Januš Golec: 17 Ponarejev Po pripovedovanju strica z Dravskega polja iz pretekle in sedanje dobe Staremu stricu z Dravskega polja je še povedal Rupnik, kako je dobil nekoč ta fakir z drugimi vred celo njega pod svojo uspavalno in prepričevalno oblast. Čudež z dežjem Poletje leta 1917 je bilo zelo vroče in suho. Malokdaj je deževalo in še tedaj čisto kratko. Kolikokrat so si poželeli ljudje ob soparnih dnevih plohe, d^. bi lažje zadihali v osveženera zraku! Kakor povsod, je bila omenjenega leta tudi v Slov. Bistrici izredna ter prepogostokrat neznosna vročina. Dan za dnem pripekajoče sonce je presedalo razvajenim častnikom, katerih je bilo vedno dovolj v Bistrici radi tamošnje častniške šole. Lepega dne so vprašali častniki Schmittinga, če bi znal napraviti dež, da bi se vsaj nekoliko ohladili. K čudežu pozvani je izjavil, da bodo doživeli še to noč naliv, samo se naj zberejo krog polnoči v oni dvorani, v kateri so gledali in se divili razvoju palme oa semena do sladkega sadu. * Krog poldvanajste ure je bila dvorana polna častnikov najboljšega stanu. Copernik Schmitting je pripeljal sam med gledalce itabnega narednika Rupnika z opravičilom, da je njegov prijatelj in bi se tudi rad navžil po dežju svežega zraka. Čarodej je stopil na oder, priškrnil luči, izvzsmši ono na odru, sedel za mizo ter odprl knjigo. V dvorani je bilo vse čisto tiho ter mirno. Zbrani so si otirali pot z obrazov, napenjali poglede v fakirja v nestrpnem pričakovanju, kaj in kako bo počel, da bo pričaral dež. Čudodelnik je pobliskal z očmi po dvorani ter se zatopil v knjigo, kakor bi ne imel pred seboj nikogar. Dobre pol ure je trajalo molčeče branje ter ostri in zasadljivi pogledi po navzočih, od katerih si ni upal nobeden vzdihniti ali zazdehati. Slednjič je mojster vendarle zaprl knjigo, pokazal z roko proti oknu in pozval liki zarnaknjene rado vedneže: »Poglejte skozi ono-le okno! Oblaki sivi  težki od vlage — se — že bližajo. Zdaj zdaj — _ _ zdaj so se za- kadili nad Blstrico. Že — morate občutiti rahlo — hladno puhljanje vetra  pred dežjem.« Vsak, kateri si je poprej brisal potne srage vsled soparice, je zginil po teh besedah z robeem v žep. Egipčan je nadaljeval: »Prve — debele škrape  že .— padajo. Glejte blisk  čujte — grom —¦ in sedaj —  ah saj slišite klju- vajočo pesem dežja. Ne  dežuje lahno vodne — — — kaplje  lijejo pokajo po  šipah. Prah po cesti je  že blato. Potok hrumi. Mlake se zbirajo. Hlad  se širi po naši  okolici. Ploha ponehava. Dež je prenehal. Čez pol ure pride prihodnji naliv. Prižgem luči in vas odpustim v hladu ter osveženem zraku, da boste pred drugim dežjem pod streho in vsak v svoji postelji. V sladkem spanju se boste navžili nocoj dovolj hlada, po katerem ste hrepeneli že nekaj tednov zaman!« Z dežjem oblagodarjeni so zapustili drug za drugim in kolikor mogoče naglo čarodejno dvorano. Vsak je brzel po ulicah, se ogibal skrbno mlak in hitel na vso sapo, da bi bil čim prej pod streho in v postelji pred drugo ploho. Štabni narednik Rupnik je najslajše zaspal ono noč, kakor bi se bil okopal pred počitkom v sveži vodi. Ko se je drugo jutro prebudil, je naročil vojaku strežniku, naj mu osnaži blatne čevlje, gamaše ia hlače. Snoči je čofotal po nalivu po mlakah in se je precej oblatil. Vojak je pogledal prav na debelo narednika in bil uverjen, da je sigurno še v jutro omotičen ter nerazsoden od preobilne včerajšnje pijače. Ker se ni zganil, da bi odnesel obutev ter obleko, ga je na^ hrulil Rupnik, zakaj ne stori, kar mu veleva. Mož je pomolil naredniku pod nos ter pred oči čevlje, gamaše ter hlače s pojasnilom: »Glejte, čevlji in gamaše so prašne, na hlačah pa ni niti sledi kakega mlakužastega blata. Že dober mesec ni padlo kaplje dežja in kje bi se naj vzele mlake!« (Dalje prihodnjič)