TTeòaj III.
List izhaja vsak petek
in velja 8 posteino vred in v Gorici domu poslau: /a celo leto 3 gold., za pol leta 1 gold. 50 s., za četrt leta 80 sold.-- Kdor sam po-nj pošilja, plača 2 g. 50 s. Za ude nar. - pol. društva „Gorica“ je cena določena, kakor za druge naročnike. Posamezni listi se prodajajo po 6 sold. pri knjigarju Sobarju na Travniku.
List 1.
Naročnina in dopisi
naj so blagovoljno pošiljajo op ravniki in sovredniku Antonu Laknerju, v Studenic, Fnrlano-vi hiši štev. S III. nadstropje. Vse pošiljatve naj se fra okujejo Rokopisi se ne vračajo Oznanila se sprejemajo. Plača se za navadno vrstico, če se naznanilo samo enkrat natisne, 8 sold., če dvakrat, 12 s. če trikrat, 15 s.; za kolek vsakrat 30 s.
0 javnih knjigah ali zemljiščnih bukvah.
(Dalje)
Ako bi hotel toraj sedaj kedo svoje posestvo vknjižiti, in zadobiti potem knjižno (tabularno) last, mora najprej po zveden-cih (zemljomercih ali peritih) pozvediti s katerimi številkami knjižnega katastra so zaznamovana svoja zemljišča ; na to se ima podati k c. k. uradu za javne knjige v Gorici, da pozve, na katerih ime so ista vknjižena. Ta mu izroči izpisek neznanih knjižnih lastnikov od dotičnih zemljišč. S tem mora iti k odvetniku, da mu sestavi tožbo proti rečenim neznanim knjižnim lastnikom za priznanje lastnine in pravice, dotična zemljišča prepisati. Na to tožbo napove dotična sodnija obravnavni dan, imenuje kuratorja neznanim knjižnim lastnikom, priobči razglas ali edikt s pozivom, da naj se oglasi, kdor ima kaj proti tožbi na obravnavni dan in začne toraj tako zvano ediktalno pravdo. Ako tožitelj v tej pravdi dokaže tridesetletno mirno posest in istost zemljišč, dovoli imenovan kurator njegovemu V	iafoi^onomu vprašanju •
iu sodnija izda njemu vgodno razsodbo, na podlagi katere doseže še le po posebni prošnji prepisovanje zemljišč v zemljiščnih bukvah.
Da so pa te ediktalne pravde jako težavne in da vzročajo veliko stroškov, lahko vsaki rasumi; zategadel so pa tudi jako redke, in posest in lastnina so na vetru. Iz tega vsega se vidi, da so naše
Moje misli o novem letu.
Novo leto ima neko posebno moč v sebi, ktero čutimo vsi, vsak po svoje. Veliko ljudi nižjih stanov se novega leta veselé, ker je kaj doleti; lakomen posestnik ali kapitalist se novega leta pa vselej prestraši, ker prevdarja, koliko mu bo treba o novem letu izdati poslom in drugim enakim osebam, in bi raje tak znesek porabil v pomnoženje svojega premoženja. Zdrav človek si misli o novem letu: Ostanem H v tem letu tudi zdrav in vesel, kakor ravno kar preteklo leto? Bolnik pa, ki užo dolgo hira, si misli: Bog ve, ali doživim konec tudi tega leta, ki sem ga dans nastopil»? Ker vsakdo čuti v svojem sercu resnico onih besed modrega Salomona:	„Boljši je ziv pes, kakor mrtev lev.u
(Pridg. IX, 4.), in pa: „ Sladka je lue (življenja) in prijetno je oceni gledali solnceu t. j. na tem svetu živeti. (Pridg. XI, 7.); in dokler še diha človek, vedno še misli :
javne ali zemlji sene knjige slabo uredjene in da ne zadostujejo namenu, da bi utrdile in razvidno storile posest in last nepremakljivega blaga,
I V javnih knjigah razvidna in utrjena last nepremakljivega blaga, to je hištev suhot ali hramov in zemljišč, je neobhoden pogoj za hipotekarni up ali kredih
Ta se naslanja na to, da podeli lastnik upniku hipoteko ali stojuo zastavo na svoje nepremakljivo vknjiženo blago, v zagotovilo v zajem (na posodo) vzetega de-nurja, in da upnik potem svoj imetek v-knjiži. S tem doseže upnik pravico, da sme zastavljeno nepremakljivo blago dolžnika po eksekutivni poti prodati in s tem se plačati, ako ga dolžnik o dogovorjeni dobi ne plača. Ako je na isto nepremakljivo blago več upnikov vknjiženih, zadobijo ti plačilo po tistem redu, v kterem so hipoteko ali stojno zastavo dosegli.
Ker so tedaj upniki do vrednosti zastavljenega nepremakljivega blaga za svoje imetke zagotovljeni, dajajo oni navadno denarje v zajem na hipoteko prav po ceni in če dolžnik obresti redno in točno plačuje, ni mu se bati, da bi ga upniki pritiskali.
Lahka razvidnost vknjiženih hipotek, pospešuje hipotekarni kredit, in za to morajo biti javne knjige tako vredjene, da & lahko vsak prepriča o premoženju in dolgu dotičnega lastnika. Da se to doseže, treba je glavne knjige; ta je namreč tako ustanovljena, da je zaporedoma na ime lastnika vknjiženo vse njegovo blago, iu da potem koj sledijo hipoteke, tako, da če
odpreš to knjigo vidiš ob enem premoženje in dolgove dotičnega gospodarja.
Deželne javne knjige na Goriškem pa niso na to način ustanovljene, ker nimajo glavne knjige; zatoraj nahajamo nepremakljivo blago v posebnih iu hipoteke v drugih knjigah.	,
Postava za javne knjige na Goriškem je bila izdana dne 10. januarja 1761 1. Usled te postave se zapisujejo hipoteke ali stojne zastave v posebne knjige v tistem redu, v kterem se dovoljujejo; čez vse hipoteke enega in istega leta se sestavi repertoriuin ali iskavnik (imenik vsih hipotek). Vidi se iz tega, da niso hipoteke čisto nič razvidne.
Č’e hočeš toraj zvedeti, ali in kake hipoteke obremenujejo kako zemljišče ali kako hištvo, treba je, da si naročiš pri knjižnem uradu izpisek. Za sestavljanje tega izpiseka mora uradnik pregledati vse knjige leto za letom od leta 1825, ker so bile v tem letu vse hipoteke ponovljene, kar dajo dosti truda iu potrate časa, in zategadel je treba včasih več mesecev na ispisek čakati. Tudi ta okorna naprava ne pospešuje hipotekarnega kredita, in za to upijo vso ljudstvo po Goriškem, da bi se naše javne knjige primerno preustrojile. Tega dela se je lotil tudi deželui zbor go-riški, in je leta 1868 potrdil od gospoda poslanca Antona Goriupa mojstersko izdelan načert. Žalibog pa da ta ni dosegel najvišega potrdila in še dandanas čakamo brez vspeha prepotrebne prenaredbe javnih knjig na Goriškem.	(Dalje prih.)
Saj ne umrjem še tako hitro, še se nadejam kaj časa živeti! — Novega leta se navadno prestrašijo tudi dolžuiki, ker se tu računi sklepajo, in dolgovi tirjajo ; ali kako plačati, kjer je mošnja prazna, bi nekdaj govorili, ko smo še s cvenkom imeli opravljati, zdaj pa moramo uže reči: kjer je listnica prazna. — Novo leto je v ne daljnih časih stresalo tudi Evropo, ko so še vseh oči bile obrnjene v Pariz na moža, ki se je iz ječe na cesarjev stol povzdignil, pa tudi pred kratkim svoje cesarstvo zopet odložiti prisiljen bil, ter je v pregnanstvu umrl. Oh, ki je bil novo neverne, pogan-ganske politike ako ne začetnik, vsaj prvi in naj krepkejši pospeševalec, na čegar „o-minozue" besede o novem letu je cbla Evropa pazila, da si je po njih svoj politiški barometer uredila, je šel uže v večnost ali da z besedami sv. pisma govorim, odšel je „v hišo svoje večnosti“ (Pridg. XII. 5.), ker tam v večnosti je več stanovališč, in vsakdo pride tam v svoje posebno stanoval išče, večno srečno, ali večno nesrečno, Rtkor si je tu zaslužil.— Ker nimamo več
nekdanjega politiškega barometra na Fran-cozkem, treba je uže oči drugam obračati, da spoznamo, kako politiško vreme pride po novem letu. Gledati treba na jug, in kakošen veter od tam piha; nam, ki smo prvič jugoslovenci in bivamo v južnem delu Avstrije, je posebno južnega vremena se bati, da ne zagazimo odveč v blato. Sever navadno mrazi, pa prinaša jasno vreme. »Od Severja pride zlato* (Job. 37, 22.) beremo v Jobovi knjigi ; saj je zdavno novi nemški cesar ki na severji stoluje, iz Francozke dežele vse zlato pobral, in tedaj se je ta rek Jobove kujige popolnoma u-resničil. Nas Slovane gotovo mrazi veter, ki veja iz severja; pazimo, da nas ta mraz ne prehladi, iu da no bomo od tod hirati začeli. Ali po severnem mrazu pride navadno jasno. Bog daj, da se to le kimali vresniči, ker smo si od tiste strani šo hudih viharjev svesti. Zahodni veder je nekaj potihnil, odkar je „mož oso-de“ odpadel; po oblakih ki se na zapadli kažejo, je težko še kaj gotovega povedati, ali imamo od tam lepega ali grde-
predložiti vladi in na njo odgovoriti o svojem času. Na to se seja kouča.
Prihodnjo sejo, katera bo še le po praznikih, naznaniti hoče deželni glavar pismeno.
Dopisi.
»	i	*
Iz Braniške doline, fo. <Uc. — (0
cesti prek Branice — konec) — Pa tudi še v drugem oziru bi hasnila ta cesta, namreč v strategičnem ali vojaškem. Vpokojeni brigadir baron Cantera je v tem oziru, ko si je dotično traciranje ali merjenje Braniške ceste ogledal, njeno potrebo tudi kot za državo v strategičnem oziru važno pov-darjal. In kdo tega zdaj ne spozna, ko naše lepo Primorje meji na sicer zdaj Avstriji prijazno hlinečo se Italijo, ktere domoljubi (?) pa še vedno, če tudi le bolj .skrivše, škilijo po vsem Primorji in še dalje v notrajo Slovenijo. — Nù, mi potrebo te ceste ne sodimo samo iz strategičnega ozira — to bodi le memogredè omenjeno — ampak nar prvič iz narodno — gospodarskega, in le to edino nam je zdaj mar. Naši deželni poslanci se sicer, kakor sem slišal, izgovarjajo, da prav v cestnih zadevah je najteže vsim svojim volilcem zado-stili ; pa ta izgovor, ceš da pridejo mate* rijalne koristi raznih krajev navskriž, ni dovolj domoljuben in tehten. Če imajo namreč Podčavenske občine že davno svojo cesto na državne stroške, po kteri v pozimskem času huda burja brije, vozove zadržuje ali celo prevrača, zakaj bi nam, svojim ravno-pravnim slovenskim bratom, ne privoščili Braniške kot skladovne ceste, oni, ki se tako zlo ponašajo se svojim dosledno nedoslednim domoljubjem (t. j. v oziru poslednje volitve državnega poslanca) i narodnjaštvom, ako jim je res kaj mar za blagostanje vsih delov vboge razkosane Slovenije? Saj moramo mi plačevati doklade celo za take skladovne ceste, od kterih skoraj nobenega dobička nimamo, kakor tudi za šole, ktere nimajo še rednih učiteljev ali pa celo nobenih, kakor se godi Gaberški občini! Vzajemno, nesebično do-
mo in rodoljub;e pa kliče tudi za vzajemno gmotno podporo, kakor jo zahteva duh in napredek sedanjega, če tudi preveč materialnega Časa. V ta namen bi'služile te moje besede, da bi namreč želja za zidanje Braniške ceste kmalo se spolnila, katero laga našim poslancem gorko na srce.
Eden v imenu mnogih.
Iz Komna, 28. decembra. — »Slov. Narod.* in po njem tudi sorodna mu sestra Soča v čt. 52. prinaša v štev. 294. t. 1. dopis, kteri tukajšnira Občinarjem priča, da je dopisuu na pol slep i gluh, ali pa nesramen lažnik, ker je resnični dogodljej tako lažnjivo zasukal.
V resnici bilo je tako:
Štirje prav pošteni (!!) Komenski fantje so nesli mrliča k pogrebu. Uže pri hiši umrlega se začno smejati i norčavati. Gredé sva jih s duhovnim tovaršem č. g. Jan. L. štirikrat resno pogledala in posvarila, da bi pohujšljivo vedenje ustavili; a vse je bilo zastonj. Prišedši blizo cerkve v ulico, kjer ni bilo družili ljudi, nego sami spremljevalci, vkažem fantom merliča doli položiti, ter naprosim 4 može spremljevalce, da naj oni mrliča nesejo, kar so koj prav radi storili, ker se je vsim spremljevalcem nesramno védenje štirih poštenih (!) fantov gnjusilo.
Laž je torej, kakor dopisun »Narodu* piše, da so razžaljeni fantje sami mrliča doli položili; laž je. da se je to na pl poti zgodilo; laž je, da so šli fantje od tod domov; laž je, da sem bil prisiljen mrliča varovati, i laž je, da so šli fantje v vas iskati družili nosačev. Res pa je, da so so potom ti sth*jo podtoni (!) fantje kot paglavci skrivali v zvoniku in okoli cerkve, ker jih je bilo sram, da se je moralo tako proti njim postopati ; sram pa jih ni bilo zvečer tirjati preklinjevaje od rodbine mrliča plačilo, ktero niso zaslužili. Plačali so jim vendar njih sramotno vedenje se 4 goldinarji.
Jožef Tončič,
kaplan.
Deželni zbor goriški.
Sednui seja je bila 17. dec. Predsednik je deželni glavar. Pošlo je več peticij katere se izroče petieijskemu odseku. Vladni zastopnik izroči deželnemu zboru v pre-tresovaoje vladen predlog za uravnavo zdravstvenega poslovanja v občinah, ki se izroči odseku 5 udov.
Poslanec Ri iter stavi v svojem in v imenu svojih tovarišev predlog, da bi se nova peticija predložila državnemu zboru zastran predelske železnice; na Dotfcorijev nasvet bo sestavil peticijo deželni odbor.
V deželno komisijo mesto izstoplega Pagliaruzzi-a voli se veliki posestnik baron Tacco.
Na to utrjuje Poljak svoj predlog gledč prenaredbe deželnega reda, ter se sklicuje na čas in svobodo pri volitvah, ki ono prenaredbo zahtevajo, to tirja dalje korist dežele in občin, ki so morale do-sedaj vedno voliti 4 poslance, ki v mestu stanujejo. Dottori podpira stavljeni predlog ter nasvetuje, da se odda onemu odseku, kakor omenjeni vladni predlog, kar se tudi sprejme.
Palje podpira načert postave, po kateri bodo morale stranke same plačevati stroške, ako niso o pravem času naznanile zemljične služnosti pri dotičnem uradu
Na to poroča Pottori o načrtu postave, po kateri bi se pod postavno varstvo vzele družinske (consorcialne) poti t. j. take, katere peljejo do hiš ali zemljišč samo nekaterih, pa jih drugi ne rabijo.
Candussi poroča še o nekih, manj važnih finančnih rečeh, ki se koj odobré.
Konec seje stavi še Deperi s v svojem in v imenu več družili poslancev iuterpel-lacijo na vlade, kaj namerava ona s tem, da krči neodvisnost deželnega šolskega svc-tovalstva v Gorici, kakor je raz vi diti iz tega, da ono ne sme neposredno občevati z ministerstvom, ampak posredno po namestništvu in zakaj je samo enega administrativnega poročevalca o šolskih zadevah imenovala za celo Primorje?
Vladni zastopnik obljubi interpellacijo
ga vremena dočakovati. Vzhodni veter, in severno-vzhodni, kteremu, tudi burja pravimo, kedar začne rogoviliti, je -silno močan in hud, in utegne o svojem času, kakor po Krasu in po Ipavskem trgu, korce s hišnih streh doli metati, tako, da ne ho varno mnogo dom zapuščati, da nam kak korec ali kamen s strehe na glavo ne butne, ker bi nas to tudi lahko ubilo. Pa bi bil jaz vremenoznanec, hotel bi po vetrili, ki zdaj vlečejo, kako sodbo izreči, kakošno politiško vreme si zamoremo to leto 1874 obljubiti; toda politika je stvar, za ktero naj manj maram, s ktero se nisem nikdar pečal, in težko da se bom kedaj v prihodnje ž njo pečal. Kar se ni Janezih učil, tega tudi Auže ne zna. V starih dneh pa se ne lotim novega uka. Tedaj to stvar prepuščam naši mladini, ktera se uže z desetim letom svoje starosti začenja s politiko pečati, namesti da bi raje se kaj druzega zdatnejše-ga krepko poprijela. Ako pogledam le tako po vrhu na politiško nebo naše nekdaj »Avstrija*, zdaj »Ciz- in Tranzlajtanija* ime-
novane domovine, zapazujein neke viharne oblake, kteri mi nič kaj ne dopaciajo, in ne vem, ali vdobimo točo, ali ploho, ali pa tudi grom in strele; pravim, da jaz tega ne vem, zato ker v teh rečeh zveden nisem, kakor sem ravno kar rekel. Gotovo pa ne slutim nič dobrega. Ako Bog, usmiljeni Oče, kakega druzega vetra ne pošlje, da te grozilne oblake prežene, bodo posebno cerkvena tla od žugajočo nevihte trpela. Tedaj pazite, duhovniki, vzemite ritual, pa »žebrajte žegen“ zoper to nevihto ; le glejte, da ni uže prepozno. Prepozno jo zvoniti potem, ko je toča uže žito potolkla.
Naši zastopniki v Dunajski lesenjači bodo marsiktero debelo povedali, in marsikaj neumnega, in cerkvi nasprotnega odločili, tega si moremo svesti biti ker jim piha sever, in kar je na severji dobro, mora hiti dobro tudi pri nas, si misli marsikteri naših ljudskih osrečevalcev. Odpravljajo tam v „Bei-chuu Jezuite, Ligurijane itd., odpravljajo tam diocezauske bogoslovske zavode, ali je zapirajo, se vé da je treba vse to posne-
mati tudi pri nas. Ker smo uredbo naših šol iz Prusije vdobili, moramo tudi še vse druge »blage* prusovske naredbe sprejeti, da ne ostanemo na pol poti. In naši državni možje ne umejo toliko, da se s takim postopanjem kažejo v resnici potomke opic, ki vse posnemajo, kar pri drugih vidijo, bodi si šo tako abotno.
V današnih časih človek res ne vé, kaj hi si želel ali izvolil, ali pod Turkom, ali pod ruskim bičem, ali pa pod nemškim ali italijannskim žezlom živeti ! Vsim je na voljo dano, živeti, kakor jim je ljubo, samo nam katoličanom se to ne dopušča. V kratkem bomo lepe reči doživeli, le tako naprej! In kdo je na posled tega kriv, da nam vero zaničujejo, cla naši vesti silo delajo? Tega smo si sami krivi, ker smo take može v državni zbor volili. Oj, kdaj sa homo vendar spametili?	•'
(Dalje prih.)
Iz velikih Žabelj, 29. dec. — Potem ko je „Soča" več duhovnov z blatom ometala, napada v štev. 51. našega g. vikarja z lažmi, ki ranijo vsacega resnicoljubnega Žabeljca. Naš vikar so že 10 let pri nas in vživajo popolno zaupanje in ljubezen od Občinarjev, ne pa kakor Sočin dopisnik laže.
On omenja biro; uprašamo ga koliko bir je že on g. vikarju dal? On toži, da se vikar preveč v občinske zadeve meša ; mi mu odgovarjamo, da se g. vikar le takrat v občinske zadeve meša, kadar pridejo v dotiko s cerkvenimi ; želimo pa, da bi se vselej v naše zapletene obč. zadeve mešali, ker ravno tu njih sveta potrebujemo. Dopisnik hvalè tukajšnega učitelja — govori pa o tem ko slepec o barvah. Gola laž je, da je g. vikarju nova šola trn v peti. Zastran šole so oni že več pohval dobili od viših oblastnij in zato smo jih tudi za predsednika krajnega š. sveta izvolili; trn o peti so jim le taki ljudje, kal^or jo Sočin dopisun, ki govori o rečeh, kterih ne pozna. Naša občina šteje 700 duš iu med vsemi se nahajata le dva, ki bi rada g. vikarju ukljubovala — in tema dvema se je pridružil še tretji, ki je pred malo leti iz Trsta priromal in ta ne ljubi vikarja zato, ker razkriva njegovo omika-polno obnašanje. Trije možički so tedaj nezadovoljni z g. vikarjem, ti pa niso še občina in za njih besedo nikdo ne porajta. Ostali pa smo zadovoljim ž njimi, jih cenimo in ne želimo druzega, ko da bi pri nas ostali ; to je resnica !
Več nbčlnarjev.
Iz zad Panovca 29. decembra. —
(Umor) ---- V nodoljo vofior olioli 8 Va jo
pri kmetu P. v Kronbergu mlad cigan 66 let starega cigana za kotom, v pričo domačih in drugih možakov Kronberških, — meni nič tebi nič — z nožem v persa zabodel. Domači so mislili, da ga je s pestjo vdaril in potem po hiši berdavsnil; pa ko so vidili. da se ne gane. stopijo k’njemu, ga vzdignejo — kri mu iz pers bruhne — mertev je bil. — Vsa ciganska derhal z hudodelnikom vred je pa koj peto pobru-sila. — To so je vse v enem trenutku zgodilo, tako, da okolistoječi vsi osupnjeni še vedli niso, kam se obrniti. Pred pragom najdejo 8 palcov dolg krvavi nož.— Kakò je to, da dežela ne more kaj, take nadležne postopače iztrebiti? Ker nobeden se ne zmeri zanje, se oni — Ki nimajo ne božjih ne svetnih postav — sami znebivajo.—
v
Cas bi bil, da bi svetna oblast takim nevarnim potepuhom bolj na perste gledala.— Občina Kronberška, obstoječa iz posameznih, raztrošenih hiš, je skoraj vsaki teden od takih nevšečnih gostov obiskovana. Večkrat se vbogi kmetje pritožujejo, da jih ne morejo odpoditi, boječi se, da jim hrame zažgejo — kakor jim žugajo. — Za kotom imajo oni prvo meato, domači pa morajo od daleč ogenj gledati. — Gorje pa, ako jim kdo kaj reče; kmetje morajo molčati, ker se jih bojijo]; saj vidimo, kaj so v stani storiti. — Marsiktera priprosta ženica — sama doma —, prijoče k’ sosedi da ji je ciganka, zdaj denarje iz žepa, zdaj kaj drugega izmed pohištva vzela. — Glas vpijočega, oglasi se !
B.
Ogled.
Avstrija Politika počiva. Edini reči, ki ju časniki prebavljajo, ste »Ofenheim* in »konfessionalne postave". Zapor viteza Ofenheima skušajo liberalni časniki — kterih patrone njegova zadeva jako nevšečuo kompromittuje — porabiti v to, da odvračajo javno menjenje od „kracha“, ktere-ga so oni vzročili. »Vaterland" pa je imel te dni prav čvrst sestavek z napisom „0-fenheim und noch mehr", v kterem zahteva, da naj se preiskava prične tudi zoper »krachritterje", to je, one možake (!), kteri so ali so bili pri kormilu (v parlamentu in drugde) ter so svoja častna mesta zlorabili v sebične namene, da so namreč postali upravni svetovalci železnic, ustanov-niki raznoterih več ali manj sleparskih pod-vzetij itd. Ti taki — pravi „Vaterl.“ — so bolj zaslužili, da bi se njih delovanje dobro preiskalo, ko pa Offenheim. Na vsak način bi se imelo priti do dna v zadevi bOrsnega poloma od meseca maja 1873.— Kar se tiče cerkveno-politiških načrtov, ki jih ministri pripravljajo za. drž. zbor, jezé se liberalni časnikarji, da jim jih Stremayr noče obesiti na nos. Bojé se pa tudi, da ne bi bile nove postave manj liberalne ko dotične pruske. No, potrpite še malo dni, pa boste jih videli.
Minister Auersperg, Depretis in Horst so bili 2Vi2 poklicani v Budo k cesarju.
Kranjski poslanec dr. Razlag je dobil od svojih volilcev na Gorenjskem nezaupnico (se 60 podpisi), zato ker se je popolnoma vdal Mladoslovencem. Vsled tega je neki mandat že položil, ali Mladoslovenci ga silijo, da naj še na dal je ostane poslanec.
v
Čudno je, da se v tržaških časnikih očitno razpravlja vprašanje, ali imajo nase primorske dežele priti pod Italijo9 ali ostati pri Ar stri ji. Nek ATiličevic zagovarja v listu „11 Corriere di Trieste" Slovane proti Slo-vanojedcu „Cittadino“-u. Gotovo je, da, če ne bo avstrijska vlada na Primorskem podpirala Slovanov in pospeševala razvijanja in utrjevanje slovanskega elementa, vzrase lahonstvo njej in nam čez glavo, in potlej se brez dvoma ultra-italijanske sanje prej ali pozneje uresničijo.
Ogerskn. Kako je 1. 1867-68 ves svet občudoval to čvrsto, deviško nadepolno državo! Ogerske zavarovalnice, akcije oger-skih železnic, in drugih ogerskih ustanov in podvzetij so veljale za naj zanesljivše ; vse je obračalo oči proti Ogerski, kakor proti vzhajajočemu novemu solncu. In zdaj? Ne hdrsrn — temuč državen „kracli“ je nastal tam pri oholih Madjarih. ATeselili so se kakor otroci svoje orjaške igrače — da so „velevlast“ ; le iz milosti so se na nas uboge Cislajtance v časih ozrli ; — zdaj ležč v prahu — prav za prav v blatu — vsi potrti, in si ne znajo pomagati ! Državni zbor (Ogerski) je izvolil komisijo 21 moz, ktera ho imela preiskovati vse državne in finančne razmere in vzroke sedanjega neugodnega stami ter nasvetovati, kako bi se dale reči zboljšati. Komisija 2Iterili Šteje dokaj veljakov (n. pr. Tisza, Ghyczy, Sen-nyey), ali sploh so vendarle veči del vladni možje v njej ; še neodvisniših Deakovcev niso hoteli spraviti va-njo. Za tega del ne uživa komisija pravega zaupanja. Ker je
honvedstvo (deželna bramba) poglavitni vzrok finančne krize, stavili se bodo gotovo nasveti v komisiji, da naj se ta malo potrebna ustanova odpravi ali pa vsaj njo stan zniža; pa ne verjamemo, da bi večina
takim pametnim predlogom pritrdila.
»
Vnanje države. Rim. Dne 22. dec.
pr. t. so imenovali sv. Oče papež 12 novih kardinalov, med kterimi sta tudi 2 av-strijsko-ogerska nadškofa (salcburski in o-
strogonski).
►
Na. Spanjskem se je vendar spet nekaj važnega zgodilo, to, namreč, da ni republikanski viši poveljnik Moriones proti Karlistom — nič opravil. Kakih 14 dni so bile veče ali manjše bitve blizo Toloze, na zadnje pa je prišel Moriones dvakrat v nevarnost, da bi ga bil Karlistovski general Elio z vso njegovo armado vjel. Po suhem ni mogel več uiti; moral je pisati po ladije, da je spravil na-nje svoje vojake in se umaknil na morje. — Kartageno Madridci še zmeraj brez vspeha oblegajo. — O „Vir-ginius“-u nič novega.
« Francosko. Obsojeni Bazaine je že na svojem otoku v srednjenr morji (blizo južnega francoskega brega). Med Chambordci in Orleanci postaja mrzenje čedalje veče. Chambordovi legitimniki očitajo Orleancem, da premalo delajo proti republiki. Govori se, da se misli grof Chambord preseliti na Francosko. To bi vlado in Orleance precej vznemirjalo. — V ladjostaji v Cii il orecchia -ji (blizo Rima) je že dalj časa francoska ladija „Orenoguea. To ital. vlado draži; zato je neki zahtevala od francoske, da naj pokliče „0r. “ nazaj. — A’ »rumenih bukvah", (to je, v zbirki diplomatičnih pisem), ki jih je vlada Mac-Mahonova te dni narodnemu zboru predložila, ni niti enega pisma, ki bi se bilo poslalo ital. vladi. To kaže, da si francoska in ital. vlada niste preveč prijazni.
X> o m nò o novice.
(Deželni zbor) ho imel 7. t. m. sopet sejo.
(„ Gorica") bo imela občni zbor proti koncu t. m. januarja ali v začetku februarja.
v
(Čitalnični odbor), voljen 30. novembra pret. leta, odpovedal se je prostovoljno, da bi napravil zaželjeno spravo med obema strankama. Nova volitev je bila 30. decembra in vsled dogovora obeh strank so bili enoglasno voljeni: g. And. Jeglič za predsednika. za dčuaviličarja g. Viktor Dolenec ; za odbornike [pa gg. dr. Tonkli, prof. Povše, prof. A. Marušič, nadz. Arodopivee, prof. Erjavec, dr. Jakopič, učit. Hribar. — Konservativna stranka je pokazala, da gre do skrajne mere, če gre za spravo. Bog daj, da bi bila stalna!
(Gospodarski list), kterega z lastnim trudom izvrstno ureduje g. prof. Povše, strokovnjak v kmetijskih zadevah, bo izhajal tudi v prihodnjič .1. iu 15. vsakega meseca. — Posestniki, kmetovalci in obrtniki, sezite po njem! cena mu je za celo leto le 2 gobi.— Duhovniki imajo lepo priložnost, ž njim veliko koristiti sebi in svojemu ljudstvu.
Razmo vesti.
— Ropi in ntnori — V Datovi j ih na Krasu so v pretečenem adventu tatje med zor-nicami v farovž ulomili in med drugim tudi cerkvene dragocenosti vnesli Škoda je bila velika,k sreči so pa kmalo tatove zasačili,— Na Sveti večer so tatje pri raznih cerkvah pa Kra-sč že lomili, pa so jih povsod za časa zapazili in odgnali. — Tudi v Hlevniku v gorenjih Berdik je nameraval mladeneč slabega imena se še drugimi tovarši soseda okrasti na Sv. večer. Pridere ošemljen v spalnico in lomi v skrinjo. Gospodar, junak, da mu ni para, pre-budilši se, ga zgfnbi ali v tem hipu ga mladeneč z nožem zabode.
— Koze se po Ljubljani čedalje bolj Sirijo. Šolsko mladino so zavoljo tega spustjli na počitnice do ss. treh kraljev. — Tudi po Goriškem s''pet nadlegujejo, posebno v Šamarjih.
— Goveja kuga razsaja tudi v Konjicah na Štajarskem. Razširjena je zdaj po okraji Ptujskem, Celjskem, Mariborskem in Slov. Graškem.
Banka Slovenija — oddelek: ogenj. Tediri izkaz tega oddelka od dne 8. novembra 1873 kaže: štev. polic 14318 in premije na lastni račun 280652 gold. 15, in enaki izkaz od dne 27. decembra 1873 pa štev polic 1611(5 in premije na lastni račun 320960 gold. 75 kr. Posnema se iz omenjenih dveh izkazov, da se je od 8. novembra do 27. decembra 187 pomno-i žilo štev. polic za 1708 in premije na lastni račun pa za 40.308 gl. 60 kr. Razvida se iz teh številk napredek banke, in da se ona vedno bolj okorinuje.
Mmogo tih polic spada tudi na našo go-riško deželico, ako ravno Sloveniji neka ptuja banka prav po domače še vedno hudo konkur-rencijo dela.
f G. Matija Koren, dež. poslanec v Ljubljani in posestnik v Planini je umrl v noči 19. decembra nagloma za mrtudoru. — Večer pred smrtjo sedel je že v družbi nekterih svojih prijateljev in pogovarjal se ž njimi o smrti dr. Spazzapana ter jim neki' rekel, kako žalostno je, če človek živi in umrje brez Boga in brez svetih zakramentov. Ob navadni svoji uri šel je k počitku zadnjokrat. Imel je navado zgodaj vstajati in iti k sv. maši, potem pa po svojih opravilih. A drugi dan bila je soba še zaprta in ključ je od znotraj tičal v vratih, ko je pismonoša prišel s pismi. Klicali so ga in trkali na vrata, ker pa le ni bilo ne glasu ne druzega znamenja, vdrl je ključar vrata v pričo deželnih poslancev Lavrenčiča, Kramariča in Pakiža, ki so ga našli v postelji mrtvega. Ležal je vznak, roke je imel sklenjene čez prsi, odeja pa je bila lepo zravnana, kakor se je zvečer ž njo odel, kar je bilo znamnje, da je mirno in brez vsega terpljenja umrl. Smrt je prišla sicer nenadoma, a upamo, da ga ni našla nepripravljenega. Ko je prišel namreč v Ljubljano k deželnemu zboru, bila je njegova skrb za sveti adventni čas prejeti sv. zakramente, v frančiškanski cerkvi videli so ga pri sv. obhajilu. G. Koren je bil obče čislan in spoštovan, ne samo v Planini in po Notranjskem, ampak tudi po vsili družili krajih, kjer so mirnega in prijaznega moža poznali. De-
želni poslanec je bil že od 1. 1861 ter je kot skušen in zlasti v domačih in občinskih rečeh izveden mož poslancem dal marsikter dober svet. V soboto popoldne spremila je veliko muožica ljudi z deželnimi poslanci vred truplo ranjkega na ljubljanski kolodvor, od kodar se je prepeljalo čez Rakek v Planino, kjer so ga v nedeljo 21. t. m. popoldne pokopali. Naj v miru počiva !	„Slov.u
— Tržaškim katoliškim šolam je za načelnika v šolskem odseku dr. Mojzes Luzzato, ne j ud, ampak konfesionslos, kakor je sam rekel. Trst res lepo napreduje; več katoliških dekliških šol ima judinje za učiteljice, tudi o nekterih učiteljih je znano, da nimajo čisto nič vere, in načelnik vsim tem je konfesionslos!
—	»Slovenec14.
— Cvet svobodnjaške omike. — Iz Ipav-
skega se nam poročaj da so na Sv. večer »svobodnjaki^, da bi se znosili nad dekanom Gra-
brijan-om, farovž napadli in okna pobili. Bilo jih je neki okoli 15 in sicer oboroženih, med njimi tudi neki nižji uradnik pri davkariji. Bati se je bilo hudih reči, ako bi ne bili ljudje koj na pomoč prihiteli. To je šo manjkalo ! — Sodnija ima dotične slov. kulturo
—	nosce že v rokah:
Gospodarske stva.x*i.
Nekteri vremenski preroki.
(Po Feuserjevem koled.)
Stari skušeni kmetovalci sklepajo o prih. vremenu po vedenji raznih živali. l)nbro vreme bo n. pr. če sove vpijejo pri oblačnem vremenu, če visoko letè in pojò Škerjanci, če slavčki pojò do ranega jutra, če čaplje (rangarji) zelo vpijejo in visoko letè. Tudi žabe, če visoko sedijo, ravno tako metopiri,.če pozno zvečer letijo, prerokujejo dobro vreme. Ovce veselo skačejo po pašniku, pastir se veseli lepega vremena. Ravno tako pa moramo prerokovati slabo vreme, če vrane plavajo previsoko nad stolpi, skalovjem in glave visoko držd, če lastovke nizko leté, zidovje iščejo ali celo bližne vode, če se golobi pozno vrnejo iz polja in se koplejo, če štorklje v gnjezdu svoje mlade pokrivajo. Domača kuretina se valje v prahu. Dolgo trajajoči dež pride, če se mačke mavsajo ali snažijo in ližejo, če pes travo žre, petelini dolgo in neprenehoma pojó in če črvi deževni lezejo iz zemlje.
Kratek dež bo, če zlezejo na površje krote, če krti zlo rijejo in če komarji hudo nadlegujejo ljudi in živino.
Kmalu ima deževati, če se goved liže, če presici rijejo po krmi, če so pijavke le bolj na površji vode, in če ovce na paši v travo rijejo.
Hudo vreme prorokujejo pijavke, če silijo iz vode ; ravno tako čbele, ko se drže blizo čbeljnaka.
Če pa hitijo čbele iz pašnika v čbelj-nak, potem se imamo bati hudega viharja. To prerokujejo tudi ribe, če visoko poskakujejo.
Tudi raki, če lezejo iz potoka na više prostore. To spričuje dogodek, kojega je doživel nek gospod na zg or. Štirskem. Bil
jo jako lep dan in ni bilo znamenja, da bi moglo nastopiti uevgodno vreme. Ko zagleda strežaj onega gospoda obilo rakov na poti, prerokuje gospodu, da bo kmalu deževalo, da,bo hudo vreme. V 4 urah vresuičilo se je in luid dež se vlije. Potem je gospod to pripovedoval in prebivalci so mu potrdili, da’je istimi in da jim raki vedno prerokujejo slabo vreme, kajti vbogi raki beže iz potoka, da jih potem po nastali nevihti deroče kamenje ne pobije. Tu vidimo čut živalic. To kratko za praznike.
»Gosp. list.11
Oznanilu ik.
Jim iiahdt
nova gostilnica
— •
pri
gledišoi,
• *
se je odprla 20. decembra. Hišno uravnavo zamorem primerjati naj večim gostilnicam velikih mest, priskrbljeno je za vsako postrežbo. Imam tudi lastna vozova (omnibus) do železnice. Priporočam se p. n. občinstvu za obilno obiskovanje.
K. Brandt.
t
Javo» pripoznaoje.
c
V	tekočem letu sem svoje imetje tukaj in na Ogerskem pri »prvi občni za varovalni banki Sloveniji v Ljubljani" zavaroval, Slučajno je zadela zavarovane reči na Ogerskem v preteklem mesecu požarna škoda. Omenjena banka, je brž,. ko se jej je naznanila škoda, stvar točno preiskala, ter mi dotično odškodnino v mojo popolno zadovoljnost pošteno izplačala. Ta slučaj mi daje povod, da banko »Slovenijo" vsem posestnikom iskreno priporočam.
V	Trstu dne 24. decembra 1873.
F. KALISTER, 1. r. veletržec v Trstu.
Hranilnica«
združena s zastavljavnico »Monte di pietà"
v Gorici.
prejema vsak dan, razun nedelj in praznikov, od 8. ure zjutraj do poldne kateri koli znesek denarja ne manjši od 1. gold. in plačuje obresti 5%. Posojuje se tudi denar na nepremakljivo blago (hiše in zemljišča) in na obligacije po 6°/0- r^a Poso" jila se potem lahko tudi poplačujejo v večkratnih obrokih (ratah), primernih posojenemu kapitalu.
Zastavljavnica (Mont) izplačuje zneske v srebru na navadne zastave (perilo, prejo, oblačilo itd.), kakor tudi na zlatenino in srebernino. Ako izplačani znesek 10 gold. ne presega, plačuje se obresti 6%, od večih zneskov pa #%•