BORISLAV
pekić
Književnost je podobna zarjaveli devici: mikajo jo užitki, toda tudi nedolžnost bi rada ohranila. Z^izeno in seveda opravičeno brani svojo avtonomnost, hkrati pa sanja, da bi jo z neposrednim vplivom, z močjo družbene pomembnosti BESEDE vzela drugim. Rada bi sprala umazanijo s stvarnosti, toda tudi skozi to umazano stvarnost bi se rada prebila čista. Rada bi bila preroška, pa tudi bojevniška, toda ni ji do žalostne usode preroka in bojevnika. Napada, toda če jo napadejo drugi, pri priči razglaša svojo nedotakljivost in nevtralnost. Toda ravno ti dve protislovni komponenti, dokler sta v blagodejnem ravnotežju in nobena izmed njiju v premoči, pa se književnost ne sprevrže ali samo v ORODJE ali samo v GRADIVO, omogočata, da največja dela ohranijo estetsko avtonomnost in ostanejo človeško dejavna.
Pisatelj se protj komurkoli in proti katerikoli družbi pojavlja izključno kot DRŽAVLJAN in celotni njegov odnos (pasiven, pozitiven, negativen, ambivalenten) do ureditve zadev v tej družbi izhaja v prvi vrsti iz njegovega državljanskega statusa, ki si ga deli z vsemi drugimi člani skupnosti, in pri tem nima nikakršnih privilegijev ne glede koristi in ne ^ede dolžnosti. Le poUtiki, le tisti, ki o sebi sodijo, da so poklicani izgrajati družbo, imajo tudi posebne obveznosti do nje. Pisatelj jih nima. Status pisatelja kot tak, torej, ne obstaja. Razen v nekakem precej zapuščenem administrativnem pogledu, seveda. Obstaja samo status človeka in državljana, in ta je odločilen za našo moralno, duhovno in socialno izbiro. Glede te izbire bi veljalo dosledno ravnati. Samo pisateljsko dejanje pa predpostavlja čisto drugačno, skoraj NERAZČIŠČENO vrsto angažmana. In prav kot mera svobode, ki jo izražam v svojih knjigah, NI V NIKAKRŠNI ZVEZI z ravnijo svobode v družbi (kajti mero svobode v svojih knjigah določam sam), tako tudi mera svobode, kot_ jo izražam, s svojimi državljanskimi dejavnostrni, N! V NIKAKRŠNI ZVEZI z ravnijo svobode, kot je izražena v mojih knj^ali (kajti mero s^/obode v mojih državljanskih dejavnostih določa družba). .Zato je brez vsakršne koristi zamenjevati ta dva angažmana, toda prav tako liinavsko in nepošteno je, če pisatelj izraža angažm.a, ki ga življenje ni potrdilo, kot državljan pa pridna angažma, ki ga književno delo ne verificira."
09