D o p i s i. Štajersko. Še enkrat nekoliko odgovora na dopis ,,lz ptujske okolice". V svojem odgovoru se sklicuje g. K. na odredbo c. kr. dež. šol. in naročilo okr. šol. sveta. Kar se tiče prve, mi ista ni neznana, le škoda, da se časih ista ne nporablja (pri naši konferenciji se je isto res zgodilo, a teniu ni bila konferencija kriva, kakor bom pozneje dokazal). Kar se pa tiče naročila okr. šol. sveta, se pa itak samo ob sebi razume, da isti podpira porocevalce, zakaj ko bi Vi, g. K., novih računic ne pregledali, bi o istih tudi ne vedeli, kaj povedati, bodite veseli, da jih Vam ni bilo treba kupiti. Nadalje pravite, da sem nejasno poročal, kdo je zakrivil, da so stavljeui predlogi propadli? V porocilu stoje doslovno besede: ,,Tudi ta govornik je kaj spretno in dobro rešil svojo nalogo." Kaj pa hoiSete še več? Iz teh besedi vendar nobeden pameten .lovek ne bo sklepal, da ste bili Vi tisti, ki je zakrivil nezrelost vprašanja. Sicer pa k sklepu omenjate, da ste hoteli samo pribiti to, da konferencija ni storila svoje dolžnosti. Čemu se potem zaletujete na poročilo? Na dolžnosti bi bili konferencijo lahko že takrat opozorili takoj, sedaj je prepozno. Sicer sva pa midva in konferencija popolnoma nedolžni. Da namreč konferencija ni storila svoje dolžnosti, je krivo to, ker je bil dnevni red preobširen, kar sem že v poročilu pribil. Torej še enkrat poudaijam: malo dajte na dnevni red, da bo to dobro. In s tem naj bo tej reči z moje strani — amen. Poročevalec. Koroško. Iz Št. Jakoba v Rožu nam pišejo: Naša šola je za nič, pravijo šentjakobski nemčurji, zato proč z njo! Postati mora utrakvistična ali pa naj se razdeli v utrakvistično in v slovensko šolo. Zakaj pa naj bi bila naša šola za nič? Zato, pravijo, ker je čisto slovenska. V resnici je pa .isto nekaj drugega, kar naše nemčurje priganja, da s tako jezo delajo proti šoli. Naša šolaje znamenje in priča, da jevŠt. JakobuSlovenec gospodar, ne pa nemčur —¦ to pa b6de in boli vsako nemčursko srce! Od tod taka jeza na slovensko šolo. Da bi pa naša šola bila čisto slovcnska, je ravno tako debelo zlagano, kakor je nesramna laž, da so šole na slovenskem Koroškem utrakvistične. Naša šola se imenuje slovenska ne zavoljotega, kakor da bi se na tej šoli ne učilo prav nič nemščine, ampak zavoljotega, ker se na tej šoli večinoma poučuje v slovenskem jeziku in morajo vsi učitelji biti zmožni slovenskega jezika. Nemščine se pou.uje toliko, da je je več kakor dovolj; v višjib razredib je v nekaterib predmetih nemščina celo učni jezik, v kolikor je pac mogoče. Sedaj pa, ko je v šoli tudi precej nemških otrok (seve tujih, od delavcev pri železnici *, domačega nemškega otroka pa ni y vsej šentjakobski občini), je celo še v prvem razredu skoraj ve. nemškega pouka kakor na utrakvistišnih šolah slovenskega. Našim neoičurjem pa le še ni dovolj — zakaj? Zato, ker jim je za nemški pouk toliko mar, kakor Angležem za srečo Burov. Priti do krmila v občini ter potem tla.iti Slo-, vence, to so res njibove želje. Šentjakobčani niso pokveke in nimajo slame v glavi, da bi ne vedeli, kaj delajo. Vedo, da je zdanja šola prava in da takoimenovane utrakvistične, v resnici nemčurske šole ne veljajo nič — zato zdanje šole ne bodo pustili zamenjati z drugo, ničvredno šolo. Da so takoimenovane utrakvistične šole res prav slabe, da ne rečem: one so skoraj za nič, pač vsakdo lahko izpozna iz tega, ker se na teb šolah slovenski šolarji pač naueijo nemški pisati in brati, umejo pa ne, kar berejo; slovensko pa, kar bi razumeli, večinoma niti brati ne znajo ali pa berejo tako slabo, da je strah. Saj pa tudi ni drugače mogoče: za slovenske otroke utrakvistične šole niso učilnice, ampak so jim nekako to, kar je za papigo u.enje jczika. Ako se papigi vedno in vedno ponavlja ista beseda in isti stavek, se ga polagoma navadi izgovarjati * a dasi ga še tako gladko izgovarja, ga nikdar ne razume in nikdar ne ve, kaj pove. Ali ne razumete tega? No, pa poslušajte! Na neki trirazredni šoli vem v II. razredu za trdo nemškega ucitelja, ki je pred kakšnima dvema mesecema rekel v pričo več ljudi: nOh, Gott, ich kann mit meinen Scbiilern nichts ricbten *, sie konnen gar nichts deutsch". Verjamem: otroci Slovenci, ki vkljub nemški šjoli ne razumejo ncmški — učitelj pa trd Nemec, ki ne unie besedice slovenski; kako je tukaj mogoč kak uspešen pouk, tega tudi najrazsodnejši človek ne more umeti. Naši nemčurji pa gotovo iz lastne izkušnje vedo, da se otrok tedaj največ nauci, kadar ne ume učitelja, učitelj pa ne njega. —