottmann. Za področje knjižnic in arhivov so Nemci v Udinah določili poročnika dr. von Bürkla (umetnostni zgodovinar), dr. Ebeita ter dr. Hessla (oba izvedenca za knjižnice in arhive), Avstrijci pa knjižničarja dr. VVofkana.20 Celotna organizacija je bila v upravni delitvi priključena in podrejena najvišjemu vodstvu v Berlinu (svetnik g. Falke). Z avstrijsko - madžarsko - nemško umetniško skupino so določili osrednje naloge. Eden izmed skupnih centrov pa je bila občinska knjižnica (Biblioteca Comunale) v Udinah. Po prvem ogledu na terenu je bilo ugotovljeno, da so bile vrednejše premičnine, predvsem tiste v privatni lasti, že v večji meri odpeljane v notranjost italijanskega polotoka, italijansko odstranjevanje umetnin se je pričelo 2e leta 1915, nadaljevalo med avstroogrsko ofenzivo leta 1916 in 1917 in celo med zadnjo ofenzivo, zadnje dni oktobra in prve dni novembra istega leta.21 Ker italijanske oblasti ob evakuaciji umetnin v notranjost Italije niso vedno izdajale potrdil, so člani nemške skupine za varovanje umetnin izdajali dvojna potrdila oziroma pisne izjave o odstranitvi premičnin s strani italijanskih oblasti, tako tudi za predmete, za katere se ni vedelo, ali so bili odneseni legalno ali ne.22 V nekem navodilu armadnega poveljstva je bilo zapisano: "Kjer se pojavljajo privatne zbiralske težnje ali pa se pojavljajo posebni materialni interesi, je potrebno najstrožje ukre- 14 Max Dvorak..., s. 3-4. 15 Hans Tietee, Österreichischer Kunstschule in itaiian, Kunstschutz im Kriege, Leipzig 1919, 2. del, s. 50. 16 Christine Hoivat-Mayerhofer, l'Amrnirnstrazione..., s, 78. 17 Ibidem, s. 80. 18 HansTietze, Österreichischer..., s. 50. 19 Christine Horvat-Mayerhofer, L'Amministraziore..., s. 78. 20 Ibidem, s. 80. O članih in delovanju nemške skupine glej tudi Walter Mannowsky, Deutscher Kunst- und Denkmaschutz im besetzen gebiet Italiens 1917-1918, Kunstschutz im Krieg, 2. de), Leipzig 1919, s. 39-49. 21 Christine..., LAmministrazione..., s. 79. 22 Ibidem, s. 81. 314 ANNALES 8/'96 Damjana FORTUNAT-ČERNiLOGAR: ODNOS AVSTRO-OCRSKE DO KULTURNE DEDIŠČINE ..., 3H-324 pati. Nobeno delo umetnosti in znanosti ne sme biti brez nu|e uničeno, in nobeno ne sme biti odstranjeno brez izrecnega pismenega dovoljenja."23 Ostale dobrine je skupina za zaščito sistematično popisala, jih zbrala in spravila na varno. Vse, kar je bilo po ukazu vojaške uprave zaseženo kot povračilni ukrep, je moralo biti razvidno iz dokumentov in varovano na Dunaju v vojaškem muzeju zaradi vračila po vojni.24 Delo nemške in avstrijske skupine je potekalo skupaj brez trenj. Kljub temu rezultat ni povsem ustrezal željam. Notranje težave spomeniškega varstva v Italiji so se kazale kot posledica številnih dejstev: 1. Napredovanje po skorajda dve leti in pol trajajoči pozicijski vojni je potekalo s presenetljivo hitrostjo. Zavzeto je bilo več tisoč kvadratnih kilometrov ozemlja, in delo organizacij za zaščito kulturnih dobrin ni moglG biti učinkovito.25 2. Vojaško napredovanje se je zgodilo v času, ko je bila gospodarska stiska v zaledju zelo huda. Zaradi tega je bila tudi večja poželjivost po vseh dobrinah. To je seveda pretreslo poštene poglede mnogih pripadnikov armade in v določenem smislu disciplino. 3. Kot neugodna okoliščina za zavarovanje umetniške posesti se je izkazal pobeg bogatejšega dela prebivalstva. Tako je pripadlo vojski več objektov v čuvanje. Doma ostalemu civilnemu prebivalstvu pa je to dalo mnogokrat tudi povod in možnost, da si lahko v obstoječem neredu brez škode zadrži dobrine, Tudi odhod odgovornih oseb za javno posest umetniške vrednosti je bil usoden. Te tri okoliščine so negativno vplivale na začetni položaj umetniškega varstva. Obe skupini za zavarovanje umetnin sta bili ob začetku dela v daleč slabšem položaju od npr. tistega, ko so Italijani zasedli območje v Avstriji. Ta območja so obsegala majhen vojaško očiščen trak, ki se je postopoma po koščkih večal in ki jih je obstoječa organizacija za umetniško zaščito lahko takoj zajela. Italijanski odnos je bi! tudi drugačen, saj so se videli v deželi, ki so jo hoteli zadržati in so hkrati v njo vključili svojo upravo. Skupina za umetniško zaščito je ob začetku delovanja ugotovila, da je bilo žrtvovanih že veliko umetniških dobrin. V nadaljevanju so se tudi druge okoliščine izkazale kot slabe: 1. Komplicirana deželna uprava. Ker je spadala umetnost k "paritetnim" zadevam, to pomeni, da je bilo potrebno vsako zadevno vprašanje predložiti avstrijsko - madžarsko - nemškim oblastem, se je iz tega izcimilo zelo zapleteno poslovodstvo. To je preprečevalo hitro in samostojno sklepanje. Vsak posamezni primer je bilo potrebno predložiti najvišji in- stanci vojske. 2. Očitno je bilo pomanjkanje transportnih sredstev. Tako je bilo ovirano potovanje po deželi in izvajanje načrtovanih reševalnih akcij. 3. Podrejene vojaške oblasti za delo skupin za umetniško zaščito pogosto niso imele ustreznega razumevanja.26 Ne smemo tudi pozabiti, da je bila Avstro-Ogrska takorekoč pred razsulom in tudi morala ljudi je bila na psu. Kljub vsem tem oviram pa je bila izvedena umetniška zaščita zadovoljiva. Resnična umetniška dela, izjeme so povsem neznatne, niso bila poškodovana. Posebno težko je bilo z muzeji. Tu si je bilo nemogoče ustvariti sliko o stanju odpeljanega in preostalega. Vsi uradniki in nadzorniki so odšli. Za razliko od avstrijskega državnega muzeja v Ogleju, katerega SI. 2: Zaščita spomenika Colleone v Benetkah. Fig. 2: Protezione del Monumento a Colleone a Ve- nczia. 23 Max Dvorak,..., s. 9. 24 Ibidem, S. 79. 25 Hans Tietze, Österreichischer..., s. 50. 26 Ibidem, s. 51. 315 ANNAi.ES 8/'96 Damjana FORTUNAT-ČERNILOGAR: ODNOS AV5TRO-OGRSKE DO KULTURNE DEDIŠČINE 311-324 direktor je skrbei za njemu zaupane zaklade ves čas italijanske invazije, je bil v teh muzejih nered. Skupina za umetniško zaščito je najprej poskušala ugotoviti stanje izgub in vsega obstoječega In dediščino so najprej popisali. Pregledali so tudi privatne zbirke, knjižnice in arhive. Velike privatne knjižnice so bile zaprte. Težko je bito ugotoviti stanje objektov v privatni lasti. Veliko hiš in gradov je bilo zapuščenih. Umetniška skupina je te objekte obiskala in zbrala umetnine, da bi jih spravila 3. na varno. Podobno so ravnali s knjižnicami in arhivi. Knjižnice so inventarizirali in odpravili na Dunaj. Reševali so tudi manjše zbirke knjig v privatni lasti.27 Reševanje umetnin ter knjižnic in arhivov je potekalo z izpolnjevanjem nemškega navodila visoke komande. Nemška uredba iz decembra 1917 je prepovedovala izvoz umetnin, in druga, datirana 8. februarja 1918, je prepovedovala nakup umetnin. Tudi pri legalni prodaji umetnin so bile dane v presojo pri enem od umetniških izvedencev. Izvedenec je imel navodilo, da mora paziti: 1. da javni predmeti niso odtujeni lastnikom; 2. da nobeden predmet ni tako pomemben, da bi bil njegov prevoz kulturna izguba za deželo; 3. da je neoporečnost nakupa dokazana s prodajalčevim potrdilom o prodaji in potrditvijo italijanskih občinskih predstojnikov. V ta namen so na stari meji izvajali kontrolo.28 Cerkve so se v glavnem same zavarovale. Tatvine so se pojavile največkrat v prvih dneh in sprva so bili plen vosek, denarni dar, cerkveno perilo, neumetniški predmeti. Izjeme pa so neznatne, poleg tega so postale take tatvine predmet resnih preiskav. Toda pod pritiskom gospodarskega pomanjkanja v zaledju so utrpele škodo tudi cerkve, in te ni bilo možno preprečiti. Kot sem že omenila, je 8. februarja 1918 Boroje-vičevo vrhovno poveljstvo objavilo ukaz, ki je prepovedal trgovanje z vrednimi predmeti oziroma ga je dopustil le z dovoljenjem vrhovnega poveljstva za tiste predmete, ki so bili v privatni lasti že pred 1. oktobrom 1917. Za kršitve je bila določena denarna kazen v višini 100.000 lir ali zaporna kazen do enega leta. Vojaško poveljstvo je spomeniškim vzdrževalcem v Italiji po naročilu organov za spomeniško varstvo Izdalo sledeča navodila: "Instrukcije za umetnostne strokovnjake, ki jim je bilo zaupano spomeniško varstvo na zasedenih območjih. 1. Spomeniki umetnosti in znanosti se ne smejo odstranjevati brez pismenega uka2a vojaškega poveljstva. 2. Seznam. Umetnostni strokovnjaki morajo vpisati v seznam posamezne umetnostne spomenike in umet- 4. niške predmete z dodeljenega delovnega področja. Vsebuje naj: a) opis umetniškega dela, b) lokacijo, c) lastnika, s podatkom, ali je ta oziroma odgovorni varovalec prisoten ali je pobegnil, d) podatek, ali je umetniško delo dovolj zavarovano in ali je potrebno specialno varovanje oziroma reševanje in iz katerega razloga je bilo to nujno opravljeno, e) v primeru reševanja kraj hrambe in potrdilo o prejemu morebitnega prevzemnika. Ravnanje z umetniškimi deli. Pri nepremičnih umetniških delih je potrebno zapisniško ugotoviti, ali so povsem nepoškodovani ali poškodovani. Poškodbe je po možnosti po ugotovitvi vzroka ali poško-dovalca treba popisati na samem kraju, zapisnik pa morajo podpisati zanesljivi domačini. V primeru, da so videti popravila stavb umetniške ali zgodovinske vrednosti tudi ob danih težkih razmerah lahko rešljiva in bi bilo možno z izvajanjem popravil siceršnji propad teh stavb preprečiti, je dolžnost umetnostnih izvedencev predložiti dejansko stanje s predlogom o načinu in sredstvih za izvajanje popravil Premična umetniška dela, ki jih zaradi odstranitve ali okvar na sedanjem mestu ni več možno pustiti, ne da bi jih lahko vrnili hkrati njihovim lastnikom oziroma da bi jih po njihovih željah spravili na varno, je potrebno reševati v bližini njihove dosedanje lokacije. Reševanje je potrebno opraviti tako, da se umetniška dela najprej predajo sorodnikom ali upraviteljem dosedanjih lastnikov umetnin, zatem občini, župnijskemu uradu ali stalni krajevni vojaški oblasti, in šele, če tudi teh ni, v bližini umetniških del sta-nujočim uglednim in zanesljivim osebam. Za izdajo mora biti izdano potrdilo, v katerem mora biti natančno opisano, komu je dano umetniško delo v varovanje. Potrdilo o prejemu je bistven del k ad2 seznama (točka e). Samo v primeru, če nakazana rešitev ne zagotavlja zadostne varnosti za ohranitev umetniškega dela ali zaščito odsotnega lastnika, se lahko zahteva, posebno za zelo dragocena umetniška dela, da se jih reši in shrani v Udinah v mestni knjižnici ali v cerkvi sv. Antona pri poveljstvu vojske. Ob nevarnosti zaradi zamude se dokončno reševanje umetniškega dela lahko opravi tudi brez predhodne odobritve armad-nega poveljstva na lastno odgovornost umetniškega izvedenca. Ta mora o tem obvestiti krajevno vojaško oblast. Vendar je v takem primeru potrebno dobiti naknadno odobritev od armadnega poveljstva z utemeljitvijo o nujnosti takojšnega reševanja. Raziskave umetniških izvedencev se raztezajo tudi na vsa v literaturi ali specialnih vodnikih itd. znana, 27 ibklem, s. 53. 28 Ibšclern, s. 57-58. 316 ANNALES 8/'% Damjana FORTUNAT-ČERN!LOGAR: ODNOS AVSTRO-OGRSKE DO KULTURNE DEDIŠČINE ..., 311-324 izstopajoča umetniška dela zasedenega območja, ki jih ta čas ni mogoče najti. Opraviti je potrebno zapisnik s pomočjo prič, potrditev občinskih predstojnikov, duhovnikov itd., kolikor je možno ugotoviti na tak način, kam in na čigavo pobudo so bila zadevna umetniška dela odpravljena. 5. Posamezna javljanja, naročila in povpraševanja umetniških izvedencev je potrebno predložiti vojaškemu poveljstvu (upravni oddelek) oz. nemškemu zastopstvu v zasedeni Italiji, od koder sledijo nujne odločitve. 6. Umetniški izvedenci so doižni mesečno, in sicer najkasneje do 4. vsak mesec, poslati po določilih in krajih urejene sezname in poročila vojaškemu poveljstvu oziroma nemškemu zastopstvu v zasedeni Italiji. Te sezname in poročila zbira, obdela in shrani na skupnem delovnem mestu knjižnica v Udinah. Tam so na voljo vsakemu umetniškemu izvedencu, in sicer na vpogled in uporabo kot pomoč za nadaljnje delo. Na sedežu vojaškega poveljstva in nemškega zastopstva zaposleni umetniški izvedenci predložijo svojemu nadrejenemu službenemu mestu vsakokrat po preteku dveh mesecev skupno poročilo o celotnem delu vseh referentov za umetnost za tisti čas, za katerega poročilu je treba priložiti prepise seznamov vseh v tem času popisanih umetniških del kakor tudi tistih del, ki so bila na pobudo organov shranjena v Udinah ali kje drugje. Ta poročila, in sicer tista od avstrijskomadžarskih umetniških izvedencev kakor tista od nemškega zastopstva, se zberejo najkasneje do 7. zadevnega meseca na vojaškem poveljstvu (politična skupina) in predložijo armadnemu vrhovnemu poveljstvu. 7. Umetniški izvedenci prejmejo od vojaškega poveljstva izkaznice, s katerimi so pooblaščeni potovati na zasedena območja, pregledovati, popisovati umetniške spomenike, reševati in jih po potrebi transport i rat i. Posamezna poveljstva in oblasti naj tem umetniškim izvedencem, ki se legitimirajo, pomagajo, kolikor je možno. Prejmejo vsi umetniški izvedenci na posameznih poveljstvih... Udine, v februarju 1918 Boroevič f~'i29 Pravočasno reševanje se je povsod izkazalo kot najboljši varstveni ukrep. To je tudi prispevalo k temu, da se v vsej zahodni Galiciji in na celotnem jugu prejšnje monarhije ni zgodila nobena večja škoda na premičnih umetninah. Isto velja za okupirano območje v Italiji. Zgradbe bi brez preventivnih ukrepov utrpele 29 Max Dvorak...... s. 7-8. SI. 3: Zaščita mavzoleja Galla Placidia v Ravenni. Fig. 3: Protezione del mausoleo a Galla Placidia a Ravenna. večjo škodo. Marsikatera umetnina, za katero se je smatralo, da je izgubljena, je bila z velikim trudom rešena, pri čemer pa se niso delale razlike med "sovražno" in lastno umetniško posestjo. V notranjosti države je bilo opravljeno mnogo uspešnega dela. Uspeh seveda ni bil povsod takšen, kot je bilo zaželjeno, kar je bilo posledica različnih vzrokov, ki sem jih že navedla. Kot prvi je bilo vsekakor tudi dejstvo, da stara Avstrija ni imela nobenega zakona o zaščiti kulturnih dobrin. Avstrijska spomeniška služba se je zavedala, da nujno potrebujejo spomeniškovarstveni zakon in splošen spomeniški inventar. Na to je opozarjal že večkrat omenjeni Ugo Ojetti, ki je bil z ukazom vrhovnega poveljstva 21. julija 1915 imenovan in zadolžen, da poskrbi za kulturno dediščino na ogroženem območju. To se je maščevalo tudi v tej vojni. O nujno potrebnih ukrepih, ki bi jih na zakonski osnovi lahko enostavno določili, se je odločalo na dolgotrajnih razpravah, in marsikdaj so bile take razprave zaradi nerazumevanja lokalnih dejavnikov povsem brezplodne. Zato so se konservatorji tudi med vojno trudili sprejeti zakon o spomeniškem varstvu, kar pa je naletelo na politične težave. Kljub vsem naporom konservatorjev, da bi zavarovali dragocene zgradbe v vojnih conah, je prišlo do razdejanj tako v Belgiji in Franciji kot v "kraju smrti" ob Soči. Izkazalo se je, da so bila na območjih, kjer so potekali najhujši boji, vsa prizadevanja zavarovati spomenike zelo nemočna. Težko si je predstavljati reševanje spomenikov na območjih, kjer se je bojevalo tedensko, mesečno, letno z vsemi sodobnimi tehničnimi sredstvi. Dejstvo je, da napadajoča vojska poruši vedno 317 ANNALES 8/'96 Damjana FORTUNAT-tERNILOGAR: ODNOS AVSTRO-OCRSKE DO KULTURNE DEDIŠČINE ..., 311-524 več kot vojska, ki se brani, in Italijani so ob napadu ravno tako razstreljevaii mesta, cerkve in gradove kakor Nemci na zahodu, in nič drugače ni bilo, ko so tam zavezniki in na jugu Avstrijci poskuša Si zavzeti izgubljena območja.30 V času vojne so biti poškodovani ali povsem uničeni številni kulturni spomeniki. Ko umetnine niso bile v direktni nevarnosti bombardiranja, so člani skupine skušali predvsem poskrbeti za njihovo preventivno zavarovanje z zasilnimi ukrepi, da bi lažje dočakale ugodnejše dni. Najbolj so bile ogrožene slike in kvalitetna oprema. Predvsem težko je bilo za člane skupine ubraniti spomeniške objekte pred nepravilnim ravnanjem vojaških enot. Nemški strokovnjak Dr. Otto Grantoff je v svojem članku zapisal: "...Naša organizacija za varstvo umetnin za pregled nad javnim in zasebnim lastništvom umetnin na vojnem območju zagotovo ni delovala brez napak. Pojavila so se plenjenja. Ne samo naši sovražniki, tudi mi se nujno zanimamo, da se pojasnijo po možnosti vse tatvine in plenjenja. Milijonske vojske niso brez nečistih elementov, vojske niso sestavljene samo iz poklicnih vojakov, temveč iz vseh ljudskih slojev, ne morejo biti brez elementov, ki počenjajo protipravna dejanja."31 Izvedene spomeniškovarstvene akcije na kulturni dediščini na jugozahodni fronti Neposredno po začetku vojne od strani ministrstev ni bilo nobenih ovir več. Na deželnega konservatorja za Primorje se je končno lahko prenesla odgovornost za organizacijo enotno vodene službe za spomeniško varstvo v okviru avstrijske centralne komisije za vzdrževanje spomenikov. Ta organizacija je v nastalih vojnih razmerah morala poskrbeti za izvajanje naslednjih nalog: 1. zaščitni ukrepi za zgradbe s spomeniško vrednostjo na vojnem območju. 2. zbiranje premičnih spomenikov, ki imajo umetniško in starinsko vrednost tako v cerkveni kakor javni posesti (v prvi vrsti nezastraženi, nezadostno shranjeni predmeti, potem umetniška dela, ki so bila v nevarnosti zaradi splošnega vojnega položaja); prevoz posameznih predmetov na kako ljubljansko zbirno mesto; pakiranje predmetov in nadaljnji prevoz na ustrezna zbirna mesta v Gradec in na Dunaj; 3. zaščita in hitro restavriranje zaradi vojne poškodovanih zgradb s spomeniško vrednostjo. V teh treh točkah je bil zajet splošni program spomeniškega varstva na jugozahodni fronti, Ob koncu maja 1915 je bilo pri centralni komisiji za vzdrževanje spomenikov na Dunaju posvetovanje o izvajanju ukre- pov, določenih v tem programu. Vendar za te ukrepe cesarsko kraljevo vojno ministrstvo ni pokazalo nobenega zanimanja. Bilo je nezainteresirano za vzdrževanje spomenikov na jugozahodnem vojnem prizorišču.32 Centralna komisija je poslala deželnega konservatorja dr. Antona Gnirsa na cesarsko kraljevo poveljstvo za jugozahodno fronto v Mariboru, ki naj bi se odločilo za ustanovitev nujno potrebne službe za spomeniško varstvo na omenjenem vojnem območju. Tudi najvišji poveljnik nadvojvoda Eugen je za to pokazal popolno razumevanje. Toda podrejena poveljstva so se obnašala drugače in ob prejemu nekega vojaškega ukaza so popolnoma odklonila vojaško organizirano spomeniško službo. Po njihovem mnenju naj bi to bila zadeva, ki sodi v civilno službo. V praksi je to predstavljalo največjo oviro, ker je bilo nemogoče vsako uradno ravnanje nevojaške osebe v zaprtem vojaškem območju. Naposled pa je bil le dosežen ukaz o izvajanju 1. točke programa operativnega poveljstva. Ta ukaz je obetal kar se da možno prizanašanje objektom s spomeniško vrednostjo. Zato je bil za soško fronto in Koroško izdelan topografski seznam vseh krajev s posebnimi situ-acijskimi podatki, ki so obsegali posamezne zgradbe s spomeniško vrednostjo ali zgradbe, ki so hranile umetnine. Ti topografski seznami so bili natisnjeni v priročni obliki in razposlani na vsa nižja poveljstva s posebnim ukazom, da se objektom v seznamu prizanese, posebno ob uporabi težkega topništva. Po teh ukazih se je avstrijsko topništvo, koliko je bilo možno, tudi ravnalo,33 Prva velika naloga, ki je bila dana avstrijski spomeniški službi, je bila zbiranje premičnih umetnin na soškem območju in njih shranjevanje v ustreznih muzejskih ustanovah izven vojnega območja. Težave, ki so se v zvezi s tem pojavljale, niso bile nepomembne, zlasti pomanjkanje transportnih sredstev. Samo za najbolj izpostavljeni arheološki muzej v Ogleju je bilo že v velikonočnih dneh 1915 leta poskrbljeno, da so bili najdragocenejši predmeti drobne umetne obrti zapakirani, odpeljani na Dunaj in dani v upravo ministrstvu za kulturo in pouk. Ukrep je bil ob predpostavki, da se lahko Oglej kot morebiti prvo napadeno mesto spremeni v vojno prizorišče, nujen. Nadalje malo pred izbruhom vojne se je deželni konservator dogovoril s škofovskim ordinariatom v Gorici in Trstu, da so pooblastili cerkvene uprave za zavarovanje njim zaupane cerkvene opreme, ki je imela umetniško in starinsko vrednost in bi lahko bila izpostavljena nevarnostim nočnega napada. Iz podružničnih cerkva, kapelic itd. naj bi zbrali cerkvene dobrine in jih dali v posest ustrezni župnijski cerkvi, kjer bi imel nad 30 Ibidem, s. 10. 31 Dr. Otto Crautoff, Die Denkmaipflege im Urteil des Auslandes, Kunstschutz im Kriege, Leipzig 1919, ?. del, s. 120. 32 Dr. A. Cnirs, Die Denkmalpflege..., s. 13. 33 ibidem, s. 14. 318 ANNALES 8/'96 Damjana FORTUNAT-ČERNILOGAR: ODNOS AVSTRO-OC.RSKE OO KULTURNE DEDIŠČINE ..., 311-324 vsem tem nadzor župnijski upravitelj. S tem bi se že začela predpriprava za poznejša reševalno shranjevalna dela. Kakor pa se je pozneje izkazalo, so bila ta navodila največkrat napačno interpretirana. S cerkvene strani pod vzeti ukrepi niso bili vedno uspešni zaradi neprimerne organizacije in neznanja, kako ravnati z umetniškimi predmeti. Cerkveni predstojniki so namreč razumeli škofijsko naročilo tako, da je potrebno ves umetniški inventar zakopati. Tako je bil marsikateri predmet zazidan, skrit v vlažni obokani grobnici, zakopan v gozd ali pa oddan v hrambo privatni osebi, ki ga je lahko spet odnesla v drugo skrivališče.34 Naj omenim samo en primer, iz zaklada stolne cerkve v Kopru so v vlažnem hodniku neke hiše zakopali relikvijo iz slonovine, zvezdno omarico iz 12, stoletja. Dragocenost bi bila zaradi vpliva vode brez dvoma uničena, če ne bi deželni konservator pravočasno ukrepal. Za take zgrešene ukrepe, če odmislimo cerkvene nižje oblasti, ni bilo za spomeniško varstvo nič predvidenega. Niti avtonomne oblasti v provinci, niti lastniki privatnih zbirk, niti po muzejih niso poskrbeli za preventivne ukrepe. Najslabše je bilo gotovo z deželnim muzejem v Gorici, ki ga je vodstvo zapustilo, in ni imel niti hišnika. Mestu Gradež so v skladu z zahtevami vojaških ukrepov prizanesli z bombardiranjem kasarn, stanovanjskih prostorov in depojev v centru mesta. Ravno tako je bilo prizaneseno cerkvi sv. Pola v Ronkah s freskami iz 16. stoletja, gotski cerkvi sv. Ahaca pri Pla-vah zaradi dragocenih poslikav iz časa okrog 1500, nadalje spomeniškim skupinam iz Gorice itd. Na soški fronti obe strani nista upoštevali vedno haaSke konvencije. Objekte s spomeniško vrednostjo sta namreč izrabljali v vojne namene. To dokazuje več primerov, recimo kot spomeniki označeni cerkveni stolpi, ki so služili za opazovanja, signalizacijo itd. V Gorici niti niso dovolili reševalnih ukrepov, ker bi lahko v javnosti vzbujali vtis, da gre za predajo hranjenega območja. Razen tega pa v začetku tudi upravitelji niso privolili v odstranjevanje ogroženega inventarja. Največja težava je bila v pomanjkanju pomožnih delavcev ter transportnih in embalažnih sredstev. Ta težava je bila toliko bolj občutna, ker je bil deželni konservator sam za vse in je mnogokrat moral iz obstreljevan i h krajev posamezna reševanja izpeljati do Ljubljane. Ob tej priložnosti je treba reči, da so največje izgube, ki so kljub reševanju nastale v goriških muzejih in knjižnicah na sicer manjvrednostnih stvareh, posle- Sl. 4: Zbirni center za zvonove> namenjene v taljenje. Fig. 4: Centro di raccolta delle campane destínate alia fusione. dica pasivnega obnašanja njihovih vodstev. Tako so upravitelji goriške stolnice šele po dolgem prigovarjanju pristali na delno reševanje že skritih umetniških predmetov iz mokrih, zazidanih grobnic in skrivališč. Da so se lokalni dejavniki skorajda povsod začetniško obnašali v zvezi z reševanjem ogroženih umetniških zakladov, je bil splošen pojav, kise ni omejeval le na avstrijska reševalna območja. Naj omenimo samo odpor, ki se je pojavi! v Benetkah, ko je tam najvišja spomeniška oblast ob začetku vojne zahtevala, da se snamejo slike iz doževe palače in evakuirajo iz vojnega območja. To pomeni, da se praktično niso uresničevala določila o spomeniškem varstvu po haaškem sporazumu. Za reševanje na varno so prišla na vrsto najprej umetniška in zgodovinska dela ter arhivi iz krajev, ki jih ježe dosegel sovražnikov topniški ogenj. Sledila je določitev varnih mest izza vojne cone. Posamezne predmete so prenesli v Ljubljano v kranjski deželni muzeji5 kjer so dobiü prostor s pomočjo direktorja dr. josipa Mantuanija. Tam so zbirali posamezne predmete, jih prepakirali in pripravljali za nadaljni transport v Gradec in na Dunaj. V tamkajšnjih centralnih ustanovah so sprejeli predmete v muzejsko varstvo, Samo majhen del hranjenega materiala je ostal do konca vojne v ljubljanskem muzeju. Seznam shranjenih in s tem mno-gokrat pred gotovim propadom rešenih umetniških predmetov ni velik, obsega pa vendarle najdragocenejše kose iz umetniške zakladnice soškega območja, ki so zajeta v naslednjem seznamu: Gorica, stolna cerkev: zaklad stolnice in Daritev Marije Terezije, predmeti, ki jih je hranila italijanska 34 ibidem, s. 12. 35 O evakuaciji premičnin, zlasti iz cerkva, gtej Arhiv Slovenije (AS), Deželni konservatorski urad za Primorsko, fec. 1, spisi: Evakuacija kulturnih spomenikov. Tako iz dopisov z dne 23. 5. 1918 in 5. 6. 1918 razberemo seznam predmetov, ki jih je v Kranjskem deželnem muzeju deponiral Deželni konservat.orski urad za Primorje. 319 ANNALES 8/'96 Damjana FORTUNAT-ČERNILOGAR: ODNOS AVSTRO-OGRSKE DO KULTURNE DEDIŠČINE ..., 311-324 služba za spomeniško varstvo leta 1916;3& Gorica, mestna knjižnica: arhiv; Gorica, seminarska knjižnica: celotna knjižnica, ki je bila prenesena v Sittich (Abteil), kjer je bil urejen prostor za hrambo cerkvenih dobrin goriške nadškoflje; Gorica, deželni muzej: srednjeveški Casel, ena emajllrana plaketa (Agnus Dei); Gorica, nadškofijski ordlnariat: tekstil; Gorica, samostan Uršulink: tekstil; Grad Bosizio pri Gorici: knjižnica, ameriška privatna last; Trst, sv. Just: 4 oprsja, srednjeveška razpela, slika Carpaccios, madona s svetniki, bila zapakirana in deponirana v stranskem prostoru stolnice. Trst, mestni muzej: Ker je vodstvo vzorno vodene ustanove v Trstu ob začetku vojne ostalo skupaj z osebjem, ki je imelo vsak čas možnost samo poskrbeti za varnost ali reševanje dragocenih zbirk, ni bila potrebna nobena akcija spomeniške službe. Poleg tega je bilo možno varno postaviti en del te zbirke v obokani spodnji prostor muzeja. Samo zaradi pereče direktive obalnega deželnega upraviteljstva sta bili kolekcija Tie-polos in lesena skulptura (gotski kip svetnika), nemško delo, preneseni v Ljubljano. V drugih krajih na obali, kolikor so bila dosegljiva, je bilo poskrbljeno za umetnine na kraju samem, predvsem za varno hrambo.-57 Cerkvene dobrine s spomeniško vrednostjo so bile nadalje evakuirane iz cerkva v Tolminu,38 Cerknem, Idriji pri Bači, Kanalu39 (župnik posodil), Biljah, Šem-pasu, Vipavi,40 Gočah, Gradiški, Ronkah (sv. Silvester, 2 sliki), Prvačini in Rovinju. Vrhovno poveljstvo je izdalo tudi odredbo, da se izvedejo vse reševalne akcije v zvezi z umetninami samo znotraj zasedenega ozemlja, čeprav je bilo to povezano z bistvenimi nevšečnostmi. Od tega načela se je odstopilo samo ob takih objektih, ki naj bi nadomeščali kot zastavljeni tiste, ki so jih z avstrijskih območij odpeljali Italijani. Te predmete so Italijani odpeljali iz Gorice, Gradeža in drugih krajev nekdanjega avstrijskega Primorja, očitno zato, da bi jih kot svoje umetnine spravili iz nevarne cone. Po kratkem obotavljanju -kajti mnenja o koristnostni tega koraka so bila različna -je najvišje poveljstvo sklenilo, da se odpelje podobno število umetnin v Avstrijo z namenom, da jih shranijo kot zastavljene predmete, dokler ne bodo vrnjene avstrijske umetnine. To je razvidno po potrdilih, ki so bila izdana za vsako odpeljano umetnino. V teh potrdilih je bilo ne- dvoumno rečeno, da gre za nadaljnji obstoj lastninskih razmerij. Pri izbiri teh predmetov kot zastavilo naj ne bi izbirali predmetov, ki bi jih kjerkoli lahko uporabljali ali postavljali na vidno mesto, nobenih iz privatne lastnine in nobenih, ki bi s prenosom utrpele škodo.41 Že februarja 1918 se je na ozemlju, ki je bilo pod upravo Borojevičevega vrhovnega poveljstva, razširil glas, da so člani okupatorskih sil ponuditi imperiju na prodaj slike in antikvariat, ki so izhajali iz Italije. Znano je npr., da je major Reha odnesel s seboj na svoj dom na Dunaj več umetnin. Z ukazom leta 1919 pa so dosegli, da je ie-ta umetnine vrnil. Tudi general major von Kaltenborn in polkovnik Griessmeyer sta odnesla nekaj umetniških del. General major Bulla je odnesel v Švico dve sliki iz okolice Vidma. Skratka, premičnine izrednih kvalitet je bilo veliko lažje najti v Avstro-Ogrski in zanje je bilo v večini poskrbljeno, da so bile vrnjene.42 Avstrijsko-nemška skupina je aprila 1918 shranila na varno vse najdbe iz Čedada ter preuredila in zaprla muzej. V Udinah so našli vso opremo po cerkvah, medtem ko so v Gradežu opazili vandalske posege. Zbrane umetnine so shranili v 31 zabojev. Izsledili so tudi različne premičnine iz Gorice in okolice, tako npr. nadškofijsko knjižnico in arhiv, knjižnico kapucinskega in selezijanskega samostana v Gorici in frančiškanov v Kostanjevici in Ročinju, slike last družine Coronini in podobno. Ta lastnina je bila vrnjena, razen slednje, legitimnim lastnikom. Privatne zbirke, ki so ostale brez lastnika, so shraniti na varno v skladišča v Bellunu in Čedadu, Vittoriu in Udinah. Če so bili lastniki oz. njihovi poverjeniki prisotni, se skupina v njihovo lastnino ni spuščala, razen na njihovo izrecno željo. Vse zbirke so bile katalogizirane in inventarji so bili (dvojnik) dani mestnim oblastem. Najpomembnejša naloga skupine za varovanje umetnin je bila zbiranje umetnin, ki so bile nelegalno premeščene, in preprečevanje njihove odstranitve. Kot sem že omenila, je bilo nekaj umetnin prenesenih na Dunaj kot povračilni ukrep. To velja tudi za 28 zabojev slik iz videmskega gradu, ki so bili določeni muzeju na Dunaju. V vojaški muzej na Dunaju so bile prepeljane tudi umetnine iz Beiluna. Temu muzeju je bilo zaupanih tudi 5 zabojev predmetov iz S. Martina di Conegliano, predmeti iz Vidma (tudi nekaj knjig in arhivskega gradiva). Knjižnice in arhive je v celoti pregledala in uredila skupina specialistov arhivskega sveta. Samo v mestni knjižnici v Vidmu so pregledali 12.000 dokumentov, 36 Dr. A. Gnirs, Die Denkrnalpilege... s, 15-16. 37 Dr. A. G ni rs, Die Denkmalpflege..., s. 17, 38 AS, Deželno konservatorski urad za Primorsko, f. 1, dopis z dne 23. 5. 1918 in 5. 6. 1918. 39 ibidem, dopis 11.1,1917, 40 ibidem, dopis 23. 5.1918. 41 Hans Tietze, ...., s. 61-62. 42 Christine..., L'Amministrazione..., s, 83. 320 ANNALES 8/'% Damjana FORTUN AT-ČERNII.OC AR: ODNOS AVSTRO-OGRSKE DO KULTURNE DEDIŠČINE ..., 311-33*! 3000 rokopisov in 90.000 tiskanih zvezkov. Za transport knjig iz okupiranega ozemlja je bil odgovoren direktor Univerzitetne knjižnice na Dunaju prof. VVolkan. V celoti so prepeljali na Dunaj 506 zabojev knjig, v večini iz Beiluna.43 Po vojni so večino premičnin vrnili. O tem pričajo tudi seznami vrnjenega gradiva.44 Vsi ti predmeti, preneseni na Dunaj zaradi ustrezne hrambe in temeljitega študija, so bili deponirani v vojnem muzeju. Večji del je ostal kar zapakiran. Izvajali pa so tudi priložnostne kontrole. Ravno tako so ravnali s škofovskimi in nekaterimi drugimi knjižnicami v Beilunu. Hramba teh knjižnic v samem kraju se odgovornemu uradniku ni zdela zanesljiva. Izprosil je dovoljenje, da so jih prenesli v univerzitetno knjižnico na Dunaj. V embalaži, v kateri so prispele na Dunaj, so ostale na razpolago vse mesece zakonitemu lastniku. Izvajanje ukrepov v zvezi z zaščito umetnin ne bi bilo možno brez natančnejšega vedenja o obstoječem umetniškem materialu v deželi. Ravno v Furlaniji so bile dotlej raziskave obravnavane po eni strani mačehovsko, po drugi strani pa se je prav tu nahajalo veliko umetnin, ki so bile pomembne tudi za nemško umetniško znanost.45 Druga večja naloga spomeniške službe so bila restavratorska dela. V vsakem pogledu so bile na območju soške fronte neugodne razmere za izvajanje zaščitnih in nujnih restavratorskih del na objektih z umetniško in spomeniško vrednostjo takoj po težkih poškodbah zaži-galnih ali ekspfozivnih učinkov. V začetku je poskušala, posebno v Gorici, konservatorska služba centralne komisije nastale poškodbe na zgradbah vsaj zasilno odpraviti in predvsem po vsakem obstreljevanju popraviti razbite strehe.46 Povod za takojšnjo restavracijo je dal letalski napad na Gorico v avgustu 1915, pri čemer je ena bomba prebila streho stolnice, potem še poslikani strop {južna stranska ladja} in eksplodirala v notranjosti cerkve. Pri tem so se razbile vse okenske šipe. Popravilo strehe ni povzročilo nobenih težav, medtem ko oken zaradi pomanjkanja stekla ni bilo možno ustrezno za-stekliti. Edina rešitev je bil oljni papir, s katerim so prekrili okenske odprtine. Ta zasilni material je zagotavljal dovolj svetlobe, bi! je odporen na vremenske vplive in glede na poznejše obstreljevanje je bil primernejši kot steklo. V prvih mesecih italijanskih napadov so poskušali sproti popraviti poškodbe na strehah stavb s spomeniško vrednostjo. S takimi deli kasneje ni bilo mogoče več nadaljevati zaradi pomanjkanja materiala in delovne sile in zaradi trajne topniške dejavnosti. Zaščite in zagraditve spomenikov zoper izstrelke je bilo možno izvajati v omejenem obsegu. V baziliki v Poreču47 so še pred vojno za restavratorske namene iz notranjosti odstranili gradbeni oder, da bi omejili možnost požara. Obstoječi načrt, da se mozaične stene prezbiterija obda z vrečami peska in morske trave, ni bil izvršen zaradi pomanjkanja vreč in polnilnega materiala. SI. 5: Spomenike in oltarje v cerkvah so zaščitili z vrečami peska. Fig. 5; / monumenti e gli altari delle chiese vennero protetti con sacchi di sabhia. 43 Ibidem, s. 77-94. 44 Tako npr. popis gradiva, ki so ga Avstrijci vrnili z Dunaja, Archtvio d i sta to Trieste, fond Commisariato generale civile per la Venezia Giuiia, f. 114, leto 1921, 0103. 45 Hans Tietze,... s. 61-62. 46 Glej konservatorska poročita v Mitteilungen,.., Wien 1916/17, XV., s. 24 in s. 72. 47 O delih v bazilikih glej poročilo v Mitteilungem ..., Wien 1916/17, s. 72 in s. 219-230. 321 ANNALES 8/'96 Damjana FORT U N AT-Č0 RNJ LOG A R : ODNOS AVSTRO-OC KS KL OO KULTURNE DEDIŠČINE .... 311-324 Samo mozaična tla v baziliki v Ogleju so pokrili z 2 m visoko plastjo zemlje. Ta pa je bila prekrita z deskami. Ta ukrep seje zelo obnese!, ker je bila bazilika od prvega dne vojne uporabljena kot kasarna. S takojšnjo restavracijo je lahko deželni konservator priče!, ko so italijanske enote zapustile soško območje. Nekateri pa so bili mnenja, da je bolje počakati s hitrimi obnovitvenimi deli, dokler traja vojna in dokler ne bodo dokončno znane vse posledice. Spomeniški vzdrževalec pa vendar ni mogel čakati. Nujen delovni program je bil takoj narejen. Razlikoval je predvsem med zgradbami, ki so se spremenile v popolne ruševine, in zgradbami, ki jih je bilo možno Še rešiti. Z reševanjem slednjih bi lahko takoj začeli, če ne bi bilo nepremostljivih zaprek v zvezi z vsem potrebnim za izvajanje del. Deželni konservatorji za ta dela niso imeli dovolj delovne sile, orodja, gradbenega materiala in transportnih sredstev. Spomeniška služba je morala poskrbeti tudi za reševanje zakopanih ostankov različnih umetnin, kakor ostankov notranje arhitekture. Nadalje je bilo potrebno v opusto-šenih muzejih poskrbeti za restavriranje zbirk, ostankov umetniške vrednosti, slik itd.48 Pozimi 1917-1918 je bilo zaradi omejenih možnosti mogoče popraviti samo razbito streho cerkve sv. Ignaca v Gorici, ki je bila že eno leto prizadeta zaradi vdorov vode. Rešili so tudi Marijino cerkev in samostan uršulink ter dragocene stranske ladje stolnice. Nadaljnja dela je izvedel pomladi 1918 deželni konservator Ernes Dejak v zelo težkih razmerah. Odstraniti je bilo potrebno ruševine iz notranjosti, obnoviti delno porušeni prezbiterij in streho. Druga dela so obsegala še obnovitev cerkve sv. Antona v Gorici, Trnitas kapelice v Ronkah in hudo poškodovano gotsko cerkev v Kanalu. V Številnih drugih objektih dežele so pripravljalna dela toliko dozorela, da bi se lahko pričelo z restavriranjem. K delom, ki so bila opravljena v Gorici, je šteti tudi v letu 1918 izvedeno restavriranje zbirke slik v samostanu uršulink. Z obsežnimi in nrijnimi deli je avstrijska spomeniška služba pričela v Ogleju v jeseni 1917. Tu je neko italijansko podjetje za izkopavanje začelo ponovno z obsežnimi deli na prostoru poleg bazilike, in sicer na kultnih objektih izpred Kristusovih časov. Odkopalo je severno stransko ladjo že znane t.i. severne kultne dvorane iz časa škofa Teodora. Vse to je deželni konservator Anton Gnirs odkril že v letih 1913 in 1914. Po sledeh podobnega projekta nekdanjega primorskega urada deželnega konservatorstva se je v oktobru 1917 začela zaščitna gradnja preko mozaikov tega objekta iz Konstantinovih časov. V nedokončanem stanju so Ita- lijani zapustili to gradbišče konec oktobra 1917. Nujna naloga avstrijske spomeniške službe je bila, da ohrani izkopane mozaike in stenske poslikave v severni stranski ladji, da hitro dokonča pomožne naprave k sušilnici globoko ležečih zgradb in njihovih umetnin. Pri izvajanju teh del je deželni konservator presegel nekdanji italijanski program in je po odkritju mozaičnih površin na vzhodni strani kultne dvorane kakor v zahodnem podaljšku severne stranske ladje razširil zaščitno gradnjo. Dokončana je bila poleti 1918 s stopniščem in izhodom, ki ga je bilo možno zapreti. Hkrati je bila dograjena ponikalna naprava in kanalizacija, da bi ohranili suhe vse poslikave iz 4. st. na severni steni kultne dvorane. Dela cesarsko kraljeve centralne komisije za spomeniško varstvo in restavriranje bazilike v Ogleju in njenih mozaikov so bila prekinjena ob italijanski okupaciji. V tem času je prevzela skrb nad tem delom po glavnem poveljstvu kraljeve italijanske armade ustanovljena služba za spomeniško varstvo.49 Avstrijska restavratorska akcija se je lahko ponovno obnovila v jeseni 1917 in je bila tako daleč, da se je v septembru 1918 lahko restavrirala in zavarovala razen nekaj poškodovanih mest v južni stranski ladji celotna površina mozaikov kultne dvorane škofa Teodozija. Razen tega se je začela poleti 1918 temeljita obnova celotne poškodovane bazilikine strehe. Ta dela so predstavljala zaključek skoraj petindvajsetletnega dela avstrijskega spomeniškega varstva.50 Z umetnostnozgo-dovinskimi posnetki in raziskavami grofa Karla Lan-ckonskega so po obsežnih obnovitvenih delih in izdelavi naprave za odvodnjavanje zavarovali umetniške dobrine že ogrožene bazilike v Ogleju. Prt tem so odkrili pred Kristusom nastali zgodnji kompleks prvih oglejskih cerkvenih zgradb, najvažnejši gradbeni spomenik iz Konstantinovih časov.-1"1 Končno so sodila k nalogam spomeniške službe, na ožjem in širšem vojnem območju na jugu, zaščitne akcije ob vojaških zaplembah cerkvenih zvonov in bakrenih streh. Vodil jih je dežeini konservat. Kot osnova za ocenjevanje zvonov, ki so bili kvalificirani kot posebna zgodovinska alt umetniška vrednost in se jih ni smelo staliti, je služil katalog zvonov, od katerega se je en zvezek pojavil tudi na knjižnem trgu. Kljub mnogim težavam in nerazumevanju, na katera so naleteli v posameznih primerih, je bilo veliko dragocenih zvonov rešenih. Na nekdanjem avstrijskem območju v Furlaniji velja zahvala osebnemu posredovanju cesarja Karla, da so se ohranili številni zvonovi, saj je zahteval da tod ne smejo pleniti zvonovi2 Zvonovi zgodovinske ali umet- 48 Dr. Anton Gnirs, Die DenkmaîpflegeE..., s. 19. 49 Ibidem, s, 20. 50 Ibidem, s. 21. Poroiilo o deiu v baziliki glej v Mitteilungen..., XVI, Wien 1918, s. 99 51 Dr. Anton Gnirs, Die Denkmalpflege..., s. 21. 52 ibidem. ANNALES 8/'96 Damjana FO RTU NAT-ČERN ¡LOGAR: ODNOS AVSTRO-OORSKE DO KULTURNE DEDIŠČINE 311-324 rtiške vrednosti naj bi bili načelno izključeni iz odvzema. Od začetka so bile te zahteve mnogo manjše, če je zasedeno ozemlje razpolagalo z dovolj kovine druge vrste. Pozneje, ko je bilo treba povečati proizvodnjo streliva in se je poseglo po zadnjih kovinskih rezervah, je bilo potrebno pomisliti tudi na zvonove, ki jim je bilo ob prvem odvzemu prizaneseno. Kljub vsemu je lahko skupina za umetniško zaščito posredovala in obvarovala vsaj najstarejše in najbolj zanimive izdelke. Delno so ostali v depojih zasedenih območij, delno v zvonikih.53 Pri snemanju bakrenih streh in orgelskih piščali v vojne namene je vojaška rekvizicija v največ primerih upoštevala želje spomeniškega varstva, tako da posebne škode na tem področju ni bilo. Najtežja naloga organov za spomeniško varstvo je bila ugotovitev vedno večjih rušenj spomeniških objektov in umetnin kot posledica velikih bitk in pozicijske vojne.54 Zahteva oblasti, da se prizanese občutju prebivalstva, se kaže tudi v stališčih do kovinskih spomenikov. Čeprav se je moralo ob tem času že v domovini razmišljati o taljenju spomenikov, so na zasedenih območjih odstopili od te namere, čeprav umetniška vrednost teh predmetov ni bila posebno velika. Bili pa so ti spomeniki politično pomembni, in tak poseg bi lahko prizadel nacionalno občutljivost, povezano z Garibal-dijem in Viktorjem Emanuelom. Pri obravnavi avstrijsko-nemškega odnosa do dediščine na soškem bojišču sem upoštevala predvsem uradne publikacije, ki so mi bile dostopne, in seveda dokumente iz Arhiva Slovenije. Vsekakor pa se glavnina dokumentov nahaja na Dunaju, ki bodo, tako kot viri v Rimu, če bo le mogoče, predmet bolj poglobljene nadaljnje raziskave. SI. 6: Ruševine in jarki cerkve sv. Antona v Gorici. Fig. 6: II patrimonio artístico immobilare fungo il fronte dell'fsonzo non fu risparmiato, nonostante tutte le misure di Protezione. Nella chiesa di S. Antonio a Gorizia venne sea va (ta addirittura una trincea. 52 Hans Tietze,...., s. 61. O zbiranju zvonov v vojaške namene in sezname le-teh glej v AS, fond: Deželni konservatorski urad za Primorsko, f. 2, 3., 4.,S. 54 Dr. A. Gnirs, Die Denkmalpflege..., s. 21, O zbiranju in odvzemu bakrenih streh glej dopise v AS, fond: Deželni konservatorski urad za Primorsko, f. 5. 323 ANNALES 8/'96 Damjara FORTUNAT-CERNI LOGAR: ODNOS AVSTRO-OCRSKE DO KULTURNE DfiDlSÙNE ..., 311-324 RIASSUNTO II presente contributo è la continuazione dl un lavoro già pubbilcato nella rivista Annales 5/94 che prendeva in esame il rapporto delITtalia verso il patrimonio culturale durante la prima guerra mondiale. In questa occasione vengono esaminate le mlsure adottate dall'Impero austro-ungarico e il suo impegno volto a tutelare il patrimonio culturale nel Litorale durante la Grande Guerra. VIRI Arehivio di Siato di Trieste fond: Commissariato generale per la Venezia Giuiia anno 1918 - 1919,55 ovoj 2/Denunce di valori o!tre ia lirsea d'armistizio al in Trasporti valori da Vienna a3, ovoj 7/Valori oltre la linea d'armistizio; trasporti valori da Vienna a Trieste, treni trasporti valori a, fond: R. Commissariato Generale Civile per la Venezia Giuiia, fsc. 55, 99, 114, 130.56 Arhiv Republike Slovenije fond: Deželni konservatorski urad za Primorje, fascike! 1-5. Pokrajinski arhiv Nova Gorica fond: - Civilni komisariat za politični okraj Tolmin (1915-1917), - Vladimir Gradnik, leto 1914-1917, fsc. 1-2, - Zbirka fotografij na temo 1. svet. vojne (darilo VValterja Lukana). LITE RAT ü RA Paul BUBERL, Die Fürsoge für die Kunstsammlungen und Kunstdenkmaler in Serbien, Kunstschutz im Kriege, Leipzig 1919, 2. del, S. 146-154. Paut CLEMEN, Kunstschutz im Kriege, Leipzig 1919 (1. in 2. del). Max DVORAK, Einrichtungen des Kunstschutzes in Österreich, Kunstschutz im Kriege, Leipzig 1919, 2, del, s. 1-10. Dr. Otto GRAUTOFF, Die Denkmalpflege im Urteil des Auslandes, Kunstschutz im Kriege, Leipzig 1919, 1. del, s. 111-140. Dr. Anton GNIRS, Die Denkmalpflege an der österreichischen Isonzofront in der Zeit italienischen Feldzuges 1915/18, Kunstschutz im Kriege, Leipzig 1919, 2. del., s. 11-22. Christine HORVATH-Mayerhofer / iialijanska inaäca Arturo Toso, L'Amministrazione militare austro- unga-rica nei territori italiani occupati dafi'oitobre 1917 al novembre 1918, Dunaj, 1970. Walter MANNOWSKY, Deutscher Kuns- und Denk-maschutz im besetzen gebiet Italiens 1917-1918, Kunstschutz im Krieg, 2. del, Leipzig 1919, s. 39-49. Mitteilungen der k. k. Zentral - Kommission für Denkmalpflege, XV. Dunaj 1916/17 in XVI., Ounaj 1918. Hans TIETZE, Österreichischer Kunstschule in Itafian, Kunstschutz im Kriege, Leipzig 1919, 2. dei, s. 50-70. 55 Gradivo tržaških državnih in deželnih uradov. Še med tekom prve svetovne vojne se je vrhovno poveljstvo italijanske armade po generalnem sekretariatu za civilne zadeve zavzelo za varstvo arhivov, posebej še v Gorici. Gradivo, ki je bilo zaradi vojne prepeljano v zaledje, je bilo že do leta 1920 vrnjeno v Trst, 56 Arhiv guverrratoriata za julijsko krajino se je leta 1919 preimenoval v generalni civilni komisariat. 324 ANNALES 8/'96 strokovno delo UDK 027.1(497.4 Izola) 929.52 Besenghi CIO CHE SI SA E RiMANE DELLA BIBLIOTECA APPARTENUTA ALLA FAMiGLIA BESENGHI D1 ISOLA Ivan MARKOVIČ laureato in storia dell'arte, bibliotecario délia Biblioteca centrale "Srečko Viihar" di Capodistria, S1-60Û0 Capodistria, Broio 1 dipl. umetnostni zgodovinar, bibliotekar Osrednje knjižnice "Srečko Viihar" Koper, Si-6000 Koper, Brolo t SINTESi La raccolta libraría appartenuta alla fa m i g! i a Besenghi, ando' irrimediabilmente perdu ta alla morte del poeta Pasquale Besenghi. Alla perdita andarono sottratti soltanto pochissimi volumi grazie alla cura dei vicini patroci isolani. II poderoso fondo di quasi 3.000 volumi, comunemente ritenuto fondo Besenghi si è invece costituito soltanto neI 1952 quando una commissione incaricata di inventarizzare i fondi libran privati, ciedette fondo Besenghi, i librí del vicino ufficio parrochiale di Isola. Parole chiave: famiglia Besenghi, biblioteche private, Isola Ključne besede: družina Besenghi, zasebne knjižnice, Izola ÍNTRODUZÍONE II 28 ottobre del 1993 al paiazzo Besenghi di Isola aveva luogo una ceiebrazione con la quale si solennizzava il ritomo, in quelía sede, delia biblioteca appartenuta alia nobile famiglia isoiana dei Besenghi. Neíl'occasione si è ripetutamente rilevata l'impor-tanza e la portata di un evento cuiturale di questo tipo, dopo più di un secolo infatti, la biblioteca della nobile famiglia ¡solana dei Besenghi era stata finalmente ricol-íocata neiia sua ubicazíone originaria, lo sfupendo paiazzo Besenghi, oggi sede della Comuniíá degli italiani di Isola che, nelPoccasione, era stata anche ríbattezzata e porta oggi il nome del più autorevole rampollo di quella famiglia, il poeta Pasquale Besenghi degli Ughi. il fondo Besenghi è sicuramente un patrimonio iibrario oltremodo intéressante e prezioso. A parte ¡'intrínseco valore di reperto bibliográfico monumentale (¡ibri del '500, '600, '700, manoscritti ecc), la biblioteca Besenghi è tradizionalmente considerata il primo cavallo di battaglia di uno dei i più grandi poeti istriani, Pasquale Besenghi degli Ughi. Con questo lavoro ci proponiamo di dimostrare che quanto attualmente conservato nella biblioteca della Co-munità degli Italiani di Isola sotto il nome di fondo o biblioteca Besenghi, non è quanto si crede, ovvero i libri di detto fondo non sono (se non in parte mínima, pres-soché irrilevante) mai appartenuti alia famiglia Besenghi. La biblioteca Besenghi non esiste più poiché è andata irrimediabilmente dispersa alla morte del poeta Pasquale. Ció che oggi a Isola si conserva sotto suo nome, sono i libri della contigua ex biblioteca par-rocchiale di Isola. Non per far polémica, ma per amor de! vero, tracceremo, per sommi capi, la cronistoria e le vicissitudini di questa biblioteca, cercando naturalmente di evidenziare ed eventualmente spiegare le ragioní che portarono al travisamento della reale sorte della biblioteca Besenghi. LA FAMIGLIA L'antica e nobile famiglia dei Besenghi o Besengo si ritlene díscenda da una signorile famiglia di origine toscana, rífugiatasi neii'lstría mentre imperversavano le lotte tra Guelfi e Chibeilini, ma su questo punto non tuttt gii studiosi concordarlo. Il preñóme Besenghi si crede derivi da Besagne, forse abbreviato di Bevisangue (sic I), e comunque ci si muove sempre ne! campo delle supposízioni. Documentata invece l'origine veneziana 325 ANNALES 8/'96 Ivan MARKOVIC1: CIÓ CHE SI SA E RIMANE DELIA BIBLIOTECA .... 325-330 del primo di questa famiglia, Giovanni Pietro Besengo o Besenghi fu Pasquale, che venne da Venezia a Pirano nel 1698, portando con se la madre Claudia, nata Carrara, e la moglie, nata Spiga. Pochi anno dopo, ne! 1702, Giovanni Pietro abbandonô Pirano per stabilirsi neS castello di Píemonte d'lstria, dove fu insignito del-l'onorifico litólo di Capitano civile e crimínale, titolo conferitogli dalla famiglia Contarini Cav. del Zafío, si-gnora del castello. Giovanni Pietro, aggregato alla citta-dinanza di S. Lorenzo nel 1718, ebbe per figli tanti per-sonaggi importanti, tra i quali ricorderemo l'arciprete Don Giuseppe (morto 1746), il sacerdote Don Angelo (1776), il capitano civile e crimínale Gíacomo (1764), i notai Francesco e Pasquale ed infine un maggiore al servicio militare delle ordinanze, morto in Orsera nel 1768. Di questi mérita soffermarc.i su Pasquale, che abbandonô il castello di Piemonte per trasferirsi a Isola, nello stupendo palazzo Besenghi, costruito proprio in quegli anni (1775-1781). M 10 gennaio del 1802 fu aggregato per acclamazione alla nobiltà di Capodistria, e taie titolo gli venne c.onfermato dallo stesso impe-ratore Francesco 1. Pasquale, nonno del poeta, sposô Agnesina délia nobile stivpe degli Ughi, e voile ag-giungere al proprio anche il cognome di questa anfi-chissima famiglia florentina, venuta a Isola verso il 1400, ricordata dallo stesso Dante nel Paradiso (XVL., 88) "lo vidí gli Ughi, e vidí i Castellini". Giovanni Pietro Antonio, figlio del suddetto e padre del poeta, fu persona di grande intelligenza, distinta ed onorata, che aveva ricoperto diversi incaríchi pubblici: l'8 dicembre 1801 fu aggregato alla nobiltà di Parerizo, il 14 gennaio 1802 nomínalo cittadino di Pirano, il 23 agosto fu accolto membro dell'Accademia degli Arcadi Romano-Sonziaci in Gorizia ed il 31 luglio del 1797 ¡n quella de' Risortí di Capodistria. Nel medesimo anno venne nominato primo Dirigente del Tribunale prov-visorío político e giustizíale di Isola, il 4 aprile 1804 fu nominato a presiedere alla commissione delegata alia tassazione dei terreni nell'istria, il 2 dicembre 1807 l'imperatore Napoíeone Bonaparte gli conferí il titolo di consigjiere generale del Dipartimento d'lstria, ií 9 novembre 1805 ebbe dai pontefice Pió Vil il titolo di conte Palatino Lateranense per sé ed eredi col cava-lierato del la rnilizia aureata ad vitam, e finalmente, i! 28 ottobre del 1823 gli venne finalmente, dall'imperatore Francesco 1., confermata la nobiltà per sé ed eredi. E quali eredi ! Sposata Oristilla Freschi del Friutí, ebbe da lei due figli, Giacomo e Pasquale, e due figlte Agnese e Domenica, andate in sposa ríspeüi va mente al dott. Francesco Bressan avvocato di Trieste e a ta! Amoroso Giacomo da Pirano. Le notizíe fin qui riportate, ci sono giunte grazie alie note storiche di Giacomo Besenghi, figlio del suddetto e fratello del poeta, cultore di storia cui stava molto a cuore la nobiltà délia famiglia. Ma la fama délia famiglia era destinata ad essere perpetuata dal suo ultimo rampollo, il poeta Giuseppe Pasquale Besenghi degli LJghi, uno dei più vividi e culti ingegni istriani dell'Ottocento. Nato ad Isola il 31 marzo o il 4 aprile 1797, compl i suoi primi studi nella città natia sotto la guida del canónico Antonio Pesaro. Termínalo il corso di grammatica e di retorica, il Besenghi passô quindi a studiare filosofía sotto la guida del dottore Stefano Castellani nel seminario vescoviie di Capodistria. Recatosi nel 1816 ai-l'Università di Padova per dedícarsi alio studio delle leggi, volse ben presto tutto il proprio animo alla poesia ed aile belle lettere, nelle quali esordi con una tragedia, Francesca da Rimini, componimento che fatalmente ando smarríto come tanti altri suoi lavorí, ed una canzone in morte di Carlotta Taffoní (1820). Terminatí gli studi íegali decise di andaré in Friuii dai parenti materni, sul che la notizía che nel Regno di Napoli i iiberali stavano cercando la costítuzione proprio come in Spagna, lo spronó a participare altivamente alia conquista della liberta partenopea. La giovanile avventura era pero destinata a falliré miseramente, poiché il Nostro, dopo un lungo e faticosissimo viaggio a piedí fungo tutta la Dalmazia, arrivô tard i all'appuntamento, quando cioè era già in corso l'intervento armato dei» ¡'Austria. Dopo una lunga e volontaria prígionía di studio nel paíazzo paterno a Isola, il Besenghi passô a Trieste, con animo di dedícarsi alia carriera della magistratura, ed entrando nel le "camerate" ielterarie ma anche, spesso e volentiers, in numeróse ed aspre polemiche che sfogarono in aspri epigrammi di stízza contre» i suoi nemici. Risîarnpô a Venezia ne! 1826 un saggio di Novelle orientali, già pubbiicate sui giornali; e a Padova nel 1829 gli Apologhi che, pubblicati i*anno prima, erano stati sequestrati. Visitó la Grecia, che era insorta, stanca della lunga e feroce dominazione otto-mana, ed anzi combatte per la sua liberta (25 dicembre 1829), ma anche in questa avventura, lo squallore della reaità in stridente contrasto con la visione classícistica dell'antica culla della cultura mondiale, serví soltanto a disiiludere il poeta ed a fagli perdere quell'entusiasmo che ne aveva provato da lontano. Visse poi, sino al 1848 tra Trieste, il Friuii e Venezia, ospite di parenti e amici, intrattenendo una corrisponder\za isregoíare, ma abbastanza fitta, con il cognato Bressan e con i più noti poeti e letterati del tempo, frequentando spesso i ritrovi mondan! píu in auge al momento, pubblicando quafche verso o qualche studio critico, in un continuo di alti e bassi di scandali mondarsi e amori più o meno cor-risposti, che lo costringevano a chiudersi in se stesso e nei propri studi. Non poté, per malattia, partecipare alla campagna de! '48; il 24 setiembre del 1849 rnoríva di colera che già da mesi incombeva a Trieste. Sepolto in una fossa comune del cimitero di Sant'Anna, la sua salma venne più tardi esumata e trasferita in un altro luogo dello stesso camposanto, luogo del quale s'è perô persa ogni cognizione. 326 ANNALES 8/'% Ivan MARKOVIÓ CiÔ CHE SI SA H RIMANE DEILA BiBUOTECA ..., 32S-:»3Û Con la morte di Ciacomo e Pasquale Besenghi, si es-tingueva il proiifico ceppo deSia nobiie famiglia isolana. LA BIBLIOTECA Veniamo adesso alla biblioteca ed al problema délia paternità délia raccolta, visto che per molti anni se n'era praticamente persa ogni traccia e di conseguenza travisata l'appartenenza. Il primo problema che ci si presenta è quello di stabilire l'entità esatta délia raccolta di libri posseduti dai Besenghi. Sappiamo per certo che il poeta Pasquale studio nella "ricca" biblioteca del padre che più tardi egli sfesso, molto probabi¡mente, arricch) ulteriormente. Non siamo purtroppo in grado di daré nessun dato certo se non stime approssimative sull'entità numérica della raccolta basandoci come riferimento alie analoghe rac-colte personal! di alíri poeti, scrittori, uomini di cultura coevi o rneno. Taii raccoite private sólitamente contano dai mille ai diecimila volumi (visto che meno di mille voíumí non val la pena di menzionare mentre diecimila e più libri già rappresentano vera biblioteca e non solo fondo, e come tale (biblioteca) è già più difficile che vadano dispersi o cadano nell'oblio). Quindi cifre approssimative che si aggirano sui tre-quattromila volumi in media. Cosí sarà steto anche per la raccoita Besenghi. Nulla sappiamo neppure sulla composizione del fondo, ovvero sul genere dei libri presentí nella raccolta. Più deü'entita numérica sarebbe intéressante conoscere proprio la struttura ed il valore del fondo librarlo, ma su questo punto tomeremo in seguito. Unico indizío certo a nostra disposizione il rirn-píanto per quelle famose sette casse piene di libri, raccoita persona le, che il poeta aveva abbandonato a Venezia nella casa di una nobildonna. í! primo a paríame è Clemente Richter il quale avrebbe redatto una (mai edita) biografía dei poeta ed ¡I quale per molti anni inútilmente si prodigo nella ricerca del le carte besenghiane "(...) altro motivo del mió viaggio fu di poter venire a possesso ed ispezionar aicuni mano-scritti ríguardantí ¡a nostra patria, / quali, di propriété del nostro bravo ingegno Besenghi; si trovano nelle avare mani di una Dama di qui con sette cassoni di libri tutti postillati da lui."(Quarantotto, 1928, pp. 14-15). Ne accenna (troppo ottimísticamente) il Kandler alia morte del poeta "(...) Le cose sue non andranno sparpagliate: l'avvocato Bressan mió amico è la persona a lui più prossima. La sua librería e assai carte sue sono in Venezia" (Quarantotto, 1928, p. 7). £ ne parla del resto lo síesso Besenghi neS suo testamento: "I mié i libri che si trovano presso la nob. síg.ra Confessa Fosca Zen Freschi mia cugina, oltre ad una cassa qui presso il predetto Sig.r Rusconi, sieno fat.ti passare alie mani del molto R.do D. Antonio Carboncich qui attualmente Confessore delle R.de Monache, il quale già sa l'uso che a tenore delle mié istruzioni deve farne" (Quarantotto, 1928, pp. 138 e sgg.). Nel proseguo del suo testamento inoltre il Besenghi impartisce dettagíiate istruzioni circa la restituzione dei libri da lui prestad. La cítazione più chiarificatoria infine, è quella dello studioso Quarantotti Gambini "...le carte dei Besenghi /alla sua morte/ rimasero in un primo tempo presso l'avv. Bressan, ma, morto questo, subirono tal i e lante vicissitudini, che solo una piccola parte di esse poté, anni or sono, venire recuperata e posta in salvo daIl'avv. Pierantonío Gambini di Capodistria; mentre l'altro pic-co/o gruppo di manoscrítti besenghiani era sottratto alia dispersione daI notaio dott. Michele Depangher di Pi-rano, che ne faceva poi dono al comune di Isola,(sic I) insieme con una quarantina di libri appartenuti al poeta. /.../ Quanto ai libri e alie carte del Besenghi, che il Kandler a (ferma va rimasti a Venezia (e precisamente, aggiungiamo noí, nella casa di una nobildonna con la quale ¡I poeta era vissuto per più di un decennio in grande intimità) essi, come sembra, andarono qualche tempo dopo, perduti nel naufragio della nave che doveva trasportara in Istria. (Quarantotto, 1928, pp. 7-8) Se si calcóla che in una cassa di libri posso stare al massimo 100-200 libri (altrimenti si sarà tratiato di casse dalle dimensioni "non standard" che per il trasporto necessitavano di facchini e gru, e non ci sembra proprio ¡I caso nostro) í libri naufragati saranno stati un migliaio o poco più. Erano questi comunque soltanto i libri che il poeta aveva portato seco a Venezia mentre il resto del fondo era rimasto a Isola. Ora, visto che in caso di viaggi o trasiochi ci si porta dietro, sólitamente, solo lo stretto necessarío (ció vale almeno per gli uomini, escludiamo i! gentil sesso), anche i libri che il Besenghi aveva portato a Venezia saranno stati i libri a lui più cari e per lui più preziosí, visto che conte-nevano anche postilie e note (come sostiene (I Richter). Se ne deduce in ogni caso, che il meglio della biblioteca Besenghi, i libri più preziosi, sono finiti in pasto ai pesci, poco dopo la morte del poeta. Una prova "in absentia" potrebbe essere rappresentata dal fatto che gli altrí libri, quelli rimasti a Isola, sono privi, salvo rarissime eccezioni, di firme, postilie, note, exlibris ecc. di qualsiasi dato insomma che ci aiuti ad accertarne la paternità besenghiana. Ma vediamo quali furono le sorti successive dei libri rimasti in paíazzo Besenghi ad Isola. Nel 1854, biblioteca e paíazzo, visto che non v'er-ano eredi, passavano sotto la tutela parrocchiale. Nel 1894 "il chiarissimo dott. Michele Depangher, notaio a Pírano, acquistava gíi ultimi restl della biblioteca Besenghi, consistent! in una quarantina di volumi, aicuni dei quali rarissimi e importanti. Di questi giorni ¡'egregio patriota regalava quel preziosi avanzi al nostro Municipio, dando cosí ansa alia formazione d'una biblioteca che dovrebbe intitolarsi dal nome del nostro poeta..." (Venturini, 1899) 327 ANNALES 8/'96 ivíin MARKOViČ: CIO CHE SI SA £ RiMANÉ DELIA BIBUOTECA ..., 32S-330 Nel 1952, un'apposita commissione norninata dal Comitato popoiare cittadino di Isola, riceveva l'incarico di indagare sui beni deila famigiia Besenghi. La commissione (neila seguente formazione: il prof. Miroslav Pahor, g!¡ scultori accademici Oreste Dequel e Jože Pohlen, i legali dott. Oscar Hudales e dott. Božidar Zega e da Italo Deilore) svolgeva le proprie operazioni di accertamento nel Palazzo Besenghi e neila contigua biblioteca délia Cbiesa Parrocchiale di Isola. La commissione, arrivava alla seguente conclusione: (...) quasi tutta la biblioteca délia Cbiesa Parrocchiale di Isola è di provenienza dal (sic!) Palazzo Besenghi, ove circa cento anni fa formava la biblioteca délia nobile famigiia (...) e constatava inoltre che da! 1854 in poi la raccolta non era stata più aggiornata (Relazione, 1952 passim). In quegli anni il fondo librado veniva anche catalógate, inventaríate soito il nome "Biblioteca Besenghi Isola" e sistémate in una nuova sala del palazzo Besenghi. Ma le disavventure dei libri erano appena inco-minciate; con gli anni dell'esodo, il bibliotecario incari-cato di custodire la raccolta si trasferiva e Trieste ed anche il vecchio palazzo si presentava ormai inadatto alla custodia di una biblioteca. Sembra comunque, e qui in rnancanza di document! chiarificatori ci basiamo sulle informazioni personal! non scritte dateci dai bíblio-tecari più anziani della Biblioteca Centrale S. Vilhar di Capodistria, che i libri siano stati ¡n un primo momento collocati in un magazzino dell'attuale Casa di Cultura di Isola, di l¡ a Scoffie, in uno squallido deposito per libri vecchi e di H a Capodistria in un deposito della Biblioteca Centrale S. Vilhar dislócate a San Marco. Finalmente, grazíe soprattutto alia disinteressata abnegazione della dott. Amalia Petronio, bibliotecaria responsabile della sezione italiana presso la Biblioteca Centrale Srečko Vilhar di Capodistria, è stato possibile effettuare il recupero det testi inventariad ne! 1953/54 come biblioteca Besenghi e collocarii nel palazzo Besenghi a Isola. Questi i fattí della storia, passiamo ora ad analizzare la struttura del fondo. II fondo Besenghi conta oggi 2986 unità. Oltre la metà sono libri che trattano di materia religiosa (1327 unità) più 165 bibbie, oltre 400 sono libri di medicina, quasi 300 i libri di storia, seguono poi libri di letteratura italiana, latina, filosofía, biografíe, dizionari, storia patria, scienze ecc. Oltre alie opere pubblicate vi sono inoltre anche 17 manoscrittí inediti, ed un mazzo di lettere e fogli sparsi, non catalogati. E' evidente il grande numero di volumi di reiigíone e i'esiguità dei tomi di belle lettere o di nomi della grande letteratura, ed ¡n particoiare di queüa italiana. Una biblioteca quindi che, se formata in questo modo, assai poco a ve va da offrire al gíovane poeta Pa-squale Besenghi Molto probabiimente il grande numero di testi religiosi é dovuto al fatto che per lunghi anni i resti della biblioteca Besenghi sono stati ospitati dalla contigua biblioteca parrocchiale. Negli anni del primo recupero (1953/54) piü di qualche libro della biblioteca parrocchiale sará proba-bilmente andato a finiré nell'inventario Besenghi. Ma i! problema deila, a dir poco strana compo-sizione del fondo, potrebbe venir posto e risoito anche nei seguenti termini: la biblioteca Besenghi sono anni che non esiste píti, nel 1894 i! dott. Depangher ne acquistava gíi uitimi resti, e quello che dal 1953 in poi si considera Biblioteca Besenghi non e altro che la Biblioteca Parrocchiale di Isola, peraltro arricchita di pochi torni (comunque non piij di 5 !) che i preti isolani erano riusciti a salvare a! grande naufragio del fondo Besenghi ! Che qualcosa con i libri "non quadrava", ovvero che c'erano "troppi" libri religiosi e troppo poca (o niente) letteratura che ríuscisse utíle alia formazione letteraria di un poeta, se n'era del resto "quasi" accorta la stessa "Commissione", che nel 1952 aveva "accertato" Pap-partenenza della biblioteca, essa infatti:"(...) é del parere che quatcuno dei Besenghi (verso la fine del seco/o di-cioltesimo o al principio del diciannovesimo) sia stato medico (sic. ?'.), cosí si spiega l'esistenza nella biblioteca di tante opere di medicina. Se poi pensiamo che la famiglia ebbe almeno due poeti (Pietro Antonio e Pa-squale) si spiega anche l'esistenza di tante opere feff-erarie e di poesía. Per quanto ríguarda le opere di storia e teología, esse si trovano sempre nelle biblioteche di tulle ¡e famiglie nobili del/'lstria"(Relazione, 1952, p.5). Gli appunti che si possono muovere a queste ridi-cole affemnazioni, sono fin troppi: di rrtedic.i nella famiglia Besenghi proprio non ve ne sono, i due poeti erano uno soítanto (Pasquale), daccordo per le opere di teología presentí nelle biblioteche di tutte le famiglie nobili delhstria ma proprio non riusciamo a comprendere che cosa se ne facesse una famiglia, per quanto religiosa e credente possa essere stata di ben 165 bibbie e tantissime altre opere di pura divulgazione religiosa. L'inventarizzazíone condotta negli anni 1953/54 (fácilmente identificabiíe per l'uso sproposítato del timbro triangolare con la sentía Biblioteca Besenghi Isola), ed único dato certo a nostra conoscenza circa la reale consistenza del "fondo Besenghi" almeno in quegli anni, indica !a presenza 3.523 unitá, ma anche tale numero non rispecchia il numero reale dei tomi visto che molti di essi possiedono due o piú numerí d'inventario ne! caso in cui si compongano di due o piü partí (parte prima, seconda ecc..). La catalogazione condotta últimamente in seno al reparto di italíanistíca della Biblioteca Centrale S. Vilhar eííettuata su personal computer, raggiunge cifra 2.968 e tale é Peffettivo numero dei tomi oggi presentí ne! fondo. Possiamo avere quindi un'idea dei libri perduti dai 1953/54 in poi, ma non sappiamo nulla in mérito al 328 ANNALES 8/'96 Ivan MARKOVlC: CIÓ CHE S! SA E RIMAME DELLA BIBLIOTECA ..., 325-330 periodo 1854-1953, né conosciamo la consistenza della raccoita a! tempo dei Besenghi. La paternita del núcleo originale, e quindi dei tomi piu antichi e preziosi del fondo Besenghi di Isola, viene addebitata alio stesso Giovanni Pietro Besengo, i! primo della casata; tale tesi é confermata da una nota in inchiostro scritta a mano e íutt'oggi ¡eggibile nell' Jso-lario del Corone!li ...di appartenenza deH'illustrissimo signor Giovanni Pietro Besengo, cittadino originario di Venezia. Altre firme autografe si trovano ne: Vita de! Beato Beltrando, Bassano 1741, e in I! sagro leggendario de!la vita di Cesó Cristo di María Vergine, e de' Santi, Venezia 1757 dove vi sono rispettivamente le firme autografe di Giacomo Besengo e Pasquale Besenghi. Va detto comunque che questi sono gl¡ uniči tre (3) volumi contrassegnati da firma autógrafa. L'ereditá libraría dei Besenghi ando purtroppo dispersa ed é oggi praticamente impossibile reperirne le tracce con esattezza. I! periodo p!ú oscuro sono gl¡ anni 1894-1953. Lo stesso dott. Depangher che ne avrebbe acquisfato gli ultimi resti per farne dono al Comune di Trieste, finí, stando aiia testimonlanza dei Quaraníotto, per restituiríi a! Comune di Isola. Ignoriamo da dove vennero recuperate e dove, successivamente, poste in salvo "íe carte del Besenghi" finite in mano all'avv. Pierantonio Gambini di Capodistria per non parlare della a dir poco misteriosa, quasi romantica fine delle carte veneziane... LA COMMISSIONE Visto che non siamo piü in grado di seguire le tracce delle carte besenghiane, rídotte, stando alie ultime testimonianze ad "una quarantina di iibri, piccolo giup-po, ecc.1! ci chiedlamo d'onde provengano realmente i quasí tremila (3000) volumi custodití oggi al palazzo Besenghi di (sola. La risposta é Ínsita nella gíá citata Relazione di lavoro svolta dalla Commissione nel 1952. Da esša ri-sulta evidente come, quando ed in che modo, la biblioteca parrocchiaie di Isola é "diventata" fondo Besenghi. Di qui in seguito, per non appesantire oltremodo la lettura, riporteremo soltanto alcuni passí di questo documento, passi che ríteniamo fin troppo chíarificatori. Le citazioní sono in corsivo mentre ¡ puntiní di sospensione indicano le omissioni. "('..J Ia Commissione é in possesso di un documento fírmato dal Comp. Srečko Vilhar (...) da! documento é chiaramente visibile, che il párroco di isola, Don Giu-seppe Dagrí, prima, ed un certo Marussich poi (...) nega-vano l'esistenza della biblioteca Besenghi. Non hanno detto neppure parola sull'esistenza di una biblioteca parrocchiaie. Alia Commissione ha dichiarato i! párroco, che non esiste una biblioteca dei Besenghi, o meglio, se si considerava come biblioteca un libro solo, tale biblioteca esiste ne! palazzo Besenghi e si tratta del libro (...) su! quale si trova la seguente nota "Di appartenenza deH'illustrissimo signor Giovanni Pietro Besengo" (...) Questo libro sarebbe secondo il párroco, tutta la biblioteca della famiglia ¡solana dei Besenghi. La Commissione pero é stata infórmala dell'esistenza di una biblioteca esisiente nella chiesa parrocchiaie di Isola, che si crede appartenesse alia famiglia Besenghi. ti párroco, richiesto su di essa, non poté piu negarne l'esistenza, e pertnetté che la Commissione la visitasse (...) (Relazione 1952, passim) Una volta presa visione della biblioteca parrocchiaie, la commissione, operante in base all'ordinanza della Delegazione Circondariale per la Cultura secondo la quale si dovevano tare gli elenchi di futte le bibllo-teche esistenti nel circondario istriano e vinte anche le ultime resistenze del párroco, decide di fare l'elenco di taii Iibri. 11 lavoro viene eseguito e portato a termine in data 18.2.1952 dal bibliotecario della Biblioteca Cívica di Capodistria, il prof. Miroslav Pahor. Ad elencazíone ultímala pero: ... (...) Orbene, la Commissione non ha mai dubitato dell'esistenza di una biblioteca appartenuta alia nobile famiglia d'lsola. Siamo dunque persuasi che tale biblioteca esiste va e che é stata asporlata dal Palazzo Besenghi in un passato ormai remoto, nella sofñtta della Chiesa parrocchiaie (...) L'elencazione (elenco, inventario nda) di tale biblioteca ci ha tolto anche ¡'ultimo dubbio (se tale lo possiamo chiamare) della sua esi-stenza. L'elencazione infatti portó alia seguente con-dusione: che quasi tutta la biblioteca della Chiesa parrocchiaie di Isola é di provenienza dal Palazzo Besenghi, ove circa cento anni fa formava la biblioteca della nobile famiglia. Infatti su tre dei Iibri ivi esistenti fu trovata un'annotazione in penna che dice testualmente cosi:"DeHa nobile famiglia Besenghi" (...) Se ag-giungiamo il libro del Coronelli, di cui si parla nell'al-legato N. 2, e che porta l'annotazione prima trascritta, i Iibri aumenta no a quattro. E se infine aggiungiamo il libro elencato al N.1247 dell'allegato N. 1, scritte da Pietro Antonio Besengo, i Iibri aumentano a. cinque. (Relazione 1952, passirn) Cío constátalo la commissione emise il verdetto: (...) Ora la Commissione é sicura che una nobile e ricca famiglia come quella dei Besenghi, che si permette di fabbricare un prezioso palazzo nello stile di aflora, non poteva possedere solo questi cinque volumi. £ vano risultó anche í'ultímo tentativo del párroco di salvare i propri Iibri... II Párroco Don Giuseppe Dagri, poi, ha dichiarato che la biblioteca fu raccoita e messa insieme pian piano dai vari parroci di Isola. Ma la Commissione, rívcevuto l'elenco dei Iibri, si é soffermata su/ Zafío che vi sono troppe opere di un'época perché tale ammissione sia ammissibile. La Commissione é dunque certa che la biblioteca elencata nella Chiesa parrocchiaie é nella sua gran parte, di appartenenza della famiglia Besenghi e 329 ANNALES 8/'96 Ivar. MARKOVIČ: CIÓ CUE SI SA E SilMANE DELLA BIBLIOTECA .... 325-330 come tale va soggetta all'ordinanza (■■■) E ció anche per ¡I fatto che la biblioteca dopo la morte de i Besenghi non è stata mai più aggiornata, se non con opere di nessun valore e con la rivista La civiltà cattolica (...) La Com-missione è certa dell'esistenza délia biblioteca Besenghi e cioè che la biblioteca elencata ne!la Chiesa parroc-chiale sia proprio quella dei Besenghi, forse ancora incompleta. A/fre indagini nei posti délia Chiesa darebbero forse migliori risultati (...) Resterebbero alla biblioteca délia Chiesa solamente le opere stampate dopo il 1854, delle quali non si puo dimostrare che appartenessero ai Besenghi, cioè gli unici volumi che la Chiesa puô dimostrare di aver comprato. (Relazîone 1952, p. 8) CONCLUSIONI La raccolta libraría dei Besenghi, e soprattutto quella del poeta Pasquale, andô immediabilmente perduta alla morte di quest'ultimo. Ciô risulta più che evidente dallo stesso testamento di Pasquale Besenghi nonché dalle dichiarazíoní del notaio Depangher, che ne acquisto gli uitími restí, e da quelle successive dei Quarantotto, che più di ogni altro studio i fatti e íe vicende relative ai Besenghi. Alia perdita andarono sottratti soltanto pochí volumi fírmatí (e comunque in numero mai superiore alie cinque unità) e questo grazie soítanto aila cura dei vicini parroci isolani, che nei loro archivio avevano salvato le ultime carte Sesenghiane (i pochi iibri firmati dai Besenghi insieme ad alcune lettere ed ai testamento dell'uttimo Besenghi erano infatti custodite, come si rileva nei già cítato documento, neli'archivio del la Chiesa parroccbiale di Isola). Forse, fu semplíce ignoranza ad offuscare le menti dei membri della commíssione che "sostítuirono" la biblioteca parrocchiaie all'inafferrabiie biblioteca Besenghi della quale avevano pur sentíto parlare, ed ora, finalmente, avevano toccato con mano íe pro ve tangibíle (Iibri cinque) délia sua esistenza. POVZETEK Po splošno sprejetem prepričanju naj bi bita knjižna zbirka, ki jo hrani Skupnost Italijanov Pasquale Besenghi iz Izole, last družine izolskih plemenitašev Besenghi. Avtor tega dela pa želi utemeljiti tezo, po kateri zadevni knjižni fond, čeprav zelo pomemben in dragocen, ni, razen redkih del, nikoli pripada! družini Besenghi. Knjige iz knjižne zbirke družine Besenghi so se po smrti pesnika Pasqualeja Besenghija za zmeraj porazgubile, ostalo je le nekaj posameznih podpisanih del. Bogat knjižni fond - skoraj 3.000 knjižnih enot, pripisan družini Besenghi, je nastal šele leta 1952, ko je neka komisija, zadolžena za inventarizacijo zasebnih knjižnih fondov, knjige iz bližnje župnijske knjižnice v Izoli pripisala družini Besenghi. BIBLIOGRAFIA* De Hassek, Oseare: Besenghi degli Ughi, Prose e poesie, Trieste, Tipografía G.Baiestra e. C. 1884. Venturini, Domenico: Conferenza su Pasquale Besenghi degli Ughi tenuta daí prof. Paoio Tedeschi nella famiglia triestina a Milano, Capodistria 1899. Venturini, Domenico: I resti della biblioteca Besenghi, ne l'Indipendente, Trieste, 3 giugno 1899. Morteani, Luigi: Isola ed i suoi statutí, Parenzo, Stab. tip. Caetano Coana 1888. Quarantotto, Giovanni; Ricerche e studi intorno a Pasquale Besenghi degli Ughi, Parenzo 1908 e 1909, voíl. 2. Quarantotto, Giovanni: La cultura ¡etteraria di Trieste e dell'istria, Vittorio Vascotto, Stab. Tip. Cario Priora, Capodistria 1914. Quarantotto, Giovanni: Nuovi studi sul poeta e patriotta Istriano Pasquale Besenghi degli Ughi, Parenzo, Tipografía G. Coana e figli, 1928. Relazione deila visita fatta dalla Commission« al Palazzo Besenghi di Isola e della elencazione della biblioieca della Chiesa Parrocchiaie di Isola, 22 feb-braio 1952, conservata presso fa Biblioteca Centrale Srečko Vilhar di Capodistria). Rinaldi, E.: L'opéra di Pasquale Besenghi degli Ughi, Trieste 1966. Radossi, Giovanni: Stemmi di rettori e di famiglie notabili di Isola d'lstria, in Atti del Centre di Ricerche Storiche di Rovigno vol. XVII, Trieste-Rovigno 1986-87, pp. 303-35 7. Cervani, Giulîo: Trieste-Cucibrech nei la satira di Pasquale Besenghi degli Ughi, in Atti de! Centra di Ricerche Storiche di Rovigno vol. Xlli, Trieste-Rovigno 1982-83, pp. 333-352. Maier, Bruno: Profilo di Pasquale Besenghi degli Ughi, in M Banco di Lettura n. 1, Trieste 1988. Daiiemulle Ausenak, Gianna: Rivisitando Pasquale Besenghi degli Ughi, in La Battana, pp. 67/88, anno XXIX dicembre 1992 n. 106. La bibliografía relativa ai Besenghi é vastissima e qui di seguito accenneremo solamente ad alcuni studi piü importanti. La bibliografía piü completa, ed alta quale rimandiamo per qualsiasi síudio piü approfondito in mérito, é stata raccolta da Giovanni Quarantotto nei giá citati: Nuovi studi sul poeta e patriotta istriano Pasquale Besenghi degli Ughi, Parenzo 1928. 330 ZGODOVINOPISJE V PRAKSI IN TEORIJI STORIOGRAFIA NELLA PRASSI E NELLA TEORIA HISTORIOGRAPHY IN PRACTICE AND THEORY ANNALES 8/'96 izvirno znanstveno deio UDK 902.3:912(497.5 Dalmacija)"! 6/17" 912(497.5 Dalmacija)"16/17":902.3 LA CARTOGRAFIA VENEZiANA COME FONTE DELLA TOPOGRAFIA ARCHEOLOGiCA DELLA DALMAZIA* Ante MILOŠEVIČ archeologo, direitore de! Museo dei monumersti archeoiogici croati, HR-21000 Split, S. Gunjače b.b. arheolog, ravnatelj Muzeja hrvaških arheoloških spomenikov HR-21000 Split, S. Gunjače b.b. SINTESI Nei contnbuto si richiama i'aUenzione sui dati fornití dalle carie topografiche del período delle demarcazioni veneto-ottomane nella Dalmazla a cavallo dei secoli XVll e XVIII. L'esame prende lo spunto e l'esempio da una fonte storica che ¡strulsce per iscritto sulla demarcazione, nonché dalla sua interpretazione cartografica. Ambedue ¡ documenti risaigono al 1699 e si ricollégano al ripristino del ¡a pace dopo la guerra di Morea. Particolare atienzione viene posta sui cu mu! i di térra o di pietra di nuova costruzione che della demarcazione in questione sono il segno confinado piu frequente, nonché sui fatto che oggi sui territorio interessato é impossibile distinguere i tumuli preistorlci dai cumuli confinan eretti nei secoli XVll e XVlll sema effettuare ricerche archeologiche o senza una ricognizione dettagliata del defío confine. Parole chiave: topografía archeologica, cartografía veneziana, Dalmazia Ključne besede: arheološka topografija, beneška kartografija, Dalmacija Questa breve relazione sulla cartografía veneziana come fonte delía topografía archeologica è nata dai tentativo di acquisire dati quanto piü completi per la topografía archeologica della regíone daimata della Cetina. Neü'ordinare e sistematízzare tutti ¡ dati disponíbilí per questa topografía si è cércalo di ¡ncorporarvi tutto ció che fino ad oggi è stato pubbiicato nei le ri viste scientifiche, specíalizzate ed aitre, come pure sulla stampa quotidíana, ció che finora altri hanno esaminato e raccolto ma non pubbiicato (soprattutto dai dati da archivi e inventan di museo piü datati), e naturalmente anche tutti glí altri dati e fonti che offrivano materia archeologica ri levante.1 Ma come quasi tutti ¡ lavori archeologici anche questo presenta qualche lacuna, dovuta in primo luogo alia mancanza di mezzi che nei caso deM'elaborazione * Su questo tema l'autore ha tenuto una relazione a! convegno íntemazionaie "L'archeologia urbana e paesaggistica" tenutosi a Medo-lino presso Pola (7-10 dic. 1995). La relazione verra pubbíicata in croato e ín versione ridotta neglt Atti del convegno. Su iniziativa dei Centro di studi di Kortína presso Sv. Anton pubbiichíamo qui una versione integrata cfefia detta relazione. ¡I contribuís del suo autore rappresenta una novità metodológica nell'interpreíazione dei restí preistoríci nelí'area della Üalrnazía centrale. I risukati e la metodología andranno tenuti in contó anche per quanto riguarda l'lstria, soprattutto tungo I1 ex confine austro-veneziano. (n.d.r.) 1 Parlando in termini di territorio, la topografía archeoiogica di Cetina copre l'area del corso superíore e centrale del fiume Cetina, vale a dire queila delía Zagora dalmata dalla sorgente del fiume Cetina fino al suo ingresso nei canyon, a sud di Trilj. Dai punto di vista amministrativo, oggi quest'area rappresenta íl territorio dei común i di Kijevo, Civljane, Vrlika, Hivace, Otok, Trilj e Dicmo nonché ta zona delía città di Sinj. Finora sí è riuscito a raccogiiere e sístematizzare i dati per quasi 550 zone archeologiche di tutti i periodi archeologici, facendo cosí di questa parte della Dalmazía una deüe poche aree delía Croazía che abbíano un quadro piíi o meno orclinato del proprio patrimonio archeologico. 333 ANNALES 8/'% Ariie MILOŽEVIČ: LA CARTOGRAFIA VENECIANA COME FONTE D El LA TOPOGRAFIA A RCF[ ECLOGICA DELIA DALMAZIA. 333-338 della topografía archeologica di Cetina il piü defle volte 6 risultata nell'impossibilitá di una coereníe verifica sul territorio dei dati archeologici noti giá in precedenza. Ció vale soprattutto per quelli riferiti a Cetina superiore, specialrnente attorno alia sorgente del fiume Cetina, e alie piane di Celinsko polje e Paško polje, per cui gli sforzi sono stati spesso índirizzati alia ricerca di nuovi siti, per lo piú ai margini delf'odíemo lago di Peruča e nei dintorni della piana di Sinjsko polje, con esiti a quanto sembra rnolto positivi, soprattutto per quanto riguarda l'acceitamento di nuovi siti preistorici. Durante i lavori é stato scoperto un numero rilevante di siti preistorici fino ad allora sconosciuti. Si é trattato per lo piü di castellierí e di c.umuli di pietra sparsi in gran numero in tuíta l'area di Cetina, Per le caratteristiche esteriori, oggí comunemente ac-celta te e riconoscibili, di questi tipi di zone archeo-logiche (ció e cumuli e castellieri), tutti questi siti della topografía archeologica di Cetina sono stati condizio-natamente definiti come preistorici sebbene non sempre confortati da una testimonianza archeologica diretta, come ad esempio quella di reperti archeologici mobili. Anzi, in alcuni c.asi si nutrono dei seri e fondati dubbi, ma ritengo che per ii momento, almeno fino a quando non vi saranno stati effettuati dei sondaggi archeologici di prova, questi siti debbano rimanere collocati nel periodo suggerito. Lo dico soprattutto perché per alcuni di questi siti archeologici, oggi evidentemente preistorici a giudicare dalle caratteristiche esteriori, a volte pos-sono esistere anche deile soluzioni diverse. Una di queste potrebbe forse essere rappresentata anche dalla cartografía veneziana della fine del Seícento e del primi decenni del Settecento, e visto che le cono-scenze acquisíte durante II lavoro di sístematízzazione dei dati per la topografía archeologica di Cetina potreb-bero in questo senso giovare anche aglí altri, soprattutto in Dalmazia, ritengo opportuno paríame brevemente in quest'occasione. Per fare un esempio, con la fine della guerra di Morea e la pace di Srijemski Karlovci (Carlowitz) del 1699, Venezia conquisto in Dalmazia alcuni nuovi territori stabilendo con l'lmpero ottomano un nuovo confine oggi noto come la linea Grímani. Questo confine delimitava grosso modo la Zagora daimata da Karlobag a nord-ovest a Kiek a sud-est e fu tracciato collegando con una linea retta le fortezze di Zvonigrad (nel cañón del fiume Zrmanja), Knin, Vrlika, Sinj e Zadvarje in Dalmazia e quelle di Vrgorac e Citluk in Erzegovina. Inoltre a ciascuna di queste fortezze fu ag-giunto un territorio semicircolare largo un'ora di cammino dalle rispettive fortezze, territorio ottenuto di regola a danno di quello rimasto ancora sotto il dominio ottomano (Fig. I).2 Note fínora anche defle istruzioní scrilte per la determinazione di questo confine,3 mentre per ¡a zona di Cetina esiste anche una rappresentazione gráfica dettaglíata, opera delPagrimensore venezíano Emilio Alberghetti è oggi custodita nella biblioteca marciana di Venezia (Fig. 2). L'ímportanza per l'archeología delle succitate istruzioni scrilte e dei dati contenuti nella carta topográfica del!'Alberghetti sta in quanto segue. Nelle istruzioni scrilte e nella descrizione della cosíddetta linea Grímani il confine viene definíto se-guendo sul territorio gli elementí topografici distinguíbiü (come ad esempio colli, pozze ecc.), iaddove invece questi elementí mancano, il più delle volte viene eretto un cumulo di pietre o di terríccío, Neüa demarcazione in questíone fu eretto un gran numero di cumuli di questo tipo. Inoltre fu contrassegnato con un nuovo cumulo di pietra anche, per esempio, il punto di con-giunzione della linea retta di confine che partíva dalla fortezza di Knin e dell'inizio della linea semicircolare che partiva a nord della fortezza di Vrlika. Nelle istruzioni scritte per la determinazione della línea Grímani, sull'argomento fra l'altro si legge: Dalla deíta Massiera di Strasgna Slanizza ... e sotto la Boscaglia in terra arativa s'è faifa Massiera, sotto la quale è una massiera vecchia. Di là passata Vucia Slanizza in mezzo al primo alia destra della strada che conduce à Knin à Verlica s'è Zafío cumulo di terra e sassi. Di là sopra detta strada a sinistra s'è tolta per segno Massiera Vecchia, ossia vilicus naturale in un boscheito... Secondo queste istruzioni scritte e la suddetta rappresentazione cartográfica del!'Alberghetti, nel 1699 ben veníidue di questi cumuli furono eretti solo su! confine semicircolare attorno alia fortezza di Vrlika. Sempre secondo la stessa 2 Riporto l'informazione su questo confine basancfomi sulla carta geográfica oggi custodita neíl'Archivío di guerra (Kriegsarchiv) di Vienna. Da notare che fra lutte le fortificazioni daimate solo quella di Knin è contrassegnata neiia rappresentazione cartográfica del confine in questione da una doppia linea semicircolare. LJn fatto, questo, da non sottovalutare visto che anch'esso è una conferma indíretta che, in coerenza con i risultati delia moderna storiografia croata, sufl'odierna fortezza di Knin debbano essere sitúate due fortificazioni: castrum Lab e castrum Knin (cfr. N. )aksi¿, íz srednjovjekavne topografije Knina, Radovi Fitozofskog fakuiteta u Zadru 20/1981, 27-33), e che di conseguenza gfi agrimensor! delle due parti dovettero, nei caso di Knin, effettuare una dupiice misurazione semicircolare. 3 Le istruzioni per le zone di Knirs, Vrlika e Sinj sono riportate con il titoio: Instrument! deile confinazioni fissaíi negii sta ti della Repub-blica e in queüi della Porta Ottomana. Copia di questo documento dell'archivio venezíano mi fu a suo tempo ceduta da! defurvto accademico Stjepan GunjaCa con il quale mi aecingevo, a scopi archeologici, a riesaminare questo confine. La sua prematura scorn-parsa ci impedí di farfo. 334 ANNALES 8/'96 Ante MILOŠBVIČ: IA CARTOGRAFIA VENEZIANA COME FONTE D EL i. A TOPOGRAFIA ARCWEOLOG1CA DELLA DALMA2JA, 333-33« Fig. 1: Carta geografica della costa defl'Adriatico orientale delfanno 1699, con la cosiddetta linea Grimani che delimitava grosso modo la Zagora dalmata da Karlobag a nord-ovest a Klek a sud-est. (Kriegsarchiv di Vienna) Si 1: Zemljevid vzbodnojadranske obale iz leta 1699 s t.i. linijo Grimani, ki v grobem razmejuje dalmatinsko Zagoro od Karlobaga na severozahodu do Kleka na jugovzhodu. ■ • — I /Jir«J > .in." "tr\: wtn««/j'MV/i usttk jerrattB t atuški ....... fcU, V------------------ S — T.HS--*(.f...... ,. V. »¿tu /.sCtriH r.B— «.Ji/— Fig. 2: Carta geografica del dintorni di Vrltka in Dalmazia, con la linea di confine semkircolare del 1699. Fu elaborata dall'agrimensore veneziano E. Alberghetti. (Biblioteca Marciana di Venezia) Si 2: Zemljevid zaledja Vrlike v Dalmaciji s polkrožno mejo iz leta 1699. Izdelal jo je beneški zemljemerec f. Alberghetti. 335 ANNALES 8/'% Ante MILOŠEVIČ: LA CARTOGRAFÍA VENEZ1ANA COME FONTE DELLA TOPOGRAFIA ARCHEOlOGiCA DELIA DAIM AZI A, 333-338 x// ^ KLÍS Fig, 3: Carta schéma tica det dintorni di Split, _rv. Si 3: Shematična karta splitskega zaledja. - la linea del confine veneziano-ottomano del 1699 - beneško turška meja iz leta 1699 - la linea del confine statale della Croazia con la Federazione della Bosnia ed Erzegovina - današnja državna meja Hrvaške in Federacije BiH 336 ANNALES 8/'96 Ante MU.OSEV1Č: LA CARTOGRAFIA VENEZSANA COME FONTE D EL LA TOPOGRAFIA ARCHEOLOGÍCA DËLLA DALMAZIA, 333-338 rappresentazione grafica, ¡S Iuogo della costruzione di questo nuovo cumulo confinario dovrebbe trovarsi in qualche parte della zona di Civljane, a nord di Vrlika (nella rappresentazione cartografica di Alberghetti questo abitato porta il nome di Ciugiiani). Secondo le cognizioni raccolte finora grazie ai resti "archeologici" sul territorio, é moíto probabile che il Iuogo corrisponda alia localitá di Pjeskulja situata fra Civljane e Kotluša a nord di Vrlika dove ancor oggi é possibile trovare dei cumuli ¡I piü grande dei quali fu rivangato nel 1891 dall'allora pope di Vrlika, P. Stanič. Stando ai suoi dati, il cumulo in questione non con-terteva tombe.4 Non é da escludere percio che lo Stanič avesse rivangato proprio il cumulo eretto durante la demarcazione ottomano-veneziana delle fine del Sei-cento. il fatto comunque che nello stesso cumulo fosse stato trovato un único ardiglione, fortemente danneg-giato, di una fibula preistorica piuttosto grande lascia spazio anche all'ipotesi che il materiale usato per la costruzione del cumulo confinario fosse stato "preso in prestito" dai vicini tumuli preistorici. Dai soli segni este-riori e senza ricerche archeologiche, senza reperti archeologici mobili o senza una ricognizione dettagliata della linea Grimani, oggi sul territorio é impossibile distinguere i tumuli preistorici dai cumuli eretti nel 1699, Oltre a questi, la carta citata deii'Alberghetti riporta anche alcuni altri dati che mettono in dubbio anche le altre zone archeologiche preistoriche oggi ubícate sul territorio. Cosí, ad esempio, a sud-est di Vrlika, su un colle ad ovest del ponte di Vukovič, oggi sornmerso dal lago di Peruča (sulla carta topográfica é segnato come Ponte Vucovich),5 in quella parte della Dalmazia che con la demarcazione stabiiita dalla linea Grimani rímase nell'lmpero ottomano, f'Alberghetti iscrive il toponimo Saranpó di Kogliane, accompagnandolo anche con un símbolo topográfico ad indicare che vi si trova una piccoia fortezza a forma di stella, Secondo la carta di Alberghetti la localitá corrisponde senza ombra di dubbio all'odiemo colle Derven sopra Donje Koljane, sulla riva destra del lago artificíale di Peruía. Sul colle ancor oggi si trovano dei resti che dai terrapleno di pietra tuttora conservato potrebbero appartenere ad un castelliere preistorico con un ripiano, a dire il vero, molto stretto e ripido e con una quantità irrilevante di frammenti molto minuti di atipica ceramíca grezza. Senza disporre di altri reperti certi e senza ricerche archeologiche è impossibile asserire con sicurezza che si tratti davvero di un sito preistorico. Abbiamo visto che la carta di Alberghetti offre anche una seconda pos-sibilità, addirittura storicamente fondata. È ipotizzabile infatti che dopo la perd ¡ta della fortezza di Vrlika gli Ottomani avessero subito fortificato, nel le sue immédiate vicinanze, una nuova posizione strategica. Non si tratterebbe ovviamente di una caso del íutto isolato poiché anche i veneziani erano soliti agiré pressappoco nello stesso modo, come quando, per esempio, al-l'incirca nello stesso periodo si misero a costruire una fortificazione sul castelliere preistorico di Gardun presso Trilj, come contrappeso alia vicina Cacvina che dalla stessa linea Grimani fu assegnata all'lmpero ottomano.6 Nonostante questa possibilità, comunque, e in con-seguenza degli usuali indizi archeologici sul territorio (cioè cinte a forma di terrapleno e piccoli frammenti di atipica ceramica grezza trovati in superficie), anche questo sito di Koljani nella topografía archeologíca di Cetina rimarrà segnato come un castelliere preistorico fino a quando non saranno effettuate delle ricerche archeologiche. Se oltre a tutto ció consideriamo anche che in modo simile, cioè costruendo cumuli di demarcazione sulla cosiddetla linea Mocenigo, fu stabilito anche il confine turco-veneziano dopo la piccoia guerra (o guerra di Sinj) e la pace di PoZarevac (Passarowitz) dei 1718 (linea che ancora oggi segna il confine di stato della Croazia con la Federazione della Bosnia ed Erzegovina e che percorre quasi tutta la Dalmazia), allora le ragioni archeo-logiche per una ricognizione radicale di tutte queste posizioni sembrano almeno raddoppiate. 4 P. Stanič Pretpovijesni spomenici vriiške okolice u Dalmaciji, Viestnik hrvatskega arkeologiškoga druitva 14/1892, 43-50, 68-71. 5 Per quanto ci risulta, si tratta della piu antica menzione di questo ponte che £ i! piti grande e i I piči kmgo di tutta I a Daimazia (cfr. N. Katanič - M. Gojkovic, Grada za proučavanje starih kamenih mostova i akvedukata u Hrvatskoj, Beograd-Zagreb 1972, 118-122). G Cfr. S. Gimjača, Tri preživjela predhrvatska toponima, Ispravci i dopune starijoj hrvatskoj historiji 2, Zagreb 1973, 8-32 337 ANNALES 8/'96 Anie MiLOŠEViČ: LA CARTOGRAFIA VEN EZI AN A COME EONTE DELLA TOPOGRAFIA ARCHEOLOGlCA DELLA DALMAZIA, 333-3:18 POVZETEK V prispevku so nanizani podatkiki jih je mogoče razbrati iz beneških zemljevidov iz obdobja beneško-turških razmejevanj Dalmacije ob izteku 17. in na začetku 18. stoletja. Delo je nastalo na podlagi in ob primeru zgodovinskega vira, ki vsebuje pisna navodila za to razmejitev in njihovo kartografsko Interpretacijo, oboje pa je nastalo leta 1699 kot posledica vzpostavitve miru po beneško-turški vojni. Ob tem gre posebej opozoriti na zemeljske ali kamnite gomile, ki so jih ob teh razmejitvah postavljali kot mejne oznake, in na dejstvo, da brez arheološkega raziskovanja in natančnega ponovnega študija te meje danes na terenu nI mogoče ločiti prazgodovinskih gomil od mejnih, postavljenih v 17. in 18. stoletju. 338 ANNALES 8/'96 izvirno znanstveno delo UDK 622.363.1(497.4 Piran}(091) 339.166:664.41(497.4 Piran) O ZAČETKIH PIRANSKEGA SOLARSTVA Darja MIHELIČ dr., redni profesor Univerze v Ljubljani, znanstveni svetnik SAZU, SLI000 Ljubljana, Novi trg 4 professore ordinario deli1 Uri iversita di Lubiana, consigiiere scientifico della SAZU, Si-1000 Ljubljana, Novi trg 4 IZVLEČEK V severozahodni Istri so bile soline v Krajih Trst; Milje, Koper, Izola in Piran. Prav Piran je imel največ naravnih možnosti za razvoj solin. Prve podatke o piranskih solinah srečamo v drugi polovici 13. stoletja. V dvajsetih letih 14. stoletja je v pripravah solin za pridobivanje soli na Piranskem prišlo do uveljavljanja novega načina, ki so ga prinesli sem izkušeni solinarji z otoka Paga. V 14. stoletju je piranska proizvodnja soli nezadržno rasla kljub prizadevanjem Benetk, da bi jo omejile. Piranska sol si je v živahnem trgovanju utrla pot tudi v severovzhodno zaledje. Tako neposredna proizvodnja soli kot dohodki od trgovanja z njo so omogočali, da je bil srednjeveški Piran opazen v širšem prostoru, kot bi bilo sicer pričakovati po njegovi velikosti in številu prebivalstva. Ključne besede: soline, solinarstvo, sol, trgovina, Fažan, Sečovlje, Strunjan, Piran Parole chiave: saline, salinatura, sale, commercio, Fasana, Sicciole, Strugnano, Pirano SPLOŠNO O SOLI IN SOLARSTVU Sol je bila v preteklosti in je 5e danes eden najpomembnejših mineralov za človeštvo. Bila je in je neobhodna v prehrani, uporabljala se je za konservacijo živil, kasneje pa se je uvrstila med nepogrešljive industrijske surovine. Zato je spadala med važne predmete trgovanja1 in je vselej našla odjemalce. Možnost pridobivanja soli - bodisi morske ali kamene - je zlasti v starejših obdobjih predstavljala dragoceno prednost, s katero je narava obdarila posamezna območja. Kraji, ki so to možnost izkoristili, so s prodajo proizvedene soli lahko občutno izboljšali svoj gospodarski položaj. Soiarstvo je pomembna gospodarska panoga, vendar vzbuja njegova razvrstitev med druge gospodarske stroke določene pomisleke. Nekateri pisci (S. Vilfan) prištevajo soiarstvo med agrarne stroke, drugi (J. Lučič) med ne-agrarne - obrtne panoge.2 Ker pa je sol mineral in je zato vsaj tako blizu rudarstvu kot poljedelstvu ali (po načinu proizvodnje) obrti, je morda najbolj salomonska rešitev, da soiarstvo obravnavamo kot samostojno stroko. 1 M.Cecič, Zbornik Filozofskog fakulteta u Beogradu 3/1955, 96-153; S. Vilfan, Kronika 10/1962, 529-144; idem, ibidem 11/1963, 1-12; N. Čolak, Pomorski zbornik 1, Zadar 1963, 477-515; T. Raukar, Radovi Filozofskog fakulteta - Odsjek za povijest 7-8, Zagreb 1969-1970, 19-79; V- fvanCevid, Pomorski zbornik 8, Zadar 1970, 657-680; B. Hrabak, Balcanica 3, SANU, Beograd 1972, 237-272; idem, Boka 8, Herceg-Novi 1976, 63-109; J. C. Hoojuet, 1, Lille - Arras 1978; idem, 2, Lille - Arras 1979; A. Di Vittorio, Sale e saline nelLAdriatico (secc. XV-XX), Napoli 1981, 291-308; G. Zalin, ibidem, 239-267; T. Fanfani, ibidem 157-237; A. Usmiani, Radovi Zavoda JAZU 29-30, Zadar 1983, 153-177; j. Neralid, Acta historico-oeconomica lugoslaviae 13, Zagreb 1986, 229-235; I. Erceg, Zbornik historijskog zavoda JAZU 0/1977, 291-374; idem, Sale e saline neIPAdriafico (secc. XV-XX), Napoli 1981, 269-289; idem, Presses universitaires de Lille 1987, 319-333; idem, Vjesnik Historijskog arhiva Rtjeka 32, Rijeka 1990, 25-43; idem, Acta historico-oeconomica lugoslaviae 17, Zagreb 1990,1-32; D. Mihelič, SAZU, Dela 27, Ljubljana 1985,136-138. 2 Prim. S. Vilfan, jugoslovenski istorijski časopis 1975, 19-27; J. Lučič, SveučiliŠts u Zagrebu, Centar za povijesne znanosti - Odjel za hrvatsku povijest, Monografije 7, Zagreb 1979. 339 ANNALES 8/'96 Darja MlHELtČ: O ZAČETKIH P IRANSKEGA 50LARSTVA. 319-348 PRIDOBIVANJE MORSKE SOLI Morska sol se - kot pove že njeno ime - pridobiva iz morja. Temu postopku služijo posebni obrati - soline. Izgradnjo solinskega obrata omogoča primerna koncentracija soli v morski vodi, obsežne, nizke ravnice z vodo-držno sestavo tal ob morju ?er primerne vremenske razmere: sušno (sončno in vetrovno) vreme, ki pospešuje hlapenje morske vode in s tem višanje koncentracije soli v njej in v nadaljnjem postopku kristalizacijo soli. V pripravljen sistem soiinskšh bazenov napeljejo solinarji morsko vodo, v kateri se ob izhlapevanju in prečrpavanju iz bazena v bazen povečuje koncentracija soli, končno pa se iz nje v posebej za to pripravljenih bazenih izločijo kristali soli.3 Taka tradicionalna tehnika pridobivanja soli iz morja se je ohranila skozi stoletja in se ponekod uporablja še danes. V severozahodni Istri so bile v preteklosti soline v krajih Trst, Milje, Koper, Izola in Piran. Prav Piran je imel največ naravnih možnosti za razvoj solin: obala v Strunjanskem, Fažariskem in Sečoveljskem zatoku je bila že od nekdaj primerna za pridobivanje soli. Čeprav je bilo le sečoveljsko območje ustrezno za preobrazbo v moderni obrat novejšega časa, pa sta imela v prvih začetkih piranskega solarstva sodeč po številu omemb v virih prva dva zatoka za Pirančane prednost pred sečoveljskim. TRADICIONALNA PIRANSKA SOLARNA Za podrobnejšo predstavitev piranskih solnih polj v Strunjanu, Fažanu in Sečovljah si najprej oglejmo tradicionalno solarno kot osnovno celico solinarskih območij na Piranskem. Po podatkih iz prve polovice 14. stoletja je bila obdana z nasipom iz vej, zemlje in kamenja; v višino je meril približno poldrugi do poltretji meter, v širino pa 2 do 3,5 metra. Stran proti morju je bila močneje utrjena od drugih. Na notranji strani je bil ob nasipu izkopan skoraj 4,5 metra širok jarek - bazen, v katerega so najprej spustili vodo iz morja. S tem jarkom je bil obdan sistem izhlapevalnih površin in bazenov za kristalizacijo soli v solinskem obratu. Sistem bazenov v solarni je bil navznoter ločen z nasipi in zapornicami in povezan s kanali. Viri omenjajo tri vrste bazenov za postopno izhlapevanje in s tem zgoščevanje soli v morski vodi ter končne, kristalizacijske bazene, v katerih so se iz morske vode primerne gostote izločali kristali soli. Po sodobnejših shemah zavzemajo bazeni za kristalizacijo soli približno osmino (oz. od desetine do sedmine) skupne površine solarne, ki jo sestavljajo izhla-pevaini in kristal izacijsk i bazeni. Edini podatek o dimenzijah posameznega solinskega fondamenta (v Fažanu) pred sredo 14. stoletja je iz 1330. Imel je (obseg?) 234 palic4 (po 1,91 metra), torej okrog 447,5 metra. Površina solarne pravokotne oblike bi pri razmerju stranic 1 : 1,5 do 1 :1,2 pri tem obsegu znašaia 120,15 do 124,12 ara. Ta podatek je v skladu z velikostjo solin na Piranskem v začetku 20. stoletja; posamezna solarna je imela tedaj povprečno površino 119,6 ara,5 povprečna velikost kristalizacijskega bazena pa je znašala okrog 100 kvadratnih metrov (v različnih solamah od 80 do 120), pri čemer so bili v posameznem obratu ti bazeni enako veliki. Solarna z obsegom 447,5 metra bi na osmini površine imela 12 do 20 kristali-zacijskih bazenov s površino 80 do 120 kvadratnih metrov. Konkretne navedbe v zapisih pred sredo 14. stoletja pa omenjajo (in to večkrat), da ima solinski obrat (v Fažanu) 42 (!) kristalizacijskih bazenov. Ta številka nt nenavadna; značilno je, da je deljiva s 7, kar velja tudi za število kristalizacijskih bazenov v polovici takega obrata (21). Tako število je piranski komuni olajšalo prejem sedmine soli, ki ji je pripadala od solnega pridelka v piranskih solinah. Solarna z 42 kristalizacijskimi bazeni sodobnih dimenzij, razvrščenimi na osmini površine, pa bi merila kar 268,8 do 403,2 ara. Površina solarne, izračunana iz konkretno omenjenega števila kristalizacijskih bazenov, je očitno bistveno večja od tiste, ki izhaja iz konkretno omenjenega obsega (?) solnega obrata.6 3 Poleg lit. pod op. 1, prim še: Enciclopedia italiana di scienze, lettere ed arti 30, Roma 1936, 501-507; A. Koludrovič - M, Franič, Zagreb 1954; N. Šoštarič, Zagreb 1965, diss, v cikiostiks; E. Micoiich, Trieste 1882; D. Rossetti, Archeografo Triestincs, n. v. 17/1891, 439-467; idem, ibidem 18/1892, 99-137, 387-422; idem, ibidem 19/1893-1894, 209-260, 371-418; idem, ibidem 20/1895, 137-170; E. Gerosa, Milano 1921; A. Danieiis, Archeografo Triestino 44/1930-5931, 409-417; C. Cumin, Bolletino della R. Societa Geografica italiana, v. VII, 2 (74), Roina 1937; R. Savnik, Geografski vestnik 23/1951, 137-155; idem, Geografski 2bomik 9/1965, 59-82; M. Pahor, Kronika 5/1957, 123-134; A. Melik, Ljubljana 1960, 44-48, 58-95; M. Pahor ■■ T. Poberaj, Spomeniški vodniki 4, Ljubljana 1963; Ž. Kumar, Zemlja i ljudi, Popularno naučni zbornik 12, Beograd 196.3; D. Klen, jadranski zbornik 6, Rijeka-Pula 1966, 237-252; D. Miheiič, SAZU, Deia 27, Ljubljana 1985, 39-51; Muzej sotmarstva, Pomorski muzej "Sergej Maiera" Piran, Katalog St. 7, Piran 1992; I. Erceg, Acts historico-oeconomica 19, Zagreb 1992, 1-22. 4 Vicedomska knjiga 2a, folium 31-5330, 3. 6. V tem času niso uporabljali kvadratnih mer za površino, zato so se pri opisih velikosti zemljišč večkrat posluževali izmere obsega. Ob njej so pogosto navedli širino zemljišča, kar pa je tu izostalo. 5 Prim. A. KoiudraviC - M. Franič, Zagreb 3954, 139. 6 Več o tem v: D. Miheiič, SAZU, Dela 27, Ljubljana 1985, 39-51. 340 ANNALES 8/'96 Darja MIHEUČ: O ZAČETKIH PIRANSKEGA SOLARSTVA, 33'j-34S ZAČETKI PIRANSKEGA SOLARSTVA Prve podatke o piranskih sofinah srečamo v drugi polovici 13. stoletja. Delno ohranjeni piranski statut iz 1274 je glede poslovanja s solinami in soljo verjetno uzakonjal že uveljavljeno staro prakso.7 Zapis iz 1278® omenja komunalno naročilo prišleku iz Manfredonije, naj bi zgradil dvoje soiarn v Fažanu. Kasneje bi smel v njih pridobivati sol, od katere bi naj v skladu s statutom (iz 1274) letno odvajal sedmino pridelka piranski komuni ali zakupniku tega komunalnega dohodka. Omembe komunalne pravice do sedmine pridelane soli si sledijo tudi v kasnejših redakcijah statutov. Če bi Manfredonijec pusti! soline dve leti neobdelane, bi po dogovoru izgubi! pravico do njih. Od dvajsetih let 14. stoletja je bilo piransko solarstvo v opaznem razmahu. V dobro dokumentiranih petnajstih letih od 1325 do 1339 zasledimo na Piranskem omembe 36,5 nedvomno različnih solinskih obratov (laboratores salinarum),9 kar pomeni, da je tu delovalo vsaj 37 soiarn (od tega petnajst v Strunjanu, dvajset v Fažanu, poldrugi - kar kaže na ostoj dveh - obrat pa v Sečovljah). PRAVICE NAD PIRANSKIMI SOLINAMI Podatkov o tem, kakšne pravice je imel od istrskih solin oglejski patriarh, nimamo. Za čas po beneški podreditvi Pirana (1283) so viri o solinah na tem območju številnejši, še zgovornejši pa so za obdobje od srede 14. stoletja dalje. Beneške težnje po monopolu v prometu s soljo so 1361 pripeljale do omejitve proizvodnje soli v Piranu, 1375 pa do maksimiranja letnega pridelka soli v Piranu s strani Benetk.10 Piranski komuni je od solin po tradiciji pripadal davek v višini (vrednosti) sedmine vse soli, ki so jo pridelale soline na Piranskem. Ta dohodek je dajala letno na dražbi v zakup. Tisti, ki je izdražil komunalni dohodek od solin, je smel za vnaprej določeno zakupno vsoto, ki naj bi jo v treh obrokih plačal komuni, pobrati sedmino soli, ki so jo v tekočem letu proizvedle piranske solarne. Glede tega se ponuja tudi primerjava s statutom sosednje izole: ta omenja, da je zakupniku komunalnega deleža od solin pripadala sedmina izol- skega pridelka soli.! 5 Davek za sol (ciacium sa!is) je od piranske komune 1330 izdražil gospod Zanin Cavianus. Zanj naj bi plačal 50 solidov grošev (80 liber). V zvezi s tem zakupom komunalnega dohodka je sklenil družabniški sporazum z Bertusijem de Spinello. Po njunem dogovoru naj bi davek in dobiček od soli pripadal obema. Zanin naj bi sam redno plačeval obroke zakupa komuni. Do sv. Petra (29. junija) naj bi mu njegov družabnik Bertusij plačal 25 solidov grošev (40 liber), torej polovico vsote, ki jo je Zanin dolgova! komuni za zakupnino. Če bi se sol, ki sta jo imela v družbi, pred tem rokom prodajala, bi ves dobiček prejemal Zanin. Pri tem bi se omenjeni Bertusijev dolg Zaninu zmanjševal za polovico iztržka od prodane soli1 Višina zakupnine, ki jo je dolgoval Zanin za komunalni solni davek, je prenizka, da bi predstavljala protivrednost celotni sedmini enoletne solne proizvodnje vseh piranskih solin. Komunalno sedmino solne proizvodnje je očitno vzelo v zakup večje število premožnih piranskih poslovnežev (verjetno različnih vsaj za glavna tri solinska območja), od katerih sta v tem času znana le Zanin in Bertusij. Mestni statuti so skušali s svojimi odloki zagotoviti nepretrgano poslovanje solin. Kdor je za dve leti zanemaril soline, je izgubil pravico do njih. V njih je poslej smel delati kdorkoli, seveda pa je bil dolžan komuni obvezni sedmi del solnega pridelka svojih solin. To je verjetno določal že fragmentarno ohranjeni statut iz 1274, ki so mu topogledno sledile tudi kasnejše redakcije statutov. Komunalni predstavniki, ki so 1278 naročili prišleku iz Manfredonije izgradnjo solin v Fažanu, omenjajo obvezno oddajo sedmine soli (in se pri tem sklicujejo na statut) in izgubo pravic do solin, ki bi dve leti ostale zanemarjene. Tudi promet s soljo se je na Piranskem odvijal pod budnim očesom oblasti.13 Lastniki solin so bili pred sredo 14. stoletja večinoma Pirančani. Skoraj vsi so izhajali iz vrst patriciala, med njimi so bili močno zastopani notarji. Med lastniki solin so se pojavljali tudi predstavniki cerkve, solinarji, obrtniki tesarske ter usnjarsko-čevljarske stroke. Zasebni lastniki piranskih solin pa zaradi komunalnega nadzorstva nad svojim poslovanjem v solinah in zaradi ob- 7 t. Nicolich, Trieste 1982, 17-18; M. Pahor - T. Poberaj, Spomeniški vodniki 4, Ljubljana '1963, 5-6; M. Pahor, Zgodovinski časopis 29/1975, 77-88. 8 Piranski arhiv, listina 1278, 18. 10., Piran; C. de Franceschi, AMSI 36, Parenzo 1924, št. 155. 9 Upoštevane so dejanske omembe Števila in delov soiarn, ki so jih imeii posamezniki na Piranskem. Omembe solin, kjer ni mogoče ugotoviti, za koliko ali za kakšen del obrata gre, so upoštevane kot posamezna solarna. 10 F. Gestrin, SAZU, Dela 15, Ljubljana 1965, 68-69; j. C. Hocquet, 1, Lille - Arras 1987, 1(56-190. 11 Prim. C, de Franceschi, Venezia - Padova 1960, knjiga 9/XVM, XXIM, 22 (1332), 17 (1358); M, Pahor - J. Šumrada, SAZU, Viri za zgodovino Slovencev 10, Ljubljana 1987, 645-647, 672-674; L, Morteani, AMS! 5, Parenzo 1889, knjiga 3/C. Nejasnosti pri interpretaciji M. Pahor, Kronika 5/1957, 124-125, izhajajo iz dejstva, da je avtor čianka komunalni delež od pridelane soli (torej sedmino) enačil s komunalnim lastništvom nad solinami. 12 Vicedomska knjiga 2a, foliurn 39 verso - 1330, 30. 6. 13 Prim. C, de Franceschi, Venezia - Padova 1960, knjiga 9/Xil, XXIiH, XLIIl, 10, 22, 34 (1332); knjiga 8/XXf; M. Pahor - j. Sumrada, SAZU, Viri za zgodovino Slovencev 10, Ljubljana 1987, 632-633, 672-674, 700; prim, op. 8. ANNALES 8/'96 Darji! MIHELlC: O ZAČETKIH PIRANSKEGA SOLARSTVA. 339-34U veznega davka na svoj solni pridelek niso uživali popolnega lastništva nad solinami. Trgovci med lastniki solin sicer niso bili tako številni, zato pa toliko bolj aktivni. Glede poslovanja s solinami je v prvi polovici 14. stoletja opazna zlasti iz Benetk doseljena trgovska rodbina Caviano, ki se je ustalila v Piranu. Njeni člani se niso zadovoljevali le z nakupom in (pre)prodajo soli. Svoja sredstva so vlagali tudi v zakup komunalnih dohodkov od solin, v samo proizvodnjo soli, pa tudi v izgradnjo novih solin.14 IZGRADNJA SOLINSKEGA OBRATA Pri predstavitvi tehnike dela v tedanjih piranskih solinah lahko razlikujemo več plati. Ena zadeva gradnjo, druga vzdrževanje - popravilo in pripravo solin za obratovanje, tretja pa samo pridobivanje soli. Konkretni opisi gradnje solin so redki in pomanjkljivi. V štiridesetih letih 14. stoletja naletimo na dva podrobnejša opisa izgradnje novih solin v Strunjanu,15 Mlajši od njiju omenja, da je notar Cukarin Zukarina iz Pirana ogradil del močvirja (palus) v Strunjanu. Dogovoril se je s tesarskim mojstrom Folkom, doseljencem iz Padove, ki naj bi ograjeni del zaprl s treh strani in naredil nasipe (argerj, potrebne in primerne za soline, kot je bilo določeno za ta palus. Gradnja solarne je bila očitno vnaprej natančno načrtovana. Zunanji nasip naj bi imel zunanjo stran proti morju široko 10 čevljev (okrog 3,5 metra), v drugi dve smeri pa po 6 čevljev {okrog 2,1 metra), v višino naj bi meril 5 čevljev (okrog 1,7 metra). Navznoter naj bi bil zgrajen iz vejevja, navzven iz kamenja. Mesec dni starejši podatek o gradnji nasipa za nove soline (prav tako v Strunjanu) omenja drugačne dimenzije: nasip naj bi bil 7 čevljev (okrog 2,4 metra) visok in prav toliko širok. Smer njegove izgradnje nad potokom v Strunjanu je bila vnaprej točno predvidena. Zgrajen naj bi bil iz vejevja, zapolnjenega z zemljo, ki bi jo delavec jemal z notranje strani solin ob nasipu. Utrjen naj bi bil s kamenjem, ki ga je graditelj mogel dobiti v smeri proti Piranu ali ob potoku navzgor do njegovega prvega zavoja. Mojster Folkus se je pogodil s £ukarinom, da bo na notranji strani za nasipom izkopal jarek oz. bazen za sprejem vode iz morja (fossatumj na štirih straneh. Ta jarek naj bi obdajal solinski /bndamentum. Po podatku iz osemdesetih let 13. stoletja naj bi meril (v širino?) 12,5 čevljev (okrog 4,3 metra), moral pa bi biti upo- raben za napeljavo vode ob vsakem času.16 O njegovi dolžini (in površini) omogoča domneve znani obseg (druge!) solarne (447,5 metra). Mojster Folkus je bil zavezan tudi za izdelavo različnih bazenov in kanalov za soline (bazen za prvo in drugo izhlapevanje morarius, kanal Uda, bazen za predzadnje izhlapevanje corbulus, kristalizacijski bazen cavidinusJ17 po paškem zgledu. Za vse omenjeno delo je imel na razpolago dobrih pet mesecev časa, od tega prve tri za izdelavo zunanjega nasipa. VZDRŽEVANJE SOLIN, PAŠKI NAČIN PRIPRAVE SOLARNE Skrb za vzdrževanje solin se je začela že nekaj dni po končani sezoni solne letine, ki je trajala od jurijevega (24. aprila) do mihaefovega {29. septembra). Pregledati in popraviti je bilo treba vse sestavne dele solnega obrata. Posebno skrb je zahtevalo vzdrževanje kristalizacijskih bazenov, pregledati pa je bilo treba tudi druge bazene za postopno izhlapevanje morske vode in preveriti stanje lesenih pregrad (assidus) in nasipov. Pred uporabo so morali solinarji pripraviti soline za obratovanje (ad rotulum). Običajno marca ali aprila je bilo potrebno steptati (pestolare) jarke in bazene za kri-stalizacijo. Dokumenti izrecno poudarjajo, da je priprava solin terjala vsakodnevno marljivo delo solinarja.18 izjemno se v zvezi z vzdrževanjem solin omenja tudi ribarjenje v njih.19 To ni nič nenavadnega, saj so se prav v solinah drstile nekatere vrste rib (v fažanskih solinah npr. ciplji). V dvajsetih letih 14. stoletja je v pripravah solin za pridobivanje soli na Piranskem prišlo do uveljavljanja novega načina, ki so ga prinesli sem izkušeni solinarji z otoka Paga. Na dnu kristalizacijskih bazenov so s posebnim postopkom vzgojili poseben sloj mikroorganizmov, ki je ob izločanju soli iz morske vode ločil ilovico od nastalih solnih kristalov. Izločena sol zaradi zaščitne plasti na dnu bazena ni prišla v stik z blatom in je ohranila značilno belo barvo, izboljšal pa se ji je tudi okus. Omembe paških solinarjev, ki so delali v piranskih solinah in vanje postopoma vpeljali svojo tehniko dela, se začno v virih pojavljati v drugi polovici dvajsetih let 14. stoletja. Prvi od njih, ki je omenjen pri delu v solinah, je bil Primodrug s Paga (1.328). Dokument ga imenuje conductor, torej vodja dela v dvojih solinah v Fažanu. Za svoj pose! v sezoni pridobivanja soli naj bi 14 C. de Franceschi, AMSI 47, Pola - Parenzo 1935-1937, št. 156. 15 Prim. op. 14; ibidem, št. 157. 16 Notarska knjiga 2, folium 37 verso - 1286, 13. 8; D. Mihelič, SAZU, Viri za zgodovino Slovencev 9, Ljubljana 1986, št 477. 17 Ob tu naStetih bazenih za vmesno izhlapevanje morske vode najdemo pri L. Nicolich, Trieste 1882, 23, v citatu naročila za pripravo solin na paski način iz 1376, še konkretno omembo bazenov za zadnje izhlapevanje pred kristalizacijo soli (servitor). 13 Vicedomska knjiga 8, folium 245 - 1340, 13. 2. 19 Vicedomska knjiga 2, folium 159 verso - 1328, 20. 11. 342 ANNALES 8/'9& Darja MIMEUČ: O ZAČETKIH PIRANSKEGA SGLAR5TVA. 3Î9-348 dobil 8 iiber in polovico pridelane soli (po odtegnitvi komunalne sedmine torej tri sedmine soli).20 Ta dogovor predstavlja tako glede postopka s pridelano soljo kakor tudi glede solinarjeve plače v denarju klasičen primer spolovinskega dogovora glede solin med lastnikom solin in solinarjem, ki se je v Piranu pogosto pojavljal. Leto kasneje srečamo istega solinarja v strunjanskih solinah. Za tri leta je vzel v najem polovico solnega obrata od Rajnerija Peronija. Solinar naj bi od proizvedene soli plačal obvezni delež komuni, za najemnino pa je dolgoval lastniku 6 (se)starjev soli.2! Pri tem dogovoru ni šlo za običajno spolovinsko pogodbo glede solin med solinarjem in lastnikom. Lastnikov dohodek od solne proizvodnje v njegovi polovici solarne je bil namreč po tem dogovoru mnogo manjši od treh sedmin letne solne proizvodnje polovice solnega obrata, ki bi pripadle lastniku ob običajnem spolovinskem dogovoru. V zapisu ni izrecno navedeno, komu je pripadla ostala sol, ki je bila pridelana v tem delu solarne. V tridesetih letih so se kot solinarji v Piranu udej-stvovali še Peter, Ivan, jakob, Domin^e (Min C'*Ít'¡nJu/ff áy /* « ¿íff^í/ í^- Ji^r'/^í /fj^/íí^yíwic«'/ M"«/ Íi4'br^jh1 ¿tjwfw-íít1 ^Jr^mLÍ rr f**' f?i¿yu¿i y^Lf;^" -ívÍÍ/MI1^^ejUkr^ ^prfhir. f¡4 ¿mtwr'tyit JncJT^tumu' JfiSf -Vi í/i.7'- rfiMr/r^,/ ^eírjWrV ¿T'jw ¿^i^Qái'füírgf* - .ífjWíLt (rrt .<5 im. ndAffff. -»ifrjfrfleJm rr fnf+tv frtftttili -tíV? i^rtKi^A1«^" ÍV í^wA'rtí1!''/ /¡V^' Í^LH rif r //«A ^jtí^ ¿ífe ''c&ifli trwfyt'thf H^ty^/ef- ¡éff>u¿.i4t rrtghfr '-.faf-S tíftf rMfímt fttfrfcf ■jetfifd-tfH*») . t.jfi&pesrfi/tf attmUni tč?*niee*f Sfbtt4nr$J ^fj nHfsfmfttfs^e jrAfrr ¿tVftnlttm . penrir /ffbtrt?™ (fitTifitjflfi Vfi jgjfi Jif ptfHt- ihto AJ -rffct* /¡jutlltoLjmffr ^¿¡¿^hft-d^H^' & tfumif pfrjfafmed. (ftm V*Lj(+ frJt** jfjmt/ ff- fr* - •Aimev ftfhmmfv ■ -P ^b^muk* **ttv*Un>i C* i t* /»f^/^^h ^ !'enui- • feffchi 'tr-^lh^M A J h? Mt- jnib faitttnt.it' fsfcntl-tAc r.-rct-Ttf-tlftt? >. 'V.-,- "v'.'.'. ^ >..- fn^cC ^/lA'- /'l if " itAlf ¿tieadt- -VfiM^fi mfiž1 ji.iff^n M {frftfrtif**j gn^t^rf^mt gUMimt*?/ tf p;*!»* ™ fi-ii/ g »J^mf^/lfij^- ciUtMi ¿ifm* m t Naslovna stranica oporuke pulskog biskupa A. Averoldija (1532. god.). Frontespizio del testamento del veseovo di Pola A. Averoldi (1532). U naslovu Averoldijeve oporuke navode se njegova zvanja i naslovi: pulskog biskupa, apostoiskog legata i doktora prava. Uobičajenom formulorrs prilikam sastav-Ijanja oporuka Averoldi iskazuje zelju da prije svoje smrti raspodijeli sva svoja dobra, te stoga poziva svečenika Alvisa Bonsavera, mletačkog bilježnika, plebana crkve sv. Šimuna Proroka i vikara bazilike sv. Marka, da napiše oporuku i osnaži je vjerodostojnim odredbama i pravilima u skladu s običajima grada Venecije. izraža-vajuči želju o svojem posljednjem počivalištu, Averoldi imenuje crkvu sv. Nazarija i Celza u rodnoj Bresci u kojoj je za svoga života dao sagraditi grobnicu. Za pokop i valjano izvršavanje svih pogrebnih običaja moraju se pobrinuti kanonik Brescie Aleksandar Averoldi i Altobellov nečak Giovanni Francesco. Nazočni prilikom objavljivanja oporuke moraju biti spomenuti Aleksandar Averoldi, svečenik i pouzdanik Francesco de Scolaribus te drugi Altobellov pouzdanik jeronim iz Ferrare, U trenutku biskupove smrti mora se u mletačkim crkvama održati 1.000 misa, dijelom u crkvi u kojoj če tijelo biti privremeno pohranjeno, a dijelom u crkvama, koje prema svojem nahodenju, odaberu izvršitelji oporuke. Isto se tako mora održati i 1.000 misa u crkvama Brescie, prije svega u spomenutoj crkvi sv. Nazarija i Celza, dok ostale crkve (sve dok se ne napuni potrebit broj od 1.000 misa), takoder biraju izvršitelji. Odredujuči svoje legate crkvenim ustanovama, Averoldi prvo spominje crkvu sv. Nazarija i Celza te joj ostavlja 200 dukata koji če se uložiti u neki stabilan posjed u gradu ili na pod-ručju Brescie. Iz godišnjih če se prihoda s tog posjeda svake godine "in perpetuum" plačati godišnjice (aniver-sarii) u spomenutoj crkvi, te podjeljivati tri dukata sve-čenicima koji obavljaju mise, nabavljati sviječe (dva dukata) i prinositi milostinja u pobožne svrhe (pet dukata). Brigu da se rečeni legat svake godine valjano ob-država preuzimaju prepošt, primicer, kapelan i kanonik rečene crkve koji se u to vrijeme zateknu na spomenutoj dužnosti. Ukoliko se iz bilo kojeg razloga jedne godine ne održi rečena godišnjica, tada taj legat pripada hospitalu sv. Duha u Bresci. U svojoj se oporuci Averoldi prisječa i svojeg biskupskog sjedišta u Puli te kate-dralnoj crkvi ostavlja 300 dukata, namijenjenih potrebama uredenja i opremanja crkve. Znatnu svotu od 1000 dukata (uloženih u razna dobra i nekretnine) ostavlja za ustanovljenje dvaju novih kanonikata (prebende) u spomenutoj crkvi u Bresci. Izabrana dvojica kanonika održavat če svetu službu i mise zadušnice (dnevne) prema uputama i pod nadzorom Ciovannia Francesca Averoldija, Altobellova nečaka i njegovih muških potomaka, a sav novac koji preostane utrošit če se za kupnju ukrasa i uredenje crkve. Spominjuči, kako je to uobičajeno u večini tadašnjih oporuka, hospitale i druge nabožne ustanove u Mlecima, Averoldi ostavlja hospitalu siročadi (pietatis), ubožištu starih, bolesnih i nemočnih "degli Incurabili" te hospitalu pri dominikansko; crkvi sv. Ivana i Pavla, po 600 zlatnih dukata. Naposljetku, glavnim nasljednicima svih svojih dobara, koja preostanu nakon podmirenja spomenutih legata vjerskim ustanovama, imenuje nečaka Giovannia Francesca Averoldija. Izvršiteljima oporuke imenuje tada-šnjega poslanika austrijskoga cara u Mlecima, prokura-tora bazilike sv. Marka i uglednog mletačkog plemiča Laurentija Loredana pok. Leonarda, kanonika Brescie Aleksandra Averoldija, te svog osobnog tajnika Roberta Magna. Na kraju oporuke Averoldi navodi popis svojih duž-nika od kojih potražuje odredene novčane s vote, te osobe kojima se, takoder u vidu legata, moraju podmiriti prijašnji biskupovi dugovi i obveze. Tako od Gervazija iz Mletaka potražuje 100 dukata koji neka se dodijele za miraz siromašnim djevojakama iz Brescie. Svim svojim slugama i poslužiteljima mora se nadoknaditi njihova višegodišnja predana služba i isplatiti nagrada; izvršitelju oporuke i tajniku Robertu Magnu ostavlja 200 dukata; kapelanu i pouzdaniku Francescu de Scolaribus 150 dukata; kapelanu Dominiku 110 dukata; pouzdaniku jeronimu iz Ferrare 150 dukata; svečeniku Jakovu iz Brescie 15 dukata; svečeniku Petru 25 dukata; sve- 351 ANNALES 8/'96 t.ovorka ČORAUČ: PRiLOC ŽIVOTOPiSU PULSKOG BI5KUPA AITOBEUA AVEROlDfJA (OKO 1468.-1531.1. 349-354 ceniku Tomi iz Cremone 10 dukata; Bartolomeju Alexandrinu 100 dukata; svečeniku i legatu Sebastijanu 6 dukata; Bartolomeju iz Verane 100 dukata; majstoru Skrinjam Dominiku 50 dukata; Aleksandru užaru 10 dukata; majstoru Melkioru 15 dukata; sinu majstora Fran-cesca iz Brescie 10 dukata; Staferiju iz Mantove 15 dukata; Kristoforu de Pontoleo 50 dukata; Marchetti lustinijanu 50 dukata; pisaru Micbaelu 15 dukata, te služavkama Paschi i Ferrares! po 10, odnosno 25 dukata. Svojim brodarima, Luki i Furlanu, ostavlja brodiče koje su koristili za njegov prijevoz duž mSetačkih kanala i lagune. Bilježniku Alvisu Bonsaveru za iskazani trud ostavlja 10 dukata. Naposljetku, završavajuči nabrajanje oporučnih na-voda i legata, Averoldi još jednom pofvrduje prethodnu učinjenu darovnicu "causa mortis" samostanu i hodo-časničkom svetištu sv. Marije de Monte Ortono kojem je dodijelio zemljišne posjede. ASV. NOTARILE TESTAMENTI, notar: Alvise Bonsaver (1511-1531), busta 63; protokoli br. 10 Testamentum Reverendissimi Domini Altohelii Averoldi Episcopi Polensis Legati Apostolici In nomine Dei eterni amen. Anno ab incarnatione Domini nostri lesu Christi. Millesimo quingentésimo trigésimo primo mensis octobrís. Die vigésimo. Indictione quinta, rivoalti. Cum vita hominis in manu Dei sit, diesque et hora mortis omnibus sit ignota, Ideo omni humane creature imminet precavendum, ne in caute occumbat, et sic bona sua inordinata derelinqat. C-a propter ego Altobellus Averoldus iuris utriusque doctor Dei et apostolice sedis gratia episcopus polensis sanctissimi Domini nostri pape reforendarius ac per tot um venetorum dominium cum potestate cardinalis de latere, legatus apostolicus, aeger corporis, compos tarnen mentis et talionis animadvertens quod immensa Dei bonitas, ut magis bonum infunderet et populorum deperditorum ordinem repararet creavit hominem ad similtudinem suam. Et volens bonorum meorum mihi a Deo collatorum et ex industria mea licite tarnen acqu-isitorum dispositionem plenariam ordinäre ad me vocare et venire feci presbyterum Aloysium Bonsaver piebanum ecclesie sancti Symeonis prophete et vicarium ecclesie sancti Marci, notarium venetiarum infrascriptum ipsum-que rogavi ut hoc rneum scriberet testamentum pari-terque roboraret post mei obitum ac daret comissariis meis infrascriptis cum clausulis et aditionibus necesariis et in similibus consuetis secundum stilum civitatis Venetiarum. Et in prirnis dico et protestor bona mea inferius ordinanda ex personal! industria, laboribus et sudoribus meis diversimode, licite tarnen et honeste acquisivisse de quibus in presentí testamento disponere intendo suffultus etiam ad hoc sufficient! facúltate apostólica mihi concessa per sanctissimum in Christo patrem et Dominum Dominum Clemente divina Providentia pa-parrt septimum dum in minoribus esset et cardinalatus honore et muñere legationis bononiensis fungeretur sub data Bononie anno incarnationis dominice millesimo quingentésimo quinto décimo quarto idus novembris pontíficatus Sanctissimo in Christo padre et Domini Domini Leonis divina Providentia pape Decimi anno tertío a notario infrascripto visa et íecta ulterius animam meam comendo Deo omnipotent!, Beate Marie Virgini, Beato Thome apostelo et sanctis Christi martyribus Nazario et Celso. Coprus vero meum postquam pla-cuerit altissimo animam meam ad se advocare sepeliri voló in ecclesia sanctorum Nazarii et Celsi de Brixia in sepultura quam mihi vivens construi feci cum exequiis et funerali pompa; quam reverendus dominus Alexander Averoldus canonicus bríxiensis et magnificus dominus lohannes Francíscus nepos meus ex fratre comissarií meí ínfrascríptí secundum eis traditam per me testatorem comissionem ut constat instrumento manu domini Robert! secretarií mei sub die prout in eo ad quod me refero habita semper ratione nobílitatis, dignitatis et condictionís persone mee. Item volo et ordino quod sint et esse debeant presentes huic meo testamento dominus Alexander Averoldus canonicus brixiensis suprascríptus ac presbiter Francíscus de Scholaribus, capellanus et famiíiariis meus ac dominum Hyeronímus ferrariensís etiam familíaríus meus et hoc una cum testibus infrascriptis ad hoc ut mihi auxilian et subvenire possint ac necesaria ministrare dum hoc conficitur et scribitur testamentum. Item volo et ordino quod in eventum mortis in die obitus mei celebrari debeant Venetiis mille misse, partim in ecclesia ubi corpus meum deponi con-tigerit et exequie celebrabuntur, et partim in aliis eccle-siis Venetiarum prout comissariis meis infrascriptis vide-bitur et atie miiie misse ceiebrari debeant in civitate Brixie partim die depositionis mee tarn in ecclesia sanctorum Nazarii et Celsi prefata quam aliis ecclesiis brixensis prout eiusdem comissariis videbitur et partem alibi seu aliis diebus sequentibus usque ad completum numerum predictum. Item relinquo ducatos ducentos investiendos in aliquo fundo in civitate seu territorio Brixie ad finem et effectum ut ex redditibus ac pro-ventibus iüius celebrari debeat singulo quoque anno in perpetuum anniversarium in dicta ecclesia sanctorum Nazarii et Celsi pro anima mea cum hoc quod ducati tres distribuantur inter sacerdotes et alios ministros qui interfuerint meo anniversario et ducati duo pro ceris et aliis expensis, ita íamen quod non sint minus quam misse septuaginta pro quocumque anniversario, et alii quinqué ducati sint et esse debeant pro refectione charitativa conficienda in dicta die anniversarii inter beneficíalos in dicta ecclesia sanctorum Nazarii et Ceisii, quod quidem legatum volo quod gubernetur, regatur et disponatur per reverendum dominum prepo- 352 ANNALES 8/'96 Lovorfca CO RAI !C¡: PRILOG 2.IVOTOPI5U FU 15KOG BISKUPA ALTOBELLA AVE ROL DIJ A (OKO 1468,-153!.}, 349-354 situm, primicerium, canonicos et capellanos dicte eccle-sie cum omnibus suprascriptis. Et casu quo ullo unquam tempore per annum unum cessaverint a celebratione huiusmodi anniversarii modo et forma predictis quod tunc inteiiigantur ipso iure et de facto ab ipso legato et bonis cecidisse ut prefertur et statim devenisse intel-ligatur in hospitale magnum sancti Spiritis de domo Brixre, quod hospitale dicto casu substituo prefatis cum omnibus suprascriptis excepto convivio antedicto. Item relinquo iure iegati eccíesie mee polensi ducatos tres-centos, quos expendi volo in tot paramentis et aliis necessariis. Item salvis premissis lego et dimitto ducatos mille investiendos in tot bonis et possessionibus stabi-übus, cum expressis tarnen conditionibus pactis et oneri-bus infrascriptis videlicet quod erogantur auctoritate apostólica veí ordinaria et prout melius fieri poterit duo novi canonicatus cum duabus novis prebendis de dictis bonis acquirendis in predicta ecclesia sanctorum Na-zarii et Ceisi de Brixia cum eisdem missarum et inte-ressendi divinis offitiis oneribus, et cum eisdem privi-legiis quibus potiuntur et gaudent ac in futurum gaude-bunt alii canonici antiqui dicte ecclesie cum servatione tarnen iuris patronatus magnifico domino loanni Francisco Averoldo eius nepoti et eius filiis et descen-dentibus masculis tarnen in perpetuum ita et tal iter quod quotienscumque dicti canonicatus et prebende seu alter ipsorum post erectionem vacare contigerit prefatus dominus ioannes Franciscus eiusque filii patroni, eorumque filii naturales et legitimi masculi tantum, qui pro tempore erunt presentare habeant duos idoneos sacerdotes dominis prepósito, primicerio, canonicis et capitulo dicte ecclesie qui pro tempore erunt per eos investiendos et confirmandos et quia alias dimisi que-dam aulta et tapetia dicte ecclesie pro decoro et ornamento iilius ea omnia lego et iure Iegati relinquo sacre-stie eiusdem ecclesie. Cum hoc tarnen quod eorum regimen et gubernatio ac conservatio et custodia illorum sit et esse debeat dictorum duorum canonicorum pro tempore existentium qui duo canonici teneantur celebrare quotidie missas et alia divina offitia in ecclesia predicta sanctorum Nazarii et Celsii pro anima mea. Item salviis premissis in aliis meis omnibus bonis mobi-iibus et irnmobilibus, iuribus et rationibus et actionibus ac debitorum nominibus mihi heredero universalem instituo et esse volo magnificum dominum loannem Franciscum Averoldum nepotem meum suprascriptum cui comendo animam meam. Comissarios autem meos et huius mee ultime voluntatis executores instituo et esse volo magnificum et clarissimum oratorem cesaree maiestatis in hac civitate Venetiarum comorantem, clarissimum dominum Laurentium Lauredani quondam serenissimi prineipis domini Leonardi procuratorem sancti Marci, reverendum dominum Alexandrum Averoldum suprascriptum, ac reverendum dominum Rober-tum Magnum secretarum meum quibus omnibus comendo animam meam. Interrogatus a notario infra- scripto de locis interrogandis respondí quod dimitto hospitali puerorum pietatis huius civitatis ducatos sex-centos. Item hospitali incurabilium alios ducatos sex-centos. Item hospitali pauperum sanctorum ioannis et Pauli huius civitati alios ducatos sexcentos valoris libra-rum sex et solidos quattuor pro ducato. De aliis locis respondí me nole aliter ordinare nisi ut supra ordinavi. Item quia habere debeo a domino Gervasio de sancto Gervasio ducatos centum vel circa ut constat instrumento publico rogato per ser Bartolomeum Sanuto nota-rium venetiarum; declaro et dimitto ipsos ducatos centum pro marit.andis donicellis in civitate Brixia. Item declaro et ordino dari infrascriptis meis servitoribus et familiaribus summam pecuniarum infrascriptam videlicet; domino Roberto secretario meo ducatos ducentos ad rationem librarum 6 solidorum 4 pro ducato; domino Bartholomeo Alexandrino ducatos centum; presbitero Francisco capel laño meo ducatos centum et quin-quaginta, presbitero Dominico capel laño ducatos centum et decern, domino Hieronymo Ferrariensi ducatos centum et quinquaginta; Bartholomeo Veronensi ducatos centum; Dominico credenzario ducatos quinquaginta; Christoforo de Pentoleo ducatos quinquaginta; Marcheto lustiniano ducatos quinquaginta; presbitero Jacobo Brixiensi ducatos quindecim; presbitero Thome Cremonensi ducatos decern; Mantuano Staferio ducatos quindecim; Alexandra canipario ducatos decern; Petro presbyteri Dominici ducatos viginti quinqué, Ferraresie ancille domus ducatos vigintiquinque; Pasche ancille ducatos decern; Melchiori sguataro ducatos quindecim; Michaelí scriptori ducatos quindecim et presbitero Sebastiano nuntio ducatos sex ac filio magistrí Francisci biretarii Brixiensis de confinio Sancti Leonis ducatos decern. Item' dimitto Furlano et Luce, barcharolis meis barchas fulcitas cum suis filciis nigris. Item confirmo et approbo instrumentum donationis causa mortis factum monasterio sánete Marie de Monte Ortono de loco et possessionibus Mirabelli modis pactis et conditionibus prout ín infrascripto ipso continetur rogato per notarium infrascriptum sub anno et die prout in eo; quod suum volo sortiri debere effectum. Item dimitto notario infrascripto pro suo labore presentís testamenti ducatos decern et ut oret Deum pro anima mea. Item dimitto suprascripto presbítero Francisco capellano meo omnia drapamenta de lino cuiuscumque sortis et condíctionis exístant etiam rochela, linteamina et paramenta línea a lecto et hoc ultra illud quod supra sibi legavi. Item volo et ordino quod predict! mei comissarii exequi debeant presens meum testamentum post mei obitum omnes ipsi sive eorum maior pars scilicet tamen volo ut magnificus dominus orator cesaree maiestatis omnino intervenía! in ipsa maíore parte et ita rogo suam magnificienciam ut onus ístud intuitu charitatis subiré dignetur et velit. Preterea. Píenissimam auctoritatem, virfutem et pote-statern do, tribuo atque confero suprascriptis comissarüs meis modo et forma premissis hanc meam comíssariam 353 ANNALES 8/'% Lovorka ČOKAUČ: PRÎLOG 2¡VOTOPISll PUISKOG BÍSKÜPA ALTO BEI LA AVEROLDIJA (OKO 1468.-1531.1, 349-354 post obítum meum intrornittendi, furniendi, regendi, gubernandí et administrandi ac huiusmodi meam ultimam voiuntatem exequendi et exequí fatiendi, rtec-non petendi, exigendi, recuperandi et recipiendi omnia bona mea et bavere etíam a debitoríbus meis ac ubicumque et a quibuscumque ea veí ex eis poterunt quomodolibet reperiri cum chartis et sine chartis per curiam et extra curiam ac totum id quod huíc mee comissarie spectat et pertinet aut spectare vei quomodolibet pertinere possit, chartas securitatis et omnes alias chartas pro hac mea comissaria neccessarias et opportunas rogandi et fieri fatiendi et pro premissis ac quibuscumque litibus et causis adversus quascumque personas comparendi in omni offitio, curia et iuditio stve foro agendi, causandi et defendendi, petendi, respon-dendi, placitandi et excutiendi legem petendi precepta et interdicta recípiendi, probandi et reprobandi, sen-tentias audiendi et exequi fatiendi, provocandi, appel-landi et prosequendí ac sí opus fuerit in animam meam iurandi ac omnia alia fatiendi in iuditio et extra sicut egomet facere possem, si vitam ducerem in humanis. Et quicquid per dictos comissarios meos modo quo supra factum fuerit in premissis, firmum stabilem et ratum dico atque decerno in perpetuum quia volo hoc esse meum testamentum perpetuum atque ultimam voiuntatem in-violabiliter observandam. Si quis igitur contrafacere pre-sumpsent componat huic mee comtssane auri libras quinque et nihilominus hec mei testamenti cbarta in sua permaneat firmitate signum autem suprascripti reveren-dissimi domini Altobelli episcopi polensi legati apo-stolici, qui hec fieri rogavit sacristie dicte mee ecclesie. Ego Johannes Baptista Bindus doctor testis iuratus et rogatus subscripsi. Ego Balthasar Severinus ciericus ... testis iuratus et rogatus supscripsi. Ego presbiter Aloysius Bonsaver plebanus ecclesie Sancti Symenonis prophete et vicarius sancti Marci notarius Venetiarum complevi et roboravi. RIASSUNTO La parte introduttiva é dedícala alia vita e alie opere del vescovo di Pola e legato apostolico per il territorio delia Repubblica di Venezia, Altobello Averoldi (Brescia, intorno al 1458. - Venezia, 1531). Viene presso in consi-derazione il suo breve soggiorno a Spalato (intorno al 1495), ai tempi dell'arcivescovo Bartolomeo Averoldi; la nomina a vescovo di Pola con la bolla papale rilasciata da Alessandro VI nel 1497; l'attivitá di vicedelagato pápale a Bologna; le missione a Venezia per i preparativi per la crociata e per l'istaurazíone della Lega antispagnola di Cognaco; ed altre sue attivitá diplomatiche al servizio dello Stato Pontifico. In base ai documenti conté ñutí nel testamento di Averoldi (1531), conservato nell'Archivio di Stato di Venezia, vengono presenta tí i suoi rapporti con diverse istituzioni ec.clesiastiche nelle cittá italiane (Brescia, Bologna, Venezia) e a Pola (chiesa collegiata), come puré con personaggi eminenti a Venezia, col i qualli ha intratenuto intensi rapporti diplomatici. Nell'allegato viene pubblicata la trascrizione del testamento di Averoldi. LITERATURA Babudri, F.: Elenchus Episcoporum Polensium, criticae emendatus. Folium Dioecests Parentino-Polensis, XV-XVI, Parentii 1908-1909. Eubel, C: Hierarchia catholica medii aevi, sv. 1!, Monaster)! 1914. Farlati, D.: Illyricum sacrum, sv. ill, Venetiis 1765. Farlati, D.; Illyricum sacrum, sv. V, Venetiis 1775. Gaeta, F.: Averoldi Altobeilo, u: Dizionario biografico degli Italiani, sv. IV, Roma 1962, str. 667-668. Grah, I.; IzvjeStaji puiskih biskupa Svetoj Stolid 0592-1802}, Croatica Christiana periodica, god. XI, br. 20, Zagreb 1987, str. 26-68; god. XI!, br. 21, Zagreb 1988, str. 63-106. Kandler, P.: Fasti sacri e profani delle chiese episcopaii di Parenzo e Pola, Parenzo 1883. Kobler, G.: Memorie per la storia della üburnica cittá di Fiume, sv. I, Fiume 1896. Kovačit, S.: Averoldi Altobello, u: Hrvatski biografski leksikon, sv. i, Zagreb 1983, str. 279. Lanzoni, F.: Le diócesi d'ltaiia dalle origini a! principio del seco!o VII (an. 604), sv. I!, Faenza 1927, str. 846- 849. Marušič, B-: Kasnoantička i bizantska Pula, Pula 1967. Ostojic, L: Metropolitanski kaptoi u Splitu, Zagreb 1975. Pavat, M,: La riforma tridentina del ciero a Parenzo e Pola, Roma 1960. Sanuto, M.: I Diarii, sv. 24, Venezia 1889 - sv. 33 (1 892); sv. 41 {1894) - sv. 55 (1900). Ughelií, F.: Italia sacra sive de episcopis Italiae et insularum adjacentium, t. V, Venetiis 1720. 354 ANNALES 8/'96 pregledni članek ÜDK 930.2:681.3 LE TRAITEMENT AUTOMATIQUE DE L'INFORMATION": "ANNALES E.S.C." IN RAČUNALNIK Darío TOMASELLÁ dipl zgod., 1T-341QO Trst, Piazza A. HorEis, 7 laureate in storia, IT-34100 Trieste, Piazza A. Hortis, 7 IZVLEČEK Od uporabe teorije grafov do vprašanja rodbinskih imen, od notarskih arhivov do asirskih ploščic, od šifriranja podatkov do izkoriščanja ruskih kmetov: najznamenitejša francoska zgodovinska revija je trideset let proučevala tehniko in metode dela z računalnikom na področju zgodovinskega raziskovanja, predvsem socialne zgodovine. Avtor je obdelal poglavitne članke, ki jih je revija "Annales E.S.C." posvetila temu vprašanju v obdobju od 1958 do 1986, in s tem zabeležil rojstvo in razvojno pot skrajno pomembnega dela vključevanja informatike v metode sociaino-zgodovinskega raziskovanja v Franciji. Pri tem je prišel do zaključka, da danes ni mogoče več govoriti o računalniški zgodovini, saj zgodovinsko raziskovanje ne more več brez računalnika in je torej v celoti računalniške vrste. To dejstvo je pomembno sprejeti in se temu ustrezno prilagoditi, predvsem ko gre za učni načd. Ključne besede: računalniška podprtost, zgodovinsko raziskovanje Parole chíave: supporto informático, ricerca storica UVOD V članku, objavljenem leta 1985, je Kang Zheng z univerze v Pekingu analiziral 794 člankov, objavljenih v reviji "Annales E. S. C." od leta 1970 do 1982. Pri tem je uporabi! metodo, po kateri je vse študije podvrgel natančnemu vprašalniku (Kang Zheng, 61-62), izide pa vložil v mikroračunalnik. Iz članka je takoj razvidno, da revijo, kar potrjujejo tudi številni grafični zapisi, odlikuje velika pestrost disciplinskih pristopov. Kot je mogoče razbrati iz ene od tabel (Kang Zheng, 53), je bilo področje, ki so ga v teh dvanajstih letih avtorji najpogosteje obdelovali, družba, zavzema pa kar tretjino vseh 794 člankov. Najbolj zanemarjeno področje nasploh so mednarodni odnosi, le trije članki v dvanajstih letih. Najbolj pa preseneča, da se z epistemologijo in zgodovinopisjem ukvarja le 2,01% oz. 3,65% člankov, medtem ko dosegajo razprave o metodologiji okroglih 10,83%. Iz teh podatkov je zato mogoče sklepati, da je za zgodovinarje te revije veliko pomembnejše poznavanje metod dela kot razmišljanje o delu samem in o tem, kako je potekalo dotlej. Kratek povzetek del v pričujočem članku te podatke le še potrjuje, saj so skoraj vsi avtorji iskali najboljši način za shranjevanje podatkov v računalnik in možnost njegove uporabe v smislu urejevalnika. V nasprotju z ameriškim "New Economic History" ali kliometričnim zgodovinopisjem, ki se je za potrebe analize podatkov v istem časovnem obdobju posvetilo razvoju vzorčnih in matematičnih tehnik, je ta francoska šola zgodovinopisja stavila na računalniško opremljanje arhivov oz. na izdelavo baz podatkov kot hevrističnih orodij. Pri tem so se vsaj do sedemdesetih let bolj kot do vprašanja, kako podatke, vnesene v spomin, urediti, posvečali načinu, kako v najkrajšem času vnesti čimvečje Število podatkov in kako čimbolj izkoristiti spomin računalnika. FRANCOSKO ZGODOVINSKO RAZISKOVANJE V LETU 1970 Med 10. in 14. avgustom 1970 se je v Moskvi odvijal 13. mednarodni kongres zgodovinskih znanosti. Ob tej priložnosti je j. Schneider imel pomembno predavanje z 355 ANNALES 8/'96 Darjo TOMASEU Al «LE TRAiTMENT AUTOMATIQUE DE L'INFORM ATION": "ANNALES E.S.C." IN RAČUNALNIK, 355-364 naslovom "Stroj in zgodovina. O uporabi mehanskih sredstev v zgodovinskem in elektronskem raziskovanju" (La Machine et l'histoire. De I'employ des moyens mécaniques dans ia recherche historique et électronique), v katerem je izčrpno in obširno predstavil stanje na področju francoskega zgodovinskega raziskovanja, ki se poslužuje elektronskega računalnika. Najbolj je to zanimivo za kvantitativno lingvistiko in sicer pri oblikovanju skladnje in seznamov frekventnosti besed v tekstu, pri literarni analizi, pri sestavljanju tekstov z avtomatičnim iskanjem navedb, pri bibliografiji, knjižničarstvu in zgodovinopisju. Na področju historiografije je avtor razdelil analizo dokumentacije v statistiko in predstatistiko, saj je pristop k dokumentom, iz katerih ni mogoče povzemati statističnih vrst, bistveno drugačen od pristopa k dokumentom, ki to omogočajo. Vse te dokumente pa je mogoče obdelati interdisciplinarno: tako z demografskega, gospodarskega, obče sociološkega kot z volilno sociološkega vidika. Prvi, ki so se že leta 1955 lotili študija dokumentarnega materiala preteklih civilizacij, so bili arheologi in numizmatiki, leta 1957 je bil ustanovljen "Centre d'Analyse documentaire pour l'Archéologie" pri CNRS s sedežem v Marseilleu že od leta 1964, ki je imel ključno vlogo pri dofočanju metodologije dela, pri oblikovanju računalniškega dokumentarnega jezika {SYN-TOL) in pri vzpodbujanju raziskovanja prazgodovine ter grške in rimske arheologije. Ena najpomembnejših ustanov na tem področju pa je danes Vi. sekcija "Centre de Recherches historique de l'Ecole des Hautes-Etudes" v Parizu. V glavnem se ukvarja z analizo tekstov, z ekonomsko in družbeno zgodovino ter z različnimi načini uporabe kvantitativnih metod. Prav znotraj VI. sekcije je Marcel Couturier izdelal jezik FORCOD za raziskovanje na področju zgodovinskih ved. Šteje se leto 1970, vpeljevanje računalniških mrež še ni na pohodu, šele leto pred tem so izdelali prvi mikroprocesor, do prvih žepnih računalnikov na tržišču pa bo treba počakati še dobro leto. Delo Še zmeraj poteka na glavnem računalniku računskih centrov z uporabo perforiranih kartic; video zaslon in tipkovnica sta stranskega pomena in šele na poti, zato še ni mogoče delati interaktivno. Stroj je sposoben upravljati s simboli samo na skrajno preprost način: to je računski stroj, iz katerega se ima računalnik v pravem pomenu besede šele razviti. Ne gre za to, da sam stroj oz. 'hardware' tega ne bi zmogel, problem je 'software', ki ga je šele treba razviti. Pomnilniki so tehnološko še slabo razviti, shranjevanje uporabljenih podatkov poteka preko mrežnega sistema hierarhične vrste. To pomeni, da so informacije shranjene skupaj s programi in torej z njimi neločljivo povezane. Kljub vsem tem omejitvam je uporaba računalnika na področju eko- loško-demografskega zgodovinskega raziskovanja (glej Stone, 83) šole "Annales" globoko zakoreninjena v preteklosti revije. "MEHANOGRAFIJA" NOTARSKIH AKTOV Leta 1952 je bil zgrajen UNIVAC (UNIVersai Automatic Computer), prvi elektronski računalnik za zasebno rabo. V naslednjih letih je bilo na trgu na voljo že veliko podobnih strojev, ki so delovali na osnovi elektronk in ki so jih kmalu začeli uporabljati tudi na področjih, ki niso bila strogo vezana na znanstveno raziskovanje. Stroja se najprej polastijo lingvisti. Že leta 1949 začne oče Roberto Busa snovati svoj "Index Thomisticus" {Pozzoii, 54). Takoj zatem so sledila dela industrijskih sociologov, ki so se oborožili z vprašalniki, perforira-nimi karticami in družbenimi matematikami ter skušali odslikati življenje v mestih sredi 20. stoletja. Leta 1959 sta Adeline Daumard in Francois Furet napisala članek "Méthodes de l'histoire sociale. Les Archives notariales et la Mécanographie". V njem obravnavata uporabo raziskovalnih in analitičnih metod socialne zgodovine pri urejanju pariških notarskih arhivov, kot je bil le nekaj let pred tem priporočil Ernest Labrousse. Obravnavano obdobje sega od konca 18. do celotnega 19. stoletja, med dokumenti pa so poročni akti, testamentarni inventarji in oporoke. Članek je razdeljen na dva dela: prvi, daljši in natančnejši, je posvečen kompleksnosti dokumentov in načinu njihove obdelave; drugi del je krajši in obravnava pripravo kartic iz "mehanografskega" zornega kota, Z metodološkega vidika je članek zelo natančen in jasen, v odnosu do stroja pa zelo naiven: ne govori še o računalnikih, uporabljeno tehnologijo pa označuje za "mehanografsko". Zato pa je toliko pomembnejši način pisanja, ki daje socialni zgodovini pečat "znanstvenega" dostojanstva: Z znanstvenega vidika ni druge socialne zgodovine kot kvantitativna. S tem se tako rekoč vsi strinjajo.1 Vse informacije, do katerih je mogoče priti s pomočjo dokumentov, ki jih proučujeta, skušata avtorja analizirati kot da bi bile matematične spremenljivke, ki jih je mogoče vključevati v funkcije ali v enačbe, s čimer se izoblikujejo razmerja, ki jih med seboj povezujejo. Vendar se želja po analizi ne ustavi pri posameznih informacijah, temveč se širi, dokler ne skuša izoblikovati splošnejše podobe tako s sinhronega kot z diahronega vidika. Po "mehanografiji" sta posegla zato, ker sta imela na voljo ogromno materiala, vseh številnih križnih analiz podatkov pa brez računalnika ni bilo mogoče izvesti. Najbolj je namreč Daumarciovo in Fureta zaposlovalo vprašanje kodiranja informacij in njihovega vnašanja na perforirane kartice z vidika selek- 1 Scientifiquement parlant, il n'est d'histoire sociale que quantitative. Sur ce point, l'accord est quasi unanime. ( Da u ma rd-Furet, 676) 356 ANNALES 8/'96 Darío TOMASELLA: "LE TRA1TMENT AUTOMATIQUE DE L'INFORMATION": "ANNALES E.S.C." IN RAČUNALNIK, 355-364 cije podatkov glede na vrsto raziskave, ki se je lotevata. S strojem namreč ni bilo lahko upravljati, zato je bilo določeno minimalno število kartic (20.000). Če jih je bilo manj, je bila uporaba stroja neekonomična, tako kar zadeva čas kot denar. Avtorja sta prepričana, da pomeni stroj izboljšavo v zgodovinskem raziskovanju, tako kvalitativno kot kvantitativno, in da bo arhivom zagotovil statistično dostojanstvo, ne da bi jih osiromašil za njihove tipološke značilnosti. Uporaba "mehanografije" z drugimi besedami ni ovrednotila le zgodovinarjevega dela, temveč tudi in predvsem vire, kar je obenem tudi že napoved teme, ki jo je Furet kasneje celovito razgrnil v svojem slovitem članku iz leta 1971. ASIRSKI TRGOVCI IN TEORIJA GRAFOV Veliko zanimivejši, tudi zaradi svoje izvirnosti, je članek jean-Clauda Gardina in Paula Garellija, objavljen leta 1961: "Etude des établissements assyriens en Cappadoce par ordinateurs". Avtorja v njem obravnavata analizo vzorca klinastih tablic, ki so jih odkrili v Kiil tepeju (Kanish), blizu današnjega Kayserija v Cap-padociji, asirskega izvora iz 19. stoletja pred n. št., iz obdobja tik preden je Hamurabi iz Babilona ponovno združil spodnjo Mezopotamijo. Doslej so jih odkrili nekaj več kot deset tisoč, vendar jih je v vzorčni študij zajetih le 150. Gre za drobce iz vsakdanjega življenja: pisma, pogodbe, vodenje računov in zapise s procesov; tablice so izjemno informativne, vendar jih je treba pravilno interpretirati. Že iz prvih vrstic je mogoče razumeti, da avtorjema ne gre le za znanstvenost, temveč tudi za natančnost, slednjo pa skušata doseči z nizanjem logične posle-dičnosti sklepov in z grafičnimi prikazi. Izraze, kot so 'inférences logiques' in 'déductions succesives' (Gardin-Garelli, 837), je zaslediti že na prvih straneh raziskave, veliko je tudi preglednih grafikonov. Že iz prvih stavkov pa je tudi jasno, da želita pristopiti k avtomatični obdelavi podatkov, vendar ne da bi pri tem razlikovala ali hotela razlikovati informacije zgodovinskega tipa od vseh drugih, kot da je mogoče vse obravnavati na enak način. Uporaba računalnikov pri znanstvenih raziskavah ni novost. V desetih letih je avtomatična obdelava podatkov dosegla raven specializacije, (v najslabšem primeru) raven nove discipline s svojimi tehniki - inženirji, matematiki, logiki, s svojimi ustanovami, časopisi in seveda s svojimi kongresi... Danes je potrebno veliko drznosti za objavo take banalnosti, ki samo pojasnjuje določen postopek avtomatične obdelave takih ali drugačnih podatkov, preštevilnih ali preveč zapletenih, da bi jih lahko spretno obvladali na kak drug način. To je torej naš predlog...2 Prva stvar, ki sta se je avtorja lotila, je bilo oblikovanje arhiva vseh imen, od osebnih do krajevnih, navedenih na tablicah, da bi obnovila mrežo medsebojnih stikov in tako preverila delovanje trgovske mreže, ki so jo spletli asirski trgovci. Po stroju pa sta posegla zato, ker delo, ki je samo po sebi sicer preprosto, predvideva številne in ponavljajoče operacije z veliko maso podatkov. Poleg tega računalnik omogoča, da podatke vnesemo v spomin enkrat samkrat, kasneje pa jih poljudno izbiramo in jih vnašamo v tabele. Avtorja sta torej vse informativne kategorije najprej popisala, jih zatem uredila v določeno shemo in si s tem olajšala kasnejše analize. Na ta način sta izoblikovala stalno mrežo, masko polj določene dolžine, ki jo je bilo mogoče vsakokrat znova napolniti s podatki iz tablic. Po mnenju avtorjev obstajata dva načina vključevanja teh podatkov v sintetično predstavitev: navadna križna tabeia različnih spremenljivk ali različno razporejanje podatkov na posameznih stopnjah analize glede na določena argumente, s čimer naj bi se dokopali do informacij, ki niso jasno razvidne iz preproste raziskave. Iz tega zornega kota so skupni imenovalec analize 'razmerja': oseba XI je z osebo X2 v določenem razmerju (P). Na višji ravni pa je to 'posel', kjer se poleg podatkov o 'razmerju' zbirajo informacije o prenosu blaga in o tretjih osebah. 'Razmerje' je vedno dvojinsko in jih je na eni sami tablici ali pri enem samem 'poslu' lahko tudi več. Predmet spremenljivke (P) je lahko tako materialni (kositer ali blaga) ali nematerialni (dolg ali posojilo), lahko pa je tudi preprosta informacija. Vse te odnose med trgovci sta avtorja analizirala s pomočjo matematičnih metod kvantitativne sociologije, posebej pa s teorijo grafov. Čeprav je analizirani vzorec zelo majhen v primerjavi s celotnim številom tablic in zato ne dopušča poglobljene analize, je delo zelo zanimivo iz dveh razlogov: avtorja sta v njem postavita temelje zelo izvirnega računalniškega arhiva (bazo podatkov), predvsem pa sta izoblikovala jasno metodološko zgradbo, prvi primer uporabe teorije grafov na področju zgodovinskega raziskovanja. 2 L'emploi d'ordinateurs dans la recherche scientifique n'est plus une nouveauté. En dix ans, le "traitement automatique de l'Information" s'est haussé au rang d'une spécialité, bientôt d'une discipline originale, avec ses techniciens - ingénieurs, mathématiciens, logiciens - ses instituts, ses journaux, et, naturellement, ses congrès... Ausi faut il bien da la hardiesse pour oser aujourd'hui publier cette banalité qu'est devenue la mise au point d'une procédure d'exploitation automatique de telles ou teles données, trop nombreuses ou trop complexes pour qu'on les puisse aisément maîtriser par d'autres voies, Tel est cependent notre propos;... (Cardin-Cardli, 837). 357 ANNALES 8/'96 Darío TOMASELLA: "tO TRAtTMENT AUTOMATIQUE DE L'INFORMATION": "ANNALES E.S.C."!N RAČUNALNIK. 355-364 "MEHANOGRAFIJA" V SOVJETSKI ZVEZI Leta 1963 je sovjetski zgodovinar V. A. Ustinov v reviji "Annales" objavil prvi opis delovanja računalnika. Po uvodu, v katerem avtor poudarja, da se je za delo z računalnikom odločil zato, ker je sposoben reševati logične probleme in skladiščiti velike količine podatkov, zaradi česar so možnosti subjektivne interpretacije, do-mnevih in intuitivnih rešitev minimalne, preide na opis zgradbe računalnika ter po njegovem mnenju osnovnih pravil avtomatične obdelave podatkov, pri čemer si pomaga s preprostim numizmatičnim problemom, ki ga postopoma razrešuje. V računalnik vnesene podatke imenuje "začetna informacija", postopek reševanja "algoritem", sosledje operacij "orgamgram" (flowchart), ki ga sestavljajo "količine" (opisni deli) in "navodila", zaključek pa "končne podatke" ali "rezultate"; vzorci, stalno vneseni v spomin, se imenujejo "konstante".3 Vse to seveda zadeva tisti del, ki mu danes pravimo 'software', fizična struktura stroja ali 'hardware' pa je opisana takoj za tem in do potankosti posnema strukturo, ki jo je zasnoval Charles Babbage v prvi polovici 19. stol., kasneje pa jo je prevzel john von Neumann za izgradnjo FNiAC-a (Goldstine). Dosežek, ki je po avtorjevem mnenju najpomembnejši, zadeva odnos med opisnimi deli ali podatki ter korespondenčnimi tabelami, ki so jih izoblikovali zgodovinarji za prevajanje podatkov v numerični jezik oz. kod. Perforatorji oz. stroji za luknjanje kartic, s pomočjo katerih vnašamo v delovni pomnilnik vse informacije, prevajajo decimalni sistem v binarnega. Algoritem, ki ga izvede stroj, je do potankosti enak tistemu, ki ga je mogoče opraviti ročno, za vnos v računalnik pa je potrebna pomoč rnatematika-programerja. To 'kreativno sodelovanje' bo dejavno vse dotlej, ko se bo zgodovinar priučil stroju. Uvod v Ustinovo študijo v reviji je pripravil jean-Claude Gardin. Sovjetskemu strokovnjaku se je najprej zahvalil za članek o delovanju računalnikov in o možnostih klasifikacije, ki jih dopušča, potem pa je opozoril na nekatere težave, o katerih bi morali zgodovinarji razmisliti. Pri uporabi računalnika obstajajo štiri delovne faze: 1. razmišljanje v obliki algoritma; 2, kodiranje podatkov (začetna informacija); 3. prepis algoritma v obliki organigrama; 4. prenos programa navodil v binarni jezik. Prvi dve fazi zadevata zgodovinarja, drugi dve pa inženirja-programatorja. Gardinova opažanja zadevajo kvalitativno naravo zgodovinskega dela nasploh in pomen interpretacije v fazi urejanja podatkov. Na podlagi svojih izkušenj (glej Gardin-Garelli) namreč meni, da sodelovanje med antropologom (v širšem smislu raziskovalca družbenih ved) in programatorjem ni plodno. Pač pa je antropolog 3 Tudi v tem primeru gre za izdelavo maske. tisti, ki se mora prisiliti k analizi svojega lastnega načina razmišljanja, da bi ga potem postopoma prenesel v algoritem; za kaj takega pa mora natančno poznati mehanizme elektronske obdelave podatkov. Zgodovinar pa mora biti zato natančnejši pri analizi dokumentov. Problem torej ni izdelava skupnih korespondenčnih tabel, temveč določanje narave ustreznih podatkov; pomembno je torej preveriti kvanti fikac ijsko metodo zgodovinarjev, ki je pogosto intuitivna in približna, da bi zagotovili njeno večjo natančnost. Kodiranje pa je v bistvu naključje. Z uporabo računalnikov je namreč po mnenju Usti-nova mogoče upoštevati kvantitativne dejavnike pri oblikovanju kvalitativnih zakonov in se posluževati objektivnih analitičnih metod, ki temeljijo na uporabi statističnih zakonov in verjetnostnih računov, seveda s pomočjo matematičnih instrumentov. Tako je mogoče izoblikovati teorije, ki na dinamičen način odsevajo razvoj zgodovine. Če pa bi hoteli temeljiteje izkoristiti vse možnosti stroja, bi morali razviti nekatere osnovne zgodovinopisne metode dela, kot so korespondenčne tabele, ki naj bi jih izdelala skupina zgodovinarjev kot skupni temelj za raziskovanje podobnih tem. Le tako bi bilo mogoče priti do skupnih zaključkov in obnoviti gospodarski utrip starih družbenih skupnosti, izhajajoč iz analize vsega, kar je od določene skupnosti ostalo, od razvalin pa do literarnih virov. Za to delo bi bilo treba opraviti klasifikacijo materialov, preveriti njihovo pravilnost, identificirati nova arheološka odkritja in preveriti hipoteze, ki se rojevajo med samim raziskovanjem. Druga točka, s katero se francoski zgodovinar ne strinja s svojim sovjetskim kolegom, je primerjalna klasifikacija, za katero je po pisanju Ustinova videti, kot da je edina, medtem ko je možnih klasifikacij v resnici skoraj neskončno število, saj so odvisne od materialnih značilnosti, iz katerih raziskava izhaja. Vendar se pri tem pojavi vprašanje, katere značilnosti izbrati kot zgodovinsko pomembne, saj je ta izbor pogosto veliko manj zavesten, kot je videti. Različne interpretacije so namreč vedno posledica različnih klasifikacijskih karakteristik, raziskav o možnosti objektivizacije tega izbora predvsem iz matematičnega vidika pa je že zelo veliko. Leta 1965 je v reviji "Annales" objavljen še en članek izpod peresa V. A. Ustinova, tokrat skupaj z I. D. Ko-vaičenkom, "La vie rurale en Russie au XIX siècle: les calcolateurs électroniques appliques aux études historiques". Avtorja v njem ugotavljata, da je uporaba računalniških in matematičnih metod znotraj družbenih ved vedno pogostejša in vse bolj potrebna. Glavne faze priprav zgodovinskih podatkov za njihovo statisično-raču-nalniško obdelavo pa sta predstavila na primeru svoje raziskave na Inštitutu za matematiko na oddelku Znanstvene akademije v Sibirsku. 358 ANNALES 8/'96 Dario TOMASELtA: "LE TRAITMENT AUTOMATIQUE DE L'INFORMATION": "ANNA!. ES E.S.C." IN RAČUNALNIK, 3S5-364 Pravi izkoristek računalnika je po njunem mnenju pri takem delu mogoče doseči le z uporabo metod statističnih matematik. S temi metodami je namreč mogoče določiti odvisnost med procesi in izraziti intenzivnost te odvisnosti. Statistična instrumenta, ki ju pri tem uporabljamo, sta korelacijski koeficient in koeficient linearne regresije. Prvi odraža stopnjo soodvisnosti procesov, drugi pa označuje intenzivnost spreminjanja tega procesa v funkciji drugega, ko sta v odnosu vzajemne odvisnosti. Avtorja zatem navajata primer posestva Sos-novskoje v okraju Gorbatov v guberniju Ntvzny-Nov-gorod, last družine Gagarin, in njegovega upravljanja, ki temelji na treh spremenljivkah: intenzivnost izkoriščanja kmetov (merjeno s številom konjev in volov v lasti), količina delovne sile (merjena na podlagi števila delavcev) in stopnja izkoriščanja (merjena na podlagi mase dolgov). V sklepnem delu izhajata avtorja iz dveh različnih zornih kotov: kar zadeva računski stroj, so bili izdelani programi, ki jih bo mogoče ponovno uporabiti za kakršnokoli klasifikacijo ali urejanje podatkov, ne glede na princip, po katerem potekata njun izbor in primerjava. Možno je, skratka, izpeljati vse kombinacije shranjenih informacij. Z matematičnega stališča pa so uporabne možnosti še večje od kombinatomih. Za zgodovinarja skratka v prihodnje ne bo več dovolj poznavanje osnov aritmetike in algebre, temveč bo potrebno veliko širše matematično znanje. Sicer pa bo za določanje natančnosti principov in načinov uporabe računalniških metod tn matematičnih instrumentov na področju zgodovinskega raziskovanja potrebno Še veliko interdisciplinarnega truda. DEMOGRAFIJA KOT "UPRAVLJANJE OSEBJA" Že iz naslova je jasno razvidno, da želi Marcel Couturier s svojim člankom iz leta 1966 utemeljiti nov pristop k "mehanografski metodologiji". Izhaja namreč iz trditve, da je treba pri vseh analitičnih tehnikah upoštevati tako orodje samo kot način njegove uporabe, saj razvoj prvega omogoča razvoj drugega, čemur se tudi "elektronska mehanografija" ne more izogniti, Po računalnikih prve generacije, ki so delovali na elektronke, po računalnikih druge generacije, ki so uporabljali prve tranzistorje, imamo pred seboj tretjo generacijo teh strojev, ki omogoča reševanje doslej zelo težko rešljivih, če ne celo nerešljivih nalog. Centralni pomniki so oja-čani, perifernim je moč odvzeta, poleg kartic je mogoče uporabljati perfortrani trak, na stroj pa" je mogoče priključiti paralelni čitalnik trakov na štiri kanale. Običajno je treba pred kodiranjem materiala, kar je nujno za njegovo nadaljno avtomatično obdelavo, vse podatke premišljeno razvrstiti, S finančnega vidika je to delo sicer bolje opraviti med samim zbiranjem podatkov, vendar lahko v tem primeru pride do nevšečnosti: na tej stopnji dela namreč še ni mogoče natančno vedeti, kakšne možnosti nudijo viri obdelavi, zato je potrebno pripraviti logično metodo zbiranja podatkov, še preden vire dodobra proučimo. Ob članku Kovalčenka in Ustinova avtor priznava, da je glede na čas, ki sta ga raziskovalca potrebovala za svoje delo, mogoče sklepati, da so bili viri izjemno naklonjeni,4 V primerih, ki jih je sam obdeloval, ko se je ukvarjal z demografskimi raziskavami na podlagi matičnih knjig, je bilo treba vire vedno najprej analizirati, podatke pa prenesti na seznam s po 80 stolpci (velikost perforiranih kartic po standardu IBM), šele potem je prišlo na vrsto urejanje in kodiranje, natančna kontrola ter poprava napak. Sicer pa so stroji tretje generacije usposobljeni za sočasno opravljanje več del in je zato urejanje podatkov bolje zaupati stroju. To metodo priporoča tudi avtor: najprej izpeljati kodiranje podatkov, potem pa jih prepustiti stroju, da jih uredi. Iz članka pa izhaja, da delo na področju socialne zgodovine in družbenih znanosti nasploh bolj spominja na vodenje podjetja kot na znanstvene izračune. Informacije je treba urediti po geslih v okviru določenih tabel, od katerih vsaka vsebuje več gesel na isto temo. Slednja so lahko določeno število kartic ali nekaj sto metrov perforiranega papirnega traku. Geslo je osnovni blok informacij, običajno različne dolžine in vsebine. Dokumenti z veliko skupnimi elementi so povezani v niz. Pred vsako informacijo je identifikator, ki je lahko pasivne ali aktivne narave. Pasivni določajo informacijo kot skupni element niza in so konstante, medtem ko so aktivni identifikatorji spremenljivke oz. informacije, s katerimi upravlja stroj.5 Celotna organizacija dela sloni na uporabi perforiranega traku, s čimer je mogoče zmanjšati število identifikatorjev in torej razbremeniti računalnikov spomin. Morda bo kdaj v prihodnosti mogoče v spomin vnesti originalni dokument, na sedanji stopnji tehnologije pa bi bila operacija predraga, zato je potrebno celotno operacijo poenostaviti, zatrjuje Coutourier. Pred vsakim podatkom je atribut, njihov seznam pa lahko raziskovalec sestavi brez vsakršnih omejitev, da le ne obremeni preveč računalnikovega spomina. Nizanje informacij, ki tvorijo geslo, sloni na isti logiki kot misel in jezik: iz razporejanja in ločil. Na prvem mestu je osebek, sledi njegov atribut, ki obenem označuje tudi njegovo rubriko. Le~ta je sestavljena iz vseh delov, ki se navezujejo na subjekt, vsi skupaj pa kot 4 Kovalčenko in Ustinov sta ocenila, da bi za roCno opravljeno delo potrebovala okoli 1.000 ur, medtem ko je bilo s pomočjo stroja potrehnib le 325, od katerih le 12 minut za računalnikom. 5 Glej opombo na str. 359 ANNALES 8/'% Dario TOMASELLA: "LE TRAiTMENT AUTOMATIQUE DE L'INFORMATION": "ANNALES E.S.C." IN RAČUNALNIK, 355-364 spremenljivka sestavljajo geslo, ki ga zaključuje pika, znotraj pa ločujejo druga ločila. Taka pravila so bila potrebna zato, da bi lahko pri zbiranju podatkov uporabljali magnetofon. Raziskovalec tako narekuje podatke v magnetofon, daktilograf pa jih prenaša z magnetnega na perforirani trak. Tri četrt napak stroj avtomatično popravi že pri prvem branju oz. v naslednji fazi. Napake popravljamo tako, da skupaj z glavnim trakom vnašamo pravilne per-forirane podatke na pomožnem traku; popravljanje poteka sočasno. V primeru drugih napak pa se računalnik sam ustavi, ko se znajde pred njimi. Vendar avtor ne načenja vprašanja o tem, kako naj stroj razpozna napako oz. kaj je za stroj napaka in predvsem zakaj. TUDI VOJSKA JE PODJETJE Metoda zbiranja in vnašanja podatkov, ki jo je zasnoval Marcel Coutourier, je bila v tem obdobju zelo razširjena, tako kar zadeva uporabo magnetofona kot programa FORCOD za avtomatično urejanje podatkov. Z njo je bilo mogoče opraviti pomembno delo sondažne analize dokumentacije o vpoklicih v francosko vojsko, ki jih od leta 1867 hrani Service Historique de l'Armée, kar je le še dokaz več o specializiranosti francoskega zgodovinopisja pri oblikovanju računalniških arhivov (baz podatkov). Osnovno dokumentacijo predstavljajo letne evidence nabornikov, ki jih hrani Conseil de Révision in jih sproti dopolnjuje skozi celotno obdobje vojaške obveznosti v armadi, torej od 15 do 20 let. V teh seznamih so shranjeni vsi matični podatki, ki zadevajo vojaka in njegove najožje sorodnike, kraj bivanja in morebitne spremembe med služenjem vojaške obveznosti. V njih so zabeleženi tudi vsi podatki v zvezi z morfološkim opisom obraza, postave, s poklicem, z nivojem izobrazbe, odločitvami naborne komisije in z razlogi za morebitni odpust; tudi morebitne obsodbe. Zadnja spremenljivka zadeva morebitno "nadomeščanje" oz. možnost, da določena oseba odkupi vojaško obveznost in da jo pri tem nadomesti nekdo drug, kar je okvirni kazalec ekonomske ravni rekrutove družine. Iz obdelave teh podatkov je bilo mogoče izdelati statistične tabele z dvojnim vhodom, vrsticami in stolpci, za križno analizo spremenljivk. KRIŽANJE VIROV Leta 1972 je izšla posebna številka revije "Annales", posvečena historični demografiji, v kateri so bili objavljeni kar trije članki o uporabi računalnika na tem področju. Ena ključnih nalog te zgodovinske vede je obnavljanje družinskih skupnosti. Gre za zbiranje župnijskih ali matičnih podatkov, ki zadevajo zakonski par in njune otroke ter za njihovo vnašanje na eno samo kartico. Na ta način je mogoče analizirati različne od- stotke smrtnosti, porok in plodnosti. Če temu dodamo podatke o inventarjih, oporokah in drugih podobnih virih, je mogoče proučiti sociološke značilnosti družin glede na njihove demografske značilnosti. Če imamo na voljo računalnik, se možnosti obdelave zbranih podatkov pomnožijo, obdelati pa je mogoče veliko večje število podatkov. Če v stroj vnesemo še druge vire informacij, lahko pridemo ne ie do demografskih ali socioloških analiz, temveč poleg številnih drugih tudi do ekonomskih. Ta monografska izdaja revije "Annafes" je pomembna tudi zato, ker priča o več kot desetletni tesni povezanosti šole "Annalov" s skupino "Cambridge Group for the History of Population and Social Structure", kot je jasno povedal tudi ustanovitelj le-te Peter Laslett: ...imeli smo zelo tesne stike tudi z Parizom in sicer s šestim oddelkom "Ecole Pratique des Haute Etudes" (danes "Ecole des Hautes Etudes en Sciences Sociales") ter z "Institut National d'Etudes Démografiques, ki mu pripada Louis Henry. Preko "Ecole..." smo se vsaj za eno desetletje virtualno vključili v to, kar je znano kot doba revije "Annales"(Laslett, 135). "Cambridge Group" je nastal leta 1964 v bistvu zato, da bi se lotil dveh vprašanj: odnosov med industrializacijo in populacijo v Angliji in s tem značilnosti industrijske revolucije ter rekonstrukcije zgodovinskega razvoja družine podrobno in družbene mikrostrukture nasploh. Poglavitni cilj ..... je bil definirati projekt zgodovinske sociologije v njegovi celovitosti, za kar sem bil prepričan in pri tem vztrajam, da je glavna oblika vsega znanstvenega raziskovanja na družbenem področju (Laslett, 129). To pa je lahko izpeljala le skupina strokovnjakov z najrazličnejših področij, tako z ekonomskega kot s področja ekonomske zgodovine, predvsem pa s področja demografije, zgodovinske demografije, statistike in računalniškega programiranja. Najuglednejši med njimi je bil Roger Schofield in prav on je bil tisti, ki se je zoperstavil francoskim stališčem v implicitni razpravi monografske izdaje revije "Annales". NAPAKE V PODATKIH ZARADI VNOSA Pri tovrstnem delu nastopi največ težav, je prepričana Antoinette Chamoux, v trenutku, ko pripravljamo podatke za vnos v stroj. Že dejstvo, da jih je za računalnik treba prepisati, pomeni cel niz operacij, od katerih je vsaka potencialni vir napak. Od izpisovanja župnijskih knjig, možnosti slučajnega izpuščanja podatkov, napačne interpretacije ali različnih interpretacij, če izpisovanje opravlja več oseb, do perforiranja kartic in s ANNALES 8/'96 o.-irio TOMASELLA: "I.E TRAiTMENT AUTOMATIQUE DE L'INFORMATION": "ANNALES E.S.C" iN RAČUNALNIK, 355-364 tem povezanih tipkarskih napak . Obstaja pa še večja nevarnost in sicer kopičenje napak na eni sami točki delovnega procesa. Drugi problematični trenutek je kodiranje informacij: ker so shranjene na kartici s po 80 stolpci, jih je zelo težko katalogizirati. Vse odločitve s tem v zvezi je namreč treba sprejeti vnaprej, pri čemer obstaja nevarnost, da jim pripišemo neustrezen pomen, najsibo prevelikega ali premajhnega. Prvi res uspešni izpis iz župnijskih knjig s pomočjo računalnika, ob domnevi, da jih je precej res že zaključenih, je po mnenju avtorice Daubezin in Perrotov izpis ob uporabi programa FORCOD 8, ki izhaja iz Coutourierjevega programa FORCOD. V svoji študiji Yvette Daubeze in jean-Claude Perrot predstavljata metodo obdelave demografskih podatkov prebivalstva v novem veku. Za vzorec sta vzela žup-nišče Saint-Gilles de Caes v 17. stol., v katerem so zastopani vsi analitični problemi, značilni za urbane raziskave: množičnost podatkov, verska slika, izvor rodbinskih imen, tem pomembnejši zaradi geografske mobilnosti mestnega prebivalstva in torej zaradi možnosti križanja podatkov s pomožnimi mestnimi viri. Članek, ki ga je napisal Roger S. Schofield, pa opisuje zgodovinsko-demografsko raziskovalno delo s pomočjo računalnika, ki so ga opravili v Angliji. V primeru, da je delo razdeljeno v tri faze, je prepričan avtor, in da se v prvi fazi prepišejo župnijski dokumenti na kartice (ki jih je na ta način mogoče klasificirati in primerjati), da se v drugi fazi vnesejo vsi podatki v zvezi z isto družino na eno samo kartico, v tretji fazi pa se izdela in analizira tako dobljeni arhiv, je ob uporabi računalnika prva faza v primerjavi z ročnim delom močno otežena. Če je namreč osnova župnijski dokument, je treba v prvi fazi opraviti tako natančno normiranje kot kodiranje podatkov. Kodiranje pa ni samo možni izvor napak, temveč onemogoča ponovno branje dokumenta, saj mu odvzema smisel. Ker je definiranje kategorij pri kodiranju samovoljno, je avtomatično popravljanje podatkov zelo oteženo. In čeprav je odstotek napak lahko minimalen, so posledice na sto tisoče podatkov fahko zelo hude. Tudi zato se avtor zavzema za tak zapis dokumentov, ki naj bi bil čimbolj zvest originalu, čeprav brez majhnih sprememb pri razporedu podatkov ne gre, sicer ne bi bila možna avtomatična poprava neizogibnih napak pri perforaciji. Na ta način je mogoče izpeljati vse vrste tabularnih klasifikacij podatkov, ki jih vsebujejo dokumenti v računalniku. IZVOR RODBINSKIH IMEN Ključno vprašanje družinskih rekonstrukcij je po mnenju Charnouxjeve prepoznavanje oseb znotraj različnih dokumentov, izogibaje se čerem izvora rodbinskih imen. Za avtomatično izpeljavo tega pa je treba najprej natančno vedeti, kakšne kriterije gre upoštevati in po kakšni hierarhiji. Za Daubezovo in Perrota je bilo to pravzaprav eno najpomembnejših vprašanj, ki jih je bilo treba razrešiti tudi zato, ker naj bi jih kasneje uporabila za morebitne kazalce razvojnih zakonov jezika. Po analizi glavnih kategorij fonemskih deformacij na območju Normandije sta avtorja pripravila "fonetsko zbirko" rodbinskih imen, njihovih razmerij in spreminjanja le-teh v času, na podlagi česar je bilo mogoče pripraviti enkratne imenske kartice za računalnik, ki je tako lahko razpoznal različne pisave istega imena in torej isto osebo. Schofield je drugačnega mnenja. Prepričan je, da programi, ki se poslužujejo metode, ki predvideva nadomeščanje črk s skupinami črk ali številkami, kot na primer SOUNDEX, niso primerni za pestrost pravopisa 16. in 17. stoletja. Glede na dokument mora zato raziskovalec izbrati najznačilejši zapis imena, poklica ali kraja ter ga obravnavati kot da bi ustrezal vsem številnim različnim zapisom. VNAŠANJE DOKUMENTOV Leta 1976 je Lucie Fossier objavila v Annales predavanje z okrogle mize, ki se je odvijala v Rimu med 20. in 22. majem 1975,6 v katerem je predstavila stališča te šole francoskega zgodovinopisja do vprašanja vnosa podatkov posebnega zgodovinskega vira, srednjeveških dokumentov, kot primer arhiviranja podatkov, ki jih je težko oblikovati v okviru maske, sestavljene iz nespremenljivih polj. Avtorica izhaja predvsem iz definicije materiala, ki ta vir predstavlja oz. iz tega, kar naj bi razumeli pod "srednjeveški tekstualni dokument". Beseda "dokument" izključuje vse literarne ali pripovedne tekste, termin "tekstualen" pa vse materialne ali ustne dokumente. Vendar ostaja tudi tako zamejeni obseg materiala dokaj zajeten, zato ga je v tem okviru še mogoče deliti na listine oz. temeljne dokumente za zgodovinsko informacijo o srednjem veku, in na knjige, zbirke dokumentov {aktov v obliki listin), poimenovanih tudi 'serijskih'. Listine niso homogene ne z diplomatske, pa tudi s pravne plati ne, zaradi česar je težko določiti njihove značilnosti. V fazi priprav na računalniško obdelavo je mogoče na splošno razlikovati dve vrsti stalnic: formule in snov; slednja pa je lahko "ekspozictjska" ali "dispozic.ijska". Možno je torej ubrati dve smeri analize: obdelavo formul z metodo tekstualne kritike ali študija aktov za potrebe dokumentacije, 6 Na okrogli mizi je sodelovalo več kot 60 strokovnjakov z okoli 50 referati. 361 ANNALES 8/'96 Dario TOMASCLLA: "LE TRAITMENT AUTOMATIQUE DE L'INFORMATION"- "ANNAIES E.S.C." IN RAČUNALNIK, 355-364 Knjige so lahko katastri, krstni ali luški registri ali popisi prebivalstva- Gre za serijske dokumente, vendar veliko manj homogene, kot je videti. Za njihovo računalniško obdelavo jih je zato treba poenotiti, predvsem kar zadeva težo, denar, mere in imena z več pravopisnimi inačicami (izvor rodbinskih imen). Računalniško lahko te dokumente obdelamo na različne načine: lahko jih vnesemo v stroj v njihovi integralni obliki ali kot povzetke; lahko jih analiziramo in vnesemo normalizirane deskriptorje;7 sicer pa jih lahko pred statistično obdelavo podvržemo vprašalnikom, v računalnik pa vnesemo odgovore v čisti ali kodirani obliki. Pri tem se seveda odpira vrsta vprašanj: integralni vnos je na primer otežen zaradi velike količine dokumentov; po drugi strani pa je težko pripraviti povzetke, saj lahko uporaba sodobnega besednjaka in urejanje podatkov dokončno zabrišeta manj razvidne plati dokumenta. Možno rešitev predlaga sama avtorica. Na podlagi metode indeksiranja, registriranja in razporejanja de-skriptorjev predlaga, naj se za vsak dokument pripravi predstavitev za deskriptorje v sintagmatskem in para-digmat5kerri odnosu ter znotraj uokvirjene strukture. To metodo je avtorica izpopolnila in preizkusila ob analizi diplomatskih aktov. OD VIRA DO POSREDNEGA VIRA Vedno znova se kot kaže znajdemo pred istim problemom: kako podatke vnašati v spomin, kako izoblikovati računalniški arhiv, čeprav je v zadnjem referatu že nanizanih nekaj misli o naravi podatkov, s katerimi dela zgodovinar. Na začetek epistemološkega razmišljanja o tem vprašanju, ki še danes ni zaključeno, pa bo treba počakati še kakih deset let, do jean-Philippa Geneta in njegovega uvodnika v novi reviji "Histoire & Mesure". V njem je postavil osnove za računalniško obdelavo podatkov posrednega oz. drugostopenjskega vira, do katerega je mogoče preko računalnika, ne da bi posegli po originalnem dokumentu, ko to ni nujno. S tem pa zgodovinsko raziskovanje z onkraj Alp še ni izčrpano; razprava o stališčih ameriške kiiometrije kot v preteklost zazrle ekonomske vede zelo splošno vzeto velja tudi za del francoskega zgodovinopisja iz istega obdobja, kot jasno trdi Furet: Termin 'kvantitativna zgodovina' vsaj v Franciji pomeni tudi ambicijo in delo nekaterih ekonomskih zgodovinarjev: gre za to, da se zgodovino spremeni v retrospektivno ekonomijo... Nosilci te zgodovinske veje se torej borijo za celovito in sistematično kvantifikacijo, izhajajoč iz koncepta o splošnem ravnovesju je po njihovem mnenju to edini način za preprečevanje samovoljnosti prt izboru podatkov in pri uporabi matematičnih modelov za njihovo interpretacijo... (Furet, 67). Vendar je ta zgodovinopisna šola imela veliko manj vpliva na zgodovinsko raziskovanje nasploh kot šola revije "Annales". Slednja je s svojim tridesetletnim delom, ki smo ga skušali vsaj približno orisati, omogočila rojstvo tako pomembne revije, kakršna je "Histoire & Mesure", posvečena tistemu zgodovinopisnemu delu, čigar raziskave in objave rezultatov temeljijo na uporabi računalnika. To seveda ni bila prva revija, ki se je ukvarjala izključno z zgodovino in informatiko; že od leta 1982 namreč izhaja "Histoire informatique moderne et contemporaine", vendar je leta 1986 istočasni izid Genetove revije in "History & Computing", uradnih glasil istoimenskega mednarodnega združenja, reviji "Annales" odvzel tisto raziskovalno vlogo na področju računalniškega zgodovinopisja, ki jo je opravljala skoraj tri desetletja. Danes, skoraj pol stoletja od pionirskega dela očeta 8use, ni več smiselno govoriti o računalniškem zgodovinopisju kot o pomožni in niti ne tako pomembni vedi zgodovinskega raziskovanja. Računalnik je postal vsestransko nepogrešljivi del zgodovinarjevih delovnih pripomočkov, podobno kot papir in svinčnik, pisalni, računski, fotokopirni stroj in faks. V tem trenutku lahko le pritrdimo Le Royu Laduriju, ki je leta 1969 izzivalno zatrdil, da "... bo moral zgodovinar jutrišnjega dne biti programator ali sploh ne bo zgodovinar." (Le Roy Ladurie 1976, 9) in temu ustrezno ukrepamo, predvsem ko gre za študijski material raziskovalcev in študentov. 7 Glej opombo rta str. ANNALES 8/'% DaríoTGMASEllA: TETRA1TMENT AUTOMATIQUE D£ l'iNFORMATION":"ANNALES E.S.C." IN RACUHALNIK, 355-364 RIASSUNTO Daií'utíHzzo délia teoría dei grafi ai problema dei patronimici, dagli arcbivi notarili aile tavolette assire> dalla cifratura dei dati allo sfruttamento dei contadini in Russta, per trent'anni la più famosa rivista storíca tráncese ha svolto un ruolo di esplorazione di tecniche e metodi di utilizzo del computer all'interno délia ricerca storíca, specialmente per quanto riguarda la storia délia società. L'autore rípercorre i principali articoli dedicad aH'argomento dalle "Annales E.S.C." tra il 1958 e il 1986, tracciando cosi un quadro délia nascita e dello sviluppo di una parte estremamente importante délia informatizzazione dei metodi di ricerca storico sociale in Francia, giungendo alla conclusione che, al giorno d'oggi, è inutile par/are ancora di storia informática, in quanto la ricerca storíca non puo più fare a meno del computer e Quindi è ormai tutta di tipo informático. L'importante è prenderne attoe comportarsi di conseguenza, specialmente a lîvello di curricula di studio. LITERATURA Chamoux, Antoinette: La recostitutlon des familles; espoirs et réalités, in "Annales E.S.C.", 27, 1972, pp. 1083-1090. Couturier, Marcel: Vers une nouvelle méthodologie mécanographique. La préparation des données, in "Annales E.S.C.", 1966, XXI, pp. 769-778. Daubez e, Yvette; Perrof, Jean-Claude: Un programme d'étude démographique sur ordinateur, in "Annales E.S.C,", 27, 1972, pp. 1047-1070. Daumard, Adeline; Furet, François: Méthodes de l'Histoire sociale. Les Archives notariales et la Mécanographie, in "Annales E.S.C.", 1959, XIV, pp. 676-693. Fossier, Lucîe: Informatique et documents médiévaux, "Annales E.S.C.", 31, 1976, pp. 1131-1141. Furet, François: L'histoire quantitative et la costruction du fait historique, in "Annales E.S.C.", 26 anné, 1971, pp. 63-75. Versione leggermente rimaneggiata d'un testo pubblicato sulla rivista inglese "Daedalus" nei numero di dicembre 1970 e dedicate alla "Storiografia contemporánea". Successivamente fu ripubblicato con il titolo Quantitative Flistory in F. Gilbert, S.R, Graubard, Historical Studies Today, (a cura di), New York, W.W. Norton & Company inc., 1972. Lo stesso articolo è apparso anche in due diverse traduzioni îtaliane dal tráncese, con I'idéntico titolo II quantitativo in storia, sia in j. Le Goff, P. Nora, Fare storia. Temi e metodi délia nuova storiografia, (a cura di), Torino, Einaudi, 1981, pp. 3-23, che in F. Furet, Il laboratorio délia storia, (a cura di), Milano, Il Saggiatore, 1985, pp. 66-83. Cardin, Jean-Claude: Les calcolateurs électroniques appliqués à la science historique, "Annales E.S.C.", 1963, XVIII, pp. 259-263. Gardin, Jean-Ciaude; Garelli, Paul: Étude des établissements assyriens en Cappadoce par ordinateurs, "Annales E.S.C.", 1961, XVI, pp. 837-876. Genet, Jean-Philippe: Histoire, Informatique, Mesure, in "Histoire & Mesure", I, n. 1, 1986, pp. 7-18. Goidstine, Hermann H.: The Computer from Pascal to von Neumann, Princeton, Princeton University Press, 1972. Koval'cenko, I.D.; Ustinov, V.A.: La vie rurale en Russie au XIX siècle: les calcolateurs électroniques appliqués aux études historiques, originariamente in "Voprosy Istorii", n. 5, 1964, pp. 54-68, ed ora in "Annales E.S.C.", 1965, XX, pp. 1128-1149. Labrousse, Ernest C.: Voies nouvelles vers une histoire de la bourgeoisie occidentale aux XVIHéme et XIXéme siècles (1700-1850), in Relazioni del X Congresso Internazionaie di Scienze Storiche, vol. IV, Storia moderna, Firenze, Sansoni, 1955, pp.367-396. Laslett, Peter: Storia e sociologia storica: la ricerca sociale e i suoi doveri civili, (intervista a cura di Giovanni Gozzini), in "Passato e Présente", 20-21, 1989, pp.123-141, pg. 135. Le Roy Ladurie, Emanuel: Lo storico ed il calcolatore elettronico, originalmente in "Le Nouvelle Observateur" del 08.05.1968, ed ora in Le frontiere dello storico, (a cura dell'autore), Bari, Laterza, 1976, pp. 3-9. Le Roy Ladurie, Emanuel; Bemageau, Nicole; Pasquet, Yvonne: Le coscrit et l'ordinateur. Perspectives de recherche sur les archives militares du XIXe siècle français, in "Studi Storici", X, 1969, pp. 261-298. Pozzoli, Claudio: Come scrivere la tesi di laurea con il personal computer. Corne raccogliere citazioni ed appunti, schedare iibri, preparare relazioni e scrivere ogni tipo di testi scientifici, Milano, Rizzoli, 1986. Schneider, J.: La Machine et l'histoire. De ¡'employ des moyens mécaniques dans la recherque historique et électronique, Xill Congresso Internazionaie delle Scienze Storiche, Mosca, 10-14 agosto 1970. Schofield, Roger S.: La recostitution des familles par ordinateur, comunicazione al V Congresso Inter- 363 ANNALES 8/'96 Darïo TOMAS EL LA: "LE TRAITMENT AUTOMATIQUE DE L'INFORMATION": "ANNALES E.5.C." IN RACUNALNIK, 3S5-3M nazíonale di Storia Economica a Leningrado (10-14 agosto 1970), ora in "Annaies E.S.C.", 27, 1972, pp. 1071-1082. Stone, Lawrence: II ritomo al racconto: riflessioni su una nuova vecchia storia, originalmente in "Past and Present", 85, 1979, pp. 3-24, ed ora in Viaggio nelia storia, (a cura delf'autore), Barí, Laterza, 1989, pp. 81-106. Ustinov, V.A.: Les calculateurs électroniques appliqués à la science historique, originalmente pubblicato con il titolo L'emploi de calcolateurs électroniques en histoire, in "Voprosy Istorii", n.8, 1962, pp. 97-117, ed ora in "Annales E.S.C.", 1963, XVIII, pp. 263-294. Zheng, Kang: Les territoires des "Annales": essai de lecture quantitative à l'aide d'un micro-ordinateur, in "Histoire informatique moderne et contemporaine", n. 7, 1985, pp. 31-62. 364 DELO NAŠIH ZAVODOV IN DRUŠTEV ATTIVITÀ DEI NOSTRI ISTITUTI E DELLE NOSTRE SOCIETÀ ACTIVITIES BY OUR INSTITUTIONS AND ASSOCIATIONS OCENE IN POROČILA RECENSIONI E RELAZIONI REVIEWS AND REPORTS IN MEMORIAM ANNALES 8/'% DELO NAŠIH ZAVODOV IN DRUŠTEV/ATT1VETA DE I NOSTRI iSTITUTI E DELU: N OSTRE SOCtETA, 367-370 Vida Rož a c-Da rove c POROČILO ZGODOVINSKEGA DRUŠTVA ZA jUŽNO PRIMORSKO ZA OBDOBJE 1994-19% Tudi v času od leta 1994 do 1996 je Zgodovinsko društvo za južno Primorsko opravilo veliko dela in aktivnosti na znanstvenem in publicističnem področju. Prispevek bo zaje! najpomembnejšo dejavnost zadnjih treh let in kratkoročne obete ter vizijo dela vnaprej. Vsekakor največ napora in pozornost! terja izdajanje revije Annales, zbornika Acta Histriae in knjižne zbirke Knjižnica Annales. To pa je krona vseh drugih dejavnosti, kot so prirejanje znanstvenih in strokovnih simpozijev, okroglih miz ter predstavitev knjižnih novosti iz raznih znanstvenih področij ter navezovanja stikov s tvorci !e-te. V tem obdobju je društvo izdalo številne publikacije: 4, in 5. številko Annales v letu 1994, 6. in 7. številko v letu 1995, v letu 1996 pa načrtujemo poleg pričujoče 8. še izid 9. številka revije Annales. Pri tem velja poudariti, da se je sprva naravoslovno-humanistična revija reorganizirala v dve ločeni seriji, to je naravoslovno (series historia naturalis) in humanistično-družboslovno (series historia et sociologia). Mnogi so to od i oči te v pozdravili, nekateri pa so jo obžalovali, vendar revije v prejšnjem konceptu ni bilo več mogoče izdajati iz preprostega razloga, ker je na en! strani uredništvo z vsakim letom prejemalo več člankov, na drugi strani pa se je oža! krog potencialnih bralcev ter raziskovalcev, ki so po reviji posegali, kajti po svoji tematiki je že posegala po morda preširokem pofju znanj. S tem korakom pa je bila tako naravoslovju kot humanistiki in družboslovju omogočena samostojnejša razvojna pot in oblikovanje tematskih problemskih sklopov v okviru revije Annales, ki je po mnenju uredništva še pomembnejši. Poleg te novosti pa je zelo pomembna še sprememba podnaslova, to je "Anali za istrske in mediteranske študije/Annali di Studi istriani e medi-terranei/Annals for Istriari and Mediterranean Studies". Razlog za to ni !e kozmetične narave, ampak tudi vsebinske. S tem je revija postala nacionalnega in ne lokalnega pomena, kajti zapolnjevala bo vrzeli v slovenskem nacionalnem znanstvenem programu, to je razvoj mediteranskih študijev na podlagi dejstva, da je Slovenija tudi mediteranska država, čeprav ima le košček morja z obalo, ki nima le drugačno in to zelo specifično zgodovinsko in kulturno tradicijo ter geografske posebnosti, temveč tudi drugačne in za vso Slovenijo pomembne gospodarske danosti ter razvojne možnosti. Ta zasnova bo reviji omogočala tudi prodor-nejše uveljavljanje na domačem in mednarodnem trgu znanosti. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je na spremembo razvojne politike revije nemalo vplivalo tudi dejstvo, da je bi! v Kopru konec leta 1994 ustanovljen javni raziskovalni zavod Znanstveno raziskovalno središče Republike Slovenije (ZRS), Koper, k čigar ustanovitvi je tudi s pobudo, programsko zasnovo in drugimi dejavnostmi nemalo pripomoglo ravno Zgodovinsko društvo za južno Primorsko. ZRS, Koper je S podpisom pogodbe z Zgodovinskim društvom za južno Primorsko ob uradni otvoritvi prostorov 5. junija 1996 postalo tudi soiz-dajatelj revije Annales in zbornika Acta Histriae. Prepričani smo, da bo partnerstvo še pripomoglo h kvaliteti in uveljavljanju dosedanje izdajateljske dejavnosti društva. Druga odmevna dejavnost je organizacija večinoma mednarodnih znanstvenih srečanj, s katerimi skuša društvo tudi z aktualnimi temami vplivati na družbeno Življenje v ožjem in širšem okolju. V letu 1994 je društvo organiziralo simpozija o Stavbarstvu in prenovi na Koprskem (v soorganizaciji z Medobčinskim zavodom za varstvo naravne in kulturne dediščine v Piranu, Kulturnim klubom Istra in Društvom obalnih arhitektov). Dopolnjeni referati so bili objavljeni v posebnem tematskem sklopu v 6. št, Annales, medtem ko so prispevki z drugega mednarodnega simpozija v letu 1994 Vidiki pravosodja v Istri (14.-18. stoletje) objavljeni v Acta Histriae IV. (1996). Obletnico konca druge svetovne vojne in zmage nad nacifašizmom je društvo v sodelovanju z Deželnim inštitutom za zgodovino osvobodilnega gibanja Furlanije julijske Benečije iz Trsta, Inštitutom za novejšo zgodovino iz Ljubljane ter Odsekom za zgodovino Narodne in študijske knjižnice iz Trsta, počastilo z organizacijo mednarodnega simpozija zgodovinarjev Primorska in Trst od Rapalla do Londonskega memoranduma (1920-1954) 26. maja 1995 v Pokrajinskem muzeju v Kopru, prispevki pa so objavljeni v pričujoči publikaciji. Objektivni prikaz dogajanj v navedenem obdobju je bil skušan zajet z udeležbo tako slovenskih kot italijanskih zgodovinarjev. V ta namen je društvo ob simpoziju izdalo še knjigo Ljudje v vojni. Druga svetovna vojna v Trstu in na Primorskem avtorjev Marte Verginella, San-dija Volka in Katje Colja. Posebnost knjige je, da prikazuje tegobe "malega človeka" v vojni. V soorganizaciji z Znanstveno raziskovalnim središčem Republike Slovenije, Koper, Pokrajinskim muzejem Koper in Skupnostjo Italijanov Koper ter pod znanstvenim pokroviteljstvom oddelkov za zgodovino iz tržaške in ljubljanske Filozofske fakultete je društvo v oktobru 1995 organiziralo tridnevni odmevni mednarodni znanstveni simpozij Veliki reformator 18. stoletja. Cian Rinaldo Carii med Istro, Benetkami in Cesarstvom. Prispevki s tega simpozija pa bodo objavljeni v Acta Histriae V. v 2ačetku leta 1997. Tretji sklop dejavnosti je izdajanje znanstvenih in strokovnih monografij v knjižni zbirki Knjižnica Annales. V zadnjih treh letih je v tej zbirki izšlo kar 9 publikacij, in sicer: 367 ANNALES 8/'96 DELO NAŠIH ZAVODOV iN DRUŠTEV/ATT!VIlA DEI NOSTR1 ISTITUTI E DELLE NOSTRE SOOETÁ, 367-370 Avgust Lešnik: Razcep v mednarodnem socializmu (1914-1923), Knjižnica Annaies G, Koper, 1994, 380 strani. Darko Darovec: Notarjeva javna vera. Notarji in vicedomini v Kopru, Izoli in Piranu v obdobju Beneške republike. Knjižnica Annaies 7, Koper, 1994. 280 strani. Nada Morato: Ravnikova dediščina v Kortah. Kulturna podoba Kort v zadnjih dvesto letih. Knjižnica Annaies 8, Koper, 1995. 176 strani. Marta Verginella, Alessandro Volk & Katja Colja: Ljudje v vojni. Druga svetovna vojna v Trstu in na Primorskem. Knjižnica Annaies 9, Koper, 1995.178 strani. Dežela refoška. Vinogradništvo in vinarstvo v slovenski Istri (zbornik). Knjižnica Annaies 10, Koper, 1995. 354 strani. Darko Ogrin: Podnebje Slovenske Istre. Knjižnica Annaies 11, Koper, 1995. 384 strani. Darja Mihelič, Franc Mihe!ič & jasna Pocajt: Piran, mesto in ljudje pred sto leti. Knjižnica Annaies 12, Koper, 1996. 160 strani. Claudio Povolo: Proces Cuamieri (Buje-Koper, 1771). Knjižnica Annaies 13, Koper, 1996. 287 strani. Marta Verginella: Ekonomija odrešenja in preživetja. Odnos do življenja in smrti na tržaškem podeželju. Knjižnica Annaies 14, Koper, 1996. 310 strani. Poleg navedenih pa kaže poudariti, da je društvo v sklopu te knjižne izdaje pričelo z novo serijo, poimenovano Knjižnica Annaies majora, ki že z imenom nakazuje podobno usmeritev vendar v večjem, A4 formatu. Prva iz te serije je knjiga Radovan Cunja: Poznorimski in zgodnjesrednjeveški Koper. Knjižnica Annaies majora (format A4), Koper, 1996, 250 strani. Nemajhen založniški podvig pa je bil izveden z izdajo prvih sedmih številk revije Annaies, treh zvezkov zbornika Acta Histriae ter povzetkov v slovenskem, italijanskem, nemškem in angleškem jeziku prvih trinajstih knjig iz zbirke Knjižnica Annaies v multimediainem zapisu na CD ROM-u (Annaies '91-'95 mu Iti med i a) za PC računalnike. Poleg tekstov in slikovnega gradiva so na zgoščenki še audiovizuelni posnetki, projekt je programsko in tehnološko izvedlo podjetje l-ROSE d.o.o. iz Laškega, kot sozaložnik pa je že nastopilo Znanstveno raziskovalno središče Republike Slovenije, Koper, ki je tudi organiziralo predstavitev ob 2e omenjeni uradni otvoritvi prostorov in v prisotnosti uglednih družbenopolitičnih, znanstvenih in kulturnih ustanov ter posameznikov. Vse navedene izdaje so bile najmanj po enkrat tudi predstavljene, in sicer v Kopru, Piranu, Kortini, Ljubljani, Trstu, Pulju, Reki, Buzetu in v Bujah, praviloma v sodelovanju z drugimi znanstvenimi in strokovnimi organizacijami, v Ljubljani z Avstrijskim inštitutom za Vzhodno in Jugovzhodno Evropo, Zgodovinskim društvom Ljubljana, Slovensko matico, v Trstu z Narodno in študijsko knjižnico, Kulturnim klubom "Istria" (Circolo culturale Istria), na Hrvaškem s Pedagoško fakulteto iz Pule, Zavodom za povijesne i društvene znanosti HAZU na Reki, Narodnim sveučilištem iz Buzeta, Bujsko občino itd. V letu 1994 pa sta izšli dve številki zbornika Acta Histriae (M. in IIL), s prispevki z dveh mednarodnih simpozijev iz leta 1993, in sicer Rižanski placit, Istra in Furlanija ter Istra in Beneška republika: ustanove, pravo, uprava, ki sta bili predstavljeni novembra 1994 na domačiji sedaj že pokojnega dr. Vinka Šribarja v Kortini pri Sv. Antonu. Pomembna pa je še predstavitvena dejavnost aktualnih založniških programov drugih ustanov, ki jo je društvo organiziralo samostojno ali še pogosteje v sodelovanju z drugimi organizacijami v lokalnem prostoru, predvsem s Pokrajinskim muzejem Koper, Kulturnim klubom Istra, Skupnostjo Italijanov iz Kopra in Pirana in v zadnjem času vedno pogosteje z Znanstveno raziskovalnim središčem Republike Slovenije, Koper, kjer je od letošnjega poletja tudi sedež društva. Pri dejavnosti društva v zadnjih treh letih kaže še posebej omeniti ravno v letu 1994 začete Poletne tečaje slovenskega jezika na Slovenski obali "Halo, tukaj slovenski Mediteran!", ki jih vodi Vesna Gomezel-Mikolič. Trije vsakoletni dvotedenski tečaji" v avgustu, od drugega dalje potekajo v soorganizaciji Izobraževalnega centra Modra iz Kopra, so doslej v naše kraje pritegnili že okoli 80 tujcev, ki so si želeli pridobiti vsaj osnovno znanje slovenskega jezika; prišli so v večini iz Italije, drugi pa so bili iz Avstrije, Anglije, HrvaŠke, Švice, Švedske, Kanade, ZDA, Japonske, Kitajske, Sirije... Sodelovanje z ZRS, Koper je bila osrednja tema 9. občnega zbora društva dne 3, junija 1996, ki je potrdil Že v izvršilnem odboru sprejete sklepe in uskladitve z ZRS, Koper na seji dne 13. marca 1996. izvoljeni pa so bili tudi novi organi društva za naslednje Štiriletno obdobje in potrjena komisija v sestavi Darja Mihelič, Sal-vator Žitko, Darko Darovec za pripravo novega statuta, kot to zahteva novi Zakon o društvih. Za člane izvršilnega odbora so bili izvoljeni: Daniela Bertoni, Flavij Bonin, Darko Darovec, Darja Mihelič, Vida Rožac-Darovec, Tomo Šajn in Salvator Žitko, ki je bil ponovno izvoljen za predsednika društva. V nadzorni odbor so bili imenovani: Alenka Borjančič, Alenka Kresevič in Leon Marin, v častno razsodišče pa Leander Cunja, janež Kramar in Nadja Terčon. 368 ANNALES 8/'96 DRO NAŠfH ZAVODOV ¡N DRUŠTEV/ATTIV1TÁ DEÍ NOSTRI ISTlTUTt E DE LIE NOSTRE SOCKTÁ, 367-370 Na občnem zboru so bile sprejete tudi programske smernice za leto 1997. Na tem mestu bi veljalo omeniti zlasti organizacijo kar treh mednarodnih simpozijev v sodelovanju z ZRS, Koper in drugimi zavodi iz ožjega mednarodnega okvira: 1. 50-letnica Pariške mirovne pogodbe z znanstveniki iz ZDA, Velike Britanije, Rusije, Italije, Hrvaške in Slovenije; 2. Sistemi oblasti in oblast institucij {16,-19. stol.) v sodelovanju z raziskovalnimi inštituti in univerzami iz evropskih mediteranskih dežel; 3. josip Agneietto. Slovenski kulturnik In politik v Istri in Trstu {1884-1960} v sodelovanju z zamejskimi ustanovami. Prispevki s teh srečanj bodo objavljeni kot tematski sklopi v reviji Annales ali kot monografski zborniki Acta Histriae. Dario Tomaselia "A LIVELLO VIRTUALE" Una presentazione dell'associazione internazionale History & Computing Si é tenuta quesfanno a Mosca I'XI Conferenza Internazionale deli'Associazione History & Computing, organizzata da! suo ramo russo; l'Assotsiatsíia "Istoriia i Komp'uter" (AIK). Sono passati ormaí piü-dí dieci anni da quando, ne! marzo del 1986, al Westfield College di Londra, si tenne la prima di queste conferenze: lo scopo era quello di mettere in collegamento tra loro tutti quegli storici che usavano, o meglio, che ailora sperimentavano l'uso del computer nei loro lavoro, sia per fare ricerca, sia ne! campo deil'insegnamento. Tale prima conferenza fu una scommessa, si voíeva vedere, e magari contare, quanti storici, studiosi di tipo uma-nistico, usavano questa "nuova" tecnología, questo rivo-luzionario ritrovato della sclenza. Non dobbiamo infatti dimenticare che, sebbene i mainframe fossero sul mer-cato da quasí quarant'anni, erano solo clnque anni che la sempre maggiore integrazione dei circuid aveva per-messo l'apparire sul mercato dei personal computer, macchíne disponíbili anche per chi non poteva acce-dere ai centri di calcolo univeristari. La scommessa fu vinta oltre le prevísoni: parteciparono a quella conferenza studiosi da 19 diversi paesi, rappresentando oltre 150 istituzioni. L'immediata conseguenza fu il riunire queste persone e queste istituzioni ín un'associazione internazionale. Per poterle daré una maggiore agilita, essa fu costitulta come un insieme di "branch" nazionalí, facenti capo ad una direzione internazionale. Fu inoltre fondata l'omonima rivista quadrimestraie, distribuita gratuitamente agli iscritti. I temi affrontati in quella conferenza inaugúrale si rivelarono come i principal i interessi degli storici "com-putazionali", come vennero allora definiti, anche nelle conferenze successive: la costruzione di database come informatizzazione delie fonti, la quantific.azione dei dati storici, Pelaborazione di testi, i'apprendimento di nuove abilita computazionali e l'utilizzo dei computer per l'insegnamento della storia. A questi argomenti si sono aggiunti, qualche anno piü tardi, anche quelli con-seguenti alio sviluppo dell'lntelligenza artificíale e dei sistemi esperti. Questi ultimi infatti hanno fatto si che gli storici prestassero una maggiore attenzione alio sviluppo della scienza dell'informazione, per poter avere piü potenti tecniche di interrogazione ed elaborazione dei dati {come quella denominata "fuzzy", ad esempio). Inoltre, hanno avuto un notevole sviluppo, sia la rnodel-lizzazione dinamica degli eventi dei passato, che la simulazione di questi stessi eventi a livello virtuale. Tale simulazione viene ad essere resa ancor piü realística dall'attuale capacita multimediale dello strumento computer, per cui é possibite integrare suoni e immagini in movimento. Tutto cid sta a dimostrare che, non solo il computer puó essere usato a tutti i livellí della ricerca storica, dalla creazione di ipotesi e di modelli interpretativi fino alia narrativa e all'insegnamento, ma soprattutto che puó fomire un terreno di dibattito comune tra storici che altrimenti, per argomento o periodo storico, apparente-mente non avrebbero nulla ín comune. Tale terreno si estende inoltre ai geografi, ai linguisti, ai lessicografi ed agli altri studiosi di mateiie storico-umanistiche. Attualmente le potenzialitá dell'elaboratore riman-gono ancora per larga parte non perfettamente comprese: molti ancora lo usano solo come sofisticata macchina da scrivere o lo identificano únicamente con le sue capacita quantitative, ma esso non é solo un segretario o un ragioniere, é molto di piü. Incoraggia infatti la sperimentazione di nuove metodologie di studio, anche se il prezzo da pagare per poterle utilizare é di comprenderle perfettamente; tale ríflessione sulle sue possibilitá permette quindi una migliore com-premsíone delle fontí da informatizzare per poterle elaborare. L'assocíazione internazionale H&C, con la rivista, le conferenze annuali e le altre iniziative di cui si fa por-tatríce, fornisce dunque un terreno d'incontro ideale per una comune comprensíone dei problemi relativi alia necessitá di apprendere le esistenti metodologie storico-informatiche, oltre al crearne continuamente di nuove, ed a consapevolizzare degli storici dello sviluppo scien-tífico-tecno logico che ii circonda, consentendo cosí un proficuo scambio di esperienze. 369 ANNALES 8/'96 OCENE IN POROČILA / RECENSION! E RELAZIONI, 373-419 OCENE IN POROČILA RECENSION1 E RELAZIONI REVVIEVVS AND REPORTS Jože Pirjevec: J U GOS L AVijA 1918-1992. NASTANEK, RAZVOJ !N RAZPAD KARADJORDjEVIČEVE iN TITOVE JUGOSLAVIJE. Založba Lipa, Koper 1995, 461 strani* Zanimanje za najnovejšo monografsko študijo uglednega tržaškega zgodovinarja Jožeta Pirjevca, profesorja za vzhodnoevropsko zgodovino na univerzi v Padovi in dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, "Jugoslavija 1918-1992: nastanek, razvoj in razpad Karadjordjevičeve in Titove Jugoslavije" je bilo že pred njenim izidom izjemno veliko. Konec koncev gre za knjigo, ki obravnava zgodovino nekdanje skupne jugoslovanske države, ki je kardinalno zaznamovala in determinirala tudi naš - slovenski - družbeni prostor in čas. Uvodoma je potrebno povedati, da zgodovina nastajanja pričujoče knjige sega v sredo osemdesetih iet, ko je bilo v pronicljivih zahodnih analitičnih ocenah - v času perestrojke - že zaznati epohalne spremembe, ki se bodo dogodile v komunističnem svetu v naslednjih letih. Odtod tudi nenaden interes, predvsem italijanskih založnikov, za politično zgodovino držav Srednje in Vzhodne Evrope. Prof. Pirjevec, kot mednarodno priznan strokovnjak za omenjeno tematiko (to potrjuje tako njegova obsežna bibliografija kot tudi dodeljene prestižne mednarodne štipendije), se je obvezal, da bo napisal za italijanskega bralca zgodovino Jugoslavije. Sredi pisanja so ga zatekli krvavi dogodki na Balkanu in razpad Jugoslavije, kar je imelo za posledico, da v ospredju njegovega preučevanja ni več zgolj nastanek in razvoj Jugoslavije, kot je bila to značilnost dotedanjih bolj izjemoma dobrih in celovitih zgodovinskih študij (npr.: B. Petranovič, Istorija Jugoslavije/1918-1988/, l-ill, Beograd, 1988), temveč prvenstveno iskanje vzrokov za razpad tako prve kot druge jugoslovanske državne tvorbe. Italijanski tekst je prvič izšel leta 1993 pod naslovom 7/ giorno di San Vito" (Vidov dan) in do sedaj doživel že tri ponatise. Nesporna aktualnost tematike v svetovnem merilu kot tudi znanstvena avtoriteta pisca sta spodbudili koprsko založbo Lipa k odločitvi za prevod Pir-jevčeve knjige v slovenščino. Medtem se prof. Pirjevec v svoji raziskovalni vnemi ni ustavil pri doseženem, ampak je načrtno raziskoval (in še raziskuje) dalje, predvsem po ruskem, britanskem in ameriškem arhivskem gradivu, ki je dostopno šele v zadnjem času. Najnovejša spoznanja so botrovala avtorjevi predelavi in dopolnitvi * Pričujoči zapis je za tisk prirejen avtorjev prikaz knjige prof. Jožeta Pirjevca Jugoslavija 1918-1992 na predstavitvi, ki je bila 28. oktobra 1995 v Pokrajinskem muzeju v Kopru, v organizaciji Založbe Lipa, Mestne občine Koper in Zgodovinskega društva za južno Primorsko. prvotnega italijanskega teksta v tolikšni meri, da je bralec dobil s slovensko izdajo povsem novo in v marsičem radikalno spremenjeno verzijo. Pisec se je odločil - in to je napovedal že v podnaslovu knjige (Nastanek, razvoj in razpad... Jugoslavije) -za kronološki pristop; dano problematiko obravnava v časovnem zaporedju, v treh delih (Kraljevina Jugoslavija 1918-1941, Jugoslavija v vojni 1941-1945, Socialistična Jugoslavija 1945-1992), razdeljenih na 23 poglavij, ki dajejo bralcu celovito podobo o 73-ietni politični, gospodarski in kulturni zgodovini Jugoslavije. Kot že rečeno, avtor išče pa tudi odgovori na vprašanje: "Zakaj je Jugoslavija razpadla?" Seveda ni potrebno posebej poudarjati, da je pred nami znanstveno in ne publicistično delo; avtor se pri svojih trditvah opira na arhivsko gradivo, dokumente in strokovno literaturo, ki jo vestno citira. Knjiga vsebuje poleg dragocenega bibliografskega dodatka še imensko kazalo ter vrsto zanimivih fotografij. Pozoren bralec bo opazil tudi lep in vsebinsko bogat jezik, kar ni vedno odlika tovrstnih historičnih del. V prvih osmih poglavjih, ki sestavljajo prvi del knjige, nam Pirjevec prezentira naravo Karadjordjevičeve Jugoslavije; iz nje je moč zaznati, da so bili kohezivni elementi v novonastali državi, v kateri sta se srečala dva različna svetova - srednjeevropski in levantinski - izjemno šibki. Drugače povedano, Kraljevina je od ustanovitve dalje v sebi že nosila klice propada: "Če ne bi bilo srbske vojske in policije in predvsem če ne bi bilo podpore velikih sil, ki so bile prepričane, da je v kaotični in zaostali balkanski stvarnosti samo Srbija zmožna ohraniti kolikor toliko spodoben red, bi Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev najbrž kmalu razpadla."(str. 13-14) Znano je, da je prva jugoslovanska država nastala 1, decembra 1918 z združitvijo mednarodno nepriznane Države Slovencev, Hrvatov in Srbov/SHS/ (antarita nove države, kot sestavnega dela v vojni poražene Avstro-Ogrske, ni hotela priznati) ter Kraljevine Srbije {članica zmagovite antante). V združitvenem procesu dveh neenakopravnih partnerjev sta lahko srbska buržoazija in dvor vsilila svoje stališče, da je Srbija - kot nosilka boja za osvoboditev Jugoslovanov izpod habsburške monarhije - ustvarjalka njihove države in kot taka sama določa pogoje zedinjenja; Srbiji naj bi potemtakem pripadala zgodovinska vloga nekakšnega jugoslovanskega Pie-monta. "Regent Aleksander je z razglasitvijo Kraljevine SHS... že kratil pravico bodoči ustavodajni skupščini, da svobodno izbere ne samo ime nove države (Srbi so odklanjali naziv Jugoslavija, ker se niso hoteli odpovedati svoji individualnosti), temveč tudi njeno institucionalno ureditev: republiko ali monarhijo." (str. 11-12) Njegova odločenost ne samo kraljevati, temveč tudi vladati je postala še bolj očitna, ko je vsilil svojega kandidata (Stojana Protiča) za predsednika prve skupne vlade. Predstavniki strank, ki so podpirali kandidaturo Nikole Pašiča, so regentov diktat sprejeli z negodovanjem, toda ker so se zavedali "da smo še brez meja, brez države, a 370 ANNALES 8/'96 OCENE IN POROČILA/RECENSION1 E RELAZIONI. 370-416 imamo že krizo", so popustiii njegovi volji. Pri tem ne gre prezreti, da je bil Pašič v danem političnem trenutku nedvomno premočna osebnost za regenta, še bolj pa dejstva, da je podpisal t.i. ženevsko deklaracijo (sporazum med srbsko vlado /N. Pašič/ in Narodnim viječem Države SMS /A. Korošec/, 9. novembra 1918); ta naj bi zagotavljala Državi SHS status enakopravnega partnerja v novi skupni državi, obenem pa je deklaracija predvidevala federativno in ne centralistično ureditev Kraljevine SHS. "Začasna vlada se je znašla pred izredno težko nalogo, saj je bilo treba uskladiti celo plejado dežel z različno upravno in kulturno tradicijo. V novo državo so namreč stopile poleg dveh samostojnih kraljevin, Srbije in Črne gore, še Hrvaška in Slavonija, ki sta pripadali madžarski polovici habsburške monarhije, Koroška, južna Štajerska, de! Koroške in Dalmacije, doslej podložne Dunaju, Bosna In Hercegovina, bivši avstro-ogrski kondominij, ter Kosovo-Metohija in Vardarska Makedonija, ki ju je Srbija osvojila v balkanskih vojnah 1912-13 in spet pridobila po koncu prve svetovne vojne. Od dvanajstih milijonov prebivalcev teh dežel jih je osem imelo isti knjižni jezik, srbohrvaščino, ki so jo Srbi in Črnogorci pisali v cirilici, Hrvati pa v latinici. Latinico so uporabljali tudi Slovenci, tretja konstitutivna enota v državi, imeli pa so lasten jezik, soroden srbohrvaščini. Poleg omenjenih 'plemen', kot so trdili zagovorniki jugoslavizma, so v še neopredeljenih mejah kraljevine živele številne etnične skupnosti, od katerih so bile nekatere priznane, druge pa ne: 750.000 Bošnjakov slovanskega izvora, a islamske kulture, 600.000 Makedoncev, 500.000 Nemcev in skoraj prav toliko Madžarov in Albancev, več kot 200.000 Romunov, 150.000 Turkov, 115.000 Čehov in Slovakov, poleg njih pa še Ukrajinci, Poljaki, Italijani, Židje in Cigani. Prav tako pisana je bila Kraljevina SHS tudi na verskem področju: pravoslavnih je bilo približno pet milijonov, samo 300.000 manj je bilo katoličanov, uniatov 400.000, muslimanov dobrih 1,300.000, protestantov 229.000 in Židov (aškenazov in sefardov) 36.000. Vrh tega so bile etnične skupnosti neenakomerno poseljene na njenem teritoriju, saj so bila nekatera področja narodnostno homogena (Slovenija, del Hrvaške, osrednja Srbija), druga pa nadvse mešana in razdrobljena (Bosna in Hercegovina, Makedonija, Vojvodina). Velikanska so bila tudi razhajanja med posameznimi deli države glede na stopnjo kulturne ozaveščenosti, politične in civilne zrelosti ter ekonomske razvitosti. Za ponazoritev samo en podatek: v Sloveniji je bilo po popisu leta 1921 okrog 8,8 odstotkov nepismenih, v južni Srbiji oziroma Makedoniji pa kar 83,8 odstotkov." (str. 12-13) Težave, s katerimi se je bila prisiljena spopasti mlada država, piše prof. Pirjevec, bi bilo verjetno mogoče premostiti, če bi imeli "zagovorniki politične, kulturne in jezikovne združitve kaj podpore v širokih ljudskih množicah. V resnici pa so bili glasniki maloštevilnih meščanskih in intelektualnih krogov, ki so predstavljali komaj drobec celotnega prebivalstva. Vrh tega niso bili sposobni, da bi na politični in gospodarski ravni oblikovali vodilni razred, ki bi presegal omejeno, provincialno mentaliteto In bi! zmožen široke vizije, potrebne za usklajeno združitev dežel s tako raznoliko zgodovinsko, kulturno in versko tradicijo." (str. 13-14) Kmalu je postalo jasno, da so bili veliki optimisti tisti, ki so kot Trumbič med vojno trdili: "Najvažnejše je, da pridemo vsi pod isto streho", in da niso poznali problemov in zahtev lastnega naroda, kaj šele sosednjih. Novonastalo državo so poleg težkih notranjih razmer spremljali nič manj pereči zunanji zapleti. "Potrebno je bito doseči mednarodno priznanje Kraljevine in določiti njene meje, ki so se vile v dolžini 3.000 km in skoraj povsod zalezovale v tkivo starih historičnih in jezikovno mešanih dežel. Seveda ni šlo brez hudih trenj s sosedi, saj je bilo praktično nemogoče potegniti mejno črto, ki ne bi zadela ob interese tega ali onega naroda," ugotavlja avtor. Za Slovence, ki so izstopili iz kulturnega in civilizacijskega kroga srednje Evrope ter se pridružili tujemu levantinskemu svetu v upanju, da bodo z njegovo pomočjo ohranili svojo etnično celovitost, sta pomenila Rapalska pogodba in koroški plebiscit bolečo rano in veliko razočaranje. Potem ko so stoletja živeli pod isto oblastjo v habsburški monarhiji (čeprav razdeljeni na njene različne dežele), so se naenkrat znašli razkosani na štiri med seboj sovražne države, s tretjino naroda, podrejenega tujcem. V tem kontekstu lahko samo pritrdimo ugotovitvi prof. Pirjevca, ki jo je sicer zapisal na drugem mestu (v Spremni besedi k Pismom Henrika Turne): "Kako zelo se je naš bivanjski prostor zožil zaradi novih meja, ki jih je prinesel propad habsburške monarhije." Drugo veliko razočaranje, predvsem za Hrvate in Slovence, je prinesla vidovdanska ustava, programirano sprejeta na srbski nacionalni praznik, 28. junija 1921, V nasprotju z ženevsko deklaracijo je uzakonila "centralizirano monarhijo z omejenim parlamentarizmom" ter na ta način manifestirala politično prevlado srbskega dvora in beograjske čaršije v novi državi. Pirjevec je upravičeno zapisal: "Če je mogoče imeti vidovdansko ustavo za (op. srbsko) zmago, potem je bila to Pirova zmaga, saj je jasno pokazala, da zeva znotraj Kraljevine SHS globok razkol, ki je v bistvu posledica starodavnega konflikta med vzhodno in zahodno cerkvijo pa tudi stoletnega sovraštva med habsburškim in otomanskim cesarstvom." (str. 24) in res, v nasprotju s pričakovanji, predvsem vladarjevim, se je razkol v Kraljevini z leti samo še poglabljal, jugoslovanska država je padla v obdobje ti. velike politične nestabilnosti (1921-1928), v katerem je "skupščina postala cirkus, vlada komedija, država pa norišnica", kot je bistroumno in slikovito pokomentiral takratno politično sceno srbski politik Dra-goljub Jovanovič. Da je bilo res tako, kažejo navsezadnje tudi statistični podatki, saj se je v omenjenem 371 ANNALES 8/'% OCENE IN PO KOČI LA / RECENStONi E RELAZIONI, 370-416 obdobju zvrstilo kar 25 vlad s povrečno življenjsko dobo Štirih mesecev. Ob tem ne gre prezreti, da je v vrtiljaku jugoslovanskih vlad pred letom 1929 obstajala ena sama trdna točka, vojno ministrstvo. In prav na vojsko se je oprl kralj Aleksander, ko je 6. januarja 1929 izvedel državni udar ter z razveljavitvijo ustave in razpustitvijo skupščine prevzel vso oblast v svoje roke. V tujini so sprva pozitivno ocenili Aleksandrov akt, saj so pritrjevali mnenju, ki ga je zapisa! ameriški poslanik john Prince "Konec koncev, slabe izkušnje, ki jih je doživela vsaka diplomatska misija v Beogradu v obdobju ti. narodnih vlad, nas prepričujejo, da ti ljudje še zdaleč niso zreli za demokracijo." {str. 58) Doma se večina s kraljevo diktaturo seveda ni mogla strinjati, kajti zakonska določila (vključno z ustavo iz I. 1931), ki jih je kralj vsilil, so nedvoumno pritrjevala tezi, da je njegov dejanski cilj srbizacija vse države, zamaskirana pod plaščem politike t.i, "integralnega" jugoslovanstva; novo politično usmeritev, ki je pod geslom "En kralj, ena država, en narod, en jezik" težila k popolni duhovni enotnosti Srbov, Hrvatov in Slovencev, so občutili kot raznarodovalni pritisk, še posebno tisti, ki niso spadali v srbohrvaški kulturni krog. "Povsod v tej kraljevini je viden vsiljen centralizem, vsiljen nadzor, ki ga opravlja narod zavojevalcev," je pravilno ocenjeval neki ameriški diplomat ter jasnovidno napovedal: "Toda čeprav se zdi, da režim drži oblast trdno v rokah, ne morem verjeti, da bodo te razmere trajale v nedogled." (str. 61) Podobno mnenje je zapisal francoski poslanik R. Schuman v poročilu zunanjemu ministru Bathouju septembra 1934, ko je povzel svoje vtise o potovanju po Sloveniji in Hrvaški: "Ne moremo več zatiskati oči pred temi nezdravimi razmerami. Če hočemo rešiti enotnost Jugoslavije in morda njeno dinastijo, se moramo vrniti k ustavnemu režimu, zgrajenemu na svobodi in federalizmu, ki naj spoštuje individualnost vseh narodov, združenih v to državo..." (str. 74) In prav iz odpora proti centralizmu, unitarizmu in diktaturi, je zrasla številna in beterogena, večinoma ilegalna, opozicija proti kralju. Nasilna Aleksandrova smrt 9. oktobra 1934 v Mar-seillu in (izmišljene) besede, ki naj bi jih kralj izrekel tik pred smrtjo: "Čuvajte Jugoslavijo!", so v tujem tisku in mednarodnih diplomatskih krogih sprožile vprašanje, ali je nadaljnji obstoj Jugoslavije glede na porazne gospodarske, moralne in politične razmere, v katerih je Aleksander zapustil državo, sploh mogoč. Toda ti strahovi so se izkazali kot pretirani, ugotavlja Pirjevec, kajti ljudje na vrhu so znali obvladati položaj... (str. 85-86) Sredi tridesetih let je bilo v državi že zaznati postopno liberalizacijo političnega življenja in na politično sceno so se lahko vrnili med Aleksandrovo diktaturo tako ali drugače zapostavljeni in preganjani znani strankarski prvaki (npr, Anton Korošec). Imenovanje in potrditev Stojadinovičeve vlade v skupščini - s tem je dobila širšo podporo (šlo je za nekakšen srbsko-slovensko-bo-sanski trlumvirat) - so javnost, tisk in diplomatski krogi pozdravili kot preobrat, v upanju, da bo nova vlada znala brez večjih pretresov odpraviti avtokratske metode, uvesti demokratične svoboščine in lokalne avtonomije ter predvsem rešiti hrvaško vprašanje. In prav slednje - doseči sporazum s Hrvati - je bilo ključnega pomena ne samo za obstoj Stojadinovičeve vlade, temveč za obstoj Kraljevine nasploh, saj je medtem hrvaškemu voditelju Vladku Mačku uspelo preoblikovati Hrvaško kmečko stranko v široko narodno gibanje, kjer so našle svoj prostor tudi druge heterogene skupine, ter se postaviti na čelo Združene opozicije. Regent knez Pavle, ki je pravilno ocenil, da je v zapletenih mednarodnih okoliščinah - tik pred izbruhom druge svetovne vojne -Jugoslaviji nujno potreben kompromis s Hrvati, je odslovil Stojadinoviča in na njegovo mesto imenoval D. Cvetkoviča, ki je v programski izjavi svoje vlade 16. februarja 1939 izrecno govoril o spravi s Hrvati, češ da je nujna za okrepitev države. V tem kontekstu so se tudi začeli neiahki pogovori med Beogradom in Zagrebom, konkretno med Mačkom in Cvetkovičem "Poglavitno vprašanje, s katerim sta se morali spoprijeti obe strani, je bilo vprašanje hrvaških meja. Maček je namreč zahteval pofeg Savske in Primorske banovine še Boko Kotorsko, Srem, del Bačke, de! Bosne in Hercegovine ter Dubrovnik. Glede na etnično prepletenost omenjenih ozemelj, kjer so živeli ramo ob rami Hrvati, Srbi in Bošnjaki, je bilo seveda težko potegniti ločnico, ki bi zadovoljevala tako Zagreb kot Beograd,., Proti koncu avgusta sta Zagreb in Beograd zaradi eksplozivnih mednarodnih razmer pa tudi zaradi pritiska Angležev vendarle dosegla sporazum, po katerem je Hrvaška dobila Dubrovnik, del Srema in dobršen del južne Bosne, vse do Travnika in Fojnice. Ta ureditev pa naj bi bila samo začasna, dokler ne bi prišel primernejši trenutek za določitev dokončne meje. Vsekakor so približno četrtino vsega prebivalstva nove banovine, ki je Štela 4,5 milijone ljudi, sestavljali Srbi. Po drugi strani pa je zunaj nje ostalo 700.000 Hrvatov in milijon Bošnjakov, ki so jih v Zagrebu kljub muslimanski veri proglašali za pripadnike hrvaškega naroda... Srbsko-hrvaški sporazum bi verjetno rešit jugoslovansko državo, če bi bil dosežen dve desetletji prej. Tako pa je v bistvu ostal na papirju, saj v kratkem času ni bilo mogoče odpraviti globokega nezaupanja in celo sovraštva, ki ga je zasejala med Srbe in Hrvate dvajsetletna napačna politika," opozarja prof, Pirjevec. (str. 101-102) Še več, doseženi sporazum ni zadovolji! nikogar: Maček je moral poslušati očitke, da je izdal narodne (hrvaške) interese, Slovenci so zahtevali avtonomijo, Bošnjaki so protestirali zoper razkosanje svoje dežele, v Črni gori so se širile avtonom¡stične težnje, medtem ko je bilo največ nejevolje v Srbiji, kjer je samo skupina okrog D. Jovanoviča pozdravila idejo o preureditvi kraljevine na narodnostni osnovi. Razumljivo je, da se tako notranje razklana država, kot je bila Kraljevina Jugoslavija, ni mogla resneje upi- 372 ANNALES 8/'96 OCENE IN POROČILA / RECENSIONi f RELAZIONI. 370-416 rati okupacijskim silam v kratkotrajni aprilski vojni leta 1941; sledili sta brezpogojna kapitulacija in razkosanje države. Še predtem je večina ministrov skupaj s kraljem Petrom panično zbežala iz Beograda in se zatekla pod britansko zaščito v Grčijo. Lucidni D. Jovanovič je takšen razplet preroško napovedal že leta 1932: "Ko bodo razmere postale prevroče, bodo z avionom zbežali na varno, nas pa pustili sredi državljanske vojne in v spopadu s tujim sovražnikom, s prazno blagajno, dolgovi in obupom." (str. 109} Pozoren bralec bo zapazil, da vrednost Pirjevčeve analize "nastanka, razvoja in razpada Karadjordjevičeve Jugoslavije" ni samo v odličnem prikazu geneze prve jugoslovanske države, temveč tudi v dejstvu, da nam avtor odkriva tiste ključne momente, ki so botrovali neuspehu mednarodnega (bolje antantnega) projekta, imenovanega "versajska jugoslavija", Seveda ni potrebno posebej poudarjati, da je poznavanje tega obdobja jugoslovanske zgodovine obenem tudi ključ za razumevanje današnje zapletene situacije na tieh nekdanje skupne države, še posebno, ker se nam komparacija vzrokov za "smrt" tako prve kot druge Jugoslavije vsiljuje sama po sebi. Vojna je naslov 9. poglavja. Morda bo za koga presenetljivo, da je Pirjevec namenil vojnemu času (drugemu delu knjige), o katerem se je jugoslovansko zgodovinopisje najbolj razpisalo (resnici na ljubo je potrebno povedati, da gre večinoma bolj za ljubiteljsko oz. memoarsko kot za znanstveno literaturo), "le" eno poglavje na 40 straneh. Pirjevčeva odločitev za taksen radikalen rez, je vsekakor modra: bralca ne obremenjuje z znanimi dejstvi, pač pa poudarja le bistveno ter obenem razgrinja t.i, "bele" lise, ki se jim je dosedanja historiografija hote ali nehote spretno umikala ali nepopolno obravnavala {tu ne mislim samo na poboje na 'eni' in 'drugi* strani, pač pa tudi na nerazumevanje in izkrivljanje kategorij, kot so 'revolucija', 'kontrarevolucija', 'državljanska vojna1, 'kolaboracija' idr.). Da je še huje, so danes postale predmet naših vsakodnevnih strankarskih manipulacij, saj nobena stran ni pripravljena sprejeti ali dojeti argumentov, ki niso v skladu z njenim vnaprejšnjim prepričanjem v svoj "prav". Poglejmo nekatere: - Usoda Slovencev v Hitlerjevih očeh leta 1941: "Hitler je v zvezi s svojim (op. slovenskim) področjem izda! navodilo, da ga je treba čimprej ponemčiti, in ta ukaz so njegovi lokalni predstavniki skušali z vso zavzetostjo uresničiti. Prepovedali so slovenščino v javnosti, zaprli šole in kulturne ustanove ter hkrati načrtovali izselitev okrog 260.000 ljudi v rajh, na Hrvaško in v Srbijo. Tega naklepa sicer niso mogli izpeljati do konca (deportiranih je bilo okrog 60.000 Slovencev), toda po oceni Foreign Officea okupacijskega terorja, ki so ga izvajali v teh krajih, ni bilo mogoče primerjati niti s terorjem na Poljskem." (str. 113) - Položaj Hrvaške leta 1941: "Medtem ko so s Slovenijo ravnali kot z vojnim plenom, pa je Hrvaška vsaj na papirju dobila samostojnost, za katero so se njeni politiki v zadnjih dveh desetletjih tako vztrajno borili: 10. aprila 1941 je v Zagrebu, ki so ga pravkar zasedle nemške čete, ustaški predstavnik SlavkG Kvatemik razglasil Neodvisno državo Hrvaško (op. že tedaj - s proglasitvijo NDH - je Kraljevina jugoslavija dejansko razpadla!). Dejstvo, da je do te proglasitve prišlo v senci nacističnih bajonetov, medtem ko je bil poglavnik Ante Pavelič še v Italiji, je nosilo v sebi dvojno sporočilo: da je Hrvaška marionetna država in da bosta Mussolini in Hitler še naprej tekmovala, kdo si bo v njej zagotovil odločilen vpliv." (str. 114) - Ustaški zločini: "O zločinskih naklepih ustašev si ni bilo mogoče delati utvar: takoj po prevzemu oblasti so sprožili 'rasno revolucijo' proti Židom, Ciganom in predvsem Srbom, ki so sestavljali 30 odstotkov nove države. Medtem ko je Pavelič imel Bošnjake za brate 'najčistejše hrvaške krvi' in v skladu s tem z njimi tudi ravnal, pa je za Srbe odobril uničevalni program, po katerem naj bi jih tretjino pobili, tretjino pregnali na tuje, ostale pa prisilno spreobrnili v katoliško vero. Ta načrt so začeli takoj uresničevati, ne da bi se katoliška cerkev znala pravočasno ograditi od njega. (Obseg ho-lokavsta niha v skladu s političnimi prepričanji razisko-valcev med 30.000 ter 1.000.000 in več žrtvami, pri čemer je po zadnjih raziskavah najverjetnejša številka 330.000.) Ujeta v mrežo nacionalizma, cerkev ni protestirala dovolj odločno proti zverinskim pokolom nedolžnih ljudi ali njihovi prisilni 'evangelizaciji'. Še huje pa je, da je s svojimi prelati, duhovniki in frančiškanskimi patri sodelovala pri ustaš-kih zločinih ter prispevala s tem k zmedi, inerciji in rav-nodušnosti javnega mnenja, ki ni imelo pastirjev, vrednih tega imena." (str. 115) - Rojstvo četniškega gibanja - iskra srbske neodvisnosti: "Pokoli in preganjanja, ki so jih ustaški režim, madžarske in bolgarske okupacijske siie pa tudi kosovski Albanci sprožili proti Srbom, so dvignili val beguncev, ki je pljusnil na srbsko območje pod nemško upravo. Mnogi pa so se zatekli v gozdove in se pred preganjalci skušali organizirati v oborožene skupine. Poleg te, iz obupa porojene samozaščite, je opazen še drug pojav: okrog častnikov kraljeve vojske, ki so se izognili ujetništvu, so se začeli zbirati vojaki, odločeni, da poraza ne sprejmejo pasivno. Navezujoč se na staro protiturško uporniško tradicijo, so se četniki začeli pojavljati v nekaterih srbskih in črnogorskih področjih že aprila 1941. Pod vodstvom Koste Pečanca... je tako nastalo v južni Srbiji močno gibanje, ki se je najprej spopadlo s kosovskimi Albanci. Na hribovitem območju Ravne gore v zahodni Srbiji pa se je postavil na čelo majhne čete... Draža Mihailovič z namenom, da ohrani pri življenju vsaj iskro srbske neodvisnosti, iz nje se je razvila divja in nebrzdana vojska, ki je, zvesta tradiciji, monarhiji in mitom slavne zgodovine, dala v naslednjih letih močan pečat dogajanju v osrčju zasedene Jugoslavije." (str. 116) 373 ANNALES 8/'96 OCENE IN POROČILA /RECENSIONI E RELATION!, 3?0-'S16 - KPS z ustanovitvijo OF dosledno izvaja linijo VII. kongresa Korninterne: "istočasno je stopila v akcijo tudi KPJ, ki se je pred vojno uskladila v disciplinirano in kompaktno organizacijo, katere člani, kot je rekel neki angleški opazovalec, niso bili duhovniki, temveč jezuiti. Do preobrazbe je prišlo leta 1935 po VI!. kongresu Korninterne, ko je Moskva v strahu pred naraščajočim nacizmom izbrala taktiko Ljudske fronte in ukazala evropskim komunističnim partijam, da opustijo izolacijo... in strnejo svoje vrste s tistimi meščanskimi in socialdemokratskimi silami, ki so pripravljene na sodelovanje. V primeru Jugoslavije je takšna politika narekovala komunistom, da sprejmejo njeno ozemeljsko celovitost, a tudi etnično raznolikost kot danost, s katero je treba računati. Tako se je porodila ideja o bodoči federaciji svobodnih narodov in o KPJ, ki bi bila prav tako strukturirana po nacionalnem ključu. Ta zamisel je bila delno uresničena z ustanovitvijo KP Slovenije in KP Hrvaške (1937)... Napad osi na Jugoslavijo in njeno razkosanje nista omajala trdnega prepričanja partije, da je za nemške in britanske impérialiste največji sovražnik Sovjetska zveza in da bodo proti njej sprožili vojno, brž ko bo mogoče. Potrebno se je bilo torej pripraviti na obrambo domovine socializma in obenem izkoristiti priložnost za uresničitev lastnih revolucionarnih ciljev. Prvi korak so storili slovenski komunisti, ki jim je uspelo, kakor je svetovala Kominterna, ohraniti dialog z nekaterimi zmernimi silami, predvsem s peščico vidnih intelektualcev, s krščanskimi socialisti in demokratičnim krilom sokolov. Medtem ko glavnina meščanske politične elite, ki se je zbrala v Narodnem svetu za Slovenijo, ni sprejela njihove 'ponujene roke', so omenjene štiri skupine 26. aprila 1941 z drugimi manjšimi ustanovile Osvobodilno (oz. Protiirnperialistično) fronto z namenom - čeprav še ne povsem jasnim glede konkretnih pobud - da se bodo borile za osvoboditev in združitev slovenskega naroda... V Sloveniji je po 22. juniju Protiimperiallstična fronta povsem opustila ta naziv, s tem pa še poudarila svoj domoljubni značaj in drugačnost od odporniškega gibanja v preostali Jugoslaviji. Medtem ko je bila drugje glavna nosilka vstaje KPJ, je OF v Ljubljanski pokrajini, kjer je imela svoje središče, ohranila tako na organizacijskem kot na programskem področju značaj koalicije in pri tem poudarjala predvsem misel o suverenosti slovenskega naroda in njegovi pravici do samoodločbe." {str. 116-119) - Kominterna svetuje KPj delitev osvobodilnega boja v dve fazi: "Tito je konec junija 1941 poslal Kominterni poročilo: 'Pripravljamo ljudsko vstajo proti okupatorju, ker je med ljudstvom velika pripravljenost za boj. Sporočite nam o tem svoje mnenje...' Medtem je Kominterna VValterju /Titu/ že poslala poziv, da KPj stori vse, da bi 'podprla in olajšala boj' ZSSR. Toda ker je dobro vedela za njegove revolucionarne ambicije, je posebej poudarila, 'da gre v sedanji etapi za osvoboditev izpod fašističnega jarma, ne za socialistično revolucijo'. To pa so Tito in njegovi povsem prezrli in s tem že na samem začetku upora proti okupatorju zasejali seme političnega razhajanja s Stalinom. Konec junija je politbiro ustanovi! v Beogradu glavni štab narodnoosvobodilnih partizanskih odredov Jugoslavije..., 4. julija pa sklenil, da od sabotaž in diverzij preide v splošno vstajo... Pojav gverile je neprijetno presenetil Nemce, ki so po napadu na Sovjetsko zvezo oddaljili z Balkana svoje najboljše čete... 16. septembra je firer ukazal poveljstvu Wehr-machta za jugovzhod, naj 'z energičnimi metodami zaduši uporniško gibanje', pri tem je mislil tako na partizane kot na četnike... Istega dne je Tito zapustil Beograd in odšel na uporniško območje, kjer je v Stoiicah sklical glavni štab. Ob tej priliki je s svojimi najožjimi sodelavci sprejel nekatere sklepe, ki so odločilno vplivali na nadaljnji tok dogodkov. Dogovorili so se, da bodo odpor decentralizirali po deželah, vendar pod vodstvom glavnega štaba, da bodo ustanovili regularne enote, uvedli po ruskem vzorcu za vse borce ime 'partizan', v odrede in bataljone pa postavili poleg komandantov tudi politične komisarje. Odločili so se, da bodo na osvobojenih ozemljih nadomestili staro upravo z narodnoosvobodilnimi odbori, ki naj postanejo prvi organi nove oblasti. Skratka, definirali so ustroj svojih izrazito ideološko opredeljenih vojaških sil in obenem položili temelje za novo družbeno ureditev ter s tem napovedali boj vsem preostankom starega socialnega reda. Pri tem so povsem ignorirali moskovsko priporočilo, da se je treba omejiti na odpor proti okupatorju in da druga, revolucionarna faza boja pride na vrsto šele po zmagi. Glede na namene jugoslovanskih komunističnih vodij, da svojeglavo ubijejo dve muhi na en mah, je jasno, da Tito ni upošteval niti drugega moskovskega priporočila, naj sodeluje s četniki in tako strne vse patriotske sile v celoto. Oba voditelja sta se sicer srečala Že 19, septembra 1941, a ker so bili njuni cilji diametralno nasprotni, se o skupnem boju nista mogla dogovoriti: Mihailovtč je zahteval zase vrhovno poveljstvo nad vsemi oboroženimi enotami, da bi jih prisilil v pasivno čakanje, po vojni pa obnovi! stari režim, medtem ko je Tito gorel od nestrpnosti, da nadaljuje svojo tako obetavno zastavljeno akcijo; predvsem pa se ni nameraval odpovedati narodnoosvobodilnim odborom, ki jih je upravičeno imel za temeij nove družbene ureditve. Mihailovič seveda ni mogel spregledati, kakšne barve bo nov! red: na prvem osvobojenem ozemlju v Uži-cah... so namreč partizani razvili rdečo zastavo s srpom in kladivom, medtem ko se je na njihovih kapah pojavila boljševiška peterokraka zvezda... V noči med 1. in 2. novembrom so četniki zahrbtno napadli Užice, kar je bilo znak za začetek državljanske vojne v Srbiji in na vseh tistih področjih, kjer sta si obe gibanji (op, četniško in partizansko) stali bok ob boku." (str. 118-121) - Posebnosti slovenskega odporniškega gibanja v letu 1941: "Medtem ko se je v Srbiji, Bosni in Črni gori od-porništvo razvijalo predvsem na podeželju, se je v Slo- 374 ANNALES 8/'% OCENE IN POROČILA/RECENSION! E RCLAZIONI. 370-416 veniji pojavilo najprej kot mestna ilegala, ki ji v Jugoslaviji ni bilo enake in z izjemo varšavskega upora leta 1944 tudi v Evropi ne. Vrhovni plenum OF..., ki se je 16. septembra 1941 preoblikoval v Slovenski narodnoosvobodilni odbor, je prvi v Jugoslaviji zahteval zase vso oblast na vojaškem, sodnem in političnem področju. Prepovedal je sodelovanje z okupatorjem, razširi! svojo dejavnost na celotno slovensko ozemlje, brez ozira na stare in nove meje, pozval intelektualce h 'kulturnemu molku' in organiziral plebiscítame akcije, ki so se spremenile v splošen tih protest proti italijanskemu okupacijskemu režimu." (str, 122-123) - Razkol znotraj slovenske družbe: Ena od ne-vralgičnih točk OF je bila varnostno-obveščevaina služba (VOS), ki se... ni omejevala samo na špijonažo, pač pa je prav kmalu postala uspešna udarna sila za boj proti peti koloni in likvidacijo 'sovražnikov ljudstva'. Ta teroristična taktika, ki so jo svojim partnerjem vsilili komunisti v prepričanju, da je treba izvajati 'revolucionarno pravico' ne samo proti odkritim, temveč tudi proti potencialnim nasprotnikom, je kmalu usodno poglobila že predvojna razhajanja znotraj slovenske družbe. Dobršen del pripadnikov Slovenske ljudske stranke je... povsem nekritično sprejel nauk Pija XL iz enciklike Divini Redemptoris (1937), po katerem je 'komunizem nekaj bistveno slabega, in zato v nobeni reči ne bo z njim sodeloval, komur je mar krščanska omika'. Čeprav so delili mnenje OF, da si je treba postaviti za cilj Združeno Slovenijo, so biii prepričani, da jo bo mogoče doseči s pasivnim čakanjem na ugodni razplet dogodkov na velikih bojiščih, ko bo tudi za Slovence prišel trenutek obračuna z okupatorjem. Med OF in njenimi nasprotniki, pristaši starih meščanskih strank in deloma klera, na čelu katerega je bil ljubljanski škof Rožman, je po prvih žrtvah prišlo do nepremostljivega razkola: najusodnejše dejanje je bil v tem smislu 'ultimat' z dne 21. decembra 1941, s katerim je skrajna desnica zagrozila 'oefarjem' z ovadbo zasedbenim oblastem. Na atentate, sabotaže in spopade s partizani so Italijani s svoje strani odgovoriti na drastičen način... V koncentracijska taborišča na Rabu, v Gonarsu, Monigu in drugam je romalo od 20.000 do 25.000 oseb, pred vojaško sodišče je bilo postavljenih 13.186 Slovencev..." (str. 123-124) - Vaške straže: "V Ljubljanski pokrajini je odporniško gibanje na pomlad 1942 dobilo takšen razmah, da ni presenetilo samo okupatorja, kot je zapisal Kardelj v poročilu Titu, 'pač pa tudi nas same'. Na Dolenjskem je nastalo obsežno osvobojeno ozemlje, na katerem so Italijani le s težavo nadzorovali prometne poti in obdržali svoje posadke samo v pomembnejših krajih. Podobno kot drugod... so tudi v Sloveniji iskali med prebivalstvom zasiombo, to je ljudi, ki so bili pripravljeni sodelovati z njimi. Tega namena ni bilo težko uresničiti, in to ne samo zaradi odklonilnega odnosa duhovščine in tradicionalnih političnih krogov do komunistov, pač pa tudi zaradi nasilja, ki so ga pripadniki partije v svojem ideološkem fanatizmu izvajali nad 'razrednim sovražnikom'. Med 'zdravim prebivalstvom Ljubljane', kot piše v nekem vatikanskem dokumentu, so se tako pojavile 'vaške straže' in se od maja 1942 razmahnile v gibanje kakih 6.000 mož, ki so ga partizani po ruskem zgledu poimenovali bela garda, Italijani pa Milizia Volontaria Anticomunista, posmehljivo tudi 'fioretti albi' (brezmadežni cvetki). Voditelje tega gibanja so okupacijske oblasti našle med uglednimi ljudmi starega režima, ki so, prestrašeni od 'brezverskega komunizma', videli v fašizmu in njegovi 'protiboljševiški križarski vojni' manjše zlo ter celo garancijo za slovenski narod... Bolj trezno je presojal razmere general Ruggero, ko je jeseni 1942 škofu Rožmanu v zvezi z nepričakovano vojaško podporo dejal: Nam Italijanom mnogo pomaga, a med vami Slovenci ustvarja takšno sovraštvo, da ga petdeset let ne boste mogli odpraviti." (str. 126-127) - Dolomitska izjava: "Med Titovimi političnimi manevri jeseni 1942 je Še posebej značilen poskus, v katerem je skušal okrepiti svoj neposredni nadzor tudi nad slovenskim odporniškim gibanjem. V njem so se komunisti polastili vseh vzvodov oblasti, toda čeprav so bili močni v ideološkem pogledu, niso bili sposobni, da bi našli ustrezne vojaške voditelje. Tito se je zato odločil, da pošlje v Slovenijo Arso Jovanoviča... Ta črnogorski nacionalist ozkih obzorij in skromne diplomatske spretnosti je takoj po svojem prihodu ranil občutljivost Slovencev, ki so biii ponosni na svojo vojaško samostojnost: že po nekaj mesecih, aprila 1943, se je moral s svojimi sodelavci vrniti v Bosno, za sabo pa je pusti! vrsto polemik in zamer, ki so napovedovale, kako težko bo tudi v bodoči socialistični Jugoslaviji uresničiti načelo 'bratstva in enotnosti', s katerim so se partizani ponašali. Da bi omilili napetost z vrhovnim štabom, do katere je prišlo zaradi tega zapleta, je skušal Kardelj vsaj na organizacijski ravni izenačiti slovensko odporniško gibanje s tistim na jugu. Od tod odločitev, da potisne katoliške in liberalne sile znotraj OF na rob političnega dogajanja, odločitev, ki jo je še krepil občutek ogroženosti od začetka leta 1943... namreč, da se zavezniki izkrcajo na jugu Evrope... Jugoslovanski komunisti so se bali, da se bodo morali vsak trenutek soočiti s formalno prijateljskimi, a ideološko nasprotnimi četami, ki bodo potegnile za seboj kmečke in meščanske kroge znotraj in zunaj odporniškega gibanja. Da bi se izognili tej nevarnosti, ki bi jih oropala sadov njihovega dotedanjega dela, so se v Sloveniji odločili strniti vrste v OF in si jih povsem podrediti. Treba je bilo torej prisiliti krščanske socialiste in liberalce, da priznajo politično vodstvo partije in se v bodoče zadovoljijo samo z nedoločno in neopredeljeno kulturno avtonomijo. V ta namen so organizirali zapleten manever, ki se je končal 28. februarja 1943 z izjavo, podpisano v Polhograjskih Dolomitih, s katero sta obe skupini priznali KPS kot edini avtonomno organiziran politični subjekt v okviru 375 ANNALES 8/'96 OCENE IN POROČILA/RECENSION! E REI.AZIONI, 370-416 OF. Mimo trenutnih implikacij je bil ta dokument, prav tako kot istočasen odhod Arse jovanoviča, značilen za bodočo Jugoslavijo: napovedal je namreč, da partija ne bo ob sebi trpefa nobene siie, ki bi jo ovirala pri preoblikovanju družbe in gradnji 'sovjetske' države." (str. 130-131) - 'Nacionalizem' KPH in KPS: "Značilno je, da je Tito z nejevoljo sprejel novico o priključitvi ¡stre, Reke in Zadra k Hrvaški, ki jo je Antifašistična skupščina narodne osvoboditve Hrvaške /ZAVNOH/ razglasila 20. septembra 1943. Po njegovem so si hrvaški komunisti, na čelu katerih je bil Andrija Hebrang, s to odločitvijo prisvajali pooblastila, ki so pripadala samo Jugoslaviji kot skupni državi. Nacionalizem hrvaškega liderja se je večini članov politbiroja CK KPj zdel tako nevaren, da so ga oktobra 1944 odstavili z vrha KPH... Tudi slovenskih nacionalnih teženj, ki jih je propaganda o 'bratstvu in enotnosti' jugoslovanskih narodov komaj mogla zakriti, Tito in njegovi najožji srbski in črnogorski sodelavci niso opazovali z odobravanjem, čeprav so bili v odnosu do njih previdnejši kot pri Hrvatih, saj so se zavedali, da bi bilo v Sloveniji partizansko gibanje brez domoljubne vsebine dokaj skromno. Ko je OF na začetku oktobra 1943 sklicala v Kočevju zbor odposlancev slovenskega naroda, na katerem so razglasili priključitev Primorske Sloveniji, si nihče ni upal oporekati temu izrazu suverenosti, da bi pri Slovencih ne prebudil latentnih zadržkov do skupnega življenja v Jugoslaviji." (str. 137) - Narava bodoče oblasti: "Ker se je napovedoval konec vojne (op. po velikih dogodkih spomladi in poleti 1943), je postalo jasno, da bo treba postaviti temelje novi državi še bolj določeno, kot je bilo to storjeno na prvem zasedanju AVNOj-a. Vodje KPJ niso dvomili, da bo ta povsem drugačna od prejšnje. Svetozar Vukma-novič-Tempo je priznal grškim tovarišem: 'V Jugoslaviji ne bomo nikoli dovolili, da bi bila obnovljena stara oblast in da bi ta izvedla svobodne volitve. Preveč žrtev smo dali, da bi to dovolili! Zavezniškim silam ne bomo dovolili priti v našo državo. Samo sile, ki so izbojevale zmago nad okupatorji, iahko izpeljejo volitve za novo oblast...' (str. 137) Federativna in republikanska Jugoslavija je, čeprav z drugačnimi atributi, nastajala (op. na II. zasedanju AVNOJ-a) na isti način kot kraljevina Kara-djordjevičev: spet je bila izraz voije in interesov le majhne skupine, ki si je zaradi svoje vojaške moči lahko privoščila organizacijo nove države po lastni zamisli, pri čemer se ni ozirala niti na svojega moskovskega zaščitnika. 'Novo oblast sta označevala razkol s starim in nezvestoba do naših duhovnih očetov', piše Djilas v svojih spominih. Stalin se je tega zavedal in je v strahu pred odmevom, ki bi ga avnojski sklepi imeli na Zahodu, jezno komentiral, da je to nož v hrbet Sovjetski zvezi." (str. 140-141) - Svinčen plašč konformizma in centralizma: "V trenutku, ko je Rdeča armada vkorakala v Srbijo, je Mihailovič upal, da mu bo uspelo skleniti z njenimi poveljniki dogovor o sodelovanju... Rusi so biii sicer pripravljeni sprejeti njegovo pomoč, toda brž ko so bili boji končani, so četnike aretirali, jih predali Titu ali deportirali v Sovjetsko zvezo. V takšnem položaju Mihailoviču ni preostalo drugega, kot da se... umakne v Sandžak in Bosno ter prepusti Srbijo Titovim partizanom. Ti so seveda skušali takoj utrditi svojo oblast, in to ne le v Srbiji, temveč tudi drugod po Jugoslaviji. Na tista območja, kjer se je partizanski odpor oblikoval na poseben način - kar velja v prvi vrsti za Slovenijo in Hrvaško - je tedaj lege! svinčen plašč konformizma in centralizma. K temu so marsikaj prispevali sovjetski 'inštruktorji', ki so bili - tako je Tito pisal Rankoviču -poslani !od zgoraj', da bi koordinirali delo Ozne v Vojvodini, Srbiji, Makedoniji, Črni gori, na Hrvaškem in v Sloveniji... Težko je reči, ali je to 'čiščenje tujih elementov' pomenilo že prehod iz narodnoosvobodilne faze v revolucijo... Ozna ni zamudila prilike za neusmiljeno maščevanje nad kolaboracionisti, pravimi ali namišljenimi, ki so v preteklih letih enako neutrudno in uspešno lovili komuniste, saj partizani ob osvoboditvi niso našli v Beogradu niti enega člana KPj,., Dogodki v Srbiji so odjeknili med kolaboracionisti in kvislingi v vsem jugoslovanskem prostoru kot napoved bližnjega konca. V Sloveniji, kjer je bilo jeseni 1944 po Kocbekovih ocenah 18.000 domobrancev, je splošni občutek poraza zgovorno izrazil pater Zorman, ko je 6. oktobra na pogrebu padlih četnikov v bližini Kranja dejal: 'Boljše je, da ves slovenski narod junaško umrje, kakor pa, da živi v komunistični hudobiji.' ... Ko je Tito 31. avgusta in pozneje še enkrat 22. novembra 1944 razglasil amnestijo za vse kolaboracioniste, ki se niso omadeževali z narodnim izdajstvom in vojnimi zločini, je med hrvaškimi domobrani (ne pa tudi med slovenskimi domobranci in četniki) prišlo do nezadržnega osipa." (str. 146-148) - Državljanska vojna: "15. maja 1945 je 111. armada NOV... zajela 30.000 pripadnikov kolaboracionističnih vojaških formacij, med njimi dvanajst ustaških generalov in vodje črnogorskega četništva, ter 20.000 civilnih ubežnikov. Osvobodilna vojna je bila končana, državljanska vojna pa je povsod v Jugoslaviji divjala še mesece, do popolne likvidacije vsakega odpora zmagovitemu komunističnemu režimu. A tudi ko so bili njegovi nasprotniki okoli leta 1947 v glavnem uničeni, so še tlela etnična sovraštva med jugoslovanskimi narodi, ki so biia zasejana v obdobju pred vojno in so se med njo do skrajnosti zaostrila kljub triumfalni komunistični propagandi, ki je razglašala kar mistično enotnost nove družbe..." (str. 151) Tretji del knjige, ki mu avtor namenja največ prostora, sestavlja 14 poglavij. Obravnava tega obdobja je bila za pisca prav gotovo najzahtevnejša naloga, pa tudi izziv, tako zaradi bližine dogodkov kot tudi stvarnosti, ki smo jo bolj ali manj živeli vsi. Zaradi povedanega se 376 ANNALES 8/'96 OCENE IN POROČHA/ RECENSION! £ RELAZION!, 370-416 bo večina bralcev nedvomno osredotočila prav na prebiranje obdobja socialistične Jugoslavije; zato le nekaj poudarkov. - Jugoslavija leta 1945 spominja na Potemkinovo vas... Kljub spremembam v ideološkem, gospodarskem in socialnem ustroju države so ostali namreč njeni oporni stebri vedno isti: partija, vojska in tajna policija. Če odmislimo ideologijo ljudi na oblasti, ni težko pritrditi Economistu, ki je decembra 1945 zapisal, da je razlika med Aleksandrovo in Titovo Jugoslavijo zanemarljiva: "Ne glede na propagando revolucija pravzaprav ne pomeni nič več in nič manj kot obnovo vladne klike oziroma birokracije." (str. 155) Vendar avtor ne spregleda, da je Tito s pomočjo KPJ v prvem povojnem obdobju sprožil v državi titanski obnovitveni napor, ki je bil možen, ker je vodilna elita, tudi po mnenju nič kaj naklonjenih zahodnih opazovalcev, uživala podporo večine prebivalstva, predvsem mladine. Obetala je namreč novo in boljše življenje, pri tem pa ni rušila temeljnih vrednot v veliki meri še patriarhalne družbe: kolektivizma, egalitarizma, avtarkije, kulta karizma-tičnega vodje. - Usoda kolaboracionistov: Čeprav je KPj lahko računala na široko ljudsko podporo, njeni voditelji niso hoteli tvegati, odločeni, da si z vsemi sredstvi, tudi s terorjem utrdijo 'železno oblast'. Ob koncu vojne je zbežalo na Koroško in v Italijo na tisoče domobrancev, ustašev in četni kov v upanju, da se bodo rešili pod okrilje Anglo-Američanov... 16. maja je vodja britanske vojaške misije v Beogradu Arthur Lee po naročilu feld-maršala Alexandra sporočil Titu, da si Angleži žele "takoj" izročiti 200.000 jugoslovanskih kolaboracionistov, kolikor se jih je nakopičilo na Koroškem. "Hvaležni bi bili, če bi bil maršal Tito voljan, da svojim poveljnikom ukaže, naj jih sprejmejo..." S silo in zvijačo so v naslednjih dveh tednih (konec meseca so zavezniki sklenili, da prenehajo z izročitvami) prepeljali okrog 26.000 srbskih prostovoljcev, ustašev in slovenskih domobrancev prek Karavank, kjer so jih čakale posebne partizanske enote z nalogo, da jih pobijejo, pomečejo v jame in pokopljejo v množične grobove. "Mi smo revolucijo izvršili s krvjo," je kasneje rekel Tito, "in Še kako dobro smo med revolucijo počistili svojo hišo." Ta množični teror, ki ga je narekovala predvsem odločenost režima, da "likvidira" vse resnične in potencialne nasprotnike, je popustil šele po 18. juniju, ko je bilo konec vojnega stanja. Toda tudi po tem datumu se je po gozdovih in goratih področjih nadaljeval lov za razkropljenimi četniškimi, ustaškimi in domobranskimi enotami, ki so vztrajale v boju, v prepričanju, da bo kmalu izbruhnila tretja svetovna vojna med Zahodom in Vzhodom... Represijo, ki ni poznala usmiljenja, je M. Pijade opravičeval nekemu ameriškemu novinarju z mislijo F, Dzeržinskega, zloglasnega ustanovitelja sovjetske tajne policije: "Sveta luč terorja ne sme ugasniti nikoli. Ljudi mora biti strah." (str. 156) - Za notranjo politiko Jugoslavije do leta 1948 je značilno zvesto posnemanje Sovjetske zveze in njenega državno-centralističnega sistema. Bolj zapleten pa je bil zunanjepolitični položaj, tudi zaradi prepričanja, ki ga je Tito izrazil že leta 1944, da bi morali zavezniki zaradi zaslug v NOB ravnati z njim kot z enakovrednim partnerjem. Ker so to ni zgodilo (Stalin je dodelil Jugoslaviji zgolj vlogo sovjetskega satelita), je os Moskva-Beograd spomladi 1948 počila. O širših vzrokih, genezi in posledicah jugoslovansko-sovjetskega spora v inform-birojevskem obdobju avtor govori v poglavjih 11-14. Naj na tem mestu opozorim, da je Pirjevec na omenjeno tematiko objavil odmevno monografijo z naslovom "Tito, Stalin in Zahod" (Ljubljana, 1987). Zahod se je zavedal pomembnosti ideološkega upora maršala Tita. Še bolj pa je znal ceniti strateški položaj Jugoslavije v vzhodnem Sredozemlju in v srednji Evropi, saj je bil prepričan, da bi bila v primeru napada, če ji uspe ostati neodvisna, obrambni ščit za Italijo in nosilni steber za Avstrijo in Grčijo. Kot je rekel Truman, "pomeni Titov beg izpod kremeljskega okrilja prvi poraz sovjetskega imperializma in je kot tak velik politični simbol. Poleg tega pa ima Tito na razpolago največjo udarno silo v Evropi, ki predstavlja važen dejavnik v zaščiti zahodne Evrope pred komunistično agresijo." Nič manj pragmatičen ni bil angleški zunanji minister Bevin, ko je na srečanju z ameriškim kolegom Aachesonom septembra 1949 dejal: "Tito je sicer baraba, a je naša baraba." (str. 193-194) Ob tem naj pripomnim, da bo nadaljnji razvoj pokazal, da je Tito znal tako doma kot v tujini maksimalno vnovčiti spor s Stalinom. - Nedvomno je spor s Stalinom bistveno pospešil iskanje jugoslovanske poti v socializem (samoupravljanje): "Ker je socializem v Sovjetski zvezi prenehal biti revolucionaren, je zdaj Jugoslavija edina nosilka naprednega zagona, ki izvira iz Marxove teorije in iz velikega oktobra." (str. 203) VI. kongres KPJ /1952/ je bil sklican zato, da tudi na formalni ravni potrdi razkol s stalinizmom in partiji določi mesto znotraj jugoslovanske družbe, "jugoslovanski komunisti," piše Pirjevec, "so se na kongresu izkazali s svojo samozavestjo in ideološko drznostjo, v kateri so šli tako daleč, da niso govorili samo o odmiranju države, temveč tudi partije. Pri tem pa je značilno, da se kot po navadi niso bili zmožni soočati s konkretno stvarnostjo." (str. 213} Da je bito res tako, priča soočenje državnega in političnega vrha z Djilasovim javnim provokativnim vprašanjem: Kaj je glavni cilj partije - socialistična demokracija ali oblast? Razrešitev Djilasa - potem ko so ga obdolžili revizionizrna, anarhizma in meščanskega liberalizma - z vseh funkcij na plenumu CK (januarja 1954) je bil odgovor jasen: oblast! Obračuni z liberalnimi in demokratičnimi strujami, ki smo jim bili priča v naslednjih letih in desetletjih, so bili odraz strahu, da bi bila partija (natančneje vladajoča državno-partijska birokracija) ob monopol in oblast. V Sloveniji je bila npr. prepovedana 377 ANNALES 8/'96 OCENE IN POROČILA / RECENSION! E REÍ.AZION!, 370-4Î6 Revija 57 že leto dni po začetku izhajanja, njen sodelavec Jože Pučnik pa obsojen na deset let zapora. Skratka, Jugoslavija - kljub proklamiranemu samoupravljanju in humanemu socializmu - še naprej ostaja v kleščah zaprte oligarhije, ki v svojih rokah drži vso gospodarsko, socialno in politično moč. "ZKj in jugoslovanska vlada sta zmagali v bitki s Stalinom za avtonomijo," je zapisal Anton Vratuša, "jugoslovansko vodstvo pa ni dobilo bitke proti stalinizmu." (str. 239) - Tudi na področju zunanje politike je prišlo po sporu s Stalinom, potem ko je bila Jugoslavija izključena iz bloka komunističnih držav, do povsem nove usmeritve - k sooblikovanju gibanja neuvrščenih. Izvenblo-kovska politika, ki ji je Jugoslavija proti koncu petdesetih let dala še poseben zagon, je seveda zahtevala znatne finančne žrtve. Državam v razvoju, s katerimi je beograjska vlada navezala stike, je bilo namreč treba nuditi velike kredite, če naj bi kupovale jugoslovanske industrijske proizvode. Cejlon, Etiopija, Sudan, Združena arabska republika in Indonezija so tako dobile na desetine milijonov dolarjev - prek sto milijonov samo v letih 1959 in 1960 - po nizki obrestni meri, kar je pri marsikaterem politiku omenjenih držav vzbujalo nemajhno začudenje: "Od kod vsa ta gotovina?"... (str. 238) Delno lahko odgovorimo z naslednjim primerom, ki ga navaja Pirjevec: "Konec leta 1971 se je Tito napotil na obisk v ZDA, kjer je povsod naletel na odprta vrata. 'Ne bom pozabil odločnega zagotavljanja enega Nixo-novih svetovalcev/ pravi Jurij Gustinčič, ki je bil kot novinar v njegovem spremstvu, 'naj sami povemo, kaj bi radi, pa bomo dobili.' 'Tito je zadel v črno/ je komentiral Economist uspeh njegovega obiska, ki je potrdil, da so Amerikanci in z njimi tudi drugi na Zahodu pripravljeni seči precej globoko v žep, le da Jugoslavija ohrani svoj neodvisni položaj zunaj sovjetskega bloka in v tem smislu vpliva na neuvrščene države." (str. 316) -Če se je Tito v samosvoji zunanji politiki po koncu svetovne vojne dokaj uspešno zoperstavlja) najrazličnejšim pritiskom in grožnjam, najprej s strani Zahoda, nato Moskve pa tudi Pekinga ("Jugoslovani so se odpovedali revoluciji in diktaturi proletariata in podpirajo ameriški imperializem... Jugoslovanska različica mednarodnega oportunizma je največja nevarnost za socializem. Borba proti njej je internacionaltstična dolžnost vseh KP," so složno pozivali še 1. 1960 Sovjeti in Kitajci, /str. 262-263/!, mu doma, kljub uspešnemu napredovanju jugoslovanske družbe, ni šlo vse po načrtih. Proti koncu 50. in v začetku 60. let sta se namreč oblikovali t.i. liberalna in konservativna struja v državno-partij-skem vrhu. Prva je menila, da je potrebno razvijati samoupravljanje, demokratizacijo in centralizacijo države ter zagotoviti večjo samostojnost republikam, druga pa je bila povsem nasprotnega mnenja, češ da problemi nastajajo zaradi prešibke centralne oblasti. Prav tako so "konservativci" nastopili proti upoštevanju tržnih zakonitosti, češ da vodijo v kapitalizem, anarhijo in popu- ščanje zahodnim miselnim vzorcem, ter zahtevali, da se ZKJ ponovno spremeni v "dejavnik moči". Razprava je imela tudi narodnostno ozadje, čeprav tega ni nihče jasno povedal. Zato avtor v nadaljevanju - ne brez vzroka - posveča osrednjo pozornost prav analizi mednacionalnih odnosov, ki so konec koncev pripeljali - ob spletu "(ne)ugodnih" mednarodnih okoliščin - do zloma tako prve kot druge Jugoslavije. V takratni "razpravi so konservativni krogi gojili misel o izrazitejši integraciji države ne samo na gospodarskem in političnem, temveč tudi na kulturnem področju. Ne da bi jo omenjali, so se tako navezovali na stalinistično doktrino, po kateri je narod kapitalistični, torej prehodni pojav. V Jugoslaviji je bil med NOB kapitalizem poražen, zato obstoj različnih narodov nima več opravičila, saj so se etnični interesi zlili z interesi delovnega ljudstva. Nastopil je torej trenutek, ko je treba podpreti oblikovanje ene same nacionalne in kulturne skupnosti z enim samim jezikom, srbohrvaščino. Takšna celovitost se je že uveljavila v vojski in v skupščini, kazala pa se je tudi na vseh državnih manifestacijah. Kdor se je drznil glasno podvomiti o njeni upravičenosti, je bil takoj proglašen za sovražnika bratstva in enotnosti... Po približno dvajsetletnem premoru je 'jugosiovanstvo1 spet postalo vrednota - zdaj ne več monarhističnega, temveč socialističnega režima - ki naj bi spojila narode in kulture v federaciji. Ta težnja pa je preveč spominjala na velikosrbstvo in unitarizem, da ne bi sprožila resnega vznemirjenja, še posebej v Sloveniji. Leta 1961 je srbski pisatelj Dobrica ČoŠič, ki je bil blizu Rankoviču, opozoril v zagrebškem Telegramu na težave v odnosih med republikami in menil, da bi 'vampirski nacionalizem' lahko premagali z njihovo ukinitvijo. 'Oprostite, kako ste rekli?' je bil naslov odgovora enega najmarkantnejših slovenskih intelektualcev Dušana Pirjevca, ki je z vso silo... (in ne brez Kraigherjevega in Kardeljevega kritja) zavrnit unitari-stične in centralistične 'pijavke' ter s tem začel polemiko, ki je v Jugoslaviji spet izpostavila nacionalno vprašanje." (str. 243-244) Seme nacionalnega nezaupanja je torej ponovno vzklilo. Tako kot Karadjordjevičeva se tudi Titova Jugoslavija (kljub tako proklamiranemu geslu o bratstvu in enotnosti) ne bo znala otresti smrtonosnega objema "nacionalizma". To trditev neizpodbitno potrjujejo globoke krize v jugoslovanski družbi, pa tudi reševanje le-teh, ki smo jim bili priča v naslednjih treh desetletjih, saj so se vse po vrsti vrtele okrog temeljnih vprašanj, ki so bila usodno povezana s problematiko mednacionalnih odnosov: Kolikšna naj bo samostojnost republik, kolikšna naj bo decentralizacija, kolikšna naj bo demokratizacija? V senci teh debat se je - večinoma zakrit pred javnostjo - odvijal dolgotrajen boj za oblast v državi: od Rankoviča do Mifoševiča. Ne gre prezreti, da je po odstranitvi Rankoviča in razkosanju "njegove" Udbe po republiškem ključu prav JLA ostala edini vsejugoslo- 378 ANNALES 8/'96 OCENE !N POROČILA/RECENSION] E RElAZIONt, 370-416 vanski organizem, torej najpomembnejši inštrument, ki je bil na voljo maršalu. Po Titovi smrti (1980) se njena vloga v družbi ni prav nič zmanjšala; veljala je za garanta "Titove Jugoslavije". V zapletenih medrepubliških odnosih v drugi polovici 80. let, ko so si bila slovenska (zahteva po asimetrični federaciji oz. konfederaciji) in srbska (Srbija = Jugoslavija) stališča do nadaljnjega življenja v skupni jugoslovanski državi diametralno nasprotna, se je "Titova j L A" postavila na stran Srbije. V dani konfliktni situaciji Sloveniji seveda ni preostalo drugega, kot da razglasi neodvisnost (25. junija 1991). V tej zgodovinski odločitvi smo Slovenci dosegli politično enotnost, ki je bila temeljni pogoj za uspešno zavrnitev vojaške agresije jA in ohranitev samostojnosti. Z mednarodnim priznanjem Slovenije in Hrvaške (15. januarja 1992) in nekoliko kasneje Bosne in Hercegovine ter Makedonije "je bila Jugoslavija, ki je preminila že 25. junija 1991, dokončno pokopana z blagoslovom mednarodne skupnosti..." zaključuje prof. Pirjevec. Napisati monografsko študijo o zgodovini Jugoslavije, gledano s strokovnega vidika, nikakor ni preprosto delo; če imamo ob tem še v vidu sedanji zapleteni politični trenutek, v katerem bi večina Slovencev najraje pozabila, da smo bili še do včeraj del Jugoslavije, pa sploh ne. Obema težavama, strokovni in politični, je bil prof. jože Pirjevec - kot izvrsten poznavalec ne samo jugoslovanske, temveč svetovne zgodovine 19, in 20. stoletja nasploh - odličen mojster. Pri pisanju je bii dovolj blizu in obenem dovolj daleč od matične domovine, da ni zašel pod vpliv te ali one dnevne politike. To je vsekakor odlika in znanstvena vrednost tega dela, ki se še posebno zrcali v tem, da pisec ne zamolči ničesar bistvenega, obenem pa ne manipulira s posameznimi segmenti, saj jih preprosto ne trga iz konteksta celote; skratka zavrača ekskiuzivistični pristop, ki je Še posebno značilen za zdajšnje pisce "spominov". Le tako je lahko ostal zvest svojemu osnovnemu znanstvenemu principu - opazovanju in razumevanju (v našem primeru) jugoslovanskega kompleksa v kontekstu evropske in svetovne zgodovine. Še več, avtor je z dialektičnim (vzročno-posledičnim) pristopom argumentirano poiskal odgovore za smrt Jugoslavije, ki jih je po njegovem mnenju potrebno iskati ne samo v zapletenih notranjih mednacionalnih odnosih, pač pa tudi v spremenjenih mednarodnih političnih okoliščinah, nastalih po simboličnem padcu berlinskega zidu. In v tem kontekstu ne gre prezreti, da je naše aktivno soustvarjanje tega izjemnega svetovno-zgodovinsko-političnega trenutka navsezadnje botrovalo rojstvu slovenske države, poudarjam, slovenske države kot mednarodnega subjekta. V tej mednarodni povezanosti zgodovinskih procesov je šele možno objektivno zaznavati in razumevati širino in globino konkretnega zgodovinskega dogajanja ter preseči lastni subjektivizem in zazrtost vase. Tistega bralca, ki tega vsebinsko ni dojel, knjiga "Jugoslavija 1918-1992" ne bo povsem zadovoljila, vendar je to že vprašanje individualnega subjektivizma. Vsem nam pa le ostaja skupni imenovalec - želja po globljem, objektivnejšem razumevanju zgodovinskih vzrokov in posledic, ki so navsezadnje pripeljali do naše množične plebiscitarne odločitve za lastno pot, za samostojno Slovenijo; v tem kontekstu pa nikakor ne moremo prezreti argumentiranih ugotovitev, zapisanih v izvrstni Pirjevčevi monografiji "Jugoslavija 1918-1992". Skratka, pred nami je knjiga, ki je vredna pozornega branja, tudi zato, da bi bolje razumeli našo bližnjo preteklost in sedanjost. Avgust Lešnik SLOVENIJA, ITALIJA / SLOVENIA, ITALY: BELA KNJIGA O DIPLOMATSKIH ODNOSIH/WHITE BOOK ON DIPLOMATIC RELATIONS. Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije (uredila Branko Gradišnik in jože Šušmelj), Založba Debora, Ljubljana, marec 1996, 93 + XXIII (Dodatek) strani* Motive, ki so pobudi I i Ministrstvo za zunanje zadeve R Slovenije k odločitvi, da objavi t.i. Belo knjigo o slo-vensko-italijanskih odnosih, je v Spremni besedi pojasni! slovenski zunanji minister Zoran Thaler:"... ker Italija v mednarodni javnosti popačeno prikazuje bistvo odnosov med Italijo in Slovenijo, in ker ne ločuje med bilateralnim sporazumevanjem in multilateralnim pogojevanjem, je Republika Slovenija sklenila z objavo Bele knjige dokumentirano in pravno osvetliti zgodovinske odnose med državama in v tej luči pred očmi tuje in domače javnosti razjasniti tudi ozadje nepotrebnega in neupravičenega dogajanja, ki dandanes meče senco na skupno prihodnost dveh evropskih sosed". Da Bela knjiga ni namenjena zgolj zainteresirani slovenski javnosti, temveč še toliko bolj objektivnemu seznanjanju mednarodne strokovne javnosti o (ne)opravičenosti italijanskega pogojevanja in izsiljevanja R Slovenije, je razvidno iz odločitve, da so dokumenti objavljeni v izvirniku in prevodu, torej v slovenščini in še v enem izmed diplomatskih jezikov. Pričujoča Bela knjiga tako prinaša najpomembnejše diplomatske dokumente in sporazume, ki jih je Republika Slovenija kot samostojna država in kot država naslednica bivše skupne jugoslovanske države sklenila z Republiko Italijo, poleg teh pa tudi nekatere enciklopedične predstavitve ključnih dogodkov, povzetih po Enciklopediji Slovenije, V razgretih političnih razpravah na dano temo, tako na eni kot drugi strani državne 4 Pričujoči zapis je za tisk prirejen avtorjev prikaz Bele knjige na predstavitvi, ki je bila 24. aprtia 1996 v Pokrajinskem muzeju v Kopru, v organizaciji Znanstveno raziskovalnega središča Republike Slovenije v Kopru, Zgodovinskega društva za južno Primorsko in Pokrajinskega muzeja Koper. 379 ANNALES 8/'96 OCENE tN POROČILA / RECENSION1 ERELAZIONi, 370-416 meje, ko se vse vrti okrog tem, kot so fojbe, vprašanje lastnine optantov, razprodaja slovenske zemlje, skratka okrog vprašanj, ki se časovno odpro šele po kapitulaciji Italije in kasneje, ne gre prezreti, da sta urednika za prvi ključni dokument izbrala meddržavno tajno pogodbo, sklenjeno med Italijo in antantnimi državami (Francijo, Rusijo, Veliko Britanijo) 26. 4. 1915 v Londonu. Ta je med ostalim določal, da pripadajo Italiji (za sodelovanje na strani antante) Tridentinsko, južna Tirolska, Trst, Goriško-Gradiščanska, Istra do Kvarnerja ter otoka Cres in LoŠinj skupaj z nekaterimi manjšimi otoki. Nedvomno je bil londonski pakt tisti, ki je omogoči! Italiji -po zmagi antante v prvi svetovni vojni in sočasnem razpadu Avstro-Ogrske monarhije - dokončati zedinje-vanje, ki je potekalo v 19. stoletju. Italija je lahko uresničila programe iz zedinjevalnega procesa, v katerih so bile zahteve po strateških mejah, ne oziraje se na narodnostno sestavo pridobljenih ozemelj. In kaj je to pomenilo za slovenski narod? "Za Slovence sta pomenila kasnejša Rapalska pogodba ter koroški plebiscit bolečo rano in veliko razočaranje," kot je zapisa! prof. jože Pirjevec v knjigi Jugoslavija 1918-1992. Potem ko so stoletja živeli pod isto oblastjo v habsburški monarhiji (čeprav razdeljeni na njene različne dežele), so se naenkrat znašli razkosani na štiri med seboj sovražne države, s tretjino naroda, podrejenega tujcem. V tem kontekstu lahko samo pritrdimo njegovi ugotovitvi (zapisani v Spremni besedi k Pismom Henrika Tume): "Kako zelo se je naš bivanjski prostor zožil zaradi novih meja, ki jih je prinesel propad habsburške monarhije." Naslednji dokument oz. geslo posega v obdobje fašistične vladavine; govori o sodnih procesih, ki so bili v pristojnosti Posebnega sodišča za zaščito države. Sodišče, ki ga je 25. 1 1. 1926 ustanovil italijanski fašistični režim, je imelo značaj političnega sodišča, saj je sodilo obtoženim zločinov proti fašistični Italiji (torej protifašistorn) v letih 1926-1943. Prvi proces proti Slovencem je bil 25. 6. 1927, zadnji 20. 7. 1943. Po statističnih podatkih je bilo med vsemi obtoženimi 9,7% obtožencev slovenske in hrvaške narodnosti, medtem ko je znašal delež prebivalcev obeh narodnosti v Italiji le 1% od vsega prebivalstva. Geslo Cona A julijske krajine pojasnjuje nastanek in razmere v anglo-ameriškem zasedbenem območju v Slovenskem primorju od maja 1945 do septembra 1947 ter opozarja, da je Zavezniška vojaška uprava /ZVU/ v glavnem ohranila nespremenjene vse protislovenske diskriminacijske zakone, kakršni so bili v veljavi do italijanske okupacije. Edina resnična pridobitev je bila obnovitev osnovnih in srednjih šol s slovenskim učnim jezikom na Tržaškem in Goriškem, vendar so bili Beneški Slovenci v Videmski pokrajini v tem izvzeti. Prvi originalni dokument, ki ga prinaša Bela knjiga, je Mirovna pogodba med Jugoslavijo in Italijo. Sporazum so podpisale "zavezniške in združene sile" (21 držav, med njimi FLRj) na eni in Italija na drugi strani v Parizu 10. februarja 1947, veljati pa je začel po ratifikacijah 15. 9. 1947. Po tej pogodbi je bila revidirana rapalska meja in določena nova italijansko-jugosio-vanska meja; istočasno je bilo ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje /STO/, ki je dobilo svobodni mednarodni status pod zaščito varnostnega sveta. To je pomenilo, da je nad tem teritorijem prenehala italijanska suverenost kot tudi, da je STO z delitvijo po Morganovi črti na cono A in B prešel pod začasno upravo zavezniških vojaških poveljstev (angio-ameriško v coni A in vojaško upravo jA /VUJA/ v coni B) - in to vse dotlej, dokler guverner ne bo prevzel dolžnosti. Mirovna pogodba je zagotovila enakopravnost vseh narodnosti; uradna jezika sta bila italijanščina in slovenščina, ustava STO pa naj bi določila, v katerih primerih bi se lahko uporabljala hrvaščina kot tretji uradni jezik. Ob povedanem ne gre prezreti, da je bilo ravnanje ZVU v narodnostnem pogledu pristransko; to potrjuje ne nazadnje tudi ukaz ZVU 2. 9, 1949, ki je določil italijanski jezik kot edini uradni jezik na območju cone A STO. Naslednji dokument v Beli knjigi je Sporazum med FLRj in R Italijo o italijanskem imetju, upravičen/ih in deležih v Jugoslavijipodpisan 23. maja 1949 v Beogradu; z njim se je vlada FLRj obvezala, da bo nakazala vladi R Italije odškodnino za italijansko imetje na ozemlju, ki ga je Italija cedirala (prepustila) FLRj v skladu z določili Mirovne pogodbe, ali na bivšem jugoslovanskem ozemlju, ki so bili podvrženi nacionalizaciji, agrarni reformi ali kateremukoli drugemu ukrepu splos-ne narave, ki prizadene lastništvo. Gre za prvi meddržavni dokument, ki ureja nekatera pravno-iasfniška razmerja. Ker se glede guvernerja FLRJ in Italija (ob podpori VB, ZDA in Francije) nikakor nista mogli sporazumeti, je ostalo STO še naprej razdeljeno na dve coni. Potem ko so 8. 10. 1953 Anglo-Američani sporočili, da umikajo svoje enote iz cone A in jo prepuščajo Italiji, je prišlo do vojne napetosti. Tito je predlagal konferenco, na kateri bi sodelovale ZDA, VB, jugoslavija in tudi Italija. Ta predlog je odprl pot nadaljnjim pogajanjem, ki so pripeljala do podpisa Londonskega memoranduma (5. 10. 1954), s katerim je prenehala vojaška uprava v obeh conah; cono B in majhen del cone A je dobila v upravo Jugoslavija, večino cone A s Trstom pa Italija. Z novo razmejitvijo, ki jo je opredelila Spomenica o soglasju med vladami Italije, Zedinjenega kraljestva, Združenih držav in Jugoslavije o STO (objavljena je v Beli knjigi), je Slovenija dobila obalo in izhod na morje. Obenem so zavezniki izjaviii (predvsem zaradi zapletov glede ratificiranja memoranduma v italijanskem parlamentu), da v prihodnje ne bodo podprli nobene nove ozemeljske zahteve; mogoč je bil le še neposreden sporazum med Italijo in Jugoslavijo. Pomemben del memoranduma je Posebni statut, ki obojestransko zagotavlja narodnostne 380 ANNALES 8/'96 OCENE IN POROČILA/RECENSIONI E RElAZIONt. 370-4! S pravice manjšin na območjih, na katera je segia italijanska oziroma jugoslovanska civilna uprava. Posebni stati.it (ki je prav tako objavljen v Beli knjigi) je bil prvi mednarodni dokument, ki je (in to samo za tržaško ozemlje) urejal zaščito slovenske etnične manjšine v Italiji. Drugače povedano, zahodni zavezniki so se čutili dolžne le za ureditev razmer na teritoriju STO (!), saj so bila ostala vprašanja, po njihovem mnenju, rešena že s pariško mirovno pogodbo ali pa so predmet t.i, bilateralnih pogajanj in sporazumov. 18. decembra istega leta je bil v Beogradu podpisan Sporazum med FLRj in R Italijo o dokončni poravnavi vseh medsebojnih obveznosti ekonomskega in finančnega značaja, ki izhajajo iz mirovne pogodbe in nadaljnjih sporazumov. Sporazum, ki je objavljen v Beli knjigi, ureja sporazumno reševanje civilnih in vojaških pokojnin, vprašanje italijanskega imetja, vprašanje bank, hranilnic, železnice, pošte, reparacij in drugih vprašanj, ki zadevajo obe strani. Naslednji dokument Sporazum med SFRj in R Italijo, podpisan 3. julija 1965 v Rimu, je natančneje konkretiziral izvajanje sporazuma z dne 18. decembra 1954. Z njim se je jugoslovanska vlada zavezala, da bo za italijansko imetje, ki se je nahajalo na ozemlju predvojne Jugoslavije (!) in ki ga je nova jugoslovanska oblast zasegla, zadržala ali likvidirala, plačala italijanski vladi ustrezen znesek (2,600.000 $) v desetih letnih obrokih od 1. januarja 1966. Sporazum v svojem 4. členu sporoča, da pomeni dokončno poravnavo vseh vzajemnih ekonomskih in finančnih obveznosti. Svojevrstno kulminacijo v otoplitvi italijansko-jugo-slovanskih odnosov pomeni podpis Osimskih sporazumov 10. novembra 1975. Sporazumi vsebujejo tri temeljne dokumente: Pogodbo med SFRJ in R Italijo o meji in z njo povezanih vprašanjih, Sporazum o pospeševanju gospodarskega sodelovanja in Protokol o skupni prosti coni ter 16 dodatkov. V Beli knjigi je objavljena Pogodba med SFRJ in R Italijo, ki ureja predvsem mednarodno priznanje državne meje, kakršna je bila določena že z Londonskim memorandumom (1954). To dejstvo ni nepomembno, saj za razliko od jugoslovanske skupščine italijanski parlament londonskega memoranduma ni ratificiral. Ob ratificiranju Osimskih sporazumov je Poslanska zbornica R Italije 17. decembra 1976 sprejela posebno Resolucijo; v njej poudarja, da daje pooblastilo za ratifikacijo osimskih sporazumov, saj rešujejo sporno ozemeljsko in pravno vprašanje med Italijo in Jugoslavijo. Bela knjiga objavlja tudi govor takratnega predsednika italijanske vlade Alda Mora v poslanski zbornici (1. oktobra 1975) v podporo osimskim sporazumom. "Glede na prve ozire je vsekakor res, da gre za italijansko odrekanje. Res pa je tudi, da je akt o izročitvi cone B v upravljanje Jugoslaviji vsekakor trajen in nespremenljiv. Nespremenljiv s silo, pa tudi nespremenljiv prek soglasja... Bistveni interes Italije je, da je Jugoslavija neodvisna, neokrnjena, mir- na. V takšnih razmerah na vzhodni meji nismo ogroženi, temveč zavarovani," je poudaril Aldo Moro, ko je zagovarjal podpis trajnega sporazuma. T.t. Rimski sporazum med SFRJ in R Italijo, podpisan 18. februarja 1983, je dokončno uredil vse vzajemne obveznosti, podpisane v Osimu. Obe strani sta se sporazumeli, da si je SFRj dokončno pridobila imetje, upravičenja in deleže, za kar bo jugoslovanska vladala izplačala italijanski odškodnino v višini 110 milijonov $, in sicer v 13 enakih letnih obrokih, začenši s 1. januarjem 1990. Jugoslovanska stran se je tudi obvezala (20. junija 1985), da bo dala 179 odškodninskim upravičencem na prosto razpolago imetje, in sicer po katastrsko urejenem seznamu, ki je priložen temu sporazumu. Zaključni del Bele knjige tvorijo dokumenti, sprejeti oziroma podpisani po razglasitvi R Slovenije kot samostojne in neodvisne države. Tako Deklaracija ob neodvisnosti, sprejeta 25. junija 1991 v slovenski skupščini, med ostalim poudarja, da R Slovenija spoštuje vsa načela mednarodnega prava in v smislu pravnega nasledstva določbe vseh mednarodnih pogodb, ki jih je sklenila SFRj in se nanašajo na ozemlje R Slovenije kot tudi, da R Slovenija pričakuje od sosednjih držav, da bodo upoštevale in poglabljale z mednarodnimi konvencijami in bilateralnimi pogodbami doseženo raven zaščite slovenske manjšine, sama pa zagotavlja posebne pravice avtohtonima narodnima skupnostima Italijanov in Madžarov v R Sloveniji. Sledi objava pisma takratnega italijanskega predsednika Francesca Cossige, poslanega 16. 1. 1992 slovenskemu predsedniku Milanu Kučanu; v njem sporoča, da je R Italija priznala R Slovenijo kot samostojno in neodvisno državo. Proces otoplitve italijansko-slovenskih odnosov je bil s političnimi spremembami v letih 1993/94, ki so prinesle na italijansko politično površje nacionaliste in rieo-fašiste, ustavljen; ponovno so se pojavile zahteve po reviziji Osimskega in Rimskega sporazuma. Tako so na domači in mednarodni politični sceni uspeli - seveda v nasprotju z napori in predvidevanji akterjev Osima - zavrteti kolo zgodovine nazaj in s tem ponovno odpreti vprašanja, ki so bila z omenjenimi sporazumi že rešena. Zato je Državni zbor 25. marca 1993 sprejel Stališča in sklepe o slovensko italijanskih odnosih, v katerih poudarja, da je potrebno z italijansko stranjo nadaljevati pogovore o urejanju meddržavnih odnosov, hkrati pa ne pristaja niti na revizijo državnih meja, določenih s polnopravno veljavnimi Osimski sporazumi, niti na ponovno odpiranje vprašanja vračanja t.i. optantskega imetja, ki je bilo formalnopravno rešeno z Rimskim sporazumom. Zadnja objavljena dokumenta v Beli knjigi sta Spo-ročilo za javnost vlade R Slovenije, z dne 23. septembra 1994, ter Deklaracija vlade R Slovenije o odnosih z Italijo in o namerah v zvezi s harmonizacijo slovenske zakonodaje z zakonodajo Evropske unije, sprejeta 30, septembra 1994. 381 ANNALES 8/'96 OCENE IN POROČILA/RECENSIONI E RELAZION!, 370-416 V prvem vlada sporoča, da na podlagi določb - ki izvirajo iz Osimske pogodbe in Rimskega sporazuma, ki ga je Slovenija nasledila 31. julija 1992 z izmenjavo not med R Slovenijo in R Italijo - Slovenija želi nakazati preostale obroke odškodnine. Obenem ugotavlja, da italijanska stran - kljub prošnji slovenskega ministra za finance - še vedno ni sporočila številke bančnega računa, zato je primorana odpreti posebni račun v tujini, na katerega bo nakazovala preostale obroke. V Deklaraciji pa vlada sodi, da je nesprejemljivo pogojevanje vstopa Slovenije v pridruženo članstvo Evropske zveze s predhodno rešitvijo vseh domnevno odprtih vprašanj med državama Slovenijo in Italijo, ter poudarja, da bo v medsebojnih odnosih vztrajala na spoštovanju in izvajanju veljavnih meddržavnih sporazumov, med temi Pariške mirovne pogodbe iz leta 1947, Osimskih sporazumov iz leta 1975 in Rimskega sporazuma iz leta 1983. Lahko samo upamo - v dobro obeh narodov {tako italijanskega kot slovenskega) - da bodo spremembe na italijanski politični sceni po zadnjih volitvah ponovno speljale italijansko-slovenske odnose na tiste tirnice, ki so bile začrtane pred dvajsetimi leti z Osimskimi sporazumi. Avgust Lešnik Boris M, Gombač: SLOVENIJA, ITALIJA: OD PREZIRANjA DO PRIZNANJA. Založba Debora (Zbirka "Vrag ali mejak?"; knj. 1), Ljubljana 1996, 157 strani* Pobuda Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije, da naj objavo Bele knjige o diplomatskih odnosih med Slovenijo in Italijo pospremi izdaja poljud-nejšega, po konceptu esejističnega, po podatkih pa znanstveno bogatega prikaza odnosov med Slovenci in Italijani, je bila nedvomno hvalevredna, saj je bela knjiga že po svoji definiciji le "zbirka mednarodnih diplomatskih dokumentov, ki jih objavi kaka država o državi, s katero je v sporu"; v njej, razen osnovnih pojasnil, seveda ni prostora za širša pojasnjevanja in interpretacije. Seveda pa napisati takšno sintetično delo (na dodeljenih borih 150 straneh!), ki bo "zadovoljila" bralca tako na slovenski kot italijanski strani, tako zgodovinarja kot laika, in ne nazadnje tudi diplomata, ki se po službeni dolžnosti ukvarja z dano problematiko (delo bo izšlo tudi v angleškem prevodu!), za pisca še Pričujoči zapis je za tisk prirejen avtorjev prikaz knjige Borisa M. Gombača Slovenija, (talija na predstavitvi, ki je bila 24. aprila 1996 v Pokrajinskem muzeju v Kopru, v organizaciji Znanstveno raziskovalnega središča Republike Slovenije v Kopru, Zgodovinskega društva za južno Primorsko in Pokrajinskega muzeja Koper. zdaleč ni lahko opravilo. Še posebno, ker ne gre spregledati dejstva, da historiografske literature na dano temo - žal največkrat obremenjene z nacionalističnim nabojem, kar še posebej vetja za italijanske pisce - niti ni tako malo. Poieg tega so nekatera obdobja v zgodovini italijansko-slovenskih odnosov temeljitejše in objektivnejše raziskana kot druga, pa tudi "belih lis", ki so največkrat predmet političnega manipuliranja tako na eni kot na drugi strani meje, je kar nekaj. Izdaja obeh de! - Bele knjige in Slovenija, Italija: od preziranja do priznanja - naj bi na eni strani pripomogla k objek-ttvnejšemu razumevanju zgodovine italijansko-sloven-skih odnosov, na drugi pa omogočila strpnejši, predvsem pa enakopraven dialog med sosednjima državama. Pisca knjige Slovenija, Italija; od preziranja do priznanja, Borisa M. Gombača, tržaškega Slovenca, doktorja zgodovinskih znanosti, nosilca projekta "Zgodovina institucij in vsakdanjega življenja v Slovenskem primorju" pri novoustanovljenem Znanstveno-razisko-valnem središču Republike Slovenije v Kopru, do nedavnega tudi člana mešane siovensko-italijanske kul-turno-zgodovinske komisije, ustanovljene leta 1993 na pobudo tedanjega zunanjega ministra R Slovenije, verjetno ni potrebno posebej predstavljati, saj je doslej objavil že vrsto odmevnih študij in razprav (njegova bibliografija kaže, da se je raziskovalno ves čas posvečal pretežno slovensko-italijanski problematiki); na tem mestu naj spomnim le na delo Trst-Trieste, dve imeni, ena identiteta (Ljubljana, 1993). Gombač v svojem najnovejšem delu razgalja problematiko slovensko-italijanskih odnosov v štirih časovnih poglavjih. V prvem, z naslovom K.u.K. (op. Österreich-Ungarn Kaiserlich und Köneiglich), govori o geostrateški pomembnosti "Primorja" kot področja srečevanja dveh kultur in etnij, konkretno slovenskega in romanskega življa, in to od prve slovanske naselitve v te kraje v 6. stoletju do razpada monarhije (1918). V ospredju avtorjevega zanimanja je politično dozorevanje obeh narodov, saj je nacionalna ideja, ki jo je po francoski revoluciji Napoleon učinkovito seja! po Evropi, močno odmevala tako pri Slovencih kot Italijanih. V prvi polovici 19. stoletja se pri obeh oblikujejo narodnostni programi. Ključni problem je seveda problem razmejitve, natančneje vprašanje vzhodne oziroma zahodne meje. Karbonarji so prvi pobudniki italijanskega zedi-njenja; v svojem programu 1. 1818 predlagajo na vzhodu mejo, ki bi tekla po Julijcih in prek Snežnika po gorskih vrhovih vse do Boke. Posebno kočljiva poteza te ideje je v tem, da ima za izključno italijanske dežele tudi tiste, kjer je italijansko prebivalstvo v manjšini; njihov ti. maksimalistični program je potemtakem zadeval ne samo Italijane, pač pa tudi sosede, predvsem Slovence in Hrvate. Vsekakor gre tedaj le za idejo (podobne veiikonacionafne ideje je moč zaznati pri 382 ANNALES 8/'96 OCENE iN POROČILA / REŒNSIONI E REIAZIONI, 370-416 večini tedaj prebujajočih se evropskih narodih}, ki se seveda lahko uresniči !e v ugodnih političnih razmerah, konkretno z razpadom habsburške monarhije. Seveda pa ne gre spregledati tistih demokratičnih sil, združenih v Mazzinijevi "Mladi Italiji", ki so v svojem programu pobega iz "ječe narodov" računale tudi na pomoč slovanskih narodov; skratka, osvoboditev je lahko le rezultat skupnega mednacionalnega sodelovanja zatiranih narodov. Čas pred revolucijo I. 1848 je izkazoval izrazito dvojnost italijansko-slovenskih odnosov. Na eni strani je v italijanskih krogih mogoče opaziti pozitiven odnos do vseh podjarmljenih narodov v monarhiji, na drugi pa nacionalistično podcenjevanje "manjvrednih" narodov. Program Zedinjene Slovenije (1848) je bil za slednjo stran nepričakovana ovira, ki jo je treba odpraviti. Revolucionarno leto 1848 je namesto dvogovora o sožitju zasejalo med Slovenci in Italijani prva semena sumničavosti in nezaupanja, ki so se v naslednjih letih in desetletjih razvila v trdožive stereo-tipe, opozarja avtor. Z oblikovanjem italijanske države leta 1861 dobi italijanska maksimaiistična nacionalna ideja možnost za svoje udejanjenje. Ne gre prezreti, da je šlo, v nasprotju s pričakovanjem Mazzinija in Garibaldija, v tem ustanovitvenem procesu za t,i. združitev "od vrha navzdol", v katerem je Piemont manifestiral in raztegni! svojo politično moč nad celotni Apeninski polotok. Na drugi strani pa je treba priznati, da ideja Zedinjene Slovenije ni imela potrebnih družbenih nosilcev, ki bi lahko njen program tudi realizirali, V obdobju od italijanske združitve do prve svetovne vojne je v ospredju prikaz ita-lijansko-avstrijskih konfliktov, ki pa so, realno gledano, zadevali predvsem ekonomski, politični in kulturni položaj slovenskega in hrvaškega prebivalstva. Položaj slovanskega živija je bil še toliko težji, ker sta jim krivična avstrijska volilna zakonodaja ter asimilacijski lokalni zakoni preprečevali popolno enakopravnost z italijanskim prebivalstvom. Kljub temu pa je, opozarja Gombač, ob nemškem kapitalu, ki je bil seveda dominanten, slovenski ob koncu 19. stoletja vendarle vse bolj prevzemal drugo mesto v primorskem gospodarstvu. Predvsem je slovensko meščanstvo skrbelo za oblike nacionalne rasti in je v narodno zavesi vlagalo velika sredstva za financiranje slovenskih privatnih šol, za gradnjo in delovanje Narodnega doma, gledališča, fi¡harmoničnega orkestra, za financiranje časopisa Edinost ter omogočanje stoterih pobud kulture, družabnosti in telesne kulture. Vse te aktivnosti so nedvomno vplivale na množično priseljevanje slovenskega delavstva, predvsem v Trst, na drugi strani pa tudi na rast in delovanje slovenskih političnih strank, ki so postale resna postavka v življenju Primorske. Po porazu in razpadu habsburške monarhije ob koncu prve svetovne vojne so Slovenci zaman upali, da bo novoustanovljena Država SHS, pogojno rečeno - z istočasno uresničitvijo "zedinjene Slovenije" - rešila tudi vprašanje zahodne meje. To se ni zgodilo, saj je bil londonski sporazum (aprila 1915) s svojimi botri v Londonu, Parizu in Moskvi tisti, ki je odločilno vplival ne samo na kratkotrajnost mednarodno nepriznane Države SHS, temveč tudi na usodni položaj primorskih Slovencev in Hrvatov po prvi svetovni vojni; z rapalsko pogodbo (1920), ki je bila diktat in ne demokratičen bilateralen sporazum, so bili dodeljeni italijanski drŽavi (več kot pol milijona!). Konec vojne je Slovencem, piše Gombač, prinese! negotovost ob ukrepih italijanskih zasedbenih oblasti. Iz Trsta se je začela odseljevati reka tistih (z njimi pa tudi finančni kapital!}, ki so misliit ali tudi že občutili, da jim je nova država mačeha... V drugem poglavju z zgovornim naslovom Konkvista (zavojevanje) ali Slovenci pod italijnaskim škornjem avtor prezentira dogajanje na Primorskem od časa italijanske okupacije do konca druge svetovne vojne (1918-1945). Opozarja, da Italija v prvi svetovni vojni ni uresničila le programa iz zedinjevalnega procesa, v katerih so bile zahteve po strateških mejah, ne oziraje se na narodnostno sestavo pridobljenih ozemelj, temveč se je nedvoumno odločila za politiko osvajanja, natančneje, za prodor italijanskega imperializma na Vzhod (vzhodna tržišča in kapitalizacijo dosežkov v svetovni vojni), ki se je manifestiral ne nazadnje tudi v geslu "Šibka Jugoslavija je pogoj za močno Italijo". V ta načrt se je integralno vključeval tudi program za raznarodovanje Slovencev. Pripravili so ga v Trstu, kjer so bila mednacionalna nasprotja najbolj znana. Tamkajšnji fašistični voditelji so v teh lokalnih razmerah načrte totalitarnega režima mimogrede izkoristili za obračun s Slovenci, saj je bila navzočnost neitalijanskega prebivalstva na vzhodnih mejah napoti ekspanzionističnim načrtom savojske dinastije. Zato so bili ti prebivalci v načrtih fašistične stranke obsojeni na italinizacijo, na izselitev ali na genocid. Med načrtovalci te raznaro-dovalne politike so bili, piše avtor, tudi nekateri italijanski primorski izobraženci, predvsem zgodovinarji (A. Tamaro, F. Salata, I. Sauro), ki so se pridružili fašističnemu režimu. S prihodom fašizma na oblast (1922) se je proces raznarodovanja še stopnjeval. Programi "etnične bonifikacije'^) so poleg discipliniranja legalnih institucij slovenskega prebivalstva predvideli tudi zaviranje njegove demografske rasti, preprečevanje izobraževanja, omejevanje priseljevanja v mesta, kupovanje slovenskih nepremičnin in posesti, načrtno preseljevanje nekaterih kategorij slovenskega prebivalstva v notranjost Italije in v kolonije ter spodbujanje izseljevanja Slovencev v neevropske dežele in tudi v Jugoslavijo. S temi ukrepi bi julijska Benečija (Venezia Giulia) lahko postala odskočna deska na Vzhod in bi prevzela tisto funkcijo obmejne "marke", ki ji je bi!a namenjena kot dedinji "cezarske imperialne tradicije". V tajni Mussolinijevi okrožnici iz novembra 1925 je navedeno, da so vsa priključena ozemlja geografsko in zgodovinsko sestavni 383 ANNALES 8/'% OCENE IN POROČSLA / RECEN510NI E RELAZIONI, 370-416 del Italije, ki da so jim v preteklosti barbari odvzeli italski značaj. V končni fazi je šlo po Mussolinijevih besedah za "etnično bonifikacijo" (njen rezultat je od 100.000 do 150.000 izseljenih slovenskih prebivalcev Primorske). Eskalacija obračuna s Slovenci je bila ena izmed primarnih točk tega programa, ki je slonel na "zgodovinskih krivicah", poudarja Gombač. V nadaljevanju se avtor na eni stran i osredotoča na prikaz fašističnega terorja nad slovenskim prebivalstvom med obema vojnama, ki ga podkrepljuje s statističnimi podatki, na drugi pa na obrambo slovenskih narodnih interesov, na organiziranje antifašističnega odpora, tako legalnega, ki so ga zagovarjali pri političnem društvu Edinost, kot ilegalnega (TIGR, Borba). Na nasilne (teroristične) akcije slovenskih antifašistov se je fašistični režim odzval s sistematično sodno represijo, z ustanovitvijo Posebnega sodišča za zaščito drŽave; o delovanju le-tega posebej govori Bela knjiga. Po aprilskem napadu (1941) na Jugoslavijo se je fašistični zločinski teror še stopnjeval in se razširil na italijanski zasedbeni teritorij v Sloveniji - ljubljansko pokrajino (vojni zlo-čin/c/i so bili na jugoslovansko zahtevo takoj po končani vojni prijavljeni Komisiji za vojne zločine pri OZN; del tega dokaznega materiala o italijanskih vojnih zlo-čin/c/ih med drugo svetovno vojno, ki se nahaja v Arhivu Komisije, je Slovenija, na njeno prošnjo, pred kratkim že prejela - glej faksimile v Beli knjigi). Represija nad prebivalstvom se s prihodom novih, nacističnih oblastnikov - po italijanski kapitulaciji 1. 1943 - ne zmanjšuje. "Pobijanje in sežiganje žrtev fašizma in nacizma v tržaški Rižarni je bil najgrozovitejši poskus genocida v Trstu," poudarja avtor. "Iz rok gestapa, italijanske policije in paravojaških skupin Ispettorato Speciaie iz ulice Bellosguardo so po obveznem mučenju romale množice slovenskega, hrvaškega, italijanskega in židovskega prebivalstva v koncentracijska taborišča v Nemčiji, jasno je bilo, da bo to ravnanje ob koncu vojne izzvalo povračilo," zaključuje Gombač. V tem kontekstu se seveda ne moremo strinjati s tistimi italijanskimi zgodovinarji, ki (brez dokazov) trdijo, da je bil odgovor na fašistične zločine del natančnega političnega načrta Titovega režima. V tretjem poglavju Železna zavesa ali Blokovska delitev na Primorskem avtor obravnava ključne dogodke in posledice le-teh za prebivalstvo na obeh straneh meje v letih 1945-1955: tržaško krizo leta 1945, pariško mirovno pogodbo (1947), londonski memorandum (1954); skratka širše in celovito pojasnjuje diplomatske dokumente in sporazume iz tega obdobja, ki so objavljeni v Beli knjigi. V teh nedvomno ključnih povojnih dogodkih ne gre prezreti bistvenega, in sicer, da se je problematika ita-lijansko-jugoslovanskih (in s tem seveda tudi slovenskih) odnosov prevesila iz ti. multilaterale v bilateraio. Ta "prehod" je še toliko bolj zanimiv pa tudi nedorečen, še posebno, če upoštevamo, da je imela tržaška kriza svetovni pomen, saj je šlo prav tu za stičišče dveh novona- od preziranjà do priznanja Boris M. Gombač i stajajočih blokov, za "železno zaveso", ki je potekala "od Sczeczina na Baltiku do Trsta na jadranu", kot je dejal Churchill v začetku marca 1946 v Fuiltonu. Zdi se, da je vloga Sovjetske zveze, ki jo je "odigrala" na tem koncu Evrope, v zgodovinopisju premalo raziskana in upoštevana. Naj navedem samo dva primera: - Res je, da sta z noto jugoslovanski vladi (2. junija 1945) vladi VB in ZDA zahtevali, naj se čete ]A umaknejo iz Trsta in Slovenskega primorja (za Morganovo črto); res je tudi, da so VB, ZDA in Jugoslavija 9. junija podpisale sporazum o zasedbi in začasni upravi v julijski krajini in o umiku jugoslovanskih čet za Morganovo črto. Toda zakaj se je JA (po velikih žrtvah) umaknila iz Trsta? Ključno vprašanje je, kakšno stališče je zavzela do tega problema SZ, ki je tedaj stala v mednarodni politiki za FDj? Del odgovora je v ukazu, ki ga je 6. junija prejel komandant 4. armade Peko Dapčevič od Tita, v katerem ta zahteva, da se v roku 48 ur čete j A umaknejo iz Trsta na določeno linijo. Pod ukazom je citiran Stalinov telegram Titu: "U roku od 48 sati morate povuči trupe iz Trsta, jer ne želim, da zbog trščanskog pitanja udjem u treči svetski rat. Staljin". - Svet zunanjih ministrov se je pred pariško mirovno konferenco po Londonu sestajal v Moskvi še ves marec I. 1946. Razpravljali so o mirovni pogodbi z Italijo, in s 384 ANNALES 8/'96 OCENE IN POROÛLA/RECÎNSIONIEREIAZIONI, 370-416 tem v zvezi tudi o jugoslovansko-italijanski meji. Kot vemo, je sovjetski predlog edini prisojal Trst Jugoslaviji in segal precej bolj na zahod kot pa jugoslovanski. Od kod nenadni preobrat v sovjetskih stališčih? Sovjetska zahteva ni bila nič drugega kot neposreden odgovor na že omenjeno Chuvchillovo izjavo o oblikovanju "železne zavese" in blokovske politike. Ko se je pokazalo, da jugoslovani niso tako poslušni, kot si je želela Moskva {naraščanje napetosti v medsebojnih odnosih, ki so se kasneje strnili v informbirojevski spor), je sledila kazen, ki pa je prizadela predvsem Slovence... V tem kontekstu gre razumeti tudi Kardeljevo izjavo, da "brez SZ Jugoslavija ne bi dosegla takšnih mirovnih pogodb, kakršne je", pa naj je mislil v dobrem ali slabem pomenu. V zadnjem poglavju Od juga ali Temperaturni vzponi in padci avtor pojasnjuje ozadje naporov Rima na eni ter Beograda in Ljubljane na drugi strani v letih 1955-1992, da se čimprej in v zadovoljstvo obeh sosedov uredijo vsa tista odprta vprašanja, ki so obremenjevala medsebojne odnose. Rezultat teh naporov so bili obojestranski podpisi vrste sporazumov, ki so večinoma objavljeni v Beli knjigi. Na tem mestu naj opozorimo ie na dva: videmski (1955) in osimski {1975}. Pomen prvega je (omogočil je regionalni pretok blaga, ljudi in idej}, da je odprl pot k znosnejšemu življenju prebivalstva ob meji, obenem pa predstavlja prvi tovrstni sporazum med dvema sprtima sosedoma v času tik po hladni vojni; pomembnost drugega pa je v tem, da med drugim vsebuje tudi pogodbo o dokončnosti meje. Gombač ne brez razloga ocenjuje to obdobje na eni strani kot obdobje optimizma, ki se je manifestiralo v podpisu meddržavnih aktov, na drugi pa pesimizma, ki ga je bilo še posebno čutiti v vrstah slovenske manjšine v Italiji. V Osimskih sporazumih je italijanska vlada namreč potrdila "privrženost načelu kar največjega možnega varstva" za pripadnike slovenske narodne skupnosti in se obvezala, da bo zagotovila pripadnikom slovenske manjšine enako raven varstva, kot jo je določal Posebni statut kot sestavni del londonskega memoranduma (1954). "Slovenci v Italiji so v prepričanju", piše Gombač, "da lahko predvideno ratificiranje londonskega sporazuma 'a posteriors' reši vprašanja med obema državama, Osimskim sporazumom pritrdili, pa čeprav so ti bistveno okrnili njim namenjeno (vendar ne uresničeno) zakonodajo, kajti obligacija ftalije se je iz mednarodne prelevila v notranjepolitično... Ker so Osimski sporazumi 'posrkali' jamstva iz Posebnega statuta londonskega sporazuma, je slovenska manjšina v Italiji ostala tako rekoč brez vsake napisane normativne zaščite." Lahko sklepamo, kolikor ne bo prišlo do pozitivnih sprememb v italijanski manjšinski politiki {konkretno do sprejetja celovitega in enovitega parlamentarnega zakona za zaščito manjšin na celotnem ozemlju Furlanije-julijske krajine}, da bo neurejen položaj slovenske narodne skupnosti v zamejstvu še naprej ovira za pristne odnose med Italijo in Slovenijo. Zaključni del poglavja in knjige avtor namenja italijanskim stališčem ob osamosvajanju Slovenije in razpadu Jugoslavije (1991-1992). Pomembno je, da je Italija {kljub pomislekom) 15. 1. 1992 hkrati z drugimi članicami Evropske unije priznala Slovenijo kot samostojno državo. Nič manj pomembna ni biia medsebojna izmenjava diplomatskih not 31. 7. 1992 o tem, da je Slovenija pravno nasledila 49 mednarodnih sporazumov, ki jih je Italija sklenila z bivšo Jugoslavijo. Dosežen je bil torej dogovor, da bo sporazume Slovenija prevzela, Italija pa sprejela takšne, kakršni so. "Sodelovanje med Slovenijo in Italijo je steklo na najboljši možni način. Zgodovinska raziskava se končuje na tej optimistični točki", zaključuje avtor, saj "ni naloga zgodovine, da bi raziskovala politično sočasnost, ki je stvar publicistike". Knjiga dr. Borisa M. Gombača Slovenija, Italija: od preziranja do priznanja je bila deležna nemalo pozornosti v javnosti, še posebno, ker je izšla v času, ko je Italija še ovirala (bolje pogojevala) Sloveniji dodelitev statusa pridružene članice Evropske unije. Nedvomno je bil namen pobudnika (Ministrstva za zunanje zadeve RS) dosežen, saj je širša javnost - s pričujočim delom in Belo knjigo - bolje in natančneje seznanjena z ozadjem slo-vensko-italijanskega "konflikta", ki je buril duhove zadnja tri leta na obeh straneh meje. V strokovnih krogih so mnenja o knjigi deljena, vsaj sodeč po Odprtem pismu, ki ga je avtorju napisal zgodovinar dr. Branko Marušič {Delo, KL, 18. 4. 1996). Med drugim avtorju očita, da "kljub temu, da naj bi rezultati služili informaciji, ne more tudi poljudnoznanstveno delo zdrkniti na raven publicistike, retorike in političnega žargona... Strokovnost dela se spozna v opombah in citiranju". Ni moj namen, da se spuščam v polemiko, še manj pa, da jo odpiram. Opozoril bi le, da je v tujini (npr. v ZDA, Veliki Britaniji, pa tudi v Nemčiji) že dalj časa uve-ljavljen "nov" pristop v izdajanju zgodovinskih del: strokovno kompetenten avtor napiše jedrnato študijo - "esej" o dani problematiki, ki ga - zaradi večje objektivnosti - največkrat dopolnjuje še objava virov in dokumentov s kritičnim komentarjem. Sočasna izdaja Bele knjige in knjige Slovenija, Italija: od preziranja do priznanja naj bi potemtakem sledila sodobnim "trendom"; seveda pa ne gre spregledati, da sta knjigi v prvi vrsti namenjeni širokemu krogu bralstva (in prav zato v izdaji obeh knjig ne vidim nikakršne strokovne prepreke za nadaljevanje dela mešane slovensko-italijanske kulturno-zgodovinske komisije). Nedvomno imajo v našem zgodovinopisju kritične izdaje virov in dokumentov posebno, strokovno vrednost, kaže pa, da bo potrebno še kar nekaj časa, da se bo uveljavil "esejistični" pristop v zgodovinarjevem pisanju {ne v raziskovanju!), natančneje, da bo cenjen tudi v krogih zgodovinske stroke. Če drugega ne, avtorju zgodovinarju Borisu M. Gombaču ostaja uteha, da je med prvimi pri nas zaoral v tej smeri, pa še z dobrim in koristnim "delom" se lahko pohvali. Avgust Lešnik 385 ANNALES 8/'96 OCENE IN POROČILA / RE.CENSION1 ERHAZiONi, 370-416 France Perovšek: MOJA RESNICA. Spominski utrinki iz delovanja po !etu 1945 rta Primorskem in v Ljubljani, Ljubljana, 1995, 314 strani Na pobudo prijateljev, kot pravi avtor, se je France PerovSek lotil popisovanja povojnih let, ki jih je preživel, dokler mu je zdravje dopuščalo, kot aktiven družbeno politični delavec takoj po vojni na Primorskem, nato pa v raznih organih v Ljubljani. Knjiga ni strnjen spominski zapis o času po letu 1945, ampak gre za spominske utrinke dogodkov, ki so se avtorju tako močno vtisnili v spomin, da mu ni bilo treba potrjevanj in preverjanj po arhivskem gradivu. Knjigo sestavljajo štiri poglavja, od katerih je najobširnejše prvo, kjer govori o coni B julijske krajine v letih 1945-1947. Do delitve Slovenskega primorja na dve coni julijske krajine je prišlo po podpisu beograjskega sporazuma med zavezniki in jugoslovansko oblastjo 9. 6. 1945. Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor, ki je bil do tedaj najvišji oblastni organ za celotno Slovensko primorje in Trst, je ostal v coni A v Trstu in zaradi razmejitvene črte med dvema conama ni mogel izvajati svoje oblastne funkcije tudi v coni B, zato je bilo ustanovljeno Poverjeništvo pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora (odtlej PPNOO) s sedežem v Ajdovščini, delo poverjenika oziroma tajnika PPNOO pa je julija 1945 prevzel France Perovšek in ga opravljal do leta 1947. Cona B je imela poseben pravni status vse do uveljavitve določb pariške mirovne pogodbe in priključitve cone B julijske krajine k Sloveniji oziroma Jugoslaviji. Lahko rečemo, da je cona B Julijske krajine kot nekakšna posebna državna tvorba živela dokaj samostojno življenje, ki ga je urejala s pomočjo upravnega aparata, ki je svojo upravno funkcijo izvajal preko komisij, odsekov in oddelkov. Svoje odločitve pa so sprejemali z odloki in uredbami, ki so jih pripravljali s pravno službo. Kako je vse to zaživelo in delovalo, pa nam opisuje Perovšek v svoji knjigi. V gospodarstvu, so po njegovem mnenju vodili dokaj samostojno politiko in uvedli v soglasju z Vojno upravo jugoslovanske armade (VUJA) in oblastnimi organi Istre in Reke celo lasten denar - jugoliro. Spominja se stavke italijanskega poslovnega življa ob uvedbi novega denarja in množičnega protestnega zborovanja v Kopru. Zanimiva so njegova razmišljanja o planskem gospodarstvu in kritični pomisleki o odnosu slovenske oziroma jugoslovanske politike do privatnega sektorja. Nadalje je predstavil kulturnoprosvetno življenje, šolstvo, slovensko in italijansko, zdravstvo, pravosodje in javno varnost kakor tudi politično življenje, vlogo in pomen Slovansko italijanske antifašistične unije, in KP Julijske krajine, "rojstvo" časopisa Primorska borba, opisal položaj in sodelovanje s katoliško cerkvijo in duhovniki ter nakazal razlike v primerjavi s položajem v drugih pokrajinah v Sloveniji. Ob veliki splošni stavki julija 1946, v Trstu so se angažirali tudi v coni B, predvsem z organizacijo preskrbe stavkajočim, ki je ilegalno tekla preko demarkacijske črte. Opise vseh teh dogajanj poživljajo anekdote, mnogi zapisi majhnih a tako pomembnih epizod iz vsakdanjega življenja, kar nam približa sliko tedanjega časa, sodelovanja mnogih ljudi, ki so bili vedno priplavljeni na kakršnekoli akcije, organizirane pri PPNOO. Prvi def knjige je avtor sklenil s časom podpisa mirovne pogodbe in pripravo na vključitev oblastne uprave cone B v slovensko državno zgradbo. Poudaril je, kakšna škoda je bila po njegovem mnenju in izkušnjah narejena z ukinitvijo okrožij, do katere je prišlo kmalu po priključitvi cone B. Svoje spomine na obdobje 1945-1947 je zaključil z razmišljanjem o tem, kako je bil prav na Primorskem po njegovem mnjenju in mnenju mnogih njegovih kolegov ideal družbe, kakršno so si zamišljali in hoteli ustvariti, najbližje cilju, to je ustvaritvi lastne oblike družbenega razvoja. Globoki in ganljivi so njegova navezanost in spomini na obdobje, ki ga je preživel na Primorskem. "V tako družbo sem verjel" pravi in zato apelira na zgodovinarje, naj se delovanje in pomen PPNOO čimprej natančno proučita in naj se mu določi mesto v mozaiku povojne zgodovine, ki mu pripada. V drugem delu je Perovšek svoje spomine vezal predvsem na čas od novembra 1950 do januarja 1952, ko je deloval kot odposlanec vlade LRS pri Vojni upravi jugoslovanske armade in pooblaščenec CK KPS in CK K P) pri KP Svobodnega tržaškega ozemlja (STO). Cono B STO sta tvorila dva okraja, Koper in Buje. Ker je bil v coni B STO le del obdobja njenega obstoja, spominski utrinki zajemajo le posamezne dogodke. Izpostavil je predvsem dva problema. V težkih in zaostrenih razmerah informbirojevskega spora je tržaška kriza zdrsnila na drugo mesto interesov jugoslovanske zunanje politike in dostikrat je prišlo do nesoglasij med jugoslovanskim zunanjim ministrstvom, ki mu je bil primarni interes mir na zahodni meji, ter Ljubljano oziroma Koprom, ki sta se zavedala italijanskih apetitov po celotnem ozemlju STO. Na kratko pa se je dotaknil tudi informbirojevskega spora, opredelitve članov partije za jugoslovansko oziroma Vidalijevo varianto in posledic, ki so temu sledile v odnosih med ljudmi. Tretje in četrto poglavje sta vezani na Perovškovo delovanje v Ljubljani, predvsem v letih 1952-1959, ko je bil aktiven pri komisiji za agitprop CK KPS (CK ZKS), pri SZDL, v organih družbenega upravljanja, v kulturnih in znanstvenih ustanovah. Zanimiva so njegova razmišljanja in ocene o raznih političnih vprašanjih in procesih. Med drugim je bil imenovan za direktorja Radia Ljubljana oziroma RTV Ljubljana in tako izvemo, kako se je rojevala slovenska televizija, kakšen bil boj proti unitarizmu in centralizaciji novega tako pomembnega medija, kot je TV. Tretje poglavje je naslovil simbolično Neuresničena priložnost, saj po njegovem mnjenju Slovenija oziroma Jugoslavija ni izkoristila velikih možnosti predvsem na področju gospodarstva pa tudi politike, ki bi razvoj zasukale v bolj perspektivne tokove. 386 ANNALES 8/'96 OCENE iN POROČILA/RECEN510NI E RELATION I, 370-416 Zanimivi so tudi opisi njegovega delovanja v svetu ljubljanske univerze in Inštituta za narodnostna vprašanja. Naj opozorimo na predlog, ki ga je France Perovšek predstavi) Borisu Kraigherju, da bi po Mariboru kot drugem univerzitetnem centru moral postati Koper tretje univerzitetno središče, s smermi študija, ki bi bile za ta prostor potrebne. V četrtem poglavju se avtor spominja posameznih zadolžitev, pri katerih je kljub bolezni še lahko sodeloval, kot so delo pri Marksističnem centru CK ZKS, ustanavljanje in začetki delovanja Visoke šole za politične vede v Ljubljani ter sodelovanje v komisiji Izvršnega komiteja CK ZKS, ki naj bi presodila o odprtih vprašanjih v zvezi z dachauskimi procesi. Knjiga Moja resnica je izredno zanimiva izpoved človeka, političnega delavca, ki se dogodkov spominja skozi delo v povojnem obdobju, v katerem je predvsem prvi dve desetletji aktivno sodeloval. V podajanjih svojih misli, stališč in kritičnih ocen je nevsiljiv, gre mu za njegovo resnico, za njegovo prepričanje. Čez celotni tekst je čutiti, da so to njegove misli, njegova doživljanja in razmišljanja, ki jih podaja na zelo zanimiv način. Ker mu je bolezen zaprla pot aktivnega delovanja, se je Perovšek s pisano besedo postavil po robu posploševanjem in ozkim interpretiranjem ter razvrednotenjem mnogih dogodkov iz tega za razvoj slovenske države tako pomembnega obdobja, v katerem je bil skupaj s svojimi sodelavci pomemben akter. Privlačnost njegovim spominskim utrinkom daje tudi njegov pozitivni in dobronamerni odnos do ljudi in dogodkov. Metka Gombač Peter Kos, Andrej Šemrov: RIMSKI NOVCI IN KONTRAMARKE IZ 1. STOLETJA = ROMAN ¡MPERIAL COINS AND COUNTERMARKS OF THE 1STCENTURY (AUGUSTUS - TRA1ANUS), Situla 33 - Razprave Narodnega muzeja v Ljubljani, Dissertationes Musei nationalis Labacensis, 1995, 206 strani Delo, ki je v letu 1996 (z letnico 1995) izšlo kot 33. zvezek Razprav Narodnega muzeja v Ljubljani, je nadaljevanje kataloga sistematske zbirke Numizmatičnega kabineta Narodnega muzeja, ki je obsegal 423 rimskih republikanskih novcev, in je bilo predstavijenno že leta 1990. Knjigo, ki ima ob slovenskem tekstu še angleški prevod, je vzorno oblikoval že uveljavljeni oblikovalec Borko Tepina. V knjigi je obdelanih 815 novcev rimskih vladarjev od Avgusta (Augustus: 27 pr. Kr. - 14 po Kr.) do Trajana (Traianus: 98 - 117) ter članov njihovih družin. V sistematski zbirki hranijo le bolje ohranjene, novce, od slabše ohranjenih pa le neobjavljene primerke in raritete oziroma novce, ki dokumentirajo nekatere numizmatične fenomene, kot sta kontra marki ran je in polovičenje. V pričujoči objavi niso zajeti novci z območja Slovenije oziroma posamezne zakladne najdbe, ki jih Numizmatični kabinet hrani in objavlja posebej v seriji Die Fundmünzen der römischen Zeit in Slowenien. V knjigi prav tako niso zajeti tako imenovani rimski pro-vincialni (novci) oziroma grški imperialni novci vladarjev, ki so bili skovani v številnih kovnicah v imenu mest, kolonij in okrožij posameznih rimskih provinc, sprva na iberskem polotoku, kasneje pa predvsem na vzhodu rimskega imperija. Te novce nameravata avtorja objaviti v okviru projekta Sylloge Nummorum Graeco-rum Slovenija, ki je v pripravi. V dodatku je objavljenih 49 novcev, ki so sicer zefo slabo ohranjeni ali zelo močno izrabljeni in zato niso uvrščeni v sistematsko zbirko posameznih vladarjev. Ker pa so na njih vtisnjene kontramarke, so v sistematsko zbirko uvrščeni kot dokument te numizmatične posebnosti na zgodnjeimperialnih bronastih novcih. V prvem delu knjige so predstavljene kontramarke, to so na površino novca, ki je že bil v obtoku, pozneje dodatno vtisnjen pečat. Vanje so največkrat vrezane različne črke, ki so navadno okrajšave posameznih besed oziroma imen in številk. Predvsem na kontramarkah, ki so bife vtisnjene na bronaste novce iz kovnic na vzhodu rimskega imperija, so upodobljena razna božanstva oziroma vladarska do-prsja, V okrajšavah na kontramarkah se pojavljajo imena vladarjev oziroma članov njihovih družin, deli njihove titulature, imena konzularnih ali nižjih vojaških poveljnikov, ki potrjujejo kvaliteto novca in s tem podaljšujejo njegovo veljavnost. Zaenkrat je bolj ali manj gotovo, da so kontramarke vtiskovali v novce iz različnih razlogov, in sicer: da bi podaljšali veljavnost močno izrabljenih novcev, da bi razširili področje obtoka posameznih novcev, da bi spremenili vrednost kontramarkiranih novcev, da bi počastili umrle vladarje, da bi novce označili z imeni oseb, ki so s tem denarjem obdarovale vojake. Kontramarkiranje bronastih zgodnjeimperialnih novcev je skoraj vedno povezano z rimsko vojsko, saj je bilo največ novcev s kontramarkami najdenih na mestih, kjer je bila stacionirana vojska. Novci s kontramarkami z imeni članov vladarskih družin so bili zato skoraj gotovo namenjeni za obdaritev vojakov v zahvalo za njihove zasluge oziroma zvestobo. Novce so kontramark i ra I i tudi z imeni posameznih vojaških poveljnikov, vendar so fe-ti ta denar vojakom svojih enot lahko razdeljevali le iz osebne blagajne. V sistematski zbirki je tudi osem Avgustovih asov polovičenih (kat. št. 21-24, 83; dod. št. 9,20,42). Vsi izhajajo iz slovenskih najdišč, kar priča o tem, da so tudi v tem delu rimskega imperija v poznoavgustejskem 387 ANNALES 8/'96 OCENE IN POROČI I. A/ RECENSIONS E RE LAZ 10 NI, 370-416 oziroma zgodnjetiberijskem obdobju poiovičiii novce. S polovičenjem predvsem Avgustovih kovničarskih asov so zadovoljevali potrebe po novcih nižjih vrednosti, saj analize novčnih najdb pokažejo, da je močnejša navzočnost polovičenih Avgustovih asov na posameznih najdiščih odločilno odvisna od kvadransov in narobe. Morda bi posebej izpostavil kontramarko MO; ki jo avtor sedaj bere kot IMO in jo razlaga kot začetnico višjega rimskega vojaškega oficirja, viteškega stanu, Tita junija Montane (Titus iunius Montanus), ki je umrl in bil pokopan v Emoni, o čemer nam priča njegov nagrobnik, ki ga hrani Narodni muzej v Ljubljani. Drugi del knjige, kataloški del, vsebuje osnovne standardne podatke in je urejen kronološko po zaporedju vladanja rimskih cesarjev, pri posameznem vladarju pa po kovnicah, ki si sledijo po geografskem zaporedju od zahoda proti vzhodu rimskega imperija. Vsaka kataloška številka vsebuje le osnovne standardne podatke, ki si horizontalno sledijo po vrstnem redu: tekoča številka pri posameznem rimskem vladarju, nominal, leto kovanja in citat po standardni literaturi. V opombah je poleg osnovnih tehničnih podatkov o novcu (in-ventarna številka, položaj pečata, teža, morebitno najdišče, citat njegove morebitne prejšnje objave) označeno, ali je na sprednji ali zadnji strani kontramarka, oziroma so podrobno navedena morebitna odstopanja glede na primerke, dokumentirane v strokovni literaturi. Ker so vsi novci odslikani, ni navedena njihova stopnja ohranjenosti. Številčenje novcev na tabelah je usklajeno s kataloškimi Številkami. Datacija kovanja posameznih novcev je usklajena z datacijo, argumentirano v citirani standardni literaturi. Če v katalogu objavljeni novec le v nekaterih podrobnostih odstopa od standardne literature, sledi navedba druge, manj znane literature. V knjigi Rimski novci in kontramarke iz 1. stoletja ~ Roman Imperial Coins and Countermarks of the 1 st Century bomo našli odgovore na marsikatera vprašanja, ki se zastavljajo pri odkrivanju antičnih novčnih najdb, S to knjigo in gradivom, ki je tako celovito predstavljeno, je numizmatika kot samostojna znanstvena veda, ki iz najrazličnejših vidikov proučuje denarno zgodovino v različnih zgodovinskih obdobjih, obenem pa tudi kot važna pomožna zgodovinska veda, pridobila pomemben delež pri preučevanju starejše zgodovine (ne samo) na naših tleh. Prav tako je ta knjiga prava poslastica za stroko kakor tudi za privatne zbiratelje antičnih novcev. O njeni visoki kvaliteti priča tudi dejstvo, da je v tako zelo kratkem času pošla že skoraj cela naklada. Darko Knez Paola Korošec: KULTURNO VREDNOTENJE NAJDB Z GROBIŠČA V KÖTTLACHU PRI CLOGGNITZU. Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana 1994: s. 38, tab. 13 čb in 2 b. Zusammenfassung: Kulturwertung der Funde aus dem Gräberfei.d in Köttlach bei Gloggnitz, 39-45 Kar nekam simptomatično za nezdrave razmere v slovenski arheologiji je, da stroka doslej sploh ni reagirala na izid nove monografije renomirane raziskovalke srednjeevropskega in našega zgodnjega srednjega veka, gospe dr, Paoie Korošec, čeprav sta od natisa minili že dve leti. Vendar ni nekaj narobe le z našim starinoslovjem, ki kar ne zmore sproti publicirati in zlasti recenzirati svojih dosežkov, ampak se to še manj meni za razvoj nacionalne, to je zgodnjesrednjeveške arheologije. Ker niltorej posluha za dobo, ki vendar pomeni prvo konstituiranje naše države (celo dveh) in našega naroda, je po svoje žal kar logično, da še tako kapitalno delo o snovnih stvaritvah v najzgodnejši narodovi zgodovini pride na svetlobo dneva povsem neopaženo. Želim še posebej podčrtati, daje monografija Paole Korošec o znamenitem grobišču Köttlach nedvomno velik dosežek naše zgodnjesrednjeveške arheološke znanosti, saj s svojimi novimi interpretacijami in svežimi mislimi ne le bistveno dopolnjuje doslej edino tehtno knjigo o najdišču, to je Študijo Richarda Pittionija (Dasfrühmittelalterliche Gräberfeld von Köttlach, Landkreis Gloggnitz, Niederdonau, Brünn - München - Wien 1943), ampak hkrati izkoristi priložnost za nove komentarje k vzporednicam ketlaškega (to je karantenskega in tudi siceršnjega inventarja nekropole, ki vendar pripada še drugim kulturnim krogom) gradiva pri nas, v sosednji Avstriji in v širokem loku od Moravske, čez zahodno Panonijo, vse do zahodnega Balkana. Posebnost monografije Paole Korošec je v izredni lapidarnosti, celo takšni, da se avtorica ne želi muditi z navajanjem kataloških podrobnosti v zvezi z gradivom, ampak po kratkem spremnem besedilu, ko razlaga nujnost takšnih revizijskih projektov (na deluje nova obdelava nekropole Ptujski Grad), takoj preide na bistveno. Zapisano mnenje in opazke v opombah so plod avtoričinega večdesetletnega trdovratnega dela v zvezi z vprašanji staroslovanske kulture v Vzhodnih Alpah, zato ne moti toliko mestoma nekoliko okornejši in predvsem površno lektoriran tekst, saj je miselnih prebliskov toliko, da jim človek težko sledi: predvsem je v teh prebliskih bistveno izpopolnjena vednost o posamičnem vprašanju, na primer o moravski kulturi, in sicer v zvezi s prostorom, ki ga zajema običaj pokopa vanj a jezdecev z bogato opremo v slogu Blatnice (s tem sta dopolnjena j. Eisner in V. Budinsky - Krička, ki s prostora od Komama in vse do reke Schwarze južno od Leithe poznata le primere iz Devinske Nove vesi in Žitavske Toni pri Komarnu in nikakor ne Münchendorfa ter Köttlacha). Poleg solidnih risb, tudi tistih barvnih, sta tu še seznam 388 ANNALES 8/'96 OCENE IN' POROČflA/REŒNSiON) Ë RELAZIONl, 370-416 kratic uporabljene literature (ta je citirana v opombah) in izčrpnej ši povzetek v nemškem jeziku. Če se povrnemo na vsebino knjige, kratki začetni besedi sledi uvod, kjer avtorica spregovori o okoliščinah odkritja iz leta 1854 in o grobišču samem, karje mogoče izluščiti iz A. von Franckovega prvega poročila istega leta in nato iz E. von Sackenove študije iz leta 1873. Sledi obdelava ohranjenega arheološkega gradiva po uveljavljeni tipo-loški shemi, od keramike, nožev, kresil, obroča, puščic, litega okova v predrti tehniki, bronastega pete rosi ranega graviranega okova in trakastega predrtega okova (obe najdbi sta zaradi svojega značilnega kombiniranja živalske in rastlinske motivike najlepši najdbi iz Kottlacha in pomenita v prvem primeru zahodno in v drugem vzhodno provenienco poznega 8. st.) do nakita, keramičnih vreten in drugih uporabnih predmetov. Seveda je poleg lončenine, ki je okrašena z značilno valovnico na trebuhu in znamenji na spodnji strani dna (grški križ, svastika, detefjasti trilist, križ v kombinaciji s kvadratom in središčnim krožcem), vsa pozornost namenjena prav nakitu; emajliranim in graviranim karantanskim okroglim (enaje celo pravokotna) fibulam ali zaponkam za obleko, luničastim uhanom (z graviranirni in žigosanimi geometričnimi in rastlinskimi motivi ter emajliranimi v tehniki jamičastega emajla v rastlinski in živalski motiviki), grozdastim uhanom, obsenčnim obročkom (tistim s stožčastima zaključkoma in onim z zapenjalno kljukico o obliki črke S), ovratnicam ali torkvesom, kovinskim priveskom ogrlic, prstanom in zapestnici. Posebna pozornost je namenjena prav vzhodnjaškemu okrasnemu okovu v predrti tehniki z živalsko in rastlinsko motiviko ter deltoidnemu okovu s podobno ornarnen-tiko, vendar krašenemu tokrat z vrezanim motivom in z ozadjem iz vtolčenih krožcev, kar indicira zahodnjaško maniro. Ne da bi se spuščali v problematiko sicer maloštevilnega, vendar zelo dobro prepoznavnega drobnega gradiva, ki ga avtorica zelo dobro obvlada in dokumentira njegovo provenienco s številnimi, tudi kronološkimi vzporednicami, se naj v sklepnem poglavju pomudim ob njeni ugotovitvi, da grobišče Kottlach vsebuje pravzaprav tri razvojne stopnje (fazo nosilcev mlajšega horizonta avaroslovanskega kroga in začetkov kulture, ki se oblikuje po njem; fazo nosilcev kulture emajliranih predmetov, morda skupaj z elementi skupine, ki se oblikuje na območju sz Podonavja, ali pod njenim vplivom; fazo, ki jo oblikujejo nosilci s prvinami belobrdske kulture). Po avtorici torej nt več umestna raba pojma Kottlacher Kultur oziroma delitve slednjega na stopnji Kottlach 1 in Kottlach II (karje pred četrt stoletja nesrečno izpeljal j. Giesler), ampak gre vsaj pri drugi stopnji grobišča za pripadnost karan ta nskernu kulturnemu krogu oziroma njegovi mlajši skupini, prej P. Korošec imenovani kot ketlaška kulturna skupina. V zaključni besedi se potem še enkrat ponovijo nekatere misli iz prejšnjega sklepnega poglavja, vendarje zdaj glavno razmišljanje na kratko namenjeno kronološkim in etničnim vprašanjem: znamenita pašna garnitura pripada 8. st., času avarske države, vendarje etnično določanje nosilca vprašljivo; Kottlach doživi največji kulturni razvoj v času mlajše stopnje karantanskega kulturnega kroga od začetka 9. st. naprej, s poudarkom na ženskem nakitu; belobrdski kulturni vplivi so v zvezi s prodorom madžarskih naseljencev v Panonijo in z njim povezano izselitvijo dotedanjih prebivalcev na območje Kottlacha; trajanje ketlaške naselbine sega od avaroslovanskega časa do sredine 11. st. Naj na koncu še enkrat poudarim, da je P. Korošec pokazala dober in koristen zgled, kako obdelovati stare, če že ne kar arhiva!ične zgodnjesrednjeveške arheološke najdbe, saj se jih da ob široki in poglobljeni interpretaciji zlahka primerjati z izsledki modernih izkopavanj in odkritij. Ker še vedno ne premoremo dokončne objave vsega zgod-njesrednjeveškega gradiva v naši državi (zlasti je škoda, da še ni objavljeno kompletno gradivo Bleda - Pristave oziroma prav karantansko-karniolskega dela grobišča) oziroma v prostoru, ki ga je v zgodnjem srednjem veku obvladovala Karantanija in njena južna soseda Kamiola (in da ne omenjamo problemov v zvezi z resničnim statusom in naselitvijo notranje Istre), je dela za zagrete in predvsem marljive raziskovalce dovolj. Novega znanstvenega dosežka bi morala biti slovenska arheologija tudi zato več kot vesela! Davorin Vuga Giovanni Levi: NEMATERIALNA DEDIŠČINA. Življenjska pot piemontskega eksorcista iz 17. stoletja. Zbirka: Studia Humanitatis, Založba ŠKUC, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana 1995, 233 strani V skorajda katerikoli zgodovinski študiji izpred petdesetih let bi težko zasledili podatek, kot je tale, da je Giovan Domenico Perrone v svojo oporoko 23. decembra, leta 1686 dal zapisati, da zapustil Marii, "svoji ljubljeni soprogi", pol emine riža in pol emine fižola (tj. po 9 kg), "da si bo skuhala mineštro". Prav tako nemogoče bi bilo pričakovati, da bo kateri izmed italijanskih zgodovinarjev Crocejeve šole v svoji knjigi navajal pričevanje Anne Marie Brueio iz vasice Sca-lenghe, v katerem to samsko dekle osemindvajsetih let razlaga svojo izkušnjo z izganjalcem duhov iz bližnje Santene. Za zgodovino, kakršno je pred enajstimi leti, ko je pričujoča knjiga izšla, pisal Giovanni Levi, tovrstne navedbe niso nič nenavadnega. Mali človek, ki ga je tradicionalna globalna zgodovina, kakršni je pred vojno v italijanskem prostoru začrta! smernice Bene-detto Croce, povsem zanemarjala, serialna zgodovina pa upoštevala zgolj kot številko, je pri njem znova dobil ime in postal dejavni soustvarjalec zgodovine - ne le kot 389 ANNALES 8/'% OCENE IN POROOlA/REŒNSlONi E RELAZIONi, 370-416 de! kolektiva, ampak tudi kot posameznik. Kot je v spremni besedi zapisala Marta Vergineila, se je tak mikrozgodovinski prijem v italijanskem zgodovinopisju začel jasneje zarisovati po letu 1980, po obdobju nekritičnega, mehanskega prevzemanja anafovskih paradigem, ki se je kot posledica razočaranja nad velikimi zgodovinskimi sintezami prijelo v sedemdesetih letih. Duhovnik-eksorcist Giovan Battista Chiesa, naslovni junak Levijeve knjige, je tako povsem vsakdanji človek svojega časa, Santena pa majhna, nepomembna vasica v pokrajini Piémont na severu Italije. Levi nam ga najprej predstavi kot duhovnika, ki se ukvarja z izganjanjem duhov, zaradi česar pride v konflikt s cerkvenimi oblastmi, ki mu njegovo dejavnost prepovejo in ga odstavijo z mesta župnika vikarja v Santeni. Množice mu predano sledijo, čeprav njegove ozdravitve še zdaleč niso vedno in povsod uspešne - motivi za zaupanje, ki si ga pridobi med prebivalci Piemonta, so drugje; razkrivajo se, ko Levi postopoma vpleta duhovnikovo zgodbo v kontekst, v družbeno stvarnost drobca piemontskega podeželja konec 17. stoletja. Njegov oče, Giulio Cesare Chiesa, je bi! sodnik in notar v Santeni; skozi njegovo zgodbo nam Levi prikaže mehanizme oblasti in družbene integracije, krhki red horizontalnih odnosov med skupinami in vertikalnih med stanovi, ki se je nenehno drobi! in znova vzpostavljal; tudi v močno hierarhizirani družbi, kakršna je po tradicionalnih interpretacijah bila fevdalna, je obstajal prostor, odprt za podjetneže, ki so z inovacijami znali premagati meje med stanovi. In takšen podjetnež je bi! Giulio Cesare Chiesa; v obdobju splošne krize fevdalizma ter oblikovanja absolutistične države in njenih institucij je znal spretno izkoristiti neskladnosti med sistemi pravil in sankcij oziroma med sistemi vrednot in norm na različnih ravneh družbe. Njegova moč v nasprotju s povprečnim veljakom starega režima ni bila v zemlji, temveč v ugledu, v mreži razmerij, ki si jih je ustvari! v obdobju svojega življenja. To dediščino, konkretno, a nematerialno in za nameček še nestabilno, je zapusti! sinu Giovan Battistu Chiesu, ki jo je sprva zapravi! z izkoriščanjem svojega položaja duhovnika. Toda to se je zgodilo v času, ko so Piémont pestile slabe letine in vojaški napadi, zaradi česar je postal položaj oblasti negotov, saj so si družbene skupine iskale novih opor, ki bi jim zagotovile varnost, in v tem obdobju splošne negotovosti jim je Giovan Battista Chiesa ponudil rešitev, gotovost: "... večino bitij obsedajo Demoni ... in med desetimi tisoči bitij je več kot devet tisoč obsedenih". Namesto zapletenih razlag o boleznih, lakoti, vsesplošnem slabem počutju kot posledici vojne, politične krize, slabe letine in še česa je ponudil preprosto formulo: za vse so krivi Demoni. Taka per-cepcija vzrokov bolezni je poenostavila postopek zdravljenja in vrnila ljudem občutek varnosti, ki so ga najbolj potrebovali, Giovan Battistu pa vrnila ugled. Podobno kot umesti duhovnikovo zgodbo v zgo- dovino družine Chiesa, jo Levi postavi tudi v kontekst meddružinskih odnosov in strategij ter v kontekst trga zemlje. In tudi na teh dveh področjih odkriva isti princip iskanja varnosti, gotovosti, potrebo po nadzoru naravnega in družbenega okolja. Šele ko zgodbo piemontskega eksorcista ugledamo v takem širokem kontekstu družbene stvarnosti, se nam razkrije teža mreže navidez drobnih dogodkov, ki bi jih Braudei odpravi! kot nepomemben del hitropremikajoče se zgodovine, tistih "penastih grebenov, ki jih tokovi zgodovine nosijo na svojih močnih hrbtih", in v katere moramo sumničiti. Levi v svoji knjigi pokaže, koliko pomembnega dogajanja je mogoče zaznati takrat, ko se na videz nič ne godi. Vsakdanje politične, ekonomske in družinske strategije drobca kmečkega sveta po analogiji odpirajo širša teoretična vprašanja in v temeljih zamajejo nekatere hipoteze, ki se zdijo "z vidika večnosti" ali z vidika globalnih zgodovinskih interpretacij skoraj neizpodbitne. Kmečka družba starega režima ni bila toga, nepremična gmota, ki so jo po svojem okusu gnetle zunanje sile; posamezne lokalne skupnosti so se dejavno odzivale na razvoj trga in centralizirane države ter usmerjale oblikovanje novega gospodarskega in političnega sistema, 5podbude torej niso prihajale le od zunaj, temveč tudi od znotraj, tudi od tistih kmetov, ki so dolgo veljali (in še veljajo) zgolj za zagovornike tradicije, za zaviralni moment razvoja ali "napredka". Centralna obiast ni mogla uveljaviti uniformnega sistema, ker so bile lokalne situacije, na katere ga je aplicirala, preveč različne. Tako je bila tudi Savojska drŽava, kakršna se je oblikovala ob prehodu iz 17. v 18. stoletje, preplet centralizacije in lokalnih strategij, v katerih so igrali nemajhno vlogo krajevni veljaki kot posredniki med periferijo in centrom - veljaki, kakršen je bil Giulio Cesare Chiesa. Gosta in neenotna mreža političnih strategij in manipulacij pod ravnijo političnega vrha je še kako vplivala na proces centralizacije. Italijanski zgodovinar torej predpostavlja neko specifično racionalnost kmečkega sveta, ki pa se ne uveljavlja v obliki odkritega upora proti širši skupnosti. Zgodovina, ki jo piše Levi, ni zgodovina prelomnih dogodkov, velikih inovacij, globokih kriz, temveč zgodovina vsakdanjega življenja, družinskih odnosov, tržnih pravil, psiholoških reakcij članov lokalne skupnosti, je zgodovina majhnih, a ne nepomembnih odločitev, ki nastajajo v prostoru med svobodo in prisilo. Seveda bi bilo neumno obrniti način pisanja zgodovine na glavo in v vlogo nosilca sprememb namesto kralja postaviti kmeta; racionalnost malega človeka je omejena in mora biti selektivna, vendar obstaja - mali čiovek ni zgolj marioneta oblasti. Predstava o kmečki družbi starega režima kot konzervativnem svetu ni edina, ki jo Levi razbija v svoji Nematerialni dediščini. Ob soočenju s specifično stvarnostjo se majejo tudi splošne predstave o kmečki družbi kot navznoter homogeni in ideološko uniformni tvorbi, 390 ANNALES 8/'% OCENE tN POROČILA/KECEN510NI E RELAZtONl, 370-416 evolucionistične razlage zgodovine družine, ekono-mistične teze o odvisnosti družbene strukture od ekonomije, predstave o ekonomskem in racionalnem človeku, ki se izogiblje inovacijam. Zamajejo se mnogi modeli, ki so jih izdelali zgodovinarji in antropologi in za katere so uporabljali definicije, ki so skušale pisano paleto dogodkov stlačiti pod en sam zakon. Preverjanje konkretnega funkcioniranja splošnih zakonov v specifični stvarnosti, med vsakdanjimi ljudmi v majhnih vaseh, zahteva veliko inovativnosti pri zbiranju in interpretiranju podatkov. Levi je prebrskal nepregledne kupe povsem vsakdanjih, suhoparnih dokumentov: pogodb, župnijskih listov, oporok, katastrskih zapisov in podobnih papirjev in s potrebno mero ima-ginacije rekonstruiral zgodbe posameznikov in družin. Zgodba piemontskega eksorcista je le ena izmed mnogih in svoj prikaz kmečke družbe starega režima kot žive, utripajoče mreže posameznikov bi lahko začet s katerokoli izmed njih. Prav vsaka mora biti namreč umeščena v kontekst vseh ostalih, da dobi svoj polni pomen; izrezovanje posamezne zgodbe iz te mreže bi namreč imelo za posledico podobo posamezne skupine, družine, človeka kot povsem pasivne žrtve zunanjih vzvodov narave in družbe. Kmet iz piemontskega podeželja išče varnost, se poskuša dejavno zavarovati pred naravo in družbo s pomočjo različnih strategij in norm, sistemov povezav med družinami, s katerimi se izogne negotovosti, ki jo prinaša izolirana jedrna družina in nihanje poljedelskega cikla. Hkrati te norme in strategije niso toge, temveč nasprotno; Levi dokazuje, da so dvoumne, elastične, take, ki omogočajo nenehno prilagajanje. Odnosi med indtvidui in normami, med odločitvijo in akcijo tako niso nujno mehanični - vse to so poenostavitve stvarnosti, pravi Levi. "V zgodbi, ki jo tu pripovedujem, so interpretativne kategorije druge: dvoumnost pravil, nujnost sprejemati zavestne odločitve v negotovih razmerah, omejena količina informacij, ki pa vendarle omogoča akcijo, psihološka težnja k poenostavljanju kavzalnih mehanizmov, ki naj bi bili relevantni pri določanju vedenj, in slednjič zavestna uporaba neskladnosti med sistemi pravil in sankcij." Med prvim izidom pričujočega Levijevega dela in prvim prevodom v slovenščino je minilo celo desetletje in v tem času, kot poudarja tudi sam avtor v predgovoru k prvi izdaji svojega dela v slovenščini, so se stvari v svetu in tudi vprašanja zgodovinarjev zelo spremenili. "... Kritika preveč generičnih in mehaničnih klasifikacij ... je bila temelj mikrozgodovinskih raziskav. Danes smo se na neki način znašli v drugi skrajnosti: svet, v katerem živimo, zaznamuje socialna in politična razdrobljenost". Levijeva Nematerialna dediščina je bila morda odgovor na specifične potrebe sveta izpred desetih let, na mikroravni pa verjetno tudi italijanskega zgodovinopisja in avtorja samega v prvi polovici osemdesetih let. Današnji svet pa morda spet potrebuje določeno mero splošnih konceptov in klasifikacij, injekcijo (pre- vidnih) poenostavitev - kakor so poenostavitve in mono-kavzalno razlago svojih tegob v negotovem obdobju na koncu 17. stoletja potrebovali piemontski kmetje v Le-vijevi knjigi. Sabina Mihelj Michael Baxandall:Slikarstvo in izkušnja v Italiji XV. stoletja. Začetnica iz socialne zgodovine slikovnega stila. Inštitut za humanistične vede, Studia humanitatis, Ljubljana 1996, 236 strani Letos (1996) je v desetem letniku Studia humanitatis izšla knjiga Michaela Baxandalla Slikarstvo in izkušnja v Italiji XV. stoletja v prevodu umetnostnega zgodovinarja in likovnega kritika iz Ljubljane, Igorja Zabela, ki je napisal tudi spremno besedo. Nekoliko zagoneten naslov dela nosi v podnaslovu Začetnica iz socialne zgodovine slikovnega stila prizvok veličine in obenem skromnosti pionirskega oranja ledine, začetnega dela, ki ugotavlja in razlaga nove postavke in je pričakovati, da v enem poskusu ni in ne more biti opravljeno. Čeprav pride, glede na raziskovano temo, aplikativnost v poštev pri različnih strokah, ki se dopolnjujejo z umetnostno zgodovino, je knjiga spričo več dejstev dragocen prispevek k (še precej) prazno zevajoči zakladnici slovenskih prevodov starejših del prav iste stroke. Knjiga namreč nikakor nt novo delo, saj je v izvirniku izšla že I. 1972 in ponatisu I. 1988. Da pa s prevodi ne hitijo niti tisti, ki jih ta vprašanja neposredno zadevajo, kaže dejstvo, da je bila knjiga o italijanskem quattrocentu iz angleščine v izvirniku v italijanščino prevedena šele po nekaj letih (1978 razširjen prevod v italijanščino). Michael Baxandall, sicer predavatelj umetnostne zgodovine na Kalifornijski univerzi v Berkeleyu, avtor več objavljenih strokovnih del in razprav, nam že v predgovoru razmeroma jasno razkrije namen svojega pisanja, iz slikovnega stila je mogoče ali pa ne razbirati, proučevati prvine socialne zgodovine, iz katerih stil izhaja. Baxandall se konkretno ukvarja s socialno zgodovino renesančnega stila v slikarstvu, vzame jo tako-rekoč za vzorec, podlago, model, na katerem razčleni in pojasnjuje (ne)obstoj pogojenosti slikovnega stila s socialnimi parametri. Ugotovljena shema je približno naslednja: socialna dejstva vplivajo na vizualno usposobljenost, vizualne navade ali preprosto na vizualizacijo, ta pa na slikovni stil. Zdi se, da ima v shemi osrednji pomen prav vizualizacija, ki vključuje odnose med naročnikom (mecenom), slikarjem in gledalcem, opazovalcem slike (ki ni nujno tretja oseba). V vizualnih navadah so berljiva socialna dejstva. Obenem se vizualne navade odražajo v slikarjevem stilu. Elementi sheme so ključni nosilci poglavij knjige: Poslovne razmere, Oko 391 ANNALES 8/'96 OCENE IN POROČILA/RECENSIONI E RELAZIONI, 370-416 Lesorez: Moralno in duhovno oko. Iz: Petrus Lacepiera, Libro de Loccbio morale et spirituale, Benetke, 1496, naslovna stran (str. 124 knjige Baxandalla). obdobja ter Slike in kategorije. Ko v prvem poglavju avtor razpreda misli in ugotovitve o sliki kot usedlini družbenih razmerij, o zavezujočem odnosu naročnika in slikarja, o specifikah razlikovanja med kvaliteto uporabljenega dragocenega materiala (npr. zlate barve) ter vrednostjo izurjenega dela, ki se sčasoma prevesijo v prid slednjega, ne teži h kakšni pozitivistični rekonstrukciji zgodovinskih ali duhovnih stanj quattrocenta. Avtor se loteva zadane teme temeljito in v vsej njeni slo-jevitosti, pri tem pa se zaveda, da še tako temeljito ukvarjanje z določeno temo nekega zgodovinskega obdobja historika postavlja največ v vlogo dobrega iner-preta, ki s tem obdobjem komunicira. Morda je potrebno povzeti, zakaj avtorja zanima slikovni stil, delo slikarjev, kiparje pa obide. Pomembna mu je specifika odnosa siikar-naročnik. Slednji je praviloma povsem konkretna, v pogodbi o delu imenovana oseba, medtem ko se delo kiparja navezuje na "skupinske" naročnike, npr. cehe. Iz tega odnosa izhaja tudi bistveno bolj zavezujoč odnos med slikarjem in naročnikom kot pri kiparju, s tem tudi bolj neposreden odnos, pa tudi večji nadzor nad njegovim delom. V osrednjem poglavju Oko obdobja nas Baxandail seznani s kultiviranostjo očesa takratnega časa, kar pomeni, da je gledalec znal razlikovati izurjenost mojstrske roke od tiste, ki to ni bila. Tudi v tem poglavju ima osrednjo vlogo delo-slika, ki daje (ali pa ne) možnost razlikovanja med mojstrovino in slabim delom, na drugi strani pa je gledalec, ki je tega razlikovanja zmožen. Razločevanje je spadalo k "plemenitemu vedenju", o katerem piše koprski humanist Peter Pavel Vergerij starejši. To ni bilo samo pričakovano, ampak naravnost zahtevano vedenje odličnikov, ki so pred slikami izkazovali (verbalno) poznavanje slikarske izurjenosti. Druga tema tega poglavja je vizualizacija svetih podob, pri katerih ima slikar glavno vlogo. Vizualiziral jih je za duhovno izurjene pobožne gledalce, z že oblikovano trajno, osebno vizualizacijo, kateri so najbolje ustrezali splošni tipi figur, kakršne je upodabljal priljubljeni Pietro Peru-gino in so bili dobra aplikativna podlaga za različne na-drobnosti, ki jih je lahko vsak po svoje dodajal in s tem dopolnil svojo vizijo. Manj podložna osebni domišljiji je bila govorica telesa pri figurah, saj so veljali določeni trdni klišeji, ki so omejevaii prepoznavanje gibanja duše skozi gibanje telesa. Veliko izvemo o sestavljanju in pomenu simboličnih barvnih nizov, ki so dediščina srednjeveškega slikarstva, pa še o volumnu, intervalih, proporcih, kot jih vidi renesansa, ter o možnem spekulativ-nem moralnem (duhovnem) gledanju, npr. vizualni metaforiki. Pravzaprav je knjiga od začetka proti koncu vse bolj konkretna glede veščin slikarske stroke. Ker Baxandalla zanimajo predvsem vrhunske umetnine in umetniki, v zadnjem poglavju Slike in kategorije najprej navede seznam 25 izstopajočih quttrocentističnih slikarjev, povzet po njihovem sodobniku Giovanniju Santiju, zapostavljenem slikarju in pesniku, očetu Raffaella Santija, ki ga na nek način rehabilitira. Zgovorno je dejstvo, da je od slikarjev z lestvice trinajst Fiorentinc.ev, obravnavanih slikarskih kategorij pa 16, med njimi perspektiva, posnemanje narave, okraševanje, kompozicija itd. je imelo različne pomene in teoretične utemeljitve s strani takratnih slikarjev in teoretikov, Baxandall se, za razliko od pozitivistične prakse, zadane teme loteva v vsej njeni kompleksnosti in z različnih koncev. Po njem pač ne gre samo za vzročno-posledično razmerje vplivanja, v tem primeru zgodovinskih dejstev na slikarski stil, ampak slojevitost spleta določenih zgodovinskih, socialnih okoliščin in slikarskega ustvarjanja, ki govori tako skozi umetnikovo delo (sliko) kot tudi skozi gledalčevo dopolnjevanje. Umetnostna in socialna zgodovina se dopolnjujeta; pri obeh gre za zgodovino sicer različnima pridevnikoma. Slovenski prevod Hauserjeve Sociologije umetnosti je dolgo bil veliko premalo za področje socioloških študij umetnosti. V Studia humanitatis je izšlo že nekaj prevodov del avtorjev, ki so se zapisali med klasike umetnostne zgodovine, med drugim I. 1994 za ikono-iogijo izredno pomembnega dela Ervvina Panofskega Pomen likovni umetnosti, ki ga je prav tako prevedel Igor Zabel. Sistematično prevajanje izbranih de! je prav gotovo najboljša pot tudi na področju umetnostno-zgodovinske stroke. Lili Bojanič 392 ANNALES 8/'96 OCENE IN POROČILA / REČEN S IONI E RELAZIONI, 370-4« IZ PO VIJ ESI I ISTRE TijEKOM 19. STOLJEČA: rasprave i opisi arhivskih fondova iz Državnog arhiva u Trstu - prikaz dviju knjiga Pierpaola Dorsija U ovom prilogu osvrnut čemo se na neke nove radove iz povijesti Istre tijekom 19. stolječa. Naime, prikazat čemo sadržaj dviju - nedavno objavljenih -knjiga Pierpaola Dorsija koje se, pored ostalog, odnose i na povijest Istre tijekom tzv. druge austrijske uprave. Zapravo, jedna knjiga se odnosi na područje Primorja, a druga na uspostavu austrijske uprave u Istri nakon francuske okupacije, a karakterizira i h pristupanje pro-blematici s arhivarskog ugla motrenja; opisuju pojedine arhivske fondove Državnog arhiva u Trstu i upučuju čitateija na način njihova koristenja, ali donose i obilje podataka iz područja povijesti institucija i iz pravne povijesti Habsburške, odnosno Austro-Ugarske Monarhije, te predstavljaju priručnu literaturu za svakoga koji bi želio istraživati spomenute fondove. Pierpaolo Dorsi (Trst, 1952.) radi u Državnom arhivu u Trstu i na tamošnjoj Školi za arhivistiki! predaje paleo-grafiju i diplomatiku. Savio se sredivanjem i popisi-vanjem brojnih fondova regionainog značaja, te je u sveži s ovom djelatnošču - proveo više istraživanja u Italiji i u Austriji koja su rezultirala objavljivanjem grade i niza znanstvenih rasprava, kako iz područja arhivistike, tako i iz regionalne povijesti. Medu njegova najnovija djela ubrajaju se i d vi je knjige koje čemo ovdje prikazati. Pierpaolo Dorsi: i L LITORALE NEL PROCESSO Dl MODERN1ZZAZIONE DELLA MONARCHIA AUSTRIACA, Istituzioni e archivi, Del Bianco ed., Udine, 1994., 271 strani Kao 49. svezak serije "Civilta del Risorgimento" -biblioteke rasprava i študija Komiteta za Trst i Goricu Instituta za povijest talijanskog nacionalnog preporoda (Istituto per la storia del Risorgimenhto italiano), koju ureduje Giulio Cervani, u izdanju uglednog udinskog izdavača Del Bianco - tiskana je knjiga: il Litorale nel processo di modernizzazione della Monarchia austri-aca. istituzioni e archivi (Primorje u procesu modernizacije austrijske monarhije, institucije i arhivi). Nakon predgovora (5-7) iz pera glavnog urednika i iza auto-rovog uvoda (9-12), sadržaj knjige je rasporeden u sedam poglavlja. Ostavijajuči zasad po strani prva dva poglavlja koja, doduše, jesu posvečena Primorju - su-stavu lokalnih sudova u Goričkoj na prijelazu 18. u 19. st. (13-70) i prvoj fazi rada gruntovničkog sustava u Trstu (71-94) - ali nemaju veze s Istrom, više čemo paž-nje posvetiti preostalim djelovima knjige, koji se tiču i Istre, a od kojih je samo jedno posvečeno isključivo njoj. Treče poglavlje (95-129) nosi naslov; Archivi carto-grafici e storia regionale. L"'Archivio piani" deda Dire- zione delle fabbriche del Litorale (1754-1863) (Kartografski arhivi i regionalna povijest. Arhiv planova Primorske direkcije za gradnju 1754.-1863.). Na početku govori se o rnjerništvu, o počecima katastarske službe na tlu Primorja, te opčenito o arhivskim fondovima i o postoječim publikacijama tematski vezanim za te fondove. Nadalje, govori se o Direkciji za gradnju, koja je osnovana u Trstu sredinom 18. st., te je - uz promjene imena, nadležnosti i teritorija odgovornosti - opstala više od jednog stolječa. Za to vrijeme u njezin arhiv je dospjeio mnoštvo grade, od koje je za nas napose zanimljiv materija! koji se tiče istre. Več početkom 19. st. - za prve austrijske uprave - prikupljeno je i po-hranjeno pri ovom arhivu mnoštvo spisa, "ponekad i starih, ... koji su se odnosili na bivšu Mletačku Istru, na Pazinsku knežiju, pa i na prostor Rijeke" (106), ali od 1820. godine dokumentacija je c.jefovitije sačuvana (107). Sijedi opis stanja i sadržaja arhivske grade, od koje nas napose zanimaju: načrti cestovne mreže u Istri, planovi regulacije vodenih tokova, izvješča o stanju šuma i drugih državnih dobava, planovi gradova (Rijeka) i zemljovidi granica (izmedu Venecije i Austrije). SIjedi poglavlje o proces restauracije uprave u bivšoj mletačkoj Istri 1813.-1814. (131-188). Buduci da su ovaj isti tekst i priloži (s modificiranim naslovima i s maiim promjenama u rasporedu priloga, te uz dodatak ilustrativnog materijala) otisnutl u uvodu druge Dor-sijeve knjige (XIII-LXI), na ovu temu čemo se vratiti u drugom dijeiu ovog prikaza. Poglavlje naslovljeno I! problema costituzionale del Litorale nell'eta della restaurazione (PUstavni probiem Primorja u doba restauracije) (189-232) razmatra položaj u kojem se zatekla ova austrijska teritorijalna jecJi-nica nakon pada Napoleonova carstva. Još zanimijivija od konstatacija o stanju i položaju Primorja opčenito, učinila su nam se tri "mišljenja" o konstitucionalnom uredenju Istre, člji sadržaj autor raščlanjuje, te koje u cijelosti donosi u prilogu: priopčenje koje je markiz Giovanni Paolo Polesini iz Poreča uputio istarskom okružnom kapetanu Rassaueru 6. kolovoza 1817., izvješče koparskog grofa Giovannija Totta upučeno na istu instancu 9. kolovoza 1817. i projekt koji je istome uputio komesar piranskog distrikta Felice Lanzi 12. kolovoza 1817. godine. Poiesini i Totto smatraju da treba oformiti opčinska i pokrajinska viječa, te Centralno ili Generalno viječe za cijelo Primorje sa sje-dištem u Trstu, dok Lanzi predlaže formiranje pokrajinskih odbora po okruzima, te posebno za grad Trst, kao i Central nog odbora. Autor nadalje tvrdi da su navedene istarske istaknute ličnosti bile svjesne da se novo ustrojstvo neče moči temeljiti na portovnoj uspo-stavi prijašnjeg ustroja, nego na pogodbi s državnom vlašču, te da su - na osnovi iskustva iz vremena francuske uprave - bili svjesni da če umjereni ustavni ustroj omogučiti lokalnoj eliti da u potpunosti ostvaruje svoj utjecaj. Nedostatak ovih prijedloga jest nedovoljna pri- 393 ANNALES 8/'% OCENE IN POROČILA/RECENS ION I E REI.AZIONI, 370-4Î6 sutnost svijesti o utjecaju faktora gospodarske i socijalne prirode na djelatnost i na strukturu institucija. Nadalje, autor smatra da je upravo kasnijj izostanak formiranja ustavnog ustroja Primorja olaksao izdvajanje pojedinih njegovih teritorija, te potpun zastoj u razvoju lokalnih institucija. I na kraju, autor drži da je jedna od poslje-dica izostanka ustavnog uredivanja Primorja 1818. godine bila i "fragmentarnost inicijativa te neodlučnost političkih odnosa 1848. godine u Trstu, Gorici i Istri". Naime, držim da je problem postavljen na krivi način, jer nije bit u tome da se ustavnim uredenjem očuva (mletačko-talijanska) "elita" istarskih gradiča. Valja sa-gledati kako utječu promjene u državnoj upravi, zako-nodavstvu, lokalnom ustroju itd. izmedu 1797. i 1848. godine na razvitak gradanskog društvenog modela organizacije. Poglavlju L'ordinamento del Litorale nella fase costi-tuzionale della monarchia austriaca {Uredenje Primorja u ustavnoj fazi Austrijske Monarhije) (233-243) autor razmatra značenje pojma Primorje, od sredine 18. st. kad se uvodi u uporabu za označavanje primorskih austrijskih posjeda izmedu Akvileje i Karlobaga, pa sve do kraja druge austrijske uprave. Navodi unutrašnje administrativno-teritorijalne podjele i specifičnosti u odnosu na druge zemlje Monarhije, kao i položaj predviden ustavom od 1849., patentom od 1861. i "temeljnim zakonima" od 1867.-68. godine. Napose, opisuje unutrašnje administrativno-teritorijalno ustrojstvo urede-no ovim posljednjim propisirna koje je potrajalo do pada Monarhije, te o nadležnostima pojedinih državnih funkcija (sektori: uprave, policije, vojske, mornarice, sudstva) u ovom sustavu, kao i svojevrsno "preživ-Ijavanje" ovih institucija za vrijeme talijanske uprave (do reorganizacije uprave 1922. i sudstva 1929. godine). Treba još napomenuti da tekst ovog poglavlja - za raz-liku od prethodnih - nije popračen znanstvenim aparatom, nego je popračen opsežnom bibliografskem bilješ-kom. Knjiga završava poglavljem La giustizia militare austriaca nella prima guerra mondiale e i fondi del-1'Archivio di Stato di Trieste (Austrijsko vojno sudstvo u prvom svjetskom ratu i fondovi Državnog arhiva u Trstu) (245-263). U ovom poglavlju autor se osvrče na nekoliko tisuda predmeta austrijskih vojnih sudova koji su djelovali na talijanskoj bojišnici (područje julijske krajine) izmedu 1915. i 1918. godine, a materija! je tek nedavno sreden i u potpunosti dostupan istraživačima. Najprije je ¡zložena zakonska osnovica na kojoj sudovi djeluju, kao i njihove ovlasti, djelokrug, način vodenja postupka i si. Nadalje, izložena je sudbina ove arhivske grade (separacije grade usijed sukcesija, te razne deva-stacije) od vremena prvog svjetskog rata do danas. I na kraju, govori se o inventarima ovih predmeta, o doku-mentima koje sadržavaju (zapisnici s ispitivanja, policijska izvješča, sudske odiuke, podaci o pomilovanju i s).), kao i o podacima koji se u njima mogu nad, a odnose se ne samo na kriminalitet i otpor služenju vojne obveze, nego na širi spektar društvenog života. Na samom kraju nalazi se i Kazalo imena (265-269) koje olakšava i ubrzava snalaženje u knjiži. Pierpaoio Dorsi: L'ARCHiVIO DELLA COMMISSIONE PROVINCIALE PROVVISORIA DELL'!STRIA (1813-1814). inventario, Ed. Italo Svevo, Trst, 1994, LXXIi+205 strani Sadržaj ovog inventara arhiva Privremene pokrajinske komisije za Istru (1813.-1814.) sastoji se od predgovora (V!i-IX) opširnog uvoda (XI-LXXI) u kojem autor potanko obrazlaže razdoblje uprave generaia Lavala Nugenta, tj. razdoblje neposredno nakon operacija za ovladavanjem Istre (kraj rujna 1813.) i razdoblje rada Pokrajinske komisije za Istru (1813.-1814.) kao i organizacija Arhiva Pokrajinske komisije, tj. sam popis grade (1-188). Osim toga, knjiga sadrži kazalo osobnih imena, te kazalo imena mjesta spomenutih u inventaru i opče kazalo (191-205). Poglavlje la prima fase di ripristino delPordinarnento austriaco nelPlstria gia veneziana: i decreti Nugent del 1813 (Prva faza ponovne uspostave austrijskog ustroj-stva u bivšoj Mletačkoj Istri: dekreti Nugent od rujna 1813.) (Xili-XXIX) započinje razmatranjem naredbe generala Nugenta - datiranoj: Kopar 22. rujna 1813, - o ponovnoj uspostavi austrijskog ustroja, na području koje je do 1797. pripadalo Mletačkoj Republici, kakav je vladao prije franeuske uprave. Takoder se razmatra i Nugentova naredba od 23. rujna 1813. koja odreduje uspostavu predfrancuskog sudbenog sustava za navedeno područje. Ove dvije naredbe i provedbena naredba koju je objavila Privremena pokrajinska komisija za bivšu Mletačku Istru (8. Hstopada 1813.) - od temeljnog značaja za upravno-pravni sustav bivše Mletačke Istre u tijeku trajanja provizorne vlasti - ostale su dugo nedo-vofjno vrednovane od strane historičara, pa se autor kritički osvrče na njihov sadržaj. Dorsi zaključuje da je bivša Mletačka Istra tako postala, s pravnog aspekta, jedinstvena cjelina s pravnim sustavom koji je sadr-žavao još mnogo od negdašnjeg mletačkog sustava (XV!!). On nadalje dokazuje da su i više instance u Monarhiji prihvatile takav sustav za bivše mietačko područje u (stri, dok su na preostalim dijelovima ostali na snazi franeuski zakoni. Tako dolazi u poiemiku s novijom hrvatskom historiografijom koja tvrdi da ove uredbe nisu u praksi ni ¿aživjele ili da su imale vrlo ograničene efekte (XIX). Raščianjuje i način na koji su pojedini slojevi stanovništva prihvatili ovaj "povratak na staro", te u kojoj mjeri se upravni sustav uistinu pro-mijenio a u čemu je pak ostao jednak mletačkom. Ovakvo stanje u upravnom sektoru potrajalo je do potkraj jeseni 1814., a na sudbenom području do jeseni 1915. godine. U prilogu ovom poglavlju otisnuti su i prijepisi triju spomenutih dokumenata (XXX~XXXII!). 394 ANNALES 8/'96 OCENE iN POROČILA/RECENSiONi E RELAZIONI. 370-416 'I J ¡i i i !i ¡■Bil I.-.-.-. ■ .,..-..■:■. .v. HHHI Lj poglavlju La Cornmissione provinciale provvisoria e l'organizzazione amministrativa dell'Istria gia vene-ziana tra 1813 e 1814 {Privremena pokrajinska komisija i administrativno ustrojstvo bivše Mletačke Istre izmedu 1813. i 1814.) (XXXV-LIX) autor iznosi podatke o du2-nosnicirna i ovlastima u bivšoj Mletačkoj Istri, o njenom položaju i odnosu prema višim instancama i napose prema zapovjedniku vojnih okupacijskih snaga. Takoder razmatra položaj nižih političko-administrativnih organa, a posebnu pažnju poklanja položaju trinaest feudal-nih posjeda u btvšoj Mletačkoj Istri (oko jeclne petine teritorija), pa sve do lokalne samouprave u selima, o čemu postoji obilna grada. Nadalje, govori o poreznim obvezama pokrajine (ubiranje poreza, nadzor trgovine soli i duhana, zaštita Sumskih dobara), o uredenju zdravstvene službe, školstva, poštanske službe, održavanju pute-va i o organizaciji sudova. Slijedi tablica (LX-LXÎ) na kojoj su prikazani "Teritorijalna podjela, administrativno i sudbeno ustrojstvo bivše Mletačke Istre (1813.-1814.)". U trečem poglavlju, L'archivio delta Commissione provinciale provvisoria (Arhiv Privremene pokrajinske komisije), govori se pobiiže o organizaciji i sistematizaciji grade fonda koji se sastoji od samo jedna serija, tj. o načinu prikupljanja i označavanja spisa u pismo-hrani Privremene komisije: spisi (primijeni i urudžbirani spis, sažetak odgovora Komisije ili naznaka da je razmotren, te eventualni priloži ili kasniji spisi u sveži s tim predmetom) odlagali su se u zasebne fascikle, po 150-300 fascikala skupljalo se u svežnjeve koji su se deponirali u arhivske kutije numerirane rimskim bro-jevima. U siječnju 1814. (kutija br. 5) došlo je do promjena u zavodenju spisa, ali doskora je usljedio povratak na staro. Nakon ukinuča Komisije krajem rujna 1814., njena arhiva je u listopadu iste godine prenesena u Trst. U arhivi Vlade Prirnorja služili su se ovim fondom u službene svrhe i tako je izdvojen niz doku-menata. Nakon prvog svjetskog rata, zajedno s drugim fondovima vfadine arhive, i ovaj fond postaje dio osnovne grade novoformiranog Državnog arhiva u Trstu. Ovaj fond je sreden tijekom 1992. i 1993. godine (19 kutija grade, koliko danas fond broji, predstavljaju samo otprilike polovicu od cjelokupnog zavedenog mate-rijala). Slijedi nekoliko slika izvornog materijala i jedna karta koja prikazuje teritorijalno ustrojstvo bivše Mletačke Istre (LVN-LXX). Inventar u užem smislu riječi (1-188) - prema broju kutija - djeli se u 19 manjih cjelima, svaka od kojiii počinje brojem kutije, te naznakom broja predmeta prema urudžbiranju i naznakom vremena iz kojeg po-tječu (od datuma prvog do datuma posljednjeg spisa). Opis svakog pojadinačnog spisa prethode dva brojčana podatka: u prvom stupcu je redni broj sačuvanih spisa (2755), i u drugom stupcu je broj urudžbiranja (6367); a na kraju svakog opisa naveden je i broj listova koji isti sadrži. Postoji i dvadeseta kutija grade, naknadno izdvo-jene zbog službenih potreba, koja sadrži spise o rekvi-zicijama i posudbama koje su izvršile austrijske okupacijske jedinice do kraja 1813. i sastoji se od 866 listova. Smatra se da je preostala polovica grade za-gubljena ili izgubljena. Kako u predgovoru knjige piše Ugo Cova, ravnatelj Državnog arhiva u Trstu, ovo Dorsijevo djelo !'nije samo brižljivo sastavljeni istraživačko pomagalo, dragocjen za svakoga koji bi htio prikupljati nove vijesti o istarskim zgodama iz prvih godina Restauracije, vec čini, samo po sebi, te posredstvom samog čitanja bogatog sljeda natuknica koje se odnose na različite arhivističke jedinice, jedan presjek od velikog značaja za razumijevanje života u istri tijekom onih godina, ne samo na admi-nistrativno-ustrojnom području, nego takoder i na gos-podarskom, društvenom, vojnom, sudbenom, crkve-nom, onom javnog reda, i drugima." Uz citirane ocjene, navest čemo i neka vlastita za-pažanja. Naime, može se primjetiti da se autor služi ne samo talijanskom, nego i stranom literaturam, prvenstveno austrijskom i hrvatskom. Nadalje, on se poziva na rezultate suradnje -• napose u poglavlju posvečenom radu austrijskih ratnih sudova u prvom svjetskorn ratu (knj. I) - s drugim, talijanskim i inozemnim arhivskim 395 ANNALES 8/'96 OCENE iN POROČILA/RECENSION! E SEIA2ION1, 370-416 ustanovama i arbivarima (u spomenutom slučaju: Ratni arhiv u Beču). S obzirom na autorovu suraclnju s arhivskim ustanovama i koristenje rezultata talijanske i ino-zemne historiografije - premda izražavamo suzdržanost u odnosu na neke njegove zaključke i sudove (npr. o efektima dviju Nugentovih naredaba) - zaključujemo da ove dvije knjige predstavljaju bitan i nezaobilazan doprinos historiografiji o Istri za razdobije 19. i početka 20. st., napose kad je riječ o poznavanju razvoja i rada administrativno-teritorijalnih institucija na njezinom području. Marino Man in SAG CI RIGUARDANTI L'iSTRIA PUBBLICATI SUL ČASOPIS ZA SUVREMENU POViJEST (Rivista di storia contemporánea) di Zagabria II periodico Časopis za suvremenu povijest (in seguito: ČSP) viene pubbiicato da) Hrvatski institut za povijest (Istituto croato di storia) di Zagabria, e presenta sia il riflesso dell'attivita dell'lstituto, che l'immagine degli interessi e del carattere deila storiografia croata che tratta i! periodo di storia piü recente, cioé dalla meta del secofo scorso in poi.1 La rivista cominció ad uscire nel 1969, ma da allora cambio come l'aspetto esteriore, cosí pure quedo interiore.2 Nei primi due anni é una pubblicazione semestraíe, mentre dal 1971 in poi ha lo staío di pubblicazione quadrirnestrale, ed ha una considerevole tiratura.3 Giá nel num. 1/1971 del ČSP e pubblicata una breve nota intitolata "Libri sull'lstria" (pp 135-136) del dott. Ivan Jelič nella quaíe informa su tre libri ríguardanti l'lstria pubblicati in quel tempo. II ČSP num. 2/1970 contiene la recensione degli atli Hrvatski narodni preporod u Dalmaciji i Istri (Zagabria 1969) di pugno del prof. Nikša Štančič (pp 253-256) - uno degli storici 1 L'attuale Hrvatski institut za povijest (con sede a Opatička 10, 10000 Zagabria, Croazia) venne fondato nel 1961 con ¡1 nome di Institut za historiju radničkog pobreta e suo primo direttore fu ii dott. Franjo Tudman, nel 1965 prese il nome di Institut za historiju radničkog pokreta Hrvatske, tra il 1989 e il 1996 era chiamato Institut za suvremenu povijest. 2 II ČSP cambia l'aspetto esteriore (dal num. 1/1979 e dal num. 1-3/1991) e cosi pure queilo interiore (dai num. 1/1983 viene inírodotta la categorizzazione dei saggi e la classificazione UDK, dai num. 1-3/1993 la rivista viene riferita neííe pubblicazioni: BULLETIN SCIENTIFIQUE, Section B; Sciences humaines, HRVATSKA BIBLIOGRAFIJA, Niz B, The BOWKER INT. SERIAIS). ^ 3 La tiratura del ČSP ha oscillato tra i 500 e i 1000 volumi, il che presenta cifre considerevoii nei confronti deila tiratura clelle altre riviste scientîfiche croate. croatí piü competenti in materia. Nikola Crnkovič nel saggio intitolato "Certi problemi del movimento di liberazione popolare in Istria dal 1941 al 1943" (ČSP 2-3/1971, pp 37-52) tratta: le fon ti e le condízioni dell'evoluzione del detto movimento, la sua organizzazione, la dirigenza e le formazioni partigiane in Istria fino al 1943. Inoltre, nello stesso volume Bosiljka janjatovič recensisce criticamente il contenuto dei primi sette volumi del Jadranski zbornik (Fiume 1956-1966/69) pp 308-313, e il primo volume del Pazinskí memoríjal (Pisino 1971) pp 320-322. . Nel num. 1/1972 del ČSP Darinko Munič si presenta con una nota sut libro Prvi tabor Hrvata istre i Kvarnerskih otoka (Fiume 1971) di Petar Strčič (pp 210-211) la cui terza edizíone ampliata e agiornata è uscita dalle stampe nei mese di giugno del 1996. U num. 1/1973 del ČSP riparia un testo polémico di Petar Strčič riguardante ií trattamento deü'lstná nel-l'lstorija Jugoslavije (Belgrado 1972) pp 195-210. In certo senso, ríguarda Tarea istriana anche 1a recensione del prof, Marijan Matička del libro Le conflit de Trieste 1943-1954 (Bruxelles 1966) di Jean Baptiste Duroselle (ČSP 2/1973, pp 189-191), mentre nel num. 3 íl saggio di Mario Míkolíc: in base alia consultazíone dei fondi d'archivio tratta la situazione in Istria durante íl 1943 (pp 53-69). Inoltre, Petar Strčič considera fa storiografia riguardante l'lstria durante la lotta di liberazione (pp 161-173). II ČSP 1/1974 riporta una segnalazione di Petar Strčič riguardante il libro Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo (Maribor-Tr¡este 1972) di Milica Kacin-Wohinz (pp 174-175), e il num. 2 presenta le relazioni di Vlado Oštrič suiie pubblicazioní del Centro di ricercbe storiche di Rovigno (pp 164-169) e sul corso dei lavori del quarto Pazinski memorijai (pp 185-188); mentre il num, 3 contiene il saggio del prof. Miroslav Bertoša sulle tesi di Carlo Combi riguardanti la storia deli'Istria e la composizione étnica délia sua popo-lazione (pp 25-37), e quello di Hrvoje Matkovič sul rapporto di Aleksandar Karadordevič nei confronti dell'attività política di Matko Laginja (pp 39-51). II num. 1/1975 del ČSP - dal momento che è de-dicato ali'irredentismo italiano e alia questione adriatíca - merita spéciale atíenzione perché tutto ii suo contenuto riguarda l'area istriano-gíuliana e diversi aspoetti detla delimitazione tra la jugoslavia e l'ltaíia. Cosí, Dragovan Šepič si presenta con due saggi: nel primo -che è pure il saggio introduttivo dei volume - riporta le costanti e le trasformazîoni dell'irredentismo italiano nell'area adriatíca (pp 5-32), mentre nei secondo anaiizza la posizione deíla Gran Breîagna in riguardo alla questione délia revisione del confine italo-jugoslavo nei 1941 (pp 121-140). Bogdan Krizman in modo par-ticolarmente esauriente valuta il posto dell'ltalia nella política estera del Regno dei serbi, croati e s! oven i (cioè più tardi del Regno di jugoslavia) tra le due guerre 396 ANNALES 8/'96 OCENE IN POROČILA / RECENSION! E RELAZIONI, 370-416 mondiali (pp 33-97). Milica Kacin-Wohinc traita ! 'as-cesa del fascismo nel FriuÜ-Venezia Giulia (pp 99-119). I problemi ríguardanti la definizione del confine jugo-slavo da parte dei partigianí durante la seconda guerra mondiale vengono riportati da Vojmir Kljakovič (pp 141-151). Mario Mikolič espone le posizíoni del PC delía Jugoslavia e del PC dell'ltalia nei confront! del movimento popolare di liberazione in istria (pp 153-174). Fabijan Trgo tratta l'aspetto militare, cioè l'impor-tanza deile operazioni finali deli'Armata jugoslava per l'unificazione delMstria e de! Litorale sioveno alia Jugoslavia (pp 175-186). Janko jeri analizza alcuni elementi deiia genesi diplomática del (a questione sulla determinazione del confine jugoslavo-italiano tra la fine délia seconda guerra mondiale e il 1954 (pp 187-240). E infine, Budislav Vukas presenta la "questione di Trieste" ne! 1974 da! punto di vista del diritto internazionale (pp 241-252). in appendice seguono: una serie di document! ríguardanti le varíe delimitazioni tra Italia e Jugoslavia (pp 253-296), una selezine di punti di vista di storici sulle question! collegate a! Territorio libero di Trieste dopo la seconda guerra mondiale (pp 297-319), e Vlado Oštrič aggiunge deile note bibliografiche ríguardanti !e storíografie postbeliiche dell'ex-Jugoslavia che sí riferiscono ai rapport! ¡ugoslavo-italiani (pp 321-332). inoltre, il ČSP n, 3/1975 ríporta due note critiche di Petar Strčič su; ¡i Litorale Adriático nel Nuovo Ordine Europeo 1943-45, (Milano 1974) di Enzo Collotti (pp 136-138) e Antifascist! di Trieste, deílTstria, deü'lsonfino e del Friuli in Spagna (Trieste 1974) a cura di Bruno Steffe (pp 138-139). Nel ČSP 1/1978 Petar Strčič recensisce íl libro Goranke, Istranke, Primorke u NOB. Izbor iz glasila AFŽ (Fiume 1978) di Antun Giron e Mihael Sobolevski (pp 198-200), mentre Bosiljka janjatovič presenta il libro Vanjskopolitička borba Josipa Broza Tita za Istru od 1941. do 1945. godine (Fiume 1978) di Petar Strčič (ČSP 3/1978, pp 107-108). La recensíone de! VML, IX. e X. volume de! Jadranski zbornik (Fiume 1970/72-1976/78) di Vesna Munič appare nel ČSP 1/1979, pp 164-168, mentre ne) 2-3/1979 (pp 168-169) Miroslava Despot recensisce il Hrvatsko školstvo u Istri. Pregled razvoja 1818,-1918. (Z.agabria 1978) di Mate Demarim. Una recensione critica ed esauriente della monografía Savez komunista Jugoslavije 1919.-1979. Istra-Hrvatsko primorje-Gorski kotar (Fiume 1980) viene proposta da Mira Kolar-Dirnitrijevič (ČSP 3/1980, pp 157-161). Marija Sentič presenta i! Štampana riječ o otporima i borbama. Radnički, antifašistički i narodnooslobodilački pokret Istre, Kvarnerskog primorja i Gorskog kotara. Prilog bibliografiji. Knjige i brošure (Fiume 1980) di Petar Strčič (ČSP 3/1981, 211-212). H ČSP 2/1982 riporta un saggio riassuntivo di Petar Strčič sulla posizione nella storiografia deli'attività di Tito sul piano della política estera per l'unificazione dell'lstria e del Litorale sioveno pp (14-20). Inoltre i! ČSP 3/1982 riporta due recensioni: la prima, di Bosiljka janjatovič riguardante la pubblicazione Radnički pokret Labinštine 1921.-1941. sa širim osvrtom na Istru (Albo-na-Fiume 1981) pp 185-187; e la seconda, di Viado Oštrič gli atti Historija radničkog pokreta, NOR-a i so-cijalističke revolucije u Istri, Hrvatskom primorju i Gor-skom kotaru vol. I-ÍV (Fiume 1978-1981) pp 196-203. Nel saggio di Milica Kacin-Wohinc in occasione della pubblicazione del libro Comunísti a Trieste. Un'identità difficile (Roma 1983) vengono trattate anche diverse question} ríguardanti I'Istria e la frontiera (ČSP 2/1984, pp 87-101), e simile avviene anche nel saggio di Enes Milak »guardante l'instaurazioni di rapporti commerciaii tra Jugoslavia e Italia tra il 1945 e il 1947 (ČSP 3/1984, pp 75-87). Slobodan Nešovič tratta le rivendicazioni nei con-fronti dell'ltalia nella seconda guerra mondiale (ČSP 2/1986, pp 41 -56). Petar Strčič propone un esauriente contributo per la biografía deü'illustre e controverso istríano Ante Ciliga (ČSP 3/1988, pp 15-49). Del movimento comunista sul territorio della Cro-azia sotto l'occupazione italiana ed entro i confini dell'ltalia dal 1919 al 1941 tratta Mihae! Sobolevski (ČSP 3/1990, pp 39-56). i! ČSP 1/1994 contiene un saggio riassuntivo di Marino Manín aguardante le posizioni della storiografia e della pubblicistica italiana ¡n reiazione a! confine orientale d'ltaíia dal 1861 al 1975 (pp 99-108). Ne! ČSP 2/1994 Marino Manin recensisce il libro L'esodo dei 350 mila istrianí, fíumani e dalmati (Roma 1990) di Flaminio Rocchi (pp 386-388). Darko Dukovski tratta la questione dei sindacati in Istria tra il 1919 e il 1929 (ČSP 3/1994, pp 451-474). E per finiré, anche i! ČSP 2/1995 riporta un saggio di Darko Dukovski sui disidenti dei movimento fascista in Istria (pp 285-306), mentre Marino Manin presenta il contenuto dei convegni su Gian Rinaldo Carli tenuti a Capodístria il 12 e i! 13 ottobre 1995 (pp 385-387) e a Parenzo i! 25 novembre 1995 (pp 387-388). Da quanto espsto sopra si puo concludere che il ČSP abbia dedicato considerevole spazio come alia pubblicazione di saggí scientificí ríguardanti l'area istriana, e cosí pure alie note critticlie su libri e periodici ruguardaníi lo stesso territorio. Quindi, chi si interessa della storía dell'lstria dalla meta del secolo scorso a questa parte sarà senz'altro utile consultare questa rívísta storica. Marino Manin 397 ANNALES 8/'% ocene !n poroùt.a/recension! £ re lazio ni, 370-416 Marina Catiaruzza: TRIESTE NELUOTTOCENTO. LE TRASFORMAZIONI Di UNA SOQETÁ CIViLE. Collana di saggi, testi e studi de! Comitato di Trieste e Gorizia dell'lstituto per la Storia del Risorgímento Italiano. A cura di Giulio Cervani. Del Bianco Editore, Verana 1995, pagg. 219 E' apparso recentemente i! volurne 38° delia collana "Cíviltá del Risorgimento" a cura di Giulio Cervani, che raccoglie quattro saggi di Marina Cattaruzza composti tra i! 1980 e ¡I 1995 su temi e per motivazioni del tutto autonome e ora presentati assierne per offrire anche ai lettore non specializzato una visione d'insieme del-l'evoluzione di Trieste nell'Ottocento. L'autrice insegna Teoria e Storia della Storiografia nell'eta contemporánea presso il Dipartimento di Storia dell'Universitá di Trieste; la sua attivitá di ricerca ri-guarda soprattutto la storia sociale della Gemianía contemporánea e la storia del Litorale asburgico tra Settecento e Novecento. Ha studiato quindi Trieste come parte integrante del territorio germánico e ció le permette un approccio diverso alie questíoni che hanno agítato e agitano ancora la cittá di Trieste. In questa raccolta pero i'Autrice non avanza alcuna tes i interpretativa, nía l'esposizione dei dati desunti da fonti e dalla comparazione di vissuti analoght o paralleli lascia al lettore la liberta e l'obbligo di meditare una soluzione. in questo volume a! centro dell'attenzione del-I'Autrice si trova la societá civile di Trieste, intendendo con questo termine quelia sfera sociale semipubblica, che assumeva il ruólo di interlocutore privilegiato dello Stato e che ostentava uno statuto di superioritá sociale e cuiturale verso i ceti subalterni. Il filo conduttore del libro é proprio l'affermarsi e il successivo declino di questa societá civile, costituita principalmente dalla bor-ghesia mercantile. L'accesso principale alia conoscenza e definizione di tale societá civile, si trova nei modi della sua autorappresentazione, cioé nell'associazio-nismo volontario e nelle rególe che esso si d&. II primo saggio infatti si intitola "Tra lógica cetuale e societá borghese: il "Casino Vecchio" di Trieste (1815-1867)"! e ripercorre la storia di un'associazione con finaíitá esclusivamente ricreative, aperto anche alie famiglie dei soci. A Trieste anche i gruppi mercantili di nazionalita tedesca e greca avevano fondato il loro centro d'in-contro e svago, ma il Casino Vecchio, era stato fondato per l'appunto prima degli altri; i suoi statuti erano stati sottoposti all'autoritá imperiale giá nei 1763 ed aveva seguito il modeilo delle associazioni ricreative venenarte, di carattere nobiliare. Di spirito fortemente eli-tario, l'associazione accoglieva i nobili, gli ufficiaii, i funzionari di alto rango del!'Impero austríaco, i nego- I Cià pubblicato in "Quaderni storici", n.77, a, XXVI, 1991-2, pp. 419-450. zianti all'ingrosso, gli avvocati, i medici e i professori di lettere. Solo a meta del XIX secolo, l'associazione si apri ai commercianti al minuto e dopo circa vent'anni permise l'iscrizione anche a chi era senza quali-ficazione. Per il forte peso attribuito a liveilo statut.ario alie alte canche dello Stato, I'Autrice ipotizza che la stessa esistenza del Casino Vecchio fosse stata patrocinata dall'autorita asburgica al pari della Borsa e dell'lntendenza Commerciale. II Casino Vecchio espri-meva alio stesso tempo una cultura di ceto, quelia borghese e di corporazione (mercantile), secondo i solí modelli di riferimento disponibih aSI'epoca asburgica. La composizíone sociale elitaria del Casino Vecchio rif-íettera fedelmente nella seconda meta del secofo XIX le modificaron i assunte quando Trieste ottenne l'istítu-zione di un proprio Consiglio comunale eíettivo e gli elettori suddivisi in "corpí" su base cetuale esprimeranno la societá conservatrice e filo austriaca dell'epoca. Nell'interconnesione tra societá civile e Stato il Casino Vecchio trova va ¡a sua specifica forma d'es i Stenz a, differenziandosí dagli altri circoii d'élitee prefigurare un modeilo di relazioni aconfiíttualí e apolitiche che cor-rispondevano alia realta della Trieste mercantile per tutta la prima meta dell'Ottocento. Con i! passaggío deU'Austria alia fase costituzionale il quadro di riferimento cambio e l'associazione con la perdita di iscritti e di importanza si ridusse a un "covo di austriacanti" emarginato rispetto al concetto universale di cítta-dinanza. E' interessante notare come I'Autrice riesca a collegare gli aspetti particoiarí che emergorto da questo argomento cost localízzato ai fattori storici generali. Lo studio dell'assetto associativo permette di rintracciare anche elementi prosopograficí dei personaggi notevoli della Trieste ottocentesca e di meglio collocarli in que! gíoco politico-economico che sarä il substrato alia nascita dell'irredentismo. Per megüo comprendere l'evoluzione della societá civile triestina é bene fare un passo indietro, quando alia fine dell'lmpero napoleonico, ¡'Austria nei 1813 ritornö a Trieste. If ripristino della sovranitä austriaca stette a significare, in misura piü evidente, la scomparsa di antichi rapporti istituzionaíi e di dirttto pubblico. Venne cancellato ogni residuo delia figura política ed amministrativa dell'antico Comune di Trieste, soprattutto in riferimento all'idea di certi "diritti storici" e di una certa autonomía statutaria goduta nei secoli daifa cittá. P interessante notare che nell'ordinamento che si realizzava, rientrante nei piü generale disegno gover-nativo di daré un moderno assetto ai Länder della monarchia austriaca, si dava spazio a misure istituzionaíi ed amminístrative, per la reaiizzazione di pro-getti rispondenti ad una lógica di governo e ad índubbie opportunita del momento poirtico interno, che si sarebbero rivelate, nei tempo, foriere di conseguenze di grossa portata. Cosí, fin dagü anni della Restaurazione, furono poste le premesse degli "irrisolvibili" problemi di 398 ANNALES 8/'96 OCÍNÍ IN POROOlA/RECENSION) E RELAZIONJ, 370-416 natura política, nazionale, étnica ed amminisírativa che si rivelarono ail'interno della monarchia degii Asburgo nei corso deil'Ottocento e de! Novecento. I! secondo saggio intitolato "Conflitto organizzato e azione diretta: g!i scioperi nei cantieri naval i di Amburgo e Trieste {1880-1914)"2 è un esempio di storia comparata tra due entità geografiche e social! di verse, ma accomunate dall'essere entrambe centri portuaii deü'area germanica, avviati ad un processo di sviiuppo deila cantleristica in ferro, dopo l'abollzione del porto franco, avvenuta per Amburgo ne! 1808 e per Trieste nei 1891. in ambedue le città l'attività portuaie, l'edi-íizia e ('industria navalmeccanica dívennero le colonne portanti della vita economica. Si verificarono notevolí investimenîi e innovazioni, quali la meccanizzazione dei mezzí di trasporto, l'ímpiego dell'energia elettrlca, pneumática e idraulica e si iniziô a standardizzare le lavorazioni. Tuttavia, tali innovazioni non incisero in modo riievante sulla posizione degü opérai ail'interno degii stabiümenti. Nonostante le numeróse analogie, lo sviiuppo del movimento sindacale e le lotte operaie neile due città presero un corso del tutto diverso. La lunga e articolata analisi che Marina Cattaruzza presenta sulle due reaità mette in evidenza i ruoli dei capiofficina, dei sindacati, dei datori di lavoro e loro associazioni, l'atteggiamento dei lavoratori dinanzi aile innovazioni tecnoíogiche e ai nascenti partiti di massa. Le sue conclusions possono essere utiii alla compren-sione della crisi economica della Trieste attuale, ma non al suo superamento, perché i fattori negativi per Trieste sono presentati come eventi ineluttabili, non suscettibili di superamento o trasformazione e risultano scarsa-mente utili in una discussione che guardi al futuro. Sarebbe sîato intéressante che l'Autrice avesse indagato i motivi dei mancato impegno della classe operaia triestina ali'applicazione delle innovazioni tecnoíogiche e degli imprenditori alla formazione di quadri dirigent! in una società in cui vi era una forte ímmigrazione non solo italiana ma anche slava. Il terzo saggio, intitolato "Italiani e Sloveni a Trieste: la formazione deli'idenîità nazionale" è sîato elaborato nell'ambito di un programma di ricerca patrocínalo dall* European Science Foundation su "Governi e gruppi et-nici non dominanti in £uropa:1850-1940".3 L'autrice ha esaminato i fenomeni d'urbanizzazione e la mobilité geográfica e sociale rispetto alla coscienza étnica nazionale verificatasi nella seconda metà deil'Ottocento fino ailo scoppio della Grande Guerra. All'inizio del periodo in esame gli Sloveni erano concentrât! nei territori ruraîi 2 Versione itaiiana riveduta dei saggio "Organisierte Konfiilkt" und "Direkte Aktion" -Zwei Formen des ArheiterkampteS am Beispiel der Werftarbeiterstriks in Hanburg und Triest (1880-1914), in "Archiv für Sozi algeschichte", a. XX/1980, pp. 325-355. 3 Gia pubblicato in "Clio", rivista trimestraie di studi storici", a. XXV, 1989/1, pp. 27-58. e nei distretti suburbani di Trieste. Anche in Cambia, loro principale territorio d* i n sed i amento e neile zone slovene delle Carinzia, Stiria e de! litorale essi apparte-nevano per lo piü all'elemento contadino. Questa linea di demarcaztone étnico territoriale, cui si sovrapponeva l'appartenenza di ceto, inizio ad incrinarsi dopo la riforma agraria del 1848, che affrancando il suolo, aveva stabilito ¡I pieno godimento del diritto di proprietá ed aveva portato alia quasi completa suddivisione delle "terre comuni". L'agrícoltura slovena cominció ad orientare la produzlone verso il mercato creando una certa differenziazione sociale tra i contadini: la popo-lazione agrícola eccedente si diresse verso i centri urbani e si verificó anche a Trieste queli'integrazíone spaziale fra i gruppi etnici italiano e sloveno, che costituirá di fatto la premessa al conflitto nazionale. Si passerá da una situazione di cosmopolitismo, favorita da un ceto commerciale, che utilizzava l'ítalíano come lingua franca ed era unito dall'essere 'Taristocrazia del denaro", ad una situazione dove i fattori cetuale, etnico-Ünguistíco e religioso ponevano in competizíone i gruppi nazionali nell'affermazione della propria posizione ail'interno dello Stato asburgico. Da súbito gli organi governativi capirono che tale competizíone, af-l'esterno preséntala come irredentismo, avrebbe inde-bolito la stessa sfera del potere statuale. Dopo ta prima fase di ¡nurbamento, dovuta alia riforma agraria, Trieste ne vide una seconda dovuta all'abolizione del Porto Franco e alio sviiuppo industríale. L'Autrice analizza i dati statistici, che lo Stato austríaco aveva cosí diligentemente raccolto e conservato, per analizzare tempi e modi della crescita demográfica di Trieste; ne rísulta che la componente slovena afflul principalmente nella prima fase, mentre nella seconda vi era compresenza di piü nazionalíta: i'Autrice ne deduce che gli Sioveni inurbati prima del volgere del secolo XIX vennero assimilatí, dopo tale periodo il processo perse efficacia e gli Sloveni cominciarono ad affermare la loro identitá proprio quando ¡I loro afflusso diminuiva. Ancora i dati statistici permettono un'analisí deila struífura sociale slovena in Trieste: nei 1914 sloveni e ítaiiani presentavano notevoli differenze rispetto alia stratiftcazione sociale. La polarizzazíone iniziale tra una nazionalitá contadina ed una nazíonalítá urbana era stata supérala, ma la distribuzione tra i cef i social i dei gruppi etno-línguistici avveniva in proporzioni ancora molto díverse. La debolezza sociale degii sloveni rispetto agli itafiani era rilevabile anche ail'interno degii strati piccolo e medioborghesi. Queste considerazioni, desunte daí dati statistici, sono confermate dall'analisi dei risultati eíettorali delle corssultazioni dietali che vedevano il partito sloveno ín mínoranza nei distretti urbani, rispeíto al partito iiberal-nazsonale italiano e al partito socialista, me no che in certi distretti, come a S. Giacomo, dove poteva raggiungere anche il 20% nella lli Curia. Ma il sistema delle Curie rispondeva a criteri 399 ANNALES 8/'% OCENE IN PQROCllA / RECENSION! i RCLAZION!, Î70-41 & CIVÏLTÀ DFX HISORGIMENTO ¿'CrU.^A 1ÍI SACG;, ïiïs;: Ji IrJUD! T?T.I. (j; TOt^'EÊ t «¡[Sfla* A <,tj?w di Cf^vwi F ïl?l! ^ /■■•Y;'*-. osa? ^sm &> y y 5S MARINA CAÏTARUZZA TRIESTE NELL'OTTOCENTO Le trasformazioni di una società civile DES. IHANCO a>tTOB£ eterogenei di ceío e di reddito dichiarato, quindi le conclusioni non sono univoche. La societá siovena era caratterízzata da una struttura piramidale, con un'ampia base di gruppi proletarí e un sottile strato di borghesi. La componente italiana di Trieste era invece rappresentata proporzionalmente al proprio peso numérico com-plessivo: dalla grande borghesia fino ai facchini del porto. La resístenza aU'assimilazione, che si verificherá al tramonto dell'Ottocento, porta a registrare ulteriori modifiche nel tessuto urbano di Trieste: seguendo la disponibilitá di aree fabbricabili e i criteri di ceto, nuove famigiie slovene si insediarono nel Borgo Teresiano. Nel centro cittadino risiedevano anche le associazioni slovene, Ira le qualí anche la sede del partito Edinost, fondato nel 1874, espressione sia della componente liberale che di quelia cattolica degli sloveni triestini. Le associazioni pretlamente cattoliche operarono nella par-tecipazione a processioni, funerali e funzioni religiose con proprie bandiere, canti e eos tu mi tradizionali. Vi erano anche societá ginniche, musicaSt e teatrali di impronta laica e ('importante societa scolastica "Grillo e Metodio", che gestiva scuole ed asili privati con Cuso della iíngua siovena come lingua d'apprendimento e che dal 1911 curerá anche Cistruzione elementare, dato che il Comune, cioé la Dieta di Trieste, non aveva autorizzato scuole pubbüche con Cuso della lingua siovena. Nonostante la presenza abitativa e cultúrale nel centro cittadino, questo rimase interdetto alie societa slovene per le manifestazioni pubbliche sino a che la Luogotenenza, la Direzione della polizia e il Magistrato cívico non concorderanno con il nuovo indirizzo imperiale di Vienna più favorevole agli Sloveni. A partiré dai primi anni del Novecento l'autorità centrale fu meno ostile alie società slovene, e questo non solo per fattori di natura locale e subregionaíe della nuova política commerciale, ma per il peso del movirnento slavo associato alla pressione soda I democrática nella monarchia asburgica. Negli anni precedenti lo scoppio della I Guerra Mondiale, il movirnento sloveno si fece più aggressivo, fondando la sua presunzione di forza sul fattore delí'insegnamento della lingua siovena e sui successi sindacali degli opérai. Ma ií movirnento manten ne il carattere di una controcuítura minoritaria, e le sedi delle sue associazioni ricordavano delle foitezze, perché di solito erano tutte concéntrate in un solo edificio, quait il Narodní dom. 11 partito sloveno eser-citava comunque un particolare sfcrzo organizzativo verso la classe operaia, più esposta al rischio del-S'assímiiaztone nazionaíe. Poterono cosí nascere disor-dini tra opérai sloveni e italiani regmcoli per la corn-petizione negli sbocchí lavorativi, dove l'operaio sloveno appariva vittima desígnata, pur in una situ-azione di sostanziale svíluppo Industríale. Certo (a preponderante appartenenza del gruppo sloveno al ceto proletario permetteva all'NDO (Narodna delavska organizad ja) di costmsre i'immagine di una nazione sfruttata dal capitale tedesco e italiano. A Trieste perô il partito socialdemocratfco non aveva patito suggestion] di tipo nazionalistico; anzi, riconoscendo la lingua d'uso degli opérai sloveni voleva fondare le sezioni italiana e sudslava del partito. Questo invito non venne accolto e nel 1905 la sede del partito sudsiavo fu spostata da Trieste a Lubiana. La contrapposizione tra i due gruppi nazíonali sí basava anche sulla lingua usata publicamente: Cuso deílo sloveno riveiava la volonté di tutelare la propria identité nazionaíe, la lingua italiana era il mezzo di comunicazione di un gruppo già coscientemente nazionaíe, della maggioranza della classe operaia, dell'élite economica e degli altri strati socialí indifferenti dal punto di vista nazionaíe. II gruppo italiano utilizzô la preponderante presenza nelle assemblee del Comune-Dieta per indirizzare lo svtíuppo urbanístico e scolastico verso í'assimilazione più ampia possibtle degli Sloveni, atteggiamento rafforzato dal vuoto di potere centrale che si accentué neí primi anni del secolo XX. Intanto la posizione priviiegiata del gruppo italiano a Trieste cominciô a scadere per una serie di fattori: gli sloveni più giovani resistevano attivamente aU'assimilazione, il peso político sloveno era stato rafforzato dal suffragio universale maschiie, il potere centrale agtva in modo da distribuiré tra i gruppi nazíonali poterí e responsabilité 400 ANNALES 8/'% OCENE IN PORGÓLA/RECENSION! Si RELAZIONI, 370-416 con l'obíettivo di una maggiore stabilità política. Quando era ormai evidente che il gruppo italiano aveva terminato la sua espansíone e che per í'attivismo del gruppo sloveno, stava per perdere la propria egemonia storica, il primo cont'litto mondiale portava fa fine di quel quadro político e sociale. L'Autrice non tenta di risoivere il quesito se in questa contrapposizione abbia avuto più peso ii celo o la nazionalità: davanti ai iivellamento di ceto oggl realizzato, nefla prospeítiva di una Europa deííe Regioni il concetto di nazionalità sta cercando un altro senso ed un altro scopo; le vicende e i dati riportati nel saggio devono rifarsi ail'idea di nazione come adora era sentita e soprattutto al concetto di Kuftumation, che nel Litorafe Adriático era impersonata dai gruppo italiano. La mo-narchla austríaca nella sua restaurazione, aveva diviso le proprie nazioni nelle cosidette "nazioni storiche", in possesso di una propria tradizione letteraria, e "nazioni non storiche", cioé prive di una letteratura autóctona. Si riteneva infatti che una vera e propria lingua non potesse esistere senza letteratura e ílbri stampati, All'inizio solo tre lingue, tedesco, italiano e polacco, furono riconosciute come "storiche", Gli slavi a meri-dione cíelS'Austria, appartenevano quindi alie "nazioni non storiche", perché non parlavano una lingua spe-cíftca e non si riconosceva l'esistenza di una loro letteratura; il ¡oro linguaggio era considéralo un dialetto da contadini analfabetí. Le popoíazíoní delle città usavano una deîle lingue storiche, e se il figlio di un contadíno síoveno andava a scuola, gli veniva insegnata una di queste lingue "coite", I'italiano o il tedesco. L'ernancipazione delle mínoranze sotto I'Austria, creo la domanda di strutíure scolastiche nella loro lingua madre. Tal i agevolazioni scolastiche erano state garantite, almeno in línea di principio, a tutte le nazioni sotto i¡ dominio austríaco con l'importante Segge costi-tuzionaíe del 21 dicernbre 1867. Nel risveglio delle nazionalità "oppresse" dentro ¡'Impero austríaco, quelle sagge, anche se tardive disposizioni, servírono in realtà ad innescare meccanismí di lo tía política e ad acutíz-zare ii contrasto dei "popoli" sotto it dominio imperíale. íl Consigíio-Díeta di Trieste che, potenziato rselíe attribuztoni, dívento il motore traente della lotta di tutta l'ítaiíanitá adríatica contro il governo austríaco. Sarebbe intéressante rícostruire la storia de! periodo seguente ¡a legge costituzíonale del 1867 fino al 1914 e conoscere le operazioni politiche e le tattiche pensaíe dalí'ír-redentísmo adriatico, che del Municipio di Trieste seppe fare íl proprio parlamento e una base a sostegno deíla lotta di tutte le nazionalità contro gli Asburgo. C'è comunque un interrogativo che dobbiamo porci su quali basi o su quali motivi ci fu ¡I salto ideología) e politico-culturale, qualitativo e non economico che fece Trieste per diventare la capitale dell'irredentismo italiano, e le ragioni di tale scelta. Per la realizzazione delía legge costítuzionale del 1867, fu necessario operare attraverso So strumento dei censimento, che permetteva di valutare numéricamente le richieste. Fu sofo per ragioni pratiche che sí prese in considerazione la lingua d'uso, l'abituaie, e non la íingua madre; anche se per moiti aspetti era una scelta ragionevole, poteva produrre dei risultati alquanto equivoci: una famigfia slovena in cui un figlio lavorava la térra nell'azienda farniliare, avrebbe dichiarato che la sua lingua abituale era lo sloveno, suo fratello che magari prestava servízio nella marina mercantile, avrebbe dichiarato ¡'Italiano, e un terzo fratello ímpiegato come postino, avrebbe scelto íl tedesco. Per cause come questa, sebbene íl censimento sia stato sempre condotto con scrupoío ed esattezza, i risultati non piacquero mai ai vari nazionalismi.4 Altra conseguenza dei dati del censimento fu che divenne essenziale impiegare nei pubblici uffici funzionari che parlassero correttamente tutte le iingue locali. Fu presto evidente che gli slavi, con la loro prontezza, i! loro spirito di adattamento e il loro stato di necessítá, imparavano ('italiano e íl tedesco piü spe-ditamente di quanto gli italiani e i tedeschi riuscissero a imparare lo sloveno o ti serbo-croato. Gli slavi si dimostrarono quindí di grande aiuto all'amministrazione austríaca e formarono la base de! reclutamento dei funzionari degli uffici pubblici.5 L'influsso della popolazione slovena in una cittá italiana era destinato a farsi sentire, e si sarebbero vistí sempre piü poliziotti, ferrovteri e impíegati delle poste di nazionalita slovena. 1 nuovi arrivaíi sentívano il bisogno di avere preti con i quali parlare e confessarsi, dottori con i quali discorrere agevoimente. Se sorgevano questioni di ordine di ordine legale preferivano rivol-gersí a un avvocato che potesse consigliarli nella loro íingua. Tutto ció creó i! bisogno in cittá di un ceto medio di professionisti sloveni. Questa classe medía divenne poi, come spesso accade, l'avanguardía del rnovimento per le rivendicazíoni nazionali. Altro fatto non trascurabtle era che te aspirazioni degli slavi cotncidevano con l'accettazione del governo austríaco del cambiamento avvenuto nella situazione política e terriíoriale, in aitre parole la svolta política conseguente al faütmento delle ambtzioní di egemonia sulle nazioni tedesche portó ad un atteggiamento sempre píú favo-revole alia balcanízzazíone dell'fmpero in cui gli slavi sarebbero stati la forza dominante. ii quarío saggio intitolato "11 socialismo italiano in Austria: alcune riflessíoni"6 opera una comparazione tra 4 Cfr. Alfred Alexander, L "affare Oherdank, mito e reaità di un martire irredentista, Milano,1978, p. 17. 5 M. 6 i! saggio sul socialismo irt Austria è stato oríginato da un iniziativa di convegno deil'istituto sforico italo-germanico di Trento sulla comparazione tra le provincie italiane della Monarchta asburgica e l'Alsazia e torena ingiobate nel Sec.ondo Reich; saggio pubblicato con il titolo tt socialismo di 401 ANNALES 8/'96 OCENE IN POROČILA/REŒNSIONI E RElAZSONl. 370-416 ¡a situazione e i personaggí del socialismo a Trieste e a Trento, unificatí daü'essere rimasti, dopo ia perdíta del Lombardoveneto, gli ultimi teriitori caratterizzati entro lo Stato austríaco dali'uso deiia lingua italiana, ma assai diversi per struttura socio-eco no m i c a, assetto istitu-zionale e concezione stessa del socialismo. ínfatti l'Autrice passa in rassegna i fattori di diversitá, a partiré dalla situazione económica che vedeva nel Trentino una regione povera, legata fino al 1859 alia Lombardia, segnata dalla emigrazione, a fronte di una cittá, porto principaie dell'ímpero, industríale e interessata da correnti immigratorie. Amministrativamenfe il Trentino faceva capo alia Dieta di Innsbruck, dove i suoi rappresentanti erano in netta minoranza, mentre Trieste era da! 1850 ciítá "immediata" e quindi largamente autonoma. Anche la situazione étnica era radicalmente diversa: il Trentino era compattamente italiano ed era in minoranza ne! Tiroio meridionaie, non vi era i! tipo di confÜttualita che in quegli anni incominciava a scuotere Trieste. L'Autrice si sofferma sullo sviiuppo sindacaíe del poco industriaiizzato Trentino per evidenziare le profonde differenze ambiental! in cui si svílupparono i due movimenti. Vengono ripercorsi i tragitti evolutivi persona!! dei nomi di spic.co del socialismo deile due regioni, anche in reíazione ai gruppi toscani con cui erano in contatto cuituraie e con i gruppi austriaci ai qua!i dovevano ístituzionalmente far riferimento. Le riflessioni, cui l'Autrice accenna nel titolo del saggio, si appuntano sull'atteggiamento dei socíalísti su! problema nazionale, che nei primi anni del secolo espiodeva in tutta Europa. Lacerati da questo problema, incapaci di far accogiiere tesi unitarie su! pacifismo, i socialisti adriatici erano, ancor piij di altri, oppressi dalla con-sapevoiezza che i! distacco di Trieste dall'area centro europea avrebbe portato la fine di un mondo, a cui non si sono ancora sapute sostituire altre reaitá. Nel loro complesso i quattro saggi contribuiscono a ricostruire alcuni aspetti dei fattori che hanno portato alia disintegrazione della societá civile basata a Trieste su una borghesia mercantiíe dipendente dallo Stato. Secondo i'Autrice questa societá non fu capace di assorbire e riordinare le nuove forze che si presentavano nel campo sociafe. Irrigidi le sue posizioni e provocó una speculare durezza nel la contraparte; glí eventi delle due guerre mondiaii, rafforzando le posizioni nazio-nalistiche e distruggendo il tessuto economice, contri-buirono a prolungare la situazione di disequilibrio fino ai nostri giorni. E' questo un volume che, pur trattando della scconda meta deil'Ottocento e dei primi del Novecento, parla al lettore odierno di probiemi attuali. lingua itaiiana in Austria, in A. Ara e E. Ko!b (a cura di). Regioni di frontiera nell'epoca dei nazionalismi. Alsazia e Lorena/Trenlo e Triesíe 1870-1914, Annali deíflstituto storico italo-germanico, Quatlerno 41, Bologria, 1995, pp. 61-98. M. Üattaruzza, Trieste neii'ottocento. Le trasformazíoni di una societá civile, Trieste, 1995. p. 8. Oggi si puó riconoscere una societá civile molto vicina a queila descritta: essa basa la sua ricchezza su! ter-ziarío, dipendente fino alia passivitá daíl'autoritá statale, piü che in altre reaitá europee, una societá spesso dimentica che !a sua prosperitá ha le basi aftrove. Finora i reclami basatí su! successo passato hanno dato frutti amari: i! perdurante sentimento di originaÜtá di Trieste scambia i prívilegi concessi in un dato periodo storico per merítí acquisiti per capacita propria. L'élite poiitico-economica non vuole vedere la steríiíta deüe posizioni rivendicative di qualunque natura. Se Trieste é un luogo poiítico-socíale ínnaturale, perché artificialmente creato per setvire a un progetto di sviiuppo economico, nulia víeta che ¡'equilibrio perduto nei primi anni del Novecento possa ricostituirsi su nuove basi, Ad esernpio superare il concetto di tolleranza con il concetto del decentramento per quanto ríguarda la propria nazio-nalita; questo significa non solo accettare l'esistenza dell'Altro, ma spostare ¡a propria centralita nei mondo portando uguale ríspetto alia conoscenza della cultura e civilta di ognuno. !n questo modo si potra andaré incontro ai futuro senza que!la zavorra che ía tribal itá addossa a coloro che non riescono a farsi cíttadini deí villaggío globaie. Ringraziamo Marina Cattaruzza per averci dato un fondamento su cui meditare per formulare possibíli soíuzioni. Angelo Cíuffardi Igor Karaman: JADRANSKE ŠTUDIJE: priloži ekonomsko-sociainoj historiji Rijeke, Hrvaiskog primorja i Dalmacije od XVIII. do XX. stoiječa, izdavački centar Rijeka, Rijeka 1992, 221 strani Igor Karaman slovi kot najboljši današnji poznavalec zgodovinskega razvoja gospodarstva na Hrvaškem. To potrjuje tudi pričujoča avtorjeva knjiga, v kateri so v dveh obsežnih sklopih (Reka in Hrvatsko primorje, Dalmacija) nanizani relevantni strokovni članki in razprave. Nazorno so prikazani vzponi in padci posameznih gospodarskih panog (pomorstva, ladjedelništva, ribištva, trgovine, prometa, bančništva) in podjetij v vzhodno-jadranskem priobalnem delu Hrvaške in v njegovem zaledju. Ta vitalni geografski prostor avtor 'uokvirja' v politične razmere novoveških zgodovinskih dogajanj, v obdobje od 18. stoletja do začetka prve svetovne vojne. Z akribijo vestnega analitika beleži tudi večplastnost gospodarskih vplivov na življenje prebivalcev vzhodnega Jadrana, in s tem povezano demografsko projekcijo, kuituroioške odrednice ter številne povezave, ziasti pomorske, s sosednjo apeninsko obalo, mediteranskimi in prekomorskimi deželami. Posebej velja omeniti, da so Karamanove študije plod temeljitega arhivskega raz- 402 ANNALES 8/!96 OCENE iN POROČILA/RECENSIONS E RELAZIONI, 370-416 iskovanja v HrvaŠkih in tujih arhivih. Zahvaljujoč arhivskim dokumentom, je natančno opredelil začetne vplive merkantilistične doktrine ter kasnejši razmah procesa industrializacije z vsemi spremljajočimi pojavi. V prvem sklopu je prikazan pomen Kraljeviče, vojaškega pristanišča in arzenala Habsburške monarhije v 18. stoletju, kjer so ladjedelničarji gradili vojne ladje za potrebe avstro-ogrske pomorske flote. Reprezentančna primera ladij, zgrajenih v Kraljeviči, sta bili denimo fregati "Aurora" in "Stella mattutina", ki sta od iadjedelničarjev terjali dve leti in pol dela v arzenalu. Opremljeni sta bili s 30 topovi in 32 možnarji, za rokovanje z njimi in drugim orožjem pa je bilo predvideno številno moštvo (124 članov mornarske posadke in 100 vojakov). Za popolno operativnost teh 120 čevljev dolgih ladij je bilo potrebno veliko dela in finančnih vlaganj, kar je velikokrat povzročalo precej težav. Proti koncu 18. stoletja je s padcem Beneške republike Kraljeviča izgubila primat najpomembnejše avstrijske vojaške luke in arze-naia, ki je potem do sredine 19. stoletja pripadal Benetkam, nato pa je to vlogo prevzel Pulj. Veliko manj uspešna sta bila po Karamanovih izsledkih na gospodarskem področju Karlobag in zlasti Senj, ki se nikakor ni mogel izkopati iz težke ekonomske krize, ki ga je doletela leta 1879. Prvi sklop pričujoče knjige zaključi oris gospodarskega razvoja mesta Reke (1867/68-1918), ki ga spremlja pol stoletja dualistične vladavine Avstro-Ogrske ter hipertrofirani vzpon reškega tranzitnega pomorskega in kopenskega prometa, bančništva in novih tovarn. V drugem delu knjige, posvečenem Dalmaciji, prvi prispevek obravnava demografsko in gospodarsko strukturo tega področja pod avstrijsko upravo (1814-1918), V najtesnejši povezavi z gospodarskim razvojem je bila tedaj borba za t.i. dalmatinske železnice, kot bistveno vprašanje povezovanja obale z zaledjem. Dobre prometne povezave so bile namreč pogoj za razvoj industrijskih podjetij, vinogradništva in drugih kmetijskih panog; ne nazadnje pa so bile tudi pogojene z razvojem pomorstva, ki je po uvedbi parnikov dobilo nove dimenzije. Pomen dalmatinskih mest oziroma položaj meščanskih krogov in njihove gospodarsko-poii-tične ter kulturne opcije razgrinjata dva prispevka, ki sta osredotočena na Split in Sibenik. Pomorsko podjetništvo je bilo v Splitu in srednji Dalmaciji do začetka 20. stoletja zelo razvejano, o čemer pričajo številne delniške in paroplovne družbe, izvozno usmerjene tovarne, obrtniška združenja in drugo. Podoben gospodarski razvoj je doživljal tudi Šibenik, ki se je zlasti odlikoval z negovanjem in posodabljanjem domačega brodarstva, medtem ko so druge panoge z izjemo ribištva precej stagnirale. Bistveno povečanje obsega ekonomskih dejavnosti v večini dalmatinskih mest pa je po avtorjevem mnenju hromila pretirana prisotnost tujega kapitala, ki v blagajne občinske uprave ni prispeval pričakovanega sorazmernega deleža od pridobljenega dobička. Akcija oziroma projekt avstrijske vlade "za gospodarski dvig Dalmacije" na tem vzhodnojadranskem področju torej ni prinesla željenih in pričakovanih rezultatov. Poleg nekaterih objektivnih okoliščin je neuspehu tega ambiciozno zastavljenega načrta botrovala že starina iztočnica avstrijskih načrtovalcev: "vzpostaviti najtesnejšo povezavo dalmatinske obale z njenim celinskim zaledjem", ki pa je v obdobju Habsburške monarhije ostala mrtva črka na papirju, jadranske študije prof. dr. Igorja Karamana so izjemno pomemben in koristen prispevek vzhodnojadranski sociaSno-gospodarski historiografiji, posegajo pa tudi v politično preteklost obravnavanega področja, kolikor je to potrebno, za celovito razumevanje življenjskih razmer tekom 18. in 19. stoletja ter vse do prve svetovne vojne. Pohvaliti velja tudi kakovostno likovno opremo oziroma ilustracije in izbor prilog, ki jih je avtor skrbno izbral iz fundusa dunajskega Hofkamerarchiva in Kriegsarchiva, zagrebškega Hrvaškega državnega arhiva, reškega Zgodovinskega arhiva ter Pomorsko-zgodovinskega muzeja Hrvaškega pri-morja, Jadrolintje in zasebnih zbirk. Slavko Gaberc Bruno Volpi Lisjak: SLOVENSKO POMORSKO RIBIŠTVO SKOZI STOLETJA OD TRSTA DO T1MAVE, Trst 1995, 349 strani Ribištvo je bilo nekoč tradicionalna gospodarska pridobitna panoga tržaških slovenskih vasi na obali Krasa od Škednja do Štivana. Po drugi svetovni vojni je Rado Lenček objavil dragoceno 'Gradivo o slovenskih ribičih ob jadranskem morju' (v: Ob jadranu. Etnografski zapiski in študije, str. 32-39, Trst 1947). O samorodnosti slovenskega ribištva ob tej obali sta pisala tudi Zorko Jelinčič (v: Razvoj slovenskega ribištva ob tržaški obali, Trst 1967) in Neva Godnič (v: Izposojeno besedišče nabrežinskih ribičev, Slovensko morje in zaledje, št. 2/3, Koper 1973), vendar smo šele s knjigo Bruna Volpija Lisjaka prvič v naši strokovni literaturi dobili celostni zgodovinski prerez slovenskega ribištva, ki je bilo nekoč Izjemnega pomena za preživetje kraških prebivalcev v vaseh ob morju in nad njim. S terenskim delom in podrobnim preučevanjem arhivskega in drugega gradiva je avtorju uspelo sistematično zbrati impozantno število dokumentov, ki zgovorno pričajo o življenju in delu slovenskih družin ob tržaški in devinski obali. Da bi bolje razumeli življenjski prostor in epopejo slovenskih ribičev, avtor uvodna poglavja knjige namenja opisu vasi, v katerih so živeli, in pristanov, kjer so našle varno zatočišče njihove ladje. Poleg izčrpne ponazoritve preteklosti Barkovelj, Kontovela, Križa, Nabrežine, Sesljan-skega zaliva in Devina je posebej izpostavljen pomen pristana Čedaz, zaliva Grljan, predela ob morju "Pri 403 ANNALES 8/'96 OCENE IN POROČILA / REŒNJIONI E RELAZiONI, 370-416 : Sa čupah", naselja Štivan (skrajšana oblika za Sveti Ivan) in druge zanimivosti. V poglavju o ladjevju so obravnavani najpogosteje rabljeni tipi plovil. Avtor se pri tem ne spušča v njihove konstrukcijske detajle in navtične značilnosti, saj je ta tematika v ustrezni strokovni literaturi že temeljito obdelana. Slovenski ribiči so od Benečanov prevzeli tiste vrste ladij, ki so najbolj ustrezale tukajšnjemu morskemu dnu, ribiškim mrežam in lokalnim vremenskim razmeram. Za Barkovljami so tudi v drugih slovenskih obmorskih vaseh od 19- stoletja dalje najpogosteje uporabljali bragoc (bragozzo), top (topo), betjeu (batella, batana), ščifo (batellna) in tonero. Slednja je bila zaradi specifičnosti tonolova (lov na tone ali tune, op. a.) avtohtona, in kot že samo ime pove, je ta tip ladje služil izključno za lov na tone. Pri tem velja omeniti avtorjevo opombo oziroma pojasnilo, da naziva ribe "ton", ki ga dosledno uporablja v pričujoči knjigi, ni v SSKj, saj v njem najdemo zgolj geslo "tun". Nedvomno pa je to čisto hrvaški naziv in vse besede, ki izhajajo iz njega (npr. tunolovka - poševni lestvi podobna naprava za opazovanje prihoda tunov), se nanašajo izključno na Hrvaško primorje. Takih naprav in mrež pa na obravnavani slovenski obali nikoli ni bilo. Slovenci so imeli od nekdaj svoje sisteme ribolova in tako so tudi tone dolga stoletja lovili na poseben način. S tem nazivom so tesno povezani Izrazi: tonolov, tonina, tonera. To potrjujejo tudi številni dopisi z raznimi ustanovami, ki jih je Volpi Lisjak našel v arhivih. Vsekakor velja pritrditi avtorju, da je SSKj marsikdaj pomanjkljiv in netočen v (ob)morski oziroma pomorski terminologiji, kar pogosto povzroča veliko preglavic prevajalcem strokovnih tekstov. Slednja ugotovitev se navezuje tudi na dejstvo, da je bilo toner malo in so bile v uporabi samo ob slovenski obali, zato so posledično v širšem pomorskem izrazoslovju neznane. Tonere so nekoč izdelovali predvsem v piranskem škveru (ladjedelnici) Almeriga Apollo-nia, ki se je nahajal na rtiču sv. Bernardina. Omenjena plovila so imela plitvo, ravno dno brez kobilice in so bila primerna za obalni ribolov. Avtor s posebno pozornostjo opisuje čupo, plovilo, ki so ga slovenski ribiči uporabljali na območju od Devina do nabrežinskega Brega. To so bili čolni, iztesani iz enega samega debla lahkega lesa (npr. lipa, topol, hrast, jelka, smreka). Čupo so po potrebi opremili tudi z jadrom, sicer pa so bile uporabne za plovbo po obalnem morju, zaprtih zalivih ali ob ustjih rek. S tem plovilom so odhajali lovit, denimo, k Zdobi, ustju Soče ter celo do Cradeža, ulov pa so običajno prevažali na ribji trg v Trst. Poleg ribolova so jih uporabljali tudi za transport manjših tovorov ali za prevoz čez reko. Nizek vgrez in prečni drog za vesla (teslir) sta pogojevala poseben način pristajanja ob bregu, saj je ta čoln ob pristajanju moral nasesti na položno obalo. Z začetkom gradnje portičev (malih pristanov), ki jih poznamo še danes, kot npr. broj-niškega, kriškega in nabrežinskega, pa so čupo v SO. letih prejšnjega stoletja dokončno izpodrinili varnejši in hitrejši čolni. Avstrijsko ministrstvo za trgovino in poljedelstvo ter ministrstvo za notranje zadeve sta leta 1884 izdali poseben odlok za pomorski ribolov, ki določa ustanovitev registra za ribiške ladje. Po zaslugi tega odloka se je ohranil pomemben arhivski dokument, ki navaja popis ladjevja v posesti ribičev s stalnim bivališčem v Devinu, Nabrežini, Križu, Kontovelu - Proseku in Barkovljah v obdobju od 1884 do 1923. Omenjeni dokument pa omogoča tudi vpogled v modus vivendi ribiških družin tedanjega časa, skratka, ponuja vrsto zanimivih podatkov z etnografskega in drugih vidikov. S socialnega vidika so, denimo, zanimive hipoteke na ladje, interesi in kupoprodajne pogodbe; s pomorskega vidika je mogoče ugotoviti, zakaj so bili nekateri tipi ladjevja bolj ustrezni v Barkovljah kot v Križu; z demografskega stališča je razvidno, kako so potomci podedovali ne samo ladje, temveč tudi njihove deleže (karate) itd. V omenjenih registrih, ki so v treh obsežnih knjigah shranjeni v državnem arhivu v Trstu, je zajet popis vseh ribiških ladij od Gradeža do mest zahodne Istre. Gre za nekaj tisoč ladij, avtor pa je za slovenske kraje izluščil popis 451 registriranih in približno 90 neregistriranih plovil, kav pomeni, da je na slovenski obali od Trsta do Timave plulo skupno 541 ladij, torej impozantna in vsega spoštovanja vredna ribiška flota. V pričujoči knjigi so natančno opisane in skicirane tudi mreže in razni načini ribolova, da bi bila z etno- 404 ANNALES 8/'96 OCENE IN POROČILA/RECENSIONI E REIAZIONI, J70-416 grafskega vidika zapolnjena obstoječa vrzei v pomorskem ribištvu. Na tem delu jadranske obale so uporabljali vlečne mreže (tartana, grip. koča), obkroževalne mreže (tonera, šakaleva, trata) in številne nepremične mreže (npr. malajde, pasaljere, guževence, šperune, škadenarje). Posebej zanimiv je bil specifični lov na tone, edinstven na svetu, in sicer s 500 metrov dolgo mrežo tonero ali trato. Dokumentirana zgodovina to~ nolova sega v daljno leto 1552, nabrežinski ribič Ivo Pertot - Gospodič pa je med zadnjimi slovenskimi ribiči sam splete! mrežo tonero, ki jo še hrani v svojem skladišču v bregu Pri čupah. Posebno poglavje je namenjeno ti. Čožotom (ribičem iz Chioggie pri Benetkah), saj je bila njihova dejavnost velikokrat navzkrižna z ribolovom slovenskih ribičev, in so s temi lagunskimi sosedi občasno vodili prave ribiške vojne, vendar pa tudi trgovali neposredno ali na skupnem ribjem trgu v Trstu. V sklepnem poglavju so nanizane številne etnografske zanimivosti, na primer romanje po morju na otok Barbana, življenje ribjih krošnjaric, seznam rib s koledarjem ulova v štirih jezikih in narečjih ter poleg drugih življenjsko pomembnih drobnarij še dragocen slovarček narečnih besed (obdelano je 83 slovenskih domačih besed ter 35 narečnih imen za ribe), ki so bile nekoč del ribiškega vsakdanjika. Ne nazadnje velja poudariti, da vsebina te knjige temelji na doslej neznanih oziroma neobdelanih arhivskih dokumentih; vsi podatki, ki izhajajo iz ljudskega (ustnega) izročila, pa so bili navzkrižno preverjeni pri treh informatorjih. Kolikšen je obseg in pomen Lisjakove zgodovine ribištva, zelo nazorno nakaže že sama vsebina, razdeljena na tri dele: od naselitve Slovencev v te kraje do prve svetovne vojne, od leta 1914 do 1918 in od tega leta do druge svetovne vojne s kratkim opisom povojnih let, ker so po italijanskem zakonu arhivski viri dostopni šele po 50 ali 70 letih. Slavko Gaberc ŠOLSKA KRONIKA, Zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje, XXVIII, 4, Ljubljana 1995, 294 strani* Prisepevki v četrti samostojni številki glasila Slovenskega šolskega muzeja se tokrat delijo v naslednja poglavja: Šola in zbirate I jstvo, Članki in razprave, Prispevki in šolski zapisi, Iz muzejskega dela ter Poročila in ocene. Teritorialno je nekoliko bolj zastopan vzhodni del Slovenije, sicer pa publikacija prinaša precej prispevkov iz preteklosti šolstva in izobraževanja ter so- * Predstavitve zadnjih štirih zvezkov Šolske kronike so se 22. maja 1996 na sedežu ZRS, Koper udeležili uredniki dr. Andrej Vovko, Branko Šuštar in Mateja Rtbarie. dobnih problemov, vezanih na to temo, ki bodo gotovo pritegnili Širok krog bralcev. V prvem prispevku Matija Žgajnar obravnava splošni in razširjeni problem odtoka muzealij in arhivalij v privatne roke, s spremljajočim prekupčevanjem in črno-borzijanstvom, ki postajata vse bolj pogosta posledica zbirateljstva predmetov kulturne dediščine. Seznani nas tudi s tem, kaj vse lahko dobimo na trgih, kjer se zbiralci in prekupčevalci srečujejo. Sprašuje se, kaj lahko institucije, ki jim je poverjena skrb za to dediščino, storijo, da bi usmeriti dotok gradiva k njim. Predlaga, da bi se bilo najbolje vključiti v "igro". Seveda pa to brez "težkih denarjev" ni mogoče. Kar malo nostalgično nato izzveni opis dosedanjega velikega dela, ki ga je opravil Muzej narodne osvoboditve (danes Muzej novejše zgodovine) pri zbiranju oziroma reševanju muzejskega in tudi arhivskega gradiva, ki je potekalo od njegove ustanovitve 1953. leta. Zavedajoč se dejstva, da so muzeji z zbiranjem gradiva pridobili tudi veliko arhivalij, ki pa bi sodile v arhive, nakazuje možnost izmenjave gradiva med arhivi in muzeji. Da do tega ne pride, je po njegovem krivo nepoznavanje, ljubosumje in preskromno medsebojno sodelovanje. Verjetno pa bi moral dodati še neusklajenost zakonodaje in njeno različno interpretiranje. Tako je za arhivista gotovo nesprejemljiva in kar izzivalna ugotovitev, ki jo avtor navaja, češ da fotografije, ki jih hranijo arhivi, sodijo v muzeje. Kot primer sodelovanja različnih inštitucij (Muzej novejše zgodovine, Slovenski šolski muzej, Zavod za šolstvo, Pedagoška akademija, Zgodovinski arhiv Ljubljana itd.) so tekmovanja mladih zgodovinarjev, ki jih te inštitucije organizirajo in kjer avtor vidi veliko priložnost za pridobivanje novega gradiva. Predstavi nam teme, ki so se skozi štiriindvajsetletno tekmovanje že zvrstile. Ob vsakokratnem tekmovanju šolarji zberejo ogromno zanimivih virov. Veliko ga morajo po končani akciji vrniti lastnikom, manjši del gre v muzeje ali arhive, največ pa ga ostane pri mentorjih za šolske zbirke. Avtor se zavzema za prevzem teh zbirk v muzeje ali arhive, kamor tudi sodijo. Zbirate!jstvo pa ni le pridobivanje predmetov iz kulturne dediščine, temveč je to, kot nas v naslednjem prispevku pouči Aleš Cačnik, "umetnost, znanost in filozofija". Fenomen zbirateljstva razčleni na različna življenjska obdobja, od predšolske do adolescence. Rezultat zbiranja so zbirke. Mnenja je, da je prav, če imajo šole, ali celo razredi svoje lastne zbirke, vendar morajo imeti svoj namen in biti urejene ter varne. V pomoč svetuje, kako bolje izkoristiti možnosti razstavišč s stalnimi in občasnimi razstavami na osnovnih in srednjih šolah. Kako pa zgleda zbirateljstvo in razstavna dejavnost v praksi, na Srednji trgovski šoli v Mariboru, pa izvemo iz prispevka ¡gorja Vodnika tamkajšnjega profesorja zgodovine, zbiralca, mentorja in organizatorja zgodovinskih razstav, ki jih pripravljajo že od leta 1984. Obdelali so že vrsto zanimivih tem. Gotovo bi bila katera med 405 ANNALES 8/'96 OCENE IN POROČILA/RECENSIONI E REI.AZIONI, 370-416 njimi vredna tudi posnemanja. Tudi zbiranje razglednic sodi med razširjene in še vedno popularne zbirateljske strasti. Pozornost Milana Škrabca so pritegnile stare razglednice, ki pripovedujejo o šolah. Petnajstim objavljenim razglednicam dodaja tudi osnovne podatke o šoli ali dogodku, ki ga posnetek predstavlja. Naj omenim razglednice šole v Šturjah (Ajdovščina) iz 1901. leta, vzgajaltšča ubožnih šolskih sester notredamk v Trnovem (ilirska Bistrica) iz 1907. leta in šolo v Idiji iz leta 1904. Med članki in razpravami Mojca Peček v prispevku z naslovom Šola kot sredstvo za rekonstitucijo družbenih odnosov analizira vzroke za nastanek javne šole pri nas. Dokazuje, da šola ni nastala zgolj zaradi potrebe oblasti (posvetne ali cerkvene) po učinkovitejšem družbenem nadzoru, temveč tudi zaradi posameznikove želje po uveljavljanju in vključevanju v družbo ter zaradi njune vzročne prepletenosti. Drugi članek v tem sklopu, ki ga je prispevala Saša Serše, obravnava obilno nadaljevalne šole na Kranjskem v obdobju od 1872 do 1918. Monika Govekar v svojem prispevku opredeljuje pomen nacionalne vzgoje v šolstvu na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja. Obravnava prizadevanja zavednih Slovencev za uveljavitev slovenske nacionalne vzgoje v šolah nasproti germanizacijskemu pritisku avstrijske države. V prispevku Avstrijska atatistika in gimnazije na Slovenskem 1881-1913 Elizabeta Hriberšek Balkovec. predstavlja posamezne gimnazije z osnovnmi podatki o njihovem delovanju ter statistične podatke o številu dijakov, profesorjev, o višini Šolnine, o štipendijah ipd. Zajema tudi gimnazije, ki so jih obiskovali slovenski dijaki in so danes zunaj državne meje. Med primorskimi so obdelane tri gimnazije v Trstu, in sicer prva z nemškim učnim jezikom, ki jo je obiskovalo povprečno 450 dijakov, med katerimi so bili približno v enakem številu zastopani dijaki italijanske, slovenske in nemške narodnosti. V ostalih dveh tržaških gimnazijah so prevladovali dijaki italijanske narodnosti, drugih dijakov, med njimi tudi slovenskih, je bilo zanemarljivo malo. Gimnazijo z nemškim učnim jezikom v Gorici, ki je bila v šolskih letih 1911/12 in 1912/13 razdeljena v tri enote (nemški, slovenski, italijanski), v vsaki so imeli svoj učni jezik, je obiskovalo največ slovenskih, povprečno 227, 198 italijanskih in 49 nemških dijakov. Obravnavana je tudi gimnazija v Kopru, kjer je pouk do 1883/84 potekal v nemščini, nato pa v italijanščini. Tudi tu je bilo slovenskih dijakov zelo malo. Članek Ivanke Zaje Cizelj obravnava odnos socialne demokracije do osnovne šole konec 19. stoletja, jugoslovanska socialdemokratska stranka (jSDS), ustanovljena leta 1896, je delovala v slovenskih deželah, Istri in Dalmaciji, zgledovala pa se je po avstrijski socialni demokraciji. Zavzemala se je za uvedbo maternega jezika v šole in odpravo cerkvenega vpliva v njih. O zasebni deški ljudski šoli v salezijanskem zavodu na Rakovniku v Ljubljani govori prispevek Bogdana Ko-larja. Šola je delovala med letoma 1902 in 1924, vključevala pa je gojence, ki zaradi konfliktov z okoljem niso imeli možnosti, da bi se šolali v rednih ustanovah. Prispevek Tatjane Hojan govori o nadaljnjem šolanju učiteljstva od 1918. do 1928. leta. Članek se seveda nanaša na tisti del slovenskega ozemlja, ki je bil vključen v prvo Jugoslavijo. Sledi precej obsežna razprava Ivana Križnarja o nemškem šolstvu na Gorenjskem med letoma 1941 in 1945. V naslednjem članku Mitja Ferenc prikaztije usodo osnovnih šol na nekdanjem nemškem jezikovnem območju na Kočevskem, potem ko se je 1941/42 od tam odselila večina nemškega prebivalstva. V vsebinskem sklopu Prispevki in šolski zapisi se v prvem prispevku seznanimo z jubileji šol v letu 1996, katerih pregled vsako leto pripravlja Slavica Pavlič. Omenim naj devetdesetletnico meščanske Šole v Postojni, stoletnico šole v Biljani v Srdih, stoletnico začetka poučevanja na Erzelju in Srednji Trebuši. judita Šega v prispevku z naslovom "Kako imenitno delo je otroke odgojevati" prinaša kratko biografijo avtorja citata Slavka F lisa, ki ga je izbrala za naslov Slavka Flisa, ter njegova tri razmišljanja o nujnosti permanentnega izobraževanja učiteljev, o načinih poučevanja maternega jezika ter o pomenu in značilnostih domačih nalog. Kroniko petrazredne ljudske šole v Postojni za leta 1900 do 1910 v prispevku objavlja in obravnava Alenka Borjančič. Olga Pivk pa obravnava izobraževanje odraslih v nekaterih ljubljanskih društvih do leta 1918. O razvoju gimnazije Celje-center in njenem delu od 1948. leta do danes govori prispevek jožeta Škorjanca. Ob 25. srečanju mladih raziskovalcev zgodovine je Slovenski šolski muzej pripravil razstavo, Prvenka Tur k, dolgoletna sodelavka komisije, pa s prispevkom predstavlja njihovo delo z mladimi raziskovalci. Bronica Gologranc-Zakonjšek predstavlja prvi otroški muzej, ki so ga odprli v sklopu Muzeja novejše zgodovine v Celju in ga poimenovali po Hermanu Celjskem "Hermanov hram". V sklopu prispevkov, ki govorijo o muzejskem delu, izvemo kaj vse so strokovni delavci oziroma posamezni oddelki v Slovenskem šolskem muzeju v preteklem letu naredili, dobimo pa tudi informacijo o dejavnosti Hrvaškega šolskega muzeja v Zagrebu, kakšni so otroški muzeji po Evropi in še enkrat o otroškem muzeju v Celju, sledijo poročila z dveh mednarodnih simpozijev s področja šolstva in izobraževanja ter prispevek na temo 50 let matematičnih učbenikov Državne založbe Slovenije. Šolsko kroniko zaključujejo poročila in ocene, med njimi tudi o knjigi Minke Lavrenčič Pahor Primorski učitelji 1914-1941. K tej številki Šolske kronike je izšla tudi priloga, sedemindvajset strani obsegajoč katalog, namenjena 406 ANNALES 8/'96 OCENE IN POROČILA/REŒN S ION! £ RELAZIONI, 370-416 predstavitvi Slovenskega šolskega muzeja na šestem mednarodnem simpoziju šolskih muzejev in šolskih zgodovinskih zbirk v Rostocku v Nemčiji, ki je potekal julija 1995 (o simpoziju poročilo v Šolski kroniki). Iz kataloga, ki je pisan večinoma v angleškem jeziku, dobimo osnovno informacijo o Slovenskem šolskem muzeju, nato sta v njem objavljena dva prispevka, ki sta ju imela na simpoziju Branko Šuštar in Jože Ciperle. Prvi je predstavil Šolsko kroniko za obdobje od 1992 do 1995, drugi pa zgodovino slovenskih abecednikov. Sledi še nekaj povzetkov iz Šolskih kronik, in sicer Mateje Rbarič o slovenskem šolstvu v Argentini in v Avstraliji, Darka Friša o slovenskih župnijskih osnovnih šolah v Ameriki od 1895 do 1941 ter delna bibliografija iz prejšnjih Šolskih kronik in načrtovanja novih objav. Viasta Tui Andrej Vovko: "MAL POLOŽI DAR DOMOVINI NA ALTAR". Portret slovenske narodnoobrambne šolske organizacije Družbe sv. Cirila in Metoda 1885-1918, Slovenska Matica v Ljubljani, 1994, 238 strani V spremni besedi avtor pove, da je delo, "nekoliko skrajšan in predelan tekst glavnega dela doktorske disertacije, ohranjene na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani leta 1992 pred komisijo, ki so jo sestavljali predsednik in mentor prof. dr. Janko Pleterski, dopisni član SAZU, prof, dr, Vasilij Melik in prof. dr. Peter Vodo-pivec". Spremni besedi sledi uvod, v katerem prikaže delovanje Družbe v dveh njenih osnovnih organizacijskih sklopih, v "podarjevalnem" in "zbiralnem". V prvem je Družba imela lastne zasebne otroške vrtce in osnovne šole in dajala finančno podporo slovenskim javnim in zasebnim šolam, slovenskim učiteljem in dijakom. V drugem, zbiralnem, pa je delovala izključno od podpor, volil in daril pod svojim geslom "Mal položi dar...". V ta del se je stekal denar od veselic, plesov in drugih dobrodelnih prireditev. Pri poglavju Viri in literatura pa avtor navaja vse dostopno in pregledano arhivsko gradivo, od arhivov Družbe do Vestni kov in Koledarjev, časopisov, kjer mu "dajejo najbolj jasno sliko zapisniki vodstva CMD v katerih zasledimo marsikatere nesporazume in spore". Pred prikazom ustanovitve in delovanja Družbe je Vovko pod naslovom Zasebna Šolska društva najprej podal zgodovinski okvir, v katerem je začela delovali Družba, in zakaj je sploh prišlo do njene ustanovitve. V tem obdobju se ni mogel izogniti omembi avstrijskega osnovnošolskega zakona iz leta 1869, ki je glede učnega jezika na osnovnih šolah dajal prednost "zgodovinskim narodom". Te narodnostne krivice so bile zlasti vidne na Tržaškem z nastopanjem italijanskih nacionalističnih krogov pri ustanovitvi slovenskih šol v samem mestu Trstu. :: Nadalje prikaže delovanje dveh raznarodovalnih družb, nemške zasebne šolske organizacije Deutsche Schulverein, ki je bila ustanovljena leta 1880 na Dunaju, in italijanske šolske "obrambne" družbe Pro patria in po njeni ukinitvi Lega Nazionale. Obe družbi sta preko staršev in z obljubami privabljali otroke v svoje ustanove, otroške vrtce in osnovne šole. V odgovor na potujčevanje so na Goriškem ustanovili politično društvo Sloga, ki je odpiralo in podpiralo zasebne slovenske šole. Društvo Šolski dom, ustanovljeno leta 1897, je bilo nadaljevanje delovanja Sloge na šolskem področju. Ustanovljena je bila tudi družba sv. Cirila i Metoda za istru, ki je nastala kot odgovor na krivice na področju javnega šolstva v Istri in Kvarnerju. V poglavju Družba sv, Cirila in Metoda avtor poudari namen ustanovitve Družbe v času, ko je bil ogrožen slovenski živelj ob meji. Pobudo za njeno ustanovitev leta 1885 je dal župnik Ivan Vrhovnik ob proslavljanju 1.000 obletnice Metodovega rojstva z motom Osnujmo si šolsko družbo sv. Cirila in Metoda kot nadstrankarsko organizacijo. Delovanje Družbe je avtor razdelil v dva dela, do leta 1907 in od 1907 do 1918. Leto 1907 je pomenilo prelomnico, prišlo je do razcepa in prevlade liberalcev, zato so katoliško usmerjeni člani Družbo zapustili. V tem obsežnem poglavju je avtor v podrobnosti prikazal delovanje Družbe, njenih članov, skupščinskih sej ter sporov. V drugem delu je poudarek na finančnem poslovanju, vlogi nabiralnikov, družbenih publikacijah, založništvu družbenega blaga, pregledu članstva in prispevkov med leti 1885 in 1918 ter poklicni sestavi podružničnih odborov v navedenih letih. Sledi obširno poglavje podružnic širom po Kranjskem, Štajerskem, Koroškem, Goriškem, Tržaškem in v Slovenski Istri s pregledom članstva, njihovih prispevkov in poklicne sestave. Podružnice na Tržaškem so dosegle največji uspeh. Čeprav so bile Številčno šibke, so v primerjavi z drugimi podružnicami zbrale veliko denarja. Avtor ugotavlja, da je imela družba na Tržaškem "velik uspeh", podružnica v Slovenski Istri pa je bila njena "sramota", ta je na račun tržaške podružnice zavestno zanemarjala delovanje na svojem področju. Naslednja poglavja pojasnjujejo razmerje Družbe do drugih društev in strank: do šolskih sester, Slovenskega šolskega društva, slovenskih izseljencev, do liberalcev, slovenskega katoliškega tabora in slovenske socialne demokracije. Na koncu je avtor ob sklepnih mislih podal svoja razmišljanja, da je kljub političnim in strankarskim spopadom Družba pri svoji dejavnosti dosegla pomembne in vidne rezultate. Knjiga dr. Andreja Vovka je prikaz zasebne šolske organizacije, ki je na celotnem slovenskem ozemlju skrbela za ohranitev slovenskega jezika v času, ko je bil slovenski narod pod hudim gospodarskim ANNALES 8/'% OCENO IN POROCllA/RECENS1 ONI £ RKAZfONi, 370-416 pritiskom tujega kapitala in s tem tudi potujčevanja slovenskih otrok. Slavica Pavlič RIJEKA, godina i., svezak 1. i 2., Povijesno društvo, Rijeka 1994, 292 strani Reško Zgodovinsko društvo je založnik zbornika s preprostim imenom 'Rijeka', ki naj bi po zamisli uredniškega odbora s kontinuiranim izhajanjem zapolnil historiografske vrzeli največjega mesta na Kvarnerju. Vsebina pričujočega zbornika je osredotočena na področje kulturne zgodovine in znanosti v različnih razvojnih fazah samega mesta oziroma njegove neposredne okolice. Prvi zvezek je namenjen objavi referatov znanstvenega zborovanja "Hrvatska Rijeka", ki je potekalo na Reki leta 1991. Deset uveljavljenih hrvaških avtorjev (pretežno zgodovinarjev) v svojih prispevkih posega v starejšo in novejšo zgodovino mesta ob obalah Rječine. V uvodni glosi književnika Nedjeljka Fabrija teče beseda o pomembnih osebnostih reške preteklosti, ki so se udejstvovaii na raznih podočjih javnega in kulturnega življenja. Mednje avtor uvršča denimo Viktorja Gara Emina, Nikolo Poliča, Draga Gervaisa, Vla-dimirja Udatnyja idr., poleg tega pa opisuje pomen ustanovitve dveh zbornikov: Dometi (1968) in Kamov (1970), ki sta ob dobro zastavljeni programski vsebinski zasnovi pritegnila k sodelovanju vrsto vidnih hrvaških in tudi slovenskih književnikov, znanstvenikov in izobražencev. Prav omenjena zbornika sta bila po avtorjevem mnenju najbolj svetla točka v gosti duhovni temi, ki je na Reki in drugod po Hrvaškem trajala od zadušitve "hrvaške pomladi" pa vse do prvih demokratičnih volitev leta 1990. Zgodovinar dr. Petar Strčič v svojem prispevku podaja temeljne iztočnice v zgodovini Reke, mesta, ki se je dolga stoletja do današnjih časov neprekinjeno razvijalo ob izlivu Rječine v jadransko morje. Današnji enotni mestni korpus se je izoblikoval iz ne povsem enotnega historičnega jedra oziroma pognal korenine v liburnski Tarsati, rimski Tarsatiki in kasneje pridruženem Sušaku. Reka je šele po drugi svetovni vojni v okviru nekdanje Jugoslavije dobila svojo današnjo celovito mestno podobo, ki se odlikuje s pomembnimi gospodarskimi kompleksi, npr. z veliko luko, ladjedelnico, in se kot središče zahodnega dela Hrvaške ponaša tudi z univerzo in nadškofijo. Akademik Lujo Margetič v krajšem orisu prikaže razvoj Tarsatike od antike do 13, stoletja, ko se prvič omenja ime "Reka", "Rika", "Flumen" itd. kot razmeroma razvito trgovsko središče. Srednjeveško življenje Reke v 15. stoletju opisuje mr, Darinko Munič, pri tem pa se opira na najbolj znani zgodovinski vir iz tega obdobja - Notarsko knjigo Antuna de Rersno de Mutina. Oris zgodovinske sinteze Reke od konca 18. stoletja do leta 1918 je v svojem drugem prispevku priobčil dr. Petar Strčič. Poleg drugega opisuje proces transformacije "madaronstva" v "italijanaštvo11, ki se je pričel proti koncu 19. stoletja, torej še v obdobju Habsburške monarhije. Seveda ni potrebno posebej omenjati, da so ti in podobni pojavi negativno vplivali na urbani razvoj mesta, ki je kasneje pod oblastjo Kraljevine Italije postalo dokaj nepomembno provincialno središče. Občutljivo zgodovinsko obdobje 1918-1941 je vzela pod drobnogled dr. Bo-siljka Janjatovič. Splošna kulturna in gospodarska podoba je tedaj potekala v razdvojenosti in stagnaciji mesta (Reka, Suša k}. Ta dvojnost v razvoju mesta pa je zlasti tesno povezana z medvojnim obdobjem in dramo njegovih avtohtonih prebivalcev. Antun Giron se v svojem prispevku loteva problematike državnopravnega statusa nekdanje Reke (Fiume), ki je med drugo svetovno vojno postala del globalne blokovske politike, hkrati pa tudi pomemben interesni segment v odnosih med zavezniškimi državami. Demografski razvoj Reke v zadnjih treh stoletjih je predmet raziskave oziroma prispevka dr. Nikole Stražičiča, ki je opravil pomembno analizo sprememb v nacionalni strukturi meščanskega sloja. O pomenu Reke kot izrazitega pomorskega empo-rija do leta 1918, podrejenega vplivom madžarskih dejavnikov, je pregledni članek prispeva! dr. Igor Kara-man. V domeno gospodarske zgodovine Hrvaške sodi tudi prispevek dr. Vinka Tadijeviča o reškem kmečkem gospodarstvu, ki je dalj časa spopadalo z agrarno recesijo, ponovno revitalizacijo kmetijstva pa avtor ne brez razloga primerja s prispodobo oživljanja mrtvih kapi-talov. Drugi zvezek reškega zbornika prav tako prinaša vrsto zanimivih strokovnih domoznanskih prispevkov. Pri analizi reške čakavštine se avtorica dr. Sva Lukežič sklicuje na zapis Rudija Strohala iz leta 1895 in ohranjene tekste iz 19. in prve četrtine 20. stoletja, ko je večinsko hrvaško prebivalstvo na Reki v vsakdanjem pogovornem jeziku uporabljalo hrvaški idiom severno-čakavskega ekavskega tipa. Na lokalni ravni je ta idiom ostal zabeležen pod imenom "cakavizam", opredeljujejo pa ga romanske jezikovne interference. Ta jezikovni tip je bil v uporabi od prihoda Hrvatov v mesto, v obdobju italijanske okupacije v obdobju med dvema vojnama pa je utonil v pozabo. Reka je bila tudi pomembno glagol j aško središče, kar potrjujejo ohranjeni teksti v gla-golici, ki jih je preučil dr. Milorad Stojevič. Ob prispevku tega avtorja velja omeniti, da je bila glagolica s svojimi vplivi na kuituroioškem, književnem in verskem področju od samih začetkov, tj. od 10. stoletja do začetkov prejšnjega stoletja, odločilni dejavnik v zorenju hrvaške in tudi slovenske, (istrske) duhovne identitete. To poleg drugega potrjuje tudi dejavnost znamenite reške tiskarne Šimuna Kožičiča, ki je v letih 1530/31 natisnila šest knjig v giagolici: Psaltir (Bukvar), Ofictj rimski, Misal hruacki, Knjižice krsta, Knjižice od 408 ANNALES 8/'96 OCENE iN POROČILA/RECENSiONI E RELAZiONl, 37CMÎ6 žitija rimskih arhijereov i cesarov in Knjižice od bitija redovničkoga. Okvirno sintezo književnosti Reke v novejšem obdobju, od polovice 19. stoletja do povojnih let 20. stoletja, je prispevala dr. Mirjana Strčič. Gre torej za literarno-zgodovinski prikaz daljšega obdobja, v katerem se je to mesto razvilo v največje kulturno in književno središče zahodne HrvaŠke, izjemnega pomena je tudi prispevek dr. Milivoja Čopa, ki obravnava razna-rodovalno madžarsko in italijansko vzgojno politiko v obdobju 1900-1914. Kot protiutež tej perfidni dejavnosti je pomembno vlogo odigral reški časnik Novi list, ki je s številnimi članki vztrajno opozarjal starše hrvaške in slovenske narodnosti, kako naj se izognejo pastem raz-narodovalne politike oziroma kako preprečiti izgubo jezikovne in narodnostne samostojnosti. Naslednji prispevek, "idiomatska raslojenost Riječke komunikacijske prakse", ki ga je podpisala dr. Zdenka Gudelj - Velaga, posega na področje jezikoslovja. Avtorica se poleg drugega zavzema za preučevanje dvojezičnosti in za ustanovitev središča za jezikoslovne raziskave na Reki. Zgodovinski razvoj reške glasbene umetnosti: prve pisne podatke, cerkveno glasbeno ustvarjalnost, skladateljske in izvajalske dosežke tekom stoletij sta pedantno obdelala mr. Marija Riman in o. Antun Kinderič. Drugi zvezek se zaključuje z rubriko Prikazi - poročita, v katero je vrsta avtorjev prispevala 19 prispevkov, ki z raznih zornih kotov ocenjujejo in prikazujejo aktualne novosti na publicističnem oziroma znanstveno-razisko-valnem in kulturnem področju obravnavane regije. Slavko Gaberc ZBORNIK KASTAVSTINE, lil., Kastav 1995 Z izdajo tretje knjige Zbornika Kastavščine se nadaljuje hvalevredna domoznanska publicistična tradicija ohranjanja etnografskih značilnosti Kastva in Kastavščine, ki so, upoštevajoč geopolitični položaj tega območja, še posebej pomembne. Po besedah glavnega urednika mr. Darinka Muniča gre za ohranjanje in negovanje stoletnega mostu "hrvacke, čakavske besedi" med Istro, Kvarnerskimi otoki, Primorjem, Dalmacijo ter prek Gorskega kotara celotne kopenske Hrvaške. K ohranjanju identitete avtohtonega prebivalstva v Kastvu in okolici so veliko prispevale ljudske pesmi, glasba, pristna domača beseda in živopisni običaji. Prav na omenjene teme je osredotočeno deset prispevkov raziskovalcev kastavske preteklosti. V prvem sklopu "Glasba in pesem" je na prvo mesto uvrščen oziroma posthumno objavljen prispevek Stanka Spinčiča. Izvirni avtorjev rokopis zajema delovanje tarnburaškega zbora in pihalne godbe Spinčiči do leta 1980, dopolnjen pa je tudi s poglavjem, ki dodatno osvetli pomen dejavnosti "glasbe Spinčiči" od 1980 do današnjih dni. in zakaj je urednik namenil toliko pozornosti tej tematiki? V prvi vrsti gre za ohranjanje zgodovinskega spomina na začetke delovanja kulturno-prosvetnih in glasbenih društev, ki so z besedo in glasbo popularizirala mate mi jezik (čakavsko besedo) ter hkrati med seboj povezovala tudi bolj ali manj oddaljene vasi in zaselke. Pihalna godba Spinčiči -Kastav pa, denimo, tudi v današnjih časih beleži številne nastope širom Istre in v tujini. O razvoju glasbenega amaterizma v zahodni Kastavščini (Matulji, Mihotiči, Permani, Rukavac, Zvoneča) je prispevek priobčil Leo ivančič. Isto temo je za mesti jušiči in jurdani obdelal Dano Brajan, ki največ pozornosti namenja delovanju lokalnih kuiturno-umetniških društev. Prebivalci Kastavščine so od nekdaj negovali ljudske pesmi in glasbo. O prvih glasbenih pedagogih, čeških učiteljih Prohaski, Pokornem in Vencelu je pisal že Matko Laginja (v: Kastav grad i občina, Trst 1889). Kot zanimovost velja omeniti, da je mesto Reka najela kastavske godbenike ob sprejemu bana Josipa Jelačiča leta 1853. Omenjeni podatek zgovorno priča o pomenu in čislanosti kastav-skih muzikantov. Josip Čikovič v pričujočem zborniku analizira glasbeno življenje Kastavščine med dvema vojnama (1918-1941), pozornost posveča istrskim ljudskim instrumentom (sopele, vidalice), tamburaškim društvom, pevskim zborom, čitalnicam in celo lokalnim jazz skupinam itd. Na glasbeno dediščino Kastavščine se navezujeta tudi prispevka Josipa Sokotiča (Drenjula i Drenova) in Iva jardasa (Kastafski tanci, kantuneti i dječje kantunetice). V novejši čas posega Ljubo Kun-tarič, ki opisuje, kako je izvirna ljudska dediščina vplivala na istrsko-primorski melos in čakavsko besedo v sodobni zabavni glasbi. Avtor posebno pozornost namenja nekoč priljubljenemu tradicionalnemu festivalu "Melodije Istre i Kvarriera", ki je po zadnji glasbeno-scenski uprizoritvi leta 1987 utonil v pozabo. Isto usodo pa so v pretežni meri doživele tudi zabavne melodije v istrsko-primorskem melosu, ki jih le redko slišimo na radijskih valovih ali priložnostnih prireditvah novejšega datuma. O plodni življenjski poti in glasbeni ustvarjalnosti znanega hrvaškega skladatelja Josipa Mandiča je obsežnejšo študijo prispeval Vladimir Fajdetič. V razdelku "Riječi i običaji" sta objavljena dva prispevka z 'vonjem' po pristnem domačem čakavskem jeziku in pustnih običajih severovzhodne Istre, ki so se poleg izvirnosti do današnjih dni ohranili tudi kot privlačna turistična atrakcija. Ivanka Klarič - Glogovič v 24 kratkih narečnih zgodbicah rešuje pred pozabo dragoceno besedišče čakavščine in poleg tega opozarja na potrebo izdaje slovarja "čakavskega zajika" (čakavskega jezika). Pustni običaji imajo v Kastvu in okoliških krajih dolgo in bogato tradicijo, ki je v določenih aspektih primerljiva s 'kurentovanjem1 na Ptuju oziroma Ptujskem polju. Vlogo kurentov imajo v Kastavščini t.i. zvončarji, znana legenda pa jih prvič omenja pred davnimi stoletji, ko so bojda pregnali Tatare na Grobniškem polju. Branko 409 ANNALES 8/'96 OCENE IN POROČILA / RECENSIONt E RELAZIONI, 370^i6 Kukurin v svojem prispevku opisuje nekaj najbolj značilnih zvončarskih skupin, ki se vsako leto ob istem času zberejo v svojem domačem okolju (npr. Zvoneče, Ruka-vac, Marčeja) in se nato opremljeni s tradicionalnimi atributi (bačuke, zoomorfne maske, krabulje) odpravijo na običajne pustne obhode v bližjo ali daljšo okolico. Rubrika "In memoriam" je posvečena spominu na nekdanjega glavnega urednika Zbornika Kastavštine in vsestranskega družbeno-političnega in kulturnega aktivista Željka Grbca ter prav tako neutrudnega kulturno-prosvetnega delavca in pedagoga Stanka Spinčiča. Obema gredo velike zasluge za uspešno organizacijsko, animatorsko in zbirateljsko delo na področju Kastavštine, ki sta ga uspešno vsadila v zavest mlajše generacije raziskovalcev in pedagoških delavcev. Tretja knjiga Zbornika Kastavštine se zaključuje z navedbo nekaterih lokalnih virov (kulturno-prosvetna društva, bratovščine) oziroma s prispevkom Zlatka Kegleviča (Bibliografija Kastavštine II.). Nedvomno je z objavo pričujočega zbornika opravljeno zelo koristno raziskovalno delo z izvirno domoznansko tematiko in morda bo tudi mlajše rodove, podobno kot nekoč stare Kastavce, ob določenih priložnostih spodbudilo oziroma napeljalo "zakantat, zatancat i počakulat po domaču". Slavko Gaberc Marija Petener Lorenzin: BIBLIOGRAFIJA BUZETSKOC ZBORNIKA (1976-1995). Buzefski zbornik, 21. knjiga, Buzet 1996, 111 strani Zajedno s prolječem Ijeta gospodnjega 1996., ugledala je svjetlost dana knjiga koju možemo smatrati dra-gocjenim doprinosom kulturnoj baštini Istre, Riječ je o Bibliografiji Buzetskog zbornika (1976-1995) autorice Marije Petener-Lorenzin, dvadesetprvom Buzetskom zborniku koji sintetizira sadržaj svih dvadeset dosa-dašnjih brojeva, a čiji su izdavači Katedra Čakavskog sabora Buzet, "Josip Turčinovič" d.o.o Pazin, Narodno sveučilište "A. Vivoda" Buzet i Sveučilišna knjižnica u Puli. Pred nama je publikacija ozbiljne naslovnice sivih tonova sa slovima glagoljice u pozadini (autora Hari Ivančiča, mladog akademskog slikara iz Buzeta), skromnih vanjskih obilježja, knjiga koju ne bismo zamijetili po njezmom vanjskom izgledu. I kao Sto to biva - izgled često vara! Odmah nakon prelistavanja njezinih stranica, primječujemo da je unutar skromnog omota knjige dragocjen sadržaj! Četiritisuče stranica o životu na sjeveru Istre, o povijesti i sadašnjosti, znanosti i umjetnosti u dvadeset zadnjih godina sažeto je u jednoj, i još na način da se u tom moru podataka možemo lako snači. To nije mala stvar, niti posao lak - a naziv mu je bibliografija! Što je uopče bibliografija? Prema opčeprihvačenoj definiciji, bibliografija je stručno znanstvena djelatnost koja sakuplja, odabire, vrednuje, sadržajno analizira i opisuje tiskanu gradu pa te opise onda klasificira, ureduje i u obliku popisa publicira s namjerom da pruži informacije o literaturi a tirne i pomagala za stručni rad. Dobre bibliografije obično dugo i mukotrpno nastaju u tišini knjižnica vodene sigurnom rukom iskusnih biblio-tekara - bibliografa koji u njih ulažu mnoge mjesece, a često i godine samozatajnog rada. Dragocjene i rijetke knjige, takve su bibliogarfije ponos knjižničarske struke. Ponukana nastankom Bibliografije koja je pred nama, i želeči joj pronači mjesto u okruženju sličnih knjiga, pregledala sam poslijeratne istarske bibliografije. Iznenadila sam se koliko ih ima malo. Tek nekoliko. Bibliografija Buzetskog zbornika od svih je drugačija. Razlikuje se več i po lirskom uvodniku književnika Miroslava Sinčiča koji nas, atipično za stručne publikacije, uvodi u Buzetsko okruženje, kraj iz kojega je i sam ponikao, a objašnjenjem zašto zapravo nastaju knjige poput ovih, oplemenjuje bibliografiju. jer bibliografije su knjige koje sažimaju dugo vrijeme, i kako kaže pjesnik, "bez te riznice prohujalih stolječa uski bi bili naši duhovni obzori". Drugo što primječujemo i ističemo kao razliku jest iznenadujuča preglednost. Struktura Bibliografije je vrlo jednostavna. Sastoji se iz dviju osnovnih cjelina: bibliografskih opisa članaka i kazala. Bibliografski opis pojedinačnih analitičkih katalož-nih jedinica slijede abecedni redosijed prema prezi-menu autora ili naslovu (ako djelo nema autora). Svaki opis označen je brojčanom oznakom i pod tom ozna-kom pojavljuje se i u svim kazaiima. Tako je izbjegnuto ponavljanje zapisa (cest nedostatak bibliografija!) i osigurana preglednost t jednostavnost pretraživanja. Tome se ne treba čuditi ako znamo da je autorica, gospoda Marija Petener- Lorenzin, ovom knjigom okru-ni!a svoj dvadesetogodišnji rad na svim najstručnijim posiovima Naučne biblioteke u Puli (današnje Sve-učilišne knjižnice). Autorskim poslom, izradbom zavi-čajne bibliografije zavičajnog zbornika, koji je pred nama, sjedinjena su na najboijji moguči način njezina iskustva katalogizatora - klasifikatora i voditeljice Zavi-čajne zbirke Histrica. Pri tome su najdosljednije pošto-vanja pravila o izradbi kataložnog opisa za abecedni katalog, pravila klasifikacije i predmetne obradbe specifične zavičajne grade, a razina stručnosti osigurana je prema medunarodnim pravilima bibliografskog opisi-vanja. KAZALA su najvažniji kriterij za vrednovanje bibio-grafija. Ovdje ih imamo četiri: Kazalo autora, kazalo naslova, predmetno i stručno kazalo. Kazalo autora je dragocjeno jer osim što omogučuje pretraživanje bibliografskih podataka, donosi jedin-stvenu autorsku odrednicu. Bibliotekari znaju da je po- 410 ANNALES 8/'96 OCENE IN POROČILA/RECENSIONI E REIAZION1, 370-416 nekaci za utvrdivanje pravilnog oblika autorova imena potreban istraživački rad. Kazalo autora donosi različiEe moguče oblike imena autora i nadimke s kojih se onda upučuje na pravilan oblik autorova imena, odnosno jedinstvenu autorsku odrednicu. Navedimo nekoiiko primjera: Istrijan v. Zonta, Emil Istrijan Ribarič, jelka Radauš v. Radauš Ribarič, jelka Snoj, Maja Štrk- v. Štrk-Snoj, Maja Autorsko kazalo nabraja nam svili 152 autora koji su pisali za prvih dvadeset svezaka Buzetskog zbornika. Tako več površnim prelistavanjem prepoznajemo naj-plodnijeg autora, neumornog istraživača kulture Buze-štine, g. Božu jakovljeviča koji je podario Buzetskom zborniku najviše priloga o povijesti školstva Buzeštine, i koji je urednik Buzetskog zbornika od prvog broja. Nadalje, ovdje su i imena poznatih i prriznatih struč-njaka različitih znanstvenih disciplina. Navedimo samo mali braj onih s najviše priloga objavljenih u prvih dvadeset brojeva Buzetskog zbornika: josip Bratulič i Branko Fučič s prilozima o glagoljici, Miroslav Bertoša i Vanda Eki, s člancima o daijoj prošlosti Buzeta, srednjem vijeku, Mlecima... 15-18 st., Jakov Jelinčič s brojnom prilozima o arhivskoj gradi Buzeštine, Branko Marušič s prilozima o arheologiji, Josip Miličevič s prilozima o etnografiji, Slavka Zlatica i Emila Zonte o narodnoj glazbi Buzeštine, Davor Mandiča i Vinko Šepič s prilozima o narodno oslobodiiačkom ratu. Brojni su i autorski priloži buzetskih književnika, Ade Kiarič, Vlade Perniča, Miroslava Sinčiča. Kazalo naslova omogučuje korisnicima koji poznaju samo naslov odredenog članka da pronadu njegovu brojčanu oznaku koja ih upučuje na bibliografski zapis iz prvog djela publikacije. Tako npr. u kazalu naslova nalazimo naslov članka i njegov redni broj: Čicska upornost i bazgunska osječajnost 397 i to su jedini podaci koje dobivamo u kazalu naslova. Zato je ono kao i druga kazala vrlo pregledno i pristupačno. Potpuni podaci o spomenutom naslovu navode se samo jednom, u prvom dijeiu publikacije, pod rednim brojem 397: SINČIČ, Miroslav Čičska upornost i bazgunska osječajnost/ Miroslav Sinčič.- God. 5, br. 5 (1981), str. 167-172 UDK 78:929 Zlatič. S. Predmetno kazalo s više predmetnica i različitih stajališta opisuje svaki članak. To je kazalo koje rijetko nalazimo u bibliografijama, a trebalo bi biti nezaobilazno, jer nam opisivanu gradu sadržajno pre-zentira, a ne formalno kao prva dva navedena kazala. Za njegovu izradbu potrebno je poznavati o čemu se govori u svakom pojedinom članku. Ako oznamo da je u slučaju ove Bibliografije bilo potrebno poznavati sadržaj 260 stručnih i znanstvenih radova, onda postaje jasno koliki je trud bibliografa potreban za izradbu predmetnog kazala. Ono je kvalitetnije ukoliko biblio- graf svaki pojedini članak odreduje s više predmetnih oznaka kao što je to slučaj u Bibliografiji Buzetskog zbornika. Evo primjera: 116 zapis FUČfC Branko Ročke freske i majstor iz Kastva okarakteriziran je slijedečim predmetnicama: Crkve - Crkva sv. Roka - Arhitektura - Freske - Roč Freske -Crkva sv. Roka - Roč Roč - Crkva sv. Roka Tako če korisnik lako doči do tražene reference poznajuči i samo jedan od ovih predmeta. Velika je prednost predmetne obradbe u tome Što ne koristi urnjetno nastale oznake za pojedine grupe pojmova več samo kategorije govornog jezika. To omogučava jedno-stavno snalaženje svirn korisnicima i bez knjižničarske naobrazbe. Ovakav sveobuhvatan istraživački rad autorice znači i sustavno vrednovanje dvadeset godina Buzetskog zbornika. Čitatelj več preko predmetnog kazala stječe uvid u kvantitet napisanog o svakoj odredenoj temi iii predmetu u prvih dvadeset svezaka Zbornika. Sigurno je da če znanstvenici i istraživači Buzeštine uštedjeti mnogo dragocjena vremena jer če i bez pregledavanja svih brojeva Buzetskog zbornika doči do podataka o temi i članku koji ih zanima. Nije manje važno da če se ovakav sustavni i pregledni popis napisanog o Buzetu ¡ako koristiti i za naobrazbu mladih generacija Buzeštine i istre. Ovako sastavijeno predmetno kazaio mnogo če doprinijeti tome. Stručno kazalo gradu rasporeduje prema oznakama Univerzalne decimalne klasifikacije (UDK). Izvadak iz tablica UDK popisuje sve stručne skupine zastupljene u tematici članaka. Pojedinačni primjerl dodijeljivanja klasifikacijskih oznaka mogu koristiti knjižničarima kao pomoč prilikom klasifikacije zavičajne grade. Po broje-vima zapisa pored svake stručne skupine vidimo koliko je u dvadeset brojeva Zbornika zastupljena svaka struč-na skupina. Primječujemo da je najviše pisano o povijesti i književnosti Buzeštine, osobito su brojni priloži iz dijalektalne književnosti Buzeštine, biografija znamenitih Buzečana ima čak 59, priloga o etnografiji 29, o religiji ima svega 13 članaka a glagoijica je zastupljena u četiri članka. Detaljnijom analizom zastupljenih struka lako je moguče utvrditi koja su područja dobro istražena a koja je još potrebno istražiti u sfjedečim godištima Buzetskog zbornika. Ovako sistematizirani podaci zasigurno su dragocjena pomoč uredništu zbornika u kreiranju budučih Zbornika. Recimo nešto i o tehnki izradhe Poznato je da je tehnika izredbe bibliografije složena. Podrazumijeva ispisivanje lističa za svaku pojedinu jedinicu, razvrasta-vanje lisica u odabrani niz, a zatim u poredak svakog kazala. Sloga je važno napomenuti da je Bibliografija Buzetskog zbornika prva istarska bibiliografija izradena temeljem strojnog ispisa bibliografskih podataka, dakle računalne obradbe. 411 ANNALE5 8/'% OC EN F IN POROČILA / RE CENS ION! E REI.AZIONI, 370-4 î 6 Za taj tehnički dio posla zaslužna je Sonja Bulešič Milici, u vrijeme nastanka bibliografije sistem inženjerka u Naučnoj biblioteci u Puli. Tehnički dio posla tirne je za bibliografa pojedno-stavljen a naglasak stavljen na sadržajnu analizu. Strojna obradba bibliografskih podataka prisutna je u Istri {u Naučnoj biblioteci) več od 1988. g. i trebala bi omogučiti lakši put do kvalitetnih zavičajnih bibliografija. Ovako stručno izradena bibliografija Buzetskog zbornika zbog svih navedenih karakteristika može služiti kao ogledni primjerak budučim bibiografima. Zbog metodologije izradbe i primjene suvremene tehnologije znači prekretnicu u bibliografskom poslu. Budučim istarskim bibliografima posao če zasigurno biti mnogo lakši i manje neizvjestan. Naglasimo još jednu veliku ulogu ovako stručno izradene bibliografije koja najdosljednije poštuje sva pravila o izradbi kataložnog opisa za abecedni katalog, klasifikaciju i predmetnu obradbu specifične zavičajne grade. Ona može i treba poslužiti kao nezamijenjivo pomagalo svim istarskim knjižničarima pri klasifikaciji i katalogizaciji zavičajne grade. Na kraju, treba česitati autorici Mariji Petener-Lorenzin na ovako dobro obavljenom bibliografskom poslu. Prvi put u poslijeratnom razdoblju u Istri imamo bibliogafiju koja je nesumnjivo veliki doprinos hrvatskoj bibliografiji. Treba se nadati da če njezin primjer slije-diti tim kvalitetnih bibliotekara - bibliografa, uz raču-nalnu podršku Sveučilišne knjižnice u Puli, i podataka koji su več pohranjeni u memoriju računala, i stalno se upotpunjuju novim, i da čemo u skoroj budučnosti ¡mati niz vršnih bibliografija zavičajne grade od neprocje-njivog značaja za izučavanje istarske prošlosti i sadaš-njosti. Poznavatelji znanstvenog i stručnog rada znaju koliko nam takva grada nedostaje. Bibliografija Buzetskog zbornika (1976-1995) dobar je uzor koji treba slijediti. Tea Grujič BUZF.TSKI ZBORNIK, 22. knjiga, Buzet 1996, 200 strani U 1996. godini Buzeština je dobila dvije knjige svo-ga godišnjaka. Početkom godine objavljena je Bibliografija Buzetskog zbornika (1976-1995) kao 21. knjiga, a tijekom Ijeta izašao je iz tiska 22. Buzetski zbornik. Predgovor knjiži napisali su urednici Tanja Perič Polonijo, Antun Hek i Božo jakovljevič, a prvi je prilog napisao Boris Sirotič, gradonačeinik. Pod naslovom Subotina '95., gradonačeinik piše o gospodarskim, so-cijalnim i komunalnim prilikama posebno izdvaja komunalne probleme kojih je sve manje. Sve se manje spominju problemi telefonije i vodoopskrbe. Sadržaj najnovije, 22. knjige podijeljen je na cjeline: Etnologija jelka Radauš Ribarič, Buzeština ¡stre, Književni priloži i Prikazi. Prvo je poglavlje zbornika posvečeno pedesetoj obljetnici istaknute hrvatske etnologinje dr jelke Radauš Ribarič kojoj je Istra kao zavičaj dala poticaj i bila podloga u istraživanju običaja, nošnje i ostale narodne baštine. Dunja Rihtman Auguštin (Zagreb, institut za etno-logiju i foikioristiku) piše o jelki Radauš Ribarič - etno-loginji u akciji koja svoja istraživanja, muzeoiošku dje-(atnost i zapažene izložbe uvijek postavlja u kulturno-povijesni kontekst uz napore za očuvanje tradicijske baštine hrvatskoga seljkačkoga puka. Stoga se s pravom može reči, navodi autorica, da je pisanje o dr. jelki Radauš Ribarič ujedno i pisanje o hrvatskoj etnologiji. Aleksandra Muraj (Zagreb, Institut za etnologiju i foikioristiku) se osvrče na istarsko tradicijsko odijevanje u znanstvenoj radionici Jelke Radauš Ribarič upozorava na okolnosti koje su dovele do artikuliranja stručnog interesa jelke Radauš Ribarič za proučavanje toga kom-pleksnog fenomena, i to poglavito na temelju rukopisa njezine, još uvijek neobjavljene, disertacije o ženskoj narodnoj nošnji na poiuotoku Istri. Josip Miličevič (Puia, Zavod za povijesne i društvene znanosti HAZU) piše o radu dr. jelke Radauš Ribarič u Istri. Upozorava kako je njezin rad u uvjetima nedo-voljnog postojanja istarskih etnologa bio izuzeino zna-čajan znanstveni rad. Ivanka Ivkanec (Zagreb, Etnografski muzej) piše o dr. Jelki Radauš Ribarič - direktorici Etnografskog muzeja u Zagrebu (1965-1975) i svoj prilog temelji na podacima iz muzejske dokumentacije koji govore o "značenju i značaju" dr. Jelke Radauš Ribarič za razvoj i identitet Etnografskog muzeja u Zagrebu. Tanja Perič - Polonijo (Zagreb, Institut za etnologiju i foikioristiku) piše o Josipu Ribariču - znamenitom Sstraninu, koji je svojim humanim, etičnim i prosvje-titeljskim radom, te marljivim traganjima za istarskom baštinom, posebno za usmenim pjesmama, utjecao na život i rad svoje kčerke jelke Radauš Ribarič. Tako joj je njegova i njezina Istra ostala do danas trajna inspiracija. Na kraju prvoga dijela Zbornika donosi se i bibliografija dr. jelke Radauš Ribarič: uz iscrpniji popis znanstvenih i stručnih radova, priložen je i popis autorskih izložaba koje je priredivala, te teksfova u katalozima, U drugom dijelu Zbornika predstavljeni su radovi, takoder sudionika znanstvenoga skupa, ali s temama vezanim uz život i običaje, te tradicijski kulturu Buzeštine. Ivan Loži ca (Zagreb, Institut za etnologiju i foikioristiku) piše o Pustu u Buzeštini. Polazi od tiskanih i rukopisnih podataka o pokladnim običajima na Buzeštini i dopunjuje ih vlastitim terenskim istraživanjima iz 1995. i 1996. godine na temelju pračenja pokladnih zbivanja u Buzetu t njegovoj okolici. Posebnu pozornost posvečuje "igri na ruh" iz Svetog ivana kraj Buzeta. U 412 ANNALES 8/'96 OCENE !N POROČILA/RECENSION1 E RELAZiONl. 370-416 zaključku pokazuje kako se arhaični sloj magijskog tipa karnevala isprepliče sa, za Buzeštinu, novijim slojem karnevala s elementima pokladne kritike. Tako se i Pusi u Buzeštini postavlja u okvir istraživanja poklada u Hrvatsko j. Mira Francetič (Pazin, Etnografski muzej) radom Uskršnji običaji srednje Istre započinje sustavnije istraživanje godišnjih običaja na području Istre, prije svega radi izrade baze podataka u Etnografskom muzeju Istre u Pazinu. Stoga ovaj prilog donosi samo opise koji su dragocjeni za raz vrsta vanje grade i njezinu daljnju obradu. Autorica je kroz vlastita terenska istraživanja obradila mjesta središnje Istre, te je prilog temeljila na opisima običaja onako kako su se žitelji pojedinih mjesta sječali. Ponegdje je rečeno što se danas zbiva, premda prilog nije koncipiran na usporedbi sadašnjosti i prošlosti, več donosi najviše podataka iz razdoblja izmedu dva rata. Lidija Nikočevič (Rijeka, Državna uprava za zaštitu spomenika kulture i prirodne baštine,) u radu Tradicijska arhitektura sjeverne Istre i Čičarije i problemi zaštite prikazala je karakteristike sjevera Buzeštine i Čičarije ističuči probleme zaštite izvornoga graditeljstva. To su problemi s kojima se susreče u svojoj svakodnevnoj praksi, a koji se, kako autorica upozorava, moraju rje-šavati u zajedničkom pristupu i etnologa i zaštitara kulturne i prirodne baštine. Zlatko Mileusnič (Zagreb, Etnografski muzej) u radu O transhumanciji u gospodarsko) tradiciji Istre analizira odnose društvenih i pri rod ni h uvjeta što su utjecali na transhumanciju u Istri. Tradicija transhumancije je održavana u svim razdobij ima s tim da je svoj vrhunac pokazala u vrijeme pristizanja novih struja doseljenika iz jadranskoga zaleda, kojima je takav oblik stočarstva bilo osnovno, a cesto i jedino zanimanje. Od takve tradicije, koja je zamrla prije nego li je etnografski bolje istražena, ostali su brojni toponimi iz stočarske nomenklature. Vesna Katarinčič-Škrlj (Buzet, Opčinski sud) obra-duje seoske zajednice Čičarije i kao pravnica objašnja-va ovaj oblik vlasništva u gospodarstvu posebno sto-čarstvu Čičarije. Zdenko Balog (Križevci, Narodno sveučilište) u prilogu Leksička grada Kvaderne bratovstine Sv.Bartola u Roču (11 dio) nastavlja tumačenje pojmova pisanih u Roču u razdobiju od 1523. do 1628. godine, danas manje razumljivih. Dražen Vlahov (Pazin, Povijesni arhiv Pazin) u radu Knjiga Bratovštine Sv. Roka u Humu donosi uvodnu raspravu o tom glagolskom rukopisu. LJ trečem dijeiu knjige objavljene su pjesme več po-znatih domačih autora Miroslava Sinčiča i Vlade Pernica i pripovjetke Milene Draščič Rušnjak, Fedora Pu-tinje i Ivana Draščiča. Prvi put se u, Zborniku javljaju Daniele Sirotič i Elena Rušnjak. Prikazi, kao 4. dio knjige, počinju prilogom Mirjane Pavletič, Kulturni programi na Buzeštini tijekom 1995. godine a o zaštiti kulturne baštine u 1995. godi ni, a posebno o restauraciji retabia crkve u Velom Mfunu i o izlasku Šestog sveska "Analesa" pisao je Božo jakov-Ijevič, glavni i odgovorni urednik, O Bibliografiji Buzetskog zbornika (1976-1995) autorice Marije Petener Lorenzin, objavljene kao 21. knjiga Buzetskog zbornika, piše Teo Grujič, o obnovi crkve Sv, Andrije u Velom Mlunu tiskan je izvještaj Igora jakca, a o dosada objavljenoj dvadeset i jednoj knjiži Zbornika krači je prilog Stjepana Kraljeviča. Bibliografiju Želirnira Janeša, i jednu pjesmu posve-čenu ovom umjetniku, realizatoru spomenika u Aleji glagoljaša napisao je Vlado Pernic. Izdavač knjige je d.o.o. Josip Turčinovič u Pazinu, a suizdavači su: Katedra Čakavskog sabora Buzet, Narodno sveučilište "A. Vivoda" Buzet i Institut za etno-logiju i folkloristiku Zagreb. Božo Jakovljevič Milan Bufon: PROSTOR, MEJE, LJUDJE. Slovenski raziskovalni inštitut v Trstu, Znanstveni inštitut FF Ljubljana, Trst 1995, 439 strani Knjiga PROSTOR, MEJE, LJUDJE je nadaljevanje večletnega raziskovalnega dela dr. Milana Bufona o strukturi, položaju in vlogi slovenske manjšine v Italiji. Ta nekoliko predelana doktorska disertacija je celotna socialnogeografska analiza učinkov družbenogospodarskega in regionalnega razvoja obmejne goriške regije. Po spremni besedi staroste slovenske socialne geografije dr. V. Klemenčiča, avtor na dvanajstih straneh uvoda razloži pojem geografija obmejnosti. Uvodni del zaključi z mislijo "da je geografija obmejnosti tisto slovensko raziskovalno področje, pri katerem je slovenska znanost dosegla morda se največ pri svoji mednarodni afirmaciji in postala tako soudeleženka, če že ne so-oblikovalka sodobnih geografskih raziskovalnih naporov v okviru obmejne problematike." Da bi nam lažje posredoval rezultate proučevanja razvoja prekomejnih odnosov, strukture obmejnega območja in vrednotenja obmejnosti na Goriškem, avtor nadaljevanje knjige razdeli na tri dele. V prvem, ki ga poimenuje PROSTOR IN MEJE, predstavi historiat današnje goriške obmejne regije in razloži, kako je spreminjanje meja vplivalo na organizacijo goriškega obmejnega prostora in življenje prebivalcev tega območja na obeh straneh slovensko-italijanske meje. V uvodu drugega dela z naslovom PROSTOR IN LJUDJE avtor predstavi teritorialne okvire proučevanega ozemlja. V Italiji to ozemlje zavzema celotno Goriško 413 ANNALES 8/'96 OCENE IN POROČILA/RECENSIONI E REIAZIONI, 370-416 pokrajino (brez občine Gradež) s 130.000 prebivalci, v Sloveniji pa celotno občino Nova Gorica s 60.000 prebivalci. Da bi poudaril vpiiv meje, je avtor na tem 956 km2 velikem ozemlju vzel pod drobnogled pet-kilometrski obmejni pas z obeh strani meje (325 km2, 94.000 prebivalcev) in tako dobil primerljivi, približno enako veliki teritorialni enoti. Nadaljevanje drugega dela je skoraj 150 strani podrobno in izčrpno predstavljenih socialnogeografskih statističnih podatkov, ki so tudi nazorno prikazani s številnimi kartogrami, grafikoni, tabelami, dendogrami. Medtem ko prva dva dela trilogije temeljita na proučevanju tuje in domače literature ter statističnih virov, je osnova tretjega dela (MEJE IN LJUDJE) terensko delo oziroma anketiranje s pomočjo družinske anketne pole o problematiki obmejnosti, ki je predstavljena v prilogi. Anketa je sicer dolga, vendar je avtor z njo ugotovil osnovne prostorske vezi obmejnih krajev, preko-mejne vezi goriškega obmejnega prebivalstva in strukturo funkcionalne povezanosti obmejnega prostora. S pomočjo ankete je proučeval elemente kulturne integracije in ocenjeval stopnjo socialne prekomejne integracije goriškega obmejnega pasu. Na koncu knjige so še povzetki v italijanščini in angleščini, obširna bibliografija, dve prilogi ter kazala 77 kartogramov in grafikonov in 99 tabel. Za zaključek naj citiram V. Klemenčiča: "Knjiga je nov prispevek k pogledom na vlogo manjšin kot obmejnega prebivalstva pri oblikovanju novega tipa preko meje povezane obmejne regije. Bufona to delo uvršča med avtorje, ki pomembno prispevajo k uveljavitvi pomena manjšin in njihovih prostorskih funkcij v prekomejnem povezovanju." Ivica Pletikosič Giulio Manzini, Luciano Rocchi: D1ZIONARIO STOR1CO FRASEOLOGICO ETIMOLOGICO DEL DIALETTO Dl CAPODISTR1A. Centro di ricerche storiche, Unione italiana - Fiume, Universitž popolare di Trieste, Istituto regionale per ia cultura istriana -Trieste, Regione del Veneto - Venezia, Trst-Rovinj 1996, 354 strani Po dolgem času imam v rokah odličen diaiektaini slovar. Gre za besednjak koprskega beneškega dialekta, ki sta ga napisala Giulio Manzini in Luciano Rocchi. Giulio Manzini, ki smo ga doslej poznali kot narečnega pesnika, je Koprčan, ki je svoje mesto zapustil po II. svetovni vojni in se je v starejši Življenjski dobi, ko spomini in melanholija postanejo močnejši in ko, tako vsaj pravijo, ima človek malo več časa, odločil napisati slovar matemega narečja, narečja, kakršno so govorili Koprčani v časih pred II. svetovno vojno, narečja, ki ga je tudi danes moč slišati po koprskih ulicah, a le iz ust starejših Italijanov; mlajši govorijo nekoliko drugače, kar je sicer povsem normalno za vsak idiom -jezik se pač razvija in ubira lastne skrivnostne poti, in starejši venomer tarnajo, da so ljudje včasih govorili "lepše". Treba je še poudariti, da je slovar pred nami vreden tudi zaradi specifičnega položaja vseh istrskih beneških dialektov, se pravi tudi koprščine, ki so po 11. svetovni vojni, predvsem po I. 1954, zamenjali vlogo s slovenskimi oziroma hrvaškimi govori, ki so jih zaradi novih državnih meja potisnili v ozadje. Tako je istrobeneščina nadaljevala svoj razvoj v bistveno spremenjenih okoliščinah, zato se govorica mladih še bolj kot sicer razlikuje od izražanja starejših kadrov. Pomembno je torej, da nam je Manzini ohranil govorico, ki je kmalu ne bi bilo več mogoče zapisati in popisati (starejši ljudje, na žalost, umirajo in z njimi v grobove odhajajo tudi besede, reki, besedne zveze ipd.). Za govorico mlajših italijanskih istrskih kadrov, se pravi tudi za današnji beneški koprski idiom, pa je še čas, ker bo, kot vse kaže, njen razvoj še precej precej časa potekal brez radikalnih sprememb socioloških in kui-turoloških pogojev. Drugi avtor slovarja, Luciano Rocchi, je predavatelj na Visoki šoli za prevajalce v Trstu. Čeprav sodi med mlajše znanstvenike, se z etimologijo ukvarja že vrsto let; objavil je tudi več knjig. Kot učenec in danes sodelavec pomembnega italijanskega jezikoslovca, Franca Crevatina zvesto nadaljuje, pa tudi dopoljnjuje, Cre-vatinov etimološki uk. Rocchi je v slovarju poskrbel za etimologije in za to, da je slovar dobi! profesionalno obliko. Ne vem, kdo se je spomnil, združiti pri delu ob isti knjigi profesionalnega jezikoslovca in popolnega "amaterja", a izkazalo se je, da je to idealen recept za dober, v našem primeru odličen diaiektaini slovar. Manzini, izvirni govorec, ki je stoprocentno doma v beneški koprščini, nam je suvereno podal levo stran, frazeologijo in razlage, Rocchi pa je poskrbel, da je vsak poudarek točno na svojem mestu, da je vse skupaj označeno in postavljeno, natanko tako, kot nas uči sodobna leksikografija, skratka, opremi! je besednjak s sodobnim znanstvenim aparatom -pa še zanesljive etimologije je dodal. Vsem založnikom toplo priporočam enak recept. No, pa k slovarju. Oblikovan je pregledno, na enak način kot vsi slovarji tega založnika. Moram pohvaliti tudi izbiro velikosti črk, ki jih lahko bere tudi starejši človek brez posebnih (ta močnih) očal, kajti kako je lahko slovar, poleg katerega moraš vedno imeti pripravljeno lupo, priročen (slovar pa, jasno, mora biti priročen) - lahko mi verjamete na besedo, po štiridesetem letu postane velikost črk v knjigi Se kako pomembna zadeva. 414 ANNALES 8/'96 OCENE iN POROČILA / RECENSIONI ERELAZîONi. 370-416 No, pa res k slovarju. Po krajši predstavitvi Franca Crevatina, predgovoru Paola Zoilija in avtorjevih navodilih za branje sledi najobsežnejši, slovarski del, ki se konča na 266 str. - in to z besedo župan, ki je prevzeta iz slovenščine. Po razvozlanib kraticah in virih pa imamo še dokaj obsežen, skoraj sto straniobsegajoč obrnjeni slovar, kar je seveda zelo koristno, kajti nemalokrat nam je potrebna tudi ta smer iskanja. Povsem spotoma: mislim, da bi vse države morale imeti nekakšen zakon, ki bi zahteval od založnikov, da zraven vsake knjige priložijo tudi bolj ali manj urejeno disketo, saj danes tako vsi avtorji oddajo tekste na tem mediju (ni strahu, da potem ne bi mogli prodati knjig, disket enostavno ne bi prodajali posebej). Ker se že nekaj let ukvarjam z ljudskimi ptičjimi imeni, sem to takoj izpisal iz slovarja. Enako že nekaj let storim z vsakim slovarjem, ki mi pride v roke. In prvič sem bil povsem zadovoljen. V slovarju sem našel imena za okoli sto ptičjih vrst, kar je za splošni slovar več kot dovolj; še več, poleg vseh je bil tudi točen italijanski prevod {strokovno ime), latinska {znanstvena) imena pa sta avtorja (pravzaprav Rocchi) prevzela iz najsodobnejših ornitoloških virov. Vse pohvale. Nekdo bo rekel, da omitološki del splošnega slovarja niti ni tako pomemben, da ni nobeno merilo za ocenjevanje slovarja in da zapravljam glede tega preveč prostora. Morda je res tako, ornitonimi niso najpotrebnejši del slovarja, vendar obrnimo stvar malo drugače, bolj splošno. Če strokovnjak za določeno področje, pregledovanje gesel, ki ga zanimajo, zasledi v nekem slovarju celo vrsto napak, ali ne bo pomislil nekako takole: "Če je toliko napak na mojem področju, kdo ve, če so podatki za druga področja, ki jih jaz ne poznam, zanesljivi?" In povsem jasno je, da bo celoten slovar imel za vprašljiv in nezanesljiv - in prav bo ravnal. No, v tem primeru ni tako. Slovar je zanesljiv, gesla so lepo in jasno razložena, frazeologija mojstrsko izbrana in povsem nevsiljiva. V slovarju najdemo bolj ali manj vse narečne plasti, pogrešamo le novejše: npr. poleg besede butiro "maslo" bi, po mojem mnenju, bilo treba povedati, da mladi besede ne uporabljajo več, ker so popolnoma prevzeli italijanski ekvivalent burro (ki ga seveda izgovarjajo kot buro), in da je bilo treba tudi to novo obliko uvrstiti v slovar - moram povedati, da se mnogi jezikoslovci, tudi zelo pomembni, ne strinjajo s takim pristopom, češ da iz knjižnega jezika prevzete besede ne sodijo v narečje. Po mojem mnenju spadajo v narečje vse besede, ki jih narečni govorci, bodisi mladi ali stari, uporabljajo v vsakdanjem poročanju in, spet po mojem mnenju, ne ravnajo prav tisti, ki skušajo mlajšim govorcem vsiljevati v usta "pravilne" (ali celo "čiste") narečne oblike. Besedoslovec mora popisati in uvrstiti v svoje sezname vse, kar sliši na terenu - seveda je povsem razumljivo, da ga bodo veliko bolj zanimale starejše jezikovne plasti in se bo pri njih malo bolj zadržal, ko bo tolmačil zbrano gradivo, pa tudi povsem razum- ljivo je, da se bo bolj potrudil priti do starejših besed. Razna področja so v slovarju povsem dobro predstavljena, od peke kruha do oljarstva, od pomorstva do ladjedelstva itn. Posebej je treba pohvaliti pomorski del, ki je odlično obdelan, kar je zelo pomembno za slovar koprščine, saj je Koper obmorsko mesto in je ladjarstvo, ribištvo, skratka pomorstvo, bistveno vplivalo na njegov razvoj (je tako tudi danes?). Etimološki del je vreden vseh pohval. Rocchi je delo odlično opravil. Etimologije so jasne in predstavljene tako, da jih lahko vsakdo, ki se količkaj spozna na jezikoslovje, brez težav razume. Nekaj je tudi novih predlogov (npr. za maseclola "plutovinasti del trnka -cele napravice"). Le eno pripombo imam glede etimologije, a ta velja skoraj za vse etimološke razprave italijanskih jezikoslovcev, ki za etimologije, ki so "splošno veljavne in neoporečne", enostavno ne navajajo virov (pri slovenskih in tudi hrvaških romanistih je navada, da dosledno s kraticami označimo vire, s pomočjo katerih smo podali etimološko razlago), tako da človek, ki ni specialist za etimologijo, pravzaprav ne ve, kaj je priteklo iz avtorjevega peresa, kaj pa je le-ta pobral s tujega zelnika. A ne glede na to, smo dobili prvi narečni znanstveni etimološki slovar. Poleg slovarja izolske beneščine, ki ga je napisal Antonio Vascotto, imamo sedaj tudi koprski besednjak. Pričakujemo še piranskega; če je kak stari Pirančan, ljubitelj domače besede, pripravljen napisati levo stran, se ponujam za "vlogo Rocchija". Goran Filipi Dušan Jakomin: NAREČNI SLOVAR SV. ANTONA PRI KOPRU. Škedenjski etnografski muzej, Trst 1995, 156 strani Vsekakor moramo pozdraviti izid tega slovarja. Če se ne motim, gre za prvi klasični slovar nekega slovenskega istrskega govora. Upajmo, da mu bo kmalu sledil še kakšen. To ni moj prvi stik s tem slovarjem. Najmanj štirikrat sem ga videl na zaslonu računalnika v kabinetu prof. Franca Crevatina na Visoki šoli za prevajalce v Trstu. Očitno so se F. Crevatin in njegovi sodelavci slavisti s slovarjem nekaj časa ukvarjali. S Crevatinom sva vedno imela druge opravke in se o slovarju nisva preveč pogovarjala. Ko sem dobil knjigo, sem pričakoval, da bo nekje v Slovarju omenjena tudi njihova vloga, a ni - le dr. Rada Košuta, predavateljica na omenjeni Fakulteti, je podpisana pod, zelo navdihnjeno, spremno besedo. Le-tej sledi uvodna beseda g. jakomina, nekaj opomb, zemljevid območja in nato sam slovar. Župnik jakomin se je odločil napisati slovar govorice 415 ANNALES 8/'% OCENt IN POROČILA / RECENSIONI E REIAZIONI, 370-416 Sv. Antona pri Kopru, kot sam piše, "zato pač, ker je to govor moje vasi in ga uporabljam že skoraj sedemdeset let in je zato v moji krvi." Žal ima slovar mnogo pomanjkljivosti. Ni nobenih oznak, niti za besedne vrste, gesla so večkrat brez potrebe podana v množ. obliki {npr. kampa'nele "večbarvni zvončasti cvetovi pri vzpenjalki, listi podobni fižolovim", ali ka'mufe "volani na zavesah"). Gesli za moški in ženski spol sta skupaj (npr. kame'rjer/a "natakar/ica"). Razlage so precej okorne, včasih celo nerazumljive: npr. ob geslu kam'pana imamo tri sin-tagme, na kampano "na zvon", kuetla na kampano "krilo na zvon" in luč na kampano "kuhinjska stropna petrolejka posebne oblike", nikjer pa nam avtor ne pove, da kampana pomeni "zvon" (čeprav je to očitno iz primerov, je v leksikografiji pravilo, da se vseeno pove -le gesla, ki jih je nemogoče opisati, razlagamo s primeri); geslo kal'cjota je razloženo kot "kratke nogavice" (najbrž, ne drži, da gre za množ. obliko) namesto "nogavica nasploh, predvsem kratka"; ko preberemo geslo kalce'tone "dokolenke", ne vemo ali je ana (= ena) kalcetona ali pa an kalceton, ali pa an kalcetone itd. Takih primerov je ogromno. Ne glede na pomanjkljivosti bo slovar vseeno koristil slovenskim, pa tudi (zaradi velikega števila istrobeneških izposojenk) italijanskim dialektologom, ki bodo lahko, na žalost, koristno uporabili pravzaprav samo levo stran, samo gesla. Škoda, da avtor, domačin in odličen po- znavalec lastnega idioma, ni dodal frazeologije in se bolj potrudil z razlagami. Tak trud bi se še kako izplačal. Če bi avtor sodeloval s kakim jezikoslovcem ali vsaj temeljito preučil kak boljši slovar, bi napisal dober in potreben besednjak. Tako pa lahko govorimo predvsem o kulturološki vrednosti jakominove knjige in pa o pomenu, ki ga bo imela za domačine, ki jim je navsezadnje po avtorjevih besedah tudi namenjena - njih bi znanstven i aparat samo motil, njim tako ni potrebno prebirati razlag, njim je dovolj, ko vidijo geslo, jim je takoj jasen pomen, takoj se spomnijo vseh mogočih zvez in, to je najpomembnejše, spomnijo se lepih ali manj lepih dogodkov iz mladosti ali nekega drugega Življenjskega obdobja, dogodkov, ki so povezani z določeno besedo; g. Jakomin jim je vse to omogočil s svojim slovarjem. Za konec, namesto zaključka, se mi zdi primerno prenesti bralcem revije ANNALES misli dr. Rade Košute iz spremne besede: "Ob ljubi domači besedi bo preprostemu bralcu mehko kot detetu v materinem objemu, saj pravi Majda Kohne, da se šele tedaj zaveš klenosti svojega jezika, šele tedaj začutiš, kako močan si z njim, kako ponosen, da pripadaš slovenskemu narodu." G oran Filipi 416 ANNALES 8/'96 IN MÉMOR1AM, 4-1 7-419 iN MEMORIAM DR. SERGIJ VILFAN (1919-1996) Akademik prof. dr, Sergij Vilfan se je rodil 5. aprila 1919 v Trstu. Ker je bi! njegov oče Fran Vilfan visok jugoslovanski konzularni uradnik 0925-1931 v položaju generalnega konzula) pri Mednarodni donavski komisiji, je obiskoval osnovno šolo in dva razreda gimnazije v Bratislavi, na Dunaja in v Dubrovniku, šele od leta 1931 pa ga je življenjska pot zanesla v Ljubljano, kjer je od leta 1937 do 1941 obiskoval študij prava in bi) po opravljenih rigorozih leta 1942 promoviran za dokotorja. Od konca leta 1950 pa do 1972 je bil ravnatelj Mestnega arhiva ljubljanskega (kasneje Zgodovinski arhiv v Ljubljani). Kot arhivist je bil tudi mednarodno zelo dejaven, saj je objavljal svoje strokovne prispevke v vrsti priznanih strokovnih revijah, svoje izkušnje pa je tako v teoriji kot v praksi redno prenašal na mlajše rodove. Brez pridržkov lahko rečemo, da je bil oče sodobne slovenske arhivistike. Njegovo znanstveno in pedagoško delo pa ga je vselej vleklo v posebnosti in zakonitosti preteklih obdobij na Slovenskem. Zato je že nekaj let predno je zapustil arhiv deloval tudi na Pravni fakulteti kot predavatelj pravne zgodovine, saj je že leta 1970 dosege! vnaprejšnjo habilitacijo za rednega profesorja za narodno in občo pravno zgodovino. Nedvomno si je ta status utrdil z doslej še vedno neprekosljivo knjigo Pravna zgodovina Slovencev od naselitve do zloma stare Jugoslavije (1961) pa tudi z drugimi prispevki, objavljenimi v domačih, slovenskih in jugoslovanskih, kakor tudi v tujih uglednih revijah in drugih publikacijah. (Obsežno bibliografijo gl. v ZČ, Ljubljana, 43, 1989, št. D- S svojim znanstvenim in organizacijskim delom v domačih in mednarodnih znanstvenih organizacijah se je uveljavil kot doslej najvidnejši slovenski pravni zgodovinar, posebej pri preučevanju slovenske pravne zgodovine z njenim širšim pravnozgodovinskim okvirom, pa tudi v Številnih drugih smereh zgodovinskega raziskovanja, s katerim je bil pravni razvoj vselej najtesneje povezan. Upoštevanje njegovega de!a ne kažejo le domača priznanja, med katerimi velja omeniti članstvo v SAZU od leta 1978 in položaj akademika od 1983, kar je bi!o ob njegovem delu sorazmerno pozno, temveč tudi članstvo v različnih mednarodnih odborih (za zgodovino mest od 1969, od 1981 predsednik; za zgodovino parlamentov od 1970; za historično metro-logijo od 1974), in drugih znanstvenih družbah (Société Jean Bodin in Evropske akademije za zgodovino v Bruslju od 1981), pa tudi dopisno članstvo Poljske akademije znanosti (1985) in Dunajske akademije znanosti (1988). Med posebej pomembnimi obrati v njegovem življenju je vendarle treba omeniti Še izpopolnjevanje leta 1961 na École pratique des Hautes Études, VI. sekcija, pri F. Braudelu v gospodarski zgodovini. Akademika Sergija Vilfana mednarodno uveljavljanje v navedenih organizacijah ni bilo slučajno, temveč posledica njegovih uveljavljenih metod preučevanja. Tako je zlasti na podlagi pobud svojih predhodnikov, prof. janka Polca in Metoda Dolenca, kaj kmalu pristopi! k povezovanju metod pravne zgodovine z etnografskimi vprašanji (npr. glede noše po oblačilnih redih, prisege, ipd.), arhivistične izkušnje so ga pogosto napeljale k značilnem povezovanju podatkov arhivskih virov s terenskim delom, poleg pravnozgodovinskih in gospodarskozgodovinskih vprašanj pa sta mu bili stalnica tudi problematika zgodovine deželnih zborov in zgodovina mest, alt, kot je sam rad poudaril, lokalna zgodovina "iz nelokalne perspektive". Zato so nam tudi razumljivejša za njegovo usmeritev na prvi pogled nenavadna preučevanja, kot je za ožje primorsko območje razprava Kako so v Podgorju rezali na palice župana (Koledar kmečke knjige 1955), nadalje so ga zanimale Podobe iz nekdanje živinoreje med Trstom in Slavnikom (Kronika V/1957), kakor tudi Zgodovinske slike iz Brkinov ((Kronika 1/1953), prispeval je K obdelavi polja v Slovenski Istri (Slovenski etnograf X/1957), posebno zadovoljstvo mu je pri preučevanju nedvomno pomenil Koprski glavar Slovanov (Kronika M/1954), Komun v Črnotičah (Traditiones 1/1972) pa še poglablja in utrjuje njegova spoznanja posebnosti slovensko-i sirskega območja, v širši primorski zamejski prostor pa je posegel Ob nekaterih Ženitnih običajih ob-soških in beneških Slovencev (SE/1953). K zgodovini kmečkega kupčevanja s soljo (Cospodarsko-pravne podlage povesti o Martinu Krpanu) (Kronika 10/1962, 417 ANNALES 8/'% IN MEMOR1AM, 417-419 1 1/1963) in s Prispevki k zgodovini mer na Slovenskem (Zgodovinski časopis VI11/1954) je vnese! mnoge nove poglede tudi v metodologiji znanstvenega preučevanja, s pregledom notarialnih arhivov in delovanjem notariata v nekdanjih jugoslovanskih primorskih mestih (Archi-vum, 1962) ter mestnimi arhivi v Sloveniji (Archivum, 1963) pa je svetu predočii bogastvo našega arhivskega gradiva. Odprtost in širina v znanstvenih in osebnih pogledih akademika Sergija Vilfana pa je podpisanega navdajala s prijetnimi občutki ob predsedovanju Znanstvenemu svetu Znanstveno raziskovalnega središča Republike Slovenije, Koper, katerega član s strani SAZU je bil tudi prof. dr. Sergij Vilfan, čeprav le kratek čas, pa vendar dovolj, da je vnesel v delo novega javnega raziskovalnega zavoda njemu značilno svežino in znanstveno tehtnost. Tudi zato se ga bomo z radostjo spominjali. Darko Darovec DR. VINKO ŠRIBAR (1922-1996) Kdo je bil Vinko Šribar, po rojstvu Belokranjec in po srcu Mediteranec, po usodi raziskovalec, popotnik in arheolog? Na straneh našega časopisa se ga spominjamo, saj je del svojega strokovnega življenja - pri njem pa je bil ta segment neločljivo povezan tudi z osebnim - posvetil starejši primorski, istrski in furlanski preteklosti. Bil je tudi član časopisnega sveta "Annales" in član znanstvenega sveta Znanstveno raziskovalnega središča v Kopru. 2ivljenska pot ga je kot otroka vodila na skrajni jug in to otroško in mladostno izkušnjo življenja med Albanci in Makedonci je nosil s seboj tudi v letih, ko se je pozneje ustalil v Sloveniji, kjer je pred drugo vojno začel študirati na tehnični fakulteti. Tudi prva povojna leta je prebil na gradbiščih jugoslavije kot tehnični uslužbenec železnic, med tem je prišel v stik s srbskim Spomeniškim varstvom in končno naše! pot v Ljubljano in v Narodni muzej. Morda se imamo zahvaliti tudi daljnovidnemu občutku tedanjega direktorja te ustanove dr. Jožeta Kastelica, da je podprl željo mladega sodelavca po študiju? še kot študent arheologije je bil poslan v tedanjo cono B STO, da bi organiziral prvo arheološko topografijo nove države. Starejši se ga spominjajo, kako je na belem konju obiskoval kraje in iskal stare ostanke ter kartiral najdišča. Srečko Vilhar, politik in kulturnik, ga je pripeljal na Kortino in mladi Šribar je tam sodeloval pri prvih sondiranjih. Tedanje oblasti so še posebno pozornost polagale raziskavam zgodnjega srednjega veka, saj bi morebitno odkritje ostankov starih Slovanov postalo pač argument pri trdih pogajanjih za našo zahodno mejo. Na Kortino se je pozneje dostikrat vračal, se tam ustalil in si obnovil staro hišo; zahodna slovenska meja pa mu je postala eden od najpomembnejših in najintimnejših strokovnih izzivov. Po diplomi je Šribar nadaljeval z delom v Narodnem muzeju, ob tem pa se je izpopolnjeval v Avstriji, Nemčiji in Italiji. Za Narodni muzej je vodil velika arheološka izkopavanja na blejskem Otoku in na Otoku pri Dobravi ob Krki na Dolenjskem. Po zaključku obeh izkopavanj je z arhitekti urejeval in predstavil obe najdišči obiskovalcem. Med tem je razvijal nekatere tehnične rešitve, ki jih je kot prvi uvedel v izkopavalno tehniko: vrtanje, dodatna risarska in fotografska tehnika dokumentacija izkopavanj, še posebej stereofotogra-metrija. Projektiral in razvil je več stativov, med temi je stativ-A, tako imenovan zaradi svoje oblike, prišel v standardno opremo izkopavalcev v Sloveniji in tudi v ostalih predelih bivše jugoslavije. Objavljal je v raznih strokovnih in znanstvenih glasilih, doma in v tujini; zaradi širokega dela je morda odlagal nekatere ključne objave na poznejši čas. Tako smo v juniju po smrti našli na njegovi delovni mizi obsežen tipkopis o izkopavanjih srednjeveškega naselja Gutenvvert na Otoku pri Dobravi, ki sta ga z dolgoletno sodelavko dr. Vido Stare pripravila za oddajo v tisk v prestižni seriji Katalogi in Monografije Narodnega muzeja. Njegova bibliografija znanstvenih, strokovnih in poljudnih prispevkov šteje 200 enot, objavljena pa bo v naslednji številki Arheološkega vestnika. Doktoriral je I. 1965 iz keltske in rimske problematike; leta 1995 se je vrnil h Keltom s prispevkom o keltskem grobišču v kraju Lauco v Karniji. Aktivnost, povezana s Primorsko in s celotno zahodno mejo slovanske naselitve je zorela dalj časa: morda od njegovega prvega obiska na Kortini, morda od sodelovanja na izkopavanjih staroslovanskega grobišča pri Sv. Juriju pri Batujah v Vipavski dolini? Lahko pa je to tudi del zorenja naše države, saj je razumevanje te preteklosti del konstituiranja nacije v modernem smislu. 2e v Šestdesetih letih so sledili napori za evidentiranje arheoloških ostankov, ki jih lahko povežemo s slovansko naselitvijo v Furlaniji. Vinko Šribar je kmalu spoznal, da so se naselili tudi onkraj langobardskega lime-sa, celo onkraj Tagliamenta. O tem pričajo nekatere listine, še bolj toponimi slovanskega izvora in končno tudi arheološki viri. Arheologi, med njimi seveda V. Šribar, so pokazali, da ti ostanki lahko bistveno dopolnijo zgodovinsko vedenje, ki je slovansko naselitev Eurlanije povezovalo s fevdalno kolonizacijo po sredi 10. st: ostanki dokazujejo še neko starejšo, tudi fevdalno kolonizacijo, ki sega v karolinški čas, kot to vemo za Istro. Med našimi preučevatci je le Vinko Šribar našel pot do terenskega dela in do sodelovanja z italijanskimi institucijami, strokovnjaki in posamezniki. Dokaz njegovega uspešnega pristopa so izkopavanja v Buji, Nemah in v Laucu; ob tem je vodil arheološko topografijo langobardskega iimesa. Njegov italijanski 418 ANNALES 8/'96 IN MEMORIAM, <1 17-4 ] 9 partner je bit povsod prof. G. C. Meniš, tedaj direktor Središča za katalogizacijo in dokumentacijo Dežele Furlanije-julijske Krajine iz Passariana pri Vidmu. Kdor je kdaj delal v tujini, ve, kako težko je dobiti zaupanje, še posebej pri tako občutljivi temi, kot je narodnostno vprašanje. Stike, ki jih je ustvaril, bi bilo potrebno še nadalje negovati, a je v inštitucijah matične države enako maio razumevanja, kot ga je biio v prejšnji državi. Previdnost, pomanjkanje samozavesti, iniciative naše države? Danes, Vinko Šribar tega ni več doživel, objavljajo italijanski strokovnjaki staroslovanske ostanke v okolici Trevisa, Padove in Gardskega jezera, V interpretacijah se naslanjajo na njegove ugotovitve in hipoteze. Da bi ne deloval v okolju, ki tudi v strokovnih krogih ni dovolj poznalo problematike kulture Starih Slovanov, je v številnih prispevkih v italijanskih revijah prikazoval karantansko ketlaško kulturo, kulturo Starih Slovanov. V predavanjih na strokovnih simpozijih v Italiji je prikazoval skupno pot in kulturne izkušnje Slovanov In Fur-lanov v okviru Veronske marke in patriarhata, posled-njič na Poletni šoli za srednjeveško arhitekturo v Grmuščici (Stremiz) nad Faedisorn 5. 8. "1995. Po upokojitvi se je dokončno naselil na Kotlini pri Sv. Antonu in snoval tam Študijsko središče za proučevanje zgodnjega srednjega veka Istre, Krasa in Fur-lanije. Njegov ciij, neuresničen, je bila specializirana velika knjižnjica, ki bi bila dostopna vsem. Uresničil je prvega iz serije zamišljenih simpozijev, ki bi obravnavali z go d n j esre d n j e ve š ko problematiko. Maja leta 1993 je bil na Kortini simpozij o rižanskem zboru, izšli sta dve publikaciji s teksti referatov. Tu se je pokazalo plodno sodelovanje Študijskega središča, Pokrajinskega muzeja in Zgodovinskega društva za južno Primorsko iz Kopra. Nedokončana ostaja njegova razprava o prispevku furlanskega prostora k oblikovnemu razvoju luničastega uhana, njegova že nakazana migracija - pravzaprav fevdalna kolonizacija - Slovanov v Istro iz smeri Fur-lanije in iz smeri Dalmacije ter obdelava zgodnje-srednjeveškega grobišča v Mušu (Mossa) zahodno od Gorice; z italijanskimi kolegi nadaljujemo delo o topo-nimih v Karniji, ki se je začelo pod njegovim vodstvom. Ob smrti so se ga spomnili v Furlaniji (Messaggero Veneto, 16. junij 1996) z občutenim prispevkom "Lubi-ana, addio a! professor Sribar: aiuld a 'leggere' I a storia del Triuii"; spomnile so se ga tudi Primorske novice (30. avgusta) in Delo (11. septembra). Pokrajinski muzej Koper je skupaj s Krajevno skupnostjo Sv. Anton in Znanstveno raziskovalnim središčem RS, Koper organiziral na njegovi domačiji fotografsko razstavo "Glej, kdo je na sliki!", ki si jo je zamislil še pokojni arheolog, ko je v lanskem letu izsledil 90 negativov na steklu kortin-skega domačina Jožeta Kavrečiča. Ob tem je bilo tudi manjše spominsko srečanje v organizaciji Znanstveno raziskovalnega središča RS iz Kopra, družine Šribar in Pokrajinskega muzeja Koper. Matej Župančič Iz popotne beležnice dr. V. Šribarja: Emajliran luničast uban • slučajna najdba iz groba v cerkvi Sv. Marka v Luincisu v Karniji. Tipičen del nakita Alpskih Slovanov. Upodobljeni sta ptici - pava. 419 ANNALES 8/'96 KAZALO K SLIKAM NA OVITKU Slika na naslovnici: "Do kjer so naše žrtve tan so naše meje", povojni napis na hiši v Boninih (foto: D. Podgornik, 1996). Slika 1: Sv. Janez Evangelist in sv. Magdalena, detajl s poliptiha Lion {Lorenzo Veneziano, Callerie deil'Accademia, Benetke). Slika 2: Sečoveljske soline (foto: D. Podgornik, 1993). Slika 3: Motovun (foto: D. Podgornik, 1994). Slika 4: Mati božja milostna. Vicenza, S. Corona (Giovanni da Bologna). Slika 5: Mučenica s fasade cerkve S. Antonio, Oglej (foto: M. Freiih, 1991). Slika 6: Motovun (foto: D. Podgornik, 1994). Slika 7: Vodnjak v Mrganih iz leta 1922 (foto: R. Starec, 1995). Slika 8: Puljska Arena (foto: D. Podgornik, 1994). INDICE DEUE FOTO DI COPERTINA Foto di copertina: "Do kjer so naše žrtve tan so naše meje", (Fino a dove arrivano le nostre vittime, la sono le nostre frontiere) scritta del dopoguerra su una časa a Bonini (foto: D. Podgornik, 1996). Fig. 1: Santi Giovanni evangelista e Maddalena, part. dal polittico Lion (Lorenzo Veneziano, Galierie delPAccadernia, Venezia). Fig. 2: Le saline di Sicciole (foto: D. Podgornik, 1993). Fig. 3: Montona (foto: D. Podgornik, 1994). Fig. 4: Madonna dell'Umilta. Vicenza, S. Corona (Giovanni da Bologna). Fig. 5: Santa Martire sulla facciata di S. Antonio, Aquileia (foto: M. Freiih 1991). Fig. 6: Montona (foto: D. Podgornik, 1994). Fig. 7: Pozzo-cisterna a Morgani del 1922 (foto: R. Starec, 1995). Fig. 8: L'Arena di Pola (foto: D. Podgornik, 1994). 420 ANNALES 8/ 96 UDC 327(497.4:450)"? 915/1996" Jože PIRJEVEC, Prof. Dr., University of Padova, IT-35100 Padova, Via 8 Febbraio 2 The Slovene-Italian relations from 1915 till today Annates: Annals for Istrian and Mediterranean Studies, 8, 1996, pp. 9-14 The author of the paper deals with the Slovene-Italian relations from World War 1 onwards. His basic inception is, in effect, the secret London Pact signed in 1915, by which Italy obliged itself to declare war on the Austro-Hungarian monarchy, in exchange for the strategicaily important territories in the Alps-Adda region and Dalmatia. This plan, which was based on the assumption that Italy would become one of the great European powers after the war, failed, for the conditions in 1918 (as a result of the bolshevik revolution and Wilson's thesis about the self-deter m i nation of nations) utterly changed the objectives of the war. With the Rapallo Treaty in 1920, Italy indeed gained a great part of the Slovene and Croatian territories, but did not acquire the expected full power over the Adriatic and the Balkan-Danubian region. This caused great frustration, which in the following two decades actualized in the aggressive Mussolini's politics which in spite of some temporary successes between 1941 and 1943 met, with the defeat of the Savoy monarchy, with utter failure. After World War tl, when Italy had to cede the basin of the Soča river, the Karst and a part of Istria to Slovenia, the relations between the two nations became slightly balanced, but the fact remains that they never became particularly cordial, for even in the new circumstances the Italian government could not have got rid of the "London syndrome". The last signs of this illness can be perceived even today in the strained relations between Italy and the independent Republic of Slovenia. UDC 325.2(450.36:497,15:323.1 Aleksej KALC, historian, NSK-OZ, IT-34I00 Trieste, Via Peironio 4 Emigration of Slovenes and Croalians from the Grulia region during the two World Wars, and its political role Annates; Annals for Istrian and Mediterranean Studies, 8, 1996, pp.23-60 The article deals with the emigration of the Slovene and Croatian populations from the former Austrian territory, which was after World War I annexed to Italy, with regard to its significance within the framework of the national-political complexity and to the activities by emigrants of the Primorska region as of political antifascist movement. The first part of the article presents the characteristics of the emigration process, the mechanisms and circumstances by which it was made possible, and how it conditioned the denationalizing policy by Italian authorities towards the Slovene and Croatian national communities. The problems concerning the quantification of the emigration are presented, as well as the issue of the inclusion of emigrants into the immigrationat reality, particularly in Yugoslavia which accepted the main body of emigrants. The second part speaks how the emigrants from the Giulia region organized themselves and how they engaged in political activities against the fascist Italy. The concluding part of the article acquaints us with some political actions by these emigrants in the United States and South America during Worfd War tl and immediately after it In connection with the problems of the postwar Italian-Yugoslav demarcation. UDC 336.7(450.361 Trst)(091) Milan PAHOR, head of N5K, IT-34100 Trieste, Via S. Francesco 20 The rise and the forcible abolition of the Slovene financial institutions in Trieste Annates: Annals for Istrian and Mediterranean Studies, 8, 1996, pp. 61-72 Economic independence is of vital necessity for any nation. Such was also the inception of the Slovenes living in Trieste, who realized that the national revival would be neither accomplished nor lasting if no solid economic basis was assured. This began in I860, when the so-called Economic Society was founded at Skedenj in Trieste. The next positive effects were shown in a successful development of trade, commerce and traffic, and especially in the numerous financial cooperatives, banks, loan societies and savings banks. The Slovene financial institutions in Trieste became a well established force there and thus had to be "acknowledged" even by the official Italian circles themselves. By founding the Adriatic Bank in 1905, a path for an independent formation of industrial and bank capital was opened. The rise of the Trieste Slovenes was truly impetuous at that time. This rise, however, was brought to a standstill by the disintegration of the Austro-Hungarian monarchy and later on completely crushed by fascism. After World War II, the Trieste Slovenes had to start anew. They had to make every effort to establish once more an independent Slovene banking system in Triste as well as a new network of Slovene economic and financial institutions. UDC 323.H=497.1)(497.4-15)"1921/1945" Milica KACiN-WOHlNZ, PhD, Scientific Counsellor of the Institute of Modern History, SI-1000 Ljubljana, Kongresni trg 1 Characteristics and forms of the antifascist resistance movement in the Primorska region during the two World Wars Annates: Annals for Istrian and Mediterranean Studies, 8,1996, pp. 15-22 The article deals with the development of the resistance movement by the Slovenes - and Croats - In the Gitiila region between the two world wars against the denationalizing policy practices by the Italian state and, especially, fascism. The subject is divided into three different periods, in view of different forms of conduct of (he state towards the national minority and appropriate diverse resistance methods. The resistance developed from three different political positions: the national-liberal, christian and communist. It was antifascist, and its basic characteristic lay in its national motive. 421 ANNALES 8/'% UDK 325.2(450.36:497.1):323.1 Aleksej KALC, Diplomhistoriker, NSK-OZ, ¡1-34500 Trieste, Via Pelronio 4 Die slowenische und kroatische Emigration aus Jülich Venetier* während der Zwischenkriegszeit und deren politische Roäie Annafes: Annalen für istrische und mediterrane Studien, 8, 1936, S. 23-60 Der Beitrag stellt einen Oberblick über die Auswanderung der slowenischen und kroatischen Bevölkerung aus dem ehemaligen österreichischen Territorium, das nach dem I, Weltkrieg Italien angegliedert wurde, dar. Berücksichtigt wird dabei auch deren Bedeutung im Rahmen der volkspol ¡tischen Problematik sowie deren Wirken als politische, antifaschistische Bewegung. Im ersten Teil werden die charakteristischen Merkmale des Auswanderungsprozesses sowie dessen Mechanismen und die durch die nach Auslöschung der nationalen Identität strebenden Politik der italienischen Behörden den slowenischen und kroatischen Volksgruppen gegenüber bedingten Begleitumstände dargestellt. Gezeigt werden die Problerne der Quantifizierung dieser Auswanderung und der Problematik der Einbeziehung der Emigranten in die Realität, vor allem in lugoslawien, das den Grossteil der Emigranten aufnahm. Im zweiten Teil ist von der Organisierung der Emigranten aus julisch Venetien und von deren politischen Aktivitäten gegen das faschistische Italien die Rede. Schliesslich werden noch die politischen Aktionen dieser Emigranten in den USA und Südamerika während des iL Weltkrieges und unmittelbar danach in Verbindung mit dem Problem der italienisch - jugoslawischen Grenzziehung der Nachkriegszeit dargestellt. UDK 327{497.4:450)"1915/1996" Jože P1RJEVFC, Dr., Prof., Universität Padua, IT-35100 Padova, Via 8 Febbraio 2 Die slowenisch - Italienischen Beziehungen von 1915 bis heute Annales: Annalen für Istrische und mediterrane Studien, 8, 1996, S. 9-14 In diesem Beitrag setzt sich der Autor mit der Frage der slowenisch -italienischen Beziehungen seit dem Ersten Weltkrieg auseinander. Sein Ausgangspunkt ist eigentlich der Geheimpakt von London des jahres 1915, aufgrund dessen sich Italien verpflichtete, Österreich -Ungarn den Krieg zu erklären, wofür es im Gegenzug Gebiete irrt Alpenadriaraum und Dalrnatien erhalten sollte. Dieser Plan, der sich auf die Prämisse stützte, dass Italien aus dem Krieg als eine der europäischen G ros s mächte hervorgehen würde, wurde nie Wirklichkeit, da die Verhältnisse des jahres 1918 {wegen der bolschewistischen Revolution und der Wilson Thesen über die Selbstbestimmung der Völker) diese Zielsetzungen vereitelten. Italien bekam mit dem Vertrag von Rapalio 1920 zwar einen ziemlich grossen Teil des slowenischen und kroatischen Gebietes, nicht aber die ungeteilte Herrschaft über den Adria - und Balkan-Donauraum, womit es jedoch gerechnet hatte. Dies rief eine grosse Enttäuschung hervor, die in den folgenden zwei Jahrzehnten in der agressiven Politik Mussolinis zum Ausdruck kam, und trotz des vorläufigen Erfolges in den jähren 1941 bis 1943 mit dem Niedergang der Savoyischen Monarchie den Höhepunkt erreichte. Nach dem Zweiten Weltkrieg, als Italien das Isonzoial, den Karst und auch einen Teil Istriens Slowenien überlassen fnusste, hat sich clas Verhältnis zwischen den beiden Völkern zwar etwas eingerenkt, ihre Beziehungen jedoch wurden; da sich die Regierung in Rom nicht ganz vom "Londoner Syndrom" befreien konnte, nie gerade herzlich. Die Nachwehen dieser Krankheit kann man noch heute in den gespannten Beziehungen zwischen Italien und der selbständigen Republik Slowenien erkennen. UDK 336.7(450.361 TrstK091) Milan PAHOR, Direktor des N$K, 1-34100 Triest, Via S. Francesco 20 Aufstieg und gewaltsname Aufhebung der slowenischen Geldinstitute in Triest Annales: Annalen für Istrische und mediterrane Studien, 8, 1996, S. 61-72 Wirtschaftliche Unabhängigkeit ist für jedes Volk von lebenswichtiger Bedeutung. So auch für die Slowenen von Triest, die zur Feststellung kamen, dass die nationale Wiedergeburt ohne eine solide wirtschaftliche Basis unvollständig und nicht von Dauer sein würde. Als Beginn können wir clas Jahr 1800, als die Wirtschaftsgesellschaft. in Skedenj (Servola) in Triest gegründet wurde, ansehen, Die darauffolgende positive Wirkung wird in der erfolgreichen Entwicklung von Handel, Gewerbe und Verkehr, insbesondere aber im Aufschwung der Genossenschaften, Darlehnskassen, Sparkassen und Banken ersichtlich. Die slowenischen Geldinstitute in Triest wurden zu einer unübersehbaren Mach! in Triest, die sogar von den italienischen Behörden anerkannt werden musste. Mit der Gründung der "Jadranska banka" im jähre 1905 öffnete sich der Weg zur selbständigen Bildung des Bank- und Industriekapitals. Damals war der Aufstieg der Triestiner Slowenen in der Tat gewaltig. Diesen Aufstieg, den der Zerfall der Österreichisch-ungarischen Monarchie zum Siülstand brachte, wurde vom Faschismus ganzlich zerstört. Nach dem II. Weltkrieg mussten die Slowenen von Triest von neuem beginnen. Sie mussten alle Kräfte aufbieten, damit es neuerlich zur Gründung von selbständigen slowenischen Bankinstituten in Triest und zu einem Netz slowenischer Wirtschaftsuntemehmen und Geldinstitute kam. UDK 323.1 (=497.1 }{497-4-15H921/1941" Milica KACIN-WOHiNZ, Dr., Wissenschaftlicher Berater am Institut für jügenste Geschichte, SI-1000 Ljubljana, Kongresni trg 1 Merkmale und Formen des antifaschistichen Widerstandes im Künstenland in der Zwischen k rieg$j:cit Annaies: Annalen für istrische und mediterrane Studien, 8, 1996, S. 15-22 Die Autorin behandelt die Entwicklung der slowenischen und kroatischen Widerstandsbewegung in julisch Venetien in der Zwischenkriegszeit gegen die Pofädk der Atislöschung der nationalen Identität fremder Volksgruppen des italienischen Staates und speziell des Faschismus'. DerZeitraum wird in Hinblick auf den unterschiedlichen Umgang des Staates mit der nationalen Minderheit, und den dementsprechend unterschiedlichen Methoden des Widerstandes in drei Abschnitte unterteilt. Der Widerstand ging aus drei politischen Richtungen, nämlich der nationalliberalen, der christlichen und der komun ist i sehen hervor, war antifaschistisch, bezog seinen Antrieb aber vor allem aus der Bewahrung der eigenen Nationalität. 422 ANNALES 8/'% UDC 94(100)"1939/1945"<497.4 lstra):338.46 Vlasfa BELTRAM, BSc, historian, Regional Museum Koper, S1-6000 Koper, Kidričeva 19 Characteristics of the National liberation Movement in Slovene [stria and its contribution (o the movement in Slovenia as a whole (with (he emphasis on logistics) Annales: Annals for Istrian and Mediterranean Studies, S, 1996, pp. 73-80 Slovene (stria cannot be compared with other Slovene regions in view of the operations carried out by large partisan units, for due to the unfavourable geographical and political conditions their existence was practicaliy impossible. A fairly large share in Slovenia as a whole it contributed, however, in the sphere of logistics, i.e. by supplying food, clothes, sanitary and various technical materials (purchased in Triste and other towns) to the partisan hospitals and printing works, as well as salt mostly obtained at the Sečovlje saltpans. Furthermore, the VIHh Corps units were in 1944 filled up by men returning from the Italian army or internment after the capitulation of Italy. Istria was interesting for the Allies, too, particularly the British who wished to Sand there, which would enable them to advance quickly to Centra! Europe. This, however, fed to ever increasing fortification of the area as well as to she increasingly unbearable terror. UDC 323.15:94{100)"1939/1945"(450.361 Trst) 323.15:321.64(450.361 Trst) Anrsarnaria VINCI, Prof. Dr., University of Trieste, Regional Institute for the History of the Liberation Movement in the Friuli Venezia-Gtuiia, 1T-34100 Trieste, Via Gretta 38 The periods of war: the town of Trieste in the mirror Annales: Annals for istrian and Mediterranean Studies, 8, 199G, pp. 11t-? 24 At the outbreak of World War U, the town of Trieste dramatically experienced all the contradictions and pressures of a frontier town. It was not, however, that just any town was at stake: the Italian eastern border, indeed a symbol of separation like any other border, stii! represents, more than any other border, an acute pain fostered and sustained by the terror of the fascist nationalism. And it was the very civil population (Italians, Slovenes, Croats) of Trieste and the entire region which most cruelly felt, during a short break between the two world wars, the consequences of such choice: the roles of the oppressors and the oppressed divided the nationalities and at the same time cut, as a sharp blade, into them; they destroyed the actual as well as possible cohabitations. At the outbreak of World War II, the regime's violent order did not break down together with its institutions, which no longer controlled this terrible situation as a consequence of war, but kept renewing itself in the disorder of hate and again and again announcing new tragedies. Proceeding from the inhabitants' living conditions and a careful study of the functioning of public and private institutions, the history of World War 11 revealed, to the Italian historical research, some new horizons. This is why the very case of Trieste can be, even for the local historiography, an incentive for taking some new paths. UDC 94(450 Adriatisches KustenlancfH 943/1945" Karl STUHLPFARRER, Prof. Dr., University of Vienna, Institute for Modem History, A-1090 Vienna, Rotenhausgasse 6 The Adriatic Pri morje from 1943 to 1945 Annales: Annals for Istrian and Mediterranean Studies, 8,1996, pp. 81-86 In September 1943, the Nazi Germany occupied Italy and with the aid of civil administration, which was led by the Carinthian Gauleiter Friedrich Rainer, took control over the Adriatic Primorje (coastal area) and its hinterland. Aider! by local collaborationists and Ukrainian units, the police and the army p-09 unched a fierce fight against the region's inhabitants. In Trieste, a camp for jews and partisans was set up, although not only as a transit station but also as a true annihilating camp. In mid 1944, the Nazi rulers who became aware that their regime was on the verge of ruin, prepared to leave this area, which was eventually liberated by the Anglo-American and Yugoslav armies in 1945. UDC 94(450.362 Test)"! 945« Clcnda SLUCA, prof, dr., Department of History, University of Sydney, AU-N.S.W. 2006 Identita e rivoluzione: la storia dei "Quaranta giarni' de! maggio 1945 a Trieste Annates: Annali di Studi istriani e mediterranei, 8, 1996, pp. 125-140 La storia clei "Quaranta giorni" dell'amministrazione partigiana fiio jugoslava nel maggio 1945 a Trieste fa luce sull'irnportanza deWesperimento" jugoslavo net periodo dell'immediato dopoguerra, per una serie di categorie che vedevano nel suo futuro la propria occasione: proletarie, antifascist!, antinazionalisti e comunisti. A! tempo stesso mette in luce tutta una serie di contraddizioni che indicavano che quesio esperimento - un cosciente antinazionalismo cuiturale - si sarebbe reaiizzato ail'interno dei confini del nuovo stato, la Jugoslavia federativa. Nonostante nella iogica del nuovo governo queste peculiarity non rappresentassero una contraddizione, i nuovi principi statali contrastavano con il comune ricordo del passato. Fra gli anni 1945 e 1954 (quando Trieste ritorno defmitivamente all'ltalia) la lotta per la legittimita cuiturale e il potere politico constrinse gli alleati angloameric3ni a opporsi alia retorica e agli ideali della "fratelianza", delta collaborazione e dell'ibrido "italo-slavo" che per breve tempo aveva lanciato la sfida di un unione etno-nazionale. 1.« difficolti legate alia ricerca storica in questo territorio non sono altro che uno dei resti della guerra fredda. UDC 353(497.4 Slovensko primorje) 353(430.361 Trst) Meîka GOMBAČ, scientific associate, Slovene National Archives, S1-1000 Ljubljana, Zvezdareka 1 Regional National Liberation Committee for the Slovene Primorje and Trieste Annales: Annals for Istrian and Mediterranean Studies, 8,1996, pp. 87-110 The article deals with thé functioning of the Regional National Liberation Committee (RNLC) for the Slovene Primorje and Trieste during its entire existence, i.e. from September 15th 1944 to February 23rd 1947. It was elected as the highest ruling body for the administration of the; entire Slovene Primorje, including Trieste. After the signing of the Belgrade Treaty on June 9th 1945 and the reinstatement of the Allied Military Administration, the RNLC lost its ruling function but remained active and present in the everyday course of events until the signing of the Paris Peace Treaty. 423 ANNALES 8/'% UDK 323J5:94(1 OOH939/1 94Su{450361 Trst) 323.15:321.64(450,361 Trst) Annamaria VINCi, Dr., Prof., Universität Triest, Istituto regionale per la storia del movimento cii liberazione nel Friuli-Venezia Giuiia (Institut für die Geschichte der Befreiungsbewegung in Friaul-Juiisch Venetien) 1-34100 Trieste, Via Gretta 38 Kriegszeiten: Triest, eine Stadt im Spiegel Annales: Annalen für istrische und mediterrane Studien, 8, 1996, S. 111-124 Mit dem Ausbruch des Zweiten Weltkrieges durchlebt Triest in dramatischer Weise alle Widersprüche und Spannungen einer Stadt an der Grenze. Handelt es sich doch nicht um irgendeine Grenze: es ist die Ostgrenze Italiens, eine Trennungslinie wie andere Grenzen auch, aber in viel stärkerem Mass eine offene Wunde, die durch die Brutalität des Nazifaschismus hervorgerufen und immer wieder aufgerissen wurde. Die Zivilbevölkerung (Ilaliener, Slowenen und Kroaten) Triests und der gesamten Region ¡riusste die in der kurzen Zwischenkriegszeit die schlimmsten Folgen der Rollenaufteilung in Verfolger und Verfolgte ertragen. Es kam nicht nur zu einer Trennung der Nationalitäten sondern auch zu tiefen Einschnitten innerhalb derselben. Das Zusammenleben wie auch die Möglichkeiten eines Zusammenlebens wurden zerstört. Das gewalttätige Regime ist jedoch mit dem Zweiten Weltkrieg und dem Zusammenbruch seiner Institutionen, die unfähig waren die vom Konflikt diktierte Notlage zu beherrschen, nicht gestorben, es hat vielmehr im Hass und der Heraufbeschwörung neuer Tragödien seine Fortsetzung gefunden. Die Geschichte des Zweiten Weltkrieges hat der italienischen historiographischen Forschung anhand einer sorgfältigen Studie der Lebensbedingungen der Bevölkerung und der Vorgangsweise öffentlicher und privater Institutionen neue Horizonte eröffnet: die Fsllsludie Triest kann auch für die lokale Historiographie einen Anreiz neue Wege zu beschreiten darstellen. UDK 94(100}"!939/1945"(497.4 lstra):338.46 Viasta 8ELTRAM, Diplomhistorikerin, Landesmuseum, Koper, SI-6101 Koper, Kidričeva 18 Spezifika der Volksbefreiungsbeweguntg (NOG) im slowenischen istrien und deren Beitrag für das slowenische Territorium unter Betonung der Versorgungstätigkeit Annaäes; Annalen für istrische und mediterrane Studien, 8, 1996, S. 73-80 Das slowenische Istrien kann was die Aktivität grösserer Partisaneneinheiten anbetrifft nicht mit anderen slowenischen Regionen verglichen werden, da der ungünstigen geographischen wie politischen Verhältnissen wegen deren Existenz unmöglich war. Es leistete jedoch für den slowenischen Raum seinen Beitrag im Versorgungsbereich, indem es in Triest und in anderen Städten Lebensmittel, Kleidung, Sanitats- und verschiedenes technisches Material für Partisanen spitäler, technische Ausrüstungen und Druckereien beschaffte. Die Versorgung mit Sali erfolgte zumeist aus den Salinen von Sečovlje, Die Einheit des Vi 1. Korpus wurde im jähre 1944 durch Männer, die nach der Kapitulation Italiens aus dem italienischen Heer oder der italienischen Internierung zurückkehrten, kompiettiert. Istrien war auch für die Verbündeten von Interesse, besonders für die Briten, die hier, nachdem es zur deutschen Besetzung dieses Gebietes und zu grossem Terror gekommen war, fanden wollten, um rasch nach Mitteleuropa vordringen zu können. UDK 94(450 Adriatisches Küstenland)"! 943/1 945" Karl STUHLPFARRER, Dr., Prof., Universität in Wien, Institute für Zeitgeschichte, A-1090 Wien, Rotenhausgasse 6 The Adriatic Primorje from 1943 to 1945 Annales: Annalen für istrische und mediterrane Studien, 8, 1996, 5. 81-86 Im September 1943 bestzte das nationalsozialistische Deutschland Italien und kontrollierte die Adriaküste und deren Hinterland durch eine eigene Zivilverwaltung unter der Führung des Gauleiters von Kärnten, Friedrich Rainer. Die deutschen Militär- und Polizeikräfte führten, unterstützt von lokalen Kollaborateuren und ukrainischen Bevölkerung. Sie errichten ein Polizeiiager in Triest, das als Transitlager für juden und für Partisanen, aber auch als Tötungsiager fungierte. Seit Mitte 1944 wurde die Niederlage NS„Deutschlands immer offensichtlicher. Man begann daher mit den ersten Maßnahmen zur Räumung des Gebites, das im Mai 1945 von den' angloamerikanischen und jugoslawischen Truppen befreit wurde. UDK 94(450.362 Trst)M1945" Clenda SLUCA, Prof, Dr., Department of History, llniversity of Sydney, AU-N,S.W. 2006 Identität und Revolution: Die Geschichte der "Vierzig Tage" im Mai des Jahres 1945 Annales: Annalen für istrische und mediterrane Studien, 8, 1996, S. 125-140 Die Geschichte der "Vierzig Tage" der Projugoslawischen Partisanenherrschaft im Mai des Jahres 1945 in Triest wirft auf die Bedeutung des jugoslawischen "Experimentes" der unmittelbaren Nachkriegszeit für eine Reihe von Gruppen, die ihre Interessen mit dessen Zukunft identifizierten, licht: Frauen der Arbeiterklasse, Antifaschisten, Antinationalisten und Kommunisten ... Sie offenbart aber auch die Kontradiktionen dieses Experiments: ein selbst-bewussler kultureller Antinationalismus sollte sich innerhalb der Grenzen einer neuen politischen Nation, nämlich des föderativen Jugoslawien, manifestieren. Obgleich diese Anomalie in der Logik der neunen Regierung keine Kontradiktion zeigte, widersprach das neue Prinzip der Staatsbürgerschaft in der Praxis doch den ge-mainsamen Erinnerungen an die Vergangenheit. Der Kampf um kulturelle Legitimität und politische Autorität hatte die Opposition der Angloamerikanischen Alliierten in Hindblick auf die Rhetorik und Ideale von gemischt slawisch-italienischer "Bruderschaft" und Zusammenarbeit, die Vorstellungen von ethno national er Affiliation hervorriefen, bewirkt. Die Schwierigkeit diesen Bereich zu erforschen stellt an sich schon ein Vermächtnis des Kalten Kriegs dar. UDK 353(49?,4 Slovensko primorje) 353(450,361 Trst) Metka GOMBAČ, höhere Mitarbeiterin, Archiv der Republik Slowenien, SI-1000 Ljubljana Zvezdarska 1, Der regionale Volksbefreiungsausscliuss für das slowenische Künslenland und Triest Annales: Annalen für istrische und mediterrane Studien, 8, 1996, S. 87-100 Der Beitrag behandelt die Tätigkeit des Regionalen Volksbefreiungsausschusses (PNOO) für das slowenische Küstenland und Triest während der gesamten Zeit seines Bestehens vom 15.9. 1944 bis zum 23. 2. 1947. £r war die höchste Verwaltungsbehörde des gesamten slowenischen Küstenlandes und Triests. Nach Unterzeichnung des Belgrader Abkommens vom 9. 6. 1945 und der Wiedereinsetzung der alliierten Militärverwaltung verlor der PNOO seine Funktion, blieb aber trotzdem bis zur Unterzeichnung des Pariser Friedensabkommens im AI liagsgesc höhen aktiv und präsent. 424 ANNALES 8/'% UDC 94tl00)(450.361 Trst)"1945" Boris M. GOMBAČ, PhD, Science and Research Centre of the Republic of Slovenia, Koper, St-6000 Koper, Garibaldljeva 18 Liberation of Triste in May 1945 Annates: Annais for litri an and Mediterranean Studies, 8,1996, pp. 141-150 The author surveys the prehistory of the events thai led !o World War II and its end. He presents them on the case of Trieste with the contradicting interests of its inhabitants on one hand and the contradicting plans of the great powers, which by bringing the operations of the war at end allowed no concessions in this sensitive segment of the European chessboard, on the other. The great treaties often eluded the interests of the loca! population which after a few decades of oppression ¡oiiged for freedom and new national relations in the multinational town of Trieste, Due to certain tensions and polarization, however, this did not happen and the historically created dominant conduct of one nation again dominated the other. UDC 325.252(497.4 lzoIa}"1953/1954" Taijana PtOf, Prof, of history and sociology, Secondary School for Catering Trade and Tourism, Sf-6310 fzola Population structure of Izola and its vicinity in 1953/54 as to the inhabitants' means Annales: Annals for Istrian and Mediterranean Studies, 8,1996, pp. 167-174 Emigration of the optants between October 8th 1953 and May 1 st 1954 from l/ola is presented in the form of textual description of tabulated schemes and diagrammatic drawings. !n those six months, 578 optants left izola (and its vicinity). Statistical results show what kind of real estates and how many of then were left, as well as which were most common among them. The data for those optants who left their land there were processed separately. The results as to with whom they left are also Interesting. The data are shown separately for female and male inhabitants, as well as for the town's entire population. UDC 930.2 94000)"1939/1945"(093.3} Maria VERG1NEUA, PhD, senior lecturer, Philosophical Faculty of the University in Ljubljana, Sl-1000 Ljubljana, Aškerčeva 2 Experience from the national liberation struggle in testimonies of the Trieste combatants Annales: Annais for I stri an and Mediterranean Studies, 8, 1996, pp. 151-156 H i stenographic use of verbal communications or sources gives us a chance to evaluate personal experience and to fill up certain archive gaps. An analysis of a series of testimonies collected after the war has shown that the linear or uniform image of the antifascist and national liberation struggle in the Primorska region is often misleading. From the memories of She people involved derives a multistratified Slovene reality ai the time of fascism and at the time of war. The consensus given by the Trieste Slovenes to the Liberation Front knows social and political variables, and quite a number of its forms have shown up either in urban or rural environments. UDC 911.52:316.32.000.0/.9 911.53:316.32.000.0/.9 Milan 8UFON, PhD, Science and research Centre of the Republic of Slovenia, Koper, SI-6000 Koper, Caribaldijeva 18 Natural, cultural and social boundaries Annales: Annals for Istrian and Mediterranean Studies, 8, 1996, pp. 177-187 The article broaches the subject of the natural, cultural and social boundaries in the light of man's need to demarcate h\ own everyday environment and to transfer the various group social values into this space. The question of the spatial demarcation is tightly interwoven with the "marginal" problems of the society and culture: ethnocenfrism, acculturation, territorial and national identity, and development of international relations. As a kind of visible expression of this interlacement of social and cultural elements, a cartographic depiction of the "known" world and a delineation of horizontal political boundaries into space appear in the history of mankind. Today, when numerous questions regarding the attitude of man towards his environment are again raised with the modernistic "certainty" drawing to a close, when the interhuman relations are directed, with certain democratization of social life, towards tolerance and acceptance of the multiculturalism principle and when even Ihe political boundaries are losing their former dividing function, the need to search for a possible coexistence of various natural, cultural and social surroundings seems even more topical and exciting. UDC 94(450+497.1)"1945/1947" Nevenka TROHA, MA, Slovene National Archives, Sl-1000 Ljubljana, Zvezdarska 1 People's and political parties' attitude towards the allied military administrations in Zones A and B of the Giuiia region (1945-1947) Annales: Annals for Istrian and Mediterranean Studies, 8, 1996, pp. 157-166 The paper deals with the attitude of the people and political parties in Zones A and B of the Ciulia region towards the two occupying administrations. They indeed functioned within the framework of international law, although principally in a very different manner within the framework of western democracy and people's power. The people's attitude towards them depended on their national and social affinities. The great majority of Slovene and Italian workers were in favour of being annexed to Yugoslavia, while almost all other Italians insisted on the preservation of Italy. 425 ANNALES 8/'96 UDK 325.252(497.4 lzola)"19S3/1954" Taljana PIOJ, Prof. für Geschichte und Soziologie an der Höheren Schule für Gastgewerbe und Tourismus, St-6310 izola, Die Vermögensverhältnisse der Bevölkerung von Izola und Umgebung in den fahren 1953 und 1954 Annales: Annalen für istrische und mediterrane Studien, 8, 1996, S. 167-174 Die Auswanderung der Optanten zwischen dem 8. Oktober 1953 und dem 1. Mai 1954 aus Izola und Umgebung wird anhand von Tabellen und graphischen Darstellungen erläutert, in den angeführten sechs Monaten haben 578 Optanten das Gebiet verlassen. Die statistischen Resultate zeigen weiche und wieviele unbewegliche Güter von den Optanten verlassen wurden oder nicht und welche Art unbeweglicher Güter am häufigsten aufgegeben wurde. Besonders behandelt werden die Angaben über jene Optanten, die Ackerland verliessen. Interessant ist auch mit wem sie zumeist weggingen. Alle Angaben werden sowohl für die Gesamtbevölkerung als auch für die männliche und weibliche Bevölkerung getrennt angeführt. UDK 94(1001(450.361 Trstn945" Boris M. GOMBAC, Dr., Wissenschaftlichen Forschungszentrums der Republik Slowenien, Köper, 51-6000 Köper, Garibaldijeva 18 Die Befreiung Triests im Mai des Jahres 1945 Annales: Annalen für istrische und mediterrane Studien, 8, 1996, S. 141-150 Der Beitrag behandelt am Beispiel Triests die Vorgeschichte jener Ereignisse, die zum Zweiten Weltkrieg und zu dessen Ende geführt haben, in Triest überschnitten sich einerseits die Interessen der dort lebenden Bevölkerung und andererseits die Pläne der Grossmächte, die nach Beendigung des Zweiten Weltkrieges kein Nachgeben auf diesem empfindlichen Segment des europäischen Schachbrettes gestatteten. Mancherlei grosse Abkommen übergingen die Interessen der lokalen Bevölkerung, die sich nach zehnjähriger Unterdrückung nach Freiheit und neuen nationalen Beziehungen in der Vielvillkerstadt Triest sehnte. Verschärfung und Polartsierung 1 ¡essen es nicht dazu kommen und die historisch bedingte Dominanz eines Volkes herrschte wieder einmal über das andere. UDK 930.2 94(100)«! 939/1945"(093.3) Marta VERGSNELLA, Dozent, Philosophiche Fakultät der Universität in Ljubljana, SM 000 Ljubljana, ASkerteva 2 Die Erfahrung des nationalen Abwehrkampfes (NOB) in Den Erinnerungen der iriestiner Kämpfer Annales: Annalen für istrische und mediterrane Studien, 8, 1996, S. 151-156 Die Verwendung mündlicher Quellen in der Geschichtsschreibung bietet die Möglichkeit zur Werteinschätzung subjektiver Erfahrungen und gleichzeitig zur Beseitigung eines Vakuums in den Archivbeständen. Die Analyse einer Reihe nach dem Krieg gesammelter Erinnerungen von Zeitzeugen iässt ein lineares und einstimmiges Bilkd des Antifaschismus und des Volksbefreiungskampfes erkennen. Aus diesen Erinnerungen geht deutlich die vielschichtige slowenische Realität sowohl zur Zeit des Faschismus als auch während des Krieges heivor. Der Konsens, den die Triestmer Slowenen der BefreiungsfronE entgegenbrachten, wurde durch soziale und politische Faktoren bestimmt, sodass sich eine reiche Palette von Ausprägungen sowohl im städtischen wie auch im ländlichen Milieu zeigt. UDK 911.52:31 6.32.000.0/.9 911.53.-316.32.000.Q/.9 Milan BUFON, Dr., höherer wissenschaftlicher Mitarbeiter, Wissenschaftliches Forschungszentrum der Republik Slowenien, Köper, SI-6000 Köper, Garibaldijeva 18 Natürliche, kulturelle und gesellschaftliche Grenzen Annales: Annalen für istrische und mediterrane Studien, 8, 1996, S. 177-186 Der Beitrag greift die Frage der natürlichen, kulturellen und gesellschaftlichen Grenzen im Lichte des menschlichen Bedürfnisses nach Abgrenzung des eigenen Lebensraumes und nach Weitergabe der eigenen gesellschaftlichen Werte an die Umweit auf. Die Präge der räumlichen Abgrenzung ist daher eng mit der Problematik "Grenze" in Gesellschaft und Kultur verflochten, so mit dem Ethnozentrismus, der Akkulturation, der territorialen und nationalen Identität und der Entwicklung internationaler Beziehungen. Als gewissermassen sichtbarer Ausdruck dieser Verflechtungen gesellschaftlicher und kultureller Elemente erscheint in der Geschichte der Menschheit die kartographische Darstellung der "bekannten" Welt und die Kennzeichnung politischer Grenzen. Heute, wenn sich am Untergang modernistischer "Gewissheiten" abarmals zahlreiche fragen zur Beziehung des Menschen zu seiner Umwelt steilen, wenn sich im Zuge der Demokratisierung des gesellschaftlichen Lebens die zwischenmenschlichen Beziehungen in Richtung Toleranz und Akzeptanz des Grundprinzips des Multikulturalismus bewegen und wenn auch politische Grenzen die einstige trennende Funktion vertieren, scheint das Bedürfnis einen Modus zu finden, der ein Zusammenleben trotz verschiedener natürlicher, kultureller und gesellschaftlicher Voraussetzungen möglich macht, umso aktueller und beunruhigender. UDK 94(450+497.1 )"1945/1947" Nevcnka TROHA, Mag., Arhiv Republike Siovenije, Sl-1000 Ljubljana, Zvezdarska 1 Die Bczeihung von Bbewölkerung und politischen Partein zu den aliiirten M'rfifärwallungen in den Zonen A und B der Region JuSisch Venetien (1945-1947) Annales: Annalen für istrische und mediterrane Studien, 8, 1996, S. 157-166 Die alliierten Militärverwaltungen, die in den Zonen A und 8 der Region juhsch Venetien eingerichtet wurden, waren zwar beide im Rahmen der internationalen Verordnungen für das besetzte Gebiet zuständig, unterschieden sich jedoch wesentlich voneinander. Während die Militäwervvaltung der Zone A nur eine Besatzungsmacht darstellte, wollte Jugoslawien dieses Gebiet ebenfalls angliedern. Von der Militärverwaltung der Alliierten wurde mit immer grösserer Unterstützung itafiens ein System, das jenen in anderen besetzten Gebieten ähnlich war, eingeführt, die Militärverwaltung Jugoslawiens aber stellte teilweise die Zivi ¡mach ¡wieder her. Die Beziehung der Bevölkerung und der politischen Parteien 2U den Besatzungsverwaltungen wurde durch die nationale Zugehörigkeit und die soziale Stellung bestimmt. Der Grossteil der Slowenen entschied sich gegen Italien und unterstützte daher die jugoslawischen Behörden und projugoslawischen Organisationen, für die sich auch, hauptsächlich in der Zone A, die italienischen Arbeiter, die sich für den Sozialismus entschieden hatten, aussprachen. Die anderen Italiener beider Zonen forderten jedoch nahezu geschlossen die Beibehaltung Italiens. 426 ANNALES 8/'96 UDC 81 '246.2(497.3 lstra}:82 316.66 Jobann STRUTZ, Prof. Dr., institut fur Aligemeine und Vergieichende i.iteraturwissenschaft, UniversitStsstrasse, A-9022 Klagenfurt Istrian polyphony - the muitilinguality and literature of the region Annates: Annals for Istrian and Mediterranean Studies, 8,1996, pp. 187-196 The article deals with the linguistic situation in Istria, the region which was as eariy as under the rule of the Austrian-Hungarian monarchy considered a metonymy of language polyphony in the multicultural state. On the cases of two different authors, i.e. Fulvio Tomizza and Pavle Rakovac, an attempt was made to show two possibilities of the regional literary bilingualisrn; the intercul Sural diaiogue and the cuitural conflict. The dialogue of fstrian cultures is expressed in some of Tomizza's works, particularly in relations between the writer's discourse in standard Italian and the dialectal bilingual Croatian-Romanic language of the protagonists, while Rakovac shapes, in some of his poems at the least, the conflicting relations between the Croatian and Italian cultures under fascism in such a way the he actually accentuates the hegemonic roie of the Italian culture. Similarly as in Tomizza's works, however, the Utopian concept of unhegemonized interculture is also asserted in some other Rakovac's works, which is linguistically almost exclusively expressed on the "middle" language level, in regionally specific connections or mixture of dialectal language material on Siavic as weii as Romanic foundations. UDC 372.881.116:373.3(497.4 Kopet)"1 S58/1919" 371,212(=862/863}:373.5(497.4 Koper}"1858/1919" ¡van MAR KOVIC, historian of art, Centra! Library "Srečko Vilhar" Koper, S1-6000 Koper, Trg Brolo 1 The school population at the imperial-Royal Grammar School at Koper between 1858 and 1919 Annates: Annals for Istrian and Mediterranean Studies, 8,1996, pp. 207-212 At the Imperial-Royal Grammar School at Koper, the oldest Koper educational institution, quite a number of students of Slavic origin, especially Slovenes, studied regularly. In this schoof, in which students of Italian nationaiity are still being educated today, the Siavic languages were taught regularly, a fact which should not be overlooked when assessing the extent of the origin of the Slovene educational system in the Primorska region. UDC 377.8(497.4 Koper):371.124(=862)"1875/t908" 371.124(=862):377.8(497.4KoperH 875/1908" Bo3!o ¡AKOVLjEVIC, MA, HR-Buzet, A. Cerovca 1 The Teachers' Training College at Koper and schooling of Croatian teachers Annales: Annals for istrian and Mediterranean Studies, 8, 1996, pp, 213-224 At the end of the 19th century and the beginning of the 20th century, a number of students were trained for their teaching profession at the Teachers' Training College at Koper, from 1875 to 1908, young Croatian, Slovenes and Italians were trained there; in the 34 years of its functioning, 117 Croatian teachers completed their studies. The article includes a fist, of all of the teachers and some short biographies. UDC 329.7(497.5 tstra) Milan RAKOVAC, writer, HR-10000 Zagreb, Dugi dol 3 "tsirianizaiion" of Europe Arwtaies: Annals for Istrian and Mediterranean Studies, 8, 1996, pp. 197-204 istrian regionalism is a spontaneous, intuitive socio-political movement which originated in the largest Croatian part of Istria as a unique and authentic supplement to democracy after the fait of the Berlin Wall. In it, the European regionally have recognized a movement of powerful authenticity, experiencing it as a kind of paradigm. Arid righteously so, for the numerous European contradictions are concentrated here, in the region below the Alps, with its only meeting-point of the three mega-ethnic entities of the Old Continent, i.e. the Germanic, the Romanic and the Slavic ones, istrian regionalism will become European, if it manages to overcome national egoisms, localisms and international manipulations. 427 ANNALES 8/'96 UDK 372.831.116:373.5(497.4 Koper)"1858/1919" 371.212(=862/363):373.5(497,4Koper)"18S8/1919" ivan MARKOVid, Diplomhistoriker, Osrednja knjižica (7-entralbibliothek) Srečka Vilharja, SI-6000 Koper, Trg Bralo 1 Die Sshulpopualtion am k. k. Gymnasium in Koper in den jähren 1858 bis 1919 Annales: Annalen für istrische und mediterrane Studien, 8, 1996, S. 207-2 J 2 Zu Beginn des Schuljahres 1874/75 wurden am k.k. Gymnasium von Koper (vormals Collegio dei Nobili und liceo Combi) Kurse für slawische Sprachen eingeführt. Diese Kurse, deren Besuch für Schüler mit einer slawischen Muttersprache (Slowenen und Kroaten) obligatorisch, den anderen jedoch freigestellt war, wurden bis zum Aus-bruch des Ersten Wellkrieges abgehalten und auch von zahlreichen italienischen Schülern, die dazu nicht verpflichtet waren, besucht. Ein ministerieller Bescheid setzte nämlich fest, dass bei der Vergabe von Stipendien jene Schüler vorrangig zu behandeln seien, die imstande wären Kenntnisse der Lokalsprache nachzuweisen. Darausfolgt, dass die Schule nahezu ein halbes Jahrhundert Schülern aller Nationalitäten zugänglich war. Ein Umstand, der auch für die Ge-schichte des Schulwesens der Slowenen in Istrien in Betracht gezogen werden sollte, UDK 81 '246.2(497,5 lstra):82 316.66 Johann STRUTZ, Dr., Prof., Institut für Allgemeine und Vergleichende Literaturwissenschaft, Universitätsstrasse, A-9Q22 Klagenfurt [striche Poiyphonie - regionale Mehrsprachigkeit Literatur Annales: Annalen für istrische und mediterrane Studien, 8, 1996, S. 107-196 Der Beitrag beschreibt die sprachliche Situation in Istrien, einer Region, die schon zur Zeit der österreichisch-ungarischen Monarchie als Metonym für die sprachliche Poiyphonie eines plurinationalen Staates galt. Am Beispiel der beiden Autoren, Fulvio Tomizza und Milan Rakovac, versucht der Autor zwei Möglichkeiten einer regionalen, literarischen Zweisprachigkeit darzustellen: den interkultu-relfen Dialog und den Kulturkonflikt. Der Dialog der istrischen Kulturen kommt in einigen Werken Tomizzas besonders im Verhältnis zwischen erzählerischem Diskurs in Standarditalienisch und zweisprachig kroatisch-romanischer Mundart der Protagonisten, zum Ausdruck, während Rakovac zumindest in einzelnen Gedichten die Konfliktbeziehung zwischen der kroatischen und der italienischen Kultur zur Zeit des Faschismus derartig ausformt, dass die h«gemoniale Rolle der italienischen Kultur klar hervortritt. Ähnlich wie bei Tomizza zeigt sich auch in einigen anderen Texten von Rakovac das utopische Konzept eines interkulturellen Verhältnisses ohne Hegemonie, das sichsprach lieh fast ausschliesslich auf einem "mittleren" Sprachniveau in regionalspezifischer Gebundenheit bzw. mundartlichem Sprachgemenge sowohl auf slowenischer als auch auf romanischer Grundlage ausdrückt. UDK 377.8(497.4 Koper};371.1 24M62)"1875/1908" 371.124(=862);377.8(497.4 Koper)"1875/1908" Božo J A KO VIJE VI C Mag., HR-Buzet, A. Ceiovca 1 Lehrerbildungsanstalt in Koper und Schulung kroatischer Lehrer Annales: Annalen für istrische und mediterrane Studien, 8, 1996, S. 213-224 Gegen Ende des vorigen Und zu Beginn dieses Jahrhunderts bereitete man sich für den Lehrberuf an der Lehrerbildungsanstalt von Koper vor. An der Lehrerbildungsanstalt von Koper (1875-1908) wurde junge Kroaten, Slowenen und Italiener ausgebildet und im Laufe von 34 Jahren gingen aus der Anstalt 11 7 kroatische Lehrer hervor, in diesem Beilrag werden ein Verzeichnis aller Lehrer und gesondert auch einige Kurzbiografien angeführt, UDK 329.7(497,5 Ist.ra) Milan RAKOVAC, Literat, HR-10000 Zagreb, Dugi doi 3 Die "Islnanisierung" Europas Annales: Annalen für istrische und mediterrane Studien, 8, 1996, S. 197-204 Der Regionaiismus Istriens stellt eine spontan und i ntuitiv entstandene soziopoi ¡tische Bewegung dar, die sich im grösseren zu Kroatien gehörigen Teil Istriens als eigenständiger und authentischer Beitrag zur Demokratie nach dem fall der Berliner Mauer herausbildete. Die europäischen Regionalsten sehen darin eine Bewegung von starker Authentizität, die als Versuchsmodell erfahren wird und (lies mit Recht, da sich gerade hier im Süden der Alpen am einzigen Be-riihrungsd punkt der drei megaethnischen Welten des alten Kontinents, nämlich der germanischen, romanischen und slawischen Welt, zahllose europäische Kontradiktionen konzentrieren, Wenn der Regionalismus Istriens nationale Egoismen, l.okalismen und internationale Manipulationen überwindet, wird er zu einem europäischen Regionalismus werden. 428 ANNALES 8/'% UDC 371.3:811.131.1:373.2/.5(497.4 Istra) tucija ¿OK, PhD, head of Science and Research Centre of the Republic of Slovenia, Koper, SI-6000 Koper, Garibaldijeva 18 The teaching pattern for early Italian language learning in Slovenian primary education Annates: Annals for Istrian and Mediterranean Studies, 8, 1996, pp. 225-240 Learning of Italian as a second language in primary schools in the nationally mixed coastal area of Slovene Istria has a long standing tradition of 35 years. The language has been taught traditionally, with syllabuses and textbooks mostly out of date. The application of glotodictactics in bilingual models a!i over the world and the teachers' desire to update their tuition stimulated (he author of this paper to search for a suitable early teaching mociel of Italian iatiguage in Slovene schools. The most appropriate method in this research turned out to be a case study. Her description of the case comprises longitudinal monitoring of the process of second language learning as per innovatory didactic model. The model was tested on 52 children in the schooiyears 1991/92, 1992/93 and 1994/94 in two nursery and two primary schoois in Koper, The case description has shown that the frequency of the second language contact in the process of learning is more important than She duration of each sequence, that the awareness of mother tongue is a basis for a successful acquisition of second language and that, a coordinated language teaming and teaching in primary schools has much greater weight for positive results its both languages than the speeded-up second language learning. UDC 73(450);929 Merengo E.:726.591 (497.4) NataSa POLASNAR-FRELIH, prof., historian of art, Slovenian religious museum, SH 295 Ivanf.na Gorica, Stična 17 A contribution to the work of Enrico Merengo, the Venetian sculptor Annales: Annals for istrian and Mediterranean Studies, 8,1996, pp. 287-298 The article deals with the early baroque marble statues in Slovenia. Its authoress analyses above all the statues made for the Ljubljana stonecutting workshop, which was at the end of the 17th century led by Michael Cussa (1657-1699). On the basis of the analysis of style she assesses that the statue from the altar of St. Martin's Church at Hrenovice near Postojna, ordered from the Franciscan monks in Ljubljana by jakob Scheil pi. Schellenburg, a Ljubljana wholesaler, between 1695 and 1699, and the statue from Zagreb Cathedral, ordered by Anion Seliščevič, the Bishop of Zagreb, in 1695, are near to the works by the notable Venetian baroque sculptor Enrico Merengo (1639-1723). She compares them with Merengo's documented works from St. Giustino's Church in Padova, Cappeiie del del Monte di Pietá in Udine, St. Stefano's Church at Nimiso, St. Antonio's Church at Aquileia, and from the former Cistercian church at Viktring in Carinthia. She also calls our attention to the roie of those placing such orders as well as the role of Ljubljana as an art centre which accepted a number of contemporary baroque initiatives from the neighbouring country. UDC 725.193(497.4/.5 Istra) Roberto STAREC, PhD, etnoiogist, Pacolla di Magistero, IT-.141 no Trieste, Via Tigor 22 Water and stone: rainwater tanks in Istrian villages Annales: Armáis for Istrian and Mediterranean Studies, 8, 1996, pp. 299-310 The article deals with the problem of water supply in the villages of southern Istria, where water was collected in rainwater tanks and by tapping the springs. !t includes some historical testimonies (from the mid-16th to the early 19th centuries) and statements preserved by oral tradition. It also depicts some accurate descriptions of typologies concerning the structure of rainwater tanks as well as topologies of the bodies of the wells on the basis of the analysis of a number of them, made from the second half of the 18th century arid the first few decades of the 20th century and subsequently preserved in different places. UDC 75,046:{450.36 TrstH3/!4" Giovanni LUCA, 8A in humanities, expert in mediaeval archaeology, University of Trieste, 1T-34100 Trieste, Via S. Michele 2 Bicssed Virgin in the Church of Mary the Great in Trieste Annales: Annals for istrian and Mediterranean Studies, 8, J 996, pp. 277-286 The main subject of the research carried out by Giovanni Luca is the Blessed Virgin which has been hanging, for about a year, in the Trieste Church of Mary the Great. The aim of his research work, however, was not to prove its identity which could be, on the basis of a comprehensive assessment of somewhat contradicting data, at first sight impugned. During its restoration, to wit, a much thinner layer which turned out to be a tempera was uncovered apart from a thick layer of oil substances. Considering the possibility that the painting had been initially made as tempera on wood (and later transferred on canvas), a historical-artistic analysis of the painting could not be avoided, and it was soon proved that the painting was the product of the Venetian Gothic school from the late 14th to the early 15th centuries, UDC 719:94(100)"1914/1919"(497.12-1 5) Damjana FORTUNAT ČERNtLOGAR, Prof, of history and sociology, curator. Gorica Museum - Tolmin museum collection, SI-5220 Tolmin, Trg maršala Tita 3 The attitude of the Ausiro-Hungarian monarchy towards the cultural heritage during World War 1 Annales: Annais for istrian and Mediterranean Studies, 8, 1996, pp. 311-324 The article is a continuation of the research work published in Annales 5/94, in which the Italian attitude towards the cultural heritage during World War i was discussed. This time it deals with the Austro-Hungarian measures and their endeavours to preserve the cultural heritage in the Primorska region during World War I. 429 ANNALES 8/'96 UDK 73(450):929 Merengo L:726.591(497.4) Nataša POLAJNAR- FREUH, Slovenski verski muzej, SI-1 295 Ivančna Gorica, Stična 17 Ein Beitrag zum Werk des venezianischen ßildhauser Enrico Merengo Annales: Annaien für istrische und mediterrane Studien, 8, 1996, S. 287-298 In diesem Beitrag behandelt die Autorin die spätbarocke Marmorplastik in Slowenien. Zu ihrer Analyse zieht sie vor allem Statuen, die in der Laibacher Steinmetzwerkstatt, die am Ende des 17. Jhdts. Mihael Cussa (1657-1699) leitete, entstanden, heran, Anhand einer Stilanalyse der Werke stellt sie fest, dass die Statuen des Altars des Hlg. Martin in Hrenovice bei Postojna, den der Laibacher Grosskaufmann jakob Schell Edler von Schellenberg für seine Kapelle bei den damaligen Franziskanern in Laibach in den Jahren 1695 bis 1699 bestellte, und jene der Kanzel in der Zagreber Kathedrale, die der Zagreber Bischof Anton Selišfevič 1695 bestellte, dem Werk des bekannten venezianischen Barockbildhauers Enrico Merengo <1639-1723) nahestehen, Zum Vergleich zieht die Autorin Merengos Werke aus der Kirche 5. Giustina in Padua, aus der Capeila del Monte di Pietä in Udirie, aus der Kirche S. Stefano in Nimis, aus der Kirche S. Antonio in Aquileia und aus einer ehemaligen Zisterzienserkirche in Viktring (Kärnten) heran. Dabei weist sie auf die Rolle der Auftraggeber in Laibach, dem künstlerischen Zentrum, das die zeitgenössischen barocken Anregungen aus den Nachbarländern empfing, hin. UDK 371.3:311.131.1:373.2/.5(497.4 istra) IUCIJA COK, Doz„ Dr., Direktorin des Wissenschaftlichen Forschungszentrums der Republik Slowenien, Köper, Sl-6000 Köper, Garibaldijeva 18 Modell zum frühzeitigen Erlernen der italienischen Sprache für die slowenische Unter richtspraxrs Annales: Annaien für istrische und mediterrane Studien, 8, 1996, S. 225-240 Das Erlernen der italienischen Sprache als Zweitsprache in den Volksschulen hat im gern i seil tnatio na ien Küstengebiet des slowenischen Istrien fünfunddreissigjahrige Tradition. Der Sprachunterricht ist traditionell und die Lehrpläne sind grösstenteils veraltet. Die internationale Verwendung der Gbttodiclaktik für zweisprachige Bildungsmodelle sowie Bedarf und Wunsch der Lehrer nach einer modernen Unterrichtsgestaltung haben die Autorin des Beitrages angeregt nach einem entsprechenden Modell zum frühzeitigen Erlernen der italienischen Sprache für die slowenische Unterrichtspraxis zu suchen. Zur Untersuchung dieses Themas bediente sie sich einer Fallstudie, deren Beschreibung das longitudinale Begleiten des Lernprozesses einer zweiten Sprache nach einem innovierten didaktischen Modell beinhaltet. Das fnnovaftonsmodell bat die Autorin in den Schuljahren 1991/92, 1992/93 und 1993/94 in zwei Kindergärten und zwei Volksschulen in Köper an 52 Kindern erprobt. Die Beschreibung der Fallstudie und Phänomene zeigte, das im Lehrprozess die Häufigkeit der Kontakte mit einer Sprache wichtiger ist als die die Dauer der einzelnen Kontakte, dass weiters die Fähigkeit zum Umgang mit. dem Sprachsystem der Muttersprache die Grundlage zum erfolgreichen Erlernen einer zweiten Sprache darstellt und dass in den Volksschulen der Einfluss des koordinierten Lehrens und Friemens einer Spache für die Erbringung von Leistungen in beiden Sprachen wichtiger ist als das beschleunigte Erlernen einer zweiten Sprache. Schlüsselwörter: Zweitsprache, interlinguistischer Einfluss, Unterrichtsmodell, Aktionsforschung, Fallstudie, Ltihrmuster, frühes Erlernen einer zweiten sowie einer Fremdsprache UDK 725.193(497.4/.5 Istra) Roberto STAREC, Dr., Ethnologe, IT-34100 Trieste, Facolta di Magistern, Via Tigor 22 Wasser und Stein. Die Zisternen der istrischen Dörfer Annales: Annaien für istrische und mediterrane Studien, 8, 1996, S. 299-310 Der Beitrag illustriert anhand von historischen Zeugnissen (von der Mitte des 16. bis zum Beginn des 19. Jhdts.) und mündlichen Überlieferungen die Wasserversorgung in den dörflichen Absiedlungen Südostistriens, wo das Regenwasser in künstlich angelegten Teichen (lacht) und Zisternen gesammelt wurde. Am Beispiel von Zislernenbauten aus der Zeit von der zweiten Hälfte des 18. JhdiS- bis in die ersten Jahrzehnte des 20. Jhdts., die in zahlreichen Orten erhalten sind, wird die Typologie der Ztsternenstruktur und der Brunnenbrüstungen beschrieben. UDK 7S.046:(4S0.36 Trst)"13/14" Giovanni LUCA, Dr., Speziallst für Mittelalterarchäologie, Universita degli Studi di Trieste, IT-34100 Trieste, Via S. Michele 2 Eine Muttergottes der Demut in der triestiner Kirche Santa Maria Maggiore Annales: Annaien für istrische und mediterrane Studien, 8, 1996, ■ S. 277-286 Der Beitrag von Giovanni Luca über eine Muttergottes der Demut, die sich seit einem Jahr in der Kirche Santa Maria Maggiore In Triest befindet, möchte sich nicht mit dem Problem deren Echtheit befassen. Liegen doch einander widersprechende Daten vor, die insgesamt betrachtet auf den ersten Blick gegen die Echtheit sprechen würden, im Zuge der Restaurterungsarbeiten kam nämlich ausser einer dicken Schicht einer öligen Substanz auch eine viel feinere zum Vorschein, die sich als Tempera herausstellte. Angesichts der Möglichkeit, dass das Bild ursprünglich in Tempera auf einer Holzplatte ausgeführt und erst nachträglich auf Leinwand übertragen wurde, konnte man erst über die kunslhi statische Analyse des Werkes zum Schluss gelangen, es der gotischen Schule des Veneto und dem Zeitraum vom Ende des 14. zum Beginn des 15. Jhdts. zuzuordnen. UDK 719:94(100)"1914/1919"{497,12-15) Damjana FORTUNAT ČERN1LOCAR, Prof. für Geschichte und Soziologie, Kustos GoriSki Muzej - Tolminska muzejska zbirka, SI-5220 Tolmin, Trg maršala Tita 3 Österreich - Ungarns Einstellung zum Kulturerbe während des I. Weitkriegs Annales: Annaien für istrische und mediterrane Studien, 8, 1996, S. 311-324 Der Beitrag stellt die Weiterführung einer bereits in den Annaien 5/94 veröffentlichten wissenschaftlichen Arbeit dar, die die italienische Einstellung zum Kulturerbe während des 1. Weltkrieges behandelte. Diesmal beschäftigt sich der Beitrag mit den Massnahmen und Bestrebungen Österreich-Ungarns zur Erhaltung des Kulturerbes im Küstenland während des 1. Weltkrieges. 430 ANNALES 8/'96 UDC 027.1(497.4 Izoia} 929.S2 Besenghi Ivan MARKOVtfi, BA, historian of ar!, Central Library "SreCka Vilhar" Koper, Si-6000 Koper, Trg Brolo 1 library of the Besenghi family from Izoia; what is known about ¡1 and still preserved today Annates: Annals for isirian and Mediterranean Studies, 8, 1996, pp. 325-330 After the death of Pasquale Besenghi, the poet, the books from the collection owned by the Besenghi family were lost for good. Still, a few rare specimens survived, thanks to the care of the nearby Izoia priests. The rich library coilection, however - almost 3,000 units which are usually ascribed to the Besenghi family - took shape as late as in 1952 when the commission appointed to make an inventory of private book coilections, attributed the books from the nearby parish library in Izoia to the Besenghi family. UDC 262.12{497.5):929 Averoidi A. 929 A vera Id i A.:091 lovorka ¿ORALlC assistent professor, The Institute for Croatian History, Faculty of Arts of the University in Zagreb, HR-10000 Zagreb, KrCka 1 A contribution to the biography of Bishop Alfobello A vera Id i Annaies: Annals for Istrian and Mediterranean Studies, 8, 1996, pp. 349-354 The introductory part of the paper presents the life and work of Altobello Averokli, the Bishop of Puia and the apostolic legate for the Venetian Republic. Special attention is paid to his short stay at Split (around 149SJ under Archbishop Gartolomeo Averoldi to his appointment as the Bishop of Pula with the bull of Pope Alexander VI in 1497, to his activities in the role of the deputy of the Pope's delegate in Bologna and the delegate in the Venetian Republic, and to all other forms of his diplomatic activities in the service of the Holy Seal. The contents of Averoldi's will from 1531 is briefly presented, and its comprehensive copy also enclosed. UDC 902,3:912(497.5 Daimacija)"16/17" 91 2(497.5 DairnacijaH 6/17";902,3 Ante MILOSEVIC archaeologist, head of Museum of Croatian Archaeological Monuments, HR-21000 Split, 5, Cunjaie b.b. Venetian cartography as a source for Dalmatian topography Annates: Annals for istrian and Mediterranean Studies, 8, 1996. pp. 333-338 The author enumerates a number of details as gathered from Venetian maps beionging to the period of the Venetian-Turkish demarcations of Daimatia in the late 17th and the early 18th centuries. The work originated on the basis of the historical source containing written instructions and their cartographic interpretation; both came into existence in 1699 as a result of the restoration of peace after the war of Peloponnese. Special attention is drawn to the Venetian-Turkish stone and earth mounds made during these demarcations as border signs and to the fact that the prehistoric mounds could riot be distinguished, without an extensive archaeological research and accurate resumed study of this border, from the boundary mounds erected in the 1 7th and 18th centuries. UDC 930.2:681.3 Dario TOMASELLA, historian, IT-34100 Trieste "Le traitement automatique de ¡'information" The review "Annaies" and the computer Annaies: Annals for Istrian and Mediterranean Studies, 8, 1996, pp. 355-364 From the application of the theory of graphs to the question of family names, from notary archives to Assyrian plates, from data coding to the exploitation of Russian peasants: the most prominent French historical review has been for thirty years studying the techniques and methods of working with the computer in the sphere of historical research, particularly social history. The author analysed the principal articles dedicated by the review "Annaies E.S.C." to this question in the period from 1958 to 1986 and thus registered the birth and the path of development of an extremely important part of the inclusion of the information system into the methods of the social-historical research in France. By doing so he came to the conclusion that today we can no longer speak of a computer history, for the historical research cannot dispense with the computer any more and is therefore entirely of the computer kind. It is important that we accept this fact and suitably adapt to it, especially when the courses of study are at stake. UDC 622.363.1(497.4 Piran>(091) 339.166:664.41(497.4 Pirani Darja MIHELlC, PhD, senior lecturer of the University in Ljubljana, scientific councillor, ZRC of SAZU, SI-1000 Ljubljana, Nov! trg 4 About the beginnings of salt-making at Piran Annates: Annals for Istrian and Mediterranean Studies, 8, 1996, pp. 339-348 In the region of northwestern Istria, namely at Trieste, Milje, Koper, Izoia and Piran, there were a number of salt-pans cultivated in the past. Among this (owns it was Piran which could boast with the greatest natural possibilities to have its salt-pans developed. The first data concerning the Piran pans date from the second haif of the 13th century. In the 20's of the 14th century, a new mode of salt production was introduced in the Piran area, brought, there by the experienced salters from the island of Pag. The Piran salt production thus truly thrived, in spite of numerous attempts by Venice to limit it. During this lively trade, the Piran salt found its way also to the Istrian northeastern hinterland. The direct production of salt as well as the income earned hy trading with it enabled the mediaeval Piran to become noticeable in a broader area than expected in view of its size and number of inhabitants. 431 ANNALES 8/'% UDK 262.12(497,5):929 Averoldi A. 929 Averoldi A.:091 Lovorka CORALlC, Asistent, Philosophiere Fakultät in Zagreb, HR-10000 Zagreb, Kr£ka 1 Ein Beitrag zur Biografie des Bischofs von Puia Aitobeilo AveroWt (um 1468-1531) Ann3les: Annalen für istrische und mediterrane Studien, 8, 1996, S. 349-354 In der Einleitung werden Lebensweg und Wirken von Aitobelio Averoldi, dem Bischof von Puia und Apostolischen Legat für den Bereich der Republik Venedig dargestellt. Hervorgehoben werden seine kurze Anwesenheit in Split (um 1495) zur Zeit des damaligen Frz.bischofs Bartolomeo Averoldi, die Ernennung zum Bischof von Puia durch die Bulle des Papstes Alexander Vf. 1497, sein Wirken als päpstlicher Vizedelegat in Bologna, die Missionen in Venedig und andere diplomatische Aktiv/täten im Dienste des Heiligen Stuhls. Kurz dargestellt wird auch der Inhalt des Testaments von Averoldi aus dem Jahre 1531 und die vollständige Abschrift im Anhang wiedergegeben. UDK 027,1(497.4 izofa) 929.52 Besenghi ¡van MARKO V) Č, Diplomhistoriker, Osrednja knjižica (Zentralbibüothek) Srečka Vilharja, SI-6000 Koper, Trg Brolo 1 Was man weiss und was übrig beleih von der Bibliothek der Familie Besenghi ans ¡sola Annaies: Annaien für istrische und mediterrane Studien, 8, 1996, S. 325-330 Die Bibliothek der Familie Besenghi ging mit dem Tod des Dichters Pasquale Besenghi unwiederbringlich verloren. Nur wenige Bande konnten Dank der Umsicht der benachbarten Pfarrer von Isola gerettet werden. Die reiche aus nahezu 3000 Werken bestehende allgemein als "Fondo Besenghi" bezeichnete Bibliothek geht jedoch auf das jähr 1952 zurück, afs eine mit der Inventarisierung privater Bibliotheksbestände berauftragte Kommission in den 8tiehern des benachbarten Pfarramtes von isola die Bibliothek Besenghi wiederzuerkennen glaubte. UDK 902.3:912(497.5 Dalmacija)"! 6/17" 912(497.5 Daimadja)"16/17";902.3 Ante MILOŠE Vič, Archäologe, Direktor des Museums der archäologischen Denkmäler Kroatiens (Muzej hrvatskih arheoloških spomenika), HR-21000 Split, S. Gunjače b.b. Die venezianische Kartographie als Quelle zur archäologischen Topographie Daiamatmes Annales: Annalen für istrische und mediterrane Studien, 8,1996, S, 333-338 In diesem Beitrag wird auf die Angaben in venezianischen Landkarlen aus der Zeit der venezianisch-türkischen Grenzen in Dalmatien zu Ende des 17. und zu Beginn des 18. jhete. hingewiesen. Als Grundlage der Erörterung und als Beispiel dient eine historische Quelle, die diese Grenze und deren kartographische Interpretation, die 1699 als Folge des Friedenschlusses nach dem Peloponnesischem Krieg eitstanden sind, schriftlich zur Kenntnis bringt. Es wird besonders auf die neu errichteten Hügel aus Stein oder Erde hingewiesen, die die häufigsten Crenzmarkierungen an dieser Grenze darstellen, aber auch auf die Tatsache, dass es heute im Bereich dieser Grenze ohne Durchführung archäologischer Forschungen oder aufmerksamer Geländebegehungen unmöglich ist, vorgeschichtliche Tumuli von jenen im 17. und 18. jhdt. errichteten Grertzhügeln zu unterscheiden. UDK 930.2:601.3 Dario TOMASELLA, Historiker, IT-34100 Trieste "Le traitment automatique de l'information": Die "Annales" und der Computer Annales: Annalen für istrische und mediterrane Studien, 8, 1996, S. 355-364 Von der Anwendung der Theorie der 5chriftzeichen zum Problem der Patronymika, von den Archiven der Notariate zu den Assyrischen Schrifttafeln, von der Chiffrierung der Daten zur Ausbeutung der Mitbürger in Russland, stand die berühmteste französische historische Zeitschrift über 30 Jahre lang im Dienste der Entwicklung von Techniken und Methoden zum Gebrauch des Computers im Bereich der historischen Forschung und im speziellen der Gesellschaftsgeschichte. Der Autor geht die wichtigsten Artikel der "Annales E.S.C." zu diesem Thema von 1958 bis 1986 durch und zeichnet so ein Bild von Entstehung und Entwicklung eines äusserte wichtigen Teilbereichs der Datenverarbeitung von Methoden zur Sozialgeschichtsforschung in Frankreich nach und kommt zum Schluss, dass es heutzutage keinen Sinn hat, noch von Geschichte der Informatik zu sprechen, da die historische? Forschung ohne Computer nicht mehr auskommt und daher bereits ganz der Informatik angehört. Es ist wichtig, dies zur Kenntnis zu nehmen und dementsprechend zu handeln, besonders im Bereich von Studienprogrammen. UDK 622.363.1(497.4 Piran)(091) 339.166:664.41(497.4 Piran) Darja MIHEL1Č, außwrordetlicher Professor der Universität in Ljubljana, ZRC der SAZU, 51-1000 Ljubljana, Novi trg 4 Über die Anfänge des Salzwesens von Piran Annales: Annalen für istrische und mediterrane Studien, 8, 1996, 5. 339-349 Im nordwestlichen Istrien befanden sich irt der Vergangenheit in der Gegend von Triest, Muggia, Koper, Izoia und Piran Salinen. Gerade Piran aber hatte die meisten naturgegebenen Möglichkeiten zur Anlage von Salinen. Die ersten Angaben über die Salinen von Piran finden sich in der zweiten Hälfte d« 13. jhdts. In der Zwanzigerjahren des 14. ihdts. setzte sich in den Piraner Salinen eine neue Methode zur Salzgewinnung, die erfahrene Salinenarbeiter von der Insel Pag hierhergebracht hatten, durch. Im 14. jhdt. stieg die Piraner Salzproduktion troU der Bestrebungen Venedigs die Produktion zu limitieren, unaufhaltsam. Der rege Handel mit Salz aus Piran erstreckte sich auch über das nordöstliche Hinterland. Die eigene Salzproduktion und die Einkünfte aus dem Handel mit Salz machten es möglich, dass das mittciaiterliche Piran viel weiter bekannt wurde als es seiner Grösse und Einwohnerzahl zufolge zu erwarten gewesen wäre, 432 Splošna banka Koper d.d. Koper Slovenije w emona obala koper d.d. 4« ¿s .. ..iti • 'OrA-h. ci|ii. ctolnišfca d