£

■M

4

I/ / *

KpaA

S) O

O

O

Kartuzijanskega brata
Filipa

Marijino življenje.

Odsihmal me bodo srečno
imenovali vsi narodi.

(Luk. l, 48.)

Po staronemškem izvirniku

priredil

Mat, Zemljic.

MARIBOR, 1904.

O

O

V založbi prevajatelja. — Tisk tiskarne sv. Cirila.

/t?fs4e

Št. 2751.

109040

Častitemu gospodu

Matiju Zemljič, kaplanu

pri

Sv. Jakobu v Slov. gor.

Z ozirom na Vašo prošnjo z dne 26. julija
1904 Vam kn. šk. ordinariat v zmislu apostolske
konstitucije »Officiorum ac munerum« z dne 25. ja¬
nuarja 1897 rad dovoli natis pod naslovom: Kar¬
tuzijanskega brata Filipa Marijino življenje
od Vas v blagoglasnih stihih podanega prevoda
znamenitega srednjeveškega slavospeva: »Bruder
Philipps des Karthausers Marienleben«.

Bog daj, da bi se s tem Vašim delom goreče
češčenje brez madeža spočete device Marije še
izdatno pospešilo.

Kn. šk. Lavantinski ordinarijat v Mariboru,

na praznik brezmadežnega spočetja D. M.
v Marijinem svetem letu 1904.

f Mihael,

ES(s

Nj. Prevzvišenosti,
premilostljivemn gospodu gospodu

dr. Mihaelu Napotnik,

knezu in škofu itd.,

velikodušnemu pokrovitelju
znanosti in lepe umetnosti,

v milosti polnem Marijinem

jubilejnem letu

proglasitve brezmadežnega Spočetja

ponižno poklanja

prevajatelj.

Razvaline Z .ajčkega samostana.

Predgovor.

nemški knjižici Nj. Prevzvišenosti, pre-
milost. kneza in škofa lavantinskega,
dr. Mihaela Napotnik, naslovljeni:
»Slavnost posvečevanja novozidane
župnijske cerkve Mariji, Materi Mi¬
losti v graškem predmestju v Mari¬
boru. 1901«') se nahaja tudi obširna raz¬
prava o kartuzijanskem bratu Filipu iz
Zajčkega samostana pri Konjicah in o
.njegovem slavospevu »Marienleben« (Mari¬
jino življenje), katero sklepajo visoki pisatelj
približno tako-le: K sklepu bi prav močno
želel, da bi se našel kak slovenski pesnik, ki
bi to vzornolepo, častitljivo in posnemanja
vredno življenje Marijino po načinu brata
Filipa opeval, ali pa njegov spev....  na¬
ravnost prevedel v slovenščino.

') Einweihungs-Feier der neuerbauten Pfarr-
kirche zur Heiligen Maria, Mutter der Barmherzig-
keit, in der Grazervorstadt zu Marburg. Von Dr,
Michael Napotnik, Fiirstbischof von Lavant. Mar¬
burg, 1901. Stran 76'—109.

III

Ker sem čutil v sebi veselje, lotil
sem se zaželjenega prevoda. A kakor
je vsak začetek težak, bilo je tudi tukaj.
Toda s pomočjo Marijino sem začel in
sem tudi upal, da dovršim to delo, proseč
jo vsakikrat pred prevajanjem z bratom
Filipom:

Zato,Prečista, najpoprej
Te prosim, uči me, povej,
kako z vršim naj Tebi spev,
ki Tvoje bo časti odmev.

Nabavil sem si staronemški izvirnik
»Kartuzijankega brata Filipa Mari¬
jino življenje« po dr. Henr. Riickert-
ovi izdaji iz 1. 1853, kakor tudi v novo-
nemščini izdelan prevod tega speva od
Viljema Sommerja. Največje težkoče so
mi delale, posebno začetkoma, staronemške
oblike in besede; a s časom se je dalo
premagati tudi to in se prilagoditi sloven¬
skemu jeziku. V kolikor se mi je to posre¬
čilo, o tem naj sodijo blagi čitatelji. Pri¬
pomnim le to, da sem se strogo držal
jambske mere in rime, ki pa v izvirniku
ni dosledno izvedena. Vsled tega se je
marsikatera misel morala razširiti in tako
je narastel prevod na 11.272 vrstic, izvirnik
pa jih ima le 10.133, sicer sem se pa ko¬
likor možno tesno oklepal izvirnika. Povrh
sem še prevod razdelil v uvod, 20 spevov
IV

in te zopet v več odstavkov, in v sklep,
česar izvirnik nima; boljšemu pregledu in
zunanji obliki gotovo ne bo škodovalo.

Prvi poskus — 1000 vrstic — sem
predložil prevzv. knezu in škofu povodom
kanonične vizitacije pri sv. Križu tik Sla¬
tine 1. 1902. Da jih je zelo razveselilo
uresničevanje njihove v oni brošuri izra¬
žene želje, pričuje laskava opomba v njihovi
knjigi: »Spomnite se besed, katere
sem vam govoril«. Maribor 1902. Str. 299.
Ker je speval brat Filip ta slavospev v
njih rojstnem okraju, jim je tembolj pri
srcu želja, naj se zasliši ta veličastni spev
tudi v milodonečih slovenskih zvokih. Kot
velikodušnemu pokrovitelju znanosti in
lepe umetnosti bodi jim torej poklonjen
ta spev, ki je le slab izraz preponižne
udanosti in ljubezni.

Dovršil sem prevod v jubilejnem letu
proglasitve Marijinega brezmadežnega Spo¬
četja, da ga poklonim slovenskemu, ker
Marijinemu narodu, kot jubilejni dar tega
milosti polnega svetega Marijinega leta,
kakor je to podobno storil brat Filip, ki
pravi v sklepu:

To knjigo tudi o Mariji
po vsej razpošljem domačiji,
da se med vernimi  mi brati

V

časti dostojno sveta Mati,
in da povsod tembolj spozna
se vera v Jezusa-Boga.

In nadalje poje:

Razpošljem zdaj ta slavospev,
da najde tisočer odmev
po širnem vsem krščanskem sveti
in v vsaki duši za Te vneti,
da Tvojo vsak spozna krepost,
posnema Tvojo vsak svetost.

In to Marijino življenje
mu bodi v vzgled in hrepenenje!

Sv. Jakob  v Slov. gor., na praznik
Marijinega brezmadežnega Spočetja, dne
8. decembra 1904.

Prevajatelj.

vi

Prolog.

f adoni struna, pevaj milo

brezmadežni Devici spev,
udanih čustev ji obilo
oznanjaj nežni tvoj odmev!

Kako bi struna ne donela
in pesmi bi ne pevala,
kako bi ne odmevala
v človeških srcih prevesela,
saj pač prepevaš čast Devici,
brezmadežni nebes Kraljici!

Stoletja že so in stoletja
prevzeta vedno tega petja,
in vsi rodovi od takrat,
ko prvič je magnifikat
iz prs Marije zadonel,
in svet od nje ga je sprejel.

Moj duh pa dvigni prej v poletu
v prastare srednjeveške dnove
VII

med stare bojne se rodove
in glej, kako žive po svetu,
kako divja njih bojni grom,
kako se trese rodni dom,
kako za rodom narod vstaja,
kako prosveta jih preraja.

In v krasni senčnati nižavi,
kjer moti skromno le življenje
krilatih pevcev žvrgolenje,
se duh bežeči mi ustavi;
ob vznožju gore tam konjiške
zazre zidine zdaj meniške:
vseslaven in vseobče znan
mogočen Zajčki samostan.

Menih pobožen tu zapel
pred več ko sedemsto je leti
Mariji, Materi presveti,
prelepi slavospev vesel;
ta spev: »Marijino življenje«
takrat po širo-širnem sveti
je v Deve božje počeščenje
iz te samote zadonel.

Zaoril pi je bojni grom
in v tla podrl menihov dom;
nje same sila je izgnala,
dolina pusta je ostala,

VIII

pobožnost ni se več gojila
in pesem ni se več glasila . . .
Zamrl je njen bodrilni glas,
v pozabnost jo je pahnil čas,
že več je narod ne pozna,
ki tu okrog svoj dom ima.

Pa ne zaman se rod slovanski
nazivlje tudi »marijanski«;
najbolj naš narod v tem slovi,
da Mater božjo rad časti;
sosebno zdaj, ko jubilej
se njeni vsepovsod obhaja,
z ljubavjo večjo, kakor prej,
srce pobožno si naslaja.

In po pravici! Saj resnobni
so časi, v kterih zdaj živimo;
še bolj ko prej so oni zlobni,
s katerimi se naj borimo.
Brezmadežno Spočetje vzbuja
naj v srcih naših živo vero,
ko zmoto svet nam marsiktero
v obliki dražestni ponuja.

Marija veliko znamenje
je upom  našim v tužnih dneh,
ko svet ponuja izpolnjenje
vseh upov le na grešnih tleh.

In nje Spočetje v tej zmešnjavi
IX

kot znak ljubezni se pojavi:
po njej nam dan je božji Sin,,
da duš nam ne zatre pogin.

Kako bi torej ne častili,
kako Marije ne slavili!

Ta pesem, kakor v starih časih,
v rojakov srca naj prodira,
toda v domačih  blagih glasih
naj k njim si danes pot odpira,
da bode tako Mati sveta,
brez vsega madeža spočeta
častila se še bolj odslej
sred solnčnatih slovenskih mej.

Zato le pevaj struna milo
brezmadežni Devici spev,
udanih čustev ji obilo
oznanjaj nežni tvoj odmev!

M. Z.

X

Razvaline samostanske cerkve

* -*•

Hvaljen Jezus in Marija!

Uvod.

jVJarija Mati in Kraljica,
ki si sveta Odrešenica,
dodeli, o Gospa, to delo
da v Tvojem varstvu bi pričelo,
da z njim Te hvalim in častim
in milost Tvojo pridobim,
a tudi Jezusa — Deteta.

Pomagaj k temu Mati sveta!

Opisal bi, karkoli kje
o Tebi knjige nas uče:
o Tvoji včliki svetosti,
telesa Tvojega čistosti;

*-*-*

1

1

*-tis¬

kar slišal kje sem ali bral,
to vse bi ljudstvu rad podal,
da Tvoje skusim usmiljenje
in grehov prejmem odpuščenje,
saj Tvoja, Deva, je milina
tolažba v žitju mi edina.

Zato, Prečista, najpoprej
Te prosim, uči me, povej,
kako zvršim naj Tebi spev,
ki Tvoje bo časti odmev.

*--*

2

Prvi spev.

Marijino rojstvo.

Kdo je ona, ki pri¬
haja kakor vzhajajoča
zarja, lepa kakor luna,
izovljena kakor solnce?
v (Vis. pesem, 6, 9.)

/,e sveto pismo nam pove,
da mesto znano vsem po celi
je galilejski tam deželi,
ki Nazaret mu je ime.

In tu je mož bogat živel,
ki v vseh čednostih je slovel.

Ta mož se Joakim je zval
in z Bogom rad je občeval.

Iz Davidovega rodu je,
kot sin kraljevski daleč sluje.
Njegovo djanje in nehanje
je božje volje spolnjevanje.
Ubogim dal je premoženje,
imel je z vsemi usmiljenje.

Kjer videl v bedi je trpine,
tem lajšal njih je bolečine.

Iz lastnega rodu je žena
mu Ana bila zaroččna,
ker v stari judovski postavi
določa se tako in pravi.

*

3

1

Že v prvem cvetu je mladosti
Bogu živela in čednosti;
ponižna, skromna v vseh rečeh
je bila v časti pri ljudeh.

Kot moža, bilo je takisto
nje duša in telo še čisto,
ker dobra, neomadežana
je bila Bogu zvesto vdana.

Ta sveta žena, sveta Ana
je bila možu zvesto vdana,
in v vsaki bedi, v vsaki sili
ste njuni srci složni bili.
Bogastva časnega nebroj
pa razdelila sta takoj
prav modro si na dele tri,
za duše blagor, Bogu v čast:
en del je bil ubogih last,
ker z njim sta lajšala skrbi
in vsekemu pomoč delila,
ki ga bolezen je težila;
a drugi del sta darovala
za tempel božji, sveti hram,
da njega bi krasota tam
se neprestano vzdrževala.

In kar od tega je ostalo,
za dom se je potrebovalo.

Da dete ni se še rodilo,
je močno pač ju žalostilo,

in mnogokrat sta žalovala,
raz lic je mnoga solza pala.
Prosila vedno sta zato,
da bi ju vslišalo nebo,
spolnilo njima vroče želje,
da dete se rodi v veselje,
da se ohrani njima rod,
in počasti nebes Gospod.

Nekoč je velik praznik bil,
se v mescu sedmem je slavil.
Takrat pa Judov je obilo
v Jeruzalem se napotilo,
da v templu svetem bi se zbrali,
Bogu daritev darovali.

Med njimi tudi Joakim
se stopnicam altarjevim
približa, da v roke bi dar
sprejel in dal ga na altar.

Tedaj pa stopi mu v togoti
duhoven Isahar nasproti
in resne govori besede:

»Ti Joakim, kaj pač dovede
te semkaj v tempel darovat,
ko po pravici zunaj vrat
ostati moraš,. saj Bog noče
uslišati želje ti vroče?

Zato pa tudi vreden nisi,
da darovati drznil bi si.

Boga si blagoslov zgubil,

5

ker otrok ni se ti rodil.
Pozabljenega od Boga
prekletstvo božje te tepta.
Brez dece vsake tu stojiš —
nič prav se tudi mi ne zdiš
oskrunja tempel se s teboj,
zato odpravi se takoj!«

Ko slišal to je besedilo,
pač bridko se mu je storilo;
beseda trda ga prestraši,
bolest ga srčna muči, plaši,
a najbolj bilo ga je sram
pred znanci, ki so bili tam.
Zato povesi glavo k tlom,
takoj odpravi se na dom
in precej k ženi se povrne
in srce svoje ji razgrne.

Da tlači ga sramota taka,
on milo toži, tužno plaka.

Prevzela bol je tudi Ano,
ker mož je bil zaničevan,
in plakojočo noč in dan
jo našlo je še jutro rano.

Pa vpila k Bogu sta oba,
naj reši tega ju gorja
ter milostno ju z visokosti
usliši v veliki bridkosti.

-#■

6

$ - ; -- : - :--- %

Zdaj Joakim zavolj grenkobe,
ki jo prestal je oni dan,
in da se reši ljudske zlobe,
oditi hoče daleč v stran,
kjer tujec bo in nepoznan,
od svojih ne zaničevan.

Imel je ovce in govedo.

Zdaj zbere hitro svojo čedo
in s hlapci svojimi od doma
v puščavo daleč, daleč roma.

A ženo žalostno doma
prepustil solzam je gorja.

Dospel je slednjič na planjavo
ter našel vodo tam in travo,
živino je v puščavo gnal
in ondi mnoge dni ostal.

A tudi daleč tam v puščavi
bridkost se stara mu pojavi.

In k Bogu kliče noč in dan,
odkriva mu svoj tužni stan
in v boli svoje globokosti
se ostro dan za dnevom posti,
da Bog mu prošnjo bi sprejel
in to nesrečo mu odvzel.

Ostala Ana je doma
ter sama sred skrbij, gorja
prosila sladkega Boga,
ki tam kraljuje vrh neba,

*

7


da ji v veselje spremeni,
kar ji srce dozdaj greni,
da pošlje ji nazaj moža
in potolaži spet oba.

Molitev njuno Bog je vslišal.
Kdor s čistim srcem ga zazove
proseč ga pomoči njegove,
in kdor zaupno se mu bliža,
srce pa svoje v prah poniža,
iz praha spet ga bo povišal;
zakaj dobrota je njegova
nezmerna, sladka in gotova.
Kdorkoli se v nadlogah trudi,
kdor v žalosti srce topi,

Boga pa zvesto se drži,
pomoč Gospod takoj mu nudi.
Tako je Vsemogočni tema
uslišal srčni klic obema,
in skazal svoje usmiljenje,
odvzel vso žalost in trpljenje,
ker dobra bila sta in sveta
in trdno upala v Očeta.

Zato Bog angela izvoli,
da leči jima srčne boli.

Tedaj nadangel Rafael
poslan z nebes je k zemlji spel
in k Joakimu je hitel,
da bi le-to mu razodel:

8

»Veseli se o Joakim
in slušaj, kar ti govorim:
Gospod nebes me je poslal
v tolažbo do puščave tal,
naj to prinesem sporočilo:
gorje je tvoje zdaj minilo.

Na vse bridkosti in težave
ozrl je Bog se iz višave,
ozrl na revnega človeka,
moč Njega je do vekov veka.
Prejel pa bodeš kmalu dete,
da se spolne obljube svete
človeštvu celemu v korist
in peklu zlobnemu v zavist.
To dete bode hčerka, deva,
in hčerki bo ime Marija;
tako že davno razodeva
nam sveti prerok Izaija.

In glej, ta žlahtna bo devica
nebes in zemlje še kraljica.
Devica čista pa ostane,
ker ji ne bodo nikdar znane
zemeljske z moškimi vezi,
a zarod vendar le dobi.
Poslušaj, kar ti zdaj povem:

Z Najvišjega, glej, bo močjo,
ko sveti Duh obsenči jo,
spočela in Sinu rodila;
od njega milost vsem stvarem
se v odrešenje bo izlila;

9

» . . . . *-—-

vsa zemlja bo njegova last,
on sam pa nebeščanov čast:
odrešil bode celi svet,
in prosto bo človeštvo spet.

Zdaj zopet se povrni k ženi,
to vest ji ljubko razodeni,
iz nje tolažbo naj zajema,
v veselje bode to obema.«

Ko angel tako je končal,
se Joakim je spet podal
nazaj, najprej v Jeruzalem,
v domači kraj še le potem.

Izgine angel iz puščave
pa k Ani se poda takoj
in rajske pravi ji pozdrave:

»Gospodov mir naj bo s teboj,
ki ves objema svet nad nami!
Presrečna ti si med ženami,
trpljenje bo ti Bog odvrnil,
v veselje žalost spet obrnil.

Čuj, dete bodeš porodila,
ki bode tebi v večno čast,
in duša bo se veselila,
uživala nebeško slast.

Presrečna mati boš postala,
deteta bo pa rastla hvala;
na zemlji in tje do nebes
enak ne bo mu šel sloves.

In dete isto bode hči.

*-*

10

*- - -- : - -- - - ; -

Ljudje na svetu bodo vsi
po njej dosegli odrešenje
in vso tolažbo za življenje.

Marija, sladko to ime
bo čast za angelske vrste.

Devica hoče pa ostati,
tako nam Izaija pravi,
a vendar bo postala mati,
a po naravni ne postavi.

To dete, ki ga bo rodila
brezmadežna hči tvoja mila,
je kralj nebeških visočin,
sam Bog in pravi božji Sin.

Zato pa še ti sporočim:

Že pride mož tvoj Joakim,
le hiti dol v Jeruzalem,
pripravi mu vesel sprejem.«

Ko angel tako je končal,
se dvignil je iz zemskih tal
pustivši samo sveto Ano
z novostjo radostno navdano.

Takoj se Ana je podala
v Jeruzalem, da bi spoznala,
je tudi li vse tako res,
kot pravil angel je z nebes.

V Jeruzalemu pa pred vrata,
ki imenujejo se zlata,

* --- *

11

-7 Š ‘

je šla ter upajoča stala
in tam moža pričakovala.

Radost jo sladka zdaj navdaja,

' ko vidi, da njen mož prihaja,
in hlapci vsi in cela čeda;
radostno sprejme ga seveda.

Ko možu zopet zre v oči,
k nebes Gospodu govori:

»Zahvalim Te, o Stvarnik moj
za milost in za blagor Tvoj !

Zahvalim Te, da moža spet
mi pred seboj motri pogled!«

Naproti brž mu je hitela
ter vsa vesela ga objela
rekoč: »Pozdravljen ljubi mož,
trpljenje zdaj pozabil boš.

Vsa tvoja žalost in bridkost
se spremenila bo v radost.

Velika tudi moja bol
konča se zdaj, in to tembolj,
ker iz velikih je nadlog
mi tebe vrnil ljubi Bog.«

Ko ženo Joakim zazre,
v zahvalo usta brž odpre:

»Zdaj hvalim večnega Boga,
da zopet sem te našel, žena,
da sva pri zdravju še oba —

* -*

12

-*

več ne teži me skrb nobena.
Zdaj vem, da bode se zgodilo,
natanko vse se izpolnilo,
kar angel je z neba poslan,
o tebi pravil oni dan.«

Zdaj v tempel sta se napotila
in tam sta blagoslov dobila.

Na to pa srečna in vesela
nazaj sta v domovino spela.

Ko tako proti domu gresta,
med potjo vse si dopovesta,
kako je angelj iz neba
tolažil v žalosti oba:
da v radost jima bo obilo
se dete ljubko porodilo,
da bode hčerka njuno dete
spočeta od ljubezni svete,
da bode se Marija zvala
in bo v nebesih kraljevala,
da bode celi Izrael
in ljudstva vsa in vse dežele
po tem otroku se otele;
in dalje angel je velel,
da čista hoče hči ostati,
a vendar bo postala — mati.
Tako sta se pomenkovala,
na dom se kmalu pripeljala.

13

In sreča se je nasmehljala,
katero sta pričakovala:

Ustvaril Bog je v visokosti
prelepo dušo, vzor svetosti.

In dušo to je vdihnil v telo,
da z njo življenje bi pričelo.
In duši, ktero je ustvaril,
je milostij zaklad podaril,
da v svoji zgodnji že mladosti
duhtela v rajski bi čednosti.

S sedmerimi Duha darovi
okrasil je ta tempel novi.

Ko duša sveta je dospela
v telo in to vseskoz prevzela,
oboje bilo je takoj
združeno tesno med seboj.

In sveti Duh iz visočine
prelepo dušo vso prešine,
zato brez madeža spočeta,
brez greha je Marija sveta.

Otroke od moža in žene
v meseni ljubavi rojene
greh Adamov v okove kuje,
ker človek vsak ga podeduje
ter zove se izvirni greh,
ker je začetek grehov vseh.

In v grehu takem porojeni
za vedno bili bi zgubljeni,
da ni pri krstu nam odvzet

-*

14

* -*

ta greh v imenu Krista spet.

Od tega greha dete milo
že prosto v materi je bilo,
po svetem Duhu očiščeno
za čudež božji posvečeno.

Dopolnjen bil je upov čas,
in angela veseli glas
se uresničil, ko rodila
je dete nežno Ana mila.

Raduje sladko se seveda,
ko dete svoje ljubko gleda;
a tudi oče se raduje,
ko dete krasno občuduje.

Oba pa hvalita Boga,
da prosta sta sramote, zla.

Ime presladko ji Marija
od angela je bilo dano.

Odgojena s skrbjo izbrano
kot zala roža se razvija.

Tako je bilo čisto dete,
kot so nebeške trume svete,
da čudil se je temu vsak,
kako je otrok nežen, blag.

Ko mati dete je dojila,
je v svetem strahu ga redila;
ni dete poželjivo bilo,
veliko tudi ni zavžilo.

* --*

15

-*.. . *

Ko osemkrat deset je dnij
v neskončnost večno se zgubilo,
se troje svetih je ljudij
dol v sveto mesto napotilo,
da tu po Mojzesa postavi
se običajni dar opravi.

Tedaj sta dete darovala,
zanj grlico in jagnje dala.

A tam so bili zraven tudi
nekteri farizeji, Judi,
ki Joakima so spoznali.

In vsi začudeni so djali,
ko zrli pred seboj so dete,
da sveti mož je Joakim,
in milosten Gospod je ž njim,
ker vslišal mu je prošnje vnete
in dal mu tako milo dete,
z detetom milosti neštete.

In ko so vrlo dopolnili,
kar Mojzesa ukaz veleva,
so spet domov se napotili
roditelji in mila Deva.

-*-*

16

Drugi spev.

Marijina mladost

Vsa lepa si prijate¬
ljica moja, in madeža
ni na tebi.

(Vis. pes. 4, 7.)

I^o dete vzrastlo je starejše,
je bilo dan za dnem modrejše.

Četudi nežno še in mlado,
ni govorilo nikdar rado,
najmanj besede nespodobne,
nikdar besede trde, zlobne.

Karkoli kdaj je govorilo,
s tem vedno je Boga slavilo.

Ko leta tri je dopolnilo,
sta Ana in pa Joakim
v Jeruzalem hitela z njim
ter vzela spet seboj darilo
in v Salomonov tempel šla —
tje stopnic gor petnajst pelja —

In ko so k stopnicam dospeli
in vsak v roke darove vzeli,
takoj iz roke materine
Marija zvije se in zgine;
po stopnicah brez pomoči,
kar sama v tempel gor hiti.

In ko hotela sta svoj dar

- -*

17

2

Gospodu dati na altar,
je tam že čakal ju otrok,
darove jima vzel iz rok.
Čeravno nežna še in mala,
je sama na altar jih djala.

Tako nebeškemu Očeti
že zdaj se sama v dar posveti.

Ko to so videli ljudje,
detetu so se čudovali,
veseli in zavzeti djali,
da bo še slavno vrh zemlje.

Duhovni jeli so prositi,
li Joakim jim izročiti
bi hotel hčer, ko sedem let
spolnila bo ter mu veseli
obljubijo, da jo sprejeli
za službo bodo v tempel svet,
kjer že vrši dvanajst devic
v življenju čistem svoj poklic,
ki v časten zbor se družijo
in Bogu lepo služijo.

Vesel je tega joakim,
zato jim prošnjo izpolni.

Spet vrneta domov se z njim
njegova žena in pa hči.

Za dete lepo sta skrbela
in v strahu božjem ga imela,

učila hvaliti Boga,
čez vse iz celega srca
ga v nežni dobi že ljubiti
in ga moliti in častiti,
čistost ceniti in krepost,
ponižnost pravo in krotkost.

Učil jo oče je potem,
kako naj ljubi vse ljudi,
in da razločka nič pri tem
med revnim in bogatim ni;
da naj se vsaki čas varuje
zavisti in sovražne jeze,
napuhu krepko naj kljubuje,
z lakomnostjo naj nima zveze.

Je tudi mati jo učila,
kako bi naj Boga častila,
zapovedi izpolnjevala
in čista vsaki čas ostala,
kako se greha ji je bati
in po čednosti hrepeneti,
in za Boga kako živeti:
to vse učila jo je mati.

Vse kar ji oče je velel,
in kar učila jo je mati,
natanko, zvesto spolnjevati
nikoli ni se branila,
vse to je v srcu hranila,
ta čut ji dušo je prevzel.

Tako v najprvi že mladosti
Marija rastla je v čednosti.

—,-----*

19

2 *

*

*

Ko je spolnila sedem let —
tako pove nam izročilo —
ji dasta lepo oblačilo
in z ljubko hčerko v tempel svet
podasta se v Jeruzalem,
izročita jo tam ljudem,
ki templa varihi so bili,
naj oni bi jo izgojili.

Duhovni templa so sprejeli
Marijo čisto vsi veseli,
in v dvanajsterih zbor devic
peljajo jo, ki svoj poklic
prav zvesto izvršujejo,
zapovedi spolnujejo.

Kako pa zbor se je začel,
bi tudi rad vam razodel:

Duhovni in pa farizeji
postavo novo so sklenili,
da Bogu bi še bolj služili
na lep način, način vspešneji.

Krog templa razpostavijo
kot v koru majhne hiše zale,
lepo jih vse opravijo,
in tukaj naj bi stanovale
in službo sveto tu vršile
mladenke nežne, čiste, mile.

Pri Judih je dvanajst rodov,
dvanajst je deklic zbor štel nov.

*-- : ---#

20

Mladenk je bilo opravilo,
da v skrb se jim je izročilo,
karkoli je pri templu bilo :
vsi prtiči pri žrtvenikih,
obleka vsa pri svečenikih,
vse tkano z zlatom je in svilo
za praznike umetno bilo.
Skrbeti jim je bilo drago —
čeprav manj častno opravilo —
za templa vzorni red in snago.
In kar duhovni jim vele,
vse točno vedno izvrše
ter pletejo iz volne, svile
zdaj baldahine ali trake,
zdaj štole, pase vsakojake.

To v prostem času so storile,
ki ga pustila je molitev,
potrebščin drugih izvršitev.
Tako so čisto vse živele
in Bogu služile vesele.

Pod varstvom so duhovnov bile
in vse iz templa so dobile:
pijačo, jed, obleko vsako
prejele tam so vse jednako.

Pri templu bil je njihov stan,
le redko prišle so na dan.

In ko postale so doletne,
in za možitev že dovzetne,
duhovni so jih poročili,
od templa doto izročili.

# - --*•

Med te je prišla zdaj Marija.

Za njih življenje se zavzema,
prelepe vzglede pa posnema,
v čednosti lepo se razvija.

Karkoli le ji kdo veli,
takoj in ročno vse stori.

Zato jo kmalu vse čisla,
in vsi so vzljubili Marijo,
a celi zbor lepo časti jo
udan ji s celega srca,
učeč jo tam, kako se plete,
kako bero se bukve svete.

Marija polna vseh čednosti
je sveta bila že v mladosti;
tako ni svetila nobena,
kot svetila čednost je njena.

Kot odlikuje se danica
od drugih zvezd, tako Devica.

In v duši svoji skrbni, skromni
takoj natančno si zapomni,
kaj delati pristoja ženi
in v kvar ni deklici nobeni.

Zdaj baldahine ali trake,
zdaj čipke plesti vsakojake,
zdaj tkati z zlatom ali s svilo
in presti, šivati in prati
ter v svetlo svilo zlato tkati,
to v kratkem ji je ročno bilo.

A tu se tudi je začela

4 — -■*-

22

*- - *

učiti sveto pismo brati,
da bi je ložje razumela
in mogla prav Boga spoznati.

Zato že tudi knjige davne
prav dobro vse je razumela:
tako knjig Mojzesa petero,
in vseh očakov slavna dela,
izreke Salamona slavne,
kraljevske dobe knjig čvetero;
in psalme Davida je pela,
v prerokov se višine vspela.

Pač čudile so se device,
ki bile njene so vrstnice,
da v zgodni, nežni že mladosti
Marija polna je modrosti.

Zbog tega hvalile, častile
so jo in vdano jo ljubile,
kot bila ona bi kraljica,
in ne preprosta le vrstnica.

Mariji blagi dekli pa
povsod ponižnost se pozna.

Za vsako delo je prijela,
vsem sestram služila vesela;
tembolj, če ktera mogla ni
opravkov sama izvršiti,
pomagala Marija ji
jih z dobrim srcem je spolniti.

Storila to je vedno rada,
četudi majhna še in mlada.

# - , - ; - #

23

■*

Nje srce čisto, blago, sveto
za tujo je bolest zavzeto:
če kje zapazila je koga,
da tare ga bolest, nadloga,
ga hitro je tolažila,
gorje njegovo blažila.

V iskreni svoji je ljubezni
bolnikom lajšala bolezni

in brzo se potrudila,
da bi pomoč jim nudila.

Če mogla ni, tedaj je nje
v sočutju plakalo srce.

Če kak je revež ginil glada,
pomagala je vselej rada
in dala je, kar je imela,
da bi življenje mu otela.

Če koga trla je bolezen,
če kdo je hiral dolga leta,
pomoč je našla nje ljubezen,
tolažbo skrb za revne vneta.

V ljubezni svoji sveti, čisti
želela je, da vsem koristi.

Za tujo bol, gorje, trpljenje
srce ji vnema usmiljenje.

Ljudi je vse lepo častila,
srca ji jeza ni polnila,
sovraštvo ne in ne zavist,
saj bilo je studenec čist:
brez vse ostudne prevzetije
brez vsake kletve, baharije,

*---*

2 +

*-*

brez vsake zvite hudobije
življenje bilo je Marije.

Karkoli kje je govorila —
a bilo to je redkokdaj —
tako je vedno obrnila,
da Bog častil se s tem bi naj,
in da poboljšala bi s tem
življenje drugim še ljudem.

Zato nad vsem prav skrbno čuje,
kar usta sladka govore,
da komu z njimi ne škoduje
in koga ne pohujša kje.

O bližnjem lepo je vsikdar
in pa najboljše govorila,
z besedo žalo pa nikdar
ni bližnjemu srca grenila.

In kar je koli govorila,
je v dobro vselej obrnila.

V prezgodnji nežni že mladosti
ni krona zalih vseh čednosti
nje vrstnic bila pač nobena
tako bogata, kakor njena.

Ponižna in pohlevna vsa
je čula nad seboj vsikdar,
zato pa nikdo ji nikdar,
želel ni ali storil zla.

Krepostna, dobra vsa in mila
ljudem najlepši vzor je bila
življenja zemskega čednosti

25

v življenja svojega čistosti.

Zato kot se blišči danica,
je svetu bila luč Devica.

V Mariji čistost se zrcali,
zato jo ljudstvo v obče hvali;
v ljubezni so po vsej pravici
se klanjali ji kot kraljici.

Kako pa to se je zgodilo,
da izvolili kot kraljico
Marijo čisto so Devico,
pove nam zopet izročilo :

Duhovni, ki so varovali
svetišče, so zapoved dali,
da v krasnih delih svoj poklic
zvršuje zbor mladenk-devic.

In dali so jim svilo, zlato,

okrasje lepo in bogato

ter dlako, volno in predivo,

naj s tega vezejo, pleto

opravo templa prelepo,

da vse bo krasno in vabljivo.

Povelje tako jim je dano,

naj z zlatom bode vse pretkano,

vsi plašči, štole in zastave,

preproge, razne olepšave,

in knjige, baldahini, pasi

naj bodo v svilno-zlatem krasi.

Obleka, traki, zagrinjala

*■

26

naj v zlatu bi se lesketala.

A predno delo so začele,
nasvet naslednji so sprejele:
da razdelile med seboj
bi delo s srečkanjem takoj.

Dopadel vsem je ta način;
zato še prej določijo,
katero srečka bi zadela,
da v delo ji izročijo
pretkati z zlatom baldahin;
če sprejme delo vsa vesela,
naj bode njihova vodnica,
naj bode vseh mladenk kraljica.

In padla srečka je tedaj.

Mladenka vsaka vzame zdaj,
kar srečka padla ji določi.

Marijo srečka je zadela,
da naj zlatnino bi prevzela.

Veseli bili so navzoči,
jo zvali svojo so vodnico
in ljubo, dobro vseh kraljico.

Marija rastla je v starosti,
a tudi vedno bolj v čednosti;
po božji volji je živela,
za božjo službo skrb imela,
ves čas je v templu le prebila
in v službi božji premolila.

In če moliti je nehala,

- *

27

se nikdar ni lenobi vdala,
marveč je tempel čedila
in vse lepo uredila:
altarne prte in posodo,
da za daritev v redu bodo.

In če se lotila je dela,
ki ga zvršiti je imela,
storila to je lično, spretno,
povrh pa še tako umetno,
da čudili so njej se vsi,
ko zrli take so reči,
in vse je enoglasno reklo :

»Sam Bog blagruje svojo deklo«

In kadar tkati je nehala,
je misli svoje k Bogu zbrala
in ga je poveličevala,
kolikor je najlepše znala.

Tedaj je hvalnice molila
in v svete knjige se vtopila.

To bil ji je najslajši čas,
porabljen ves za dušni spas.
Sedmere dnevnice, če možno,
je vsak dan molila pobožno,
in kar je v svetem pismu brala,
v spominu si je obdržala,
in kar so usta govorila,
je vedno v dnu srca čutila.
Povrh se vsak dan je postila
ter ni dopoldne nič zavžila.

* --

28

Pogosto angelci z neba
k Mariji so priplavali,
lepo so ji zaznavali,
kako živeti da ima.

Poseben angel vsaki dan
k Mariji je z nebes poslan,
da ji opoldne v rajsko hrano
prinese sam nebeško mano.

Pogosto ven so šle device
obiskat svoje tovaršice
v zabavo ali kratek čas.

Marija je doma ostala,
ni z drugimi se radovala,
le resnost kazal je obraz.

Kjer je hodila ali bila,
poštena biti ni zabila,
povsod se vedla je čednostno,
vsak čas nosila se krepostno,
da vsak na prvi že pogled
imel je lahko jo za vzgled.

Če je ostavila svoj dom,
dostojna nje je hoja bila,
le malo glavo je sklonila,
oči povesila . pa k tlčm,
da niso švigale okoli,
in niso videle, kar bilo
bi srce njeno premotilo
in vcepilo ji dušne boli.

Če kdo ji prišel je nasproti

* -*—= - • - - - 7 - *

29

in jo pozdravil je na poti,
zahvali ga; če ji je možno,
odzdravi mu lepo pobožno :
»Stopinjo vsako tvojih nog
nebeški blagoslovi Bog!«

Ne more nikdo je slaviti,
zadosti nikdo počastiti,
čednostij njenih in svetosti
noben umeti človek dosti.

Lepo nam riše Epifanij
Marijo v svoji knjigi znani,
kako je lepa in nebeška,
preprosta dekla ta človeška,
in vendar mila, prikupljiva.

In tudi to nam on pove,
kako je zaljšala srce
čednost ji sveta ljubezniva.
Telesa lepšega nobena
od nje imela ni še žena:
polti je je . bila svetlobele,
velik in majhen ne njen stas,
dostojen glave ji izraz,
odsvit notranjosti vesele.

In zlato-plave si lase
pa spletla v kite prav lepo je,
a čelo jasno ji krase
obrvi ozke mične dvoje.

Kot rosa v solncu se zrcali,

*■

30

* - ; - *

očesi sta se lesketali.

In kakor zvezdice plamen,
in kakor biser dragocen,
safir in žlahtni vsi kameni,
očesi sta blesteli njeni.

Belina njenih pa očij
je bila kakor stekla sij.

Primeren nos je bil povsem,
ni bilo madeža na njem.

In ustke nežne, ljubeznjive,
da le bi gledal jih, vabljive;
a ustnice lepo rdeče
kot žlahtne rožice dišeče,
in belih zob jih zdrava, čvrsta
krasila je prelepa vrsta.

A tudi lica nežno bela,

kot v njih bi lilija cvetela,

in svojo nežno bi belino

oblila z rožno rdečino;

zato šo krasna lica bila,

kot z mlekom bi se kri spojila.

V okrogel zmerno, lep in gladek
končal obraz se je podbradek,
in majhna jamica na sredi
ga ljubko mičnega naredi.

Bil vrat je tudi svetlo-bel,
pretanek ne, ne predebel.

Prekrasno dušo in telo
združeno kakor tu lepo,
imel je samo božji Sin

*— ----- 4

31

*

poslan z nebeških visočin.

A tudi roke njene bele
so v delu gibčno se vrtele,
na njih primerni prsti tenki,
kar lepo se poda mladenki.
Prijazne bile nje so kretnje,
nad vse prijazen pa pogled nje.
Preprosta bila je pri hoji
in sramežljiva v duši svoji.

Vsak, kdor jo je opazoval,
začuden ves je pripoznal,
da, kot Marija, pač nobena
pod milim nebom ni rojena.

Zato po širni so deželi
ljudje Mariji hvalo peli.

*

*

32

Tretji spev.

Marijina zaroka.

Angel Gabrijel je bil
poslan ....  k devici,
zaročeni možu, kate¬
remu je bilo ime Jožef,
iz hiše Davidove, in
devici je bilo ime Ma¬
rija. (Luk. 1, 27.)

Pove nam izročilo spet:

Ko je petnajst spolnila let,
duhovni so ukaz izdali
od samega Boga — so djali —
naj deve se odločijo
ter se z možmi poročijo,
ki že postale bi doletne,
za zakonske skrbi dovzetne.
Mladeničev jo več tedaj
in tudi mož obilo snubi,
morda Mariji se poljubi
slediti jim kot žena kdaj.

Duhovni djali so tedaj,

Marija si izvoli naj
moža po svoji lastni želji,
ki skoz življenje jo popelji

33

3

rekoč: »Marija, blaga deva,
veliko čast ti razodeva
nebo na duši in telesi,
ko obdaruje te s čudesi.

V bogati milosti, kreposti
Bogu že služiš od mladosti;
ljudje čislajo te povsod,
še bolj pa Bog, nebes Gospod.
Da Bog se torej počasti,
tedaj te prosimo, gospa,
in opominjamo te vsi,
ker vedno tako vzorna si,
da tudi v tem pokorna si:
izberi torej si moža
iz vseh, ki tebi se dopade,
ki naj ti uresniči nade,
da dopolni se po postavi,
o zakonu kar Mojzes pravi,
ter da potomce porodiš
in z njimi svet razveseliš.«

Ko sliši Deva te reči,
preplašena vsa ostrmi,
povesi solzne k tlom oči,
in lice nežno ji bledi;
a v srcu polnem vse čednosti
Gospoda prosi v visokosti,
da milostno ji razodene,
kaj v stiski taki naj ukrene.

3 +

* .  ... *

Marija srčna vsa je vstala
in zbranim je duhovnom djala,
da noče nikdar na tem sveti
nikogar za moža si vzeti,
tako jim pravi, govori,
a zbor posluša in strmi:

»Dozdaj na svetu še noben
mogočnejši ni bil rojen,
kot moj je ženin, ki ga bila
že davno sem si izvolila.

Mogočen kralj je in gospod
kraljestvo mu pa ni od tod.

V kraljestvu tem pač ni starosti,
bolezni ne in ne bridkosti,
tu vojske ni in ne prepira,
ne vlada tu zavisti tema,
najlepši mir tu vse objema.

In nikdo tukaj ne umira,
nikogar žalost tu ne peče,
nikake tukaj ni nesreče,
še manj pa krute hudobije.

Nikogar žeja, glad ne vije,
tu mraza ni, ni tudi vroče,
in ne teko tu solze žgoče.

Tu dneva ni in ne noči,
ne sanja tu se in ne spi,
ker večna luč svoj sij krasan
razliva v daljni širni svet.

Tu let tisoč je kakor dan,
en dan pa kakor tisoč let.

*-;-*

35

3 *

Moj ženin tukaj blagoslavlja
in vsakega s častjo proslavlja.

Tu nikdar kraja ni veselja,
ker vedno ga Gospod sladi,
spolni se tukaj vsaka želja,
in sreče tukaj konca ni;
in kdor veselje tukaj vživa,
je, kakor kdor brez boli sniva.
Tu angeli prepevajo,
in godbe sladke melodije
nebeški svod prevevajo,
sladkost tu rajsko duša pije,
in z angeli se kretajo
v prostorih duše rajskokrasnih,
med tisoč strun pa blagoglasnih
se pesmi divne vpletajo,
moj ženin pa jih lepo vodi;
ima na glavi krono zlato,
ki zvezde jo krase bogato,
in vsi slede mu, koder hodi.

A David kralj in Salamon
ubirata najslajši don;
ob harpah, citrah se prepeva,
da krasno vseokrog odmeva.

In vse veselo tukaj raja
in z vso radostjo se naslaja.

Zato nikoli ni zadosti
v kraljestvu rajskem tem radosti.
Moj ženin pa najboljšo tudi
nebeško hrano dušam nudi.

36

Nikomur ni še bila dana
kje boljša, kakor ona hrana.
Najslajše tudi vino daja
in z njim izvoljene napaja.

Moj ženin sam jih tu gosti
in z njimi vred se veseli.

Vse kar oko si poželi,
tu lahko vsaki čas dobi.
Različna tukaj so drevesa,
njih sad oživlja za nebesa.
Kdorkoli vživa tisti sad,
ostane zdrav in vedno mlad.

V deželi tisti krasotice
neštete dijejo cvetlice;
kot balzamit in cinamone
se vijejo v prekrasne krone;
vonjava njih tako duhti,
da vse se tega veseli.

Ta kralj od vseh me je izbral
in ženin moj je on postal.
Prisego zvesto mu držim,
dokler na svetu še živim.

Telo in dušo njemu v dar
izročim, možu pa nikdar.

Udati moškemu se nočem,
devica le ostati hočem.«

Duhovni vsi nad tem strme,
kar od Marije čujejo,
zato jo občudujejo,

* —----

37

*-

-*

nikar pa v glavo jim ne gre
in čudno pač se jim dozdeva,
da že Marija mlada deva
modrosti toliko ima
in tako govoriti zna,
in ji reko: »Marija dekla,
po Mojzesu je razodeto
in brani to nam pismo sveto,
da bi katera se odrekla.

Naj vsaka deva se moži
in dece svoje se raduje
ter Bogu v službo jo daruje,
da s tem postavo dopolni.

In zopet pismo razodeva,
da vsaka žena je in deva,
ki nikdar ne dobi deteta,
gotovo od Boga prekleta.«

Marija pa odgovori:

»Prekletstvo čistih ne zadene,
marveč le tiste, ki vtopljene
so v svetne želje in strasti.«

Duhovni svoje le trdijo
in to Mariji govorijo:

»Vpeljala novo boš postavo,
ni bilo take še dozdaj,
a stari vzameš pa veljavo.«

Marija reče jim tedaj:

»Ne bode v kvar devištvo moje

---*

38

postavi vaši pač nikdar,
a culi dni še boste svoje,
kakč bo svetu v blagodar.«

Duhovstvo zdaj se posvetuje,
besede take-le modruje:

»Možje to dobro premotrimo,
kaj li z Marijo naj storimo.

Če delj devica še ostane,
postavo staro nam razgane,
življenje novo začne zdaj
in nov razširi običaj,
da bodo hčere nam in žene
ostajale neomožene,
najboljše nam celo može
na tak način osramote.«

Nek Jud Marijo tako brani:
»Ne veste li, kako stoji
v postavi Mojzesa čislani,
to malo čudno se mi zdi?

Če se devica ali žena
z obljubo Bogu posveti —
kar pač nesreča ni nobena —
obet naj, kadar mu je znan,
zavrže ali potrdi
njen oče precej tisti dan.

Če on pa tega ne stori,
obljuba naj se izpolni.

Marija deva je premila

39

devištvo Bogu izročila.

Obljubi zoper ni bil oče,
marveč zavezal se je sam,
da v dar jo Bogu dati hoče,
še predno je spregovorila,
da njega bi nevesta bila.

Da bo obljuba v blagor nam,
vam danes resno to svetujem
in tako-le vam naročujem:

Zdaj skupno prosimo Boga,
naj jasno nam spoznati da,
kaj z njo zgoditi se ima,
naj vzame ali ne moža.«

Dopadel vsem je ta nasvet
duhovnom modrim zapored,
zato povelje razglasijo,
da naj ljudje skoz dneve tri
v molitvi srčni se vrstijo,
in vsak se ostro naj posti,
da Bog dobrotno razodene,
kaj se z Marijo naj ukrene.

Tedaj so se ljudje postili,
iskreno vsi Boga prosili,
da jih po angelu uči,
kako Marija naj živi.

In v templu, glej, se tretji dan
je slišal glas z nebes poslan,
ki je velel, da moški vsi

40

še prosti zakonske vezi
iz Davida rodu rojeni
pravični vsi in zgolj pošteni
naj pridejo v Jeruzalem
gor v sveti božji tempel sem.

In vsak prinese naj takoj
navadno palico s seboj;
te palice pa naj se vse
duhovnu višjemu vroče,
ta naj pa vsako zaznamuje,
da vsak jih lahko razločuje,
da morda ktera brez znamenja
poznej se z drugo ne zamenja.
Ko molil je za blagodar,
položi naj jih na altar.

Cegava bo ozelenela
in v krasen cvet se razcvetela,
na njej pa — kot golob med cveti —■
prikazal bo se Duh presveti,
čegava palica bo tista,
njegova naj bo deva čista,
naj v  svoje veliko veselje
na dom kot ženin jo popelje.

Duhovni pa, slišavši glas
v njih tempel iz nebes poslan
poslali so takoj ukaz
na vse dežele slednjo stran,
naj zberejo se moški vsi,
še prosti zakonske vezi

41

iz Davida rodu rojeni
pravični vsi in zgolj pošteni,
in vsak prinese naj takoj
priprosto palico s seboj,
na kterej bodo razodeti
nebeški sklepi vedno sveti.

Mladeniči prihajali
tedaj so v tempel sveti mnogi,
a niso zaostajali
še starčki sivi, resno-strogi,
da tu bi snubili Marijo.

S seboj vsi palice neso . . .
Duhovni se razveselijo,
naproti prišlecem hitijo
ter sprejmejo jih prav lepo,
in srečen jim izid želijo ;
a palice od vseh pobrane
različno vse zaznamovane,
prosivši prej za blagodar,
po vrsti dajo na altar.

Sedaj pa Judje noč in dan
znamenja čakajo spolnitev,
s katerim glas z nebes poslan
ugodno kazal bi rešitev.

Preminil že je peti dan,
znamenja čakajo zaman.

Tedaj Boga so vsi prosili,
dobrotno naj se jih usmili

42

ter naj jim v splošno pomirjenje
pokaže čudežno znamenje.

Zdaj v templu se je glas močan
spet slišal iz nebes poslan:

»Ni prišel semkaj mož še tisti,
ki ženin naj bo devi čisti;
ni palice še tu njegove.

Dokler ne pride sam tu sem,
znamenje vam se ne odzove,
Domovje mu je Betlehem,
iz Davidovega rodu je,
kot božji hlapec daleč sluje,
Jakobov sin, prav dobro znan
ter Jožef je imenovan.«

Kdo bil je Jožef, naj povem :
Njegov bil dom je Betlehem,
in kakor nam povest poroča,
je Jakob bil mu verni oča,

Kleofa bil je brat njegov,
in tega je pobožna Ana
po smrti Joakima vzela
kot moža pod domači krov.

A hčerka, ki sta jo imela,
je bila spet Marija zvana.

Ta Jožef pa je bil tesar,
ki z delom je svoj živež služil,
a z delom težkim pa vsikdar
zvestobo do Boga je družil.
Pravično bilo je in sveto

43

življenje ter za čednost vneto.
Zapovedi je spolnoval,
odločno pa se greha bal.

Poznal ni jeze, ne zavisti,
ne srda, lastne ne koristi;
ni bila lastna mu lažnjivost,
ne samopašna poželjivost.

On storil ni nikomur zlobe,
a bil do vseh je poln zvestobe.
Prijazen vedno vsem ljudem
pomagal jim je v marsičem.
Nikogar ni zaničeval,
ubogih ni zasmehoval.

Če kdo v nesreči je omagal,
mu s svojim delom je pomagal,
Odrekel tudi dušni boli
tolažbe svoje ni nikoli,
ker čutil pač je usmiljenje
za glad, uboštvo in trpljenje.
Kjer videl v bedi je trpine,
tem lajšal njih je bolečine.

Za vdove tudi in sirote
v sočutju bil je poln dobrote.
Ponižen, dober, vedno mil
tak pač je Jožef blagi bil.

Od rane svoje že mladosti
slovel kot kralj je vse čednosti.
Z veliko je skrbjo jo čuval,
da duh nečist je ni izruval.

Zato srce je kakor zlato

*

44

se v njej odsevalo bogato.
Obnašanje in vsako delo
je v rajski čistosti duhtelo.

In kar so usta govorila,
je sramežljivost vse krasila.
Oko mu čisto, čist pogled,
stopinja vsaka, vsak pokret,
mesa neznano poželjenje,
ki dušo in telo mori.

V resnici, človek tak živi

na zemlji rajsko že življenje.

Ko slišali so glas močan
duhovni iz nebes poslan,
kar najhitreje so poslali
poslance brze v Betlehem,
da Jožefa bi pripeljali
do templa gor v Jeruzalem;
on tudi svojo naj takoj
prinese palico s seboj.

In Jožef sveti brez odloga
poslance došle rad uboga.

V Jeruzalem se brž odpravi
in palico s seboj še vzame

ter v tempel božji krene z njo,
kjer drugi zbrani bili so.
Duhoven lepo ga pozdravi,
z veseljem srčnim ga objame,
odvzame palico njegovo,

*

45

- ; - - *

pomoli še za blagodar,
in ko jo dene na altar —
glej čudo nezaslišno, novo:
je palica ozelenela
in v krasen cvet še razcvetela.

A kot golobček se med cveti,
prikazal vidno Duh je sveti.

Med cvetjem mirno obsedi,
da vidijo ljudje ga vsi.

Takoj zažene narod ves
mogočno vpitje do nebes,
od vseh strani rodi odmev
Bogu ubrani slavospev.

In vsi so bili v tem jedini,
da Jožef res je mož pravičen,
po božji milosti odličen,
saj videl svet sedaj je cel,
kaj Bog v nebeški visočini
nad njim je ravno razodel.

Zato edini on zasluži,
da se Marija mu pridruži,
da v svoje veliko veselje
na dom kot ženo jo popelje.

Duhovni Jožefu in tudi
še drugi bližajo se Judi
ter enoglasno ga rotijo,
za ženo vzame da Marijo,
kot mož pa bode zvest ji naj

■*!-—--- -- -*

46

*—

■*

in njene čistosti čuvaj:

»O Jožef, mož si svet zares,
ker Bog častil te iz nebes
in znamnje tako razodel je.

Zato pa damo ti povelje:

Marijo vzami si za ženo,
z njo živi lepo in pošteno!«

Ko Jožef sliši te reči,
jim žalosten odgovori:

»Res čudno se mi zdi povelje,
da izročiti mi to dete
že možu staremu zdaj ličete.

Imel do žensk pač nisem želje,
če pa bi moral ktero vzeti,
po taki nočem hrepeneti,
kot je Marija čista deva,
od ktere vsa čednost odseva.

Da združi z menoj se Marija,
nikakor to za njo ne prija.«

Duhovni pravijo na to :

»Ni znano tvoje scer življenje,
a čudovito nam znamenje
dobrotno dalo je nebo.«

Tedaj pa Jožef mož častiti
nebes Boga je jel prositi,
naj v stiski, ki ga tukaj tlači,
ga s svojo pomočjo ojači:

-—*

47

»Nebeški Oče, moj Gospod,
odločne pošlji mi kreposti,
saj v svoji veliki modrosti
Ti v srca vidiš vsepovsod.

Ti veš Gospod, da čistost sveto
obljubil sem s prisego vneto,
da čist ostati vedno hočem,
imeti z žensko zveze nočem.

Le v Tvoji hočem službi biti,
le Tebe, Bog, vsikdar častiti.
Pomagaj mi nebes vladar,
da ne dotaknem se nikdar
Device čiste in nobene
katerekoli druge žene.«

Ko Jožef tako srčno moli,
priplava angel k njemu doli:

»O Jožef, hlapec Bogu vdan,
prav dobra je molitev tvoja.

Bil k tebi sem z nebes poslan,
da rešim te težav in boja,
da te s tolažbo okrepim,
in z glasom božjim poučim.

Zato pa Jožef, sveti mož,
skrbij prav kmalu rešen boš :
če kot nevesto vsi Marijo
podati tebi le želijo,
ne brani tega se nikar,
saj človek rojen še nikdar
ni, kot Marija, bil čistejši

izmed človeštva, ne svetejši.

Iz vseh je Bog njej prednost dal
ter kot nevesto si izbral.

Devica vedno bo ostala,
devištvo pa je Bogu dala,
ki ga je ženina izbrala,
to bode zvesto spolnovala.

Njej čistost lepa in čednost
je dražja, kakor vsa sladnost,
in kakor vse sveta veselje
in vse, karkoli v greh zapelje.
Tako devica bo ostala,
moža ne bo nikdar spoznala;
s čistostjo hoče ukrotiti
meso in grešnost zadušiti.

Zato pa Jožef, človek sveti,
ne boj se k sebi v zakon vzeti
Marije čiste, saj živela
vzajemno bosta, in cvetela
pravičnost vaju bo obeh,
ker čista v božjih bo očeh.

Kot ženin bodeš to nevesto
v čistosti vedno čuval zvesto.

Z besedo, djanjem je ne žali,
ljubezen čista naj zrcali
iz mislij tvojih se vsikdar,
da ne skali strasti je žar.

Tako jo čuvaj in neguj,
za nje čednost se poteguj,
da v miru bodeta živela,

49

4

da srečna bosta in vesela
in v medsebojni se zvestobi
uprla krepko vsaki zlobi.

Nič zla ne smeš ji prizadeti,
a v časti moraš jo imeti
in jo v potrebi oskrbeti,
dokler je dano ti živeti.

Tako jo čuvaj z vso zvestobo,
tako jo ljubi z vso milobo.«

Ko angel tako je končal,
je dvignil se iz zemskih tal.
Glasu, ki ga z nebes prejel,
je Jožef močno bil vesel.

Duhovni, kakor drugi Judi
vele Mariji, naj potrudi
ter brzo v tempel se poda
kjer najde Jožefa — moža.

Pa ko Marija ta ukaz
dobi, razjoče se na glas,

Boga pa prosi in roti,
naj na pomoč ji prihiti:

»Ti Oče večni tam na nebi!
sedaj se priporočam Tebi,
pomagaj mi iz sile zdaj,
če ne, umrjem raje naj,
devištva da ne zatajim,
čistosti z grehom ne zgubim.

*

50

* - *

Gospod, saj veš, da samo Ti
izvoljenec moj davno si.

Ljubezen prava, rajsko-sveta
za Tebe le je vedno vneta.

Na Tebe vedno se zanašam,
po ljudskem mnenju pa ne vprašam,
dokler v nebeški vsej milini
si tolažnik mi Ti edini.

Ti moj si oče, moja mati,
za brata, sestro smem Te zvati.

Ti moj si mož in moj gospod,

Ti moj si kralj češčen povsod;
tolažba si in moja moč,
brez Tebe spas je nemogoč.

Ti ženin drag si duše moje,
darujem Ti devištvo svoje,
s Teboj le hočem vez skleniti,
brez Tebe nikdar sama biti.

Prijatelj si in varih moj,
ljubezni žar me vnema Tvoj.

Pomoč in svet v težavah si,
po Tebi duša koprni.

Ljubezen si mi in trpljenje,
trpim pa rada vse življenje.

Ti duše moje si krepost,
telesa mojega svetost;
veselje si mi in igrača,
ki v kratkočasnost vse obrača.

Ti moj si jok in moj nasmeh,
imam le Tebe izmed vseh.

k - *

51

4 *

-*-•-»

Ti smrt si moja in življenje,
počiva v Tebi vse želenje.

Očij si mojih ogledalo
in moje duše svitli žar.

Srce Ti zvesto bo ostalo,
za Te gorelo bo vsikdar.

Saj Ti si moj, in Tvoja jaz
ostati hočem vsaki čas.

Zato Te prosim, ljubi Bog
oh, reši težkih me nadlog,
varuj dobrotno me in milo,
da nič ne bode me ločilo
od Tebe več na zemlji tej,
da čistost tudi zanaprej
ohranim in devištva čast,
ta najbolj dragoceno last.«

K Mariji angel je prispel
ter vsako ji bridkost odvzel
s tolažbo milo je takoj
rekoč: »Gospodov mir s teboj!

Gospod nebes me je poslal
zdaj k tebi dol do zemskih tal,
da poučim te in tolažim
in srčno ti gorje ublažim.

Velijo ti moža si vzeti.

Baš temu se ne smeš upreti,
da ne bo srenja govorila :

»Postavo, glej, je prelomila«.

Četudi dan ti bode mož,

*------- 5 $.

52

devica še ostala boš.

Moža življenje je takisto
kot tvoje, vedno sveto, čisto :
telo je čisto, čista duša.

Zvijač on ženskih ne posluša.

Ta mož se zove Jožef sveti.

O njem še zvedi tudi to :

V Boga zaupa on močno,
zato ne boj se njega vzeti,
nevesta mu in žena bodi, v
on varih bode tvoj povsodi;
on zlobe ne pozna nobene
in boli ti ne prizadene.

Da čisto je srce njegovo,
je Bog ti priča za gotovo.

To sveto zvezo z njim le skleni,
zvestoba hudega ne snuje,
nedolžnost nežna jo varuje.

On služil bode ti kot ženi,
ne bo ti boli prizadjal,
da bilo bi ti žal kedaj.

Devištva venec, kot sedaj,
še zanaprej bo lep ostal.

Marljivo bo za te skrbel
in zvesto čuval te vsak čas.
Veselja sijal bo obraz
pri njem, karkoli bo začel.

Tako, kot zvest služabnik tvoj
in dušne svet čuvaj svetosti,
telesne čist čuvaj čistosti

53

bo hrabro šel za tebe v boj.

Ne bo skaljen tvoj srčni mir,
ki prave sreče je izvir,
ne bode krutost ga kalila,
pač pa ljubezen ga sladila.

Oj blažena ti med ženami!
Devica boš, četudi žena,
iz vseh odbrana in češčena
od Stvarnika tu gor nad nami.«

To angel je Mariji djal
in spet v nebo se je podal.
Bogu se ona izroči:

Kar Bog stori, vse prav stori.

Tedaj po Mojzesa postavi
v imenu večnega Boga,
k njegovi večji časti, slavi
duhoven poroči oba.
in sveti Jožef je vesel
Marijo zdaj za ženo vzel.

Če dva pri Judih sta se vzela
veljal je ta-le običaj,
da čakala en čas sta vsaj,
združiti predno sta se smela,
še le, ko je obrok pošel,
je ženin devo k sebi vzel.

Zato ukazali so Judi,
naj Jožef še počaka tudi

■*

54

*- *

ter še čez dolge mesce tri
na dom Marijo vzame si.

Ko Jožef vse tu poravna,
se v Betlehem na dom poda
in vse potrebno oskrbi,
da svatba čedno se zvrši.

Marijo pa so odbržali
še v templu ter ji v varstvo dali
devic sedmero, naj pri njej
ostanejo same dotlej,
da kdo o njej ne govoril
in zlobe bi je ne dolžil.

Z  Jeruzalema v Nazaret
Marijo kmalu so poslali,
da svoje starše vidi spet.

Sedmere tudi so device
s seboj ji v častno spremstvo dali,
naj bile bi ji tovaršice.

Doma je mati vsa vesela
Marijo blaženo sprejela.

* - -*

55

* -- -*

Četrti spev.

Včlovečenje.

In Beseda je meso
postala in med nami
prebivala.

(Jan. 1 . 14 .)

IVIarija zopet zdaj doma
se z raznim delom je pečala:
za božjo čast goreča vsa
je sveto pismo rada brala,
moliti zraven ni nehala.

In kar se v templu je učila
od ročnih del, ni opustila,
marveč jih tu nadaljevala.

Sedmere tudi so device
prav zveste vselej ji družice
molile z njo, ter predle, tkale,
pobožno sveto pismo brale.

Te videle so mnogokrat,
kako da angeli z Marijo
z nebeških zvezdnatih livad
prišedši ljubko govorijo,
ter jo tolažijo, učijo
in kot služabniki udani
prav zvesto mnogokrat ob strani
pomagajoči ji stojijo.

*- „ - - - --*

56

. Ko bile nekega so dne
z Marijo vred sedmere šle
Tje ven iz mesta Nazareta,
da družba malo se pošeta,
studenec tam vabljiv zazro,
ki pitno vodo mestu daje,
okrog zvrstijo se lepo;
od njih pa neke se lučaje
Marija sama proč poda,
da ložje moli tam Boga;
kar glej, že angel zopet pride,
ki zdaj kot solnce se blišči;
Marijo močen strah obide.

Ko družba angela zazre,
nad to prikaznijo strmi,
strahu srce jim skoro mre.
Marija se z molitvo bavi,
ko angel jo tako pozdravi:
»Veseli se Marija deva!

Sam Bog v nebeški visočini
veliko slavo razodeva
le tebi izmed vseh jedini.i
Veseli se nebeška deva,
kot roža diješ z zemskih tal,
devištva kras v nebo odseva,
zato pa te je Bog izbral.

Raduj se tvoje zdaj srce,
in duša tvoja se veseli,
da ljndstvu rana se zaceli,
izgine težko mu gorje.

57

*- - - -*■

Kar Eva mu je zagrešila,
boš zopet ti mu pridobila.

Veseli močno se devica,
ki premogočna kdaj kraljica
neštetim zborom nebeščanov
in revnim trumam boš zemljanov.

Raduj se Davidoa hči,
ker vrh nebeškega bo trona
krasila angelov te krona,
ki v krasnem svitu se blišči,
in vseh svetnikov krona bode
ti dana in čez vse narode.

Veseli čista se devica,
v ugodnem času si rojena,
nevesta Bogu izvoljena.

Ti svetu zgodnja boš danica,
ki v temi nikdar ne ugasne.

Ti bodeš kot jutranji zor
čez svet razlila žarke krasne,
in tudi angelski bo zbor
napolnjen z njim na divnem nebi,
ker svet bo rešen le po tebi.

Izbrisan Adamov bo greh,
posušene solze v očeh.

Ti strla bodeš pekla moč,
v njem razjasnila strašno noč,
a tisti pa, ki v njem trpe,
ob tebi se razvesele,
odprla boš nebeška vrata,
da jih popelješ z globočine

* - *

58

*— -:- -*■

tje v raj nebeške domovine,
kjer sije spet prostost jim zlata,
da z angeli radujejo
in z njimi se družujejo.

A tudi ves človeški rod
veliko v tebi vživa slast,
a večjo hvalo še in čast,
ker hoče zdaj nebes Gospod
zavolj čednosti svete tvoje
s človekom združiti božanstvo,
nebeško z mesom dostojanstvo.

Z radostjo polni srce svoje,
veselja vedno poskakuj,
brez konca vedno se raduj,
ker ti začetek vse radosti
kot dekla božje si modrosti.«

59

In angel zapusti jo zdaj.
Marija vrne se nazaj.

Pa tretji dan potem je bilo
se nekaj novega zgodilo :
Marija v sobice samoti
ostala sama je doma,
da delo skrbno dokonča,
in nič v molitvah je ne zmoti.
Takrat je njeno delo bilo,
da tkala je zlato in svilo,
družice pa so zunaj bile
pri delu, druge so molile.

Kar, glej, je angel Gabrijel
k Mariji v sobico prispel;
tako prisrčno jo pozdravi:
»Ceščena in pozdravljena
Marija deva slavljena!

Gospod s teboj je na višavi,
le tebi milost dal je sami,
ti blažena si med ženami,
tvoj blažen duh je in telo.
in blažen sad, ki rojen bo.«

Ko sliši Deva te reči,
se bridko v srcu ji stori,
pa misli v duši užaljčni,
kaj neki ta pozdrav pomeni.

Pa angel ji odgovori:

»Nikar Marija se ne vstraši,

-*

60

srce se tvoje naj ne plaši,
saj v milosti še božji si,
in tebi, deva, Bog med vsemi
najbolj je milosten, verjemi!
Rodila bodeš dete sveto,
ki kralj čez ljudstvo bo nešteto.
Ta otrok bode božji, Sin
Najvišjega imenovan,
z mogočnostjo, častjo obdan
bo vladal vrh nebes višin,
on vladal Jakobov bo rod,
in dal mu sedež bo Gospod
kraljevi Davida očeta,
kraljestva večnost mu obeta.

Marija mu odgovori:

»Kako pač naj se to zgodi,
kako naj bodem porodnica,
ko vendar ne spoznam moža ?
Ostati hočem le devica,
ki se mesenosti ne vda.«

Pa angel reče ji na to :

»Duh pride v tebe iz neba,
ki te z Naj višjega močjo
obsenči, z milostjo navda,
a dete, ktero bo rojeno,
bo sveto, zvano božji Sin.

V kraljestvu nebnih bo višin
in že na zemlji posvečeno.

61

*-;-'*

A da veruješ tem rečem,
naj tudi to še ti povem:

Glej, tudi je Elizabeta
postarna v letih tvoja teta —
nerodovitno se je štela —
v starosti sina še spočela,
zakaj pri Bogu je nebes
mogoča vsaka reč zares.«

Tedaj Marija se je vdala
in angelu tako je rekla:

»Gospodova sem zvesta dekla,
pokorna bodem mu ostala.

To angel božji čuj in vedi:
po tvoji zgodi se besedi!«

Prelep pozdrav je bil končan,
in angel spet v nebo pozvan.

Tedaj izšel je božji Sin
z naročja svojega Očeta,
in iz nebeških visočin
k Mariji je Beseda sveta;
od nje privzelo pa božanstvo
meso si je in človečanstvo.

Ko oznanjenje je sprejela
Marija, tisti čas spočela
v telesu svojem je Boga,
devica pa še je ostala.

Beseda je meso postala

62


po moči svetega Duha.

Včlovečil se je božji Sin,
kot angel je velel z višin.

Beseda došla ji v uho,
postala kri je in meso,
postala duša in telo
je v hipu z Večnega močjo.

Tedaj privzelo si božanstvo
za veke vse je človečanstvo;
v jednoto v hipu tem spojeno
ne bo oboje več ločeno.

Privzela s čistega telesa
Beseda truplo je od mesa,
a z njim pa slabo in nezdravo
človeško spačeno naravo,
ki mesecev se je devet
razvijala brez bolečin,
dokler se ni rodil na svet —
oseba druga — božji Sin.

Ko oznanjenje je sprejela
in dete od Boga spočela,
oboje materi naznani,
pove devicam, ki doslej
so zvesto čuvale pri njej
o sreči od Boga ji dani,
kak6 je rajsko oznanjenje
prinesel angel in češčenje,

Pove jim, da Elizabeta
postarna v letih njena teta

* --- ‘-: - *

63

* - - *

je milost od Boga prejela
in sina v starosti spočela.

A vedeti je zdaj hotela,
če res tako se je zgodilo,
in res je teta nje spočela,
kakor rečeno ji je bilo.

Takoj je deve tri odbrala
in jaderno na pot podala
se z njimi je čez hrib in plan
tje v Hebron dol na južno stran.

In k svoji teti je vesela
po trudnem romanju prispela.

Ko vidi pa Elizabeta,
da res Marija k njej prihaja,
radost se v srcu ji poraja
in od veselja vsa prevzeta
naproti Devi je hitela
in vsa presrečna jo objela.

»Oj stokrat blažen tvoj prihod«,
tako vsa srečna govori,

»ko te dovedel je Gospod!

Od kod me sreča doleti,
da mati mojega Gospoda
prihaja zdaj radostna k meni
te milosti nevredni ženi?

Oj stokrat blažena usoda,
da tisto Bog mi je poslal,
ki mater si jo je izbral.

Ko slišala sem tvoj pozdrav,

* - *

64

^  —44

tedaj v telesu je stoprav
veselja dete poskočilo,
zato, preblažeria gospa,
je dete, ki se bo rodilo,
zdaj posvečeno od Boga.

Ti blažena si med ženami,
in tvojega telesa sad,

Duh sveti spolnil je nad nami
človeštvu tisočero nad.

Besedi brž verjela si,
katero angel ti je djal,
zato Boga spočela si,

On človek v tebi je postal.

Visoko hvaljena češčena
zato na veke bodeš žena.«

* - -•- -

65

5

*- -- *

Marija ji odgovori:

»Usmilil se me je Gospod,
veliko milostij, dobrot
in čast veliko mi deli.«

Vskipi veselja ji srce,
in v slavospev besede te :

»Magnifikat — poveličuj
Gospoda moja duša,
in v Bogu duli se moj raduj,
ki božji glas posluša!

Odsihmal bodo srečno me
vsi narodi imeli,
odsihmal bodo večno se
mi slavospevi peli.

Zakaj Gospod so je ozrl
na nizkost svoje dekle,
studenec milostij odprl,
ki bodo ljudstvu tekle.

In tisti, čigar vsa je moč,
ime njegovo sveto,
ki se boje ga, jim pomoč,
darov deli nešteto.

Mogočnost skazal je z roko,
mogočne si podvrgel;
napuhnjene potrl v zemljo,
ponižnih ni zavrgel.

Obilo z dobrim pogosti
nadložne, revne, gladne,
a bogatine odpusti
poslednjič prazne, jadne.

*-*

66

* - : - *

Obet že Abram je imel,
očakov vrsta cela,
da v usmiljenju bo sprejel
za hlapca Izraela.«

Tedaj Marija je ostala
pri teti mesece še tri.

Ko vse lepo je uravnala,
lepo pri njej se poslovi,
in v miru se povrne spet
v domače mesto Nazaret.

Četrti mesec je med tem
napočil; zdaj pa pride v mesto
pravični Jožef po nevesto,
da si kot ženo v Betlehem
jo v svojo veliko veselje
na novi stalni dom popelje.

Ko se vesel še nekaj dni
tam pri Mariji pomudi,
tedaj zapazi pa pri njej,
kar slutil nikdar ni poprej,
da kmalu bo postala mati,
ki hotla deva je ostati.

Pač grozno tega se ustraši,
in bol in gnev in strah ga plaši,
bolest razjeda mu srce,
in žalost množi mu gorje.

Zaupno Bogu vse potoži,
kar ga teži, gorje mu množi.

■*——, - : - : - *

67

5 *

*— — *

Kar videl je pri Devi sveti,
nikdar ne more razumeti.

'Bolest to Jožef sam prenaša,
čeravno ga prav hudo peče,
povedati ji še odlaša,

Marije žalostiti neče.

Pa ona dobro se zaveda,
kaj Jožefu srce razjeda.

Devic sedmero zdaj pokliče
kreposti svoje zveste priče,
pove, kar angel Gabrijel
je od Boga ji razodel.

Sedmere tudi vse device
so bile ji zagovornice,
in vsaka mu je potrdila,
kar je Marija govorila.

In tudi to so mu vesele
povrh v tolažbo razodele,
da videle so mnogokrat,
kako da angeli z Marijo
z nebeških zvezdnatih livad
prišedši ljubko govorijo,
ter jo tolažijo, učijo,
in kot služabniki udani
prav zvesto mnogokrat ob strani
pomagajoči ji, stojijo,
potem pa spet iz te nižave
v nebesne plovejo višave.

4 - #■

68

*-  - *

Zato naj Jožef, mož presveti,
na sumu nelia jo imeti.

Pa s tem mu, kar so govorile,
nikakor niso ugodile,
ker žalost, ki ga je obšla,
izginila ni iz srca.

In ker ni mogel te izbiti,

Marijo svojo je nevesto
na skrivnem hotel zapustiti,
in v daljno tuje iti mesto,
tako za njeno čast skrbeti
in zlih jezikov jo oteti,
da tudi drugi bi poznej
ljudje ne sumili o njej.

Boga prisrčno prosi zdaj
dobrotno mu pomaga naj
in blagovoli ga učiti,
kaj v stiski tej mu je storiti.

Z nebes zdaj angel je prispel
in vse skrbi mu je odvzel:

»O Jožef, Davidov ti sin,
naznanjam ti z nebes višin,

Marijo vzami le nevesto,
z njo živi skupaj vedno zvesto.

Da ona dete bo dobila,
to božja moč je v njej storila.

Med ženami je najsvetejša,
devica vendar še čistejša ;

^ ___ iij

69

•*—-

saj to sem davno že poprej
naznanil vestno ti o njej.

Moža dozdaj še ni spoznala,
telo in duša sta ostala
še neskrunjena doslej
in bosta tudi zanaprej.

A sinu, ki ga porodi,
ime prelepo »Jezus« daj;
in to povem o njem že zdaj,
on strl hudobe bo vezi,
mogočen kralj nebes in zemlje
bo on, ki greh sveta odjemlje.«

Glasu, ki ga z nebes prejel,
je Jožef močno bil vesel.

Skrbi je iz srca pregnal,
vesel k Mariji se podal.

Prečisto prosi prav lepo,
da odpusti mu krivdo vso.

Privoli ona rada v to,
prežene s tem grenkobo vso.

Zdaj v Nazaretu še pri nji
ostale dneve preživi,
dokler ni prišel oni čas,
da se rodi človeštvu spas.

70

Peti spev.

Jezusovo rojstvo.

In je porodila svo¬
jega prvorojenega Sina.

(I.uk’. 2 , 7.)

iVlinilo mescev je devet,
odkar je Kristus bil spočet.
Nevesto svojo je tedaj
pravični Jožef vzel s seboj,
da jo na dom popelje svoj
in pride zopet v rojstni kraj.
Marijo na osliča de,
a sam koraka zraven nje.

Ko tako sta na potu bila,
reči sta svete govorila;
če nista se pri tem mudila,
tedaj pa skupno sta molila.

Nekoč pa reče božja Mati:

»Ne morem, Jožef, zamolčati,
kar od Boga skrivnostno vem,
kar mojim kazal je očem.

Glej, stal je enkrat pred menoj
rodu človeškega nebroj,
a dva rodova sem spoznala:
rod judovski na eni strani,

*

71

na drugi močen rod — pagani.
Ta dva sta si nasproti stala.

In [udje so jadikovali,
pagani pa se jim smejali,
ker Judje bili so šibkejši,
pagani toliko močnejši.«

Nato pa Jožef: »Razodeni
mi, žena, kaj li to pomeni!«
Tedaj Marija mu je djala:
»Kolikor z umom sem spoznala,
pač izpolne znamenja ta
se pri detetu mojem vsa.«

In kmalu potnika potem
dospeta v mesto Betlehem.
Zmračilo že se je pri tem,
in tiha noč je svoja krila
čez širno zemljo razgrnila,
noč najsrečnejša vsem ljudem.
Približal je sedaj se čas,
ko bo rojen človeštvu spas.

In angel je z neba prispel,
osliču stati je velel,
kateri nosil je Devico,

Sinu nebeškega rodnico.

Marija v svetem strahu sluti,
da se poroda ura bliža;
spolnitev oznanjenja čuti,
ko Bog se naj na svet poniža.

Ni v mestu taka hiša bila,
da bi dvojico prenočila:.

Pred mestom bila je votlina
prostorna, vdolbena v pečini,
počivala je tu živina
ob dežju ali ob vročini.

V poletnem tu se vročem časi
popotnik mnogoter oglasi,
ko hoje znoj mu z lica lije,
v vabečo senco se votline
utrujen vsede in počije,
okrepčan spet naprej odrine.
Ker hiše ni za njo nobene,
Marija v to votlino krene ;
tu bile jaslice edine
v ozadju puste so votline.
Osliča tukaj sem prižene
mož njeni zvesti Jožef sveti
in vola zraven še pridene.

A noč razgrinja se po sveti . . .

Ko tudi Jožef zdaj izve,
da prišla že je ura sveta
darilka božjega Deteta,
ukrene nekaj sam za se,
ter urno v Betlehem hiti,
čeravno že je polnoči,
poišče v mestu ženski dve,
ki naj bi ven k Mariji šle,

# - - - *

da kje ne bo brez pomoči,
ko božje Dete se rodi.

Ko Jožef v mesto je hitel,

Marijo liki solnca svit
sijaj prečuden je objel,
čez vso votlino je razlit —

Priplava v ta krasan prizor
krilatcev nebnih velik zbor,
da bili bi to sveto noč
Mariji — materi v pomoč,
da v uri božjega poroda
dostojno počaste Gospoda.

Izbrana od Boga edina,
da božjega bo mati Sina,
kot je povedal Izaija,
rodila je tedaj Marija
Gospoda nebnih visočin
brez vseh porodnih bolečin;
deviško je telo ostalo,
nikdar se ni omadežalo.

Kot ona, še nikdar nobena
brez boli ni rodila žena;
brez boli od device svete
le božje rojeno je Dete.

Zato devištva ni zgubila,
ker božje Dete je rodila.

Če solnčni žar skoz steklo sije,
nikakor stekla ne razbije,

*-- a

74

ker svetlozlati ga prameni
prodrejo neizpremenjeni.

In kakor žar skoz steklo šine,
tako brez škode, bolečine
vsikdar deviškega telesa
prihaja božji Sin na svet
pustivši večni dom, nebesa,
da bode svet po njem otet.

Devica je pred rojstvom bila
in pri porodu, po porodu.

Marija nikdar ni zgubila,
kar obljubila je Gospodu.

Krilatci pa to sveto noč
Mariji v ljubko so pomoč.

In ko so od Device svete
prevzeli sami božje Dete,
pa zadoni njih zbor ubran
iz tihe jame v širno plan :

»Rojen je torej nam sedaj
Sin božji, Bog od vekomaj,
rojen nebes je oblastnik,
rojen sveta odrešenik/«

Ko Jožef pride spet nazaj
in vidi čudovit sijaj,
sreč strahu mu trepeta.

Marija pa pokliče ga:

»Le pridi Jožef, ne se bati!

Sreč ti naj ne bo plašljivo,

----- --—*

75

poglej to Dete ljubeznivo,
postala ravno sem mu — mati.

Ko Jožef zdaj zazre otroka,
veselja skoraj se razjoka
in to-le hvalo govori:

»Oj v blagor mi ta sveti čas,
oj tisočkrat presrečen jaz,
da moje gledajo oči
Gospoda svojega Boga,
da zrejo Stvarnika sveta.«
Radosten Dete zdaj objame
in k sebi ga v naročje vzame
rekoč: »Pozdravljen tukaj kralj
v kraljestvu svojem zemskih tal
Pozdravljen v svoji tu deželi!
Premnogi bodo Te veseli.

O Bog in človek hvalim Te,
jedinega izbral si me,
da, kadar bi se porodil,
najpreje jaz Te naj zazrem
in jaz naj Tvoj vzgojitelj sem
in branim Te sovražnih sil.

O hvaljen stokrat moj Gospod,
zahvalim Te, da mater svojo
nekdaj izročil v skrb si mojo.
Rodila je brez vseh nezgod,
devištvo je obvarovala,
devica vedno bo ostala.

V božanstvu si mi človečanstvo

* - - *-

in v človečanstvu si božanstvo
pokazal čudovito zdaj.

Oj hvaljen bodi vekomaj !«

Marija Dete je povila
in z rjuho čisto ga pokrila,
na to pa v jasli položila,
to naj bi zibelka mu bila — —

Oslič in vol, ki tam sta stala,
v Detetu sta takoj spoznala,

Gospoda, Stvarnika sveta;
pred njim popadata na tla,
skrivnostni pa veli nagon,
da glavi sklonita v poklon.

Tako skazujeta mu čast,
še niti jed ni jima v slast.

* - — — - --*

77

^ ' - — ■$ !.

In kmalu tudi ženi dve,
ki Jožef ju je klical tje,
približata se tje votlini
in tam zapazita v sredini,
da dete že se je rodilo.

Znamenj zunanjih, ki sledijo
po rojstvu dece, ni tu bilo,
vso zdravo najdeta Marijo.

Zato načuditi dovolj
ne moreta se, in tembolj,
ker je ostala še devica
in vendar zraven — porodnica.

Kako se more to zgoditi,
to neče jima v glavo iti.

Da ni spoznala še moža
in neoskrunjena je deva,
pa svojstva matere ima,
prečudno njima se dozdeva.

Posebno ena izmed teh
Marijo skušati je htela,
kar pač storiti bi ne smela,
in kar v očeh je božjih greh.

In brž je roka otrpnela,
ki je oskruniti hotela
deviško čisto nje telo.

Prestraši žena se močno.

Vsled bolečin se groznih vije
ter hudo joka, glasno vpije:

»Gorje mi, da sem to storila,
nespametno se dotaknila

--- — - *

78

Device najčistejše, svete,
ki brez moža jo nežno Dete
od samega Boga prejela,
oh, kaj sem grešnica počela!«
Marijo zdaj v veliki sili
poprosi, da se je usmili,
da reši grozne je nesreče,
odvzame bol, ki skli in peče.
Marija ji odvrne milo:

»Zaprosi tukaj Dete moje,
da velike pregrehe tvoje
bi milostno ti odpustilo,
in zdravje zopet ti vrnilo,
jaz upam, da bo to storilo.«
Tedaj pa s solzami v očeh
k Detetu v jaslih stopi žena
in prosi ga vsa spokorjena,
da odpusti ji strašen greh,
da spet ozdravi ji roko
z Detinstva božjega močjo.

In komaj to je zgovorila,
že zdravo je roko čutila.
Salome bilo je ime
tej ženi, onej pa Rahe.

Zdaj urno v Betlehem hitita,
po mestu brž ljudij vzbudita
rekoč: »Oj čujte vi ljudje,
velika čuda se gode:

79

Devica dete je rodila,
in vendar z moškim ni grešila.
Človeški otrok če rojen je,
na zunaj kaže se znamenje,
znamenj zunanjih tu ni bilo,
ko dete se je porodilo.

Moža ni prej nikdar spoznala,
devica vedno je ostala,
prelepo dete je dobila,
brez bolečin ga porodila,
in neoskrunjena še vsa
vsa svojstva matere ima.

Tak čudež se zgodil še ni,
odkar mogočni svet stoji.
Rojeno dete brez moža
le priti more od Boga.

Povrh pa jaz navredna žena
po njem sem bila ozdravljena.«

80

*— - ; -- -*

Šesti spev.

Razglašenje Gospo¬
dovo.

Oznanim vam veliko
veselje,katerobo vsemu
ljudstvu, ker danes vam
j e roj en Vz veličar, kateri
je Kristus Gospod.

(Luk. 2, 10. 11.)

Fvo je Marija porodila,
je ravno ura polnoč bila.

Ljudje živino prejšnji dan
na pašo gnali so na plan.

Pastirci tudi stari, mladi
z živino šli so po navadi.

Ko čuli poleg so živine,
jih krasen sij z neba obsine.

In zdajci pa z nebes višave
priplava angel dol v nižave
in naravnost do njih hiti.

Bojazen, strah jih spreleti ....
»Ne bojte se!« jim angel reče,
»veselje veliko vam znanim,
pastirjim vrlim tukaj zbranim,
ki bo začetek vaše sreče:

Rojčn je Kristus in Gospod,

81

6

* --- *

rojen pri mestu Betlehemu,
tolažba bode svetu vsemu,
po njem človeški rešen rod.

Da res Vzveličar porojen je,
vam bodi v pričo in znamenje:
tam našli boste ljubko Dete
rojeno od device svete,
povito v čiste je plenice
in položeno je — v jaslice.«

Pa komaj angel to konča,
krilatcev truma iz neba
v to sveto-mirno noč priplava,
a zbor se angelski glasan
razlega tj e čez širno plan:

»V višavah bodi Bogu slava,
na zemlji tudi mirnim vsem,
ki dobre volje so, ljudem!«

Na to krilatcev zbor izgine,
in z njimi luč v nebes višine.

Pastirci nič se ne mude
in naglo v Betlehem hite
ter najdejo tu ljubko Dete.

Povito v čiste je plenice,
in položeno tje v jaslice.

Osebe tudi tukaj svete
zazrejo: Jožefa, Marijo.

Presrečni ljubko Dete zro,
kleče ga počaste lepo.

*— - -- *

82

—- *

Povsod okrog zdaj govorijo,
kako se angel je prikazal,
ko tam so na ledini pasli,
kako iskati je ukazal
to Dete položeno v jasli,

In kakor bilo je rečeno,
tako zdaj zrejo izpolnjeno.

Tedaj je Jožef drugi dan
pripraven našel v mestu stan ;

Marijo čisto tj e popelje
in Dete božje, vseh veselje.

Takrat, ko čista je Devica
postala božja porodnica,
znamenje čudno marsiktero
v Mesijo pričalo je vero.

Znamenja mnoga so Rimljani
in drugi videli pagani.

Na nebu se je zvezda nova
velika, svitla užarila;
da lepša nikdar ni svetila,
resnica sveta je, gotova.

Svetila je po svetu vsem,
nje luč je pričala ljudem,
da je gotovo božje Dete
rojeno od Device svete.

Takrat, ko čista je Devica
postala božja porodnica,

- *

83

6 *

je v Rimu olja tok odprl
se in na svetlo je prodrl,
ter kot studenec bistre vode
se vil je ljubko med kamenje
Pač jasno od Boga znamenje,
Mesija da porojen bode.

Ta vir se še današnji dan
tj e v reko Tibero izliva,
in vidi mnog ga še zemljan,
ki v večnoslavnem Rimu biva.

Takrat je tudi sred noči
zapustil hišo ravnokar
Avgust mogočni rimski car.

In ko k nebesom vpre oči
in gleda zvezd prekrasnih sij
mu zvezda čudna zablišči.

Ta zvezda tako jasna, mična
je bila močno devi slična,
ki nosi v rokah ljubko dete.
Jasnejše zvezda ta nocoj
žari, ko druge vse neštete,
in seva tj e v svetov nebroj.

Ko čudno zvezdo car zazre,
nad nje krasoto ostrmi,
bojazen, strah ga spreleti.

Koj pošlje po veščake vse,
ki bili v tisti so deželi,
naj bi mu zvesto razodeli
po svoji umnosti učeni,

84

*-*

kaj neki znamnje to pomeni.

Ni moder nikdo bil tako,
da bi spoznal prikazen to,
in kaj znamenje to pomeni.

Tedaj pa starka prikrevsa —

Šibila je ime tej ženi —
tako jim čudež razvozla:

»Postala neka je devica
Deteta božjega rodnica,
ki vendar ni moža spoznala,
in čista deva je ostala;
od samega Boga dobila
je dete, ki ga je rodila.

Kraljestva celega sveta
to dete vsa kot last ima,
nekdaj pa bo to dete malo
v nebesih tudi kraljevalo.«

Ko cesar sliši te reči,
prevzame ga mogočen strah.

Podobe svoje zdaj veli
takoj vse pomandrati v prah.

Izdal je strog ukaz poprej,
da vsak v deželi ga imej
za premogočnega boga,
gospoda širnega sveta.

Podobe svoje je poslal
v kraljestvo bližnje, daljno vsako,
da kot boga bi vsak čislal
in molil ga povsod enako.

* - *

85

To vse je zdaj se prevrnilo,
nasprotno vse se je zgodilo,
ker vse podobe svoje hkrati
ukazal v prah je pomandrati,
ter ni pripustil več nikoli,
da kakor prej, še kdo ga moli.

Molitve dom je v Rimu stal,"
ki »templum pacis« se je zval.

Miru je tempel bil zares,
o njem povsod je šel sloves.

Tako je zidan bil močno,
da stal je trdno neomajen,
da nikdar se podrl ne bo,
marveč ostal bo večnotrajen.

Zato so zidali Rimljani
tako močno svoj tempel sveti,
ker so hoteli mir imeti,
oblastvo stalno nad zemljani.

Dokler bi namreč tempel stal,
bi mir med njimi kraljeval.

A ko se Bog je porodil,
je tempel njih se razdrobil,
porušen padel je na tla,
ko rojen Bog je, kralj neba.

Takrat, ko tempel so pričeli
graditi slavljeni Rimljani,
zaloti starka jih pri deli,
v graditelje oko upre

*---*

86

in čudno jim novost oznani,
ko dobro si ogleda vse :

»To si zapomnite možje« •—
tako jim starka zdaj pove —

»ne bode tempel dolgo stal,
prav kmalu bode vam razpal,
ko najčistejša bo devica
Boga postala porodnica.

Zaman je vaše delo bilo,
ta tempel bode ves razpal,
in nikdar več iz zemlje vstal,
ko bo se dete to rodilo.«

Slišavši to so se smejali,
iz starke pa se norčevali:

Ni možno, da se uresniči,
kar starka tukaj besediči.

Izklesali so pa nad vrata
usodna ta pismena zlata:

»Kadar devica bo spočela
in dete čista bo rodila,
ne da devištvo bi zgubila,
poruši naj se zgradba cela;
ko deva mati bo postala,
a ne da bi moža spoznala,
naj tempel ta se razdrobi,
in nikdar več se ne zgradi!«

In glej, bil tempel je razdjan,
sramotno v zemljo pomandran,
ko je Marija, Deva mila
nebeško Dete porodila.

* - %

87

* -;-*

Takrat pa tudi gor v višavi
prelepa krona se pojavi,
in semtertje nad Rimom plava,
ko rojeno od Deve svete
je bilo to nebeško Dete,
ki svet njegov je in narava.

In zrlo mesto je bahato
nad sabo v zraku krono zlato.

Ko se rodil je Bog na svet,
z neba je tekel sladek med
na zemljo in po vsej deželi.

Prikazen bila je v znamenje,
kako da bodo ga veseli,
kako bo sladko odrešenje,
in sladko mu, kdor bode služil
Bogu, ki se je z nami združil.

In več ko dolge ure tri
so reke vse in vode stale,
da Bogu s tem bi čast dajale,
ki jih iz zemlje obudi.

Saj le po njem prišle na dan
in žuborele so čez plan.

En čas tedaj mirujejo
in Rojstvo občudujejo.

Največji izmed drugih vseh
gotovo je nečisti greh.

*----- H

88

Pač večje ni od te hudobe,
pred Bogom grše ne gnjusobe.
Bog hotel človek ni postati,
dokler je bil na zemlji greh,
in dokler se stvarem v posmeh
je valjal kdo v nečistem blati,
in s takim znakom človečanstva
dotlej Bog združil ni božanstva.
Zato pa tisto sveto noč,
ko Bog je hotel rojen biti,
je bila strta greha moč,
nesrečneži pa vsi pobiti,
in v grehu tem so vsi potrti
bili to noč od nagle smrti.

Se hudi duh se sam sramuje,
nerad o grehu takem čuje;
če koga pa pregovori,
da ta ostuden greh stori,
od njega proč takoj zbeži
in vsem strastem ga prepusti.
Vsi angeli žalujejo,
človeka se sramujejo.

Ta greh še zračne visočine
z ostudnostjo grdo prešine.

Zato pa naj se le preneha
opisovati ta pregreha,
še naj imena ne ima,
da kje je duša ne spozna.

Če kdo pa storil je pregreho,
v pokori išče naj uteho !

89

m — 8 —-—==-*

Ko blažen čas imel je priti,
in Bog je rojen hotel biti,
na nebu krasna solnca tri
enaka videli so vsi;
a zraven meseci trije
so pluli v noči semtertje.

In skupaj troje solne stoji
ter drugo z drugega žari,
takisto je pri lunah bilo.

To zrlo je ljudij obilo.

S tem Sina božjega je rojstvo
pokazalo Boga nam Trojstvo,
edinost pa v osebah treh,
enakost v njihnih svojstvih vseh.

Z družino Jožef mož čislan
k Mariji pride osmi dan,
da se po Mojzesa postavi
obrezovanja red opravi.

In pri obrezi je ime
Detetu »Jezus« bilo dano,
povelje da z nebes poslano
in vse prerokbe se spolne.

Ko Deva je Boga rodila,
in zvezda nova zasvetila,
kot bilo je že prej rečeno,
svetila je po svetu vsem;
nje luč je pričala ljudem,
da je na svet sedaj rojeno

* —- - = - ^

90

*•

*

kot božji Sin nebeško* Dete
od matere Device svete.

Kjer v zarji solnce se napaja
in z zlato krono rano vstaja,
tam, kjer že konec je sveta,
bogati kralji so živeli,
ki so na zvezde se umeli
in bili dobrega duha.

Ko zvezdo kralji to zazrejo,
v modrosti svoji brž umejo,
da v tistem kraju in deželi,
kjer zvezdo videli so novo,

Vzveličar rojen je gotovo.

Zelo so tega vsi veseli.

Ti kralji so se skupaj zbrali
in modro se posvetovali.

Na pot se sklenejo podati
in Dete božje poiskati.

Zdaj skrbno se pripravljajo
na daljno in težavno pot,
od svojih se poslavljajo
proseč, da vodi jih Gospod.

Ko vse za pot so preskrbeli,
zlata in srebra so še vzeli
in grenko miro in kadilo
ter dragocenostij obilo.

Na enem mestu so se zbrali
in s spremstvom se na pot podali.

*■- *

91

—*

Nastane vprašanje pri tem,
kedaj je zvezda zasvetila,
ki je znanilka rojstva bila ?

O tem le dvojno mnenje vem :

Pove nam jedno izročilo:
ko se je Dete porodilo,
je zvezda nova zažarela.

Resnično to ne bo docela.

Ni možno lahko se zgoditi,
da trije modri mogli priti
bi tako naglo iz daljine.

Ko družba kraljev je prispela,

Marija je Otroku štela
takrat še le dvanajsti dan,
odkar je bil na svet poslan.

A drugi mož prav dobro znan —
Krizostom je imenovan,
kar v obče »Zlatoust« pomeni —■
ta v knjigi svoji tako mčni:

Ko Sin naročje je Očeta
zapustil in nebesa sveta,
v Device sklenil se telo,
da bi od nje sprejel meso,
in po besedi z visočin
postal je človek božji Sin:
tedaj je zvezda zasvetila
ter vsemu svetu naznanila,
da zemski in nebeški kralj
je človek nam enak postal.

Ko ga Marija je spočela,

* ---*

92

je zvezda jasno zablestela.

V deželah svojih modri so
zagledali prikazen to,
iz nje pa so takoj spoznali,
da božjega Sinu božanstvo
privzelo si je človečanstvo.

Vsi trije so se skupaj zbrali
in modro se posvetovali:
na pot se hočejo podati
in zvezde te pomen zaznati.

Ko so o vsem se domenili,
so zopet se na dom vrnili.

Tu skrbno se pripravljajo,
potrebno vse nabavljajo.

Ko vse tako so oskrbeli
ter srebra in zlata še vzeli,
na enem mestu so se zbrali
in s spremstvom se na pot podal
proseč, da čuva jih Gospod,
na potu spremlja jih povsod.

Po gozdnatih so šli planjavah
in polja širnih goličavah,
a zvezda nova jasnomila
je vedno jim naprej svetila.
Tako je zvezda svetla bila,
tako mogočen njeni sij,
da jasnost zvezdnatih nočij
in tudi solnce je stemnila.

* - . - *

Ko je Marija Deva mila
nebeško Dete porodila,
so prišli modri s spremstvom vsem
na potu že v Jeruzalem.

Tu vprašajo, rojen kedaj
je bil kralj judovski in kje:

»Njegove zvezde smo sijaj
zazrli davno vsi trije.«

Ko Judje zvejo te besede,
preplašenim srce se zmede,
veselje jim je skaljeno,
vse mesto je užaljeno.

Najbolj seveda se je zbal
Herodež, njihov zlobni kralj.

A Judje so in farizeji
takoj postajali srčneji.

Te kralj Horodež povprašuje,
če sveto pismo prerokuje,
kje bode rojen Judov kralj,
ki bo čez svet gospodoval.

Pismarji pa odgovore mu:

»Tu v knjigah beremo takb,
da rojen v mestu Betlehemu
sam božji Sin, Mesija bo.«

Tedaj pa pošlje kralj Herod
po modre in jih izprašuje,
od kdaj se na nebeški svod
ta zvezda nova prikazuje.

Natanko modri mu povejo,

*— - *

94

od kdaj že krasno zvezdo zrejo,
in kdaj so se na pot podali,
da Dete božje bi iskali.

Herodež pa na to jim pravi :

»Le iščite, po njem vprašajte
in tudi meni znati dajte,
da moje ljudstvo ga pozdravi.

A hočem ga še jaz moliti,
kot kralja vredno ga častiti.

Ko najdem njegov rojstni krov,
prinesem zlatih mu darov.«

Od kralja zdaj se poslovijo,
podajo zopet se na pot
in zvezdi varno spet sledijo,
ki jih je vodila do tod;
čeprav se v mestu jim je skrila,
je tukaj spet jim zasvetila
in zvesto dalje pot kazala,
dokler se ne prikaže trem
prijazno mesto Betlehem.

In tukaj zvezda je obstala
nad hišo, kjer Družina sveta
se radovala je Deteta.

Spolnile so se modrim želje,
prešine rajsko jih veselje.

Na to gredo pa v tisti hram
in najdejo Marijo tam,
pri njej nebeško milo Dete.

■-=—.---*

95

*• - - -*

Prešinjeni ljubezni svete
pred njim na tla popadajo
ter Dete božje ljubeznivo
časte pobožno in spoštljivo,
darove mu pokladajo:
kadilo, miro in zlato.

To troje dajo mu za to,

ker Bog je, človek in pa kralj,

ki bo čez svet gospodoval.

Kadila, mire in zlata
enako dosti vsak mu da,
enako vsi darujejo
in tako označujejo,
da Bog in človek Otrok ta
ter kralj je zemljč in neba.

Ko modri so mu darovali
darove svoje, Dete milo
je nežno rokico dvignilo,
da z blagoslovom se zahvali.

Prečisti materi njegovi
se tudi bližajo z darovi,
in predno spet naprej hitijo,
srebra, zlata ji izročijo.

A tudi Jožefa moža
bogato obdarujejo,
dado mu srebra in zlata,
zaupno ga sprašujejo
o rajskomilem tem Deteti
in materi njegovi sveti.

In rad jim Jožef vse pove,

*-#

96

kar lepega o njiju ve :
da mati tega je Deteta
še čista vsa, devica sveta;
od Boga Dete je spočela,
ker na besedo je verjela;
mesenim djanjem ni se vdala
ter nikdar ni moža spoznala,
in brez porodnih bolečin
na svet je prišel božji Sin.

In angeli z nebes poslani
Mariji bili so ob strani
ter z njo vred rojstva preveseli
so Bogu čast in hvalo peli.«

Tedaj pa so se poslovili
prisrčno pri Družini mili,
z obilnim svojim spremstvom vred
hitijo v domovino spet.

Pa angel iz nebes poslan
po noči reče kraljem trem:

»Ne pojdite v Jeruzalem,

Herodež zvit je in pretkan,
z izdajstvom zdaj vas pričakuje
in zlobne sklepe v srcu kuje.«

Po drugi poti so tedaj
se modri vrnili nazaj.

Zaman Herodež modre čaka,
brez upa mine ura vsaka.

Ko tako čaka dan na dan,

*—-—*

97

7

*—-*

sprevidi, da je goljufan.

In v jezi svoji grozoviti
veli iskati in loviti
tri modre, da jih pomori
in s tem si jezo ohladi.

A tega Bog ne pripusti,
da se njegov namen zvrši,
on ščiti v vsaki jih nezgodi
ter varno jih v domovje vodi.

A nekaj drugega sedaj

stori Herodež, divji zmaj:

vojščakom svojim zapove,

da v Betlehemu umore

otroke vse, ki v letih dveh

so tamkaj bili porojeni,

med njimi novi kralj bo — meni.

Načrt obrne Bog v posmeh.

Herod velel je naglo silo,
takoj se vendar ni zgodilo.

Marija Dete je gojila
brezskrbno, mirno in veselo,
a zdaj bi zlo jo naj zadelo,
in naj bi že se žalostila?

Za zdaj ji žalost Bog odvrne,
naklep Herodeža prevrne.

Iz Rima strog ukaz izide —
sam cesar ga je odposlal —
da v Rim takoj Herod naj pride
kjer bode mu pred sodbo stal.

*- -*

98

Od Judov bil je namreč tožen,
da jih sramotno je izdal,
da narod zvesto mu podložen
je s silno krutostjo teptal.
Preklical je Herod odlok,
umoril drobnih ni otrok,
storiti hoče to tedaj,
ko vrne z Rima se nazaj.

In celo leto je minilo,
da z Rima ni nazaj ga bilo.

Ko dan od rojstva štirdeseti
Marija štela je Deteti,
oseb je troje z Betlehema
hitelo do Jeruzalema.

Takrat je namreč Jožef vzel
premilo Dete in Marijo
in z njima v tempel je hitel,
da običajni red spolnijo,
pri Judih šega je tako.

Ko v tempel Dete prineso,
položi Jožef na altar
dve grlici svoj borni dar;
tak dar po Mojzesa postavi
za revne namreč se opravi.

Nek starček tudi sivolas
prilezel v tempel je tačas :
duhoven Simeon častit,
in temu Bog je razodel,

* - — -

da tako dolgo bo živel,
in mu očij ne vgasne svit,
dokler ne vidi sam Mesije.

In res je Bog mu milost dal,
da pri življenju je ostal,
da vidi z lastnimi očmi
nebeškega Sinu Marije,

Odrešenika vseh ljudi.

Z nagibom svetega Duha
k Družini sveti se poda.

Ko Dete Jezusa zagleda,
veselja mu vskipi beseda:

»Oj blagor mi, da vidim dan,
ko je Rešnik na svet poslan,
oj blagor mi, da vseh stvari
Gospoda gledajo oči!«

K Detetu je hitel vesel,
prisrčno ga v naročje vzel
rekoč: »Pozdravljen Stvarnik, kralj
v kraljestvu svojem zemskih tal!«
Privije Dete na srce
in govori besede te:

»Zdaj pusti v miru, o Gospod
služabniku umreti,-,
saj po besedi si do tod
obljubil mu živeti.

Ker zrle moje so oči,
kar ljudstvu si pripravil;
po čemur davno hrepeni,
s tem bodeš ga ozdravil.

*-j-•-*-

100


Nevernikom prekrasen sij
in luč bo v razsvetljenje,
a Izrael se Tvoj časti,
iz njega vzliaja odrešenje.«

Obrne se še govoreč
k Mariji v žalostni besedi:

»Presunil oster bode meč
o Mati, Tvojo dušo; vedi:

Tvoj Sin prebridko bo trpel,
prej ko bo v svojo slavo šel;
postavljen mnogim je v vstajenje
a mnogim v večno pogubljenje.«

Ko vse so lepo dokončali,
kar zakon Mojzesov veli,

* - *

101


---*

iz mesta spet so se podali,
za pot vse Jožef oskrbi.

Tako družina je vesela
nazaj spet v Nazaret hitela.

A Jezus rastel je v starosti
in nenavadni že čednosti,

Marija ga je ljubkovala
in vedno skrbno vzgojevala.

102

* --- ; - *

Sedmi spev.

Beg v Egipt

Vstani, vzami Dete
in njegovo mater in
beži v Egipt in bodi
tam, dokler ti ne po¬
rečem . . .

(Mat. 2, 13.)

I*Co eno leto je minilo,
povrne se Herod nazaj.

Takoj ukaže kruti zmaj
izvesti prejšnje naročilo,
in v svoji prevzetiji smčli
vojščake pošlje v Betlehem
in naokrog po vsej deželi
ter zabičuje strogo vsem,
naj vse fantiče pomore,
ki stari že so leti dve
in tudi menj, ker zlobnež meni,
da bo med njimi kralj rojeni.

Ko Jožef je po noči spal,
je Bog mu angela poslal,
in ta mu nujno naroči,
z Detetom naj v Egipt beži
rekoč: »O Jožef, kraljev sin,
sam Bog iz nebnih visočin

* --- *

103

naznanja ti, da še nocoj
ostaviš svojo domačijo.

To Dete vzami pa s seboj
in mater njegovo Marijo
ter z njima se v Egipt podaj
in tako dolgo tam ostani,
dokler Gospod ti ne naznani.

Herodež, krvoločni zmaj
to Dete išče in lovi,
da grozovito ga vmori.

Zato pa Dete mu odtegni
in brzo z njim v Egipt pobegni!«
Pokorno Jožef brž stori,
kar angel mu z nebes veli,
in poleg Matere presvete
s seboj nebeško vzame Dete.

Se tisto noč v Egipt beži,
a zraven še osebe tri,
ker med neznane gre ljudi,
v pomoč na pot privzame si:
služabnika in dekli dve,
govedo in oslička dva.

Na jednega Marija sede,
privije Dete na srce,
s seboj osliček drugi vede,
kar družba živeža ima,
ker pusta je in dolga pot
in redkokrat je brez nezgod,
in redko gostoljubno selo,
ki bi popotnike sprejelo.

--- *

104

Po dnevi so, še bolj po noči
prav mnogo hudega prestali,
ker solnca žarki so pekoči
po dnevi njih obraze žgali,
po noči njim pa bril v obraz
je oster veter, hudi mraz.

Sred polja so prenočevali
na prostem, in le slabo spali.
Tako različnih je nezgod
in boli bila polna pot.

Nekoč posoda se jim stre
ki v njej je pitna voda bila,
nikjer se nova ni dobila,
in kamor se oko ozre,
nikjer studenec ne izvira.
Družina žeje zeva, vmira,
in z njo živina omaguje,
čim dalje v pusti svet potuje.
A svojih Bog ne zapusti.

Glej, kmalu v širni tam daljav
v peščeni pusti goličavi
zazrejo motne jim oči
visoko senčnato drevo,
in srce trudno koprneče
z nevidno silo tje jih vleče.
Kako radostno pač oko
visi na palmi zeleneči!

Kako pač v senci tej vabeči

* - - : V. t ., - " - -- -—

krdelo trudno si počiva!

Kako pač trave bujna rast
živini gre v prijetno slast,
ki vsa upehana jo vživa!

Ko trudni tukaj vsi sede,
počitek vživajo molče,
v naročju Matere počiva
nje Dete in nalahno sniva.

A kmalu ljubko se izvije
z naročja Matere Marije,
in kjer redkeje trava rase,
po zemlji s prsteki igra se.

In čudo glej! — privre na dan
iz zemlje bister vir hladan,
naprej se vije po ravnini,
izginja daleč tam v dolini.

Nad tem vsa družba ostrmi.

Vsi skupaj hvalijo Boga,
ki vse potrebe vseh pozna
in svojih v bedi ne pusti.

Napije zdaj se vsa družina
in tudi vtrujena živina.

Drevo, pod kterim" so sedeli,
je bilo vitko in visoko,
v njegovih vejah na široko
viseli dateljni so zreli.

(Ta sad, ki po sladkosti sluje,
izvaža se v dežele tuje.)

- *

106

# -

Marija dvigne tje oči,
zagleda gori sladki sad,
imeti ga močno želi,

Detetu da uteši glad.

A Jezus, Dete ljubko-milo
je njeno željo uganilo.

Kot Bog drevesu zapovč,
da k zemlji dol se nizko skloni,
njegovi Materi pokloni,
da njene se želje spolne,
da vzame, kakor hoče, sad
in z njim svoj potolaži glad.

Takoj drevo sicer okorno
pripogne se do tal pokorno.

Pokaže Dete jasno s tem,
da gospodar je vsem stvarem.

Ko vidi čudež ta Marija,
utrga sadja si vesela,
a tudi njena tovaršija
vriskaje si je sadja vzela.

In nekaj sadja so povžili,
a z drugim vreče napolnili,
na pot s seboj so si je vzeli,
da za poznej bi kaj imeli.

Drevesu Dete zdaj veli,
da zopet naj lepo vzravna se,
in lepše še kot preje rase,
in sadje slajše naj rodi.

Pod palmo gostoljubno v noči
od pota si počinejo ;

. ; -- — - *

107

■*

a brž, ko mladi dan napoči,
naprej od tod odrinejo.

Ko šli so skozi neki gaj,
za drugim drugo je tedaj
drevo se jim poklanjalo
in jasno s tem naznanjalo,
da Stvarnik njihov je to Dete
in gospodar čez vse stvari.

Ob potu cvetke pa neštete,
ki tam skrivnostno sanjajo,
glavice svoje klanjajo,
ko mimo njih Gospod beži.

Po vejah listje je šuštelo
v pozdrav popotnikom veselo.
Krilatih pevcev zbor droban
je speval Bogu spev krasan,
v tolažbo Jezusu, Mariji,
in celi drugi tovaršiji.

Ob potu našli so pečino
in v njej pa veliko votlino,
zalega zmajev v njej je bila.

Oh groza! — V hipu iz votline
nasproti tropa zmajev šine,
da potnike bi pomorila;
ognjena sapa jim iz žrela
pogubonosno je pršela.

Vsa družba naglo je obstala,
teh zmajev se je silno bala;

108

a Jezus pa nebeško Dete
z naročja Matere presvete
se zvije in na zemljo skoči
nasproti tolpi sikajoči
ter zmajem besnim zapove,
naj spet v brlog nazaj zbeže.
Ko zmaji Jezuščka zazro,
pred njim se vržejo na tla,
častijo Stvarnika, Boga,
nato takoj nazaj teko.

Nad tem popotniki strmijo,
Boga zdaj hvalijo, častijo,
da rešil jih je čudovito
pred to zverino silovito.
Zaupna zopet in vesela
Družina je naprej hitela.

A kmalu na samotni poti
živali pridejo naproti.

Od vseh stranij zdaj prihite,
da Dete božje počaste.

Vsa divja gozdna je zverjad
postala krotka naenkrat:
jeleni, levi in levice,
medvedi, volki in lisice,
in tigri, srne, veverice
in roparske ujedne ptice.

Ne samo majhna, še velika
žival se vsaka mu dobrika.
Tako prisrčen*so sprejem

109

-i—«®-5-i-—---=- -*

priredile popotnim tem.

Zdaj skupno spremljajo naprej
popotnike na poti tej
ter šumno-hrupno se igrajo,
veselo tekajo, skakljajo.

Tako še nema stvar časti
sveta Gospoda in stvarij.

In kakor da bi jo poznale,
popotnikom so pot kazale,
in kakor s pametjo človeško,
vodile so jih skoz sotesko.

A tudi ptičice vesele
naproti so jim žvrgolele,
prisrčne pele jim zdravice
in nežne klanjale glavice,
ter skozi divjo-temne gaje
jih daleč spremljale skakljaje.

Kako je ljubko pač donelo
po zraku petje njih veselo !

Kako pač Dete se raduje,
ko nema stvarca mu službuje,
a svet hudoben ga podi
v tujino daljno sred noči!

Čez gozde, polje in planjave
in čez peščene goličave
Družina dalje vedno roma
iskaje novega si doma
ter kmalu pride v gozd teman,

*- .. ... ...=-*

110

kjer roparjev jo trop strašan
obda po krvi hrepeneč,
bogati plen pri njej sluteč.

In z divjimi na to obrazi
druhal se vedno bliže plazi.
Začudijo se pač močno,
ko starca Jožefa zazro,
da s tako krasno ženo hodi
in skozi divji svet jo vodi.

Ko ženo občudujejo,
tako se pomenkujejo:

»Da starec ta je ženo krasno
ugrabil kje, to nam je jasno,
in skrivaj jo s seboj je vzel,
zato je skoz puščavo šel.

Mi tega starca umorimo,
a drage vse pa polovimo,
najprej prekrasno mlado ženo,
in s spremstvom vred še dete nj eno.«
Takoj so skupaj prihiteli,
prestrašeno Družino vjeli.
Razbojnik zraven bil je star,
druhali roparske glavar.

In ta je v gozdu tem imel
brlog svoj, hišico okorno.

Družino izroče mu borno,
da straži tam jo, dokler cel
ne bo navzočim razdeljen
ta nenavadni novi plen.

Razbojnik stari pa takoj

111

popelje jetnike s seboj :

Marijo, Jožefa in Dete
in spremljevalce z njimi vjete,
ter skrbno pazi zunaj koče,
da jim uteči ni mogoče.

Skrbelo Jožefa ni malo
za Jezuščeka, Dete zalo
in za njegovo Mater milo,
kaj bode z njima se zodilo,

Imel je ta razbojnik star
pohlevno dobrosrčno ženo,
in to je ljubil bolj iskreno,
kot sebe ali kako stvar.

Ko žena jetnike zazre,
sočutje gane ji srce,
in neki strah se loti nje,
ki v srcu divjost vso zatre.

Zdaj ogleduje si pazljivo
Marijo, Dete ljubeznivo,
ki kakor solnce je blestelo.

Vse to jo s strahom je prevzelo.
Čudeč se njihovi lepoti
z veseljem jim hiti naproti,
prisrčno sprejme jih, pozdravi
ter z njimi v kočo se odpravi.

Se srce svojega moža
s krotkostjo žena omehča.
Razbojnik Jožefu na to
ves dober govori tako :

»Le bodi mož brez vse skrbi,
nič hudega se ne zgodi
ne tebi, ne družini tvoji.

Vi boste zdaj v oskrbi moji,
nezgode bom vas varoval,
dokler ne odpotujete,
in v bran pred roparji bom stal,
to lahko mi verujete.

Za danes in jutranji dan.
vam priredim prijeten stan,
da odpočije si družina
in vaša vtrujena živina.«

Namigne jim, naj bi posedli
in v okrepljenje pili, jedli,
saj bilo vsega je zadosti.

Živino tudi v hlev zapelje,
nakrmi jo in ji nastelje.

Veseli so vsled tega gosti.

Med tem pa roparjeva žena
za Dete kopel priredi.

Marijo prosi in roti
vsa v gostoljubnost zatopljena,
naj koplje Detece premilo,
da bode spet se okrepilo.

Ne brani tega se Marija,
ker ve, da Jezuščeku prija.

Položi Mati v kopel Dete,
ter mu umije ude svete,
a roparjeva žena blaga

113

8

* ---- *

pri tem vesela ji pomaga,
lepo mu posteljco pokrije,
da Dete se na njej spočije.

Tedaj pa je domov prispela
druhal, ki je Družino vjela.

Teh roparjev je bilo pet,
vsi smrtno ranjeni, krvavi,
ker so hoteli kupcem davi,
katerim prišli so na sled,
oropati vse njih blago.

Pa kupci so se branili
in z meči sekali tako,
da vse so smrtno ranili.

Razbojnik večji zdaj k posodi
pristopi, da bi v tisti vodi,
kjer Dete je poprej sedelo,
krvave rane si izmil.

In ko je rane si oblil,
prešine čustvo ga veselo.

In čudo! — Rane prej krvave
zdaj cele so in zopet zdrave.

Nad tein so roparji strmeli,
k posodi zdaj so vsi hiteli,
in vsak si rane je umil
in vsak postal je zdrav in čil.

Takoj so rane zacelile,
ki z vodo so v dotiki bile.

Le Jezusa jim je svetost
to zdravje dala in krepost.

- - - --

114

Ko so razbojniki spoznali,
da zopet zdravi so postali
z močjo preljubega Deteta,
popadli so takoj na tla
proseči milosti oba:

Naj Dete jim in Mati sveta
krivico prej storjeno vso
in vsako odpustita zlo.

Prav skrbno hišni gospodar
to čudodelno vodo hrani,
visoko jo čisla kot dar,
ki vsako mu gorje zabrani.

Postal je slednjič prav bogat,
ker čuval si je drag zaklad.

Če bil je kdo močno bolan,
in slab zarad dobljenih ran,
takoj k razbojniku je šel,
s seboj darov obilnih vzel,
da vodo čudežno dobi;
in kjer se z vodo ran dotakne,
bolezen se takoj umakne,
in spet je zdrav kot prejšnje dni.
Razbojnik je na tak način
postal mogočen bogatin.

Ne mara Jožef več ostati,
zato že tretji dan od tod
odpravi se na daljno pot;
mogoče ni ga zadržati,

*

čeprav sta ga oba prosila,
čeprav sta jokala in vpila.

Tedaj pa hišni gospodar
na pot jim da jedil obilo,
povrh reči še mnoge v dar,
da bo v potrebno jim krepilo.

In spremlja jih na bližnjo cesto,
pokaže tudi pot jim zvesto,
po kteri naj le hodijo,
da v gozdu ne zablodijo.

Pa tudi žena roparjeva
nebeško Dete zraven nosi,
potrtost ji iz lic odseva,
zato njegovo Mater prosi,
da kadar vrne se nazaj,
pri njej se spet oglasi naj.

Bogu še se izročijo
in solzni vsi se ločijo.

V egiptovsko tedaj deželo
krdelce majhno je hitelo :
presveto Dete in Marija
in druga njiju tovaršija.

Neznana bila jim je pot,
a mnogo našli so nezgod.
Sočutno Jožefa srce
je hudo čutilo gorje,
ker gladke ni poznal poti,
še manj, v katero stran drži.

116

Prenaša vendar vse napore
in se tolaži, kakor more.

Nekoč pa Jožef, mož preblagi
nevesti reče svoji dragi:

»Gospa, ti dober svet mi daj,
kam naj obrnemo se zdaj i
Nikoder gladke ni poti,
in meni se nekako zdi,
da s poti te se vrnemo
in kam drugam obrnemo.

Ta misel zdi se mi najbolja,
če to je tudi tvoja volja ;
kaj hudega se pripeti
nam lahko sredi te poti.

Če kje v puščavi zajdemo,
nikogar tam ne najdemo,
ki bi nam kazal pravo pot.
Toliko čaka nas nezgod,
in marsiktera huda sila,
da bi nam smrt najljubša bila.
Nezmerno dolga je puščava,
nezmerno široka planjava,
bojim se pač, da v tej puščavi
pogubno zlo se nam pojavi,
če delj po tej še gremo poti.

Če to je tudi tvoja volja,
bi bila, menim, pot najbolja,
ki vodi morju nas naproti.

Če le do morja pridemo,

117

z ljudmi se tamkaj snidemo,
in skoz vasi in lepa mesta
povede nas prijetna cesta.

Lahko z ondotnimi ljudmi
prijazno se spregovori,
pokažejo nam cesto pravo
in za primerno nam plačilo
prodajo živeža obilo.

Tam vodo in pa tečno travo
si lahko za živad dobimo,
a v tej peščeni goličavi,
v nevarni pusti tej puščavi
gotovo vsi se pogubimo,
gladu umrje vsa družina,
gladu pogine nam živina.

Če dobra pot v ovinkih vodi,
je boljše se po njej ravati,
kot da se naravnost — zablodi.

Zato povej mi blaga Mati,
kako se tebi dobro zdi,
tako potem se naj zgodi.«

Marija pa na to molči.

A glavo nagne ljubeznivo,
zaplaka tako presunljivo,
da ji beseda zastoji.

Presveti mož se močno vstraši,
bridkost srce njegovo plaši,
in žalost ga prevzame taka,
da z Devo vred grenko zaplaka,

-*•

118

na to pa pravi svoji ženi:
»Povej mi, kaj ta jok pomeni,
povej nevesta sladka moja,
odkod je bol in žalost tvoja?
Pripravljen, draga, sem trpeti,
za Dete in za te umreti.

Zato Marija le ne plakaj
in solz bolestnih ne pretakaj,
ker tvoje veliko gorje
globoko reže mi v srce.

Ne jokaj mila, tvoj mi joč
je v mojem srcu ogenj žgoč.«

Nato Marija govori:

»Oko se moje ne solzi
zavoljo lastnih bolečin,
le ti se smiliš mi, trpin ;
in tudi ne, ker ti bi kdaj
mi hudega povzročil kaj.

Zato le plakam, se solzim,
ker tolikrat zavoljo mene
gorje prehudo te zadene,
vsled tega tudi jaz trpim.

Odkar te, dragi mož, poznam
do zdaj, ko v tujo grem deželo,
srce ti zame je skrbelo,
in zanj, ki v rokah ga imam.
Ko gledam tvojo tu zvestobo,
da ljubil vedno si me zvesto,
odkar si vzel me za nevesto,

119

m  - -*- *

prešinja s trpko me grenkobo.

Skrbij vsled tega ne imej,
sam večni Bog nas čuval bode
in rešil vsake nas nezgode,
le nanj zaupajmo odslej.«

Ko to je Mati govorila,
je Dete ji počivalo,
v naročju sladko snivalo,
a njej za solzo solza lila
na Dete je in ga vzbudila.

Pogleda Mamici v oči,
prijazno se ji nasmeji
misle, kaj dela Mati mila.

Zdaj vidi z lica ji grenke
debele padati solze,
pa tudi s solznatih oči
velika žalost ji blesti.

Nasloni glavco ji na ramo
in tiho plaka tudi z Mamo,
ovije se je ljubeznivo
in jo poljublja prikupljivo ;
na to pa nežni dve ročici
po njenem tužnem stegne lici,
obriše grenke ji solze,
izbriše materno gorje.

Spet Jožef vpraša: »O Gospa,
katera pot naj obvelja?

Mar naj ostanemo na tej,

*■ - =--- 4

120

mar gremo k morju naj, povej.«
»Za nas« — Marija njemu pravi —
»je boljše romati po poti,
ki vodi morju nas naproti,
kot v divji pusti tej puščavi.«

Že hočejo do morja iti,
kar angel božji se k ra san
prikaže njim z nebes poslan,
tako jim jame govoriti:

»O Jožef, svet pravičen mož,
obupal tukaj pač ne boš.

Z Družino pojdi le po tej
nesložni poti kar naprej
v Egipt, namenjeno deželo,
in čuj nad svojimi veselo.

Jaz spremljam vas in vam sledim
in pot vam kratko naredim,
za kar je treba dvajset dni,
se tukaj lahko v treh zgodi.

Ko tako romajo naprej,
nevihta velika nastane,
in veter močen sredi vej
podira gozdne velikane,
in vedno bolj nevihta hruje,
in gosti dež z nebes se vsuje.
Nasproti Dete se obrne :
takoj nevihta obmolči,
umaknejo se megle črne,

121

in koder potniki so šli,
nad njimi naredi se svod.

Po suhem so sedaj veseli
Boga hvaleč naprej hiteli.

To le stori nebes Gospod.

Že bliže vedno so dežele
osebe svete zdaj prispele.

Nakrat zazrejo tam drevo,
drevo veliko in visoko
in v svojem vejevju široko.

Z drevesom bilo je tako:

Ljudje so tukaj sem hodili
in z njega plodni sad jemali,
kot ,sveto 1  so drevo molili,
pod njim vsak dan malikovali;
tu sem prinašali darove
za svoje krive so bogove;
govedo, ovce, sploh živali
bogovom svojim v čast so klali.
Pa tisto vse je satan vzel,
ki je v drevesu dom imel.

Velik se čudež zdaj zgodi:
ko Jožef s svojo tovaršijo,
z Detetom Jezusom, Marijo
k drevesu temu prihiti,
se to z vejevjem k zemlji skloni,
Bogu-Detetu se prikloni.

Pokaže tukaj nema stvar,
da Dete je sveta vladar.

* -, -. — *

Priklonijo se veje goste,
in sprejmejo te svete goste.

A ko si v senci čudoviti
zdaj malo hočejo počiti,
hudiči v vejah zavrešijo,
z ostudnim vpitjem zakričijo :

»Kaj iščeš Jezus tu pri nas!?

Ti sem prihajaš nam v sramoto.

Gorje nam vsem zavoljo vas !

Bežimo proč od tod v samoto,
sam Bog je tu . . . kar najhitreje
pustimo to drevo in veje!«

•Si---—---- „•- *

123

Osmi spev.

Sv. Družina v Egiptu.

In bil je ondi do
Herodove smrti, da se
je dopolnilo, kar je
Gospod govoril po pre¬
roku, ki pravi :Iz Egipta
sem poklical svojega
Sina.

(Mat. 2, 15.)

^Naprej so romali udano
v Egipt, deželo nepoznano.
Naposled pride vsa Družina
do mesta, ki mu je Sotina
bilo ime, in ki po vsi
deželi naokrog slovi.

A v mestu tako slavnem tem
popotnim strehe ni ljudem ;
vsakogar prosijo zaman,
da dal čez noč bi tujcem stan ;
sedaj ubožci niso znali,
kam bi po noči se podali.

Ne daleč pa od mesta tam
je bil velik malikov hram,
pred templom pa je lopa stala,
pod to se družba je podala,
da tu čez noč bi prenočila
in pred vremenom varna bila.

124

Mogočno v zraku sred noči
nastane glas rjoveč strašan,
glasov še vedno več vrši,
razlega se čez širno plan.

To ni navadni don glasov,
to divji glas je zlih duhov,
ki s templa so po vsej deželi
grozeče besni zarjoveli:

»Gorje nam !. Hitimo od tod,
ker sem je prišel naš Gospod,
ki nas je pahnil iz neba
globoko dol do pekla dna,
gorje nam večno prizadjal.

Kedo ga semkaj je poslal,
kedo ga semkaj je povabil,
da bo nam tempel naš ugrabil ?
Saj on je nam v veliko zlo
od deve si privzel telč,

Devica ga je porodila
in z njim nas bode prepodila.
Gorjč nam! Kam se naj zgubimo?
Mi v pekel moramo nazaj,
kjer nam kraljuje stari zmaj,
da hujše zopet z njim trpimo.
Razpadli templi so veliki,
potrti naši so maliki.

Ti starec Jožef, ha! gorje ti!
li moraš ravno sem prispeti?
Gorje nam, da Boga-Deteta
je semkaj prišla Mati sveta!

*•

125

I

Kaj vendar te je sem prignalo?

Mar Dete bi doma ostalo!«

Ko v mestu grozen in velik
ljudje so culi krik in vik,
takoj so vsi se prebudili,
obide jih ne majhen strah,
in marsikdo v obupni sili,
k sosedu pribeži ves plah,
vse teka križem sem in tj e
kriči obupno: o gorje!

Že misli vsakdo v svoji duši,
da mesto zdaj pa zdaj se zruši;
in k templu vsi takoj hitijo,
bogove svoje tu rotijo.

Ko v tempel množica privre
gorje že novo spet zazre,
malikov kipe tukaj vseh
ležati vidijo na tleh :
tu Jupiter njih bog mogočen,

Saturnij poleg ognjevit,
tam zopet Mart je- krvoločen,
in bog tatov, Merkurij zvit.

Malikov drugih polno vseh
ležalo tukaj je na tleh :
razklan je ta svoj vrat imel,
a drugi spet je bil brez glave,
ležal je tukaj jeden del,
tam drugi brez oblike prave,
zdaj temu manjkale roke,

~  -----

126

zdaj drugemu so spet noge.

Na tisoč koscev razkosan
ležal je tu malik razdjan.

Spet drugi valja se brez nog,
sloni že tretji tam brez rok.
Enako tudi je po celi
bilo egiptovski deželi:
bogovi so popadali,
ki prej so tamkaj vladali,
v razdjanje svoje in pogin,
ko prišel tje je božji Sin.

Ko to so videli ljudje,
kako maliki tam leže,
razdjani vsi in razkosani,
po tempiu križem razmetani,
začnejo hudo plakati,
grenke solze pretakati
vpijoč: »Gorje nam, oh gorje!
Kaj bode z nami, kdo to ve!
Tako se najbrž nam zgodi,
kot Faraonu tiste dni,
da sredi Rdečega morja,
utonil je in vojska vsa,
ker hotel Jude je ujeti,
za sužnje zopet jih imeti.

Kot on je vtonil sred morja,
in z njim njegova vojska vsa,
tako se tudi mi bojimo,
da z mestom vred se potopimo.

1z7

In drugi spet: »Bogov obilo
je tujih prišlo sem število,
ti so nam ljubi mir skalili,
tu v templu so se bojevali,
bogove naše prepodili.

A kje so vendar zdaj ostali?

Pač hudo to nas zdaj boli,
da niso nam naznanili,
mi srčno bi jih branili,
za nje še v smrt celo bi šli.«

Ko Afrodizij njih glavar
zasliši hrup in vrišč močan,
ki ga iz mesta v širno plan
je slišal tudi vsak ovčar,
in ki razlegal se po celi
je zdaj egiptovski deželi,
ljudi najprej za vzrok povpraša,
zgodilo kaj se je nocoj.

Ko vse izve, nič ne odlaša,
gre v tempel ves v skrbeh takoj
Ko zdajci v tempel dojde urno,
srce strahu mu bije burno,
ko tukaj naokrog po tleh
bogov leže podobe vseh.

Bolesten vzdih se s prs mu zvije
z mogočnim glasom k ljudstvu vpije
»Oh kaj pomeni to gorje,
in čudo, ki se je zgodilo!

Nesreče hude nam prete . . .

- *

128

* —- -*

Kdo oni je mogočni bog,
ki kriv tolikih je nadlog,
ki nam malike s tako silo
bogov je naših pokončal
in v tla sramotno pomandral,
nje same v drugi kraj pregnal?

Mi hočemo se maščevati,
ko bilo le bi možno znati,
v kateri kraj jih je speljal.

To bog mogočen mora biti,
da upa si osramotiti
bogove naše po deželi,
v sramoto to si bodo šteli.

Zadosti močni pač sami so,
a ker so se odstranili,
zakaj bi mi jih branili?

Nas zdaj več tudi vredni niso.«

Na to se Afrodizij kralj
iz templa zopet je podal
ter gledal sem in tje po strani,
če kdo kaj novega oznani.

Tedaj pa vidi tam ob steni
sedeti ženo na kameni,
v naročju dete ji leži,
a zraven nje pa mož stoji.

Ko tuje goste kralj zagleda,
prestraši močno se seveda,
osupnjen ves jih občuduje:
to mlado nežno, krasno ženo,

129

9


•*- --#

v naročju dete ji miljeno,
kako nad njima starček čuje
resnobe poln in poln miline.

Takoj poprejšnji strah ga mine,
prijazno sladko jih pozdravi
in vpraša jih, odkod je pot,
in kam jih vede spet od tod.

Ponižno Jožef mu odzdravi:

»Doma tam v judovski deželi,
v Egipt smo semkaj prihiteli.«

Sedaj se kralju um razsvita,
skrivnost je jasna in očita,
da čudo, ki se je zgodilo,
je dete tuje povzročilo.

In zdaj je jasno mu postalo,
da teh malikov truma vsa
je po detetu strta v tla.

Nazaj ga spet je v tempel gnalo,
krog sebe tukaj vse ljudi
pokliče in jim govori:

»Le hitro semkaj pridite,
da vzrok čudesa vidite,
pokazati vam hočem njega,
ki zla nocoj je kriv bil vsega.

Le semkaj ! Tukaj lahko zrete
prekrasno ženo, njeno dete,
bogov ne mara dete teh,
zato leže pred njim na tleh.

To dete je, o kterem nam

*

130

- *

--- —#

je pravil prerok Balaam,
njegova knjiga se še hrani,
in v njej tako nam govori,

,da zvezda z judovske bo strani
izšla nam polna vse moči,
besede žar bo njen odsvit,
sijaj v dejanjih čudovit. 1
O tem detetu Jeremija,
nekdaj v deželo to pregnan,
in tudi prerok Izaija,
po svojih rekih dobro znan,
resnico nam spričujeta
in v spisih prerokujeta,

,da tisti Bog, ki je nebo
ustvaril, zemljo in ves svet,
privzame z deve si telo
od svetega Duha spočet;
enak bo človek, kakor mi,
in bival sredi med ljudmi.

A kmalu, ko se bo včlovečil,
da ljudstvo svoje bi osrečil,
in komaj da ga bode mila
devica čista porodila,
takoj v detinskih že bo dneh
prebival tu na naših tleh.

Od tod bogove bo pregnal,
ker močno se mu studijo,
malike njih pa bo razdjal,
da v prah pred njim se zgrudijo. 1
Enako tu se je zgodilo.

* -

131

9*

-i^-

Povem še drugo poročilo:

Preteklo je že leto celo,
odkar so skozi to deželo
neznani kralji potovali.

Tje daleč gor v Jeruzalem
namen je bil tem kraljem trem,
in neko dete so iskali,
ki je močan vladar nebes
in bode svet prestvaril ves.

Darove so s seboj nosili,
da bi dostojno ga častili.

Ko zvezdo videli so krasno
na novo zažareti jasno,
tako je zvezda svetla bila,
tako mogočen njeni sij,
da jasnost zvezdnatih nočij
in tudi solnce je stemnila.

Iz nje pa so takoj spoznali,
da rojen je na zemska tla
vladar vesoljnega sveta,
zato za njo so se podali.

A tudi mi smo v zadnjem leti
to zvezdo videli žareti.

In glejte, na detetu tem
spolnjena ta znamenja zrem,
in tudi um mi razodeva,
da ta je mati — čista deva.

In tudi to smo zdaj spoznali,
zakaj bogovi so zbežali:
ko včeraj je družina ta

*-*

132

-*

* -

I

z detetom svetim sem prišla,
bogovi všli so s krajev teli,
maliki pa leže na tleh.«

Sedaj se kralj nazaj ozre
in v Jožefa pogled upre
ter reče : »Dobri mož povej
resnico nam o ženi tej,
in kar se o detetu ve;
naj tudi slišijo ljudje.«

Pogleda Jožef najprej njo
in pošepeče ji v uho:

»Gospa, je prav ti, da povem
resnico tujim vsem ljudem?«

Marija pravi mu na to :

»Kar tukaj Bog spričuje sam,
nikar ne gre tajiti nam,
resnice ni se treba bati,

> ' resnico razodeni vso;

le brez strahu prijaznim tem
povej resnico vsem ljudem,
da božjega Sinu sem mati.«

In Jožef govori odkrito :

»Gospod, beseda je resnica,
ki si izrekel jo očito:

Deteta mati je devica,
nikdar se z moškim ni pečala,
devica vedno je ostala,
besedi božji je verjela,
zato je Dete to spočela.

* --- *

133

%

- -*

In tudi ono vse je res,
kar djal o Bogu si nebes,
sam angel iz nebes višav
poslan ji nekega je dne
prinesel ta prelep pozdrav,
da mati ona bo postala,
ne da moža bi kdaj spoznala,
in »Jezus« naj mu bo ime.«

In Afrodizij kralj ves vnet
poseže vmes: »Li nisem pred
vam isto rekel tudi jaz?«

A Jožef pravi : »Slušaj kralj,

spolnilo vse se je za las,

kar djal je angel z nebnih dalj.

Brez boli Deva je nosila
to Dete in ga porodila.

Deviško je telo ostalo,
nikdar se ni omadežalo.

Krilatci bili tisto noč
Devici v ljubko so pomoč,
in njihov slavospev ubran
Detetu je donel glasan.

Je tudi zvezda zasvetila
in svoj sijaj čez svet razlila.

Ta zvezda, ki je zažarela,
je kraljem modrim razodela,
da rojen je na zemska tla
vladar vesoljnega sveta.

Tej zvezdi kralji so sledili
in slednjič Dete so dobili.

-

134 -

Najprej so šli v Jeruzalem,
od tod pa doli v Betlehem.
Spolnile so se modrim želje,
prešine rajsko jih veselje.
Pred njim na tla so padali,
darove mu pokladali.

Herodež pa v Judeji kralj
najbolj Deteta se je bal
misleč, da kralj, ki se rodi,
s prestola kdaj ga prepodi.

In v jezi svoji grozoviti
veli to Dete umoriti.

Pa Bog je angela poslal,
ko sem po noči trdno spal,
in ta nam bežati veli.

Tako smo tu z Detetom vsi.«

Ko Jožef tako je končal,
ljudje slišavši to veseli
so bliže tujcev prihiteli
in klanjali se jim do tal;
posebno pa pred ljubko Dete
v veselje Matere presvete
popadali so, ga molili.

In Jožefa so obkolili,
poljubljali, pozdravljali
in vsi mu zagotavljali,
da bodo radi in veseli
pod svoje strehe ga sprejeli,

135

najraje pa nebeško Dete,
v naročju Matere presvete.

Tedaj kot bivališče dali
primerno hišo so veseli,
z živili so jih oskrbeli
in z vsem, kar bi potrebovali.
Tedaj so Jožef in družina,
Marija Mati poleg Sina
v prijaznem mestu sedem let
na angelov ostali svet.

A Jožef tukaj ni lenaril,
marveč marljivo je tesaril.
Marija vešča tudi dela
je ročna dela spet začela.

S škrlata, volne, tanke svile
je tkala baldahine, trake,
reči še druge vsakojake,
ki prej so ji v navadi bile.
Toliko s tem je pridobila,
da lahko se je preživila.

In z mesta so prihajale
k Mariji radovedne žene,
ob njej so se naslajale,
enake bilo ni nobene,
in zrle Detece so malo,
tako vsem prikupljivo, zalo.

V časteh zelo so jo imele,
še služiti so ji hotele,

136

*--- -- ; - *

ponujale darov obilo
in v boli so ji tolažilo.

Marija res je zaslužila,
da vsaka stvar jo je častila.

Cednostno je tako živela
da vsak, kdor vidi jo in čuje,
močno jo hvali, povišuje.

Se več: kot boginja slovela
pri njih je vseh in kot kraljica,
kot boginjo so jo častili
in jo z Detetom vred molili
in djali so: z nebes devica
je prišla k nam, pa ne na kvar,
marveč deželi v blagodar.

Marije tudi skrb je bila,
da bi Detetu naredila
primerno lepo oblačilo.

In ker je dobro znala plesti,
je torej lahko zanjo bilo
zasnuto delo prav izvesti.

Kot rokavice se pleto,
je bilo oblačilce to
brez vsakoršnega iglošiva;
in tudi čepico na glavi,
ki ljubko lasce mu pokriva,
brez šiva Mati mu napravi.

Vse bilo mično je spleteno,
in vse brez šiva narejeno.

Detetu lepo oblačilo

-- - *

137

je prav in dosti dolgo bilo,
in akoravno gosto tkano,
dovolj je bilo zanj prostrano.

To oblačilce pa z Detetom
je rastlo večje z vsakim letom
po trupla ne samo dolgosti,
udobni tudi širokosti,
in kakor njega rast in stas,
je bilo večje vsaki čas.

Obleka je ostala cela,
nikdar oglodana in vela,
nikak je madež ni grdil,
odkar jo Jezus je dobil;
kot Mati stkala jo njegova,
ostala vedno je ko nova.

On nosil jo je do trpljenja
vsa leta svojega življenja.

Ko prišli so Otroka dnovi
do tiste dobe, da hoditi
bi vadil se in govoriti,
ni delal, kakor nja drugovi,
ki neokretni so, ker mladi,
in težko le se vsak privadi.

Te mora dolgo se učiti,
za roke nežne jih voditi;
ko k tlom se dete često zgrudi,
ga vzdigniti je treba tudi;
po rokah, nogah lazijo,
po tleh okrog se plazijo,

*

138

čez dolgo časa prosto sami
še komaj tekajo po hrami.

A Jezus Detece ljubo
okorno bilo ni tako.

Ko čas je prišel, da bi hodil,
pogumno stopi na noge
in stopa krepko sem ter tje,
nikdo ga ni za roko vodil,
brez vsake tuje pomoči,
se giblje, hodi in stoji.

Ko slednjič tudi je začel
z jezikom svojim govoriti,
ni treba bilo ga učiti,
izrekel sam je stavek cel.

A druga deca pa se vkvarja,
ko prve zloge izgovarja,
jeclja in tudi pol besed
požre takorekoč popred.

A Jezus tako mlad in mal
je gladko govoriti znal,
in zraven lepo, nežno, milo
je bilo glasov besedilo.

Marija Mati je premila
Detetu večkrat naročila,
naj med otroke druge gre,
da tam ga vidijo ljudje.

Že takrat Jezus vsakokrat
je Mamico ubogal rad.

In ko med deco prihiti,

139

igra se rad in veseli.

Pa igra mora biti taka,
da komu igrajočih teh
ne pripeti se žalost kaka,
in tudi ne stori se greh.

Ko Jezus je med deco sedel
čednostim se je z njimi vedel,
obnašal se je tako čedno,
da so ga spoštovali vedno,
njegovim vzgledem so sledili
in radi zraven njega bili.

In če okrog so njega stali,
častili so ga in čislali
rekoč, da on. je božji sin,
in Jupiter njegov je oče,
on mladi bog je iz višin,
ki srečne jih storiti hoče.

Pri igrah ga obkolijo,
za kralja ga izvolijo,
in jeden otrok mora dati
obleko svojo, z njo pa štor
pogrnejo, a njega hkrati
kot kralja posadijo gor.

Pred njim se deca nežna klanja
brez vsakega zasramovanja,
v priprostosti pa svoji tudi
se rada v službo mu ponudi,
pred njim vesela se igra,
smeji in vriska in skaklja.

A on prijazno ljubeznivo

140

*— -

posluša deco nagajivo,

ki v krogu se pred njim pomika

in »živel kralj!« radostno vsklika.

Ko zopet enkrat so igrali
in prosto sem in tje skakljali,
nek otrok pade prav močno
ob kamen ter si stre nogo.

Ko Jezus vidi dete v sili,
globoko se mu v srce smili.

Takoj k otroku gre na to,
ga prime ljubko za roko
in pravi: »Ljubo dete vstani
in pojdi z mano tukaj strani,
pa hitro moraš zopet vstati,
s teboj se hočem sam igrati.«

In čudo! Otrok zdaj se gane
. ter zdrav na noge urno vstane.

Ko slišijo o tem ljudje,
nad čudom takim ostrine
in pravijo, da Jezus res
je pravi božji Sin z nebes.

141

Deveti spev.

Vrnitev v Nazaret.

Vstani, vzami Dete
in njegovo Mater in
pojdi na izraelsko zem¬
ljo, zakaj pomrli so,
kateii so Detetu po
življenju stregli.

(Mat. 2, 20.)

je minilo sedem let,
odkar sta Jožef in Marija
in z njima cela tovaršija
na božjega poslanca svet
v egiptovsko prišla deželo,
da bi se Dete-Bog otelo,
pa od Boga je bil poslan
spet angel k Jožefu krasan :

»O čuj me Jožef, kraljev sin,
sam Bog z nebeških visočin
naznanja ti, da brž Marijo
in Dete vzameš zdaj s seboj
in z njima v svojo domačijo
povrneš urno se takoj;
zakaj Herodež je umrl,
ki v prah bi Dete rad potrl,
pregrozna smrt ga je pobrala,
nad njim se kruto maščevala.«

142

Pokorno Jožef brž stori,
kar angel mu z nebes veli,
potrebno vse za pot pripravi.
Ko v mestu glas se ta pojavi,
da ga Družina zapusti,
se žalost ljudstva polasti,
okrog stojijo, čakajo
in brez nehanja plakajo :
»Sedaj nas bodo zapustili . . .
Pač nismo mi jih vredni bili.
Odkar so prihiteli sem,
prinesli blagor so ljudem ;
in ko so bivali pri nas
ti sveti tujci sedem let,
nikak nas ni zadel poraz,
vremena strašil ni trepet.

In dobra bila je živina,
imeli žita smo in vina,
postali smo sedaj bogati
zavolj Deteta v dobi zlati,
dobrot nam dalo je nešteto
z nebes poslano Dete sveto.«

A Jožef pa jih poučuje
in dobrohotno jim svetuje,
naj zapuste odslej malike,
Boga sovražnike velike,
naj več jim ne darujejo,
časti jim ne skazujejo;
tako jim pravi: »Le verujte,
odslej vsi v enega Boga,

143


*—-.

edino njemu čast skazujte,
ker on je gospodar sveta,
ker on je vaše duše vstvaril,
življenje on vam le podaril.«

S poljubom se od dragih loči,
lepo jih Bogu priporoči.

Na to poda se ven na cesto,
za njim pa dere celo mesto.

In venkaj vro posebno žene,
da vsaka žalost razodene,
da od Marije se poslovi,
da Dete jih še blagoslovi.

S poljubi srčno poslove
se od Marije žene te
ter jokajo, žalujejo,
zakaj da odpotujejo,
a zraven prosijo Boga,
da čuva v miru jih brez zla.

Tedaj pa Jožef s tovaršijo,
z Detetom božjim in Marijo
v svoj kraj domači in do doma
z egiptovske dežele roma.

Skoz gozde, polja, goličave
jih vodi pot in skoz puščave.
Pogosto trudnost se oglaša,
a družba voljno vse prenaša;
težav je mnogo dan na dan :
po dne žgo solnca žarki vroči,

*

*

144

od mraza vsi drhte po noči,
viharjev sile krog vršijo —
le redkokje je vir hladan,
da žejo mučno ugasijo.

Pač Jožef sveti mnogokrat
je Jezusa na rame vzel,
ker majhen še tako in mlad
je kmalu pešati začel.

Pokazal s tem je Jožef sveti,
kako zanj hoče vse trpeti.

Spet mnogokrat Marija vodi
za roko ga, da lažje hodi,
ponajveč pa sta ob straneh,
za roki vodita oba ga,
da tako hitro ne omaga.

Velik je to napor obeh.

Brez kake večje so nezgode
naenkrat prišli zdaj do vode,
ki bila je velik potčk
precej globok in pa širok.

Prestraši močno se Marija,
in z njo vred druga tovaršija
in pravi: »Kako čez potok
naj pridemo zdaj ta širok?«

Pa Jožef ji odgovori:

»Ne boj se o Marija ti,
najbolje, mislim, bode to,
da kar prebredemo vodo,
jaz vzamem Detece s seboj,

*--—--—#■

145

10

*-

a ti pa bredeš za menoj.«

Tedaj pa lep obraz Marije ■
val sramežljivosti oblije,
če res prebrede naj vodo,
žaljena sramežljivost bo.

Zapazi Jezus žalost vso,
pa mater prime za roko
in pravi: »Pojdi ljuba Mama,
lahko bo onstran priti nama.«

K potoku Jezus urno gre, .

Marijo prime za roke,
nad vodo on naprej hiti,

Marija pa za jim sledi.

Tako sta prišla nad vodo,
ne da zmočila bi nogo.

Po mnogih trudih naposled
čez sedem let nazaj prispejo
v deželo rodno Galilejo
in v mesto svoje Nazaret.

A tam ljuje povejo jim,
da že umrl je Joakim,

Marijin oče, Ana žena
je z drugim možem poročena;

Ta mož pa je Kleofa bil
in Jožefov telesni brat.

Ob enem Jožef je takrat
tu brata-tasta zasledil.

Ko mati Ana to izve,
da hči Marija k domu spe,

*-

%  — —— ; - #

in poleg Matere presvete
nebeško rajsko božje Dete;
in ko Kleofa zve, da pride
in z njim se Jožef zopet snide,
naproti jima vsa vesela
hitita, da bi ju sprejela.

Nad vse je bilo ljubeznivo
to svidenje in prav ganljivo.

Veseli bili so, da Bog
jih rešil končno je nadlog,
da živi, zdravi in veseli
v domači zopet so deželi.

In Jožef v mestu Nazaretu
odslej ostane vse življenje
pri ženi svoji in Detetu.

Ves čas le delu posvečen je.

Marija je podedovala
domačo hišico in njivo ;
to dedšino sta negovala,
in delala neutrudljivo.

Tako sta z Jezusom živela
Marija, Jožef prav vesela.

147

10 *

Deseti spev.

Jezus v Nazaretu.

a) Otroška leta.

In je prišel in pre¬
bival v mestu, kate¬
remu je ime Nazaret.

(Mat. 2, 23.)

Dete pa je rastlo in
močno prihajalo.

(Luk. 2, 40.)

In Jezus je Marijin Sin
zdaj rastel ne le po starosti,
marveč po milosti, čednosti,
najlepših poln je bil vrlin.

Ker vse je dobro v sebi družil,
gotovo s tem si je zaslužil,
da oni, ki so ga poznali,
visoko so ga spoštovali.

Pogosto k deci priskaklja,
prisrčno z njo se poigra.

Prav modro to je vedno storil,
da kaže svoje človečanstvo —
na svoje sicer bi božanstvo
koj satana bil opozoril.

Pred vsemi tudi je ljudmi
veljati hotel za človeka,
da kje mu kdo ne oporeka,

*

148

češ, Bog je, pa tako živi.
Kot človek živel je povsem
le po otroško v vseh rečeh,
enak pa deci ni bil v tem,
kar bilo grdo bi in greh.
Zato privzel si je meso,
privzel človeško si telo,
njegove vrle z njim kreposti,
potrebe tudi in slabosti,
ki vsak brez greha jih ima,
dokler življenja ne konča.
Zato je jokal, se smehljal,
in jedel, pil, bedel in spal,
in vsa otroška svoja leta
se po otroško vede, kreta.
Da Jezus jo tako živel,
nikdo ne bo tajiti smel;
če pa tako ne bil bi storil,
takoj bi mislili ljudje,
da duh je kak in človek ne.
Pa satana bi opozoril,
da prišel zdaj je iz neba
sam božji Sin na zemska tla,
da njega pokonča in stre,
a nam nebeški dom odpre,
ko strta satanova moč je.
Zato otrok živi otročje,
da' hudega duha prevari,
s slepoto mu oči udari.

Prav tisti nimajo zato,

149

ki včasi menijo tako
in pravijo, da ni smejal
se Jezus ali se igral.

Pač trpel žejo je in glad,
prenašal muke mnogokrat,
in solnce često mu pekoče
privabi znojne kaplje vroče;
deževje, veter, sneg in mraz
občuti tudi vsaki čas.

Zavoljo tega vse trpi,
da satana s tem preslepi,
naj satan zdaj še ne spozna,
da res je prišel iz neba,
da svoje je prikril božanstvo,
ko nase vzel je človečanstvo.

Če Jezus k deci se poda,
se po otročje z njo igra.

In to je storil vedno tako,
da je vzveselil dete vsako.
Najrajši vedno so pri njem,
ker bil je dober proti vsem.
Navadno ga obkolijo,
za kralja ga izvolijo,
pred njim brezskrbno se igrajo,
smejijo se, okrog skakljajo;
in kamor gre, mu Vsi sledijo,
če pride, se ga vzveselijo.

Prišel je čas, da v šolo Mati
je hotla Jezusa poslati.


150

*-*

Kar Mati skrbna mu veli.
uboga rad in rad stori.

Z Marijo, Jožefom zdaj k šoli
gre najmodrejši izmed vseh;
poslušno Dete v to privoli,
kar srčna želja je obeh.

Učitelju ga izročita

in lepo ga priporočita:

ves trud mu bosta poravnala,

in kar bo prav, kot plačo dala;

zato naj lepo ga uči,

ima z otrokom potrpljenje,

prehudo opusti tepenje

in mu pokaže vse reči,

kar treba jih otroku znati,

kot: peti, pisati in brati.

Ko Jezus šolati se jame,
začetno knjigo v roke vzame,
učiti mojster ga začne,
pa bolje sam razame vse.

Začela sta pri črki ,A‘.

(Duhoven vsak pomen njen zna.)

Pa gleda Jezus črko to
in reče mojstru zdaj tako:

»Povej, o mojster, mi učeni,
kaj črka ,alef‘ ta pomeni,
li vprašati te tudi smem,
kak znači črka ta pojem?«

Povesi mojster svojo glavo,

*-*

151

* -- *

zamisli se in nem molči —
ko našel le bi misel pravo!

A ker ne more, ga jezi.

Pa Jezus pravi; »Mojster glej,
velik pomen je v črki tej:
začetek in pa konec vsega
pomeni prva črka ,A‘.

To Bog je, kteri vse obsega
in tudi del z menoj ima.«

Osupnjen mojster govori:

»Povej mi otrok, kdo pa si?

Če satan nisi, pa si bog,
in tukaj z mene se norčuješ.

Mar Kristus si, rešnik z nadlog,
mar angel, da tako modruješ?
Človeškim dano ni stvarem
tako kot ti razumnim biti.

Modrejši si, zdaj dobro vem,
zato ne maram te učiti.

Odstrani se iz šole moje,
ne maram učenosti tvoje,
v modrosti že me prevladuješ,
teh ukov več ne potrebuješ.

Se otrok komaj, tako mlad,

pa že modrejši si sedaj,

kot moder jaz bom sploh kedaj.

A kdo si pač, bi vedel rad.«

Ko Jezus se povrne k Mami,
in ves dogodek ji pove,

# - : -

152

smeji se tiho ji srce,
a neki jo nemir predrami:
že sluti veliko gorje
in vso zavist in jezo vso,
ki zoper Dete vzrastla bo,
ker malo, je premodro že.

In znala je, da pride čas,
ko bode nevoščljivec mnog
nasprotnik njemu hud in strog
Na križu smrt je v to dokaz .

Prebival v mestu Nazaretu
je mož, ki tudi Jožef zvan,
v prijateljstvu je bil udan
Mariji blagi in Detetu.

Ta bil naklonil dar je mnogi
Družini sveti, pa ubogi.
Ljubav, ki bratu brat stori,
je skazoval jim slednje dni.

Pa kruta smrt ga je pobrala,
vsem grenko žalost prizadjala ;
Marija, Jožef sta jokala,
močno za možem žalovala.

Ko Jezus.v hišo priskaklja,
pa vidi jokati oba
in vpraša: »Kaj se je zgodilo,
da jokata tako nemilo?«

In Jožef mu odgovori:
»Globoka žalost nas teži,
ker naš prijatelj je umrl,

* -- - *

ki v marsikteri je nadlogi
usmiljen hiši tej ubogi
prijateljsko srce odprl,
in večkrat mi je razodel,
kako je tebe rad imel.«

In Jezus pravi: »Oče čuj,
nikar tako mi ne žaluj,
če hočeš, da spet oživi,
se tudi lahko še zgodi,
verjeti moraš pa rečem,
katere zdaj ti napovem.«

A Jožef pa še dvomi malo :

»Pač menda še se ni zgodilo,
da bitje bi k življenju vstalo,
ki je na parah mrtvo bilo.«

Marija reče: »Slušaj le,
in stori, kar ti on pove.«

In Jezus pravi: »Vsem rečem,
verjemi, ki ti jih povem.

Tje k možu pojdi prej ko prej,
na uho tiho mu povej :

,Pri njem rotim te, ki oblast
ima čez smrt in čez življenje,
ki je vladar čez vse stvarjenje,
in vsaka stvar mu daje čast,
ki dušo je i tebi dal,
a vzel jo k sebi spet nocoj:
takoj boš zdaj od mrtvih vstal,
oživljen zopet šel z menoj 1 .«

Kar Jezus mili mu veli,

# - *-

154

to Jožef sveti brž stori,
in k mrtvecu se tj e poda,
besede one govori.

In čudo! Komaj da konča,
pa mrtvec zopet oživi;
pred njim vesel in čil in živ
stoji prijatelj ljubezniv.

Pa Jezus strogo vsem veli,
da naj se čudež zamolči.

Podajo nekega se dne
otroci ven iz Nazareta;
velika bila jih je četa,
in tudi Jezus z njimi gre.

In zunaj jamejo igrati,
se šaliti, okrog skakljati,
na polje krenejo prostrano,
kjer bilo že je izkopano
prav mnogo ila in prsti.

Tu sem se mali Jezus vsede
in tudi druge sem privede,
posedejo okoli vsi.

Tedaj pa z nežno tam ročico
mečkati jame ilovico,
in mehko kepo naredi,
iz nje pa sedem ptičkov malih
tako kot so na drevju zalih.

Nad tem strme otroci vsi,
in tudi sami preveseli
so ptičke delati začeli.

----*•

155

Ko igra ta se je vršila,
je pa stoprav sobota bila,
za Jude v tednu praznik svet.
Tedaj pa sem po stranski poti
prihaja starec Jud nasproti,
močno se mu stemni pogled.
Nedolžna deca je zabila,
da bi sobotni dan svetila,
zategadelj pa stari Jud
na deco je nezmerno hud,
in besen ves se togoti,
ozmerja jo, nad njo kriči:

»Prav res ! Sam Bog je meni priča,
da vi otroci ste hudiča,
ker skrunite sobotni dan,
kaznuj vas božji srd strašan !
Največ si kriv ti Jezus sam,
ker deco zapeljuješ nam,
če božja jeza jih zadene,
njih duše bodo pogubljene.«

A Jezus mu odvrne milo :

»Ne bode to se jim zgodilo.

Dal Bog, da svojo bi soboto
tako lepo kot jaz čislal!

Obdrži zase vso togoto,
ne bodeš mene kaznoval.«

Stoprav sedaj ta starec Jud
še bolj nad njim postane hud,
in besna jeza mu vskipi.

Nad Jezusom se maščevati

156

in igro vso mu pokončati
zdaj le hudobnež hrepeni.

Nad Jezusom ne neha vpiti,
ko hoče igro mu zdrobiti.

Že  zlobno svojo nogo vzdigne,
da ptičice bi pomandral;
pa Jezus svoji roki dvigne,
da bi jih zla obvaroval
in tleskne z njima skup ob dlani,
kot hotel splašiti bi jato,
in z glasom še pomaga nato.

In čudo glej ! —- tje po ravani
oživljene naprej zlete,
v sramoti starca zapuste.

Ko Jezus plosknil je z rokami,
pa nema prst se živa vzdrami,
in ptičice so oživele
in z lahnim vzletom odletele,
ne bo jih zlobnež pomandral . . .

Na vseh veselje goljufan
v sramoti starec je ostal
prevčč goreč sobotni dan.

Duhoven Caharija sveto
je bil Marijino si teto
za ženo vzel Elizabeto
in z njo živel že mnogo leto.

Ko ta je zvedela, da spet
pripeljal Bog je vso Družino
nazaj z Egipta v domovino,

--- *

157

hitela brž je v Nazaret.

Pa Janeza s seboj je vzela
in zato semkaj z njim hitela,
da vidi z lastnimi očmi
zdaj njega, ki je bil mu znan,
še predno zrl je rojstni dan,
in ta je včakal rojstva dni.

In ko zazre Marijo teta,
hiti naproti vsa ji vneta,
z radostnim vsklikom jo pozdravi j
besede srčne te ji pravi:

»Bog sprimi te, Marija Mati
in Dete ljubeznivo tvoje !

Velike morala prestati
v tujini si s trpljenjem boje,
zato pa hvaljen bodi Bog,
ki rešil vas je vseh nadlog,
nazaj privedel spet vse tri,
da zrem s hvaležnimi očmi
zdaj tebe, tvojega moža,
in Dete Ježusa-Boga.«

Marija ko Elizabeto
zagleda svojo ljubo teto,
naproti tudi ji hiti,
pozdrav prisrčen govori:

»Tisočkrat bodi Bogu hvala,
da pri življenju si ostala,
da srečo to sem doživela
in gledam tukaj te vesela!«

*-•••••-- - - - ^ - *

158

---*

Tako naprej ste govorile
in vse bridkosti pozabile.

A tudi Jezus, Sin Marije,
in Janez ljubko dete malo
se veselita tovaršije,
saj to se jima z lic je bralo.

Veselo sta se ljubkovala
in sladko .med seboj kramljala.

Tako tri dni je v Nazaretu
ostala teta na posetu.

A že četrti zopet dan
je krenila v domačo stran,
da kmulu bi na dom prispela;
s seboj je tudi sinka vzela.

Pa predno družba se razide,
poprosi Janez božje Dete,
naj poleg Matere presvete
■ prav kmalu ga obiskat pride.

In tudi Janezova mati
Marijo srčno prosi hkrati,
naj z Jezusčekom čez gore
prav kmalu v njeni dom prispe
in tamkaj kake. mesce tri
brezskrbno v miru preživi.

Zat6  tako je govorila,
ker je pred kratkim se vrnila
Marija s tuje sem dežele,
in ker imela ni blaga,
da bi osebe preživele
brezskrbno se in hiša vsa,

. . . — --- *

159

& -—- - *

čez revščino pa toževati
pač ni hotela sveta Mati.

Za kar je teta jo prosila,

Marija brž je privolila :

»Le vrni, teta, mirno zdaj
v domovje svoje se nazaj.

Obljubim ti, čez dneve tri
pa za teboj hitela bom,
s seboj i Dete vzela bom,
ker srce tako ti želi.

Ostanem tako dolgo tam,
dokler se to poljubi vam.«

In prišlo je na tak način,
da Janez sta in božji Sin
prav mnogo skupaj občevala,
in dobro že se prej poznala,
ko Janez je v puščavo šel,
da tam spokorno bi živel.

Če pa kedo bi ugovarjal
in to le v enomer povdarjal,
da Kristusa poprejšnje dni
krstitelj Janez videl ni,
dokler ni k Jordanu prišel,
da krst od njega bi prejel:
tak moti se in goljufa,
resnice jasno ne pozna.

Krstnika mati Lizabeta
Marijina je bila teta,

* - *

160

in njuna bila sta otroka
edina tisti čas preroka,
ker ni po celi Galileji
prerokov bilo in Judeji.

In blizu skup sta stanovala,
in bi se torej ne poznala?

O mnogokrat sta se oba,
ki sta pred rojstvom se ljubila,
človeštvu vsemu v prid sešla,
v čem naj rešitev bi mu bila.

To svete knjige povedo,
da bil tesar je Jožef sveti;
tako je namreč razumeti
beseda ,faber‘; marsikdo
pa v svoji zmoti je trdil,
da on baje kovač je bil.

Nekoč pa Jožef štiri trame
je pomočniku bil izročil,
natančno mero je določil,
po kteri naj dolgost posname,
a revež je pozabil mero.

In ko zdaj delo dokonča,
sprevidi brž, da brun čvetero
prekratko zmerjenih ima.

In kakor žaga, kakor reže,
dolgosti mere ne doseže.

In bolj primerja, bolje gleda,
tem bolj prestraši se seveda,

161

11

strahu je izven sebe ves,
ker mojstru je potratil les,
in kaj sedaj ga čaka, kdo ve?
Zato potrt si ogleduje
tako pokvarjene tramove
in v strahu kazen pričakuje.

Tu sem slučajno Jezus zajde
in reveža v zadregi najde
ter vpraša: »Kaj se je zgodilo,
da je tako te vžalostilo?«
»Gospodek dragi« —hlapec pravi
»to bruno moral prikrojiti
bi po gotovi meri davi,
enako mora vsako biti.

Pa kaj se vbožcu mi zgodi?
Prekratki so tramovi vsi,
ker mero sem pozabil prej.

In koliko je tukaj škode,
ker sem pokvaril lepe hlode,
to mili Jezus sam poglej.«

A Jezus pravi mu na to :
»Ubogaj mene le samo !
Pomagam v tvoji ti bridkosti,
tramovi bodo dolgi dosti.

Na enem koncu primi ti,
na drugem bom pa vlekel sam
in videl boš, da vsaki tram
do prave mere se zdolži.«

A pomočnik odgovori:

*■-*

»To vem, predragi moj Gospod,
do zdaj se še zgodilo ni,
da bi nategnil kak se hlod.

In če je enkrat vsekan bil,
z natezanjem se ni zdolžil.«

A Jezus de: »Le pojdi sem
in stori, kar ti zapovem,
tramovi bodo se zdolžili.«

Zdaj hlapca skoro smeh posili,
besedam takim ne verjame,
a vendar bruno v roke vzame,
na enem koncu vleče sam,
na drugem Dete malo vleče —
in glej ! postaja daljše, veče,
in dosti dolg je vsaki tram.

Se nista vsega dovršila,
ko je Marija pristopila
rekoč: »Kaj delaš Dete milo?«

In Jezus pravi: »Ljuba mati,
tramovje je prekratko bilo,
zato se mora spet zdolžiti.«

Marija misli duhoviti
se morala je nasmehljati.

Premili Jezus, deček mal
se z deco nekega je dnč
igrat na trate ven podal.

Visok je kamen tamkaj stal,

*-

163

11

in tje h kamenu deca gre,
brezskrbno vriska in skaklja,
podi se, teka sem in tja,
in kaj bi ne vrh mehkih tal?
A Jezus v travi sam sedi
in brez igrače le veselo
in radujoče se krdelo
od daleč z radostjo motri;
kar otrok neki čez visok
poskuša kamen drzen skok,
a skok mu smeli spodleti.

Z razbito glavo obleži. —

V trenutku mrtev vpričo vseh
leži ubožec zdaj na tleh.
Otroci vsi strahu drhte
in naravnost domov zbeže
ter svojim starišem povejo,
kar o nesreči grozni vejo.

In marsikdo nad to novico
sožalja briše si solzico.

Nevoljo pa in žalost vso
na Jezusa zvrnili so,
nad njim so močno se jezili
in njega krivde obdolžili:
»Zavoljo Jezusa nastalo
gorje med nami je ne malo,
da otrok nam leži potrt
in dohitela ga je smrt.

Zato vseh naših bolečin
je kriv le Jožefov nam sin.«

*

164

*

Ko sliši Jožef in Marija,
da je storjena hudobija,
oba se vstrašita močno.

Pač o nedolžnosti Deteta
prepričana je Mati sveta,
otroku govori tako :

»O ljubi Sin, kaj se ti zdi,
kaj naj se v stvari tej zgodi,
ker vsi te obrekujejo
in krivde obdolžujejo?«

In Jezus pravi; »Ljuba mati,
ničesar ni se treba bati,
to že na svetu mora biti,
da hočejo me sramotiti
in vsega hudega dolžiti,
pri čemur pa — to dobro vem —
popolnoma nedolžen sem,

, a nekaj mora se zgoditi:

Da tudi tukaj se spozna,
kako po krivem me dolžijo,
pripelji stariša oba,
na polje vsi mi naj sledijo,
tam bo o meni mrtvec pričal,

*  nedolžnost mojo poveličal.«

Marija, Jožef res takoj
pokličeta ljudi s seboj,
a Jezus venkaj jih popelje,
kjer mrtvo spava njih veselje.

Mrliču Jezus govori:

* - #

i 165

»Povej, o Ženo, pred ljudmi,
da njih krivico boš preprečil,
kako da si se ponesrečil.

Sem mar te jaz tje h kamnu pahnil,
li z roko sem po tebi mahnil,
li bil srdit sem ali trd,
da tvojo bi zakrivil smrt?

Povej resnico vpričo vseh,
kar veš o groznih teh rečeh.«

In otrok usta brž odpre
in govoriti zdaj začne.

Nad tem navzoči ostrme,
strahu se jim lasje ježe,
on pravi: »Jezus sveto Dete,
ki vir vse milosti si svete,
ti bil si vedno ljubezniv,
ti nisi moje smrti kriv.

Zato me močno žalosti,
da moj Gospod za me trpi,
ker vsi te obrekujejo
in krivde obdolžujejo.

Zato pa vpričo vseh povem,
da sam brez tebe padel sem,
obležal mrtev pred teboj.

Gospod, daj blagoslov mi svoj!«
In Jezus pravi; »Ker si pričal
nedolžnost mi in poveličal,
zato se bode ti v plačilo
življenje zopet povrnilo.

166

Zatorej vstani in kot prej,
veseli zdravja se odslej!«

Ko Jezus to izgovori,
k življenju otrok se vzbudi,
zaceljene so hude rane,
in otrok zdrav se dvigne, vstane.

Spet Jezus nekega se dne
poda iz mesta ven na plan,
kjer palme na okrog stoje
in sredi vir Šumija hladan.

Ker bila tu je lepa senca,
se vsede Jezus kraj studenca.
Tedaj iz mesta priskaklja
k studencu detece veselo
in v rokah majhen vrč ima,
da tukaj vode bi zajelo.

In kot se rado že zgodi,
sirota pade, vrč zdrobi.

Ne mara dalje skakati
in hudo začne plakati,
ker vrč se mu je razdrobil,
a če nazaj brez vode pride,
gotovo kazni ne uide.

Otrok je tega svest si bil.

Tedaj pa Jezus dobri, mili
tolaži dete v hudi sili
in pravi: »Čemu solze bodo
za malovredno to posodo?

- -*

Vse kosce na okrog poberi
in semkaj jih prinesi k meni.

Ko skupaj bodo spet spojeni,
tvoj vrč bo kakor nov vsakteri.«

In dete naglih zdaj stopinj
nanosi skupaj kup črepinj,
a Jezus da svoj blagoslov,
in vse črepinje razdrobljene
so zdajci skupaj spet spojene,
vrč cel je zopet, kakor nov.

Kako pač dete je veselo
zdaj z vodo k materi hitelo!

Na to pa kmalu z Nazareta
otrok priskače drobna četa.

Ti razposajeni otroci
imajo vrčke v svoji roči
in v nje zajemajo vodo
ter malo je popijejo,
a drugo spet razlijejo;
igrajo sami se tako.

Le Jezus sam je tam sedel,
ker revež vrčka ni imel;
to ni kar nič ga žalostilo,
zato vesel k studencu gre
in zajme vode v svoje krilo
ter nese jo med deco tje;
in kakor bi v posodi bila,
ni voda skozi krilo lila.

*- - *

168

Otroci pa so se zavzeli,
nad takim čudežem strmeli.

Nekoč se Jožef je podal
na polje venkaj rodovito,
da za potrebo tam bi žito
na svojo njivo posejal,

In kot navadno pa seve
z njim tudi mili Jezus gre.

In ko na njivo sta prispela,
iz vreče brž sta žito vzela.
Tedaj pa Jezus polne tri
zajame žita si pesti,
po njivi seme poseja.

In glej ! to seme začne kliti,
bohotno rasti, v klasje iti,
da polna ga je njiva vsa.

Tako je polno in bogato,
kot bilo bi po njivi vsej
navadno posejano prej.

Ob žetvi pa je klasje zlato
premnogi blagoslov rodilo,
ker žita je čez mero bilo.
Ljudje so vsi nad tem strmeli,
kaj takega pač doživeli
dozdaj še niso nikedar,
odkar kmetuje oratar.

Ne daleč proč od Nazareta
jezero, morje se nahaja,

169

*-*

ki evangelij, knjiga sveta,
kot galilejsko ga navaja.

Nekoč je deca tje hitela
in Jezusa s seboj privzela.

Ko pa prispejo slednjič k vodi,
je bilo mnogo ribic todi,
in Jezus pravi: »Če vam volja,
bo taka igra zdaj najbolja,
da ribnike si izkopamo,
v nje vode z morja napeljamo;
sem bodo ribice prišle,
in tako vjele se same.

A mi jih urno polovimo,
in z njimi k domu pohitimo.«

Otroci voljni, vsi so hkrati
začeli ribnike kopati.

Potem so jarke naredili
in z morjem ribnike spojili.

Prav kmalu Jezus vse zgotovi,
in z njim tovariši njegovi.

Pritekla voda je z jezera,
in z njo je riba marsiktera
brezskrbno v jamico hitela,
kjer mladež jo je urno vjela.

Tako se je otrok krdelo
čez dan zabavalo veselo.

Ko igra ta se je vršila,
pa zopet je sobota bila.

* - *

170

■=)$•- - -

Tedaj pa sem po stranski poti
prihaja starec Jud nasproti,
razjarjen ves se togoti,
ozmerja deco in kriči:

»Hudobci! kaj se tu mudite,
zakaj sobote ne svetite?

Ne veste, da je dnes sobota,
ki vsi jo posvečujejo
in lepo jo praznujejo?

Oh kaka vendar to sramota!

Edini skrunite le vi
soboto, v tednu praznik sveti,
zatč se Bog tako srdi,
zatč na zemlji ste prekleti.

Največ si kriv ti Jezus sam,
ker deco zapeljuješ nam,
skruneč nam Mojzesa zavezo,

, kličoč na deco božjo jezo.

Če božja jeza jih zadene,
njih duše bodo pogubljene,

Boga ne uidejo osveti,
zavoljo tebe so prekleti.«

A Jezus mu odvrne milo:

»Ne bode to se jim zgodilo
zavoljo mene, marveč vsi
naj srečni so na zemlji ti.

A tebi resno nasvetujem
in v glavo to ti zabičujem:

Le sam najbolj Boga se boj,
sobotni dan praznuj le svoj,

* - : - *

171

- *

spolnuj le Mojzesa postavo,
to bo za te edino pravo!«

In kot bi v Juda vdarilo,
tako ga je razjarilo,
in besna jeza mu vskipi.

Nad Jezusom se maščevati
in igro vso mu pokončati
zdaj ta hudobnež hrepeni.

In v svoji jezi nagli, vroči
hudobnež notri v jamo skoči,
razdere vse in potepta,
da voda se okrog razlije.

A že je konec hudobije —
ker mrtev zgrudi se na tla.

Tako sramotno je končal,
ker sam ga Bog je kaznoval.

Kot ogenj, naglo ta novica
razširi se po Nazareti;
kriči, divja okrog množica,
da nad Detetom se osveti.

Nad njim se močno vsak jezi,
na njega krivdo zavali
rekoč: »Edini Jezus sam
storiti hoče hudo nam.

Če dolgo še med nami bode,
je svoje sam si kriv nezgode.

Po njem otrokom zlo preti,
a starce še celo mori.

V Egiptu je postal velik

* --

172

v nesrečo našo čarovnik.

Le tega se je tam učil,
kako bi tu nas pogubil,
in poln ves krute hudobije
poskuša tukaj čarovnije.

On ni človeški otrok pravi,
gotovo se s hudičem bavi.
Mi tega mu ne pripustimo,
najbolje, da ga umorimo.«

Ko sliši Jožef in Marija,
da je storjena hudobija,
oba bojita se močno
za Dete milo in ljubko.

Pač sta nedolžnosti Deteta
si svesta stariša presveta,
a tudi ljudske hudobije.
Vprašaje Jožef do Marije
obrne se rekoč: »Povej,
kaj bo storiti v stiski tej
za Sina tvojega rešenje,
da mu ohraniva življenje,
in da se kaj mu ne zgodi?«
Marija mu odgovori:
»Najboljši svčt ta bode moj,
da Dete iščeva takoj,
če Judje ga poprej dobe,
gotovo z njim hudo store.«

Res hitro zdaj oba hitita
■iz hiše ven na polje širno,

-*■- *

na Dete kmalu naletita,
kako domov se vrača mimo.

Ko Mati Jezusa zagleda,
je skrbna prva nje beseda:

»Povej mi Jezus, Dete milo,
kaj spet se danes je zgodilo,
in kaj Ti oni Jud je storil,
da brž ga s smrtjo si pokoril?«

In Jezus pravi: »Mati mila,
velika zlobnost to je bila :
začel me je. zasramovati,
nedolžne igre mi teptati,
moj ribnik mi je pokončal
in ribe z njega vse pregnal,
ki hotel sem ti jih . obilo
domov prinesti za kosilo.«

Sočutno Mati mu veli:

»Hudo se zlobnež pokori,
a vendar prosim Te za njega,
zaradi mene usmiljenje
imej z njim, vrni mu življenje,
saj milost Tvoja smrt presega,
da več ne bodo nas dolžili
in Tebi s smrtjo ne grozili.«

In Jezus pravi: »Mati moja,
tedaj se zgodi volja tvoja!»

K mrliču se poda takoj,
z njim tudi Judov velik broj:

»Le vstani spet nazaj v življenje,
čislaj nedolžnost in poštenje,

—-*

174

brez vzroka sodbe ne govori
in zlobnega nič več ne stori!«

Ko Jezus to izgovori,
k življenju mrtvec se vzbudi,
po koncu vstane ter ljudem
o Jezusu spričuje vsem:

To Dete Jezus je zares
sam Bog poslan nam iz nebes.

Ne daleč proč od Nazareta
razširja dolga se planjava,
ki gola pusta je puščava,
zelenja tukaj ni, ne cveta,
pač mnoge divje pa živali.

Močno so se ljudje jih bali,
prihajale so mnogokrat
v njih borna sela ropat, klat.

. V puščavi bila je votlina
in levja notri v njej družina.

V puščavo Jezus, Dete malo

se mnogokrat je ven podalo

naproti levi so hiteli

kot kralja vselej ga sprejeli;

veliki kakor tudi mali

krog njega hrupno so skakljali.

Tako že nema stvar spozna
v Detetu Stvarnika-Boga.

Pred njim molče se klanjajo,
udanost š tem naznanjajo
in na kolena padajo

---*

175

in glave nanj pokladajo.

Spet drugi se kot mačice
postavljajo na tačice
ter kakor v krogu ga obdajo
in z repi radostno mahljajo.

Če Jezus sede doli v travo,
poležejo okoli njega,
motrijo mirno ga, zvedavo,
kar levov ni navadna šega.
Tedaj pa Jezus vse pogladi
po gosti kožuhasti bradi.

To močno se dopada vsem,
vsak rad bi prvi bil pri njem.
In začne semtertje drvenje
in rivanje se in vrvenje;
še takrat le nastane mir,
ko blagoslovi jih pastir.

j*

Ce Jezus spet domov odrine,
slede mu vdano vse zverine
in kakor psičkov zvesta četa
ga spremljajo do Nazareta.

Ko leve vidijo ljudje,
od straha vsi odrevene,
ker z Jezusom prihajajo
zveri in ga obdajajo.

Ljudje rekč: »Poglejte spet
otroka sredi levjih čet,
spet novi čudež se godi,
pa prava igra taka ni!

176

Že zopet nekaj zdaj začenja,
de bo nesrečna cela srenja.

Ne more pravi človek biti,
ker levi kruti in srditi
se morajo mu pokoriti.

Le satan včasi to stori,
da se zverjad mu pokori.

Enako more to storiti
še Bog, ki lahko ukazuje,
ker on čez stvarstvo gospoduje.
Zdaj vemo, da pri nas velik
ta otrok res je čarovnik,
v Egiptu to se je učil,
kjer sedem let se je mudil.«

A drugi ugovarjajo
in mnogi to povdarjajo :

»Kak6 bi pač mogoče bilo,
da dete bi se naučilo
v mladosti svoji čarovnije
še tako nežno, tako milo,
in čuda, ki jih je storilo,
odkar med nami tukaj žije,
li to zares so čarovnije?

Od mrtvih vstali so mrliči
mu na besedo kar pri priči;
pred njim čarovnik vsak se skrije.
On zdi se pač nam božje Dete,
ker služijo mu trume svete,
in angelov številni zbori
ga slušajo v nebesih gori.«

177

12

-* - *

Spet drugi: »Tako tudi ni,
ko pa med nami znan živi,
in Jožefu, ki mu je oče,
učiti bilo ni mogoče
ga čarovnije pač nikdar,
saj le ubogi je tesar,«

Zdaj Jezus leve izpusti,
v puščavo spet jih zapodi,
da ne bi kje nadlegovali
ljudij in v čem jim škodovali.

A predno levi odhite,
še na kolena se spuste
oblasti se kloneč njegovi.

Na to jih Jezus blagoslovi.

Ko hoče se domov podati,
ljudi na cesti najde stati,
ki ga tako nagovorijo:

„Imaš res čudno tovaršijo!

Povej nam, kako pač ravnaš,
da tako mlad in tako mal
zverino že krotiti znaš?

Pa s tem si bodeš škodoval,
veliko boš imel bridkosti
in doživel ne boš starosti.

Zverine bodo te dobile
in razdivjane umorile.«

A Jezus pravi: »Te zveri
modrejše vse so, kakor vi,
ker mene davno so spoznale,

—--*

178

in kdo da sem, šo modro znale
in mi zato skazale čast,
le vaša ne pozna me strast.«

Na to pa oni: »Kdo si pa?
Povej nam hitro to povej,
za boljšega se ne imej,
saj vsakdo tukaj te pozna
in ve, da Jožef tvoj je oče.

Za tako kot si ti otroče,
je boljše, da tako živi,
kot oče ga njegov uči.«

Od njih se Jezus poslovi
in k Materi domov hiti,
v naročje njeno se zateče,
a Mati vpraša ga skrbeče:

»Oh kje si Dete danes bilo,
in kaj je ljudstvo govorilo?«
»»To ljudstvo hudo me dolži,
in naj storim karkoli bodi,
to ljudstvo me napačno sodi
in v zlo obrača vse reči.««
Marija lepo ga tolaži:

»Odpusti to mu, ljubi Sin,
zavida Te zarad vrlin,
in, samo zlobno, Te sovraži.
Nikar jim tega v greh ne štej,
le vsedi k meni se in jej!«

In če sedaj kdo rad bi znal.
s kom Jezušček^je občeval,

*-

179

12 *

#--*

in kdo v njegovi že mladosti
vrstnik je bil mu po starosti,
mu drage volje tu povem:
otroci bili to pred vsem
Marij so dveh, njegovih tet,
najprvo Simon Kananej
in Juda, tega brat, Tadej.

Od druge pa je k njim prištet
še Jožef Barzaba in dva
Jakoba; Janez pa Krstnik
najboljši bil mu je vrstnik.

To bila rodbina je vsa.

*-*

180


-*

T

Jednajsti spev.

Jezus v Nazaretu.

b) Mladeniška leta.

In Jezus je rastel v
modrosti, starosti in v
milosti pri Bogu in
ljudeh.

(Luk. 2, 52.)

ako je Jezus naposled
dvanajst življenja spolnil let.
Stoprav takrat v Jeruzalemu
Velika noč, prastari god,
največji praznik ljudstvu vsemu,
spomin noči, ko je Gospod
z Egipta ljudstvo izpeljal,
slovesno se je praznoval.

Tedaj pa Jožef pravi ženi
Mariji blagi in miljeni:

»Marija, se li prav ti zdi,
da dol v Jeruzalem bi šli,
slavili praznik tam vesel,
in da bi zraven Jezus šel?

Kar ti odločiš, pa storimo,
od doma brž se napotimo.«

A Mati Jezusa poprej
povpraša še rekoč: »Povej


*

181

mi Jezus, li od doma Ti
bi hotel z nama romati
tje daleč dol v Jeruzalen?

Pot bode prijetnejša trem.«

In Jezus vsklikne ves vesel :
»Kako pač ne bi z vama šel!

Jaz z vama vred, o mila Mati,
želim ta praznik praznovati.«

S seboj tedaj sta Dete vzela
in kmalu v tempel z njim prispela.
Tu vsak po Mojzesa postavi
Bogu svoj hvalni dar opravi.

Ko pa so prazniki minili,
domov ljudje so se vrnili,
pa tudi Jožef in Marija
in cela njuna tovaršija;
le Jezus mili v templu tam
ostal je dalje časa sam.

Tedaj sta mislila oba,
da kraj sorodnikov potuje.

Ko že večer se približuje,
počitka išče družba vsa.

Hodila sta sama ves dan,
zdaj Sina iščeta zaman
pri znancih svojih cel večer,
otroka ni pri njih nikjer.

In drugo jutro dan hoda
nazaj sta proti mestu šla,
povsod za njim sta spraševala,
a zraven močno žalovala

182

in kamorkoli se ozreta,
nikjer pač najti ni Deteta.
Ko naposled v Jeruzalem
prispeta, pa po mestu vsem
ga iščeta tri dolge dni,
a njuno srce strah mori.
Konečno vendar tretji dan

še v tempel kreneta prostran,
in tam o sreča in veselje! —
med učeniki Sin sedel je
ter jim iz neke knjige bral.

A modri krog so njega stali
in pazno mu prisluškovali,
nek čud je srca jim navdal.

-----*

183

*

In kar so oni modrovali,
in kar so o prerokih znali,
je tudi Jezus slušal rad;
pa tudi sam nekterokrat
je vprašal take jih reči,
da niso mu odgovoriti,
še manj pa mogli razložiti,
kateri v njih pomen tiči.

In v razgovoru jih je skušal,
poučeval jih in poslušal,
da vsem se je prečudno zdelo,
odkod bi Dete to imelo,
da celo ume pismo sveto
in ga tolmači tako vneto.

Ko materino tam oko
preljubega zagleda Sina,
vzžari v njem žalost in milina.

Držeča Dete za roko
ga vpraša Mati resnomilo:

»Zakaj si Dete to storilo?

Glej, z žalostjo sva oče Tvoj
in jaz Te dneve tri iskala
in toliko skrbij prestala,
in plakala sva za Teboj.«

In Jezus pravi: »Pa zakaj
sta tako dolgo me iskala?

Li nista slutila in znala,
da moram biti v tem sedaj,
kar je nebeškega Očeta?«

-^

184

* - *

Na to se zopet je vrnila
nazaj domov Družina sveta,
vsa prejšnja žalost je minila.

In sveti Jožef varno vodi
za roko Jezusa povsodi.

Med potjo ga vprašaje pravi:

»Kaj delal Jezus pač si davi
dol v templu cele dneve tri,
o čem pečal se z Judi si?«

In Jezus mu odgovori;

»Med učeniki sem pazljivo
preroško sveto slušal čtivo,
kako se naj ves svet razvija.«

»»Kako se prerok ta veli?««

»Ime je znano: Izaija.«

»»A to še Jezus mi povej,
o čem pa prerok govori?««

In Jezus pravi: »Jožef glej,
to mesto se tako glasi:

,Duh sveti, Bog od vekov veka,
nad enega od vseh človeka
z darovi pride vse modrosti.'«

»»So v svoji znali učenosti,
kateri človek to bi bil?««

»Res niso mogli razumeti,
kaj mislil s tem je prerok sveti,
zato pa sem jih jaz učil
in razgovarjal se o tem,
tolmačil pismo tem ljudem.

Saj kar o tem je rekel kdo,

# --- :-

185

* - — - - ; - — -- *

napačno vselej je bilo.«

»»Pa veš li tudi za gotovo,
koga pomenja ono slovo ?

Si morda to že preje bral
li morda kar tako si znal,
katerega kedaj človeka
Duh sveti, Bog od vekov veka,
z darovi prenovi modrosti,
obsije z žarom ga svetosti?««

In Jezus de: »Ga ne poznaš,
ne veš, da bo človeški rod
odrešil Kristus-Bog, Gospod?

In glej, pred sabo ga imaš.

Ti si ga čuval, negoval,
napajal in nasičeval,
ti voljan v vsaki ga nezgodi
v tujino spremljal si povsodi.«
Osupnjen, ginjen ves nad tem,
vesel mu Jožef govori:

»Zdaj jasno mojim je očem:
ta človek in Gospod si Ti !«

Marija polna vsa skrbi
ga vpraša: »Kdo Ti jed je dal,
in kje po noči si ostal
te dolge skrbi polne dni?«

In Jezus ji odvrne milo:

»O Mati, ni mi hudo bilo.

Te dni je v mestu tvoja teta
prebivala Elizabeta,

-*

186

*-

in ona mi je jesti dala,
čez noč mi ona je postlala.«

Tako so radostni veseli
napčsled v Nazaret prispeli.

In Jezus je živel uborno,
a služil vedno je pokerno
Mariji, Materi premili,
in Jožefu v vsakdanji sili.

Ni rastel samo po starosti,
marveč po milosti, čednosti
pri Bogu in pri vseh ljudeh;
pokoren staršem v vseh rečeh
najlepših poln je bil vrlin
ta božji in Marijin Sin.

A predno bodem dalje pel,
bi rad vam žalost razodel,
ki moje zdaj srce polni,
da tožite z menoj še vi
častilci Jezusa-Deteta.

Odslej molči nam knjiga sveta
ter nam ničesar ne pove
o ljubem Jezesu-Detetu,
odkar je po dvanajstem letu
v domače vrnil se gore.

Dotlej, ko je začel hoditi
po vsej deželi in učiti,
devetnajst let je minilo
in v morje časa zginilo.

- : - - *

187

* --—ifc

Kako v tem času je živel,
in kaka čuda je počel,
ne povedo evangelisti,
ne knjige njih, ne drugi listi.

Edino to so sporočili,
kar delal je skoz leta tri,
ko božjih ukov glas premili
odmeval v srcih je ljudi,
in to takrat, ko trideset
življenja je dopolnil let.

Prav lepo bilo bi gotovo,

življenje vedeti njegovo

med časom tem in vsako djanje,

čednostij svetih spolnjevanje,

a tega žalibog ne vem,

kak je živel in kje med tem.

Pa skoro neverjetno tudi
bi bilo, ako božji Sin
Gospod moči in vseh vrlin
brez dela bi doma med Judi
ostal devet in dvajset let
brez čudeža in brez znamenja,
brez sorojakov podučenja.

Pač zvedel naj bi celi svet,
in dobro bilo bi gotovo
poznati žitje vse njegovo.

Pa ker zapisano nič ni,
to moje srce žalosti,

Če morda pisano je bilo,
se žalibog je izgubilo.

* - -- ; - &

188

Edino to nekje sem bral:
večkrat se Jezus je podal
h Krstniku Janezu v puščavo,
ko bil dovršil mladih let
nekako dvakrat je deset.

Pri njem le našel je zabavo,
pri njem je bival vedno rad
in tj e je šel številnokrat,
da se izogne vsemu svetu
in se zamakne v divnem vzletu
v nebo do svojega Očeta.
Muditi v svetih se rečeh
zabava bila je obeh ;
vjpobožnosti goreče vneta
premišljevaje sta molila,

Boga hvalila in častila.

Ljudij duhovno prerojenje
je njuno bilo hrepenenje.

Od Jezusa se tu učil
Krstitelj Janez je najložje
razlagati vse knjige božje,
modrosti vir je Jezus bil.

Tako prerokov marsiktero
in Mojzesovih knjig petero
v puščavi sta spoznavala
in z njimi se zabavala.

Nebeško tukaj razvedrilo
preroka sta uživala:
od samih angelov krepilo
v puščavi sta dobivala,

189

* - *

ker ti so Jezusu služili
molili ga in ga častili.

Živali vse velike, male
so ga kot Stvarnika spoznale,
v puščavi k njemu priskakljale
in čast mu svojo skazovale,
da, predno se od njih poslovi,
še vsako enkrat blagoslovi.

Kaj naglo tako čas premine.

Tedaj pa Janeza v puščavi
ljubezni poln in poln miline
spet Jezus samega ostavi,
in k svoji Mami se odpravi,
da zopet ljubko jo pozdravi,
da se pri njej razveseli,
doma ostane nekaj dni.

A zvesto tudi vsako leto
potuje doli v mesto sveto,
da tam po Mojzesa postavi
velikonočni dar opravi.

Če Jezus biva med ljudmi,
spoštujejo ga močno vsi.

Uči jih, ne tako v besedi,
marveč s prelepimi izgledi.

Če vidi kdo ga in posluša,
sladkosti mu je polna duša.

Kdor opazuje njega djanje,
resnično daje spri če vanj e,

; - — - ' - *

190

* - -— - - —— - *

da ta mladenič je zares
sam Kristus, božji Sin z nebes.

Zavoljo čistosti, krotkosti
in sploh zavoljo vse čednosti
visoko so ga vsi čislali,
po njem se sami vzgledovali.

Kdor videl ga je in poznal,
globoko ga je spoštoval;
kaj sladke njega so besede,
in zraven se ponižno vede,
od hlapcev se ne razločuje,
v svetosti le jih nadkriljuje.

Tako je rastel po starosti
in tudi v milosti, čednosti
mladenič, vzor mladenčev vseh,
pri Bogu in pri vseh ljudeh.

In kakor bil je božji Sin
na duši svoji poln vrlin,
tako slovel je po lepoti,
telesa svojega krasoti.

Najlepši človek on je bil,
ki je kedaj se porodil,
ker lep tako in ljubezniv,
zato je vsem bil prikupljiv;
rdeče-bela, kakor roža
in nežna bila mu je koža.

Blesteli tudi so na glavi
lasje kostanjevo-rjavi,
po sredi lepo razdeljeni

* —-j—,-

191

so padali mu na rameni,
in kakor toki valoviti
so bili kodri lahno zviti.

Obrvi ozke so krasile —
lasem po barvi precej slične —
oči njegove vedno mile
in nedopovedljivo mične.

Za te oči čez mero zale
ne vem dostojne skoro hvale:
kot sonce v rosi se zrcali,
in kakor biser dragoceni
in kakor žlahtni vsi kameni,
očesi ste se lesketali.

Ažurno modro kot nebo je,
enako čisto mu oko je.

Belina njegovih očij
je čista kot zrcala sij.

Kot žar ognjen, očij pogled
prodira v širo-daljni svet,
a vendar tako mil in tih,
kot mlade vesne nežni dih.
Primeren nos je bil povsem,
prevelik ne in ne premal,
prav lepo se mu je podal,
saj bilo hibe ni na njem.

Imel je usta ljubezniva —
sladak smehljaj na njih mu sniva —
in ustnice lepo rdeče
pretanke ne in ne debele
kot rože žlahtne in dišeče

192

*-*

v sladkosti svoji so rdele.

Kot slona kost za njimi čvrsti
zob belih tičali ste vrsti;
a tudi lica nežno bela
tako so krasnobojna bila,
kot bi se z mlekom kri spojila,
kot v njih bi lilija cvetela
in svojo nežno bi belino
oblila z rožno rdečino.

V okrogel zmerno, lep in gladek
končal obraz se je podbradek,
in majhna jamica na sredi,
ga ljubko mičnega naredi;
podbradek pa in lica del
mu gosta zmerna diči brada,
ki lahno mu do prsij pada,
pač lepše nikdo ni imel.

■ Lep vrat imel je svetlobel,
preozek ne, ne predebel.

A tudi roke snežnobele
so gibčno, lahko se vrtele.

Njih prsti nežni so bili'
in čisti, prožni, gibčni vsi.

Lepota njega se kraljeva
pri vsaki kretnji razodeva,
li hodi, li stoji, počiva.

Ponosna glava, mil obraz,
očij in ust sladak izraz,
postava vsa je prikupljiva,
ponižno vzvišen v svoji hoji,

* - . - —-----

193

13

-7$C

priprost je v vsaki kretnji svoji.

Vsak kdor ga je opazoval,
začuden pač je pripoznal,
da lepši, kakor on, noben
pod milim nebom ni rojen.

Obleko svojo nosil vedno
je snažno in primerno čedno,
ki stkala mu jo je brez šiva
njegova Mati ljubezniva.

Povrh se s plaščem je pokril,
kot običaj je takrat bil.

Nikdar od svojih mladih let
potreboval ni obuvala;
ker daljni je obhodil svet,
stopala trda so postala.

Kadar Marija Mati mila
je s svojim Sirrom sama bila
in zvedeti je kaj želela,
prijazno sladko je začela
ter vprašala ga marsikaj
in zvedela je vedno dosti
od njega, ki je vir modrosti.

Od pogovorov teh sedaj,
ki vsi so modri, duhoviti,
nektere hočem sporočiti.

Marija pravi mu nekoč:

»Na tvojo vljudnost se zanašam,
da rešiš mnogih me težkoč,

# - : - *

194

ki dolgo že jih v srcu nosim,
razloži mi jih, lepo prosim.«

In Jezus pravi: »Draga Mati,
ničesar ni se treba bati,
kar tvoje srce le želi,
brez vsakega strahu to meni
in zaupljivo razodeni.«

Nato Marija govori:

»Ne bodi torej Ti nadležno:
jaz vem, da Stvarnik vseh stvari
na zemlji in v nebesih si.

Kako si moje Dete nežno
postal in kaj si preje bil,
dokler se nisi porodil?«

In Jezus pravi: »Vedi Mati,
pri svojem bil Očetu sem
od vekov veka, in pri njem
do vekov veka čem ostati.«
»»Premili, prosim, Sin povej,
kje bila sta oba poprej,

Ti sam in večni Oče Tvoj,
še predno je stvarij nebroj
in predno zemlja in nebo
iz vajinih je rok izšlo?««

On nji: »Trije od vekomaj,
božanstvo vendar le smo eno:
en Bog poprej, poznej in zdaj
in bistvo v veke nedeljeno;
en Bog v osebah svojih treh,
Gospod rečij vstvarjenih vseh,

195

12 *

* - *

odkar nebesni svod stoji,
odkar se zemlja v njem vrti.«

Marija: »Kdo so ti trije,
ki jeden Bog so skupaj vzeti?«

»»To Oče, Sin in Duh je sveti;
resnice vse na tem slone.««

Marija pa na to: »Kako —
saj jeden izmed teh si treh —
postal si človek Ti samo,
nikdo pa ne od unih dveh,
in vendar skupaj ste združeni
trije v naturi božji eni?«

Pa on odvrne ji iskreno -
»O Mati, mi trije smo eno,
le jeden Bog, osebe tri,

Trojice milostna pa sila
v osebi Sinovi je vsklila,
da v sad rešilni dozori.

Zato zapustil sem nebesa
in dol na zemljo sem prispel,
za Mater sem te bil izbral,
od tebe človečanstvo vzel
rojen iz tvojega telesa.

Tako sem otrok tvoj postal.«

Marija pa: »O ljubi Sin,
kaj vendar Te je sililo,
in koga si se vsmililo
o Dete, z rajskih visočin?

Saj Tvoja tamkaj je oblast,
imel bi tudi tukaj čast.

* - — - *

196

Povej, zakaj si se ponižal,
človeški revi se približal,
tako, da smela Tvoja mati
sem jaz od drugih vseh postati ?«
In Jezus ji odgovori:

»Ti veš pač, kaj se je zgodilo,
da rod človeški zdaj ječi
pod jarmom greha tako milo:
ker jedel v raju že takrat
je Adam prepovedan sad
in pahnil z grehom tem v nesrečo
človeštvo celo je največo.

Zgubil je raj, zgubil je čast,
postal je satanova last.«

»»Če to nesrečo premišljujem,
močno zavoljo nje žalujem.««
»Zat6 pa človek sem postal,
da rešim satanske oblasti
človeški rod, ki bode vstal
otet peklenske te pošasti.«
»»Kako pa bodeš ga otel,
če človek je njegova last;
saj sam si človek, kako vzel
boš satanu čez nas oblast?««

In Jezus; »Res sem človek pravi
podoben tebi po naravi;
zato za Mater sem te vzel,
da satan s tem oblast zgubi,
ne bo je nad menoj imel
zato, ker čista Mati si.

*- — — - *

Tvoj otrok, ljubezniva Mati,
in človek hotel sem postati,
a vsled mesene ne strasti;
ne z Adamovega rodu —
rojen brez greha sem sledu,
zato pa satan moč zgubi.«

»»Ti veš, da čista- sem devica
ostati vedno le želela,

Ti veš, da čista sem spočela,
in ko sem Tvoja porodnica
po Tvoji milosti postala,
devica vendar sem ostala.««

»Zato baš nima on pravice,
ker rojen s čiste sem device.

A vendar hoče me napasti,
podvreči svoji me oblasti,
pa tudi hoče me izdati,
gorja mi mnogo prizadjati
in ljudstvo vse prevariti
in s smrtjo me udariti.«

Ko sliši to njegova Mati,
pa začne zanj močno se bati.

Presune silno jo gorje,
z bolestjo ji polni srce.

In v tugi svoji jadikuje:

»Stokrat gorje, o Dete moje!

Kak6 srce vtolažim svoje,
ki vse gorje ga napolnjuje?

Gorje i meni, ljubi Sin,
gorje zavoljo bolečin!

* --- *

198

Kaj si zakrivil, dragi moj,
da se tako ravna s Teboj,
da hočejo Te pogubiti,
nazadnje pa še umoriti?«

In Jezus pravi: »Mati moja,
le naj preneha žalost tvoja.
Vse to se mora izpolniti
in vse natanko se zgoditi,
kar bilo je prerokovano
o meni, in je že ti znano.
Spominjaš tega se nemara,
kar Simeona usta stara
o meni so prerokovala,
ko v templu si me darovala:
da ostro kakor meč gorje
prodrlo tvoje bo srce.«

»»O Dete moje, moj Gospod,
neznana me bridkost navdaja,
ko bridkih toliko nezgod
v spomin o Tebi mi prihaja.««
In Jezus pravi: »Celi svet
po smrti moji bo otet.«

Marija: »Kako je mogoče,
če ljudstvo Te vmoriti hoče,
da iz oblasti satanove
človeške rešil boš rodove?«
»»Ko satan se me polasti
in truplo moje umori,
bi tudi dušo rad imel,
da muke bi ji prizadel

*—•-

199

in tako škodoval obema.

Do duše pa pravice nema.

A tu božanstvo se pojavi,
pravico strogo da napravi,
naklepe stare vse njegove
in duše vklenjene v okove
iztrga mu iz pekla žrela.

Za mojo trudi se zaman
in tako bode goljufan,
k njegovim moja bo hitela,
da iz pogube jih odpelje,
da jim raztrga vse vezi,
in z dobrimi v nebes veselje
v prelepi zmagi pohiti.

Storila to bo moja smrt,
in satan vničen bo in strt.««
Marija pa mu govori:

»In vendar žalost me mori.

Ko slišim že o smrti Tvoji,
bolest narašča v duši moji.«

In Jezus reče: »Mati mila,
ta žalost bode vsa minila,
srce bo tvoje spet veselo,
ker zmage delež bo prejelo,
ko slavno bom od mrtvih vstal
in videti se Tebi dal.«

Marija: »Kdaj boš zopet živ
na svet prikazal se vidljiv,
kdaj moje vidijo oči,
da Sin predragi mi živi?«

200

In Jezus pravi: »Tretji dan
spet h grobu duša pohiti,
da tam s telesom se spoji.

Ta dan bo slaven in strašan,
oživljeno bo spet telo,
ko tvoje ga zazre oko.«

Marija mu odgovori:

»Ko ne bi sam povedal mi,
da živega Te bode spet
po smrti videl moj pogled,
srce bi žalosti počilo.

Pa če živela tisti čas,
ko Ti umreš, še bodem jaz,
gorje se bo mi pomnožilo.«

Pa Jezus ljubko jo tolaži:

»O Mati, polnost bolečine,
ki tvojo dušo kdaj prešine,
radčst še večja ti ublaži,
ko slavno bom od mrtvih vstal
in tebi videti se dal.«

»»Predragi Sin, še to povej,
ko boš enkrat od mrtvih vstal,
s telesom dušo spet obdal,
kje hočeš bivati poznej?««

In Jezus ji odgovori:

»Ostal bom takrat med učenci
in bival s svojimi ljubljenci
še štirideset celih dni.

Na to pa gor v nebesa sveta
se dvignem v rajski dom Očeta.«

201

Marija: »Kdo so ti učenci,
ki Tvoji, praviš, so ljubljenci?«
»Dvanajst si bratov bom izbral,
na to ji ljubko Sin odvrne,

»in v širni svet jih bom poslal,
da svet se k Bogu spreobrne.

A prej še moram jih učiti,
kaj treba jim oznanovati
in kako s svetom tem ravnati,
da more vsak v nebesa priti.«
Marija pravi: »Dragi Sin,
ko pojdeš do nebes višin,
in več ne bodem Te imela,
kje hočeš me takrat pustiti,
komu me hočeš izročiti,
kako brez Tebe bom živela?«
Odvrnil Jezus ji na to je:
»Izročil sinu sestre tvoje
deviškemu te bom ljubljencu,
najdražjemu od vseh učencu,
učencem tudi drugim vsem,
ki bodo čuvali potem
in v časti vedno te imeli
in tebi služili veseli.«

Odvrne mu na to Marija :

»Kaj hasne vsa mi tovaršija !
pri njih ne najdem tolažila,
ko Tebe, Sin, bom izgubila;
in vsaka noč in vsaki dan
brez Te bo žalosten, solzan.«

In Jezus pravi: »Mati mila,
kaj bi tako se žalostila!

Saj pošljem kmalu Tolažnika —
z Očetom in z menoj kraljuje
in sveti Duh se imenuje —
tolažba on ti bo velika,
učil te bode vsaki čas,
tolažil tudi, kakor jaz.«

Marija pa mu govori:

»Kako se naj z menoj zgodi?
Mar nikdar več Te slednje dni
ne bodo zrle mi oči?«

»»Oj bodo pač, ti Mati mila,
ko boš življenje dopolnila,
pa iz nebeške dol višave
priplavam v zemske sem nižave
ter dušo tvojo in telo
popeljem v sveto gor nebo.

Pri meni tam boš bivala,
neskončno radost vživala.

Z menoj na veke boš ostala,
z menoj na veke kraljevala,
ker nebeščanov boš kraljica,
zemljanov boš pa priprošnica.«

Pogovor ta, ki Sin in Mati
sta ga imela med seboj,
je slišal tudi Jožef hkrati,
zato se oglasi takoj:

»Gorje trpljenja in nezgod,

203

* - *

ki tu naznanjaš jih, Gospod,
da čaka Te nazadnje smrt!

Daj Bog, da takrat že zaprt
bi v tihomirnem grobu spal,
da mi oko ne zre v starosti
trpljenja Tvojega bridkosti,
ki boš, o Jezus, jih prestal.«

In k Jožefu se zdaj obrne
premili Jezus in odvrne:

»Ker volja mojega Očeta
je vsaki čas najbolj mi sveta,
zato jo moram izpolniti,
zato z nebes sem hotel priti,
zapustil hišo sem nebeško,
privzel naravo si človeško,
da za človeški rod trpeti
in mogel zanj bi še umreti.

A tebi, Jožef, še povem:
vsikdar si zvesto služil meni
in moji Materi miljeni,
udan si bil v življenju vsem;
zato pa večno bo plačilo
zvestobe tvoje povračilo,
v kraljestvu večnem boš z menoj
zasedel raja sedež svoj,
pri meni večno bodeš bival,
neskaljeno radost užival — —

Se eno željo v srcu nosim
in tebe zdaj, o Jožef, prosim,
da zaneprej še Mater mojo

- — - - - *

204

*- &

v oskrbo zvesto vzameš svojo.

In tebi zdaj jo izročim,
ko se od vaju poslovim,
ker moram v daljni svet hiteti,
življenje novo tam začeti.«

Prav rad mu Jožef to obljubi:

»Mariji svoji ženi ljubi
bom vedno vdan ob strani stal
in zvesto jo do konca dni
bom ljubil, čuval, varoval,
za to si, Jezus, brez skrbi.«

205

*

Dvanajsti spev.

Jezusovo javno delo¬
vanje.

Hodil je okoli deleč
dobrote.

(Dj. ap. 10, 38.)
In Jezus ... je ozna-
noval evangelij kra¬
ljestva in ozdravljal
vsako slabost in vsako
bolezen med ljudmi.

(Mat. 4, 23.)

In_o  Jezus je človeških let
dožil devet in dvadeset
in že nastopil trideseto —
tako nam pravi pismo sveto —•
se k reki Jordanu poda
in tam od Janeza Krstnika,
predhodnika mu in vrstnika,
ponižno se krstiti da.

In ko je krščen z vode šel,
prikaže se golobček bel,
sam sveti Duh nad njim v višavi
in obsedi lepo na glavi.

Na to se Jezus ven v deželo
poda na svoje sveto delo.

?06

Najprej učence dvanajstere
privzame si in svete vere
resnice večne jih uči,
v poslanstvu božjem jih krepi.
Slede pa tukaj njih imena,
kot so nam v pismih izročena
to bil je Peter in Andrej
in sveti Janez Cebedej
in Jakob, tega brat; Matej,
Tomaž ter Filip in Tadej
in Jakob mlajši, sin Alfeja;
nadalje najdemo Jerneja,
in Simona gorečnika
in Judeža nesrečnika,
ker ta Gospoda je izdal.
Učenci torej ti so bili,
nje v apostolstvo je izbral,
in njemu so povsod sledili.
Oznanjal jim je učenost
in svojega duha modrost,
da bi ljudi poznej učili
in za Boga jih pridobili,
Odrešenika da spoznajo
in svojih grehov se kesajo.

Ta čas pa v Kani galilejski
bogat prijatelj je gostijo
po šegi praznoval hebrejski.
Povabil tudi je Marijo,
naj vzame Jezusa s seboj :

207

*

*

če skromno sprejmeta vabilo,
to bi zelo ga počastilo;
odzoveta se mu takoj.

Z Marijo bil je Jezus mili,
in z njim apostoli so bili.

Ob mizah gostje so sedeli
in gostovali so veseli.

Tedaj zapazi starejšina,
da zmanjkalo je v sodih vina,
zato ne mala ta zadrega
poročence in njega zbega.

A ko Marija to zapazi,
se tiho k Jezusu izrazi:

»V zadregi zdaj je starejšina,
ker zmanjkalo je gostom vina.«

A Jezus ji odgovori:

»Kaj tebi mar je to in meni ?

Prišla še ura moja ni.«

Tam stali vrči so prsteni.

In Jezus svojo roko dvigne
ter hlapcem strežnikom namigne :

»Te vrče z vodo napolnite
in starejšini tje nesite.«

Zdaj hlapci vrčev teh šestero
napolnijo s prav dobro mero.

Ko prejme blagoslov Gospoda,
brž v vino spremeni se voda,

Teh vrčev šest zdaj polnih vina,
da prej pokusi starejšina,
mu hlapci brž izročijo,

- *

*■

208

potem še gostom točijo.

In vince sladko in rdeče
ogreva goste vse strmeče.

Pač temu vsak se močno čudi,
ker vino to je boljše tudi.

S tem prvim čudom Jezus v Kani
božanstvo svoje vsem naznani.

Od tod so on in dvanajsteri
dospeli k onemu jezeri,
ob kterem Kafarnaum leži.

Marija tudi Mati mila
za Sina vedno le skrbi,
zato je v družbi z njim hodila.

In v Kafarnaumu mestu tam
imel je Peter lastni hram.

Marijo Jezus tu ostavi
pri tašči Petra nekaj dni.

Marija tu se zdaj mudi,
on sam pa se učit odpravi.
Dokler je tukaj bivala,
zaradi velikih čednosti
dobrote mile in krotkosti
pri vseh je čast uživala.

In ljudstvo staro kakor mlado
imelo jo je silno rado.

Na njeno skrb se oziraje
podporo vsakdo rad ji daje,
imetje skromno z njo deli,
da s tem Gospoda oskrbi.

209

14

Med tem pa Jezus krog potuje
in evangelij oznanuje,

In koder koli gre, uči,
povsod mu hvala, čast doni.
in čudeži po vsej deželi
kot blisk so naglo zasloveli.
Znamenj še takih delal ni
nikdo, odkar ta svet stoji.

Z besedo samo že celo
izganja hude vse duhove,
ki so posebno tiste dnove
človeštvo mučili hudo.

In kjer se bližal je Gospod,
so proti vpili mu povsod :

»Pa kaj smo vendar tebi mar,
ker semkaj prišel v naš si kvar
sovraštva poln in poln zavisti,
naj li pred časom kraj se sčisti
Zakaj nas mučiš, pokoriš,
zakaj nas v miru ne pustiš?«

Ko Jezus je začel učiti,
naredil čudeže je mnoge :
ozdravljal slepce je uboge,
in hromi mogli so hoditi;
in kraljevi so ravno stali,
premikali se zdravi, gibčni.

In zopet dragi vodenični,
ki v mukah so jadikovali,
ozdravljeni so precej bili,

* - *

pomagal jim je Jezus mili.

Če koga huda je božjast
na tla metala s kruto silo,,
odvzel ji Jezus je oblast.

Če koga treslo je, mrazilo,
če kuga se ga je. prijela,
pa volja Jezusa zdravilo
pripravljeno je koj imela,
prositi le je treba bilo.

Kaj le še gobovi ubogi
in tvorov raznovrstnih polni
in vsi neozdravljivo ‘bolni,
če vpili k njemu so v nadlogi,
usmilil se jih je kaj rad,
ozdravil jih neštetokrat.

Če kdo imel je bolno kri,
ostal tak ni brez pomoči.

Kdor je na glavi obolel,
nemara: še celo zblaznel,
ga Jezus milostno ozdravil
in vso bolest mu je odpravil.

Ozdravljal tako vse je boli,
naj bile kakoršne bi koli.

Na kogar sine mu pogled,
ozdravljen veseli se spet.

Celo če kdo je bil bolan,
ki skrivne hibe' je imel,
in ni kaj rad jih razodel,
ni upal pomoči zaman,
ker Jezus dobrosrčni mili

----- - - *

211

14 ’

-*

se tudi takih rad usmili.

Kdorkoli išče pomoči,
pri njem gotovo jo dobi.

Tako se nekega je dne
premili Jezus spet podal
do mesta — Najm mu je ime —
da ondi bi pridigoval.

Pred vrati sreča pa Gospod
mrtvaški žalostni sprevod:
na parah mrtev je edini
uboge vdove ležal sin;
topi se vdova v bolečini,
vzdihuje iz srca globin.

Veliko zraven je ljudi,

ki z njo vred se za njim solzi.

Ko vidi Jezus žalujoče,
usmiliti se vdove hoče,
nosilcem reče mirno stati,
a materi sočutno reče:

»Ni treba dalje žalovati
zavoljo hude te nesreče.«

Poda se k mrtvecu na to
in de, držeč ga za roko:

»Mladenič, rečem, vstani, hodi,
in duša spet v telesu bodi!«

In komaj to izgovori,
že mrtvec zopet oživi,
na parah dvigne se in vstane.

Presune strah okoli zbrane,

■*—--*

212

* .. .*■

in glasno hvalijo Boga,
da prerok je veliki vstal,
ki ga je milostno z neba
v rešenje ljudstvu bil poslal.

Nekoč je k Jezusu priveden
bil neki revež ves obseden,
nad njim je strašno moč imel
sam satan ter nad njim počel
vso krutost svojo grozovito.

Obleko trgal je s telesa,
vezi prelamljal krčevito,
ki z njimi so krotili besa.

In tisti, ki so ga hoteli
ujeti, mnogo so trpeli;
z rokami jih je pomandral,
po njih udrihal, jih teptal.

Pred Jezusom pa zdaj na tla
popada satan z možem tem
in reče : »Jezus, dobro vem,
da mnogo nosiš mi gorja,
nazaj me v pekel hčeš pregnati,
kjer moral večno bi ostati.«

In Jezus: »Tožbe take pusti,
le svoje mi ime izusti!«

»»Ime se ,vojska 1  mi glasi,
ima nas več kot šest tisoč
nad tem človekom svojo moč,
in ti so moji' hlapci vsi.

A prosimo te prav lepo,

# -- -*

213

da zdaj nas še ne pokoriš
in v črni pekel ne spodiš.««
Odvrne Jezus jim na to :
»Vsekako hočem vas izgnati,
a kje pa hočete ostati?«

Prišle so svinje sem čez polje,
velika mnogobrojna čeda —

A brž, ko satan jih ugleda,
pa mčni, tako bo najbolje,
če Jezus v svinje jim dovoli.

In res veli jim zginiti
in v svinjsko čedo šiniti,
ki pasla se je tam okoli.

In z glasom silnim in rjovečim
in z vriščem groznim in besnečim
človeka zdajci zapuste
in v svinje se na mah spuste.
Prestrašene pa te zbežijo
k obrežju morja in takoj
se v šumno vodo potopijo,
in z njimi zlih duhov nebroj.
Pastirji tudi vsi zbeže
in v mesto plahi prihite
in tamkaj ljudstvu povedo,
kaj bilo tam je in kako,
in kake čudne so reči
na lastne gledali oči.

V Kafarnaum se čez nekaj dni je
spet vrnil Jezus, Sin Marije,

214

kjer Mater svojo je o stavil,
ko taščo Petra je ozdravil.

Sedaj Marijo Mater spet
nazaj povede v Nazaret.

Z njim šla je družba dvanajsterih,
in tudi žene z Galileje,
ki jih ozdravil je popreje,
povem imena tu nekterih :

Pred vsem Marija Magdalena,
Marija, Kleofova žena
in čednostna gospa Ivana
ter neka druga še, Suzana;
povrh še drugih žen obilo,
ki jih je raznih bolečin
oprostil Jezus, božji Sin,
je semkaj v Nazaret sledilo.

In tu je Mater zdaj pustil
in spet učit se napotil.

Med tem ko njeni Sin potuje,
in sama tukaj Mati biva,
nezgoda tužna ne počiva,
vsled ktere grenko zdaj žaluje:
njen blagi ženin, Jožef sveti
prezgodaj moral je umreti . . .
Zato zdaj noč in dan žaluje
in smrt njegovo objokuje:

»Gorje mi revi!« — tako plaka —
»Da žalbst me zadene taka,
ker brez tolažbe, dragi, tvoje

215

zdaj pusto bo življenje moje.

Saj dneve vse in vsepovsod
si oče bil mi in gospod,
služabnik zvest in hlapec moj.
Čeprav si zvezan bil z menoj,
veljal pred svetom za moža,
je čista zveza bila ta.

Pohotnim mislim bil vsikdar
zmagalec si in gospodar.

Bil ženin moj si zvest in blag,
ohranil si mi biser drag;
ta biser čistosti, svetosti,
si čuval meni do starosti.

Ti dom si moje bil mladosti,
deviške trdni var čednosti.
Prenašal si potrpežljivo
otroške moje mlade dni,
v mladosti stregel ljubeznivo
petrebam mojim vedno si.
Neznana ti je bila strast,
v skrbeh pa vedno moja čast.

In ko ponudbo sem sprejela
ter Sina božjega spočela,
si služil mi kot svoji ženi.

Pač ljub spomin na to je meni,
in tvojega srca zvestoba
me bo tolažila do groba.

In ko sem Sina porodila,
predragi, bil mi tisto noč
edini v skrbno si pomoč.

*

216

In ko sem ti ga izročila,
in ko si srčno ga objel,
pritiskal k sebi ga vesel,
ravnal z Detetom si tako,
kot tvoje lastno bi bilo.

Ti šel si z njim k obrezovanju,
ga nesel v tempel k darovanju,
in ko Herod se je zaklel,
da bode mu življenje vzel,
takrat v nezmerni mi bolesti
pomagal si v ljubezni zvesti;
srce ti polno usmiljenja
oh, kaj je skusilo trpljenja!

Ko angel je z neba poslan
z Detetom bežati velel,
ubogal si takoj udan
in z nama dol v Egipt hitel.
Pretrpel zraven pač si mnogo
zavoljo naju bil nadlogo.

Ti sam si nosil Dete malo,
da mene bi tem ložje stalo,
in vsakojako težko delo
je tebe, revež, le zadelo;
utrujeni pa bili tudi
vsled žeje in gladu so udi.

In solnca ogenj jim je žgoč
izvabil često znoj pekoč,
srce pa vdano in veselo
je le za Detece skrbelo.
Podpora bil si tudi nam

217

-;-- *

v egiptovski deželi tam,
za nas si delal, se potil,
da vsem bi živeža dobil.

In ko velel je angel spet
se vrniti nam v Nazaret,
privedel vkljub težkočam vsem
si zvesto vse nas zopet sem.

In tu si služil zvesto meni
kot svoji ženi poročeni.

Trpel i tukaj si dovolj,
prenašal marsiktero bol
zavoljo mene in Deteta,
zato pa čaka že obilo
v nebesih večno te plačilo.

Sedaj pa biti, o gorje!

je zlato nehalo srce,

in z njim tolažba mi je vzeta —

Zdaj sama moram tu ostati,
oropana zvestobe tvoje,
prerano te objokovati,
zato je tužno srce moje ;
tolažbe iščem zdaj zaman,
ker vgasnil ti je žitja dan,
saj tudi Jezus, Dete moje,
v dežele daljne je odšel,
da vsepovsod bi oskrbel
z nauki vere ljudstvo svoje.«

Marija je. lepo skrbela,
da častno bil je pokopan.

*

*-

218

Meščanov truma ga je cela
spremila h grobu tretji dan.
Mesije krušnemu očetu
je mir odločen v Nazaretu.

V deželi, kamor Jezus šel
je nauk svoj oznanovat,

Jair bas takrat je živel
mogočen mož in pa bogat.

Gorje se mu je pripetilo,
zgubil je svojo hčerko milo,
prelepo kakor vesne cvet.
Dvanajst je komaj štela let,
a že mu jo je vzela smrt.
zato je žalosten potrt.

Takoj se k Jezusu poda
in prosi ga prisrčno milo,
naj skaže milost mu obilo,
naj reši teže ga gorja,
naj hčerki vrne spet življenje,
in s tem odvzame mu trpljenje.
In kakor vedno v vsaki sili,
se Jezus tudi njega vsmili.

Z očetom naglo pohiti
na dom, kjer deva je ležala.
Plačočo trumo izpodi,
ki se je v hiši bila zbrala,
na to pa dete za roko
poprime govoreč tako:

»Le vstani, vživaj spet življenje,

219

*■ -*

ni smrt to bila, bil le sen je.«

In deklica takoj je vstala
ter vsem navzočim se smehljala.
Ljudje, videči to, strmijo
in z glasno hvalo ga častijo
češ: Jezus prerok je zares,
ki ljudstvu je poslan z nebes.

Na potu pa, kjer je hitel
obujat mrtvo Jezus mili,
ljudje so trumoma sledili.

Z apostoli naprej gredoč
je tukaj zopet razodel
nebeško čudodelno moč.

Med trumo je sledila žena
na krvotoku vsa bolena.

Že čez dvanajst je let trpela,
ne da bi malo ozdravela.

Izdala svote že velike
je upajoča med zdravnike,
bolezni dolgo trajajoče
ozdraviti pa ni mogoče;
zato je močno poželela,
ko prišel sem zdravnik je pravi,
ki vsako bol takoj ozdravi,
da zdaj po njem bi ozdravela.

Čimbolj pa se mu približuje,
tembolj se reva ga sramuje,
ne upa zreti mu v oči,
a skrivaj vendar mu sledi,

* - ^

220

dotakne že se oblačila . . .

A komaj da je to storila,
bolezen mahoma izgine,
in z njo vred druge bolečine.
Pa Jezusu ni skrito bilo,
kar ravnokar se je zgodilo,
zato na potu je obstal,
tako učencem svojim djal:
»Kedo dotaknil bil se moje
obleke ravnokar z roko je?«

In Peter mu odgovori:

»Pač čudno vprašaš res precej.
Kakč se ljudstvo riva, glej,
za Tabo gnjete se, tišči,
zato se lahko je zgodilo,
da kdo prijel je oblačilo.«

In Jezus pravi; »Dobro vem
in tudi to občutil sem,
da moč iz mene je izšla.
Kateri, človek bil je ta?«

Ko to zasliši bolna žena
vedoč, da znana bol je njena,
pred njim se vrže na kolena,
povč mu, da je to storila,
da se bolezni bi znebila,
in da v trenutku ozdravljčna,
ko se obleke je taknila,
je huda nje bolezen bila.

In Jezus ljubko ji namigne
veleč ji, naj se zopet dvigne:

221

* -- - *

»Pomagala je tebi, žena,
le živa vera in iskrena.

Le pojdi v miru spet od tod,
sledi naj milost ti povsod!«

O tem pa sveti Ambrož piše
v legendi svoji z drugimi še,
da Marta bila ta je žena,
a Magdalena sestra njena.

Hvaležna Marta je ostala,
povsod ljubezen skazovala
in stregla Jezusu lepo.

Marijo tudi je na to
v domači hiši postrežljivi
pod gostoljubno streho vzela,
ker vsega je dovolj imela.

V ljubezni svoji iznajdljivi
in vsa hvaležnosti prevzeta
podobo njenega Deteta
iz kamna vsekati veli,
in vedno lepo jo časti.

Ta kip njegov na vrt postavi,
da se se bolj pri tej podobi
spomin na Jezusa ji vgiobi.

Ta kip postavljen bil je v travi.

In če na kipu oblačila
se trava ta je dotaknila,
dobila je zdravilno moč
in bila v boli je v pomoč,
posebno če je krvotok

* - *

222

bolezni bil nadležni vzrok.

In tudi rane vsled te trave
se brž zacelijo, so zdrave.

Ce kdo užil je trave malo,
takoj je vsako zlo nehalo.

Nekoč je svoje Jezus zbral
in z njimi se je ven podal
v puščavo celi dan hoda.
Veliko ljudstva mu sledi;
njegovih ukov si želi,
ker ti prodirajo v srca,
želi si čudeže, znamenja,
te jasne priče odrešenja.

Ko dan se nagnil je k zahodu,
učenci rečejo Gospodu ;
»Gospod izpusti zdaj ljudi,
ki tako daleč so sledili,
domu se jim nocoj mudi,
ker celi dan se se postili.

Že muči žeja jih in glad,
zato pa gre naj kupovat
nazaj v domača svoja sela
si živeža množica cela.«

In Jezus jim odgovori:

»Jedila naša tu vzemite
ter med ljudi jih razdelite!«-'
»»Kako pa naj se to zgodi?
Odkod naj kruha mi dobimo,
da glad tobkim tu ljudem

223

otrokom, ženam in možem
krog Tebe zbranim prepodimo?
Če žene, deco šteješ proč,
je možev še nad pet tisoč.««

»Če se ne motim, tu imamo« —
Andrej apostol mu veli —
»ječmenovih še kruhov pet
in ribi dve, če to jim damo,
pač glad se njihov ne vkroti.«
Tedaj pa reče Jezus spet:
»Petere kruhe prinesite,
ljudi pa lepo razvrstite,
ukažite jim v travo sesti,
ker vsem bom danes jaz dal jesti.«
In Jezus vzame kruhov pet,
k nebesom dvigne svoj pogled
in moli k svojemu Očeti,
nato pa kruhe te posveti,
in razdeliti med ljudi
učencem' svojim jih veli.

Enako tudi ribi dve
mu blagoslovijo roke.

Veli jih tudi razdeliti,
da vsak do cela se nasiti.

In vsi, ki tamkaj so sedeli,
darove jedli so veseli;
toliko bilo je jedila,
da truma vsa je sita bila.

Od tega, kar še je ostalo,
dvanajst se košev je nabralo,

224

in vendar mož čez pet tisoč
brez žen je bilo in otrok.

To božja je storila moč,
kjer Bog skrbi, tam ni nadlog.
Ljudje videči to, strmijo
in z glasno hvalo ga častijo,
češ: Jezus prerok je zares,
ki ga je Bog poslal z nebes,
in radi bi po vsej ga sili
za kralja sebi izvolili.

Pa Jezusu je njih nakana
in želja bila dobro znana,
zato se izpred njih oči
na goro skrivaj izgubi.

Enaki čudež, kakor ta,
je storil božji Sin z neba,
tako pri Marku in Mateji
poroča se nam v knjigi sveti.
Nekoč v deželi Galileji,
kjer dražestno leži jezero,
učenju Jezus se posveti
in oznanjuje pravo vero.

In k njemu truma se velika
od vseh vasi in mest pomika.
Ne daleč proč od tam je bila
puščava, tje mu je sledila
poduka željna ta množica.

Učil jo je, kako resnica
naj vodi v pravo jo življenje

225

15

in zadobi ji odrešenje.

Zapazi Jezus tretji dan,
da jed je množici pošla
in koprni že vsa od glada,
ker v pridigo zaverovan
vsak srkal uk je iz neba
in niti čutil ni, da strada.

Kličoč učence jim pokima
rekoč: »To ljudstvo se mi vsmili,
že tri dni živeža več nima
in strada tukaj v hudi sili.

Ce ga spustimo brez jedi,
še lakota ga umori.«

»»Pa kje naj kruha tu dobimo,
da glad jim kruti prepodimo?««
In Jezus jim na to veli :

»Le bodite mi brez skrbi,
koliko kruhov še imate ?«

Reko mu: »Kruhe še sedmere,
a kaj bo to med tolikere?

Saj tudi nam bo danes treba
prav kmalu samim brez potrate,
da spet se okrepimo, hleba.

Pač tudi nekaj rib imamo,
a te za Tvoj obed so samo.«

»Vse kar imate, prinesite,«
učencem Jezus zdaj veli,

»ljudi pa lepo razvrstite,
da vsakdo jesti kaj dobi!«
Sedmere kruhe pa na to

226

* - *

in ribe vzame Jezus mili,
nad njimi blagoslov obili
mu usta govore ljubko.

Razlomi vse in razdeli
rekoč, naj vsi jedo veseli.

Učenci pa so krog hiteli,
delili kruha med ljudi,
in vsi, ki tamkaj so sedeli,
jedi so vživali veseli.

Imeli vsega so zadosti,
i, saj so bili božji gosti.

In ljudstvo poveličevalo
to djanje z glasno je zahvalo.

Mož samih štiri je tisoč
brez žen in drobne dece bilo,
katerim Jezus skazal moč
in svojo je ljubezen milo.

Od tega, kar še je ostalo,
je sedem košev se nabralo.

V Kafarnaum mesto so prispeli
učenci z Jezusom nekdaj,
cestninarji pa so tedaj
od njih mitnino poželeli.

In ti zdaj Petru poreko:

»Če si pravičen državljan,
mitnino dati treba bo;
tam mojstru svojemu povej,
če v mesto gre, naj plača prej
in da, kar dati je dolžan.«

* - = -_ -— ■ — — *

227

15 *

Ko pridejo na Petrov dom,
pa Jezus Petru govori:

»Zdaj nekaj te povprašal bom
kaj ne, da so možaki ti
od tebe tirjali denar,
ki naj ga plača gospodar?«
»To res je,« Peter de na to,
»denar so tirjali trdo.«

In Jezus de: »Za domačine
ne smeli vzeti bi mitnine,
le tujci naj jo dajajo,
kateri sem prihajajo.

Da pa ne bodo se jezili
in kleli ali nas rotili,
pa vzami Peter svojo vado,
kot si poprej imel navado,
in glej, da ribo kje vloviš.

Tej ribi usta brž odpri,
v njih dvoje vinarjev dobiš
in s tema plačaj te ljjudi,
odpravi enega za me,
porabi druzega za se.«

In sveti Peter brzo šel je,
z vadico svojo tje k jezeri,
da spolni Jezusa povelje.

Brez truda brž se mu nameri,
da precej lepo ribo vjame,
izvleče jo, odpre zobe,
iz njih dva vinarja si vzame,
za mojstra plača in za se.

228

Betanija priprosta vas
v judejski doli je deželi.

Tam sestri skupaj pa živeli
dve, Marta, Magda sta tačas;
a Lazar bil je njuni brat,
imel je njega Jezus rad.

Ta Lazar bil je zdaj bolan
zel6 močnč že mnogi dan.
Močno sta sestri žalovali,
zato sta k Jezusu poslali
prisrčno ga spominjajoči
zvestobe in nebeške moči,
naj pride in ju potolaži,
bolezni reši in slabosti
in smrtne Lazarja grenkosti,
naj hudo vsem gorje ublaži.
Ne gre pa Jezus še takoj.

Da božja moč se razodene,
počakati še malo sklene.
Učence vzame vse s seboj,
do Lazarjevega pa doma
še komaj tretji dan priroma.

A Lazar dragi dneve tri
že v grobu smrtno spanje spi.
Močno sta sestri žalovali,
naproti Jezusu hiteli
in žalostni sta ga sprejeli,
bolestno mu jadikovali:
»Gospod, ko Ti bi tukaj bil,
ostal naš brat bi zdrav in čil,

229

oh, zdaj pa mrtev tam leži,
o kako strašno to boli!«

Tedaj se Jezusu obile
sočutja solze so ulile,
ni mogel dalje se vzdržati,
ne žalosti premagovati,
zato sočutja so obile
solze oči mu napolnile.

Ko Marto in pa Magdaleno
je v žalost videl utopljeno,
tedaj tolaži ju rekoč:

»Ne tožita, ne plakajta,
le malo še počakajta,
verujta v mojo božjo moč.

Brat vajin bo od mrtvih vstal
in živ se z vama radoval.«
Odgovorite mu: »Gospod,
ta nauk nam je dobro znan,
da bode vstal čleveški rod
in z njim naš rod na sodnji dan,
ko splošno bo ljudij vstajenje
od mrtvih v novo spet življenje. «
In Jezus: »Kažite mi kraj,
kjer Lazar v grobu spava zdaj.«
Tedaj pa h grobu družba vsa
se z Jezusom takoj poda,
slede polagoma jim tudi
prav mnogi radovedni Judi.

Ko zdajci h grobu tje dospejo,
ukaže Jezus, naj odprejo

230


* .. •#

nagrobni kamen na stežaj,
da skaže njih se vera zdaj.

A zopet Marta zaihti:

»Gospod, četrti dan leži
že pokopan v preranem grobi
in g'nije v svoji že trohnobi.«

De njima Jezus ljubeznivo:

»Imejta vero močno, živo,
in bosta videli znamenje,
da brat bo v novo vstal življenje.«

Tedaj so kamen odvalili.

Pogled obrne Jezus mili
k Očetu svojemu v nebo,
zamaknjen moli ga tako:

»Zahvalim te, o večni Oče,
da slišiš moje prošnje vroče,
da skažeš meni danes čast,
ki je na veke tvoja last,
in poveličaš mi ime.

Da vselej slišiš me, to vem,
a prosil sem te danes le,
da spričam zbranim tu ljudem
naj vsak odslej bi veroval,
da ti si me na svet poslal.«

Bolesten vzdih se mu izvije,
in z močnim glasom zdaj zavpije:

»O Lazar, pridi ven iz groba!«

In res je Lazar oživel,
prijela ni se ga trohnoba,
iz groba zdrav je ven prišel.

* - - *

231

Takrat je iz Jeruzalema
prav mnogo Judov prihitelo
v Betanijo k sestrama dvema,
da ju tolaži v hudi boli;
tolažbe srce je želelo,
naj bo že tolažnik kdorkoli.

Ko ti so videli znamenje,
da Jezus mrtvega v življenje,
ki štiri dni že v temnem grobi
ležal prepuščen je trohnobi,
z besedo vzbudil je na mah,
obšla jih groza je in strah.
Takoj so šli v Jeruzalem
in tamkaj farizejem vsem
so čudo novo sporočili,
katerega so priče bili.

Slišavši to pa farizeji
so v jezi bili še besneji,
saj davno že bi radi bili
Gospoda Jezusa vmorili.
Tembolj pa zdaj modrujejo,
vsak dan se posvetujejo,
kako naj Jezusa dobe,
da prej ko prej ga umore.

Pa tudi Lazarja dobiti
hoteli besi so srditi,
saj pač na njem je razodeta
moč Jezusova bila sveta,
zato ga hitro umoriti
so v svoji mislili slepoti,


232

in čudež ves pred ljudstvom skriti,
a zemski niso — božji poti.

-**&$§£**-

Trinajsti spev.

Jezusovo trpljenje.

a) Prvi dan.

Glejte, gremo gor v
Jeruzalem, in Sin člo¬
vekov bo izdan velikim
duhovnom in pismar-
jem, in ga bodo obso¬
dili k smrti.

(Mat. 20, 18.)

jVIarija Mati božja mila
v Betaniji je takrat bila
na domu tužne Magdalene
in Marte skrbne sestre njene,
ko Jezus božji Učenik
storil je čudež ta velik.

Sedaj približal se je čas,
da trpel bi, umrl za nas.

A predno tje odpravi se,
kjer začne boj krvavi se,

Marijo sestrama izroči

in v njuno varstvo priporoči:

skrbita lepo naj za njo

in strežeta ji naj zvesto,
naj bodeta v tolažbo njej
namestu samega odslej.

Ni hotel jim še razodeti,
da kmalu že mu bo trpeti.
Marija pa je čutila
in že nekako slutila,
da kmalu pride strašni dan,
ko njeni Sin bo v smrt izdan,
in kakor črvič v tla potrt,
bo v mukah našel svojo smrt.
Zato je žalostna postala
ter plakala, jadikovala
rekoč: »Tedaj je prišel dan,
da Ti, o Sin, boš v smrt izdan,
kot si nekoč mi razodel.

To čutim že in slutim jaz,
da prišel zdaj je tisti čas,
ko v grozovito smrt boš šel.
Gorje mi materi gorje !

Kaj moje začne naj srce,
kaj sama reva zdaj na sveti
brez Tebe hočem, Sin, početi?
Pač žalostno je in grenko
od Tebe, dragi, mi slovo
in seka srcu hude rane,
ki prazno mi brez Te ostane.
Premili Sin, naj grem s Teboj,
kamkoli vodi pot Te Tvoj.
na potu v smrt Ti naj sledim,

234

f  - *

s Teboj naj čujem in trpim.«

Tolažiti jo Sin začne,
besede praviti sladke,
naj srčna le in mirna bode,
prenaša voljno vse nezgode.

»Le čuvajta mi mater mojo
z ljubeznijo in skrbjo svojo,
naj bo pri vaju brez skrbi.«

Tako jo sestram izroči.

A predno hišo zapusti
in gostoljubni mirni krov,
še skupno vsem svoj blagoslov
v tolažbo večjo podeli.

Tedaj od sester se poslovi
in z njim učenci vsi njegovi,
na potu pa jim govori,
kaj čaka ga prihodnje dni :

»Zdaj pojdemo v Jeruzalem,
in tamkaj začne se za me
brezmejna žalost in gorje,
v posmeh bom tamkaj vsem ljudem.

Od svojih bratov bom izdan,

od Judov vseh zasramovan

in zvezan bom, kot ropar vjet,

zapljuvan in zaničevan,

krvavo bičan in peljan

tje gor, kjer bom na križ pripet.

Krog mene bodo tam divjali,
do smrti me zasmehovali;

* - ——- -- *

235

in kadar dojde kruta smrt,
takrat le bo še raj odprt,
zato da vse se izpolni,
kar pismo sveto govori.

Slovesno bom pa tretji dan
od mrtvih zopet vstal k življenju
to zmage bo odmev močan,
to krona bode odrešenju.«

Med takimi so pogovori
apostoli z njim dvanajsteri
in še učenci nekateri
v Jeruzalem dospeli gori.

Oslica tukaj osedlana
pripravljena že zanj je bila,
da v mesto Njega bi nosila,
ki mu oblast in moč je dana.

Za njim učenci so sledili
in tiho že se žalostili.

Tedaj pa v mestu šum nastane
iz hiš na cesto ljudstvo plane,
in glas se čuje vsepovsod,
da prišel Kristus je Gospod,
ki mrtve vzbudil je v življenje,
ki mnogim je odvzel trpljenje,
ki slepim spet je dal pogled
in hromim zdrav in čil pokret.
Zato na potu mu povsod
prireja ljudstvo lep uhod,

236

In meče palme mu na tla,
na pot razgrinja oblačila.

Navdušena je truma vsa
Gospoda svojega častila,
zavzeta zanj in vsa vesela
Mesijo je s častjo sprejela,
in cela truma tukaj zbrana
mu kliče v enomer: »Hosana!

Naj hvaljen bode, ki prihaja
v Gospodovem imenu sem,
s tolažbo močno nas navdaja,
rešenje nudi vsem ljudem:

Med nas, Gospod, si zdaj prišel,
da rešiš ljudstvo Izrael,
da rešiš, kakor je obet,
hudobe greha celi svet.«

Videvši pa, da ga ljudje
kot kralja svojega časte,
duhovni so in farizeji
postali nanj še srditeji,
zato so se posvetovali,
kakč bi z Jezusom ravnali.

Nazadnje pa so vsi sklenili,
da bodo v smrt ga izročili.

Zdaj Jezus in z njim truma vsa
v svetišče božje se poda.

Pa žalibože to svetišče
postalo že je trgovfšče.

Tu bili penez so menjalci,

- - ---*■

237

tu z raznih krajev kupčevalci,
prodajali so tu živino,
menjavali denar, zlatnino,
in vsakovrstna je druhal
se v domu svetem krog podila
ter svete kraje ogrdila.

Pa vse je Jezus ven izgnal.

Ko vidi to, se srd mu vname.
Tedaj pa vrvi v roke vzame,
menjalcem mize brž prevrne,
da zlato se po tleh vali,
potem se h kupcem tje obrne
in vse jih venkaj zapodi
rekoč: »To hiša je molitve,
jaz njene ne pustim skrunitve.«
Duhovni pa in farizeji
so bili zdaj še srditeji.

Kaj radi Jezusa bi vjeli,
pa iz strahu še pred ljudmi
storiti tega niso smeli,
ker sicer vse jim spodleti.

Ko tako grdo je druhal,
iz templa božjega izgnal,
pa začne jim oznanovati,
ki zvesti v templu so ostali,
kako se jim je zadržati,
a Judov nič kaj ne pohvali:

»Ti farizeji in pismarji
in Mojzesovi duhovniki

233

*■— - — *

s

bi radi bili učeniki,
pa vendar so le zgolj sleparji.

Postavo lepo vaš uče,
po njej pa sami ne žive.

Spolnujte, kar se vam oznanja,
nikar pa njihovega djanja,
hudobna namreč njih so dela;
učijo lepo vas seveda,
ne dajo pa vam k temu zgleda,
za pekel dela njih so zrela.

Zato pred njimi dobro čujte,
hudobne družbe se varujte,
ker Bogu niso dopadljivi,
a vam zato tembolj škodljivi.

Prav lepo sladko govore,
a grehov polno je srce.

Nezvesti so in goljufivi,
na zunaj snažni lepi so,
pa gledajoči slepi so,
povrh pa zlobni, zapeljivi
na pota, koder hodijo
in vas za seboj vodijo.

Na zunaj ovce so pohlevne,
od znotraj grabežni volkovi.

Če grešnike dobijo revne,
s pokore jih peste okovi,
a sami se ne pokorč,
pač pa jo drugim nalože,

Če kdo po njih se ne ravna,
in njih ukazov ne spolnuje,

-  - — - —- *

239

* - *

s prekletstvom božjim se strahuje,
zaprt mu vhod je do neba.

In vendar sami daleč proč
hite nevedni v temno noč,
v nebesa drugim ne puste,
ker sami ne dospčjo tje.

Ljudem zavoljo desetine
z najvišjo kaznijo pretijo
češ, Bog mogočni iz višine
zahteva tako odrtijo.

Je to ljubezen, potrpljenje,
je to ponižnost, usmiljenje?

Na te čednosti zabijo,
da le vaš dar pograbijo,
da želja njih se le spolni.

A kaj se z dušo naj ?godi,
kako se naj vzveliča ona,
zato se še ne zmenijo,
ker duše nič ne cenijo,
vsled satanskega njih nagona;
kako se ovcam volna striže,
ta misel njih je srcu bliže.

Na zunaj Bogu se sladkajo,
da srca vaša goljufajo;
najlepše to so njihne sanje,
da vsak s častjo bi gledal nanje,
da bi kot mojstre jih častil,
nazorom njihovim sledil.

Opravljajo molitve svoje,
da gledati jih res lepč je,

*■-*

240

da tako mislijo ljudje,
kako je sveto njih srce,
da tako več darov za se
z zvijačo svojo pridobe.
Primerjajte jih le z grobovi,
ki zunaj beli so in novi,
a polni znotraj so trohnobe,
smradu, nesnage in gnjilobe.
Tako na videz dobra dela
povsod okrog razglašajo
in z njimi se ponašajo,
da ljudstva bi jim hvalo pela,
da močno vsi bi jih častili,
zavoljo tega jih ljubili.

Gorje pa, kadar čujejo,
da tudi drugi slujejo
zavoljo svojih dobrih del,
tedaj jim srce in obisti
strupen razjeda žolč zavisti,
ker njim ne klanja svet se cel.
Ker za najboljše se imajo,
ničesar drugi ne veljajo,
zato si tudi prvo mesto
pri mizi vedno zbirajo,
takd se tudi v zborih često
za prvo čast prepirajo.

In kjer je najti kaj časti,
se trudi vsak, da jo dobi. —
Gorje, duhovni in pismarji
in farizeji vi sleparji!

*

*

241

16

za boljše sami se imate
in ljudstvo dobro goljufate,
pred Bogom pa ste vsi lažniki,
pred njim ste grešniki veliki.
Vi druge hočete učiti,
a sami ne se spokoriti.

Bolezni drugim pravite,
pa sami prej se zdravite !

Ko boste sami ozdraveli,
postreči boste bratom smeli.

Iz lastnih bruno prej oči
izderite, ki v njih tiči,
potem še drugim kako smet,
ki moti morda njih pogled.

Vi slepci slepce vodite,
po temi z njimi hodite,
ker se z lučjč ne bavite,
pa v jamo strmoglavite.

Zavolj bogastva bogatine
hinavsko vedno le častite,
uboge gladne pa trpine
s prevzetno silo proč podite;
zaničevanje in posmeh
je delež teh trpinov vseh.
Pogosto tudi v hiše vdov
se poželjivo plazite,
nikakor pa ne pazite,
odkod naj pride živež nov.

Če stradajo in hirajo,
gladu četudi vmirajo,

242

po tem ne vpraša vaša strast,
na to ne gleda vaša čast.«

Ko pa so slišali pismarji
duhovni vsi in farizeji,
da so razkriti kot sleparji,
postali zdaj so najbesneji.

Pred ljudstvom bilo jih je sram,
izhoda niso znali kam.

Zato so se posvetovali,
kako bi Jezusa izdali,
kako bi hitro ga vmorili,
da bolj pred njim bi varni bili
češ : množico ima za se,
za njim vsi derejo ljudje,
in kot preroka ga časte.

Tako med seboj govore:

»Če Jezus delj še naj živi,
podvrženi mu bomo vsi.

Če dalje tukaj še ostane,
spodil nas bode kot pregnane,
razpršil bode nam postavo,
razrušil lepo nam državo.
Tembolj, če še zvedo Rimljani,
njegove čudeže in dela,
sramota bode nas zadela,
ker bomo s teh dežel pregnani.«
Tedaj se Kajfež oglasi,
velik duhoven tistih dni
rekoč: »Za nas pač boljše je,

* --sls-

če jeden človek sam umre,
ne pa, da radi njega vsi
uničeni bi mi bili.«

Odslej priložnost so iskali,
kako bi Jezusa izdali.

Takrat pa Judež Iškarjot
izmed apostolov je bil,
ki ga izbral si je Gospod
in vse v oskrb mu izročil.

On nosil je kot gospodar
za vse apostole denar;
pa ni ta človek bil pošten,
in mnogo hudo je počel,
denar mu bil je izročen,
pa nekaj zase si je vzel.

Ta človek se je od Boga
zarad skoposti davno ločil.

Da mojstra svojega izda,
za to je zlobnež se odločil,
k duhovnom judovskim je šel,
jim misel zlobno razodel:

»Kaj daste mi in jaz ga vam
brez vse skrbi v roke izdam?

Brez truda lahko ga vlovite,
in ako drago, umorite.

Pa le tedaj se bo zgodilo,
če daste dobro mi plačilo.«

In srebrnikov trideset
ponuja zlobna mu druhal,

* --- , - —*■

244

— *


* - . -

in res lakomnosti .prevzet
Gospoda jim je zdaj prodal.

Pograbi srebrnike te — —

Že straši ga peklenska moč,
izdaj sko ščuva mu srce —
pa zgine Judež v temno noč . . .

Že prišla je Velika noč,
opresnih kruhov sveti čas,
res sveti čas, ko svojo moč
je Kristus daroval za nas.

Podajo torej tiste dni
Gospod in dvanajsteri vsi
se v neko hišo v svetem mesti.

Želeli tu so zadnjič zbrani
po Mojzesa postavi znani
velikonočno jagnje jesti.

Pripravljena je bila pred
za nje velikonočna jed,
da vse po šegi in postavi
v zahvalo Bogu se opravi —

Pri mizi ko Gospod sedi,
obraz se mu razžalosti,
učence svoje tužno gleda,
izvije s prs se mu beseda:

»Gorje! med vami tukaj vsemi
je eden, ki me je prodal,
in še nocoj bo v nočni temi
sovražnim Judom me izdal.«

* - - — - *

245

Zdaj vsi se spogledujejo
in plaho povprašujejo,
kedo je, ki ga je prodal,
in ga sramotno bo izdal.

In Jezus reče tužno-milo:

»Z menoj ob mizi tej sedi,
z menoj vred vživa te jedi,
pa boljše zanj bi vendar bilo,
da rojen nikdar ni na svet,
ker bo pogubljen in preklet.«
Tedaj pa Janez, mlad učenec,
ki bil Gospodov je ljubljenec
in mu na prsih je slonel,
zaupno k njemu se privije
proseč ga, naj mu pač odkrije,
kedo je zmožen takih del,
pokaže naj mu, kdo prodal
in kdo ga Judom bo izdal.

In prošnje Jezus ne odreče,
marveč skrivnostno mu šepeče :
»Komu pomočen kruh bom dal,
on je, ki bode me izdal.«
Pomoči zdajci v skledo kruh
in Judežu ga da Gospod ;
ko ga zavžil je Ižkarjot,
pa šel je v njega hudi duh,
ta ga obsede, v njem ostane.
Zdaj Judež brž po koncu plane
in venkaj v temno noč zbeži,
da črno djanje izvrši.

246

* -:-- - :-— *

Ko Judež venkaj je odšel,
učencem Jezus reče resno,
a vendar milo in slovesno:

»Zdaj Sin človekov bo trpel
nesoč vzveličanje ljudem,
in Bog bo poveličan v njem.«

Učence žalostne zdaj svoje
očetovsko tolažil milo
in zadnje še jim sporočilo
v njih srca vglobil prav lepo je
rekoč: »Moj zadnji opomin
je, predno pojdem v smrtni boj,
da ljubite se med seboj
prav srčno iz srca globin.

Na tem spoznajo naj ljudje,
če v vsaki revi, vsaki sili
ljubezni vam gori srce,
da moji ste učenci bili.

Sedaj je prišel tisti čas,
da iti moram spet od vas.

Vi boste tužni plakali,
rečij prihodnjih čakali.

Srce se vaše naj ne plaši,
in moja smrt naj vas ne straši.

Pa ah! še to nocojšnjo noč
vsi boste mene zapustili,
ko bom v nevarnosti in sili,
od vas ne dojde mi pomoč.

Ko bodo Judje me lovili,
me zvezali, s pestjo me bili,

* - - - -*

247

kot jetnika me v mesto gnali,
vi boste plahi vsi zbežali.«

A Peter mu odgovori:

»Četudi vsi Te zapuste
in plahi v temno noč zbeže,
pri meni to se ne zgodi.

Pri Tebi jaz ostanem sam,
nikoli Te ne zapustim,
s Teboj jaz grem, s Teboj trpim,
za Te življenje tudi dam,
s Teboj jaz hočem le živeti,
s Teboj če treba, še umreti.«
Tedaj mu Jezus mili reče:

»Pač strastno ti beseda teče,
toda resnično ti povem,
nocoj še boš me zatajil,
prisegal boš in se rotil,
da človek nepoznan ti sem.

In predno dvakrat bo nocoj
se komaj petelin zglasil,
me trikrat bodeš zatajil,
da nisi nikdar bil z menoj.«

K učencem reče pa na to:
»Zgoditi mora se tako.

Nikar pa preveč ne žalujte,
ko zdaj od vas se poslovim,
da za človeštvo v smrt hitim,
le vedno molite in čujte!

Saj zopet bodete veseli
me kmalu med seboj imeli,

*

248

* - : - *

ker bom mogočno tretji dan
od mrtvih zopet vstal v življenje;
sovražnik bode pomandran,
dovršeno pa odrešenje,
in v galilejski me deželi
zazrli bodete veseli.«

Ko tako je končal Gospod,
je temen mrak povsod nastal,
zdaj reče: »Pojdimo od tod!«

In izza mize brž je vstal,
in šli so iz Jeruzalema
do Gezemani, bližnje vasi
oprezno, plaho in počasi.

Krog plavala je gosta tema ....

Tu blizu bil je oljčni vrt
osamljen, širok in odprt.

Tu sem je Jezus rad zahajal
in z njim učenci mnogo noč,
v molitvi tu se je naslajal
in v njej prejemal dušno moč.

In tudi zdaj jih sem pelja.

Ko pridejo pred vrtne dveri,
on sam in z njim le enajsteri,
veli posesti jim na tla.

A sam odstrani se takoj
in Petra, Jakoba s seboj
in Janeza si še privzame;
otožen zdajci biti jame,
ostati tamkaj jim veli,

*---- *

249

naj čujejo in molijo,
da v strahu ne privolijo
v skušnjavo, ki jim že preti;
da satan, ki okoli hodi,
jih kje v pogubo ne zavodi,
da jim zaupanja in vere
iz src v skušnjavi ne izdere.
In Jezus mili se sedaj
naprej poda za en lučaj,
v globoko žalost se vtopi,
v molitvi kliče: »Ljubi Oče!
odvrni, ako je mogoče,
ta kelih, ki mi smrt greni.
Pripravljen, Oče, sem trpeti
če tvoja volja je, umreti,
da ljudstvo sužnosti otmem,
v oči pogumno smrti zrem.
Voljan moj duh je, a meso
trpljenja brani se močno.

Zato pa, moj nebeški Oče
odvrni, ako je mogoče,
trpljenja kelih proč od mene.
Nikakor pa ne zgodi moja,
marveč se zgodi volja tvoja,
jaz volje nimam zdaj nobene.
Natanko bodem se pokoril,
karkoli hočeš, bodem storil.«
Tako je molil on nocoj,
a vsled človeške mu narave
rosile kaplje so krvave

250

* -- --*

raz lica kot pekoči znoj.

Ko trikrat tako že pomoli,
z nebes priplava angel doli
ter mu potrdi čudovito
njegovo dušo razborito.

Okrepčan Jezus zopet vstane,
k učencem vrne se nazaj,
ubožce najde pa zaspane,
budeč jih pravi: »Spite zdaj !

Li niste mogli vsaj nocoj
bedeti malo le z menoj ?

Sedaj pa kvišku na noge !
ker Sin človekov bo izdan
v tej uri grešnikom v roke,
in vklenjen bo in odpeljan.

* -- 7 -*

251


* -

Že tu je četa tolovajska,
na čelu duša jim izdajska.«

Se jedva Jezus govori,
velika truma že prihaja
zdaj z meči, kolmi in vrvmi,
kot da na vojsko se podaja.

Druhali tej pa tolovajski
na čelu Judež je izdajski.

V krotkosti svoji in miloti
jim Jezus mirno gre naproti
ter krotko, ljubeznivo vpraša:

»Koga pa išče družba vaša?«

Odgovori mu drzna četa :

»Le Jezusa iz Nazareta.«

In Jezus reče: »To sem jaz.

Kaj vendar hočete nocoj
s toliko vojsko in z menoj?«

Za drugim drug brž na obraz
slišavši ta mogočni glas
popadali so tisti čas
strahu neznanega prevzeti
sovražniki njegovi kleti.

Pa Judež vstati jim veli,
k pogumu tako jih bodri:

»Zapomnite si to znamenje:
kateremu od možev tam
poljub v pozdrav na usta dam,
v trpljenje tisti odločen je.«

In zopet Jezus krotko vpraša:

* - *

252

*

*-

»Koga pa išče četa vaša?«

Odvrne spet mu drzna četa:

»Kje Jezus je iz Nazareta?«

Odgovori jim on rekoč :

»Da to sem jaz, že rekel sem,
kaj hočete še več potem ?

Če mene hočete to noč,
pustite v miru iti vsaj
le-te, ki so z menoj sedaj.«

Gorjč! zdaj Judež se spozabi
in sam se k Jezusu poda
ter mu poljub na usta da
rekoč hinavsko: »Ave rabbi!«
to je : zdrav bodi učenik !

A Jezus pa mu reče milo:

»Čemu je tega treba bilo,
zakaj hinavski si lažnik ?

S poljubom torej brez sramu
izdajaš božjega Sinu?

Prijatelj, čemu to druhal
pripeljal semkaj si sedaj,

Zakaj nezvest si mi postal,
sem li zaslužil to kedaj?«

Tedaj so Judje prihiteli
ter Jezusa prijeli, vjeli.

To bilo Petru je preveč,
v gorečnosti potegne meč,
vojaka mahne čez glavo,
odseka desno mu uho.

*-*

253

Ko to zapazi Jezus mili,
vojaka hitro se usmili,
a Petra še pokara prej
rekoč: »Vsak boj je tu odveč,
le vtakni v nožnico svoj meč.
Če hotel jaz bi vojsko, glej,
bi prosil svojega Očeta,
in on mi pošlje legijone:
v pomoč bi bila zoper one
vsa angelska nebeška četa.

Da pa se pismo dopolni,
zato se tako vse vrši.«

To rekši hlapčevo uho
zaceli s čudežno roko,
in zdravo, kakor kdaj poprej,
uho je bilo spet odslej.

Nad tem so Judje se zavzeli,
a vendar Jezusa so vjeli,
ga tepli, suvali, pestili
in kakor roparja podili,
na hrbtu zvezali roke,
z vrvmi ga vlekli sem in tje,
ter kot zločinca v grozni bedi
imeli se ga v svoji sredi.

Tako udarce, sunke mnoge
in druge trpel je nadloge.

Med tem so kruti ga krvniki
na Anov pripeljali dvor;

254

* - ' - *

ta bil duhoven je veliki
in vodil judovski je zbor.

Tu ogenj so si zanetili,

da bi ob njem čez noč se greli.

Tu bil v posmeh je Jezus mili
druhali divji in zbesneli.

Tu tepli so ga, suvali,
mu brado, lase ruvali,
v obraz ga bili in pestili,
vanj pljuvali, ga sramotili.

Tako je pri divjakih teh
premili Jezus bil v posmeh.

Pa Jezus Kristus človek-Bog
prestati toliko nadlog
je hotel voljno tisti čas,
da greha bi odrešil nas.

Duhoven zdaj ga povprašuje,
njegova dela pozveduje
rekoč: »Povej nam, kaj učiš,
na kakošen način živiš?«

In Jezus mu odgovori:

»Očitno vselej sem učil,

očitne čudeže storil

pred vsemi vselej sem ljudmi,

zato le tiste povprašuj,

pri njih za uk moj pozveduj,

kateri so me slušali,

dobrote moje skušali.«

Pri tem udari ga v obraz
nek hlapec s krutimi pestmi:

- *

255

»Mar li tako se govori
na višjega moža ukaz?«

Gospod pa hlapca potolaži:

»Če morda nisem prav govoril,
pa krivdo mojo mi dokaži;
če pa krivice nisem storil,
zakaj se torej togotiš
in po nedolžnem me pestiš?«

Tedaj pa priče so iskali,
ki naj bi tukaj dokazale,
kar hudega o njem bi znale,
da ložje bi ga v smrt izdali.

Pa takih so zaman iskali,
da spodleti jim, so se bali.
Nazadnje pa sta nastopili
dve priči in tako trdili:

»Ko še učil je ta, je djal:

,Ta tempel zrušite do tal,
in v dnevih treh ga bodem spet
sezidal, kakor bil je pred 1 .«
Duhoven vpraša ga tedaj:

»Si slišal, kako govore
in česa vsega te dolže,
kaj rečeš pa na to sedaj?«

A Jezus ne odgovori
in le molče pred njim stoji.
Duhoven pa se razjezi
in Jezusu tako veli:

»Pri živem Bogu te rotim,

*

256

-*—-*■

da izpoveš nam, ti velim,
li res si Kristus, božji Sin,
ki prišel z nebnih je višin?«

Tedaj pa Jezus mu odvrne :

»Čeprav resnico vam povem,
vas ista ne izpreobrne,
prištevate jo le lažem
in tudi me ne izpustite.

A to si dobro zapomnite :

Enkrat bo prišel tisti dan,
in Sin človekov v vsej pravici
na božji sedel bo desnici;
z oblaki nebnimi obdan
na zemljo zopet prišel bode,
da sodi ostro vse narode.«

Nasproti mu kričijo vsi:

»Mar ta človekov Sin si ti?«

In Jezus : »Jaz sem božji Sin,
poslan z nebeških visočin.«

Pretrga svoja oblačila
duhoven veliki rekoč:

»Kaj treba nam še potrdila,
saj tukaj se izdal je sam
Boga grozno preklinjajoč,
kaj torej zdi sedaj se vam?«

In ljudstvo naokrog kriči
ter žuga s svojimi pestmi:

»Preklinjal strašno je Boga,
zato pa s smrtjo naj konča!«

V obraz mu besni pljuvajo,

257

17

*

mu brado, lase ruvajo,
po glavi, licu njih roke
ga neusmiljeno peste.

V surovosti pa naposled
zagrnejo mu še pogled,
bijoči ga reko mu: »Cuj
o Kriste in nam prerokuj,
kedo te je udaril, kaj ?
to radi znali bi sedaj.«

Od daleč Peter je sledil
in močno se je žalostil,
ker tako grozna je usoda
zadela Jezusa Gospoda.

Sedaj pospešil je korake
in vrinil sred se med vojake,
prav tiho k ognju je prisedel,
da ložje slišal bi in zvedel,
kako z Gospodom se izteče.
Pristopi dekla, pa mu reče:
»Saj tudi ti njegov si bil
učenec ter si mu sledil.«

Nad tem pa Peter ostrmi
in že prisega in taji
rekoč: »Besedo svojo dam,
da onega tam ne poznam !«
Spet neki hlapec nanj pokaže
»Učenec je, saj ga poznam,
na vrtu sem ga videl tam.«
Roti se Peter spet in laže:

258

»Ne vem, kaj* tukaj govoriš,
in česa tukaj me dolžiš.«

Ko to zapazili so Judi,
približali so se mu tudi
in v obče so trdili vsi,
da z Jezusom je tudi bil
in da povsod mu je sledil,
rekoč: »Resnično tudi ti
si Galilejec, kakor ta,
saj jezik tvoj te že izda.«

Tajiti začne Peter spet,
da videl nikdar ni popred
in da prav nič ga ne pozna.

To laž pa komaj dokonča,
ko iz sosednih zdaj zidin
zapoje v drugič petelin;
in v Petra Jezus se ozre — —
Strahu mu zdaj srce zamre,
ker spomnil se je bil precej,
kar djal mu Jezus je poprej,
da ,predno dvakrat bo nocoj
še komaj petelin zapel,
se trikrat boš rotil in klel,
da nisi nikdar bil z menoj. 1
Pogled prešine mu srce,
privabi bujne mu solze,
beži z dvorišča ves skesan,
in z mesta ven na širno plan.
Zavoljo greha grenko plaka
in solze v enomer pretaka.

259

17 *

-*■

t

Štirnajsti spev.

Jezusovo trpljenje.

b) Drugi dan.

In bilo je dopolnjeno
pismo, katero pravi:

»In med krivične je bil
prištet.«

(Mark. 15, 28.)

Ko je nastala mlada zora
in ni se dan še naredil,
pa Jezus že peljan je bil
tje do Pilatovega dvora.

Med potjo so ga sramotili,
ga suvali, krog njega vpili.

In ko so tje ga pripeljali,
duhovni tam in farizeji
od vseh zverin še suroveji
so kakor besni zdaj divjali.

In ko prikazal sredi vrat
na vpitje njih se je Pilat,
so zoper Jezusa začeli:

»Zato moža smo tega vjeli,
ker ljudstvo naše zapeljuje,
napačne uke ga uči
in zoper rimsko carstvo ščuje
trdeč, da davka treba ni
cesarju več odrajtovati.

260

Še več: trdi še zraven hkrati,
da on je pravi božji Sin,
ki ga baje je Bog poslal
sem dol z nebeških visočin,
da naj človeštvu bode kralj.«

Pilat mogočni zdaj seveda
po strani Jezusa pogleda,
na to pa Jude mirno vpraša:

»A kaj je vendar želja vaša,
in kaj sedaj naj tukaj z njim,
ki ste privedli ga, storim?«

Reko mu : »Strog sodnik mu bodi
in k smrti križa ga obsodi!«

Gospodu pravi zdaj Pilat:

»Povej mi, ker bi vedel rad,
kdo prav za prav si človek ti,
kaj hudega si storil, kaj,
da jetnik tu si njihov zdaj,
mar tudi res kralj njihov si ?

In Jezus mu odgovori:

»Od tu kraljestvo moje ni.«

Pilat: »Tedaj si vendar kralj!«

Na to mu Jezus je dejal:

»Pač kralj sem pravi jaz zares
in sicer zemlje in nebes.

Kraljestvo moje se ne maja,
od vekov in na veke traja.«

In Judom pravi zdaj Pilat:

»Ne najdem krivde jaz na njem.
Četudi sodil bi ga rad,

--— *

261

* - *•

zarad nedolžnosti ne smem,
le kako kazen naj trpi.«

Druhal pa besna le kriči:

»Potrebno je, da on umre,
ker zapeljuje ljudstvo vse,
on prišel je iz Galileje,
pa tu razpor med nami seje.«

In ko je zvedel bil Pilat,
da z Galileje je doma,
kjer bil Herodež je takrat
namestnik carja in pa kralj,
ki mu pristoja sodnost vsa,
pa ga k Herodu je poslal,
ker bival je v Jeruzalemu
Herodež s 'spremstvom tiste dni.

S tem lepo čast je skazal njemu.

Vesel Herod je bil časti,
ker čudežev se je nadjal.

Ko Kristus pa pred njim je stal,
ni v njega niti se ozrl
in usta svoja je zaprl.

Karkoli kralj ga povprašuje,
in radoveden pozveduje,
ponižno Jezus le molči.

Pač rad bi kralj ga pregovoril,
da čudež kak pred njim bi storil,

Herod pa tega vreden ni,
zato mu ne odgovori,
in čudeža zanj ne stori.

* -—*

262

* - *

Močno Heroda to jezi,
obraz se v gube mu nabira,
najbolj sramota ga boli,
ker Jezus ga tako prezira.

Da bi nad njim se maščeval,
obleči v belo ga odelo,
ki kot sramotno je slovelo,
v togoti svoji brž je dal.

Na to poslal ga je nazaj,
češ, le Pilat ga sodi naj.

Ko Jezusa ta vidi spet,
začudenja je ves prevzet,
zato pa strogo Jude vpraša:

»Kaj vendar spet je želja vaša,
in kaj naj zopet tukaj z njim,
ki ste privedli ga, storim?«

In naokrog nastane vriš:

»Obsodi k smrti ga na križ!«

Pa odgovarja jim Pilat,
ki rešil Jezusa bi rad:

»Kaj vendar strašnega je storil,
da bi tako se naj pokoril?

Ne najdem krivde jaz na njem,
zato ga soditi ne smem.

Saj tudi ga Herod je kralj
celo nedolžnega spoznal,
krivice našel ni na njem,
zato poslal ga spet je sem.«

Druhal pa besna le kriči:

*“ - —-- *

263

»V obraz in resno ti povemo:
ta človek naj se umori,
ker mi poprej odtod ne gremo.
A ti sodnik mu oster bodi,
in k smrti strašni ga obsodi,
ker Mojzesa on zaničuje,
postavo našo zametuje,
on ljudstvo naše zapeljuje
in zoper našo čast deluje.

Tak mož škodljiv in zapeljiv
ne bo mar take smrti kriv?«
»Če res postavo vam kali,«
na to Pilat jim govori,

»in dela tak razpor med vami,
tedaj pa sodite le sami
po Mojzesovi ga postavi.«

A ljudstvo spet Pilatu pravi:
»Postava ta nam zabranjuje,
da mi bi koga umorili,
zato smo tebe naprosili,
oblast ga tvoja naj kaznuje,
edini ti sodnik mu bodi
in k smrti križa ga obsodi!«
Odvrne zopet jim Pilat:
»Navada moja bila ni,
da dobre bi moril ljudi;
nikakor ne prelival rad
za vas nedolžne bi krvi,
za to le skrbite sami.«

Druhal pa besna mu zavpije:

*

264

* - - *

»Njegova kri se naj razlije
nad nas in deco vso za nami,
in smrt njegova naj maščuje
nad našimi se kdaj ženami
v naš blagor ali v naš pogin,
da le zločinec se kaznuje,
da le umre človekov Sin !«

Pilat pa Krista zagovarja
in Judom tako prigovarja:

»Poslušaj, ljudstvo, moj nasvet:
če res se mož je pregrešil,
naj le za to se pokori,
nikar se naj ne umori.

Zato ga bodem najpopred
trinogom svojim izročil,
da k stebru z vrvmi ga pripno
ter s šibami ga pretepo
in tako dolgo bičajo,
da vsi se naveličajo.

Tako se dosti bo pokoril
za vse, kar hudega je storil;
to itak strašno bo trpljenje,
zato se ga usmilite,
pustite vendar mu življenje
in k sodbi me ne silite.«

K besedam Judi tem molče,
saj bile njih so le želje,
da bi ga videli trpeti,
potem bo moral že umreti.

* - — -

265

Pilat trinogom zdaj veli,
naj k stebru tje ga vlečejo,
obleko tam mu slečejo.

Na udih Jezus vseh drhti —
Največja je njegova bol,
ker mora stati tamkaj gol.
Krvavo delo se začne:
z močjo ga divjo bičajo,
se nič ne naveličajo,
srce se v boli krči, mre;
vzdihuje Jezus tužno-milo,
ker kožo razmesarili
in truplo razmrcvarili
trinogi so mu s kruto silo.

In curkoma je kri mu lila
in zemljo naokrog pojila.

266

In kako ne bi, saj jermeni
so močni bili in spleteni,
na koncu pa je vsak imel
pripet jeklen in oster bat,
da je udarec vsakokrat
cel kos mesa s telesa snel.
Takč so vedno hujše rane
Vzveličarju bile zadane,
in vedno bolj je krvavel,
čim več udarcev je prejel,
in vedno bolj je kri curljala,
iz ran na zemljo mu kapljala.
Ves črn postal je in krvav,
noben mu ud ostal ni zdrav.
Njegova desna, leva stran
prej čista, kakor snežec bela,
sedaj vsa črna z mnogih ran
je strahovito krvavela.

Njegov obraz, njegova glava
razbita vsa je in krvava.

In izpod nohtov vsled vezi
curljala mu je sveta kri.

Roke njegove in noge
in hrbet, to je ena rana.

Se grozovitost ni končana.
Trinogi hujše le besne,
čim več izvabijo krvi,
tembolj jim strast iz lic gori.
Pa slednjič le se vpehajo
in z bičanjem prenehajo,

*

267

a ko od stebra ga odpno,
na tla se zgrudi mu telo.

Pilat jih k sebi zdaj pozove.
Že tuhtajo spet muke nove,
sramoto novo mu store:
ko Jezus ždi tam krvaveč,
ogrnejo mu plašč rdeč

in kakor kralja ga časte.
Zdaj krono trnjevo spleto
in venčajo mu z njo glavo;
globoko trnje se udira,
iz glave zopet kri prodira.
In naposled še trst v roko
namestu žezla mu dado.
Pred njega poklekujejo

*

268

in se mu posmehujejo,
in z njimi druga vsa druhal
rekoč: »Zdrav bodi Judov kralj !
V obraz mu tudi pljuvajo
in semtertje ga suvajo,
z roke mu trst izmikajo,
in v lice z njim ga pikajo,
po glavi s trstom bijejo
in divje zraven vpijejo.

Na to ga spet oblečejo
in pred Pilata vlečejo.

Ko Jezusa zazre Pilat,
se močno mu v sreč zasmili.

Še enkrat bi ga rešil rad,
odtegnil njih hudobni sili,
zato jim zopet govori:

»Poglejte, človek! Tak sedaj
je mož, kdo naj se ga boji?

Če vam je bil sovražen kdaj,
če vam je morda škodoval,
zadosti sem ga kaznoval.

In če kaj hudega je storil,
se pač zadosti je pokoril.

Ta kazen naj mu zadostuje,
a vaša jeza naj miruje,
zato mu krivdo odpustite
ter pri življenju ga pustite!«

In kakor bi se plaz udrl,
kriči druhal iz divjih grl:

*---

269

* - *

»Le z njim na križ, le z njim na križ !
kaj čakaš še, mar se bojiš?

Na križ, na križ se naj pribije!«

Tako množica besna vpije,

Pilat pa vedno še odlaša
in Jude krvoločne vpraša:

»Pri vašem Bogu vas rotim,
li kralja naj vam umorim?«

Odvrne besna mu druhal:

»Ta naš ne bode nikdar kralj,
za kralja ga ne pripoznamo,
ker carja slavnega imamo,
le cesar bodi nam gospod.

Cesarju je nasprotoval,
in kralja se imenoval,
zato ga spravi brž od tod!«

Pilat na to jim govori:

»Z  besedo nič zakrivil ni,
zaslužil tega ni trpljenja,
in zgubil s krivdo ni življenja.

Če ni kaj hujšega storil,
ne bodem ga na križ pribil.«

A ljudstvo spet Pilatu pravi:

»Po Mojzesovi on postavi
ne sme med nami več živeti
na križu mora pa umreti,
ker pravi, da je božji Sin
in kralj nebeških visočin.«

Pilat ničesar ne odvrne,
marveč se k Jezusu obrne

*■ - ■ - *

270

rekoč: »Povej mi, kdo pa si,
in kje je rojstna ti dežela,
in kaj je krivo, da črti
te množica rojakov cela,
in kaj si takega jim storil,
da bi se s križem naj pokoril?«

A Jezus nem pred njim stoji,
na vsa vprašanja ta molči.

Pilat pa se raztogoti:

»Zakaj mi ne odgovoriš,
zakaj ustavljaš se, molčiš?

Ti v moji zdaj oblasti si,
oblast imam te izpustiti,
če treba, tudi umoriti.«

»Oblasti te bi ne imel,«
skrivnostno Jezus mu pove,

»da nisi je z nebes prejel,
najmanj pa še oblast čez me.

Zato podpihovalcev teh
ko tvoj, je mnogo večji greh,
ker zoper mene ščujejo
in ti umor svetujejo.«

Izpustil Jezusa kaj rad
na te besede bi Pilat,
druhal pa besna ne miruje,
k umoru huje vedno ščuje:

»Nikakor prav ne pogodiš,
če pri življenju ga pustiš.

Prijatelj nisi ti cesarja,

* -— -*

271

če tega oprostiš človeka,
ker glej, on dela se vladarja
čez vse stvari od vekov veka.
Kdor kralja si lasti oblast,
tak dela zoper carja čast.«
Prestrašile besede te
Pilata plašno so srce.

Zato na prestol vsede se
in kot sodnik zdaj vede se
in vpričo vseh si roke vmije,
misleč, da zlobnost s tem zakrije,
rekoč: »Nedolžno nad krvjo
tega moža imam roko.«

Druhal pa strastno zdaj zavpije:
»Njegova kri se naj razlije
takoj nad našimi ženami,
nad nas in deco vso za nami!

Mi hočemo njegovo kri,
karkoli se potem zgodi.«

Poslala takrat je stoprav
k Pilatu žena šla v pozdrav
rekoč: »Se bolj kot kdaj poprej,
se močno, močno meni zdi,
da s tem svetnikom ne imej
nobenih poslov in skrbi.

Če nisi še, pa videl boš,
da je nedolžen oni mož.

Sam angel prišel je nocoj —
ker čula sem ga prav gotovo —

in govoril o njem z menoj,
izkazal mi je milost novo,
velike rešil me nadloge,
ki me je trla noč in dan,
ki ni pustila mi na noge.

Oh kaj sem reva prej trpela!

A zdaj sem zopet ozdravela,
pa strah mori me zdaj strašan;
zato, Pilat, previden bodi,
po krivem v smrt ga ne obsodi!«
Beseda ta srce mu gane,
zato s prestola zopet vstane
hoteč ga vendar oprostiti
in pri življenju ga pustiti.
Druhal pa se še ne utrudi,
blaga veliko mu ponudi,
ter prosi ga, roti in vpije,
naj Jezusa na križ pribije.

In slednjič se Pilat uda.

Zamrla v njem je nežna stran,
pohlep po blagu neugnan
zatre mu boljši čut srca.

Obsodi Jezusa tedaj,

da se na križ pribije naj . . .

In urno križ so naredili,
iz dvoje brun ga iztesali,
na rame mu ga naložili
in z njim iz mesta ga peljali.
Pač velik križ je in težak,

*


273

18

* - *

a sam ga nosi siromak.

Druhal pa vsa za njim drvi,
le smrti željna in krvi.

Tako začel je križev pot
na goro smrti naš Gospod.«

Marija Jezusova Mati
le v hiši Marte in Marije
hotela tiste dni ostati,
da se pri njiju odpočije.

Ko Judje so ji Sina vjeli,
v Betanijo pridirja sel,
da Materi in družbi celi
nesrečo brž bi razodel.

Ko sliši Mati to novico,
da vjeli so ji Judje Sina,
zelo prestraši to Devico,
navda jo taka bolečina,
da zgrudi se takoj na tla,
in bled ko zid je njen obraz,
zavest jo zapusti in glas.

A kmalu zopet se vzravna,
zavest se zopet ji povrne,
k poslancu zdaj oči obrne
in toži, plaka bridko-milo :

»Gorje mi! Kaj se je zgodilo,
oh kje je zdaj moj ljubi Sin?

Mladenič, kje ob uri tej
moj Sin je najti, mi povej,
ker koprnim od bolečin.

*- j -#

274

Li bil je mrtev ali živ?

Jaz moram ga še prej dobiti,
jaz moram prej še z njim se sniti,
to up še mi je tolažljiv.

Da vidim ga, takoj hitim,
da vsaj še živega dobim.«

Takoj se zdaj poda na pot
z Marijo še več drugih žen,
da videle bi, kje je njen
ljubljeni Sin in njih Gospod.

Med potom vedno bolj Marija
od žalosti drhti, se zvija,
za Sinom svojim jadikuje
in plaka vedno in vzdihuje :
»Gorje, o Sin, o Dete moje,
ah, kaj brez Tebe naj začnem?
Daj Bog, da enkrat še zazrem
obličje sveto nežno Tvoje!

Ah, kaj pa naj potem storim,
če živega Te ne dobim?

Pač boljše je za me umreti,
kot pa brez Tebe, Sin, živeti.
Kako se bridko zdaj kesam,
da nisem takrat šla takoj,
ko si poslovil se, s Teboj!

Pomen slovesa zdaj spoznam.

Oh, ko za njim bi takrat šla,
s seboj bi tudi mene vzeli,
ko ljubo so mi Dete vjeli,
in v smrt bi skupno šla oba.

Sedaj se torej je začelo,
kar davno se mi že je zdelo,
da Judje zvito nanj prežijo,
da ga zavidajo, črtijo,
da z vere se norčujejo
in njega zaničujejo.

Sedaj so torej izvršili,
s čim davno že so mu pretili.
To pravi moje mi srce,
da ga živeti ne puste.

Gorje, gorje! zato hitimo,
da vsaj še živega dobimo.

Oh, če pa morda ne živi,
je konec tudi mojih dni.

O Jezus, drago Dete moje,
spominjam se ljubezni Tvoje,
spominjem srčne se zvestobe,
časti nebeške in milobe.

Zakaj pač nisi mi sporočil,
kaj v mestu te sovražnem čaka,
ko se od matere si ločil ?

Zato tembolj mi duša plaka.

Saj vem, srce ljubeče Tvoje
hotelo ni bridkosti moje ;
da žalost meni bi prihranil,
zato mi nisi nič naznanil,
kaj vse Te dni prihodnje čaka;
tembolj sedaj srce mi plaka.
Zato le urno pohitimo,
da ga še živega dobimo,

276

da, predno ga druhal vmori,
ga moje vidijo oči.

Le urno, naglo pohitimo,
da časa kje ne zamudimo.

Če morda bi ne živel več,
to zame bil bi smrtni meč.«

Ko slednjič v mesto prihiti,
pa išče krog na vse strani.

Tako iskati more sina
edino ljubav materina.

Tedaj pa najde Magdaleno
vso nemo, v žalost zatopljeno,
kako brezupno plaka, toži,
to ji gorje še le pomnoži.

Sedaj pa grozno jadikuje,
da daleč naokrog se čuje:

»O Magdalena, ah in joj !
kje vendar zdaj je Jezus moj,
oh kje je Dete moje, veš,
če veš, zakaj mi ne poveš?
Povej, li morda še živi,
povej mi, kaj so z njim storili,
povej, če so ga umorili ?

Gorje, srce mi prekipi!«

Tedaj odvrne Magdalena :

»Gospa ti moja in kraljica,

Marija Mati in Devica,
čez tvojo ni bolest nobena.

Glej, Sin zdaj tvoj in moj Gospod

277

# -- *

trpi za ves človeški rod.

Brez usmiljenja so ga slekli,
potem pa bičali krvavo,
na to so ga pred sodbo vlekli
in vpili, kot bi šlo za stavo,
da naj se brž na križ pribije,
in njega kri čez vse razlije !

Oh, strašno je in grozovito
telo presveto mu razbito.«

Močno obe sta plakali
in solz nebroj pretakali,
tedaj Marija se ozre,
pa skoro ji zavest zamre,
ker vidi, da po tisti poti
velika truma gre nasproti.

Pa groza! V divje trume sredi
sam Jezus gre v veliki bedi,
na ramah nese križ težak;
vsakdor ga bije, suva vsak,
greni Gospodu vsak korak.

Z vrvmi ga eni vlečejo,
vanj drugi kamne mečejo,
a vse trpin prenaša blag.

Vsa tolpa, Judje in pagani
pred njim, za njim dero zdivjani
kričoč, da grozno se glasi:

»Le varno peljite lažnivca,
držite močno zapeljivca,
za laž le naj se pokori!«

* - *

278

Ko Mati Jezusa zagleda,
zastane v grlu ji beseda,
prevzeta vsa od bolečin
obraz zalije si s solzami.

Oh, tak tedaj je njeni Sin!

Pa slednjič vendar spet se vzdrami
in s tužnim glasom govori:
»Gorje, gorje mi, Sin Ti moj !
Oh, kaj s Teboj se zdaj godi,
gorje mi! kaj še bo s Teboj!

Oh močno se bojim za Te,
bojim se, da Te umore.«

In gnana od moči neznane
tje k dragemu Detetu plane.

Še hujše zdaj vzdihuje, joka,
glasneje vpije zdaj in stoka:

»Oh Dete! kako pač težkč je
to grozovito breme Tvoje!

Oh Dete moje, križ mi daj,
da nesti ga pomagam vsaj!«

Od boli zdaj prevzeta vsa
Marija zgrudi se na tla,
beseda zopet ji zastane,
in nezavestna se ne gane.

Ko so do mestnih vrat prišli,
za hip so križ mu odložili,
ker so si menda v strahu bili
da mrtev kje ne obleži.

Tedaj so mnoge prišle žene

*

279

v globoko žalost zatopljene
in Jezusa so milovale,
trpečega objokovale.

Ko Jezus vidi njihov plač,
tolaži jih in govori:

»Zavoljo mene zdaj vam pač
potrebno jokati se ni,
saj vam trpljenje moje bode
v bodoče znamenje svobode.

Ne jokajte zavoljo mene,
tembolj pa jokajte za se,
in otročiče vam ljubljene,
in, ki so dragi vam, za nje.
Godi če to se na zelenem,
kaj bo na lesu še strohnjenem?

Tedaj Marija še pristopi.

V bridkosti svoji nemi, topi
prisrčno Jezusa objame.

Ljubezen njena materina
poljublja strastno vroče Sina,
a žalost taka jo prevzame,
da glas ji v grlu zamori.

Dol k Sinu svojemu se skloni,
na prsi glavo mu nasloni
ter plaka le in le ihti,
edin zamolkel, skoro tih
izvije s prsij se ji vzdih:

»Gorje, gorje, Ti otrok moj!

O joj! gorje! moj Sin! o joj!«

280

Pač zlata materina duša — —
Tolažiti jo Jezus skuša,
besede govori ji mile :

»O Mati, pusti žalost svojo,
ne gledaj na postavo mojo
in na udarce ne obile.

O sladka moja, zlata Mati,
le nehaj dalje žalovati,
saj veš, za druge je trpeti,
za nje mi slednjič je umreti,
da rešim ves človeški rod.

A predno grem v nebo odtod,
še pridem k tebi, Mati, spet,
in živ bom zopet tretji dan
s častjo ves in močjo obdan
od mrtvih vstal, ko zmagam svet.
O Mati le ne. jokaj več,
ker solza s tvojih me oči
globoko v srce zaboli
in mi je najgrenkejši ineč,
ker bolj mori gorje me tvoje,
ko vsakoršno trpljenje moje.«

Pregrešni Judje in pagani
srdito gledajo po strani
in dalje njima ne puste,
da si olajšata srce.

Naprej je moral Jezus iti
in zopet težki križ nositi.

A križ je bil tako težak,
da ni bil kos mu siromak,
pod njim se zgrudil je na tla.

In jedva da je zopet vstal,
podi ga že naprej druhal,
naprej vsa divja, besna vsa.

In ko jim slednjič obnemore,
tedaj Simona iz Cirene
prisilijo, da križ si dene
na rame, nese ga do gore.

S težavo končno je prispela
na strmo goro družba cela,
ki gora Golgota se zove.

Tedaj pa Judje muke nove

* -*

282

spet Jezusu so prizadjali.
Naprej do križa so ga vlekli
ter vse mu oblačilo slekli,
a drugi mirno so — zijali.
Največa bila zanj je bol,
ko moral stati tam je gol.

In ko Marija to zapazi,
skoz trumo bliže se priplazi,
Mariji reče Magdaleni:

»Gorje! kako hudo je meni,
sramota strašna, grozna bol,
ker Jezus moj stoji tam gol!«
In Magdalena brž nekje
za silo beli prt dobi
in prosi nekega moža,
da nese prtič mesto nje
in Jezusu, ki ves drhti,
krog ledij brž ovije ga.

Marija zdaj njegova Mati
ne more mirna tam obstati
in Sinu na pomoč hiti,
druhal pa besna ne pusti.
Umakniti se spet nazaj
je morala uboga Mati,
toliko da od daleč vsaj
je smela ga objokovati.

A tudi druge blizu žene
pustili niso zdaj nobene.

Bolelo Sina je srce,

da Mati k njemu zdaj ne sme.

283

*-

I

Na to ponudijo trinogi
Gospodu kisa z žolčem piti.

S tem so obsojenci ubogi
še smrt si morali greniti —

Trnjevo krono tudi zdaj
na glavo dali so nazaj.

Križ polože na tla težak,
nanj sunejo Gospoda vznak.

Pohlevno Jezus nanj se vleže.

Zdaj primejo za roki dve
in mu nategnejo obe,
dok vsaka konca ne doseže.

Cim bolj so kite pokale,
tembolj so žene jokale.

Tedaj na dlani žeblja dva
nastavijo in z vso močjo
zabijejo skoz les oba.

Pri tem drhtelo je telo . . .

Sedaj natezajo noge,
da bi pribili istotako
posamezno kot so roke
s posamnim žebljem nogo vsako.

A Jezus tega ne privoli,
da bi biriči ga oholi
v togoti svoji in slepoti
še izpostavljali sramoti.

Čez nogo eno drugo dene
ter močno ju in trdno sklene.

Tedaj skoz nogi mu obe
mogočen žebelj zavihte. .

*- *

284

*- - *

Udarcev groznih strašna moč
v odmev izginja daleč proč . . .

Tako so rabelji nemili
nedolžnega na križ pribili.

Vzravnajo kvišku križ sedaj
in v zemljo ga spuste nazaj.

Tako je visel Kristus tam
med zemljo in med nebom sam,
da nosil naše bi gorje,
da zbrisal naše bi solze.

A kdo popiše materine
neznosne tukaj bolečine?

Njen Sin je zbrisal nam solze,
a mi usmilimo se nje,
z njo vred za Sinom zdaj žalujmo
in svoje grehe objokujmo! —

# - . - — - - - *

285

Petnajsti spev.

Jezusovo trpljenje.

c) Jezus na križu.

Žalostna je Mati stala
tam pod križem in jokala,
ko je visel njeni Sin.
(Cerkv. pes na prazn. Zal. Mat.
božje.)

Marija je od daleč stala
in vse gorje zasledovala,
ki Jezusa je zdaj zadelo:
kako so grdo z njim ravnali,
koliko muk mu prizadjali.

Oh, to je grozno jo bolelo.
Pomisli človek bolečino
in vso ljubezen materino,
ko gleda z lastnimi očmi,
kaj z njenim Sinom se godi,
ko tam na križu ga viseti
in strašno vidi ga trpeti :
najdražji, njen edini Sin
visi, trpi — mož bolečin.

Vsak, ki je čistega srca,
pač lahko tudi sam občuti,
kaj čutila ob smrti kruti
je Mati večnega Boga.

286

Ko so na križ ga položili,
in nategnili mu roke,
da so mu pokale kosti,
in ko takisto mu noge
s podvojenimi so močmi
in silo kruto nategnili,

Marija je zagnala krik
in grozen jok, bolesten vik :
»Gorje, o ljubi Sin, gorje!
bolesti poči mi srce.

Zdaj Tvoje vse kosti in kite
iz sklepov kruto so izvite!«.

In ko udarec prvi čuje,
prestraši se še mnogo huje,
nezvestna zgrudi se na tla,
in tema ji obda duha.

A kmalu spet se kvišku vspne,
tj e k Sinu nepremično zre,
ko ude mu navijajo
in jih na križ pribijajo.

Udarec v srcu vsak odmeva
in novo bol ji prizadeva.
Ljubeče materno srce
tolažbe najti več ne vč.

Zdaj vstane, kmalu pade spet,
a vedno sili njen pogled
tje, kjer trpi edini Sin,
kjer zvija se vsled bolečin.

Oh groza! zdaj pa vidi reva,
kako se kvišku križ dviguje,

287

■*-: -r--"- *

na njem pa njeni Sin vzdihuje,
da tužno naokrog odmeva.

Vzravnan po koncu križ stoji,
druhal ga v jamo zdaj spusti —
Bolesten vzdih in stok in pok
odmeva tužno naokrog . . .

Tedaj pa več nesrečna Mati
ne more boli zadržati.

Obupno vpije, stoka, plaka,
za Sina morje solz pretaka
in plaka tako tužno-milo,
da ljudstvo z njo vred je čutilo
in razumevalo gorje,
ki Materi polni srce.

Zdaj s tužnim glasom zopet vpije :
»Gorje moj Sin, stokrat gorje!

Usmilite se hudobije
in mene se, oj vi ljudje !

Ne morem tega preboleti,
pustite s Sinom me umreti,
in to vas prosim in rotim,
na križ pribijte mene z njim,
da z njim delim bolest, trpljenje,
združena z njim zgubim življenje.

To vsem vam rada odpustim,
da le trpim, umrjem z njim.

Možje in žene, oh poglejte,
kako strašno moj Sin trpi;
poglejte muke in povejte,
če komu huje se godi.

-*• — --- - - *

288

* - — - ■■■ - —*-

Gotovo videli nikoli
še niste tako strašne boli.

Gorje, gorje, moj ljubi Sin,
kako trpiš vsled bolečin!

Gorje, zakaj po revi meni,
sedaj tako nesrečni ženi,
na ta si prišel grešni svet
tako trpet, strašno umret ?

Zakaj si hotel rojen biti
o ljubi moj, najdražji Sin,
zakaj na zemljo hotel priti
si iz nebeških visočin?

Saj vedel si, kako strašan
te čakal je trpljenja dan.

Gorje mi, da sem doživela
za Te, za me tako strašan
trpljenja grozoviti dan !

Oh, kaj bom reva zdaj počela ?

Oh Dete, pusti me umreti,
saj ni mogoče več živeti
brez Tebe mi na žalnem sveti,
zato mi raje daj umreti!

In vi ljudje, le me vzamite
in s Sinom vred me umorite,
oh, to vas prosim in rotim,
na križ pribijte mene z njim!

Gorje mi materi, gorje,
tolažbe mi srce ne ve.

Oh Dete moje, oh zakaj
Te umorijo ravno zdaj?«

*-- - -*

289

19

Pri teh besedah strta vsa
vsled boli zgrudi se na tla,
in brez zavesti nema ždi,
srce le v prsih ji drhti.

A poleg Matere ljubljene
so stale druge blage žene,
v naročje so jo svoje vzele;
pa tudi one so trpele,
ker dvojno je sedaj trpljenje
prevzelo njihovo mišljenje :
da Mati tu vsled bolečin
potrta plaka in medli,
in da njen ljubeznivi Sin
visi na križu in trpi.

Že čuti Jezus, da se bliža
polagoma mu strašna smrt,
pogled ima v nebo uprt
in milo govori iz križa
besede polne usmiljenja,
ljubezni in pa odpuščenja:
»Odpusti Oče tem ljudem,
kaj delajo zdaj ne vedo,
ker skrito njihovim očem
je to, da hoče smrt — nebo,
ker jaz človeštva grehe nosim,
zato odpusti jim — te prosim.«

Pa morda Jude in pagane
beseda odpuščenja gane?

290

O ne, povračajo s sramoto
ljubezen tako in dobroto.

Tako ga zasramujejo,
in z njega se norčujojo :

»Če ti zares si božji Sin,
ki prišel je z nebes višin,
pa stopi s križa zopet doli,
in vsi ti bomo verovali
in kot Boga te pripoznali,
drugače, slišiš, pa nikoli.
Pomagal preje drugim vsem
nadložnim v stiskah si ljudem,
pomagaj danes tudi sebi,
saj moč imaš, zakaj pa ne bi?
Saj rekel si, da tempel v treh
porušen spet pozidaš dneh.«

Marija h križu prihiti
in z glasom tužnim zaihti:
»Gorje moj Otrok, o moj Sin,
kaj naj storim vsled bolečin!«,
Tje gor po njem roke steguje,
in naj si tudi prizadeva,
doseči ga ne more reva,
zato tembolj ihti, vzdihuje.
Objame torej križ z rokami
polit s presveto že krvjo,
ga moči s svojimi solzami,
pritiska na srce tesno
ta križ za njo tako strašan

in poljubuje sveto kri,
ki teče mu iz svetih ran
in križa deblo rdeči.

In zdaj pa zdaj povzdigne spet
gor k Sinu tužni svoj pogled
in na njegove zre noge

in na prebodene roke.

Pri tem še žalostnejše plaka
in grenkih solz še več pretaka :
»Gorje, moj Sin, gorje, gorje!«
obupno ji ihti srce.

Zdaj vidi hrbet ves razbit
in ranjen ves, s krvjo oblit.
Njegova tudi vsaka stran

292

je krvavela z mnogih ran,
ker neusmiljeni biriči
raztrgali so mu ju z biči.

Ob kroni trnjevi na glavi
se njeni spet pogled ustavi,
kako na senci mu tišči,
in gosta s senc curlja mu kri.

A tudi ves njegov obraz
izgubil je nebeški kras,
zapljuvan in razbit s pestmi
človeškemu podoben ni.

Kar vidi materno oko,
to vse poveča nje gorje,
globoko reže jo v srce.

Zdaj začne tožiti tako :

»Gorje, gorje moj ljubi Sin,
če gledam neštevilne rane
Ti s kruto silo prizadjane,
srce mi mre vsled bolečin.

Gorje, o dragi Sin, gorje,
predrte kaj trpe noge !

Gorje, moj Sin, oh kaj trpe
pribite Ti na križ roke!

Gorje, Tvoj hrbet je razbit
in ranjen ves, s krvjo oblit!

Gorje, o Sin moj, vsaka stran
Ti krvavi iz mnogih ran !

Gorje, moj Sin, ves Tvoj obraz
izgubil je nebeški kras,
zapljuvan in razbit s pestmi

- ;- — -*

293

*■ - -- *

človeškemu podoben ni!

Gorje, vsled trnjeve Ti krone
je glava djana v tesne spone!

Gorje, vsled žalosti skeleče
oči so motne in rdeče !

Gorje, moj Sin, kosti in kite
iz sklepov kruto so izvite!

Gorje, moj Sin, vse Tvoje žile
vsled sile skoro bi počile !

Gorje veliko 'mi, o Sin,
trpi srce vsled bolečin.

O reši, Dete, me trpljenja,
iz tega vzami me življenja,
oh daj mi, da s Teboj umrem
oh daj že konec bolim vsem!

Gorje, moj Sin, ljubezen mila
je naju v sladko vez spojila;
ko bi ne bil tako mi zvest,
manj strašna bila bi bolest.

Usliši, Dete me . sladko,
prisrčno prosim, Te rotim,
odvzami mi trpljenje to,
li sama naj še delj živim?

Gorje! kaj mati naj storim,
če Tebe Sina izgubim!

Zato toliko solz pretakam,
ko za Teboj jedincem plakam,
saj Ti tolažba v bolečini
si mi na svetu zdaj edini.

Ti moj si oče, moja mati,

4 ---—————-*

294

-*• --- ■#

Ti sestre moje, moji brati,

Ti moj si kralj in moj gospod,
zato me reši vseh nezgod!

Oh mar sedaj brez tolažila
in zapuščena bi naj bila?

Gorje mi! strašno je trpljenje,
brez Tebe prazno pa življenje.

Če hočeš, daj mi več trpeti,
a daj s Teboj mi vred umreti!

Oh dragi, če me zapustiš,
komu potem me izročiš,
kedč potem na Tvojem mesti
tolaži mater naj v bolesti,
ked6 ji takrat naj pomore,
ko treba močne ji podpore?

Ostala pač bi žalibog
sirota sama sred nadlog
brez vse tolažbe in veselja,
nikdč ne bil takč bi zvest,
da lajšal mojo bi bolest.

Oh dragi moj, zato naj želja
s Teboj umreti se spolni,
ker mi brez Te živeti ni.

Oh kje tolažbe najdem zdaj,
ko Jožef šel je v večni raj,
ki si mi dal ga za vodnika
in v vsaki sili tolažnika,
ki bil je ženin mi skrbeč
in čistosti čuvaj čuječ?

Že davno on mi je odvzet,

?  j— ---*

295

sedaj pa Sin moj dragi spet.

In Ti me, Dete, zapustiš
in vsej grenkosti prepustiš?

Če Ti mi, Dete, zdaj umreš,
srce gorja mi polno streš.

Tedaj pa naj srce se stre,
in naj s Teboj vred mi umre!

Gorje mi! Kdo me umori,
da s svojim dragim Sinom vred
ostavim ta brezsrčni svet,
gorja, kdo konec mi stori?

Gorje mi revi brez moči,
ko vidim, kaj moj Sin trpi,
ko gledam, kako mi umira,
oko iz križa v me upira,
pa vendar mu ne smem pomoči,
oh, tuge mi srce razpoči!

Oh ko bi kdo še mene vjel
in me na ta-le križ pripel,
da s svojim ljubim Sinom vred
trpim in zapustim ta svet!

O Jezus, moj presladki Sin,
ljubezen mi izkaži svojo
in reši teh me bolečin,
olajšaj grenko žalost mojo,
saj žalost je tako velika,
da, ko umreš, brž za Teboj
izdihnem tudi jaz takoj.

Kaj začnem naj brez tolažnika ?

Zato izkaži mi ljubav

- ----*

296

-

in reši strašnih me težav,
okrajšaj mučno mi trpljenje,
prihrani prazno mi življenje !

Oh dragi Sin, le naj s Teboj
umrjem tudi jaz takoj !

Gorje mi, moj predragi Sin,

Ti k vsemu temu pa molčiš
in mater v morju bolečin
brez vse tolažbe nem pustiš ?

Umreš li naj tako sedaj,
ne da tolažil bi me vsaj ?

Ne maram tega preživeti,
ter hočem tudi jaz umreti.«

Na križu Jezus zdaj razpet
bolesti bil je ves prevzet,
ker bila težka mnogo bolj
je njena mu, ko lastna bol;
na mater milo se ozre
pogled na njo potrt upre
z zamolklim glasom govori:

»O moja ljuba, draga Mati,
zakaj si delaš te skrbi ?

Nikar preveč mi zdaj ne plakaj,
solz preobilnih ne pretakaj
za to, kar moram jaz prestati,
ker vedi, težka mnogo bolj
je tvoja mi, ko lastna bol.

Ko gledam tvoje jaz gorje,
trpi še huje mi srce.

297

Vse muke in zaničevanje,
vsa žalost in zasramovanje,
ni tako grenko mi vse to,
ko tvoja, Mati, bolečina
je za ljubečega te sina,
zato ne plakaj več tako.«

Pa stal od tam ne daleč proč
je sveti Janez jokajoč,
in tudi on je bridko plakal,
ko je na mojstra konec čakal.
Ko Jezus Janeza zagleda,
izvije se mu ta beseda:

»Devica čista, sladka Mati,
ni se ti treba zdaj več bati,
ker Janez te bo v varstvo vzel
in kakor mater te sprejel.

On mesto mene bo tvoj sin,
on bode tvoja zdaj pomoč,
tešitelj tvojih bolečin,
on čuval bo te sred težkoč.«

A k Janezu obrnjen pravi:
»Predragi Janez, moj učenec,
iskreni vedno moj ljubljenec,
ti vreden njene si ljubavi,
odslej jo čuvaj in varuj,
kot sin jo ljubi in spoštuj,
ker tvoja mati bo odslej,
a ti boš sin in varih njej.

Le stori to zavoljo mene

298

in radi ljubavi iskrene,
podpiraj jo, oskrbi, hrani,
in vsega hudega jo brani.«

Ko to zasliši Janez sveti,
pa začne huje še ihteti,
zavzet na križ upre pogled,
ne najde pravih brž besed,
a naposled spregovori:

»Gorje mi, pač Te pomilujem,
trpljenje Tvoje objokujem,
najhuje pa me to boli,
da naju bode smrt ločila,
ki sva prisrčno se ljubila.

A to obetam Ti zvesto,
da Tvojo Mater in Gospo
bom čuval vedno, varoval,
v nadlogah ji ob strani stal.

Jaz vedno njeni zvest bom sluga,
a ona bo mi mati druga,
jaz bom jo hranil, negoval,
ji čast dostojno skazoval.«

Med nebom in med zemljo tri
že dolge ure mož-trpin
v prestrašnih mukah tam visi,
ta mož trpin, a — božji Sin.

Da je zapuščen, bridko čuti,
še' Od Očeta v smrti kruti,
zatč s turobnim glasom vpije:

»Zakaj zapustil si moj Bog,

------ 1 - *

299

moj Bog sred smrtnih me nadlog?«
In zopet se mu glas izvije:

»Oh žejen sem!« ker žeja vroča
mu žgala usta je pekoča.

Tedaj je rabelj kisa vzel
in v njem namočil neko gobo,
na trst jo izopov pripel,
da zmeša kis se s to grenkobo.
Na sulici potem oboje
gor k ustam drzno pomoli.
Ohladil Jezus žeje svoje
s pijačo grenko vendar ni,
pokusil grenek kis je le,
da tako pismo se spolni,
ki po preroku govori,
da v žeji s kisom ga poje.

Že čuti zadnje hipe svoje
in z močnim glasom zakriči:
»Dopolnjeno je delo moje!«

In spet slovesno zadoni:

»Nebeški Oče, v roke Tvoje
zdaj dušo svojo izročim,
končal sem tukaj delo svoje,'‘
v naročje Tvoje spet hitim.«

In zdajci nagne se mu glava
na rame, vse od ran krvave,
a duša pa radostna plava
nazaj v nebeške spet višave —
Tako trpel je mož-trpin,
tako umrl je božji Sin . . .

300

Šestnajsti spev.

Jezus mrtev.

Objokovali p,a bodo
kotedinorojenega, ker
po nedolžnom je bil
Gospod umorjen.

(Antif. Laud. na Vel. sob.)

Komu te bom pri¬
merjal ali komu pri-
spodabljal.... devica
liči sijonska! Velika
namreč kakor morje
je tvoja potrtost, kdo
te bo ozdravil?

v (Žal. Jer. 2, 13.)

vedno je Marija stala
pod križem tam in žalovala,
kako trpel je njeni Sin,
in ona z njim s srca globin.

Pa ko na križu ji umre,
srce bolesti se ji stre.

Telo mu več ne krvavi,
le nčmo, mrtvo tam visi.

A ona plaka tem živeje,
vzdihuje, toži še močneje
in plaka, toži tako milo,
kriči v bolesti in se vije
ter prosi in k nebesom vpije,
da bi srce se omečilo,

-:-*

301

naj bilo tudi bi kamnito.

Ljudje, ki tam so zraven bili,
in bol to zrli strahovito,
z Marijo vred so se solzili.

Saj takega pač ni srca,
da bi ne čutilo gorja
in ne umelo bolečine
ob smrti sina materine.

Bolesti vzdih in jok strašan
iz prsij ji privre na dan.

Tako vzdihuje, jadikuje,
tako ljudem se pritožuje:

»Gorje, gorje neskončno meni,
gorje najbolj nesrečni ženi!

Gorje! umrl vsled bolečin
na križu je moj ljubi Sin.

Gorje! zakaj sem se rodila,
da zdaj sem Sina izgubila?

Od vseh ljudij je najčistejši
od vseh otrok bil najmilejši,
kar jih človeška kdaj rodila
je mati in jih izredila.

Kdor izmed vas ima otroka,
z menoj naj toži zdaj in joka.
Pomagajte mi žalovati,
naj smili se vam revna mati,
ki so ji tu na križ pribili
in kruto sina umorili.

Sedaj ga vidim tu viseti

pa ah! z njim vred ne smem umreti.

*-•#-

On bil mi je pomoč edina,
tolažba moja v vsaki sili,
a zdaj so mi ga umorili,
od tod je moja bolečina.

O ljubo Dete, dragi Sin,
nazaj me vede moj spomin
nazaj tje v davne srečne dni,
ko sem presrečna Te rodila,
kot svojega Boga molila
in zrla v rajske Ti oči;
ko zbor krilatcev je prepeval,
in njihov spev je v noč odmeval,
ko zvezdica je prisvetila
in rojstvo Tvoje oznanila.

Veselje tisto preobilo

je v žalost zdaj se spremenilo.

Nazaj še dalje, ljubi Sin
nesrečno vodi me spomin
nazaj tje v davne srečne dni,
ko angel iz nebes poslan
prinesel mi je glas krasan,
da se iz mene naj rodi
sam božji Sin in kralj nebes,
ki rod naj grešni reši ves:
po Tebi le so bile želje,
brezkončno pa takrat veselje,
ko sem presrečna Te rodila
in v jasli borne položila,
ker mati božja sem postala,
a deva čista še ostala.

*•---*

303

*-

Nebeških pevcev zbor ubran
odmeval v srcu glasno je
in zvezde nove žar krasan
mi seval v srce jasno je.

Ko modri so zglasili se
iz daljne jutrove dežele
in kot Boga častili Te
in kakor kralja zemlje cele,
to bile ure so radčsti
in polne zame blaženosti.

Pa dolgo niso trajale,
ker sile zle so vstajale,
ko Te Herod je dal loviti,
ker hotel Te je umoriti.

Tedaj sem morala takoj
uiti v tuji kraj s Teboj,
in Jožef blag je z nama šel,
povsod za naju je skrbel.
Prebili tam smo sedem let,
na to smo se nazaj vrnili,
potem smo let še dvajset spet
v domači hiši skupaj bili.

O kako bilo je veselo
v samotni hiši tiste dni,
skrbno je vršil Jožef delo,
in pridno si pomagal Ti,
in Ti pri nama si ostal
ter z nama si se radoval.

In spet je prišel čas vesel,
ko si učiti započel;

304

kako sem rajske uke Tvoje
hranila željno v srce svoje!

Oh, ti veseli srečni dnevi
minili zdaj so meni revi,
in spremenila mi radost
v najhujšo zdaj se je bridkost,
ker moral toliko trpeti,
ker moral strašno si umreti.
Visečega na križu zrem,
kako si pomandran in strt,
tolažbe najti si ne vem.

Ob, ko bi prišla p6 me smrt,
ki bi končala mi trpljenje,
ki bi skrajšala mi življenje,
ki bi pribila me na križ,
da bi takoj s Teboj združena
s Teboj vred prišla v paradiž.
Pa zdaj ne smem jaz revnažena—

Med tem so Judje in pagani
privreli sem od druge strani
ter so razbojnikoma dvema
kosti zlomili brž obema,
da bi prestala tem hitreje
in mrtva bila gotoveje.

Zdaj tudi k Jezusu prispejo,
a ko ga mrtvega zazrejo,
tako med seboj govore :

»Čemu naj lomimo kosti?

Saj mož več itak ne živi,

305

20

in več ne bije mu srce.«

Da tega se prepriča vsak,
Longin, paganski mu vojak
prebode s sulico srce — —
Za Mater novo spet gorje!
Ko srčna rana se odpre,
pa kri in voda z nje privre
in dol na črno zemljo lije,
a zemlja jo hvaležna pije.

Ta kri velika je dobrota
zdaj tudi za Longina bila,
ker dušna in očij slepota
ga čudežno je zapustila.

Na enem slep očesu bil,
a z drugim videl je le malo.
Ko s to krvjo se je umil,
je bolje mu takoj postalo,
spregledal je in videl prav,
spoznal zdaj pravega Boga
in zopet bil je čil in zdrav,
in duša zdrava, nova vsa.

Ko Jezus je na križ pribit
boril boj smrtni strahovit
so čudeži se prigodili,
da vsi ljudje so se zgrozili.
Najprej je solnce obledelo
in v črno temo se odelo.

Po celi zemlji vlada tmina,
a strah pri ljudstvu in tišina.

306

*

A tudi lune bledi svit
kot bil s krvjo bi ves oblit,
se nad trpljenjem je zgrozil
in v nemo žalost se zavil.

Z grobov so mrtvi vstajali
in v mesto dol prihajali,
obšel je marsikoga strah,
in zbežal je pred njimi plah.
Veliko krasno zagrinjalo,
ki ločilo je v templu ,sveto 1
in vedno bilo je . razpeto,
od vrha je do tal razpalo
pretrgano z močjo strašno.

Na križu božji Sin umira,
zato se stari vek podira
in novi vstaja z vso močjo.

Pa tudi svet in zemlja cela
strahu in groze sta drhtela.

Ker mre na križu Bog v višini,

zato so skale pokale,

pečine močne stokale,

zato je tres in grom v globini.

Buče strašno okrog zrakovi,

kriče, pode se tam duhovi.

To ni navadni šum vetrov,
to divji glas je zlih duhov:
»Gorje nam, hitimo od tod,
ker tu umira naš Gospod,
ki nas je pahnil iz neba
globoko dol do pekla dna.


307

20 *

Mi v pekel moramo nazaj,
kjer naš kraljuje stari zmaj.
Premagal on je pekel, smrt,
naš zmaj leži na tleh potrt.
Pred pekel zdaj je on prišel,
s seboj nam duše vse je vzel,
sedaj je prost človeški rod,
le v pekel bežimo od tod!«

Arimatej in Nikodem
prosila prej sta pri Pilati,
da smeta truplo pokopati.

Tje h križu došla sta za tem.
Dišave, balzam in mazila
sta v mestu prej že nakupila,
da Jezusu bi strašne rane
očistila, mazilila,
nemara s tem prisilila,
da zdravo truplo spet postane.
Težavno delo sta imela,
ko sta Gospoda s križa snela.
Marija pa je prihitela,
da mrtvo truplo bi sprejela.
Kaj pač je čutilo srce,
ko je sprejela ga v roke !
Pogled pač žalosten, grenak,
ko gledalo je nje oko
to razmesarjeno telo,
preveč je bil za njo težak.

Ne more dalje se vzdržati,

308

pod križ se zgrudi- s Sinom Mati.

In čim srčneje ga objema,
tem večja žalost jo prevzema,
njegova usta poljubuje,
poljublja roke in noge,
zaman jih k sebi pritiskuje,
ti udi več ne ožive.

Poljublja rane zevajoče,
na nje izliva solze vroče,
poljublja mu presveto kri,
in vedno bolj ihti, medli.

Srčneje vedno ga objema,
in grenka žalost jo prevzema.

Sprijete lase, vela lica,
na kterih srage še visč,
poljublja strastno spet Devica,
a lica ta ne ožive,
vsa bleda so, okrvavljena,
z njih briše kri ljubezen njena.
Globoko srčna rana zeva,
in bol še njeno le poveča,
neznosna je, hudo skeleča,
tako da Deva omedleva.

Oči prežalne zdaj zapre
in mrak ji dušo spet zastre,
in dalje časa brez zavesti
brezčutna ždi na tistem mesti.

Zdaj prišla ona dva moža
oprezno tje k Mariji sta,

— —- —-*

309

Gospodovo telo sta vzela,
imela sta že vse priprave,
mazila draga in dišave
in sta maziliti začela.

In ko sta posel ta zvršila,
sta truplo v tančice zavila,
potem vršil se je pokop.

Ne daleč proč bil novi grob
usekan v trdo je pečino ;
ta grob si Jožef je naredil,
pripravil lepo in očedil
za se in svojo rodovino.

Zdaj v grob so truplo položili
pred grob pa kamen zavalili,
ta kamen bil je pa težak,
da ni ga mogel sneti vsak.
Pogrebu so se pridružile
še žene, ki so blizu bile,
najprej seveda tužna Mati
in njeni bližnji sestri dve.
Marija tudi Magdalena
in Marta skrbna sestra njena
pač nista mogli zaostati,
zato sledili sta obe.

Nektere so še druge žene
sledile v žalost zatopljene.
Preplašeni so prihiteli
učenci tudi enajsteri,
da, malodušni v svoji veri,
bi zdaj slovo za vselej vzeli.

310

Pač močno zdaj so plakali,
njegovo smrt objokovali,
zaman so slave čakali,
ves up so z njim vred pokopali.

Med njimi Peter je najbolj
solzil se, plakal, tožil, vpil,
saj vzroka je imel dovolj,
ker je Gospoda zatajil.

Že prej je bil pobit, potrt,
sedaj pa taka huda smrt!

Zato le v enomer vzdihuje
in krivdo svojo objokuje:

»Gorje, gorje, moj strašni greh,
o jaz najhujši izmed vseh!

O jaz zatajil sem Gospoda,
sramujem svojega se roda —

Ko bi nikdar rojen ne bil!

Sedaj Gospoda sem zgubil,
sramotno se od njega ločil,
in grenko žalost mu povzročil,
poostril meč bolesti nov.
Hinavec tega sem se zbal,
da videl konec bi njegov,
da znal bi, kako je končal.

Jaz revež! Kaj mi je storil,
da zlobno sem ga zatajil ?

Pač bodem plakal noč in dan,
pregreho to objokoval,
ker bil premalo sem srčan


--*

in mojstra sem se sramovaL
Kako obisti mi razjeda,
kako boli me ta beseda,
s katero sem ga zatajil,
pridušal, klel in se rotil,
rekoč, da nič ga ne poznam.

Kako me tega zdaj je sram!

Prisegel sem s prisego krivo,

da rešim žitje si minljivo,

in s tem sem zatajil Gospoda —

Oh grenka, strašna ta usoda!

Ah kaj sem mislil pač takrat,
ko sem se pretečeno noč
rotil, prisegal na vso moč
in se izvijal kakor tat,
in to pred žensko še celo !

A ko bi enkrat vsaj bilo,
pa trikrat sem ga zatajil,
prisegal trikrat, se rotil,
da glavo in življenje dam,
če tega Kristusa poznam.

Kako izdajski sem ravnal,
da sem se njega sramoval!

V straheh za svoje sem življenje
ga pustil, ko je šel v trpljenje.

Oh to je grenka žalost moja,
in ta mi več ne da pokoja.

Ko smo večerjali sinoči,
nam vsem je že prerokoval,
da, kadar bo v največji sili,


•*

312

* - - - - *

ga bomo vsi mi zapustili,
a jaz takoj sem vstal in djal
v gorečnosti mu slepi, vroči,
da se od njega ne odstranim,
marveč ga v vsaki sili branim,
da hočem tudi z njim trpeti,
in če je treba, še umreti.

Sedaj pa sem ga zapustil,
in ga sramotno zatajil,
zvestobo svojo sem prelomil,
o kteri preje nisem dvomil.

Sinoči nisem mu verjel,
ko resno me je posvaril,
da, predno dvakrat bo zapel
to noč raz zida petelin,
ga trikrat bodem zatajil,
a zdaj sem storil ta zločin.

Oh ko bi z njim vred šel v trpljenje
in z njim vred izgubil življenje,
gorja bi tega prost bil vsaj,
tako pa čutim ga sedaj.

Velik, velik je ta moj greh!

Od njega ločen sem in vseh,
katere hotel sem učiti
in kot vladar jih kdaj voditi.

Zdaj vidi moja tu kraj groba
še večja mi se nezvestoba.

In ko od mrtvih zopet vstane,
ne upam mu nevrednež jaz
prikazati se pred obraz,

*--- *

313

za me sramota le ostane.

A vendar malo še tolaži
njegova me dobrota zdaj
in žalost mi gorjupo blaži,
da bode mi odpustil vsaj,
in usmiljenje bo moj greh
v njegovih našel še očeh ;
saj takrat, ko je bil še živ,
je bil usmiljen, ljubezniv
in lepo me je podučil,
da, če me žaljen prosi brat,
desetkrat sedemdesetkrat
mu krivdo naj bi odpustil.
Zato Te prosim, Jezus mili,

Ti tudi mene se usmili,
pozabi mojo strašno zlobo,
odpusti mojo nezvestobo.«

Marija tudi Magdalena
kriči in joka pretresljivo,
bolest ne najde leka njena
in vre na dan nepremagljivo,
ker je Gospoda izgubila,
ki tolikanj ga je ljubila.

Tako zdaj toži, govori:
»Gorje! Gospoda so ubili,
in smrt ga vzela je nemila,
ki tolikanj sem ga ljubila,
oh kam obrnem naj se v sili,
kedo mi ga nadomesti ?

--

314

^

On rešil me okov je greha,
tolažba bil mi in uteha.

Ko s studom svet je name zrl,
srce je svoje mi odprl.

Obsedena od zlih duhov
nesramno, grešno sem živela,
ljubezen pa me je otela
in oprostila teh okov,
sedmere zmaje je pregnala,
in vsa očiščena sem vstala.

Ko prišla k njemu sem nekoč,
pogled njegov odpuščajoč
presunil moje je srce,
izbrisal mi je vse dolge.

Tedaj sem grenko plakala,
solza nebroj pretakala,
noge sem z njimi mu močila,
v solzah iskala tolažila,
ljubezni poln me je sprejel,
sramote greha me otel,
odpustil grešnici očiti —•
ne morem tega pozabiti.

Sedaj pa vzela ga je smrt,
in v grobu tu leži zaprt!

On meni bil in sestri moji
v življenja zmotah učenik,
on bil je tudi v dušnem boji
najboljši nama tolažnik,
odkazal vsem je prave poti.

Oh kje so oni srečni dnevi?

*-—-5tf

315

-*•-*

Ah, zdaj brez njega sva siroti,
gorje pa tudi meni revi,
da sama tukaj sem ostala,
brez vse tolažbe bom jokala.

Kje moja bode zdaj uteha,
kedo me varoval bo greha,
kdo mi pomagal, svetoval,
kedo mi srčnost v boju dal?

Brez njega mi ne bo živeti,
hotela raje bi umreti.

Njegovi uki, sladki zlati,
milina njegovih besed,
njegov ljubeč, svareč pogled,
kako brez njih mi bo obstati?

Zato srce mi jadikuje
in smrt njegovo objokuje.

In kako boste drage žene
brez njega reve zapuščene !

Najbolj pa Materi seveda
bolest srce polni, razjeda,
ko v grobu sniva dragi Sin.

Oh glejte Mater bolečin,
kaj naj brez njega si začne?

Oh žalost še srce ji stre.«

In z njo se Marta je solzila,
in tudi dobre žene druge
so plakale zaradi tuge,
ki vsem sreč je napolnila.

Mariji Janez se približa
spomnivši onih se besed,

•*--—

316

* -

|

ki mu Gospod jih malo pred
v slovo govoril je raz križa.

Kot mater sprejme jo lepo,
v Jeruzalem poda se z njo.

Ljubezen vso in skrb odslej
edino posvečuje njej.

Pri smrti Kristusa-Boga
se duša težko je ločila.

Takoj je dol pred pekel šla,
da duše bi osvobodila.

Narava božja pa ostala
z obema vedno je združena,
ker z dušo bila je spojena
in s truplom v grobu je čakala.
Premagan bil je pekel, smrt,
in satan v pekla dno potrt;
z njegovo dušo duše vseh,
ki bile so v okovih teh,
rešitve so se veselile,
ko so vezi se razdrobile,
in srečne so spoznale zdaj,
da pojdejo v nebeški raj.

317

--- 0

Sedemnajsti spev.

Jezusovo vstajenje in
poveličanje.

Veseli in raduj se De¬
vica Marija, aleluja!
ker Gospod je res¬
nično vstal, aleluja!

(V.  in O. na Velikon. pr.)

^Japočil že je tretji dan,
odkar je v grob bil Jezus djan.
Njegova duša zopet grobi
približa v krasni se svetlobi,
in zopet združi se s telesom
in združi s krvjo se in mesom,
telo je zopet oživelo,
da bi na veke ne strohnelo.

Tedaj je Jezus čil in živ
iz groba šel neumrljiv,
kot Bog in človek zdaj je vstal,
vezi zemčljske je potrl,
nikdo ga k žitju ni pozval,
nikdo mu groba ni odprl.

Potres nastal je le močan
in znanil svetu tisti dan,
da Kristus slaven in častit
prihaja z groba zmagovit.

#---- ■—*

318

-

Ko tako je premagal smrt
in bil sovražnik v prah je strt,
prikazal se je zdrav in živ
in poveličan, častitljiv.

Prikazal se je najpoprej
Mariji Materi presveti,
tolažbo je prinesel njej,
da nehala bi delj trpeti.

Marija se je vzveselila,
ko Sina zopet je objela.

Ni znala kaj bi zdaj počela^
vsa žalost jo je zdaj minila,
ker neizmerno vse gorje,
ki ji polnilo je srce
ves čas njegovega življenja,

* --- * - --— - ■&

319

posebno zadnji hip trpljenja,
je vse naenkrat pozabila,
in mar bi se ne veselila?

Ko Dete svoje tako gleda,
radostna ji vskipi beseda:

»Bog Oče, hvalim Te sedaj
in bom hvalila vekomaj,
da tako milost skazal meni
trpeči zdaj si zopet ženi,
da zdaj na lastne zrem oči
Sinu, ki pred menoj stoji.
Sedaj je žalost pozabljena,
bridkost me ne teži nobena,
in kar sem koli kdaj trpela,
pazabljam zopet zdaj vesela.
Zahvalim tudi Tebe, Sin,
da rešil si me bolečin,
da si prikazal spet se meni
v bridkost skelečo zatopljeni,
ki toliko sem pretrpela.

Kako ne bila bi vesela?

Saj zopet zdrav si, čil in živ
in nedosežno častitljiv.

Cim večja je ljubezen Tvoja,
tem večja zdaj je radost moja;
čim hujše je trpljenje bilo,
tem slajše zdaj je tolažilo.
Poznam predobro, Dete moje,
neskončno veličastvo Tvoje,
da večen si z Očetom vred

320

in mej ne razločuješ let,
pa vendar prosim Sin Te moj,
ostani zanaprej z menoj,
da spet pri Tebi se spočijem,
radosti sladke se napijem,
da zdaj, ko proč je vse trpljenje,
napoči slajše mi življenje.«

In Jezus ji odgovori:

»Tolaži se, premila Mati,
pri tebi hočem zdaj ostati,
zato le bodi brez skrbi.

Imel na zemlji pa telesa,
v katerem se prikazal sem
presrečnim tvojim zdaj očem,
ne bom za vselej — grem v nebesa.
Ko prideš za menoj v nebo,
boš zrla zopet to telo.«

Marija pravi: »Kako to?«

In Jezus reče: »To telo
poprej je bilo umrljivo,
z očmi je vsak ga mogel zreti
in kdaj je hotel, ga prijeti,
prozorno zdaj je, nestrohljivo,
nikakor vseh očem vidljivo,
nebeško je in častitljivo.«

Arimatejec Jožef sveti
bil Judom je kot trnje v peti,
ker on je tje k Pilatu šel,
da Jezusa bi sneti smel,

*■

321

21

*- --— ; - *

in ko je to oblast prejel,

Vzveličarja je s križa snel,
pripravil lep mu je pokop
in ga položil v nov svoj grob.

In ker je dobro delo storil,
zato se zdaj bi naj pokoril.

Hudobni Judje so ga vjeli
in v strogo ječo zaklenili
in na verige ga pripeli . . .

Prikaže se mu Jezus mili
prav kmalu, ko je z groba vstal,
s tolažbo, da ljubav povrne,
prostost je možu zopet dal
veleč" mu, naj domov se vrne.

Kako je bilo Jude sram,
ko zbrali zjutraj so se tam,
kako so gledali strmeči,
ko našli so praznoto v ječi!

Njegov učenec Jakob sveti
se zaobljubil je postiti,
da noče jesti in ne piti,
dokler se ne spolne obeti.

Ko rano jutro tretjič vstane,
prikaže se mu Jezus mili
in reši ga obljube dane
deleč mu blagoslov obili.

In Peter vedno še vzdihuje,
pregreho svojo objokuje,

%  _-- - *

322

a tudi k njemu Jezus pride,
pregreho vso mu odpusti,
radost nezmerna ga obide,
zdaj od veselja se solzi.

Prav zgodaj zjutraj tretji dan,
ko vstajal že je zor krasan,
so vstale tudi dobre žene
vse v žalost nemo zatopljene.
Tje h grobu urno so hitele,
dišave so s seboj imele,
da še mazilijo telo,
naj delj bi se ohranilo,
gnjilobe se ubranilo,
dokler tam notri v grobu bo.

Ko bliže groba zdaj prispejo,
mogočen kamen tam zazrejo,
in druga drugi govori:

»Kedo nam kamen odvali?«
Odvaljen kamen že je bil,
in grobu sedel je nasproti
sam angel v rajski tam lepoti
prekrasnih lic in snežnih kril.
Pri tem pogledu ostrme,
in straha polje jim srce.

Pa angel jih tolaži milo:

»Kaj iščete ve dobre žene
v globoko žalost zatopljene,
in kaj se vam je pripetilo?

323

21

Gotovo iščete Gospoda.

Ni tukaj več ga, kajti vstal je
in dvignil se je v daljne dalje
častit od vzhoda do zahoda.

Le sladko upanje imejte,
k učencem idite, povejte,
da mojster njih na križ pribit
iz groba vstal je zmagovit.

Naj precej vstanejo in grejo
nazaj v deželo Galilejo,
tam njih presrečen bo pogled
Gospoda v časti videl spet.«

In brž so se odstranile
ter doli v mesto so hitele
in tam učencem prevesele
vstajenje so oznanile.

Učenci prej preplašeni,
a zdaj še bolj prestrašeni
tje h grobu jaderno hite,
a tudi oni ostrme,.
ko vidijo, da je odprt.

Ležal je notri velik prt,
ki vanj so Jezusa zavili,
in tančice okrog glave
vse v lepem redu tam leže.

Domov so zopet se vrnili,

ugibali so nevedoči,

kam Jezus zginil je po noči.

-------

324

Za tem Marija Magdalena
takoj je zopet h grobu šla.
Njo gnala želja le je ena,
da morda vidi, najde ga.

In res, ne daleč proč od tod
je zaželjeni stal Gospod;
pred njega pade na kolena,
hoteč poljubiti noge,
ni znala meje radost njena,
a Jezus to ji prepove:
»Marija, pusti to sedaj,
k učencem mojim se podaj
in reci jim, naj urno grejo
nazaj v deželo Galilejo,
tam živega me bode spet
presrečen videl njih pogled.«

In brž Marija se odstrani,
učence najde zbrane vse
z veseljem jim novost naznani,
da Jezus vstal od mrtvih je.

In spet so žene prihitele,
Gospoda najti so želele.

Tje h grobu gor se plazijo,
in čudo! — tam zapazijo
Gospoda v slavi svoji stati.
Pred njega se na tla spuste
in začnejo poljubovati
predrte mu roke, noge.

325

A Jezus jih tolaži milo,
kar vse je močno veselilo.

Učenci so si v strahu bili
pred Judi ter so se poskrili
in v hišo neko zaklenili,
da bi jih Judje ne vlovili.
Naenkrat pri zaprtih dverih
je Jezus stal sred enajsterih
in djal je milo: »Mir vam bodi
Učenci so preplašeni
se gledali prestrašeni
meneč, da kaki duh tu blodi.
Prijazno Jezus govori:

»Verujte svojim le očem,
saj jaz v resnici Jezus sem,
prevare tu nikake ni.

Stopite semkaj in poglejte,
to moje prave so roke
in tu prebodene noge,
strahu nikakor ne imejte,
saj vendar nima duh kosti,
a jaz pa, glejte, jih imam.«

Med nje se vsede k mizi tam,
jedi prinesti si veli,
po vrsti z njimi je in pije
kot bil navajen prejšnje dni je.
Na to so zopet ga spoznali
in nič več niso se ga bali —
Prikazal mnogokrat potem

326

se Jezus je učencem vsem
učil jih je, jim svete dajal
in z duhom svojim jih napajal.

Ko dnij je prešlo štirdeset
v Jeruzalem prišli so spet
in tukaj v neki so dvorani
k obedu bili skupaj zbrani:
prikaže pri zaprtih dverih
se Jezus vsredi enajsterih.

Učil je tu jih marsikaj,
kakč odslej živijo naj,
in tukaj dal jim je oblast,
da hodijo po krajih vseh
odvezujoč ljudi pregreh,
če hočejo zatreti strast,
če kažejo pregreh spoznanje,
nad njimi čutijo kesanje;
a tudi naj jih podučijo,
kako naj zanaprej živijo,
tako jim k sklepu govori:
»Zdaj pojdite po vsej deželi
in učite mi vse ljudi,
da bodo me spoznali vsi
in moje nauke sprejeli.

Le pojdite po svetu vsem
in pojdite na vse strani
in oznanujte vsem stvarem
moj evangelij, mojo vero
in z vero blagrov tisočero;

*

327

od njih pregreh jih odvezujte
in s krsta vodo očiščujte
v imenu enega Boga
Očeta, Sina in Duha.

Bolnikom lajšajte gorje,
na njih pokladajte roke,
in če imajo vero čisto,
ozdravijo še uro tisto;
če kdo od satana trpi,
nikakor ga ne zametujte
in tako dolgo ne mirujte,
da satan z njega se spodi.

In če nadloge kake koli,
če najdete gorje, trpljenje,
imejte z vsemi usmiljenje,
in lajšajte človeštvu boli.

Z imenom mojim in močjo
storiti bo vam vse lahko.«

Ko to oblast jim je izročil,
od njih se ljubko poslovi.
Poprej pa jim še je naročil,
da snidejo naj spet se vsi
in zberejo na Oljski gori,
ko vstal bo dan ob mladi zori,
da tamkaj še jih blagoslovi,
poprej ko se od njih poslovi.

Vsi, ki so v njega verovali,
ob čusu istem so se zbrali

328

k slovesu tam na Oljski gori,
ko vstal je dan ob mladi zori,
Prihajali so vsi učenci,
sedaj Gospodovi ljubljenci,
in Mati njegova Marija
in z njo še druga tovaršija,
čednostne žene in možje.

Vse vleklo semkaj je srce,
da vidijo, kako Gospod
izvršil svoj bo vnebohod.
Naenkrat neki šum nastane,
in Jezus stopi že med zbrane,
tolaži jih in blagoslavlja,
prisrčno se od njih poslavlja,
preveč se naj ne žaloste,.
ker zdaj od njih v nebesa gre.
Tako-le zbranim govori:

»Le bodite mi brez skrbi.
Čeravno moram se ločiti,
vas samih nočem zapustiti,
drug čuval bo namesto mene
in vas tolažil in učil
in vodil sred sovražnih sil,
da s prave poti kdo ne krene:
poslal bom svetega Duha
vam kot vodnika iz neba.
Dokler pa ga ne pošljem vam,
le skupaj zbrani ostanite,
v molitev skupno se združite
in se zaprite v kaki hram.

329

* -- *

Ko pride pa določen dan,

Duh sveti bo z nebes poslan,
ki čuval bo vas in učil
in vodil vas namesto mene,
da s prave poti kdo ne krene,
vas s trdno vero bo krepil,
in bo vam dal pomoč, pogum,
obstati sred sovražnih trum.«

Marija žalostna mu pravi:

»Oh Dete moje, moj Gospod,
izginil kmalu boš od tod,
a jaz ostanem brez ljubavi.

Kaj začnem naj uboga mati,
kam hočem sama se podati?

Gorje mi! Ti zdaj greš v nebo,
a mene zapustiš samo.«

K Mariji Jezus se obrne,
prijazno, milo ji odvrne:

»Nikar te same ne pustim,
glej, Janezu te izročim.

Na križu že sem ga izbral
in ti za variha ga dal;
on dober, čist in svet je mož,
on zdaj zavzel bo moje mesto,
tolažil te in čuval zvesto,
pri njem živela varno boš.

Učence prosim tudi te,
po moči da za te skrbč,
da služijo ti vedno zvesti
in te tolažijo v bolesti.

*

* ---—*-

In tukaj prosim tudi žene,
da čuvajo te mesto mene,
za te skrbeli bodo vsi,
zato le bodi brez skrbi.«

»Brez Tebe sama bom ostala,
zato je ta tolažba mala,«

Marija tužno govori.

A Jezus: »Bodi brez skrbi.

Ne bom te same zapustil,
poslal ti bodem tolažnika,
prijatelja in učenika,
on bo te čuval in učil.«

Upre Marija vanj pogled:

»Kedaj, o Sin, Te vidim spet?«

In Jezus ji odgovori:

»To precej takrat se zgodi,
ko duša bo se ti ločila,
in smrt te k meni preselila.

Takrat, o Mati, pridem spet
po tebe iz nebes na svet.«

Marija pravi mu na to:

»A kje ostane naj telo,
ko mi življenja dan zamre,
in duša k Tebi gor se vspne ?

Bojim se, da ga kje dobijo
še Judje in onečastijo.«

A Jezus ji odgovori:

»Marija, bodi brez skrbi,
ne bo se nič mu pripetilo,
ne bo se tudi sramotilo.

* ----- *

331

Po smrti tvoji pridem spet
po tebe iz nebes na svet
ter z dušo bom te in telesom
odpeljal k rajskim gor nebesom.
Tam zrla moje boš veselje,
spolnjene bodo tvoje želje,
z menoj se bodeš veselila,
nič več od mene se ločila.»

Ko tako bil se je poslovil,
povzdigne svoje še roke,
da bi navzoče blagoslovil,
poprej ko v dom nebeški gre.
Posebno Mater častitljivo
je blagoslovil ljubeznivo.

Na to se dvigne z zemskih tal

in plava v sinje gor nebo,
oblak ga svetel je obdal,
in ni ga zrlo več oko.

Ljudje pa, ki so tam ostali,
za njim so solzni žalovali —
Takoj priplavala sta dva
presvetla angela z neba,
tako ljudem sta govorila,
da bi bolest jim vtolažila:
»Zakaj ste žalostni tako
čednostne žene in možje,
zakaj gor gledate v nebo,
zakaj vam plaka zdaj srce?
Ta Jezus, ki je ravno zdaj
odplaval gor v nebeški raj,
bo prišel enkrat tako spet,
kot je odšel, nazaj na svet.«

Ko tako zvršil je Gospod
slovesno bil svoj vnebohod,
iz Oljske gore zdaj so vsi,
ki priče tega so bili,
vrnili se z Marijo vred
v jeruzalemsko mesto spet,
in tam v prostorni so dvorani
v molitvi bili verno zbrani
učenci mnogi in Marija
in druga njena tovaršija ;
a tudi žene in možje,
ki v Kristusa so verovali,

v molitvi zbrani so kleče
Duha z nebes pričakovali.

Napočil je deseti dan.

Tedaj nastane velik šum,
mogočen bil je in strašan,
kot bojni grom iz vojsknih trum.
Ljudje strmeli so zavzeti — —
Tako je prišel Duh presveti
in se razširil je v dvorani,
kjer verniki so bili zbrani,
in kakor plamen je goreč
nad glavo vsakega viseč
prikazal zdaj se Duh z neba,
da vsakega z močjo navda.

Napolnil jih je z učenostjo,
navdal jih z vero in krepostjo.
Ko so prejeli Tcjažnika
in svojega odslej vodnika,
so precej hišo zapustili,
kjer prej so v strahu se poskrili,
začeli so pridigovati
in Kristusa oznanovati.

Takrat je v mesto z vseh stranij
na tisoče prišlo ljudij.

Čeprav se niso med seboj,
apostole pa vsak takoj
v narečju svojem so umeli,
in mnogi uku so verjeli.

To moč je svetega Duha,
da vse jezike so sveta
umeli zdaj in govorili
in vero brez strahu učili.

Nad tem so vsi ljudje strmeli
in se z začudenjem zavzeli,
kako je vsak umel takoj
z dežele svoje jezik svoj.

Učenci so se v svet podali
in Jezusa oznanovali.
so neustrašeno povsod,
saj krepil jih je sam Gospod.

A Judje so se togotili
in nad učenci se jezili,
zato jim strogo prepovejo,

335

da pridigati več ne smejo
in nove vere ne učiti.

Iz mesta so tedaj pregnali
učence Judje siloviti,
da vsi bi jim ne verovali.

A predno so se poslovili
in mesto vražno zapustili,
k Mariji še so prihiteli,
da bi slovo od nje še vzeli
in njeni blagoslov prejeli.

Tako v slovo ji govore:
»Marija, naša sveta Mati,
sedaj pregnani smo v deželi,
in čaka novo nas gorje,
zatč ne smemo delj ostati.

A predno se še poslovimo,
za blagoslov Te Tvoj rotimo,
pri Sinu svojem prosi Ti,
naj spremlja nas na vse strani,
da, kamor nas je bil poslal,
povsod bi tudi varoval,
da širimo njegovo vero,
otmemo grehov jih stotero.«
Odvrne Jezusova Mati
in jih v slovo tolaži hkrati:
»Predragi moji bratje zvesti,
začetek zdaj je spet bolesti,
ki me je ravno zapustila.

Kako sem z vami srečna bila!
Karkoli se z menoj zgodi,

336

*--——— 5 «

le bodite mi brez skrbi,
da le se spreobrne svet
in se razširi vera sveta
od Jezusa nam razodeta,
da nauk bo njegov sprejet,
in da njegovo kdaj ime
spoznajo verno vsi ljudje.

Zato le mirno odpotujte,

Gospodu se priporočujte,

Duh sveti bo vas varoval,
moj Sin pa milost svojo dal.

A to še prosim bratje mili,
da boste takrat se vrnili,
ko bode treba mi umreti.

Lepo mi čuvajte telo,
da kdo oskrunil ga ne bo
in ne se drznil ga prijeti.

Ko pride moj poslednji čas,
takrat bodite, prosim vas,
ob smrtni uri mi na strani
v ljubezni kot sedaj udani,
da blagoslov mi podelite
in v grob potem me položite.«

Učenci ji odgovore:

»Prav radi mi se, o Gospa,
povrnemo na rodna tla,
saj semkaj vleče nas srce,
če le Tvoj Sin pomaga k temu,
ker v vsem se izročimo njemu.«

Na to so vsi se poslovili

----

337 22

* - - *

!

in blagoslov so njen prejeli.

In ko so v daljni svet hiteli,
v slovo so bridko se solzili.

Le Janez je pri njej ostal,
da bi jo zvesto varoval,
da ne ostane zapuščena.

Marija tudi Magdalena
pri nji en čas še je ostala
in drugih ženic družba mala.

A tudi Jakob je ostal,
ker revež je bolan ležal,
imel je zlomljeno nogo.

Storili Judje so tako,

ker v svojem srdu so ga bili

in suvali ga semintja,

da padel je na trda tla,

pri tem so nogo mu zlomili,

zato ni mogel potovati

in moral v mestu je ostati.

338

Osemnajsti spev.

Marijini poslednji
dnevi.

In njegova Mati je
ohranila vse te reči v
svojem srcu.

(Luk. 2, 51.)

JL^epo Marijo Epifanij
nam riše v svoji knjigi znani,
kako živela je potem
kot vzgledna žena vsem ljudem,
ko Jezus z dušo in telesom
se dvignil proti je nebesom,
kako je ljubila čednost
in trudila se za svetost.

Posebno je za to skrbela,
da sveta vera je cvetela,
da Jezusovo kdaj ime
spoznajo verno vsi ljudje.

In človek se je marsikteri
obrnil k novi sveti veri,
ko videl njeno je življenje,
kako v svetosti je slovelo,
kako v čistosti je cvetelo.

In vsklilo mu je hrepenenje
postati skoro že kristjan,

* ----- •- *

339

22 *

* - *

'

očistiti svoj dušni stan,
resnice iste verovati,
ki verovala jih je Mati.

Nje nauk bil je sladek, mil
in mnoge si je pridobil.

Zavoljo nje jih tisočero
pustilo svojo je nevero.

Kdorkoli prišel je k Mariji
ter bil je v njeni tovaršiji
in slišal jo je govoriti,
čeprav se ni še spreobrnil
in od nevere se obrnil,
je vendar moral jo častiti,
in tako je krščanstvo vzljubil,
da ga sprejeti je obljubil.

To milost je Devica mila
ljudem navadno izprosila.

Med Jezusa učenci bil
nek Simon tudi je takrat.

Ta vse blago je zapustil,
ker njegov uk bi slušal rad.

Mi beremo o možu tem,
da hišo svojo je potem
učencu Janezu pustil,
naj bival v mestni hiši tej
z Marijo Janez bi odslej,
a sam je v svet se napotil.

Ponudbo Mati je sprejela
in tukaj mirno je živela,

--*

340

tu Bogu zvesto je služila,
postavo božjo spolnovala,
pobožno tukaj je molila
ter noč in dan premišljevala,
a tudi strogo se postila,
in kakor pravi izročilo,
ničesar druga ni zavžila,
kot vsak dan sveto obhajilo.
Nebeški kruh je bil poslan
ji od Boga sleherni dan :
priplaval angel je z višav
navadno k njej opoludne,
prinesel ji je lep pozdrav
in hrano za telo, srce.

Tako je božji kruh prejela
dan vsaki, dokler je živela.

Domovje svoje zapustila
Marija le je redkokdaj,
storila to je le tedaj,
ko v templu je Boga častila.
Če je ostavila svoj dom,
dostojna nje je hoja bila,
le malo glavo je sklonila,
oči povesila pa k tlom.
Nikdar se ni zadirala,
okrog se ni ozirala.

Če kdo je prišel ji naproti
in jo pozdravil je na poti,
lepo se mu je zahvalila

341

in z glavo se mu naklonila.

Ko v tempel je na to prišla,
kjer božja služba je bila,
ko bralo se je ali pelo,
je bilo ji srce veselo.

In tiho v templu se tedaj
je skrila v kak samoten kraj.
Pobožno tukaj je molila,
z ljudmi nikdar ni govorila,
pogled ni švigal po ljudeh,
na ustali bral se ni posmeh;
v pobožnost se je zatopila,
dokler je slavnost se vršila.

Ko božja služba je končana,
k Bogu še dvigne svoj pogled
in se mu izroči udana,
na to domov se vrne spet.

Marija strogo je živela,
pri vsem je lepi red imela.

Ta red nam sveti Epifanij
navaja v svoji knjigi znani:

Ko minilo je polnoči,

Marija sveta že bedi.

Začne opravljati »zornice«
in psalme Davida prebira,
dokler ne vgasne sij danice.
Spomine davne premišljuje,
široko jim srce odpira,

Sinu trpljenje objokuje,

342

-* --- *

kaj moral vse je pretrpeti,
in kako moral je umreti,
da rešil bi človeški rod
peklenskih kaznij, grešnih zmot.

Po vrsti vse si predočuje
in vsa pobožna premišljuje,
kako so Jezusa ujeli,
ga tepli, suvali, pestili
in kakor roparja podili.

Kako z vrvmi so mu pripeli
na hrbtu križema roke
in vlačili ga sem in tje.

Kako pred sodbo je po noči
osamljen stal in brez pomoči,
a njih je rastla hudobija —

To vse je mislila Marija.

Kako so spet ga suvali,
mu brado, lase ruvali,
v obraz ga bili in pestili,
vanj pljuvali, ga sramotili,
potem mu zvezali oči,
v obraz ga suvali s pestmi,
potem se norčevali: ,Cuj
o Kriste in nam prerokuj,
kedo te je udaril, kaj?
to radi znali bi sedaj. 1
Kako nadalje spraševali
so vpričo cele ga druhali,

*- :- . - *

343

#--tis¬

kaj po deželi je učil,
če judovski res kralj je bil,
kako je ljudstvo besno vpilo
in nauk njegov sramotilo —

Mariji bil je ta spomin
povod spet novih bolečin . . .

In ko napočil spet je dan,
kako je Jezus bil peljan
v Pilatov zopet sodni dvor,
in mu sledil je celi zbor.

Kako se tožili ga vsi,
da krive nauke uči,
da dobro ljudstvo zapeljuje
in zoper rimsko carstvo ščuje.

In kako truma besna vpije :

Pilat ga naj na križ pribije !

A ta, kako ga je poslal
k Herodu, z njim pa vso druhal.

Kako Heroda to jezi,
ker čudeža mu ne stori,
da bi nad njim se maščeval,
obleči v belo ga odelo,
ki kot sramotno je slovelo,
v slepoti svoji brž je dal;
na to ga je poslal nazaj,
češ, le Pilat ga sodi naj.

Kako potem bi ga Pilat
sramotne smrti rešil rad,
a množica je vedno vpila

*-----*-

344

* -- *.

in se Pilatu zagrozila —

Mariji bil je ta spomin
vir zopet novih bolečin . . .

Velika bila nje je bol,
da moral Sin je stati gol,
ko so ga k stebru tj e privlekli
in vso obleko tam mu slekli
ter tam dotlej ga bičali,
da so.se naveličali,-
Kako spod nohtov vsled vezi
curljala mu je sveta kri.

Kako so strašni mu jermeni,
ki močno bili so spleteni,
vso kožo razmesarili
in truplo razmrcvarili,
da vedno bolj je kri curljala,
iz ran na zemljo mu kapljala.

Kako postal je črn, krvav,
noben mu ud ostal ni zdrav.

Kako železni bičev bat
mu kos mesa je vsakikrat
s telesa s kruto silo snel,
čim več udarcev je prejel.

A ko od stebra ga odpnč,
na tla se zgrudi mu telo.

Ko tam čepel je krvaveč,
ogrnejo mu plašč rdeč
in kakor kralja ga častijo,
da le še bolj ga sramotijo.

- *

345

-*

Zdaj krono trnjevo spleto
in venčajo mu z njo glavo.

Globoko trnje se udira,
iz glave pa mu kri prodira.

Kako potem mu trst v roko
namesto žezla še dado,
po glavi z njim ga bijejo
in divje zraven vpijejo.

Pred njega poklekujejo
ter se mu posmehujejo,
in z njimi druga vsa druhal
rekoč: ,Zdrav bodi Judov kralj!'

Kako v obraz mu pljuvajo
in semtertje ga suvajo —

Marijo hudo to boli,

ko vidi vse to pred očmi . . .

Ko dalje vedno premišljuje,
tem bolje Sina objokuje:
kako pred sodbo ga pode
in smrt njegovo le žele;
kako množica besna vpije,
da naj se le na križ pribije,
in kako se Pilat uda,
ker v njem zamrje čut srca
in Jezusa obsodi zdaj,
da se na križ pribije naj.

Kako so križ mu naredili,
na rame mu ga položili.

Čeravno zmučen in potrt,

* - *

346

naj nosi ga za lastno smrt.

A križ je bil tako težak,
da ni ga zmagal siromak,
pod njim se zgrudil je na tla,
a množica je vpila vsa —
Mariji bil je ta spomin
povod še hujših bolečin . . .

In ko jim slednjič obnemore,
kako Simona iz Cirene
prisilijo, da križ si dene.
na rame, nese ga do gore.

In ko je slednjič družba cela
na goro Golgoto prispela,
kako so tam naprej ga vlekli
in vse mu oblačilo slekli,
da moral tam je stati gol,
kar bila zanj je huda bol.

Na to so Judje grozoviti
mu dali kisa z žolčem piti,
trnjevo krono tudi zdaj
na glavo dali so nazaj.

Križ vrgli so na tla težak,
nanj sunili Gospoda vznak
in nategnili mu roke,
da so mu pokale kosti.

In ko takisto mu noge
s podvojenimi so močmi
in silo kruto nategnili,
so z žeblji ga na križ pribili.

347

Kako je kri iz ran curljala,
in dol na zemlje tla kapljala;
kako se njen edini Sin
tam zvija radi bolečin —
Nadalje je premišljevala,
kako je bridko tam jokala,
kako je Jezus jo tolažil
in strašno njeno žalost blažil,
in Janeza ji priporočil
in njemu v varstvo jo izročil.
Kako ob koncu žeja vroča
mu žgala usta je pekoča.

,Oh žejen sem! 1  tako je vpil,
in neki rabelj je nalil
pijače zmešane z grenkobo
ter v njo namočil neko gobo
in mu jo k ustom pomolil,
a Jezus ni pijače pil,
okusil le je, zdaj se glava
na rame sklone mu krvava,
z velikim glasom zakriči,

Očetu dušo izroči —

Tako Marija vsaki dan
je obnovila nanj spomin,
spomin ta bil je pač strašan
in vzrok spet novih bolečin . . .
A ko je vgasnila danica,
je s tem prenehala Devica
in »prvo« dnevnico molila.

348

Ko to molitev je z vršila,
pobožnost drugo je začela,
v kateri se v nebo je vspela.

Zamaknjena v nebeški raj
je duša se mudila zdaj
pri trumah nebeščanov svetih
in vseh izvoljenih neštetih.
Nje duša tukaj premišljuje
izvoljenih radost, veselje,
kako^spolnjene njih so želje,
kako jih Kristus osrečuje;
kako se kaže v vsej milini
neskončni Bog jim trojedini;
kako nebeški don odmeva
od glasov angelskega speva,
kako svetnikov srečna duša
zamaknjena ta spev posluša;
sam Kristus vodi divni raj
in rajske vence v rokah nosi
in krasne cvetke dušam trosi,
da je tem lepši njih sijaj.
,Aureola‘ se venec zove,
svetnike Kristus z njim krasi:
Cvetlic devicam  sto deli
in peva z njimi pesmi nove.
Mučencem,  ki so trdni bili
in zanj junaško kri prelili,
na glavo krasne vence dene
s stoterih rdečih rož spletene.

*■

349

* - *-

In duše vnetih  s poznavalcev
besede božje znanovalcev
dobe za zvesti svoj poklic
tu za plačilo sto cvetlic.

Pri vdovah  tudi istotako
cvetk šestdeset ima za vsako.

Ljudje, ki v zakonu  žive,
pa rožic trideset dobe —

Za tem je mislila Marija,
kako obhaja se gostija,
in Jezus svete tam gosti
in z njimi vred se veseli.

Najslajšo tamkaj zapored
izvoljenim ponuja jed.

Nikomur ni še bila dana
kje boljša, kakor ta je hrana;
kdorkoli rajsko jed zavživa,
krepkejšo vedno moč dobiva,
in kdor navžije te se hrane,
ta vedno mlad in zdrav ostane,
nikdar ga več ne muči glad,
ne prime se ga bol ne jad,
nesrečen tukaj ni nikdar,
nikdar bolan, nikoli star.

In kdor to rajsko jed uživa,
modrosti vedno več dobiva.

In kar je hudo bilo kdaj,
pozabljeno je vse sedaj.

Prav znano pa nikomur ni,
s čim da jim rajsko jed sladi.

* — - : - *

350

Najslajše tudi vino daja
in z njim izvoljene napaja.
Kdorkoli malo ga zavžije,
mladost in moč se v njem razlije,
z veseljem rajskim ga polni
in mu še bolj nebo sladi.

In kakor solnce se žari,
in kakor luna se blišči,
in kot pomladni jasni dan,
tako je ljubezniv, krasan
Gospod, ko hrano jim deli;
tako je sladko to veselje,
ki ga svetniki vživajo,
ko hrano to dobivajo,
ker nič jim ga ne zagreni,
in zabijo vse svetne želje.

Nikdar ni videlo oko,
nikdar ni slišalo uho,
občutilo nikdar sreč,
kako svetniki tam žive:
življenje sladko in presrečno,
veselje trajalo bo večno,
in slajše bode in milejše
in tudi vsaki dan srečnejše.

Marije bilo je vsakdanje
na tak način premišljevanje.
Pridjala »tretjo«, »šesto« redno
je dnevnico še zraven vedno.

Na to pa je začela delo,

351

- *

ki je pri ženah običajno,
in delala je spretno, vstrajno,
zato je delo tudi vspelo.

Od jutra z delom do poldneva
se bavila je sveta Deva,
a vmes je tudi prenehala
in včasi sveto pismo brala,
če ni hitela tu in tam
k molitvi v tempel, božji hram.

Ko se približal je poldan,

»deveto« dnevnico vselej
še izmolila je poprej.

Tedaj pa angel k njej poslan
prinesel ji je kruh z neba,
da z njim srce si okrepča.

O kako se je veselila,
ko kruh je ta zavživala,
in vselej se je zahvalila,
da kruh je ta dobivala.

Ko bila je končana jed,
pa vsedla se je k delu spet,
in kar je skrbna naredila,
je med uboge razdelila;
to bila njena je navada,
ker revne je imela rada.

Za božjo službo vse reči
Marija lepo oskrbi:
obleko, štole in zastave,
preproge, razne olepšave.

To delo Deva je umela,

-*

352

najrajša z njim se je pečala,
zato oprava je blestela
in se kot v solncu lesketala.
Na večer spet je vsaki dan
z »večernicami« bil končan.
Nazadnje »sklepna« še molitev
znanila je noči vrnitev.

Tako je dnevnice sedmere
pobožno vsaki dan zvršila,
še za potrebe raznotere
krščanstva je potem molila,
in za umrlih verne duše,
ki nimajo nebes miru še.

Marija tudi ni nosila
nečimurnega oblačila,
priprosto, snažno, toda čedno
nosila je obleko vedno:
nebarvano, volneno krilo,
pod njim še belo oblačilo,
počez pa neko ogrinjalo,
ki vratne reze ni imelo,
po hrbtu je do tal viselo
in spredaj se je zavozljalo.
Nosila ni čez svoj se stan,
ker bil je greh ji nepoznan.
Spokorne tudi Mati sveta
obleke ni nikdar nosila,
saj pač brez madeža spočeta
in vedno je brez greha bila.

353

23

In kot obleka istotaki
so bili tudi vezni traki,
vsi beli, dolgi ter platneni
iz tankih nitij so spleteni.
Čez glavo lepo belo ruto
imela čedno je zasnuto,
ki dol na rame je visela
in spredaj malo preko čela.
Obraza ni zakrivala
in ni ljudem ga skrivala.

Če kraj je tirjal ali čas,
nosila lep lanen je pas,
in obuvalo na noge,
da jih ne vidijo ljudje.

Da postelja je bila tudi
priprosta, nikdo se ne čudi;
sicer le s slamico postlana,
a snažno pač in tudi čedno
opravljena je bila vedno.
Povrh je rjuha bila djana
z lanenih belih nitij stkana
in vedno snažna in oprana,
kot vzglavje še blazina mala,
da trudna si na njej spočije.
To vse so njene bogatije,
ponižnost dražjih ni poznala.

Marija rada je molčala
in brez potrebe ni kramljala,
le če je kaka sila bila,

*

■*

354

*'■— - %

je tuintam spregovorila.

Kajpak da tudi klela ni,
saj kletve pač trpela ni.

Pred vsakim grdim govorjenjem
pa zbežala je z ogorčenjem.

Da bi s prisego se rotila,
pač ni navada njena bila.

Vse, kar je Deva govorila,
je vedno Bogu izročila,
da s tem se večni Bog časti,
krščanska vera pa množi,
razvija njena se zastava,
in širi se ljubezen prava.

Poznala ni obrekovanja
in zlobnega podpihovanja.

Nikdar tako ni govorila,
da bi človeka razžalila,
najboljše, kar o kom je znala,
le to je pripovedovala.

Ce pa zapazila je koga,
da tare ga bridkost, nadloga,
ga milo je tolažila,
gorje njegovo blažila.

V ljubezni svoji sveti, čisti
želela je, da vsem koristi.

Kjerkoli je količkaj mogla,
povsod je rada pripomogla.

Po teh pravilih se ravnala
Marija je poslednje dni.

-—se-

23 *

355

Udana je pričakovala,
da smrt v nebo jo presadi,
kjer bo jo njeni Sin sprejel,
ki slavno je v nebesa šel.

Izpreobrnil v tistem času
h krščanstvu se je Pavel sveti,
on bil je prej na slabem glasu,
kristjanov mogel ni strpeti.

Ta Pavel kmalu je za tem
popotoval v Jeruzalem,
s seboj je Barnabo imel
in skupno z njim k Mariji šel.
Kako je močno bil vesel,
da srečni dan je doživel,
ko mogel je osebno zreti
v obraz Mariji ženi sveti,
ki Jezusa je porodila,
ne da devištvo bi zgubila,
ki ogledalo vseh krepostnih
in vzor bo vedno žen čednostnih.
Marija se je radovala,
ker vera je napredovala,
in Kristus sam si je izbral
iz mnogih takega moža,
ki kot apostola poslal
ga bo na vse strani sveta,
da vera se po njem razširja
med ljudstvo v Jezusa pastirja,
in večni Bog se z njo časti.

356

In ko od nje se poslovi,
tolažbo mu in nauk daja,
naj nič ga v veri ne omaja,
naj trdno 'le se je oklene
in verske dvome vse prežene.

Takrat Marija Magdalena
in skrbna Marta, sestra njena,
na tuje iti sta hoteli.

S seboj bi tudi radi vzeli
učenca Jezusova dva
Frontona in pa Maksi mina,
če morda sprejme jih tujina
in vero v Kristusa spozna.

A prej so še k Mariji šli,
da bi od nje se poslovili
in njeni blagoslov dobili,
saj blagoslov uspeh rodi.

V imenu božjem v daljni svet
goreča družba je hitela,
da nova bi se tamkaj spet
za vero v Krista iskra vnela :
da Kristus res je božji Sin,
ki prišel je z nebes višin,
sveta da vsega hudobije
v presveti krvi spet umije.

Nek mož je živel še takrat,
ki Dijonizij bil je zvan,
ni božji uk mu bil še znan,

357

a bi spoznal ga tako rad.
Čeravno bil je še pagan,
pa vendar greha delal ni.

Ta mož od sile čudne »gnan
tje dol v Jeruzalem hiti,
kjer kmalu Janeza dobi.

In prosi ga naj mu dovoli,
če možno le je kakokoli
njo zreti z lastnimi očmi,
ki Jezusa je porodila,
ne da devištvo bi zgubila.

Ni moglo se zgoditi zdaj,
da videl bi za hip jo vsaj.
Marija bila noč in dan,
rečem nebeškim vsa udana,
v pobožnosti je svoji zbrana,
zato pa nikdo nepoznan
ni smel, da v tihi jo samoti
na kak način že koli moti,
zato je sobo, kjer je bila,
za seboj skrbno zaklenila;
tej sobi okence prav malo
svetlobo skromno je dajalo,
pred oknom pa je zagrinjalo
pogled do nje zabranjevalo.
In k temu oknu mož je šel,
pa kako je zavzet strmel,
ko sliši notri spev krasan
od samih angelov ubran.

A ko pogleda bliže zdaj,

zapazi velikansk sijaj,

kot da bi solnce znotraj bilo

in z vso krasoto zasvetilo.

Pa videl tudi je, kako
časte jo angeli lepč,
kako krog nje se družijo
in v vseh rečeh ji služijo,
kako ji krono dragoceno
polagajo na glavo njeno;
vonjava sladka ven prihaja,
ki izbo dražestno napaja.

Ko Dijonizij to krasoto
zazrl je z lastnimi očmi,
zamaknjen ves še v to lepoto
z mogočnim glasom govori:
»Sedaj pa vem, sam božji Sin
je prišel iz nebes višin,

Marija ga je porodila,
da bi odprl nam večni raj,
zato je milost zadobila,
ki sem jo gledal tukaj zdaj.
Sam Bog Marijo je izbral
ter polnost milostij ji dal,
zato ostati veri tej
do smrti hočem zvest odslej !«

Če vero je kedo sprejel,
pošiljali iz vseh dežel
so take dol v Jeruzalem
učenci Jezusa potem

359

* --- - - - *

in vestno so jim naročili,
naj pri Mariji se zglasijo
in blagoslov od nje dobijo,
da vere kje bi ne zgubili.

Navadno pa so darovali
darove blaženi Mariji
in tudi tistim, ki ostali
so v mestu v njeni tovaršiji.

Marija sladka in premila
je rada potnike sprejela
in v trdni veri jih krepila.

Posebno bila je vesela,
da Jezusa ime je sveto
po širnem svetu razodeto,
da vera se po svetu vsem
oznanja vneto vsem ljudem.

Ko zvedel Janez je novico,
da Jezusovo že ime
poznavajo čimbolj ljudje,
poiskal sveto je Devico
in ji naslednje razodel:

»Kaj zdi se Tebi, o'Marija?

Glej, mene vleče domišljija,
da tudi venkaj v svet bi šel
in tam bi Jezusa ime
zasajal vernikom v srce,
da k Bogu bi jih spreobračal
in jih od grešnih zmot odvračal,
da vera v Jezusa bo sveta

I

-*-*

360

* - *

po širnem svetu razodeta.«

Marija mu odgovori:

»Ce tudi ti me zapustiš,
ostanem tu brez pomoči.

Komu potem me izročiš?«

Udano sveti Janez reče:

»O ne oropaj te me sreče,
in bodi tudi brez skrbi,
saj že za to sem poskrbel,
kedo odslej bo v skrb Te vzel.

Tvoj stričnik Jakob to stori,
on svet je in pobožen mož,
pri njem popolno varna boš,
on mesto mene bo vodnik
in Tvoj v nadlogah tolažnik.«

Marija milo mu odvrne:

»Krščanstvo meni je čez vse.

Čim več ljudij se spreobrne,
čim večim se nebo odpre,
tembolj srce mi je veselo.

Zato prevzamem vsako delo
in rada tudi vse trpim,
da le te v tem ne zadržim.

Zat6 pa le ne mudi se
in venkaj v svet potrudi se,
čim več jih veri pridobiš,
tem bolje me razveseliš.

In sveti Duh te bo podpiral,
in v tuje kraje boš prodiral,
da le se Jezusa ime

* -r- -*

361

*

zasaja vsem ljudem v srce.

A to prisrčno prosim zdaj,
da vrneš zopet se nazaj,
ko solnce žitja mi zaide,
in smrtna ura zame pride,
da blagoslov mi podeliš
in v tihi grob me izročiš.«
Zdaj blagoslov je njen prejel
in jokajoč je ven hitel,
ven v daljni, širni, tuji svet
za vero ves goreč in vnet.

V deželi Aziji najprej
je Jezusa oznanoval,
ostal je tudi tam poslej
in vse lepo nadzoroval.

Velikih mest je tam sedmero
sprejelo namreč sveto vero,
od tod pa bujno razcvetela
je v sveti veri vsa dežela.

V Jeruzalemu dni še mnoge
Marija mirno je živela,
pod varstvom Jakoba trpela
nikake znatne ni nadloge.

Ta Jakob bil je njen nečak
in Sinu njenemu enak
glede obraza kakor hoje
in vse postave vnanje svoje.

K Mariji je od vseh stranij
prihajalo nebroj ljudij,

36'ž

in vsem je nauke dajala,
in vsem je dobro svetovala.
Pri njej je tudi človek mnog
oproščen svojih bil nadlog.
Storila mnoga je znamenja
in čudeže je ozdravljenja.

Že z eno včasih je besedo
odvzela gobovim njih bedo.
Dobili slepci so pogled,
in kridjevi lehak pokret.

Kdor bil je mutast ali gluh,
prejel je govor in posluh.

Če koga mučil je protin,
da norel je vsled bolečin,
pomagala je ona spet,
da bil bolezni je otet.

In tudi to se govori,
da mrtvece Marija tri
k življenju spet je obudila
in zdrave zopet odpustila.
Kedor se koli k njej zateče,
moči mu svoje ne odreče.

V oblast kdor satana je zašel,
pri njej je spet rešitev našel,
Pred njo so zapustili vsi
obsedene takoj ljudi
in smeli niso delj ostati
in več nikdar jim škodovati.
Tako so besni vedno vpili:
»Marija, kaj smo ti storili,

*-&

da iz ljudij nas ven podiš,
njih vladati nam ne pustiš,
mar hočeš nas o sveta Mati
iz celega sveta pregnati?

Že mnogokrat si nas pregnala
in s Sinom svojim goljufala.

To Dete nas je pokončalo,
ker vedno nam je škodovalo.

Ko Dete se je to rodilo,
je troje kraljev napotilo
se k Tebi, da ga počaste.

To hlapci prej so naši bili,
a ker to Dete so molili,
si ti nam vzela jih za se.

Otroka tega novi uk
povzročil nam je dosti muk,
potegnil nase celi svet
besede je njegove vzlet,
še bolj pa čudeži, znamenja
so vzrok nam groznega trpljenja.

Ves pekel nam je on razdjal
in duše naše odpeljal.

Prestol je satanov podrt,
on sam premagan, vničen, strt.

Sedaj še ti nam v isti meri
in pomagači dvanajsteri
želite zlobno škodovati
ter nas iz žrtev teh pregnati.

Zato sovražimo te vsi
in bomo te vse žive dni!

* - *

364

Prostost nam našo le dovoli,
pa služimo ti kadarkoli.«

Ignacij bilo je ime
možu, ki Janez ga odvrnil
paganstvu je in spreobrnil
ter pridobil si ga za se.

Postal je Janezov ljubljenec
in tudi zvest njegov učenec.
Ta v Janezovi tovaršiji
je mnogo slišal o Mariji,
ki Jezusa je porodila,
ne da devištvo bi zgubila;
ki tako dobra je in sveta
in za krščanstvo tako vneta;
ki tako lepo vsem svetuje,
jih v sveti veri potrjuje;
in kako k njej od vseh stranij
prihaja sto in sto ljudij;
da mnogo jih je ozdravelo
in druge milosti prejelo.
Vzbudi se brž mu hrepenenje,
da videl sveto bi Devico,
ter slišal, zvedel vso resnico;
poprosil je za dovoljenje,
v Jeruzalem da iti sme,
da vidi Mater božjo sveto
od greha vsakega izvzeto,
da sam resnico tam izve
in divi njeni se svetosti

365

*-*

in čudi njeni se modrosti,
če res tak milo vsem svetuje
in res tak modro poučuje.

Prav rad mu Janez v to dovoli,
a le tedaj, če nič ne moti
in ne vznemirja kakokoli
Marije v tihi s tem samoti.

Zato napiše pismo prej
Mariji o zadevi tej
ter pošlje dol v Jeruzalem
to pismo z besedilom tem:

,Mariji božji Porodnici,
zajedno Materi-Devici,
zaščitnici krščanstva močni
in pomočnici vseh mogočni
Ignacij reven iz daljave
ponižne izroči pozdrave 1  :

»Marija Mati in Devica
izvoljena nebes cvetlica!

Jaz in tovariši vsi moji
smo često slišali o Tvoji
življenja tihega svetosti
in blagega srca modrosti,
da čudeže si in znamenja
izkazala iz usmiljenja;
smo čuli, da si porodila,
ne da devištvo bi zgubila,
veliko tudi o Deteti,
in Tebi Materi presveti.

Sedaj pa močno nas skrbi,

-#

366

da zvedeli bi vse reči;

povrh še tudi marsikaj,

kar zdi se sveto nam, krepostno

a zraven tajno in skrivnostno,

smo slišali o Tebi zdaj,

zato pa prišel rad bi sam

tj e k Tebi dol v Jeruzalem,

da vso resnico ložje tam

iz Tvojih lastnih ust izvem,

če le bi lahko se zgodilo.

Imam pri sebi jih obilo,
čednostne žene in može,
ki hrepeni jim že srce,
da z lastnimi Te zro očmi,
če le se lahko to zgodi;
da sladke slišijo besede
in svete vidijo izglede;
da ljubeznivo jih učiš
in v sveti veri potrdiš.

Saj Ti edina prav poznaš
vse božje in Sinu kreposti
in one blažene čednosti,
ki skupno z njima jih imaš.

Pri Tebi, sveta Ti Devica,
je vsa čednost in vsa resnica,
zato povej, če k Tebi smemo,
da vso resnico tam izvemo.

Tam biva Jakob, Tvoj nečak,
ki Jezusu je prav enak
glede obraza, kakor hoje

367

in vse postave vnanje svoje;
podoben mu je kakor brat,
poznal bi tudi tega rad.

Če torej Ti nadležni nismo,
pa pošlji nam ugodno pismo.«

Marija pismo je dobila,
pazljivo, skrbno ga prebrala,
takoj je spet odgovorila
in list Ignaciju poslala.

Napisan z lastno nje roko,
glasil se list je njen tako:

,Marija dekla revna, borna,
Gospoda v vseh rečeh pokorna,
Ignaciju blagost, pozdrav
in mir pošilja iz daljav*:
»Karkoli ti je Janez sveti
povedal lepega doslej
o zemlje in nebes Očeti,
le za resnico vse imej.

In kar o Sinu in o meni
iz vseh izbrani revni ženi
si slišal govoriti kdaj,
le za resnico vse priznaj.

In če ti Janez kaj pove,
karkoli on o naju ve,
je to do cela zanesljivo.

Ti le veruj mu zaupljivo,
njegovih ukov se okleni
o Sinu mojem in o meni.

On najine pozna čednosti
in ve za svete vse skrivnosti,
on ve, da sem Sinu spočela,
ker angelu sem vse verjela.

Ni sicer takrat zraven bil,
ko Sin je moj se narodil,
pa to sem vse mu razodela
z jezikom lastnim prevesela.
Znamenja pa je videl sam,
katere Sin je storil tam,
saj bil je Jezusov učenec
in vedno zvest njegov ljubljenec.
On videl dobro vse je tudi,
kar z njim počenjali so Judi,
kako so ga na križ pribili
in s kruto silo umorili.

O Sinu mojem in o meni
le vsaki dvom s srca preženi.
Kar Janez sveti te uči,
veruj le vedno brez skrbi.

A vendar hočem privoliti,
da tudi sam smeš semkaj priti;
pa le če Janez to dovoli,
v imenu božjem pridi doli.

Duh sveti blagoslovi naj
te zdaj in tudi vekomaj !

Naj tvoja razsvetljena duša
njegovo blaženost okuša!

Naj Jezus bo srca vladar,
le ne zapusti ga nikdar!

st? st?

Nebeški Oče, Sin njegov
in, hvala njemu! tudi moj
naj ti delita blagoslov
in vsem, ki zvesti so s teboj!

Z veseljem hrepeni srce,
da tukaj vidim tudi nje,
a to se le tedaj zgodi,
če Bog in čas nam dopusti,
in če vam Janez to dovoli,
potem le pridite sem doli.«

-* - — - *

370

Devetnajsti spev.

Marijina smrt.

Glej, moj ljubi mi
govori: Vstani, hiti

moja prijateljica, moja
golobica, moja zala in
pridi!

(Vis. pes. 2, lo.)

Iv o so pretekli oni dnevi
določeni presveti Devi,
ki jih imela je živeti,
in ko je hotel jo sprejeti
sam Jezus, njeni božji Sin
z zemeljskih križev in težav
tje vrh nebeških gor višav,
tje v raj radosti in milin,
bil angel božji je odbran
in dol k Mariji odposlan
nesoč ji palmo zelenečo,
obleko belo in blestečo ;
prinesel je oboje z raja,
kjer staro vedno se pomlaja,
kjer bujno vse in zeleneče
in vse je dražestno cveteče.

In tudi ono oblačilo
je bilo angelov darilo.

Ko dol k Mariji prihiti,

tako-le jo ogovori:

»Marija, Sinove pozdrave
prinesem ti z nebes višave.
Sedaj Marija se veseli,
v nebesa k njemu se preseli,
zadosti dolgo si živela,
težav zadosti pretrpela.

Sam Bog nebeški in tvoj Sin
in vsi presrečni nebeščani
ki vrh nebeških visočin
v brezmejnem, so veselju zbrani,
te željno pričakujejo
in tebe se radujejo.

Tam bodeš angelov kraljica
in vseh svetnikov vladarica.
Sedela bodeš tam na troni,
a tvoji bodo milijoni.

Zato poslušaj božji glas
od Sina samega poslan:
prav kmalu bo potekel čas,
in ko napoči tretji dan,
od zemlje boš se poslovila
in se v nebesa preselila.

Tvoj Sin te ne pusti na sveti
v samoti dalje še živeti.

Povrh še to ti sporočim,
da pride Jezus iz neba,
in nebeščanov družba vsa
priplavala bo k tebi z njim.

S seboj v nebo te bodo vzeli,

s teboj hiteli gor veseli,
in v znak, da res je sporočilo,
poslal ti to je oblačilo
zato, da v tem te oblačili
k pogrebu bodo položili.

A palmova je ta vejica
znamenje, da si še devica.«

Ko angel je končal tako,
pa zopet splaval je v nebo.
Marija pa se naznanila
prav močno je razveselila.

Ko misli še o tem ljubko,
pojavi Janez se pred njo.
Marija pa mu je vesela
poslanstvo božje razodela :
poslanstva pa kot potrdilo
je vejica in oblačilo.

Novica Janeza potre,
da milo plakati začne,
ne more se premagovati,
in tudi ne Marija Mati.

Oba sta skupaj plakala
in solz nebroj pretakala,
ker bodeta na zemlji tej
vsled smrti ločena odslej.

Pozval učence v tistih dneh
je sveti Duh iz krajev vseh,
da prišli bi v Jeruzalem.

*

373

To čudno se je zdelo vsem.

In ko so slednjič v mesto prišli,
so se pred Deve hišo snišli,
saj to je njena želja bila.

To moč je božja naredila,
da vsi učenci tiste dni
so prišli skupaj z vseh strani
in da so tam se našli hkrati,
kjer bivala je božja Mati.

Kak6 so se spogledovali,
drug drugega povpraševali,
prisrčno se objemali
in se nad tem zavzemali,
da skupaj prišli tukaj vsi
iz daljnih so in vseh strani:
»Sam Bog nas semkaj je poslal,
ker Mati bode se ločila
iz teh zemeljskih solznih tal
in k njemu gor se preselila.

Zato je zbral nas v uri tej,
da zadnje hipe smo pri njej.
Prispel pa bo sam božji Sin
po njo z nebeških visočin,
da vpričo nas s seboj popelje
tje gor v nebeško jo veselje.«
Učenci zdaj so v hišo šli —
Marija tamkaj je slonela
na truplu vsa že oslabela,
ki skoro duša ga pusti.

Prijazno se jim nasmeji,

ker vidi, da so prišli vsi,
tako v slovo še govori:

»Kako je zame srečen dan,
ki skoro s smrtjo bo končan,
da prišli ste od vseh strani,
da vzamem še od vas slovo,
prej ko se preselim v nebo.

Ob smrtni uri mi na strani
bodite, kot doslej udani,
lepo mi čuvajte telo,
da ne oskruni ga nikdo,
svoj blagoslov mi podelite,
potem pa v grob me prenesite.«
Popadajo zdaj na kolena
in glasno jokajo, ihtijo,
njih stiska, tožba le je ena:
da izgubijo zdaj Marijo.

Kako jim bode v daljnem sveti
zdaj brez Marije še živeti ?
Marija pa jih potolaži:

»Gorje se vaše naj ublaži,
le nehajte mi plakati,
toliko solz pretakati,
ker preselim se gor v nebo.

Saj tamkaj bom za vas molila,
od Sina milost bom sprosila,
da vse vas blagoslovil bo,
človeštvu skazal usmiljenje
in mu naklonil odrešenje.«

Okrog so vdove in device

375

* - ; - ; - ; - ; - *

l

ji vedno bile pomočnice,
za vse potrebe so skrbele,
ob njeni postelji bedele.

O polnoči na tretji dan
se sliši šum in grom strašan.

Prihaja Jezus iz višave
k Mariji v zemeljske nižave
od trume angelov obdan,
ki spev prepevajo krasan.

S presladkim spevom tem Marijo
že kot Gospo naprej častijo.

In v hiši se pojavi zdaj
bliščeč in velikansk sijaj
še bolj, ko da bi solnce bilo
s krasoto svojo zasvetilo.

Mariji Materi premili
tako zdaj Jezus govori:

»Raduj v radosti se obili,
srce se naj ti veseli!

Pri tebi Sin je, Mati mila,
ki si devica ga rodila,
on prišel k tebi je nocoj,
da z zemlje vede te s seboj
in zmagoslavno te popelje
v nebeško rajsko gor veselje.

Tam z njim se bodeš veselila,
nič več od njega se ločila,
postaneš tam nebes kraljica
in nebeščanov vladarica.

*-: -:- %

376

Ko Mati Jezusa zagleda
vskipi radostna ji beseda:

»Oj blagoslovljen Tvoj prihod,
moj dragi Sin in moj Gospod!
Ljubezni poln prihajaš k meni
ubogi materi in ženi.

Oj blagor mi, moj ljubi Sin!
Sedaj je konec bolečin,
zdaj nič me bolj ne veseli,
da le Te moje zro oči.

Moj dragi Sin in moj Gospod,
pripravljena sem za od tod,
telo Ti z dušo izročim,
in kamor hočeš, Ti sledim.«

In komaj to izgovori,
že njena duša pohiti
brez vsake smrtne bolečine
tje gor v nebeške visočine.

Sam njeni Sin slovesno pelje
s seboj v nebeško jo veselje . .

Tedaj učencem naroče
nebeški angeli še to :
naj lepo čuvajo telo
in skruniti ga ne puste
ter kmalu naj ga poneso
tje ven v dolino Jozafat,
naj polože ga v grob lepo
in tam dotlej se naj mudijo,

377

da pomladi se dan trikrat,
a prej ga naj ne zapustijo.

Pristopile so dobre žene
do postelje mrtvaške njene,
telo so v tančice zavile
in ga na pare položile,
povrh pa lepi beli prt
je ležal čedno razprostrt.
Tedaj pristopijo učenci
Sinu in Matere ljubljenci,
Marije dvignejo telo
in blagoslovijo lepo
po zadnji srčni želji njeni,
v globoko žalost zatopljeni.

Tedaj pa skozi širno mesto
ponesejo Duha nevesto
v dolino tiho Jozafat,
kjer bilo groblje je takrat.
Naprej je sveti Janez šel
in vejo palmovo imel.

In vsi navzoči so ihteli
in vsi so jokati začeli,
spev žalostni so pevali,
njih glasi so odmevali
neznano milo in turobno
naprej naprej v tišino grobno.
Sam sveti Peter je začel
napev ,Izšel je Izrael . . .‘

378

In vedno bolj so stokali
in vedno hujše jokali:

»Od nas sedaj se je ločila
Gospa in naša Mati mila,
ki naj bi varno nas vodila
in z vso modrostjo nas učila.

Po njej sedaj žalujemo
in mrtvo objokujemo.

To ve sam Bog v nebesih večni,
kako brez nje smo zdaj nesrečni,
in kako grenko zdaj gorje
občuti vdano nam srce
ob smrti božje Porodnice,
zajedno Matere-Device.«

Ko zvedeli so zlobni Judi,
da mrtva sveta je Marija,
in plakajo učenci tudi,
in da jo h grobu poneso,
vskipi jim stara hudobija,
pokazati ta srd nad njo
in grdo jo osramotiti
zdaj hočejo ljudje srditi.

Da v tla bi truplo pomandrali,
so naglo se na cesti zbrali.
Posebno jeden mož besneč
in z glasno kletvijo tuleč
dotakne se predrzno par,
da truplo vrgel bi na tla,
a to mu bilo je na kvar.

379

Na mah otrpnejo roke,
in skrči se postava vsa,
vsi drugi z njim pa oslepe.
Tako se močni Bog maščuje
in zlobne drzneže kaznuje.

Pa pride k Petru hromi zdaj
pregrešek svoj obžalujoč
in ga poprosi jokajoč,
če more, mu pomaga naj:

»Oj spomni Peter se nazaj
na tisti predvečer strašan,
ko tvoj Gospod je bil izdan,
jaz tudi tam sem bil tedaj.

In ko si takrat ves goreč
potegnil nad vojakom meč
in desno mu odbil uho,
in ko hoteli so za to
vojaki drugi te pobiti,
čuj, oni mož, ki je tačas
te rešil smrti, bil sem jaz.

Zdaj jaz sem v sili grozoviti,
spominjam zdaj te one dobe,
spominjam tvoje te zvestobe,
oh reši zdaj me v moji sili,
z dobroto vrni mi dobroto,
odvzami strašno mi sramoto!«
In Petru mož se res zasmili:
»Poprosi Devo tu prečisto,
in zdravje bo ti podelila,

380

veruj odslej pa še takisto
v Mesijo, ki ga je rodila.«
Prositi je začel Marijo,
naj odpusti mu hudobijo
rekoč: »Marija deva mila,
globoko greh svoj obžalujem
in upam, da boš odpustila.
Zatrdno tudi vse verujem,
kar Sin nas Tvoj je kdaj učil
in to, da pravi Bog je bil.

Zato Marija pač usmili
se mene v moji hudi sili,
roke mi zdrave zopet daj,
povrni gibčnost jim nazaj!«
Ozdravel je trenutek tisti
ta človek po Devici čisti.

In Peter pravi mu na to:

»Od Janeza tu vzami zdaj
to vejo palmovo in z njo
podaj se v mesto spet nazaj,
in kdor v bolezni tam vzdihuje,
če trdno v Jezusa veruje,
ki je Devica ga rodila,
ozdravel bode brez zdravila;
položi palmo to na njega,
in rešen vsega bo betega.«

Mu palmo Janez izroči,
z njo mož se v mesto napoti.
Bolniki pa od vseh strani

381



so zdravja željni k njemu vreli,
saj zdravja pač si vsak želi.

In kteri trdno so verjeli,
da Jezus pravi je Mesija,
ki ga rodila je Marija,
so tisto uro ozdraveli,
na dom se vračali veseli.

Dobili slepci so pogled,
in hromi so hodili spet.

Tako jim palme je svetost
prinesla zdravje in blagost.

In dalje sprevod se pomika
v dolino Jozafat naprej,
z njim roma množica velika,
da zadnjo čast izkaže njej.
Naenkrat megla jih obda,
pogrebce v sivi mrak zavije,
nad njimi plava in se vije,
dokler se sprevod ne konča.

Že so v dolini Jozafat,
kjer bilo groblje je takrat.
Pripravljen bil je čeden grob
Mariji tukaj za pokop,
naročil ga je Janez sveti
in vsekati v pečino dal
da, ko Mariji bo umreti,
za njo bo že pripravljen stal.
Učenci in pobožne žene
iz par zdaj snamejo telo

382

—*

in vse pripravijo lepo,
da prav spoštljivo v grob se dene.
Ne morejo se več vzdržati,
da ne začele bi jokati.

Za svojo Materjo Marijo
turobno plakajo, ihtijo,
ker v grobu tužnem zdaj počiva
njih dobrotnica ljubezniva,

Pred grob so kamen zavalili
in vsepovsod ga zamašili,
da kje se zemlja vanj ne vsuje
in trupla ne omadežuje.

Pobožne žene so potem
odšle nazaj v Jeruzalem,
učenci pa so tam ostali,
da bi Marijo varovali,
kot angel rekel je takrat,
ko spremljal je v nebo Marijo:
naj tu se do tedaj mudijo,
da pomladi se dan trikrat.

Pri grobu čuvali so vsi
v molitvi tri naslednje dni,

In megla, ki jih je obdala,
tri dni nad grobom je ostala.

383

Dvajseti spev.

Marijino vnebovzetje.

Povišana je bila sveta
božja Porodnica
nad angelske vrste v
nebeško kraljestvo.

(V. in O. na prazn. Mar. vne¬
bovzetja.)

Ko vstajal že je tretji dan,
učenci trudni so zaspali,

ki tamkaj grob so varovali-

Od trume angelov obdan
prihaja Jezus iz višave
k Mariji v zemeljske nižave,
a z njim je njena duša bila,
da bi s telesom se spojila.

In Jezus duši zdaj veli,
naj s truplom zopet se spoji.

V trenutku tem vsa lepa zala
Marija je iz groba vstala.

Marijo zdaj je Jezus vzel,
in z njim nadangel Mihael,
in z dušo sta jo in s telesom
peljala k svetim gor nebesom.

In zbrani angeli veseli
prekrasno so ji pesem peli:
»Marija bodi nam češčena,

*■

384

ti od Boga izbrana žena!
Mogočni bodi Bog češčen,
in On,"ki s tebe je rojen!«

Tomaž pa ravno tisti čas,
ko so apostoli zaspali,
je blizu sedel tam ob skali,

in ker še vedno je bedel,
molitev ravnokar začel,
je angelski zaslišal glas
in videl, kako Jezus vzel
in z njim nadangel Mihael
Marijo z dušo in telesom
je slavno k svetim gor nebesom,
in kako angeli veseli

385

25

prekrasno so ji pesem peli,

in kako so Boga slavili

&  0  • •
in s svojim spevom ga hvalili,

ker bode čista ta Devica

odslej nebeška jim Kraljica.

Takoj se vrže na koleni,

v ponižni prošnji, pa iskreni

Gospoda prosil je znamenja,

da bodo drugi mu verjeli

Marijinega glas vstajenja

in z njim slavili ga veseli.

Proseč ko vije še roke,

z neba mu pade pred noge

Marijin snežnobeli prt,

ki z njim obraz je bil zastrt.

Tomaž vesel je prt sprejel,

k učencem naglo z njim hitel.

in v njih veliko začudenje

pokaže v rokah jim znamenje,

da res Marija, Deva zala,

k življenju je iz groba vstala,

in da je z dušo in telesom

se k svetim dvignila nebesom,

in da je njen nebeški Sin

jo spremljal do nebes višin

od korov angelskih obdan,

ki peli so ji spev krasan

in pevaje Boga častili,

za tako slavlje ga hvalili.

Ko slišali so to novico,

386

dognati hteli so resnico.

Podali so takoj se h grobi
pri tajni zvezdnati svetlobi,
in brž so kamen odvalili,
natančno vse preiskovali,
ničesar niso zasledili,
le božji kruh v množini mali.

Verjeli vsi so trdno zdaj,
da šla je k svetim gor nebesom
Marija z dušo in telesom
uživat svoj nebeški raj,
in da pri Sinu zdaj ostane
in čuva verne vse zemljane —

Zato jo prosimo zdaj vsi,
naj nas nikdar ne zapusti,
naj k Sinu svojemu privede
z močjo nas materne besede,
da večno, bomo z njo živeli
in raj uživali veseli.

Učenca sveti Duh poslal
je vsakega sedaj nazaj
na delovanja stari kraj,
od koder ga je prej pozval.

Jeruzalem so zapustili
in spet na delo se vrnili.

Med tem pa Jezus je velel,
popelje sveti Mihael
telo in dušo naj Marije

* - *

"87

25 *

pred vse nebeške oblastnije.

In ko odprla so se vrata
Mariji zdaj v nebesa zlata,
tam angelski so stali kori
in divni vsi nebeški dvori.
Kako so vsi že hrepeneli,
da brž Marijo bi sprejeli,
prisrčno jo pozdravili,
dostojno jo proslavili!

V nebeški svoji so krasoti —
lepote božje zal odsev —

Mariji Devi šli naproti,
v pozdrav ji peli krasen spev:
»Kdo žena ta je, ki prihaja
kot zarja, kadar se poraja,
od solnca žarnega svitlejša,
od lune dražestne krasnejša?
Kedo je žena ta mogočna,
kot urejena vojska močna,
ki pride sem v nebeške dvore,
med angelske številne kore?
Marija čista je Devica
in Jezusova Porodnica;
iz zemlje je v nebo prispela,
da tron kraljevski bi zasela.
Postala naša je Gospa
in radost našega duha,
in ker je zala, rajskomila,
nam radost našo bo množila.
Zato jo hočemo častiti,

*-

388

* - ■*

na tron kraljevski posaditi
in dati krono ji kraljice,
nebes mogočne vladarice.

Raduje naj pri Sinu zdaj
se kot kraljica vekomaj!«

Od vrat nebeških se tedaj
Marija dviga v sveti raj
in najde tukaj prvi kor,
bil prostih »angelov«  je zbor.

To angeli so tisti bili,
ki so v življenju ji služili.

Kako so pač sedaj veseli
v sredino svojo jo sprejeli.

Zapeli so ji spev krasan
v premili ji pozdrav ubran:

»To ona je tedaj Gospa,
zaradi ktere iz neba
nas Bog mogočni je poslal
in za čuvaje nas ji dal,
da čuvamo jo vseh pregreh
in služimo ji v vseh rečeh.

Le dvigni Deva se krepostna
tje k božji večni visokosti,
kjer kraljevala boš mladostna
v lepoti svoji in čednosti.

Marija krasna ti Devica,
ti naša ,zgodnja si danica 1 ,
kako te občudujemo,
kako- se te radujemo!«

*- -- *

389

#— - - - ;-■- - -■---- -’-#

Ivo Deva tu se poslovi,
že novo vrsto naleti,
to bil je drugi zbor krasan
»nadangeli«  imenovan.

Nadangeli so vsi veseli
Marijo dražestno sprejeli.

Nebesa so odmevala
iz vseh širjav in vseh višav,
ko pesem se je pevala
Mariji v prevesel pozdrav:

»Le pridi, pridi, o Devica,
izvoljena nebes cvetlica,
le hiti, hiti kraljevat
kraj Jezusa na prestol zlat,

Vsi nebeščani hrepene,
da kmalu prideš že med nje.

Kraljica ti si in Gospa,
veselje našega duha.

Imela bodeš krasen tron,
kot značil ga je Salamon:
tak tron kot ,stolp slonokoščeni 1
pristoja le Devici eni.

O tebi je Ecehijel
v preroškem duhu nekdaj jrel,
da ,vrata 1  si nebes ,zaprta 1 ,
ker ni ti bila čistost strta,

Devica si in boš ostala,
nad nami večno kraljevala.«

Marija tu se poslovi
in k vrsti novi prihiti.

-*■ - *

390

* - %

To bil je tretji zbor krasan,
»prvaštev« kor imenovan.

Prvaštva tudi .so vesela
Marijo dražestno sprejela.

Zapeli so ji spev krasan
v radostni ji pozdrav ubran:

»Le pridi, pridi, o Devica,
od vekov od Boga izbrana,
da njega bodeš Porodnica.

Ker dekla bila si udana
in v sklepe božje privolila,
si kot človeka ga rodila.

Ti si ,zaveze skrinja 1  sveta,
v kateri Mojzes nekedaj
zaprto mano je imel,
ker Mati čista si Deteta,
ker v tebi Bog od vekomaj
si človečanstvo je privzel.

Ti ,zlato runo Gedeona 1 ,
popolne milosti si krona.«

Marija tu se poslovi
in novo vrsto dohiti.

Četrti zbor bil tu je zbran,

»oblastij« kor imenovan.

Marijo lepo so sprejeli
in pesem krasno so zapeli,
ki je donela vrli višav
v prelepi srčni ji pozdrav :

* - : - *

391

»Le pridi, pridi, o Devica,
ti si sveta Odrešenica;
le hiti do nebes višin,
kjer že te pričakuje Sin.

Saj ti iz Jerihe si roža 1 ,
ki jo nebeški vetrec boža,
ti cvetka si z nebes višin,
in njeni sad je — božji Sin.«

Spet više šla je pot Marije
čez vedno večje oblastnije,
ki kraj Boga domujejo
in ga poveličujejo.

Bil peti zbor je tukaj zbran
ter kor »močij« imenovan.

Ko Devo priti ti zazro,
naproti ji radostno vro.

Zapeli so ji spev krasan
v pozdrav prisrčni ji ubran,
in našel je nebeški spev
pri drugih korih mil odmev:
»Le pridi vseh ,žena zrcalo 1
čistejše kakor solnce zalo,
le pridi, da še mi te zremo.
Že davno smo te sem želeli,
po tebi dolgo hrepeneli.

Ti častivredna si, to vemo,
zato je blažen tvoj prihod.

Ti naša bodi zdaj Gospa,
ko že tvoj Sin je naš Gospod.

392

Ti svitlo solnce si neba,
ti si ,studenec paradiža 1 ,
ki ga krepi, kdor se mu bliža.
Ti ,morska zvezda 1  si mornarju,
ko ladja mu drhti v viharju.

Ti ,palica 1  si čarodejna,
ki Mojzes jo je stegoval,
privabil vodo z njo iz skal,
da je množica pila žejna:
tako si tudi ti Gospa
Sinu rodila brez moža,
in ker si božja Porodnica,
ostala vedno si devica.

Ti ,palica 1  si čudovita,
s katero Mojzes je otel
skoz morje ljudstvo Izrael,
a vojska bila je pobita:
enako s Sinom, o Devica,
človeštva si Odrešenica.«

Marija tu se poslovi
in novo vrsto dohiti.

Tu bil je šesti zbor že zbran,
»gospodstev«  kor imenovan.
In tudi ti so vsi veseli
naproti Devi prihiteli,
in ko so srčno jo sprejeli,
v pozdrav ji pesem so zapeli:
»Le pridi krasna ti Devica,
le pridi angelov Kraljica,

393

ti boš nebes najlepši kras,
ti boš odslej vodila nas,
ti bodeš to nadomestila,
kar so gospodstva prej zgubila,
ko lucifer iz teh livad
je šinil dol v globok prepad.

Ti o Devica s Sinom vred
si mesto dopolnila spet.

Ti ,barka 1  si, v kateri Noe
ohranil bil otroke svoje
in z njimi vrsto vseh rodov
sred groznih vod je in valov.
Od solnca ti si še svitlejša,
od lune dražestne milejša,
ti si ,potok iz Libanona 1 ,
ki vse krepi in oživi,
svetnikov ti veselje si
in njih radosti ti si krona.«

Marija tu se poslovi
in k novi vrsti prihiti.

Tu bil je sedmi zbor že zbran,
»prestolov«  kor imenovan.
Zapeli brž so spev krasan
v pozdrav prisrčni ji ubran :

»Le pridi, pridi Rešenica,
le pridi naša ti Kraljica,
ti naše rajsko si plačilo,
ki nas bo v veke radostilo.

Le hiti, hiti kraljevat

*

394

kraj Jezusa na prestol zlat.

Ti Jesetova si mladika 1 ,
si vzrastla vitka in velika.

Iz nje pricvela je cvetlica,
in to si čista ti Devica;
a sad cvetlice te presvete
je Jezus Kristus, božje Dete.
Duh iveti je nad njo počival
in vso svetost jev njo izlival:
življenje polno vse čednosti,
ponižnosti, srca čistosti.

Ti ,balzamovo si drevo 1 ,
ker s Sina svojega močjo
ves svet si zopet pridobila
in ga gnjilobe oprostila.«

In vedno više gor v višine
Marija blažena hiti,
kjer osmo vrsto naleti
neznano krasne »kerubine«.
Sprejeli tukaj so Marijo
z nebeško sladko melodijo.

In krasne so pričeli speve
v proslavo vnebodošle Deve,
in angel vsak si prizadeva,
da sladko ji čimbolj prepeva.
Zapeli tak so spev krasan
v pozdrav prisrčni ji ubran:
»Pozdravljena pri nas Devica
od vekov od Boga odbrana,

395

da božja bodeš Porodnica,
v veselje narn si sem poslana.

Ti ,palica si Aronova 1 ,
ki lepo je ozelenela
in v krasno cvetje se razcvela,
z njim venčal te je sam Jehova.
Prekrasna ti si, o Devica,
najzaljša vseh cvetlic cvetlica,
a sad cvetlice te presvete
je Jezus Kristus, božje Dete.

Ti tudi si ,nebeška mana*
v puščavi Izraelcem dana,
saj pač iz tebe On izhaja,
ki dušam sebe v hrano daja.«

Najlepši zbor v nebes višini
ter zadnji kor so »serafini«.

Ko sem Marija prihiti,
pa Gabrijela naleti,
ki bil je od Boga izbran
in k nji nekoč na svet poslan,
da ji ponižni in udani,
čast božje Matere naznani.

Kako nadangel Gabrijel
je pač prisrčno bil vesel,
ko videl svojo je Gospo
prihajati sem gor v nebo.

Občutil večjo je radost,
od prejšnje večjo blaženost.

Zdaj angeli prihajali

- *

396

*

k Mariji so od vseh strani,
krog nje so srečni rajali,
Marija radost jim množi.

In ko so častno jo sprejeli,
so krasno zopet ji zapeli.

In vse nebeške melodije
zvenele zdaj so v čast Marije,
in vsa nebeška so godala
presladko petje spremljevala.
Zapeli tak so spev krasan
v pozdrav prisrčni ji ubran:
»Marija, vsi te počastimo
in s hvalospevi te slavimo
in hvalimo zarad dobrote
in radi dušne te lepote,
zaradi čistosti srca
in radi skromnosti duha,
zarad ljubezni, ker ljubila
Boga si vedno in častila.
Slavimo te zarad čednosti,
ki si gojila jo v mladosti
in skozi vse življenje svoje,
zat6 se naj ti hvala poje.

Ti oni svitli si ,oblak 1 ,
ki kazal je ljudem korak,
ko skoz puščavo so hodili,
da kje poti bi ne zgrešili,
da ne zatre jih vražna moč,
ko črna je nastala noč;
ti oni si oblak teman,

397

ki kazal pot jim je čez dan,
da ljudstvo srečno je prispelo
v obljubljeno mu prej deželo.
Zato pozdravljena Devica,
ti korov angelskih Kraljica!«

Svetniki tudi nebeščani
od korov angelskih obdani,
pravičnih duše vse neštete
in vse nebeške trume svete
Mariji proti so hitele
in prav prisrčno jo sprejele,
zapele tudi spev krasan
v pozdrav prisrčni so ubran,
vesele, da je njih Kraljica
prišla in njih Odrešenica.

Vsa družba je prepevala,
nebesa so odmevala,
z nebeško-sladko melodijo
pozdravljalo je vse Marijo.

In vsa nebeška so godala
presladke glase spremljevala,
da godba taka rajskomila
je vsa nebesa napolnila.
Radostno vse je rajalo,
ob slavlju se naslajalo.

In angeli prihajali
k Mariji so od vseh strani;
krog nje so srečni rajali
svetniki tudi z njimi vsi,

398

da bi slovesno jo tembolj
spremili k Sinu na prestol.
Kako je vse prepevalo,
da je nebo odmevalo,
in duše vse so rajale,
v Mariji se pomlajale,
in z angeli so skupno pele
družile z njimi se vesele.
Nadangel sveti Mihael
je vodil jih in zraven pel,
a drugi angel Gabrijel
je vodil spremstvo ves vesel.
Tako vodili so Marijo
v prelepo rajsko domačijo.
Svetniki pa so vsi sledili
Mariji in se veselili:
naprej preroški David kralj
na svojo harpo je brenkljal,
za njim je šel očak Adam
in Noe, Jakob, Abraham;
Melkizedek in Izaija
ter Danijel in Jeremija.

In tudi ti so spev krasan
zapeli ji v pozdrav ubran:
»To je tedaj Devica tista,
ki je Sinu rodila čista,
ki nam so jo prerokovali,
katero smo pričakovali.

Ta bode naša zdaj Gospa,
kraljica zemlje in neba.

*

"99

% - - — -

I

To Jesetova je mladika,
zajedno Mati in Devica;
to naš ponos je, naša dika,
to naša je Odrešenica.«

Zdaj tudi Janez je Krstnik —
v nebesih velik je svetnik —
pozdravil svojo blago teto.

Globoko ginjen, a vesel
je Mater blaženo in sveto
z besedo sinovsko sprejel :

»Stokrat pozdravljena Marija,
tu zdaj je tvoja domačija.

Pozdravljena, preblaga teta,
nebes Gospoda Mati sveta !

Prišla sedaj si kraljevat
kraj Jezusa na prestol zlat.

Mi vsi te hvalimo, častimo,
mi vsi se tebe veselimo,
ker Jagnje božje si nosila,
ki grehe iz sveta odjemlje
in hudobije cele zemlje.

Veselje meni si storila:
še predno prišel sem na svet,
že madeža sem bil otet.

To Jagnje pa . pozneje spet
čez dobrih trideset je let
tje k Jordanu mi priskakljalo,
od mene se krstiti dalo.«

I ' ' ;

* - — ^

i

400

*— - *

Veselja tudi vsa prevzeta
sta Joakim in Ana sveta
zdaj svojo hčer pozdravila
in tako-le ji pravila:

»Le pridi, pridi, o Marija,
tu zdaj je naša domačija.

Le pridi, pridi, o Devica,
ti najina in vseh Kraljica,
pozdravlja vsakdo te vesel,
ker rešila si Izrael.

Po tebi Davidov je rod
sramote rešen in nezgod.

Oj blagor mi da sem rodila
kot hčerko te in te gojila.

Oj blagor nam, da kot Gospa
v nebesa sveta si prišla.

Storila si nam pač veselje,
izpolnjene so naše želje,
saj njega čista si rodila,
ki pekla je verige strl
in vrata nam nebes odprl,
saj Jezusa si Mati mila.

Veselje sladko to in srečno
s teboj delili bomo večno
in videli te kraljevati
z Detetom, o presrečna Mati!«

.

Od druge zopet zdaj strani
pa sveti Jožef prihiti.

Z Marijo bil je zaročen,

---*

401

26

na zemlji varih njen iskren.

Ko tukaj zdaj zazre nevesto
v življenju vdano mu in zvesto,
srce veselja mu drhti,
vesel naproti ji hiti.

Kaj duša mu tedaj občuti,
kedo to ve, kedo to sluti
in razumeti more kdo?

Pozdravi srčno jo tako :
»Pozdravljena mi, o Devica,
pozdravljena mi zaročnica,
pozdravljena mi zvesta žena
v ljubezni prej z menoj združena
Odslej bom vedno jaz s teboj,
in istotako ti z menoj ;
v ljubezni bom se radoval
in ti vesel ob strani stal,
in krono tvoje zrl čednosti
bom vedno v tvoji visokosti.
Velika čast mi je sedaj,
ker bil nekdaj sem ti čuvaj,
ko branil tvojo sem krepost
in čuval tvojo sem čistost.

S teboj mi zdaj je dobro biti,
od tebe nočem se ločiti,
s teboj bom združen, kot poprej
pri ljubem Jezusu odslej.

Poprej sva skupaj ga redila,
zdaj bova z njim se veselila.«

*

402

Svetnikov vseh presrečni zbori
in angelov mogočni kori
so v častno spremstvo zdaj se zbrali,
da to Devico in Kraljico
pred vsemogočno bi Trojico,
pred prestol božji pripeljali.

Pri tem je marsikteri spev
v nebesih našel svoj odmev;
in marsikteri sladek don
priplaval je pred božji tron;
in zvoki rajskih melodij,
in godba nebnih simfonij
so v enomer se tu vrstili
in drugi druge prekosili.

Tu vse je skupno rajalo,
veselju se udajalo;
tu v enomer se je veselo
in v krasnih melodijah pelo;
in ves nebeški rajski dvor
je družil se v najlepši zbor;
in vse nebeške melodije
donele so v pozdrav Marije ;
in vsi so jo pozdravljali
in vsi so ju proslavljali.

Med tem dovedli so Devico
pred veličastno gor Trojico.
Pripravljen tron je tamkaj stal
čistejši, kakor vsak kristal,
na njem pa Bog, Bog trojedini
v krasoti vsej in vsej milil i,

403

26 *

* -- — — —-#■

I

Bog Oče in ljubljeni Sin
in sveti Duh iz visočin
sprejeli čisto so Devico
veseli kot nebes Kraljico.

Nebeški Oče v svoji slavi
Marijo najpoprej pozdravi:

»Le pridi, pridi, hči sijonska,
le pridi mati helijonska,
le dojdi Jerihe cvetlica,
le dojdi ljudstev besednica,
prijateljica z Libanona !

Že čaka te nebeška krona,
naj bode ona ti plačilo,
ki bo te v veke veselilo.

Besedam Mojim si verjela,

katere si z nebes prejela,

ko je nadangel Gabrijel

dol v tvoj zemeljski dom prispel.

V besedo to si privolila
in Sina Mojega rodila.

Vesela tega bodeš zdaj
v kraljestvu Mojem vekomaj,«

Zdaj svoji Materi naproti
gre Sin v nebeški vsi krasoti,
v največje svoje jo veselje
na svoj nebeški tron popelje
in ljubeznivo ob desnici
odkaže prostor zdaj Devici:

*-- - 4

i

404

->Presladka Mati, tukaj, glej,
tvoj prostor bode zanaprej.
Tu boš z menoj se veselila,
tu žalost vsako pozabila,
ki si na zemlji jo imela,
in kar si kdaj za me trpela.
Tolažil bom te in častil,

veselje vse s teboj delil,
in tvojo plačeval zvestobo,
ki si na zemlji jo imela,
ko vse za me si pretrpela,
z nebeško bodem zdaj milobo.«

Na glavo zdaj ji venec dene,
čednostij venec, ki ne zvene.

*

405

O to je bila krasna krona,
katere vredna je le ona!

To krono še ji okrasi,
da tem krasnejše se blišči:
najprej poda ji sto cvetlic,
znamenje venčanih devic,
potem cvetlic še šestdeset,
ker vdova bila več je let;
in ker je v zakonu živela,
še rož je trideset prejela.

In s slavo tudi vseh svetnikov
ozaljšana je bila krona,
saj pač Kraljica vseh je ona:
Kraljica hrabrih mučenikov,
Kraljica škofov, spoznovalcev,
besede božje znanovalcev.
Apostoli ji tudi vsi
zasluge svoje so poslali,
ljubezen njih se naj blišči
in v kroni čisti se zrcali.
Cvetlice ji evangelisti
so nudili v ljubezni čisti.

Očaki stari in preroki
so ji v hvaležnosti globoki
nebeško krono okrasili,
ker so po njej oteti bili.
Svetnikov srečnih milijoni
blišče se krasno v njeni kroni.
Najzaljše v kroni pa cvetlice
so cvetke ,angelov Kraljice 1 .

406

Nalahno sveti Duh priveje,
pozdravi jo kar najsrčneje.
Zarad čednosti jo pohvali,
ki se prekrasno v nji zrcali,
in da vsled čistosti telesa
je prišla v sveta zdaj nebesa.

S pozdravom takim jo časti
in tako-le ji govori:

»Oj pridi, pridi, srce zalo,
ki moj si čisti dom postalo!

S sedmerimi srce darovi
prestvaril sem ti v tempel novi.
Ponižno tebe, čisto, zvesto
izvolil v svojo sem nevesto,
saj tako skromna, čista, mila,
udana, dobra, si mi bila.

V ljubezni pravi in modrosti
Boga si vsaki čas častila,

a greh in hudo pa mrzila
si od mladosti do starosti.

V ljubeči nisi duši čisti
poznala jeze in zavisti.

In srce vajeno trpljenja
je bilo polno usmiljenja.

Pomoč prejeli so ubogi

od tebe v vsakoršni nadlogi,
za to ti bodi srčna hvala!

Sedaj pri meni boš ostala,
in kar me koli boš prosila,
boš vse od mene zadobila.

407

Prav rad se bom usmilil vseh,
ki tebe hvalijo, častijo
in tvoje pomoči želijo
v nadlogah svojih in skrbeh.
Njim grehe hočem odpustiti,
življenje večno podeliti,
a tebi dati za plačilo
vso radost svojo preobilo:
z menoj v nebesih, o Devica,
nevesta bodeš in Kraljica.«

*

40 !

Čudodelna podoba
Matere milosti
v predmestni frančiškanski cerkvi
v Mariboru.



* -- - *

Sklep.

jVlarija Mati in Gospa,
tu slavospev se moj konča.

A k sklepu prosim Te sedaj,
pokaži se mi dobrotljivo,
četudi žalil sem Te kdaj,
odpusti vse mi milostljivo.

In po ljubezni svoji mili
se mene grešnika usmili,
izprosi milost mi od Sina,
da se pred smrtjo spokorim,
za svoje grehe zadostim,
ker Ti pomoč si mi edina.

In ta zdaj pošljem slavospev,
da najde tisočer odmev
po širnem vsem krščanskem sveti
in v vsaki duši za Te vneti,
da Tvojo vsak spozna krepost,
posnema Tvojo vsak čednost.

In to »Marijino življenje«
mu bodi v vzgled in hrepenenje.

Kdor to posluša ali bere,
dobil bo milosti stotere,

Marija ga ne zapusti,
skazuje razne mu dobrote,

--- *

409

-, - - -- - *

varuje greha ga in zmote,
ob smrtni uri ga krepi.

To tudi knjigo o Mariji
po vsej razpošljem domačiji,
da se med vernimi mi brati
časti dostojno sveta Mati,
in da povsod tem bolj spozna
se vera v Jezusa-Boga.

To prosim tudi in naznanim
sedaj čitateljem čislanim:

Kdor knjigo to v roke dobi
in v njej na zmote naleti,
ki bi resnici škodovale
in veri bi nasprotovale,
in ki bi vnele krivo vero,
naj blagohotno vse odstrani,
da taka škoda se zabrani
in drugih morda mnogotero.

Saj s tem nič druga ne želim,
kot da Marijo počastim —

Neumnim zlobnim pa ljudem
njih klepetavost prepovem!

Ker radi pač modrujejo,
vse dobro zametujejo,
in ker sami prav nič ne znajo,
še drugih dela v prah teptajo.

Kedor pa pametno popravi,
in boljše, kakor tu, napravi,

410

t{c

I

in kdor ta spev še pomnoži,
le to naj brez skrbi stori,
jaz braniti mu tega nočem,
ker čast Marijino le hočem.

I

Vsakogar, ki bo knjigo bral,
pa prosim še dobrote ene,
naj večkrat se spominja mene,
ki davno že bom v grobu spal.

V molitvi prosi naj Boga
Gospoda zemlje in neba,
da grešnika se me usmili
in vzame v svoj me dom premili.

Jaz Filip  sem imenovan,
a Bog mi malo je spoznan
in brat preprost sem samostanski,
po redu pa kartuzijanski.

Tu v Zajčkem samostanu spev
prepeval sem v samoti tihi,
začutil v srcu sem odmev,
ki ga vzbudili so navdihi,
in te v srce je Jožef vlil,
ki ženin je Marije bil,
ki Jezusa je porodila
in nam rešenje zadobila.

Ta ljubi Jezus pa nam daj
zavoljo nje nebeški raj
in skaži svoje usmiljenje!

S tem njeno se konča »življenje«.

Amen.

411

■



KAZALO.

Stran

Predgovor. III

Prolog.VII

Hvaljen Jezus in Marija. Uvod. .....  1

Prvi spev:

Marijino rojstvo. 3

Dragi spev:

Marijina mladost. 17

Tretji spev:

Marijina zaroka. 33

Četrti spev:

Včlovečenje . 56

Peti spev :

Jezusovo rojstvo ...........  71

Sesti spev:

Razglašenje Gospodovo. 81

Sedmi spev:

Beg v Egipt. 103

Osmi spev:

Sv. Družina v Egiptu.124

Deveti spey:

Vrnitev v Nazaret. 142

Deseti spev:

Jezus v Nazaretu. (Otroška leta) ....  148

jednajsti spev:

Jezus v Nazaretu. (Mladeniška leta) . . 181

Dvanajsti spev:

Jezusovo javno delovanje.206

Trinajsti spev :

Jezusovo trpljenje. (Prvi dan).233

Stran

Štirinajsti spev:

Jezusovo trpljenje. (Drugi dan) ....  260

Petnajsti spev:

Jezusovo trpljenje. (Jezus na križu). . . 286

Šestnajsti spev:

Jezus mrtev.301

Sedemnajsti spev :

Jezusovo vstajenje in poveličanje. ... 318

Osemnajsti spev:

Marijini poslednji dnevi.339

Devetnajsti spev:

Marijina smrt.371

Dvajseti spev:

Marijino vnebovzetje.384

Sklep ..409