Z malim zainfmo Tov. Horvat Rudolf nas je na tem mestu že večkrat resno opomnil na odprto alkoholno vprašanje ter nas pozval na sodelovanje. Po njegovem zadnjem pozivu sodeč, do sedaj ni imel velikega uspeha. Prav za prav je to zelo žalostno vprašanje, ki mora resno zanimati vzgojiteljski stan. Ali nas morda prav nič ne briga alkoholno vprašanje, ali nas morda nič ne dirnejo časopisne vesti o vedno pogostejših surovostih in zločinih, povzročenih zaradi alkohola? Tega skoro ne verjamem. — Morda pa moramo drugače vprašati. Ali se zato nočemo posvetiti reševanju alkoholnega vprašanja, ker bi morali z delom pričeti na nas samih? Kot vzgojitelji se pač ravnamo po tolikokrat že tudi od nas samih obsojenem geslu »Ne glejte nas, temveč poslušajte nas«. Kaj si naj drugače mislimo, da je vzrok pojavu, da je ravno med učiteljstvom tako malo organizirano delo proti alkoholizmu? Ravno mi smo najbolj poklicani za borbo proti temu najhujšemu strupu. Kajti, da je alkohol res najhujši, da je celo hujši od kokaina, opija i. dr. strupov, je prišlo zaradi tega, ker je od vseh oblasti dovoljen in toleriran, ker je njegovo zauživanje oblastveno dovoljeno in tvori dostikrat največji del dohodkov občin. In ravno zaradi tega je borba proti alkoholu tako težavna, tako brezuspešna. Povsod najdeš gluha ušesa, nikjer ne najdeš umevanja. Pred kratkim sem nekje čital, da nikdar ne bi prišlo do vojne, če bi morali tisti, ki vojno povzročijo, ki jo hočejo, če bi morali torej tisti poedinci tudi sami v strelne jarke. Nekaj podobnega velja o alkoholu. Kako ne- primerno lažja in uspešnejša bi bila borba proti alkoholizmu, če bi tisti, ki odločajo o tem vprašanju, spoznali vse gorje, ki ga povzroča alkohol. Tovariši, tudi za naš stan veljajo te besede! Tudi med nami bi bilo mnogo več aktivnosti v protialkoholni vojni, če bi ne bili pri tem sami prizadeti. Mnogo več iskrenosti bi bilo med nami, mnogo več idealizma in mnogo več moralne vedrine. Ne smemo tako naprej in zato je že skrajni čas, da se odzovemo tov. Horvatu in mu pomagamo pri njegovem titanskem delu. Seveda — naenkrat kar na široko začeti, to ne bo šlo. Treba je ravno pri tem delu začeti prav z majhnim. V taki borbi ne bomo napram masi dosegli prav ničesar, treba je zagrabiti poedince. Treba je delati od osebe do osebe, vztrajno, neprenehoma. Tako edino bomo mogli napredovati. Osnuje naj se majhna celica, majhna družba, majhen klub navdušenih borcev kot centrala. Ta naj dela od osebe do osebe pri posameznih v sreskih učiteljskih društvih. Gotovo je v vsakem društvu par uvidevnih tovarišev(ic). ki bi hoteli v svojem okolišu načeti borbo. Tako bo kmaIu po vsej naši domovini raztresenih vse polno majhnih aktivnih edinic, ki bodo vrtale in vrtale na indolentnem telesu mase našega stanu. In uspeh gotovo ne bo izostal. Tako —¦ bo rekel — je edino še mogoče začeti. Vse drugo je že bilo poizkušano in zopet vrženo v koš, ker ni bilo uspeha. Tov. Horvat — če so zato — skliči sestanek tistih, ki hočejo začeti težko borbo. In čc pridejo le trije, štirje na ta sestanek, lahko začnemo. Ostalo bo prišlo samo od sebe. M. Zor.