339
Interpelacija
štajarskih slovenskih poslancev v štajarskem
zboru.
Odkar so voditelji našega naroda naravnost na svojo zastavo zapisali zedinjenje vsega razkosanega naroda v eno narodno in politično celoto , spoznal je po natornem nagonu naš narod, da je ta tirjatev resnična, pravična, in se jej je navdušeno pridružil. V deželnih zborih, v slovenskih društvih in ljudskih zborih, v ad-resah in peticijah, v časopisji, v vsakdanjem življenji se bije boj za ta vzor, bije se proti nasprotnikom na domaČi in tuji zemlji, kteri tudi od svoje strani vse žile napenjajo, da bi javno mnenje zmotili, naš napredek ovirali ali celo uničili. Tako se je tudi štirski nemški deželni odbor v tiskani okrožnici 30. oktobra 1868. leta izrekel proti našim pravičnim tirjatvam, in pristavil prenagljeno žuganje, da štirsko-nemška večina deželnega zbora nikdar in nikoli ne bo privolila v to, kar Slovenci tirjajo.
Naša reč je tako važna in sveta, da moramo napake brezobzirno razkrivati in s tem skušati, kako jih odpraviti, in da moramo toraj naše nasprotnike, njih sredstva in cilje zopet in zopet popisovati, ter vedno in vedno opominjati, kaj smo bili in kaj smo, kako stojimo in kaj hočemo.
Mi Slovenci smo del velike nadepolne slovanske rodovine. Poleg pičlo 8 milijonov Nemcev in poleg pičlo 5 milijonov Magjarov nas je v Avstriji blizo 18 milijonov Slovanov. Fizična moč sloni toraj na ramah slovanskih.
Čislajtanski Slovenci smo bili nekdaj eno telo, en narod, ki se je razprostiral po vsej Štirski in še dalje. Nešteta imena krajev in oseb v nemških krajih dežele pričajo, da so nekdaj Slovani tam stanovali. Naši knezi in naše gosposke so v našem jeziku z nami govorili. Svobodno je živel naš narod po svojih postavah. Fevdalizma ni poznal. A prišel je tujec nad nas; naše ljudstvo se je razkosalo in kosi so postali tuji med seboj. Prišli so tuji fevdalni gospodje s tujimi učitelji in uradniki — v tujem jeziku so našemu narodu osorno zapovedovali. Z našim denarjem in našimi žulji so si zidali gradove. Naši predniki so jim tlako delali, ktere se še dandanes nismo odvezali. Naš jezik, kterega govoriti se je našim prednikom ostro prepovedalo, pregnal se je iz mest in gradov pod slamnato streho kmečko, potem pa kot kmečki zasramoval. Z našim denarjem so tujci sebi zidali tuje šole. Na teh učiliščih so se sinovi našega naroda odgajali po tuje, in postali tujci med lastnimi rojaki. Le ako so svojo narodnost zatajevali, mogli so do služeb in časti. Tako se je sredi med slovenskim narodom izredilo ono večidel nevedno in nesramno odpadništvo po mestih in uradih, ktero svojemu narodu odrojeno — zvezo dela s tujci in vse preganja, kar je narodno, kar narodno misli in dela. Izmed Slovanov je jemal Nemec svoje ljudi, ž njimi se je pomlajeval svojo moč. Mnogo nemških mislecev in učenjakov je slovanskega rodu.   Večidel je bila slovan-
340
ska zemlja, na kteri so živeli, in s ktere so nas pregnali. Po svoje so tujci pisali in učili slovansko zgodovino. Slovanu se nikdar ni oznanovalo, kako je bil njegov rod velik, slaven, kreposten , samo da bi mu rodoljubje srca ne ogrevalo. Nikjer niso Čutili Slovani, da bi jim bila kje država pomagala, kar bi bili smeli pri mnogoterih žrtvah do države vendar-le od nje pričakovati. Saj je bilo videti, kakor da bi vsa vladna umetnost in delavnost samo gledala, kje in kako Slovanom škodovati.
Ko bi se bilo storilo toliko z a-nje, kakor se je storilo proti njim, da, ko bi jih bili prepustili le samo sebi: drugačni bi bili dandanes; — avstrijski Slovani niso imeli ni enega srečnega dne! Ne opominjali bi več na to, kako brezobzirno je v minolih časih narodna sebičnost slovanski narod tlačila in potujčevala, ko bi tega ne potrebovali, da razložimo enake prikazni v sedanjosti; kajti staro prizadevanje nas potujčiti se je v najnovejši svobodnostni dobi z novo močjo ponovilo.
Slovani nismo tako bedasti, da bi črtili ktero drugo ljudstvo zarad njegove narodnosti. Ničesar nimamo proti nemškemu narodu kot nemškemu. Tudi je med Nemci mnogo blagih, res izobraženih mož, ki so nam pravični. Toda svojb ina importiranih tujcev, brezobzirnih sebič-njakov in odpadnikov vseh narodov, stanov in v6r, brez vsacega pravnega čustva, brez razuma za nravne naloge državine — polastila se je v imenu nemštva in svobode vsega gospodarstva, a je oboje spravila ob dobro ime; svojbina, ktera je s svojo sebičnostjo, vla-dohlepnostjo in z vsemi mogočnimi pripomočki Slovane spravila v umetno manjšino v obeh polovicah države ; svojbina, ki si je naravnost na svojo zastavo zapisala, da hoče Slovane na steno pritisniti.
A skoraj nemogoče je, da se nezaupanje do nekte-rih na vse ne bi raztegnilo. Razumljivo je, da Slovan pri tacih razmerah nemškemu ljudstvu ne more sočuten in zaupljiv biti, dobro vedoč, da se to ne more iznebiti predsodkov zoper nas, ktere ima pod uplivom opisanih razmer in preteklosti ter pod uplivom nemškega časopisja, ki je pod oblastjo one kotenje, največ spačeno. Saj je človek še le pravičen potem, kader je razumen. Pa tega ravno treba.
Nemec v Avstriji, vajen gospodovati in se obnašati kot izvoljen, edino razumen narod, ni se nikoli pečal za jezik in razmere, želje in potrebe narodov, pri kterih in v sredi kterih je živel. Navadno je znal le svoj jezik in ga je hotel vriniti družim ter jih glede jezika podložne storiti skušal.
Od tod prihaja, da si Slovan na tuji zemlji za-se nič izrednega stanja ne tirja, nemški naseljenec na slovenski zemlji pa navadno ne mara in ne priznava slovenstva, slovenskega jezika, želj in potreb, — pač pa kmalu začno svoje tuje kulturno delo, postane zvest zaveznik odpadništva, da bi s tem vred pri volitvah narodnjake odrinil in jih ob moč in veljavo pripravil. Tako skruni prvo dolžnost človekovo, dolžnost hvaležnosti.
Od tod prihaja, da je inozemstvo že davno začelo slovansko vprašanje študirati zarad njegove velike važnosti, — a nemško-avstrijska tako imenovana liberalna klika pa odbija in zadržuje vsako podučenje o tem, da se v vestnem strahu pred povračilom razkači in razsrdi nad vsakim slovanskim vprašanjem. Tako ta nemška klika v svojem nespešnem boji zoper pravico in nravnost tudi nemški narod pred drugimi narodi v slabo ime devlje.
Med vsemi narodi v Avstriji v stvareh druzih narodov, torej v avstrijskih stvareh, najmanj podučeni, torej politično in moralično najmanj poklicani, so vendar Nemci v Avstriji od nekdaj sami vladali in administri-
rali. Saj vidimo, kaj so iz Avstrije naredili. Pri vseh njih napravah in političnih spremembah so zmerom le svojo gospodarsko voljo in svoj prid pred očmi imeli, želj in potreb, lastitost druzih narodov pa nikoli ne gledali, zatorej niso mogli nič stalnega in nič dobrega ustvariti.
Vendar pa oddajajo Nemci za slovenski narod vsa mesta pri sodnijstvu, v opravnijstvu, v učilništvu, v cerkvi; oddajajo jih, to se ve svojim udanim in tako vladajo čez slovensko ljudstvo, določujejo njegovo sedanjost in prihodnost, uživajo popolnoma duševne in materijalne koristi vladanja, in korak za korakom vsa narodno odrivajo.
Uradniki, odvetniki in meščanstvo stopajo v večini z veseljem na nemško-ministersko stran, če se le velika množina ljudstva da potlačiti za hlapca, ki nima druge naloge v življenji, kakor za te gospode delati, in njim služiti, in če hočemo tudi mi svoj del, potem se nam kliče: „Vi mir kalite."                                (Dal. prih.)
346
Politične stvari.
Interpelacija
štajarskih slovenskih poslancev v štajarskem
zboru.
(Dalje.)
Poleg tega nam je treba še marsikaj premisliti: nemška liberalnost ni bila toliko velikodušna, da bi bila Slovencem, kterih je vendar % vsen deželnih prebivalcev, dala le en sedež v deželnem odboru štirskem, sploh se v vsem delovanji deželnega odbora kakor rdeča nit vije premišljeno prizadevanje narodnega zatiranja. Z najničevejšimi izgovori so se nam leta in leta šole odrekale; neglede na naše razmere ozirajo se vedno v tuje dežele, kamor se za ogledne popotnike vedno denar pošilja in od koder dobivamo tujo, z našimi okoliščami neznano, našim koristim protivno tako imenovano inte-ligencijo; in konečno so nam hoteli vriniti samo meščanske šole, ki bi imele koristiti samo germaniziranemu meščanstvu in ktere so po svoji osnovi čisto skažene; skoraj celo desetletje smo se morali boriti za realno gimnazijo, ktera bi bila vsem odprta; kmetijska šola na slovenskih tleh se je odrekla, samo da bi si slovenstvo ne opomoglo, klubu §. 19. pak se je na slovenskih tleh za slovensko mladež s slovenskimi novci napravila nemška, sicer že v svoji osnovi skažena, premala vinorejska šola in še ta se je čisto neopravičeno in na velike stroške preložila v najbolj rponemčeni kraj, samo zato, da bi slovenstvo od nje kolikor najmanj mogoče koristi dobivalo; že obstoječega slovenskega gospodarskega lista zato niso hoteli podpirati, ker ta list govori tudi o dnevnih vprašanjih in sicer v narodnem smislu, temu nasproti pa se za slovenski denar zdržuje nemšk list, slovenskemu ljudstvu pa se za njegove novce podaja le neka prestavljena, po nemško pripravljena, pogreta jed. Z veliko vihro je na dalje deželni odbor prenaglil postavo o okrajnem zastopništvu, ktera vsled svojega strahovitega volilnega reda slovensko-kmečki živelj ter njegove narodne, duševne in materijalne koristi popolnoma izroča potujčenemu meščanstvu in birokraciji, in ktera je postala novo orodje za narodno tlačenje. Velike svote plačujemo za deželne potrebe zlasti za nemške učne namene, za naše narodne potrebe sploh, kakor tudi za narodne potrebe v glavnem mestu se ničesa ne stori; da, celo stolici za slovanske jezike in literaturo, ki je več kakor 50 let bila na graškem vseučilišči, odtegnila se je vsaka podpora iz deželnega premoženja in brezobzirno se vtikajo vsi deželni zavodi v nemško glavno mesto, kamor se v masah sili naše ljudstvo, da tam žalostno životari in se pita s strupom potujčevanja. Za naše denarje se olepšuje glavno mesto, vzdržuje se gledišče, zidajo se palače, našim ljudem pa se v tako obilnem številu zemljišča po eksekuciji prodajo. Slovenec kot Slovenec ne dobi pri deželnih uradih nobene službe, in z največo brezobzirnostjo se oddajajo celo službe pri deželnih zavodih, ki stoje na slovenskih tleh. Z ne-voljo in po polževo se pripravljajo popraviti krivično nam volilno postavo, volitve narodnih poslancev se podirajo
347
zarad malenčnih pomanjkljivosti, kterih skrbno iščejo, glede protinarodnih poslancev pa tudi največe nepostav-nosti volitve ne ovirajo. In še marsikaj imamo premisliti. — Če se spominjamo zadnjih volitev v državni zbor in pomislimo, kako se vedno sovraži in zaničuje naše narodno prizadevanje, naš jezik in naša literatura — kar jim je vse neznano — in kako se ob enem v zvezde kuje nemštvo, kako se vsaka protinarodna demonstracija odpadnikov in tujcev hvali in uvažuje, narodne manifestacije pa zaničljivo prezirajo in grdijo ; kako nas slovenske poslance odstranujete iz odborov, kjer se konečno določuje, in kako se nam daje povsod čutiti, da smo tu neljubi gostje in da mi Slovenci tukaj v deželnem zboru, torej v javnem življenji, svojemu jeziku ne moremo nikdar pridobiti dejanske veljave ; če pomislimo, da nemška vlada nikdar ne zine, če se bo-rujemo za svojo dobro pravico, in da ona ni kazala niti razuma niti dobre volje za naše pravice in koristi; kako je vse naše tožbe in interpelacije z nekterimi frazami odpravila, — če pomislimo, da smo mi slovenski poslanci proti vsemu temu zastonj ugovarjali, in da — kakor sedanja večina misli in čuti — in pri svoji vedni manjščini v štirskem zboru za svoj narod nikdar nič ne bomo dosegli in doseči ne moremo; če pomislimo, da vlada izven zbora sama postave ne čisla, in jej tudi ne daje nobene veljave; kako vse prošnje zarad ravno-pravnosti pod klop meče, kako bolj kakor kedaj preganja narodne uradnike in učitelje ter jih preganja iz dežele in namestuje s tujci jezika nezmožnimi ¦—kako teh slednjih protinarodne agitacije ne le dopušča, ampak celo plačuje, kako se vlada očitno protivi slovenstvu in podpira iahonstvo, kako pri volitvah povsod dela proti našemu narodu in s pomočjo sebičnih tujcev narodove slabosti rabi za svoje namene, kako s pomočjo protežirane manjšine ogromno narodovo večino zatira in demoralizira, kako povsod vstvarja nenaravne, nezdrave in neprenesljive razmere, kako daje narodnim časnikom komaj dihati, če premislimo, s kako nečuveno nesramnostjo in hudobijo uradno laško-nemško časopisje žali naše narodno čustvo, kako se vedno provocirano ljudstvo obsoja in potem prepušča svojim mukam, kako se je odtegnila ljudstvu edina zaslomba, vera namreč do pravice vladine; — če vse to premislimo, potem se moramo prepričati, da se dela na popolni propad našega naroda, da se namera pogrezniti naš narod v surovost in nevednost, v kteri naj bo poginil in še le spremenjen v drug narod zopet sposoben postal za omiko.
Tu nam nastaja dolžnost braniti narod proti gospodarstvu tuje stranke in liberalizmu, ki tako cvetje poganja in to tem bolj , ker bi nam celo vsa pravičnost naših nasprotnikov ne mogla pomagati, kajti skušnja uči, da manjše ljudstvo zvezano z močnejim svojo sa-movest in svojo samostalnost bolj in bolj zgublja in da konečno neha biti. Mi Slovenci nismo za to rojeni, da bi tlakovaje nemštvu in lahonstvu poginili in v neprestanem boji za narodno eksistencijo porabili vse svoje moči, ktere moramo rabiti za dušni in materijalni napredek. Tudi mi Slovani imamo poklic, da do veljave pripomoremo načelom nravnosti, poštenosti in blago-dušja. Najviše načelo, ki nas vodi pri vsem našem dejanji in nehanji, je to, da rešimo in ohranimo svojo eksistencijo; k temu nam pa more le pomagati ločitev od tujega naroda in ozka zveza z našimi brati v državi, s kterimi smo istega rodu, s kterimi moramo hoditi v prihodnje isto pot in s kterimi vsled priložene jezične karte „zemljevid slovenske dežele" zdržema živimo na odločenem prostorji.
Nazaj segamo na najstarejšo zgodovinsko pravo, na pravo naravno; kar smo nekdaj bili, hočemo zopet biti, en narod,  eno  telo,   narod svoboden  in samostalen,
nemoten in zmeden po tujem vplivu in tujem varstvu; — svoje zadeve hočemo po svojih potrebah, po svojih pojemih, po svojem lastnem notranjem nagonu sami vre-jevati in oskrbovati.                                   (Kon. prih.)
355
Politične stvari.
Interpelacija
štajarskih slovenskih poslancev v štajarskem
zboru.
(Konec.)
Domači uradniki naj nas vladajo, ki narod ljubijo in ktere bodo imenovale naše deželne oblastnije; hočemo, da se sklepajo postave v jeziku našega naroda i$. da izvirajo iz našega kulturnega in pravnega življenja — mi tirjamo postavodajo v domačem skupnem deželnem zboru za vse zadeve, ki so v najvišem di-plomu od 20. oktobra 1860. 1. deželni avtonomiji prepuščene: v pravosodji, poduku, bogočastji, upravi. Za te zadeve tirjamo deželno vlado, ki bo našemu skupnemu deželnemu zboru odgovorna, ktera se bo imenovala iz naše srede, in ktera bo razvijala notranjo moč narodovo; mi hočemo imeti svojo lastno najvišo sod-nijo, svoje lastno vseučilišče v naši sredi, v narodovem osrčji. Mi hočemo, da se določi in odloči ona svota denarjev in vojakov, ktere moramo državi dajati, in druge dohodke hočemo upotrebljati za blagor in potrebe lastne dežele iz lastnega naroda. Javno pravo je od nekdaj priznavalo narodom pravico, da si smejo svoje zadeve sami oskrbovati, in si dati ono ustavo, ki njih okoliščinam najbolje odgovarja.
Naj stanuje kteri narod na majhnem ali velikem prostorji, nastaja mu že iz tega, da živi, moralična dolžnost in pravica iskati pogojev, pod kterimi bo mogel živeti, ohraniti in razvijati se; državi pak, ki obstaja le zarad svojih prebivalcev, narašča ravno tako dolžnost svoje prebivalce braniti in njim dajati omenjene pogoje. Država, ki bi tega ne hotela ali ne mogla, zgubila je moralično pravico še dalje obstajati.
Dežel ne reprezentuje zemljišče, ampak narod, ki na zemljiščih živi; tako tudi mi štirski Slovenci nismo samo stvar, ampak osebne individualnosti. Torej ne moremo priznati nemški večini, da bi imela lastninske pravice do nas in do oblastja, na kterem živimo, tudi ne moremo dopuščati, da bi nas ona v narodnih vprašanjih nadvladala, ali da bi nam smela ona dopuščati, kader se bomo hoteli ločiti iz sedanje deželne zveze.
Politično individualnost Vojvodine štirske reprezentuje oblastnijsko in vladarsko pravo deželnega vladarja. Mi se imamo samo do njega obračati. Ako se on sklada
z ljudstvom, ktero se hoče ločiti, potem ima omenjena sprememba vso svojo pravno podlago. Razdelitev deželnega premoženja potem iz tega samo ob sebi izvira.
Le premislimo, da so se že cesto v Avstriji pro-vincije razločevale in združevale, in da to ni nikakor kaj novega.
Tak o so vladni krogi že sami iz narodnih obzirov premišljevali o ločitvi laško-tiroljskega oblastja od severne Tiroljske, vzhodne od zapadne Galicije; srbska Vojvodina in knježevina erdeljska se je utelesila Oger-ski, kar se ustavno nikakor ne da opravičevati; ravno zdaj se razpolaga z vojaško granico; celo državo so v dve polovici razdelili. Ako še premislimo, kako nemška stranka skoraj brezvestno prezira historične pravice dežel in kronovin in jih razbija v gole vladne oddelke (regierungs-departements) ne obotvaljaje se spremeniti vse razmere in naprave: potem imajo Nemci malo pravice sklicavati se nam nasproti na historično pravo, ktero sicer povsod taje, in ktero glede" nas ni pravo ampak historična krivica, in ravno tako malo pravice imajo od nas tir jati, da mora ta krivica vekomaj obstajati.
Poleg vsega tega bi združenje vseh Slovencev v narodno in politično celoto skrajšalo in pocenilo upravo, odpravilo bi se hujskanje ter ovajanje med raznimi narodi in ovire svobode, in naše gibanje pospešilo bi po-mirje, kterega vsi tako zelo žele, kajti ljudstva že laže prenašajo absolutizem vlade, kakor pa despotizem dru-zega naroda.
Pomisliti je na dalje, da se more država ohraniti in močna postati le na podlagi enakih pravic za vse, na podlagi municipalne avtonomije; pomisliti, je, da se bolj in [bolj spoznava in* tirja, da je federativni preustroj Avstriji edino mogoča, državi in narodom edino koristna državna osnova, kajti celota se ojači, ako se ojačijo deli in federalizem je do zdaj pomenjal le državno enoto, centralizem pa v svojih zadnjih namenih le razdeljevanje države in ako se še pomisli, da federalistična osnova tirja večih deželnih in ljudskih skupin, potem se mora priznati, ko tirja državna korist in čast Nemcev , da se ustreže našim željam, ako nočejo Nemci tudi v prihodnje na-se nakladiti sumnje, da so nepravični in da hote* Slovane tudi za naprej ovirati v svobodnem mišljenji, svobodnem življenji in napredku in da hote dosedanje razkosanje slovenskega naroda v 6 za-se nezmožnih delov samo zato še dalje ohraniti, da bi mogli Slovence tem laže zatirati.
Zatorej poprašamo slavno vlado:
(Sledi obširno razpeljano vprašanje: 1. alibi hotela vlada Nj. veličanstvu predložiti prošnjo, da bi $e osnovala zedinjena Slovenija, in 2. kaj hoče vlada storiti, da resnica postane slovenska ravnopravnost, in zakaj dozdaj v tej zadevi še ni nič storila.