List 26.
Še v času, ko pod lipo je slovansko Ledenostudne burje jeza brila, Ko domovine cvetje pomladansko
Strupena slana smertno je parila, Ko nam je lastno mater veličansko Ošabna tujka, mili Bog! davila5
Se v tistim temnim, kletvonosnim času Slovenska mlada Vila ni molčala,
V  presladkim, milim, materinskim glasi Ti je zelene vence podajala
Raseče na ledenimu Parnasu: Oj, kak sedaj bi pač ne prepevala! Sedaj, ko sme na beli dan zleteti, Verige duhomorne razdrobiti,
V  višavah perutnic krepost razpeti, Iz sončnih žarkov nadahnutje piti 5
Sedaj, ko glasno slavo sme zapeti, In Tebe, ljubi Oče! počastiti,
Ki ljubiš nas, sinove domovine,
Po svetih hramih vodiš nas narave, Nje veličanske razkazuješ čine,
Učiš vodila njene in postave j
Beseda Tvoja z lučjo  nas prešine, Kot zorno sonce hribov sive glave.
Tvoj um nas, Tvoje ljubljene otroke,
V  višave sinje svitlih zvezd spremljuje De červ enako stvar je Božje roke
Kot svitli Seraf, v kimu večnost snuje, De človek brez namembe ni visoke , Modrost nam Tvoja jasno dokazuje* —
Ljubezen sveto k domovini mili
Vcepuješ v mlade serca, Tebi vdane, De mati Slava bi na nje gomili
Solz britkih ne točila, de bi rane Ji stare zvesti sini zacelili Od tujcov, lastnih sinov ji zavdane ! —
Položil na oltar si domovine Zaklade znanosti neprecenljive, Zasadil v rahlo zemljo dragotine,
Ki dalj terpe kot zid terdnjave sive5 Zato pa tudi tisuč sere prešine Do Tebe rahli čut zahvale žive.
Poštujo Te Očeta mož jezera,
Ki Ti si peljal jih v zavetje varno, Kim česlo je podala sveta vera,
Kresni žarki
blagorodnimu, visokočastitimu Gospodu  Gospodu
starašinu c, k. akademiškiga učeliša v Ljubljani, učeniku naravoslovja, pravimu udu krajnske kmetijske družbe i. t. d,,
o   njegovim   veselim   godu
od hvaležnih slovenskih ueencov
posvečeni 24. rožnika 1819.
Kjer časti se modrost, tam se imenuje moj sin.
Koseški.
Voditi v večni dom Slovence marno; Na ktere zdaj Slovanstvo se opera, Ko sil nevihta mu proti viharno. —
In naše serca, kak bi dans molčale! In ne ovile Ti krog sive glave Scer revni, tode serčni vene zahvale.
O sprejmi v znamnje ga ljubezni prave, Ki gnala v sercih nam bo krasne kale, Dokler poji nas voda bistre Save«
Scer zdajci bo ločitve ura bila, Ločila nas na vedno večne čase, Osoda nas v široki svet pahnila 5
Pa v sercu tleča iskra žive glase Zahvale, poštovanja bo budila, Dokler življenja luč nam lesketa se. —¦
Gospod, ki viža sveta harmonije, Ki vsim stvarem je Oče ljubeznjivi, Naj pusti, de veliko let še sije
Rumeno sonce Tvoji glavi sivi
V Slovenje blagor, ktere glas Ti vpije: »Mladenčev skerbni Oče, Bog Te ssivi!«
                 JANEZU     K.     KERSNIKU,