Kdo ovira jednakopravnost Slovencev v .šoli, uradu in javnem življenju? (Govor poslanca dr. L. Gregoreca v državnem zboru dnt' 5. dec.) Visoka zbornica! V vladnih Hstih sem večkrat bral slavke, katerih pomen je naslednji. Našemu sedanjemu ministerskemu predsedniku se je raarsikaj posrečilo, kar se njegovim mnogim prednikom ni posrečilo in jim je bilo zadržano, na pr. volilna preosnova, civilnopravna preosnova, davčna preosnova, nova domovinska postava, morda tudi postava o kmetijskih zadrugah itd. Iz tega še sklepajo prijatelji ministerskega predsednika, da se sme upati, da se mu bode še posrečilo, nadalnja važna vprašanja rešiti, na pr. pogodbo z ogersko državno polovico, konec narodnoslnega prepira. Rad bi nekaj besedij spregovoril o pogodbi z Ogersko, ali da svoj govor okrajšam, se temu odpovem in hočem govoriti samo o narodnostnem vprašanju. Gospoda moja! Neovrženo je, da se jezikovno in narodno vprašanje prej ko slej mora rešiti. To vprašanje se ujema z dejansko narodno jednakopravnostjo vseh narodov in njih jezikov v šoli, uradu in javnem življenju, da se odstrani narodni prepir in se naredi narodni mir. Važnost tega vprašanja se je tudi nedavno v tej visoki zbornici pripoznala o posvetovanju nujnega predloga Pacakovega. Nujnost tega predloga se je kajpada odklonila, stvar pa se je pripoznala. Reklo se je sicer, da ta predlog ni času primeren, razprava pa je nasprotno dokazala. Prvokrat se je o jezikovnem vprašanju razgovarjalo mirno, stvarno in prijazno. Spoznalo se je, da nam je ljubi mir Ijubši, kakor da se nadaljuje srditi, končno pa vendar nekoristni prepir. Tudi vodje združene levice so govorili o dolžnosti miru, da je treba izdati jezikovno postavo. To so sama vesela znamenja, da se torej vendar enkrat približuiemo koncu 30letne jezikovne vojske, da se, kakor v Švici in Belgiji, tudi pri nas posreči, napraviti narodni mir in da bode tudi pri nas vsakomur mogoče, bodisi Nemec, Slovan, Italijan ali Rumun, izvrševati svoje naravne državljanske in politične pravice v lastnem jeziku in kot podanik občevati s sodišči in upravnimi uradi v svoii materin- ščini. Te zanimive razprave se je od Jugoslovanov udeležil dr. Ferjančič in naglasil posebno potrebo, da se mogoča sklenitev miru naj ne omeji samo na deželc f:eške krone, ampak raztegne na vse dežele, zlasti na one, v katerih bivajo Jugoslovani, in da se jezikovni odnošaji uredijo v smislu § 19 državne osnovne poslave. Jaz se s tem popolnoma strinjam in bi danes prav za prav rad samo dopolnjujoč govoril o onih uzrokih, ki so dozdaj pri nas Jugoslovanih ovirali izvršitev člena 19 državne osnovne postave in jo bodo tudi v bodoče ovirali, ako se ti uzroki ne bodo srčno s poti spravili. — Gospoda moja! Zadnje ljudsko šteije dokazuje 1,200.000 Sloveneev. Okoli 60.000 Slovencev se je leta 1866. izročilo Lahom, skoro toliko jih biva na Ogerskem, mnogo tisočev pa so pri ljudskem štetju zaplenili, torej šteje naš narod okoli poldrugi milijon duš, je najmanjši vseh slovanskih narodov, vendar pa najčastitljivši. Kajti v staroslovenskem jeziku sta učila in pisala slovanska sv. apostola Ciril in Metod, uslanovnika slovanske književnosti in krščanske omike. V tem starem slovenskem jeziku se še danes obhaja najsvetejša skrivnost krščanstva, namreč mašna daritev; toda naše Ijudstvo je to pozabilo. Vsled neugodnih časov smo prišli med tri mogočne, zmagovalne narode: Nemce, Lahe in Madjare. Že pred več nego 1100 leti smo zgubili državno neodvisnost. Z drugim slovanskim svetom smo si v zvezi le na jugovshodu po Hrvatih. Nedostaje nam vsaka cerkvena in politična celokupnost, razdeljeni smo na dve nadškofiji in osem upravnih pokrajin, v katerih nas, izvzemši Kranjsko, tlačijo večine narodnih nasprotnikov. Nismo imeli nobenega plemstva, nobenega meščanstva, končno smo postali raajhen, tujim fevdnim gospodom podložen kmečki stan in naš jezik se je glasil samo v kmečkih hišah. Gelo duhovnistvo nam je bilo tuje, bilo je nemSko ali laško. Zdelo se je, da je narod zgubljen, toda zdelo se je samo tako. Slovenski kmet je ohranil in obranil zadnje iskre narodnega ognja, dokler ni narodna misel Evrope prehodila. Narodna misel je zavzela v kratkem času ves slovenski narod in ga vzbudila k novemu narodnemu življenju. Iz lastne moči, po lastnem trudu smo začeli neizrekljivo zanemarjeni jezik čistiti, njegovo razmerje do drugih slovanskih jezikov določevati, novo narodno književnost ustanavljati s spretnim časnikarstvom. Nastalo je slovensko razumnišlvo, zdaj študira toliko slovenskih mladeničev na srednjih in velikih šolah, da, ko bi bilo v naši moči, bi lahko v vseh upravnih službah na Slovenskera nastavili svoje Ijudi. Nastalo je tudi slovensko meščanstvo, kajti skoro vsa kranjska mesta, tudi deželno glavno mesto Ljubljana, imajo slovenske zastope. Dalje so od nas ustanovljene slovenske hranilnice in posojilnice nas rešile pritiska tujega kapitala. To smo v primeroma kratkem času dosegli brez tuje pomoči, brez državne podpore, večkral proti volji države in v vojski z njenimi služabniki. Pri tem so nas naši narodni nasprotniki vedno napadali, zaničevali in preganjali. Zakaj pa to danes pravimV Da dokažem, da je slovensko ljudstvo čvrsto in krepko ter vredno, biti jednakopraven ud med avstrijskimi narodi. Vendar pa se temu Ijudstvu odreka, kar vsem narodom državna osnovna postava jamči, in zakaj? Predno na to odgovorim, še eno misel! Slovenski mlrod je res najmanjši od vsoh slovanskih narodov, ali prvi, ki je prišel pod žezlo vladarske hiše Habsburške. Več nego 600 let služimo tej vladarski biši zvesto in požrtvovalno, kakor ne kmalu kak drug narod cesarslva. Plačujemo davek, dajemo vojaških novincev primeroma ravno toliko, ko Nemci in Lahi. Zakaj pa z nami v narodnem oziru drugače ravnajo. kakor s lemi, zakaj nam to zadržujejo, kar se drugim tako radovoljno deli? Zakaj nam našo 6001et.no zveslobo plačujejo z najkrutejšim nasilstvom na narodnem polju? Kdo je tega kriv? Morda krona? Ne, ona hoCe mir. Morda narodi, ki so naši sosedi? Pravim: Ne, kot, taki ne, ampak posamezne njihove stranke, in zdaj bom odgovoril: Pravim, glavna krivda, da se pri nas Slovencih ne izvede člen 19, zadeva nemško-liberalno stranko, od nje odvisna ministerstva in vladne uradnike. (Dalje prili.)