. ■ SAVINJSKI ZBORNIK CELJE 1 9 5 9 Nemara ni pretirano ugotoviti, da je slovenska kulturnopolitična zgodovina v prvi vrsti zgodovina bojev svobodoljubnih slovenskih ljudi za narodnostno osvoboditev. Ta starodavna težnja, ta bojevita misel, ki je morala kljubovati vsem tujim raznarodovalnim viharjem in aspira-cijam — zlasti podivjanemu in neodjenljivemu germanizatoričnemu poželenju — se je slovenskemu človeku rodila tako rekoč že ob naselitvi in se v različnih inačicah prebijala skazi temna stoletja zgodovine, vse do zmagovitega narodnoosvobodilnega boja in ljudske revolucije, ki pomeni definitivno in vseobsežno zmago ne le narodnostnih, marveč v enaki meri tudi socialnih hotenj naprednega slovenskega človeka: delavca, izobraženca, kmeta. Osveščeno spoznanje narodnostne osvoboditve, ki je temelj za svobodno in dejavno eksistenco slehernega ljudstva, to spoznanje je zapustilo trajno in globoko sled v naši preteklosti: — v bolj ali manj jasni luči je bilo zapisano na praporih slavnih slovenskih kmečkih puntarjev; — vodilo je protestanta Trubarja in njegove sobojevnike; — oplajalo je prerodne in od francoske revolucije ožarjene ideje Antona Tomaža Linharta; — pognalo je v preroške in revolucionarne pesniške vizije dr. Franceta Prešerna; — dajalo je uporniškega poguma Levstiku in slovenskim glasnikom naprednih gesel marčne revolucije leta 1848; — navdihovalo je grandiozno in bojevito umetnost Ivana Cankarja; — bilo je vodilo našim komunistom v njihovem boju proti monarho-jašistični diktaturi in se slednjič v narodnoosvobodilni vojni preobrazilo iz bojevitega spoznanja v resničnost. V razpenjenem valovju boja za uresničitev tega velikega spoznanja in ideala, v boju za tako imenovano Zedinjeno Slovenijo sredi devetnajstega stoletja — ima zelo častno mesto slovensko taborniško gibanje, ta pogumna tribuna slovenskih nacionalnih hotenj in naprednih idej. V analih taborniškega gibanja je z verzalkami vpisano ime ŽALSKEGA TABORA, katerega devetdeseto obletnico smo slavili lansko leto in ki njej na čast izdajamo tudi pričujočo knjigo. Ko danes svobodni žanjemo klasje, ki so ga med stotisoči narodno-zavednih in pogumnih slovenskih bojevnikov sejali tudi govorniki in udeleženci ŽALSKEGA TABORA 1868, so naše oči uprte predvsem v naš čas, v naše napore za srečnejše življenje delovnih ljudi. Zato je v tej knjigi več sedanjega, današnjega živega in nastajajočega ter manj preteklega, zgodovinsko spokojnega. In vendar je prav ta zavestna, intenzivna zasidranost v tem našem presnavljajočem se času, v vsakodnevnih naporih za socialistično podobo sveta in za socialistične odnose med ljudmi, najlepše darilo in zahvala vsem tistim brezštevilnim, brezimnim in tudi znanim bojevnikom, ki so pomagali tlakovati zgodovinsko cesto v naše dni. Če smo slavili obletnico ŽALSKEGA TABORA v napoju delovnih zmag, smo jo slavili zato, da bi izpričali, kako sta naša življenjska radoživost in delovni napor ena izmed zmagovitih posledic tistega velikega vseslovenskega tisočletnega narodnostnega gibanja, katerega del so bili tudi TABORI. V zborniku, ki zaradi tehničnih težav — žal — prihaja med ljudi z občutno zamudo, opisujejo številni avtorji — Savinjčani in gostje — politične, gospodarske, kulturne, zgodovinske in druge probleme, vezane predvsem na Savinjsko dolino, njene ljudi, njeno preteklost in sedanjost. Vsem njim in seveda vsem tistim, ki so kakorkoli prispevali ali pomagali, da je pričujoča knjiga lahko doživela objavo —• prisrčna hvala. V Žalcu, 1. julija 1959 Urednik Fran Roš: PESEM SAVINJSKE DOLINE (Ob devetdesetletnici žalskega tabora) Vsa svetla je pesem, ki veter z gora. jo šumi in v mehkih valih jo poje srebrna Savinja. Te pesmi dih grenkobno po hmelju diši, ki s toplim zelenjem ljubo dolino pregrinja. In pesem je to ponosnih, čvrstih ljudi — rudarjev, kmetov, tekstilk, žanjic, ki delo jim daje življenje skozi rodove in dni. Ta pesem jih vselej vodila je v borbo smelo. Nekoč je Natek Boštjan, žovneški tlačan, ubogo gmajno tu k puntu krvavemu zbiral. Gradovi goreli so. Čas je bil krut in teman, ko na moriščih je klic po svobodi zamiral. Stoletja trpljenja v robstvu globoke noči... Pod žgočim jarmom je ljudstvo glave klonilo in gladno pravice stiskalo tisoč pesti, a seme v njem živo je vse krepkeje kalilo. Se plaha je prva zarja zgodnjega dne oznanila jutro. In zemlja naša je vstala, zapelo ji je, zakipelo zvesto srce in upov vesela brst je iz njega pognala. Iz tabora množic sredi belih vasi, iz Žalca je naša beseda v svet poletela: Slovenskemu rodu pravico, da raste, živi, da pojde naprej! — Tako je k vstajenju velela. Vse boilj se je delavcu razbolevala dlan, ko v znoju razkošje ustvarjal je gospodarjem, v mednarodnem bratstvu proletariata kovan skoz jasne razglede je šel nasproti viharjem. Nad lepo to zemljo tujega besa orkan je planil, da v krvi ji lice slovensko izbriše. Naš človek je vedel: Tu zadnje sodbe je dan, ko le partizanska puška usodo nam piše! Sinovi in hčere doline, ki dali ste življenja za nove svobode pravično zmago, na večno hvaležnost svoj rod obvezali ste! Za kar ste umrli, za to nam živeti bo drago! Po naši zemlji svetla pesem zveni, življenja mladega pesem in pesem dela ob Titu vodniku graditeljev novih dni. Naj z njo v bodočnost nam pot bo v soncu vesela! Vasilij Melik: Razmere na Slovenskem v dobi taborov Buržoazna revolucija leta 1848 je v avstrijskem cesarstvu, h kateremu so tedaj spadali SLovenci, zaključila tisočletno fevdalno obdobje. Začela se je nova, kapitalistična doba. Kmetje so postali iz podložnikov svobodni, nič več ni bilo nad njimi graščaka, zemljiškega gospoda. Vsi ljudje so postali pred zakonom pravno enaki — in čeprav je seveda v resničnem življenj u pravica za premožne ljudi bila precej drugačna od pravice revežev, delavcev in malih kmetov, je bil vendarle to velik napredek. Izginili so stari cehi, izginila je cela vrsta ovir svobodni . trgovini in prosti konkurenci. Toda kakor se mi nova družba rodila v enem dnevu, ampak se je razvijala že dolgo prej v neprestanem boju is fevdalnimi sponami, tako tudi stara ni na mah' izginila. Prejšnje oblike v gospodarstvu, prejšnje navade in pojmovanje se umikajo novemu ponekod hitro, drugod spet počasi. V gospodarstvo tiste dobe je prineslo uvajanje .strojnega dela namesto prejšnjega ročnega dela velike spremembe. Nastajala je moderna industrija, rasle so tovarne. Premog je dobival vedno večjo veljavo; z njo so se širili premogovniki okrog Trbovelj, Hrastnika in Zagorja. Železnice so bile prometno sredstvo nove dobe. Za prvo in najvažnejšo progo, ki je šla od Dunaja preko Maribora in Ljubljane do Trsta, pa bila potem čez Gorico in Videm povezana s severno Italijo, so v šestdesetih letih zgradili na slovenskem ozemlju še tri druge: koroško, ki je peljala od Maribora ob Dravi proti Celovcu in Beljaku, železnico od Pragerskega mimo Ptuja in Kotoribe v Budimpešto, progo od Zidanega mostu v Zagreb in Sisak. To so bile železnice na Slovenskem, ko se je začela doba. taborov. Kmalu zatem je bila zgrajena še gorenjska proga od Ljubljane v Trbiž in dalje v Beljak. Kakor so se širile železnice, tako se je umikalo in odmiralo staro' prevozništvo, so izginjali furmani, o katerih vedo toliko, povedati naše narodne pesmi. Ob novih tovarnah so propadle stare matnufakture, je izginjala domača -obrt. Seveda rast kapitalizma na Slovenskem ni bila tako nagla, kakor v bolj razvitih avstrijskih in drugih deželah. Mesta so bila v dobi taborov še majhna v primerjavi s poznejšim ali celo današnjim časom. 1 rst, ki je bil glavno pristanišče za vso avstrijsko državo, je štel s predmestji 113.000 ljudi (leta 1869). Ljubljana je imela s Spodnjo Šiško vred 24.000, Gorica 17.000. Celovec 15.000, Marilbor s Studenci 14.000 prebivalcev. V Kopru in Piranu je živelo po 8000. v Beljaku, Celju, Idriji lin Izoli pa po 4000 ljudi. Od 2000 do 2500 prebivalcev so imeli Radgona, Ptuj, Novo mesto, Škof j a Loka, Kranj in Milje. S tem smo našteli vse kraje na Slovenskem, ki so imeli v tistem času več kakor 2000 prebivalcev. Med njimi še mi naših glavnih rudarskih naselij (glavni razvoj Trbovelj se je začel v sedemdesetih letih), nc Jesenic (tu se začenja moderna doba v devetdesetih letih). V času, ki ga opisujemo, se že pojavljajo delavske organizacije, se kažejo začetki modernega delavskega gibanja. Toda število delavstva je še neznatno. Ogromno večino na Slovenskem sestavlja kmečko prebivalstvo. Kapitalizem ustvarja na kmetih vedno večje razlike med kmetom in kmetom. 'Na ena, strani bogati vrhnja plast kmetov, zemlja se kopiči v njihovih rokah, na drugi strani pa se povprečna kmečka posest vedno bolj manjša in drobi. Prejšnje oblike stranskih zaslužkov, kot v domači obrti ali prevozništvu, izginjajo, davki so vedno večji, kmet se vedno bolj zadolžuje, pada v kremplje oderuhov, izgublja zemljo v korist velikih kmetov, pa tudi meščanstva. Tako je kapitalizem prinašal napredek, uveljavljal vedno popolnejše in naprednejše tehnične postopke, proizvajal daleko več najrazličnejšega blaga kakor pa katera koli doba dotlej, zraven tega pa jc ob svojem prodiranju v mesto in na vas brez usmiljenja razdiral staro življenje in pehal množico ljudi v vedno večjo revščino, medtem ko si je buržoazija ustvarjala velika bogastva. Toda večina profitov, ki so nastali od truda in žuljev naših slovenskih ljudi, ni šla v žepe slovenske buržoazije. Na naših tleh je prevladoval tuj kapital, na eni strani last Nemcev, ob morju tudi Italijanov, ki so živeli v mestih in graščinah na Slovenskem; nadalje meščanov in plemičev, ki so se v veliki meri tudi lotili kapitalističnega gospodarstva, končno pa last tujcev z Dunaja, iz drugih pokrajin in dežel. Vsa večja podjetja na naših tleh so bila v tujih rokah, slovenska buržoazija je šele nastajala, bogatela s trgovino, odemištvom, davčnim zaikupništvom, se razvijala v hudih težavah ob nemški buržoaziji in v bojih z njo. Slovenščina še na imela skoraj nič pravic v šolah, na sodiščih in v uradih ter v meščanskem življenju. V notranjosti je vladala nemščina, ob morju pa italijanščina, tako kakor je bila gospodarska in politična oblast v rokah nemškega in deloma italijanskega plemstva, meščanstva ter uradništva. Izobraženi Slovenci si tudi med seboj, Slovenec s Slovencem, pogosto dopisujejo nemško; prav tako se tudi pogovarjajo. Mnogokrat se pod vplivom nemških šol, v katere so zahajali, laže izražajo v nemščini. Tako stanje se le počasi spreminja. Korak za korakom se izgrajuje zavest povezanosti Slovencev različnih fevdalnih dežel Štajerske, Koroške, Kranjske, Goriške, Trsta in Istre v en sam narod. Oblikuje in izpopolnjuje se enoten knjižni jezik, vedno bolj se širi boj za slovenske narodnostne pravice. Z začetkom šestdesetih let je postala Avstrija ustavna država. To sicer ni bila prava ustavna država: moč parlamenta je bila dokaj majhna iin dvo.r je obdržal še zanaprej ogromno oblast. Vendar je bilo konec absolutizma. Celotno cesarstvo je dobilo voljeni parlament, vsaka dežela svoj voljeni deželni zbor, vsaka občina pa svoj voljeni občinski svet. Volilna pravica še daleč ni bila niti splošna niti enaka za vse. Občinsko volilno pravico so imeli le tisti, ki so- plačevali direktne davke. Delavstviot sploh ni imelo volilne pravice. Volivce sio razvrstili v volilni imenik po višini davka, od tistega, ki je plačeval največ, do onega, ki je plačeval najmanj in ki so ga vpisali na zadnje mesto. Nato so celotno vsoto direktnih davkov, ki s® jo plačevali v občini, razdelili na trd dele (včasih tudi na dva). Volivci, ki sd plačevali prvo tretjino davkov, od prvega, ki je plačeval največ, pa do onega, pri katerem je vsota davkov dosegla prvo tretjino, so spadali v prvi volilni razred. V drugi volilni razred so spadali oni, ki so plačali drugo tretjino davkov, v tretji pa ostali davkoplačevalci. Na ta način je bilo v prvem volilnem raizredu najmanj volivcev, ki so pa bili seveda najpremožnejši. V tretjem volilnem razredu je bilo največ volivcev; tu so bili vsi oni, ki so plačevali najmanj davkov. Vsak od teh treh razredov pa je volil enako število občinskih odbornikov. Na ta način so imeli seveda najpremožnejši daleč največje pravice. Posebej so imeli volilno pravico še duhovniki, uradniki, učitelji in profesorji ter druge osebe z univerzitetno izobrazbo. V deželne zbore je smel voliti le del in to premožnejši del občinskih volilnih upravičencev. Tako je imelo volilno pravico le 5 do 8 odstotkov prebivalcev. Neenakopravnost pa je šla še dalje: prebivalci mest in trgov, v katerih je živela le slaba petina vsega prebivalstva, so volili eno četrtino poslancev deželnih zborov. Celo tretjino poslancev so volili lastniki nekdaj plemiških veleposestev ter člani trgovsko-obrtnih zbornic. Vseh teh pa je bilo tako malo, da niso predstavljali niti ene tisočinke prebivalstva. Volivci na deželi iso volili približno le dve petini poslancev — na deželi pa je tedaj živelo preko štiri petine prebivalstva. Poleg tega pa na deželi poslancev niso volili naravnost, ampak so v vsaki občini izvolili določeno število tako imenovanih volilnih mož, in šele ti so potem izbirali poslance. Tak način volitev je prepuščal odločanje o tem. kdo bo poslanec, izredno majhnemu številu ljudi, »vrhovom« in veljakom v vsaki občini, ki so bili navadno voljeni za volilne može, vladi pa je omogočal zelo velik vpliv na volitve. V dunajski parlament so volili poslance vse do leta 1873 deželni zbori, ne pa naravnost volivci. Kakor vidimo, je bil ves ta volilni sistem zelo nedemokratičen. Dajal je politične pravice le majhnemu delu državljanov, odločilno vlogo pa je določal vsem najbogatejšim. Tudi v deželah, kjer je bilo nemško prebivalstvo v manjšini, je bilo mnogo nemških veleposestnikov, je bil močan nemški in trgovski kapital, so tbdle močne postojanke nemškega meščanstva. Tako so sedeli v deželnih zborih poslanci nemških strank v številu, ki je daleč presegalo delež nemškega prebivalstva. Na Štajerskem je bila n. pr. slovenska tretjina prebivalcev cele dežele — toda v štajerskem deželnem zboru je bilo slovenskih poslancev le za eno samo osmino. Slovenci, razdeljeni na šest dežel (da niti ne štejemo Prekmurja in Beneške Slovenije), so mogli nekaj pomeniti le v deželnem zboru na Kranjskem in na Goriškem, povsod drugod pa so bili le neznatna manjšina. Y šestdesetih letih so se hitro izoblikovale politične stranke, predvsem dva velika tabora, ki sta si stala nasproti v parlamentu na Dunaju in v deželnih zborih. Prvi je bil tabor nemške liberalne bur-žoazije, ki je stremela po centralistični ureditvi države. Težnja po centralizmu je bila nasploh značilna za večino liberalnih buržoazij v Evropi. Reakcionarne-stare fevdalne sile so se namreč borile za avtonomijo posameznih pokrajin, da bi se tako vsaj v bolj zaostalih predelih lahko ustavljale pohodu kapitalizma in liberalnih idej. V Avstriji pa je težnja po centralizmu predstavljala še posebej tudi težnje po gospodarski in politični nadvladi nad nenemškimi narodi. Drugi tabor je bil tabor reakcionarnega, konservativnega plemstva in veleposestva ter cerkve. Ta je poudarjal posebnosti avstrijskih zgodovinskih dežel in zahteval priznanje čim večje veljave deželnim zborom. Tako češko kot slovensko narodno vodstvo se je v šestdesetih letih pridružilo tej konservativni desnici in se tako spet, kakor že v letu revolucije 1848, postavilo na stran reakcije. V slovenskem narodnem gibanju se že takoj leta 1861 čutita dve smeri: liberalna in klerikalna. Klerikalci tabor, v katerem je bila zlasti duhovščina, je branil predvsem interese katoliške cerkve, glavne reakcionarne sile takratne Evrope. Ta tabor se je bojeval proti po-nemčevanju, podpiral in krepil slovensko narodno zavest, toda videl je v njej predvsem obrambo pred vplivi modernega razvoja v svetu, pfed liberalizmom. »Dokler je še naš narod slovenski narod,« so pisali ti ljudje, »je pobožen.. pošten, dušno in telesno zmožen, ko pa je potujčen, beži od njega pobožnost, se umakine poštenju, in dušna in telesna nezmožnost, siromaštvo se mu približuje ter mu beraško palico v roke podaja. Dokler je še Slovenec res Slovenec, je gotovo pobožen kristjan, ki spoštuje vero in čednost, ko pa naš kmet svoj jezik zaničevati, se s ptujim šopiriti začne, ko namesto jopiča dalji rekelc nosi, ko namesto Novic nemške judovske časnike prebirati začne, bo kmalu zaničeval vero in njene služabnike. Ljuba, preljuba nam je maoro-dovnost in slovenščina, bog nam jo ohrani in daj, da bi ji odperli virata v šole in pisarnice, kakor pravica tirja; toda pervo nam je naša prava katoliška vera. Vsa moja slovenšina mi mi piškaviga oreha vredna, ako sim ob vero in po smerti vekomaj zaveržen.« (Zgod. Danica 28. sušca 1861). Gledanje tega tabora je izrazito konservativno in reakcionarno. Do ustavne države ne čuti nobenih posebnih simpatij. V čem pa je absolutizem slabši, se sprašujejo ti ljudje. Z grozo gledajo na širjenje liberalnih idej, na zmanjševanje cerkvenega vpliva v javnem življenju, na delavstvo, na ustanavljanje tovarn, na širjenje kapitalizma. Ves vesel piše dopisnilk Novic, ko je v šestdesetih letih propadla neka tovarna na Slovenskem: »Kako lepo je zdaj pri nas, ko ni več tovarne, ko ni več delavstva, ko je spet vse tiho in mirno!« Liberalni tabor se navdušuje za vse tiste ideje, iki so značilne za liberalno buržoazijo tedanje Evrope: za ustavno vlado, za parlamentarizem, za državljanske pravice, za ločitev cerkve od države, za svobodno pot kapitalizmu itd. Interesi tega tabora so seveda interesi tistih, ki kaj imajo; pravice, ki se zanje navdušujejo, ne veljajo za delavce, ne za kmečki proletariat ali malega kmeta. Ko zahtevajo volilno pravico, jo zahtevajo le za premožne. Da bi jo dali ljudem, ki ne plačujejo davkov, se jiim zdi nekaj nemogočega in grozotnega. Le redki so v tem taboru demokratični elementi — njih najvidnejši predstavnik pa je bil v tem .času Fran Levstik. Kjer se je kapitalizem naglo razvijal, je bila liberalna buržoazija močna. Pri nas na Slovenskem je bil razvoj kapitalizma počasnejši, slovenska buržoazija pa je šele nastajala. Slovenski liberalni tabor je bil torej šibek. V njem je bila ta nastajajoča slovenska buržoazija, v njem je bila slovenska posvetna inteligenca, ki pa tedaj tudi še ni bila številna, v njem je bil del kmečkih veljakov. Vse. to je bilo pač premalo za močan in odločen nastop, posebno v .času, ko je po vsej Evropi raslo delavsko gibanje in gnalo tudi mnogo močnejše liberalne buiržoazdje v kompromise z reakcijo. Slovenski liberalci so imeli proti sebi močno nemško liberalno buržoazijo, boriti se jim je bilo proti avstrijski vladi,, rasti pa so mogli samo s tem, da so skubilli slovenskega kmeta in bogateli od njegovih stisk. Na koga naj se naslonimo, če bo duhovščina proti nam, se vprašujejo. V takem položaju vodi slovenski liberalni tabor večinoma klavrno politiko: nasloni se na slovenski konservativni, klerikalni tabor in z njim vred na konservativni, klerikalni tabor v celi Avstriji, na .reakcionarno avstrijsko desnico. S temi zavezniki se bori proti nemškemu gospodarskemu, političnemu in kulturnemu pritisku,, pori tem pa se seveda mora odreči izpovedovanju svojih liberalnih nazorov. Klavrna hinavščina in pretvarjanje označujeta politiko večine naših liberalcev z malimi presledki tja do devetdesetih let. Z njo si kupujejo in ohranjajo stolčke poslanskih mest in položajev v slovenskem narodnem vodstvu. Slovensko narodno gibanje se je v šestdesetih letih kazalo zlasti v čitalnicah in čitalniških prireditvah. V čitalnicah, ki so jih ustanavljali predvsem po mestih in trgih, se je v šestdesetih letih zbirala slovenska »gospoda«, slovensko meščanstvo in inteligenca, tu so se prirejale besede z raznimi govori, glasbenimi točkami, igrami, veselicami in plesom. Vse to je bilo seveda omejeno na ozek krog slovenske »boljše družbe«. V parlamentu in deželnih zborih pa so se borili slovenski poslanci za deželne avtonomije, ki so jim mogle koristiti samo na Kranjskem, iza drobne jezikovne pravice. Leta 1867 je bil v Avstriji uveljavljen dualizem. Nemški vladajoči krogi so se sporazumeli z Madžari, prejšnje enotno avstrijsko cesarstvo je postalo avstro-ogirska monarhija. To1 je bil hud udarec za slovanske narode v Avstriji. Bili so razdeljeni in izpostavljeni novemu in hujšemu zatiranju tu z madžarske, tam z nemške strani. Nemški liberalci, ki so bili zdaj na vladi v avstrijskem delu države in imeli večino v parlamentu, so izdali virsto zakonov, ki so v gospo- darstvu omogočali svobodnejši razmah kapitalizma, v političnem življenju razširjevali državljanske pravice, v šolstvu zmanjšali vlogo cerlkve in dejansko, ne le na papir j u, uvedli splošno šolsko obveznost ter odstranili nepismenost, ki je bila vse dotlej v naših deželah še znatna, itd. Obenem pa so te Vlade poskušale utrjevati nemško gospostvo in moč nemškega kapitala. Dualizem je vzbujal ogorčenje na Slovenskem, še posebej pa je vzbudilo ogorčenje ravnanje slovenskih poslancev na Dunaju, ki so bili sicer zoper dualizem, glasovali pa so zanj. Nezadovoljstvo s konservativnim vodstvom in iz vso njegovo politiko, s tako imenovanimi »prvaki«, je bi J o veliko. V takih okoliščinah so začeli leta 1868 organizirati tabore na Slovenskem. Idejo zanje je dal Levstik, ki je nasvetoval, naj se tuidi pri nas, kakor na Češkem, izkoristi liberalni zakon, ki je dovoljeval večjo svobodo zborovanj, za mitinge, za množične shode na iprositem. Na teh shodili je postavljati zahtevo po Zedinjeni Slovenija in po realizaciji drugih točk slovenskega narodnega programa. Tako je prišlo 9. avgusta do prvega taboira v Ljutomeru, istega leta 6. septembra do drugega v Žalcu in tretjega v Šempasu na Goriškem. Naslednje leto sta bila spet dva tabora na Štajerskem, dva na Kranjskem, eden pa na Primorskem. Leta 1870 sta bila dva tabora na Goriškem, dva na Notranjskem in eden v Istri. Leta 1871 sta bila še dva tabora, eden v Istri (Kastav), eden na Koroškem. Udeležba na taborih se je gibala večinoma od 5000 do 6000 navzgor. V Vižmarjih nad Ljubljano je bilo leta 1869 do 30.000 »rtaboritov«, kakor so imenovali udeležence. Govore na taborih so spremljale resolucije v urade in šole, po ustanavljanju domačih kmetijskih šol, univerze iin podobno. Razpravljali so, in to čedalje bolj, tudi o raznih perečih gospodarskih vprašanjih. Slovenski liberalni tabor je bil tisti, ki je vodil in organiziral tabore. Niso sicer potekali v 'boju proti konservativni struji, sloga je bila na zunaj ohranjena, toda ugled konservativnega vodstva je bil močno omajan. Ljubljanski prvaki, kakor Bleiweis in Costa, se prvih taborov niso udeleževali. Zdeli so se jim prerevolucionarni, oblika boja preostra, preradikalna; s strahom so se spraševali, kakor jim je očital Levstik, »kaj poreče vlada«. Šele v drugem letu, leta 1869, so se pridružili taborskemu gibanju pod pritiskom uspeha iin pa zaradi tega, da bi jim vodstvo narodnega gibanja ne zdrsnilo povsem iz rok. Na splošno tabori niso imeli konservativnega, ampalk liberalni pečat. Na njih se ni govorilo o obrambi vere, kar je bil tako priljubljen predmet konservativnemu obravnavanju narodnostnega programa, na njih so se zbliževale slovenske pokrajine med seboj. Na njih se ni poudarjala zveza z nemškimi konservativnimi krogi, pač pa se je vedno bolj poudarjala zveza z ostalimi jugosloveniskimi narodi v monarhiji, tako v avstrijski kot v ogrski polovici. S tabori je bil slovenski inarodni program prvič prenesen iz ozkih dvoran in od gospode na velika zborovanja in med ljudske množice. Geslo Zedinjene Slovenije, prvič postavljeno v letu 1848, je znova zaživelo in zajelo večje množice kakoir kdajkoli dotlej. »Stoti s oči slo- venskih kmečkih množic so vlili v to parolo vse svoje želje in pričakovanja ter ji tako vrnili njeno demokratično in revolucionarno vsebino«, pravi Kardelj. Nii čuda, da so itabori v nemških vladnih krogih odjeknili mnogo bolj kakor katerakoli slovenska politična dejanja poprej. Strah in nervoznosit spremljata tabore vedno bolj. Včasih pošiljajo v bližino taborov ojačenja vojaških čet, včasih jih oblasti prepovedujejo ali izločajo določene točke iz programa. Posebej je 'tako delala Hohen-wartova konservativna vlada leta 1871. Toda tedaj slovenski liberalni krogi niso bili več vneti za tabo.rsko gibam je. Šlo je preveč v smer odločnega in ositrega boja, ki mu niso hoteli slediti. Leto prej (1870) je liberalni tabor z lažjo uničil Levstika, glasnika demokratičnih teženj ter dosledne in načelne liberalne politike, ker se je drznil kritizirati Zarnikovo volilno paktiranje is 'konservativci. Leto 1871 pa je bilo leto pariške Komune, ki je navdala liberalno buržoazijo povsod z novim strahom pred revolucijami. Slovenska buržoazija se je ustrašila lastnega ljudstva, saj so tabori odkrili, kakoir pravi Kardelj, »revolucionarno energijo, ki je bila nakopičena v slovenskih delovnih množicah, in globoko socialno vsebino njihove udeležbe v narodnem gibanju.« Ta vsebina pa ni bila po volji liberalni iburžoaziji, ki je videla v njej nevarnost za svoje lastne položaje in za svojo lastnino. Tako so, po krivdi slovenske liberalne buržoazije, ostali tabori le kratka epizoda v slovenski zgodovini 19. stoletja, le plamen, ki je zagorel in ugasnil, akcija, ki je zamrla prej, preden je mogla doseči vidne zunanjepolitične uspehe. Kljub temu pa predstavlja taborsko gibanje s širino, ki jo je zavzelo, ,z energijo, ki jo je ipokazalo, in s svojo politično usmerjenostjo svetlo in pomembno poglavje naše zgodovine. Raj ko Vrečer: Kako je bilo pred devetdesetimi leti Na osnovi. ustave iz leta 1867. ki je med drugim dovoljevala tudi zborovatno svobodo ipod milim nebom, so začeli prirejati zatirani avstro-ogrski narodi nacionalne manifestacije za dosego političnih, gospodarskih in kulturnih pravic. To so bili ljudski tabori. Idejo za javna zborovanja pri nas je sprožil Fran Levstik. Njegova pobuda je našla takoj rodovitna tla najprej v Mariboru, kjer je dr. Matija Prelog sklical dne 7. julija leta 1868 v mariborski čitalnici posvetovanje, na. katerem so sprejeli skupni program za organiziranje slovenskih taborov. Dr.'Prelog je v svojem govoru med drugim dejali: »Zber.imo se tedaj v blagem namenu lastne boljše bodočnosti Slovenci na' Kranjskem, Primorskem, Koroškem in Štajerskem, povsod, kjer stanujemo, v velike tabore in izrečimo. po slavnem zgledu naših bratov Čehov svoje želje in išvoje zahteve. Vsi pravični sosedi in Slovani nas bodo podpirali, poslanci pa tem laže izposlovali naše pravice,« Program je izgledal po .izvirniku takole: 1. Zahteva naj se slovenska skupina, to je Zedinjeno Slovensko z narodno upravo. ■ 2. Naj se uradnikom na Slovenskem neodlagoma določi doba, do katere morajo znati slovenščino v besedi in pisavi. 5. Ljudske učilnice (šole) naj bodo cisto slovenske, v srednjih šolah bodi učni jezik slovenski, nemški jezik pa ostani predpisani predmet. 4. Cerkvena vlada naj. uraduje v slovenskem jeziku. Za štajerske Slovence se je še posebej nasvetovala naprava gospodarskih, zlasti vinarskih šol s slovenskim učnim jezikom. Politično pomembna pa je bila predvsem prva programska točka, v kateri je bila postavljena zahteva po Zedinjeni Sloveniji. Organizacija slovenskih taborov je bila poverjena dr. Valentinu Zamiku, očetu slovenskih taborov. Prvi tabor je bil dne 9. avgusta v Ljutomeru, drugi pa dne 6. septembra leta 1868 v Žalcu, in sicer na sedanjem hmeljišču tik železniške proge. Za žalski tabor so izdali slovenski rodoljubi oklic, ki je izšel meseca avgusta tudi v celjskih »Novicah«. V tem manifesitu so bili vabljeni, k udeležbi na tabor zlasti rojaki iz Savinjske in Šaleške doline. Oklic se je končal z naslednjimi besedami: »Pridite iz vseh hiš in iz vseh vasi posebno celjskega, gornjegraj.skega, Vranskega, šoštanj-skega, laškega, konjiškega, kozjanskega in šmarskega okrožja. Pridite na dan 6. septembra 1868. leta ob treh .popoldne v žalski trg k slovenskemu taboru!« Oklic so podpisali: Ivan, Franc in Karel Zuža, Jože Žigam, Janez Hausenbichler in Vincemc Janič iz Žalca; Andrej Pirnat iz Levca; Miha Vizjak in Anton Grabič iz Teharja; Andrej Goršek iz Drešinje vasi; J. Golavšek iz Griž, Jakob Ježovnik iz Velike Pirešice, Franc Vra-tarič iz Vojnika, Franc Kotnik iz Frankolovega, Jože Lipuš iz Višnje vasi, Janez Jamnik iz Strmca; dr. Gustav Ipavec, M. Kavčič in Ivan Žvegler iz Šentjurja pri Celju, Gašper šorn iz Gomilskega, Andrej Elsbacher, Franc Orožen in J. Znidaršič iz Laškega, Fra-nc Skaza iz Šmarja pri Jelšah. Ivan Zdolšek iz Ponikve, Jakob Špande, Jože Mikuž in Ivan Zehelj iz Slovenj Gradca, Ivan Štancer iz Rečice ob Savinji, Janez in Jože Lipold ter Anton Goričar iz Mozirja, Jur Logar in Mesenik iz Solčave, Jože Trek in Lovro Šalej iz Luč, Janez Vivod iz Gornjega Doliča, Ivan Vošnjak iz Šoštanja, Jože Rak iz Velenja ter Moric Ripšl, dr. Franc Bradkovič, Ivan Toplak, Franc Kapus in dr. Janko Semec iz Celja. V nedeljo, dne 6. septembra 1868 se je pripeljalo z vlakom v Celje okrog 60 članov ljubljanskega »Sokola« in mnogo drugih rodoljubov iz Kranjske, Koroške in iz vseh dalnjih in bližnjih krajev Štajerske, tako da je bila tistikrat v Žalcu zastopana res skoraj vsa Slovenija. Nad dva tisoč je bilo samo »omikanih« Slovencev navzočih, pravi poročilo. Fran Levstik, književnik, kritik in vodja »mladih« (1831—1887) 2 Savinjski zbornik 17 GO Pripravljalni odbor ni imel P-d devetdesetimi leii pri i« ^^ ^^^S^mo jubilejni. Južno od sedanje Železniške postaje,oziroma od savrnj^''fendar to spričo dejstva, , , J 1 * n'; 'nKrfa ^^l!'1«,0 "-a številni milajli s slovenskimi trobojni- Zborovališče je bila dostopno od vseli si ran Od a ja h so ^a ^ m J , Unj vidnem mlaju, camii, prav v središču ob okrašeni tribun pa je na «edno visokem, p J ko dovolj. plapolala velika slovenska zastava. !Za pe "'^glavo 5 je bil ocarujoč in veličasten, hl naXeno Zedi" Glede na to, da Savinjske železnice še ni bilo (zgradili so jo šele leta 1891), so se pripeljali udeleženci tabora iz Celja na okrašenih vozovih, ki jih je bilo nad sto. Na čelu je jezdilo dvanajst konjenikov, med katerimi sta bila tudi dva mlada Žalčana: Josip Širca, poznejši dolgoletni župan, in Rudolf Senica, poznejši žalski posestnik in gostilničar. Na številnih okrašenih vozovih so se pripeljali v Žalec Savinj-čami. Častno so bili zastopani zlasti Braislovčani. ki jih je spremljala tudi godba na pihala pod vodstvom kapelnika Vrankoviča. Ivan Zuža Friderik Širca Marija Širca Ris to Savili Vseh voz, ki so pripeljali udeležence od blizu in daleč, je bilo nad štiri sto. Žalskega tabora se je udeležilo tudi 'lepo število rudarjev in steklarjev iz Hrastnika s svojo godbo. Udeležba teh zavednih delavcev pa ni bila všeč nemški rudniški upravi, ki je odtrgala vsakemu udeležencu pet goldinarjev težko prisluženega denarja, kar je pomenilo za tiste čase vsekakor občuten znesek. Vsa množica zborovalcev se je zbrala sredi okrašenega trga pred tedanjo Staretovo gostilno, kjer je osemnajstletna Marija Sirca, sestra pokojnega skladatelja Friderika Sirca (Rista Savina) izročila ljubljanskim Sokolom šopek cvetja. Od tod se je pomikala dolga povorka, na čelu katere sita korakali obe godbi in konjenica, na slavnostni prostor. Toipiči iz preboldske graščine pa so pozdravljali navdušene tabornike, katerih število je znašalo po mnenju navzočega vladnega komisarja iz Celja najmanj petnajst tisoč. Na okrašeni tribuni je bil zbran slavnostni odbor. Tabor je začel in pozd ravil množico domačin in poznejši deželni poslanec Ivan Zuža z geslom: »Bog kliče, Slavjani, predolgo tlačaini, stopajo čvrsto med svet na svoje slavno mesto!« Za predsednika je predlagal dr. Jožeta Vošnjaka, odvetnika iz Slovenske Bistrice, za zapisnikarja pa je naprosil Antona Tomšiča in pisatelja Josipa Jurčiča. Prvi se je priglasil k besedi dr. Jakob Ploj iz Ljutomera, ki je zahteval med drugim rabo slovenskega jezika v vseh uradih ter dobesedno izjavil: ».Na noge, Slovenci, pokažimo biti gospodarski v deželi ro o Žalec se -pojavi v zgodovini že leta 1147, zanesljivo pa leta 1182. Leta 1347 je bil že trg z lastnim sodnikom in pečatom. Zanimiv pa je njegov grb. »Nikjer ni možno dognati, kdaj in kdo ga je podelil žalskemu trgu. Zgodovinsko dejstvo je, da so se pojavili grbi v mestih in trgih od XIII. do XV. istoletja. Ker so si razna mesta in trgi z dovoljenjem višjih oblasti omišljali grbe sami, je tudi mogoče, da je sestava žalskega grba domačega izvora. Grb trga je rdeč ščit, ki nosi na vzglavju rožo v srebrnem, petlistnem cvetnem vencu z zelenimi kotnimi listi m z zlatim peščiščem. Na desni in levi strani rože je po ena navzven obrnjena krilna kost (nemški: Sachsen!) s črnimi orlovskimi krili; v vznožju ščita pa so trije srebrni listi.« (Rajko Vrečer: Savinjska dolina). V taborski dobi je segal trg v glavnem le od Roblekove pa do Zotlove hiše. Tedaj je imel samo 56 hiš, medtem ko jih ima danes že nad 250. Umetniško izdelan grb — delo znanega kiparja Bernekerja — hrani v svoji zgodovinski zbirki osemletna šola v Žalcu. katero smo sprejeli od svojih očetov. Da bi naša beseda v zapečku čepela, nemškutarija pa se ošabno šopirila, tega ne smemo dopuščati, sicer nismo vredni biti Slovenci. V naše urade mora slovenščina na prvo mesto (dolgotrajni klici: »To mora biti!«). Cesatr sam je podpisal ustavo in s tem priznal tudi ravtnopravnost našega jezika. Izročite torej, da je vaša sveta volja, da se naj na slovenski zemlji slovensko uraduje in pisari« (obče pritrjevanje). Dr. Ploju je sledil njegov komcipient dr. Valentin Zamik, ki je med drugim dejal: »Zemlja slovenska je zemlja sveta. Zadnji ostanek je onega velikega slovenskega posestva, katero se je nekdaj raztezalo čez Gradec, Dunaj, Tirole, katerega pa smo izgubili dve tretjini, tako da imamo sedaj svojo gra-nico že- pri Muri. Zadnji sveti ostanek je, kar še imamo, držati ga moramo z vsemi močmi, da nam ne bodo nekoč naši otroci očitali, češ da smo zapravili lepo deželo, ker nam ni bilo zanjo mar. Do sedaj smo se le vedli kakor pohlevni čolnar, ki se pri vratih ni upal proti nebu pogledati, pred velikim oltarjem pa se šopirijo in bahačijo narodni nasprotniki. Mi smo nosili preponižno klobuček pod pazduho, klanjali smo se tujcu, ki se je od naših žuljev redil, medtem ko je moral domači sin po tujih deželah iskati pičlega živeža, ali pa se uvrstiti med nem-škutarje in z njimi v en rog trobiti. Kaj bi Nemci na Zgornjem Štajerskem rekli, ko bi se iz njimi v pisarni slovensko govorilo? Take uradnike bi v Muro zagnali (gromoviti živio klici in smeh). To je narobe svet, kakor se po naših uradih godi.« Prvima govornikoma je sledil F. R. Razlag, ki je izvajal kakor v Ljutomeru: »Več ko tisoč let je preteklo, ko se naši očaki niso smeli zbirati pod milim .nebom, da bi se posvetovali o občih rečeh. Zdaj je prišla doba, da sme slovenski narod izrekati svoje želje in jih predlagati presvetlemu cesarju. Porabimo -to dobo. Žalostno se je godilo našim očakom, žalostno se godi nam, aili jaz mislim, naj se pa naši deci bolje godi« (dolgotrajni živio klici, kmetje vihte klobuke). Govornik je zahteval tudi slovenske kmetijske šole. Anton Tomšič, urednik »Slovenskega Naroda« Josip Jurčič, književnik in časnikar (1844—1881) Nato je povzel besedo župnik Božidar Raič iz Haloz, ki je govoril o šolskih vprašanjih. Rekel je: »Terjamo svoj jezik tudi v naše šole m sicer v ljudske in tudi v višje. Slovenski otroci se v dozdanjih nemških šolah niso naučili ne slovensko ne nemško in marsikdo niti svojega imena ne zna zapisati. Združimo se, ker smo bratje in sinovi ene matere. Šola je neka vsemogočnost in ako je rekel stari modrijan Arhimed: dajte mi prostor zunaj zemlje in jaz jo bodem iz njenih tečajev vzdignil, smemo mi reči: dajte nam narodne šole in to bo tisti prostorček, v katerem si bodemo ra vnoprav nos t priborili, nemškutarijo pa vzdignili iz tečajev. Naše nižje šole so le kukavice, ki so slavčevo petje zatirale. Ko bi naš jezik gospodoval po srednjih šolah, ne bi dobivali tujci najboljših in najvišjih služb med nami. dobivali bi jih naši ljudje, ki hi imeli srce in glavo za nas.« (Zivio klici.) Kot zadnji govornik je nastopil dr. Jože Vošnjaik, ki je govoril o Zediujeni Sloveniji in jo prepričevalno zagovarjal. Ob zaključku tabora so sprejeli .navdušeni zboTovalci naslednjo resolucijo: Tukaj zbrani slovenski narod soglasno izreka, da v § 19. državnih osnovnih postav ne najde poroštva za ohranitev in gojitev svoje narodnosti, dokler ne bode: 1. slovenski jezik na Slovenskem izključljivo uradni jezik in dokler se ne bo v ita namen uradnikom na Slovenskem neodlagoma določil Obrok, in sicer pol leta, do katerega moraja znati slovenščine v besedi in pismu; 2. dokler na Slovenskem ne bodo cerkvene vlade uradovale v slovenskem jeziku in se ne bodo v bogoslovriieuh predmeti, kateri se do sedaj nemško predavajo, slovensko razlagali: 3. dokler ne bodo ljudske šole čisto slovenske ini ne bo v srednjih šolah učni jezik slovenski, nemški jezik pa ostane učni jezik; 4. dokler ,se ne bodo iz deželnega zaklada štajerskega v razmerju na število Slovencev in njihovih prineslkov napravljali, podpirali iin Dr. R. Razlag, iz Radoslavcev odvetnik, deželni poslanec Božidar Raič, duhovnik in narodni budite! j Dr. Jakob Ploj, odvetnik v Ljutomeru vzdrževali slovenski zavodi, kakor slovenske gimnazije in gospodarske šole; 5. dokler se po poslovnem potu ne združijo Slovenci v Zedinjeno Slovensko z narodno upravo; 6. dokler ne bodo dodane § 19. izvršilne postave ter dejansko izpeljane in dokler se ne bode posameznim deželam dala večja samostojna upravna oblast. (Glasno pritrjevanje.) Dr. Jos. Vošnjak. (1834—1911) zdravnik v Slov. Bistrici je otvoril Tabor v Žalcu Dr. V. Zarnik, (1837—1888) odvetniški pripravnik pri tir. Jakobu P loju v Ljutomeru Med posameznimi točkami dnevnega reda sta menjaje igrali obe godbi, nastopil pa je tudi prvi slovenski pevski zbor iz Žalca pod vodstvom nad učitelja Frana Kovača, rojaka iz Ar je vasi. V spomin na žalski tabor so dali organizatorji izdelaiti kovane svetinje, ki so nosile na eni strani napis: Slovenski tabor v Žalcu 1868, na drugi strani pa besedilo: Slovenci, zedinite se! Trg Žalec je bil tiste din i slavnostno okrašen, na naših gorah pa so goreli kresovi kot oz-nanjevalci prebiijajočih se Slovencev. Viri: 1. Dr. Jože Vošnjak: Slovenski tabori 1. 1869 2. Dr. Jože Vošnjak: Slovenska matica »Spomini« 3. Gorše: Dr. Valentin Zarnik 4. Članki »Slovenskega naroda« v Licejski knjižnici v Ljubljani o slovenskem taboru v Žalcu 1868 1958 Milan Kolenik: Občina 2alec GEOGRAFSKI PREGLED Ta prispevek ima namen, -označiti v glavnih obrisih pokrajino ki pripada danes občini Žalec, brez bivše občine Vransko. Bralcu naj prikaže njene zemljepisne posebnosti in mu olajša or.entac^o v pokrajini, ki je zavoljo svoje gospodarske vloge pomembna tudi v sirsem slovenskem in jugoslovanskem merilu. Občina (komuna) Žalec zajema v glavnem ves osrednji del Uejj ske kotline oziroma Spodnje Savinjske doline. Razen tega pa vk , -čuje še dobršen ko« robnega sveta ob Loznica ravnine obBoljski m višjega, gričevnatega ter tudi že hribovitega obrobja na ~ hodni n južni strani. Sestavlja jo torej ozemlje prejšnjih manjs h občin Braslovč, Tabora, Gomilskega, Polže e, Šempetra, . & , Petrove in Žalca. Po površini je to največja obema celjskega okraja, saj miri 29.614 ha (po oceni 31. 5. 1957). Meje te nove občine se na severu in jugu ter deloma tudi na zahodu močno ujemajo s prirodnimi, na vzhodu pa so predvsem administrativne. Pozoren opazovalec bo kmalu ugotovil, da je pokrajina v našem delu razgibana in pestra ter mu bo všeč ta del slovenske zemlje. Spoznal bo, kako se lepo obdelano ravninsko dno doknes^i vsmeriza-hod—vzhod, nekako od Braslovč do Celja, to je približno 25 daleč. Nadmorska višina tal pri Celju je 241 m. pri Malih Braslovcah pa 3 0 m., V označeno smer se torej ravnina rahlo dviga. Ves ta mzji -et kotl ne ki pripada deloma tudi drugim občinam, lahko delamo na vec delov na osredje kotline, to je srednji del ravnine nekako med^emp-trom m Celjem, ki je predvsem ,sušnega značaja m dobro obdelan, dalje na robne dele ob Ložnici, ki predstavljajo v glavnem vlažen travniški^ nato na celjski Gret, to je na vlažen sve ob sotočju reke Voglajne fn Hudinje, pa na svet ob Boljski, ki je kot sušna ravnina podoben prvemu de u (1, str. 458-463). Za temi deli kotline sledi višje obrobje. Tako spremlja severni rob ravnine najprej ožja terasa nad Ložnico, za njo pa širši pas gričevja, na katerem še prevladujejo gozdovi. Med njimi so v prisojnih legah vinogradi m sadovnjak! ter ostali obdelani svet z domačijami. V večji razclalji opaz^o - zc izven območja občine - okrog 1000 m visoke podaljske Karavank - ^e menasto hribovje Paškega Kozjaka (Basaksce - 1273 m), bolj proti severovzhodu Stenico in Konjiško goro, v ozadju pa se rišejo na ob-zorju zaobljeni deli gozdnatega Pohorja. Prva, slemenasta hribovja sestavljata v precejšnji meri kamenini apnenec in dolomit iz srednje triadne dobe, ^nedtem ko je Pohorje kot del P-otvornih (osredn^ Alp iz trših, vododržnih kamenin, skrilavcev m tonalita. Zato pre vladuiejo v njem položne oblike. Živo nasprotje ravnini so na zahodu strma pobočji Dobrovelj (Tolsti vrh - 1077 m) in Memne pla- nine na jugozahodu ter Golt (Mozirskih planin, Boskovec — 1590 m) na severovzhodu. Tudi Dobro vi je pokrivajo v veliki meri gozdovi, na še višjih in bolj strmih Golteh pa se menjajo s pašniki in tudi že z golim skalovjem. To ozadje kotline na tej strani pa veličastno dopolnjujejo še višje in koničaste Savinjske Alpe oziroma njih vzhodna ojstriška skupina (Ojstrica, 2349 m). Ves ta južmoapnemiški alpski svet sestavlja v največji meri apnenec, zato prevladujejo vrhovi s strmimi pobočji, vmes pa se vrezujejo globoke alpske doline kot n. pr. prelepa Logarska dolina. Južni rob kotline spremlja najprej ožji in manj izrazit pas gričevja, kmalu za njim pa se nedaleč od Savinje vzpenjajo tudi okrog 1000 m visoki vrhovi,' ki pripadajo severnemu delu Posavskega hribovja. Tu je znana Mrzlica (1119m), pa Gozdnik in bolj na zahodu Čemšeniška planina. Tudi v. tem hribovju prevladujeta med kameninami apnenec in dolomit iz srednje triade, pobočja pa so takisto strma ter večinoma pokrita z gozdovi. Na vzhodni strani nam obstane pogled na nizkem gričevju (500 do 400 m)., ki se vleče v to smer severno od reke Vogla j ne. Le v daljavi zagledamo'blizu 1000 m visok Boč, sicer pa je tu pokrajina v nasprotju z ostalimi predeli odprta. Značilna za to večjo slovensko kotlino je tudi njena lega na prehodu med Alpami in Panonsko nižino, ki omogoča prehod iz osrednjih delov Slovenije proti severovzhodu. Prav to ji daje veliko prometno vlogo. Skozi to področje so vodile že stare rimske ceste, nato srednjeveške, danes pa prav tako najboljše cestne zveze med Mariborom in Ljubljano. Tudi prva in s tem naša najstarejša železnica (Maribor—Celje—Ljubljana, clo Celja zgrajena že 1. 1846) je zajela vzhodni del naše pokrajine. Od te so 1. 1891 izgradili železnico tudi po sredi doline do Velenja in nato še dalje do Dravograda. Prehodnost doline se torej vedno znova uveljavlja in seveda po svoje doprinaša k njenemu razgibanemu življenju. Ne bo odveč, če se tu prav na kratko seznanimo tudi z nastankom in razvojem Celjske kotline. Dialektika nas uči, da se — kot vse ostalo — tudi pokrajina polagoma spreminja ne samo v gospodarskem, temveč tudi v površinskem (morfološkem) pogledu. Spomnimo se samo na odnašanje proda in rodovitne zemlje ob rekah v času močnega deževja in poplav, pa ponovnega usedanja tega materiala na drugih mestih. Znanost je ugotovila velika preoblikovanja naših tal v preteklosti, ki so trajala milijone in milijone let. Tako je na primer v starem in srednjem zemeljskem veku (paleozoiku in mezozoiku) prekrivalo našo pokrajino morje (v njem je nastajal kot usedlina apnenec). Nato pa se je ob začetku novega zemeljskega veka (kenozoika) zemeljska skorja pri nas močno spremenila. Določeni predeli tal so se ob zemeljskih razpokah (prelomnicah) dvigali (gubali), med njimi n. pr. tudi Savinjske Alpe in Karavanke, vmes pa so se veliki kosi sveta tudi udirali (ugrezali). In s takšnim udorom je v terciarni dobi (v starejšem delu novega zemeljskega veka), v oligocenu, nastala tudi Celjska kotlina med Karavankami, Men i no planino in Zasavjem (2, str. 243). Kot udorina v sedanjem obsegu pa se je kotlina izoblikovala nekoliko kasneje, nekako v sredi pliocena (1, str. 450). Zanimivo pa je, da je v prej imenovani oligocenski dobi v udori.no še nadalje segalo Panonsko morje kot nekakšen zaliv od vzhoda. V to dolbo sodi tudi nastanek oiligocenskih premogovnih plasti v Libojah in Zabukovici (3). Končno je v tej dobi, še bolj pa v naslednjem pododdelku terciara, v miocen-ski dobi, znano živahno delovanje ognjenikov (vulkanov) na obrobju kotline. Od takrat je minilo približno 20 milijonov let. Središče tega vulkanskega delovanja je bilo na severni strani Golt — okoli Smre-kovca, Kamna in Travnika (4, str. 104). Ti masivi so zato zgrajeni iz vulkanskega gradiva, iz amdezita. Tudi ob prelomu v zemeljski skorji od Smrekovca proti Vojniku je vzporedno delovalo več ognjenikov in tudi tu je privrela na površje lava ter so nastajale vulkanske kamenine (andezit, andezitni groh), ki jih najdemo n. pr. v okolici Ponikve in Pirešice. Podobna skupina vulkanov je bila tudi pri Celju iii južno od njega ob prelomnici na južnem robu kotline, kjer so ostanki tega vulkanizma. Tudi topli in s latinski vrelci, ki jih najdemo na obrobju kotline, so dokaz za lo. Imena Topolšica. Rogaška Slatina so dovolj znana (4. str. 107). Omenili smo tudi že naslednjo dobo1, pliocen. Y njeni začetni dobi so reke nasule v udorini obilo drobirja, morje pa se je takrat že umaknilo proti vzhodu. Verjetno je nekako sredi te dobe zalilo kotlino še jezero; morda jih je bilo tudi več. Z usedanjem finega gradiva so takrat marsikje nastale debele plasti ilovice, ki so danes še ohranjene na obrobju kotline (n. pr. v območju ložniške in celjskih opekarn v Spodnji Hudinji). Iz usedlin in odkladnin te dobe se je izoblikovalo na osnovi kasnejšega razdiranja in odnašanja gradiva po rekah deloma tudi položno gričevje m a obrobju (1, str. 450—452). Zadnjo, kvartarno dobo, razdelimo na diluvij (pleistocen) in alu-vij (holocen). V diluviju so velik del Evrope pokrivali ledeniki. V naši bližini so bile pod njimi tudi Savinjske Alpe. Reke so izpod ledenikov v teh gorah, pa tudi iz ostalega predgorja odnašale različen drobir ter ga odlagale v dolini. Kasneje so ga v osredju ponovno odnesle (ero-dirale), ohranile pa so se tako imenovane diluvialne terase na obrobju. Opazimo jih n. pr. južno od Braslovč, na južnem robu med Vranskim in Kasazami, na severu med Žalcem in Pirešico. zlasti pa na vzhodu med Vojnikom in Teharjem. Tudi tu je obilo gline in ilovice, ki ju izkoriščajo opekarne (n. pr. pri Ljubečni). (1, str. 453-454). — V aluviju, to je v sedanjosti, so reke znova nanosile v dno kotline novega drobirja in tako ustvarile današnjo ravnino. Na tej plodni naplavini pa se je postopoma razvila prhka in precej sušna prst. Plast te prsti je v bližini reke še zelo tanka; šele nekoliko stran, na tako imenovani mlado-diluvialni terasi (ravnini), je plast prepereline debelejša in tu je največ njiv ter' naselij (1, str. 458). Prof. Žagar naivaja, da so se prsti v Celjski kotlini »razvile v glavnem na aluvialnem in diluvialnem materialu, zato so še mlade in slabo izprane, po večini apnenčaste in le v manjši meri manj apnenčaste naplavine«. (5, str. 26). Nato pa razlikuje tštiri tipe prsti: plitvo in sušno prst, ki je potrebna namakanja in ki jo najdemo nekako v osrednjem delu ravnine med Letušem, Šempetrom in Medlogom; nato globoke in vlažne glinaste in ilovnate naplavine, ki so tudi še v dnu kotline: na desnem bregu Savinje in Boljske so nanosi iz višjih leg, na obrobnem hribovju in gričevju pa vlažna in globoka hribinska tla. (5, str. 26). Še nekaj besed o podnebju in rekah v Celjski kotlini. Podnebje Celjske kotline uvrščamo k srednjeevropskemu podnebju, h kateremu pripada znaten del Slovenije. Njegove značilnosti so zmerne zime, zmerna poletja in zmerne padavine. Prof. Melik pravi, »da ima Savinjski predel omiljeno podnebje osrednje Slovenije, toda z nekaterimi svojstvi subpanonskega pasu« (1, str. 468). Povprečna julijska temperatura v Celju n. pr. iznaša 20,2° C, pO'vprečna januarska pa istotam —1,9° C. Nad 10° C znaša srednja toplina 6 mesecev, od tega nad 20° C 1 mesec (julij), pod 0° C pa 2 meseca (7, str. 241, 268). Ker pa leži kotlina na prehodu med Alpami in Panonsko nižino, kaže nekatere sub alpske in subpanonske značilnosti. Tako se v njej v poletju ozračje bolj segreje kot n. pr. v Ljubljanski kotlini, saj je dolina odprta toplemu zraku iz vzhoda. Pozimi pa prihaja do izraza dejstvo, da je kotlina v glavnem vendarle precej zaprta. Zato tudi tukaj nastopa tako imenovani toplinski obrat — mrzel zrak se zajezi in nabere v kotlini, zlasti na vzhodni strani pri Celju. Tako pride do tegfi. da sodi Celje kljub povprečno višjim zimskim temperaturam v Celjski kotlini, kot denimo v Ljubljanski kotlini, ob določenih prilikah med najbolj mrzle kraje v Sloveniji (1, str. 467). Padavin dobiva nižji del kotline na leto povprečno 1200 do 14-00mm (7, str. 280, pril. 3). Celje samo jih je dobilo n. pr. v dobi od 1. 1919 do 1939 na leto povprečno 1116 mm. V tem obdobju je bilo povprečno največ padavin v mesecu juniju (123 mm), takoj za tem pa v mesecu septembru (121 mm). Iz tega sledi, da poznamo dva letna viška padavin: spomladanskega in jesenskega. Najmanj padavin je bilo v tem obdobju v mesecu februarju (41 mm). V celoti ima torej topli letni čas precej več padavin kot hladni. (8, str. 41). Višje obrobje kotline na južni in zahodni strani dobiva v povprečku več padavin, nekako do 1600 mm, vzhodna in severovzhodna stran pa v celoti manj (od 1000—1200 mm) (7, str. 280, pril. 3). . Tudi vetrovnost naše kotline je precejšnja. Zelo pogost je močan jugozahodni veter, ki nastopa silovito, saj se spušča iz višjega obrobja v dolino. V hmeljiščih napravi občutno škodo. Pozimi se uveljavljajo tudi mrzli vetrovi iz vzhoda in severa. — Za snežno odejo je značilno, da se ne obdrži skozi vse zimske mesece, marveč se večkrat prekine in spet obnovi. Tudi megla se- večkrat ponavlja, vendar večinoma ni dolgotrajna. Med rekami je seveda najbolj znana Savinja. Večji njeni pritoki so Paka, Boljska, Ložnica ter Voglajna s Hudinjo. Vse te reke (razen Boljske) in še nekatere manjše (n. pr. Sušnica in Koprivnica) se združujejo pri Celju v najnižjem delu kotline, kjer je torej .veliko sotočje rek. Savinja izvira v Logarski dolini in po soteski pri Letušu vstopi v Celjsko kotlino. V smeri od Letuša, mimo Braslovč in- Polzele prečka ravnino in se pri Preboldu nasloni na njen južni rob. Tu jo z desne strani ojači še Boljska. Na severnem robu ravnine pa jo skozi do Celja spremlja Ložnica. Savinja ima močan strmec v gornjem toku, pa tudi-v naši ravnini je le-ta še kar precejšen, saj teče pri Malih Braslovčah 308 m, v Celju pa 235 m visoko (1, str. 455). Njen tok je zategadelj v tem področju dokaj hiter. V zgornjem delu se njena struga ob de-ževju zaradi strmih gorskih pobočij, ki jo oklepajo, hitro napolni z vodo, ki nato drvi proti ravnini in dalje proti vzhodu. Plitve struge rek, njihova združitev prav v Celju ter močan zaokret Savinje isto-tam proti jugu (pred sotesko skozi Posavsko hribovje) povzročajo pogostokrat hude poplave zlasti v Celju in njegovi okolici. V ostalem pa je Savinja tudi zelo prodonosna reka in odlaga največji del proda in peska v samem Celju ter s takšnim zasipanjem lastne struge še povečuje število in razsežnost poplav (1, str. 456). — Ložnica kot njen pomembnejši pritok v našem predelu je do nedavna tekla počasi v številnih vijugat proti Celju. Ob vsakein večjem deževju se je prav-tako hitro napolnila in ustvarjala svoje poplavno območje na severnem robu kotline. Zato je ob njej v prevladi travniški svet. Regulacija, ki je. pravkar v teku, pa bo to nevšečnost v precejšnji meri odpravila. Voda bo hitreje odtekala, utrjeni bregovi bodo zadrževali prestopanje vode, dobršen del travnikov pa bodo zamenjale njive. — Z južne strani tečejo v ravnino le manjši pritoki, kot n. pr. Reka, Artičnica in Bistrica. GOSPODARSTVO Profesor dr. Anton Melik pravi v svoji knjigi Slovenija II — Štajerska s Prekmurjem in Mežiško dolino — na str. 474 takole: »Občina — komuna Žalec, ki ji pripada ves poglavitni del Spodnje Savinjske doline, ima že 26,1% industrijskodelavskega in le še 44,3% kmetskega prebivalstva, zraven pa še 6,6% obrtniški skupini pripadajočega. V obeh novih občinah, Celju in Žalcu skupaj, prebiva 61.824 ljudi, od katerih živi od dela v industriji 30,8%, a od kmetijstva 23,4%. To je prava gospodarska slika Spodnje Savinjske doline, v kateri se je življenjski standard vzpel zelo visoko. Kmetijstvo je malokje v Sloveniji na tako visoki stopnji in posebej tako specializirano ter ko-mercializirano, tako da se v nekem smislu razlike med industrijskim ter kmetijskim prebivalstvom tu najbolj zabrisujejo. Po celotni gospodarski strukturi je vsekakor Celjska kotlina v tem svojem osrednjem področju med najbolj ekonomsko progresivnimi pokrajinami Slovenije. Kmetijstvo' tu ne nazaduje in ne izginja, temveč se komerciali-zira ter specializira in mehanizira.« In malo dalje lahko še razberemo, da predstavlja kombinacija hmeljarstva in običajnega kmetijstva skupaj s precejšnjim deležem industrije trdne gospodarske temelje te doline. Te ugotovitve nam prav gotovo označujejo bistvene značilnosti gospodarstva naše pokrajine. Nemogoče je prezreti močno kmetijstvo v tej pokrajini, kmetijstvo, kateremu daje hmeljarstvo prav svojstven pečat. Prav tako nemogoče pa je izpustiti industrijo, saj je ta pritegnila že velik del prebivalstva in tudi v marsičem vplivala na zunanjo podobo pokrajine. Ako torej premotrivamo gospodarstvo naše občine, to je večjega dela Celjske kotline, je nujno, da vsaj v kratkem pregledamo pomembnejše gospodarske dejavnosti in označimo njihove posebnosti. Kmetijstvo Pri.rodne prilike za uspešno kmetijstvo so v našem predelu dokaj dobre, saj je prst v glavnem primerna, podnebje pa je prav tako po-voljno. Najlažje spoznamo izrabo zemljišča v občini Žalec iz naslednje razpredelnice kmetijskih kategorij (9, str. 82, po oceni 31. 5. 1957): Vrsta zemljišča njive in vrtovi sadovnjaki vinogradi travniki senožeti pašniki in planine trstičja in močvirja gozdna zemljišča nerodovitna zemljišča Površina v ha V % 17,0 1,6 0.7 18,7 5,7 6,9 0,1 45,7 3,6 5.118 463 181 5.525 1.683 2.039 10 Skupna površina občine 13.529 J. 066 ~~29.614 100 Iz tega je razvidno, da odpade največji del celokupne površine na gozdove, saj zavzemajo ti skoraj polovico vsega ozemlja, kar se nanaša predvsem na obrobno gričevje in hribovje. Približno v enaki izmeri nastopajo' njive in travniki (17% in 18,7%); ti pa seveda največ v ravnini. Ostalim kategorijam pripadajo dokaj manjši deleži. V podrobnem ugotavlja pri deležu njiv prej omenjeni avtor, da je najbolje obdelana in najgosteje naseljena ravnina v pasu med Celjem. Polzelo in Gomilskim. Tu je 35—50% vse površine v njivah, gostota prebivalstva pa doseže 100 do 150 ljudi na kvadratni kilometer (1, str. 459). Iz podatkov Krajevnega leksikona LR Slovenije str. 26 in 27 pa razberemo, da je bilo 1. 1952 še preko 50% kmetskega prebivalstva v takratnih občinah Braslovče, Gomilsko in Tabor (največ v Taboru — 65%). Tem pa so sledile z že malo manjšim deležem (pod 50% kmečkega prebivalstva) bivše občine Šempeter, Žalec, Polzela in Prebold. Tu je bilo povprečno po 40% njivskih površin. To so torej najbolj kmetijski predeli naše občine in v teh seveda hmeljarstvo močno izstopa. Od celotne površine njiv v naši občini odpade na žita 36,2%, na industrijske rastline (med njimi je .nad 95% hmelja) 27,2%, na vrtnine 17,6%, na krmilne rastline 18,5% (12). To dokazuje, da odmerjajo kmetje v tej občini kljub tolikšnemu poudarku na hmeljarstvu vendarle še vedno največ njiv hranilnim kulturam (žita 36,2%, vrtnine 17,6%, skupaj 53,8%!). Res pa je, da imajo večji kmetje v tistem delu doline, kjer hmelj najbolje uspeva, povprečno tudi večje površine lastnih njiv za hmeljišča kot pa to kaže celota. V ostalem pa je seveda zanimivo, da so več ali manj vsi kmetje iz doline — večji in manjši — hmeljarji. Potemtakem tudi manjši posestniki z manj polja namenijo določen del tega za hmeljišča, morajo pa zato seveda v večji meri kot prvi dokupovati živila. Danes najdemo hmeljarstvo predvsem v dveh področjih naše države — v Savinjski dolini in v Vojvodini. V Savinjski dolini so prva hmeljišča znana že iz let 1850—1860 in to v okolici Celja in Žalca. V večji meri pa se je hmeljarstvo pričelo po 1. 1870. Franc žuža, Josip Bilger in Janez Hausenbichler veljajo za prve hmeljarje v tej dolini. Slednji je skupaj s Karlom Hauptom uvedel današnjo sorto, tako imenovani angleški golding, ki zelo lepo uspeva (6, str. 70). Hmeljišča so se postopoma večala, dosegla po prvi svetovni vojni okoli 600 ha in narasla do druge svetovne vojne v vsej takratni Sloveniji na 2500 do 2800 ha (od tega je Lil t) preko 90% v Savinjski dolini). Znano je, da so morali kmetje med zadnjo vojno hmeljišča občutno zmanjšati (na okrog 700ha (6. str. 71). Po osvoboditvi pa so se ponovno večala in dosegla 1. 1957 2030ha. Istočasno se je število pridelovalcev povzpelo na olkoli 3.300 (po gradivu Hmeljarske zadruge Žalec). Na samo občino Žalec je v tem letu odpadlo 1606 ha hmeljišč, vsi njeni hmeljarji pa so pridelali 1,901.446 kg hmelja. Povprečni hektarski donos je bil 1334 kg na 1 ha; s tem je bil že dosežen donos evropskega povprečja. Znano je tudi, da pridelujejo kmetje čedalje več prvovrstnega hmelja (odločilna postaja torej kvaliteta — po njej se ravna cena) in v omenjenem letu je bil pridelek že izredno dober, saj je na prvo in drugo vrsto odpadlo kar 97 % vsega' pridelka. Za boljši pridelek je prejelo premijo 78°/o vseh hmeljarjev v občima (9. str. 8, 9, 10). Znano je tudi, da večino našega hmelja izvažamo, v zadnjih letih največ v ZDA, Veliko Britanijo, Francijo, Nizozemsko, Avstrijo, Nemčijo in druge države. 'Kako pomemben je hmelj v naši zunanji trgovini, kažejo navedbe, da je n. pr. 1953 znašala v LR Sloveniji vrednost izvoženega hmelja 63.58% celotnega izvoza kmetijskih pridelkov (5. str. 12). Jedro hmeljarstva pri nas je danes prav v občini Žalec, saj je največ hmeljišč nekako v pasu od Gomilskega in Braslovč na zahodu, pa preko Polzele, Šempetra, Prebolda, Žalca in Petrove do Levca na vzhodu. Hmeljišča so torej predvsem v osrednjem in zahodnem delu občine. Tudi primerjava hmeljišč v bivših občinah pokaže, da je bila n. pr. 1. 1955 na prvem mestu občina Šempeter (39% hmeljišč od vseh njiv), zanjo pa Gomilsko in Braslovče (12). V omenjenem delu občine je torej hmeljarstvo vodilna panoga kmetijstva, v njem je največ pravih hmeljarjev. Z regulacijo Ložnice in pridobitvijo novih površin pa se bodo hmeljišča tu še razširila. Jasno je, da je hmeljarstvo povzdignilo celotno kmetijstvo Spodnje Savinjske doline na višjo stopnjo iai da je v občutni meri izboljšalo življenjsko raven njenega prebivalstva. Lepše in bolje opremljene domačije, pa tudi trdnejša posest, so sad prizadevnega dela savinjskega kmeta — hmeljarja. Treba je pristaviti, da terja uspešno hmeljar-jeinje mnogo vestnega dela, precejšnjih investicij in dovolj sezonske delovne sile (n. pr. ob obiranju). Za gnojenje hmeljišč so ,n. pr. potrošili v 1. 1957 samo v občima Žalec 3500 ton umetnih gnojil (na 1 ha povprečno 2200 kg) (9, str. 8). Življenjska praksa kaže, da se vse to le izplača, da vloženo delo, trud, skrb in sredstva niso zaman. Toda navedeno volja v polni meri le za tiste dele občine, ki so v nižini ali vsaj v bližnjem obrobju. Ce se oddaljimo v gričevje in hribovje, so hmeljišča čedalje redkejša, povečajo pa se površine žita ter pomen živinoreje, sadjarstva in deloma tudi gozdarstva. Za primer bodi prejšnja občina Šempeter, kjer je bilo 1. 1955 kot že navedeno, 39% vseh njiv odmerjenih za hmeljišča, 32% pa za žita. V občini Griže, kateri pripada v večji meri hribovit svet na južni strani, pa je bilo istočasno le 18% hmeljišč, zato pa je bilo žitaric 43% (12). — Ker smo že pri žitaricah, omenimo, da med njimi prevladuje pšenica, takoj za njo je koruza (na obe vrsti odpade okrog 60% vseh žit), za tem pa se zvrstijo ječmen, oves in rž (12). Tudi tu se pri pridelku opaža napredovanje, saj je znašal n. pr. pri pšenici 1. 1957 povprečno 20,5 metrskih stotov na ha (za vso FLRJ 1. 1957 — 16mtc) (9, str. 10 in 11 — str. 50). Sicer pa je zanimivoi, da določa rajonizacija kultur v tem predelu v bodoče opuščanje koruze (9, str. 43). Iz družbenega plana gospodarskega razvoja občine Žalec za 1. 1958 je razvidno, da bo v pogledu investicij tudi letos težišče na pospeševanju hmeljarstva. Površina hmeljišč .naj bi se v občini povečala za 253 ha in bi tako znašala v celoti 1859 ha. Do leta 1961 naj bi se povečala na 2161 ha, pridelek pa na 2500 ton. Velika sredstva so namenjena nadaljnji regulaciji Ložnice, s čimer bi pridobili za boljše izkoriščanje skupno 1900 ha tal. Za ureditev novih hmeljišč in za druge kulture bi prišlo v poštev okrog 500 ha, ostalo pa bi rabilo za izboljšanje živinoreje. Dalje je v Žalcu predvidena gradnja novega skladišča za hmelj, predvsem pa uvedba tako imenovane kmetijske strojne službe v okviru strojno traktorskih obratov pri kmetijskih zadrugah. V ta namen bo nabavljenih okrog 200 novih traktorjev. (9, str. 32 in 36—40). Razumljivo je, da pridelujejo kmetje v občini Žalec razen že navedenih kultur še druge, n. pr. povrtnine. Vendar lahko ugotovimo, da jih pridelujejo večidel le za domače potrebe. Nekaj več jih pride-lajo v tistih krajih, v katerih je v večji meri zastopano tudi nekmečko prebivalstvo (n. pr. Polzela, Griže, Žalec in Petrovče, vsi povprečno po 20% njiv z vrtninami) (12). V splošnem prihaja v poštev za prodajo v neki meri le krompir. Nanj odpade tudi največji del vseh povrtnin v pbčini (približno tri četrtine). Razmere kažejo, da prst v Spodnji Savinjski dolini prija tej kulturi in je kvaliteta zelo dobra. To potrjuje tudi povprečni hektarski donos, ki je znašal 1. 1957 160 mtq na ha . (v vsej državi povprečno 114mtc na ha) (9, str. 10, 11, str. 50). V prihodnje pa naj bi pridobili večje količine za trg s tem, da bi pridelovali predvsem več jedilnega krompirja (9, str. 43). Kljub prvenstveni vlogi hmeljarstva v kmetijstvu naše občine ne smemo prezreti tudi ostalih njegovih vej, to je živinoreje, sadjarstva in gozdarstva. Živinoreja je bila doslej v naši pokrajini spričo hmeljarstva potisnjena nekoliko v ozadje. Vsekakor je kmetu — hmeljarju tudi živina neogibno potrebna (gnoj, vprega, prehrana) in je lastnim potrebam doslej v glavnem tudi zadostil. Da pa stanje v živinoreji doslej' ni bilo zadovoljivo, dokazuje dejstvo, da znaša povprečna molznoist krav v naši občini še vedno le okrog 1500 litrov (9, str. 8). K izboljšanju živinoreje bo mnogo pripomogla vse bolj razširjena veterinarska služba; njeno središče je sedaj v veterinarski ambulanti i in osemenjevalni postaji v Žalcu. Razen te pa deluje v občini še 12 takšnih postaj, medtem ko jih bo kmalu že 16 (9, str. 9, 41). Pogled na Žalec z Mirosana Tudi pogoji za živinorejo zo ugodni. Že prej smo omenjali večje površine travnikov v bližini rek. Od skupne površine odpade na travnike, senožeti, pašnike in planine 31,3% tal. Če k temu dodamo še njive, posejane s krmilnimi rastlinami (detelja, lucerna), katerih površina je znašala 1. 1957 2860 ha, dobimo glavno krmsko bazo občine (9, str. 42). Doslej je bila živinoreja vsekakor pomembnejša na obrobju občine, kjer so manjše površine hmelja. Pri vrstah živine lahko ugotovimo precejšnje število konj prav v tistih krajih, v katerih je vodilna kultura hmeljarstvo (Gomilsko, Braslovče, Šempeter), kar je v zvezi z delom v hmeljiščih. Mehanizacija kmetijstva bo konja gotovo v precejšnji meri izpodrinila (traktor, zlasti v žičnih nasadih), s čimer bo ostalo več krme za govedo. Pri slednjem pa prednjačijo višje ležeči obrobni kraji občine. Nasprotno pa je število prašičev in perutnine spet največje v krajih, v katerih vodi hmeljarstvo (velika potrošnja — številna delovna sila) V celoti je bilo v območju občine 1. 1955 — 1902 konj, 7950 goved, 8373 prašičev, 35.708 glav perutnine, 806 ovac in 551 koz. Za vse vrste pa v glavnem velja, da so doslej večinoma namenjene le zadostitvi domačih potreb; večjih viškov za tržišče tudi tu ni. Za izboljšanje živinoreje je letos predvideno še povečanje števila živine, zlasti pri govedu, uvedba nove pasme (frizijsko govedo) na nekaterih kmetijskih posestvih, nabava plemenskih telic, ureditev pašnikov, večje pridelovanje detelje in lucerne ter ureditev 12 vzrejnih središč za plemenske svinje ter 24 vzrejnih središč za štajersko kokoš (9, str. 43). Tudi za sadjarstvo so v občini ugodni pogoji. Lepo negovani sadovnjaki po zavrtih in v bližini domačij ter vrste jablan ob cestah nam to potrjujejo!. Vsekakor pa je za sadjarstvo ugodno zlasti obrobno gričevje, predvsem še na severnih, prisojnih straneh. V vseh višjih obrobnih krajih — severno od Žalca in Šempetra, na zahodnem robu Braslovč in Gomilskega ter po južnem robu okrog Tabora, Prebolda, Griž in Petrovč se kmetje močno ukvarjajo s to vejo kmetijstva. Pa tudi v osrednjih nižinskih delih občine je sadnega drevja precej. V celoti so 1. 1957 našteli 216.134 sadnih dreves, od tega 164.964 jablan, 18.777 hrušk,, 15.038 češpelj in sliv, 6.303 češenj, 5.632 orehov in 4.581 breskev. (Ostale vrste so mnogo manj zastopane — po nekaj 100 debel) (9, str. 12). Pridelek jabolk je znašal n. pr. v istem letu 1579 ton (9, str. 12). Med sortami prevladuje bobovec, sicer pa so precej mešane. Kot pri živinoreji je videti tudi pri sadjarstvu, da je po dohodku pomembnejše zlasti v obrobnih, višjih delih občine. Opazimo, da posvečajo tam večjo pozornost izbiri vrst, da imajo lepši pridelek in da sadje nudijo tudi tržišču, bližnjim ali pa tudi bolj oddaljenim kupcem. Kmetje v ravnini pa se tudi pri sadjarstvu v glavnem zadovoljujejo le z nekim povprečnim stanjem. V glavnem težijo za tem, da bi čim več sadja predelali v pijačo —• v jabolčnik. Delovni sili v hmeljišču je treba pač nuditi primerno malico. Zato morajo hmeljarji ob slabih letinah sadje tudi dokupovati. To in pa domače potrebe po sadju usmerjajo torej njihovo sadjarstvo. Z boljšo izbiro vrst, z rednim 3 Savinjski zbornik 33 škropljenjem in čiščenjem, s pomladitvijo in ureditvijo pravili sadovnjakov pa bodo lahko dosegli tudi boljšo kvaliteto in s tem povečali svoje dohodke tudi v tej dejavnosti. K razvoju sadjarstva bo mnogo pripomogla znana drevesnica »Mirosan« pri Kasazah, ki bo vzgojila do L 1959 za trg 40.000 sadnih sadik. Že letos pa bo v občini na novo zasajenih 8.370 sadnih dreves (9, str. 44). Vinogradništvo je mnogo bolj kot sadjarstvo omejeno predvsem na gričevnato obrobje. Dokaj lepe vinograde v naši občini najdemo na severni, pa tudi na južni strani doline. Njihova površina znaša 180 ha. Žal pa odpade od skupnih 792.889 trt na žlahtno trto le 82.982 kosov, medtem ko so ostalo samorodnioe (9, str. 12). Vino je povprečne kvalitete in ga potrošijo večinoma doma. Pogled na pokrajino nam pokaže, da je v samem dnu doline razmeroma malo gozdov, zato pa zavzemajo večji del tal v višjem, severnem, zahodnem in južnem obrobnem svetu. Zanimivo je, da je celo severna gričevnata stran, ki je sicer prisojna, za poljedelstvo slabo izkoriščena. Zato je tudi obljudenost na njej sorazmerno majhna (1, str. 464). Sicer pa znaša površina vseh gozdov v maši občini 13.5i29ha (9, str. 13). Prednjaoijo kraji ima južnem rtibu kotline — Griže, Tabor, Prebold itd. (prejšnja občina Griže je n. pr. imela od celokupne površine 58% gozdov). Gozdovi nudijo kmetom v dolini v glavnem steljo, gradbeni les in drva za domačo uporabo, na obrobju pa prihaja razen tega ponekod v poštev tudi širša prodaja. V 1. 1957 je n. pr. znašal celokupni posek 20.306 m3, prirast pa je bil cenjen na 26.270 m3. Razmerje je bilo torej v tem letu pozitivno in se zaloge obnavljajo. Od navedenih količin je odpadlo za domačo porabo skupno 7.307 ni3, za prodajo pa 12.897 m3 lesa (9, str. 15). Gozdove bodo v prihodnje še bolj skrbno obnavljali in negovali. Že v tem letu bo zasajenih 78.550 sadik (9, str. 46). Ob zaključku tega poglavja bi opozorili bralca še na neko vidno zanimivost naše pokrajine. Ce opazujemo spomladi s kakšne višje točke sveže preorana polja v dolini, nam nehote vzbudi pozornost določena razvrstitev parcel v ravnini. V mislih imamo sistem poljske razdelitve. Prav lepo so opazne skupine dolgih in ozkih njiv, ki potekajo v isto smer. Polja so razdeljena na več takšnih skupin, ki so razkosane ozir. sistematično parcelirane. Vsaka parcela v takšni skupini je običajno last drugega kmeta (13, str. 17, 36). Iz tega sledi, da je — kot pravi prof. dr. Svetozar Ilešič v delu »Sistemi poljske razdelitve na Slovenskem« — »posest vsake kmetije razdeljena na številne deleže, ki so razmetani po vsem zemljišču...« (13, str. 36). Takšna razdelitev polja prevladuje v Spodnji Savinjski dolini in jo imenujemo zemljiška razdelitev na prave delce. V naši občini ima tako tipično razdelitev n. pr. Arja vas (13, str. 38, 44). Na obrobju, zlasti na severni in južni strani pa je razdelitev polj drugačna. Tudi tu je sicer posest razkosana, je pa pomešana brez reda in torej ni sistematično razdeljena; razen tega pa parcele v glavnem nimajo pravilnih oblik. To je razdelitev polja na prave ali prvotne grude (13, str. 17 in Priloga k razpravi). Razen navedenih sistemov je na obrobju še nekaj drugih vrst poljske razdelitve, vendar jih tu ne bomo omenjali. Prav zgoraj navedena razparceliranost oziroma razdrobljenost naše plodne zemlje pa ni v skladu initi z razvojem kmetijstva niti z razvojem celokupnega gospodarstva v naši družbeni stvarnosti. Da bi to neskladnost čimprej odpravili in da bi naše kmetijstvo čimprej dvignili na višjo, sodobno raven, posvečamo prav povečanju hektarskih donosov največjo skrb in vlagamo za dosego tega smotra največ sredstev. Sodelovanje med kmečkimi zadrugami in kmečkimi proizvajalci v tako imenovani kooperaciji dobiva vedno bolj konkretno podobo postopne poti k socialističnim odnosom na vasi. Razumljivo je, da morajo pri tej socialistični preobrazbi vasi krepko sodelovati mimo kmetijskih zadrug in naprednih kmetovalcev tudi vsa državna kmetijska posestva in vsi, ki jim je razvoj socialističnih družbenih odnosov na vasi pri srcu. Dobro in zgledno gospodarjenje obstoječih kmetijskih državnih posestev v Arji vasi, Latkovi vasi, Šempetru, Vrb ju in Zovneku ter šestnajstih kmetijskih zadrug v Polzeli, Petrovčali, Preboldu, Trnavi, Šempetru, Taboru, Vinski gori, Gomilskem, Žalcu, Bra-slovčah, Galiciji, Gotovljah, Grižah, Letušu, Ponikvi in Seščah bo ob sodelovanju vseh kmečkih proizvajalcev in kmetijskih zadružnih forumov slej ko prej rodilo koristne sadove. Rudarstvo, industrija in obrt Razen kmetijstva so v naši občini dokaj pomembni tudi rudarstvo, industrija in obrt. To nam dokazuje tudi že prej omenjeni poklicni sestav prebivalstva. V rudnem bogastvu Celjske kotline so danes znana nahajališča rjavega premoga na njenem južnem robu in nahajališča gline na celotnem obrobju. V bližnji preteklosti pa so poznali tudi nekatera manjša nahajališča drugih rud. Tako so pridobivali n. pr. v prejšnjem stoletju v bližini Galicije in Železnega rjavi železovec, svinec pa pod goro Št. Jungert. Tudi pri Taboru in Preboldu so poizkušali kopati železno rudo. (14, str. 54, 55). Zadnje čase so začeli pri Zalogu kopati bentonit, ki ga koristno uporabljajo v livarnah. V občini obratuje rudnik rjavega premoga Zabukovica, ki združuje obrata Zabukovico in Liboje. Pri tem imamo v mislih zabukoviško in libojsko premogovno kadunjo, ki sta obe iste starosti. Zaloge premoga v libojski kadunji naj bi znašale okoli 1,500.000 ton, kalorična vrednost pa je od 3.800 do 4.300 kalorij (3, str. 121). V celoti je v tem rudniku zaposlenih okrog 1000 ljudi, proizvodnja 1. 1957 pa je znašala 156.000 ton (1, str. 486 in 9, str. 2). Pridobivanje gline je danes močnejše le v opekarni Ložnica pri Žalcu, ki proizvaja vse vrste zidne in strešne opeke. Manjše poljske opekarne pa so prej obratovale severno od Žalca, Šempetra in Polzele, dalje na zahodni strani med BraslovČami in Gomilskim in tudi na južni strani okrog Prebolda in Tabora (15, str. 36). Danes je v obratu še 3* 35 manjša opekarna Gornja vas. Gradbeni kamen in gramoz daje kamnolom pri Pirešici. V industriji so v naši občini zastopana podjetja tekstilne, keramične. kovinske in lesne industrije ter industrije gradbenega materiala Najmočnejšo skupino predstavljajo podjetja tekstilne industrije. Sicer pa so večja podjetja naslednja: Tekstilna tovarna Prebold, Tekstilna tovarna Šempeter, Tovarna nogavic Polzela, Tekstilna tovarna Tuteks Žalec, Keramična industrija Liboje, Tovarna pohištva i olzela, Lesno podjetje Šempeter, Kovinsko podjetje Žalec Savinjska tovarna opeke Ložnica-žalec in Agroservis Šempeter ter Kolarsko podjetje Petrovče. Med najstarejša podjetja sodi vsekakor Keramična industrija v Libojah. ki je bila ustanovljena že 1. 1816 (14, str 58). Danes zaposluje okrog 400 ljudi. L. 1957 je znašala proizvodnja 1.265 ton različnih keramičnih izdelkov (9, str. 2). Zanimivo je, da sta že pred nastankom tega podjetja delovali na južnem robu kotline dve steklarni ki jih danes ni več. Prva je bila v bližini Tabora druga pa v samih Libojah. V keramični stroki pa sta delovali prej tudi manjši podjetji v Kasazah in Gotovljah (14, str. 57, 58). . Omenili smo že, da je močna zlasti tekstilna industrija, iu je najstarejša tovarna v Preboldu, ustanovljena že 1. 1839. Tako se tudi ta uvršča med najstarejša industrijska podjetja v Celjski kotlini. Danes zaposluje okrog 700 delavcev. Po številu zaposlenih ji sledi Tovarna nogavic Polzela z okrog 500 delavci. V celoti pa zaposlujejo podjetja te stroke nad 1500 ljudi (1, str. 481, 483, 484 . Po proizvodnji so zastopana takole (1. 1957): Tekstilna tovarna Prebold Tuteks Žalec 2,658.000 m2 in Tekstilna tovarna Šempeter 1,?40.111 lutkami!. Tovarna nogavic Polzela je v tem letu izdelala 3,135.998 parov nogavic (9, str. 4, 5, 78). Posebej je zanimiva Tekstilna tovarna J uteks v Žalcu, ki je nastala v zvezi s potrebami hmeljarstva (vreee-embalaza) v prostorih nekdanje pivovarne v Žalcu (15, str. 54, 55). Slednja je bila ukinjena 1. 1927 in je vsekakor zanimivo, da danes osrednje hmeljarsko področje ne razpolaga s pivovarno. Omenjena tovarna je v zadnjih letih povečala in modernizirala prostore ter proizvaja sedaj bombažne, konopljene in jutine tkanine. Omenimo še, da imajo nekatera teh podjetij precejšnje težave z nabavo surovin. Da bi postale neodvisne od konkurenčnih podjetij, je v načrtu izgradnja dodatnih obratov, tako v Juteksu obrata za lastno predelavo jutine preje, v Preboldu pa obrata bombažne predilnice (9, str. 5). Ostala podjetja so manjša, dosezajo pa prav tako lepe uspehe. To velja predvsem za Kovinsko podjetje in za obe lesnoindustrijski podjetji (Polzela, Šempeter). Spričo povečane gradbene dejavnosti se je razvilo in močno uveljavilo tudi gradbeno podjetje »Gradnja« v Žalcu. Manjša remontna obrata te vrste sta tudi v Preboldu m na Polzeli. K tej dejavnosti spada tudi movo projektivno podjetje »Savmja-projekt« v Žalcu (9, str. 16). Za potrebe kmetijstva skrbita Kmetijska strojna postaja v Žalcu in podjetje Agroservis v Šempetru. Obe služita vse večji mehanizaciji kmetijstva. Podjetje Hmezad v Žalcu, katerega predhodnik je bila 1. 1902 ustanovljena Hmeljarna (15, str. 45), skrbi za odkup, pravilno opremo in prodajo hmelja. Glede razmestitve industrije pravi prof. Melik, da je za Celjsko kotlino značilno, »da industrijska podjetja tukaj niso koncentrirana v enem samem območju, temveč da so razporejena zelo na široko« (1, str. 474). Delovno silo črpajo ta podjetja iz bližnjih in tudi oddaljenejših krajev, od koder hodijo na delo peš, s kolesi, z vlaki itd. Omenjeni avtor zaključuje: »Za Savinjsko dolino, ki ima že tako s srečno kombinacijo hmeljarstva in običajnega kmetijstva trdne gospodarske temelje, pomeni ugodno razporejen delež na industrializaciji in urbanizaciji še nadaljnjo gospodarsko ugodnost.« (1, str. 474). Glede obrtne dejavnosti pripominjam, da so številnejši obrtni obrati zlasti v Žalcu, Preboldu, na Polzeli, v Petrovčah, Šempetru in Braslovčah. Za njihov mlajši, kvalificirani kader skrbi Vajenska šola raznih strok v Žalcu. NASELJA Za Celjsko kotlino je ugotovljena poselitev že v prazgodovinski dobi, in to na njenem južnem obrobju ter tudi v osrednjem delu ravnine. Izkopanine iz starejše in mlajše železne dobe govore o življenju človeka v omenjenih področjih. V rimski dobi so znana tudi že pomembna naselja, kar nazorno dokazujejo izkopanine v Celju, Šempetru in Ločici. Tudi slovanska poselitev se je naslonila v največji meri na ista področja doline (1, str. 475, 476). Naselja v naši občini štejemo večinoma v vrsto t. im. ruralnih, to je kmečkih naselij, le nekaj večjih lahko uvrstimo med nekmečka, urbanska naselja. Naselja prve skupine so nastala predvsem v bližini plodnega zemljišča in pitne vode, vendar v določeni razdalji od poplavnega ozemlja ob rekah. Seveda pa so imeli vpliv na njihov nastanek tudi drugi činitelji — n. pr. prisojna lega, prometna stičišča in podobno. V to vrsto naselij štejemo n. pr. na gričevnatem in hribovitem obrobju t. im. zaselke (skupine do 10 hiš), ki jih je mnogo zlasti na severni strani. V ostalem pa najdemo v tem obrobju tudi samotne kmetije, ki so v neposredni bližini predvsem v hribovju na južnem robu (7, str. 542, priloga 5). Drugi tip naselij v tej skupini so vasi, ki spadajo v našem območju med manjše, saj imajo le nekatere največje od 50 do 70 hiš (1, str. 476). Naj omenimo, da je pri razporeditvi večjih naselij zelo zanimiv pogled na pokrajino; držijo se namreč ali osrednjega, torej bolj sušnega dela ravnine (n. pr. Petrovče, Arja vas, Žalec, Šempeter) ali pa že nekoliko višjih teras (n. pr. Griže, Prebold, Tabor, Braslovče). Po različni razvrstitvi domov, to je po tločrtu, pa razlikujemo v Spodnji Savinjski dolini več vrst vasi. V glavnem opazimo t. im. gru-časte in obcestne vasi, vmes, n. pr. bolj na zahodni strani, pa tudi dolge vasi (1, str. 476, 7, str. 542, pril. 5). Značilni obcestni vasi sta n pr. Arja vas in Drešinja vas, kjer so domovi razporejeni v dolgi vrsti na obeh straneh ceste (poti). Med hišami je tu le malo prostora, obrnjene pa so s končno stranjo na cesto (i, str. 476, 7, str. 551). Fn gručastih vaseh pa prav tega reda ni; domovi stoje brez reda v gruči. Med dolgimi vasmi so posebej t. im. enoredne dolge vasi, h katerim štejemo n. pr. Dobrtešo vas in Breg med Polzelo in Šempetrom (1, str 477) Tudi tu stoje domovi v vrsti, vendar ne tako tesno skupaj. Posebne so spet dolge enoredne gozdne vasi (n. pr. Podlog, Spodnje Grušovlje), kjer stoje domovi v dolgi vrsti ob eni strani poti m na kulturnem zemljišču, ki se nato vleče v dolgi progi čez polje (zemljiška razdelitev na proge) (1, str. 476, 7, str. 548). Med večja in že bolj ali vsaj deloma nekmečka naselja lahko štejemo v naši občini nekaj trgov in krajev z večjimi podjetji. lakam večji kraji v dolini so: Braslovče, ki so izpričane kot trg; leta 1457. in stoje na nizki terasi ter imajo 306 prebivalcev (1, str. 479, 480). V bližini so razvaline znanega žovneškega gradu. Polzela, ki lezi tudi bolj na robu ravnine, je znana predvsem po tovarni nogavic m ima 1079 prebivalcev. Podobno kot v Žalcu je tudi tu števi^ prebivalstva napredovalo zlasti v zadnjih dveh desetletjih (za 73,5 %) (1, str. 481). Na nasprotni, južni strani doline je Prebold, od koder se povzpne cesta čez hribovje v Trbovlje. Znan je po veliki tekstilni tovarni, prebivalcev pa ima 567 (i, str. 485). Zabukovica in Liboje (premogovnik in keramična industrija) se tudi uvrščata med znane kraje na južnem robu doline, Šempeter pa je v sušnem osredju ob glavni cesti in mu dajejo vse večji pomen izkopanine iz rimske dobe. V bližini Petrove, ki so bolj na vzhodni strani, je znano kmetijsko posestvo Arja vas. . .. Pripominjam, da kažejo v številu prebivalstva skoraj vsi kraji Celjske kotline močno povečanje. V obdobju med leti 1931 do 1948 se n. pr. uvrščajo med skoraj izključno napredujoča naselja v Sloveniji (16, str. 92). V večini teh krajev je v omenjenem razdobju prebivalstvo napredovalo za 30, 40, 50, 60 in več odstotkov, tako n. pr. v Grižah za 47,5%, v Zabukovici za 31%, v Polzeli za 56%, r Preboldu za 51 %, v Rakovi jah za 80 %, v Dobrteši vasi za 100 % in v Dobriši vasi oelo za 131 «/o (16, str. 76, 79). Vse to je prav gotovo tudi odraz napredujočega gospodarstva v občini, za posledico pa ima, da znaša gostota prebivalstva v pravem, osrednjem delu ravnine sedaj 100 do 150 na 1 km2 (1, str. 459). Središče komune Žalec leži nekako v osrčju Celjske kotline v že prej omenjenem sušnem predelu ob važni magistrali Ljubljana— Celje—Maribor. Kot trg se omenja prvič že leta 1265. in je, zanimivo, imel tržne pravice že 58 let prej kot Celje, ki je postalo trg 1. 1323., mesto pa 1. 1451 (1, str. 482, 494, 496). Kljub takšni legi m dejstvu, da je tu nastala tudi ena pražupnij Celjske kotline, h kateri je sprva spadalo tudi Celje (1, str. 482, 495), pa se je v največje m najpomembnejše naselje razvilo Celje in ne Žalec, saj je ležalo v križišču poti, imelo je boljši obrambni položaj, postalo je sedež Celjskih grofov in dobilo je prvo železnico in večjo industrijo v naši pokrajini. Žalec je ob vsem tem ostal le manjše tržno središče vse do razvoja hmeljarstva. S tem pa, ko je postal središče hmeljske trgovine, je pridobil na pomenu, ki se je v zadnjem času še stopnjeval z razvojem industrijskih podjetij v kraju in prav sedaj dopolnil s tem. da je postal Žalec tudi središče močne gospodarske enote — žalske občine. Tudi izredno močna osemletna šola ter vajenska šola raznih strok poudarjata njegovo središčno* vlogo v občini. Prebivalcev je imel Žalec ob zadnjem ljudskem štetju 1. 1953. — 1.178, leta 1880. n. pr. pa le 608. Število prebivalstva se je torej v vmesni dobi domala podvojilo (1, str. 484). Porast je bil močan zlasti v zadnjih desetletjih (za dobo 1931—1948 znaša 85 %) (16, str. 79). Zunanja podoba Žalca se v zadnjem času močno spreminja, saj ob starem jedru nastajajo lepi novi stanovanjski predeli. Profesor Melik pravi, da je Žalec »od vseh nekdanjih trgov v Celjski kotlini razen Celja najbolj razvil značilnosti pravega mesta. Zato zasluži, da mu tudi na zunaj in formalno priznamo značaj ter naslov mesta; saj moramo priznati, da se od vasi zares temeljito razlikuje tako po gospodarski strukturi kot po zunanjem licu naselja« (1, str. 484). Literatura i n viri 1. Dr. Anton Melik; Slovenija II, drugi zvezek, Štajersko s Prekmurjem in Mežiško dolino. Ljubljana 1957. 2. Dr. Ivan Rakovec: Naši kraji v oligocenski dobi, Proteus L. X. 1947/48, št. 9-10. 3. Inž. Gostiša-inž. Kovačič: Rudarsko-geološki opis libojske kadunje, Liboje (ob 25-letnici »Svobode«), 4. Dr. Ivan Rakovec: Terciarni vulkani na Slovenskem, Proteus, L. X., 1947/48, št. 4-5. 5. Prof. Marjan Žagar: Savinjska dolina in hmelj, Celjski zbornik 1957, Celje 1957. 6. Inž. Lojze Kač: Hmeljarstvo v Savinjski dolini, Celjski zbornik 1951, Celje 1951. 7. Dr. Anton Melik: Slovenija I, splošni del, prvi zvezek, Ljubljana 1935. 8. Dr. Oskar Reya: Letni tok padavin v Sloveniji, Proteus, L. X., 1947/48, št. 2. 9. Predlog družbenega plana gospodarskega razvoja občine Žalec za leto 1958, Žalec. 10. Krajevni leksikon Ljudske republike Slovenije, Ljubljana 1954. 11. Statistični koledar FLRJ 1958, Beograd 1958. 12. Gradivo Urada za statistiko in evidenco OLO Celje, Celje (preračunano iz navedenega gradiva). 13. Dr. Svetozar Ilešič: Sistemi poljske razdelitve na Slovenskem, Ljubljana 1950. 14. Prof. Janko Orožen: O nastanku rudarstva in industrije v Celju in njegovem zaledju, Celjski zbornik 1951, Celje 1951. 15. Prof. Orožen - Felicijan: Kratka gospodarska zgodovina Celja in okolice, Celje 1952. 16. Prof. Stane Zrimec: Gibanje prebivalstva Slovenije v razdobju 1931—1948. Geografski vestnik, Ljubljana 1950. 17. ** Gradivo Hmeljarske zadruge Žalec. Vladimir Levstik: Vladko in veter Vroči poletni dan se ohlaja, smreke na Sevčniku ne drhte več v sončni pripeki, Gora Oljka se odeva v izlate koprene. Blag vetrc pihlja, s travami se poigrava, z listjem se pomenkuje, ko hiti čez no-grade in polja, tja proti cerkvi svetega Andraža, mimo te v Podsevško dolino, iz doline čez griče in bregove dol v ravan, kjer vali Savna svoje bistre vode in kjer žive grajski stric, šentruperška teta in braslovški boter. Še dalj, kar naprej leti veter, in Vladlkove misli lete z njim. Mali Vladko leži pod široko lipo na griču in sanjari. Zaprl je zemljepisno knjigo; travne bilke gleda, kako se upogibajo, in si zamišlja, od kod prihaja veter in kod in kam gre njegova pot. Čudna stvar je veter; nihče mu ne ve doma, ko da se ni nikjer začel, prav ko da piha že od začetka sveta, star kakor hribi, zemlja in nebo. In kam hiti veter, kje miruje, ako sploh kdaj obmiruje? Vladko si ne more in ne more zamisliti, da bi se kje ustavil. Kako bi se mogel, ko je tako lahak, da se visake reči ovije in ga nič ne zadrži? In kakšen je veter? Živ je, diha, vse vznemirja, pa vendar nima ne podobe ne obraza. Vladko si ga skuša predstaviti in si ga slika toliko časa, da nazadnje ires zagleda angelca z razprostrtimi perutničkami, siegnjenimi ročicami in nožicami, zlatimi laski in bleščečimi očmi. Angelc Veter leti, leti, Vladko pa ga spremlja s svojimi sanjami in si izmišlja pravljico: Veter je ušel svoji mami spod Oljske gore iii vihra v široki svet. Privihra do Celja, tam so1 velike hiše in ua strmem hribu stoji stari grad; do Zidanega mostu, kjer se Savna izliva v Savo (le kaj ji je treba, jo mar luna trka?); v Ljubljano, kjer izhajajo »Vrtec«, knjige »Matice Slovenske«, »Ljubljanski Zvon« in »Dom in Svet«; v Trist. kjer pristajajo ladje in izkrcavajo blago z vseh koncev sveta. Nad višnjevo morje se vzdigne veter, v Atene prileti in v Carigrad; iz Carigrada hiti v Jeruzalem in Betlehem, in naprej, v Arabijo, v Indijo, na Kitajsko in Japonsko, čez Tiho morje v Ameriko, iz Amerike čez Atlantsko morje, na Francosko, kjer je vladal silni cesar Napoleon, s Francoskega čez snežne gore v Švico in na Tirolsko, pa na Koroško, h Gospe Sveti, kjer so v starih časih kronaili slovenske vojvode. Od Gospe Svete se zažene v Uršljo goro, in ko pride do tod, mahoma opazi Goro Oljko; trikrat, štirikrat še udari s perutničkami, pa je spet doma. »Kod si se klatil, sinko Veter?« vpraša mama in skrivaj seže na polico po brezovo šibo. »Beli svet sem ogledoval, mati. Po vsej širni zemlji sem se spre-letaval; niti slutil nisem, da letim nazaj pod Oljsko Goro.« »Na, potepuh!« reče mama, ga stisne med kolena, mu jih naloži z brezovko deset ali kaj, vzame škarje in mu pristriže perutničke do živega mesa. »Da si zapomniš, kje je Gora Oljka!« Ostrižen in našeškan sedi sinko Veter v kotu pod goro in se cmiha in obuja kesanje: »Po belem svetu sem dirjal tjavdan, meneč, Vladimir Levstik da mu ne bo nikoder konca, in glej si ga, priletel sem domov pod Oljsko Goro! Zdaj bi pa res rad vedel, čemu sem jo bil popihal?« Vladko si ga zamišlja tepenega in ostriženega in se mu na pol hahlja, na pol se mu pa smili. Hudo zabavna se mu zdi Vetrova zgodba, skoraj da ji sam verjame, res, kar zavida mu že, ki je videl toliko tujih dežel. Kadar bo veilik, pojde tudii 011 okrog sveta, prav gotovo pojde, v Carigrad in Arabijo, v Indijo in Ameriko, na Francosko in Špansko in kamorkoli še vodi pot. Že je v duhu velik, že potuje; iu sredi potovanja, ko pravkar lovi tigre na otoku Javi, se okrog njega vse nekam pogrezne in Vlad ko zaspi. Lipa šumi, Vladko spi na zemljepisni knjigi; ptički skačejo po vejah in čivkajo, pa ga ne morejo zbuditi. Zbudi ga šele mamica, ki je skuhala močnik, pogrešila sinka in ga v skrbeh prihitela iskat... Vladko je zdavnaj postal Vladimir; odrasel je, dokaj sveta je videl, čeprav ne toliko kakor Veter, ko jo je popihal spod Oljske Gore. In kakor sinko Veter, se vpraša vsakič, kadar se vrne v ljube domače kraje in med svoje ljudi: »Po širnem svetu sem se klatil, in glej si ga, priklatil sem se domov! Zdaj bi pa res rad vedel, čemu sem jo bil popihal?« In dobro mu de, da je tu, in nekaj časa se mu spet vse smeje. Hribi niso nikjer tako zeleni, nebeška trata nikjer tako višnjeva, bele ovčke na nji nikjer tako čiste kakor doma. Doma je vse najlepše in najbolje, le mame ni več, da bi ga vsaj še enkrat zbudila s svojo ljubo roko! Vladimir Levstik: MOJ GROB Ko zadnjič poljubi me varuška Noč, med čredo pokorno me ne zagrebite, pod bor me ponosni na goro nesite, pod bor, proti morju božanskemu zroč! Ne prosim za kamen, ne maram za cvet: dovolj, da bom z borom poslušal vetrove, od mraka obsanjan, od zarje objet! PROTI JUTRU In dih samote, tihi krik srca, in cesta, ki me v mraku ni več vzela, in pesem, ki je z mano dolgo šla, a ni mi še riajtišjega zapela. Ugaša noč. Budi se šum ljudi. In zvezde, ki so daleč v mraku stale, zbledele so v široki trak luči, ponočne ptice, ki so dan prizvale. Utrujen sem, a moram v dnevno luč. Grenkost samote mi je še ostala. O, srca davno zarjaveli ključ, odpri me, da ne bova z mrakom pala! In svet. Signali. Kriki. Gledam vse. Potapljam se v globoko valovanje. Vse me preliva, skozi mene gre —• in grem in grem tako kot gre iskanje. France Onič: IGRA Igramo se. Igramo tudi vloge, ki si nihče jih sam ne zaželi. In v nas sveta so slike vse pretoge, da marsikaj nas v igri ne boli. In stremo marsikdaj stvari uboge in marsikaj, kar res pomembno ni, nato polni neizražene tegobe obstanemo med strtimi stvarmi. Igramo dalje. In kar bomo še igrali, bo morda igra s cvetkami na skali: uvenejo, ko sonce zagori. In skala bo ostala dalje skala, le hladna prej, bo vroča zdaj postala; usehlih cvetk ta igra ne skeli. BELI OBLAČEK I. Želela si v srcu je mnogo bogastva, nabranega skrito iz naših dolin, povsod ga je našla in ga zgrnila z nasmehom oči, ki so polne globin. In kakor da hodi po romarskih krajih, pobožno je spletala kito si las med gajem na loki, pod drevjem na trati, povsod za njo tekel sam sončni je plaz. Jo vidim od daleč. Kot potnik z asfalta, in mnogo ob meni rumenih je sten. Tu drevje ne niha, a riše si sence dobrotne na cesti spomin samo njen. II. Zbežal je blažen čas: nanj pozabiva! Spominov sence čez so že polegle. Naj veter nosi in med polji skriva, po čemer so nekoč želje posegle. In koder koli bova še hodila, podobe dragih dni bodo zastrte; le ti morda med sencami vrnila jih boš na zapuščene stare vrte. Večer dreves bo tam ko tiha godba, da žalost me edina tja povrne? Je pot še tja? Mar moja bo obsodba, a noč krog njih se v ostro mejo strne. Janko Kač: Nerodna zgodba Vsa Savinjska dolina pozna mesarja Petkovega Tonča, vi ga pa ne poiznate? Širokopleč, zastaven in zaripel možak je. »Saj takih je devetindevetdeset na sto mesarjev povsod po svetu in ni tisti vaš savinjski Tonče med njimi pač nikako sejmsko čudo«, mi ga hočete dati povsem v nič. Telesno je res podoben mesar Tonče tisočem drugih sotrpinov mesarjev. Kakor pa se loči že povprečni Sa-vinjčan — pa brez zamere, prosim — od navadne človeške vsakdanjosti, tako ima tudi Petkov Tonče prav do viška stopnjevano odlično čednost, ki ji pravimo potegavnost. Prav v ozkem sorodstvu je sicer ta čednost z nečednostjo — lažnjivostjo, vendar jo pa že od daleč ločimo od te po njeni nezlonamernosti. Le enega resničnega umetnika sem še poznal v tej stroki, ki je Tonča prekašal, Dajčmanovega očeta v Solčavi, oštirja in cerkovnika. Če ga ni vzela zadnja zima, je menda še živ. Nekoč je očeta divje zavijalo po črevih in je srknil, za zdravje seveda, nekoliko slivovke, preden je pozvonil k maši. Ko je oblačil duhovnega gospoda v zakristiji, je neprijetno dahnil v starega župnika, da je ta vzdignil obrvi: »Vi, Dajčman, kaj ste ga že spet na vse zgodaj?« Začudeno je pogledal ata sivolasega gospoda: »Jaz že ne! Kaj pa če so ga gospod kaplan!« Vsi trije so se nasmejali. Kaj so se hoteli jeziti? Kako bi se tudi kdo jezil, če ata Dajčman zavali še tako debelo. Da naš Tonče tudi ne zaostaja mnogo za svojim vzorom, vam dokaže v naslednji resnični zgodbi. Zgodaj zjutraj jo je mahnil nekoč mesar Tonče po kupčiji. Vso šaleško dolino tja do Šentandraža je pretaknil, a nič pripravnega ni bilo. Kjer mu je ugajal rep, mu ni bila po godu cena. Če cena ni bila napeta, je bilo pa bedro preohlapno. Pozno popoldne si je baš ogledoval pri Šmonu na Kaleh zastavnega voliča, ga v duhu tehtal in že kar shranjeval čisti dobiček. Šrnon pa je trd in nikomur ničesar ne da pod ceno, najmanj pa mesarju. Težko se loči Tonče od dobrega kosa. »Osem pa pol. Udari, Šmone! Lep denar je,« prigovarja mesar in otipava menda že desetič voliča po repu. »Devet sem rekel, pa amen. Lep denar sem, lep denar tja. Bo pa počakal. Na petrih je še vedno dovolj detelje,« odloči kratko Šmon. »Še žal ti bo, Šmone, če...« na mah je utrgal mesarju besedo krepak sunek od zadaj, ki ga je nemilo porinil proti jaslim. Da se ni ujel zanje, bi bil telebnil Tonče prav na kravjo posteljo. Razsrjen se ozre mesar in vidi, kako trese poleg voliča zastaven kozel svojo redko brado in se pripravlja za nov naskok. »Kaj ga imate tako naučenega, da meče kupce iz hleva?« se je hudoval Tonče. »Otroci so ga spačili in je kar za nadlego pri hiši,« odvrne Šmon. Nagajiv nasmešek šine preko mesarjevega obraza: »Da bo vsaj nekaj kupčije, koliko hočeš za kozla, Šmone?« »Kozla vendar ne boš kupoval, če potrebuješ vola?« ga je odbijal gospodar. »Ce ga kupim, ga pa kupim! 150 dinarjev ti dam zanj,« je odpiral mesar svojo brejo listnico. Za 160 dinarjev sta se pogodila; deset jih je dobil pa pastir, da mu povede zverino domov. Šmon je stopil na prag iin zadovoljno gledal čudno trojico, ki je poskakovala v dolino. »Bog ve, kakšnega vraga si je Petek spet zmislil. Pri cerkvi v nedeljo bom že izvedel.« Mesar Tonče se je zadovoljno muzal, ko si je v duhu sestavljal načrt za kozlovsko potegavščino: »Čakaj me ti, bradati Mihevc, zavežem ti jezik, ki ga opletaš, kakor krava rep na levo in desno! Še sto let se ti bodo smejali.« Mrak je že nastopil, ko so prispeli kozel, pastir in mesar po za-vrteh do Tončevega hleva, (kjer je ostal kozel. Pastir jo je ubral domov, Tonče pa je stcupil k Anželakovi Zeifi: »Zefa, posodi mi za nocoj tvojo kozo. Eno kilo mesa imaš zato pri meni.« Poznala je Zefa Tonča, da je dobrih rok, če gre za kakšne muhe in ni kar nič vprašala kako, kaj in zakaj, temveč je pripeljala iz hleva svojo mekeiavko. Mesar je privezal kozo pred svojo gostilno, iz katere je vse pre-vpil glaisni Mihec, in stopil med goste prav ozlovoljen: »Dober večer!« »Kaj se pa tako držiš, kakor da bi ves dan same kisle kumarce jedel,« je zrogovilil nadenj bradati Mihevc. »Kaj nisi mogel nikogar oslepariti, duša mešetarska?« »Slaba je bila kupčija, zares. Nate sem se pa vendar spomnil, čeprav me vedno grdiš,« je mirno odgovoril Tonče. »Name si se spomnil? Da bi od mene kupil vola, menda ja ne. Razen žene in mačke tako nimam živega pri hiši,« je ugibal Mihevc. »Pa sem le mislil nate. Kozo sem ti kupil, kakor si me večkrat prosil.« »Glej ga, glej! Kozo si mi kupil? Kako bo moja stara vesela! Samo denarja nimam ...« je mencal Mihevc. »Boš že poravnal, saj vem, da si poštenjak,« je zamahnil Tonče z roko. »Kje jo pa imaš, kje jo pa imaš?« je hitel ves vesel Mihec. »Zunaj je privezana. iKar poglej jo, če bo zate,« je rekel mesar in stopil na prag. Dekla je prinesla iz kuhinje luč. Vsa pijana druščina se je zgrnila z Mihevcem pred gostilno in pretipavala uboigo meke-tavko, ki je začudena gledala neznane obraze. »Ne bo slaba!« je odločil kovač Julež, ki se je razumel na živino, ko je pogledal kozi na zobe. »Tratnica je s šestimi sekavci. Te imajo sladko mleko. Gošnice, ki obirajo le grmovje, imajo kar štiri sekavce in grenko mleko.« Janko Kač »Pa ringelce iina kakor mestna -gospa!« je vpil Kožarek in jo cukal za kožne izrastke pod brado. »Kako zaljubljeno te pogledava. Nemara se ji kar zdi, da si tudi Kozarek,« ga je dražil veseli Mihevc. »Vimič, poglej Milievc, vimič. Kako ga bo vesela tvoja Jerka!« je hitel zapiti krojaček Žmigovec in skušal kozjo revo molsti. Ker pa se je revež preveč pripognil, se je vpiknil na glavo pod kozo, ki ga je vsa preplašena preskočila. Spet so se zgrnili pivci v sobo in je ostala koza sama v temi. »Da me ne boš zmeraj zmerjal, bom dal že sam za likof. Minka, postavi ga Štefan na miizo!« je ukazal mesar Ion če. »Saj vem, da si dober. Tudi mi ne boš za liudo štel, če te kdaj s svojim umazanim jezikom oplazim. Kaj bi se kislo držali na tem polomljenem svetu,« se je opravičeval Mihevc. »Prav imaš, Mihevc! Le dajmo ga na kozino srečo in dobro prirejo,« je trkal mesar in so hrumeli z njim gostje, da se je slišalo na konec vasi. Prav lahko se je izmuznil iz sobe v tem direndaju mesarjev pomočnik in izmenjal kozo pred hišo s kupljenim kozlom iz hleva. Pri-šedši nazaj je še zvrnil z Mihevcem kozarec, potem je pa s skrbjo pristavil: »Od poldne ni bila pomolzena, jo boš moral peljali domov, da je mleko ne ob t išči. Škoda bi bilo živali!« »Prav imaš. Kako bo stara vesela, ko ji pripeljem tako kravico v hlev,« je pritrdil Mihevc. Odmajal se je ven, odveizal živalco in krenila sta proti domu. »Pridna meketavka, pridna!« je božal pijani Mihevc svojo kozo in si predstavljal v duhu, kako bo presenetil svojo Jerko. Norčavi kozel pa je začel uganjati svoje burke in se zaletavati v svojega gospodarja. »Le igraj se, le! Si še pač mlada, kozika,« je kramljal Mihevc in vdano prenašal vse napade hudomušnega kozla. Naenkrat se je pa povzpel kozel na zadnje noge in položil na sredo ceste svojega gonjača. Nič mu ni zameril Mihevc. Še vesel je bil pri misli: »Prireja bo, prireja. Do zjutraj boš pa že morala počakati.« Počasi sta prilomastila domov. Da preseneti svojo ljubo Jerko, je postavil Mihevc kozo kar v hlev in stopil ves blažen pred svojo ženko. Z jeznim pogledom je ošinila Jerka nadelanega moža, ki jo je potrepljal po rami: »Ne uganeš, kaj sem ti pripeljal lepega!« »O, saj vidim. Kakor vsak večer, pijano moro. Kdaj te bo srečala pamet!« je godla Jerka. »Leščerbo vzemi in lonec in pojdi pomolst koziko, ki sem jo privezal v hlevu!« ukazuje slovesno Mihevc in gleda ves zadovoljen, kako lezejo jezne gube ženinega obraza v prijazen nasmeh. »Objemi me, ljuba Jerka!« sili Mihevc v ženko. »Ne budali vendar, stari, in zlezi spat,« ga odrine Jerka, obriše s predpasnikom glinasti lonec, prižge svetilko in izgine v hlev. Počasi si je slačil Mihevc suknjič in se pogovarjal sam s seboj: »Ni bil slab dan. Vina do cementirenge zastonj, kozo na upanje...« »Boš ti, dedec nemarni!« je planila naenkrat nanj z jevševim pa-klezorn Jerka. »Se boš iz svoje poštene žene norčeval. Jaz ti pokažem!« je padalo presenečemu možu po glavi in koder je zadelo. »Kaj si ob pamet?« je komaj prišel k sapi Mihevc. »Ti pač ti! Kozla molži sam s svojimi pijanimi pajdaši. Pa še lonec mi je ubila nemarna žival, ko sem segla pod njo, da jo pomolzem, O, jaz nesrečna žena ...« je planila Jerka v jok. »Kako kozel? Sam sem videl in otipal vime,« se otepi je prepadeni mož. »Kar v hlev pojdi, pa si poglej svojo kozo. Pa še potiplji, če hočeš, da ti salutira. Saj pravim, pijanci si še nikoli niso kake baterne zmislili!« je jadikovala razjarjena žena. Naglo je nateknil Mihevc suknjič in stopil v hlev. Posvetil je koiziki pod vampič in videl, da je njegova kozika res pravi kozel. »Cigan nemarni, Petek! Kozla mi je podvrgel. Jaz mu že pokažem!« se je hudoval Mihevc, odveza! kozla, ga nemilo meknil iz hleva ter ise napotil z njim nazaj v gostilno. Pred njim se je utrgal iz teme mesarjev pomočnik, ki ga je bil poslal gospodar pogledat, kako bosta orala Mihevc in Jerka zaradi kozlove kupčije in molže. V silnem krohotu je odmevala gostilna, ko je pripovedoval pomočnik, kaj je videl. Vsi so naročili na novo pijače. »Kje si, cigan nemarni?« je prirobantil Mihevc s kozlom pred gostilno in ga privezal za ograjo. Vsi so se oizrli v vrata, ko je vstopil razsrjeni Mihevc: »Kaj si mi napravil ciganski mesar!« »Ali si znorel, Mihevc, od veselja nad svojo meketavko, ko kolo-vratiš okrog in psuješ?« se začudi mesar Tonče in se hinavsko zavzemajo vsi gostje. »Ne norčuj se iz mene, cigan! Kaj sem kupil od tebe kozo ali kozla, to mi povej!« sili Mihevc v mesarja. »Pa se mu je revežu res menda zbledlo. Vsi ste videli, da je bila prava, resnična koza, ki sem mu jo prodal. On pa sedaj nekaj onegavi, da je kupili kozla.« »Kozo sem res kupil, domov sem pa prignal smrdljivega kozla in je bila moja žena strašno žalostna, ker je mislila, da sem se hotel ponorčevaiti iz nje.« »Kaj ste že slišali kaj takega, ljudje božji! Kozji čudež! Poštena koza se je izpremenila v kozla. Kaj če nima sam peklenšček tukaj svojih parkljev vmes,« se je čudil z vso vnemo Petek. »Pogledat pojdimo!« vpije med osupljenimi gosti Kozarek. »Saj ga imamo pred vrati,« hiti pojasnjevat Mihevc. »Potem kar noter priženi svoj kozji čudež, da vidimo pri luči, kaj je: koza ali kozel,« je odločil mesar Tonče, ki je vedel, da je medtem njegov pomočnik že zamenjal kozla s kozo. Brž je odvezal Mihevc kozji čudež izpred hiše in ga privlekel za sabo v gostilno: »No, pa poglej, ali je kozel ali ni?« je vprašal zmagoslavno. »Kako bo kozel? Kaj res noriš, Mihevc? Poglej vendar vime in Tingelce!« se je zavzel Petek. »Ne boš me ne! Enkrat si me. drugič pa ne grem na led. Tu imaš svojega smrdljivca!« se je repenčil Mihevc in se kar ni hotel ozreti. Vsa gostilna je bila polna krohota, ko je stopil Tonče k Mihevcu in mu predlagal: »Za dva Štefana staviva. Če je žival, ki jo držiš za koinopee, koza, plačaš ti, če je pa kozel, plačam jaz.« 4 Savinjski zbornik 49 »Velja!« je udaril v roko mesarju Mihevc v nadi, da ga bo spet zastonj pil in se je ozrl po svojem živineetu. Gostje so se krohotali, da so se držali za trebuhe in so bili vsi solzni, ko so videli neznansko izgubljen izraz na Mihevčevem licu. Mihevc se je sesedel na stol in pogledal po sobi: »Zdaj pa res ne vem, kdo je kozel. Moja koza ni kozel, to vidim. Ali sem jaz ali pa si ti, Petek? Skoraj si me tako zdelal, da bi ne vedel, ali sem dedec ali babnica. Cigan si pa le in si me dobro potegnil!« Mesar Tonče ga je potrepljal po rami: »No, bom pa jaz trpel stavo. Na, pij Mihevc. Tvoja Jerka pa naj pride jutri s cekarjem, da bosta imela za nedeljo dobro juho v spomin na kozji čudež.« Vesela druščina pa je hrumela še dolgo v noč. Kaj je bilo pa s kozlom, bo radoveden ta ali oni. Mesar Tonče ga je zaklal, nič hudega sluteče stranke so ga pokupile in plačale to zabavno zgodbo. (Iz avtorjeve knjige »Pisane zgodbe«.) Meta Rainer: PERSPEKTIVA 1941 Studence, jezera, potoke mirne, vse reke, vrelce, kjer kaj vod izvira, vse golta, škodoželjno vse požira umazan veletok. In brezobzirne njegove vode motne, hladne, širne bregove trgajo, vse iz okvira premikajo, nosilke zla, nemira, drve valove-tanke neprodirne. Sedanjost z njimi tone v morje večno ... Iz tal pa sveži viri zakipijo, izperejo navlako vso nevšečno, pšenična polja v zlatu zableščijo. Premagano sovraštvo bo nesrečno, ves svet bo vabil Človek na gostijo. Meta Rainer: KRIVDA Nekdaj, ko mlada, samcata hodila sem po vaseh zakotnih, svetu skritih, po strmih klancih, po stezah zavitih, se moja duša tal ni dotaknila. Imela je prozorna, čista krila, da po poteh se zračnih, vsem očitih je za metulji ob jutranjih svitih spreletela in z žarki se lovila. Sedaj sprehajam se po gladki cesti z nesramnim licem, z vsemi roko v roki. Pod mano pa prepad se enooki odpira. Srepo v me se je zazrl, ko da tam doli je nekdo umrl, nekdo, ki — sama ga imam na vesti. Meta Rainer: SIVA SKALA (Po Turgenjeva pesmi v prozi) Siva skala na obali, pod obalo morski vali. Kadar vetrc blag zapiha, valčke lagodno razniha, sivo skalo oškrope, tisoč barv na nji puste. Srce moje — skala siva, nežne ženske dušf — vali. če zapljuskajo po skali, vsa zardi, postane živa. Ostre sape jo suše: žive barve ne zblede. i* 51 Dane Debič: Jagned - Stal je naslonjen na palico. Bila je to ravna leskova palica in nanjo se je .naslanjal le rahlo. Odrezal jo je zato, da je imel kaj v rokah. Saj njegove roke so bile prazne tako grčave in kljub starostni izsušenosti še vedno krepke, šapaste. Palica pa je bila iz mladega grma in na odrezu se je zelenilo njeno sveže meso. Od rez je pomenil svežino te pomladi. Zapoznila se je letos. Oči je prekrila starostna mrena, toda še so zaznavale znake prebujenja. Zrak je bil topel. Divja češnja je zrasla med jelševim grmičjem in mali beli cvetovi so bili kakor snežni kosmiči. Stal je tam, precej podoben staremu štoru. Bil je raskav, kakor štor posekanega bora na obali ob reki. Reka je rahlo valovila, kakor da bi jo kodrala roka zamišljenega sanjača. Proti reki so se nagibale veje vrbovih grmičev. Mladike so poganjale povite zelene lističe. V reki ni bilo odbleska, ker je nad dolino plavalo sivo, oblačno nebo. Gramozne naplavine so bile še oble in nenačete od kopačev gramoza. No, starec je gledal proti gmajni in še dalje v dolino. Na daleč je dobro videl. Poslednje leto se mu je vid celo izostril na daljavo, kakor da bi se tudi vanj hotela povrniti mladost. Prišel je sem, da bi se poslovil od svoje gmajne, da bi videl, kako bo padel poslednji jagned v njegovi gmajni. Samo ena parcela v tej gmajni je bila njegova. Toda ta parcela je bila široka in dolga. Sem proti reki so rasli borovci in naprej proti strugi je bil slab travnik z ostro travo. Tam pa je stal samo velik jagned. Med delom, poraslim z boričevjem, in delom tam naprej se je globila majhna struga. Tam je spomladi zaostajala voda in ob njej so se razrasle jelše. Pod jelšami je rasla čmerika in med čmerike se je rad skril luknjičavi mavrah. Njegove oči ga ne bi več zagledale. Toda neki dan, ko je bil še mlad in je šel s svojim dekletom sem v gmajno, je našel mavrah in svojega prvega sina. Kako ga ne bi našel, ko je bila pomlad in so njej plale prsi. Bilo je na nedeljo popoldne in skrila sta se med mlade borovce. Zelo na gosto so takrat rasli in morda je kateri od teh tu, ki se silijo s svojimi vrhovi v nebo, še isti. Mnogo let je minilo, a na gramozu rastejo borovci počasi. Malo vode je med gramozom in malo hrane. Takrat pa je bilo osončeno nedeljsko popoldne in tako toplo. Toplo, ogreto dlan je držal na njeni rami; bila je tako majhna in stisnjena kakor drenov grm, on pa visok kakor jagned. Da, med bori se je zgodilo. Bila sta oba zelo nerodna in on je mislil, da tega ne bo nikoli znal. BGričevje ima svoj poseben vonj in zelo si ga je zapomnil. Kako rad je še pozneje šel mimo jagneda sem med bore in vonjal ta sproščeni vonj v tej skromni gmajni. Morda je zato vso zimo cencal in se odločal, ali naj zamenja gmajno za parcelo, ki je ležala tik pred gruntom. Sedaj podirajo ta njegov jagned in tudi na drugih parcelah jih podsekavajo. Jutri ali pojutrišnjem se bodo lotili borovega gozda in potem bo gmajna sem 5 Ž do reke pusta kakor obrita glava. Električni pastirji bodo zamenjali grmičje in tolste krave sivorjave pasme bodo s srninimi gobčki mulile travo. Toda pozimi bo mrzel veter vel od reke po tej puščobi in spomladi ne bo imela divja češnja prostora, da bi se zarasla med grmičevje, tudi sonce ne bo moglo zlatiti sanjavili trošenj borovcev, da bi iz njihovih smolnatih teles vabilo mili vonj gmajne. Življenje bo tu umrlo za vedno. Kjer je ležal nekoč mlad in željan njene ljubezni, bodo steptana tla in sledovi parkljev. Tudi ne bo več velikega mravljišča in stezic gozdnih mravelj. Njegovi spomini bodo izgubili živo oporo in se zrušili z njim vred v preteklost... Spreminja se življenje! Šele danes je to močno začutil. Hrup traktorjev je prihajal počasi in lahko so se izogibali drug drugemu na cestah. Traktorist je katero zinil in on tudi. Ta poslopja državnega posestva so se lepila iz leta v leto drugo k drugemu, a tudi to ga ni motilo. Čutil je podzavestno potrebo takega napredka vse do podiranja te gmajne, ki je vzbudila v njem stara čustva in jih stopnjevala v jokavo žalost. Šele tu je čutil, da ga hočejo izorati iz zemlje kot del suhega korena, njega in njegove spomine in njegovo poslednjo moč ... Ali bo še mogel kdaj v to gmajno na svojih tresočih se nogah? Po kaj naj bi prihajal? Gmajna je postala last državnega posestva in bo izpraznjena in praktična kakor vse, kar prihaja na novo. Vse življenje se je podzavestijo prilagajal spremembam in tudi s svojimi rokami je kaj spremenil v svojem gospodarstvu; v svoji mladosti je zamenjal lesen plug za železnega. Lesenega je zavlekel pod rante pri kozolcu in ne more se spomniti, za kaj ga je porabil. Zamenjal je gepelj za ročno slamoreznioo in na sinovo prigovarjanje je kupil električni motor, ki sedaj opravlja polovico dela. Mlačva ni več taka, kot je bila, ali teptanje prosa ... Zamenjal je slamnato streho z glinastimi strešniki. Tudi okna na hiši niso majhna, s križi in lončki za cvetje med njimi. Že za svoje mladosti, ko je prevzel gospodarstvo, jih je zamenjal z dvodelnimi, svetlimi in minulo leto je vzidal sin tridelna okna. Od stare hiše je ostal viden le klesan, porfiriiran okvir. Tega ni dovolil odstraniti, ker je bil tako trajen in je vzbujal v človeku topla, domača občutja. Tako si vsaj vedel, da greš skozi svoj prag... Nekoč je bilo spreminjanje tega ali onega predmeta nujnost, o kateri ni razglabljal s čustvi obžalovanja. Razvedrilo te je, če si zamenjal stara okna in je bilo potem toliko svetlobe v hiši. Bilo je prav, da se je povečal hlev in postal svetlejši. Tudi gnojnična jama iz betona se je obnesla. Vse take reči so pomenile delo in napredek in so si v prostorčku njegove domišljije takoj našle svoje domovanje. Morda v tistem povojnem zlobnem času ni ljubil napredka, ker je menil, da mu bodo izruvali zemljo iz ruše. Toda delal je le in v poslednje, da je dovolil vnuku v kmetijsko šolo in pristal, da se drogovi na hmeljišču zamenjajo z žičnico, je privolil z nejevoljo. Sin in snaha sta morala prigovarjati, še njegova lastna zgrbljena starka jima je pridala svojo besedo. On sam tudi ne bi zamenjal gmajne. Viso zimo je cencal... »Ne zamenjam te zemlje, četudi je revna. Tudi arondaciji sem se uprl in tako sem vam obdržal parcelo za Lavo.« Lava je širok potok, ves obrasel s podvodnimi rastlinami. »Prav, oče«, je rekel sin. »štirideset let sem star in nisi mi še prepustil posestva. Imej ga!« Starka je ves večer zgrbljena bolščala v slike svetnikov na steni, ali vtikala glavo med svoje usahle dlani. Bilo je nii niti za malico. Cisto majhna je postala in v postelji, kjer je bil vajen, da smrči in ga miri s svojo potrpežljivo bližino, je jecljala nerazumljive besede. »Kaj se cmeriš?« je vprašal zakrknjeno. »Odšel bo v tovarno ali pa v zadrugo za traktorista. Saj je v upravnem odboru ...« »(Kako, saj ne zna voziti«, je odvrnil. Starkin glas je stisnil njegove misli v klešče trpljenja. Drugi dan je rekel sinu: »Zemlja bo tvoja. Takoj bo tvoja.« »Kot in vse bomo dali v pogodbo.« je dejal sin. »Ničesar ne bomo dajali v pogodbo. Ce naju naženeš, daj ...« »Morda pa bi ne zamenjali gmajne, čeprav bi dobili lepšo parcelo. Gmajna je suha in prazna. Cuj, državno posestvo jo potrebuje in delavski svet je sprejel sklep o zamenjavi, mi pa dobimo orno parcelo. Hmelj bo pognal še letos. A bi obdržali?« Sin je držal razprto roko na prsih din njegov glas je bil za spoznanje bolj grčav. »Zamenjaj. Jaz ne bom zamenjal.« Ni rekel, da je star. Le molčal je, ker je čutil, da je starec in nič več. Še je šel in je sekal počasi, s premišljenimi kretnjami, mehka drva, da bi pozabljal. Klad ne bi mogel sekati. Tako se je tudi starka umirila in v mestu je bila podpisana predaja posestva na sina. Nič se ni spremenilo, le gmajno so zamenjali in sin je že pozimi postavil drogove za žico. V zadrugi je dobili žico in jo napeljal ter posadil hnielj na novo parcelo. Starec jo je šel pogledat in je sinu prikimal, da je zamenjava dobra. Kdo bi razkrival srce potem, ko je pristal z dejanjem. Na to pot v gmajno pa je šel skrivaj. Morda je šel zato, ker ga je tega dne dušilo v pljučih in mu je počasna hoja lajšala dihanje. Ali pa je šel za spomini; tu na obali so. bili res živi in so se vrstili kakor pisani odlomki minulega življenja. Ni mislil, kaj bi bil mogel storiti, pa ni storil. Le tako je plavalo po njem, kakor ptice, ki se v jeseni z mlahavimi zamahi peruti poslavljajo v širokem krogu nad vasjo. Sin si je izgovoril jagned in je bil skrben gospodar. Na državnem posestvu so se dali pametno pomeniti. Ko je starec ta dan šel mimo posestva, je tudi videl nove moderne hmeljske sušilnice, ki so bile od tukaj njegovim očem kakor meglen rdeč premaz. Še niso bile ome-tane. Mudilo se je preteklo jesen s sušenjem hmelja. Videl je tudi hleve državnega posestva in še se mu je za iskrila misel, kako lepo je urejen sadovnjak. Celo pohvalno je pomislil na skrbnost in red. Txi pa mu ni bilo več do takih misli. Vse je šlo h koncu. Nobeno umetno gaiojilo ne more poživiti tako izčrpanega telesa. Sedaj so za- čeli podirali jagned. Videl je od tu, kakoi se je zamajal visoki vrh sredi neba in kako se je začel lomiti skozi sivo oizračje. Bil pa je že toliko gluh, da ni slišal veselega tuljenja podiralcev. Bili so pač mladi ljudje in srečni, da iso opravili tako veliko delo. Treiba bo staro truplo, od pastirskih ognjev vse obžgano pri korenu, samo še obžaigati in razžagati. Tistikrat sta se bila ustavila pod jagnedom. Ali ni to skoraj sedaj ? »Ančka, pa bo mir enkrat, ta jagned bom pa pustil za spomin...« Tako na kratko ji je rekel in zdelo se mu je, da mu lasten glas postaja pojoč in ona je dahnila nekaj, pa je že pozabil, kaj. Kako je zmogel takrat tako nežnost, da jo je poljubil na oči, in ona, da je njegovo roko potegnila pod svojo zmečkano bluzo, na mehko dojko, pod katero je burno trepetalo njeno srce. Nič se nista menila ta dan za ljudi. Še zvečer je šel do njenih staršev, da bi pripravili za njuno poroko... Starec se je vračal v svojem zakrpanem, zmečkanem suknjiču in prekratkih hlačah. Iz čevljev, iz visokih delovnih čevljev, so molele cunje, s katerimi je imel povite noge. Da, med vojno, ko so divjali Nemci tu okrog, je nekoč s starko nesel temu fantu, ki je zamenjal gmajno in je bil takrat v partizanih, jesti. Kako sta se. pomikala s starko po rosni travi! In oba sta trepetala. Pa so se le srečno našli. Prav pod jagnedom so čepeli in mesec je imel pajčolain, podoben mavrici. V vasi pa so bili takrat Nemci in bi ju bili ustrelili, če ne bi imela sreče, saj je bila jesen in se je daleč videlo po pustih poljih. Ko je starec prišel do podrtega jagneda, so že odmevali udarci sekir po vejah in žaga je kratila to motovilo. Njemu pa se je pričel majati svet in so se ljudje z drevesom dvigali pa izginjali levo in desno. Zato je šel molče mimo njih, ki so ga pozdravljali in nekaj spraševali. Tam naprej je moral mimo rjovečega buldožerja, ravna-jočega zemljišča. Potiskal je pred sabo velik kup zemlje, ruše in grmičja. Tu se je starcu malo poživilo občutje in iprek struge je še prišel, čeprav majavo. Še enkrat je videl in zelo jasno; vse to veliko državno posestvo z vsemi novimi poslopji in še enkrat se je obrnil, da bi videl svoj jagned ... Pa je padel in umrl. Zadela ga je kap. Vasja Predan: Ljudje in gledališče Sentimentalne variacije na nesentimentaino temo Še nikoli si nisem zastavil vprašanja, čemu imam rad gledališče. Neštetokrat sem že sedel v zatemnjenem gledališkem avditoriju in trepetal pred začetkom. Da, trepetal: tako kot trepečejo ljudje pred dobrim, starim prijateljem. Kaj res prijateljem? Bolj prav bo: znancem. Prijatelj je zaupljiv in zaupen človek, znanec pa je komaj obraz in stisk roke, nekaj besed in bežno srečanje: nagli dve uri prekram-ljaš z njim, si ga vrežeš v spomin, če je močan in izrazit, ali ga brž pozabiš, če je krmežljav in voščen. In nič drugače ni z gledališkimi igrami: so takšne, ki jih nosimo s sabo vse življenje, druge spuhtijo, umro v spokojni pozabi, saj so živele komaj dve nagli uri: od trenutka, ko se je žametni gledališki zastor dvignil, do trenutka, ko je padel. Ali je to že odgovor na vprašanje, čemu imamo radi gledališče? Kajpada — ni! Še del odgovora ni. Drugod je treba začeti. Nekoč mi je učen mož dejal: »Ljubezen našega človeka do gledališča izvira iz resnice, da je domala vsak drugi Slovenec vsaj enkrat v življenju stal na odrskih deskah, ki pomenijo svet!« In je še dodal: »Slovenci smo pravi gledališki narod!« Zdaj, ko moram odgovoriti na zastavljeno vprašanje in še povedati, kaj je tisto, zaradi česar je vredno ljubiti gledališče, sem se v zadregi spomnil besed učenega moža. V zadregi, pravim. Kajti vprašanje je preprosto in jasno, odgovor pa razsežen, zamotan. Lahko bi se izmotal tako, da bi začel govoriti, kako je gledališče del tiste lepote, ki ji s skupno oznako pravimo umetnost. Lepota in umetnost pa sta ljudem všeč. Tudi bi lahko navedel znamenite Shakespearove besede iz Hamleta, da mora gledališče življenju držati zrcalo; im ljubiti življenje — ni greh. Nadalje bi lahko modroval, kako junaki odrskih del zmeraj razodevajo človekove slabosti in kreposti, kako nas uče živeti plemenito, uporno življenje, kako nas etično bogatijo, kako odrsko dogajanje zvablja gledalca v vrtinec lepote in ga zbližuje z njo, kako je napredno umetniško gledališče tribuna dejavnega humanizma. Itd., itd. Vse to bi bile resnice, nabrane iz učenih gledaliških razprav, resnične in pametne. A kljub temu bi ostale samo del odgovora na vprašanje, čemu imamo radi gledališče. Tisto, da nam je pri srcu zato, ker smo se nekoč sami srečali z njim, je lahko le polovična resnica. Saj je navzlic temu toliko ljudi, ki so v življenju stali na odrskih deskah, a se niso zaljubili vanje. Je že tako, da življenje usmerja ljudi po tisočerih stezah in te gredo pogosto mimo gledališča. Tako nekateri pač pozabijo nanj, drugi spet postanejo njegovi navdušeni častilci. V teh raznorodnih odnosih do gledališča ni nič tragičnega: je le naravno spoznanje, ki je razumljivo, tako kot je razumljivo, da nekdo raje hodi v kino ko na koncert. Ljudje si pač imajo pravico izbirati tisto obliko lepotnega življenja, ki jim je najbližja. In vendar ima napredno umetniško gledališče nekatere pomembne prednosti pred ostalimi umetniškimi užitki: živo je, neposredno, dejavno, razumljivo in aktualno. Pa mi bo kdo ugovarjal, češ, tudi ostala umetniška izrazna sredstva imajo te lastnosti. Res, imajo jih. A nikdar tako združenih, kot v gledališču. Naj se na filmskem traku odvijajo še tako pretresljive zgodbe, naj so cela krdela petošolk (zaljubljena v tega ali onega celu-loidnega zvezdnika — neposredno, intimno sodoživljanje z odrskimi junaki ostaja zmeraj živo in dejavno. Za to misel govore številne ankete, ki pojasnjujejo, čemu dandanašnji ljudje polnijo gledališke dvorane z večjo vnemo potem, ko so isto delo gledali v kinu, pa naj gre za klasičnega Shakespearovega »Othella« ali na priliko za sodobni Ingev »Piknik«. Pa še en primer: ni dvoma, da so otroci bitja, ki jih najmanj bremeni vsakovrstna navlaka civilizacije in kulture. Če je to res, tedaj ni zmotna misel, da je tudi otroško doživljanje najbolj prvinsko pa neizumetničeno. In nič protislovnega pa tudi čudnega ni, če tedaj ti isti otroci gledajo razkošno, slikovito Disneyevo »Sneguljčico« v kinu z nestrpnim občudovanjem, v gledališču pa kljub manjši paši za oči glasno komentirajo, prigovarjajo in odgovarjajo, pa celo kriče ob replikah junakov iz iste pravljice. Z eno besedo: tam zavzeto doživljajo, tu aktivno žive z dogajanjem. Ali smo zašli na stranpot s to teoretično primerjavo? Mislim, da ne. Ali imamo zgolj zaradi neposrednega, živega in aktivnega doživljanja radi gledališče? Tudi ne. A gotovo je, da nas je ta stranska stezica že močno primaknila k odgovoru. Da bi razumeli raznotere lepote gledališke umetnosti, da bi jo vzljubili — nam mora obiskovanje gledaliških predstav postati spodbudno dopolnilo vsakdanjega minevanja. To je kaj preprosta resnica. To je hkrati — prvi pogoj. Saj z drugimi lepotnimi užitki ni nič drugače. Ali lahko občutiš prelesti narave, če si vse dni zakopan v sobo in zidove mestnih ulic? Tudi muziko Bachovih fug ali Hinde-mithovih sonat boš težko lepo doživel, če se odpraviš v koncertno dvorano dvakrat v življenju. Umišljena ljubezen sama od sebe težko živi. Treba jo je spoznati in vzljubiti. Vendar mora ob teh splošnih pobudah biti še nekaj več; nekaj navdušujočega, notranjega, samodejavnega in samo vzgojnega. Te reči pa se porajajo v vsakem posamezniku kot pisan klobčič stezic, ki vodijo k istemu cilju in namenu. Moja stezica k občudovanju gledališča je bila preprosta, običajna, dejal bi, vsakdanja. Še otrok sem se zmeraj rad igral »igre«; zmišljal sem si vsakovrstne »vloge«, jih delil med prijatelje, no, potlej pa smo vsi skupaj imeli »predstavo«. Na skednju, v poletni utici, pod kozolcem. In od tod ini bilo več daleč do »zaresnih« predstav. Bile so pri iroki na številnih ljudskih odrih. Ti odri so pomenili prvi stik z »zaresnim« gledališčem. In po njih so kraljevale tete Pehte, Jurčki, Princeske in pastirčki, Rdeče kapice, pa tudi Rokovnjači in Legionarji, brdavsi, rokomavhi, kraljeviči in tatovi, pa Kralj z Betajnove in zgovorni Matiček z brhko Nežko. Pisana množica junakov, ki je »usodno« spremešala štreno moje drobne otroške domišljije. Trepetal sem s temi junaki, jih naivno posnemal in primerjal med sabo. Ljubil sem dobre in zaničeval hudobne. Tako pač kot. vsak otrok. Ko sem odrasel, je prišlo tisto, kar imam za najpomembnejše v ljubezni do gledališča. Nikdar nisem pretirano rad požiral knjig. Zmerom sem namreč iskal v slednji knjigi, v vsaki zgodbi in sleiheirnem junaku — sebe. Preprosto sem se primerjal, iskal sorodnosti. Teh sorodnosti pa v knjigah čestokrat ni bilo dovolj. Veliko več in bolj nazornih, otipljivih. sem našel med galerijo gledaliških junakov. Z njimi vred sem vzljubil tisti nedopovedljivi čar, ko te dogajanje na odru prestavi v stotero različnih življenj, ko zažive pred tabo ljudje, polni plemenitosti ali zlobe, ko se krešejo značaji, se rojevajo in propadajo usode. Nekaj skrivnostnega, pa vendar tako resničnega, življenjskega je bilo v teh razkritjih. In spet tisti živi. neposredni, dejavni in aktualni čar, ki ga lahko oživlja edino gledališče. Takšnih stezic je brez števila. Vsakdo si poišče svojo. In prepričan sem, da vsakdo vzljubi Hamleta tudi zato, ker v njegovi človeški lepoti razkrije svojo, preživlja ob Romeu in Juliji drobec svoje velike ljubezni, hrepeni skupaj z Lepo Vido, ker je človekovo življenje brez hrepenenja oskubljeno in sivo, se veseli Matičkove pre-šernosti, huduje nad Tartuffovim svetohlinstvom. Vsakdo med nami, ki ima rad gledališče, bi lahko povedal, zakaj ga ima rad. Zgodb bi bilo brez števila. Cilj pa bi ostal isti. Prav vseeno je, če bi se razkrila zaljubljena petošolka ali zvesti gledališki abonent, učen literarni snob ali upokojena poštarica, utrujeni rudar ali postavni kmetiški fante. Naj jim pomeni razvedrilo, razmišljanje, lepotno uživanje ali kar koli si že bodi — povedali bi. da ga imajo radi. Zdaj, ko smo pri kraju, moram še povedati tole majhno, zanimivo zgodbico. Ko sem skušal v to prgišče vrstic ujeti nekaj misli o vprašanju, zakaj imamo radi gledališče, in sem to zamisel razkril dobremu znancu, je ta široko nasmejan zgovorno pripomnil: »Ljubi človek, ti fveziš o* ljubezni do gledališča, krog febe pa parajo nebo rakete in sateliti, vodikove bombe in vsemirske gondole! Suhoparno je to, dragi prijatelj, zastarelo in dolgočasno. Kaj neki more tvoj neodločni Hamlet proti idolu Jamesu Deanu ali orjaku Marlonu Brandu? Kaj krhka Ofelija proti košati Sofiji Loren in Gini Lolobrigidi? Živimo v atomskem neurju in se klanjamo elektronskim vdleumom, ti, golobček, pa se peniš v ljubezni do stare, častitljive boginje Talije. Si se že kdaj vprašal, če bi tvoj nesmrtni Hamlet šel za prostovoljca v vsemirsko raketo in se z njo pognal v vesolje?« Premišljeval sem o teh divjih besedah in »veleumnih« vprašanjih. Razumel sem jih in si poiskal odgovor tudi nanje. Eno sem vnovič spoznal: naš čas je trd, trmast, neugnan in — čudovit! In prav zato, ker je tak, je vredno, da v njem živi tudi stara, častitljiva boginja Talija. Bolj ko kdaj koli sem si želel irazkriti nekaj neurejenih misli o ljubezni do nje. Drago Kuiner: Tepežni dan Naša hiša ni poznala krščanskih navad; bili smo brezbožni, kakor so pač vsi tisti, ki nič nimajo; gospodje so nam pravili, da smo rdeči; a mati je momljala, da so oni prašiči; bila je mati in je že vedela, zakaj. Tudi, kar se oblačenja tiče, ni bilo razlike med petkom in svetkom, imeli smo po eno samo obleko, igral in potepal pa sem se ob delavnikih kot ob nedeljah. Preden bom pripovedoval o praznikih in o tepežnem dnevu, moram povedati, da smo se preselili. Graščaku smo se čez noč zasmilili; menil je, da ni primerno, da stanujemo med svinjaki in da je nezdravo; a ni bilo nič res, hlevi so bili obokani, a graščak je hotel imeti prostore za žitno shrambo. Preselili srno se pol ure daleč od gradu. Bila je majhna hišica — reklo se ji je »peklarska hiša«. Soba, umazana kuhinja in vežica —• to je bilo vse. Stala je na zelo lepem prostoru. Na majhnem gričku, krog in krog pa se je razprostiral smrekov goizd. Zopet smo spravili svojo prtljago na voz in ha j d v novo stanovanje. Seveda smo vse lepo pobelili, zribali in očistili. Tudi jaz sem pridno, pomagal, sploh sem strašno rad pomagal pri delu. Začeli smo novo življenje. Mati je hodila v grad k svinjam. Zofka je morala v šolo, no, jaz sem bil včasih doma, še večkrat pa sem jo mahnil kam v vas ali pa v grad. Tiste dni, pred tepežkanjem, je bil tudi skoraj vsak drugi dan praznik. Mati se je jezila; njej je bilo pač vseeno, ona je morala krmiti svinje, naj je bil delavni ali praznični dan. Bila je trda zima in veter je bril. Vse je poledenelo-. Govorili so, da je to največji krščanski praznik. Kdoir na ta dan dela, pride v pekel in tam ga trgajo hudiči. Drugače je bilo z graščakom; ta za praznike proti svinjaku še pogledal ni; njemu so strežniki nanosili polno mizo svinjskih dobrot. Takrat sem bil že precejšen. Ce se ne motim, sem bil star več kot štiri leta, a pet še ne. Bilo je drugi dan po božiču, s sestro sva sedela za mizo in se pogovarjala. »Karlek, jutri pa boš šel tepežkat!« je rekla sestra. »Kaj pa je to?« »Kaj bi bilo?! Denarce bi lahko zaslužil, to je!« »Dinarje?« Napel sem oči in nategnil ušesa. In sestra je začela: »To gre tako. Iz mekovih šib spleteš korobač ...« A jaz: »Kakšne pa so mekove šibe?« Sestra: »To so tiste rumene, ki rastejo za vodo in se ne lomijo.« »A kaj pa je korobač?« Sestra kar jezna: »Nič ne veš! To je iz šib spletena kita...« In je pokazala na svoje kite. Zijal sem jo, ona pa je nadaljevala: »No, čakaj! Vzameš korobač in greš od hiše do liiše in tepeš. Vsakogar, na kogar naletiš, na-tepeš ... Tako.« »Kaj, tepsti? Saj to boli!« sem jo začudeno pogledal. »Seveda. Toda ne tako, kakor tebe včasih naša mati. Cisto rahlo,« in je pokazala, kako se tepe, in govorila: »Šip, šap, šip, šap, prosim vas, revčki smo pri nas, imate kaj za v kas*?« Te besede sem potem ponavljal, da sem jih znal na pamet. Sestra pa je začela pripovedovati, koliko denarja bom dobil. »Boš videl, kaj denarja boš dobil!« je govorila. »Potem si bova kupila bele zemlje in veliko štruco...«. Tudi to sva se domenila, da bova nekaj mami dala. Le, da ji ne bova poprej nič povedala. Kar pa se je korobača tikalo-, ga je imela sestra že spletenega. Rekla mi je, naj zamižim, kar sem tudi storil, in odprl usta, ona pa je potegnila od nekod korobač — imela ga je že spletenega •— in začela po meni: »Šip, šap ...« Potem pa sem to storil še jaz. Drugi dan sem vstal zelo zgodaj. Veter je bril, sneg je počasi naletaval. Oblekel sem boljšo obleko., ki je pa tudi že bila precej zakrpana. Mati je že odšla v grad, a Zofka je še vedno hrčala. Skočil sem po korobač in začel mahati po sestri. »Šip, šap, šip, šap ...« Nič mi ni zamerila. Naglo je vstala, me pomagala obleči in mi ves čas priganjala: »,'Kar hitro pojdi, če ne, ti bodo vse drugi pobrali!« »Kaj tudi drugi tepežkajo?« »Vsi taki reveži kot si ti in jaz.« Veter je bril tako hudo, da me je do kosti stresalo, a jaz sem ves čas na tihem ponavljal: »Šip, šap...« Že pri prvi hiši sem precej zaslužil. Hiš pa je bilo dosti, le da so bile zelo vsaksebi. Počasi se je zbudil v otroku pohlep po denarju. Mislil sem na žemlje, na štruco ... Še na kaj, tudi na to, da bi dal mami. Kamor sem prišel, povsod so se mi smejali. Dajali so mi denar, svinjino, potice ... Pa tudi s pijačo so me nacejali. To je trajalo vse do poldneva, ko tepežkarji zgube svojo pravico. Še eno hišo sem imel pred seboj. * V denarnico. Vstopil sem in začel kot povsod: šip, šap, šip, šap... V (hiši je bilo polno ljudi. Pili so in peli. Obkrožili so me, da sem bil nenadoma kot palček v sredi med njimi. Zmenili so se, da me bodo napojili. Prinesli so velik kozarec, večji od četrt litra, nametali drobiža vanj in ga nalili z vinom. Potem so me poklicali k mizi, mi pokazali denar, bil je precejšen kup, in mi rekli: »Izpij, pa bo vse tvoje!« Denar se mi je zasvetil in s tresočo roko sem prijel za kozarec in ga zanesel k ustom. Pil sem in se oddihaval, pri vsakem takem oddihu pa sem poškilil, koliko bo denarja. »Daj, daj! Kaj čakaš!« so me znova in znova priganjali. Požiral sem, v glavi pa se mi je začelo vrteti. Postajalo mi je toplo in neznansko srečen sem bil. Videl sem štruce, videl bele žemlje, videl radosten materin obraz. Potem se je začelo vse majati in tudi jaz sem se zamajal. Komaj komaj in s težavo sem stresel denar v žep, postavil kozarec na mizo in rekel zbogom. Vsa hiša je privrela na prag, gledala za mano in govorila: »Ga že maje! Ga že zanaša!« »Vrglo ga pa ne bo.« »Vrag, trdne noge ima.« Smejali so se, mene pa je zaneslo daleč pod cesto. Zavalil sem se, a na srečo je bilo tam grmovje in me lepo sprejelo v svoje naročje. Počasi sem se skobacal iz grmovja in odracal po kozji stezi dalje... Kako sem prišel domov, ne vem. Zjutraj sem ležal v postelji in bil sem precej zategel. Zofka je takoj, ko sem prišel nazaj, preštela denar in še tisto popoldne zdrknila v trg po žemlje, 'štruce in kifeljce, mami pa je kupila židano ruto. Vse to je bilo tisto jutro, ko sem bil še v postelji, na mizi. Dan je bil jasen in sonce je sijalo skozi okno. Tako lepo so se bleščale žemlje, štruce in kifeljčki. Kakšni so bili! Na vrhu pa je bila lepo zložena ruta. Za tisto kopico sreče pa je sedela Zofka in gostolela: »Karlek, srečo si imel! Poglej, kaj sem nakupila. In še ostalo je ...« »Koliko je ostalo?« »Petdeset dinarjev!« Nato sva se na dolgo in široko pogovarjala. Pripovedoval sem ji o vsem, česar sem se spomnil, ona pa mi je povedala, da me je mati poljubila, preden je odšla. Jaz pa sem objel Zofko ter jo poljubil kar naravnost na usta. Potem sva začela mlatiti sladke kifeljce. Še danes se spominjam, kako so bili sladki, saj sem jih sam prislužil. (Črtica iz avtorjevega dela »Karlekove prigode«.) Miloš Mikeln: Zapiski o provincialni kulturi in o kulturi v provinci Bistvo province je v tem, da ni takih kulturnih vrednot, ki nekaj pomenijo, tudi v merilih »središča«. To velja ne samo v kulturnem pogledu. Najpreprostejši, logični postopek nas torej privede do sklepa: provinca ne bo več provinca, ko bo zmožna in bo znala ustvarjati tudi v splošnem nacionalnem merilu pomembne kulturne vrednote, ko bo po svoji ustvarjalni kulturni moči relativno enakovredna »središču«. Torej je postopna pot do ukinitve province v postopnem razvijanju in utrjevanju dejavnih kulturnih (ne samo prosvetnih) moči, v ustanavljanju in utrjevanju ustanov s kulturnimi smotri (knjižnic, gledališč, muzejev, galerij, revij itd.). Namesto diskreditirane »provincialne kulture« resnična kultura! Ampak — žal — stvar ni samo v tem, da z ne preveč posrečeno besedno. igro zamenjamo vrstni red nekaterih besed in rečemo: »Ne več provincialne kulture — resnično kulturo v provinco! Na mesto provincialne kulture stopi kultura v provinci!« Čeprav ta dva stavka nimata zgolj pomena besedne igre — na mesto provincialne kulture naj stopi v provinci kulturna dejavnost, enakovredna tisti v »središču« —• se nam zastavlja vrsta vprašanj, izmed katerih sta mogoče najvažnejši dve: ali je taka ukinitev province sploh mogoča, in, ali je smotrna in rentabilna, ali je sploh potrebna in zaželena. Strasten prosvetni in kulturni fanatik bo brez pomisleka odgovoril: »Prav gotovo je smotrna in rentabilna, potrebna in zaželena, pa tudi mogoča.« Da bi bila deprovincializacija province zaželena, bo še vsak pritrdil; da bi bila smotrna in potrebna, tudi marsikdo; da bi bila rentabilna — tu bodo ugovori številnejši; o tem, da bi bila mogoča, pa bo podvomil marsikdo, ki prejšnjim štirim postavkam niti ne bi ugovarjal. Predvsem ne smemo pozabiti: z ustanovitvijo raznih kulturnih ustanov v letih okrog 1950 so. bili storjeni prvi koraki na pot k postopni »ukinitvi province« — že skorajda desetletni obstoj teh ustanov je potrdil namen, da začeto pot nadaljujemo. To je z gledišča kulturnega aktivista postavka, ki ima velik pomen, saj prav obstoj teh kulturnih ustanov že predstavlja določeno vztrajnoistno silo, ki vsaj delno usmerja kulturni razvoj province v določeno smer. Mogoče bi nam gledišče, ki sem ga imenoval gledišče kulturnega aktivista in je brez dvoma najprej upoštevanja vredno — pri čemer menim, da je kulturni aktivist kulturni delavec v oblastnih kulturno-prosvetnih organih ali v samih kulturnih ustanovah pokrajinskih središč — tudi sicer lahko pomagalo do jasnejših rezultatov naših razmišljanj. S tega, praksi .najbližjega gledišča, je poglavitna zavora hitrejši deprovincializaciji province pomanjkanje kadrov. Najprej pomanjkanje kadrov nasploh, posebej pa še pomanjkanje kvalitetnih kadrov. Mislim, da je trenutno le malokatera slovenska pokrajinska kulturna ustanova polno zasičena s kadri — .s kvalitetnimi kadri. Vendar, kot kažejo izkušnje zadnjih let, se stvari prav v tem pogledu odločno obračajo na bolje. Nekateri napovedujejo celo grozečo nadprodulk-cijo profesorjev, inženirjev, zdravnikov, gledaliških igralcev — vendar so po mojem take napovedi le preveč optimistične (včasih jih kdo ima tudi za pesimistične; pa ne vem, zakaj naj bi nas bilo strah majčkene — in do večje še dolgo, zelo dolgo ne bo prišlo — nadpro-dukcije n. pr. profesorjev ali gledaliških igralcev?). V vsakem primeru: kadrov je iz leta v leto več. Torej bo ta, s praktičnega stališča kulturnega aktivista trenutno najaktualnejši problem, v doglednem času odpravljen. S tem pa so- tudi možnosti za postopno »ukinitev province« iz leta v leto večje. Razumljivo, da bo »središče«, v našem primeru Ljubljana, tudi v bodoče ohranilo svojo sredotežno moč. Najboljši kulturni, tehnični, zdravstveni kadri bodo tudi v bodoče odhajali iz province v središče. Tako je tudi prav, kajti če bi hoteli zavirati to naravno selekcijo kadrov za naše najvišje znanstvene, kulturne, tehniške in druge ustanove, bi se to reklo, da hočemo zavirati celoten družbeni irazvoj. Tudi le malokdo, ki bi sicer lahko »pobegnil v središče«, ostaja v provinci samo zaradi idealizma, ostaja tu zaradi ekonomske in družbene nuje. In ni vzrokov, da bi temu tudi v bodoče ne bilo tako. Ampak vse to dejstva, da je pomanjkanje kadrov danes že občutno manjše, kot je bilo pred leti in da se nam obeta še naiglejši razvoj v tej smeri, ne more spremeniti. Torej: to, kar je trenutno še ena poglavitnih zavor hitrejši deprovincializaciji province, v bodoče ne grozi več tako odločilno zavirati tega procesa. O vprašanju, ali je sploh rentabilno, lotiti se pospešene »ukinitve province« — oziroma, ali je rentabilno, še nadaljevati pred leti začete napore v tej smeri —- je bilo že precej povedanega in zapisanega. Odgovor se glasi: je rentabilno. S tem še nismo povedali praktičnega recepta za postopno nadomestitev provincialne kulture z resnično kulturo, ki naj bi jo od kulture »središča« ločilo samo to, da sicer ne more doseči — vsaj trajno ne — kvalitete njenih najboljših stvaritev, kvalitetne ravni njenih najbolj reprezentativnih ustanov, ansamblov, da pa je sicer na kvalitetni ravni, ki tudi »središču« ne bi bila v sramoto, da, skratka, ustvarja vrednote, pomembne tudi v nacionalnem merilu. Kajti: če enkrat neka kulturna ustanova v provinci s svojimi ustvaritvami in dosežki pomembno prispeva k splošni nacionalni kulturni tvornosti, potem ni več provincialno-kulturna (v prej razloženem smislu te besede), pa naj dela v še tako provincialnem okolju in vzdušju. Razumljivo je, da mora taka ustanova potem ali odločno vplivati na odmiranje provincialne kulture v svojem okolišu — ali pa pade nazaj na raven komaj premaganega provincialnega ljubiteljstva. Če se ji zgodi drugo, potem to pač ne pomeni, da so bile sile vztrajnosti močnejše od njenih, da njen padec ni bil subjektivno zakrivljen. Če se je bati tega drugega, če je objektivni družbeni standard še nenaklonjen njenemu obstoju, potem bo laliko ohranila svojo doseženo kvaliteto in se izognila povratku v provincialno kulturno brezsmoterje samo na eni strani z vztrajnim bojem navzven, ki ji bo dajal tudi vzpodbud dovolj, da na drugi strani z nekakšno umetniško »permanentno revolucijo navznoter« ohrani svoj kvalitetni nivo. Edino na ta način bo namreč lahko premagala trenutno še premajhno zasidra-nost v svojem okolju. To pa terja ostre umetniške discipline, kot je ni zmožen vsak kulturni delavec, umetnik ali umetniški ansambel (prav isto namreč, tako se mi zdi, velja tudi za posameznika). Poznam eno, dve takšni ustanovi v naših provincialnih središčih — in njuna praksa sloni na opisanih načelih. Po vsem tem, se mi zdi, se prej omenjeni praktični »recept za postopno nadomestitev provincialne kulture z resnično^ kulturo, pa čeprav v provinci« — ponuja sam od sebe: ustanavljanje, če jih ni, če že obstajajo, pa krepitev kulturnih ustanov, ki se naj — po svojih smotrih ostro ločene od ljudsko prosvetne dejavnosti v svoji propagandni praksi pa tesno povezano iz njo — vsaka po svojih subjektivnih močeh trudijo doseči čim višjo kulturno (in ne prosvetno) raven. Ali so gledališča, galerije likovnih umetnosti, muzeji, knjižne revije in druge tako imenovane klasične oblike kulturne dejavnosti tudi v naših posebnih razmerah edino primerne oblike kulture? Misel je drzna. Zaradi tega seveda ni nič manj simptomatična. Dobri filmi (žal jih vidimo le zelo malo — kljub temu, da vidimo skoraj vse najboljše in da so naši filmski sporedi precej kvalitetnejši od sporedov n. pr. avstrijskih, nemških, italijanskih in drugih kinematografov), kulturne oddaje v radiu, v televiziji, ki počasi prihaja tudi k nam, žepne izdaje klasikov literature, cenene zbirke reprodukcij likovnih umetnin, magnetofonski posnetki glasbenih mojstrovin, zlasti pa film, televizija in radio — ali niso to modernejše, sodobnejše oblike posredovanja kulture? Pa cenejše? Množicam mnogo dostopnejše? V utopističnih romanih, in danes jih ne pišejo več samo žur-nalisti, ampak tudi ugledni umetniki — ni več gledališč, razstav, kulturnih revij. Namesto vsega tega ima vsak tudi najpreprostejši človek v svojem stanovanju tridimenzionalno televizijo, ki pri nekaterih avtorjih obsega samo dve steni, pri drugih pa tudi vse štiri stene in še strop sobe. In na tem ogromnem televizijskem platnu mu v naravni velikosti igrajo »Hamleta« najboljši igralci sveta, pojejo »Cavallerio rusticano« najboljši pevci sveta, na tem platnu lahko, če hoče, gleda izbrane reprodukcije del največjih mojstrov palete, posluša v perfektni tonski izvedbi najimenitnejše glasbene mojstrovine in lahko prisostvuje premieri v Scali ali pa v Metro-politanki. Seveda: to je utopija. Pa čeprav znanstveno verjetna ali umetniško prepričljiva utopija. Za povprečnega državljana FLRJ in za ogromno večino ljudi na svetu je tudi nekaj mnogo bolj realnega, nekaj jako oprijemljivega — navaden televizijski aparat — danes ta dan utopija. Zaradi tega tudi nikomur ne pride na misel, da bi razširjanje televizije, filma, radia in žepnih izdaj likovnih reprodukcij smatral za razlog za ukinjanje gledališč ali galerij. Ampak: tako imenovane klasične oblike kulture močno čutijo konkurenco filma, televizije, radia, žepnih izdaj. Skušajo se od teh sodobnih kulturnih parvenijev naučiti predvsem enega: kako se približati množicam. Sodobna teorija znanstvenega socializma uči in praksa jo v tem potrjuje, da tudi take dežele, ki niso zavestno usmerjene v ustvarjanje socialističnih družbenih odnosov, sam razvoj vodi v smeri socializma, konkretneje povedano, v smeri brezrazredne družbe. Prek različnih oblik, od državne kontrole proizvodnih sredstev do svojevrstnih form samoupravljanja in soupravljanja proizvodnje in blagovnega prometa po neposrednih proizvajalcih. Torej brezrazredna družba. Kaj je potem bolj razumljivo kot to, da se pojavljajo tudi težnje po deklasiranju kulture, te v vseh družbenih formacijah strogo razredno omejene družbene dejavnosti? Da poznamo- tudi v tako imenovanem kapitalističnem svetu pojave poskusov deklasiranja kulture na najvišjem nivoju od Muzeja modernih umetnosti v New Torku do Vilarovega Theatre National Populaire? Da ti pojavi sicer nosijo neizbrisen pečat svojega okolja, da pa so kljub temu ponekod hudo radikalni in da so ne glede na to prav gotovo simptomatični. In še: ali ni simptomatično tudi to, da si je eno naših najprogre-sivnejših gledališč izbralo za organizacijski vzor prav Vilarov TNP? Nekateri ljudje pri nas trdijo, da je naša kultura pravzaprav že od nekdaj deklasirana. Da tja do prejšnjega stoletja kulture sploh nismo imeli, odtlej pa da je deklasiran poglavitni njen ustvarjalec in uživalec — slovenski intelektualec ■— in torej tudi kultura sama. Ne bi se hotel spuščati v to »razredno pravdo«, vendar mislim, da naslednji tezi ne bo nihče ugovarjal: naj je naša kultura deklasirana ali ne — delavski razred je prav gotovo ni užival kot tudi drugod po svetu ne. (Iz tega praktičnega dejstva bi se najbrž dalo izpeljati tudi teoretičen dokaz, da naša kultura ni bila deklasirana in še danes v nekem smislu ni; ampak to ni namen pričujočih zapiskov.) S tem, da je vzel oblast v svoje roke, pa je delavski razred pri nas »prevzel« tudi kulturo; z drugimi besedami: vzel jo je v svojo službo, kot so jo prej imeli v svoji službi izkoriščevalski razredi. Vendar nas tako površno polteoretiziranje ne bo pripeljalo do zaželenega smotra. Zato poskusimo stvar razjasniti v čim bolj preprostih besedah: 5 ■ Savinjski zbornik 65 Delavski razred je dobesedno vzel kulturo zase. Delavci, ki sedijo v okrajnih in republiških zborih, odločajo o ustanavljanju in ukinjanju kulturnih ustanov, o njihovih proračunih, o umetniških dodatkih kulturnikov, ki delajo v teh ustanovah. Mnogo bolj kot v središču občutimo to dejstvo v provinci. Ampalk delavci kažejo tudi nekakšno neugodje nad kulturo. Delno jim je celo zoprna, ker je še pred leti bila sestavni del življenja njihovih izkoriščevalcev, ker je bila eden izmed faktorjev, ki so izkoriščevalce napravljali »več-vredne«, jih usposabljali za vladanje, za oblast, torej za izkoriščanje. Pa ni zoprna kultura delavcu samo zaradi tega. Zoprna mu je tudi zaradi svojega »zunanjega videza«; ker moraš za v gledališče obleči črno obleko, za v kino pa je ni treba, ker se moraš v galeriji »fino« obnašati, tega pa delavec me zna, ker ga nihče ni učil in mu tudi ni bilo potrebno, skratka, ker je kultura še vedno »po starem napravljena«. Mimo tega občuti delavec do kulture tudi nekakšno nezaupanje; še včeraj so jo imeli v rokah izkoriščevalci — ali ji morem zaupati, ko je gotovo ohranila marsikaj njihovega, ko se ji gotovo marsikdaj celo toži po njih, po črnih frakih in belih rokavicah? Tudi to neugodje nad kulturo in nezaupanje do kulture občutijo provinciailne kulturne ustanove mnogo bolj kot kulturne ustanove v središču, ki v glavnem rabijo intelektualnemu občinstvu. Prav zaradi tega pa stojijo kulturne ustanove v provinci v prvi bojni črti »na fronti osvajanja kulture po delavskem razredu«. V procesu popolnega deklasiranja in ponovnega reklasiranja kulture (osvojitve kulture s strani delavskega razreda) bodo odigrale pionirsko vlogo v tem procesu zaradi objektivne nuje daleč pred kulturnimi ustanovami središča, katerih njihovo intelektualno občinstvo ne sili v nenehno iskanje novih možnosti za boljši stik z množico neposrednih proizvajalcev. Najnaprednejši del delavstva se zaveda, da si delavski razred mora osvojiti kulturo, če hoče obdržati oblast v svojih rokah, če hoče, da bo njegovo vladanje kvalitetno, sposobno napredka, razvoja na boljše. Vlada namreč lahko samo tisti, prvi je lahko samo tisti, ki je tudi najboljši — če ni tak, ga razvoj odplavi in postavi na njegovo mesto boljšega. Prvi in najboljši pa je lahko samo tisti, ki si vzame zase vse najboljše, kar človeški rod premore; in funda-memtalmio vseh človeških dobrin je spoznanje sveta iin življenja, je znanost in kultura. Znanost in kulturo so si prilastili še vsi vladajoči razredi v zgodovini — drug drugemu so si jo trgali iz rok, meščan fevdalcu, proletarec meščanu. V času renesanse in še dolgo po njej je bila predstava o meščanu, ki živi sredi nakopičenih kulturnih dobrin — dotlej so bile fevdalna lastnina — kot njihov lastnik in uživalec, smešna za vsakogar, razen za tisti najbolj osveščeni del meščanstva, ki se je zavedal, da ga bo edino obvladanje teh dobrin trajno usposobilo za vladanje. Danes lahko n. pr. prominenten pesnik ali filozof postavi »von« pred svoje ime —• pa bomo kljub temu vsi vedeli, da je popoln, čistokrven meščan. Zato tudi danes predstava o delavcu kot edinem lastniku in uživalcu kulturnih dobrin, nakopičenih v tisočletnem razvoju, za osveščeni del delavskega razreda ni utopija. Ni utopija. Ker pa so delavci — v smislu, ki ga ima ta pojem danes pri nas, pa ne samo pri nas — v ogromni, praktično popolni večini, ,se to pravi, da morajo vsi imeti zase najboljše, saj je smoter razvoja v brezrazredno družbo tak, da so vsi sposobni vladanja, upravljanja. S kratko parolo: kultura za vse. Mogoče bo kdo očital gornjim odstavkom teh neurejenih zapiskov, da so utopični. Njihovemu avtorju niso taki. Ampak ne iglede na to nam bo koristilo, če se spet povrnemo k praktičnemu gledišču kulturnega aktivista, ki nam je že enkrat pomagalo do konkretno kul-turno-političnih »receptov«. S tega gledišča je praktični sklep gornjih kratkih razmišljanj dvojen: če ne ustvarimo možnosti, da vsi dobijo zase najboljše (najboljše — spoznanje sveta in človeka — kultura), da torej vse usposobimo za vladanje (ali z bolj aktualno besedo: za upravljanje), bodo še naprej gospodarili ne vsi, ampak tisti razred (ali sloj ali kakor koli že), ki ima to najboljše v rokah; v našem konkretnem primeru se bo torej razvil nov vladajoči razred delavske avantgarde, ki je v prehodnem obdobju prevzela oblast (s perspektivo, da zavestno usposablja slehernega delovnega človeka za upravljanje) in smoter proletarske revolucije, brezrazredna družba, se je spet odmaknil daleč v negotovo prihodnost, dlje, kot je bil prej; če pa ustvarjamo te možnosti z vso skrbjo in z vsemi razpoložljivimi sredstvi, potem je praktični način njihovega ustvarjanja edino ta: ohranitev vseh meščanskih kulturnih institucij (pa čeprav jih delavstvo ne uporablja v zaželeni meri) in njihova usmeritev v čim aktivnejše iskanje stika z jutrišnjim potrošnikom kulture, to je prevladujočo množico — na drugi strani pa vsestransko razvijanje elementarnih prosvetnih institucij, ki so vmesna stopnja na poti do popolne osvojitve kulture po delavskem razredu (z opombo, da mora biti delo teh prosvetnih institucij mnogo živahnejše kot v kapitalističnem sistemu, pa tudi minogo uspešnejše, torej deležno večje podpore kot danes pri nas). Malce patetično, a vendar brez pretiravanja: razvijanje kulture in prosvete je odločilnega pomena, če hočemo ohraniti pridobitve revolucije in se še nadalje gibati k njenemu končnemu smotru, če nočemo, da s tem, ker nudimo kulturo samo nekaterim, ustvarjamo tla za nastajanje novega vladajočega razreda (ob nekultivirani večini se kultivirana manjšina sčasoma mora razviti v nov razred), ali pa da se razvijamo v smeri manj (Združene države) ali bolj (Sovjetska zveza) totalitarne tehnokracije. Mogoče bi ta ali oni zagrenjeni kulturnik zavrnil pričujoča razmišljanja: »Poglejte, kako si kopljemo sami svoj grob! Poglejte, kako si kultura sama išče novega gospodarja, kako se vsiljuje novemu vladajočemu!« Tudi za take bi se našel odgovor: vselej doslej v zgodovini je bila kultura last vladajočih. Ampak, ko bodo enkrat vladajoči vsi, bo last vseh. Zato ne bo služila nikomur več, ampak bo enakopravna panoga družbenega življenja. Mogoče, najbrž bo najpomembnejša panoga družbenega življenja. Ker edino kultura ob pravih družbenih pogojih — in v brezrazredni družbi lahko najde take pogoje — pripelje človeka vzporedno z njegovo materialno osvoboditvijo tudi do duhovne osvoboditve: notranje uravnovešenosti, notranje svobode pred samim seboj. Drzna sanja. Predrzna sanja. Tudi preveč drzna? Ne vem. Zdi se mi, da ne. Ampak kljub temu naj ostane ta odstavek samo intermezzo. Pa ne sanjaški intermezzo, kajti naš smoter je še vedno brezrazredna družba — ali ne? — kljub temu, da smo po prvem porevolucijskem patosu vsi skupaj malce trdo pristali na tleh in ugotovili, da ta brezrazredna družba ne čaka že za prihodnjim ovinkom. Drago Predan: Risto Savin - naš veliki skladatelj Savinjska dolina se ponaša z mnogimi imeni velikih mož, med katere prištevamo na prvem mestu skladatelja Rista Savina. Glede na to. da smo tik pred stoletnico njegovega rojstva, je prav, da v naslednjem prikažemo rojakom njegov življenjski in ustvarjalni lik. Risto Savin — Friderik Sirca se je rodil 11. junija 1859 kot šesti otrok Ernesta in Barbare, rojene Zuža, v Žalcu, v hiši št. 6, ki je ena najstarejših trških hiš, saj nosi na polkrožnem portalu letnico 1669. Hiša je gosposka in je arhitektonsko le malo podobnih v dolini. Osnovno šolo je obiskoval skladatelj v Žalcu in Celju. Kje je končal srednjo šolo, ni zanesljivo ugotovljeno. Prve glasbene nauke mu je dajal upokojeni učitelj Mihael Vučnik kar doma v Žalcu. Kot dijak je rad prepeval na koru in se še rajši učil klavirja, kar vse kaže na njegovo glasbeno nadarjenost. Z devetnajstim letom je vstopil kot prostovoljec v topniški polk v Gradcu, kjer se je začela njegova uspešna vojaška kariera. Kot artilerijski oficir je služil potem nekaj let v Osijeku, nakar se je vpisal v višjo topniško šolo na Dunaju. Tu je imel dovolj priložnosti, da se je podrobneje seznanil z glasbenim življenjem, saj je bil Dunaj še vedno evropsko glasbeno središče. Po absolutoriju navedene šole je služboval v Banja Luki in Sarajevu, kjer se je začel resneje glasbeno udej-stvovati. Sodeloval je kot spremljevalec na klavirju in kot pevec. Tu si je tudi nadel psevdonim Risto Savin. Ime Risto je povzeto iz Bosne (Nemara iz Bolgarije), kjer je veliko Hristov, priimek Savin pa se nanaša na njegovo poreklo iz Savinjske doline. V Bosni se je tudi seznanil s srbsko narodno pesmijo in s tamošnjo folkloro, kar je kasneje koristno uporabljal pri svojem skadateljskem delu. Leta 1888 sta mu umrla oče in mati. Posebno hudo ga je prizadela materina smrt. Zaradi tega so ga na lastno prošnjo premestili v Prago, v središče takratnega glasbenega življenja v deželi, saj sta tukaj živela in delala velika češka skladatelja Smetana in Dvorak, Razen tega pa je bila Praga središče češkega in slovanskega narodnostnega gibanja, kar je vse vplivalo na kasnejšo skladatelj sko dejavnost Rista Savina. Ko je bil leta 1891 premeščen spet na Dunaj, se pravzaprav šele začenja Savinov skladateljski razvoj. Za tak razvoj je kajpada bilo na Dunaju dovolj pogojev. Mimo dejstva, da se je tu seznanil z mnogimi uglednimi glasbeniki, da je lahko na Dunaja prisostvoval neštetim najkvalitetnejšim koncertom in opernim predstavam, se je tu lotil tudi privatnega študija v kompozicijski šoli. Tako glasbeno-teoretično oborožen je bil drugič premeščen v Prago, nato v Dunajsko Novo mesto, zatem pa tretjič v Prago. Tu sta močno vplivala nanj in na njegovo glasbeno ustvarjanje slavna češka mojstra Smetana in Dvorak. V Pragi se je izpopolnjeval tudi v instru-inentaoiji. Iz Prage je odšel v Varaždin, kjer se je podrobno seznanil s hrvatsko folkloro. Tu so nastali njegovi prvi samospevi, pa tudi na opero je začel misliti. Leta 1907 je skomponiral prvo svojo opero »Lepa Vida«, ki so jo dve leti zatem že igrali v ljubljanskem deželskem gledala šču. Iz Varaždina je bil premeščen v Vojvodino, kjer se je najdlje zadrževal v Beli Crkvi, odkoder pa se je po štirih letih preselil v Budimpešto, ki je bila takisto kot Dunaj in Praga središče glasbenega življenja v Avstro-Ogrski. Prva svetovna vojna, ki ga je tu zatekla, ga je za nekaj let odtrgala od skladateljskega snovanja. Na pragu konca prve svetovne vojne je bil povišan v generalnega majorja, s čimer zaključuje svojo vojaško kariero, začenja pa popol- Savinova rojstna hiša noma nov način življenja, pa tudi glasbenega udejstvovanja. Nastanil se je v svojem rojstnem kraju, v lepi domačiji v Žalcu. Tu se začenja njegov tretji skladatelj skd vzpon, ki traja nekako do leta 1924. V tem času nastanejo njegovi samospevi, njegova druga opera »Gosposvetski sen«, balet »Čajna punčka« in opera »Matija Gubec«. Leta 1929 se je preselil na ženino domačijo v Ptuj, kjer se je z velikim uspehom lotil komponiranja mladinskih zborov. Dobo oku- Skladatelj Friderik Širca — Risto Savin pacije je preživljal skupno s svojimi rojaki spet v Žalcu, pri čemer se ni nikdar odtujil svojemu narodu, h kateremu se je vselej s ponosom prišteval. Te svoje neomajne privrženosti k slovenstvu in nemara še bolj k slovanstvu se ni bal javno manifestirati tudi tedaj ne, ko je kot višji avstro-ogrski oficir uglasbil leta 1902. za moški zbor znano Aškerčevo pesnitev »Mi vstajamo«. Dr. Dragotin Cvetko ocenjuje ta dogodek v Savinovi biografiji takole: »Mi vstajamo, opus 17 št. 1, je namreč zbor, kompoiiiran na tekst znamenite programatične Aškerčeve pesnitve, v kateri pesnik preroško napoveduje vstajenje in zmagovit pohod Slovanov«. V osvobodilnem gibanju sicer zavoljo visoke starosti ni sodeloval, vendar je »pozorno spremljal vojne dogodke in slovensko osvobodilno gibanje, kar tudi zdaj značilno prikazuje njegovo napredno in zavedno slovensko usmerjenost«. In dalje: »Da je bil tesno povezan s slovensko in posebej z osvobodilno mislijo, pa kaže zanimiv dokument iz njegove zapuščine. V tej je namreč zbor, ki nosi naziv U boj opus 41. Na rokopisu je zapisano, da ga je skladatelj napisal leta 1942, torej v času, ko konec vojne še ni bil videti blizu in ko so bili le zavedni Slovenci prepričani v zmago slovenskega osvobodilnega gibanja. K omenjenemu nazivu je še pripisano, da je to partizanska koračnica za moški zbor in male bobne« (Dr. Dragotin Cvetko: Risto Savin str. 166). Po osvoboditvi je napisal Risto Savin več kvalitetnih mladinskih zborov predvsem na besedilo Otona Zupančiča. iKljub visoki starosti ni nehal snovati in bi bil še in še ustvarjal, da mu ni smrt dne 15. decembra 1948 na pragu njegove devetdesetletnice prestrigla niti bogatega in plodonosnega življenja. LITERATURA IN VIRI Dr. Dragotin Cvetko: Risto Savin. Bogomil Gerlanc: Risto Savin (Gledališki list, Celje, 1948-49 št. 2). Ludvik Zepič: Kratek pregled stvaritev skladatelja Rista Savina Med kulturnimi ustvarjalci, ki jili je Savinjska dolina dala našemu slovstvu, slovi kot izrazita osebnost na glasbenem polju skladatelj Friderik Širca, z umetniškim imenom RISTO SAVIN. Njegov rojstni kraj Žalec, od nekdaj trdna, napredna politična trdnjava, je dala tudi njemu in njegovi umetnosti značilne poteze krepkega, narodno zavednega, ponosnega, a tudi blagega značaja, vnetega za vse, kar je v življenju- lepega in dobrega za človeško srce in zdrav človeški razum. Risto Savin je popisal svoje skladbe sam v »Seznamu kompozicij Rista Savina«, kjer je navedenega vsega skupaj 46 glasbenih del ali opusov, od katerih vsaka številka zase pomeni ali posamezno -skladbo večjega obsega n. pr. opero, ali pa je več krajših skladb združenih pod eno številko opusa, n. pr. »Tri Aškerčeve balade«. Ce skladbe tega seznama razvrstimo po glasbenih oblikah vokalnega in instrumentalnega skladanja, so v njem popisana tale dela: I. Štiri opere: Poslednja straža (enodejanka) , Lepa Vida, Gosposvetski sen, Matija Gubec. Dva baleta: Plesna legendica in Čajna punčka. Med odrskimi deli ima v »Seznamu« svojo številko tudi scenična glasba k igri Henrik VIII., ki pa je ostala v osnutku še neizdelana. II. Šest orkestralnih skladb. III. Sedem komornih skladb. IV. 23 samospevov s spremljevanjem klavirja. V. 45 zborovskih skladb brez spremljave in s klavirjem, in sicer: 19 mladinskih zborov, 16 mešanih zborov, 10 moških zborov. VI. Pet klavirskih skladb. Razen teh v »Seznamu« navedenih skladb je znanih in ohranjenih še 29 drugih skladb, ki jih pa ni uvrstil med opuse svojega »Seznama«, verjetno zato ne, ker jih s svojega strogo avtokritičnega stališča morda ni smatral za dovolj važne, da bi opozarjal nanje. To bi bil isumaričen pregled Savinovih skladb, ki so deloma že objavljene v tisku, deloma neobjavljene in shranjene v rokopisu pod varstvom njegove vdove gospe Olge širceve v Žalcu. V naslednjem podajamo še pregled tistih Savinovih skladb, ki so do danes že izšle v tisku bodisi v posebnih edicijah ali pa v drugih publikacijah in zbirkah med drugimi avtorji: a) v posebnih izdajah so izšle (po abecednem redu naslovov): 1. Dva intermezza za violino in klavir; 2. Dva otroška zbora s klavirjem (Zupančič: Pastirci in Kroparji); • 3. Lepa Vida, opera, klavirski izvleček s petjem; 4. Pavlih a na potovanju, klavir; 5. Pet mladinskih zborov, brez spremljave, op. 40; 6. Pet mladinskih zborov, brez spremljave, na Zupančičeva besedila; 7. Pet pesmi na Zupančičeva besedila za glas in klavir (1. izdaja); 8. Rondo za klavir; 9. Samospevi (glas in klavir), 5 zvezkov: I. Tri balade in Zimska idila (A. Aškerc), II. Pet pesmi na Zupančičeva besedila in Skala v Savinji (A. Aškerc), III. Tri pesmi O. Zupančiča in Predsmrtnica I (S. Gregorčič), IV. Dušanov prolog iz opere »Gosposvetski sen«, Jošlcov monolog iz opere »Matija Gubec«, Balada Vide iz opere »Lepa Vida«, V. Kaj bi te vprašal? (A. Aškerc), Tone sonce (S. Gregorčič, Predsmrtnica II), Carne tvoje so oči (Cv. Golar), Maskerada (F. Onič), 10. Sedem klavirskih skladb (ponatis iz Novih akordov); 11. Sonata za violončelo in klavir; 12. Štiri skladbe za violino in klavir; 13. Tri Aškerčeve balade za glas in klavir (1. izdaja); 14. Tri pesmi Otona Zupančiča (1. izdaja); 15. Trio g-mol (violina, violončelo in klavir); 16. Valse de s fleurs, klavir, iz opere »Lepa Vida«; 17. Vokalna suita, mešani zbor, šolo in klavir; 18. Zimska idila, glas in klavir, (A. Aškerc), (1. izdaja); b) V drugih publikacijah, in sicer: 1. v »Novih akordih«: Sedem klavirskih skladb: Sarabanda, Etude, Barkarola, List v album, Narodna, Večerna, Romanca; Skala v Savinji,-glas in blavir; Tri pesmi potujočega tovariša: Zori rumena rž, Nočni stražnik, Tehtni vzrok, moški zbori (v prevodu A. Aškerca); 2. v pesmarici »Lira« (O. Druzovič): Kosa (A. Aškerc), moški zbor; 5. v »Pevčevi pesmarici«: Baroica, mešani zbor. Tam nad jezerom, mešani zbor in klavir; 4. v-»Zborih«: Stalan sam tvoj, mešani Zbor; 5. v zbirki Mariborske pevske župe: Zeleni se gaj, mešani zbor; 6. v »Naših zborih«: , Lahko noč (D. Gorinšek), mladinski zbor, Maj (D. Gorinšek), mladinski zbor, Mi vstajamo (A. Aškerc), moški zbor,: Pust, pust' (T. Gaspari), mladinski zbor, Stalan sam tvoj (narod.), mešani zbor,. Tam nad jezerom (narod.), mešani zbor in klavir, ■ Trobentice (D. Gorinšek), mladinski zbor, V. boj! moški zbor, ■ Vihra, mladinski zbor, Zori rumena rž (prev. A. Aškerc), moški zbor, 7. y zbirki »Jugoslavenska -solo^pjesma«: . Ljubica, zdaj. je dan (O. Zupančič) glas in klavir. V tisku imamo tudi. libreto za opero »Gosposvetski sen« in scenarij za »Plesno legendico«. Za bodočnost čakajo tiska zlasti še Sav.inove orkestralne skladbe in opere. V njegovem »Seznamu« ni razvidno Savinovo pisateljsko udejstvovanje, namreč, da je libreta za opere »Matija Gubec« in »Gosposvetski sen« spisal sam, da je sam sestavil scenarij za »Plesno legendico« in za »Čajno punčko« (za balet »Čajna punčka« je vsebinska podlaga od njega samega spisana no-veleta enakega naslova). Velika stvaritev Rista Savina je končno še njegova zgodovinska gledališka igra »Pegam« v petih dejanjih iz zgodovine Celjskih grofov po njihovem, zatonu. Po njegovem lastnem, zatrdilu bi bil skomponiral tudi to opero, njegove stvariteljške moči še-, dolgo'ne bi bile izčrpane, toda moral je umolkniti pred krutim udarcem.neizprosne smrti. Rajko Vrečer: Ferdo Kočevar- Žavčanin Ob osemdesetletnici smrti žalskega rojaka in publicista Ferda Kočevarja se spominjamo moža, ki zasluži, da širša javnost spozna njegovo kulturno delovanje za slovenski in tudi sosedni hrvatski narod. Ferdo Kočevar je bil rojen 8. aprila 1833 v Žalcu. Njegov oče je bil krznar. Mladi Ferdo je obiskoval domačo ljudsko šolo, od leta 1845 do 1850 pa celjsko gimnazijo, nakar se je vpisal na medicinsko fakulteto dunajske univerze. Ker mu gmotna sredstva niso dopuščala, da bi študije nadaljeval, jo je iz Dunaja kar peš ubral preko Ogrske v Zagreb, kjer je dobival adjutum pri državnem računovodstvu, gmotno pa ga je podpirala njegova teta, ki je bila krčmarica »Pri Matevžu«. Že kot dijak se je Kočevar navduševal za razcvet svojega naroda. Kmalu se je uvrstil med sotrudnike ljubljanskih »Novic«. Prvenec njegovega dopisovanja je bila črtica »Vipota«1. Urednik mu je zanjo izrazil laskavo priznanje z naslednjimi besedami: »Vaša prijazna ponudba nabirati in razodevati mnogo podobnih črtic nam je draga: prosim lepo, pošljite večkrat kaj.« Na ta način so dobi 1 c »Novice« v Kooe-varju stalnega sodelavca, ki se je podpisoval s psevdonimom »Žavčanin«. 1. Vipota je gora pri Celju; od tod rodbinsko ime Vipotnik. Ferdo Kočevar — Žavčanin Zelo se je zanimal za Vrazovo zbirko narodnih pesmi, ki jih je tudi objavljal. Predlagal je upravi »Slovenske Matice«, da bi nabirala in objavljala narodno blago. Glede na to, da je čutil v sebi sposobnosti, napisati kako večje delo, se je lotil povesti o Teharskih plemičih. Z vso intenzivnostjo se je lotil dela in je leta 1859 napisal knjigo »Mlinarjev Janez ali oplemenitenje Teharčanov«. Nekako ob istem času je književnik in kritik Fran Levstik načel vprašanje kulturne kritike na Slovenskem, češ da je Slovencem potrebna stvarna kritika. Prva njegova »žrtev« je bil pisatelj Hicinger, takoj za njim pa tudi naš Kočevar. Oba si je dobro privoščil in ju temeljito »zdelal«. Ker je bila njegova povest o Teharčanih napisana v štajersko-krvatskem narečju in je zavoljo tega jezikovno šepala, se je tudi pisatelj Valjavec v »Slovenskem Glasniku« zganil ter mu očital: »Kar le moreš tu in tam ukrasti, pa za svoje za semenj posadi«. Kočevar se je v posebnem komentarju sicer krepko branil, vendar odgovora kritikom ni sprejel niti »Slovenski Glasnik«, pa tudi »Novice« ne. Neupravičene očitke je Kočevar ovrgel šele leto dni kasneje v »Narodnih novinah«. ki so izhajale v Zagrebu. Nekoliko zagrenjen zaradi preostrih kritik je začel Kočevar dopisovati v celovškega »Slovenca« in v mariborskega »Gospodarja«. Ko je izačel leta 1868 izhajati v Mariboru »Slovenski narod«, je bil Kočevar njegov zvesti sotrudnik do svoje obolelosti leta 1875. Leta 1870 je Mohorjeva družba v Celovcu objavila dva njegova krajša sestavka o gospodarstvu. Dve leti kasneje je izdala ista družba med svojimi rednimi izdajami Kočevarjevo knjigo »Kupčija in obrt-nija« (denar in blago). Ocenjevalec knjige je zapisal: »Take knjige še doslej Slovenci niso imeli, z dobro vestjo se priporoča udom z željo, da najde pot do vsake slovenske hiše«. Lepo je znal opisati značaje slovenskega in hrvatskega človeka v črticah »Butelj Matevž«. »Hrvaški Kartež« je poudarjal potrebo uvajanja slovenščine v urade, šole in cerkve, v družabno življenje in drugam. Ko se je leta 1867 začela širiti madžarščina tudi na Hrvatskem, se je Kočevar nameraval preseliti v Ljubljano. V ta namen je vložil pri ljubljanskem županu Costi prošnjo v slovenščini, na katero pa je prejel odgovor v nemščini. Kočevarja je to dejstvo tako prizadelo in užalilo, da je začel v »Slovenskem gospodarju« udrihati po prvakih. Ker med »starimi« ni več našel zaupanja in poštenja, se je pridružil »mladim«. Kočevar je bil tudi izvrsten agitator, zlasti če je šlo za narodne koristi. Čeprav je bilo v tistih časih za uradnika zelo tvegano, če se je, denimo, aktivno udeležil volilne agitacije, je Kočevarjeva osebna agitacija pripomogla, da je bil v tretjem zagrebškem okraju izvoljen opozicijski kandidat Matija Mrazovič, nasprotnik bana Raucha, ki je moral na njegov odločni pritisk odstopiti. Kakor vsi narodnozavedni Slovenci je bdi tudi iKočevar v Rauchovi dobi večkrat zapostavljen. Zadoščenje je dobil šele pod banom Mažuraničem, ko je napredoval do računskega revidenta. Dalj časa je opravljal računovodske posle pri Jugoslovanski akademiji znanosti in umetnosti, pa tudi pri univerzi v Zagrebu. Rad je podpiral slovenske dijake, zlasti revnejše, ki so študirali na zagrebški univerzi. Ves srečen je bil v družbi slovenskih študentov, ki so radi prepevali slovenske pesmi; zlasti pa mu je bil pri srcu slovenski vokalni kvartet. Kadar je slišal Matevža Trnovca na promenadi po fantovsko zavriskati, je imel Kočevar občutek, da je doma v Savinjski dolini. Leta 1875. je začel Ferdo Kočevar duševno hirati. Na zdravnikov nasvet se. je napotil na Gorenjsko, kjer bi se mu naj na svežem gorskem zraku povrnilo zdravje. Toda bilo je prepozno. Zaradi živčne oslabelosti se mu je omračil um in ga je popolne blaznosti rešila dne 11. oktobra 1878 v Feldhofu pri Gradcu le še smrt. V rokopisu je zapustil etimološko razpravo v nemškem jeziku. V predgovoru k tej razpravi omenja, da je o istem problemu pisal v slovenščini že leta 1870. Verjetno mu je to delo tudi zrahljalo zdravje. Njegova ljudska povest o Mlinarjevem Janezu je izšla v jezikovno popravljeni obliki deta 1893 v Hribarjevi tiskarni v Celju. Kasneje je bila povest tudi dramatizirana in igrana na raznih amaterskih odrih (v Žalcu dne 6. oktobra 1946). Kočevarjeva otroka Slavo in Ferda je po bratovi smrti vzela k sebi in ju vzgojila njegova sestra Neža, ki je bila šivilja v Celju. Zelo naobražena Slava je znala več tujih jezikov in je živela v službi premožnih turških družin v Carigradu, sin Ferdo pa je postal oficir. Njuna usoda pa mi danes ni več znana. Viri: Bivša šolska knjižnica v Žalcu Članek Ivana Malgaja v »Jutru« Osebno znanstvo Stane Terčak: Spodnja Savinjska dolina v boju za boljšo bodočnost (Kratek pregled ilegalnega dela v bivši Jugoslaviji in v času NOB) Spodnja Savinjska dolina (celotna žalska občina) zavzema eno najvidnejših mest med vsemi pokrajinami bivše Spodnje Štajerske v boju za narodnostne pravice Slovencev v drugi polovici dvajsetega stoletja kakor tudi v našem boju za osvoboditev v. času okupacije 1941—1945. Že v dobi. ko si je nemški imperializem prek slovenskega ozemlja gradil most k Jadranu, so predeli Savinjske doline ostali trdni in so vzdržali vso težo tujega pritiska. Celje s svojim gospodarskim vplivom in premočnim nemškim kapitalom (tovarna Westen, nemški veletrgovci, posojilnice) s preseljenim uradniškim aparatom, ki je služil potujče-valnim težnjam Graza, Dunaja in Berlina, ob vseh svojih političnih vplivih z nobenimi sredstvi ni moglo omajati nacionalne morale zavednih Savinjčanov. Gospodarsko močna in narodno zavedna dolina je proti nemškemu gospodarskemu in političnemu navalu nastopala strnjeno. V drugi polovici prejšnjega stoletja in kasneje, v letih najhujšega raznarodoval-nega pritiska je bil v slovenski govorici in besedi Slovenec vsebovan že ves narodni program. V tem času je trg Žalec s svojim zaledjem kot središčem doline imel vodilno vlogo in bil določen za eno največjih manifestacij v dobi narodnega prebujenja — v dobi taborov. V razdobju med prvo in drugo svetovno vojno je bilo progresivno kulturno in politično udejstvovanje delavskih množic, usmerjeno po ilegalnem delu Partije, posebno v delavskih središčih, kljub nenehnemu zatiranju vseh bivših režimov v državi, ena izmed najmočnejših gibalnih sil v našem delovnem ljudstvu. V zadnjih letih pred nemško okupacijo je bilo vse to delo usmerjeno proti fašizmu, ki je pohlepno stegal roke po naši zemlji in pripravljal drugo svetovno vojno. Doba po prvi svetovni vojni ima že po vseh večjih delavskih središčih pečat posebne delavsko-kulturne vsebine v organizacijah Svobode in po njenem razpustu 1. 1935 v novo ustanovljeni Vzajemnosti. Kmečka mladina se prične prebujati v Zvezi kmečkih fantov in deklet. Iz teh organizacij raste nova miselnost, ki doseže pod idejnim vodstvom Partije svoj veliki vzpon, daje smer in ton delavskemu, kulturnemu in političnemu delu in ga bogati z dragoceno vsebino. Na drugi strani pa je tradicija, oživljena v dobi čitalnic in taborov, ves čas klila v zavesti savinjskih ljudi in jih združevala v enotnih naporih v boju proti gospodarski odvisnosti od tujstva. Vsa dolina je ves čas narodnih bojev — z izjemo redkih plačancev — narodno zavedna tudi ostala. Nikjer v vsem celjskem okraju in najbrž na vsem bivšem Spodnjem Štajerskem ni prišlo do tako spontane povezave med delavci in kmeti kakor v Spodnji Savinjski dolini. Stavka tekstilnih delavcev ]. 1936 v Preboldu je to povezavo še utrdila. V času stavke je večina okoliških kmetov, ki so bili kakorkoli povezani s stavk ujočimi, vsestransko podpirala tekstilno delavstvo preboldske tovarne. Mirno lahko trdimo, da ima ta povezava v kasnejši dobi, v dobi okupacije, globok vpliv na dogajanja v predelih med Mrzlico in Dobrovljami, predvsem v 1. 1941 in 1942. To je čas najtežjih preizkušenj za partizane na bivšem Spodnjem Štajerskem. Prvi partizani na terenih Spodnje Savinjske doline so dobili pomoč ravno pri ljudeh, s katerimi so bili povezani že v času razrednega boja za delavske pravice. To je tudi eden izmed razlogov, da je osvobodilno gibanje vkljub strahotnemu terorju (izseljevanje na jug in v rajh, zapiranje v koncentracijska taborišča, izseljevanje partizanskih družin v avgustu 1. 1942 in strahotno streljanje talcev) in izdajam lahko imenovalo te kraje, posebno pa vse obrobne predele med Mrzlico in Dobrovljami (predele žalske in vran-ske občine), za svoje. Ti kraji so ina naših terenih zibelka partizanstva. Zaradi navedenih dejstev je popolnoma razumljivo, da je tudi Revirska četa ravno na teh mejnih predelih našla najvarnejše zatočišče. Če primerjamo terene, na katerih so se gibali prvi partizani Savinjske, Revirske in Celjske čete, se razlika glede na pripravljenost prebivalstva, da pomaga borcem, še bolj jasno vidi. Propada Celjske čete je krivo izdajstvo, ki se je pojavilo na terenih med Resevno, Štorami, Svetino in Šentrupertom. Kje najdemo vzroke za ta porazna dejstva? Štorska tovarna, v kateri so bili zaposleni v precejšnji meri okoliški kmetje, oziroma njihovi sinovi, živeči tam okoli, so bili pod stalnim vplivom hitlerjevske propagande kulturbundovskih vodilnih osebnosti in njihovih priga-njačev v tovarni. Še slabše pa je bilo na Svetini, ki je bila ena izmed najvažnejših planinskih postojank celjskega kulturbunda v letih pred vojno. V Spodnji Savinjski dolini izdaj takega obsega ni bilo. PARTIJSKO GIBANJE V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI V Spodnji Savinjski dolini je partijsko delo zaživelo po prvi svetovni vojni pod neposrednim vtisom velike oktobrske revolucije v Rusiji. Ideje socializma in komunizma so prinesli k nam demobilizi-ranci. ki so se s temi idejami seznanili na bojiščih, v taboriščih in ujetništvu. Razgledane med njimi je sililo v študij marksizma-leni-nizma težko socialno stanje ter zatiranje in izmozgavanje delavskega razreda. Socialna demokracija je v preteklosti bila nesposobna, v bodočnosti pa tudi ni imela pravih perspektiv, zato so napredni elementi delavskega razreda iskali novih poti. Pri volitvah v konstituanto v novoustanovljeni državi SHS dne 28. novembra 1920 je nastopila med sedmimi strankami s svojo samostojno listo tudi komunistična stranka: Komunisti so dobili v državi 58 poslancev, od teh v Sloveniji 5 poslancev. Dosegli so s svojim prvim nastopom nesluten uspeh, saj so postali čez noč tretja najmočnejša stranka v državi. V primerjavi s socialnimi demokrati so dobili komunisti na področju sedanjega celjskega okraja naslednje število glasov:1 Komunisti: Socialni demokrati: Vransko.......70 (Prebold 17) . 24 Žalec........7............124 Braslovče.......17 . . . ... 51 Celje-mesto......6............336 Celje-okolica (občina) . . 8............611 Šoštanj .......13 ,..........343 Velenje.......19............282 Kozjansko skupaj ... 29 ............430 Šmarje skupaj..........22 ............523 Konjice skupaj .... 33 ............721 Gornji grad skupaj ... 17......1055 Volilni izid v takrat najbolj zavednem delavskem središču Trbovljah pa je bil: Komunisti 1893 Socialni demokrati 418 Iz teh rezultatov se jasno vidi, da je bila Partija že v svoji začetni fazi razvoja absolutni gospodar v Trbovljah, medtem ko se v krajih Spodnje Savinjske doline še ni mogla tako utrditi. Vendar je ob upoštevanju tudi glasov za socialno demokratsko stranko splošna orientacija volivcev na levo. Po razglasitvi Obznane se je delo Partije, ki je bila v izredno močnem porastu, moralo zaviti v globoko ilegalo. Prve partijske celice v ilegali v celjskem okraju imamo 1. 1926 v Velenju oziroma v Pes jem in v Celju.2 Takratno celjsko celico in kasnejši Mestni komite je vodil čevljarski pomočnik Joso Kocman, uslužben pri »Adriji«, doma iz Varaždina, v Velenju oziroma v Pes-jem pa rudar Jože Lekš. Velenjsko celico je osnoval Lovro Kuhar — Prežihov Voranc, celjsko pa France Klopčič. Leta 1929 do 1931 so bila najtežja preizkušnja za člane Partije. Leta 1929 je bila izdana partijska celica v Celju. Njeni člani so bili pred celjskim okrožnim sodiščem obsojeni na kazen od šest mesecev do treh let. Josip Kocman in Jakob Butala sta prestajala kazen na robiji v mariborski kaznilnici skupaj z maršalom Titom in Rodoljubom Colakovicem. V maju 1930 so sledile največje aretacije partijcev v Sloveniji. TaJcrat so aretirali tudi vse člane Partije v Velenju oziroma v Pesjem. Medtem ko je gibanje v šaleški dolini ponovno zaživelo šele po dobrih dveh letih, se je v Celju že kmalu po tej veliki izdaji obnovilo. Vse delo v Celju in Savinjski dolini je vodil Okrožni komite v Celju, katerega sekretar je bil Slavko Šlandter. Še istega leta je bila osnovana v Preboldu ilegalna partijska organizacija, ki je imela delavsko in vaško celico in več trojk zaradi konspirativnosii. Preboldska partijska organizacija je imela 16 do 20 članov in je bila najmočnejša v Savinjski dolini. Anton Kotnik - Robida pojasnjuje podrobneje to ilegalno delo v Preboldu, ko piše »Oktobra 1932 je Aleš Bebler obiskal Slavka Šlandra v Celju. Prišel je z nalogo, da se po vseli industrijskih cen-, trih ustanove partijske organizacije, v Celju pa Okrožni .komite. Slavko Šlander je kot domačin organiziral v Preboldu partijsko celico, ki je zajela tovarno z okolico. Na tem področju je pripravil ilegalne sestanke s simpatizerskimi skupinami, prinašal partijsko literaturo kot »Proleter«, »Rdeči prapor«, razne brošure in propagandne letake za trosilne akcije, Novembra 1932 je bila osnovana prva partijska celica z nalogo, da vodi agitacijo in propagando ter organizira' »Rdečo pomoč«. Iz sekretarjev celic se je formiral Krajevni komite. Slavko Šlander je stalno kontroliral delo celic in komiteja ter dajal instrukcije... Na ilegalnih sestankih simpatizerskih skupin je Slavko Šlander predaval o razvoju družbe in dialektičnem materializmu. Ob važnejših dogodkih je celica širila propagandne letake... Med pomembnejšimi dogodki leta 1933 so bile volitve v Delavsko zbornico in občinske volitve. Nanje so se aktivno pripravljale tudi partijske organizacije. Rezultat je bil, da je v Preboldu in na Polzeli bil kandidat-komunist izvoljen za delegata v Delavsko zbornico ...« Ob aretaciji komunista Ljubana Jakšeta, študenta z Vranskega, katerega ilegalno delo ob veliki delavski stavki v Tovarni emajliirane posode leta 1934 je bilo tudi v Preboldu, se je ohranilo poročilo žandar-merijske slanice Prebold z dne 29. novembra 1934. To' poročilo Upravi policije v 'Ljubljani, ki je sedaj v Zgodovinskem arhivu GK KPS v Ljubljani, se v odlomku glasi: »...Nadalje poročam, da so vsi delavci in delavke, zaposleni v tekstilni tovarni v Sv. Pavlu pri Preboldu, organizirani v treh organizacijah in sicer: v Narodno strokovni zvezi, v Strokovni komisiji t. j. v Savezu radnika Jugoslavije in v Jugoslovanski strokovni zvezi. Ob volitvah v delavsko zbornic« dne 21. dn 22. oktobra. 1933 so dobile poedime stranke v tukajšnji tovarni naslednje število glasov: Narodno strokovna zveza 125 glasov, Strokovna komisija 149 glasov in Jugoslovanska strokovna zveza . 24 glasov. Predsednik in glavni agitator za Strokovno komisijo je bil tedaj v zaporu se nahajajoči komunist Hribar Franc iz Sv. Pavla, ki je bil leto poprej zaradi komunistične propagande aretiran in obsojen na tri leta robije. To stranko so volili sami komunisti in komunistično usmerjeni socialisti. Takrat so bili po Preboldu razširjeni tudi letaki, ki so pozivali komuniste, naj volijo strokovno komisijo...« To žandarmerijsko poročilo najlepše osvetljuje takratno stanje v Preboldu in dominantno vlogo partije pri. volitvah v Delavsko zbornico, ki so bile barometer političnega stanja. V tem času se je povsod, kjer so bili za to dani pogoji, ustanovilo Društvo kmečkih fantov in deklet, ki mu je predsedoval tov. Kronovšek iz Orle vasi pri Braslovčah. Skoraj povsod je pri ustanovitvi te napredne organizacije pomagala tudi partija s svojimi člani. Po številu članstva je bilo to društvo ena najmočnejših kulturno-prosvetnih organizacij. V sklopu društva so bili pevski zbori, prirejali so gledališke igre in razna predavanja. Najbolj delavna društva kmečkih fantov in deklet so bila v Preboldu. Orli vasi, Šentjurju ob Taboru, na Polzeli in drugod. Ta zelo aktivna društva, ki so bila vsa progresivno usmerjena, so izvršila leta 1941 svojo veliko nalogo. Mnogi njihovi člani in članice so bili že v pričetku oboroženega odpora proti okupatorju vključeni v OF kot borci, aktivisti in simpatizerji. Leto 1933/34 je bilo usodno za partijsko celico v Preboldu kakor tudi za partijce v Celju. Okrožni komite v Celju je imel v preboldski celici svojega kurirja, ki je vzdrževal zvezo s Pokrajinskim komitejem v Ljubljani. Bil je to Jože Turk, kasnejši prvoborec Celjske čete. Turk se je sestajal na Trojanah s kurirjem M., ki pa je bil pro-vokator, povezan s policijo. Oba so uslužbenci ljubljanske policije fotografirali na Trojanah ob predaji ilegalnega materiala. Po treh mesecih opazovanja je začela policija z aretacijami članov Partije. Aretacije so bile v Slovenjem Gradcu, Preboldu in Celju. Takrat so bili v Preboldu prijeti: Vilko Šlander, Jože Turk, Anton Kotnik, Franc in Rudi Hribar, Franc Piki. Fillip Jurhar, Aleksander Turnšek, Jože Turk iz Grajske vasi, Andrej Strgar, Stanko Završnik, Viktor Lenko in Feliks Ocvirk. Po štirimesečni preiskavi v Ljubljani in pri celjskem okrožnem sodišču je bila od 3. do 6. aprila 1934 tajna razprava proti 22 osebam, ki so bile obtožene komunistične propagande. Najvišjo kazen, tri leta robije, so dobili Slavko Šlander, Branko Diehil in Anton Rader, bivši občinski tajnik v Legmi pri Slovenjem Gradcu. Vsa skupina je bila obsojena na 14 let in 1 mesec robije ter na 30 let izgube državljanskih pravic. V tem letu je bilo veliko stavkovno gibanje v Westnovi tovarni (Tovarna emajlirame posode) v Celju, ki so ga vodili Franc Leskošek-Luka, Peter Stante in ostali. Meseca marca 1934 pa so rudarji v Prapro-tnikovem premogovniku »Pavlin« v Libojah proglasili gladovno stavko. Njeni organizatorji so bili Jurij Debeljak, Rudi Cilenšek, Leon Pačnik, Jože Sevničar in Franc Blatnik.4 Zabukovica in Liboje, izraziti rudarski središči, sta imeli prve partijske povezave iS Trbovljami, kjer je bilo v tem času partijsko delo najbolj razvito. Glavni organizator partijskega gibanja v povezavi s savinjskimi rudarji je bil Lojze Hochkraut, ki je padel kasneje v boju proti okupatorju. Najzavednejše in najzanesljivejše zabukov-ške in libojske rudarje je s Hochkrautom povezal rudar Jurij Debe-ljak. Njihovi sestanki s trboveljskimi funkcionarji so bili največ na Mrzlici. Mrzlica ni bila samo najlepša in najbolj obiskana izletniška točka za Savinjsko dolino in Revirje, ampak igra vsa leta pred drugo svetovno vojno tudi posebno vlogo v samem ilegalnem partij- (f Savinjski zbornik 81 skem delu. Izleti partijcev in simpatizerjev iz Savinjske doline in Revirjev ob (proslavah 1. maja so bili med drugim stalno na Mrzlici. Društvo prijateljev prirode je imelo na Mrzlici tudi svoje zavetišče. Ohranjenih je še mnogo fotografij s teh proslav in izletov. Ti člani Partije so bili vse do leta 1938 vezani s trboveljsko partijsko organizacijo iz povsem razumljivih razlogov, ker so imeli enake težnje kakor rudarji v Trbovljah. Sele leta 1938 so v Zabukovici ustanovili samostojno partijsko organizacijo z rudniško in vaško celico, ki sta se delili na dve skupini. Vse celice pa je družil Mestni komite, povezan z Okrožnim komitejem v Celju. V tem času je Okrožni komite s Slavkom Slandrom na čelu povezal vse partijske celice Savinjske doline v enotno partijsko organizacijo. Dolkaz afirmacije partijskih celic v Savinjski dolini, predvsem pa preboldske celice, je bila Pokrajinska partijska konferenca na veliko inoč 1938 v Šmiglovi zidanici nad Grajsko vasjo, ki jo je pripravil Slavko Šlander. Glavni referat na njej je imel tov. Edvard Kardelj ob navzočnosti okoli 30 delegatov iz vse Slovenije. V istem času je bila tudi okrožna partijska konferenca za Okrožni komite v Celju v stanovanju tov. Farčnika v Prekopi. Leta 1938 so bile organizirane prve skupine SKOJ. Napredna delavska mladina se je organizirala v SKOJ, ikmečka mladina pa v Zvezi kmečkih fantov in deklet. Delavska mladina je sodelovala v času prvih partijskih celic zelo aktivno na ikulturno-prosvetnem področju (tamburaški in pevski zbori, dramatski odseki in podobno). V tej kulturno-ptrosvetni dejavnosti se je delavska mladina izživljala pod okriljem Svobode, kjer so partijci in njihovi simpatizerji vse delo usmerjali v progresivno smer kulturnega izživljanja. Po razpustu Svobode leta 1935 (izlet Svobod v Celju) se je to delo nadaljevalo v novo ustanovljeni Vzajemnosti. V celjskem okraju imamo dve izredno živahni skojevski središči: Pesje pri Velenju in Griže-Megojnice. Organizacija SKOJ v Grižaih-Megojmieah5 je imela v začetku 8 članov, kasneje pa 17, mnogo pa je bilo simpatizerjev med delavsko mladino, ki je bila pritegnjena ik delu. Mladinski sestanki in konference, ki jih je vodil SKOJ v Pesjem in v Grižah, so bile prave mladinske manifestacije. Leta 1939 je bila skojevska konferenca na Mrzlici in dva mitinga v Pesjem. Konference SKOJ za celjsko okrožje na Polzeli leta 1940 se je udeležilo okoli 60 delegatov. V začetku ista to organizacijo vodila Vera Slandrova-Lojzka in Janko Vrabič, nato pa je postal sekretar SKOJ za celjsko okrožje Dušan Finžgar, ki je bil tudi organizator srednješolske mladine na celjski gimnaziji. Ob njegovi aretaciji junija 1940 v Celju so našli pri njem resolucijo6, ki so jo izdali slovenski srednješolci z jasno začrtanim programom. Najvažnejše točke so bile: 1. Slovenski srednješolci se morajo seznaniti s stremljenji delavske in kmečke mladine, da bi tako našli mesto med njo. 2. Svoje sile morajo postaviti ob stran silam delavske in kmečke mladine, zato je naloga vsakega aktivista, da pri širjenja smernic najde pravilen odnos do nje. Izrabiti vse momente, da bo lahko formirati mladino kot silo. 3. Aktivist mora biti neoporečnega značaja, biti mora skromen, borben, buden, dosleden in povezan z ljudmi. To je program, ki ga je moral izpolnjevati vsak skojevec. Sekretar Rudi Finžgar se je temu programu ves posvetil, se tej ideji ves predal in zanjo kot talec dal tudi svoje življenje. Ideje, ki jih je SKOJ širil med delavsko mladino, so obrodile velike sadove. V prvih partizanskih četah imajo pomembno vlogo skojevci, ki jih je prekalila skojevska organizacija. KULTURBUND V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI Razdiralno delo kulturbunda, ki je iz Celja hotel širiti svoje mreže v Spodnjo Savinjsko dolino, ni želo uspeha. Vsa njegova politična propaganda, z močno gospodarsko dejavnostjo tudi v Zgornji Savinjski dolini, ni mogla najti trdnih tal. Njegov agitacijski stroj je tukaj popolnoma odpovedal. Skupinice »Kulturbunda« in članov na-cionalsocialistične stranke v inozemstvu so lahko životarile le v tistih krajih, kjer so bili večji industrijski centri z nemškimi ali do nacistov prijateljsko razpoloženimi lastniki. Ti kulturbundovci in člani stranke v inozemstvu ter njihovi maloštevilni simpatizerji, večidel doseljenci, so bili zaposleni v teh gospodarskih podjetjih pod krinko specialistov. Njihovo glavno delo pa je bila propaganda za »rajh« in Hitlerja. O podtalnem delu organizacije članov NSDAP (nacionalsocia-liiisti) v inozemstvu nas seznami odlomek iz »Dorfbucha«7 občine Polzela v Savinjski dolini, v kateri pisec te vaške kronike, ki so jo morale pisati vse občine za časa okupacije, pravi v sestavku: Zgodovina nacionalsocialističnega gibanja v naši vasi, naslednje: »V času nekdanje Jugoslavije so bile na Polzeli samo 3 nemške družine, ki so se aktivno udejstvovale ;za nemštvo. Bile so to rodbine Eftkovski, Schnaubelt in Endler. Pg. Georg Eftkovski je bil blokovni vodja organizacije NSDAP v inozemstvu in je upravljal kraje Polzelo, Prebold in Šempeter. Možje so enkrat v mesecu imeli v Celju apel pod krinko »Deutscher Hilfsverein«. Mladina Nemcev v Spodnji Štajerski se je sestajala tedensko ob sredah prav tako v Celju pod vodstvom ing. Unger-UUmana. Pri tem se je učila nemških pesmi in iger, da bi jih mogla izvajati ob priložnostih, kakor za božič itd. Nemški konzulat je delo podpiral, kolikor je le bilo mogoče. Povezanost v tem krogu je bila odlična, tako da je vsakdo za ostale vstopal polno in celotno. V tem »Deutscher Hilfsverein« so bili Nemci iz Rei-cha, medtem ko je švabsko-neniški Rulturbund zajemal tudi foliks-dojčerje. Od časa do časa je nemški konzulat v Ljubljani poskrbel za to, da so govorniki iz Reicha prišli v Cel je in pomagali Nemcem iz Reicha pri njihovem težkem delu ter spet razjasnili včasih padlo razpoloženje. Nemška mladina je ob domovinskih večerih izdelovala WHW-znake in jih razpošiljala v Beograd. Zagreb in Ljubljano. Organizacija za inozemstvo je pozimi kakor poleti prirejala izlete, ki so stalno bili številno obiskani. Tudi ko je izbruhnila vojna med Nemčijo in Jugoslavijo, je nemški konzulat v Ljubljani pomagal. Potne liste je takoj opremil s potrebnimi vizumi in vodil posebne vlake na železnici, da bi kolikor mogoče hitro odpravil na pot Nemce iz Reicha, ki so morali »pobegniti«. To kratko poročilo v »Dorfbuc.hu« občine Polzela nam pojasni med vrsticami marsikaj o podtalnem delu, predvsem pa njihovo povezavo, ki teče v dveh smereh: delo v Kulturbundu in nacionalni socialistični delavski stranki (NSDAP). Kako težko je bilo stanje zanje v Savinjski dolini, nakaže pisec kronike, ko pravi, da so govorniki iz Reicha prišli v Celje in pomagali Nemcem iz Reicha pri njihovem težkem delu (agitaciji za Hitlerja in Reich) ter spet razjasnili včasih padlo razpoloženje. V letih pred napadom Hitlecrja na bivšo Jugoslavijo je imela celjska organizacija Kulturbunda štiri krajevne skupine, Celje-oko-lica pa je imela po podatkih, ki so na razpolago, okoli 150 članov. V Savinjski dolini je bila njihova organizacija najšibkejša, saj je vsa Savinjska dolina imela komaj približno toliko kulturbundovcev kakor njihov blok v Šoštanju in Velenju. Osnovna enota njihove organizacije se je imenoval »haufen«. Več teh je sestavljalo »blok«, »bloki« pa »ortsgrupo«. V Spodnji Savinjski dolini sc bile osnovne enote: Braslovče-Polzdla (blok) — 10 članov — vodja Paul Skoberne, Šempeter (haufen) — 6 članov — vodja Julius Koser, Prebold - Zabukovica - Liboje (blok) — 15 do 20 članov — vodja Franz Pinter starejši, Žalec (haufen) — 5 članov. Za primer navajamo Laško, ki je samo imelo 17 članov, Šoštanj z Velenjem pa 36 članov Kulturbunda. Kljub močno razviti industriji v Preboldu, Zabu,kovici, Libojah, na Polzeli in v Žalcu ni mogel Kul-turbund v teh krajih uspevati. Same številke članov v teh krajih nam povedo, da so bili njihovi člani ljudje, ki so se v te kraje priselili zaradi svoje službe. Poleg tega je treba računati še z Westnovim vzorno urejenim posestvom Žovnek pri Braslovčah. ki ga je upravljal glavni priganjač nacistične organizacije Paul Skoberne. član znane Skobernetove družine iz Celja. Na Žovneku je bilo tudi leglo vse propagande za Spodnjo Savinjsko dolino. Njihovo razdiralno in izdajalsko dejavnost nam nazorno prikaže proces proti celjskim kulturbundovcem junija 1945. Na tem procesu je bil za svoje zločinsko delo sojen tudi blokovni vodja Braslovče-Polzela Paul Skoberne. Imenovani je bil prvotno sotrudnik nemške veletrgovine Stieger v Celju. Od leta 1934 do 1944 je bil oskrbnik Westnovaga posestva Žovnek. Leta 1932 je postal član Kulturbunda. Pozimi 1940/41 je za Kulturbund sestavil seznam zavednih Slovencev, ki so prišli v poštev za izselitev. Prve mesece okupacije je Paul Skoberne opravljal tudi vohunsko službo v njihovem Sioherheitsdienstu (varnostni službi) za Polzelo in Braslovče in prevzel službo namestnika Bauern-fiihrerja za celjsko okrožje. Y tej funkciji je ostal do kapitulacije. Skoberne je tudi izposiloval pri nadrejenih, da je okupator na gradu Žovneku nastanil vojaško posadko 60 mož, ki je preganjala partizane. Po njegovi krivdi je odšlo v taborišča okoli 50 ljudi, povzročil je smrt osmih oseb iz braslovške občine. V Braslovčah je sodeloval pri rasni komisiji, ki je prebivalce rasno in politično ocenjevala. V špijonsko varnostno službo, ki je dajala podatke gestapu, je Skoberne uvedel tudi brivca Viktorja Robido. Leta 1943 sta skupno poslala gestapu v Celje ovadbo zoper vrsto družin v braslovškem okolišu. Zaradi te ovadbe so bile te družine aretirane, nekateri aretiranci ustreljeni, ostali pa odpeljani v taborišča. Že ta kratki odlomek iz procesa nam razodeva izdajalsko vlogo članov Kulturbunda. Z gotovostjo lahko trdimo, da so največ okupatorjevih zločinstev na Spodnjem Štajerskem kakor tudi v Savinjski dolini povzročili člani KB s svojo izdajalsko vohunsko službo. Na tisoče naših ljudi so spravili v koncentracijska taborišča, jih pomagali preseljevati v Srbijo in na Hrvaško ter jih s svojimi ovadbami gonili kot talce pred puške v Starem piskru, mariborskih sodnih zaporih in drugod. Pri teh streljanjih naših ljudi so bili kot gledalci vedno navzoči tudi člani KB. ILEGALCA SLAVKO SLANDER IN DUŠAN KRAIGHER V SAVINJSKI DOLINI V bivši Jugoslaviji se je z nastopom Stojadinovičeve vlade položaj za vse napredno misleče ljudi, posebno pa za komuniste, še poslabšal. Ukrepi proti komunistom so se stalno zaostrovali. Kdaj točno je režim izdal zaporna povelja za internacijo komunistov in njihovih simpatizerjev, ni znano. V noči iod pustnega torka na pepel-nično sredo (6. na 7. februarja 1940) je bila odrejena aretacija komunističnih voditeljev' v celjskem okraju, in to za Slavka Šlandra, odvetniškega pripravnika Dušana Kraigherja, Milana Apiha, Franja Vrunča in še za nekatere druge. Na pustni zabavi v bivšem Narodnem domu so se zbrali med drugimi Slavko Slander, Dušan Kraigher in Franjo Vrunč. Po zabavi sta Slavko Slander in Dušan Kraigher stopila še v gostilno »Pri turški mački« v Gledališki ulici. V tem času je Slavka Šlandra že iskala policija na njegovem domu v Latkovi vasi pri Preboldu. Ko je sestra Mica videla, da grozi bratu Slavku aretacija, se je nemudoma pripeljala v Celje, da ga obvesti. Slavko Slander in Dušan Kraigher sta se takoj odločila, da pobegneta v ilegalo. Dobila sta avtomobil in se odpeljala. Kam sta krenila to jutro, ni točno znano. Večina trdi, da sta našla prvo zatočišče pri Milanu Boršiču v Vrbnem pri Šent- jurju. Skoraj v istem času, ko je Šlandrova sestra Mica sporočila bratu Slavku namero policije, je prišla k »Turški mački« tudi Anica Štokova s sporočilom, da so aretirali Milana Apiha. Nekaj dni po neuspeli aretaciji je avtoprevoznik Škorjanc iz Gaberja pripeljal Slavka Šlandra in Dušana Kraigherja k Mi/hi Šo-šterju v Prekopo pri Vranskem. Tukaj sta se ilegalca Šlander in Kraigher ustavila za nekaj dni. Ker pri Mihu šošterju ni bilo varno (hiša stoji v bližini glavne ceste), je bilo treba dobiti novo ilegalno prebivališče. Od Saš ter.}a sta se preselila na Lešnikovo kmetijo v Pod-vrh nad Braslovčami. Tisto leto je bila huda zima in mnogo snega, zato so Lešnikovi natvezli, da se prideta na Dobrovi je smučat dva smučarja, ki bi rada tam preživela svoje počitnice. Slavko Šlander in Dušan Kraigher sta se pri Lešnikovih zadrževala kake tri tedne, nato pa sta odšla proti Preboldu in okolici. Slavko Šlander se je v tem času mudil največ v Preboldu in okolici. Znana so njegova ilegalna bivališča pri Farčnikovih v Prekopi, Zago-ženovih v Latkovi vasi, Lukančevih v šeščah, Turkovih v Grajski vasi, Turkovih nad Preboldom, Plaskanovih v Latkovi vasi, Antlogo-vih v Gotovi j ah, Šprajčevdih v Zabukovi-ai, Jurjevih v Slatimah-Šmartno ob Paki, Vrabičevih in Mihu Stropniku v Šoštanju, Marici Stropnikov! v LokovAci pri Pesjeni in Ulrihovih v Pesjem. Bilo pa je še več njegovih ilegalnih bivališč širom Savinjske doline. Dušan Kraigher se je največkrat zadrževal pri Plaskanovih, ki so bili ilegalnega dela izmed vseh komunistov in njihovih simipati- iiyi i i . 'flJLjSe^t. Farčnikova domačija, p. d. Klaverjeva, Prekopa 55 — javka komunistov od leta 1935. Tukaj je bila leta 1938 okrožna partijska konferenca zerjev najbolj vajeni. Domači sin Ivan je bil prvi ilegalec Savinjske Slavko Šlander in Dušan Kraigher tudi v ilegali nista mirovala, doline in .se je v tem času tudi sam skrival. Uredila sta začasno ilegalno tehniko pri Plaskanovih. Vodil jo je Dušan. V tem času so> se začele po Spodnji Savinjski dolini trosilne akcije, ki so silno razburjale takratni policijski režim. V zgodnji pomladi je bila tehnika izdana in Plaskanova hiša obkoljena. Dušan Kraigher je komaj ušel v samih copatah skozi okno in prišel do šošterjevih v Prekopi. Od tam se je preselil k Farčnikovi Tončki v Prekopo. Kmalu nato je odšel ilegalno preko Revirjev v Ljubljano, kjer je bil glavni organizator ilegalnih tehnik v prvi dobi okupacije. Okupacija Jugoslavije aprila 1941 pa je zaprtim komunistom odprla vrata ječe.8 PARTIJA PRIČNE ... V dopoldanskih urah 11. aprila 1941 je okupatorski general Lanz zasedel Savinjsko dolino. Približno ob pol enajstih dopoldne se je pripeljal na avtomobilu skozi »osvobojeno« Savinjsko dolino v Celje. S tem dnem je bila vsa Spodnja Štajerska okupirana. Nekaj dni kasneje je bivša Jugoslavija položila orožje. Kapitulirala pa ni Partija, ki je takoj pričela pripravljati oborožen odpor. Prvi, ki je odšel na teh terenih po kapitulaciji Jugoslavije v ilegalo, je bil Slavko Šlander. Nanj so bili kultuirbundovci stare Jugoslavije, oziroma njihovi priganjači, pozorni že ves čas. Slavka Šlan-dra je o nameravani aretaciji, ki so jo pripravljali Nemci, obvestil tov. Planer v Preboldu. Planer je bil v občinski službi in je moral napisati nalog za Šlandrovo aretacijo. Konec aprila je ilegalec Slavko Šlander prišel k Francetu Hribarju v Šmartno ob Paki po denar za ureditev ilegalne tehnike v Mariboru. Kmalu nato so bili že na pol v ilegali vsi oni partijci in simpa-tizerji, ki so bili kakor koli kompromitirani že iz bivše Jugoslavije. Po napisni akciji 7. julija 1941 pa je šla večina partijcev v Libojah, Zabukovci in drugod v popolno ilegalo. V začetku okupacije se je naj dalje zadrževal v polilegali okrožni sekretar Franjo Vrunč-Buzdo. Njegovo stanovanje v Joštovem mlinu v Medlogu je bilo eno izmed središč ilegalnega dela in odpora proti okupatorju. Od tukaj je hodil na javke v Spodnjo Savinjsko dolino. Ob napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija se je tudi Vrunč umaknil iz Joštovega mlina. Za javko med njim in tovariši, ki so imeli z njim zvezo v Joštovem mlinu, je bila določena osnovna šola v Gotovljah oziroma Ljuba Mikuševa, ki je tam stanovala. Tja so potem prihajali kurirji iz drugih predelov. V gotoveljsiki šoli in na bližnji njivi, kjer je rasla koruza, so imeli sestanke. Te sestanke je vodil Franjo Vrunč. V Joštovi zidanici na Gradišču so Vrunč in ostali večkrat prenočevali. V zidanici je bila tudi shramba za hrano in municijo. Muni- cijo so zakopavali meter pred pragom na prostoru, ki je bil pod streho. (V tem skrivališču smo lansko leto izkopali ročno granato jugoslovanskega izvora, ki je ostala tam.) Ta dejstva so zanimiva in pričajo o tem, da je Spodnja Savinjska dolina, predvsem Goto vije z okolico, bila v tem času povezana z aktivisti in borci Celjske čete in so bile za njeno organizacijo priprave tudi tukaj. Savinjska četa se je formirala v Kasaških hribih (Liboje) takoj po prihodu skojevske skupine iz Zabukovioe. V noči od 23. na 24. julij 1941 je bil sestanek skojevcev pod Kruščem med griškim in šempe-trskim mostom. Na tem sestanku so bili navzoči Nadi Raček, ki je padel v Paskih vrhovih jeseni 1941, Peter Šprajc, Ludvik Zupanc-Ivo, Matija Sevšek in Franc iKelhar.9 V preboldski skupini so bili Anton Kotnik-Robida, Ivan in Tončka Mrak, v skupini iz Prekope pa Farčnik, Pečnik in Šošter. V šeški gmajni so se vse skupine združile v Savinjsko četo in krenile na Dobrovlje. V Šmartnem ob Paki so odšli v goizdove v istem času France in Dominik Hribar ter Rudi Rebernik. Skupina je bila 17. julija 1941 na skednju Franca Rojnika v Braslov-čah izdana in odpeljana v koncentracijsko taborišče Mauthausen. Savinjska četa, ki se je v tem času premikala največ po Do-brovljaih in obrobnih predelih, je imela po vsej dolini izredno dobro organizirano obveščevalno mrežo in javke posebno v Preboldu, Šmart- Narodni heroj Slavko Šlander Joštova zidanica v Gradišču pri Gotovljali — Vrunčevo ilegalno bivališče leta 1941. nem pod Dobrovljami, Šentjurju, Latkovi in Kapli vasi, v Zabukovici, Megojnicah in Grižah, Britnih selili, Kasazah in drugod. S Trbovljami, Revirislko četo in tamošnjimi aktivisti pa je imela Savinjska četa zvezo na Kisovcu in Šmiklavžu, pri Jurharju in Zakonjšku v Šentjurju, Štajnerju in Štrukeljci na Reki. Kraji v Spodnji Savinjski dolini so igrali v prvem letu okupacije izredno vlogo. S teh terenov so izšli prvoborci Savinjske čete. Ljudje so jih podpirali s hrano in drugimi potrebščinami kakor tudi z obveščevalnimi podatki. Savinjski in deloma Revirski četi so nudili obrobni predeli Spodnje Savinjske doline najvarnejše zavetje. Prava aktivnost partizanskih edinic na tem terenu nastopi šele z ustanovitvijo I. štajerskega bataljona pod vodstvom komandanta Franca Rozmana-Staneta. Šele bataljon, ki šteje okoli 70 borcev in ima v svojem sestavu Savinjsko, Revirsko in Pohorsko četo, je dovolj močan, da prične z večjimi akcijami. Akcije večjega pomena so napad na Šoštanj v noči od 7. na 8. oktober 1941, na Čmakovo graščino (25. X. 1941), borba na Čreti (26. X. 1941), ki pomeni največjo afirmacijo partizanstva na Štajerskem, in Brežiški pohod (29. X. do 7. XI. 1941). Zanimivo je, da se je brežiški pohod pričel po združitvi obeh partizanskih skupin, ki sta se prebili iz nemškega obroča po borbi na Čreti Ena skupina se je umaknila na Črni vrh, druga v Griže. Pri Brinar-jevem (Kajtnovem) čebelnjaku v Grižah se je dne 29. oktobra 1941 okrog 1- ure ponoči pričel brežiški pohod. Pred pohodom je komandant Stane pojasnil v nagovoru borcem pomen pohoda. Čez Bohor, Jurklo-šter, Rimske Toplice in Kozjico so se spet vrnili na izhodiščno točko v Griže. Po brežiškem pohodu je I. Štajerski bataljon v manjših skupinah odšel na prezimovanje, kar je bilo edino pravilno, če je vodstvo hotelo borce ohraniti za akcije v naslednjem letu. Komandant Stane pa je takoj po pohodu odšel na Dolenjsko, kjer je prikaza! vodstvu vse težave štajerskih partizanov. Kako velik odmev je imelo Stanetovo situacijsko poročilo, se vidi že samo iz tega, da se je decembra 1941 na P ugledu formirala I. grupa odredov, ki je poizkusila pri Litiji prodreti na Štajersko. Drugi poizkus 20. maja 1942 blizu Janč pri Litiji je bil po tridnevnem boju zavrnjen. Tretji poizkus preboja na Štajersko je sledil poleti 1942. Prva skupina se je preko Gorenjske in Karavank prebila na Koroško in Štajersko (Kranjčev bataljon), druga skupina pa preko Kamniških planin (Simonov bataljon). Četrti poizkus sta poleti 1943 izvedli Šercerjeva in Cankarjeva brigada pri Sv. Križu nad Litijo. Težki boji pri Temenici in Sv. Križu so prehod preprečili. Januarja 1944 je odšla na pohod na Štajersko XIV. udarna divizija. Za prezimovanje štajerskih partizanov v prvi zimi so bili najprimernejši in najvarnejši obrobni predeli v Savinjski dolini. Del borcev si je zgradil podzemeljski bunker nad Fojtovo kmetijo na Mrzlici, ki je bil po doslej znanih podatkih prvi tak bunker na teh terenih. Nemci so ga 5. maja 1942 našli, vendar borcev niso dobili. Pri Fojtu je bil bunker kurirjev, ki so- vzdrževali zvezo med nekaterimi skupinami na terenu. Borci so prezimovali v majhnih skupinah od Izlak, Zidanega mosta (Skvarča in nekateri), Turineka v Paških vrhovih (največja skupina ki jo je vodil Lado Letonja) pa do Šmihela nad Mozirjem (Vili Reberšak-Čuk in nekateri), kjer so imeli zavetje pri kmetih. Skupina Pohorcev z Mihom Pinterjem-Toledom, Francem Povhom-Tzakom in Tonetom UIrihom je odšla preko Paških vrhov naprej v Škalske Cirkovce k Tinču Povhu-šaleškemu Tinču. Tukaj sta prezi-movala Franc dr. Povh-Izak in Tone Ulrih, deloma pa tudi Čižmek-Bor. Pohorci z Mihom Pinterjem-Toledom so odšli v Mislinjsko dolino oziroma na obronke Pohorja. Nekateri borci pa so se »podtaknili« pri najzanesljivejših ljudeh po dolini. Na prvi pogled se zdi vsa ta razporeditev borcev v prezimovališča po terenu neprimerna, morda celo nepravilna, vendar je bila nujna glede na izredno težko stanje, ki so ga morale premagovati prve partizanske enote. Imela pa je tudi velike prednosti in kazala na dobre organizacijske prijeme. Predvsem je bil tu važen stalni kontakt s terenom, ki so ga lahko le na ta način obvladali, vzdržujoč stalne vezi z aktivisti. Tudi prehrana borcev, to izredno važno vprašanje v tem času, je bila na ta način najlažja. Dobrovlje, ki so partizanom nudile prvo zavetje do jeseni 1941, so v zimi ostale brez vloge. Na Dobrovi j ah mi preziniovala nobena partizanska skupina. S prezimovanjem se je zaključila prva in najtežja doba štajerskih partizanov. Konec marca 1942 je štab I. Štajerskega bataljona po nalogu I. Štajerske brigade, v katere sestav je bataljon spadal, odredil stik vseh p režim u j očih skupin borcev na Tolstem vrhu na Dobrovljah, ki so bile nekako partizansko središče. Dejavnost štajerskih partizanov je poživila II. grupa odredov, ki se je v poiznem poletju prebila na Štajersko. Partizanstvu na Štajerskem je dala svojstven pečat. V tem času so bile na terenih Spodnje Savinjske doline tudi najtežje Mesto, kjer je bilo prvo taborišče Savinjske čete nad Tisovcem v Karlovih pečeh (Dobrovlje) borbe med partizanskimi enotami in Nemci. Dobrovlje in obrobni predeli Savinjske doline so bili v tem času najobčutljivejša točka za Nemce, ker kontrolirajo prometne poti na Trojanah v povezavi z Gorenjsko, po drugi strani pa v Soteski nad Letušem in Gorenjskim klancem poti v Zgornjo Savinjsko dolino. Zato so na Dobrovljah že v jeseni 1942 nastanili močne, stalne nemške postojanke, največ po cerkvah in to: na Čreti, pri Katarini, Janezu in Pavlu ter na Dežni-karjevi kmetiji. Te enote so stalno nadzorovale pogorje z nalogo, da zaduše partizansko gibanje ter hkrati zavarujejo prometne poti in zmanjšajo partizanski pritisk na Spodnjo Savinjsko dolino. Z borbo dne 7. novembra 1942 na Krešici pri Sv. Joštu nad Kreflevo domačijo, kjer je bil zajet del Veličkove čete in s premikom partizanskih edinic v prezimovališča proti Moravčam, Mozirsikim planinam in še dalje v Podpeco, lahko zaključimo drugo dobo. Tretja doba na Dobrovljah in obrobnih predelih Spodnje Savinjske doline ima predvsem pečat političnega dela in aktivizacije širokih ljudskih množic. Usodna borba v 1. 1943 na Dobrovljah je bila 15. julija pod Tolstim vrhom. V tej borbi sta padla sekretarka SKOJ za Štajersko Vera Šlandrova-Lojzka in Dušan Kraigher, komandant france Rozman-Stane pa je bil ranjen. Ta borba, ki je bila ena zadnjih večjih borb na Dobrovljah. je bila zaključena silno tragično. Pod Tolstim vrhom je bilo partizansko taborišče, kjer je v času borbe tudi štab- Vera Šlandrova in Dušan Kraigher sta ravno pregledovala d o šlo pošto, ko se je pričel nemški napad. Po prvih nemških strelih je bila smrtno zadeta Vera. Dušan ji je hotel pomagati, vendar je tudi njega podrl nemški rafal. Skoro na istem mestu [e bil ranjen v roko tudi komandant Stane. Pričela se je neenaka borba. Vsa enota se je pričela umikati, nesoč s seboj mrtvi trupli Vere in Dušana. Umik se je vršil preko Dobrovelj proti Menini planini. Na Lipi, kjer je prehod iz Dobrovelj proti Menini planini, je bila močna nemška zaseda, ki jih je napadla. Enota se je umaknila nazaj proti Dobrovljam. Nato so Vero in Dušana pokopali v Smrekovi gošči (Kozje)10 Po osvoboditvi sta bila prekopana in sedaj počivata njuni trupli v grobnici herojev ob spomeniku žrtvam fašističnega terorja na Šlandrovem trgu v Ceiju. Nato se partizani umaknejo z Dobrovelj, ki izgube svoj veliki pomen v vojaškem smislu, postanejo pa politično središče vse Savinjske doline. Lešnikova domačija, p. d. Ančikova, Podvrh 45, Braslovče. Ilegalno bivališč-blavku slandra in Dušana Kraigherja marca 1940. Ze maja 1. 1943 se je na Dobrovljah formiral Okrožni komite, ki je obsegal okraje Vransko. Žalec, Oljko (kraji, ki obkrožujejo Goro Oljko), Medvedjak (Mozirske planine z obrobnimi predeli), same Dobro vije in Celje. Po smrti Peenika je postal sekretar Savinjskega okraja Jože Letonja-Kniet — Golob. Albin Vipotnik-Strgar je bil sekretar okrožja po etonjevi smrti do nekako 1943. Za njim je prevzela sekretarstvo betka Cilenšek m nato Tone Bole. Po Betki Cilenšek je jeseni prevzel sekretarstvo okrožja Sergej Kraigher, za njim pa je že decembra 1943 postal sekretar Tone Bole. Po priključitvi Revirjev celjskemu okrožju jeseni 1944 je zopet postal sekretar Sergej Kraigher. Za njim je prevzela sekretarske posle Iva Rekar, ki je bila sekretarka še po osvoboditvi.11 Na Dobrovljah je bil tudi mladinski okrožni komite, ki ga je vodil sekretar Roman Fale. V obdobju 1944/45 sta bili na Dobrovljah dve večji borbi. Dne 6. XII. 1944 je bila Bračičeva brigada na sektorju Uratnik—Sv. Urban—Creta—Lipa več dni v težki borbi, ko je branila pred Nemci osvobojeno Zg. Savinjsko dolino. Zadnja večja borba je bila na Dobrovljah med edinkami XIV. udarne divizije ter Nemci in Ukrajinci 25. februarja 1945 na sektorju Ramšakove kmetije, Dobrovlje št. 9. PARTIZANSKE TEHNIKE V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI Spodnja Savinjska dolina, ki je bila tesno povezana s partijskim gibanjem v Celju, je imela v dobi ilegalnega partijskega gibanja kakor tudi v narodnoosvobodilnem boju posebno vlogo pri trosilnik akcijah in razmnoževanju partizanske literature. V prvem obdobju ilegalnega dela so razširjali parole ob delavskih stavkah, proslavah 1. maja, ob obletnicah oktobrske revolucije in mednarodnem protivojnem dnevu. Prvi letaki, o katerih poroča žandarmerijska postaja Celje dne 8. avgusta 1934 pod Pov. br. 834 Upravi policije v Ljubljani, so bili raztrošeni v rudniku Liboje. Del tega žandarmerijskega poročila se glasi: »Noču cd 5. na 6. avgusta 1934 su bili u rudničkom revi.ru i njegovi okohni u Li bo jama obštine Petrovče srez Celje Dravska banovina po dosada nepoznatom muškarcu razturani komunistični letki dimenzije : X 6 cm pisani na pisaču mašinu i umnoženi na opalograf sa različnim tekstom i to: ima ih 8 vrsta, na svakom letku je sa jedne strane zvezda, preko nje srp i čeikič. Vsebina na pojedinim letoima je i to prva stran Živel prvi avgust 1. »Proč s fašizmom, ki stalno ogroža mir!« 2. »Roke proč od Sovjetske zveze«. 3. >>Ne bomo več stradali, ne streljali na svoje brate — sotrpine drugih držav!« 4. »Mesto za kanone naj dajo za delo in kruh!« 5. »Edino diktatura proletariata Ibo za vedno odstranila vojno nevarnost«. 6. »Proč s fašistično in militaristično vzgojo naše mladine v šolali«. 7. »Mesto milijarde iza kanone naj dajo za delo in kruh«. 8. »Vsi delavci, kmetje in intelektualci v enotno fronto proti vojni«. Na svakom letku sa strane, gdje je zvezda, srp in čekič, ispod toga je podpis »Mednarodni protivojni dan«.12 Kdo jih je raztrosil in kje so bili natisnjeni, ni znano. Partijcem, ki še žive, ni znana nobena ilegalna tehnika v tem času v Spodnji Savinjski dolini. Zelo verjetno je, da so te letake prinesli iz Celja. Strožičeva domačija, p. d. Zakrajškova pri Katarini, kjer je bila dne 26. X. 1941 borba med I. Štajerskim bataljonom in Nemci Prva partijska tehnika je bila pri "Kliniki Kotnik v Kapli vasi pri Preboldu. Ta provizorična tehnika je imela pisalni stroj znamke »Triumipf« z dolgim valjem. Preskrbel ga je Lojze Hoclikraut, rudar iz Trbovelj, kasnejši narodni heroj, ki je bil organizator rudarjev partijcev v Spodnji Savinjski dolini. Prinesel ga je v nahrbtniku iz Trbovelj preko Mrzlice v Prebold. To delo se je pričelo nekako 1. 1955. Ker je bilo ilegalno delo zaradi izdaj in procesov proti komunistom vsak dan težje, ga je Anton Kotnik zakopal na svojem posestvu nad Preboldom. Izkopali so ga šele 1. 1945. Sedaj ga hrani oddelek NOB v Celju. Prvo ciklostilno partijsko tehniko zasledimo v Spodnji Savinjski dolini 1. 1937. Delala je pri Plaskanovih (Bajdlovih) v Šeinitrupertu.13 Ciklostilne tehnike, ki se kasneje in vse do okupacije pojavljajo v Spodnji Savinjski dolini, so v bistvu le nadaljevanje te prve tehnike, ki se je zaradi stalne konspiracije morala seliti iz kraja v kraj. Tako je bila od 1. 1938 do okupacije pri Antonu Kotniku v Preboldu, pri Hribarjevi mami v Šentlorancu, pri Antonu Pečniku v Preboldu in pri Petru Šprajcu v Zabukovici. Ob ustanovitvi Savinjske čete julija 1941 se je vodja tehnike Peter Šprajc preselil s tehniko najprej v Ojstriško vas. V tem času zasledimo partizansko tehniko na Cukalovem kozolcu, ki jo nekateri po njem tudi imenujejo. Skoraj gotovo pa je bila to tehnika Savinjske čete, ki je delala takrat pod tem imenom. Ta tehnika je imela radijski sprejemnik in pisalni stroj. Izdajala je radijska poročila, pisana s pisalnim strojem. Kasneje se je Šprajčeva tehnika, imenovana Tehnika Savinjske čete, preselila k četi. Ko je odšel I. Štajerski bataljon na brežiški pohod in je na njem padel vodja tehnike Peter Šprajc, je tehnika prenehala delati. V zimi 1941/42 ni na terenih Spodnje Savinjske doline delala nobena partizanska tehnika. Propagandni material za trosilne akcije, kolikor ga je sploh prišlo, je prihajal od drugod. Anton Kotnik-Robida piše v svojih spominih v knjigi Med Mrzlico in Dobrovljami (ilegalne partizanske tehnike med Mrzlico in Do-brovljami — str. 176) o izdaji ilegalne tehnike pri Plaskanovik 1. 1937. Kakor vse kaže, je bila ta izdaja kasneje, šele leta 1940, ko je bil Dušan Kraigher že v ilegali. Viktor Šošter-Dobroveljski Miha navaja v svojih spominih Ilegalno tehniko pri Plaskanovih, ki jo je vodil takratni ilegalec Dušan Kraigher. Govori tudi podrobno o tej izdaji. Točno se spominja Kraigherja, ki je ušel skozi okno zasedi pri Plaskanovih in pribežal v samih copatah k njemu v Prekopo. O dveh izdajah tehnike pri Plaskanu pa ne govore takratni partijci, pa tudi v sodnih aktih in arhivih ni najti ničesar. Spomladi 1942 so se enote I. Štajerskega bataljona, ki so prišle iz prezimovališč, na novo formirale na Tolstem vrhu na Dobrovljah in so po nalogu štaba ustanovile tudi novo tehniko, za vodjo pa so določili Antona Kotnika-Robido. Po.njegovem partizanskem imenu je dobila tehnika tudi svoje ime. Prvi bunker za tehniko »Robida« so zgradili nad Kotnikovo domačijo nad Preboldom. Kdaj je začela z delom tehnika »Robida«? Anton Kotnik-Robida navaja april 1942. Rado Zakonjšek-Cankar, vodja tehnike »Cankar« in kasneje pokrajinski tehnik za Štajersko, navaja kot pričetek dela v tej tehniki šele jesen 1942. Po njegova izjavi je bila tehnika takrat v Kapli vasi oziroma nad Kaplo vasjo. Anton Kotnik-Robida pravi, da se je po izdaji nad Kaplo vasjo njegova tehnika preselila za dva meseca v Reško planino, nato pa se je vrnila nazaj nad Grajsko vas, kjer je ostala od jeseni 1942 do zime 1943. Vse govori za to, da Rado Zakonjšek registrira tehniko »Robida« šele po izdaji bunkerja nad Kaplo vasjo, v katerem je bil nastanjen komite, Ko je Lila Zgornja Savinjska dolina osvobojena, se je tudi tehnika »Robida« preselila na osvobojeno ozemlje. Po okupaciji Zgornje Savinjske doline se je tehnika zopet nastanila v hribih nad Grajsko vasjo, kjer je delala do osvoboditve. Za Savinjsko dolino in deloma tudi za Revirje ima tehnika »Robida« poleg tehnike »Cankar« in »Hochkraut« največ zaslug. Tehnika II. grupe odredov, ustanovljena junija 1942, ki so jo prinesli na Dobrovlje borci II. grupe odredov na svojem pohodu na Štajersko, je delovala na teh terenih do boja na Krešici dne 7. novembra 1942, ko so se partizani umaknili z Doibrovelj. Del borcev s tehniko je odšel proti Moravčam, kjer je tehnika dobila svojo bazo. Ta tehnika je organizirala, oziroma pomagala ostalim vojaškim tehnikam na Štajerskem in deloma na Koroškem v 1. 1942.14 Tehnika »Cankar«, ki je nadaljevala na naših terenih s tradicijo tehnike II. grupe odredov, je bila ustanovljena januarja 1943 pri Šmi-klavžu nad Taborom v Spodnji Savinjski dolini na posestvu Skutnika. V tem času je bila to najaktivnejša tehnika v Savinjski dolini in najbrž na vsem okupiranem ozemlju Spodnje Štajerske. Voidil jo je Rado Zakonjšek-Cankar. Ko je spomladi 1. 1944 imenoval takratni sekretar Pokrajinskega komiteja Aleš Bebler Rada Zakonjška za pokrajinskega tehnika za Štajersko, je njegovo mesto v tehniki »Cankar« prevzel Mirko Grobler-Aleksej. Tudi ta tehnika je odšla jeseni 1. 1944 na osvobojeno ozemlje Zgornje Savinjske doline in se po ponovnem zavzetju Savinjske doline preselila nazaj v šmiklavške hribe.15 Zelo važno vlogo pri nabavi materiala za tehnike na vsem okupiranem ozemlju Spodnje Štajerske je imel Nabavni sektor Nestl na Šmohorju, ki je skrbel za papir in ostalo opremo. Izdajal pa je tudi partizansko literaturo. Nabavni sektor Nestl, ki ga je vodil Nestl Žgank, je pričel deilo v januarju 1944 in je delal neprekinjeno do osvoboditve. Ves čas je ostal na Šmohorju, do izdaj ni prišlo. K partizanskim tehnikam Savinjske doline spada tudi tehnika »Oljka«, ki je bila ustanovljena 1. 1943 in je jeseni 1944 bivala nekje blizu Žalca, vendar ni pokazala večje aktivnosti. Kasneje je ne zasledimo več. Na terenih Savinjske doline je delovala od septembra 1944 do 2. novembra 1944 Tehnika »Simon Gregorčič«, kakor jo imenuje vodja tehnike France Čretnik-Marjan, odnosno Tehnika »Z-55«, kakor jo imenuje Ferdo Veber. Do ustanovitve te tehnike je prišlo na iniciativo pokrajinskega tehnika Rada Zakonjška-Cankarja. Na njegovo pobudo sta France Cretnik-Marjani in Ferdo Veber konec maja ali začetek junija 1944 odšla na Rog na Dolenjsko. Tam sta opravila tečaj za vodstvo tehnik in dobila nalogo, da ustanovita tehniko v neposredni bližini Celja. Ta tehnika naj bi neposredno zalagala Celje s propagandnim gradivom. Ferdo Veber pravi, da so bunker za tehniko pomagali delati kurirji postaje Zavrli—Hramše. Bil je napravljen iz smrekove hlodovine. V bunkerju so v tem času predvsem shranjevali material za tehniko. France Cretnik-Marjan pravi: »Ko sem se z Roga vrnil v Savinjsko dolino, me je poklical Za-konjšek-Cankar, vodja štajerskih tehnik, in me postavil za vodjo novo ustanovljene tehnike Simona Gregorčiča, ki je pričela delati v Zavrhu septembra 1944. Tu sva delala Ferdo Veber in jaz, dva tovariša pa sta opravljala kurirske posle. Ciklostirali smo razne brošure in časopis »Novi čas«. V noči od 2. na 3. november 1944 sva delala z Vebrom do 2. ure zjutraj. Ta tehnika žalskega sektorja še ni imela svojega stalnega bunkerja. Ko sva to noč z Vebrom opravila delo, sva vsa utrujena zaspala. Ker nisva bila obveščena o hajki na tem terenu, so naju Nemci v spanju ujeli in naju odpeljali v zapore Starega piskra, a so naju tam osvobodili partizani ob svojem napadu v noči od 14. na 15. december 1944.« O nadaljevanju te tehnike pravi Ferdo Veber: »V mesecu decembru se je delo te tehnike nadaljevalo v Arclinu pri Vojniku. Od tam se je tehnika konec februarja ali v začetku marca 1945 preselila v gozd Kjumberg pri Dobrni, kjer je delala do osvoboditve. V tehniki sem delal tudi sam do osvoboditve.«10 Izjavi Čretnika in Vebra se ne ujemata glede imena tehnike. Veber trdi, da se je tehnika imenovala »Z-55«, Cretnilk pa pravi, da se je imenovala po Simonu Gregorčiču. Literatura — »Novi čas« v oddelku NOB v Celju ima oznako tehnike Simona Gregorčiča, medtem ko tehnike z oznako »Z-55« oddelek še ni zasledil. Pri obeh opazkah gre brez dvoma za nadaljevanje ene in iste tehnike, ki se je imenovala nekaj časa po Simonu Gregorčiču. France Čretnik je dne 9. maja 1945 izjavil, da tehnike z imenom »Z-55« ne pozna. To je tudi popolnoma razumljivo, ker je po osvoboditvi iz Starega piskra odšel na novo službeno dolžnost. Ferdo Veber pa je novo tehniko vodil do osvoboditve. USODA GRADOV V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI Tudi gradovi, ostanki fevdalne dobe, v Spodnji Savinjski dolini, bi naj okupatorju služili za njegove raznarodovalne namene. Ohranilo se je zanimivo poročilo okrožnega vodje Pg. Tonija Dorfmeistra, naslovljeno zveznemu vodji Štajerskega Heimatbunda glede gradov in posestev v Spodnji Savinjski dolini, ki naj bi imeli svojo posebno vlogo. Dorfimeistrovo poročilo se v prevodu glasi:17 Štajerski Heimatbund, okrožno vodstvo Celje, Kreisfiihrer. Celje, dne 27. aprila 1943. Štajerskemu Heimatbundu, Bundesfiihrer Pg. Siteindl, MARIBOR 7 Savinjski zbornik 97 Osnutek: Zadeva: Planiranje v okrožju Celje. Zveza: Najina ogledna vožnja v četrtek, 21. 4. 1943. Bimdesfiihrer! V naslednjem želim v vrstnem redu ponoviti načrte, ki sva jih obravnavala na Tvoji ogledni vožnji. 1. v hišo Krašovic v Žalcu 86 naj pride neko žensko taborišče za podeželsko službo. Stanovanje v prvem nadstropju bo prosto, ko se 15. maja dir. Karstedt preseli v Celje. Predlagano je, da se gostilna Skoberne v pritličju zapre in bo prav tako na razpolago. 2. Graščina Nastran v občini Vransko, s stranskimi poslopji kot kmetijsko gospodarska poklicna šola za fante. Graščina stoji od 1941 prazna, oskrbuje jo DDV. Graščini pripada približno 80 joh grunta. Ker se je Luisenhof pokazal kot premajhen, a je v graščini Nastran s stranskimi poslopji vred možno nastaniti 40—50 fantov, bi morala kmetijsko-gospodarska šola za fante biti prenesena tja. Poklicna šola kot takšna naj bi se potem vključila v gausko samoupravo. 3. Graščina Burgstall (Puštal, op. prev.) v občini Vransko. Graščina Burgstall je bila predvidena za učni dvorec Hj. Kmetijsko gospodarsko poslopje in pribl. 75 ha obsegajoče gospodarstvo sta povsem v redu in primerna, da postaneta vzorni obrat. Graščina sama je bila 1941 v prezidavanju. Povsem urejeno je 2. nadstropje, 1. nadstropje in pritličje pa do treh četrtin. Prav tako je tam 90% .gradbenega materiala, kakor mi je pojasnil Pg. Pop-pek z zemljiškega urada DDV. Dograditev je možna v kratkem roku. Graščina Burgstall je od 1941 zaplenjena in jo upravlja DDV. 4. Graščina Sanneck - Ruhetal naj postane taborišče za podeželsko službo fantov. (Občina Braslovče.) V Sannecku - Ruhetalu nihče ne stanuje. Lani je bival tam bataljon Jug - Welirmannschaft. Je last tvrdke Westen v Celju, je dobro ohranjena in more sprejeti približno 50 fantov, Graščini pripada vzorno gospodarstvo, vodeno iz lastnih gospodarskih poslopij. Upravnik je Ortsbauernfiihrer Paul Skoberne. Kmetijsko-gospodarsko poslopje je odlično in na razpolago. 5. Graščina Schoneck (šenek, op. prev.) na Polzeli. Ta je last bivšega okrajnega glavarja v Gmundenu, grofa Paclita — Reihofen. Temu pripada tudi še komenda na Polzeli. Ker Paohta - Reihofen redno prebiva v Gmundenu in se le mimogrede zadržuje na Polzeli, je možno Schoneck v celoti uporabiti za namene pošiljanja otrok na deželo. Za kratek obisk na Polzeli pa gospod Pachta - Reihofen lahko uporablja tudi stanovanje v komendi. Kaj dosti zaželen pa obisk gospoda grofa pri nas itak ni, ker je ta vse kaj drugega kot nacionalni socialist. 6. Neukloster (Novi klošter, op. prev.), občina Polzela. Neuikloster naj postane RAD taborišče (ženska mladina). Stoji prazen že od 1941. Dotlej je pripadal Zidu Parinu (alias Pollak), ki je švicarski državljan. Nadvse škoda je, da ta lepa graščina stoji prazna. Delovna služba se baje ne more vseliti, ker je treba najprej na varno spraviti dragoceno pohištvo in preproge. Kakor nama je Pg. Poppek ob najinem obisku pojasnil, bi te bilo mogoče brez nadaljnjega shraniti v centralnem taborišču DDV v Mariboru. Prav tako spada h graščini vzorna ekonomija, vodena iz lastnih gospodarskih poslopij. Semkaj bi bilo treba postaviti kakega velikega kmeta. Osebja je ravno na Polzeli dovolj na razpolago. ?a. Graščina Ponigl (Ponikva, op. prev.), občina Ponigl ali graščina Salloch (Zalog, op. prev.), občina Arja vas, sta predvidena za BDM — gospodinjsko šolo. Graščina Ponigl je last neke 70-letne gospodične Auffarth, ki se na gospodarstvo nič ne razume, je nesocialna, gospodovalna in samovoljna. Svojemu nečaku Pg. ing. Auffarthu, ki mu je prvotno zagotovila predajo posestva, je po 3 mesecih bivanje tam povsem pristudila, potem ko sem mu pomagal do razrešitve pri Reichsstatthalterju na Dunaju, kjer je bil kot uradnik nameščen. Tam se tako zanikrno gospodari, da smo bili primo-rani, posestvo postaviti pod vodstvo višjega upravnika Kurtha od DDV. V gradiču samem stanujeta le stara dama in njena hišna pomočnica. Na zgradbi že dolgo nihče ni ničesar popravljal, tako da dela zelo slab vtis. 7b. Graščina Salloch (Zalog, op. prev.), v občini Arja vas, severozapadno od Celja, je lep star grad. Last je nad 70 let stare gospodične von Bouton. Gospodična v. Bouton je pripravljena dati svoj obrat v najem. Prodati pa ga želi šele po zmagi... Heil Hitler! Dorfmeister s. r. PARTIZANSKE AKCIJE IN ŽRTVE FAŠISTIČNEGA TERORJA Podatki o partizanskih napadih, rekvizicijah, trosilnih akcijah in podobnem ne bodo nikdar popolni. Večje boje, zmage in poraze so v svojih poročilih nadrejenim štabom javljale enote, ki so te boje vodile. Vse manjše akcije pa so v mnogih primerih ostale celo nezabele-žene, tako da jih je sedaj po mnogih letih nemogoče zbrati. Poleg naših poročil nadrejenim forumom je najtočnejša registracija dogodkov po nemških žandarmerijskih postajah, kolikor je teh poročil oihranjenih, ki so o vsaki na njihovem terenu znani partizanski akciji poročali nadrejeni komandi. Njihova poročila so glede datumov absolutno točna. Mirno pa lahko računamo, da vsaj četrtina vseh akcij manjšega obsega, posebno rekvizicij, niso registrirali iz razloga, ker jih pač nihče ni javil. Zanimivi pa so ohranjeni podatki:18 V letu 1941 je bilo na terenih Spodnje Savinjske doline 54 partizanskih akeij. To število se je povzpelo v letu 1942 že na 153, četudi so bili zimski meseci relativno mirni, ker so se borci tedaj zadrževali največ v prezimovališčih. Za leto 1943 imamo podatke od junija do decembra z izjemo meseca oktobra. Stanje v primerjavi z ostalim celjskim okrožjem (krei-som) je naslednje: L. 1943, mesec: Registrirane akcije Žalska v okrožju: občina junij 144 51 julij 164 45 avgust 139 27 september 141 33 november 146 26 december 100 19 834 201 L. 1944, mesec: januar 180 . 27 februar 230 40 marec 239 48 april 441 79 maj 452 122 junij 337 103 1879 419 Za ostale mesece do osvoboditve podatki akcij, ki stalno številčno naraščajo, manjkajo. Iz teh podatkov je razvidno, da se je približno četrtina vseh partizanskih akcij v tem času izvršila na terenih Spodnje Savinjske doline. Pri tem nepopolnem pregledu je važno omeniti, da so se od 1. 1943 partizanske sile koncentrirale povečini v Zgornji Savinjski dolini in na Kozjanskem. Zato bojev večjega obsega tu ni bilo. Na teh terenih so se predvsem zadrževali partizanski kurirji, politične organizacije in aktivisti. Vendar že množina teh manjših akcij kaže izredno živahno partizansko dejavnost. V celjskem okraju je dalo življenje za svobodo po najnovejših podatkih 3935 ljudi.19 Izmed 12 občin celjskega okraja je žalska občina najbolj trpela. 835 njenih ljudi je bilo žrtev fašističnega terorja, bodisi da so padli v boju, bili ustreljeni kot talci ali umrli v taboriščih. Najteže prizadeti kraji so Griže, Prebold, Petrovče-Liboje in Bra-slovče-Letuš. Že uvodoma je bila poudarjena velika vloga Spodnje Savinjske doline v času med obema vojnama in v narodnoosvobodilni vojni. Vendar pa ni za opis dogodkov važen samo teren, ki je bil ob robeh doline za partizansko bojevanje primeren, ampak so predvsem važni ljudje, ki so ves ostri okupatorski pritisk vzdržali. Ni pokrajine na okupiranem ozemlju bivše Spodnje Štajerske, ki bi dala tako velik krvni davek za našo svobodo kakor Spodnja Savinjska dolina. V času težke ilegalne borbe so ljudje v Spodnji Savinjski dolini stali v prvih borbenih vrstah. S to častno tradicijo so Savinjčani tudi nadaljevali do osvoboditve. RESUME Spodnja Savinjska dolina zavzema eno najvidnejših mest med vsemi pokrajinami bivše Spodnje Štajerske v boju za narodnostne pravice Slovencev v drugi (polovici dvajsetega stoletja kakor tudi v narodnoosvobodilnem boju. Žalec, središče doline, je iimel s svojim zaledjem vodilno vlogo v dobi narodnega prebujenja — v dobi taborov. V razdobju med prvo in drugo svetovno vojno je bilo progresivno kulturno in /politično udejstvovanje delavskih množic, usmerjeno po ilegalnem delu Partije .posebno v delavskih središčih vkljub nenehnemu zatiranju vseh bivših režimov v državi, ena izmed najmočnejših gibalnih sil v našem delovnem ljudstvu. V zadnjih letih pred okupacijo je bilo glavno delo usmerjeno proti fašizmu. Delavci in delavska mladina se je zbirala v delavski organizaciji Svoboda in po njenem razpustu 1. 1935 v Vzajemnosti, kmečka mladina pa v Zvezi kmečkih fantov in deklet. Stavka tekstilnih delavcev 1. 1936 v tovarni Prebold je povezavo med kmeti in delavci še bolj utrdila. Ta povezava je silno važna v 1. 1941, ko dobe prvi partizani vso podporo pri kmečkem (prebivalstvu. Partijsko gibanje od 1. 1920, ko so bile volitve v konstituanto, stalno raste. Ko Komunistično partijo režim razpusti, se zavije vse njeno delo t globoko ilegalo. Partijci Savinjske doline imajo zveze s Trbovljami in Celjem. Na Mrzlici, najlepši izletniški točki v Sp. Savinjski dolini, ima društvo prijateljev prirode svoje zavetišče, kjer se zbirajo partijci iz Savinjske doline, Celja in Trbovelj. Partijske celice se prično ustanavljati 1. 1932, SKOJ pa leta 1938. V tem času skuša tudi Kulturbund širiti svoje mreže po Savinjski dolini. Njihova središča so v Braslovčah-Polzeli, Šempetru, Preboldu-Zabu-kovici in Žalcu. Vse njihovo delo je brezuspešno. Člani so le priseljeni nemški uradniki. V 1. 1940 živita v ilegali v Spodnji Savinjski dolini organizatorja Partije in odpora proti okupatorju narodna heroja Slavko Šlander in Dušan Kraigher. Spodnja Savinjska dolina je bila okupirana dne 11. aprila 1941. Naj-zavednejši partijci so se začeli takoj pripravljati na oborožen odpor. V noči od 23. tna 24. julij se je ustanovila Savinjska partizanska četa, ki je odšla na Dobrovlje. Tam se je septembra ustanovil I. štajerski bataljon pod vodstvom kasnejšega komandanta Glavnega štaiba Slovenije, španskega borca in narodnega heroja Franca Rozmana-Staneta. V noči 7.-8. oktobra 1941 je bataljon napadel in zavzel mesto šoštanj. V tem letu je bila največja borba na Greti dne 26. oktobra 1941. Po Brežiškem pohodu, ki se je pričel v Savinjski dolini, so se borci vrnili in odšli v prezimovališča. Spomladi se je zopet izvršila koncentracija partizanov na Dobrovljah. Po težkih bojih na Dobrovljah so se partizani pred zimo 1942-43 umaknili na Moravško in Mozirske planine do Koroške. Od 1. 1943 so bile na Dobrovljah predvsem politične organizacije. V Spodnji Savinjski dolini so že pred 1. 1941 bile ilegalne partijske tehnike, iz katerih so se razvile potem tudi prve partizanske tehnike. Najbolj znani partizanski tehniki sta bili »Robida« in »Cankar«. Gradove, ostanke fevdalne dobe, so hoteli Nemci izrabiti v svoje raz-narodovailne namene. V 1. 1941 je bilo v Spodnji Savinjski dolini 54 partizanskih akcij, v 1. 1942 pa 154. Število akcij se je vsako leto stopnjevalo. V celjskem okraju je padlo kot žrtev fašističnega terorja 5955 ljudi, v Spodnji Savinjski dolini pa 835 ljudi. OPOMBE: 1 Nova doba, L. II. št. 143 in 145 dne 30. novembra 1920 in 4. dec. 1920. 2 Poročilo Josiipa Kocmana, ki se nahaja v oddelku NOB v Mestnem muzeju v Celju. 3 Anton Kotnik-Robida: Slavko Šlander in razvoj progresivnega gibanja v Preboldu (Med Mrzlico in Dobrovi jami, str. 55). 4 Rudi Cilenšek: Razvoj delavskega gibanja v Libojah med obema vojnama (Liboje, str. 21). 5 Ludvik Zuipanc-Ivo: Mladinsko gibanje na področju Savinjske doline (Med Mrzlico in Dobrovljami, str. 61). 8 Original resolucije priložen aktom sodnega procesa proti Dušanu Finžgarju. Dokumenti procesa se nahajajo v Zgodovinskem arhivu CK KPS. 7 Original se nahaja v Muzeju narodne osvoboditve LRS v Ljubljani. 8 Spomini Mihe šošterja in Jožeta Borštnarja v arhivu oddelka NOB v Mestnem muzeju v Celju. 9 Ludvik Zupanc-Ivo: Odšel sem v partizane (Med Mrzlico in Dobrovljami, str. 162). 10 Povedal Miiha šošter dne 3. IV. 1955 (stenografski zapisnik v oddelku NOB v Mestnem muzeju v Celju). 11 Podatke sporočil Viktor šošter — Dobroveljski Miha. 12 Zgodovinski arhiv CK KPS. 13 Anton Kotnik-Robida: Ilegalne in partizanske tehnike med Mrzlico in Dobrovljami (Med Mrzlico in Dobrovljami, str. 176). 14 Arhiv Muzeja narodne osvoboditve (podatki Mitje Ribičiča). is Arhiv Muzeja narodne osvoboditve (podatki Rado Zakonjšek-Cankar). 16 Oddelek NOB v Mestnem muzeju v Celju (podatki Franca Cretnika in Ferda Vebra). 17 Arhiv oddelka NOB v Mestnem muzeju v Celju. is Arhiv oddelka NOB v Mestnem muzeju v Celju. 19 Podatke zbral Okrajni odbor Zveze borcev v Celju. Alojz Bolta: Najstarejša zgodovina Spodnje Savinjske doline P r a z g od o vina Pisati najstarejšo zgodovino Spodnje Savinjske doline je dokaj težka stvar. To pa ne morda zato, ker bi ta prijetni in bogati košček naše zemlje ne imel svoje prazgodovine, temveč zato, ker je to še dokaj neraziskano področje. Tako kot so posamezna obdobja za celotno Slovenijo še dokaj neproučena, tudi o zgodovini Spodnje Savinjske doline še ne moremo prikazati popolnoma verne slike. Že bežen pogled na geofizikalno karto nam pove, da tukaj z gotovostjo lahko računamo z bogato zgodovinsko preteklostjo, ki sega daleč nazaj, morda prav tja do paleolita. Dolina, ki jo obdaja nizko gričevje, je vedno bila hvaležen teren za naseljevanje. Sledov paleolitskega človeka na tem področju dosedaj nimamo izpričanih. Pričakujemo pa lahko, da se najdbe iz tega obdobja še odkrijejo. Terenske prilike bi to vsekakor dovoljevale. V mislih imam pri tem »Ravbarske luknje« pod Kotečnikom in nekaj votlin v okolici Velike Pirešice. Dokazani pa so sledovi paleolitske naselitve v neposredni okolici. Pred dvajsetimi leti je prof. Brodar odkril paleolitski jami pri Velenju (Špehovka) in pri Šoštanju (Mornova zijalka). Svetovno znana pa je »Potočka zijalka« pod vrhom Olševe (1700 m nm), ki je pa že nekoliko bolj oddaljena. Pri ugotavljanju paleolitskih najdišč ima poleg arheologa važno vlogo tudi geolog, paleontolog, geograf in vrsta drugih pomožnih znanosti. Tudi čas prehoda med starejšo kameno dobo (paleolit) in mlajšo kameno dobo (neolit), tako imenovani mezolit (8000—3000 let pr. n. št.) je v zgodovini tega malega področja, ki je predmet naše obravnave, še prazen list. Najdbe iz te dobe so tudi v Jugoslaviji zelo redke. Neolitske najdbe, ki so pri nas na Štajerskem zastopane predvsem po najdbah posameznih kame-nitih sekir, na tem področju dosedaj tudi še niso izpričane. Seveda to še ne pove dovolj. V času, ko je neolitski človek živel, je puščal za seboj neprimerno manj sledov kot pa n. pr. ljudje v dobi metala. Ohranile se niso niti njihove hiše niti ni znan način njihovega pokopa. Možno je, da so pokojnike pokopali v takih okoliščinah, da se grobovi niso mogli ohraniti. Vkljub temu bo pa zanimivo, če se ozremo nekoliko okrog sebe. V času, ko je Sredozemlje živelo že svojo zgodovinsko epoho, n. pr. Egipt in Mala Azija, so pri nas komaj dobro začeli uporabljati prvo lončeno posodo. Orodje, ki je istočasno lahko tudi rabilo kot orožje, v tem času že polirajo. To omenim v razliko od paleolitskega obdelovanja orodja, kjer so kamen z dolgotrajnim obsekavanjem tako dovršeno oblikovali, da je lahko rabil kot rezilo ali praskalo. To se pravi, da se je način življenja že močno spremenil. Kljub temu pa ta čas ni pustil, kot sem že omenil, kakih trajnejših sledov, ki bi mogli dokazati njihov obstoj na tem teritoriju v tem obdobju. Šentlovrenc: predmeti, najdeni v ilirskem grobu (po Staretu) šešče: bronaste sekire Bronasti srpi, sekire in su lične osti iz Čreta pri "Vranskem so pravzaprav najstarejši predmeti, ki so bili dosedaj odkriti na področju Spodnje Savinjske doline. O tej najdbi sicer nimamo točnejših podatkov, po vsem videzu pa gre tu za depojsko najdbo. Depojske najdbe se pojavljajo vedno v obdobjih, ki so nemirna, polna velikih sprememb. Spomnimo se samo na čas zadnje vojne. Ljudje, ki so bežali pred okupatorjem, so dragocenosti, ki jih niso mogli nesti s seboj, zakopali v zemljo. Ko so se vrnili — če so se — so jih zopet odkopali. Koliko jih je pa bilo, ki se niso vrnili! Te predmete še danes krije zemlja, če jih ni odkril kdo drug. Podobne pojave imamo tudi iz časov turških vpadov, ob razpadu rimskega cesarstva in še ob neštetih drugih podobnih okoliščinah. In sedaj poglejmo najdbo s Creta. Nekako v tem času so doživljali v Evropi velike dogodke. Okrog leta 1200 pr. n. št. so se v Grčijo priselili Dorci. Vse kaže, da tudi v naših krajih ni bilo mirno. Sem so se selili od vzhoda novi prebivalci, ki jih poznamo danes pod imenom Iliri. Številne depojske najdbe to dokazujejo. Kar poglejmo jih! črmožišče pri Žetalah, Črmošnjice in Jurka vas na Dolenjskem in še vrsta drugih. Iliri, ki so se tukaj naselili, so zaživeli polno življenje. Pustili so na naših tleh takorekoč neizbrisen pečat. Njihova bitnost odseva v stanovanjskih zgradbah, katerih temelje danes odkrivamo, dalje v lepo razviti obrti, ki ponekod prehaja že v pravo umetnost; in ne nazadnje v toponomastiki (na nje nas spominjajo različna imena rek in krajev, ki so ilirskega izvora n. pr. Celeia i. pd.). Res je, da jim rimski zgodo-vinopisci očitajo barbarstvo, da so umazanci i. pd. Znana rimska pri-slovica, da se Ilir umije samo trikrat v življenju, je dokaj drastična, pa tudi hudomušna s strani Rimljanov. Rimljan, čigar kanalizacijske in vodovodne naprave so bile dovršeno grajene, kratkomalo ni mogel razumeti, da bi komu primanjkovalo vode, kadar ga tare najhujša žeja. Iliri so pa bili na svojih naselbinah odvisni od majhnih studencev. Njih voda je komaj napojila žejna grla ljudi in živine, tako umivanje res ni moglo biti prvi problem na naselbini. Življenje na ilirskih naselbinah lahko vsaj delno spoznamo, če nekoliko pobliže premotrimo naselbino na Rifniku, ki je najbližja nekoliko podrobneje raziskana ilirska naselbina. Prvi, ki je to naselbino pričel raziskovati, je bil pokojni W. Šmid. Sam omenja v Zeit-schrift des historischen Vereines fiir Steiermark štiri tlorise ilirskih hiš. Njihova velikost je različna: I. Dolžina 5,90X 6,39 m; širina 3.45 X4,30m II. Dolžina 13,60 X 14,90 m; širina 4.80 X 5,70 m III. Dolžina 10,60 X 10,80 m; širina 6,30 X 8,40 m IV. Dolžina 7,70 X 8,90 m; širina 4,40 X 6,00 m Sledovi novih stavb so bili odkriti tudi preteklo leto. Omenjena naselbina se je razvila na 570 m visokem hribu, ki je bil od severne strani že po naravi dobro zavarovan, na južni strani, ki je bila laže dostopna, je pa še danes viden obrambni jarek. Ilirska hiša je bila predeljena v dva prostora, predsobo in prostor z ognjiščem. Temelji stavb so bili zloženi iz kamenja, stene sestavljene iz brun in vejevja. Stene so bile razen tega še od notranje in zunanje strani ometane z ilovico in pobeljene. Izredno lepi kosi pobeljenega hišnega lepa so bili odkriti pri lanskih izkopavanjih na Rifniku. Po številnih kosih železne rude lahko mirno sklepamo, da so na večini ilirskih naselbin sami rudo topili in si kovali iz nje orodje itn orožje. To je bilo vsekakor dolgotrajno in zamudno delo, ker pri razmeroma primitivnih sredstvih, ki so jih imeli na razpolago, niso mogli rude v celoti izkoristiti. Pa tudi čas trajanja — topili so na odprtem ognju — je bil neprimerno daljši. Druga obrt, ki je bila močno razvita na vseh ilirskih naselbinah, je bilo lončarstvo. Sploh je bila glina zelo priljubljeno gradivo za pripravo raznih praktičnih, okrasnih, kakor tudi kulturnih predmetov. Razen posod so na naselbini običajno odkrite številne uteži piramidalnih in bikoničnih oblik. Rabile so jim pri statvah, kakor tudi pri ribiških mrežah. Kot izrazit kulturni predmet lahko smatramo večji kos s koncentričnimi krogi okrašene kožice. Podobni kulturni objekti so bili pri nas med drugim odkriti tudi na Pošteli pri Mariboru. Na podobno naselbino, čeprav bo po obsegu nekoliko manjša, nas v Spodnji Savinjski dolini spominja Sv. Magdalena nad Grižami. To je hrib, visok 560 m, razdeljen na tri manjše vrhove. Pri prvem sondiranju smo našli fragmente ilirske keramike na tako imenovanem Lan-gerju. Spričo razmeroma skromnih najdb na hribu res ni mogoče z gotovostjo reči, da bi bila tu kakšna večja naselbina. Če pa je to res bila glavna naselbina, je danes še težko trditi. Za naselbino na Magdaleni bi govorilo več okoliščin. Hrib sam je na dominantni točki in ne preveč oddaljen od grobišča, ki se razteza od Griž do Šentlovrenca. Razen tega bi na prazgodovinsko naselbino dalo slutiti že samo ime Sv. Magdalena. Sv. Magdaleni so, podobno kot sv. Juriju, sv. Marjeti, postavljali cerkve tam, kjer so naleteli na ostanke starejših prebivalcev, ki so jih vedno smatrali za pogane. God sv. Magdalene in sv. Marjete pade v mesec julij, ko žito zori. Kaže, da so ti svetniki izpodrinili vpliv prejšnjih poganskih svetnikov. Podobne naselbine imamo na Magdalenski gori na Dolenjskem, kakor tudi na Magdalenski gori na Koroškem. Ilirski grobovi so delno plani, delno pa v gomilah, skoraj redno pa so žgani. Vsak grob je nekako po pravilu vseboval veliko žaro, v kateri je bil še srednje velik lonec in skodela. V lonec so dajali pokojniku hrano. Razen ostankov pepela in kosti pokojnika so bili v žaro položeni še pokojnikovi najljubši predmeti. Po teh ,se da potem tudi ugotoviti, ali je grob ženski ali moški. Medtem, ko prevladuje v ženskih grobovih nakit (prstani, ovratnice, zapestnice, zaponke i. pd.), dobimo v moških grobovih le orodje in orožje (sekire, sulice, nože i. pd.). V enem grobu je običajno samo en pokop. Pri gomilah, ki so večjega obsega, pa lahko računamo tudi na več grobov. V eni gomili na Dolenjskem je bilo 22 grobov. Grob z žaro je končno v večini primerov pokrit še s kamnito ploščo. Pri zadnjih izkopavanjih na Rifniku so odkrili zanimive novosti v zvezi s pokopom pokojnika. Iz posameznih koščkov kalciniiranih kosti, ki so jih (našli v bližini kurišča v :.-tavbi, si lahko v duhu (predstavljamo potek takega pogreba. Pokojnika so na naselbini sežgali, kosti — v kolikor niso zgorele — zbirali in položili v žaro in nato v grobem sprevodu odnesli na bližnje pokopališče, ki je ležalo na pobočju pod naselbino. Seveda se je pri tem lahko zgodilo, da je vkljub vsej pazljivosti kakšen košček kosti ostal na kraju sežiganja. Na področju od Griž do šešč je na desnem bregu Savinje, tam kjer se dolina že nekoliko dvigne, še danes vidnih 52 gomil. Več je bilo pa že popolnoma prekopanih, tako da jih danes ni mogoče več ugotoviti. Od tistih, ki so še ohranjene, so nekatere (posebno dve) izredno velike. Različna velikost gomil ima gotovo svoj pomen. Ne samo, da so s pokopavanjem v gomilah sledili nekim določenim religioznim in kultnim predstavam, tudi uveljaviti so se hoteli na ta način. In to jim je uspelo. Tako kot še danes občudujemo piramide egiptovskih faraonov, nam tudi gomila, ki jo v vsej veličastnosti gledamo pred seboj, vzbuja spoštovanje. Še večji učinek pa je taka gomila brez dvoma imela na pokojnikove sodobnike. Prof. Orožen omenja v svoji knjigi: »Zgodovina Celja« I., da je bilo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja še nad 60 gomil. Poudarja pa, da jih je bilo že takrat veliko uničenih od domačinov, ki so tam napravili polja. Pepel v teh gomilah je bil v posameznih primerih v žarah, včasih pa kar na kamnitih ploščah. Pri keramičnih najdbah iz gomil v Seščah je treba posebej poudariti, da so se našle tu rdeče barvane žare s črnimi meanderskimi motivi. To je na našem ožjem področju dosedaj še takorekoč izjemen primer. Pri posameznih fragmentih posod z Rifnika zasledimo sicer sledove rdeče barve, a so silno redki. Številne pa so najdbe slikane keramike na avstrijskih tleh (Hallstalt, Scharding, Schleedorf, Don-nerskirchen i. dr.). V celjskem muzeju hranimo samo fragmente z rde-če-črno barvno kombinacijo; odkriti pa so bili tudi fragmenti, ornamen-tirani z belo in sivo barvo. šešče: plavutasta sekira Med kovinastimi predmeti hrani Mestni muzej iz gomil pri šcščali okrog 40 predmetov. Najlepši primer med njimi je na vsak način lepo okrašena, bronasta plavutasta sekira; razen te je še nekaj bronastih tulastih sekir z zanko. Od manjših predmetov moramo omeniti več zaponk (fibul) čolničastega in vozlastega tipa, fragmentov verižic i. pd. Narodni muzej v Ljubljani hrani bronast kotliček, ki je bil 1. 1938. odkopan z nekaterimi drugimi predmeti v nekem ilirskem grobu v Sv. Lovrencu. Kotliček in že omenjena plavutasta sekira pa še nekateri predmeti spadajo v starejšo železno dobo. Ostali predmeti iz gomil v šeščah pa spadajo v dobo tako imenovanega »klasičnega hallstatta«. V starejšo železno dobo prištevajo tudi bronasto glavico bika z vdelanimi očmi iz jaspisa, ki je bila najdena v okolici Gotovelj pri Žalcu. V četrtem stol. pr. n. št. se v naših krajih pojavijo novi gostje. Kelti so s svojimi vpadi nekako pretrgali mirno idilo, ki so jo v stoletjih ustvarili Iliri na našem ozemlju. Seveda ne mislim reči, da s prihodom Keltov Iliri izginejo. V tem primeru ne moremo govoriti o zamenjavi prebivalstva, temveč le o dokaj spremenjenem načinu življenja v kulturnem in tudi v političnem pogledu. Na splošno pa moramo priznati, da je vprašanje odnosov med naseljenim ilirskim prebivalstvom in priseljenimi Kelti še zelo nejasno. Očitnih cezur nikjer ni opaziti. Skoraj povsod pa se čuti nadaljevanje ilirske naselbine s keltskimi vplivi. Tako imamo na Rifniku med maso ilirske keramike v gornjih plasteh tudi posamezne tipično latenske fragmente. Manjkajo pa nam čiste keltske naselbine. V Spodnji Savinjski dolini jih dosedaj ne poznamo. Latenske bronaste puščice so našli v Žalcu. Med večje latenske najdbe pa lahko štejemo grobišče v Drešinji vasi pri Celju, odkrito leta 1889. Tu so delavci naleteli v neposredni bližini vasi v globini 120 cm na precej debelo kulturno plast. V tej plasti so bili očitni sledovi pepela in ostanki delno sežganih človeških kosti. Razen tega je bilo odkritih nad 100 okrog 16 cm visokih posod. Na žalost so bile zaradi nepazljivosti skoraj vse uničene. Nekaj teh posod hrani danes celjski Mestni muzej. Razen tega vidimo lahko v zbirkah Mestnega muzeja iz latenskega grobišča v Drešinji vasi nekaj mečev, nožev, dele ščita in še poznolatensko fibulo. Dolžina mečev znaša do 88 cm z držajem. Eden od njih je dvakrat upognjen. Kot grobni pridevek je bil meč last pokojnika. S tem, da so ga pri polaganju v grob dvakrat upognili, so hoteli povedati, da ga nihče drug od sedaj naprej ne more in ne sme uporabljati. Pri nekaterih mečih so ohranjene še nožnice, ki so izdelane iz železne pločevine. Meči so izdelani iz zelo dobrega železa. Vidi se, da so izdelovalci imeli na voljo prvovrstno rudo. Če niso tako dolbro ohranjeni kot ponekod drugod, moramo pripisati dejstvu, da so bili bolj izpostavljeni oksidaciji. 36 cm dolg nož, najden na tem grobišču, je bil iz enakega materiala. Omeniti moramo še železne sulice (dolžina 11—17 cm), ki so še razmeroma zelo dobro ohranjene. Srednje rebro je še danes ohranilo svojo prvotno obliko. Ohranjen je tudi še železni del verjetno lesenega ščita in ena TI fw 3. tzza v. X Drešinja vas: železni predmeti iz grobov bronasta poznolatenska fibula poleg drugih, manj važnih predmetov. Ostali predmeti, odkriti v Drešinji vasi, spadajo že v poznejši rimski čas. Posamezne latenske najdbe so bile odkrite tudi v Celju (keltski novci, fragmenti keramike). Številne najdbe keltskih novcev so zabeležili tudi v bližnji okolici Celja. Večja najdba teh novcev je bila odkrita v Dobrni. Še številnejša pa je najdba keltskih novcev v Retjah pri Trbovljah. Iz tega se vidi, da je bila že v tem času, kakor tudi že prej, trgovina močno razvita. Skozi Spodnjo Savinjsko dolino je peljala stara prazgodovinska trgovska zveza, imenovana tudi jantarska cesta, ki je vodila od Baltika (od tam je v naše kraje prišel jantar, ki je na naših najdiščih zelo pogost okrasni predmet); pri nas pa je potekala mimo Ptuja, Celja, preko Trojan na Vače. Tu se je priključila na znano savsko prometno zvezo. Po tej poti so razen jantarja našli pot k nam razni bronasti predmeti, v kolikor so bili importirani. V glavnem pa smo v oceni našega gradiva po stari slovenski navadi bili preskromni. Za vsak količkaj lepše izdelan kos nismo dosedaj našli druge razlage kot — import! Novejša raziskovanja domačih, kakor tudii že nekaterih tujih arheologov, pa vedno bolj potrjujejo, da nimamo vzroka za tako »grbasto ponižnost«. Na slovenskih tleh, predvsem na Dolenjskem, je najdenih n. pr. 43 čelad. Drugod po svetu jih skoraj ni, takih oblik pa sploh ne. Za dokaj močno razvito obrt na naših prazgodovinskih naselbinah je zadosten dokaz dejstvo, da je najti na vseh nekoliko podrobneje raziskanih naših prazgodovinskih naselbinah razmeroma precejšnje količine topljene železne rude (Rifnik, Vače), ki so jo domačini doma predelovali v orožje in orodje. Številne posode za ulivanje tudi to potrjujejo. Do danes še ni popolnoma jasno, po kakšni poti je človeštvo prišlo do raznih rud — do železne rude n. pr. Najstarejši predmeti iz železa so bili napravljeni v južni Mali Aziji. Egipčani so železo imenovali »nebeško kovino«; grško in latinsko ime za železo bi se v slovenščini glasilo »zvezda«. To bi govorilo za to, da so maloazijska ljudstva najprej spoznala meteorsko železo in šele kasneje našla nahajališča železne rude na zemlji. Iz Male Azije se je železarstvo razvilo tudi v Evropi. Še bolj kot v času Ilirov sta se obrt in trgovina razvili za Keltov. Lončarstvo je napravilo ogromen korak naprej z uvedbo lončarskega vretena. Trgovino je pa pospeševalo vedno bolj razvijajoče se denarno gospodarstvo. Najdbe keltskih novcev so številne, kot sem že omenil, v samem Celju, še številnejše pa v bližnji okolici. V takih pogojih se je tudi plemenska tvornost začela neprimerno bolj razvijati. Zgodovinski viri omenjajo celo vrsto plemen: Noričani, Latobiki, Tavriski, Japodi, Karni. Histri i. dr. Ti praktično šele sedaj prav nastajajo in se razvijajo. Moramo pa biti pri obravnavanju tega problema še zelo previdni. Vse kaže, da posamezna plemena, po zgo-vinskih virih, ki so nam na razpolago, geografsko in etnično ne sovpadajo. Nas predvsem zanima, h katerim so kot najjužnejši del celotne noriške države pripadali tudi predeli okrog stare Celeje. Keltski vpliv v teli krajili ni mogel zabrisati ilirske kulture, pač pa jo je s svojimi vplivi poživil in okrepil. Vedno bolj pa prihaja njihova nadnioč do izraza v zadnjih dv e sto letih pred našim štetjem zaradi političnih in trgovskih zvez z rimsko državo. Z vse močnejšim rimskim prodiranjem proti vzhodu pa so tudi noriška plemena — dosedaj Rimljanom naklonjena — zaslutila nevarnost za svojo samostojnost. Leta 16 pr. n. št. so Noričani vdrli v Istro. Zato so Rimljani Norik anektirali. S tem so pravzaprav Noričani že tudi izgubili svojo samostojnost. Rimljani so sicer do leta 46 po n. št. priznali še privilegiran položaj s tem, da so pravno priznali njihovo državo kot »Regnum Norikum«. RESUME Najstarejše arheološke najdbe v Spodnji Savinjski dolini so dosedaj bronasti srpi iz Čreta pri Vranskem. Datirajo na konec bronaste dobe (okoli leta 1000 pred n. št.). Bronasti dobi sledeča ilirsko-hallstattska perioda je lepo zastopana s številnimi gomilami, ki se razprostirajo na desnem bregu Savinje vse od šešč do Griž. Do danes je vidnia še 52 gomil, veliko je pa bilo že prekopanili. Najstarejši predmeti iz gomil spadajo v zgodnji Hallstatt (plavutasta sekira), v slovenski kronogoliji bi to lahko vzporejali z Vače I. Ostali predmeti, odkriti v gomilah, spadajo pa v Vače II. Grobišču gomil v šeščah in Grižah pripadajoča naselbina je verjetno na Magdalenski gori, kjer so dosedaj že bili odkriti posamezni fragmenti ilirske keramike. Ni pa to še z gotovostjo ugotovljeno. V Drešinji vaisi pri Celju pa je bilo konec XIX. stol. odkrito večje keltsko-latensko grobišče. Keramika (preko 100 posod) je bila zaradi nepazljivosti delavcev v glavnem uničena. Ohranili pa so se posamezni železni meči, sulice in posamezni deli ščitov. Razen latenskih so bili na grobišču odkriti tudi rimski predmeti. Literatura: B. Grafenauer: Zgodovina slovenskega naroda I. Ljubljana 1954. M. Kos: Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1955. Zgodovina narodov Jugoslavije I., Ljubljana 1953. J. Orožen: Zgodovina Celja I., 1927. A. Gubo: Geschichte der Stadt Cilli, Graz 1909. S. Gabrovec: Najstarejša zgodovina Dolenjske, Novo mesto 1956. W. Schmid: Sudsteiermark im Altertum pri Hausmann: Sudsteiermark Graz. Isti: Die Fortschritte der vorgeschichtlichen Forschung in Siidsteiermark zwischen den beiden Weltkriegen. Zeitschrift des historischen Vereines fiir Steiermark, Graz 1943. E. Riedl: Ein La Tene-Fund in Steiermark. Mitteilungen des k. k. Central Commisision N. F. XVI. B. Wien 1890. MZK N. F. XII. B. 1886. str. CLXXXI. R. Vrečer: Savinjska dolina. F. Stare: Prazgodovinske Vače, Ljubljana 1954. 8 Savinjski zbornik 113 Alojz Bolta: Staroslovansko grobišče v Qotovljah Slovanska naselitev v naših krajih se je po mnenju nekaterih zgodovinarjev pričela po letu 568. ko so se Langobardi umaknili v Italijo. Spet drugi pa dokazujejo, da se je morala pričeti že okrog leta 550. To razlagajo s tem, ker bi sicer zapadno mejo slovenske naselitve prej dosegli Bavarci (Nemci), ki jim je bila veliko bližja, kot pa Slovani. V naših krajih je šel tok naselitve v glavnem po vodnih poteh od vzhoda proti zahodu kakor tuidi po starih prazgodovinskih prometnih zvezah. Te so bile dokaj bolj priljubljene kot pa kasneje grajena vojaška pota Rimljanov. Celjska dolina je bila že zelo zgodaj na gosto naseljena. Slovani so se naselili predvsem v bližini ali neposredno na starih naselbinah. postavljenih v prazgodovini ali za časa Rimljanov. To je bilo važno tudi zaradi iega, ker je bil tam gozd, ki je bil priseljenim Slovanom velika ovira, že vsaj delno iztrebi j en. Izogibali so se strmim in zamočvirjenim dolinskim predelom. Ker so slovanske naselbine tega časa povečini s kasnejšimi gradnjami uničene, jih praktično skoraj ne poznamo. Podobno se nam godi tudi pri iskanju ostale kulturne dediščine (svetišča). Svetišče poznamo dosedaj samo eno, odkrito na Ptujskem gradu. Gotovlje: staroslovanski lonček (polovica naravne velikosti) Goto vije: skelet št. 4 Na številnih najdiščih poleg čisto rimske keramike odkrijejo tudi posamezne kose, ki jih danes kratkomalo označujemo za provin-cialno rimske. Brez dvoma bomo med tem gradivom morali iskati tudi posamezne slovanske elemente. V Spodnji Savinjski dolini je bilo dosedaj odkrito samo eno sta-roslovansko grobišče. To je grobišče v Gotovljah, odkrito leta 1951. Prvi skelet je bil odkrit na vrtu Maksa Hropota, Gotovlje 22. Ostalih sedem pa je ležalo za pokopališkim zidom in pod njim (glej skico). Pri prvem skeletu smo našli tudi popolnoma ohranjen lonček. Ta ima tipične forme siaroslovanske keramike X.—XII. stol. (gradiščanska II.). Vsi ostali skeleti, razen, skeleta štev. 7, so ležali pod temeljema starih zidov, ki potekata vzporedno z današnjim pokopališkim zidom. Skelet štev. 8 je ležal do kolka pod pokopališkim zidom, ostalo polovico smo pa lahko od kopali. Pod temelji že porušenih zidov, ki ležijo vzporedno s pokopališkim zidom, pa so ležali skeleti 2, 3, 4, 5, 6. Vsi skeleti, razen prvega, so bili brez pridevkov. Ležali so lepo stegnjeni, razen drugega skeleta, ki je imel noge precej skrčene. Lega skeletov je razen v enem primeru vzhod—zahod z neznatnim odstopanjem proti severu. Le skelet štev. 7 je ležal v smeri sever—jug. Roke držijo skoraj vsi prosto ob telesu, edino skelet štev. 1 je imel levico položeno v naročje. Skelet štev. 7 je tudi v tem pogledu edina večja izjema. Pri njem je bila desnica položena v naročje, levica pa pod glavo. Najbolj plitvo je ležal skelet štev. 7; globina je znašala 55 cm. Globina ostalih skeletov je dokaj globlja; od 0,80 m do 1,05 m. Iz gornjih podatkov je razvidno, da je grob štev. 7 zelo verjetno mlajšega datuma, medtem ko v starost ostalih skeletov ne moremo dvomiti iz enostavnega razloga, ker so ležali pod temelji zidov. Odprto ostane vprašanje, kateri stavbi pripadajo temelji zidov za pokopališkim zidom. Ti segajo do globine 0,75 m. Gotoveljska fara, ki je prvotno spadala pod žalsko faro, se kot samostojna prvič omenja leto 1256. Drugi dokaz, da je fara obstajala že sredi XIII. stol., je tudi darilna listina z dne 12. IX. 1263, v kateri je poleg župnika iz Žalca podpisan tudi »Plebanus de Gottendorf«. Zato lahko naše grobove z izjemo enega, kot sem že zgoraj omenil, datiramo najkasneje v prvo polovico XIII. stol. Lonček, najden v prvem grobu, bi morda lahko spadal še v XI.—XII. stol. Čudi nas pa zopet izredna revnost grobov. Pridatke v grobovih pogrešamo lahko iz dveh razlogov: manjkajo mogoče zaradi močnega vpliva krščanstva, ki ni dovoljevalo dajati pokojnikom pridevkov v grob, češ da so to poganski običaji. Druga možnost bi bila, da so vsi na tem grobišču pokopani umrli pod izrednimi okoliščinami kot žrtve nalezljivih bolezni ali česa podobnega. Ko zaključujem to poglavje, se zavedam, da je to še zelo pomanjkljiva slika najstarejše zgodovine Spodnje Savinjske doline in da bo treba morda že v najbližji prihodnosti moja izvajanja temeljito korigirati. V to niti najmanj ne dvomim! Pet prazgodovinskih in ena staroslovanska postojanka na ozemlju Spodnje Savinjske doline gotovo ne ustreza dejanskemu stanju v prazgodovini in v času selitev F Gotovi je: skelet št. 8 slovanskih plemen na Balkanski polotok. Še do danes pa nimamo splošnega pregleda terena, še manj pa moremo govoriti o kakšni temeljiti, sistematični proučitvi terena. Literatura: B. Grafenauer: Zgodovina slovenskega naroda I., Ljubljana 1954. M. Kos: Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1955. I. Orožen: Das Bisthum und clie Diozese Lavant III. 1880. R. Vreeer: Savinjska dolina, Žalec 1930. L. Bolta: Staroslovansko grobišče v Goto vijak pri »Celjski zbornik«, Celje 1951. cm Arheološka karta Spodnje Savinjske doline Vera Kolšek: Savinjska dolina v rimski dobi Ko se je v drugem stol. pr. n. št. razširila rimska oblast skoraj na vse sredozemske dežele, je rimska država kazala težnje, da bi se utrdila tudi proti severu — v Srednjo Evropo. V tej smeri so bile najprej na vrsti naše pokrajine. V 4. stol. se je naselilo na naša tla keltsko pleme Tauriskov. Ti so se naselili predvsem ob vodnih poteh, važnejših obrambnih postojankah in rodovitnih pokrajinah. Vse te pogoje je vsekakor imela tudi Savinjska dolina, ki je bila prav zaradi tega že tedaj razmeroma gosto naseljena, prav tako pa je bila tudi stopnja gospodarskega in kulturnega razvoja relativno visoka. Plemena na področju Štajerske so bila vključena v noriško državo (regnum Noricum), ki je že kovala svoj denar. V tesnejše stike z Rimljani so prišli Noričani že v 2, stol. pr. n. št., kar se je kazalo predvsem v trgovski izmenjavi dobrin, ki je postajala z leti vedno bolj živahna. Od nas so v Italijo izvažali govedo, med, svinec, sir, vosek, železo in zlato, rimski trgovci pa so prinašali lepo posodo. Razen trgovcev so naši kraji videli večkrat tudi rimske vojake, ki so v bojnih pohodih proti germanskim plemenom korakali čez naše ozemlje. Prvi tak znan pohod prek naših krajev je pod vzel C. Cassius leta 171, pozneje, leta 129 pa še Sempronius Tuditanus, vendar sta oba ostala brez uspeha. Velika bitka je bila v Noriku leta 113 pri glavnem mestu države — Noreji (Neumarkt na Koroškem). Tukaj so se bili Rimljani z germanskim plemenom Cimbri. Zadnji so zmagali in pretila je nevarnost, da bo rimska vojska popolnoma uničena. Seveda pa ta spopad ni ostal brez sledov: veliko je bilo uničenega in opustošenega. Konec vpadom sta napravila Oktavijan (cesar Avgust), ko je zavojeval ozemlje od Save, in Tiberij, ki je dokončno pomaknil mejo na Donavo. V tem času so naši kraji še vedno formalno obstajali kot »regnum Norikum«. Imeli so še svojega kralja in bili na videz še vedno le rimski zavezniki. Za vlade cesarja Klavdija (41—54) so se izvršile občutne spremembe. Kralja so odstavili in na njegovo mesto je bil postavljen cesarski namestnik. Norik je postal skoraj neopazno rimska provinca in začela se je rimska okupacija. S cesarjem Klavdijem se začenja novo obdobje predvsem za Savinjsko dolino. Zakaj? Po zadušitvi pauonsko-dalmatinskega upora (6—9 n. št.)1 in upora rimskih legij na Vrhniki leta 15, je zavladal mir, kar je pospeševalo pri nas razvoj rimske civilizacije in s tem v zvezi intenzivnejšo romanizacijo domačega prebivalstva. Ugodna geografska lega Savinjske doline je še pripomogla k temu razvoju. Število prebivalstva je z novimi priseljenci — Rimljani — precej poraslo. Vsekakor je na doseljevanje tujcev vplival nagel razvoj Celeje, ki je ravno tedaj dobila pravice rimskega mesta — postala je municipium.2 Ker ji je podelil mestne pravice cesar Klavdij (41—54), se je imenovala po njem Claudia Celeia. Upravni teritorij Celeje je bil velik. Pod njeno upravno oblast je segala celotna Savinjska dolina. Mestni upravni aparat je bil precej obsežen. Poleg dveh županov (duumviri iure dicundo), ki sta imela tudi sodno oblast in nadzor nad financami, sta jima pomagala še dva edila, ki sta skrbela za red, trgovino in gradnje. Seveda je bilo še mnogo drugih funkcij, ki so jih zasedli ljudje, ki so uživali zaupanje države. Tako imamo še blagajnika in mestni svet (približno sto ljudi). Izvršni organi so bili voljeni vsako leto, medtem ko so bili člani sveta dosmrtni. Ker pa Rimljanov ni bilo dovolj, da bi prevzeli te službe, so nameščali in volili tudi domačine. Le-ti so bili večinoma iz vrst domorodnega plemstva in Rimljanom naklonjeni; zaradi tega so jim kmalu podelili rimsko državljanstvo. To plemstvo je bilo zelo bogato. Svoja posestva so imeli v okolici Celja, predvsem v Savinjski dolini, kjer so tudi stanovali. Imeli so dobro zidane hiše, okoli katerih so se naselili ljudje, ki so bili od njih odvisni. Morali so jim obdelovati polja in skrbeti za vse gospodarske potrebe. Takšne so bile družbene razmere v Noriku, ko so se Rimljani utrdili pri nas. Odnosi med gospodarji 111 ljudstvom so se pozneje spremenili, kajti slednji so postali sužnji, katerih delovna sila je bila zastonj. Tako je bilo v dolini. "V odmaknjenih krajih pa se je ohranil svobodni keltski živelj, ki je obdeloval svoja polja, pridelke pa prodajal v mesto. Romaniza-cija je med nje pronicala zelo počasi, tako da je to ljudstvo v narodnostnem oziru preživelo rimsko okupacijo skoraj nedotaknjeno. Plemstvo je bilo naseljeno predvsem ob rimski cesti Emona— —Atrans—Celeia—Poetovio itd., ki je bila pomembna v gospodarskem in strateškem — vojaškem pogledu. Vsi vojaški pohodi proti Donavi, kakor tudi na Balkanski polotok, so se vršili po tej poti. Cesta je držala po sredini Savinjske doline približno po današnji trasi z nekaterimi odkloni, razen proti Trojanskemu klancu, kjer je imela drugo smer. Rimljani so imeli ob cestah postaje, kjer so si popotniki lahko izmenjali konje ter dobivali hrano in prenočišče. Take postaje so se imenovale mansio in mutatio. Iz rimskega zemljevida Tabule Peutin-geriane zvemo, da je bila taka postaja med Celejo in Atransom (Trojanami), ravno na sredi poti. Do danes še ni točno ugotovljeno mesto, kjer naj bi bila postaja. Znano nam je, da je bila postaja od Trojan in Celja oddaljena po 13 rimskih milj, kar bi ustrezalo nekako prostoru med Kapljo vasjo itn Grajsko vasjo. Cesta, ki je prihajala od Trojan, »v zideh« prek Presedla, Tabora (prek Vranskega ni držala), se je približevala rimskemu taborišču v Ločici ravno nekje na tem področju, kjer je držal tudi most čez Boljsko. Ugoden teren in bližina mesta sta dopuščala, da je službujoče plemstvo v Celeji stanovalo doma na svojih posestvih. Vozili so se v Celejo le ob uradnih dnevih. Drugače so pa nadzorovali delo na svojih posestvih, saj so črpali svoje dohodke izključno iz le-teh. Služba v mestni upravi je bila častna in neplačana. Ker je bila zemlja zelo rodovitna, je nudila možnost, da se je poljedelstvo lepo razvijalo. Saj so se tudi pečali večinoma s to panogo. Poleg poljedelstva je bila razvita še živinoreja, lov in ribolov. Tudi vinsko trto so že gojili. Vse te panoge so upodobljene na reliefih v Šempetru. Izmed obrti je gotovo najbolj cvetela lončarska in kamnoseška obrt. Seveda so bili še drugi rokodelci, kakor zidarji, čevljarji itd. Verjetno je bilo razvito tudi splavarstvo. Rimljani so prinesli s seboj tudi svoje bogove. Najbolj so častili Jupitra. Poleg njega nastopajo še Merkur, Vulkan, Neptun, Mars, For-tuna itd. Mrtve so priporočali podzemeljskim bogovom manom, za svoje varstvo pa so se obračali do hišnih duhov — larov, do mestnega, državnega, pa tudi do cesarskega genija (Genius Augustus). Poleg rimskih bogov so častili tudi domača božanstva, ki so jih podedovali po svojih dedih in so bila bolj lokalnega zmačaja. Na napisih beremo imena Epone, ki je bila zaščitnica konj, nadalje svete Noreje, svete Celeje, Savus, Adsalluta, kakor so se imenovale brzice voda. Vsem tem bogovom so postavljali lepa svetišča s stebri in kipi. Večina temeljev je bila grajena iz marmorja. Vsaka hiša je imela tudi prostor, kjer so se klanjali in žrtvovali hišnim bogovom. Čeprav so se povzdignili razmeroma do visoke kulture, je vendarle ostala njihova vera dokaj naivna, saj je še odsev tiste dobe, ko je bilo področje, ki ga je človeški razum obvladal, majhno, svet, ki je človeka obdajal, pa velik. Konec II. stoletja se je pričel v naših krajih širiti Mitrov kult3. Vzporedno z njim zasledimo prve začetke krščanstva. Da je škofija v Celeji obstajala, nam pove napis iz IV. stoletja iz Sv. Jurija pri Preboldu, ki je prišel tja verjetno iz celjskih ruševin in nosi ime škofa Gaudencija. Pozneje nam je znan škof Johanes in dve starokrščanski baziliki v Celju. Takoj po zasedbi so se začele obveznosti do rimske države. Tako so morale naše dežele plačevati visoke davke in skrbeti za določeno število vojakov. V začetku je naše prebivalstvo služilo le v pomožnih četah, ki so imele nalogo skrbeti za mir v okupiranih provincah, v bitkah pa so seveda priskočile na pomoč redni vojski, ki se je rekru-tirala samo iz vrst rimskih državljanov. V prvem stoletju so se tega tudi držali. Pozneje pa, ko so potrebovali vedno več vojske (italsko prebivalstvo se je izmikalo vojaški službi), so si pomagali na ta način, da so enostavno podelili državljanstvo celim plemenom in jih potem vključili v redno vojsko. Najbolj enostavna je postala rekrutacija v 3. stoletju, ko je cesar Karakala leta 212 podelil vsemu prebivalstvu rimskega imperija državljanstvo. Kljub temu, da je Savinjska dolina oklepala tako važno cesto in so se po njej premikali razni pohodi, je v prvem stoletju uživala mir. Ta mir je bil prek i njen le leta 69, ko se je pomikala prek Savinjske doline XIII. legija Gemina iz Ptuja. Vendar ta pohod ni prinesel bistvenih sprememb, ker se legija na svoji poti v Italijo tukaj niti ni zadrževala. Potreben je bil hiter premik, saj je morala hiteti na pomoč novemu cesarju Vespazijanu (69—79). Kot za ves rimski imperij, pomeni tudi za naše kraje II. stoletje dobo gospodarskega razcveta. Blaginja, ki je vladala v državi, je pokazala svoje posledice tudi pri nas. V veliki meri gre ta razvoj na račun sužnjev, ki so predstavljali ceneno delovnio silo. V tem obdobju se je dvignila Celeja in z m jo vred vsa Savinjska dolina do take višine, kakršne nista več dosegli vse do novega veka. Ta cvetoči vzpon lahko najbolje opazujemo na spomenikih rimskega grobišča v Šempetru. Grobišče ima svoje začetke v drugi polovici prvega stoletja za vlade Nerona (54—68). V drugo stoletje spadajo nagrobne kapele Priscianov, celjskih županov, ki jih lahko štejemo med najlepše objekte celotnega pokopališča. V to obdobje spada tudi osvojitev Dakije (Trajan 98—117). Poslednjič se je razlilo zlato po rimskem imperiju. Morda so si pri tem pridobili svoje ogromno premoženje tudi Prisciani. Vendar to ni trajalo dolgo. V drugi polovici II. stoletja, za vlade M. Avrela (161—180). je pretresel rimsko državo vpad Kvadov in Markomanov. Meja ob Donavi s svojim obrambnim sistemom ni vzdržala navala. Ko so Markomani in Kvadi videli, da lahko predrejo utrjen pas ob Donavi, so se lotili večjega podviga. Združila so se vsa germanska plemena in na širokem obsegu prebila rimsko mejo. Prodirali so preko našega ozemlja. Usmerjena so bila v Italijo in le malo je manjkalo, da niso osvojili rimske kolonije Akvileje. Glavni pohod je šel preko naših krajev in tako je bilo to področje zelo izpostavljeno bojem, o čemer pričajo številni depoji rimskega denarja, ki se končujejo s kovanci Marka Avrela (Planina, Šentjur pri Celju). Da bi si ljudje ohranili svoje premoženje, so ga pred vojsko zakopali, vendar niso mogli denarja več poiskati, ker so bili ubiti ali pa so prišli v vojno ujetništvo in se niso več vrnili. Da bi bilo gorje še hujše, je že kmalu po začetku vojne izbruhnila kuga v rimski vojski. Seveda je kosila tudi med civilnim prebivalstvom. Le s težavo je Mark Avrel premagal sovražnika. Da bi se zavarovali pred novim napadom, so takoj zgradili novo obrambno črto, in sicer na našem ozemlju, ki naj bi zaščitila Italijo. Cesto iz Donave v Italijo so sedaj Rimljani zavarovali z velikim vojaškim taborom v Ločici pri Polzeli. Tabor je zapiral pot k Trojanskemu sedlu, ki bi bil važna obrambna točka v primeru napada. V tabor v Ločici, ki spada v začetek 70-tih let drugega stoletja, je prišla II. Italska legija iz Vindonisse. Tukaj je ostala le nekaj let. Ko so Rimljani prešli v ofenzivo, je bila legija postavljena na Donavo v Loreh. kasneje pa v Carnuutum (Deutschaltenburg). Iz oipek, ki so jih našli v Celju in Savinjski dolini, in ki nosijo žig legije II. Italicae, lahko sklepamo, da je ta legija sodelovala pri marsikateri gradnji. Od vojakov II. Italske legije je ohranjenih nekaj nagrobnikov v Cel ju. Zanimiv je napis iz Št. Vida nad Vitanjem, kjer je bil velik kamnolom. Od tam so dobivali marmor za vse spomenike po Savinjski dolini. To je pohorski marmor, iz katerega so izdelani tudi šempetr-ski spomeniki. Na nagrobniku je omenjen vojak te legije, ki je bil verjetno stražar sužnjev, ki so delali v kamnolomu. Po desetletni markomanski vojni je zavladalo premirje, vendar ne za dolgo. Notranja trenja v državi, ki so postajala vedno občut-nejša, so jo precej oslabila in blagostanje se je umikalo vse večji revščini. S cesarjem Septimijem Severom (193—211) se je začela za rimski imperij doba vojaških cesarjev in nenehnih medsebojnih bojev rimskih armad. S tem se je počasi pripravljal državni razpad. V obdobju, ko so se bile vse češče borbe za prestol, je Savinjska dolina ponovno videla premikanje vojske, kar gotovo ni ostalo brez posledic. Tako imamo v začetku tretjega stoletja pohod cesarja Septimija Severa, ki je vodil svojo vojsko v Italijo, da napravi v Rimu red. Nadalje je šel skozi naše kraje Maximus Trax, ki je 238. leta porušil Emono. Te boje so izrabljali v svojo korist tudi barbari za Donavo in pogosto vpadali v državo, zlasti v Norik in Panonijo. Vse to je zelo slabilo moč imperija. Za naše kraje je bilo to stoletje še posebno usodno. V starem veku je Savinja pogosto prestopala svoje bregove. Tako je prišlo v 70-tih letih tretjega stoletja do velikanske poplave, ki je terjala veliko človeških žrtev. Skoraj vse stavbe po Savinjski dolini so bile porušene. To nam potrjujejo raziskana področja v Celju, rimsko pokopališče v Šempetru in rimski tabor v Ločici. Mesto in pokopališče sta bila porušena, medtem ko je odneslo le južni del tabora, ki je mejil na strugo. Ob tej katastrofi je Savinja menjala svoj tok in teče sedaj 1 km južneje kot tedaj. Ostal pa je še stari breg Savinje, ki je zlasti ohranjen od Polzele do Šempetra in pri Grižah. Prebivalstvo si je moralo znova pozidati hiše. Ker pa v tem času ni bilo več toliko denarja, so bili v zidavi zelo skromni. Da bi utrdil državo, je cesar Dioklecijan (284—305) preuredil vojsko in razdelil cesarstvo na dva dela. V zvezi s to razdelitvijo je reformiral tudi province. Tako je Savinjska dolina pripadala južnemu Noriku (Norikum mediterraneum). Država se je precej okrepila. Po njegovi smrti, ko ni bilo več energične roke, so se začeli ponovno notranji boji. Večji bojni pohod po cesti Celeja—Emona je Teodozijev proti cesarju Evgeniju (leta 388). V tem času je bilo preseljevanje narodov že precej napredovalo. V začetku petega stoletja se je ustavil za nekaj časa v Savinjski dolini zapadnogotski kralj Alarih. Ni se smatral za vladarja teh krajev, ki so bili še vedno pod oblastjo Rima. Kmalu se je iz Norika tudi umaknil. Za tem so se v Panoniji utrdili Huni in ogrožali rimsko državo. V začetku so hoteli Rimljani ostati z njimi v prijateljskih odnosih, vendar to ni trajalo dolgo. Hunski poveljnik Atila je začel leta 451 velik osvajalni pohod na zapad. Leta 452 se je Atila namenil v Italijo. Ob tej priložnosti so Huni do tal porušili Celejo in Emono. Ko je Teodorih zavladal nad vzhodnimi Goti, je vdrl v Italijo in pod njegovo oblast so prišli tudi naši kraji. Nove gospodarje lahko zabeležimo s prihodom Langobardov 546, ko so dobili od današnje Slovenije Štajersko s Petovio in Celejo. Le 22 let so gospodovali našim krajem Langobardi. Zaradi neprijetne bližine Avarov, ki so se vedno bolj krepili, so leta 568 Langobardi odšli v Italijo, svoje ozemlje pa prepustili Avarom. Ker Avari niso hoteli pustiti utrjenega ozemlja ob Tisi, ki je bilo primerno za nomadsko življenje, so naseljevali v novo pridobljene zemlje svoje zaveznike Slovane. Vendar Slovani niso ostali le na teh predelih, ampak so se začeli širiti tudi proti z a padu. Kako so si pridobivali nova ozemlja. nam najbolje izpričujejo podatki, kako so zginevale krščanske škofije iz posameznih mest. V petem in šestem stoletju so bili namreč naši kraji cerkveno popolnoma organizirani. Tako imamo cerkveno sinodo v Gradežu leta 579, kjer manjka že podpis ptujskega škofa. Škofa iz Celeje in Emone sta še navzoča, vendar že verjetno kot begunca. Na naslednji sinodi 589 ni bilo nobenega škofa iz naših krajev. Da bi bila topografska slika Spodnje Savinjske doline bolj jasna in da se seznanimo z najdbami posameznih najdišč, podajani pregled najdišč, odkritih na področju Spodnje Savinjske doline. 1. Braslovče Najdeni novci cesarjev Valerijana in Karina. Napis. MHVS II 1851, V 1854 110, Pichler Rep. II 239, Pichler Text 11, CIL III 11670. 2. Bi.eg pri Polzeli Na Bregu je bila najdena napisna plošča. Po pripovedovanju domačinov je bila odkrita pri oranju hmeljišča rimska cesta, tlakovana s ploščami. CIL III 5757 1 p. 3. Dobrteša vas Najdeni rimski novci in ostanki zidov. Tukaj je bil najden nagrobnik v obliki štirioglatega stebra. Napis je slabo ohranjen. [Ca]rviniae Aug/ustae/. sacr/um/ p[r]o. salute [C]n/aei/ Atili 5 Iuliani Nagrobnik je bil vzidan nekaj časa v stari pošti v Šempetru, nato pa prenesen v Celjski muzej. Muchar I 374, MHVS V 1854 109, XVII 1869 66, Pichler Rep. II 239 CIL III 5115, AIJ 17. 4. Drešinja vas Grobišče iz mlajše železne dobe je segalo še v rimsko dobo. Grobovi so bili žgani in plani. Ohranjeni pridatki v rimskih grobovih so: fibula, oljenka, steklenička za dišave. Pri avtobusni postaji v Drešinji vasi stoji znamenje. Pod njim je marmornat blok s profilacijo. MZK NF XVI 1890 223, XVII 1891 139, XXIV 1898 170, Schmid Sudsteiermark in Altertum (Hausmann, Siidsteierniark, G raz 1925/12). Slučajno najdena dva napisna kamna, ki sta vzidana danes v cerkvi. Napisa se glasita: C . RVFIVS . C . SYMPHONIVS . ET . RVFIA . PRIMVLA . ... CELEIAN.. .L. AN. LXXI... LLAE . VXORI... TIBVS . ET... FILIO ... AN. XXXV. Na hribu Gradišče so odkriti sledovi rimskega templja. Relief »dva genija« (si. 1) se nahaja danes v muzeju v Celju. Muchar I 389, MHVS V 1854 114, Pichler Text 20, CIL III 5281-82, Orožen, Zgodovina Celja 85/40. 6. G o m i 1 s k o Na poti proti Gomilskemu je Lila večja gomila. Notri je bil grob obdan z marmornatimi ploščami. Gomila je imela premer 24 m. Ljudje ji pravijo še danes »Gavge«. Pri gradnji državne ceste je bila gomila skoraj popolnoma splanirana, tako da je danes na tem mestu še komaj vidna vzpetina. Preko nje drži danes cesta. Marmornati bloki so bili odneseni in uporabljeni kot gradbeni material. MZK 1884, CLVII CVI 1885/XVII Orožen, Zgodovina Celja 54. 7. Goto vije Pred kapelo v Goto vi j ah je rimski marmornat blok, velik 120 X 120 cm. 8. Grajska vas Pri rekonstrukciji republiške ceste so odkrili rimski kanal pri gostilni Žilnik. Kanal je bil dobro ohranjen in se je izlival v Bolsko. 9. L a t k o v a vas K vasi spada zaselek Groblje, ki morda spominja na rimsko utrdbo, stoječo ob rimski cesiti Emona—Celeja. LDB. 10. Le tuš Napis s komaj čitljivim napisom: /IV?/... ALBANVS... HESPANV... S/E?/R. V . F . SIBI. ET SVRAE . VXORI... AN. XXXV. Muchar I 396, MHVS II 1854 157, V 1854 116, Pichler Text 29, CIL III 5112 (izginil), LDB 80. 11. Leveč V vasi Leveč na levi strani ceste so pri oranju našli tri marmornate bloke, dele večje stavbe. Najdeno je nekaj opeke in ostanki zidov. Novci. Pichler Rep. II 240. 12. L o č i c a Rimsko taborišče leži tik ob vasi Ločica, nekoliko stran od glavne ceste Celje—Ljubljana, na prodni terasi, približno 1 km severno od današnje struge Savinje, nad katero se dviga za približno 10 m. Prehod k tej terasi posreduje razmeroma strm breg, ki je nekdaj ne- dvomno bil levi breg takratne struge Savinje. Polje, kjer so izkopavali, ima značilno ime Grobeljce, prav tako se polje pri Zgornjih Grušovl jah imenuje Groblje, kjer so tudi rimski ostanki. V Ločici sta izkopavala arheologa Riedl, ki ni dobil zadovoljivih rezultatov, in Franc Lorger. ki ga je poslal na raziskovanje avstrijski Arheološki inštitut na Dunaju poleti 1916. Vojna leta so zelo ovirala izkopavanja. Ločica: tloris rimskega tabora po Lorger ju Lorger je hotel s poskusnimi jarki ugotoviti smeri zidov tam, kjer je bilo na površini največ vidnih sledov, določiti njihov obseg, dokler končno ne bi rešil glavnega vprašanja, ali so bili objekti v notranjosti obdani z obzidjem ali ne. Zaradi zadovoljivih rezultatov so izkopavanja nadaljevali v letih 1917 in 1918. Odkril je obsežen naselbinski plan, ki ga je v glavnem ugotovil s poskusnimi jarki 0,82 X 2 m. Na ta način je odkril obseg obzidja z vmesnimi stolpi, kakor tudi stavbe v notranjosti. Seveda je še skoraj vse zemljišče ne-prekopano in nepreiskano. Načrt je sestavljen v glavnem po analogijah drugih vojaških taborišč, torej po splošni shemi, vendar je njegovo delo brez dvoma pomembno in za nadaljnja raziskovanja velike vrednosti. V taborišču, ki je imelo kvadratno obliko s polkrožnimi vogali, je bilo najprej odkrito poslopje A (glej skico taborišča), ki je bilo dolgo 123 m in široko 68 m, skoraj kot pol Ločice. Pri stavbi so našli 117 opek z napisi. Vsega skupaj je bilo 27 različnih tipov. Poslopje A je bilo razdeljeno ma več manjših celic, ki so verjetno služile kot spalnice. V poslopju A so ohranjeni sledovi vrat pri posameznih celicah. Na južni strani je imela ta stavba kopalnice. Poslopje B, ki je bilo odkrito vzporedno s poslopjem A, je bilo precej manjše, in sicer je merilo 65 X 37 m. Poslopje C je imelo 99 m dolžine in 60 m širine. V poslopju D je Lorger videl partorij — sedež poveljnika. Poslopje E je bilo tudi zelo veliko, vendar njegove velikosti niso mogli ugotoviti. Zidovje pri stavbah je bilo grajeno iz peščenca, le temelji so bili sestavljeni iz rečnih oblic, ki jih je vezala malta. Taborišče je imelo zidano obzidje. Zid je bil širok od 120 cm do 3 m. Ima isto strukturo kot zidovje stavb v notranjosti. Povprečna debelina zidu je 2 m. Taborišče je bilo dolgo 543 m in široko 435 m. Površina je torej znašala 236,205 m2. Ločica je bila ena izmed večjih vojaških taborišč. Obzidje je imelo stolpe, ki so bili pričvrščeni na obzidje z navpičnimi lesenimi piloti; ko so strohneli, so pustili globoke vdolbine v malti. Za orientacijo zemljišča je Lorger uporabljal splošno shemo, ki kaže večino stalnih vojaških taborišč, prav tako za določitev pomena odkopanih objektov. Poslopje D leži točno v sredini med severovzhodnim in jugozahodnim obzidjem. Na njegovi vzhodni strani je bila cesta — via principalis, ki je zapuščala taborišče med vmesnima stolpoma III in IV skozi vrata — porta principalis dextra. Na severni strani nasproti tem vratom so porta principalis sinistra. Na vzhodni strani taborišča, na današnjih parcelah 58 in 60 so bila porta praetoria, nasproti na zapadni strani, kjer se od glavne ceste odcepi poljska pot pri vasi Breg, pa porta decumana. Vrata taborišča so bila razmeroma velika, tako so porta principalis dextra dolga 30,5 m, široka 11 m, izstopajo pa 2 m pred pročelje obzidja. Ohran jena so v temeljih od 1,40 do 2 m. Obzidje, ki se je tu razširilo do 11 m širine, je iz enotne »betonske« mase, v temeljih pa ima vdolbino za pilote, kar bi lahko bil ostanek vrhnje stavbe — stolpa. Ob vratih je v severni smeri ugotovil Lorger ostanke kanala, le ob samih vratih je bil v celoti ohranjen. Zgrajen je bil iz peščenca. Plošče so bile težke od 150 do 500 kg, vezala jih je fina malta. Prerez severnega dela kanala pri južnih vratih (slika 2) ne ustreza popolnoma južnemu delu. Verjetno so začeli graditi na enem mestu iz nasprotne strani. Na jugu je kanal visok 1,70 m, na severu 1,67 m, širina na jugu 1,10 m, na severu 1,05 m. Kamni, iz katerih je kanal zgrajen, so dolgi do 2m. Kanal pri južnih vratih naj bi bil zgrajen iz dveh delov. Južni naj bi bil dokončen, medtem ko je severni del le provizoričen in so ga pozneje hoteli podaljšati do severnih vrat, kjer so ga dejansko tudi ugotovili. Kanalov pa ni v notranjosti taborišča, kot so pokazala poskusna sondiranja. Lorger misli, da imamo pri odkritem kanalu opravka z namero, zgraditi za tabor kloako, ki bi bila od severnih vrat zvezana z 1 km oddaljeno Ložnico, na jugu pa z bližnjo Savinjo. Mere kanala v severnih vratih so: dolžina 31,80 m, širina 12.30 m. Po sestavi temeljev so enaka južnim, le da so mere večje, kar si lahko razlagamo s tem. da je bila ta stran bolj izpostavljena in zato najbolj utrjena. Južna stran je bila zavarovana s Savinjo, ki je tekla tik ob obzidju. Prevoz skozi severna in južna vrata so opravljali nad kanalom, nad katerim je potekala tudi taborska cesta — via principalis. Zapadna vrata — porta decumana ustrezajo v merah južnim in izstopajo 1.60 pred pročeljem obzidja. Ta vrata se razlikujejo od ostalih po dveh krilih, ki se nadaljujeta v notranjost tabora do 8,30m. V obzidju je Lorger raziskoval tudi vmesne stolpe in ugotovil 41,80 m od vrat — porta decumana stolp, ki je širok 8,50m, s sedmimi vdolbinami za pilote. Od porte principalis sinistre proti vzhodu je našel 44 m vstran zid 9,30 m širokega stolpa s sedmimi vdolbinami za pilote. 55 m vstran od tega je našel drugega z istimi dimenzijami in šestimi vdolbinami za pilote. Med temi vrati in severnim vogalom je našel 51 m vstran od vrat vmesni stolp z vsemi značilnostmi in poleg še tri. Vzporedno potekajoča južna fronta jih je morala imeti zaradi simetrije prav toliko, našel pa je samo enega, ker so bili ostali z obzidjem vred odplavljeni. Stolpi s takimi dimenzijami kot so v Ločici, so v rimskih taborih redki. Taborišče spada po dimenzijah med večje do danes znane rimske tabore. Obzidje je najmočnejše na severni strani, iz česar lahko sklepamo, da je bila ta stran najbolj izpostavljena. Od juga je ščitila taborišče Savinja. V taborišču je bilo najdenih preko 200 opek, ki so imele žig legije II. Italicae (glej sliko štev. 3) in imena izdelovalcev opeke. Takih opek je 32 tipov. Legija se je zadrževala v Ločici le nekaj let, najverjetneje od leta 170 do leta 1 i 6. Iz velikosti taborišča lahko sklepamo, da so imeli Rimlj ani namen, da ostane legija stalno tukaj. Tedanje razmere so narekovale potrebo, da so jo iz strateških vidikov že v nekaj letih prestavili na Donavo. Poskusna izkopavanja izven taborišča so pokazala rimske ostanke v Zgornjih Grušovljah, na Groblju, ki po opekah pripada taborišču: na jugovzhodu taborišča sta bila odkrita še dva objekta — verjetno stražarska stolpa. Literatura: Jahreshefte d. osterreich. Archaologischen Instituts, XIX—XX, Wien 1919, Beibl. 108 si. CNZ, Maribor 134—150; MHVS XVII 70, Akten d. hist. Mus. im Joann. 1869, 105, Pichler, Text 30, 59. 13. Novi KI oš t e r Rimski kamen. Po pripovedovanju M. Perca iz Celja so bili preneseni nekateri kamni iz cerkve v Šempeter. MZK NF IV 1878 p. LXXXVII. 14. P e r 11 o v o Rimski relief, vzidan v zakristiji cerkve v Pernovem. Deklica z vrčem v roki. Rimska naselbina? Marolt, Dekanija Celje III, str. 250, LDB str. 105. 15. Petrovče Najden fragment napisa, ki omenja duumvira Claudiae Celeiae. CIL III 13525, 5161. 16. P o d 1 o g — Š e m p e t e r Po pripovedovanju Fr. Stareta so našli pri poglabljanju toplega izvirka na travniku mozaične kamenčke. 17. Polzela Pred Komendo na Polzeli je rimski lev z izrazito antičnimi potezami. Najden je bil tudi napis. Muchar I 388. MHVS V 1854, 113, CIL III 11851; A V VI/1 44. 18. Presedlo Sledovi rimske ceste Trojane—Celje. A. Miillner: Arch. Excurse durch Siidsteiermark und Krain. 19. Prebold Starokrščanski nagrobni napis, ki omenja škofa Gaudencija. Vzidan v severni steni cerkve. Al J 9 s starejšo literaturo. 20. Sv. Lovrenc Na vzhodnem vogalu kašte pri posestniku Golčarju je vzidana skrinja za pepel iz peščenca. Velikost skrinje 60 X cm, debelina 35 cm. Pare. štev. 526. 21. Sv. Matej pri Zovneku V cerkvi je bil vzidan napis, ki je izginil. V graščini Štravsenek vzidan na dvorišču relief s hipokampi. Pichler, Text 32, CIL III 51145 (vzidan), LDB 91. Po Al J štev. 8 izginil. 22. Šempeter Leta 1947 je celjski muzej preiskal zemljišče vzhodno od Šempetra, kjer so odkrili zidove in mnogo keramike, kar vse govori za naselbino. Leta 1952 so slučajno odkrili na parceli 731/1 zidov je in marmornate bloke. Sistematična izkopavanja SAZU, ki so se vršila v letih 1952 do 1955, so pokazala naslednje rezultate: V teku izkopavanj so našli preko 600 kosov marmornatih blokov, reliefov, istatuet itd., blokov iz peščenca in ostankov zidov (temeljev). Iz najdenega materiala, predvsem iz napisov, je bilo razvidno, da gre tukaj za grobišče. Pokopanih je bilo več rodbin, ki so imela verjetno v okolici Šempetra svoja posestva. Tako je tukaj pokopan Vindonius s svojo ženo Julijo. Ima lep spome- SI. 1. Galicija pri Žalcu — relief »Dva genija«. Danes v Mestnem muzeju v Celju. r SI. 2. Severni del kanala v južnih vratih po Lorgerju. SI. 5. Fragment opeke z žigom legije II. Jtalic-ae. V drugi vrsti je ime izdelovalca: FORTUNATUS. nik v obliki are. Spredaj je napis, levo in desno sta upodobljena oba pokojnika. Ta spomenik je najstarejši in spada nekako v Neronov čas (54—68). Najlepše spomenike si je dala postaviti rodbina Priscianov. Njim sta pripadali dve nagrobni kapeli z reliefi na zunanji strani in velik baldahin, pod katerim je stala statueta Priscianovega sina. Ena kapela je bila postavljena očetu, druga pa njegovi ženi Justi. Prisciani so morali biti ugledna družina. Oba, oče in sin, sta bila župana v Celeji. Po velikosti in izdelavi se približuje nagrobnim kapelam Ennijev spomenik (glej slika 4). Stilno je ta spomenik različen od ostalih zaradi tega, ker imamo tukaj kombinacijo skrinje za pepel, nad katero se dviga baldahin. V tej grobnici so pokopani: oče, mati, hčerka in sin. Spomeniki Priscianov in Ennijev spadajo v drugo stoletje, v čas med Hadrijanom in Antoninom Pijem. Iz tega časa imamo še eno nagrobno kapelo, ki je od vseh največja in tudi bolje izdelana. Izkopana je približno ena tretjina, ostali del je še v zemlji, in sicer pod hišami, kar skoraj onemogoča nadaljnje izkopavanje. V drugi polovici drugega stoletja pa že nimamo več tako razkošnih nagrobnikov. Gospodarska in politična kriza je vplivala tudi na razmere pri nas. Na grobišču v Šempetru se pojavljajo navadni nagrobniki, to je plošča, ki ima v zgornji polovici upodobljene umrle, spodnji del nagrobnika pa je izpolnjen z napisom. V tretjem stoletju niti ni bilo več denarja, da bi si postavljali nagrobnike, ampak so uporabljali kar stare. Na stare nagrobnike so vklesali svoje ime. V tem času je tudi konec z grobiščem. Nagrobne kapele so stale tik ob tedanji strugi Savinje. Velika vodna katastrofa je izpodkopala temelje teh spomenikov, tako da so se zrušili v strugo. Voda jih je z leti popolnoma zasula. 5. Galicija Ker je ohranjeno dve tretjini vsega materiala, od nekaterih objektov pa še celo več, bodo nagrobne kapele in nekateri drugi spomeniki rekonstruirani. Reliefe v Šempetru lahko razdelimo v dve skupini. Prva skupina predstavlja reliefe, na katerih so upodobljene scene iz vsakdanjega življenja, kot so lovoi, pastirji, letni časi itd. Druga skupina reliefov nam pa predstavlja scene iz grškega bajeslovja: Rop Helene, pravljica o Ifigeniji, Heraklej, Evropa, Ganimed, Kastor in Poluks itd. Za večino reliefov v Šempetru je značilna noriško-panonska koluta — krivulja, s katero se zaključujejo okviri nad reliefi. V Šempetru je bilo najdenih nekaj novcev. Pichler, Rep. II 2, 241, LDB 100, AV V/2, 1954, 284; VI/2, 1955, 291; AV VII/3, 1956, 220; AV VII/4, 1956, 384; Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino II, 1954, 167; Vesnik 4. Vojni muzej JNA, 1954; Jugoslavija 1956, 14; Studi Aquileiesi, 1954, 131; Varstvo spomenikov, 1955, V, 1953-54, 89; Živa antika, 1955, VIII/1-4, 125; Collection latomus Vol. XXVIII, Hommages a Waldemar Deonna, Bruxelles, 1957. 9 Savinjski zbornik 129 23. Tabor Tod mimo drži rimska cesta; najden rimski kamen. Muchar I, 352, Miillner. 24. Velika Pirešica - Zavrh Na župnišču vzidan rimski napisni kamen. LDB 106. 25. Vrbje pri Žalcu V mlinu je bil vzidan rimski nagrobnik, ki je danes v Mestnem muzeju v Celju (slika 5). Na vrtu Hmeljarske šole je rimski kapitel (slika 6). Muchar I, 377, AIJ str. 10. R. Vrečar, Savinjska dolina, 1930, str. 15; MHVS 1854. 110. 26. Zalog pri Petrovcah Pri kopanju temeljev so našli ostanke tlakovane rimske ceste. Povedal V. Jordan. 27. Z a 1 o ž e V rimski dobi so tukaj imeli kamnolom peščenea, iz katerega so bila zidana podnožja grobnic v Šempetru in rimski tabor v Ločici. 28. Zgornje G o r č e Na griču Zgornje Gorče, četrt ure od Braslovč, so našli 300 rimskih novcev iz časa tridesetih tiranov (od leta 254 do 284). MHVS II, 1851, 155, Pichler, Rep. I 78, II 239. 29. Zgornje Gruš ovije Na njivah »Groblje« so ostanki zidu, opeke legije II. Italicae. Na hmeljišču Marije Treglav, ki je v neposredni bližini »Groblja«, je bil najden Trajanov zlatnik, danes v Narodnem muzeju v Ljubljani. MLIVS V 1854, 118; Pichler Rep. II, 241. 30. Žalec Najdeni številni rimski kamni brez napisov. Pri kopanju temeljev za garaže »Hmezada« je bila najdena bronasta fibula. Staro zi-dovje so odkrili pri kopanju temeljev iza poslopje leta 1939. Prag stare Antlogove hiše v Žalcu je rimski kamen. Podatki V. Jordana. Pri gradnji ceste pri Žalcu pri nadvozu najdeno staro zidov je. MHVS 1852, 157; LDB 111. 31. Ž o v n e k Poleg keltske tetradrahme najdena dva rimska novca. Muchar I 424; MHVS V 1854, Pichler, Text 46. CIL III 5113 izginil po AIJ, str. 9. RESUME Rimljani so priključili naše kraje svoji državi v prvi polovici prvega stoletja. Kraljestvo Norik je postalo rimska provinca Norik. Savinjska dolina je bila v rimski dobi gosto naseljena. Za to nam govore najdbe. Eno največjih najdišč je brez dvoma Šempeter s svojim pokopališčem, ki ga datiramo od prvega do tretjega stoletja. Odlikujejo ga lepe nagrobne kapele in drugi spomeniki z lepimi reliefi. Drugo veliko najdišče imamo v Ločici pri Polzeli, kjer je Lil odkrit rimski vojaški tabor. Rimljani so ga z,gradili v drugi polovici drugega stoletja, ko so vpadi i v rimsko državo Kvadi in Markomani. V tabor so namestili II. Legijo Italico, ki se je tukaj zadrževala le nekaj let in bila nato prestavljena na Donavo. Poleg teh dveh najdišč imamo v Savinjski dolini vse polno manjših slučajnih najdb. Omeniti moramo še rimsko cesto, ki je držala prek Trojan, Presedla, Tabora, Ločice in Šempetra v Celje. Zanimiva je tudi gomila pri Gomilskem. Notranjost gomile je bila obdana z marmornatimi bloki. V tretjem stoletju pri veliki poplavi Savinje je bilo skoraj vse porušeno. Takrat je Savinja menjala svoj tok. Breg stare struge je ohranjen še danes. Po poplavi se je stanje nekoliko popravilo, vendar ne več v toliki meri. Rimsko civilizacijo je dokončno uničilo preseljevanje narodov in prihod Slovanov. Opombe 1 Panonsko-dalmatinski upor je izbruhnil zaradi velikega pritiska, ki so ga izvajali Rimljani nad podjarmljenimi Iliri in Panonci. Upor je trajal tri leta. Razprostranjen je bil v delu Srbije, Hrvatske, Bosne in v vzhodnem predelu Slovenije. Vodil ga je Baton, zato se imenuje v antičnih virih tudi »bellum Batonianum«. - Municipium — mesto, ki ima okrnjene državljanske pravice (sine sufragio). 3 Mitrov kult je iranskega izvora. V rimsko državo so ga prinesli vojaki, sužnji in trgovci. Mithras je bog svetlobe — sonca. Kot poslanec najvišjega boga Zeusa je na zemlji ubil bika. Iz njegovega trupa se je porodil nov svet rastlinstva in živalstva, morda tudi človek. * Kratice za literaturo: AIJ — Hoffiller-Saria, Antike Inschriften aus Jugoslavien, Zagreb 1938; ClL III — Corpus inscriptionum latinarum, vol. III, Berlin; LDB — Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937; MHVS — Mitteilungen des historischen Vereins fiir Steiermark, Graz; Muchar T — Muchar A., Geschichte von Steiermark, LTeil, Graetz 1844; MZK — Mitteilungen der Zentralkommission zur Erforschung und Erhal-tung der Denkmalpf., Wien; Orožen J., Zgodovina Celja I. Celje 1927; Pichler, Rep. II — Pichler F., Repertorium der steierischen Miinzkunde, II. Teil, Graz; Pichler Text — Pichler F., Text zur archaeolog. Karte von Steiermark; AV — Arheološki Vestnik, Ljubljana; ČZN — Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor. Literatura : 1. Corpus inscriptionum latinarum, vol. III, Berlin. 2. Hoffiller-Saria, Antike Inschriften aus Jugoslavien. 5. Janko Orožen, Zgodovina Celja, I. del, 1927. 4. B. Saria, Doneski k vojaški zgodovini naših krajev v rimski dobi — v Glasniku Muzejskega društva za Slovenijo, letnik XX, 1939. Josip Klemene: Rimski spomeniki o lovu v Šempetru ob Savinji V žalski občini so odkopali vzhodno od cerkve sv. Petra v Šempetru na nekdanjem "VVolfovem vrtu v času od 1952 do 1955 rimsko civilno pokopališče. Mnoge grobne kapelice pa tudi manjše grobne škrinje za pepel pokojnikov in kameniti sarkofagi nam pričajo o visokem in velikem blagostanju tedanje Savinjske doline. Izkopavanja celjskega muzeja v letih 1948 in 1949, ki jih je vodil tov. Martin Pere, so prinesla na dan ostanke večjih gospodarskih zgradb in mnogo keramike. Vse to so našli v bližini župnikove njive ob cesti Šempeter— Žalec. Še danes je ob električnem nosilcu velika peščena jama z nekoliko ostanki rimskih zidov, ki se vidijo. Oddaljenost le nekaj sto metrov od zdaj odkritega pokopališča nam je zgovorna priča, da so bili posmrtni ostanki teh posestnikov sežgani in pokopani na odkritem grobišču. Imamo celo ohranjene mnoge portrete iu kipe vla-steflinov, ki so takrat gospodarili v Šempetru. Med šempetrskimi (spomeniki imamo ohranjene tri njihove kipe dn več portretov. To nam pojasnjuje dokumentarično gradivo, predvsem napisi. Tako na primer natančno vemo, da so trije kipi, katerim sicer manjkajo glave, člani rodbine županov iz rimske Celeiae. To sta oče in sin istega imena: C. Spectatius Priscianus oče in C. Spectatius Priscianus sin. Oba sedita kot »duumvir iuro dicundo« na županskih stolih in držita v rokah kodeks, zvitek zakonov, po katerih sodita. Tretji kip pa predstavlja tudi sedečo ženo prvega oziroma mater drugega: Iusto, Cajevo hčerko. Na nagrobnem žrtveniku, ki je sestavljen iz več kosov, imamo ohranjena dva portretna reliefa, ki predstavljata C. Vindonija Successa in njegovo ženo Julijo Ingenuo, Sextovo hči. Zelo dobra je skupina portretov na veliki plošči iz pohorskega marmorja, ki je zadnja stena baldahina nad grobno škrinjo za pepel. To so člani rodbine Ennijcev, ki so živeli v Šempetru okrog leta 138 po n. š. Imamo ohranjenih še več nagrobnih štel (spomenikov z napisi) s portreti pokojnikov, vendar na nobenem od teh nimamo upodobljene nobene lovske scene. Poleg teh grobnih spomenikov z napisi, grobnih stavb (aediculae) in baldahinov smo izkopali tudi večje število malih sarkofagov iz peščenca, ki pripadajo gotovo sužnjem. Ti mali sarkofagi iz peščenca so bili tudi shramba za pepel pokojnikov. Imamo pa še več takih škrinj iz marmorja,1 kjer je bil shranjen v urnah pepel bogatašev vladajočega rimskega sloja. Te škrinje so bile sestavljene iz marmornatih plošč, navpične stene so pa bile izpolnjene z reliefi, ki nam predstavljajo posamezne lovce pri njihovem lovskem opravilu. Tako imamo ravno na grobnih skrinjah za pepel trikrat upodobljen lovski motiv. Izkopane starine antičnega naselja, kakor tudi spomeniki na pokopališču nam dokazujejo visoko stopnjo materialne kulture, čeprav so na spomenikih večkrat upodobljeni lovski prizori. V pričetku je bil človek lovec in mu je lov služil za preskrbo živeža. Njegovo lovsko orožje in orodje je bilo na nizki stopnji tehnike. Telesno je bil mnogo šibkejši od divjih zveri, ki jih je pa prekašal s svojimi umskimi zmožnostmi. Posebno mu je pomagalo do zmage orožje, ki je iz daljave zadelo vsakovrstno hitro zverjad. Zaradi tega je postal lov uspešnejši. Višja kulturna stopnja poljedelstva in živinoreje je imela za posledico, da je postal človek neodvisen od lovskega plena, s katerim se je na prejšnji kulturni stopnji večinoma preživljal. Lov izgubi svoj prvotni prehranjevalni iznačaj in .postane šport. Ta razvija v človeku, v njegovi borbi z zvermi, spretnosti, ki so moškemu povsod potrebne, posebno pa v vojni. Tako postane lov pri antičnih narodih, n. pr. pri Grkih, posebno pa pri Spartaincih, važen del predvojaške vzgoje. Špartanci so pošiljali fantiče, stare petnajst let, zgodaj zjutraj na lov in so dobili kot brašno le nekaj malega s seboj. Ves čas jim je morala biti hrana to, kar so ulovili. To je podžigalo njihovo lovsko vnemo in spretnost. Stari grški pesnik Homer proslavlja junaštva grških herojev na lovu. Vsi njegovi junaki so morali biti lovci, ker to je spretnost, kjer je treba napeti vse telesne in duševne zmožnosti. Ker je bil lov tako plemenita zabava in eno najlepših opravil pravega junaka in moža, so Grki že zelo zgodaj upodabljali pokojnika pri lovu ali pa pripravah za lov.2 Zelo pogosto ga vidimo, kako se igra s svojim lovskim psom. ki ga spremlja po vseh lovskih potih.3. Na velikih marmornatih sarkofagih, kjer je bilo mnogo prostora, so upodabljali tudi cele scene iz grške mitologije, kjer vidimo posamezne lovce —- junake. Zelo obširen opis velikega lova na kalidonskega vepra najdemo pri Homerju,4 kjer nam pesnik tudi razloži vzrok velikega lova: Kralj v Kalidoniji, Oineus je žrtvoval hekatombo vsem bogovom, le na Artemido, boginjo lova je pri tem pozabil. Maščevala se mu je na ta način, da je poslala divjega vepra, ki je tamkaj neusmiljeno pustošil in uničeval pridelke, na kolidonsko polje. Oineusov sin Maleager je zbral mnogo lovcev z gonjači in psi in organiziral velik lov na to zverino. Zbrani so bili mnogi heroji iz starodavnih grških mest, katerim se je pa šele z veliko težavo in mnogo žrtvami posrečilo ubiti velikega merjasca. Nato so ise pričeli med seiboj prepirati, komu pripada ve-prova glava in koža. Na tem lovu je sodelovala tudi Atalanta, ki jo vidimo upodobljeno tudi na vazah s črnimi figurami. Razen na vazah je ta lov upodobljen tudi na mnogih reliefih, na stenah raznih sarkofagov. Njihovo število je zelo veliko. Omenim naj jih iz Rima samo v palači dei Conservatori in v Lateranskem muzeju. Relief nam navadno predstavlja, kako psi napadajo kalidonskega vepra, ki se obupno pa tudi uspešno brani. V arheološkem muzeju v Zagrebu je samo fragment sarkofagove stene, kjer vidimo Atalanto in Meleagra (slika 1), ki ravno s kopjem prebada divjega merjasca.5 Hipolit je .iznašel lov z mrežami in zankami, Orion pa je učil, kako ulovimo žival z zvijačo in tudi ponoči. Apolon in Artemida sta naučila ljudi loviti s pomočjo psov. Boginja lova je bila pri Grkih Artemida, pri Rimljanih pa Diana. Navadno so ji obljubili del plena. V primeru, da svoje obljube niso izpolnili ali pa ako so jo razžalili na drug način, se je silno maščevala. Kako pobožno so lovci častili tudi v dobi rimskega cesarstva Artemido, se vidi tudi pri antičnem pisatelju Arianu. Kralj Agamemnon, ki je vodil grško maščevalno vojsko proti Trojancem zaradi ugrabljene lepe Helene, je na lovu ustrelil Artemidi posvečeno košuto. Ta se je maščevala nad njim na ta način, da je za-držala ugodne vetrove, ki bi ponesli grško brodovje proti Troji. Šele ko ji je bil Agamemnon pripravljen žrtvovati svojo hčer Ifigenijo, je brodovje lahko odplulo. Artemida sicer ni sprejela človeške žrtve, pa so ji namesto te žrtvovali košuto. Ta prizor imamo upodobljen tudi na enem izmed prvih šempetrskih reliefov (Inv. št. 2). V večkrat profiliranem okviru je upodobljena v sredini Artemida, oblečena v dolgo oblačilo s krmilom v levi roki (si. 2). Njen lik je precej izlizan in zaradi tega nejasen. V desnici pa drži lovorovo vejico, s katero blagoslavlja pred njo stoječega moškega, ki popravlja z dolgo palico ogenj na žrtveniku. Na drugi istrani pa kleči pred boginjo moški, ki ima pobožno pogled obrnjen proti boginji. Med nogami drži košuto z levico za roge, z desnico pa je zamahnil, da jo zakolje v žgalnd dar. V antični umetnosti so večkrat upodobili ta prizor. Imamo ga ohranjenega tudi med pompejanskimi stenskimi slikarijami. Čeprav na tem reliefu ni upodobljena Ifigenija, ker jo je po grški pravljici Artemida odnesla na Traški Chersones (današnji Krim), imenujemo ta relief Ifigenija v Aullidi, ker se je tamkaj odigral ta dogodek. Med šempetrskimi reliefi imamo še dva, kjer nastopa Ifigenija in sicer obakrat na otoku Tauridi. Prvi relief (inv. št. 68 117) nam jo predstavlja kot Artemidino svečenico, ki bi ravno morala žrtvovati svojega brata Oresta ali njegovega prijatelja Pilada na oltarju pred svetiščem.6 Ogenj je že pripravljen, ujetnik z zvezanimi rokami, ki ga čuva skitski stražnik, pa samo čaika, kdaj ga zabode drug vojak s potegnjenim bodalcem v desnici. Ifigenija ga ireši na ta način, češ da ga ne sme žrtvovati, ker še ni očiščen. Morajo ga očistiti v morski vodi. Načrt za beg pa piše na tablico, da bo na ta način obvestila oba ujetnika. Obenem jima pa tudi sporoči, kdo je. Na tretjem reliefu (si. 3) pa vidimo, kako so begunci izpeljali ta načrt. Velika 170X109 X 23 cm) marmornata plošča (inv. št. 606), je na sprednji strani razdeljena na dvoje polj. Desno večje polje nam predstavlja dvoje dogodkov z Ifigenijinega bega.7 Ob desnem robu je ladja, na katero stopa s hitrim korakom in se ozira nazaj. Na ladji stoječa moška oseba ji pri tem z obema rokama pomaga. Leva stran tega reliefa nam predstavlja borbo, ki se je odigrala med zasledovalcem in preganjanimi. Premagani zasledovalec je že pokleknil na levo koleno, desno nogo pa ima pomaknjeno daleč na stran. Oblečen je v obleko, ki se že vleče po tleli. Njegove kretnje kažejo osebo, ki prosi milosti. Levico je dvignil nad svojo glavo, z desnico je pa široko zamahnil, da bi jo tudi dvignil k levici za prošnjo. Za njegove bujne lase ga je zgrabil mladenič široko razkoračenih nog, ki z eno nogo pritiska nasprotnikovo desno nogo k tlom, da se ne more dvigniti. V iztegnjeni desnici drži kratek meč, s katerim bo pokončal sovražnika. Zgoraj je nad tem reliefom namesto ravnega okvira dvojna noriško-panonska voluta. Levo stran te plošče pa zavzema deset centimetrov višji relief, ki je tudi v trikrat profiliranem okviru in ga zaključuje zgoraj krajša noriško-panonska valuta. Na nizkem podstavku stoji gola moška postava s telesom en face, glavo pa ima obrnjeno nekoliko na desno. To je mlad čvrst mladenič, močnih mišic in stoji prekrižani,h nog. Vsa teža telesa leži na levi nogi, medtem ko je desna naslonjena od zadaj na njo. Telo, posebno pa glava, je močno izlizano od vode in rečnega peska, vendar je mogoče videti močne lase, pod katerimi je desno uho. Telo mu pokriva zadaj namesto plašča ustrojena volčja koža. Okrog vratu mu je ta plašč pritrjen tako, da sta sprednji dve šapi, ki ju drži z dvignjeno desnico na prsih, zvezani pod vratom skupaj. Volčji rep mu visi ob desni strani. Koža, ki je gotovo njegov lovski plen, mu pokriva deloma tudi roke. Z navzdol iztegnjeno levico se igra s psom, ki se je vzpel na zadnji nogi. Glavo ima pa naslonjeno na gospodarjevo stegno in ga verno gleda. Uhlji tega psa jazbečarjeve velikosti so pokončni, kakor jih omenja že Xenofon. Psi z visečimi uhlji so šele posledica udomačitve, medtem ko imajo vsi divji psi pokoncu stoječa ušesa. Tudi podobe psov na grških vazah imajo pokončna ušesa. Kasnejši rimski pisatelj Arrian pa zahteva, naj imajo psi uhlje povešene in mehke, tako kakor jih imajo današnji lovski psi. Razvoj povešenih uhljev se je torej vršil v stoletjih med Xenofomtom in Arrianom. Zelo verjetno so vplivali na njihov razvoj tudi psi drugih narodov, mogoče Keltov, ki jih Xenofon še ni poznal, za katere pa vemo, da so bili strastno vdani lovu. Keltski ipsi vertragi so bili hitri in najbolj podobni današnjim hrtom. Vertragi navadno niso donašali gospodarju zajcev, čeprav pozna take vertrage že rimski pesnik Martial. Prizor na našem reliefu, ki nam predstavlja lovca, kako se igra s svojim psom. nam nakazuje človekovo ljubezen do njegovega lovskega tovariša. Zvestobo psa do svojega gospodarja poveličuje že Homer, ko govori o Odisejevem psu Argosu: Ko se je Odisej vrnil na Itako, ga ni nihče ipoznal razen starega napol slepega psa Argosa.8 Ležal je ohromel in zapuščen na gnojišču. Ko je spoznal svojega gospodarja, se je srečen vzravnal in poginil. Človekovo ljubezen do psov vidimo večkrat upodobljeno na starih grških nagrobnih spomenikih.9 Arhaični mojster Alksenor z otoka Naksa je upodobil na nagrobniku, ki so ga našli v Orhomenosu, na palico se opirajočega starčka, kako se igra s psom, vzpenjajočim se ob nogi. Zelo zanimiv je rimski kmečki koledar v slikah; danes je ta mozaik v Louvru. V sredini so štirje jahajoči geniji, ki predstavljajo štiri letne čase. Genij na merjascu je gotovo zima, na biku pomlad, na levu poletje in na panterju jesen. K vsakemu letnemu času spada še 7 slik, ki predstavljajo glavna opravila v tem času. Našli so ga 1. 1890 v Saint Romainu en Gaule (antična Colonda Iulia Vienna) v južni Framcijii (M. Rostovzeff. Gesellschaft und Wirtschaft im romi-schen Kaiserreich, Leipzig 1930, I. str. 231, tab. 29). V antiki so zaznamovali posamezne letne čase z za tisto dobo značilnim opravilom. Tako nam predstavljajo poletje žanjci s srpom in žitnim klasjem, medtem ko je za jesen značilen viničar s trto in grozdjem ovenčano glavo, v rokah pa drži zakrivljen nož za rezanje grozdja. V antiki je personificirala zimo sključena starka, oblečena v tope' plašč in is čevlji, ki so imeli debele podplate. Drug motiv nam pa predstavlja zimo kot mladega čvirstega lovca ,z obilnim lovskim plenom.10 Na Ostijskem pokopališču je ohranjen na spomenikih neke grobne edikule relief s štirimi letnimi časi, ki nosijo krila. Tako je n. pr. zima oblečena v težko volneno obleko, kii ji deloma pokriva tudi glavo, vendar je njen lepi, mladi obraz med obema perutnicama obrnjen proti gledalcu. Na obleki se vidi, kako piha proti njej mrzel veter, vendar ima bose noge. Z levico drži dolgo palico (ver jetno ped um) čez levo ramo. Na dolnjem koncu, ki ga drži z roko, kakor tudi na kancu čez ramo, sta privezani po dve živi raci; verjetno jih je ulovila v mreže. V beograjskem narodnem muzeju je relief, ki predstavlja mladega dečka s krili, kako nosi v košari race. Tudi ta je genij zime. Po tem sodeč je bil lov ena najbolj priljubljenih zabav in opravil po zimi. Druga grobnica v Šempetru je .imela kot vogalne figure atike štiri letne čase, od katerih so se nam ohranili trije njihovi reliefi. Marmornat kvader (si. 4, inv. št. 35) ima na sprednji strani upodobljenega lovca. Sprednji desni vogal tega spomenika je precej poškodovan in sicer manjka cel desni okvir, kakor tudi del podnožja. Tudi sedlasta noriško-panonska voluta je na desni strani odbita. Na poškodovanem (podnožju koraka s plesnimi kretnjami proti desni skoraj popolnoma gola mladeniška figura. Lepo izdelane noge vidimo v profilu, medtem ko je ostalo telo podano en face. Krepka, mišičasta in močna stegna pričajo, da je mladenič navajen hoje in prenašati telesne napore. Široke prsi deloma pokriva kratek plašč iz ustrojene volčje kože. Glava z bujnimi lasmi je obrnjena proti gledalcu. Spodnji del obraza je poškodovan, vendar nam mlada, debela in sveža lica dokazujejo, da imamo pred seboj mladeniča, starega komaj 18 let. Njegov lik je podoben mitičnim lovcem Meleagru ali Hipolitu. Zadnji del glave, ušesa, vrat, hrbet in deloma tudi nadlahtnici mu pokriva volčja koža, ki jo ima zvezano s sprednjimi nogami na prsih. V navzdol viseči in iztegnjeni desnici drži za vse štiri noge uhatega zajca. Z levico drži čez levo ramo lovsko palico — logobol, na katerem mu visi lovski plen. dve precej veliki ribi. Logobol je na koncu odebelela skrivljena palica, ki je imela isto nalogo kot pri Avstralcih bumerang. Uporabljali so jo pa tudi za prenašanje plena. Logobol je eno izmed orožij, ki so jih rabili antični lovci. Dalje so poznali različna kopja in sulice. Tako n. pr. so imeli za lov na divje merjasce posebna ostna, ki so morala imeti kakih 40 cm od konice ven štrleče zobe, ki so preprečili, da ostno ni predrlo živali, ki r SI. 1. Meleager prebada divjega merjasca. Zadaj Atalanta. Marmor. Zagreb. Arheološki muzej. SI. 2. lfigenija v Aulidi. V sredini je Artemida, boginja lova, ki blagoslavlja žrtvujoča. Desni kolje košuto, drugi pa pripravlja ogenj na žrtveniku. SI. 3. Beg Ifigenije s Tauride. Ifigenija stopa lia ladjo, zadaj se bori zanjo njen spremljevalec. Levo: lovec z zajcem. Marmor. Šempeter, 1955. SI. 4. Lovec z zajcem in ribami predstavlja zimo. Marmor. Šempeter ob Savinji, 1952. SI. (>. Ost in vile za ribolov. SI. 7. Lovec se vrača z lova z ujetim zajcem okrog vratu. Marmor. Šempeter ob Savinji. 1952. J v SI. 8. Relief predstavlja na levi strani beg zajcev pred psom. Marmorna preklada. Šempeter, 1952. bi v zadnjem trenutku še lahko napadla lovca. Lov na divje merjasce je zahteval od lovca mnogo spretnosti, hladnokrvnosti in tudi fizične moči, da mu neresec z zamahom glave ni izbil ostna iz rok (si. 5). Poznali so dvoje vrst lokov: skitske in grške. Ena vrsta je bila iz lesa, druga pa iz rogov, večji del kozjih. Tudi za streljanje z loki je bilo potrebno precej moči in spretnosti, posebno pri onih, ki so bili narejeni iz rogov divjih živali. Poznali so tudi lovske nože, ki so jih pa rabili predvsem za očiščenje ubite divjačine. Pri velikih lovih ali pa, kjer so nameravali ujeti velike zveri za cirkus, so pa uporabljali razne vrste mrež. Ohranjenih imamo celo nekoliko mozaikov, kjer je upodobljen tak lov iz mrežami. Mreže so morale biti velike, močne in vendar dovolj lahke, da so jih lahko prenašali. Posebno znane so bile kumenske mreže. Menda so bile tako močne, obenem pa iz tako tankih vrvi, da so jih lahko potegnili skozi moški prstan. iKljub temu so pa bile tako močne, da so zdržale divjega vepra, a nesti jih je mogel en sam moški. Zagraditi pa je bilo z njimi mogoče precej veliko zemljišče. Napenjali so jih med drevje ali pa so imeli zato posebne močne podpore. V glavnem so razlikovali tri vrste mrež: lažje in manjše so bile za zajce, nekoliko močnejše za srne in jelene, a najmočnejše za divje merjasce, bike in v Afriki celo za leve. Na gornji in spodnji strani so bile potegnjene skozi mreže močne in gladke vrvi, tako da so z njimi mrežo lahko zadrgnili. Ako so hoteli z mrežo zagraditi kak prostor, da se ni tja zatekla divjad, so na mreže obesili razna pisana pa tudi smrdljiva peresa. Teh se je divjačina izogibala in bežala v drugo smer. Kelti so uporabljala tudi razne zanke, podobne današnjemu lasu. Bile so narejene iz jelenovih kit. Seveda so jih prevzeli tudi Rimljani v svoj lovski inventar. Pasti in razne jame je uporabljal že prazgodovinski človek. Poznali so pa tudi že take pasti, ki so podobne našim za lisice in volkove. Velike in krvoločne zverine, posebno razne panterje, so zvabili v navpične jame, iz katerih ni bilo zanje več izhoda. Jamo so prekrili z vejevjem in rušami. Na sredo so zabili visok kol, a nanj so privezali meketajočo kozo ali telička. Žival je privabila zver, ki je planila nanjo, a je obtičala v skriti jami. Tudi frače so že poznali. Pri ribolovu so uporabljali razne trnke. Večje ribe so pa nabadali na osti oziroma vile, ki so imele obliko dvo- ali trozobov (si. 6). Ni še dolgo tega, kar je tov. Vinko Jordan pri regulacijskih delih izkopal trozob.11 V zagrebškem muzeju jih je zelo veliko iz Novih Banovcev na Donavi in iz Siska. Iz antične literature pa tudi vemo, da so pri večjih lovih uporabljali večje ali manjše mreže. V antiki so zelo pogosto upodabljali lov na stenskih slikarijah, na različnih mozaikih12 in tudi na nagrobnih spomenikih. To nam dokazuje, da je bil lov tudi kot športno udejstvovanje zelo razširjen. Verjetno je, da so osebam, katerim je bil lov priljubljena zabava, velikokrat upodobili lovske scene na nagrobnih spomenikih, celo iz njihovega življenja. Zelo verjetno je tudi, da je bila v grobni skrinji za pepel, katere prednja stena predstavlja Herakleja, kako vodi zvesto ženo Alkestis iz podzemlja, urna s pepelom kakega vnetega lovca. Saj sta na obeh stranskih stenah upodobljena dva lovoa, ki se vračata z bogatini plenom domov. Reliefi so različne umetniške vrednosti, vendar sta oba lovska prizora nastala v isti delavnici. Marmorna plošča (inv. št. 33) z reliefom lovca, ki nosi zajca okrog vratu (iS'l. 7), je visoka 110 cm, široka 95 cm, na najširšem delu debela 29 cm, na najožjem pa 25 cm. Trikrat profiliran okvir preide zgoraj v enojno iztegnjeno no riš ko jpan o nsk o voluto. V kratkem hitonu s precej dolgimi rokavi, ki mu segajo čez komolce, hiti na desno. Okrog vratu nosi zajca, ki ga drži za noge. Levo nogo vidimo v profilu, a desno od spredaj. Tudi celo telo vidimo en face, medtem ko je glava v profilu. Vrat je kratek in močan. Pred seboj imamo mladega, čokatega lovca, ki nosi svoj lovski plen — mladega zajca, živega domov. Po svoji zunanjosti ni preveč podoben zajcu, kajti prednje noge so predolge ali pa so šempetrski umetniki zajca vedno upodabljali na ta način. Levo polje za tem. lovcem je izpolnjeno z akantusovim ornamentom in zaključeno zgoraj z dvokapno streho. Pogon na zajce (si. 80) nam predstavlja del marmornate preklade iz grobnice Priscianov (inv. št. 10). Sprednja stran je s tremi medaljoni razdeljena na dve polovici. Srednji ima v trikrat profiliranem okviru silenovo glavo, ovenčano z vinsko trto in grozdjem. V skrajnih dveh so pa meduzine glave. Prostoir med srednjim in levim medaljonom nam predstavlja, kako bežita dva zajca pred lovskim psom. Oba imata prednje noge precej dolge. Še bolj nenaravno je, da drži prvi zajec pri begu pokonci oba uhlja, medtem ko jih ima drugi lepo položena po sebi. Pes, ki ju zasleduje, tudi ni ravno precej velik, a ima pokončna ušesa, kakor najstarejši upodobljeni psi. Desna polovica te preklade prikazuje, kako dva leva preganjata konja. Ta dva prizora imata prenesen pomen. Predstavljata nam človekov beg pred smrtjo, kateri vendar ne uidemo. Desna stran grobne skrinje za pepel s Heraklejevim reliefom je približno istih dimenzij kakor leva. Ravno tako je razdeljena na dvoje polj, od katerih je desno izpolnjeno z akantusovim ornamentom, medtem ko nam levo predstavlja lovca (si. 9). Na enostavnem podstavku stoji popolnoma gol lovec, ki opira levo nogo na drevesni štor. V navzdol viseči levici nosi dvoje mrtvih ptic, z desnico pa drži čez desno raino logobolon, na ikaterem visi mreža s še več malimi ptički. Zgornji del telesa z močno razvitimi prsnimi mišicami je obrnjen proti gledalcu, medtem ko koraka z nogami in spodnjim delom telesa proti levi. Že antični pisatelji so zahtevali, da mora biti lovec, kakor tudi njegov pomooniik mrežar, ki postavlja mreže in mu tudi siicer pomaga na lovu, lahko oblečen. To nam potrjujeta tudi oba zadnja reliefa lovcev, posebno pa oni z zajci. Mnogoštevilni zajci na šempetr-skih reliefih nam dokazujejo, da je bilo te divjačine dovolj v Savinjski dolini. Tudi ptic in rib ni manjkalo. Loviti te živali je bilo najprijetnejše opravilo za takratne svobodne prebivalce. Dokazuje nam tudi veliko ljubezen do živali, ki ,so živele v gozdovih. Takratni prebivalci jih niso samo lovili, ampak gotovo tudi gojili in krmili v težkih časih, posebno pozimi, kar delajo savinjski lovci še dandanes. Opombe 1 Josip Klemene. Grobne skrinje za pepel pokojnikov iz Šempetra v Savinjski dolini. Arheološki vestnik VII., Ljubljana 1956, str. 386 si. 2 K. Woerma.nn, Geschichte der Kunst I., Leipzig 1929, tab. 64. Relief v carigrajskem muzeju nam predstavlja Aleksandra Vel., kako lovi leve. Lateranski muzej v Rimu ima na zelo mnogih sarkofagih v reliefu upodobljene dogodke iz lovskega življenja. Skoro ga ni muzeja, kjer ne bi imeli reliefov slične vsebine. 3 Brunn-Bruckmann, tab. 41 b., A. Springer, Handbueh der Kunstge-schichte I., Leipzig 1920, str. 212. ,sl. 422 omenja med grškimi arhaičnimi mojstri nekega Alksenorja iz otoka Naksa. M. Collignon, Geschichte der grie-chiischen Plastik L, Strassburg 1898, str. 268, si. 125. * A. Sovre, Homer Ilijada, Ljubljana 1950, str. 190. 5 Josiip Brunšmid, Kameni spomenici Hrvatskog narodnog muzeja u Zagrebu, str. 71, si. 140. 6 Josip Klemene. Trojanska pravljica na nagrobnih spomenikih iz Šempetra ob Savinji. Zbornik filozofske fakultete, Ljubljana 1955, str. 62, 199., s). 4. 7 Josip Klemene, Beg Ifigenije s Tauride na šempeterskem reliefu. Arheološki vestnik VIII., Ljubljana 1957 str. 26 sqq„ si. 1. 8 Anton Sovre, Homer Odiseja, XVII. v 291. si. : Blizu pa ležal je pes: ta dvignil je glavo in uha, Argos: trpin Odisej je sam nekoč si ga zredil, vendar brez prida, ker prej odplul na sveto je Trojo. V dneh preteklih vodili na lov so ga vitezi mladi, gonil je divje koze pa srne pa zajce uhaoe; kar pa gospod je odšel, je ležal zavržen na gnoju ... Komaj pa čut mu pove, da stoji Odisej v bližini, z repom narahlo pomigne in tiho pok lup i ušesa, nima pa več moči, da bliže prišel bi h gospodu ... »Čudo prečudo, Eumaios, ta pes, ki leži tu na gnoju! Silo je lep v život, ne vem pa seve za gotovo, je li pač bil tudi urnih kdaj nog, ob taki postavi, ali pa kar tako, kot navadno so sobna ščeneta, kakršne radi redijo za giiizdo ljudje si gosposki. Vrnil v odgovor si to, božanski, svinjar mu, Eumaios: »Kaj? Da tale je pes, ki gospod mu je kdo ve kje umrl, take še danes rasti in krepak tako kakor nekdaj, kadar je pustil ga nam Odisej, odhajaje na Trojo, to šele čudil bi ti se njegovi hitrosti in moči! Kakršno zver je že ujel v gozda globokih goščavah, ni mu izlepa ušla: ker tudi slednik je bil dober... Psu pa dopolni se usoda, v smrti temačnem objemu, zdajci, ko v dvajsetem letu uzrl je spet gospodarja. 9 Glej opombo 3. i« M. Abramič, Poetovio, Ptuj 1922, str. 59, si. 13. Ta genij zime ima tudi krila. 11 Vinko Jordan. 12 Slika št. 5 je del mozaika, ki so ga našli v Rimu pri cerkvi Sv. Bibi-ana (Helbing-Amelung, vodič I., str. 603, št. 1072-1074). Lovec na konju lovi divjega merjasca v gozdu. Pri tem mu pomaga velik mološki pes (M. Rostov-ceff, Gesellscbaft und Wirtschaft im rotmisehen Kaiserreich, Leipzig 1930, Bd. II., str. 275, tab. 64). Curk Jože, konservator: Qradovi in graščine v Spodnji Savinjski dolini Spodnjo Savinjsko dolino, ki jo vsi potniki od renesanse naprej (leta 1571 Hugo Blotius, leta 1671 neznani štajerski plemič itd.), občudujoče proglašajo za izredno mikavno, spremlja na severu in jugu členovito sredogorje, ki se v posameznih vrhovih vzpne do znatnejših višin in s svojo konturo značilno obvladuje pokrajinsko sliko. V daljavo vabeča ploskev ravnine meji s svojimi vrhovi na Šaleško kotlino, Gornjo Savinjsko dolino, Gorenjsko ravnino in Posavje. Na vzhodu prehaja dolina v Celjsko kotlino, ki jo na jugu zapira Svetinsko pogorje, proti vzhodu pa zaključuje rodovitno Ponikvansko gričevje. Ob južnem robu doline teče reka Savinja. Človek se ji je zaradi poplav od nekdaj izmikal, naseljevali se je na južne obronke doline ali pa v njeno severno polovico, tam postavljal svoje domove in obdeloval zemljo. Nastala je vrsta naselij ob južnem robu doline: Kasaze, Liboje, Griže, šešče, Prebold, Tabor, Ločica; po sredini: Ložnica, Petrovče, Žalec, Šempeter, Šent Rupert, Kapla in dalje do Vranskega in Manince; ostala naselja so se razvila ob severnem robu doline: Galicija, Ponikva, Polzela, Braslovče in Letuš. Nazorno sliko pokrajine nam nudi kancler oglejslke patriarške kurije Paolo Sautonino v svojem »ItineTariju« iz dne 8. junija 1487., ko pravi: ». ..Saunija se razprostira v dolino prav kakor v širino do 60 milj in še več. Ima mnogo dolin, gričev in hribov, toda nobenih divjih, daljnih gozdov, pač pa dosti malih logov, kjer so le redkokje skale. Tu je mnogo sončnih pašnikov; zategadelj je tudi veliko domačih živali. Žito, sadje in vino bogato uspevajo, a samo če ni neurja, kar pa se čestokrat dogaja. Vinogradi so pogosti ter so na kopah in na prisojnih pobočjih. Trto privezujejo po rimskem načinu na kolje in jo tako varujejo. V vsej Sauniji je mnogo utrjenih gradov, ki pripadajo večinoma cesarju. Domačini... se skoraj vsi priznavajo k slovanščini, a obvladajo tudi nemški jezik. Povsod je toliko gosi in rac, kot jih nisem še nikjer videl... Ljudje živijo v blagostanju in jedo začuda veliko mesa ...« Od tega poročila je minilo skoraj 500 let. V Savinjski dolini se je marsikaj spremenilo. Izginili so obsežni pašniki in vinogradi, zamenjala so jih moderna hmeljišča, ki so spremenila podobo naselij in ljudi ter njihove življenjske navade in običaje. In še nekaj se je spremenilo v »Sauniji«: izginili so gradovi, ki so nekoč iz gorskih kop ponosno zrli prek doline, prinašajoč ji včasih zlo, včasih pa tudi red in varnost. Gradovi so navidezno neme, v resnici pa zelo zgovorne priče naše preteklosti, saj so bili zmeraj najtesneje povezani z usodo slovenskega naroda. Gradovi so kot središča takratnih zemljiških gosposk dolga stoletja krojili usodo svojih podložnikov in s tem našega naroda. Kot taki so bili osnovne celice takratne državne in družbene ureditve. Vsak grad je namreč v sestavu svojega okolja pomenil organizacijsko enoto, ki je imela svoje naravno središče v obrambno oblikovani legi utrdbe. Kot tak je predstavljal pomembno stopnjo v razvoju fevdalne družbe, ki je podrejala podložnika osebno, politično in gospodarsko fevdalcu. Zato je bil grad tudi gospodarsko središče svoje okolice, dokler ga niso s tega pokrajinsko vsestransko obvladujočega položaja izpodrinila mesta is svojim denarnim gospodarstvom. Mesta so na temelju obrtniških, prometnih in trgovskih privilegijev omejila središčno pokrajinsko vlogo gradov na njihovo upravno in sodnopolitično dejavnost kot središča zemljiških gosposk. Tako je grad v novem veku začel polagoma odigravati svojo vlogo kot pokrajinsko središče in je le še s tlako in naturalnimi dajatvami vezal okolico nase. Od tlake sta bili predvsem ročna in vozna oni, ki sta stike gradu s podložniki ohranjevali, medtem ko je delovna tlaka, ki so jo sčasoma nadomestile denarne dajatve, sproščala in poživljala stike vasi z mestom, kjer so podložniki svoje izdelke lahko prodajali. Z izpreminjanjem delovne tlake v denarno je padla pomembnost gradu kot središča okolja ter se stopnjevala središčna pokrajinska vloga mesta. Z izpremembo večjega dela tlake v denarne dajatve ter z odpravo vsake časovno nedoločene tlake pa je gospodarska enotnost zemljiške gospoščine in pod-ložniških vasi v veliki meri prenehala ter se je grad v 18. stoletju prelevil v sedež oblasti, sodnije in nabornega urada. Z zemljiško odvezo leta 1848. je prenehala tudi ta vez, grad je postal samo še sedež veleposestva. Ko je fevdalna družba odmrla, je bila središčna vloga gradov odigrana, gradovi so se spremenili v sedeže gospodarskih veleobratov, ali pa so propadli in se spremenili v razvaline. Začetek zidanih gradov v naši sredini je sorazmerno kasen in odločno zaostaja za razvojem ostale zapadnoevropske grajske arhitekture. Razlogi za to so v zaostalih družbeno-političnih razmerah naših krajev, kjer se je fevdalna organizacija skupno s cerkveno kot njenim duhovnim protagonistom utrdila šele v 11. in 12. stoletju ter dokončno zamenjala razpadajočo slovensko rodovno ureditev. Dotlej na redko posejane utrdbe, katerih nastanek je diktiral državno-političen smoter, so se začele v 12. stoletju gostiti. Vse, kar je nastajalo pri nas pred tem stoletjem, je treba smatrati za utrjene dvore ali pa stara gradišča. To so bile večinoma večje, navadno lesene ali deloma zidane stavbe, ki so jih obdajale palisade, jarki in nasipi, le redko pa kamnito obzidje. Pri njihovem nastajanju sta bila odločilna deželno-obrambni in gospodarsko-strateški namen. Prvi je bil aktualen prav do konca 12. stoletja, ko se je dotlej labilna vzhodna meja stabilizirala in zahtevala trdnih obrambnih točk, drugi je prihajal do izraza v izbiri važnejših postojank ob poteh, križiščih in rečnih prehodih. Grajsko arhitekturo, kot jo pojmujemo danes — namreč sintezo vojaškega in stanovanjskega elementa — je prineslo k nam tuje, večinoma bavarsko pa tudi furlansko plemstvo. V njihovih gradovih moremo videti nadaljevanje tradicije obrambne arhitekture na našem ozemlju, ki se je v raznih dobah uveljavljala v raznih oblikah in slednjič dokončno zamenjala tesarsko in zemeljsko stavbarstvo z zidarstvom. Gradovi, ki se pri nas pojavijo od 12. stoletja dalje, so uvelja- vili zidarstvo kot splošni sestavni del fevdalne kulture, tesarsko in zemeljsko stavbarstvo pa omejili na podložnike in nastajajoče meščane. Pri izbiri grajske lege je čestokrat igrala vlogo obrambna kontinuiteta geografskega položaja, čeprav ne moremo skoraj nikoli govoriti o neposredni formalni povezavi s staroveškimi utrdbami. Oblike zgodnjih gradov so bile različne, vendar je prevladoval stolpasti tip z raznimi prizidki, ki so se prilagojevali terenu. Ker je bil prvotni namen gradov predvsem obramba in obvladovanje svoje okolice, so imeli poudarjeno vojaški značaj. Zaradi varnosti, preglednosti in boljše obrambe so bili postavljeni na strme griče in skalne obronke, tako da je bil grad kot trdnjava zavarovan že po naravni legi, poleg tega pa dostop do njega še umetno otežen in njegov položaj umetno utrjen. Poleg višinskega tipa gradu je bil nižinski zelo redek. Ce pa je bil grad vendarle postavljen v ravnino (navadno so bili to samo utrjeni dvori in pristave), ga je varoval rečni rokav ali pa umetni pritok. Stolpasti tip gradu je bil pni nas torej prevladujoča oblika gradu. S stolpom je začela kamnita grajska arhitektura svoj razvoj, ki je dosegel svoj višek v baročni graščini. V romaniki in zgodnji gotiki je bil stolp navadno oglate oblike, zelo masiven in tri do štiri nadstropja visiok. Mere in oblike tlorisa so bile različne: trikotne, kvadratne, peterokotne, okrogle, itd. Medtem ko sta trikotna in peterokotna oblika stolpov redki in se ravnata po obliki terena, so okrogli stolpi v Savinjski dolini precej poglosti in se ravnajo po vzoru rodnega gradu Celjanov, Zovneku. Prevladujejo seveda bolj ali manj pravilne Četverokotne oblike tlorisov, katerih izrazit, čeprav pozen primer predstavlja spodnji grad v Keblju na Pohorju. Ker stopa pri gradovih na prvo mesto konstruktivno-utilitarni, funkcionalno-smotrni značaj arhitekture in je stilno-dekorativni element potisnjen v ozadje, nam rabi iza datiranje gradov predvsem gradbena tehnika in vsakokratna uporabnost stavbnih objektov. Prvotno prevladuje pri gradovih samo vojaški smoter, njemu se pozneje pridruži stanovanjski, ki pa v madaljnem razvoju popolnoma nadvlada prvega ter polagoma spremeni grad v graščino in dvorec. Prvotno samotno stoječi stolp se obzida is stanovanjskimi stavbami, katerim se kmalu pridruži kot njihovo duhovno in umetnostno poudarjeno jedro — grajska kapela. Prizidane stavbe se lahko naslonijo na sam stolp ali pa tudi na obdajajoče ga obzidje, s čimer spremenijo grajski videz v stolpovit ali pa taborni tip gradu. Stolp s tem sicer izgublja na dominantnem videzu, ohranja pa svojo, čestokrat močno modificiramo vlogo utrdbenega jedra skozi ves srednji vek in manjka le pri redkih srednjeveških grajskih konceptih. Naše 14. stoletje je bilo sorazmerno mirno. Takrat so se razmere pri nas konsolidirale, fevdalizem je dosegel višek, mesta s svojim denarnim gospodarstvom ga še niso načela, zato so se življenjski pogoji izboljšali, narastle so zahteve po udobnosti. Trdnjavsko-stanovanjska skromna zasnova stolpastih gradov ni več ustrezala novim življenjskim potrebam, saj je postala za nove družabne zahteve pretesna. Temu so lastniki gradov odpomogli z dozidavo novih stavbnih elementov, prilagojenih zahtevam spremenjenih stanovanjskih in varnostnih principov. Gradovi slo se začeli večati in komplioirati (posebno ganerbni), raistli so v šir in višino, izjemno pa nastajali! ob starih novi grajski koncepti. Prizidki so se tlorisno ravnali po terenu in pri tem čestokrat ustvarili bolj ali manj zaprta notranja dvorišča mepravftniih oblik. Ti dozidki so včasih imeli še vedcnio stol paste oblike, seveda ustrezno spremenjene za nove pogoje. Prostornina se je povečala in razširila, debelost zidov je često popustila, predvsem pa so se pomnožile in povečale okenske odprtine, ki so se pomaknile deloma že tudi v spodnja grajska nadstropja, vhod pa celo v pritličje. V pozni gotiki, ko se je začela uveljavljati tendenca po pravilnej-šem konceptu in po skrbnejšem upoštevanju lepotno-stilnih elementov, gradov ni oblikoval samo prevladujoč varnostni namen, ampak v enaki meri tudi stanovanjsko-udobnostni. Takrat so začeli konstruktivne elemente prekrivati lepotni faktorji, gradovi so se začeli spreminjati v vedno bolj udobne rezidence. Ta razvoj so nekoliko zadržale vojne druge polovice 15. in prve polovice 16. stoletja, ki so povzročile ponovno utrjevanje gradov in spričo večje uporabe strelnega orožja tudi spremembo njihovih obrambnih konceptov. Pri tem po možnosti niso žrtvovali stanovanjske udobnosti • gradu, ampak so obrambo prenesli na njegovo okolico (obzidje s stolpi in jarki), s čimer sta ise stanovanjski in vojaški element dokončno ločila. Navzven je grad fuingiral kot trdnjava, v notranjščini pa kot bolj ali manj udobna rezidenca. Oblika grajskega tlorisa je postala pravilnejša in se ni več toliko oizirala na obliko terena kot poprej. Nova obzidja so se včasih naslonila na starejše grajsko jedro, še raje pa ga v večjem ali manjšem razmaku obdala. Poleg okroglih in oglatih stolpov s strelnicami, so se v 16. stoletju pojavili bastioni in težke bastije kot novi utrdbeni tipi. Pri teh prezidavah in dozidavah so imeli glavno besedo priseljeni italijanski arhitekti, gradbeniki in kamnoseki, ki so od začetka 16. stoletja dalje vse močneje preplavljali alpske in tudi naše dežele. Opisani grajski koncept, ki je zavestno, včasih tudi lepotno poudarjal trdnjavski obrambni namen, je ostal v veljavi do konca 16. stoletja. V drugi polovici 16. stoletja so se začeli uveljavljati novi, dotlej neznani zgodinjebaročni arhitektonski elementi, predvsem arkadni hodniki in velikopotezna stopnišča, ki so bistveno spremenili stavbne koncepte gradov. Ti elementi seveda niso imeli samo dekorativnega namena, ampak so tudi udobneje povezali razne dele grajskega kompleksa v celoto in tako omogočili lažjo komunikacijo med posameznimi prostori kot dotedanje polžaste stopnice in delne enfilade. Graščine, ki nastajajo nekako do začetka 18. stoletja, imajo glavni poudarek na stanovan j sk o - udobnost n em namenu, medtem ko obrambnega odrinejo v stolpaste vogale z izirazito dekorativnimi in gosposko-impresivnkni tendencami. Prevlada pravokoten tip gradu, ki nastaja v nižinah kot gospodarski in upravino-sodni center gospoščin. Z naraščanjem baročnega življenjskega principa in s prebujanjem smisla za naravo se začenja prvotno zaprti tip graščin odpirati in se v 18. stoletju spremim jati v paviljonski koncept, ki v končni emanaciji preide v podeželsko rezidenco in dvorec. Tlorisni pravokotmk nadomesti podkev, kljuka in daljica. Obrambni namen dokončno izgine, psihološki se zateče k frontispicu in urnemu stolpiču, stanovanjski pa doseže svoj višek v izraziti udobnosti, s stalno tendenco po razkosnosti, ki nato polagoma izzveneva v 19. stoletju v raznih podeželskih dvorcih, vilah in pristavah. Razvoj gradov končuje torej tam, kjer je začel — v neutrjenem dvorcu, samo da je ta na mnogo višji arhitektonski in s ta no va n jsko - ud ob no s tni stopnji kot njegov prednik na začetku našega tisočletja. Ker je grad razen kot trdnjava in stanovanje vedno fungaral tudi kot središče zemljiških gosposk, je na njegovo razširjenost poleg deželno-obramhne smotrnosti odločujoče vplivala tudi zemljiška posest. V začetku, ko ta posest še ni bila razdrobljena, so bili gradovi redki, pri njihovem nastanku je igrala glavno vlogo deželna varnost; pozneje — posebno v 13. stoletju - ko se je zemljiška posest razdrobila, se je število gradov povečalo, vlogo deželne varnosti je zamenjala individualna želja po utrjenem središču posestne enklave. Iz tega spo-znamo, da je nastajanje in opuščanje gradov v neposredni vzročni zvezi z zemljiško-posestninii razmerami kake dežele m da so gradovi pravzaprav njena arhitektonska emanacija. Ta razvoj lahko opazujemo tudi v Spodnji Savinjski dolini. V zgodnjem srednjem veku so se polastili naše zemlje nemški vladarji, po takrat veljavnem načelu, da pripada kralju vsa zemlja, ki je bila brez gospodarja, predvsem gozdovi, travniki in močvirja. Kralji so oddajali to zemljo najrazličnejšim velikašem — tako posvetnim kot cerkvenim — in jih poskušali tako navezati nase. 11 so zemljo podeljevali vazalom nižje vrste in kmetom, ki so s tem prišli v položaj gospodarske in osebne odvisnosti. Proces fevdalizacije se je pri nas po mnogih poskusih dokončno uveljavil šele po odboju madžarskih navalov v drugi polovici 10. stoletja, ko imamo tudi prve konkretnejše podatke o Savinjski dolini. Takrat je bila ustanovljena Savinjska marka in ustvarjeni zemljiŠko-,posestni temelji njenih mejnih grofov (cesarske darilnice iz leta 980. 1016 in 1025 ter poroka mejnega grofa Viljema z grofico Herno Breže-Seliško). S smrtjo grofice Herne leta 1045. se je ta posest razdrobila. Širok zemljiški pas od šaleške doline prek Vitanja, Dobrne, Šentjurja, Pilštanja in Kozjega do Sat le, je dobila leta 1071. ustanovljena krška škofija, ki je na tej posesti razvila vrsto gospoščin z gozdovi: Šalek, Gorica, Soteska Lanšperk, Dobrna, Dobr-nica, Lemberg, Socka, Vitanje, Lindek itd., ki jih je škofija dala v fevd svojim vazalom. Lašk o -1 rb o v el jsko -r adešk o pokrajino, ki je obsegala tudi ves osrednji del Spodnje Savinjske doline, iso dobili 1. 1045 Hemim sorodniki Aiskvinoviči, ki pa so jo morali po težkih bojih okoli 1. 1110. odstopiti Bernardu Sponheimskemu. Za Sponheimi so v posesti gospo-ščine sledili Traungavi (1148—1192). Babenberžani (1192-1246), Otokar II. Pfemisl (1261—1278) in končno 1, 1282. Habsburžami. Na ozemlju giospoščinskega urada Zabukovice pri Žalcu je nastal že v 12. stol. grad Sachsemvart nad Št. Lovrencom, medtem ko je bil Žalec, kjer je bil že v 13. stol. sedež sodišča, obzidan šele okoli 1. 1500. Vzhodni del Spodnje Savinjske doline so po grofici Hemi podedovali njeni drugi sorodniki, Vovbrški grofje, .odnosuo njihova stranska veja Hohenwairte, ki pa je izumrla že I. 1140. Vovbržani, ki so imeli velika posestva tudi v šaleški dolini, so izumrli 1. 1322 in so svojo posest v Savinjski in šaleški dolini prepustili Zovnečanom. Žovnečani. prvotno imenovani de Soiine, nato de Sanecke, so kot Hemini sorodniki podedovali njene posesti v zahodnem delu Spodnje Savinjske doline, kjer so že v 12. stol. podedovali gradove: Žovnek, Šenek, Ojstrica in Liebenstein nad Preboldom, kmalu pa so se jim pridružile tudi Gotovlje pri Žalcu. Ta posest se je zaokrožila, ko so 1. 1262. prevzeli tudi točneje nedoločljivo savinjsko posest koroških gospodov Ort, s katerimi so bili v sorodu. Kot četrte posestnike Spodnje Savinjske doline je končno imenovati še Vojniške gospode, katerih grad je stal na hribu sv. Tomaža pri Vojniku, ki pa niso nikoli dosegli večje veljave. Z letom 1322., ko so izumrli Vovbrški grofje in z leti 1331—1333, ko so njihovo posest v vzhodnem delu Savinjske doline prevzeli Žovnečani, se zaključuje doba razkosavanja nekdanje posesti savinjskih mejnih grofov in začenja obdobje njenega ponovnega združevanja v rokah Žovneških gospodov, po 1. 1341 odinosno 1372 Celjskih giriofov. Za to dobo je značilen nastanek vrste gradov: Žovnek, Šenek, Ojstrica, Liebenstein nad Preboldom, Stopnik pri Vranskem, Gotovlje, Sachsen-wiart, Soteska pri Pirešici, Paka, Celje ter komanda v Polzeli, ki so viden iziraz partikulariističnih tendenc takratnega fevdalnega obdobja. Po letu 1333. so Celjski grofje naglo širili svojo posest. Med leti 1335—1340 so si dobili krške fevde v šaleški dolini in Sotesko nad Pi-rešico. 1. 1347. Podgrad pri Vranskem, med 1354 in 1363 v zastavo Voj-nik, Žalec in Sachseimart nad Št. Lovrenciom, 1. 1387. pa Dobrno, Lemberg in Lanšparg. S tem je prešlo vise, kar je bilo v Spodnji Savinjski dolini in njeni okolici tujega, v njihove roke; poleg tega pa so segli prek oglejskih fevdov v Gornjo Savinjsko dolino in prek krških fevdov prav do Sotle. V bojih Celjanov s Habsburžani med leti 1439 do 1443 je bilo porušenih mnogo gradov, ki se niso vsi obnovili: Vojnik, Lindek, Soteska, Paka, Šoštanj, Kocenštajn, Sachsenwa;rt, Šenek, stolp v Zalogu pri Gotovljah itd. Novih gradov Celjani v Savinjski dolini niso gradili, ker jih za upravo in obrambo niso potrebovali. S smrtjo zadnjega kneza in grofa Ulrika Celjskega ileta 1456. se začenja zadnja perioda fevdalne (Zgodovine Spodnje Savinjske doline. Ogromna pioseist Celjanov je ipo kratki borbi z drugimi pretendenti prišla v posest Habsburžanov. Ker so -bili v večnih finančnih stiskah, so posamezne gospoščine in gradove zastavljali in prodajali bogatejšemu plemstvu, dokler niso leta 1750. spravili v denar še zadnji ostanek nekdanjih celjskih posesti: celjsko gospoščino. Ker s,o po deželnoknež-jih gradovih živeli oskrbniki, upniki in najemniki, ki se za njihovo vzdrževanje niso brigali, so ti začeli propadati, tako da od starih gradov ni nobeden dočakal konca fevdalne dobe. Na mestio starih vi- 10 Savinjski zbornik 145 šinskih gradov so stopile udobnejše graščine, ki nas opozarjajo na 'drobljenje zemlje, cepljenje starih, večjih m nastajanje no-v°h manjSh gospoščin ter na vedno bolj komplicnran preplet fevdalnih posestnih razmer. Vsi ti pojavi so bili zanes jiv -'ak ra.kraja^a e -dalinega reda in postopnega krepljenja državne oblasti, ki je prvič or šk do vidnejšega izraza v fiziokratskih in prosvetljenskih ukrepih S zašito kmeti, takrat še vedno glavnega nosilca družbene produkcije in 8 SgieSrs:f:-skopih Tf o ^ * rosooščin v Spodnji Savinjski dolini, v katerih so se stoletja ohra n^ temel ne karakteristike fevdalnega reda da borno lahko spoznali pomen in razvoj posameznih gradov, graščin, ; Celjska gospoščina je imela svoje središče v celjskem mestnem gradu ki so ga zgradili Celjski grofje ob Graslovem stolpu. Ko je cesarica Marija Terezija prodala ^spoščino grofu A^iu Gaisruckm si ie pridržala mestni grad in ga spremenila v vojašnico, b tem je lioščina izgubila svoje upravno središče. Zato je grof Anton Gais-rCk 1752 dokupil gospoščin i šešče pri št. Lovrencu m Brunnberg na polju med Žalcem in Petrovčami, slednjega podrl ter nekoliko za-padneje .gradil v letih 1754-1760 sedanjo graščino Novo Celje, ki je postala središče te velike gospošcine. v . . Zovneška gospoščina je imela svoje upravno sredisce najprej v gradu Zovneku, ko pa je Anton Jožef Cokl pl. Ruhethal ag v dolini (nov dvorec, je ta postal središče gosposoine, stari giad pa je zapuščen propadel in se spremenil v razvabno. Oistriška gospoščina. Njen upravni sedež je bil najprej na gradu Gornja Ojstrica, katerega ostanki so ohranjeni na kopi, imenovan Sari grad«. Schrottenbachi so okrog 1. 1620. prenesli upravo v grascno Spodnja Ojstrica. Ko je bila ta 1. 1830. podrta se je uprava preselila v Podgrad pri Vranskem. Danes je ohranjena le se grajska pristava v 0,St Preboldska gospoščina. Njeno prvo središče je bil grad Lieben-stein južno od Prebolda, po 16. stol. pa graščina Prebold, stoječa zahodno od sedanjega trga. vv. ki Polzel ska gospoščina. Prvotno sredisce gospo sei ne grad Se nek. k, je stal na severnem obrobju doline, je bil uničen 1. 1439. V funkciji ga je zamenjal grad Komenda, sedež malteškega viteškega reda, ki je v osnovi še ranogotski, njega pa v 16. stol. novo nastala grasona Šenek. Paška gospoščina. Prvotni sedež gospoščine je bil na lurnu ali Paškem gradu. Ko je bila 1. 1848. zgrajena nova graščina v dolini, je stari višinski grad kmalu propadel. , c, Stopniška gospoščina. Njen sedež je bil prvotno na gradu btop-niku pri Vranskem, pozneje pa v njegovem nasledniku Manofu. ki je bil zgrajen na vznožju starega gradu okoli 1. 1800. Podgrajska gospoščina. Graščina Podgrad je v sedanji obliki iz začetka 19. stol. Gospoščino omenjajo že v 14. stol. Dvorec je bil verjetno naslednik kakega popolnoma izginulega gradu (morda starega Vranskega). Goto.veljska gospoščina. Grad, ki ga omenjajo že v 13. stol., je moral v 15. stol. propasti. Kot njegovi naslednici je smatrati gospoščini Grmovje in Zalog, ki se omenjata od konca 15. stol. dalje. Dvorec prve gospoščine je v sedanji obliki v glavnem iz 1. 1867, dvorec druge pa iz začetka 19. stol. Taborska gospoščina. Kot naslednica Vojniške gospoščine je imela svoje središče v gradu Taboru, ki je v jedru srednjeveški, svoj® sedanjo obliko pa je dobil leta 1845. Vse navedene gospoščine so inastale neposredno ali posredno (Grmovje, Zalog, Šešče, Brunnberg, Tabor) iz gospoščin starih gradov, zato jih lahko smatramo v osnovi za srednjeveške. Poleg njih pa je v novem veku nastalo več manjših gospoščin, ki so si pridobile svojo posest z odcepitvijo od starejših gospoščin in se grupirale okoli manjših graščin in dvorcev. Taka je bila gospoščina Štrovsenek, ki je nastala severno od Go-milskega. Graščino prvič omenjajo 1. 1467. kot lovski dvorec. Po konceptu je graščina renesančna, po izgledu pa angleškega castell-stila iz leta 1869. Gospoščina Prešnik je nastala verjetno z odcepitvijo od Zaloga. Graščino omenjajo od druge pol. 17. stol. dalje, v sedanji obliki pa je iz leta 1885. Gospoščina Gornji Lanovž se pojavlja od prve pol. 17. stol. dalje, dvorec sam pa je iz začetka tega stoletja. Gospoščiino Spodnji Lanovž omenjajo od sredine 17. stol. dalje. Dvorec je v sedanji obliki iz 2. polovice 19. stol. Gospoščina Novi klošter. Dominikanski samostan Novi kliošter je bil ustanovljen v letih 1449—1452, povečam je bil v dobi baroka (leta 1690.), v sedanji obliki pa je iz 1. 1860. K naštetim gospoščinam lahko naštejemo še nekaj večjih posestev z dvorci kot svojimi gospodarskimi središči. Ta posestva so: Plovna nad Žalcem, ki je bila v 18. stol. služna Spodnjemu Lanovžu, Golče ali Apnarjev dvor nad Gotovljamd, Gozdni dvor ali Forsthof ob Ložnici, Medlog ali Kristinin dvor ob državni cesti, Vitenbach An Brode pri Vranskem ter Legant v Braslovčah, sedež enega izmed 13 uradov goir-njegrajske gospoščine. Pomembnejši od naštetih gospoščin in njihovih upravnih središč so bili do prve pol. 19. stol. tudi sedeži deželnih sodišč s pravico krvnega sodstva. Ti sedeži so bili: Celje, Vojnik (Arclin), Zalog, Prebold, Ojstrica, Podgrad, Žovinek. Upravni, davčni in naborni uradi ter zemljiška knjiga pa so poslovali v Celju, Preboldu, Ojstrici, Žovmeku, Zalogu in Taboru pri Vojniku. S kmečko odvezo in padcem fevdalnega režima 1. 1848. se je zrušila tudi upravna in sodna oblast gospoščin, v njihovih rajonih so ostale le konskripcijske občine, ki jih je ustanovila Marija Terezija za registracijo vojinih obveznikov. Fevdalizem kot irazvojina stopnja v procesu družbenega dozorevanja našega naroda je minil. Izginili so fevdalci in aristokratje, potrgale so se vezi krvne selekcije, utonila je hierarhija, sloneča na ge- niturni diferenciaciji, sesul se je red, ki sta ga vzdrževala naturalno gospodarstvo in idealistična filozofija. Vse to je minilo kot so minili ljudje, ki so to dobo ustvarjali. Ostala pa ,so njihova de,la. Ohranili so se nam spomeniki te dobe, ki so trajnejši od življenja m trdnejši od časa Med te spomenike spadajo tudi gradovi, ki krasijo maso pokrajino kot ena njenih najbolj zanimivih gradbenih značilnosti. Ker igrajo gradovi še danes važno vlogo pri oblikovanju naše pokrajinske slike in ker so polni historične pričevalniosti, iso tudi vredni ohranitve. V naslednjih vrsticah si bomo ogledali vse one gradove, graščine, dvorce in razvaline, ki poživljajo Spodnjo Savinjsko dolino 1111 dokazujejo, da je to stara kulturna zemlja. Pri njihovem (opisovanju se bomo omejili samo na najvažnejše podatke in samo na območje občan Žalec-Vransko. Na navedenem ozemlju je bilo — odnosno še obstaja — okoli 30 gradov, graščin, dvorcev in razvalin, precej cerkvenih taborov in utrdbe okoli Žalca. Pri opisu leh objektov se borno ravnali po njihovi pomembnosti in po kronološkem redu, v katerem se pojavljajo v naši zgodovini, zato bomo začeli z najvažnejšim in najstarejšim med njimi, z gradom ŽOVNEKOM, ki je bil zibelka Žo vrneš ki h gospodov, kasnejših Celjskih grofov in knezov. Grad leži na kamnitem obronku Dobrovelj jiugozah. od Braslovč. Na njegovo veliko starost kaze že ime, ki je speljano iz imena bližnje reke Savinje. Ker srednjeveška ortografija ni bila posebno natančna, je grajsko ime spreminjala, čeprav je vedino ohranilo isti smisel. Tako se grad imenuje 1. 1173. Sonhec, nekoliko kasneje Soimekke, 1209. Sonneke, 1224. Suoneke, 1255. be-vvenekke, 1308. haus zu Sewnegk. 1314. Senaegg, 1327. Sawenek, 1362. Schloss Saunek, itd. Grad je bil od vsega začetka alodialna posest gospodov de Soune, pozneje imenovanih de Sonnekke, Sonneke, bedeli ekke, Sanneck; po letih 1341, odnosno 1372 grofov Celjskih, po 1. 1436 knezov in grofov Celjskih, Lembenških, Orteriburških, Sternberskih. Zagorskih itd. Ko so izumrli Celjski grofje, je postal Zovnek po krajših bojih 1. 1457. deželnoknežja last, ki so jo upravl jali razni oskrbniki, najemniki in upniki, med njimi posebno Ahaci j Schrott von Kindberg (1512—1535), ki je vložil velika sredstva za obnovo, zlasti po požaru 1. 1532., ko je bil grad tudi zniova utrjen. Za Schrotti iso grad v 17. stol. imeli v svoji posesti Wageni, ki se omenjajo med 1629 in 1681, v 18. stol. pa pl. Curti do 1. 1814. Sledili so jim pl. del Negro, ki so ga 1. 1816. prodali Coklu pl. Ruhethalu, ta je pod starim zgradil Novi Žovnelk, prijazen klasicističen dvorec, ki ga je obdajal lep park,' poln eksotičnih dreves. Ker je stari grad morali dati material za gradnjo novega naslednika, je hitro propadel ter je danes samo še razvalina, iz katere se more le s težavo razbrati njegova prvotna koncepcija. Grad je ležal na koncu gorskega obronka in je bil napadljiv samo iz severozapadne strani po ozkem slemenu, ki se je dalo odlično bra-n,iti. Tukaj so- grad ščitili trije približno 9 m široki jarki, med katerimi-sta ležala dva obora z dvižnimi mostovi. Grad sam je imel obliko nepravilnega trapeza, ki se je zoževal od zahoda proti vzhodu. V grad je vodil zelo velik pozmogiotski portal, katerega romanski prednik je bil gotovo manjši. Nad portalom se dviga pravokoten vratni stolp, nad njegovim banjastim in opečnim večnim obokom sta dve odprti nastropji. Sledi ipodolžtno zunanje dvorišče, ki ga na jugu spremlja obor ali ograda, na severu pa grajsko jedro. Dvorišče je na vzhodu zaključevala skupina stavb, ki je rabila gospodarskim namenom, obor pa na obeh konceh irondela, katerih sledovi so sicer komaj opazni, a se omenjata v nekem računu iz 1. 1651. (v graškem Deželnem arhivu) kot tako slaba, da se (lahko podereta do višine ostalega obzidja. Obor sta delila dva prečna zidova v tiri oddelke, ki so jih vezala poternasta vrata. Oba severna vogala stavbe manjkata, porušeni pa so tudi zidovi, ki so te vogale povezovali, tako da je tloris gradu v tem delu močno zabrisan, vendar ne toliko, da ne bi več mogli ločiti pasu zunanjih utrdb od samega grajskega jedra. Grajsko jedro je bilo prostorno zelo skromno. Sestavi j ali so ga trije trakti, ki so skupaj s severnim zidom zapirali majhno notranjo dvorišče, opremljeno iz arkadnimi hodniki. V jugozapadnam vogalu grajskega jedra je »Bergfried«, mogočen okrogel stolp, z 2,7 m debelimi zidovi, ki stoji na živi iskali ter skupaj z utrjeno estrado učinkovito ščiti glavni vhod v grad. Od vznožja stolpa so vodile, kot kažejo sledovi, strme kamnite stopnice v globoko dolino pod gradom. Vrata, ki drže v stolpovo pritličje, so mlajša, vrata v gornjem nadstropju pa gotska. Na obeh straneh spodnjega vhoda se vidita začetek in konec 30 cm širokega kanala, ki vodoravno obteka ves stolp ter je rabil za sušenje zidu. V stolpovem zidu je več stopničastih kanalov, ki so povezovali posamezna nadstropja med seboj. Ostali trakti so zelo Šenek nad Polzelo uničeni, obrisi prostorov precej nejasni, bolje so ob ran jem ostanki pa-lasa. Na sredini dvorišča je bil vodnjak ali cisterna v katero je pritekala voda iz severozahodne strani. Iz nekega nizkega stavbnega ostanka vzhodno od palasa drži precej idoilg podzemni hodnik na piano. Vischerjeva slilka gradu iz 1. 1681. nam kaže njegovo vzhodno stran z vhodom, ki ni več ohranjen. Tudi ni več ohranjena stolpasta stavba ki je branila dohod do gradu. Iz Celjske kronike izvemo, da je bil nad Zovnekom stolp, ki je bil 1. 1439. porušen in je popolnoma izginil Rabil je verjetno kot opazovalnica ki je b.il na vrhu Oobrovelj. Nasproti Žovneka je na drugi strani Savinjske doline stal na njenih severnih obronkih grad šenek, ki je spadal med staro alodialno posest Žovneških gospodov. Grad prvič omenjajo 1. 1288., ko ga je Marjeta, vdova po Leopoldu II., prepustila skupaj z gradom Žo^iekom Ojstrico in Liebensteinom družinskemu poglavarju Ulrikn 1. Orad je bi porušen v celjsko-habsburški vojni 1. 1439. Kje je stal, se na ugotovljeno. Domnevo Ignacija Orožna, da je grad stal na mestu sedanje Miklavževe cerkve nad Po d vinom, moramo zavrniti, ker je cerkev vsaj iz začetka 15. stol. in torej ne more biti naslednica gradu. Verjetnejša je domneva, da je grad stal na griču nad sedanjo grascmo Senek, k, jo lahko smatramo za njegovo posredno naslednico. Jedro sedanje podkvasto oblikovane graščine je njen vzhodni trakt ki so ga zgradili Raumbschisli v 16. stol. To je bila preprosta stavba, ki so si jo menjavali mnogi lastniki. Do sedanje velikosti in oblike so zgradili graščino šele njeni zadnji fevdalni lastniki, baroni Pongratzi ki so ji dali neobaročno lice. Graščino obdaja izredno lep park, poln eksotičnih dr6V Kot antipoda obeh opisanih gradov sta fungirala gradova Ojstrica in Liebenstein na severnih obronkih Reške planine m Krvavice; obvladovala sta južno polovico Savinjske doline in nadzirala cesto, -ki je držala iz Celja proti Trojanom. Gradova sta pripadala alodialm posesti Žovneških gospodov in ju prvič omenjajo leta 1288. v ze omenjeni listini vdove Marjete. Ker sta povsem izginila, je le s težavo mogoče ugotoviti njuno nekdanjo lokacijo. Liebenstein je stal na pobočju Tolstega vrha južno od Prebolda, na posestvu, imenovanem »pri Rihterju«, kjer so bili se konec 19 stol. vidni ostanki razvalin. Ker se je cerkev sv. Pavla pri-Preboldu do 16 stol. vedno imenovala »prope Liebenstein«, pozneje pa »prope Frag-wald«, smemo iz tega sklepati, da je v tem stoletju nastala graščina Prebold kot naslednica starega Liebensteina. Prebold so zgradili pl. Pragerji v takrat modernem poznorenesančem slogu, ki so ga tlorisno sestavljali: notranje dvorišče, štirje pravokotno postavljeni trakti in štirje na vogalih postavljeni stolpi. Tako graščino nam kaze Vischer 1. 1681. in taka je v glavnem še danes. Prebold so med leti 1627- 80 imeli Schrottenbachi. okoli leta 1860. pa baron Rudolf Adam Hackel-berg, ki ga je dal popolnoma obnoviti. Danes rabi graščina za stanovanj ske namene. . Ojstrica je stala na griču, imenovanem »Stari grad« ali Anken-berg«, jugozahodno od vasi Tabor. L. 1288. jo omenjajo kot »Ostirwitz ca,strnili«. V njem s,o imeli Celjski grofje svoje ječe, tu je bila umorjena tudi Veronika Deseniška dne 18. oktobra 1428. Po izumrtju Celjskih grofov in po zlomu lokalnega odpora Georga Eckelheimerja, je Ojstrica postala (leta 1457. -dežel noknežja lastnina, ki so jo upravljali razni upravitel ji in najemniki, dokler ni končno.ipostala last Schrotten-bachov (1566—1767), ki so ca. 1620. zgradili v dolini trinadstropno graščino brez vsakršnih utrdb, imenovano Spodnja Ojstrica. Stari grad je kmalu propadel, tudi graščina se mi ohranila, kajti 1. 1830. jo je dal podreti takratni lastnik Alojz Perko ter iz njenega materiala postaviti zanimivo dvonadstropno pristavo v Ojstriški vasi, ki jo ljudje splošno imenujejo »graščina« in je pozneje rabila šolskim namenom. Ob tej priložnosti naj omenim tudi ostanke ojstriške grajske kleti, ki jo omenjajo 1.1489., ko jo je cesar Friderik III. daroval Grajski vasi, da bi laže popravila cerkev sv. Krištofa. Ti ostanki leže na rahli vzpetini južno od vasi. Ljudje jih splošno proglašajo za razvaline »gradu«, ki ga je nekoč imel vitez Rudolf, zaradi česar imenujejo okolico tudi Rudolfica. Grajska pristava, iz katere se je pozneje razvil samostojen kmečki dvorec, je bila v Gorjakovem pri Sela-h južno od Gomilskega. Tu so v nekdanji Košeninovi hiši ohranjene obokane kleti kot ostanek nekdanje pristave — dvorca, ki so ga med leti 1563—1627 imeli v posesti ljubljanski škofje, potem pa posestniki Konci, po katerih se je včasih imenoval tudi Koncev dvorec. Gotovi je. Grad je bil že v 13. stol. last Zovneških gospodov, ki so v njem često prebivali. Tu se je 1. 1291. odpovedal Gebhard III. patro-natu nad braslovško župnijo v korist gornjegrajskega samostana. Grad je izginil v 2. pol. 15. stol., a ni istoveten s stolpom, ki je bil porušen v celjsko-habsburški vojni (1439—1443) v Zalogu pri Gotovljah. Kje je grad stal, zaenkrat še ni ugotovljeno. Eni ga postavljajo na hrib Gradišče severno od vasi, drugi pa na mesto sedanjega župnišča, katerega vzhodni del ima res nenavadno debele stene. Gotovo je z nekdanjim gradom povezana tudi cerkev, ki je imela lastnega župnika (ob Žalcu!) že pred letom 1256, a se 1. 1323 in 1426 izključno omenja kot kapela ter je svojo sedanjo obliko- in velikost dobila šele v drugi polovici 15. stoletja. Stopnik leži na južnem -obronku Dobrovelj, severovzhodno od Vranskega. Grad stopi v zgodovino 1. 118-8.. ko se omenja »ministerialis AVnlfiinch de Hekinberch«. Njegovi nasledniki se omenjajo do prve pol. 14. -stol. Čeprav so bili Heckenbergi pomemben rod, so vendar bili samo vitezi; dejanski lastniki gradu pa so bili kriški ministeriali Chu-nigsbergi, ki so ga 1. 1322 prodali Ptujčanom. Za njimi so ga podedovali Stubenbergerji, ki so ga 1. 1442 prodali Celjanom. Kot deželnoknežja last je Stopnik naglo menjaval upravnike in najemnike, dokler si ga niso pridobili Schrottenbaohi, ki so ga imeli med leti 1542—1749. L. 1635. so grad razdejali uporni kmetje, vendar je bil obnovljen in naseljen do začetka 19. stol. V prvi pol. 19. stol. je bil na vznožju grajskega hriba zgrajen nov dvorec, imenovan Maro-f. kamor se je preselila grajska uprava, ki je pustila stari grad propasti. Marof je tipičen predstavnik podeželskih dvorcev, ki so nastajali pri nas v dobi klasicizma. Sachsemvart, po domače Zažeriberg. Grad je stal na severnem koncu hriba Hrastiinka nad vasjo Št. Lovrenc pri Preboldu. M je vedno deželnoknežja last in je moral nastati vsaj v 12. stol. Torej je spadal med najstarejše gradove Spodnje Savinjske doline. Omenjajo ga večkrat od 13.'stoil. dalje. Leta 1270. ga je dal kralj Otokar II. Pfemisl v preu-žitek vdovi koroškega vojvode Ulrika 111. Sponhaimskega, Neži Vov-brški, rojeni Babenberg. Leta 1321. ga je imeti v najemu Konrad Auf-fenstein, 1331—1*363 Walseeji in po 1. 1363. Celjani. V celjsko-habs-burški vojni (1439—1443) je bil grad porušen in ne več obnovljen. Danes je Še komaj vidna sled, kjer je grad stal. V vasi pod gradom je bila grajska pristava, ki se 10,menja 1. 1491. kot »sicz zu st. Lorenczen«. Njen naslednik je dolgo dvonadstropno poslopje z malimi okni, 'ki stoji v bližini cerkve sv. Lovrenca in ga ljudje splošno imenujejo »Stok«. Danes je pristava deloma .predelana v Govedičevo hišo, vendar kot taka še vedno spoznavna. Njeni najverjetnejši lastniki ob koncu 17. stoletja so bili pl. Gratlerji, ki počivajo v bližnji cerkvi. Soteska pri Pirešiei. Grad je stal nad sotesko, imenovano Soeka, ki jo omejujeta hriba Marof z ostanki gradu in Kjuimberk s planoto, imenovano Gradišče. Grad Soteska je bil fevd krške škofije, ki je bil po 1. 1340 v rokah Celjskih grofov. Upravniki gradu iso bili Soteski gospodje ali Helfenbergi, ki se omenjajo od 1. 1256 do ca. 1575. Najbolj Komenda v Polzeli znan predstavnik tega rodu je bil krvnik Veronike Deseniške Jošt Soteski, ki se je v col jsko - habsb urš ki vojni postavil na stran deželnega vladarja, zaradi česar mu je Jan Vitovec porušil grad. Obnovljeni grad, ki je bil v 17. stol. last Gabelkofenov, so 1. 1635. uničili uporni kmetje tako temeljito, da so morali lastniki na njegovem mestu postaviti novo, dvonadstropno graščino. Ko je bila graščina last zaloških graščakov Schrottenbachov (1720—ca. 1800), je pogorela, nakar ni bila več obnovljena, ampak okoli 1. 1800. prodana kmetu Škerlinu, ki si je na pogorišču postavil hišo in gospodarsko poslopje, ki se še danes imenujeta »pri Škrlinu«. Polzela. Na skali v sredi vasi stoji grad, ki ga odlikuje izredno lepa lega. Grad večkrat omenjajo v zgodovini kot Hellenstein, Heln-stein, Heilenstein (1170, 1193, 1229). Pred 1. 1323. je grad postal last malteškega viteškega reda, ki ga je imel viposesti do 1.1780. Tega leta ga je red prodal Rajmnndu Novaku, ki je do 1. 1784. podrl grajsko cerkev sv. Ulrika, prislonjeno m a južno grajsko pročelje, obzidja, hleve in žit-nico. Grad je za njega in njegovih posestnih naslednikov naglo propadal, dokler si ga niso 1. 1869. kupili pl. Pongratzi, ki so ga temeljito popravili. Grad je še danes v dobrem stanju in -rabi stanovanjskim namenom. Koncepcija gradu je srednjeveška. Tlorisno se grad ravna po terenu, zato je v obrisu mnogo nepravilnih oblik, iz katerih moremo spoznati podkvasto, proti jugu odprto zasnovo. Vrsta gradbenih elementov in kamnoseških detajlov govori za nastanek v dobi naše zgodnje gotike, to je v prvi pol. 14. stol. Verjetno so Maltezijci, ko so dobili Polzelo v isvojo posest, zgradili sedanji grad, ki je postal sedež njihove s a vin j s k e komende. Podgrad pri Vranskem ali Burgstall. Dvorec istoji na vznožju hriba Tabor ob jami Vetermice, iz katere izvira potok Podgrašča, komaj pol ure hoda od Vranskega. V gor njog rajskem urbarju iz 1. 1426. ga omenjajo kot samostanska lastnina z imenom »Podgor«. V dvorcu so gospodarili samostanski najemniki, katerih eden, imenovan Ulricli AiigeJ, ga je J. 1347. polovico prodal Celjanom. Pozneje so si Celjani pridobili še drugo polovico ter ga imeli do 1. 1456. Kot deželnoknežja lastnina je v drugi pol. 15. stol. postal last ljubljanskih škofov. Škof Krištof Ravbar je dal 1. 1534. »den Hof zu Fraintzky« svojemu svaku Frideriku von Rechperg. Leta 1542. pri cenitvi dvorca že omenjajo deželno sodišče, ki je imelo v njem svoj sedež. Pozneje so ga imeli mnogi najemniki in lastniki, med njimi Apfail teror ji, Hohenvrarti, Ren-zenbergi itd., po I. 1846. W.ittenbachi, po 1916. pa Majd.iči iz Celja. Danes je v dvorcu šolski penzionat. Podgrad je bil vedno skromna stavba. Vischer nam ga kaže 1. 1681. kot preprosto poslopje, opremljeno z dvema vogalnima okroglima stolpoma in majhnim oborom pred glavnim vhodom. Stavba v sedanji klasicizirajoči in utilitarni obliki je iz začetka 19. stol. Do 1. 1940. je dvorec na jugu zaključevala imitacija glavnega stolpa, ki so jo tega leta odstranili in stolp nadomestili s sedanjim terasastim vhodom. Nasproti dvorcu stoji staro poslopje, v katerem je bila včasih deželna siodnija z zapori. Danes je poslopje popolnoma predelano v gospodarske namene. Ali je Podgrad naslednik kakega starejšega Vranskega gradu, ki bi moral .propasti najkasneje v 14. stol., ni mogoče dognati. Gotovo je le, da se Podgor-Podgrad pojavlja že v prvi pol. 14. stol. kot dvorec, ki je bil zavarovan predvsem po svoji naravni legi v naročju skalnega Tabora. Vransko. V zahodnem, nekoliko višjem koncu trga, je dobro ohranjen dvorec, ki ga ljudje imenujejo Vitenbah, Avgustenburg, Prajhaus ali Avžlak. Poslopje ima izredno zanimivo zgodovino in je rabilo že vsem mogočim namenom. Danes je to eno nadstropno poslopje klasici-zirajočega videza iz prve pol. 19. stol. Njegovo stavbno jedro predstavlja stolp v jugozahodnem kotu stavbe, od katerega je na današnjem podstrešju viden zunanji omet in več strelnih lin. Tudi v kleti tega dela stavbe je še vidna zazidana okenska lina. Stavba, katere jedro sega v drugo polovico 15. stol., je najprej rabila kot mitnica, katere zakupnike omenjajo od leta 1422. dalje. V 18 stoletju je v tej stavbi nekaj časa delovala pivovarna (prajhaus), za časa Francozov pa obmejna carinska postaja (na Auschlag). Hiša je tudi najtesneje povezana s pošto, ki je bila odprta 1. 1573 (seilska), 1584 (jezdna) in pred 1651 (vozna) med Grazem in Ljubljano. Danes je to zanimivo poslopje v precej slabem stanju in nujno potrebno popravila. Brode pri Vranskem. Vzhodno od Vranskega stoji ob cesti majhen dvorec, ki ga prvič omenjajo 1. 1730 in rabi danes stanovanjskim namenom. Dvorec je moral nastati ok. 1. 1700 in so bili njegovi lastniki najprej Pilpachi, nato Curti-Francini in 'končno v 19. stol. razni meščanski lastniki. Dvorec je primer preprostega baročnega gradiča, ki je dobil v 19. stol. svojo klasicizirajočo preobleko. Podgrad pri Vranskem štravsenek pri Gomilskem Legant v Braslovčah. Dvorec je renesančna stavba iz konca 16. stoletja. Je simetrično komponiram z osrednjo vežo in dvema prostoroma na levo in desno. Nad vežo je v nadstropju večja soba z bifornim oknom. Stavba je brez kleti in je bila prvotno enonad-stropna. Bila je tipično italijansko koncipirana, obsegala je pritličje, piano mobile in mezzarrin, ki so ga pozneje nadzidali v sedanje drugo nadstropje. Okna v beletaži imajo profilirane zidce ter kamnite okvirje. Nekatera med njimi sc predelana. Nad glavnim portalom je kamnita plošča z dvoglavim orlom in napisom: SALVA GUARDIA. Stavbi so v 17. stol. prizidali dvoriščne arkade s slopi v pritličju in toskanskimi stebriči v prvem in drugem nadstropju. Oboki v stavbi so, kolikor niso novejšega datuma, križni z močnimi robovi in tu in tam banjaisti. Vse stavbe, ki so priziidaine na dvoriščni strani in so predvsem gospodarskega značaja, so kasnejši dozidiki iz konca 19. in 20. stoletja. Štravsenek pri Gomilskem. Graščino se prvič omenja 1. 1467. kot »Jagerhof zu St. Matheus under Sanneg«. Dvorec je bil celjska lastnina, ki je 1. 1457. postala deželnoknežja last ter jo je 1. 1467. dal cesar Friderik III. v najem Jorgu Leisserju. Med leti 1578—1590 ga je imel učeni prirodoslovec Jakob Strauss, po katerem se je dvorec že 1. 1585. imenoval -Strauss,enegg. V 18. stol. so bili njegovi lastniki Piilpachi, Schreckingerji in Eircbnerji, v 19. stol. pa med drugimi Kari Haupt. ki je dal 1. 1869. dvorcu sedanjo obliko v slogu angleškega castell-stila. Graščina je zgrajena v kvadratu z arkadnim dvoriščem na sredini. Stavba je dvonadstropna, v vsakem nadstroipju ima po 11 sob. Pritlični prostori so obokani. Danes je v graščini Dom onemoglih. Gorica pri Preboldu ali Gorzhof. Dvorec se pojavi v zgodovini 1. 1586. Biil je deželnoknežja lastnina in ga je v 18. stol. imela v lasti družina Straissberg. Leta 1798. je dvorec prešel v meščanske roke in je naglo menjaval svoje gospodarje. Gradič je še dobro ohranjen. Šešče pri Št. Lovrencu ali Schonbichl. Graščina je stala na planoti nad šeščami in jo lahko imamo za naslednico gradu Sachsenwarta. Graščina se pojavi v 16. stol., v drugi pol. 17. stol. so bili njeni posestniki grofje T h u rn-Vallesassina, v prvi pol. 18. stol. pa banomi Miglio, lastniki bližnjega B.runnberga. Po smrti zadnjega Miglija Franca, je kupil šešče grof Anton Gaiisruck, ki je goispoščino 1. 1752. združil z Novim Celjem, graščino pa pustil propasti, tako da je bila že konec 18. stol. v razpadajočem stanju. Danes so ohranjene le še kleti v bližini kmetije Sire. vse ostalo je brez sledu izginilo. Kolikor more človek sklepati iz Vi-scherjeve podobe šešč, je bila graščina obsežno dvonadstropno poslopje s stolpi na vseh štirih vogalih. Grmovje ali Hofrain. Domineva, da bi imel sedanji dvorec svojega prednika v gradu blizu cerkve sv. Ožbalta v Permovem, ni verjetna, ker je ta cerkev še romanska, torej najkasneje iz sredine 13. stol., virhu tega pa na skali poleg nje ni prostora za grad. Zato mora mesto sedanjega dvorca imeti starejšo naselitveno kontinuiteto, kot je to videti na prvi pogled. Prednika današnjega dvorca se omenja že 1.1624., ko je bil v lasti Pelzhoferjev. Vischer ga kaže kot preprosto enonad-stropno stavbo s šestimi okni v fasadi. V 18. stol. je postal dvorec tako slab, da ga je dal grof Anton Gaisruck podreti in na njegovem mestu postaviti zidano pristavo s slamnato streho. Ker so posest pozneje odtrgali od celjske gospoščine, je dal Georg Reuter pl. Halm 1. 1867 zgraditi sedanji dvorec. Pri tem je bil porabljen del že obstoječe pristave, zato so zidovi dvoirca v vzhodni polovici močnejši kot v zahodni. Dvorec je preproste, klasisfične zunanjosti. V sredini pročelja izstopa triosen rizalit, ki se zaključuje s trikotnim čelom. Severozahodni vogal krasi erfker-pomol z zašiljeno strešno kapo. Poleg dvorca je kapela, ki jo je dal zgraditi poštni mojster Bernard Pilpach 1. 1742., v neogotskem slogu pa obnoviti Artur in Leonija Bermage leta 1892. Ker v urbarju iz leta 1567. omenjajo lastno nižje sodstvo in ker se iz urbarjev celjske gospoščine iz let 1480 in 1500 vidi, da je to sodstvo spadalo pod deželno sodišče v Celju, smemo sklepati, da segajo začetki Grmovja še v konec srednjega veka. Plevtna ali Pliirna. Dvorec je bil središče manjšega posestva blizu cerkve sv. Jederte nad Žalcem, ki je bilo v 18. stol. v službi gospoščine Spodnji La.no vž, a ga je Jožef Hausmanin okoli 1. 1840. združil z gospo-ščiino Novo Celje. Hausmann je okoli preurejenega dvorca posadil velike murvine nasade in uvedel rejo sviloprejke, a v tem ni uspel. Leta 1847. je dvorec obsegal v kleti in pritličju dve veliki obokani kleti, vinsko stiskalnico-, obokano predsobo, iz katere je držal vhod v obsežno shrambo, in še nekaj prostorov. Iz predsobe so držale kamnite stopnice v prvo nadstropje. Tu so bili: štukirana dvorana, soba s šti- rimi okni iin dve manjši isobi, velika obokana kuhinja s shrambo in leseni hodnik. Večje predelave je dvorec doživel okoli 1. 1876., ko ga je imel grof Dobrovsky in po letu 1890., ko je postal last barona Becka, ministrskega predsednika Avstrije. Tedaj je bila Plevna priča mnogih slovesnosti in sprejemov ter je blestela v sijaju takratnega državniškega življenja. Danes je dvorec na pol pozabljen in rabi kmetijskim namenom. Na veliko preteklost dvorca pa še spominja veličasten smrekov drevored. Zalog nad Petrovčami. To gospoiščino lahko smatramo za naslednico gotoveljske, saj jo omenjajo že od 15. stol. dalje. Konec 16. stol. so bili njeni posestniki Schrotteribadhi. Vischer nam kaže dvorec kot enonadstropno stavbo, ki ima nad vhodom dva poševno> postavljena grba, nad pročeljem pa stolpič s čebulasto streho. V sedanji obliki je dvorec iz začetka 19. stol. Po 1. 1871. je bil dvorec last baronov Putho-uov, danes pa rabi stanovanjskim namenom in je skrajno zanemarjen. Dvorec odlikuje izredno lepa lega v sredini parka na rahli vzpetini severno od Ar je vasi. Novo Celje. Najlqpša stavba Spodnje Savinjislke doline in hkrati ena najlepših baročnih arhitektonskih stvaritev pri nas sploh je graščina Novo Celje, ki leži v ravnini med Petrovčami in Žalcem. Na njenem mestu je stal od konca srednjega veka dalje grad Brunnberg ali po domače Plumberg, katerega lastniki so bili pl. Leyserji, v prvi pol. 17. - stoil. Qualandro. med 1658—1752 pa baroni Miglio. Leta 1752. je kupil gospoščino grof Anton Gaisruck, ki je dal Brunnberg podreti in nekoliko zapadneje postaviti med leti 1754—1760 sedanjo graščino', Novo Celje pri Žalcu katere dalijmi vzor je dunajski Schanbruinm. Stavba je prizmatična in trinadstropma. Glavni portal krasita kipa Samsona in Herkula. V fron-tispicu je grb grofov Gaisruckov. Veža rabi za prevoz na dvorišče iin vhod v stranske prostore. Njen obok počiva na štirih masivnih toskanskih, pilastrsko oblikovanih slopih. V pritličju je jedilnica z osrednjim stebrom in nasproti nje kapela, katere stene so bile prevlečene z mavčnim marmorjem. Njeno kupolo krasijo freske. V prvem nadstropju je vrsta sob, v drugem pa dvorana, ki sega še skozi tretje nadstropje ina podstrešje. Njen tlak je marmornat, stene prevlečene z mavčnim marmorjem, strop krasi freska, ki kaže obdaritev Antona Gaisrucka. (Obdarila ga je cesarica Marija Terezija). Pred dvorano je bailkom. Od dvorane levo in desno je vrsta sob, ki so jih včasih krasile tapete s štirimi elementi, chinoiserijo, itd. V tretjem nadstropju je vrsta elegantnih sob. Stopnišče, ki povezuje vsa nadstropja, je lepo, krasi ga kovana ograja in kipi osimih mitoloških figur, muz in park. Baročna stranska poslopja so izredno solidno grajena, a so danes večinoma predelana. Tudi na glavni stavbi je bilo mnogo spremenjenega, odkar rabi namenom bolnišnice. Vsekakor je treba biti pri obravnavanju te stavbe previden in obziren, kajti stavba je visoke umetniške vrednosti. Bogati grof Gaisruck je namreč pri njeni izdelavi uporabil samo priznane umetnike takratnega štajerskega baroka, predvsem kiparja Vida Konigerja in slikarja Jožefa Schifferla, kii sta zapustila nekaj umetnin tudi v bližnji okolici: Petrovčah, Galiciji, Mrzli planini itd. Novi klošter. Severovzhodno od Polzele je po volji celjskega grofa Friderika II. nastal med leti 1449—1452 na mestu njegovega lovskega dvorca samostan »Newkhilosterl«, ki so ga naselili menihi dominikanskega reda. Komaj se je ustanova nekoliko11 raz vil a, so jo I. 1479. opleinili Turki tako temeljito, da je ostala do 1. 1492. zapuščena. Tega leta je vzel samostan v svojo zaščito cesar Friderik III., vendar samostan ni nikoli posebno (uspeval. Ko ga je vizitiral 1. 1594. oglejski patriarh Francesco Barbaro, je bil samostan navzven siceir utrjen kot prava trdnjava, toda navznoter je bil moralno in gospodarsko zelo trhel. H gospodarskemu propadu samostana so nemalo pripomogli tudi uipornti kmetje 1. 1635., ee)prav samostana niso napadli, in hrvaški vojaki, ki so se po uporu nastanili za daljšo dobo v njem. Konec i7. stol. je bil samostan barokiiziram in prizidan mu je bil zapadni trakt. Ko ga je 1. 1787. razpustil prosvetljeni cesar Jožef II. kot »nekoristnega«, je bil že v precej slabem stanju. V 19. stol. so se njegovi lastniki naglo menjavali. Med njimi je Jožef Oesterlein podrl 1. 1828. staro gotsko cerkev ter zgradil sedanjo kapelo. Trideset let kasneje je 1. 1860. Ignacij Kurz grad popolnoma predelal ter mu dal sedanjo podobo. Do zadnje vojne je bila graščina dobro vzdrževana, danes pa je v skrajno zanemarjemem stanju. V stavbi so ohranjeni gotski in baročni elementi, ki jih pa zakriva historizirajoči istil preteklega stoletja in dela stavbo na videz enotno. Fremga v Žalciu. Trg Žalec je bil že 1. 1347. obdam z nasipi. Ker so ga Turki 1. 1471. in 1480. močno ©pustošili, so ga konec tega stoletja Novi Klošter pri Polzeli utrdili z obzidjem in stolpi. V opisu meja goto vel jskega deželnega sodišča iiz 1. 1524. se že omenja »Tor neben dem pfarrhoff auf der Freyuing« in »die alt markht oder Statmawer zu Sachsenfeld«. V slklopu žalske trdnjave sta bila posebej utrjena farna cerkev s taborom in štirimi stolpi ter dvorec Andreja pl. Lilienberg, načelnika žalske taborne organizacije na Ftrengi. F.renga je domača izipeljamka iz Freyung. Ker je bil namreč omenjeni dvorec utrjen, mu je cesar Maksimilijan I. podelil dne 23. januarja 1499. plemiško svobodo — Frevung. Utrdbe, od katerih je ohranjen le še stolp pri cerkvi ter nekaj ostankov obzidja, so bile v teku 19. stol. odstranjene, ker so ovirale promet in razvoj naselja. V času turških vojn v zadnji tretjini 15. in prvi tretjini 16. stol. je nastala vrsta cerkvenih taboirov — teh primarnih utrdb slovenskega kmečkega ljudstva — za katerih zidovi so Slovenci branili sebe in svoje družine, svoje premoženje iin svojo zavest pred popolnim uničenjem ter s tem podzavestno izpolnjevali imanentni biološki zakon nacionalne samoohranitve. Tabori so bili iboilj ali manj preproste, čeisto improvizirane utrdbe, vendar so nekateri med njimi tako po konceptu. kot po izdelavi in opremi (stolpi, jarki, dvižni mostovi itd.) vredni, da jih ohranimo in uvrstimo v gradbeno zgodovino našega naroda. Med take tabore spadajo v spodnji Savinjski dolini: Tabor ipri Vranskem s tremi stolpi, iz začetka 16. stol., Tabor pri Preboldu s štirimi stolpi, iz konca 15. stol.. Braslovče s štirimi stolpi, iz 1. 1485., Št. Andraž nad Polzelo iz konca 15. stol., Št. Janž na Vinslkii gori iz konca 15. stol. in Žalec s štirimi stolpi iz začetka 16. stol. Z omembo taborov zaključujem svojo bežno skico fevdalne arhitekture Spodnje Savinjske doline. Iz njenih spomenikov nam govori nekoliko tuja in odmaknjena mednarodna plemiška kultura, ki je v preteklosti vsestransko in močno oblikovala našo pokrajino in njeno prebivalstvo, zato je postala sestavni del naše kulturne- zgodovine in važno poglavje v razvoju našega naroda. Njeni najznačilnejši zgodovinski znaki — gradovi — so po svoji zunanjosti sestavni del naše pokrajine in našega časa; s svojo notranjostjo nas vodijo v preteklost, ki nam jo razkrivajo v arhitektonskih, kiparskih in slikarskih delih, ali pa v čustvenih sentencah svojih razvalin. Gradovi in razvaline nam pričajo namreč o srednjeveški vojaški in politični ter novoveški upravni organizaciji pokrajine, v kateri so prevzeli tradicijo in funkcijo prazgodovinskih gradišč in jo oddali naprej — mest o m. Zaradi te svoje kontinuitete so gradovi poklicani, da vzbujajo v nas kulturno zavest in domačinski čut, obenem pa da v bodočnosti ohranjajo pokrajinske in kulturne značilnosti naše zemlje, zaradi katerih so naši gradovi naši pokrajinski in kulturni spomeniki. LITERATURA Rudolf Egger: Die Reise.tagebiicher des Paolo Santonino 1485—1487. Klagenfurt 1947. p. 180 ff. Topographie des Cillier Kreises. Gratzer Sclireibkalender fiir 1795. p. 7. Krones Er. v.: Diie Freien von Saneck und ihre Chronik als Grafen von Cilli. Graz 1883. okit. 186 + 234. p, Piper Otto: Oesterreichische Burgen VIII., Wien 1910. Zahn Josef: Steirische Burgen. Oesterreich-Ungarn in Wort und Bild. Wien 1890. Zahn Josef: Urkundeibueh des Herzogthums Steiermark. Graz 1875 do 1903. Bd. L. II., III. Kos Franc: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. I.—V. 1902—1928. Pettauer Leopold: Imena važnejših starejših gradov na Slovenskem nekdaj in sedaj. Kroniika slovenskih mest V. za leto 1938. Nowotny Fritz: Sudsteierische Burgen und Schlosser. Almanah Siid-steiermarik. Graz 1925. Schuchardt Kari: Die Burg im Wandel der Zeiten. Berlin 1931. Georg Mathias Vischer: Topogrophia Ducatu® Štiriae. Graz 1681. J. F. Kaiser: Liithographierte Ansichten der Steyermarkischen Stadte, Markte uind Schlosser. Gratz 1832. Reichert Kari: Einst und jetzit. Album Steiermark. Graz 1864. H. "VVutschnig: Steirische Stadte und Markte im Reiseibilderbuch eines Selilesiers (1710—1714). Blatter fiir Heimatkunde za leto 1941. Orožen Ignacij: Bistum und Diozese Lavant. III. in IV. Maribor 1880. Vrečer Rajko: Savinjska dolina. Žalec 1930. Orožen Janko: Gradovi in graščine. Celje 1936. Dr. Novo>straschetzky: Stiriens Eden. Das Santhal und die Umgebung von Ne-u-Cilli in der siidlichen Uniter-Steyermark. Wien 1847. Janisch J. A.: Lexikon von Steiermark. I.—III. Graz 1878—1885. Štrekelj Milica: Grad Ojstrica v Savinjski dolini. ČZN XIV. Maribor 1918. Lukman Franc: Grad Ojstrica in gora Krvavica. ČZN XVIII. 1922. Orožen Ignacij: Sachsenwart und Liebenstein. BstG XVI. 1879. p. 129. Orožen Janko: Fevdalno omrežje v srednjem in spodnjem Posavinju. Celjski zbornik 1951. p. 21 ff. Akademska slikarka Jelica žuža: »Mali avtoportret« 1951. Lastnik: Moderna galerija Reka. Drago Predam: Prispevek k savinjski kmečki hiši Med najzanimivejša poglavja materialne kulture sodi vsekakor na prvem mestu poglavje o človeških bivališčih. Kako tudi ne? Vsa živa bitja na zemlji so si že od nekdaj po sili razmer iskala zavetišča iin zatočišča, kamor so se zatekala in kamor ise še dandanašnji zatekajo ne le v primerih nuje, marveč so v njih našla, kakor pravimo, svoj življenjski prostor. Ta prirojeni in naravni pojav je očiten zlasti pri 'najrazvitejšem bitju na zemlji — pri človeku. Znano je, da se je človek spočetka preživljal z drevesnimi sadeži in plodovi ter s plenom, ki si ga je pridobil olb prvotnem primitivnem lovu. V tej razvojni dobi je živel v rogovilah drevesnih k rosen j in v velikih duplinah orjaških dreves, medtem ko se je kasneje, v starejši kameni dobi — v paleolitiku — preselil v naravne jame ali zijalke, o čemer imamo nazoren dokaz v Potočki zijallki ina bližnji Olševi, kjer je profesor Srečko Brodar odkril lepo zbirko paleolitskih predmetov in orodja, ki je danes na varnem deloma v celjskem muzeju, deloma drugod. Podobne predmete je odkril v naši neposredni bližini, v Mor-novi zijailki in Špeihovki pri Šoštanju, vsi pa nam nedvoumno dokazujejo, kako in pod kakšnimi pogoji so živeli naši predniki ter kje in kakšna so -bila njihova prvotna bivališča. Ko se je kasneje v mlajši kameni dobi — v neolitiku — začel človek ukvarjati z živinorejo in s poljedelstvom, se je tudi način njegovega življenja bistveno spremenil. Začel si je graditi primitivne kolibe iz vejevja, hlodov j a, iz drevesnega lubja itd. v bližini pasišč in prvotnih polj, to je v rahlo valovitem in nižinskem svetu, ob rekah in jezerih. Tipična bivališča v tej dobi so bila tako imenovana mostišča. To so bile stavbe na koleh, ki so jih pri nas odkrili na Ljubljanskem barju. V bronasti in železni dobi, ki sta sledili, je narekoval razvoj proizvajalnih sil povsem drugačen način življenja. Prvotne primitivne kolibe so se morale umakniti solidinejšim in trajnejšim stavbam, ki so morale kljubovati zlasti ob napadih sosednih plemen in ljudstev, zakaj kovine, kot denimo bron in železo, pa rojstvo obrti in trgovine ter razvoj prometnih sredstev so bili činitelji, ki so mogočno preoblikovali način človekovega življenja. Ljudje so se v tej dobi najraje naseljevali na vzvišenih mestih, na hribih in gričih v bližini prometnih poti. Tam so nastala znana gradišča, ki so si jih gradili na današnjih tleh naši predniki Iliri in Kelti. Kot gradbeni material sta jim rabila les in kamen, nasipe pa so delali iz zemlje, hlodov in vej. Središče take gradiščne hiše je bilo ognjišče, ki se je pozneje razširilo na dva, oziroma na tri prostore. Tudi pri nas v Savinjski dolini imamo iz latenske dobe (iz starejše železne dobe) dragocene dokaze prazgodovinske naseljenosti. Naselja so bila bodisi na rahlo dvignjenem sušnem pasu med Savinjo iin Ložnico U Savinjski zbornik 16t (Drešinja vas), bodisi na diluvialnih terasah na desnem bregu Savinje (od Britnih sel do Sešč). Iz riiimslce dobe imamo nedvoumne dokaze takratnega stavbarstva. Rimska mesta Patov-io, Claudia Celea, Emona in druga so jasen dokaz za to. Mnoga pomembna arheološka odkritja liz te dobe so našli tudi v naši dolina. Kdo ne pozna tabora mimske legije v Loeiei pni Polzeli in najnovejših, v arheološkem svetu sila redkih rimskih izkopanin v Šempetru? Pri Rimljanih nastopa nov gradbeni material: kamen, opeka, apino, malta im les. Prelepe rimslke stavbe so bile skoraj do tal porušene ob preseljevanju ljudstev (Gotov, Hunov, Langobardov), deloma pa so jih prekrile z zemljo katastrofalne poplave. Za Langobardi, ki so se umaknili v severno Italijo, so se v drugi polovici šestega stoletja (priselili v naše kraje naši predniki, Južni Slovani. Prišli so iz Zakarpatja, iz prostranih, brezmejnih ravnin ob Visli, Dnjepru in njunih pritokih. Nedvomno so prinesli s seboj mimo navad, šeg in običajev tudi elemente gradbeništva in mnogo krajevnih imen. Zanimiva je primerjava nekaterih krajevnih imen, na primer Moizir in Rečica vzhodno od Pripjetskih močvirij in Mozirje ter Rečica v Gornji Savinjski dolini. Drčeva lesena hiša Stare slovanske hiše so bile po vsej priliki lesene. Obsegale so navadno en sam prostor, (ki je bil namenjen vsemu. Gradili so jih iz brun, Jki so bila na konceh ujeta. Središče take preproste hiše je bilo ognjišče, okrog nj.ega pa so bile klopi, na katerih so ljudje sedeli pa tuidi spali. Za živali so gradili posebne staje, kajti tedaj ljudje in živali niso živeli skupno v enem iprostoru, kakor je bil to primer pri germanskih narodih. Jasno je, da se je iz take prvotne staroslovansike hiše v srednjem in novem veku razvilo tudi več tipov 'slovenske hiše. Z razvojem slovenske kmečke hiše so se ukvarjali mnogi slovenski in tuji etnografi, geografi in arheologi, med njimi zlasti Valvazor, Linhart, Rus Hare-zin, Matija Murlko, Stanko Vurnik, Franc Kotnik, Jože Karlovšek, Anton Melik in drugi. Po Meliku ločimo naslednjih šest tipov slovenske kmečke hiše: alpski, škofjeloško-cerkl janski, vzhod nos lo ve n s k i, osrednjeslovenski, primorski ali mediteranski in končno najstarejši, tako imenovani dimnični tip hiše. Ni dvoma, da so na navedene tipe hiš vplivali geografski, klimatski, kulturni in socialni činitelji, v veliki meri pa tudi gradivo, ki je Lilo v določeni pokrajini pač na razpolago. Tako je na voljo v alpskem svetu predvsem dovolj kamenja in lesa, v panonskem mižavju rabi za gradivo zemlja; zato grade tam še -danes hiše iz zbitega blata (za vezavo imajo protje, slamo, smrekovo drobno vejevje ipd.), v mediteranskem pasu pa je poglavitno gradivo kamen, ki ga je povsod obilo. Savinjska kmečka hiša je kombinacija alpskega in osrednje-slovenskega tipa hiše. Značilno je, da imajo domala vse savinjske hiše tridelni načrt, to je vežo, ki se podaljšuje v kuhinjo, na desni je hiša s kamro, na levi pa hišca ali hiška. Najstarejše hiše stoje zase, v neposredni bližini pa je kašta in svinjak ter gospodarsko poslopje. Kasnejšega datuma je tako imenovani stegnjeni dom, pri katerem je hiša podaljšana v nekoliko dvignjene gospodarske objekte. Novejša savinjska kmečka hiša seveda ni skoraj nič več podobna prvotni. Spodnja Savinjska dolina dobiva tudi na vasi spričo specifičnih gospodarskih pogojev bolj ali manj pomeščanjeno podobo, tako da bo starih narodopisnih posebnosti vedno manj. Naslednji opis skuša prikazati če ne najstarejšo, pa eno najstarejših tipičnih savinjskih kmečkih domov. Gre za hišo Jožeta Vasleta, po domače gospodarja Drče na Gomilskem št. 75, ki je bila žal v letošnji pomladi porušena in nadomeščena prihod naznanjali z rogom. Na Vranskem, v Šempetru in v Celju je bila pošta. Hausenbiohlerji, poznejši žalski gospodarji, so bili poprej poštarji v Šempetru, kasneje pa so bili na tem mestu Volfi. Svetilke z njihovega poštnega voiza so v medvojni dobi prišle v celjski muzej. Cestni promet je gotovo vsaj nekoliko spremenil obeležje lepe doline in njeno gosfpodarsko lice. Večji je bil v- tem pogledu vpliv porajajočega se rudarstva in industrije. Prva industrijska panoga, ki jo srečamo v tej pokrajini, je steklarstvo. Deloma nastopa celo v povezavi z rudarstvom. Obe panogi sta bili omejeni na južno obrobje doline. Tu so bili po pobočjih veliki gozdovi, v osrčju dolinskih hribov so pa odkrili premog. Bilo je tudi ljudi, ki so se hoteli iz naravnimi zakladi okoristiti na nov način. Fevdalna doba se je bližala svojemu koncu. Izza Marije Terezije so bili obdavčeni tudi zemljiški gospodje in postavljena je bila meja, preko katere niso mogli izkoriščati svojih podložnikov. Vrh tega je nova doba rodila nove zahteve. Tudi med meščani so se pojavljali možje, ki so si z izkoriščanjem prirodnih zakladov obetali hitro obo- gatiitev. V Celju, ki je bilo sicer majhno gnezdo, je bilo takih mož nenavadno mnogo. Nekateri izmed njih so ,si bili nekaj rudarske prakse pridobili v tujini (v železnih rudnikih Gornje Štajerske in Koroške), drugi so pa bili brez nje in jih je na novo pot gnala samo težnja po denarju. Ljudi za izvajanje svojih načrtov, steklarje in rudarje, so si lahko našli. Kmetije, doma in v tujini, so dajale mnogo ljudi, ki tso odhajali v nastajajoče rudarstvo in industrijo (pri nas steklarstvo). Podjetništvo in uslužbeni proletariat stopata na plan roko v roki. STEKLARSTVO (IN RUDARSTVO) Ojstrica Prva steklarna na novem področju se pojavlja v ozadju Tabora, v loškem dolinskem kotu blizu razvalin ojstriškega gradu. V začetku XIX. stoletja jo je ustanovil ojstriški graščak Ignacij Senčar (Sen-tseher). Pod Senčar j evo firmo se je vodila še potem, ko jo je kupil celjski odvetnik dr. Maks Andree, za katerega jo je upravljal Jožef Draš (Drasch), ki je znan kot poznejši lastnik celjske minoritske gospoščine. Andreeju je leta 1839 sledil kot lastnik Janeiz Friedrich. Ta je pa podjetje kmalu opustil, ker je kupil steklarno v Libojah. Steklarna je izkoriščala obširne gozdove gospoščine. Po zapuščenih jasah so nastale skromne kmetije, katerih se je oprijelo ime Glažuta. Ojstriška steklarna je spadala med manjša podjetja svoje vrste. Steklarji. ki so v njej delali, so bili tujci, večidel doma iz Sudetov. Po opustitvi ojstriške steklarne so si poiskali delo drugje; najdemo jih med steklarji v Zagorju in Trbovljah. V Rogaški Slatini so še danes steklarski nameščenci, ki vedo, da so jim predniki delali na Ojstrici. L i b o j e Do mnogo večje pomembnosti se je razvila steklarna v Libojah, ki je tudi nekoliko starejša, saj sega v zadnje desetletje XVIII. stoletja. Tam je ob Bistrici, pred koncem njene doline, pod cerkvijo Sv. Neže nastala najprej tovarna galuna (nekako leta 1794). Leta 1807 sta jo dr. Andree in Tadej Hefele preosnovala v steklarno, ki sta jo kurila s premogom. Imela sta lasten rudnik. Leta 1812 navajajo Aleksandra Korčaka pl. Kottovvitza kot vodjo steklarne (večkrat čitamo samo: Aleksander pl. iKottovvitz). Leta 1828 sta bila lastnika steklarne Tadej Hefele in njegova žena Ana. Leta 1837 jo je kupil Janez Friedrich. Poleg steklarne na Ojstrici je po ustnem izročilu imel steklarno tudi v Trojanah — na kranjski strani. Leta 1856 mu je sledil Franc Julij Friedrich — kot njen zadnji lastnik. Libojska steklarna je bila ena izmed večjih. Iz leta 1847 imamo opis tega podjetja v spisu o Rimskih Toplicah in njeni okolici izpod peresa mariborskega profesorja dr. Rudolfa Gustava Puffa. Pisec navaja: »Liboje so eden izmed mnogih gorskih kotičkov Štajerske, ki kljub svoji odleglosti nudijo mnogo zanimivosti. V Libojah sta taka zanimivost steklarna in rudnik gospoda Janeza Friedricha. Med celj- s k o cesto in potokom Bistrico vidimo kak tu ca t hiš, med katerimi se posebno odlikujejo: tovarniško poslopje, gosposka hiša, drobtinica in delavnica, skladišče za steklo itd. — Steklarna ima zemljiško posest 65 oralov in 85 sežnjev, med njimi je 38 oralov gozda, in pri njej je zaposlenih 40 ljudi. Tovarna izdela na leto 4392 centov (starih) čistega stekla, in sicer '/2 belega, krednega. in 3A barvastega, stekle,ničnega z okrog 450.000 steklenicami. — Premog, les, nezgorlj ivo glino, apnenec, kremenjak, vsega tega imajo dovolj v bližini. — Steklarna ima dve peči, pri vsaki je osem delavnic, dve hladilni in dve ternpera peči, majhno kapelo, skladišča itd.« Leta 1860 je imela steklarna še tudi dve peči in je poleg upravnika zaposlovala 2 topilca, 4 kurjače, 12 steklarjev, 4 učence, 8 pomočnikov, 16 donašačev, t oblikovalca, 2 vezača, 1 drobilca kremena in brnsača, skupaj 52 ljudi. Leta 1870 pa piše dr. Ivan Gršak (v knjigi Slovenski Štajer), da ima steklarna tri peči in 60 delavcev. Tedaj je bila v steklarski naselbini že nova gosposka hiša, mogočen Friedrichov dom. Postavil ga je Janez Friedrich leta 1848. To izpričuje letnica na krasnem portalu, ki ima na oblogi venec (girlando), spleten iz grozdov in stiliziranih vinskih listov. Dom je eno,nadstropen in ima na zadnji, proti potoku obrnjeni strani, arkade. Steklarna je imela lasten rudnik. Prvih pet jam je bilo podeljenih na osnovi Ferdinandovega rudarskega reda. Bile so petkrat manjše od poznejših, podeljenih na osnovi patenta iz leta 1819*. Vsaka jama je obsegala po 8 jamskih mer. Jame so nosile imena rovov, ki so bili: rov sv. Danijela — na pašniku Jurija Robide; rov sv. Frančiška Ksaverija — v grmovju Simona Šemeta. p. d. Laznika; rov sv. Ane — v grmovju Pongraca Švingla v Zabukovici; rov sv. Terezije — v gozdu Gašperja Lobca v Zabukovici; rov sv. Vincenca — na pašniku Gregorja Pergerja odnosno nje-ovega najemnika Blaža Božeja v Zabukovici; rov sv. Lenarta na pašniku Matevža Smrekarja v okolici, imenovani Klanec; rov sv. Barbare — na pašniku Lovrenca Golavška v Britnih selih; Napoleonov rov — v gozdu Andreja Grčarja ob Reki pri Sv. Neži. Jamske mere so torej segale iz Liboj v Zabukovico in do Britnih sel. Prvih pet jam je bilo podeljenih leta 1799. šesta leta 1800, sedma leta 1801 in osma leta 1804. V času od leta 1817 do 1837 je bila najmanjša letna proizvodnja 3400 in največja 12.775 starih centov.**) Pozneje je znašala: 1841 — 8534, leta 1842 — 10.418, leta 1843 — 11.134, leta 1844 — 12.640, leta 1846 — 18.635 in leta 1847 — 19.050 starih centov. Ta proizvodnja je krila * Prvotna jamska mera je bila po patentu iz leta 1819 dolga 224 sežnjev (=424 m) in široka 112 sežnjev (=212 111). ** Stari cent je 56 kg. vse potrebe steklarne. Na 'zunanjo prodajo pa lastniki niso mislili. Obratovodja v rudniku je biil Anton Friedrieh, najbrž Janezov brat. Leta 1841 so polja sv. Ane, sv. Terezije in sv. Lenarta, potem pa leta 1843 polja sv. Danijela, sv. Frančiška Ksaverija, sv. Vincenea in sv. Barbare ter Napoleona preuredili ter jih na osnovi patenta iz leta 1819 spremenili v po dve novi jamski meri. V teh letih je Janez Friedrieh razširil jamsko področje s šestimi prostimi in eno dvojno jamsko mero. Proste jamske mere so bile: sv. Marije rov (1843) — v Libojah ob Reki v gozdu Antona Ahaca; sv. Antona zajem (1843) — v Zabukovici v grmovju Antona Bc-iiedeka (Štorimana), p. d. Grčarja; sv. Janeza jašek z osredkom (i846) — pri Sv. Neži na zemljišču Janeza Laznika; sv. Ciprijaua rov z osredkom — v Zabukovici; jama Srečo dobro z osredkom (1847) — na zemljišču Janeza Grama j nika, p. d. Oblaka; sv. Jožefa mera z osredkom (1847, 1852) — na pašniku Janeza Škrabarja pri Sv. Neži. Dvojna jamska mera: sv. Neže rov — na zemljišču Jerneja Oblaka, p. d. Brišarja, pri sv. Neži. Tudi Franc Julij Friedrieh je jamsko področje razširil, in sicer s tremi jamskimi polji. Ta polja so bila: polje sv. Trojice, obsegajoče tri dvojne in dve prosti jamski meri ter osredek (1861); polje Carolus, obsegajoče dve dvojni in eno prosto jamsko mero (1861) — na zemljišču Matije Vizjaka: polje Pavlina, obsegajoče dve dvojni in eno prosto jamsko mero ter pet osredkov (1S61) — na zemljišču dedičev kmeta, p. d. Fabjana, pri sv. Neži. Franc Julij Finiedrich je zabredel v finančne težave in je sodišče leta 1883 na zahtevo firme Bratje Zmajevič et Co dovolilo javno dražbo, do katere pa ni prišlo. Friedricha je rešila Trboveljska premogokopna družba, ki je leta 1883 podjetje vzela v najem, a leta 1889 ga je kupila. Družba je nekako do leta 1895 obdržala Franca Julija Friedricha kot upravnika v svoji službi. Ker pa je ustavila obrat v steklarni in ga v jamah omejila na samo vzdrževanje, so nastale tožbe. Friedrieh se je iz mogočnega doma preselil na Mi r'osa:n (sedanje državno posestvo v Kasazah) in je umrl leta 1913. Izmed njegovih hčera je ena umrla kot poštarica na Koroškem, druga pa se je v Libojah poročila in je umrla za stare Jugoslavije. Izmed treh sinov sta dva padla v svetovni vojni, tretji — zobozdravnik, pa je po vojni umrl v Avstriji. Steklarna sama ne stoji več; na njenem mestu so v dobi nove Jugoslavije zgradili prikupno delavsko stanovanjsko hišo. Ena izmed preostalih steklarniških hiš, stoječa južno od bivše steklarne, rabi v popolnoma predelani obliki za šolo. Prav tako še stoji že navedeni Friedrichov dom (južno od bivše steklarne). Trboveljska premcigokopna družba je s steklarno in rudnikom poleg delavcev, ki niso odšli drugam, sprejela v oskrbo tudi provizio-niste (upokojence) in jim je provizijo (pokojnino) pošiljala preko občine v Petrovčah. Zahodni del rudniškega področja (na slemenu proti zabukoviški kadmij i) je pozneje dala v najem inž. Pavlinu, ki je delal tu preko prve svetovne vojne. Glavni del rudnika (v Libojah) je pa počival. Šele v novi Jugoslaviji so ga zopet odprli in kot poseben obrat priključili k Zabukovici. Na separacijo v Zabukovici spravljajo premog z žičnico. Glavno zvezo z notranjostjo tvori jašek Neža, ima pa rudnik še več drugih izhodov. Jašek je ob potoku severno od bivšega Friedrichovega doma. KERAMIČNA INDUSTRIJA (IN RUDARSTVO) V Libojah je že v začetku XIX. stoletja nastala tudi steklarni sorodna keramična tovarna, ki je izdelovala posodo iz keramične gline. Leta 1815 je bila dovoljena in leta 1816 je začela oibratovati. Ustanovil jo je Ignacij Schmidl s tovariši. Po Schmidlovi smrti sta jo prevzela Tadej Hefele in žena Ana (vsaj že leta 1827). ki ju poznamo kot lastniku steklarne. Leta 1853 sta tovarno kupila Celjana Tomaž Grilc, hišni posestnik in nekaj let župan, ter Janez Tappeiner, pivovarnar. Vendar je Tappeiner svojo polovico kmalu prodal Grilcu, ki je tako postal edini lastnik. Leta 1862 je tovarno podedovala Justina Ritter, roj. Degen. Justina jo je leta 1863 prodala Janezu in Moricu Sonnen-bergu, Samuelu Mojzesu in Leopoldu Putzerju. Leta 1876 sta Mojzesov in Putzerjev delež kupila Moric in Filip Sonnenberg. Leta 1881 je Filip prevzel Moričev in leta 1884 tudi Janezov delež. S tem je bila tovarna zopet v rokah poedinca. Vendar so se člani rodbine leta 1887 na Dunaju dogovorili in ustanovili firmo Moric in Janez Sonnenberg. Sonnenbergi so ostali lastniki tovarne do konca prve svetovne vojne. Tudi s to tovarno je bil združen rudnik. Verjetno je ta rudnik naslednik rudnika, ki ga je leta 1801 posedoval Janez Kircher. Najbrž si ga j e pridobil že Schmidl, ki je potreboval goriva za svojo tovarno, saj ga je k uporabi premoga zavajal zgled sosedne steklarne. Tadej in Ana Hefele se leta 1827 navajata tudi kot posestnika rudnika, tistega leta sta nakopala 5500 starih centov, kar je oči vidno zadoščalo za potrebe njune tovarne. V naslednjih letih je proizvodnja premoga včasih presegala tudi 10.000 starih centov. Grilc in Tappeiner sta držala proizvodnjo premoga na isti višini. Leta 1862 si je dal Grilc rudniško posest, ki je očividno še temeljila na starem Ferdinandovem rudniškem redu, preurediti in na novo podeliti. V tej obliki je obsegala pet prostih jamskih mer. ki so bile v okolici Soseske na gozdni parceli Jerneja Gačnerja v k. o. Zabu-kovica. Osrednja mera se je imenovala »Zvezda jutrnica« (Morgen-stern). Firma Moric in Janez Sonnenberg je leta 1899 tovarniško rudniško posest povečala z nakupom Denikejevega rudnika v Zabukovici. L a rudnik je po postanku obstajal iz dveh delov. Prvi del je obsegal dve jamski meri, Ludovikov rov in Terezijino polje, in ga je leta 1847 na osnovi podelitve ustanovil Karel Denike. Obe meri sta bili v gozdu Valentina Kosovica s Pake. Drugi del je obsegal prosto jamsko mero Ignacijevo polje, nastalo na pašniku Jakoba Golica. Leta 1847 si jo je dala podeliti Terezija Hefcle, roj. Saitl, ki jo je še istega dne (v juniju) prodala novoiceljskemu graščaku Ludoviku Hausmanu. Leta 1857 je ta rudniček kupil Karel Denike. Somiem-bergoni je dvojni rudniček prodala poznejša lastnica Fiilipina Denike. Sonnenbergova keramična tovarna je bila v stranski dolinici, ki se od glavne doline cepi tam, kjer se v njeno glavno vodno žilo. potok Bistrico, izliva drug, od zahodne, zabukoviške strani prihajajoči potok. Ajdovica. Ob vhodu v tovarniško dolinico je nastalo dvoje Sonnen-bergovih iposlopij. V severnem, popolnoma prenovljenem, je sedaj Sindikalni dom. Tovarna sama je nastala nekoliko više, kjer se dolinica nekoliko razširi. Veliko dvonadstropno tovarniško poslopje rabi zdaj za stanovanja. V neposredni soseščini je še več hiš, ki so vse naseljene, med njiimi tik ob bivši tovarni gosposka hiša, dom Sonnenbergov. Tovarna je imela glino v neposredni soseščini, deloma pa jo je kopala v bližini steklarne. Temeljno kredo (ki jo je rabila namesto peska) je dobivala iz Zabukovice. medtem ko surovin ni nikoli uvažala. Samotno in ozko dolino s tovarno in tovarniško naselbino so nemški gospodarji označevali kot Nemški dol (Deutschental); danes ji pravijo Slovenski dol. Na tem mestu moram popraviti trditev, ki jo je prvič zapisal Pulf. da se je namreč naselje okrog Friedrichove tovarne imenovalo Nemški dol. Sedanja raba potrjuje, da to nikakor ne velja. Tu so bile Liboje ali Sv. Neža. Cerkvica sv. Neže tik nad naseljem in rudnikom danes peka, ker se zaradi podirajočih se jam svet udira. Sonnenbergi so v tovarni in rudniku zaposlovali kakih 180 ljudi. Nekoliko niže, v Kasazah, je ob istem potoku, ob Bistrici, nastala druga keramična tovarna. Tam je bila že starejša delavnica za izdelovanje glinaste posode. Že leta 1870 sta tu brata Ludovik in Rihard Sohiitz izdelovala posodo in kamenine, toda imela sta samo osem delavcev. Leta 1875 sta poslopje kupila in povečala. Poleg navadne gospodinjske posode sta začela izdelovati sloveče Schiitzove majolike. Vendar so leta 1902 v tovarni izdelovanje luksuznih majolik opustili, ker so bile predrage, in so se omejili na bolj preprosto robo, ki je šla na svetovni trg kot južnoštajerska kmečka majolika. Leta 1907 je postala lastnica tovarne Marija Lobe-Schiitz. Leta 1918 se ji je kot solastnik pridružil inž. Pavlin. Leta 1919 sta prišli obe tovarni, Sonnenbergova in Schiitzova, pod državno nadzorstvoi. Leta 1920 je kupila Sonnenbergovo tovarno in rudnik »Zagorka« d. d. v Zagrebu, a leta 1920 tudi Schiitzovo. Tedaj se je v Zagrebu osnovala nova tvrdka, imenovana »Keramična industrija d. d. u Zagrebu«. Družbo so tvorili brata Albla in njun svak Korbitz, ki so se pripravljali na to, da postanejo gospodarji vse jugo- slovanske steklarske industrije. Glavno podjetje so imeli v Hrastniku, a upravno središče v Zagrebu (za Slovenijo in Hrvatsko) in v Beogradu (za Srbijo). Nova tvrdka je Soinnenbergovo tovarno opustila in prenesla vso proizvodnjo v Schiitzovo. Z njo je združila tudi rudnik, ki ga je leta 1932 povečala s Petrovim jamskim poljem, obsegajoeim tri dvojne jamske mere in dva osredka. Polje so odkrili na dnevno na osnovi leta 1915 podeljenega prostosleda. Že prej, leta 1920, si je »Zagorka« pridobila tudi rudnik, sestoječ iz Janezovega in Edvardovega jamskega polja. Janezovo jamsko polje si je bil leta 1861 pridobil Franc Zuža iz Žalca. Leta 1863 ga je prevzel Ivan Zuža. Ta je leta 1866 od tkalnice v Preboldu kupil tudi Edvardovo jamsko polje. Kljub razmeroma skromni rudniški posesti je Zuža pridno delal. Dr. Ivan Gršak piše leta 1870 (v knjigi Slovenski Stajer), da je imel Ivan Zuža leta 1868 — 129 delavcev in je nakopal 180.000 centov debelega, 24.000 centov srednjega in 30.000 centov drobnega premoga, ki je bil vreden 24.720 goldinarjev. Imel je torej okoli tretji del delavcev in je pridelal tretjino vse premogovne proizvodnje celjskega okraja. Ivan Zuža je bil tudi dober geološki strokovnjak. Za navedeni Slovenski Štajer je prispeval geološki opis, ki še danes ni brez pomena. Nadaljnji lastniki: Franc in Marija James (1887), Franc Kolanič (1897), Ludovik Mašek (iz Zagreba, 1900), Karel in Alojzija Šelh (iz okolice Brna, 1911). »Zagorka« je ta rudniček priključila svoji ostali, prej Sonnenbergovi rudniški posesti. V ljudski spomin se je vtisnilo Mačkovo ime, tako da še danes splošno govore o Maškovem rudniku. Prvotni Sonnenbergov rudnik je bil na sredi slemena med Libo-jami in Zabukovico tik pod povirjem Ajdovice. Jašek je bil 110 m globok in so ga med vojno partizani zasuli. Odtlej delo počiva. Nekaj hišic ob zgornji Ajdovici je ostanek majhnega rudniškega naselja. Maškov rudnik je bil severno od Sonnenbergovega, nekako vzhodno od stare kmečke Zabukovice. Tudi ia rudnik izza druge vojne počiva. Svet, kjer je bil nekoč Sonnenbergov rudnik, označujejo zdaj kot »Sončni hrib«. Tako usodo imajo pač imena. Sicer je pa vsa dolina Ajdovice z Nemškim (Slovenskim) dolom spadala nekoč pod katastralno občino Zabukovico, sedaj pa nosi Slovenski dol številke Kasaz. Obe tovarni, Sonnenbergova in Schiitzova, sta prodajali svoje blago zlasti po Avstriji in drugih državah. Za stare Jugoslavije se je tržišče (zdaj ene same tovarne) na eni strani skrčilo, na drugi strani se je pa razširilo in zajelo področja, kjer je bila potreba po blagu zelo velika. Poleg tovarne je sčasoma nastalo večje število stanovanjskih poslopij. Podjetje je zaposlovalo v tovarni okrog 120 in v rudokopih okrog 50 delavcev. Tovarna v Kasazah je dobivala surovine deloma doma, deloma jih je pa dovažala od drugod; tako je pesek dobivala iz Karlovca in apnenec iz Vitanja. V tehničnem pogledu tovarne za stare Jugoslavije niso kaj prida obnavljali. Za okupacije so sprva v tovarni še pridno delali, nato je pa podjetje začelo propadati. Surovine so prihajale iiz Češke. Ob osvoboditvi je bilo podjetje v zelo žalostnem stanju. Vse naprave so bile izrabljene. iK sreči je bilo v zalogi nekaj starih surovin, s katerimi so delali leto dimi. Nato je bilo treba (iskati novih surovin. Glino so razen v Libojah začeli dobivati tudi iz Govc. Danes krije govška glina 50 % potreb, čeprav je draga, ker je treba pred uporabo iz nje s sedimentiranjem izločiti pesek. Boljša glina prihaja iz Češke in Poljske. Zanimivo je, da je poljska glina cenejša od govške, toda zanjo so potrebne devize. Obrat sam so povečali in modernizirali, kajti dvema okroglima in dvema tunelskima ipečema so pridružili eno okroglo in eno tunelsko peč, tako da ima danes tovarna po tri peči vsake vrste. Zgradili so tudi novo livarno in novo strugamo ter povečali stanovanjski fond. Zdaj dela v tovarni 450 do 460 ljudi, proizvodnja se je pa v primeri s predvojno dobo podvojila: leta 1959 je znašala 740. zdaj pa znaša 1.500 ton na leto. Slej ko prej dela tovarna za potrebe gospodinjstva. Manjša tovarna za posodje iz kamenine je nastala v Grižah. ob cesti v Zabukovico. Ustanovil jo je Jaka Janežič. Leta (870 je imela 15 delavcev, medtem ko jih je Schiitz tedaj imel 8 in Sonnenberg 56. Podjetje je nehalo delati okrog 1900, ko je Jaka Janežič umrl. Hči Cilka je posest razprodala. Tovarno je kupil Schiitz in ustavil obrat. Prodal jo je Eni. Ktikcu z obvezo, da v njej ne bo več keramične tovarne. Nato sta si tovarno pridobili dve ženski, najprej Marija Breznik in za njo Ana Majer. Ana je poslopje uporabila za proizvajanje pisalne in temeljne krede. Njen obratovodja je bil še živeči Karel Kisling. Danes je v južnem delu prezidanega poslopja kovačnica Franca Go-stinčarja, severni del je (pa predelan v Malovrhovo stanovanjsko hišo. Večja je bila tovarna kamenin, ki jo je leta 1866 v Gotovljah ustanovil Pražan Josip blorak. Tam je bil poprej mlin. Kasneje je prišla tovarna v last barona Gruntschreiberja, poznejšega upravnika v Kasazah. Leta 1893 sta jo na javni dražbi kupila dr. Josip Sernec in Edvard Wesely. Med prvo svetovno vojno je tovarna stala, nakar jo je kupil Ferdinand Vasold. Leta 1926 jo je prodal »Keramični industriji d. d.«, ki je obrat takoj ustavila. V tovarni so potlej izdelovali likalnike. RUDARSTVO P r e m o g o v n i k v Za b ukovic i Razen že navedenih premogovnikov, steklarniškega in Sonnen-bergovega, ki sta bila deloma v Zabukovici, je nastalo tu še več drugih premogovnikov, ki so se ppizneje vsi, razen enega združili v enoten rudnik. Temelj tega enotnega rudnika tvori rudniček Ignacija Hefeleja. obsegajoč dvojno jamsko mero, rov Antona Padovanskega. Ta rudniček je kupil Alojzij Miesbach, znan rudarski podjetnik, in ga je leta 1852 povečal s tem, da si je pridobil proisto jamsko mero, Adolfovo, nastalo na zemljišču Florijana Odesaka. Miesbaeli je povečani rudnik leta 1854 prodal Tereziji Schmid, od katere ga je leta 1856 kupil Franc Miller. Miller si je leta 1859 pridobil še štiri jamska polja in je s tem postal že kar velik rudarski podjetnik. Ta polja so bila: Frančiškino polje, obsegajoče dve dvojni jamski meri; Terezijino polje, obsegajoče štiri proste jamske mere; Barbarino pol je, obsegajoče dve dvojni jamski meri: Maksimilijanovo polje, obsegajoče tri proste jamske mere. Miller je leta 1868 rudnik prodal družbi, ki so jo tvorili Karel pl. Ertl. Jožef Karoly, Moric Leehner in Aleksander Tukory. Še istega leta je bil rudnik prepisan na ime Ogrske splošne premogokopne delniške družbe, ki so jo skoraj gotovo tvorili imenovana štirje možje, kar pa iz rudarske knjige ni razvidno. Rudnik je moral biti prilično velik, kajti ko ga je družba leta 1871 prodala Henriku Lehmanu. je dobila zanj 220.000 goldinarjev. Za primer navajam, da je Trboveljska premogokopna družba leta 1873 dala za oba trboveljska rudnika 1,250.000 in 2.500.000 goldinarjev. V bližini, pod Kamnikom, je leta 1852 nastal prosti jamski meri Albert in Terezija obsegajoč rudnik, ki sta ga ustanovila Anton Halm. graščak na Grmovju, in Maks Schmid. Leta 1856 ga je prevzel sam Schmid. Nadaljnji lastniki so bili: Anton Bergmann (1865), Marija Miller (1867), Jenny Miller (1871) in Miller in Conrp. (1872). Tretji je bil žužev rudnik, ki je pa končno tudi postal Miillerjev. Ta rudnik je leta 1861 ustanovil Franc žuža. Tvorilo ga je Adamovo jamsko polje, obsegajoče eno prosto mero z osredkom — pri Sv. Pon-graeu iin dv ojno jamsko mero Olimp I — v Zabukovici. Leta 1870 si je Franc žuža pridobil še dvojno jamsko mero Olimp H. Leta 1869 si je Franc žuža pri Sv. Pongracu pridobil tudi jamski meri Marija in Franc, ki sta bili leta 1870 prepisani na Franca Millerja in leta 1872 na Miller in Comp. Tako sta bila torej v začetku sedemdesetih let v Zabukovici dva rudnika (Lehmanov in Zuža-Millerjev), ki sta se združila 1875, ko ju je kupila Savinjska premogovna družba. To družbo so tedaj tvorili Henrik Miller, Franc Julij Friedrich in Frainc žuža kot direktorji in Franc Miller kot predsednik direkcije. Dužlbeni pravni zastopnik je bil dr. Rihard Foregger. Iz tega je razvidno, da so bili družabniki v kraju že uvedeni podjetniki, Foregger (Porekar) pa je bil celjski advokat. Pozneje se je sestav družbe menjaval. Leta 1901 je kupil rudnik v Zabukovici Danijel Lapp, Bavarec, lastnik velenjskega rudnika. Po njegovi smrti ga je leta 1914 kupil avstrijski erar. Ta je upravno združil Velenje in Zabukovico s celjsko cinkarno. Po prevratu leta 1918 je vsa podjetja prevzel državni zaklad kraljevine SHS (Jugoslavije), ki je rudnika upravno pustil skupaj, ločil ju je pa od cinkarne. Najstarejši del zabukoviškega rudnika, Stara jama, je bil na vzhodni strani pred zaključkom dolinskega kota. Rovi so bili speljani pod kmečko naselje Stare Zabukovice. Nekoliko mlajši je tisti del rudnika, ki je dostopen skozi Barbarin jašek. Rovi tega dela so usmerjeni proti Gozdniku. Najmlajši del rudnika je dostopen skozi Centralni jašek, ki ga je zgradil okupator, njegovi rovi pa so usmerjeni proti Huniu. Barbarin jašek vodi v tretji, Centralni jašek pa v prvi in drugi revir. Zaibukoviške plasti so tanjše od trboveljskih i/11 le redko presega jo debelino 4m, so pa nagnjene, često prelomljene in premaknjene. Iz jaškov vodijo pod plasti prometni rovi, iz teh rovov delajo nadkope do premoga, za spuščanje premoga v prometne rove pa kopljejo vpadnike. Prometni rovi so visoki in široki po 2,20 m. premog posnemajo v progah, ki so široke 4m in visoke toliko, kolikor znaša debelina sloja. Aiko je debelina sloja nekaj večja, ne kopljejo do vrha, ampak nad prvini rovom; ko se uleže. napravi jo drugega. Kopl jejo pa od spodaj navzgor, kakor je sedaj sploh običaj. Jam ne zasipljejo, ampak podpore v njih posekajo, ko je premog posnet, tako da se krovnina zruši in sesede. To se seveda pozna tudi na površini, kjer se javljajo razpoke in udori, imenovani pinge. Več parcel, a tudi že več kmetij je moral rudnik odkupiti; do tega je prišlo v glavnem šele po prvi svetovni vojni. Do konca druge svetovne vojne v rudniku ni bilo nikake mehanizacije. zdaj pa že uporabljajo vrtalne stroje in odkopna kladiva na elektriko in komprimiran zrak. V splošnem še vedno v veliki meri uporabljajo lopate. Do jaškov spravljajo premog ročno z vozički, medtem ko so Nemci med okupacijo v rovih Centralnega jaška za prevoz vozičkov uporabljali dva konjička. Pred prvo svetovno vojno je rudnik dobil lastno elektrarno, ki je ostala za rezervo. Po vojni so rudnik priključili na falski elektrovod. Do prve svetovne vojne so jame zračili z lesenimi ventilatorji, ki so jih gonili ljudje, po vojni so jih nadomestili z modernejšimi na električni pogon. Do prve vojne so sejali premog z mrežami, med vojno so gradili in po vojni dokončali separacijo, v kateri premog perejo. Med prvo vojno so tudi zgradili s pomočjo ruskih in italijanskih vojnih ujetnikov do Žalca rudniško železnico. S pranjem premoga so Artičnico onečiščali. Proti temu so protestirali ribiči in Celjani. Pritožbe so pa veljale tudi drugim podjetjem, kakor 11. pr. tovarni v Libojah, tkalnici v Preboldu in usnjarni v Šoštanju. V časopisju, celjskem mestnem svetu in na komisijah so uporabljali trde besede, vendar kaj pozitivnega ni bilo moč doseči. Za stare Jugoslavije je delalo v Zabukovici 300—400 rudarjev, medtem ko jih (s priključenimi Libojami) zaposlujejo zdaj okrog 1000. Delavci stanujejo deloma po kmetih in deloma v starejših hišah (rudniških in svojih). Po osvoboditvi so tudi mnogo gradili; največje hiše so nastale v Grižah. Gradi rudnik, gradijo pa tudi delavci sami, ki dobivajo v ta namen pomoč od rudnika. Za zdravje delavcev skrbi dobro urejena in skrbno vodena ambulanta' z lastnim zdravnikom, ki ima polne roke dela. Živahno je tudi kulturno udejstvovanje pod vodstvom »Svobode«, ki ima tukaj še izza stare Jugoslavije bogate tradicije. Med vojno, so zabukoviški rudarji mnogo storili za svobodo. S Preboldčani so ustanovili Savinjsko četo in neprestano množili vrste borcev, dali so pa tudi mnogo žrtev za svobodo. Lep dvojni kip v Mi-gojnicah — preko mosta — poveličuje njihovo junaštvo in njihove žrtve. Dolgo je ostal samostojen rudnik, ki so ga leta 1843 ustanovili Anton Ranzinger in njegovi sinovi Nikolaj, Franc in Anton. Ta rudnik je obsegal dve prosti jamski meri: Viljemov rov — v gozdu kmeta Doležaka, Edvardov rov — v gozdu Pavla Pernovška in dvojno jamsko mero Frančiškov rov — v gozdu Matija Gassingerja. Leta 1846 je kupil ta rudnik Ludovik Hausmann, leta 1857 si ga je pridobil Angelo Giamichesi, tedanji lastnik predilnice in tkalnice v Preboldu. Poslej je rudnik dolgo ostal pri tovarni, samo mero Edvardov rov si je leta 1866 pridobil Ivan Zuža in jo je leta 1887 (skupaj z že navedenim Janezovim jamskim ,poljem) prodal Francu Janežu in ženi Mariji. Jamski meri Viljemov in Frančiškov rov je leta 1900 kupil šem-petrski .posestnik Jože Volf in ju je prodal podjetniku Huski. Okrog leta 1912 je Huska prodal svoj rudnik Lappu, toda obdržal si je zunanjo posest. Navedeni rudnik je bil na zahodni strani doline nekoliko pod Lappovini. Kratkotrajen je bil rudniček Olimp, ki ga je leta 1847 v Zabukovici na zemljišču kmeta Ignacija Sluge, p. d. Goliča, ustanov i I celjski poštar Vincenc Gurnik. Leta 1878 so ga izbrisali iz rudarske knjige, ker v njem očividno niso delali. Leta 1846 sta si pri Pongracu na desni strani potoka dala podeliti jamske pravice Anton Ranzinger in Anton Halm. toda že naslednje leto so te pravice izbrisali iz rudarske knjige. Ustanovitev je bila očividno p r e n a g1 j en a. Rudniki svinca in železa Koviinastih rud je bilo na našem področju manj, vendar so jih tudi iskali. Leta 1826 si je Andrej Schonhuoher, ki je nekoliko poprej kopal premog na Dolu, dal podeliti prosto jamsko mero Barbarin rov v Mlakah pri Marija Reki na zemljišču Matevža Jurharja. Leta 1838 je rudniček kupil Simon Kompoš. Vendar so ga že leta 1850 izbrisali iz rudarske knjige, ker je bilo v rudi očividno premalo svinca. Drugi svinčeni rudnik je nastal v Šmartnem pod Šentjungerto. Ustanovil ga je Anton pl. Bomazza, lastnik fužin v Mislinji. Tudi ta rudnik se je imenoval Barbarin rov. Obsegal je prav tako eno samo prosto jamsko mero, ki so jo leta 1886 izbrisali iz rudarske knjige. Med ljudstvom je še živ spomin na ta svinčeni rlidnik pod molčečo in vodnato goro. Pomni še, da ga je nekoč zalila voda in je našlo v njem smrt okrog 50 ljudi, kar je najbrž pretirano. V bližini so nastali štirje železni rudniki, ki so vsi pripadali lastnikom fužini v Mislinji. Najstarejši je nastal že leta 1794 v gori >Akle« pri Galiciji. Podelitev se je izvršila na osnovi Ferdinandovega rudarskega reda. Prvotni rudnik se je imenoval Bartolomejev (Jernejev) rov in je bil na zemljišču kmeta Martina Rančigaja. Njegovih 9 starih jamskih mer so označevali kot »Kamnite jamske mere«. Najstarejsi znani lastnik je bil Edmund pl. Andreoli. On je leta 1839 rudnik prodal Bonazzi. Bonazza je leta 1840 rudniško posest razširil s prosto jamsko mero Hieronimov rov. ki je bila v Hramšah na zemljišču Jožefa Kra-merja. Ob zatonu podjetja v Mislinji je rudnik kupila družba, ki je bila tudi lastnica rudnika v Skofju pri Ljubljani. V celjskem nemškem listu često srečamo ime ravnatelja Julija Pogačnika (Pogatscbnigga), ki je med Nemci postal naš zagrizen narodni nasprotnik. Eno samo jamsko mero je obsegal rudnik Jakobov rov. Bil je pri Galiciji blizu studenca Bela voda v gozdu Andreja Spilarja, p. d. Povenika. Leta 1861 so ga izbrisali iz rudarske knjige. Mnogo večji je bil rudnik, ki ga je leta 1824 ustanovil Bonazza pri Zalogu, prav tako v okolici Galicije. Ta rudnik je obsegal 1'0 jamskih zajmov (mere: Sigismund, Anton. Karol, Ana. Marija. Maks. Amalija. Teodora. Nepomuk. Ivana (— z osredkom). Bil je na zemljiščih raznih kmetov: Raj terja. Nareka. Suharja. Sabotinška. Ker je ruda usahnila, so leta 1861 rudnik izbrisali iz rudarske knjige. Dalje se je ohranil sicer mlajši rudnik v Studencih nad Sotesko (med Veliko Pirešico in Zgornjo Ponikvo). Leta 1858 so ga ustanovili Bonazzovi nasledniki in dediči: Matija in Viljemina Lohninger ter Amalija pl. Baumgarten. roj. Bonazza. Po delnih izprememlbali lastništva sta ga leta 1883 dobila v posest Ana in Hugon Poglajen, ki sta ga takoj prodala železarni v Štorah. Leta 1889 je rudnik na dražbi kupila iirastniška kemična tovarna. Ta rudnik je obsegal Jozefovo jamsko polje z dvema prostima merama. Opekarna na Zgornji L o ž n i c i pri Žalcu To podjetje je ustanovil Ivan Naraks leta 1907 kot preprosto poljsko opekarno. Konec dvajsetih let jo je povečal in opremil z moderno krožno pečjo. Pri tem se je zadolžil in podlegel konkurenčnemu pritisku celjskega opek a mar j a Ungerja Ullmanna. Podjetje je najprej prišlo v last Savinjske posojilnice v Žalcu, a leta 1936 ga je kupil U.nger Ullmann. ki je bil ugotovil, da je glina na Zgornji Ložnicii boljša od gline, ki jo je imela na razpolago njegova opekarna na Spodnji Hudinji. TEKSTILNA INDUSTRIJA Tekstilna industrija je postala važna pomožna panoga savinjskega gospodarstva, saj zaposluje mnogo delovne sile. ki ji kmetijstvo ne more dati zaslužka, in proizvaja produkte, ki so neobhodno potrebni za domačo uporabo in izvoz. Med štirimi podjetji je eno že preko 100 let staro, tri so pa novejša. Tekstilna tovarna v Preboldu Glede na postanek tekstilne tovarne v Preboldu je razširjeno mnenje, ki ga je Janko Kač uporabil kot glavni motiv v svojem Molo.hu, da je kmet z Zvajge (Kač ga imenuje Dobravca) prodal trgovcu iz Trsta mlin ob Boljski, služen žovneški graščini, in da je bila gospoda na Preboldu hudo vznemirjena, ker se ji je tovarna s svojim ropotom naselila pred nosom. V resnici je Gustav Adolf Uhlich, nemški trgovec iz Trsta in obnovitelj Rimskih Toplic ter ustanovitelj pivovarne v Laškem (iz manjše pivovarniške delavnice), svet za tovarno kupil od treh posestnikov. Mlin se v ohranjenih pogodbah nikjer ne omenja in vsa kupljena zemljišča so bila podložna preboldski graščini. Glavno zemljišče je Uhlich kupil 16. septembra 1839 od Antona Zupančiča. Bilo je dominikalno, t. j. prvotno graščinsko. Obsegalo je njivo, tri travnike in gozdič ter je merilo 4Vž orala. Graščina je kupcu dala zaščitno pismo, iz tega z gotovostjo sledi, da je pripovedovanje o vznemirjenosti grajske gospode precej neutemeljeno. Prav na tem zemljišču je nastalo tovarniško poslopje. Leta 1840 je Uhlich od Antona Marinca dokupil travnik, ki je meril malo manj ko V2 orala, od Franca Fišerja, p. d. Šketa, pa travnik in kočo. Kaj je Uhlicha privedlo do tega, da si je prav nekoliko odročni Prebold izbral za tovarno, je težko reči. Morda je bil to slučaj, verjetno je pa vplivala nanj ugotovitev, da je ob Boljski na razpolago vodna sila, da bo v tem kraju lahko in za nizko plačo dobil delavce, da je v bližini premog. Temeljni kamen za tovarno je položil sam nadvojvoda Ivan. Gustav Adolf je bil lastnik tovarne do leta 1851. Tekstilna tovarna v Preboldu 15 Savinjski zbornik 225 Tudi poznejši lastniki so ibili Tržačani bodisi nemškega, bodisi italijanskega rodu. Med njimi nastopajo: neka trgovska tekstilna družba. Angelo Gianichesi, Cloete in Schwarz, Rafael Kardachy, Stooker in Hoffmann. Prvotna tovarna je obsegala predilnico in tkalnico in je bila nameščena v velikem poslopju, -ki je imelo pet nizkih nadstropij. Na Boljski je bil jez in stroje je poleg parnega stroja gnalo veliko leseno vodno kolo. V spodnjih prostorih so bili težji, v zgornjih pa lažji stroji (statve in motovila). Leta 1866 (pod Cloetom in Sdhwarzem) je -požar uničil vso tovarno, pri tem so zgoreli tudi štirje delavci. Šele leta 1870 so tovarno obnovili. V potoku so -namesto prejšnjega lesenega napravili nov, zidan jez. Stroje je gnala vodna turbina, poleg katere sta bila še star in nov parni stroj. Zgradili so tudi lastno plinarno. Obrat so omejili samo na predilnico, toda imela je 17.000 vreten in zaposlenih je bilo v njej okrog 300 delavcev. Okrog leta 1910 je nastopila v tekstilni industriji velika kriza, ki je prizadela tudi preboldsko tovarno. Lastniki je niso mogli vzdrževati in kupila jo je Združena avstrijska -družba tekstilnih tovarn (z vključenim Mauth-nerjem), ki si je pridobila tudi predilnico v Litiji in Ljubljani. Za kratko dobo so ustavili obrat, nato pa so predilnico demontirali in uredili tkalnico. Zgradili so tudi moderno električno centralo, ki ni rabila samo tovarni, ampak je razsvetljevala tudi Prebold (Št.Pavel) in Laitkovo vas. Mojstri -so prišli večinoma iz Češke. Med prvo svetovno vojno je prišla tovarna v veliko stisko. Delavci so morali večinoma k vojakom, podjetje pa je obdržalo nekaj strokovnjakov in tkalo papirnate tkanine, zlasti vreče. Redno obratovanje se je začelo šele leta 1920. Podjetje so nacionalizirali kot Jugoslovanske tekstilne tvornice Mautihner d. d., ki so imele vodstvo v Zagrebu, predilnico v Litiji in tkalnico v Preboldu. Ob osvoboditvi je prišlo podjetje v državno last. Leta 1946 je prišlo pod upravno-operativno vodstvo Glavne direkcije tekstilne industrije v Beogradu, oktobra naslednjega leta pa pod vodstvo Glavne direkcije tekstilne industrije v Ljubljani. Dne 3. septembra 1950 so prevzeli delavci upravo tovarne v svoje roke. Preboldska tovarna je postala prva gojiteljica delavskega duha v Savinjski dolini. Že v avstrijski -dobi je bila v tovarni organizirana socialno-demokratska skupina. V dobi med obema vojnama je napredno delavsko gibanje v tovarni dobilo obliko komunizma. Zaradi preganjanj -so morali prvoborci delovati ilegalno. Leta 1936 so se preboldski tekstilci pridružili splošni stavki v tekstilni industriji in prisilili so podjetje, da je sklenilo z njimi kolektivno pogodbo. Komunistični duh je zajel tudi ljudi izven tovarne, med njimi najdemo Šlandrove (Slavka in Vilija. Vero in Marijo), ki so nastopali kot odločni vodje in organizatorji. Tudi SKOJ je zaživel. Sicer je pa mladina delovala zlasti v »Vzajemnosti« in v društvu »Kmečkih fantov in deklet«. Ko je prišel okupator, so že začeli prvi ljudje iz tovarne in okolice odhajati v gozdove in 22. julija 1941 so skupaj z Zabukovčani ustanovili Savinjsko partizansko četo. To je bil začetek. Da je osvobodilno gibanje postalo splošno, o tem govori že to, da sta Prebold in okolica dala 147 žrtev. Današnje podjetje ima poleg tkalnice še oplemenjevalnico. Bombažno prejo še vedno dobiva iz Litije. Trije parni stroji ženejo 540 avtomatičnih statev in tri večbarvne tiskarske stroje. Poleg vodne turbine imajo tudi parno. Obe dajeta na leto okrog 1.000.000 Kw. Ostalo potrebno energijo dovajajo Državne elektrarne Slovenije. V tiskarni uporabljajo za obžiganje blaga pred oplemenjevanjem poleg generatorja za oglje tudi bencinski generator. Letno proizvajajo 7 do 8 milijonov metrov blaga. Podjetje znatno obremenjujejo barve iin kemikalije, ki jih morajo v velikih količinah uvažati. Tovarna dela za dom in izvoz. Med delavci je lepo razvito družbeno in kulturno življenje, ki ga usmerja »Svoboda«. Tovarna nogavic na Polzeli Polzelska tovarna nogavic spada med naša najvažnejša tekstilna podjetja. Tovarna sama. je nastala na osnovi lesnega podjetništva, ki se je tehnično opiralo na Podvinsko Strugo, spremljajočo Savinjo na njenem levem bregu. Podjetja na Strugi so se morala ravnati po statutih Podvinsko-žalske podjetniško-kanalske družbe. To\ arna nogavic stoji v resnici vzhodno od Polzele na nekdanji b reški gmajni, ki je spremljala Savinjo in Strugo. Na tem mestu je stala nekoč žaga kmeta z Brega. Toda že v osemdesetih letih je bila žaga združena z večjo posestjo na Polzeli, sestoječo iz hiše ob Strugi in zemljišč. Tudi pri tej hiši je bila žaga, ki ji je bil vsaj neko dobo lastnik grof Montecuccolli, graščak na Prešniku, ki se je tudi sicer rad uk varjal s podjetništvom (imel je opekarno na Prešniku in tovarno za nepregorljivo .opeko v Štorah). V osemdesetih letih je bil lastnik obojne posesti E. J. Seeder. Leta 1884 sta posest na dražbi kupila Jožef in Hildegarda Schlossko. Toda že leta 1885 sta jo zamenjala z Albertom Dubom, ki jima je dal dve hiši na Dunaju. Vsi ti ljudje so bili Dunaj-čani, torej meščani, ki so si v podjetništvu iskali lahek postranski zaslužek. Leta 1888 sta posest kupila Edvard in Terezija Lauterbach. Leta 1892 je postal lastnik posesti Edvard sam. On je na breški gmajni leta 1896 ustanovil tovarno za merila. Že leta 1897 je podjetje kupil William Prym, ki je imel veliko istovrstno tovarno v Weissenbachu pri Dunajskem Novem mestu. Tovarna je leta 1900 pogorela, a Prym jo je obnovil in razširil. Posest na sami Polzeli sta od Pryma leta 1916 kupila dr. Siegfried Wildi in ing. Karel Kurka, ki sta ustanovila tu tovarno za strojila. Leta 1922 je postal Kurka najprej lastnik sam, nato se je pa še istega leta ustanovila firma Strojilna lesna in kemična industrija d. d. Izza druge svetovne vojne je posest splošno ljudsko premoženje in podjetje je priključeno tovarni na Bregu. Prymovo podjetje na Bregu je po prvi svetovni vojni opešalo. Leta 1926 so ga kupili Ljubljančani Dolenc, Hudovemik in Javornik, ustanovili mesno izvozno družbo in bo teli poslopje uporabiti za klavnico in predelovalnico mesa. Toda že leta 1927 so poslopja prodali Švicarju Albertu Reiserju, ki je v njih s pomočjo Čehov ustanovil tovarno za izdelovanje pletenin. Podjetje se je imenovalo: Tvrdka Polzela, tovarna navadnih in tkanih pletenin, dr. z o. z. na Polzeli. Vendar se je podjetje omejilo na izdelovanje nogavic, ki so si z znamko »ARK« kmalu dobile sloves v vsej Jugoslaviji. Okrog prvotnega poslopja je kmalu nastala cela vrsta provizornih stavb. Celo za kotonsko pletilnico so adaptirali bivše skladišče za deske. Edino apretura, ki so jo zgradili tik pred drugo svetovno vojno, še danes ustreza tehnološkim in zdravstvenim predpisom. Med okupacijo je tovarna delala dalje, precej jc proizvajala tudi za vojsko. Toda delavci so se od,zlivali klicem narodnoosvobodilnega gibanja in odhajali v partizane, zaradi česar je začel okupator divjati in iskati žrtve tudi v tovarni. Po osvoboditvi so dobili tovarno v roke domači ljudje in začeli izdelovati nogavice v velikem številu za domačo potrošnjo. Dne 9. septembra 1950 je kolektiv prevzel tovarno in izvolil delavski svet in upravni odbor. Začela se je modernizacija podjetja glede na stavbe in okolje, opremo in razsvetljavo. Hitro je podjetje napredovalo tudi glede na vrste izdelkov: nogavice iz nylona, perlona in helance uspešno izpodrivajo tuje proizvode in jih razpečavajo po vsej Jugoslaviji; pridružujejo se jim ženske hlače najmodernejše kakovosti. V tovarni je poleg moških zaposlenih tudi mnogo žena in deklet. Politično, kulturno in športno udejstvovanje je v tovarni zelo razgibano. Sindikalna podružnica in Svoboda skrbita zanje. Leta 1955 so polzelski tekstilci proslavili desetletnico osvoboditve s tem, da so priredili tekstilni festival. Tekstilna tov a r n a v Še m p e t r u Tekstilna tovarna v Šempetru je sorazmerno mlado podjetje. Ustanovila sta jo leta 1952 avstrijska državljana Ogrizek in Temelj, ki sta leto dni poprej kupila Lenkov mlin na Strugi. Mlin sta podrla in zgradila tovarno. Spočetka je tovarna imela samo tkalnico, pozneje je še dobila navijalnico in škrobilnico, tik pred drugo svetovno vojno pa tudi belilnico, največjo in najmodernejšo v Sloveniji. Število zaposlenih (bile so večinoma ženske) je kmalu naraslo na 100 oseb. Med okupacijo je iz tovarne odšlo mnogo delavcev v partizane. Iz tovarne so zalagali partizane z blagom in zdravili. Po osvoboditvi je proizvodnost dela polagoma rasla, čeprav so šele leta 1954 mogli tovarno temeljito obnoviti in avtomatizirati 64 strojev. Število zaposlenih je kmalu preseglo 100 oseb. Danes proizvaja tovarna samo bele tkanine vseh širin, s katerimi zalaga domači trg in druge republike. Leta 1951 so delavci prevzeli tovarno v svoje roke. Še istega leta so zgradili veliko sindikalno dvorano in 1. 1954 postavili v njej tudi oder. Tekstilna tovarna Juteks v Žalcu Juteks je najmlajša tekstilna tovarna v Savinjski dolini. Začela je obratovati šele leta 1940, tik pred drugo svetovno vojno. Zanjo so uporabili prostore, kjer so bile zapovrstjo Zuževa in Kukčeva pivovarna ter hmeljsko skladišče. Pobudo za zgraditev tovarne je dala potreba po hmeljski embalaži, ki so jo dotlej uvažali iz Nemčije. Tovarno je ustanovila družba Senica-Albert. Delati je začela januarja 1940 in se je do izbruha vojne toliko izpopolnila, da je poleg pripravljalnice imela tudi tkalnico in skladišče. Izdelovala je razen hmelj ske embalaže tudi vreče za sol, moko in žito. Zaposlovala je nad 120 delavcev, večinoma žensk. Okupatorju ni bilo za hmelj in je zato preusmeril proizvodnjo. V tovarni so izdelovali papirnate vreče za vojsko in slamarice. Delavci so uhajali v partizane. Štiri mlade delavce je okupator leta 1941 ustrelil v Mariboru skupaj z osmimi drugimi Žalčani. Po osvoboditvi je bila tovarna sprva v stiski. Ker je primanjkovalo jute in konoplje, so začeli izdelovati tudi bombažne tkanine. Ustrezali niso niti prostori nekdanje pivovarne. Šele ko je leta 1951 vodstvo tovarne prevzel delovni kolektiv, so začeli izvrševati večje načrte. V ta namen so se delavci odpovedali delitvi dohodka. Največja pridobitev je bil povečani prostor za tkalnico, v kateri je prostora za 100 strojev in 220 delavcev. Važne novosti so tudi bile: nova barvarna in kotlarna ter fluorescentna razsvetljava. Sedaj izdeluje tovarna raznovrstne močne tkanine, embalažo iz konoplje in jute, filtrir.no platno za kemično industrijo, tehnična platna za industrijo gume in obutve, impregnirana platna za šotore in težje dežne plašče, ponjave za avtomobilske strehe, keper in gradi za vojaške obleke v raznih barvah, v malem obsegu pa tudi konfekcijo, kot slamarice, ponjave, torbice za plinske maske in drugo. Velik del proizvodov je namenjen vojski. Potrebna barvila nabavlja Tovarna organskih barvil v Celju. KOVINSKO PODJETJE V ŽALCU Velikega pomena za kmečko gospodarstvo je bila Lorberjeva strojna tovarna v Žalcu. Jožef Lorber je bil po poklicu strojni ključavničar in je svojo delavnico ustanovil leta 1878. Leta 1896 je vstopil v družbo z inženirjem Ignacijem Pehanijem in šempetrskim Jožefom Lenkom, toda že leta 1899 je bil zopet samostojen. Lorber je izdeloval kmečke stroje, znane so bile zlasti njegove mlatilnice. Največjega pomena so bile njegove sušilnice z vdelanim ventilatorjem, ki jih ne najdemo samo v Savinjski dolini, ampak tudi v Vojvodini. Leta 1922 je po Jožefu Lorberju prevzel tovarno sin istega imena. Leta 1947 je bila Lorberjeva strojna tovarnica nacionalizirana in se je preimenovala v »Kovinsko podjetje Žalec«. Njen delokrog se je v novih pogojih, ko je postala del ljudskega premoženja, močno izpopolnil in razširil; tako izdeluje trenutno tele proizvode: poljedelske stroje, kakor sadne mline, trosilce umetnih gnojil, vodne in gnojne črpalke, hmeljske sušilnice itd. Proizvaja tudi vodne armature ter vrši vse industrijske remonte in usluge. Tovarna ima lastno livarno železa in barvastih kovin. Zanimivo je, da je zaposlovala prvotna Lorberjeva tvoriiica leta 1939 le 23 delavcev, med katerimi je bilo 7 vajencev, medtem ko ima danes že 96 delavcev in 20 vajencev. Znano je. da se je v Lorberjevi strojni tovarnici izučil za strojnega ključavničarja - struga rja med drugimi tudi član Zveznega izvršnega sveta Franc Leskošek-Luka. Industrija žalske okolice je, kakor smo videli, le deloma zrasla iz domačih tal, na vsak način je pa velikega pomena; čeprav je dolina, odkar se je razvilo hmeljarstvo, najvažnejše kmetijsko področje Slovenije, je vendar tu še vseeno mnogo ljudi, ki jih kmetijsko delo ne bi moglo prehranjevati in jim je delo v industriji (in rudarstvu) važen stranski ali celo glavni in skoraj edini'zaslužek. Viri in literatura: rudarski spisi v graškem Deželnem arhivu; rudarska knjiga (v arhivu gospodarskega sodišča v Ljubljani) registri firm pri celjskem gospodarskem sodišču; Cel jska zemljiška knjiga; Dr. Ivan Gršak v knjigi Slovenski Štajer, Matica Slovenska, 1870; Janko Orožen, O nastanku rudarstva in industrije v Celju in njegovem zaledju (v Celjskem zborniku. I, 1951); Janko Orožen. Kratka gospodarska zgodovina Celja in okolice, 1952; Rajko Vreoer, Savinjska dolina, 1930; knjižica Tekstilci s spisi, ki so jih napisali: Janko Orožen. Bert Zavodnik, Jurček Krašovec. Valter Gorinšek, Tone Maslo, Vera Stermeeki. Milan Božič, 1955: Franc Hribar-Savinjšek, Tovarna Prebold in njeno delavstvo v knjigi Med Mrzlico in Dobrovljami. 1955; Drago Predan, Liiboje, »25-letnica Svobode«, 1954. Ing. V. Gostiša — ing. R. Kovačič: Opis premogovnih in rudnih nahajališč ter njihove zaloge v žalski komuni Naravna bogastva, močna industrija in napredno kmetijstvo so nedvomno najmočnejša in najvažnejša podlaga za neodvisnost, mednarodni ugled in obrambno moč vsake države. Rudarski proizvodi in prvenstveno premog so baza celotne gospodarske dejavnosti komune, okraja in države. Če upoštevamo, da znaša premogovno bogastvo naše države ca. 20 milijard ton, z letno proizvodnjo preko 18,000.000 ton, kar predstavlja vrednost 56 milijard dinarjev, vidimo, da je premogovna industrija izredno važen sestavni del celotnega državnega in narodnega gospodarstva ter da moramo to industrijo poleg kmetijstva, gozdarstva in železarstva smatrati v pravem pomenu besede kot najmočnejšo obrambno moč v primeru vojnih komplikacij in v primeru ogroženja naše mirnodobske gospodarske samostojnosti. Zato je naravno lin nujno, da napredku premogovne industrije posvetimo tisto pozornost, ki jo v polni meri zasluži. Čeprav začenjamo živeti v atomski dobi, kjer igra in bo v bližnji bodočnosti igrala ogromno vlogo atomska energija, bo za napredek človeštva in boljše življenje še vedno igrala pomembno vlogo kot vir energije premogovna industrija. Spomnimo se, da je takoj po osvoboditvi premog igral najvažnejšo vlogo in je bil popolnoma upravičeno imenovan — kri industrije. Tudi danes je premog nujna potreba za razvoj industrije in napredek človeštva. Zaradi njegove velike važnosti in vrednosti, kakor tudi zaradi vloge, ki jo ima v razvoju napredka vsega človeštva, je dobil naziv »črni diamant«. Zato upravičeno pravimo, da je premog za industrijo enake važnosti kakor kruh za človeštvo. V območj a žalske komune so premogovna ležišča, svinčenocin-kova-živosrebrna in deloma železna rudišča. Ker zavzema premogovna industrija prvo mesto v rudarski dejavnosti, bomo najprej obravnavali nahajališča premoga. 1. Premogovna in d u s t r i j a Znana premogovna ležišča danes eksploatirajo v Zabukovici in Libojah. Oba rudniška obrata sta tehnično in upravno združena. Skupno je zaposlenih okrog 1000 delavcev, ki z letnim zaslužkom ca. 160.000.000 dinarjev prehranjujejo okrog 3000 svojih rodbinskih članov. Precejšnji del vrednosti odpade tudi socialnim ustanovam, republiki in federaciji. Začetki rudarjenja datirajo v leto 1843. Skoraj vse jamske mere so bile razdeljene privatnim podjetnikom, ki se verjetno niso resno ukvarjali z rudarjenjem, temveč so jim jamske mere rabile v špe-kulativne namene. V letu 1875 so se najmočnejši podjetniki združili in ustanovili »Savinjsko rudarsko družbo«, ki je obstajala do leta 1901. Rudarjenje je bilo v temi času izredno primitivno ter so premogovni .sloj odkopavali blizu površine. Tako 'imenovano »divje rudarjenje«, ki je lastnike jamskih mer gnalo samo v lov za dobičkom, je vsekakor škodovalo kasnejšemu resnemu rudarskemu delu in povzročilo več škode kot koristi. V navedenem letu je »Savinjska rudarska družba« prenehala obstajati in je jamske mere večinoma odkupila bivša »Trboveljska premogokopna družba«, ostale pa so postale last Daniela von Lappa, ki je v letu 1914 prodal jamske mere in ostalo rudniško premoženja avstrijskemu erarju. Po prvi svetovni vojni je rudnik Zabukovica prevzela bivša Jugoslavija. Rudarski obrat Liboje je starejši od zabukoviškega iu se izkoriščanje premogovnega sloja začenja že leta 1830. Prvi lastniki, Frie-drichi, so si z nezasluženimi dobički zgradili veliko stanovanjsko poslopje, ki sedaj, popolnoma obnovljeno, rabi za stanovanje rudarjev. Prvotna lastnika rudnika sta imela v svoji posesti tudi steklarno in tovarno keramičnih izdelkov. Steklarna je kmalu prenehala z delom, medtem ko je keramična industrija nadaljevala s proizvodnjo keramičnih izdelkov, v glavnem spričo zadovoljive sirovi,nske baze. Odkopavanje premoga je v letu 1875 prenehalo in tedanji lastniki so vse jamske mere prodali bivši TPD v Trbovljah, ki pa je opustila rudarsko dejavnost in je nato celotno jamo zalila z vodo. »Trboveljska premogovna družba« je kasneje oddajala posamezne jamske mere v izkoriščanje raznim privatnikom, ki so v glavnem odkopavali obrobne predele premogovne kadunje, kasneje pa tudi globlje predele do leta 1930. nakar je bilo rudarsko delo do leta 1941 ustavljeno. Med okupacijo so tuji zavojevalci poskušali obnoviti rudniške naprave in povečati proizvodnjo v obeh rudniških obratih, vendar jilt je partizansko gibanje, ki je bilo posebno močno v teh rudarskih revirjih, zelo oviralo, tako da je že leta 1944 padla proizvodnja na minimum. Šele po osvoboditvi se je rudarska dejavnost na široko razmahnila in se danes uspešno razvija s podporo in polnim razumevanjem gospodarskih in političnih činiteljev. Oglejmo si sedaj nastanek premogišč v Zabukovici in Lilbojah. V geološkem in tektonskem pogledu moramo ločiti zabukoviško od libojske premogovne kadunje, čeprav imata obe, glede na svoj nastanek, precej skupnega. Oligocenski pas oziroma terciarni kadunji s premogišči sta le del dolgega fjorda (zaliva) Panonskega morja, ki je v terciarni dobi segal nekako od sedanje hrvatsko-slovenske meje oziroma od Grobelnega proti zahodu, mimo Celja pa vse do Motnika in še dalje po Tuhinjski dolini in proti Kamniku. Po vsej verjetnosti moremo reči, da je stalo v tem f jordu več ali manj plitvo vodovje, v katerem se je razvila bujna flora, da se je moglo razviti najprej primerno debelo šotišče, ki je dalo pozneje snov za sedanji premog. Usedline tega fjorda pa pripadajo najmlajšim tvorbam, ki se nahajajo na ozemlju vzhodnih Alp. Za boljše razumevanje nastanka zabukoviške in libojske premogovne kadunje je treba upoštevati dvoje važnih dejstev, to je: nekdanji relief tega ozemlja in spremembo lege plasti zaradi gorotvornih sil. Brez dvoma je, da je bilo dno nekdanjega fjorda vegasto, torej nepravilno razvito. Zato lahko trdimo, da so bile prilike za nastanek sedanjih premog išč na raznih mestih v tem dolgem fjordu različno ugodne, saj vemo, da pregloboko vodovje ni pospeševalo nastanka rastlinskega akumulata, iz katerega so sedanja premogišča. Iz tega sledi, da se premogišča prvotno niso razvila v vsem obsegu tega fjorda v enaki meri. Morda so se razvila prvotno tu le posamezna večja ali manjša premogišča, ki so jih med seboj ločili posamezni podvodni grebeni, pragi ali podobni morfološki elementi. Sedimente tega oli-gocenskega morja, ki se je v kasnejših dobah umaknilo iz teh krajev, so gotovo delno razdejale tudi tekoče vode, kar je naravna posledica erozije. Seveda je z raznimi drugimi hribinami razdejala voda tedaj in kasneje vse do današnjih časov tudi premogovne sedimente. Na splošno pa sta nepravilni relief oligocenskega morskega dna in močna erozija povzročila, da imamo dandanes na ozemlju tega fjorda celo vrsto premogovnikov, ki se vrste južno od Celja v smeri vzhod-zahod, to so Pečovnik, Liboje in Zabukovica. Zato presojamo vsa ta premogišča v geološkem pogledu po popolnoma istih načelih. Vendar dejstva govore, da prvotna snov sedanjih premogišč ne leži več v svoji prvotni legi. Gorotvorne sile, ki so učinkovale od severa proti jugu oziroma obratno, so nagubale premogovne plasti, jih prelomile in tudi premaknile drugo proti drugi, kar je posebno očitno v zabukoviški premogovni kadunji. Ob pogledu na geološko karto teh krajev opazimo, da so oligocenske kadunje podobne nekakšnim majhnim osamljenim otokom, ki so vkleščeni med starejše geološke formacije ter zaradi tektonskih pojavov pogreznjene v doline, a se vse raztezajo skoraj vzporedno s tokom Savinje, to je v smeri vzhod-zahod. Tako je n. pr. oligocenski premogovni bazen Zabukovica vikleščen z ene smeri med Gozdnikom (1092111) in Bukovico (584m), a z druge strani med hribovje njegovega zahodnega v vzhodni predel. S smerjo jug-sever pa je ta kadunja razdeljeni a po potoku Artičnicii na zahodno polovico, kjer je Podkamiiiška kotlina z Britnim selom in na vzhodno polovico, kjer leži vas Zabukovica. Oblike te kadunje so popolnoma nepravilne. Osnovno gorstvo tega bazena je sestavljeno iz raznih slojev spodnje in srednje triade, edino na južni strani meji oligocen s karbonskimi skladi. V vzhodnem predelu se razprostirajo oligocenski skladi v poseben bazen Liboj, o katerem je pisano v nadaljevanju. Treba pa je še pripomniti, da so v vzhodnem delu oligocenski skladi prebiti z otokom triadnega apnenca. V zahodnem delu pri Britnem selu je pokrit oligocen s skladi mlajših pliocenskih konglomeratov v debelini do 10 m. O geološkem sestavu samega zabukovi-škega oligocena, ki nas v tem primeru zanima, lahko govorimo samo v toliko, v kolikor je odprt z jamskimi deli, ker se na površini terena samega skoraj nič ne opazi zaradi močne obdelave zemljišč, a v kolikor ga je moč določiti, so zelo preperele gline in laporji, ki tvorijo karakteristične drsne ploskve. Z jamskimi deli in z vrtinami je dokazano. da je petrografski sestav oligocena zelo pester (lapor, glina, peščena glina, peščenjaki in konglomerati), vendar lahko na splošno rečemo, da prevladujejo glina oziroma laporji z vložki prej omenjenih petografskih sed imen tov, ki pa ne nastopajo v stalnih stratigrafskih horizontih. Premogovnega oligocena Zabukovice ne moremo razdeliti na horizonte, ker smatramo, da sestoji iz enega samega petrografskega člena, to je iz glin in laporjev, v katerih so lečasto vloženi v raznih horizontih ostali petrografski členi. Tako ležijo na primer na nekaterih mestih debelozrmati peščenjaki in konglomerati direktno na premogovnem sloju, a v drugih primerih prepuščajo mesto glini ali pa laporju (primer Britno selo). V geološki literaturi so ti oligocenski skladi. ki stratigrafsko odgovarjajo lagunskim oziroma limničnim tvorbam zgornjega oligocena in ki vsebuje v vzhodnih Alpah premogovne sloje, znani. Za dokaz naj služijo tako v Zabukovdci kot v Libojah sami oligocenski fosili. Najdeni fosili so le redko celi: v večini primerov so zaradi pritiskov zelo zdrobljeni, vendar lahko razpoznamo med njimi naslednje specije: cvrena semistTiata, cytherca nicrassata, ceri-thirem in podobno. Posebno številno so fosili cygren v glini in laporju, saj so ti laporji tudi dobili po njih svoje ime (Cyreneumergel). Ker sta glina in lapor glavni sestavini našega oligocena, je jasno, da je delo pri eksploataciji premogovnega sloja v Zabukovici, ki je vložen v tej glini, zelo težko. Tako sestoji na primer direktna talnina premogovnega sloja iz temnorjave, skoraj črne gline (v debelino do treh metrov), ki zelo močno nabrekne pri stiku z vodo, a je splošno pri rudarskih delih povsem nevidna. Zaradi tega se je rudarji pri gradnji rovov 'izogibajo, in se splošno vsa rudarska dela v pripravah izdelujejo v globlji talnini. ki je sestavljena iz odpornejših laporjev. Ne samo majhna vzdržljivost neposredne talnine premogovnega sloja, temveč predvsem tektonika zabukoviške kadunje dela največ preglavic pri rudarjenju. Karakteristika oligocena in tudi ostalih sosednjih geoloških formacij so neštete dislokacije in močna gibanja ter prelomi premogovnega sloja. Dislokacije niso le številne, temveč delajo tudi precejšnje skoke v globino. To je opaziti v jami na neštetih mestih. Na splošnem lahko rečemo, da je redek premogovni bazen tako malega obsega, kot je zabukoviški (270 ha), ki bi imel koncentriranih na tako majhnem prostoru toliko prelomov, gub, narivov in usadov. Kar zadeva smer teh prelomnic, lahko rečemo, da se raztezajo od izahoda proti vzhodu in padajo proti jugu ter tudi proti severu; seveda je vmes še polno prečnih prelomnic, ki tako ustvarjajo pravo prelom nično mrežo. V splošnem pa izgleda celotna kadmija kot nekakšen čok, ki je od vseh štirih strani omejen s prelomnicami. Ni pa samo premogovna kadmija tako močtno tektonsko porušena, porušene oziroma dislokiirane so tudi sosednje geološke formacije. Posebno lepo je to razvidno tam, kjer prehaja potok Artišnica iz oligocena v triadne sklade; tu je na desni strani tega potoka v useku hriba Bukovica opaziti močno prelomljene in nagubane sloje triadnega školjkovitega apnenca. Tudi južno od tod proti Grižani opažamo skoraj navpične triadne sloje školjkovitega apnenca. Potemtakem zabukoviški premogovni bazen nima koritaste oblike, temveč je razvit enostransko, ker pada premogovni sloj stopničasto od juga proti severu. O samem premogovnem sloju in njegovi karakteristiki je več napisano na drugem mestu, vendar je treba pripomniti, da ima v geološkem pogledu zabukoviški premogovni bazen samo en premogovni sloj; sedanja razdelitev na krovni, srednji in talni sloj je le tehnične narave. Celotna debelina sloja zelo variira in doseže na nekaterih mestih tudi 7—8 metrov, to je v osrednjem delu kadunje, medtem ko so premogove plasti obrobnih predelov dokaj tanjše in dosežejo komaj 1—1,6m. Sloj sam pa ni povsem brez jalovih vložkov, ki so sestavljeni iz bituminoznih skrilavcev ter drobnozrnatih peščenjakov. Ti jalovi vložki nekako ločijo kvaliteto sloja, ki pada od zgoraj navzdol. tako da so krovni deli sloja po kalorični vrednosti žvepla, pepela in ostalih sestavin mnogo boljši od talnih partij. Pri eksploa-taciji običajno odkopavajo vse tri sloje hkrati, zaradi česar ni bistvene variacije na skupni kvaliteti proizvoda. Prav tako kot zabukoviška premogovna kadunja meji tudi li-bojska kadunja na vsem predelu na spodnjo in srednjo triado ter deloma na karbonske skrilavce. Kamenine, ki so tu zastopane, so v glavnem ponekod skoraj beli dolomiti in apnenci, medtem ko so na severovzhodu psevdozilski skrilavci, ki zelo radi preperijo in je ostrejšo mejo med njimi in oligocenom pač težko določiti. Meja li-bojske kadunje je v glavnem točno določena in se pričenja z dvema oligoeenskima pasovoma, ki oklepata otoček školj k ovitega apnenca od Zabukoviee v smeri proti levemu pritoku potoka Bistrice; od tu poteka meja proti (Kotečniku in staremu glinokopu ter dalje po strugi Bistrice navzgor do kmetij Lipovec, Gračner in Ipajcer. Desni pritok Bistrice pa je že na apnencih in dolomitih srednje triade, kjer se prične meja dvigati do Romove hiše preko potočka nazaj k oligocen-skim plastem. Tudi temu delu niso prizanesli tektonski premiki, ki so povzročili prelome in narive in celo popolnoma spremenili lego slojev, vendar je bil njihov v pliv dokaj manjši kot v zabukoviški premogovni kadun ji. Premogov sloj leži na laporjih razen v nekaterih primerih, kjer je potisnjen direktno na vodonosne triadne apnence. Prelomi, ki imajo glavno smer sever-jug in manjši na to smer pravokotni prelomi ne vplivajo bistveno na eksploatacijo. Omembe vreden je vpliv tek-tonike na kvaliteto premoga v Libojah in Zabukovici. Kot že omenjeno, je zabukoviški premog znan po visokokalorični moči in nizkem odstotku pepela ter gorljivega žvepla ter s temi tremi faktorji močno nadkriljuje libojski premog, čeprav sta obe premogovni kadun j i iste geološke starosti. Tektonika, ki je v Zabukovici močneje razvita, je dala s svojima komponentama, to je s pritiskom in s temperaturo svoj pečat kvaliteti. V spodnjih plasteh libojskega premoga pa je že opaziti zboljšanje kvalitete (glede na kalorično moč in gorljivo žveplo ter odstotek pepela), ki se približuje kvaliteti zabukoviškega premoga. Iz tega je razvidno, kako močan vpliv ima tektonika že v enem samem premogišču. k jer so bile obrobne oziroma vrhnje plasti premogovnega sloja pod manjšim vplivom pritiska in temperature kot plasti proti dnu kadunje. In še en pojav nastopa v tej zvezi, to je pojav metana. ki nastopa v celotni zabukoviški jami, medtem ko se v Libojah pojavlja šele z globino. Liibojsko premogišče ima po dosedaj znanih raziskavah obliko dna velikega poševnega kotla, ki je pogreznjen skoraj 200m globoko. Seveda je presekano v glavni smeri sever-jug s prelomi, ki delijo premogišče v posamezne oddelke in predstavljajo naravne meje pri odkopavanju premoga. Višinska razlika med prelomljenimi sloji znaša od 10 do 60 m, kar je največ in to v zahodnem delu kadunje. Ti večji skoki sloja in njih razmaknjenost neugodno vplivajo pri raziskavah tako s pomočjo globinskih vrtin kakor pri usmerjanju jamskih hodnikov. Stratigrafska opredelitev plasti pa je povsem stična kot je v Zabuikovici, le okamenine je teže najti in še te so močno zdrobljene. Ker je premogišče v tako imenovani zabukoviški kadunji v glavnem že izčrpano in se trenutno eksploatirajo periferni predeli, kjer se je premogovni sloj od normalne debeline stanjšal na ca. 1,2 m, nastane vprašanje, ali bodo zaloge premoga v prihodnosti zagotovile nemoteni razvoj rudnika. Glede na tektonske porušitve celotnega pre-mogišča je izredno nehvaležna in delikatna naloga, določiti odnosno oceniti približne premogovne zaloge v območju do sedaj znanega produkti v nega terena. Bralce, posebno rudarje, bo verjetno zelo zanimalo, za koliko let produktivnega dela bodo zadostovale premogovne zaloge v zabukoviški in libojski premogovni kadunji. Takoj naj povemo, da je libojsko premogišče tako glede že ugotovljenih premogovnih zalog, kakor tudi glede eksploatacije v znatno ugodnejšem položaju od za-bukoviškega premogišča. Z gotovostjo lahko trdimo, da znašajo premogovne zaloge v Libojah preko 1,500.000 ton in pri letni proizvodnji ca. 50.000 ton je normalno obratovanje zagotovljeno za najmanj 30 let. Drugačno sliko o zalogah nam pokaže zabukoviško premogišče. Posebno moramo poudariti, da je v varnostnih stebrih blizu 1.000.000 ton premoga, ki ga še ne smemo odkopavati in bo eksploatiran pri končni likvidaciji rudnika. Kakor že rečeno, je vzhodni predel premogovne kotline skoraj popolnoma odkopan in je bodočnost zabukoviškega premogovnika odvisna od premogovnih zalog in tektonskih razmer v zahodnem predelu t. j. v do sedaj še raizmeroma slabo raziskani Pod-kamniški kotlini. Premogovna nahajališča v tej kotlini je težko oceniti, temveč so možne samo približne ocenitve. O produktivni formaciji te kotline ni nobenega dvoma več. Dokaz temu so številni izdanki na jugu, številni raziskovalni rovi v območju premogovnih izdankov ter sedanja raziskovalna jamska dela. Na severnem predelu kadunje so nam na razpolago samo podatki starih vrtin, ki pa so zelo nezanesljivi. Mnoge vrtine so bile preplitve, druge so zopet prišle sicer globoko in so verjetno naletele na jalove predele odnosno na tektonske porušitve. Pri izredni porušitvi terena je velika verjetnost, da je marsikatera vrtina naletela na jalovo cono. Iz tega sledi, da je vrtanje sicer potrebno in koristno pri premogiščih z relativno slabo tektonsko porušitvijo, da pa je v močno porušenih in tektonsko razdejanih premogiščih edina zanesljiva metoda jamsko raziskovanje. Glavne geološke tvorbe, ki se nahajajo na navedenem terenu, so v glavnem sestavljene iz karbonskih sljudnih skrilavcev in peščenjakov, temnih glinastih skrilavcev, triadnih školjkastih apnencev, svetlih apnencev in dolomitov srednje triade, oligocenskih glinastih laporjev, pliocenskih konglomeratov in diluvialnih ter aluvialnih tvorb. Navedene tvorbe prikazujejo presek kadunje od spodaj navzgor. Od vseh navedenih tvorb je najznačilnejši oligocenski glinasti lapor, ki je podoben krovnemu laporju zabukoviške premogovne kadunje. Geološka opazovanja so precej otežkočena zaradi prekrit j a terena s humusom in travo. Točnejšo geološko sliko nam pokažejo potoki, ki tečejo po Podkamniški kadunji iz Griž ter se izlivajo v reko Savinjo. Ker ti potoki na svoji poti rušijo hribino, je lahko opazovati in določiti sestav hribine, ki spada k pliocenskemu konglomeratu in grušču, ki pokriva krovne laporje oligocenske starosti. Na podlagi detajluejših pregledov terena Podkamniške kadunje so določili meje produktivnega oligocena na južni strani s triadnimi dolomiti in apnenci, na zahodni in severni strani pa s karbonskimi in triadnimi skrilavci. Premogovne zaloge v navedenem produktivnem terenu cenijo približno na 2.000.000 ton, kar pa ni popolnoma zanesljivo in presenečenja niso izključena. Skupne zaloge obeh premogovnih kadmij znašajo ca. 4.000.000 ton; v tej količini so vštete tudi premogovne zaloge v varnostnih stebrih. Ta cenitev je iz že omenjenih vzrokov precej problematična in bo točno sliko o zalogah podalo jamsko raziskovanje. Vsekakor je z veliko verjetnostjo računati na ca. 2.500.000 ton in bo ta zaloga omogočila obratovanje pri letni proizvodnji 100.000 ton — ca. 25 let. Glede kvalitete naj omenimo, da ima premog vzhodnega predela kadunje najmanj kalorij, dočim je vrednost centralnega dela precej večja. Kvalitetno najboljši premog je pričakovati v Podkamniški kadunji, kar potrjujejo dosedanja raziskovalna dela po premogovnem sloju. Vzrok teh razlik v kalorični moči premoga je iskati v tektoniki premogišča odnosno v gorotvornosti sil, ki so delovale v severno-j užni smeri na to ozemlje. Da so praktično gorotvorne sile delovale v navedeni smeri zelo močno in sicer pred nastankom premoga in po njem v oligocenu, jasno dokazuje komplicirana porušitev premogišča v že preiskani zabukoviški kotlini. Kljub temu pa pritisk, ki je prišel s severne strani, ni mogel zaradi hriba Bukovice tako vehementno vplivati na celotno premogišče zabukoviške kadunje. Večje razdejanje premogovnega sloja v Podkamniški kadunji je pričakovati, kar potrjujejo sedanja jamska raziskovalna dela. Odpor proti tektonskim silam s severa sta nudila hriba Bukovica in deloma tudi Huni, a le-ta izgine na ozemlju pod Podkammiško kadunjo. Po že izvršenih jamskih raziskovalnih delih v Podkamniški premogovni kadunji je dokazano, da je premogovni sloj zdrknil znatno niže kot v sosednji zabukoviški kotlini in da stopničasto pada proti severu ter je naravnost odrezan na skrajnem severu. Da je premogovni sloj zdrknil precej globoko, dokazujejo tudi dokaj globoke vrtine, ki so vse ostale v krovnini premogovnega sloja. Na severni strani kadunje ne zasledimo nikakih premogovnih izdankov in so verjetno prekriti z debelejšo plastjo pliooena in humusa ter jih zaradi tega ne opazimo. Zaradi pritiska s severa se je verjetno razvila na ozemlju Podkamniške kadunje velika guba. ki je imela svoje čelo v črnih karbonskih skrilavcih in ki je potisnila oziroma pretrgala kasneje erodirani premogovni sloj. Vsekakor je tudi na severni strani pričakovati strmo ležeče premogovne sloje, medtem ko je dno kadunje močno tektonsko porušeno s številnimi prelomi in preseki. Bodoča raziskovalna dela bodo pokazala geološko zgradbo kadunje kakor tudi tektonske razmere premogovnega sloja. Za premogišča v Podkanmiški, zabukoviški in libojski kadunji je značilno, da so na južni strani premogovni izdanki jasno vidni, medtem ko je cela severna stran brez izdankov. Vsiljuje se misel, da so v pradavnim orjaške tektonske sile celotno nahajališče pretrgale od zahoda proti vzhodu ter da se premogovna nahajališča nadaljujejo proti severu, t. j. proti Žalcu in Petrovčam. Prirodne rudarske razmere so v zabukoviški jami iziredno težke, proizvodni proces kompliciran, prevoz proizvodov drag in vzdrževanje jamskih komunikacij izredno visoko. Ogromne tektonske sile so postavile premogovne sloje ponekod strmo, ponekod jih stisnile in prevrnile ali pa popolnoma porušile. Odkopavanje je pri takih razmerah neregularno in je omejeno samo na majhne odkopne površine. Veliki pritiski in razmetanost sloja ne dovoljujejo izdelave jamskih komunikacij v premogovnem sloju in je za odpiranje, zračenje in prevoz uveden talni sistem, kar izredno podražuje končni produkt. Eksplozivni plini, nevarnost ognja in vdorov triadnih voda so nadaljnje negativne lastnosti premogovnika. Boljše odkopne razmere nastopajo v jami Liboje, kjer so tektonske porušitve znatno manjše in je pritisk hribine še znosen. Glavna naloga rudniške uprave je, da bo dala odpreti dovoljne zaloge premoga in po možnosti izvršiti koncentracijo produktivnih delovišč ter s tem zmanjšati stroške za prevoz in vzdrževanje. Zaradi velikega pritiska je poraba jamskega lesa zelo velika, kar izredno obremenjuje že itak visoke proizvodne stroške. Zabukoviška jama je znana kot izrazito metanska in eksplozije treskovega plina učijo, da morajo biti rudarji pri svojem težkem delu skrajno disciplinirani in v stalni borbi s prirodnimi silami. Navzlic že desetletja trajajočim naporom in kljub vsem razpoložljivim varnostnim ukrepom so vendarle še mnogdkrat brez moči. Jami v Zabukovici in Libojah sta odprti z jaški, sama premogišča pa so raziskana z rovi, nadkopi in vpadniki. Značilno za zabu-koviško premogišče je, da je za eksploatacijo uveden talni sistem odpiranja, pri čemer so vse komunikacije, ki rabijo za zračenje in prevoz, izdelane v talnini. Pri gradnji komunikacij je treba paziti, da se ne približajo osnoveomu gorstvu, t. j. večidel vodonosni triadi. Glede na močno porušene premogovne sloje je pri gradnji jamskih komunikacij kljub največji pazljivosti mogoče, da naletimo na vodonosne triadne hrbte, pri čemer je vdor vode skoraj neizbežen. Še večja nevarnost za vdore triadnih voda je v libojiski jami, kjer leži ponekod premogovni sloj direktno na triadi. Odkopavanje premogišč v Zabukovici in Libojah se vrši ina razmeroma majhnih odkopnih površinah; treba je namreč pazfiti, da med posameznimi delovišči ne pride do prepihov, ki so nevarni za izbruh jamskega ognja. Režimu prezračevanja jamskih prostorov je posvečena posebna pozornost. Pomembno vlogo za prezračevanje delovišč ima separatno zračenje z električnimi ventilatorji ali z ventilatorji na komprimiran zrak, ki zavzema glede varnosti obratovanja prvo mesto, kajti brez njega bi morali obratovanje v najbolj metanskih revirjih ustaviti. Glavni vzrok visokih proizvodnih stroškov je v kompliciranem izvozu proizvodov i iz delovišč do glavnih prevoznih komunikacij in v dragem vzdrževanju. To in pa podražitev potrošnega materiala, toda še vedno stalne prodajne cene premoga so vzroki, da spada podjetje med finančno šibke gospodarske organizacije. Če upoštevamo še dejstvo, da naraščajo stroški za poškodovane oziroma porušene površinske objekte, pridemo do zaključka, da podjetje vzlic vsem tehničnim izboljšavam in boljši organizaciji dela komaj poravnava svoje obveznosti do družbe. Poudariti moramo, da se je v vseh revirjih obeh rudarskih obratov varnost obratovanja izboljšala z uvedbo razne nove opreme. Uvedena je mehanizacija prevažanja v jami in na površini, izboljšal se je sistem odkopavanja in vzdrževanja jamskih komunikacij. Kljub temu je zaradi močne tektonske porušitve in velikih pritiskov nemogoče uvesti modernejši način eksploatacije, od katere zavisi v glavnem povečanje proizvodnje, produktivnosti dela in rentabiliteta rudnika. Pri presoji in cenitvi premogovnih zalog podkamniških. zabu-koviških in libojskih nahajališčih smo poudarili, da je življenjska doba rudnika relativno kratka in da bo potrebno raziskovati še ostale produktivne terene proti severu, t. j. okolico Griž in območje reke Savinje. Pri raziskovanju terena na sektorju Griže—Bezovnik—Kasaze smo ugotovili na mnogih mestih pod plastjo pliocenskega grušča krovni lapor, ki je enak laporju ob strugi potoka Artišnice v zabu-koviški kotlini, kakor tudi ostalima dvema v podkamniški in libojski kotlini, kjer tvori pravo premoško krovnino. Za bodočnost rudnika so navedene ugotovitve prvenstvenega pomena. Zanimivo je, da geologi niso podali svojega definitivnega strokovnega mnenja o tem prevažnem problemu. Ker je to lapor, ki se je usedal ob istem času kakor v zabukoviški, podkamniški in libojski kadunji, se nam nehote vsiljuje vprašanje, ali je tudi ta krovni lapor nastal v produktivnem oligocenu. Ker so laporji navedenih nahajališč in laporji na sektorju Griže—Bezovnik—Kasaze iste starosti, je važno ugotoviti geološko zvezo med njimi. Če bi z globokim vrtanjem na črti Bezovnik—Griže—Migojnice—Kasaze uspelo dokazati premog, potem je to ozemlje nedvomno tudi produktivni oligocen. Potemtakem leži pod tem ozemljem ogromen premogovni bazen in so sedaj znana Vertikalni prerez Spodnje Savinjske doline z domnevnim premogovnim slojem pod krovnim laporjem nahajališča samo skrajni južni rob tega bazena, ki je bil od goro-tvornih sil pretrgan in razdeljen na dva dela. Pri pregledu tega ozemlja ni opaziti nikjer premogovnih izdankov, kar pa še ne pomeni, da je treba to ozemlje smatrati kot neproduktivni oligoeen. Mnenja geologov so bila glede produktivnosti tega terena skrajno previdna. Po mnenjru nekaterih se je razprostiral fjord v davnini po dolini od Pečovnika, Liboj in Zabukoviee do Motnika. Iz tega fjorda so se kasneje razvila v posameznih kotlinah premogišča. Toda lapor v okolici Griž in ob Savinji mora imeti nekakšno zvezo z laporjem v sosednjih višje ležečih nahajališčih. Nobenega dvoma ni, da so vsi se-dimenti ob Savinji in Zabukovici nastali ob istem času in so se se-sedli v istem vodovju. Iz vsega navedenega bi bilo moč isklepati, da je potekal glavni fjord v današnji Savinjski dolini, od katerega so se potem odcepili zalivi, kakor so podkamniška, zabukoviška in libojska kotlina. Da bi se vprašanje produktivnosti terena dokončno rešilo, je nujno potrebno ugotoviti z globokimi in plitvimi vrtinami razsežnosti krovnega laporja osnovnega gorstva. Za navedeni problem ni veliko zanimanja samo med rudarji, marveč tudi med vsemi gospodairskimji fin političnimi faktor ji. To je popolnoma razumljivo, saj bi se z odkritjem novih premogovnih nahajališč podaljšala rudarska dejavnost v teh predelih za dolgo dobo. Nove zaloge kvalitetnega premoga bi bile ogromnega pomena za našo industrijo in bi zagotovile našim rudarjem in bodočim rodovom vsakdanji kruh, istočasno pa hi poživile gospodarsko in kulturno dejavnost bližnje in daljne okolice. Iz priloženega profila so razvidne tektonske porušitve premogovnega sloja v Zabukovici. nadalje prekinitev produktivnega terena med zabukovdško 'in domnevno savinjsko premogovno kadunjo, ki sta bili verjetno v davnini združeni ter idejni profil oligocenskega krovnega laporja, pod katerim domnevamo razviti premogovni sloj. Iz dosedanjih poskusnih vrtanj je moč sklepati, da leži premogovni sloj v precejšnji globini in bodo potrebne najmanj 600 m globoke vrtine. Glede na to, da se premogovne zaloge v Zabukovici izčrpavajo, bo nujno pristopiti k pripravam za nova vrtanja, potem pa na podlagi doseženih rezultatov izdelati načrte za nadaljnje raziskave in odpiranja novih premogišč. ker je le na ta način moč ugotoviti tektoniko novih ležišč, zalog in njih o ve kvalitete. Glede na razmeroma pičle zaloge rjavega premoga v Sloveniji bo za bodočnost slovenske rudarske industrije raziskovanje geološko količkaj pomembnih produktivnih področij ogromnega gospodarskega pomena. 2. S v d n č e n o - c i n k o v a - ž i v o s r e b r n a r u d i š č a V območju žalske komune poznamo pojave svinčeno-cinkovih-živosrebrnih rudišč v Marija Reki, ki leži ob cesti Prebold—Trbovlje. Rudišče je karbonske starosti. Glavna kamnina je sestavljena iz kre-menovih sljudnih peščenjakov, črnih glinastih skrilavcev in kreme-novih konglomeratov. Od vseh rudnih mineralov nastopa v največji količini svinčena ruda, dasi je bilo rudišče že pred stoletji odprto za J 6 Savinjski zbornik 241 pridobivanje cinobra, ki vsebuje živo srebro. Poleg teh mineralov nastopa še sfalerit. halkopirit. bor nit in pirit, ki je vtrosen povsod. Po ustnih izročilih je bilo rudišče odprto že pred stoletji 111 so pridobivali le živo srebro. Rudnik, ki je bil pred drugo svetovno vojno v privatnih rokah, je začel obratovati leta 1930 in nato ponovno leta 1941. Med okupacijo so ustavili vsa rudarska dela, zaradi cesar so se jamske komunikacije zarušile in so bile zunanje naprave uničene oziroma odnesene. Leta 1951 je začel z raziskovalnimi deli rudnik Mežica, a jih je potem prepustil v nadaljnje raziskovanje rudniku Zabukovici, ki je pa leta 1953 odstopil vsa dela Geološkemu zavodu v Ljubljani. . . . Geološko še rudišče ni popolnoma raziskano, in so se raziskovalna dela začela z domnevo, da nastopa na tem področju pirit s primesi kobalta in niklja. Dosedanje analize pa so pokazale nizek odstotek niklja in malo sledov kobalta. Raziskovalna dela so se kasneje nadaljevala z odpiranjem nižjega obzorja, pri čemer so naleteli na ciiiolber, ki ga sedaj izkoriščajo. O gospodarskem pomenu tega najdišča bo moč izreči končno sodbo šele, ko bo to področje geološko dokončno raziskano. 3. Ostala r u d i š č a Verjetno bomo nadaljevali z raziskovanjem boksitnih ležišč v Šentandražu, ki so jih že Nemci med okupacijo delno raziskali in tudi odprli. Neznan je odstotek aluminija, železa in silicijevega dioksida. Danes ga pridobivamo v majhnih količinah le za metalurgijo kot primes za visoke peči. v „ , ... . Nahajališče železne rude v Železnem je znano ze vec stoletij in so ga domnevno odkrili že Kelti. V bistvu je to hidrotermalna impregnacija apnenca s pritiskom med keratofirjem in apnencem. Nahajališče je bilo eksploatirano zaradi pirita. Limonit nastopa kot kemični razpadni produkt pirita na površini ter se je uporabljal predvsem v barvni industriji. Po vsej verjetnosti nima večje bodočnosti. 4. N e k o v in s k a nahajališča Hkrati z opisom geološke libojske kadunje je treba omeniti keramično glino. Glinasti material in glino lahko opazimo ob levem pritoku Bistrice, nadalje v bližini cerkve sv. Neže, kjer so bdi nekdaj zastavljeni tudi glinokopi. Glina je na nekaterih mestih skoraj bele barve in dobre kvalitete, vendar je razvita samo v tankih po ah ob plitvih obrobnih delih kadunje. Nemara se ta glina širi v globino, kar pa še ni ugotovljeno. Številna vrtanja oib levem pritoku Bistrice niso prinesla pomembnejših rezultatov, ker je bila glina peskovita in skrilava ter pomešana s Ca COs, včasih pa je vsebovala tudi drobce premoga, kar vsekakor ni v prid dobri keramični glini. Dosedanja številna odkopavanja so pokazala sicer kvalitetno keramično glino, vendar pa v tako majhnih količinah, da se industrijsko pridobivanje ne izplača. Geološki pogoji pa narekujejo nadaljnje raziskave; ne- mara bi le prinesle uspehe, ki bi bili velikega gospodarskega pomena za bližnjo keramično industrijo. Med nekovinskimi surovinami je omeniti še pojave bentonita, ki nastopa od Škofje vasii na vzhodu do gričevnili obronkov nad Go-tovljami na zahodu. Po vsej verjetnosti ima izmed kovinskih surovin največjo bodočnost tako v slovenskem kakor tudi v jugoslovanskem merilu. Pri opisu rudnega bogastva v Spodnji Savinjski dolini smo posvetili glavno pozornost nahajališčem premoga, ki igrajo kot glavna energetska baza za vse ostale industrijske veje velepomembno vlogo. Brez dvoma bo potrebno za bodoči razvoj rudarstva v žalski komuni geološko raziskati vse terene, kjer so možna nahajališča premoga ali kovinskih in nekovinskih surovin, ker bi se s povečanjem rudarske industrije v veliki meri okrepilo gospodarstvo komune, okraja in države. Ing. Lojze Kač: Savinjski golding Uvod Spodnja Savinjska dolina, znana po svojem Hmeljarstvu sirom po svetu, se razprostira ob bregovih Savinje od Celja do Letuša. Hmelj gojimo pravzaprav v Spodnji Savinjski dolini pa v šaleški dolini ob rečici Paki. ki se nad Polzelo steka v Savinjo. Ponosni kmečki domovi in vzorna gospodarska poslopja se nekako samozavestno pozdravljajo po vsej dolini. Še značilnejša pa so bujna in skrbno negovana hmeljišča. Če hodiš jeseni po bogatih savinjskih vaseh, je ves zrak prepojen s prijetno ostrim vonjem po hmelju, s tistim posebnim vonjem, ki je vsakemu Savinjčanu tako drag. Kakor je v vinorodnih krajih vsakemu kmetovalcu najbolj pri srcu vinograd, tako je ponos vsakega kmeta v Savinjski dolini hmeljišče. Edino hmelju se mora Savinjska dolina zahvaliti za svoj nagli razvoj, napredek in blagostanje. Tega se Savinjčani predobro zavedajo. Hmeljarstvo je zanje v resnici življenjskega pomena. Ves trud, vsa skrb in ljubezen savinjskega kmetovalca velja himeljskim nasadom. Res da zahtevajo hmeljišča mnogo truda in znoja, ga pa v normalnih letih tudi bogato poplačajo. O hmelju govore, da je zeleno zlato. Tega imena pa si ni pridobil samo zaradi visoke cene, ki jo v konjunkturnih letih dosega na tržišču, ampak tudi zaradi napornega dela, ki je vloženo v njegovo pridelovanje, kajti vrednost blagu določa trud, ki je vložen v delo, da to blago pridobimo. Res je, da doseže redkokateri poljedelski proizvod na trgu tako visoko ceno, pa tudi noben pridelek ni izpostavljen takim padcem cen. Nasadi hmelja se v letih dobre prodaje hitro širijo tudi izven hmeljskih okolišev. Hi-perprodukcija povzroča strahoten padec cen, kar zopet vodi do opuščanja hmeljišč. Za primer povejmo, da so pred prvo svetovno vojno kolebale cene od 12 vinarjev do 16 kron za kilogram hmelja, za časa stare Jugoslavije pa od 2 do 160 din za kg. Savinjska dolina je tudi v najhujših krizah obdržala svoja hmeljišča, čeprav zreducirana. medtem ko so druga, izvensavinjska področja hmelj hitro opustila. Izjemo v tem so delali le nekateri obdravski kraji, V kritičnih hmeljskih letih lahko najde kupca samo kvaliteten hmelj, ta pa ni produkt samo skrbne vzgoje, ampak je poseben dar tal in podnebja. Oba faktorja sta v Sav injski dolini izredno ugodna, zato je tudi savinjski golding poznan širom po svetu kot eden najkvalitetnejših hmeljev. Jugoslovanske pivovarne potrošijo le majhen del domačega pridelka. Ogromno večino ga izvažamo v inozemstvo, kar nam prinaša vsako leto mnogo milijonov deviznih dinarjev. Tako predstavlja izvoz hmelja važno postavko v gospodarski bilanci Slovenije. O p i s hmeljske rastline No, oglejmo si hmelj najprej botanično! Hmelj (Humulus lupulus) je rastlina, ki spada v družino konopelj (Cannabinaceae), ta pa v,red koprivnic (Urticales). Je torej bližnji sorodnik konoplje, kopriv in moroveev. Kakor vidimo, je v sorodstvu z nekaterimi tekstilnimi rastlinami (konopljo, koprivo). Tudi sam ima močna vlakna, iz katerih se da napraviti juta, vendar ga v tej smeri ne izkoriščamo, ker je postopek za pridobivanje prezapleten in predrag. Hmelj je dvodomen ali dieciski. Imamo torej moške in ženske rastline. Moške rastline nosijo samo prašnate cvetove, ženske pa pestične. Redkokdaj dobimo na isti rastlini obe vrsti cvetov, moški pa so v takih primerih neplodni. V hmeljarstvu gojimo samo ženske rastline in sicer zaradi hmeljnih storžkov. Hmelj je večletna rastlina ovijalka, ki se ovija okoli opore od leve na desno, torej v smeri urnega kazalca. V zemlji ima debelo koreniko (podzemno steblo), v kateri se preko zime hrani organska substanca. Vsako leto poženejo iz korenike novi poganjki. Korenine so zelo razvite in dosežejo globino 4 m in še več. Iz podzemnega stebla poganjajo blizu površine adventivne korenine, ki srkajo brano iz gornjih zemeljskih plasti, razvejana srčna korenina pa je razvita v globljih plasteh. Stebla in listi so pokriti z dlačicami. Dla-nasto narezani listi si stoje na steblu nasproti. Hmeljnim steblom pravijo naši hmeljarji trte. Hmelj cvete konec junija in sicer v razcvetju. Tako imenovano žensko socvetje je sestavljeno iz 20—60 cvetov, ki tvorijo klasek (cvetovi so sedeči in na vretencu premenjalno razvrščeni, razcvetajo se od spodaj navzgor). Po dva in dva cveta sedita na enem krovnem listu. Ženski cvet je sestavljen iz neznatnega dvodelnega perigona in nadrasle plodnice, ki nosi peresasto brazdo. Cvet je ovit v predlist, ki je mnogo manjši kot krovni listi, pa ga pozneje v velikosti doseže. Moški cvetovi pa so sestavljeni iz peterodelnega perigona in pet prašnikov. V hmeljnih nasadih normalno ne pride do oprašitve (same ženske rastline), nastavek cveta ostane na pred-listu kot majhno mehko rumeno zrnce. Če pa je cvet oplojen, se iz plodnice razvije črn orešek. Orešek je nekaj manjši kot konopljeno zrno in zelo lahek (1000 zrnc ca. 4g). Razvoj semena občutno poslabša kakovost hmelja, zato divje rastoče moške rastline uničujemo kot hude sovražnike naših nasadov kvalitetnega hmelja. Hmelj je rastlina, ki silno hitro raste. V nekaj mesecih se razvije in rodi. V hmeljiščih razmnožujemo hmelj samo vegetativno. Iz semena vzgajamo rastline le tedaj, kadar hočemo s križanjem dobiti nove hmeljske sorte. Seme kali precej počasi. Zakaj gojimo hmelj Znano je, da uporabljamo hmelj eve storžke za varjenje piva. S hmeljem pivo začinjamo in antisepticiiramo. Poraba hmelja pni varjenju piva je razmeroma zelo majhna. Za 100 litrov ga potrebujemo od 15 do 50dkg, le pri nekaterih težkih angleških vrstah piva (Ale in Porter) po cel kilogram. Nekaj hmelja se porabi tudi v zdravstvu in pekarski obrti (v tropskih krajih namesto kvasa), vendar so to lako malenkostne količine, da na pridelovanje nimajo nobenega vpliva. Poraba limelja je zato popolnoma odvisna od potrošnje piva. Hmelj je torej industrijska rastlina, ki je odvisna od razvoja pivovarniške industrije in zaradi te enostranske uporabe so njegove cene tako zelo nestalne. Hmelj ev i storžki v svežem stanju vsebujejo 60—70% vode. Zaradi tako visokega procenta vode se sveže obran hmelj hitro vžge in začne kvariti, kar mu silno zniža njegovo tehnološko vrednost. Sveže nabran hmelj zato takoj v sušilnicah posušimo na 10% vode in ga pustimo še nekoliko odležati, da se procent vode dvigne na kakih 12%. ZGODOVINA HMELJA Stanje po svetu Hmelj je azijska rastlina. Poznali so jo že stari narodi pred našo ero. Rimljani so divje rastoči hmelj uporabljali kot sočivje in kot zdravila. V Evropo so hmelj prinesla slovanska in germanska plemena med preseljevanjem narodov. Katera plemena so prva začela uporabljati hmelj kot začimbo k pivu, ne vemo, znano pa je, da so začeli v 8. in 9. stoletju gojiti hmelj kot kulturno rastlino v Franciji in Bavarski. V 9. stoletju so ga že splošno uporabljali v pivo-varstvn. Nič več niso gojili hmelja samo poleg povrtnin, ampak so se povsod, kjer so varili pivo, dvignili tudi hmeljniki. Najboljše pivo so kuhali po samostanih, pozneje pa tudi v nekaterih meščanskih družinah. Prvotno so torej »pivovarne« same pridelovale hmelj za lastno uporabo. Kmalu so ugotovili, da raste hmelj povsod, vendar daje zadovoljive pridelke dobre kakovosti le v redkih krajih, kjer mu godijo zemlja, podnebje in lega. Čim finejše pivo so varili, tem bolj izbirčni so postajali pivovarnarji glede kakovosti hmelja. Zaradi tega so pivovarne pridelovanje hmelja za lastne potrebe kmalu opustile. Raje so ga nabavljale iz krajev, kjer so pridelovali priznano blago. Tako se je polagoma hmeljarstvo omejilo le na tiste kraje, kjer so dani vsi pogoji za pridelovanje prvovrstnega hmelja. Tridesetletna vojna je hmeljne nasade po Evropi skoraj popolnoma uničila. Konec 16. stoletja pa je hmeljarstvo zopet oživelo, in je v naslednjih stoletjih sicer počasi, toda vztrajno napredovalo. V 16. stoletju so prenesli hmelj v Anglijo, v 17. .stoletju pa v Ameriko. V mirnem času je poraba hmelja v porastu, medtem ko se v vojnem času občutno zmanjša. Pred prvo svetovno vojno je bilo na svetu okoli 100.000 ha hmeljišč, ki so letno dala približno 750.000q (po 50kg) hmelja. V prvi svetovni vojni so se hmeljniki znatno skrčili, ker ni bilo povpraševanja po hmelju. Takoj po vojni pa je bil hmelj zopet zelo iskan. Veliko povpraševanje ob malih ponudbah je ceno hmelja zelo dvignilo. V teh letih konjunkture so se hmeljni nasadi hitro širili ne samo v območjih, ki so za hmelj ugodna, ampak tudi v krajih, kjer so pogoji za sajenje hmelja manj ugodni. Pozneje so za hmelj zopet manj plačevali in zopet je bilo tudi nasadov manj. Leta 1939 je bilo na svetu 53.000 ha hmeljnikov, kar daje letno povpr. 600.000 q pridelka. Tolikšna je tudi stvarna potreba. Največ hmeljišč imamo v Evropi in sicer okoli 38.000 ha, v Ameriki jih je približno 14.000 ha (večina v ZDA, le nekaj malega v Kanadi) in 700ha v Novi Zelandiji in Avstraliji. Do leta 1957 so prijavljene hmeljske površine dvignili na tisto stanje, kakršno je bilo pred 20 leti. Na svetu je 54.676 ha hmelj-skih površin; od tega v Evropi 39.981 ha, v Ameriki 11.214 ha, na ostalih kontinentih pa 3.481 ha. V Jugoslaviji je bilo leta 1957 2.481 ha hmeljišč, od česar v Sloveniji 2.020 ha. v Baoki pa 461 ha. Najboljši hmelj pridelujejo v Evropi, in sicer Češkoslovaška v okolici Žatca, Jugoslavija v Savinjski dolini in Nemčija v Spaltu, Hallertalu in Tettnangu na Wirtenberškem. Po količini pridelka je Jugoslavija v Evropi na četrtem mestu in sicer za Nemčijo. Anglijo in Češkoslovaško. S t an j e pri nas (razvoj) Hmelj je na ozemlju Jugoslavije že davno poznan. Tako vemo, da so ga v okolici Škofje Loke gojili na posestvu brižinskih škofov že v 12. stoletju (Urbar Notitia bonorum de Lonca iz leta 1156). Vendar se hmeljarstvo ni moglo prav uveljaviti vse do 19. stoletja, kajti domače pivovamištvo je bilo sila slabo razvito. Kot drugod v Evropi se je tudi pri nas širilo hmeljarstvo v- različnih krajih, toda vedno samo v manjšem obsegu. Končno se je hmeljarstvo v Jugoslaviji omejilo samo na dva hmelj ska okoliša, ki obstajata še dandanes, t. j. na Savinjsko dolino s središčem v Žalcu in na Vojvodino s središčem v Novem Sadu. V Vojvodini so pričeli hmeljariti že leta 1770, vendar se je hmeljarstvo tudi tam ukoreninilo šele pred prvo svetovno vojno. Nas zanima predvsem hmeljarstvo v Savinjski dolini. V 19. stoletju so poskušali hmeljariti v okolici Velenja, Ptuja in Maribora. Niso uspeli. Hmeljišča so jim prej ali slej propadla. Za začetek slovenskega hmeljarstva računamo leto 1870, ko se je hmeljarstvo ukoreninilo v Savinjski dolini. Res je, da so imeli prva poizkusna hmeljišča že v letih 1850 do 1860 v okolici Celja in Žalca, vendar se niso obnesla. Tako je Franc žuža, lastnik rudnika v Zabn-kovici in žalske pivovarne, že leta 1854 imel v Žalcu hmeljišče, ki ga je po nekaj letih opustil. Sadil je žateški hmelj, ki se v naših krajih očividno ni obnesel. Pravo sorto za naše razmere je prinesel šele Josip Bilger, ki je bil oskrbnik graščine Novo Celje, po rodu pa iz AVtirttemberga. Ta je leta 1770 napravil nasad poznanega wurt temberškega hmelja, ki se je prav dobro obnesel. Sadeže iz graščinskega hmeljišča je dal na skrivaj Janezu Hausenbichlerju. ki si je leta 1776 postavil stalen hmeljski nasad. Zgledu Janeza Hausen-biohlerja so v naslednjih letih sledili Jože Žigan. Marija Roblek, Rudolf in Franc žuža in nekateri drugi Žalčani, tem pa tudi ostali Savinjčani, med njimi Kari pl. Haupt iz Štrovseneka, Janez Pauer iz Braslovč in drugi. Haupt in Hausenbichler sta uvedla v naša hmeljišča angleški golding, ki se je krasno prilagodil našim razmeram in dajal izredno kvaliteten pridelek. Vedno bolj je izpodrival poznega wiirt-temberžana, dokler le-tega ni leta 1928 peronospora popolnoma uničila. Že I. 1880 so napredni savinjski hmeljarji ustanovili »Južnoštajer-sko hmeljarsko društvo v Žalcu«. Kmalu so tudi uvideli, kakšne važnosti bi bila za njih hmeljarna, v kateri bi svoje blago lahko primerno pripravili za trgovino. Leta 1902 je bila v Žalcu na pobudo hmeljarskega društva ustanovljena »Hmeljarna«, zadruga z. o. z., ki je imela vse ustrezne naprave za konzerviranje in pakiranje hmelja, kot to zahteva svetovna trgovina. Ko še ni bilo žalske hmeljarne, so ves Prva slovenska knjižica o hmelju v Savinjski dolini nakupljeni hmelj preparirali in prebasali v Žatcu in Nurnbergu. Ustanovitev hmeljarne pa je trgovino s hmeljem poenostavila in poživila. Največ zaslug za njeno ustanovitev imata Josip Sirca in Franc Roblek, (žalska hmeljarja), ki sta bila dolga leta člana njenega načelstva. Kmalu so postali prostori hmeljarne premajhni. Leta 1907 so jo s pomočjo države iprvič povečali. V letih 1926. 1927 in 1928 pa so jo zopet razširili, tako da je dandanes ena največjih v Evropi. Druga važna ustanova hmeljarskega društva je bila oznamkovalnica za hmelj. Le-ta je bila ustanovljena leta 1908. Hmelj je oznamkovala neobvezno ter ga odpošiljala na trg pod znamko »Južmoštajerska savinjska dolina«. Med najzaslužnejšimi voditelji Hmeljarskega društva je bil Anton Petriček, nad/učitelj, saj ga je vodil 51 let. Južnoištajersko hmeljarsko društvo se je po prvi svetovni vojni preimenovalo v »Hmeljarsko društvo za Slovenijo«, ki je obstajalo do ustanovitve Hmeljarske zadruge. V marcu leta 1946 so zbrani hmeljarji zaradi poenotenja poslov soglasno sklenili združitev bivših hmeljarskih organizacij: Hmeljarske zadruge, Hmeljarskega društva in Hmeljarske zveze v Hmeljarsko zadrugo v Žalcu, ki je bila nato nekaj let edina predstavnica slovenskega hmeljarstva. Hiter razvoj zadružništva po vojni pa je preraste! ozke okvire te zadruge. Leta 1952 je bila zadruga razpuščena. Ustanovljeno je bilo izvozno trgovsko podjetje, ki pa je obdržalo ime »Hmeizad«. To podjetje odkupuje vsakoletni pridelek hmelja iz vse Slovenije, ga vskladišči, preparira iin ustrezno pakira. Njegova glavna skrb pa je prodaja na svetovna tržišča. Poleg- tega dobavlja zadrugam in državnim posestvom vse potrebščine za hmeljarjenje (hmeljevke, zaščitna sredstva itd.). Vsaka pošiljka hmelja je plombirana, opremljena z žigi in kontrolno listino. Javni organ, ki ima pravico izdajati takšne listine, je Hmeljna komisija za Slovenijo. Pridelovalci hmelja pa so preko svojih zadrug povezani v Kmetijsko proizvajalno poslovno zvezo v Žalcu. Le-ta usmerja dandanes razvoj celotnega kmetijstva na hmeljarskem področju. Strokovno usmerja hmeljarstvo -poseben Inštitut, ki ima svoj sedež tudi v Žalcu. Inštitut za hmeljarstvo je bil ustanovljen leta 1952. Na svetovnih tržiščih je uspešen prodajalec hmelja — kakovost. Zato mora biti hmeljar dandanes mojster svojega poklica. V ta namen je bila leta 1953 ustanovljena hmeljarska šola v Vrbju pri Žalcu. V prvih dveh letih je bila ta šola dveletna, ki jo je končalo 17 učencev. V naslednjih treh letih od 1955/56 do leta 1957/58 pa je 'bila šola preusmerjena v enoletno. To šolo je z uspehom končalo 40 učencev. Poleg redne šole so bili med tem časom tudi 4 večmesečni tečaji. Prvi tečaj je bil za vodje strojno-traktorskih obratov pri kmetijskih zadrugah. ki ga je obiskovalo 27 udeležencev. Temu sta sledila dva tečaja za kvalificirane traktoriste; prvega je obiskovalo 29, drugega pa 32 udeležencev. V času vegetacije hmelja v letu 1958 pa je deloval hmeljarski tečaj, ki ga je obiskovalo 20 udeležencev iz mariborskega in novomeškega okraja. V prvih šestih letih je dokončalo hmeljarsko šolo 57 rednih učencev in 108 tečajnikov. S šolskim letom 1958/59 se je šola, v katero je vpisanih 24 učencev, zaradi gospodarskih potreb zopet preusmerila v dveletno. Mimo drugih sta v šoli glavna predmeta hmeljarstvo in poljedelstvo s poudarkom na mehanizaciji. Brez naštetih ustanov bi naše hmeljarstvo ne moglo stopati vštric z razvojem v drugih, gospodarsko razvitejših državah. Delež pri razvoju savinjskega hmeljarstva pa je prav gotovo imela tudi žalska pivovarna, ki jo je leta 1842 ustanovil Franc Zuža. takratni lastnik rudnika Zabukovica. Leta 1881 je prevzel pivovarno Simon Kukec, jo moderniziral in varil v njej pivo do leta 1902. Tedaj je pivovarno prevzela delniška družba Žalec-Laiško, ki pa jo je leta 1914 opustila. Do leta 1940 je bila pivovarna prazna, tedaj pa so jo predelali v tovarno jute »juteks«, kajti pri pakiranju hmelja potrebujejo tudi mnogo jute. Razvijanju hmeljarstva je pomagala tudi tvornica sušilnic, ki jo je leta 1878 ustanovil Jože Lorber starejši. Po vsej Savinjski dolini, pa tudi po Vojvodini, kjer goje hmelj, so postavljene Lorber j eve sušilnice z vgrajenim ventilatorjem. Leta 1922 je tvornico prevzel Jože Lorber mlajši, leta 1946 pa je bila tovarna nacionalizirana. Hmeljarsko društvo v Savinjski dolini je pričelo prav skromno. Prva leta je imelo samo 38 članov. Število članstva je prav počasi naraščalo. Pred prvo svetovno1 vojno ni nikoli prekoračilo števila 200. Po prvi svetovni vojni, v letih konjunkture, je naraslo število na 1673 članov (1929. 1.), nato pa je zopet naglo padlo. Pred drugo svetovno vojno je bilo v Sloveniji zasajeno 2,500 do 2.800ha hmeljskih površin in to preko 90% v Savinjski dolini. Za časa druge svetovne vojne se je hmeljarstvo v vsej Evropi zmanjšalo na minimum. Slovenija je od prejšnjih 2.500 ha imela samo še 630 ha hmeljnih nasadov. Po vojni se je stanje zaradi splošnega pomanjkanja sredstev za obnovo, hmeljišč le počasi izboljševalo. Sedaj je zopet včlanjenih 3905 hmeljarjev, ki pridelujejo hmelj na površini 2640ha. Da je hmeljarstvo res mnhasta kultura, katere razširitev narekujejo ekonomski pogoji domače in svetovne politike, kaže dejstvo, da smo do leta 1957 povečali vsako leto le majhen odstotek hmeljnikov. Priznati moramo celo, da je v letih 1951 padla površina hmeljišč za skoraj 1 %, v letu 1954 pa celo za 2.59 % od prejšnjega leta. Poslej pa se je hmeljarstvo širilo z večjo intenzivnostjo, tako da smo v letu 1955 povečali hmeljišča za 6.4 %, naslednje leto za 9,7 %, v lanskem letu pa za 7.3 %, medtem ko so se v letu 1958 povečala hmeljišča izven savinjskega območja za 150ha, t. j. 7.5%, po vsej Sloveniji pa za 30.37 %. Kakor že rečeno, je površina hmeljišč napredovala zelo počasi. mnogo hitreje pa se je večal povprečni hektarski pridelek in izboljšala se je kvaliteta hmelja. Leta 1957 smo nabrali vsega skupaj 2,343.134 kg suhega hmelja. Od te količine je bilo samo 22,8% tretje in četrte vrste, ves ostali hmelj pa je bil prve in druge kvalitete. Povprečni hektarski pridelek je bil to leto 1157 kg suhega hmelja. Velikega pomena za okrepitev in pospeševanje hmeljske kupčije so bile udeležbe naših hmeljarjev na raznih razstavah v inozemstvu. Na mnogih razstavah je savinjski hmelj zaradi svojih finih in kompaktnih storžkov, izredne arome, krasne gladke zelene barve in visokega odstotka lupulina, dobil prve nagrade in odlikovanja. Na svetovni razstavi v Parizu leta 1900 je dobil »premier prise« in »grand prise«. Na do sedaj največji mednarodni hmeljski razstavi v Berlinu leta 1909 pa mu je bilo priznano drugo mesto, takoj za žateškim. Poleg teh dveh največjih razstav pa se je hmeljarsko društvo udeležilo še razstav v Trstu, na Dunaju, v Londonu, Pragi, Berlinu, Zatcu, Gradcu, Barceloni itd. Na vseh razstavah so ugotovili, da uživa štajerski golding svetovni sloves in da prav nič ne zaostaja za žateškim in tetnanškim. Hmeljarsko društvo je skrbelo tudi za strokovni pouk mladih hmeljarjev v obliki raznih predavanj, ki so bila po vseh večjih vaseh, kjer so gojili hmelj. Že takrat so se hmeljarji zavedali, da lahko nudi najuspešnejši teoretičen in praktičen pouk le strokovna šola za hmeljarstvo, za katero so se hmeljarji potegovali že pri avstrijski vladi in v stari Jugoslaviji, toda vselej zaman. Šele socialistična Jugoslavija jim je izpolnila vročo željo. Kar zadeva hmeljarsko literaturo, je bilo stanje boljše. Ze leta 1882 je Janez Hausenbichler spisal »Navodilo o hmeljariji«. V letih 190S in 1910 je avstrijsko kmetijsko ministrstvo izdalo »Navodilo k umnemu hmeljarstvu« v nemškem jeziku, ki sta ga Anton Petriček in B. Skalicky prevedla v slovenščino in ga prilagodila razmeram v Savinjski dolini. Leta 1927 je kmetijsko ministrstvo izdalo Teržanov »Prirucnik o gojenju hmelja«, proizvajalci čilskega solitra pa »Hmeljarstvo«. Leta 1928 je izdal ing. Vinko Sadar v Mariboru knjigo »Hmeljarstvo«. Poleg tega so poučni članki izhajali tudi v različnih časopisih. Ko je bila Savinjska dolina še pod bivšo Avstrijo, so hmeljarske članke objavljali v časopisu »Landwirtschaftliehe Mitteilungen«, ki je izhajal v Gradcu. V bivši Jugoslaviji so hmeljarski članki izhajali v »Slovenskem gospodarju«, »Kmetovalcu«, pa tudi v dnevnikih »Jutro« in »Slovenec«. Dolgo časa so se hmeljarji borili za svoje glasilo, dosegli pa so svoj cilj šele leta 1930, ko je hmeljarsko društvo začelo izdajati strokovni list »Slovenski hmeljar«, ki je izhajal vsakih 14 dni. Okupator je glasilo odpravil. Po vojni je Hmezad zopet začel izdajati hmeljarsko glasilo »Hmeljar«, ki prinaša vsak mesec najrazličnejše članke s hmeljarskega področja. To glasilo je izdal Hmezad do avgusta 1952. leta. V septembru 1952 je mesečnik »Hmeljar« izdajal Hmeljarski odbor pri Okrajni zadružni zvezi v Celju s sedežem v Žalcu. Od oktobra leta 1956 pa je te posle prevzela Kmetijska proizvajalna poslovna zveza v Žalcu, ki od tedaj dalje izdaja hmeljarsko mesečno glasilo. V piramide zložene h melje vke pozimi Z 11 a (11 s t v e n o p r o u č e v a 11 j e li m e 1 j a Že pred vojno (1937, 1936, 1939) je »Zavod za poljoprivrednu hemijsku tehnologi ju« agronomske fakultete v Zagrebu pod vodstvom dr. Viktorja Kudelke vršil kemijska raziskovanja savinjskega pa tudi vojvodinskega hmelja, ki jih je objavil. To delo je po vojni nadaljeval isti zavod pod vodstvom Dr. Ferda Fišerja. Od leta 1949 je delal kemijske analize takratni kemični oddelek Hmeizada v Žalcu, ki je že leta 1949 tudi izdal izčrpno poročilo. Z ustanovitvijo Inštituta pa je vse delo prevzela ta ustanova, ki je leta 1937 izdala obširno poročilo o svojem delu. V prvi polovici tega dela je opis splošnega dela Inštituta, v drugem delu pa je poseben del, ki nam podaja probleme Inštituta, s katerimi se ukvarja. Hmeljarstvo je pri nas med najintenzivnejšimi poljedelskimi panogami: le še vrtnarstvo lahko terja večje nege in obdelovanja. Največ delovne sile porabimo pri agrotehniki hmelja, čeprav so skoraj že vsa dela zelo ^mehanizirana. Ta kultura pač največ daje in zato je tudi najbolj zahtevna. Hmelj izredno hitro raste, tako da moramo vsa glavna dela izvršiti v dobrih štirih mesecih. Prva dela se začno,v hmeljiščih v drugi dekadi aprila, sredi avgusta pa je hmelj že obran in posušen ter čaka v temnih in suhih skladiščih na prevzem. Vinsko trto lahko obrezujemo že v lepili zimskih dneh, moramo pa jo pred vegetacijo v zgodnji pomladi, medtem ko s trganjem grozdja začnemo šele v oktobru. Vegetacija vinske trte traja dobrih sedem mesecev. In koliko dela vzame hmelj? Krompir zahteva 80 delovnih dni po hektarju, za vinsko trto rabimo 3.3 krat toliko časa, iza hmeljišče pa kar petkrat toliko delovnih dni. Res je, da se z mehanizacijo zemeljskih del in zaščite hmeljišč število delovnih dni občutno zmanjšuje, toda na drugi strani pa večji hektarski pridelki in boljša kvaliteta hmelja zahtevajo več truda in minogo preciznega dela. V mnogih državah že uvajajo strojno dbiranje hmelja, kar velja zlasti iza tiste, kjer zelo primanjkuje ročne delovne sile. Ta problem še trenutno pri nas ni tako pereč. Kvaliteta hmelja pri strojnem obiranju hudo trpi. To si lahko privoščijo samo države, ki porabijo ves pridelek doma, ne ipa Jugoslavija, ki goji hmelj v glavnem za izvoz. Res pa je, da obiralne stroje izpopolnjujejo. Novejši tipi strojev že mnogo lepše obirajo. Za nas bo prišlo v poštev strojno obiranje šele takrat, ko bodo stroji za obiranje hmelja samohodni in bo obiranje na kraju samem, ne da bi že med obiranjem rezali hmeljevino. Sedanji stroji so montirani pod streho, kjer se vrši obiranje hmelja s porezane hmeljevine. Škoda nastane v tem. ker se hektarski pridelek zaradi predčasnega porezanja hmeljevine med obiranjem v naslednjih letih zmanjša nad 30 %. V prihodnjih letih, ko bodo uvedli strojno obiranje, se bo tudi število delovnih dni približalo obdelovanju intenzivnih vinogradov. P tr i p r a v a zemlje za nove nasade Za lažje razumevanje zahtevnosti te intenzivne kulture si oglejmo dela, ki jih je treba preko leta opraviti na bmeljiskik nasadih. Za novo hmeljišče moramo zemljo zrahljati vsaj do 40, če le mogoče pa do 50 cm globoko. Tako ročno rigolanje, kakor tudi rigolanje z vprežno živino, kakor so delali prvi hmeljarji, dandanašnjemu času ne ustreza. Sedaj to delo najbolje in najhitreje opravijo težki traktorji s podrah-ljačeni. Živo zemljo obrnejo, spodnjo pa samo zrahljajo do 40 om globoko. Rigolanje, t. j. rahljanje zemlje do 50 cm, moramo opraviti še jeseni, da koiiserviranio v zemlji zimsko vlago in izrabimo zmrzovanje vode v zemlji za njeno rahljanje. Po rigolanju zemljo prebranamo in če je potrebno, jo zravnamo in razikoličimo. Po razkoličenju se lotimo postavljanja žičnega ogrodja. Pa najprej o prednosti žičnic! •Tudi površen opazovalec vidi, da se žičnice vse bolj in bolj širijo po Savinjski dolini. Vedno več hmeljarjev se ogreva zanje, ker so prepričani o njihovi praktičnosti. Kdor si jo je postavil na eno hmeljišče, stremi za tem, da bi opustil hmeljevke tudi na drugih, da se bo ves lunelj spenjal po žici. Nič več napornega postavljanja hmeljevk, zamudnega privezovanja in napeljave hmelja, niti smukanja in postavljanja piramid! Odpade tudi težko delo »štan-gerja«. Kolikokrat ne končamo pravočasno privezovanja v hmeljiščih in koliko panog zaostane v rasti, ker zaradi bujne rasti niso dovolj naglo našle opore in se bohotijo po zemlji. Zapoznelo privezovanje mladic tako »zmoti« rastlino v rasti, da se lahko za 14 dni zakasne v razvoju in zlasti v neugodnih letih ne doseže vrha hmeljevk. Marsikateremu hmeljarju, ki pri delu iz žičnicami še nima izkušenj, povzroča to delo precej skrbi in išče zato potrebnih nasvetov. Konstrukcija ž ič n i c e Kako se bomo torej lotili postavljanja žičnega ogrodja? Najprej moramo vedeti, kako visoka naj bo žičnica. Po dosedanjih izkušnjah menimo, naj žičnica ne bo previsoka, in sicer iz več razlogov. Delo v previsoki žičnici je težko, zlasti pri napeljavi žice, po kateri se hmelj vzpenja. Pri delu si nesiguren in vsako žico po večkrat dvigneš, preden obesiš hmelj na podolžno žico. Se važnejši razlog, zakaj naj ne bodo žičnice previsoke, pa je tale: na previsoki žičnici hmelj zlasti v neugodnih letih ne doseže vrha ali pa ga doseže prekasno. Stranske panoge so na takem hmelju prekratke in ne morejo imeti toliko plodu kot hmelj, ki je razvil dolge panoge. Višina žičnice, to je razdalja od tal pa do žične strehe, naj torej ne bo več kot 6 m. Žičnica pa naj ne bo nižja pri pokončni napeljavi. Če se odločimo, da bomo postavili nižjo žičnico, se moramo odločiti za poševno napeljavo. Kako izračunamo število drogov? Da lahko izračunamo število drogov za žično ogrodje, nam morajo biti poznane stranice zemljišča, ki je ali pa bo zasajeno s hmeljem. Zanima nas torej razdalja od prve do zadnje vrste hmelja, to je širina njive in dolžina vrste, to je razdalja od prvega do zadnjega sadeža v vrsti. Če sadimo hmelj po novem načinu, io je 2 m X 2 m, oziroma 2 m X ] m, potem dobimo število vrst. v katerih postavljamo stebre 1ako, da širino njive delimo z 10. Če se račun izide brez ostanka, potem prištejemo količniku še eno vrsto, če nam pa pri deljenju ostane še nekaj metrov, moramo količniku prišteti še dve vrsti. Na ta način dobimo število vrst drogov na njivi. Število drogov v eni vrsti dobimo na enak način. Dolžino v rste delimo z 10. Količniku prištejemo še en drog, če se deljenje točno izide: če dobimo ostanek, pa moramo količniku prišteti še dva drogova. Ko smo izračunali število vrst, kjer postavljamo drogove in število drogov v eni vrsti, lahko z množenjem ugotovimo potrebno število drogov, ki jih bomo rabili za naš nasad (število vrst pomnožimo s številom drogov v eni vrsti). Koliko potrebujemo pokončnih in koliko poševnih stebrov? Pri žičnici potrebujemo pokončne, poševne in vogelne drogove, ker pa so le-ti različnih dolžin, moramo pri poseku oziroma nakupu drogov vedeti tudi za število posameznih vrst drogov (koliko pokončnih, koliko poševnih in koliko vogelnih). Poševni drogovi stojijo okrog vsega hmeljišča, tedaj ne samo na obeh straneh, ampak tudi na vsakem koncu njive. Od ugotovljenega števila poševnih stebrov odštejemo štiri vogelne. Poševni drogovi morajo biti za en meter, vogelni pa za dva metra daljši od pokončnih. Število pokončnih stebrov dobimo tako, da od potrebnega števila drogov, ki jih bomo potrebovali v hmeljišču, odštejemo poševne in vogelne drogove. Za 6 m visoko žičnico morajo biti pokončna drogovi dolgi 7 m, poševni 8 m, vogelni pa. 9 m. Nekoliko drugače izračunamo število drogov v hmeljiščih, kjer sadimo še po starem načinu, t. j. 1,70 X l,40m odnosno 1,60 X 1.40m. V takšnih hmeljnikih obdelujemo strojno samo v vrsti in ne vršimo samo enosmerne obdelave med vrstami. Princip računanja je enak. Razlika je samo v tem, da širine in dolžine njive ne moremo deliti z 10, ampak s številom, ki se tej številki približuje in jo deljivo s številom vrst odnosno razdaljo v vrsti. Imeti moramo pred očmi pravilo, ki ga je postavila praksa, da jc največja dovoljena razdalja med drogovi okrog :I0 m. Vzemimo primer, ki je v hmeljiščih najčcšči. da je razdalja med vrstami 1,70m. Tu je največja dovoljena razdalja med vrstami drogov 10.20 m. Drog od droga v vrsti pa naj bo oddaljen samo 9.80m. S temi številkami torej delimo širino njive (I0.20m) oziroma dolžino vrste (9.80 m). Če sadimo hmelj 160 X 140 cm. moramo deliti širino njive z 11,20in (to je razdalja med vrstami drogov), drog od drcga v vrsti pa je oddaljen samo 8,80m, ker je razdalja med vrstami precej široka. Na ta način so posamezni drogovi tudi tukaj enako obteženi. Vedno postavljamo stebre tako. da je razdalja med vrstami večja od razdalje med drogovi v vrstah. V večini primerov je tako. da s to povečano razdaljo dobimo eno vrsto drogov manj. Res je, da s tem ne prihranimo na drogovih, ker so zato drogovi v vrsti gostejši, pač pa pri delu v hmeljišču, ki je brez drogov spomladi hitrejše. Tako imamo v hmeljišču eno ali dve vrsti drogov več, pri čemer je strojna obdelava lažja. Če so zaradi tega drogovi v vrsti gosteje postavljeni, ne igra to posebne vloge, ker je razdalja drogov v vrsti kvečjemu za 1,20 m gostejša. Praktični primer: Površina hmeljišča meri 1,0307 ha. Hmelj je zasajen v razdalji 1,70 X 1,40m. Razdalja od prve do zadnje vrste je 39.10 m, od prvega do zadnjega sadeža v vrsti pa 247,80 m. Imamo torej 24 vrst in 178 sadežev v vrsti. Na zemljišču je 4272 sadik, površina pa meri 0.9688 ha. Širino zasajenega prostora moramo deliti z 10.20 m, ker je razdalja med vrstami hmelja 1.70m. Torej 39.10 : 10.20 = 3 in ostanek 8.5 m. Ker smo pri deljenju dobili ostanek, prištejemo številu 3 še 2. Tako borno dobili torej 5 vrst drogov. Dolžino vrste, to je razdaljo med prvim in zadnjim sadežem v vrsti, delimo v našem primeru z 9,80m. Torej: Dolžina njive 247,80m delj eno z 9,80m (razdalja med drogovi) — 25 in ostanek 2,80m. Številu 25 prištejemo še dva drogova zaradi ostanka, tako da bomo imeli v vsaki vrsti po 27 drogov. Skupno bomo potrebovali na njivi: 5 (število vrst drogov) X 27 (število drogov v vrsti) = 135 drogov: Od te ga imamo: 4 vogelne drogove dolžine 9 m 56 poševnih drogov 8 m 75 pokončnih drogov . 7 m in 68 sider dolžine 1—1,2 m Najbolje bo, da si parcelo, na katero mislimo postaviti žičnice, narišemo in v njo včrtamo sadeže ter drogove. Zlasti je to važno pri njivah, ki nimajo pravokotne oblike in imajo skrajšane stranske vrste. Na kaj moramo paziti pri postavljanju žičnice? Pri tistih njivah, kjer se nam delj enje širine oziroma dolžine z razdaljo drogov izide brez ostanka, postavimo drogove, n. pr. pri razdalji hmelja med vrstami 1.70m za vsakih šest medvrst pokončne stebre v vrsto hmelja. Pri poševnih in vogelnih drogovih moramo vedeti to, da je razdalja med drogovi mišljena na vrhu žičnice in ne na mestu na zemlji, kjer je drog vkopan. Poševni drogovi so postavljeni ob robovih njive v tretji vrsti hmelja in nagnjeni z gornjim koncem nad prvo vrsto, tako, da je vrh droga oddaljen za kakšnih 30 om navznoter od prve vrste. Na enak način postavljamo poševne drogove na konec njive. Poševni drogovi so tudi tu pomaknjeni v vrsto za dve medvrstni razdalji, torej pri sajenju z medvrstno razdaljo 1,70m za 3,40 m oziroma za 3,10m, kjer je vrh poševnega droga pomaknjen za 30 cm v njivo. Isto pravilo velja tudi za vogelne drogove, samo da jih nagnemo proti vogelnim sadežem. Pri tistih nasadih, kjer se deljenje ni točno izšlo, pa lahko s premišljenim postavljanjem drogov precej pripomorem o k večji stabilnosti žičnice. Ostanek, ki nam je pri deljenju ostal, pove, da ena razdalja med vrstami ne ustreza največji dopustni širini in moramo zato dodati še en drog. Razdalja od zadnjega do dodanega droga je pač tolika, kolikor metrov nam je ostalo pri deljenju. Ker je ta razdalja včasih tudi za več metrov manjša, je razumljivo, da je ta pas žičnice, kjer je razpon med drogovi manjši, mnogo stabilnejši. Sedaj se pa mora 17 Savinjski zbornik 257 hmeljar, ki dela žičnico, odločiti sam, na katero stran njive bo postavil ta varnostni del žičnice. V glavnem odločata tu dva faktorja: smer vetrov v času, ko je hmelj najnujnejši, to je predvsem v juliju in avgustu in pa konfiguracija terena. Zimski vetrovi žičnic ne ogrožajo, ti so nevarni le slabo postavljenim piramidam. Ojačeni del žičnice postavimo v smeri najmočnejših vetrov, pri nagnjenem terenu pa na ožji razpon med drogovi na gornjo stran žičnice. Kjer je žičnica zaradi vetrov z vseh strani enako ogrožena in leži na ravnem, razdelimo varnostni del ogrodja na obe strani žičnice, to se pravi, da razdaljo med poševnimi in pokončnimi drogovi zmanjšamo enakomerno na obet straneh. Hmeljišče v bujni rasti Pri postavljanju drogov moramo opozoriti še na eno napako, ki jo radi zagrešimo. Pri poševnih drogovih, ki so krivi, moramo paziti na to, da jih postavimo tako, da je krivina vedno na gornji strani, ker nas sicer ovira pri delu aLi nam delo z vprego ali s traktorjem celo onemogoča. Največja ovira so vogelni drogovi. Zato poiščimo, če je le mogoče, krive drogove in jim ob mimo krivino navzgor. Kje in kako ukopavamo sidra? Sidra so od l m do l,20m dolga polena s premerom najmanj 20cm. Namesto lesa uporabljamo tudi okrog 80 kg težke kamne. Sidra zakopljemo najmanj 150 cm pod površino zemlje. Torej moramo kopati vsaj 170 cm globoke jame. Sidra zakopljemo točno v krajnih vrstah sadežev izpod vrha poševno postavljenih drogov. Na koncili njive so sidra ukopana pri zadnjem sadežu v vrsti. Vogelni drogovi imajo tri sidra. Dve sta v krajni vrsti v razdalji enega metra, tretje pa na koncu sosednje vrste. Pri žičnicah na nagnjenem terenu naj bo vsaj vsak tretji poševni drog na gornji strani žičnice dvakrat zasidran! Ko so postavljeni drogovi in je na njih montirana žična streha, zemljo ponovno plitko preorjemo ali vsaj zrahljamo steptano površino in jo prebranamo in zravnamo. Sedaj se lotimo razkoličenja njive. Sadilna mesta naj bodo označena čimbolj točno, da lahko posadimo vsak sadež na pravo mesto. Razmnoževanje hmelja Hmelj razmnožujemo v produkciji samo vegetativno. Del, s katerim ga razmnožujemo, imenujemo sadiko. Sadika mora biti 10—20 cm dolga, z dvema kolobarjema oči in 12mm debela. Sadike dobimo pri rezi hmelja iz trt, ki so med letom pokrite z zemljo. Ta del trte, ki poganja adventivne ali rosne korenine, vsako leto odkopavamo' in odrežemo. Pri odkopa vanju hmelja moramo paziti, predvsem takrat, kadar nabiramo sadeže, da ne ranimo z motiko tega dela rastline. Sadeži morajo biti zdravi, ne razcefrani, na vrhu morajo biti poševno, spodaj pa pravokotno in gladko odrezani. Adventivno korenje naj se od sadike poreže z nožem, nikakor pa ne omuži, da se ne napravijo nepotrebne rane. Nabrane sadike sproti zasipi jemo in ko imamo zadostno količino, jih takoj posadimo na stalno mesto. Agrotehnika hmelja Kakor pripravi zemlje, tako moramo tudi sajenju hmelja posvetiti največjo skrb. Hmelj mora biti posajen točno v vrste, kakor je zakoličena njiva. Pred sajenjem iz,kopljemo jame, ki naj bodo vsaj 20 cm globoke in za rezilo lopate dolge oziroma široke. Vse jame naj bodo oddaljene od markerja-količka, ki označuje sadežno mesto. V še sveže jame nas u jem o komposta. Kompost pritisnemo z rokami okrog sadeža in ves ostali prostor zasujemo z vlažno, ne suho zemljo. Sadež naj bo okrog 8 cm pod površino zemlje, pokrit z rahlo plastjo zemlje, vsaj 5 cm na debelo. Nad vsakim sadežem nastane na ta način plitva jamica, v katero se steka prepotrebna vlaga pri najmanjšem dežju. Spomladansko sajenje je enako jesenskemu, če se izvrši pravočasno, to je pred odganjanjem hmelja. Hmelj pa začne odganjati pri zemeljski temperaturi +5° C. V pravočasno zasajenih hmeljiščih so v mesecu maju odgnali dobro razviti poganjki. Od vsake sadike napeljemo le dva na oporo, ostale pravočasno odstranimo. V novih nasadih moramo zemljo neprestano rahljati. Kakor dihajo nadzemni deli rastline, tako dihajo tudi korenine. Ce hočemo, da se bodo korenine hitro razvijale, kar je za prvoletna hmeljišča posebno važno, pazimo na to, da bo vsa površina hmeljišč rahla, zemlja okrog sadeža pa okopana z motiko. Z zadostnim rahljanjem zemlje borno obdržali talno strukturo v najugodnejšem stanju in borno uničili tudi najbolj trdovraten plevel. Ce se s plevelom ne spoprimemo pravočasno, bo hmeljišče še v naslednjih letih zapleveljeno in mu ne bomo mogli do živega. Dobro pripravljeni zemlji za prvoletna hmeljišča d »gnojimo med vegetacijo še v treh obrokih. Posamezni obroiki so sestavljeni iz 2—3dkg dušičnatih, kalijevih in fosfornih gnojil. Prvi obrok raztrosimo v maju. drugega uned 10. in 20. junijem (pri tem obroku damo tudi vso preostalo količino fosfornih gnojil), zadnji obrok pa trosimo v tretji dekadi meseca julija. Od omenjenih gnojil trosimo apneno amonijski soliter posebej, medtem ko lahko superfosfat in kalijevo sol mešamo in trosimo skupaj. Ker apneno amonijski soliter ni tako nevaren za povzročanje požigov kot kalijeva sol in superfosfat, ga trosimo lahko tudi v vetru in rosi. Pri gnojenju s kalijevo soljo in superfosfatoin pa moramo bili veliko bolj previdni in paziti, da nam veter ne nosi prahu umetnega gnoja na listje ali celo na trte hmelja. Teh dveh gnojil tudi ne trosimo v rosi ali takoj po dežju, ko je rastlina še mokra. Pri prvoletnih nasadih gnojimo okrog rastline. Prvi obrok raztrosimo v kolobarje od 20 do 4-0 cm, drugi od 20 do 60 cm, zadnji pa po vsej površini. Krog pri rastlini s premerom 20 cm ne potrosimo z umetnimi gnojili. Proti koncu julija moramo rastline rahla prisuti. Pri osipanju je potrebno izkoristiti deževne dni, ki so v tem času precej redki, po dežju osipanje najlaže izvedemo. Hmelj razmnožujemo s potaknjenci, za katere se je udomačil izraz »sadeži« ali »sadike«. Sadike morajo biti zdrave, z dobro razvitimi in zdravimi očesi, brez znakov napada plesni, ali gnilobnih bakterij, niti ne smejo biti mehanično poškodovane. Morajo imeti vsaj dva kolobarja dobro razvitih oči. Dolge naj bodo do 12 cm, a debele 15 do 20 mm. Tudi take, ki jih je napadel hmeljski hrošč niso uporabne. Da se izognemo napakam pri sajenju, naj bo sadika spodaj ravno, na gornji strani pa poševno gladko odrezana. Jedro sadik mora biti belo. Takšne sadike sadimo, če imamo pripravljeno zemljo, že jeseni, običajno pa v začetku meseca aprila. Sadeže sadimo na stalno mesto. Pazimo na to. da ne bo sadež vsajen niti preplitko pa tudi ne pregloboko. Vrhnji del sadeža mora biti 10 do 15 cm pod površino izemlje. Na težjih zemljah sadimo bolj plitvo, na peščenih toplih zemljah pa nekoliko globlje. V nobenem primeru pa naj ne bo sadež več kot 15 cm pod površino zemlje. Pri sajenju je treiba paziti tudi na to, da sadež pravilno vtaknemo v zemljo, da torej ni z brsti obrnjen navzdol. Zaradi lažje spoznave so obrezani sadeži tako, kakor je zgoraj omenjeno. Nemogoče si je zamisliti uspešno saditev hmelja brez komposta. Sadika mora biti z vseh strani obdana s kompostom. Sadimo vedno z roko! Kompost pritisnemo k sadežu tako, da je ves obložen z njim. Samo tak sadež, ki bo čvrsto vsajen, bo odgnal tudi v sušnem vremenu, te nam zmanjka komposta, si v sili pomagamo z dobro uležamim hlevskim gnojeni, ki ga zmešamo z godno zemljo. Na vrhu pokrijemo sadež z 2 cm debelo plastjo komposta in šele nato z zemljo. Napak je, če nad sadežem napravimo gomilo, ker s tem povzročimo, da se deževnica odteka proč od sadeža. Preden zrastejo vršički hmelja 30 cm, morajo biti napeljana vodila po katerih se ovija hmelj. \ prvem letu da hmelj pri dobri negi tudi od 300 do 400 kg suhega hmelja na ha. Hmelj iz prvoletnega nasada je redkokdaj prvovrsten. Drugoletni in starejši nasadi zahtevajo več delovne sile kakor prvoletniki. Hmelj je treba najprej odorati in odkopati do sadeža, katerega smo prvo leto sadili, v naslednjih letih pa do starega štora, ki ostane vedno v zemlji. Hmelj obrezujemo v prvi polovici meseca aprila. Trte iz prejšnjega leta odrežemo tik štora, razen ene, na kateri pustimo en kolobar oči, in sicer tudi čisto pri štoru. Iz tega kolobarja navadno poženejo nove mladice, ki jih napeljemo na oporo. Vse ostale čimprej odstranimo, da bi vso rezervno hrano, ki se je od jeseni čez zimo nakopičila v štoru, izkoristile samo na novo napeljane mladice. Na eno vodilo napeljemo 3, le redko 4 trte. 4 trte pridejo v poštev le pri hmelju v zadnjih letih, ko se zalistniki ne razvijajo več tako bohotno. Ko je hmelj končno na opori, zelo hitro raste. Povprečni dnevni prirastek je okrog 10 cm, v toplih nočeh pa tudi 20 cm. Pri višini 2 do 3 m postane rast nekoliko počasnejša. Dnevni prirastek je mnogo manjši, kar je razumljivo, ker poleg glavnih trt začno odganjati tudi zalistniki, ki se razvijajo za vsakim listom. V mesecu juliju doseže rastlina vrh opore in neha rasti v višino. Zalistniki se sedaj zelo razvijejo in pri ugodni legi dosežejo tudi do 1 m dolžine. Spodnje za-listnike. do 2 m višine, je treba čimprej odstraniti, ker niso rodni in zaradi prebujne rasti hmeljske rastline, le životarijo v njeni senci. Za to iraizvojno stopnjo se kmalu pojavijo na zaliistnikih cvetni popki. Najprej jih opazimo na spodnjih panogah in se enakomerno razvijajo proti vrhu rastline. Hmelj cvete v socvetjih. Iz teh socvetij se razvijejo posamezni storžki. Ko storžki komercialno dozorijo, to je običajno v začetku druge polovice meseca avgusta, začnemo z obiranjem hmelja. Hmelj obiramo tako, da ima vsak storžek okrog 1 cm dolg pecelj. Nabrani hmelj je treba takoj ali vsaj čez noč posušiti. Posušen in odvolgujen hmelj sme vsebovati največ 12 % vode. Sušimo ga na posebnih sušilnicah pri največ 50° C toplote. Do oddaje ga hranimo v suhem in temnem prostoru. Za časa rasti hmelja je treba zemljo vedno rahljati in rastlini dognojevati z umetnimi gnojili. Prvo rahljanje zemlje izvršimo takoj po rezi hmelja. S traktorskim okopalnikom zrahljamo zemljo med vrstami. Za to rahljanje porabimo največ časa, saj je zemlja od jesenske brazde in ker smo jo pri odkopavanju, rezi in napeljavanju žice poteptali, najbolj zbita. Zemljo rahljamo med vegetacijo po potrebi, tako da je površina vedno zrahljana. Da obdržimo gornji sloj zemlje preko leta v zadovoljivi strukturi, jo rahljamo ali branamo štiri do šestkrat. Konec maja ali v začetku junija hmelj tudi prisujemo z zemljo, da požene več rosnih koreninic, s katerimi črpa vodo in v njej raztopljene rudninske snovi. Pas zemlje ob sadežih v vrstah hmelja je treba ročuo obdelovati, da tudi tukaj obdržimo zemljo v godnem stanju m uničujemo plevel. D o gno j evan je hmelja Hmelj potrebuje precejšnje količine umetnih gnojil. Te trosimo večkrat med letom na široko po hmeljiščih. Splošno povprečje porabe umetnih gnojil na 1000 sadik je: 40 kg čistega dušika, 26kg čistega fosfoira, 61 kg čistega kalija ter 122kg apna. Gnojila trosimo tako, da jih pri obdelavi zmešamo z zemljo. Apneni dušik troisiino vedno jeseni ali zgodaj spomladi. Ce gnojimo z njim med vegetacijo, kvari kvaliteto hmelja zaradi toksičnega delovanja ciamamidnega dušika. Apneno amonični soliter in čilski soliter uporabljamo med vegetacijo. Od fosfornih gnojil trosimo Tomaževo žlindro jeseni, pozimi ali zgodaj spomladi, z drugimi besedami pred vegetacijo, to pa zato. da nam je ni tre'ba skladiščiti in zmanjšamo konico dela v poletnih mesecih. Superfosfat. ki je vodotopen, trosimo seveda med vegetacijo. Priporočljivo je, da so vsa fosforna gnojila še pred cvetenjem v zemlji, ker je izkoriščanje fosfora v času cvetnega nastavka največje. Kalijevo sol trosimo med vegetacijo v treh obrokih, tako kakor lahko topljiva dušičriata gnojila. Ce raztrosimo vso potrebno količino naenkrat, nam kvari zlog zemlje in otežkoča zemeljsko obdelavo. V naših hmeljiščih se enkratno gnojenje s kalijem ne obnese, kakor to priporoča razna literatura za ostale kulture. Še bolj kakor pri ostalih kulturah, moramo paziti pri hmelju na bolezni in škodljivce, ki ga napadajo. Hmelj je izrazito trgovsko blago, ne moremo ga poikrmiti živini, ne uporabiti za »tel j o, še manj uporabiti kot surovino za domačo predelavo. Do zadnjega kilograma ga moramo vnovčiti. Trgovina pa ni malo izbirčna glede kvalitete. Kvalitetno blago pridelamo s pravilno agrotehniko in dodatkom umetnih gnojil v pravilnem sorazmerju. Poleg zgoraj omenjenih činiteljev Hmeljarji se preskrbujejo z umetnimi gnojili N a j v a ž n e j š i škodljivci i n z a t i r a n j e pa nam kvarijo kvaliteto hmelja škodljivci in bolezni, ki jih ni malo, in so nekateri prav resen sovražnik našega hmelja. Pa si po vrsti oglejmo, kateri škodljivci in kakšne bolezni se pojavljajo v različnih rastnih stadijih .hmelj ske rastline. Med zemskim mirovanjem, to je od oktobra do zgodnje spomladi, mirujejo vsi škodljivci. Samo voluhar nam v tem času posebno v zgodnji spomladi, lahko napravi večjo škodo. Primanjkuje mu že namreč zaloge, ki si jo je pripravil v svojih skladiščih. V sili, če zaide v hmeljišča, nam uniči mnogo hmeljskih sadežev, posebno v obrobnih vrstah. Največ uspeha pri zatiranju smo do sedaj imeli s pastmi. V zadnjem času pa se je od vseh kemičnih sredstev najbolje izkazal edrin, s katerim škropimo samo po površini, za katero smo prepričani, da jo ogroža voluhar. V tem času tudi režemo hmeljevino. Le-to zažgemo ali kompostiramo s precejšnjo količino apnenega dušika. Tako se rešimo vse zalege prosene vešče, ki prezimuje v odmrlih hmeljskih trtah. Posušeni hmelj v skladišču Pri prvem spomladanskem delu v hmeljiščih, to je pri odkopa-vanju in rezi, moramo mehanično uničiti ličinke hmeljskega hrošča, ki živijo v podzemnih steblih ali pa so svoje hodnike zvrtale že v štor sam in jih tako najdemo v njem. Pri rezi opazimo tudi potemnele sadeže, ki jih je okužil fuzarij. Na marsikateri zemlji, ki ni dovolj založena z apnom, najdemo tudi rakasto obolele rastline. Vsa prazna mesta, ki srno jih pri odkopa vanju odkrili, in bolne rastline, ki srno jih pri rezi opazili, zamenjamo z ukoreninjenimi sadeži. Ko odganjajo poganjki ali če je vreme nekoliko hladnejše, ko že ti nekoliko porastejo, se pojavijo bolhači, ki so prezimovali v zemlji. Pri hudem napadu objedajo me samo mlado listje, lotijo se tudi mladic samih. Takrat hmelj popolnoma zaostane v rasti. Škodo lahko preprečimo samo s pravočasnim zatiranjem bolhačev s kemičnimi sredstvi. Uporabljamo sredstva na osnovi lindana ali prašiva na osnovi lindana in DOT. Pri odganjanju mladic opazimo tu in tam, da se je nekaterih že polotila peronospora. Okužene mladice je treba pri napeljavi hmelja odstraniti iz hmeljišča. Te mladice poznajo hmeljarji pod imenom »kuštrovci«. Poleg teh mladic opazimo na nekaterih hmeljiščih tanke kratke poganjke, na katerih si internodiji sledijo neposredno drug za drugim. To so znaki virusnih obolenj. Ne samo mladice, tudi sadeže je treba izkopati in odstraniti iz hmeljišča ter prazna mesta izpopolniti z rezervnimi ukoreninjenci. Na okuženih njivah najdemo v tem času samice rdečega pajka, ki prezimujejo v zemlji, najraje okoli sadeža. Ce je pomlad zgodnja in topla, najdemo celo že prve ličinke. Ko je hmelj dosegel višino 2 do 3 m, to je časovno konec maja ali v prvi dekadi meseca junija, se pojavi nalet hmeljskih mušic, ki se preko leta razvijejo partenokariptno in imajo v ugodnih letih tudi okrog 10 generacij nekrilatih potomcev. Tam, kjer smo že prej opazili rdečega pajka, so sedaj tudi že neznatne poškodbe. Tudi znake pero-nospore najdemo na listih v tem času, predvsem v deževnih dneh. Najbolje napravimo, da takoj začnemo intenzivno škropiti. Praksa je pokazala, da so najboljša sistemična sredstva. S temi, z enkratnim škropljenjem, uničimo kar dva nevarna škodljivca, listne uši in rdečega pajka. Če škropivu dodamo še dithan, že prvič istočasno škropimo preventivno tudi proti peronospori. Preden doseže hmelj vrh opore, se tu in tam pojavijo trte, ki počasi blede in hirajo. Če jih nismo mehanično poškodovali, je to poškodbo napravila glivica fuzarij. Trte pri zemlji odgnijejo in jih je treba odstraniti iz hmeljišča. V juliju, ko je hmelj dosegel vrh opore in se vsa življenjska sila rastline usmerja na razvoj zalistnikov, se le redko pojavijo strigalice, stenice in gosenice različnih metuljev. Te škodljivce zatiramo z oljem lindan. Ocl takrat, ko začne hmelj nastavljati cvetne brste, pa do takrat, ko že lahko razlikujemo popke posameznih socvetij, je treba hmelj preventivno škropiti proti peronospori. Da bi si zagotovili kvaliteto, je treba omenjene škodljivce pravočasno zatreti, proti peronospori pa preventivno škropiti vsaj vsakih 8 dni. Med zorenjem hmelja se včasih pojavi kladosporij. Takšne hmeljnike najprej oberemo, ker se klado-sporij v zadnjih dneh obiranja vedno močneje razvije. Prevzemne vrste hmelja Ves posušeni hmelj prevzame Izvozno trgovsko podjetje »Hmezad« v Žalcu. Prevzem se vrši na podlagi tipiziranih vzorcev, ki jih sestavi posebna komisija vsako leto posebej, upoštevajoč kvaliteto hmelja zadevnega leta. To delo opravi komisija s pomočjo zbranih vzorcev celotnega hmeljarskega okoliša. Po kvaliteti določi komisija hmelj v I., II.. III. in IV. vrsto, za katere se uporabljajo nazivi: I. — prvovrsten, II. — prav dober, III. — srednje dober, IV. — dober. V posamezne vrste se uvrstij o hmelj i, ki imajo naslednje odlike: Vrsta I. — prvovrsten: Dobro dozorel hmelj. Kobule (storžki) morajo biti v glavnem enako velike in svetlo zelene prirodne barve, njih lističi pa enakomerno srednje veliki, brez rdečih peg (lis) pero-nospore ali rdečega pajka. Svilen lesk kobul, fina, in gosto členkasta vretenca, elastičnost kobul, to je, da se lističi ne smejo drobiti oziroma ostati stisnjeni pri pritisku, so nadaljnje zahteve. Kobule morajo imeti mnogo lupulina citronasto rumene barve, ki mora biti oljnat in lepljiv. Hmelj mora biti lepo obran, to je brez listja in vejic, S kratkimi peclji. V prvo vrsto mu pomaga tudi ugodna in prijetna prirodna aroma, s tipičnim hmeljevim vonjem, brez diha po česnu, baldrijanu, slami ali drugih tujih snoveh. Pri posameznih redkih kobulih ima lahko kakšen kobuljni listič rdečo pego ali madež, ki je nastal zaradi udarca vetra, nikakor pa ne zaradi peronospore ali rdečega pajka. Povprečna vlaga hmelja je 10%, najvišja dopustna vlaga pa 12%. Ta zahteva glede vlage velja tudi za vse ostale vrste. Vrsta II. — prav dober: Hmelj mora imeti v splošnem iste odlike kot vrsta I., samo da je rumenkasto zelene barve. Lističi na kobulah imajo lahko več rjavkastih peg, ki jih je povzročil veter, ne sinejo pa imeti znakov peronospore ali rdečega pajka. Vrsta III. — srednje dober: V to spadajo hmelji, katerih kobule niso izenačene in imajo rumenkasto, medlo svetlo barvo. Rjave lise kobul oziroma posameznih lističev so izrazitejše in je lahko del takih lis zaradi rdečega pajka ali peronospore. Lupulina je lahko nekoliko manj in tudi temnejše barve, nikakor pa ne sme biti zažgan. Vretenca so lahko manj fino členkasta. Vrsta IV. — dober: Ta označuje vse ostale uporabne vrste hmelja, ki so slabše tako v barvi kot v kvaliteti od tretje vrste. Pridelovalec mora pripeljati k prevzemu zdrav in pravilno suh, nikakor pa ne vlažen hmel j. Zdrobljen hmelj se razvrsti po odstotku zdrobljenega v nižje vrste. Prevzem hmelja se začne takoj po obiranju. S prevzemom hmelja preide vsa odgovornost za pravilno vskladiščenje in manipuliranje na omenjeno podjetje. V letu 1957 je podjetje »Hmezad« prevzelo 2,543.134.50 kg suhega hmelja. Od tega je bilo I. vrste 33,6%, II. vrste 63,6%, III. vrste 1,6% in IV. vrste 1,2%. P r o d a j a h m e 1 j a Omenili smo že, da je hmelj v glavnem izvozno blago. Le 10% celotnega pridelka pokupijo domače pivovarne, ostalih 90% gre v izvoz. Uvozne države so: Anglija, Avstrija, Argentina, Belgija. Brazilija, Danska, Francija, Holandska, Norveška. Nemčija in ZDA in še vrsta manj pomembnih. Na svojem potovanju do potrošnika pa potuje naš hmelj tudi v druge dežele, ki niso neposredni uvozniki, celo v deželo vzhajajočega sonca. Povsod pa priča o tem, da morajo biti ljudje, ki ga znajo pridelovati, prizadevni in delavni. Slovenski hmelj in Savinjska dolina sta zgodovinsko in pojmovno tako povezana, da ni mogoče govoriti o naših krajih ne da bi govorili tudi o hmelju. Zato je pričujoči sestavek prišel tudi v ta zbornik. ŽJ?. j L M S' PP» . Savinjski goldiiig roma v svet Ing. agr. Marta Gosar: Mirosan danes in jutri U v O d Na poti po Savinjski dolini se ti oko nehote ustavlja na lepo urejenih hmeljiščih, ki kljub svoji enoličnosti ne vplivajo utrujajoče, marveč napravljajo pokrajino slikovito in prikupno. V smeri proti Celju, tik pred Žalcem, središčem Savinjske doline, pa opazovalcu obstane oko na ograjeni površini z lepo razvrščenimi sadnimi sadikami. Le kdo si je dovolil motiti ubranost Savinjske doline z nečim, kar nima nobene zveze s hmeljem? Kakor je Savinjska dolina pomembna glede hmeljarstva za celotni okraj, prav tako je tudi vodilna v proizvodnji sadnih drevesc. Za celotno Štajersko, prav posebej pa za celjski okraj, lahko smatramo sadjarstvo kot eno najvažnejših kmetijskih proizvodnih panog. Celjski okraj glede sadjarstva ni važen le zaradi proizvedene količine sadja, pač pa še bolj zaradi dobre kvalitete, kar omogočajo izredno ugodni klimatski pogoji za sadjarstvo. Nekoč je štajersko sadje, prav posebno zimska jabolka, slovelo ne samo na domačem tržišču, temveč tudi v inozemstvu in je bilo važen izvozni artikel. Z nastopom ameriškega kaparja in zaradi slabe oskrbe v vojnih letih in prvih povojnih letih sta proizvodnja in kvaliteta bistveno padli. Toda kljub temu, da je današnje stanje sadjarstva v primeri s predvojnim slabše, ni treba, da bi tej panogi ne posvečali več pažnje. Nasprotno, skrbeti moramo za to, da bo štajersko sadje postalo zopet važno izvozno blago in tako pripomoglo k zvišanju narodnega dohodka, obenem pa bo važen vir deviz. V zadnjih letih so začela kmetijska gospodarstva in zadružniki obnavljati stare sadovnjake in zasajati nove. Danes so večinoma vsi starejši sadni nasadi nujno potrebni temeljite asanacije. Toda kljub temu rešitev sadjarstva ni v asanaciji, pač pa v napravi novih intenzivnih nasadov. Zato bomo potrebovali mnogo sadnih drevesc. Pred več desetletji je bila v celjski občini velika drevesnica, ki je z uspehom delala. V novejšem času pa smo imeli na področju celjskega okraja eno drevesnico nekoliko večjega obsega in sicer na Kmetijskem gospodarstvu v Slovenskih Konjicah ter 10 manjših drevesnic. Manjše drevesnice, razen dveh ali treh, še obstajajo zaradi izrednega pomanjkanja drevesnic, bodo pa morale prenehati, ker jih bo pregnal novi zakon o drevesnicah, ki ne dovoljuje prodaje nekvalitetnih sadik. Iz navedenega je razvidno, da potrebe po drevescih obstoječe drevesnice ne bodo mogle kriti. Zato je bila jeseni leta 1955 na pobudo Okrajne zadružne zveze Celje ustanovljena »Sadna drevesnica Mirosan«, ki bo krila glavni del potreb po drevescih v okraju. Po temelji- tem preudarku je bilo določeno za okrajno drevesnico nekdanje de-lovišče Kmetijskega gospodarstva Ar j a vas, imenovano Mirosan. Ta lokacija je bila osvojena zaradi tega, ker ima Mirosan izredno ugodne talne in klimatske pogoje za proizvodnjo sadnih drevesc, razen tega pa tudi zategadelj, ker je nujno, da vzgaja sadna drevesnica posestvo, kateremu je drevesničarstvo glavna proizvodna panoga. Zato je bilo potrebno poiskati obrat z največ lOOha zemlje, ki se lahko razvije v izključno drevesničarsko posestvo. Končno je vplivalo na lokacijo tudi dejstvo, da je Mirosan približno enako oddaljen od krajnih točk okraja in da je blizu železniške postaje in glavne ceste, kar vse znižuje stroške razpošiljanja. Na podlagi navedenega je razumljivo, zakaj ima Savinjska dolina centralno drevesnico za celjski okraj. Prvi del ANALIZA SEDANJEGA STANJA I. Osnovni podatki o posestvu Posestvo Sadna drevesnica Mirosan leži v občini Žalec in meri 76 ha. Zemljišča celotnega posestva so z malimi izjemami last splošnega ljudskega premoženja. Ob registraciji so bile Sadni drevesnici Mirosan določene naslednje naloge: 1. Vzgajati sadike koščičarjev, pečkarjev in jagoidičevja. 2. Skrbeti za selekcijo sadnega drevja glede na rodnost in druge lastnosti. 3. Zalagati celotno področje skupnosti komun celjskega okraja s sadilnim materialom. 4. Strokovnjaki posestva naj prevzamejo na področju Okrajne zadružne zveze Celje vzgojo mlajših kadrov v sadjarstvu. Glavni tržni proizvod posestva je sadilni material pečkarjev, koščičarjev in črnega ribeza. Nadaljnji blagovni proizvod posestva sta danes še sadje in mleko. II. P ri r o d n i i in ekonomski p o g o j i 1. Lokacija: Posestvo Mirosan leži v osrčju celjskega okraja. Njegova zemljišča ležijo v južnem obrobnem področju Savinjske doline, delno pa v dolini sami. Tako je del površin v izrazito sadjarskem, del pa v hmeljarskem proizvodnem okolišu. (Konfiguracija terena je ugodna, saj imajo skoraj vsa zemljišča brez izjeme blag nagib ali pa so v ravnini. Posestvo je delno arondirano. Po rajoniizaciji spada Sadna drevesnica Mirosan deloma v predalpski živinorejski proizvodni rajon, večidel pa v hmeljarski hribovski podrajon. Danes je glavna proizvodna panoga posestva drevesničarstvo, kot pomožni panogi pa sadjarstvo in proizvodnja krmskih rastlin v povezavi z živinorejo. Sedež posestva in glavni del površin ležita v k. o. Kasaze, ostale površine pa v k. o. Zabukovica, Leveč in Petrovče. Center posestva je oddaljen od ceste I. reda Celje—Ljubljana in železniške postaje Petrovče v Savinjski dolini ca. 2 km. Od mesta Celja, sedeža okraja, je uprava posestva oddaljena ca. 10km. Do sadne drevesnice Mirosan vodi občinska cesta in deli arondirana zemljišča v dva dela. Z malenkostnimi popravili cest in poti bodo komunikacije v sklopu posestva dobro urejene. Dohod do posestva je direktno vezan na občinsko pot. 2. Ekonomski pogoji: Sadna drevesnica Mirosan leži na robu kmetijskega področja, katerega glavni tržni proizvod je hmelj, ki ga odkupujejo v Žalcu, središču hmeljarskega področja. Glede na to, da je Sadna drevesnica Mirosan okrajnega pomena, prodaja sadilni material po vsem okraju. Perspektivni program obnove sadjarstva predvideva za celjski okraj do leta 1%1 porabo sadik skupno 357.140 raznih sadnih plemen in sicer: i , Leta 1958 31.920 sadik Leta 1959 54.000 sadik Leta 1960 105.620 sadik Leta 1961___165.000 sadik Skupno 357.140 sadik" Iz navedene tabele je razvidno, da bo vsakoletna potreba po sadnih drevescih naraščala. Sadna drevesnica Mirosan je glede na površine, ki jih lahko vključi v kolobar vzgajališča, sposobna proizvesti pri polni kapaciteti letno 54.000 sadik, medtem ko jih sedaj proizvaja 23.000. Nobena teh količin ne zadošča vsakoletnim potrebam po sadilnem materialu. Zato je predvideno, da bo krit primanjkljaj drevesc iz drevesnic izven okraja, ker lastnih ni dovolj. Iz navedenega je razvidno, da je skrb za plasiranje sadilnega materiala odveč. Posestvo Mirosan ima sedaj 8,27 ha jablanovih nasadov v dobi rodnosti iin 8 ha novih nasadov, ki bodo v nekaj letih v polni rodnosti Vsi ti nasadi so dobro oskrbovani, tako da je procent prvorazrednega sadja visok. Posestvo prodaja sadje podjetju s sadjem v Celju in gre večidel v izvoz. Zaradi dobre kvalitete sadja posestvo nima večjih težav s prodajo. Dalje ima Mirosan 2 ha črnega ribeza v čistem nasadu in 4 ha kot podkulturo v mladih nasadih jablan. Črni ribez prodaja podjetj u s sadjem v Celju za izvoz. Sadna drevesnica ima 20 glav goveje živine. Od tega je 18 molznih krav s povprečno mlečnostjo 3.1001 mleka letno. Zaradi neposredne bližine Tovarne keramičnih izdelkov v Libojah posestvo nikoli ne odvaža mleka v Celje, pač pa vsega proda neposredno delavcem omenjene tovarne. Del mleka porabi tudi doma za delavce. 3. Klimatski pogoji Sadna drevesnica Mirosan leži 254 m nad morjem. Posestvo je v Celjski kotlini, ki ima ugodne podnebne razmere. Za obdelavo padavin sem vzela podatke opazovalnih postaj Celje in Gomilsko, za obdelavo temperatur so pa na razpolago edinole podatki celjske opazovalne postaje. Na osnovi teh podatkov je razvidno, da znaša povprečna letna temperatura 9,6° C. Povprečna temperatura v juliju znaša 20,2° C. Povprečna temperatura v januarju znaša —1.4° C. Povprečni minimum v januarju je —7° C, v februarju pa —9,9° C. Zimski mraz traja približno 3 mesece. Iz tabele o razpoložljivi količini toplote v 0 C je razvidno, da je kraj glede toplote primeren skoraj za vse kmetijske kulture. V celotni vegetacijski dobi je rastlinam na razpolago približno 3.400° C. «5 . tD £> CD S 3 -3 — » S > O ca S C3 Mesečni povprečki srednje dnevne temperature v °C. Zimska doba Sp. rast. d. Rast. d. Rast. d. jarin ozimin XI. XII. I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. 1926 5.4 0.2 1,4 0.2 5.5 9.3 14,4 18,4 20,2 19,1 15,5 10.3 Celotna srednja dnevna temperatura 9,6° C. Povprečna dnevna temperatura v dobi vegetacije je 17,5 °C. Razpoložljiva količina toplote. Povprečno trajanje topi. let. čas. Pozimi Spomladi Poleti V jeseni 162 do 119 dni od 16/11 do 15/3 451 do 1.680 do 1.420 do 67 dni od 118 dni od 61 dni od 15/3 21/5 16/9 do 21/5 do 16/11 do 16/11 Celotno 3.713 Maksimum in minimum toplote Vremenska XI. XII. I. 11. 111. IV. opazovalnica max. 10.7 5,4 5,3 5,9 8,0 12,4 Celje min. 3,8 —6,7 -7,0 —9,9 0.0 6,1 241 in V. VI. VII. VIII. IX. X. nad morjem max. 16,3 19.9 21,7 21,1 18,0 12,7 min. 11.9 16,0 18,7 17.1 11.7 5,7 Razpoložljiva količina toplote v °C Opazovalnica Celje 2.495 1.770 2.490 2.955 2.676 2.722 1.145 1.545 Kultura Oz. žito J aro žito Koruza Pesa Fižol Krompir Ajda Strnišč. repa Potrebuje toplote 2.500—3.000 1.800—2.200 2.500—3.000 2.400—2.700 2.300—3.000 1.500—3.000 1.000—1.200 1.500—1.600 Povprečna količina padavin po mesecih Opaz. postaja Leto opaz. Štev. Količina Celje 241 Gomilsko podatkov 1919—1939 1927—1939 let 20 12 padavin 1116 mm 1104 mm I. II. III. IV. V. vr. VIL VIII. IX. X. XI. 53 41 65 98 111 123 111 109 121 118 96 64 51 76 82 116 99 82 109 111 133 101 70 80 Povprečna količina padavin v dobi vegetacije Opaz. post. Skupna Celje 241 količ. v spoml. poleti jeseni pozimi Gomilsko veget. d. 934 195 400 339 273 833 198 290 345 271 Letna količina padavin znaša 1104 do 1116 mm in sicer: Jeseni 253—339 111111 Pozimi 270—330111111 Spomladi 195—232 111111 Poleti 290—400111111 Največ padavin pade poleti, najmanj spomladi. Glavni maksimum padavin je v juniju, sekundarni pa v septembru. Področje ni podvrženo točam in ni izpostavljeno močnim vetrovom. 4. Pedološka analiza tal: Pretežni del posestva je na področju, katerega tla so iz glinaste ilovice. Večidel je podlaga glina ali sivic-a, na krčevinah in v gozdu pa prehaja v lapor. Na kolobarnih površinah drevesnice, ki so ob glavni cesti v Novem Celju, Drešinji vasi i,n Leveu, je zemlja peščena ilovica. Menjavata se srednjegloiboka in plitva naplavina. Za večino tal Sadne drevesnice Mir osa n lahko rečemoi, da so srednje dobro založena s hranilnimi snovmi in so slabo kisla. Hu-moznost je dobra, posebno tam, kjer je bil gozd, samo da je humus kisel, ker je nastal z razpadanjem listja, korenin itd. III. Analiza d o s e d, a n j e g a razvoja in o r g a 11 i z a -c i j a proizvodnje i 11 proizvodnih kapacitet 1. Struktura in izkoriščanje površin Površine posestva Sadna drevesnica Mirosan ležijo v petih katastrskih občinah in sicer: v k. o. Kasaze, Petrovče, Leveč, Sveta Neža in Zabukovica. Mirosanski plantažni nasad Celotna površina posestva (76,78 ha) je po kulturah takole razdeljena: Njive in vrtovi 13,8196 ha Sadovnjaki 28,2755 ha Vinogradi 0,5561 ha Travniki 10,6411 ha Obdelovalna površina 53.2923 ha Senožeti — Pašniki 1.5194 ha Ribniki 0.4226 ha Trstičje — Kmetijska površina 55,2343 ha Gozdovi 19,4554 ha Rodovitna površina 74.6897 ha Nerodovitna površina 2,0955 ha Skupno 76,7852 ha Njivske površine služijo danes za drevesničarsko proizvodnjo. Tako je letno uporabljenih 3 krat po 2 ha površin za vzgajališča. na ostalih kolobarnih površinah drevesnice pa proizvajajo krmske rastline za živinorejo. Posestvo je po proizvodnji drevesničarsko sadjarski obrat z živinorejo. Na površini 28,27 ha so sadni nasadi. Od tega je 8,27 ha starih in 8 ha novih jablanovih nasadov, ki imajo na površini 4ha kot vmesno kulturo črni ribez. Na površini 2 ha so čisti nasadi črnega ribeza. 1 lia površine pa zajema jablane na vegetativnih podlagah. Ostalih 9 ha površine je krcevina, namenjena za jablanov nasad. Gozdovi, ki jih ima posestvo, bodo v prihodnosti izkrčeni in spremenjeni v sadovnjak, razen 8 ha, ki bodo tudi v bodoče ostali gozd. iKot celota posestvo ni arondirano. Le parcele v k. o. Kasaze in Zabukovica predstavljajo arondirano površino. Parcele v k. o. Leveč sestavljata dva kompleksa po 2 ha, ki tudi rabita za vzgajališče drevesnice. Ostale parcele v k. o. Petrovče pa so majhne in raztresene, zaradi česar jih bo posestvo izločilo iz svoje nadaljnje proizvodnje. Isto velja za parcele v k. o. Sveta Neža, ki sestavljajo sicer en kompleks, pa so preveč oddaljene od središča posestva. Tudi konfiguracija in sestava tal na tej površini ni ugodna. Iz teh razlogov bo tudi ta površina izločena iz nadaljnje proizvodnje. V k. o. Kasaze bodo izločili le dve manjši zemljišči, ki sta oddaljeni od centra posestva in nimata gospodarskega pomena. Po izločitvi vseh navedenih površin bo posestvo popolnoma arondirano v en kompleks z izjemo treh kolobarnih površin po 2 ha, ki so oddaljene ca. 2-km od centra posestva. Ta izjema pri arondaciji je potrebna zato, ker posestvo v arondiranem sklopu nima dovolj kolobarnih površin za vzgajališče. Da vzgajališče ni v enem kompleksu, je ugodno tudi zaradi toče, ki bi sicer lahko uničila več letnikov. Ig Savinjski zbornik 273 2. Analiza rastlinske proizvodnje (drevesničarstvo, sadjarstvo, proizvodnja krmnih rastlin): Za sadno drevesnico Mirosan je drevesničarstvo glavna proiz-,vodna panoga. Ker je posestvo še mlado, je na podlagi dosedanjih izkušenj nemogoče napraviti detajlno analizo drevesničarske proizvodnje. Ugotovimo lahko le, da se dosedanji letniki drevesnice dobro razvijajo. Drevesničarstvu sledi po važnosti sadjarstvo, ki je bilo tudi pred ustanovitvijo posestva v današnjem obsegu najvažnejša proizvodna panoga tega delovišča. Saj je celotno področje pobočij levega in desnega brega Savinje izrazito sadjarsko. Tu so ugodni pogoji predvsem za gojenje pečkarjev in jagodičevja, kar nam dokazujejo dosedanji rezultati v sadjarstvu. Značilno je namreč, da na posestvu, kakor tudi v neposredni bližini, izredno dobro uspevajo jablane in hruške, katerih plodovi so lepo obarvani, aromatični in imajo zaradi notranjih kvalitet nadpovprečno sposobnost skladiščenja pri normalnih pogojih. Poleg klimatskih in talnih priliik, ki omogočajo razvoj sadjarstva na posestvo Mirosan, je omembe vredno, da je konfiguracija površin, predvidenih za gojenje sadnega drevja, ugodna in omogoča strojno obdelavo. Tretja rastlinska proizvodna panoga tega posestva je gojenje krmskih rastlin na kolobarnih površinah drevesnice. Do ustanovitve drevesnice Mirosan je bila večina njivskih površin uporabljena za proizvodnjo žit in okopavin, ki so dajale srednje donose. Z zboljšanjem agrotehnike bi bilo sicer možno tudi to proizvodnjo spraviti na višji nivo. Za današnjo usmeritev posestva Mirosan pa proizvodnja poljedelskih kultur ni smotrna razen tistih, ki rabijo pravilnemu kolobar jen ju površin. Površin, namenjenih poljedelstvu, posestvo v bodoče sploh ne bo imelo. 3. Analiza živinorejske proizvodnje: Kakor že omenjeno, ima posestvo danes 20 glav goveje živine, ki proizvede letno 1.600 q hlevskega gnoja. Ta količina gnoja zadošča le za 16 ha njivske površine. S tem pa ne bi bile krite potrebe po hlevskem gnoju za nove nasade. Po končani obnovi bo posestvo potrebovalo letno ca. 3.300 q hlevskega gnoja. Za prehrano živine ima posestvo na razpolago krmo z 10,6 ha travnikov in 7,8 ha njiv. Ker je pretežni del površin zasajen s sadnim drevjem ali pa je predviden za zasaditev, in ker bo posestvo zaradi arondacije oddalo glavni del travnikov, ne bo imelo dovolj površin za proizvodnjo krmskih rastlin, zaradi česar tudi ne bo moglo rediti dovolj živine. Zato bo prisiljeno skrbeti za nadomestitev hlevskega gnoja z rastlinami za zeleno gnojenje in s kompostiranjem. Kolikor pa bi posestvo povečalo število glav živine, bi moralo nujno urediti pregonske pašnike v bližini hleva, da bi mogla biti živinoreja aktivna. V sedanjem sklopu posestva ni površin, ki bi bile primerne za pregonske pašnike. Ce poleg tega upoštevamo, da sta mehanizirana košnja in sušenje sena v nasadih z nizkimi kronami nemogoča, ročno opravljanje tega dela - pa predrago, bo posestvo moralo nujno iskati drugačen izhod za kritje potreb po organskih gnojilih. 4. Analiza opreme in mehanizacije posestva: Po inventuri 12. 12. 1957 ima posestvo za mehanizirano obdelavo in predelavo naslednje stroje: Slamoreznica Mura Elektromotor 3,5 KW Vprežne konjske grabi je Obračalnik za seno Motorna črpalka za vodo Dvodelna železna brana Lesena brana Sejalnik za koruzo Peresni kultivator Hmeljski kultivator Dva navadna pluga Vprežni obračalni plug Nahrbtna škropilnica za drevesnico Ročni robkač za koruzo Krožna brana Ročni drobileč za žito Vejalnik za žito Kultivator Motorna škropilnica Elektromotor Kosilnica »Fahr« Sadna škropilnica Traktorski kultivator Traktorska škropilnica Traktorska železna brana Traktorski plug Kosilnica z rezervno koso Dvobrazdni plug Priključek za brano Sadni mlin Železna stiskalnica Lesena stiskalnica Ročna črpalka za gnojnico Traktor Steyer — veliki Traktor Steyer — mali Enoosni traktor — »Tunt« Pri sedanjih kapacitetah posestva in sedanji proizvodnji je večina strojev, ki jih ima posestvo, potrebna za nemoteno organizacijo dela. Le nekateri stroji, kot na primer sejalnik za koruzo, ročni rob-kač za koruzo, drobilec za žito in podobno, že danes posestvu niso več potrebni. S preusmeritvijo posestva v specializiran sadjarsko-drevesni-čarski obrat, kar predvideva ureditveni načrt, bo tudi v pogledu mehanizacije potrebnih nekaj izprememb, ki jih obravnavamo v drugem delu tega sestavka. 5. Analiza delovne sile in strokovnega kadra: Posestvo ima danes stalno zaposlenih 9 delavcev. Poleg tega ima mesečno povprečno po 11 sezonskih delavcev. Del dela opravijo tudi praktikantje, ki jih je v sezoni povprečno po 8. Upravo posestva sestavljajo direktor, dve pisarniški moči, dvoje delovodij, od katerih ima eden srednjo kmetijsko šolo, drugi pa je specializiran drevesničar — sadjar z dveletno sadjarsko-vinogradniško šolo v Mariboru. Poleg tega ima posestvo še skladiščnika. Pri sedanjih kapacitetah in načinu proizvodnje je število zaposlenih delavcev in vodstvenega oziroma strokovnega kadra še kar zadovoljivo. 6. Analiza kapitalne izgradnje in ureditev ekonomskega dvorišča: Lokacija gospodarskega centra posestva je ugodna, ker je gospodarsko dvorišče s pripadajočimi zgradbami v sredini posestva. Gospodarsko središče posestva sestavlja stavba z zasilnimi pisarniškimi prostori, preurejen isvinjak za vskladiščevanje sadnih dreves, lopa za shranjevanje strojev, hlev za 20 glav živine, kozolec, ki rabi za pakiranje sadilnega materiala in podkletena stanovanjska zgradba, v katere neposredni bližini je čebelnjak za 15 panjev. Gospodarska poslopja že za sedanje potrebe ne ustrezajo. Posestvo potrebuje nujno nove upravne prostore, skladišče za sadje in prostor za predelavo sadja. Usmeritev posestva, ki jo predvideva ureditveni načrt, bo bistveno vplivala tudi na gospodarski center. 7. Ekonomsko finančna analiza: Posestvu dajejo v današnji sestavi največji čisti dohodek pro-izvodnja sadik črnega ribeza, zatem jablanovi nasadi do rodnosti, drevesnica in črni ribez. Izgubo pa prikazuje živinoreja in zarodišče. Najboljši finančni efekt na enoto površine daje črni ribez, nato drevesnica, končno pa jablanovi nasadi v rodnosti. Iz navedenih podatkov pa ne sinemo sklepati, da bi bilo potrebno povečati proizvodnjo sadik črnega ribeza, ker daje visok procent čistega dohodka. Povpraševanje po teh s&dikah je namreč omejeno. To leto in nekaj prihodnjih let bo povpraševanje po sadikah črnega ribeza še močno, kasneje pa bo v skladu s perspektivnim planom upadlo. V teh letih je namreč obnova površin s črnim ribezom pospešena, da bi dosegli optimalno količino črnega ribeza, upoštevajoč povpraševanje trgovske mreže po tem artiklu. Zaradi rentabilnosti proizvod nje namiznega sadja predvideva ureditveni načrt tega posestva znatno povečanje površin z nasadi, o čemer bo govora v naslednjih poglavjih. Negativna bilanca proizvodnje v zarodišču je opravičljiva, ker se ukvarja to posestvo z drevesničarsko proizvodnjo šele tri leta in smatramo zarodišče še kot nedokončano proizvodnjo. Glede na to, da prinaša živinoreja na tem posestvu izgubo in da je možno na specializiranem sadjarsko-drevesničarskem obratu nadoknaditi hlevski gnoj z rastlinami za zeleno gnojenje, predvideva ureditveni načrt popolno opustitev živinorejske proizvodnje. Celotno sadjarsko-drevesničarsko posestvo Mirosan daje pri sedanjem obsegu in proizvodnji letno okrog 3 milijone čisteiga dohodka. S preureditvijo posestva bo možno čisti dohodek povečati. Drugi del IDEJNI PROJEKT ZA BODOČO ORGANIZACIJO PROIZVODNJE IN INVESTIRANJE NA POSESTVU I. Osnovne naloge in smernice za proizvodnjo Naziv iposestva »Sadna drevesnica Mirosan« ustreza dejstvu, da je in bo tudi v prihodnje drevesničarstvo glavna proizvodna (panoga posestva. Čeprav daje sadjarstvo danes in v perspektivi boljši finančni efekt, bo to ostala vzporedna panoga drevesničarstvu. To sledi iz dejstva, da je bilo posestvo ustanovljeno zaradi drevesiiičarske proizvodnje, ki v današnjih ekonomskih razmerah ne sme biti sama sebi namen. Ce težimo za povečanjem sadne proizvodnje v okraju, mora biti sicer drevesničarstvo aktivno, ne sme pa ustvarjati visokih dobičkov na račun prodajne cene. Za drevesničarstvom bo zavzemalo na posestvu prvo mesto sadjarstvo. Zaradi ugodnosti klimatskih in talnih pogojev prekaša namreč ostale panoge po obsegu in finančnem efektu. Drevesničarstvo je vezano na sadjarstvo is tem, da se bo izvajala v matičnih sadnih nasadih selekcija dreves, s čimer bodo doma zagotovljeni selekcionirani cepiči za cepljenje v drevesnici. V drevesničarstvu in sadjarstvu je zapopadena proizvodnja sadik oziroma sadežev ipečkarjev, koščičarjev in jagodičevja. Zaradi opustitve živinoreje bo proizvodnja rastlin za zeleno gnojenje predstavljala na posestvu važno panogo. Rastline za zeleno gnojenje bodo imele v proizvodnji posestva dvojen pomen. Na eni strani gre za oskrbo z organskimi gnojili, na drugi strani pa za to, da se omogoči pravilno kolobarjenje na površinah drevesnice. V tesni povezavi s sadjarstvom je čebelarstvo. To bo četrta proizvodna panoga posestva. Ker posestvo proizvedeno sadje sortira, porabi tretjo in del druge vrste za predelavo v alkoholne pijače. Temu bo priključena še predelava v brezalkoholne pijače in sušenje sadja. Zemljišče je arondirano in sega na severu domala do Savinje. Zaokroženost posestva prikazuje debela črta Poleg navedenih proizvodnih nalog ima posestvo še nalogo vzgajati sadjarski kader za vodstvo sadnih nasadov pri kmetijskih zadrugah. V ta namen je predvidena gradnja stavbe z učilnico in internatom za praktikante, ki bo v centru posestva. Vzgoja kadrov posestva finančno ne bo bremenila, ker so za to zagotovljena zadružna sredstva. Iz navedenega je razvidno, da bo imelo posestvo v bodoče le drevesničarsko proizvodnjo, sadjarstvo, proizvodnjo rastlin za zeleno gnojenje, čebelarstvo, predelavo sadja in vzgojo kadrov. II. Smernice za organizacijo izkoriščanja in ureditev posestva Posestvo »Sadna drevesnica Mirosan« bo moglo usmeriti proizvodnjo po smernicah, ki so obdelane pod prejšnjim naslovom, šele ko bo v celoti arondirano. Posestvo sestavlja danes veliko število parcel, ki 50 raztresene v petih katastrskih občinah. Arondacija posestva bo izvedena tako, da bodo izločili vse oddaljene parcele, pridobili pa novo zemljišče tako, da bo arondirana površina znašala v celoti 89,6174 ha. V centru te zaokrožene površine je upravno poslopje in ekonomsko dvorišče posestva. V sklopu posestva izven te površine bodo ostale le tri kolobarne površine drevesnice, ki bodo obsegale skupno: 5,9857 ha in dva kompleksa gozda s skupno površino 5,4885 ha. Te površine so oddaljene od ekonomskega dvorišča največ dva kilometra. Skupna površina posestva bo torej 101,0916 ha. Arondacija posestva bo izvedena v dveh etapah. Prva etapa obsega obdobje prihodnjih dveh let, druga pa obdobje naslednjih treh let. Tako bi bilo posestvo v celoti arondirano do vključno leta 1963. Iz naslednjega pregleda si lahko ustvarimo sliko o spremembah* ki bodo nastale z arondacijo. Sedanje ^ . , „ T Po II. stanje po Dejansko Po I etapi et j katastru stanJe arondacije arondac. Njive in vrtovi Sadovnjaki Vinogradi Travniki 26,4402 0.5561 19,123 13,81% 28.2755 0.5561 10.6411 15,4145 58,1904 15,4145 75,7404 Obdelov. površine Senožeti Pašniki Ribniki Trstičje 46,1286 5,0471 53,2923 1,5194 0,4226 73,6049 0,2410 91.1549 0,2410 Kmetijska površina 51,1757 55,2343 73,8459 91,3959 Gozdovi 25.0945 19,4554 8,9765 8,9765 Rodovitna površina 76,2702 74,6897 82,8224 100,3724 Nerodovitna površina 0,5150 2,0955 0,7192 0,7192 Skupno 76,7852 76,7852 83,5416 101,0916 279 Po teh izpremembah bo posestvo obdržalo v svoji upravi od dosedanjih površin 60,6737 ha, izločenih pa bo skupno 16,1115 ha. Na drugi strani pa bo moralo posestvo pridobiti od privatnikov ali splošnega ljudskega premoženja z nakupom ali zamenjavo v I. etapi arondacije še 22,8679 ha. do konca druge etape pa 17,5500ha površin. Glede na to, da bo na skupnem kompleksu 98,6174 ha v centru posestva več kultur, bo ta površina razdeljena na komplekse, ki bodo tvorili obdelovalne enote. Zemljišča izven tega obsega bodo tvorila posamezne obdelovalne komplekse. Tako bo celotno posestvo po končani arondaciji razdeljeno na 16 obdelovalnih kompleksov ali enot. Naslednja tabela prikazuje njihovo velikost in kulturo, za katero je vsak kompleks namenjen. Označitev kompleksa Površina Namen izkoriščanja I izven centra 2,3029 ha Kolobarna povr. za drevesnico in zeleno gnojenje rastline za II izven centra 1,6216 ha Kolobarna povr. za drevesnico in zeleno gnojenje rastline za III izven centra 2,0612,ha Kolobarna povr. za drevesnico in zeleno gnojenje rastline za IV 4.7217 ha Kolobarna povr. za drevesnico in zeleno gnojenje rastline za V 2,17% ha Kolobarna povr. za drevesnico in zeleno gnojenje rastline za VI 2,0242 ha Obstoječi čisti nasad črnega ribeza VII 2,2311 ha Nasad na vegetativnih podlagah VIII 9,0256 ha Jablane s podkulturo črnega ribe ; za IX 2,5860 ha Ekonomsko dvorišče X 7,3773 ha Stari nasadi jablan XI 0,7438 ha Internatski vrt XII 1,1177 ha Zarodišče — podlage XIII 54.1224 ha Plantaža srednjedebelnih dreves XIV 3,4880 ha Gozd XV izven centra 1.4890 ha Gozd XVI izven centra 3,9995 ha Gozd Skupaj 101,0916 ha Kompleksi so izbrani tako, da v posamezni obdelovalni enoti ni večjih pedoloških razlik in da so dostopni po vozni cesti. Vsi kompleksi so dovolj oskrbovani s potmi. Le kompleks XIII. bo potreboval novo glavno cesto in obdelovalne poti. To vprašanje bo rešeno z detajlnim načrtom, ki bo izdelan za to plantažo. Vsi kompleksi so povezani z ekonomskim dvoriščem, ki ima v sredini park nizkodebelnih drevesc. Okrog tega je krožna cesta, ob kateri so stavbe, ki jih bo treba preurediti za posamezne namene, o čemer bo govora kasneje. III. Smernice za organizacijo rastlinske proizvodnje Glede na to, da posestvo poljedelstva v polnem pomenu besede sploh ne bo imelo, bo govora tu le o proizvodnji v sadjarstvu in drevesničarstvu. Iz strukture posestva po končani arondaciji je razvidno, da bodo obsegali sadovnjaki 3/i obdelovalnih površin, medtem ko bo njiv. ki bodo rabile drevesnici, le 74. Kij tub temu, da bi glede na perspektivni plan razvoja sadjarstva v celjskem okraju lahko povečali površino drevesnice, je tako velik razpon med površinami, ki bodo rabile drevesnici s predvidenimi sadovnjaki, upravičen. To velja posebej zaradi tega, ker se površine, namenjene plantažam, ne dajo uporabiti za drevesničarstvo. Vse še nezasajene površine, namenjene sadjarstvu, nastajajo iz gozdnih tal. ki jih bo mogoče šele s pravilno agrotehniko spremeniti v strukturna plodna tla. Glavna ovira za uporabo teh površin za drevesničarstvo so nagibi, četudi so blagi, ker onemogočajo rentabilno agrotehniko v drevesničarstvu. V tem je meja, ki je v drevesničarstvu ni mogoče prekoračiti. Kljub temu bo kapaciteta »Sadne drevesnice Mirosan« krila okrog J4 vseh potreb celjskega okraja po sadnih drevescih. Od skupne površine njiv bo letno ca. 16 ha zemljišč uporabljenih za vzgojo sadnih drevesc, ostalih 9 ha kolobarnih površin pa bo zasejanih s travno detel jnimi mešanicami. Te bodo na eni strani dajale material za izdelavo komposta, na drugi strani pa bodo izboljševale strukturo tal, ki je potrebna za vzgojo sadnih drevesc. Tako se bodo na vseh njivskih površinah menjavale kulture sadnih drevesc in travno deteljnih mešanic. Zarodišče rabi proizvodnji podlag za drevesnico in je enota zase, ki ne zahteva hitrega kolobarjenja. Zarodišče je sestavni del dreves-ničarske proizvodnje. Pod označbo »sadna plantaža« so na posestvu »Sadna drevesnica Mirosan« mišljena zemljišča, zasajena s črnim ribezom v čistem nasadu. nasadi na vegetativnih podlagah, nasad jablan s podkulturo črni ribez, stari nasadi, zarodišče iza podlage in plantaža srednjedebelnih dreves. Od navedenih površin so zasajene vse, razen dela površine, namenjene za nasad jablan in hrušk na vegetativnih podlagah in plantaže srednjedebelnih jablan in delno sliv. Perspektivno gledano bo na teh površinah možno izvajati kolobarje sadnih plemen z nekajletnim počivanjem zemlje v vmesni dobi med enim in drugim sadnim plemenom na isti površini. Med seboj bodo kolobarili koščičarji, pečkarji in jagodičevja, kar omogoča procentualnoi razmerje med temi plemeni, izvzemši pečkarje. Pretežni del zemljišč bo namreč zasajen z jablanami in hruškami, pri katerih pa se bodo morala vrstiti tudi sadna plemena ne pa le sadne vrste, kar je pri pečkarjih s strokovnega stališča dopustno. Za vse navedene sadne nasade je predvidena intenzivna oskrba z upoštevanjem vseh agrotehničnih ukrepov, mehanizacije itd. Sorti-ment teh nasadov se bo držal sadnega izbora za ta okoliš. Na podlagi površin za posamezna sadna plemena in predvidenih donosov, upoštevajoč agrotehniko, pričakujemo naslednjo proizvodnjo: Vrsta nasada Povr Skupno predvidena proizvodnja letno Čisti nasad črnega ribeza 2.0242 ha Nasadi na vegetativni podlagi 2.2311 ha Jablane s črnim ribezom 9.0256 ha Srednjedebelni nasad 54.1224 ha 160 q črnega ribeza 50 (j jabolk 240 cj črnega ribeza in 1125 q jabolk 10.800 q jabolk Drevesnica bo dajala letno povprečno 40.000 sadik drevesc, za-rodišče ca. 10.000 podlag in ca. 200.000 sadik črnega ribeza. IV. Smernice za p r o i z v o d ji j o o r g a n s k i b g n o j i I .Ker na posestvu ne bodo gojili takih poljedelskih kultur, ki potrebujejo za normalno rast hlevski gnoj. bodo opustili živinorejo. Drevesnica ne sme dobiti hlevskega gnoja neposredno ob saditvi, marveč je treba oskrbeti organsko snov v tleh v letu pred saditvijo podlag v drevesnico. Zato bodo travnodeteljno mešanico podorali. da bodo njene korenine dale dovolj organske hrane za prehrano drevesc v drevesnici. Poleg drevesnice bodo potrebovala organska gnojila tudi vsa sadna plemena v nasadih. Nujno potrebni kompost ob saditvi novih površin si bo posestvo zagotovilo s kompostiranjem pokošenih travno-deteljnih mešanic. Organska isnov za nasade v rodnosti pa bo zagotovljena s setvijo rastlin za zeleno gnojenje v medvrstnih prostorih. Le na osnovi tega. da je »Sadna drevesnica Mirosan« specializirano sadjarsko drevesničarsko posestvo, je možno živinorejo likvidirati in organska gnojila nadomestiti z rastlinami za zeleno gnojenje in kompostom. V. Smernice za organizacijo in razvoj vzporednih dejavnosti Glede na velik obseg sadnih nasadov bo posestvo dalo večji poudarek čebelarstvu. V ta namen bo povečalo število panjev na 50. od katerih bo 3A žnidaršičev, ostali pa prenosni ameriški panji. Nadaljnja vzporedna dejavnost posestva je predelava. Zato bo preurejena že obstoječa stavba v gospodarskem centru. Posestvo bo nabavilo aparature za domačo predelavo sadja v sadne sokove. Izde- lovalo bo jabolčnik, ribezov sok in podobno. Zgradili bodo tudi manjšo sušilnico za sadje z namenom, da bi proizvajali kvalitetno izvozno suho sadje, po katerem je veliko povpraševanje. Predelava sadja na posestvu bo rentabilna, ker ne terja večjih investicij, surovin za to pa bo dovolj na posestvu. Poleg ekonomskih razlogov, ki to proizvodnjo upravieujejo, silijo k temu tudi vzgojni nagibi, ker bodo na posestvu praktikantje v sadjarstvu. Posestvo bo obdržalo v svojem sklopu tudi gozdove za les, ki ga stalno potrebuje za razna popravila, drevesne kole itd. VI. Smernice za potrebo po delovni sili in strokovnem kadi u Zaradi povečanja površin posestva »Sadne drevesnice Mirosan« in intenzivirane proizvodnje sedanje število stalnih in sezonskih delavcev ne bo zadostovalo, marveč bo treba število delavcev povečati na ca. 40. Od tega bi bilo ca. 20 stalno zaposlenih in 20 sezonskih delavcev. Tudi strokovno osebje se bo moralo izpopolniti in sicer tako, da bo posestvo imelo vsaj enega inženirja-sadjarja. Na ta način bo zagotovljena delovna sila in strokovni kader. VII. Smernice za organizacijo opreme in mehanizacije Vzporedno z arondacijo bo treba skrbeti tudi za mehanizacijo na posestvu. V prvem delu tega opisa so navedeni stroji, ki jih že ima posestvo z označbo tistih, ki jih v bodoče ne bo več potrebovalo. Poleg tega pa bo treba nabaviti nekaj strojev, ki so nujno potrebni za specializirano sadjarsko drevesničarsko posestvo; to so: škropilnica kot priključek traktorju »Tunt«; škrabalnica — 30 cm — za okopa vanje zarodišča in črnega ribeza; stroj za pakiranje drevesc; izruvač za sadna drevesca; komplet za predelavo sadja; čebelnjak za 50 panjev. VIII. Smernice za investiranje Ureditvi zemljišč in proizvodnje bo morala slediti tudi ureditev ekonomskega dvorišča s potrebnimi zgradbami. V predvideni stavbi za praktikante bo imelo posestvo tudi svoje upravne prostore. Današnjo stanovanjsko hišo bo potreba preurediti v prostore za predelavo sadja, obstoječi goveji hlev pa v skladišče za sadje. Pokrito gnojišče, ki je poleg sedanjega hleva, bo preurejeno v strojno remizo. Prostor pod obstoječim kozolcem bo rabil za pakiranje sadja. Današnje svinjake pa bodo z majhnimi preureditvami spremenili v skladišče reprodukcijskega materiala. Preureditev obstoječih zgradb ne bo zahtevala večjih investicijskih sredstev, razen gradnje stavbe za praktikante in sezonske delavce z upravnimi prostori. Za to gradnjo pa bodo v večji meri uporabili zadružna sredstva, tako da ta zgradba ne bo posestva huje obremenila. IX. Orientacija ekonomske analize Upoštevajoč organizacijo proizvodnje, obdelano v tem sestavku in ustrezne agrotehnične ukrepe, lahko pričakujemo orientacijsko naslednje finančne efekte predvidenih proizvodeuj. Vrsta Pov. . Cena Bruto proizvodnje kom. Proizvodnja din dohodek Drevesnica 2 ha 40.000 kom. 200 8,000.000 Trav. det. meš. 6,8 ha 420 q 250 105.000 Cisti nas. č. ribeza 2 ha 160 q 10.000 1,600.000 Jab. na veg. pod. 2.23ha 500 q 3.500 1,750.000 Jab. s čr. ribezom 9 ha 240 q r. 10.000 2,400.000 1.125 q j. 3.500 3,937.500 Stari nas. jabl. 7 ha 665 q 2.500 1,662.500 Plant. sr. deb. jab. 54 ha 10.800 q 3.000 32,400.000 Predelava 4.000 q 2.800 hI 4.000 11,200.000 Čebelarstvo 30 panj. 360 kg 300 108.000 Sadike čr. ribeza 2 ha 200.000 kom. 28 5,600.000 Bruto dohodek skuipaj 68,763.000 Iz tabele ekonomskih podatkov dosedanje proizvodnje, ki je v prilogi, je razvidno, da predvideva posestvo pri sedanjih 76.8 ha površine 21,8 milijonov bruto dohodka. Proizvodni stroški so 17,8 milijonov din, tako da znaša čisti dobiček 3.000.000 din. Iz teh podatkov izhajam za grobo ocenitev proizvodnega efekta posestva po končani ureditvi. Če upoštevamo, da znašajo proizvodni stroški posestva skupno 17,8 milijonov din na površini 76,8 ha, je to na 1 ha 230.000 din proizvodnih stroškov. Z intenziviranjem proizvodnje v nadaljnjih letiK računamo, da se bodo proizvodni stroški dvignili za 50% od dosedanjih, to je za ca. 345.000 dinarjev po ha. Posestvo bo imelo na površini 101 ha skupno ca. 69 milijonov din bruto dohodka. Proizvodne stroške pa računam po grobi ocenitvi 345.000 din na ha, to je na površini 101 ha skupno 34,845.000 din. Tako bi imelo posestvo po končani dograditvi okrog 35,000.000 din čistega dobička letno. Ta številka sloni sicer na grobem izračunu, je pa zadovoljiva, četudi upoštevamo 25 %no možnost napake. Iz vsega navedenega je razvidno, da je predvidena organizacija posestva ekonomsko upravičena. PEDOLOŠKA ANALIZA Na ponekod rahlo nagnjenem, drugod pa močno razgibanem reliefu, so se razvila tla Kmetijskega gospodarstva Mirosan, le del je v dolini in na ravnini. Na dolinskem predelu so tla aluvijalnega značaja, na razgibanem predelu pa so po postanku deluvijalna, saj so nanos obrobnih hrbtov. Talne enote so naslednje: 1. rjava naplavina — srednje globoka, 2. rjava tla na laporju, 3. rjava opodzoljena (gozdna) tla. 1. Rjava naplavina — srednje globoka Na dolinskem reliefu, katerega je nekdaj preplavljala Savinja in njeni pritoki, je nastala rjava naplavina, avtohtonega značaja (nastala na nanosih rek) le deloma so tla alohtona (nanešena iz okolnih hrbtov). Opis profila: A-02 0-25 cm Llorizont je dobro izražen, rjave barve, je peščeno ilovnat, drobno grudičaste strukture, rahel, drob-ljiv, srednje dobroi prekoreninjen na 5 % HCI reagira rahlo. A-2 25—38 cm Horizont je slabo izražen, rjave barve, peščeno ilovnat, ostrorobo grudičaste strukture, bolj gost in zbit, a še drobljiv in dobro propusten. Pomešan je z ca. 10% 01—5 cm apnenčevim in kremenčevim prodom. Na 5% HCI reagira rahlo. BI 38—75 cm Llorizont je srednje dobro izražen, svetlejše rjave barve, glinasto ilovnat, lieizenačene poliedrične strukture, lomljiv do gnetljiv, pa vendar še propusten. Pomešan je z ca. 01—5 cm apnenčevim in kremenčevim prodom. Na 5% HCI rahlo reagira. C 75 cm Predstavljajo peščeni kremenovi in apnenčasti prodniki velikosti do 10 cm premera, vmes drob-nejši in debelejši pesek pomešan s prstjo. Pesek močno reagira z HCI. Izsledki kemijske analize a ca g .5 s S • > ta > be Stabilnost g | >8 I X o 8 o § o struktura, ffi O > ffi N ^ A o agregatov 1. A02 0—25 3,05 3 6,60 13,34 3.46 2,7 0,51 slabo stab. Ai 25—38 0,96 3 6,18 2,67 5.08 2,8 0,35 nestabilen Bi 38—72 1,07 3 6,22 2.67 2,89 3.0 0,41 nestabilen 2. A02 0—27 2.12 3 6,71 2.67 3,65 2.0 0,72 stabilen Ai 27_42 2,11 3 6.50 2.00 9,61 2,9 0.56 slabo stab. Bi 42—85 1,65 3 6.85 2.67 7,08 2,2 1,21 nestabilen Značilnosti tal: Tla so srednjegloboka, precej skeletna, zlasti v globljih plasteh. Primes skeleta ne ovira obdelovanja in rasti. Količina karbonatov je različna, z globino navadno narašča. Pretežno ilovnata tekstura je ugodna. Tla so dobro humozna, zlasti v zgornjem horizontu. Preko-reninjenost tal je dobro po vsej globini profila, tudi favna vpliva na ugodne biološke lastnosti. Novotvorb ni opaziti. Bi horizont je nekoliko bolj gost, pa vendar ne kv ari rodovitnosti. Analitski podatki kažejo naslednje: a) S humusom so tla v zgornjih slojih dobro oskrbljena, medtem ko v globljih horizontih humoznost pada. ponekod celo močno (horizont Ai profil 1.) Karakter humusa je v vseh horizontih nevtralen. b) Tla so pretežno nevtralna do slabo kisla. c) Oskrba s kalijem je srednja do slaba, zaloga fosfora je v zgornjem horizontu majhna, v nižinskih horizontih je zaloga dobra, ponekod prav dobra. d) Stabilnost strukturnih agregatov je na površini stabilna, v nižjih horizontih malo stabilna do nestabilna. Proizvodna sposobnost tal: Po proizvodni sposobnosti so tla primerna za vse njivske kulture. 2. Rjava tla na laporju Na rahlo razgibanem reliefu so se na lapornati podlagi razvila »rjava tla na laporju«. Opis profila: Ai 0—40 cm Horizont je dobro izražen, rjave barve, po tek- sturi ilovnat, drobno do ostrorobo grudičaste strukture, drobljiv, dobro prekoreninjen in suh. Bi 40—75 cm Horizont je slabše izražen, rjav, po teksturi ilovnato glinast, ostrorobo grudičaste strukture, lomljiv, gostejši, slabše prekoreninjen. Ba 75 cm dalje Horizont je dobro izražen, sivorumeno marmo- riran, glinast do lapornat, listnaste strukture, lomljiv, gost, korenine so bolj redke, lepo se vidijo drobne konkrecije (velikost letnika) se-skvioksidov, z 5% HC1 noben horizont me reagira. Značilnosti tal: Tla so globoka, težka, slabše propustna. Gornji sloj je humozen, drobno grudičast, zračen, zaradi tega je rodovitnost dobra. V višjih horizontih so fizikalne lastnosti tal slabše, pa tudi kemijski procesi so tu neugodnejši. Vendar te lastnosti niso tako neugodne, da bi v večji ' meri zmanjševale rodovitnost. Izsledki kemijske analize: g .3 g £ . j so " ho Stabilnost ■g | § | pH S ggO g§ Y1 Ca O strukturi]. S O * X m"5 ^ * (Z ~ agregatov Ai 0—40 3,17 3—2 6,62 1,82 4,04 5,1 0,64 stabilen Bi 40—75 1,95 3 5,70 3,56 4,05 0,31 nestabilen B2 75 dalje 0,89 3—2 5,02 1,45 4,42 7,3 0,39 nestabilen Analitski podatki kažejo: a) Z humusom so tla dobro oskrbljena, le z globino se odstotek humusa zmanjšuje. Humus je nevtralen do slabo kisel. b) Tla so slabo kisla do nevtralna. c) Zaloga kalija je majhna, fosforja pa srednja. d) Stabilnost strukturnih agregatov je dobra. Proizvodna sposobnost tal: Srednje težka ilovnata tla so po proizvodni sposobnosti najprimernejša za sadovnjake. 3. Rjava opodzol j ena (gozdna) tla. Na močneje razgibanem reljefu so se na lapornati podlagi razvila »rjava opodzoljena (gozdna) tla«. Del navedenega tipa tal je že skrčen in pripravljen za saditev, del pa je v pripravi. Opis profila: Ai 0—10 cm Bi 10—35 cm Bo 35—95 cm Bg 95 cm dalje Horizont je dobro izražen, sivorjav, dobro hu-mozen, ilovnato glinast, drobno gru0 bJD (M C O o? N -g J .5 & g u M e IS e c i 2 S S a > S -Se g> fgo^ 1 11 111 Iv v vi vil vin ix x xi xii®' Celje 241 1926— 1.4 0.2 5,5 9.3 14.4 18.4 20,2 19.1 15,5 10.3 5.4 0.2 9.6 1939 Letna srednja dnevna temperatura znaša 9,6 °C. Odnos vlage in toplote je najlepše izražen v letnem oziroma mesečnih dežnih faktorjih; na ta način dobimo približno sliko o humidnosti pedosfere. Ta odnos izračunamo po Langejevi formuli. t-, „ . „ . , padavine Dežni faktor =- temperature Dežni faktor po Langerju Označbe Povprečje Skupne letne padavine v mm 1116 Povprečna letna temp. v °C 9.6 Dežni faktor 116 Po Langejevi klasifikaciji spada področje Godomlje v področje humidne klime, ker znaša dežni faktor več kot 100. Največ padavin pade v juniju in septembru, najmanj padavin pa februarja in avgusta. Padavine, v obliki nalivov, so povzročale poplavljanje po Ložnici. Omenjena rečica je prinašala s seboj prod in glino in jo skozi leta odlagala na področju Godomlje. Povprečna temperatura v juliju znaša 19° C—20° C, v januarju pa —2° C do —3° C. Povprečni julijski maksimum znaša 26° C. Zimski mraz traja okoli 3 mesece. Ker je kotlina na vzhodno stran odprta, je odtod čutiti zlasti v padavinah vplive Panonske nižine. Najbolj deževna je jesen, najbolj suha pa pomlad. Vegetacija. Vso vegetacijo na melioracijskem področju Godomlje lahko razdelimo na: 1. vegetacijo kislih in močvirnih travnikov, 2. njivsko vegetacijo z nasadi hmelja, 3. vrtove in sadovnjake ob hišah. V vegetaciji kislih in močvirnih travnikov dominirajo acidofilne travne združbe mokrega rastišča s naslednjimi travami: Deschampsia Caespit, Gratiola officinalis, Inula isalacina, Carex inemurosa. Tlialic-trum flavum, Cardamine pratensis, Euphorbia palustris, Arcliis palu-ster, Lotus corn. tennuis., Ranumculus irepens, Galiiim palustre, Agro-stis Alba itd. Relief. Predel, kjer leži melioracijsko področje, počasi pada od zahoda proti vzhodu. Teren je raven z manjšimi in večjimi kotanjami in mrtvimi strugami potokov, kjer je poplavna voda zastala in kjer še danes stagnira padavinska voda. Čas in človek bistveno ne vplivata na tvorbo tipa tal na melioracijskem področju. o SISTEMATSKA UVRSTITEV TIPA TAL Izrazit tip tal se na tem področju ni mogel razviti zaradi neprestanih poplav, sproti nanešene zemlje in proda, 'kar je sicer na enak način, vendar sproti izključevalo vpliv drugih pedogenetskih faktorjev, razen v kotanjah tega področja. Tam se pojavi vpliv direktne atmosferske vode, ki s stagniranjem kvari fizikalne lastnosti zemlje in povzroča zaglejevanje. Iz priloge št. 1, kjer so opisani rezultati terenskih pedoloških raziskav, je razvidno, da so zaglejena tla najbolj razširjena. Na tem področju najdemo v glavnem štiri tipe tal: a) peščeni aluvij — globoka tla, b) zaglejena tla — globoka, (profil 1, 3, 5, 11, 12, 10, 9, 8) c) glinasti aluvij na Savinjimem produ — plitka tla, (vrtine 3, 9, 24) d) rjava tla — globoka in plitka. RAZPROSTRANJENOST IN KARAKTERISTIKE 1. Peščeni aluvij zavzema zelo majhno površino na melioracijskem področju in to izključno ob potoku Ložnice. Teren je na tem predelu nekoliko višji. Poplavna voda ni stagnirala in zato je ta naplavina ohranila vse dobre fizikalne lastnosti aluvija. 2. Zaglejena tla zavzemajo približno 60% površine melioracijskega področja. To so tla, ki imajo na splošno močno vlažen redukcijski horizont. Zaglejena tla so tvorba, ki je sestavljena iz različno izrazitih gle j h o ri z o n t o v. Splošne značilnosti: To so slabo zračna tla. okarakte-rizirana z močno redukcijo in majhno oksidaoijo. Humusni horizont se ne razlikuje razločno od drugih horizontov. V tleh prevladuje k zemeljski površini dvigajoča se vlažnost. Dobro vidnemu plitvemu A horizontu sledi B horizont sive in modrikaste barve z različno velikimi in gostimi izločinami železovega hidroksida, ki je strupen za občutljivejše rastline, kot so sladke trave, detelje itd. Dinamika: močne kemijske spremembe pri mali oksidaciji. Železo preide v z ogljikovo kislino bogati talni vodi v ferroobliki v raztopino1 in se pri dotiku tz zrakom ali pa z vodo, revno z ogljikovo kislino, izloči v obliki rdečeobarvanega ferribidroksida, ki je strupen za občutljivejše rastline, kot so sladke trave, detelje itd. Sestav: Običajno gost in reven z zračnimi votlinami. Izločen železov hidroksid vpliva mestoma v profilu na rahlejši sestav. Zrnavost (tekstura): Močno zaglejena tla imajo dosti gline s slabimi fizikalnimi lastnostmi, ki pridejo do izraza posebno v dežju. Biologija: Tla so slabo naseljena in medelavna. Produkcija organske substance je majhna. Glede na višino zaglejevanja delimo zaglejena tla na: a) močno zaglejena — zaglejevanje se prične pri vrhu, b) srednje močno zaglejena — zaglejevanje se prične pri 30 do 40 cm , c) slabo zaglejena tla — zaglejevanje se prične pri 60 cm. Močno zaglejena tla so na predelih pedoloških jam: 1, 5, 11, 12 in pa na vrtini 1. Srednje močno zaglejena tla so na predelih pedoloških jam: 7, 6 in na vrtinah 12, 17. Slabo zaglejena tla so na predelih pedoloških jam: 8, 9, 10 in na vrtini 11. Od celotne melioracijske površine je približno 60% zaglejenih tal. Od tega je polovico močno zaglejenih tal. Vegetacija: Do leta 1858 so bili na teh tleh večinoma travniki. Kemijske in fizikalne lastnosti: V spodnjih slojih primanjkuje humusa in je struktura in godnost izredno slaba. V gornjem sloju je srednja količina humusa, ima dobro strukturo in srednjo godnost. Kalija in fosfora v glavnem primanjkuje. Količina fosfora je v spodnjih slojih večja, rastline ga zaradi velike količine vlage v tem sloju in zaradi premajhne zračnosti niso mogle izkoriščati. Iz gornjega sloja je apno v glavnem izprano, kar neugodno vpliva na rastline, ki potrebujejo apno za hrano. Zaglejena tla imajo slabe lizikalne lastnosti zemlje. Že pri teksturi in sestavu je naznačeno, da so zaglejena tla slabo zračna in da se v dežju močno zablatijo. Temu je v veliki meri vzrok pomanjkanje apna, ki ima poleg humusnih snovi to dobro lastnost, da veže med seboj zemeljske delce, pri čemer nastajajo med grudicami zračni prostori. Z melioracijo in z odvajanjem odvišne vlage se ne bodo zaglejena tla naravno kemijsko in fizikalno izboljšala, ampak jih bo potrebno izboljšavati z agromeloracijskimi ukrepi, pri čemer bo postopno poglabljanje ornice s kalcifikacijo odigralo najvažnejšo vlogo. Razprostranjenost: Zaglejena tla so severozahodno, severno in severovzhodno od Gotovelj v smeri proti Podvinu. 3. Glinasti al u vi j na savinjskem produ: Zavzema približno 35% površine vsega melioracijskega področja. To so mlada in plitka tla na produ, ki ga je naplavila Savinja. Glino rumeno-rjave in rdečerjave barve pa so prinesli potoki ob poplavah iz višje ležečih zemljišč in so s tem pokvarili strukturo zemlje, povečali reten-cijsko kapaciteto in zmanjšali poroznost. Ta tla so se razvila največ v kotanjastih predelih in sploh v predelih s slabim površinskim odtokom. Zaradi tega se v bodoče s preprečevanjem poplav ne bodo več razvijala v tej smeri in bo zato nujno potrebno z agromelioracijskimi ukrepi popraviti slabe fizikalne lastnosti te zemlje, kar bo skupno z odprtimi odvodnimi jarki odstranjevalo odvisno gornjo vodo iz področij, ki jih zavzema navedeni talni tip. Profil kaže tole sliko: 0—22 je A horizont svetlorjave barve 22—40 glina rdečkastorjave barve od 40 cm globlje glina rdečkastorjave barve, pomešana s prodom. Sloj gline od 22 clo 40 cm in tudi globlje, kjer je glina stisnjena med prodniki, preprečuje hitro pronicanje vode. Na teh predelih voda običajno po tri dni stagnira (na nekaterih tudi dalj časa), dokler mali del ne ponikne v globino, večidel pa odteče po površini ali pa izhlapi. V izrazito! kotanjastih predelih, kjer je izključena vsaka možnost površinskega odtoka, so te slabe lastnosti zemlje izključile tudi možnost pridelovanja hmelja. Dinamika: V profilu tega tipa tal ni opaziti železovih spojev, kar pomeni, da so tla bolj zračna od prej popisanih tal. Razprostranjenost : Glinasti aluvij najdemo zahodno od Gotovelj, med savinjsko magistralo in cesto Gotovlje-Podlog. nadalje pri Podvinu in vzhodno od Podvina. Vzhodno od Gotovelj in ob pešpoti Gotovije-Zalec leži glinasti aluvij s specialno označitvijo, to je glinasti aluvij s podpovršinskini tokom, ki pa ima slične kemijske in fizikalne lastnosti kot zgoraj opisani aluvij; zato ga na tem mestu posebej ne opisujemo. Globino pojava slabo propustnega glinastega sloja prikazuje naslednja razpredelnica: Označitev predela dolge njive: Vrtine 3 4 5 6 7 9 Glinasta ilovica 0—24 0 -23 0 -20 0- -35 0—66 Glina 24—40 23- —40 20—42 35 Glina s prodom 40 40 42 54 40 Označitev pr edela Gmajna: Vrtine 10 11 12 13 14 15 16 17 Glinasta ilovica 0—22 0—66 0- -36 0—49 0- -54 0- -34 0- -65 Glina 36- -10 49 —60 34- -44 65- -72 35 Glina s prod. 22—62 60- -90 54 44 72 Vegetacija : Do leta 1958 so bile na teh tleh večinoma njive. Kemijske in fizikalne lastnosti: V glinastem aluvij u pod njivami primanjkuje humus v vsem profilu. Ima zelo slabo strukturo in slabo godnost. V glinastem aluvij u s podpovršinskini tokom vode. kjer prevladuje travna vegetacija, je zemlja godna, strukturna in ima srednjo količino humusa. Zemlja je na teh tleh kisla, primanjkuje ji apna. Tudi s fosforom in kalijem je zemlja izredno siromašna. Le na nekaterih gnojenih njivah je nekoliko več kalija, vendar količina ne zadovoljuje. 4. Rjava ti a so globoka in rodovitna. Nastala so na robu melioracijskega področja ali pa na višjih predelih tega področja in zavzemajo skupno z aluvialnim tipom tal približno 5% melioracijske površine. Po izpranem A horizontu in po liumidnosti klime je sklepati, da se tla razvijajo v smeri podzolizacije. Vegetacija : Do leta 1958 njive in sadovnjaki. Kemijske in fizikalne lastnosti: Do globine 47 cm imajo srednjo količino humusa, kar dokazuje tudi struktura, ki je precej stabilna in dejstvo, da je zemlja godna. V globljih slojih je zemlja negodna, nestabilna in ima malo humusa. Kalija primanjkuje v vseh slojih, fosfora pa najbolj v gornjem sloju. V globini 66—100 cm je količina fosfora srednja. Zemlja je v vsem profilu kisla. Opaziti je, da se zakislovanje proti vrhu zemlje stopnjuje in da tudi apna v gornjem sloju močno primanjkuje. STANJE VLAGE NA MELIORACIJSKEM PODROČJU Preiskave izvršene 18., 20. in 21. oktobra 1958: Retencijska ,. . , . Momentalna kapaciteta Vrtina jama Globina v]aga za vodo v vol % srednja visoka visoka visoka visoka visoka visoka visoka visoka srednja visoka visoka Retencijska ali apnenokapilarna kapaciteta vlažnosti zemljišča za posamezni sloj je tista maksimalna količina vode, katero zadrži zemljišče brez gravitacijskega odtekanja. Ce dobi zemljišče večjo količino vode kot znaša retencijska kapaciteta vlažnosti, bo višek vode odtekel nižje in v prirodnih pogojih dvigal nivo podtalnice ali pa bo povzročil na nepropustnem sloju nastanek gornje vode. Ocena retencijske kapacitete Vrtina 2 508 0—34 42.64 45,86 Vrtina 2 790 34—62 37,57 46.73 Jama 1 308 14—32 46,15 49,95 Jama 5 790 0—30 44.17 47,82 Jama 5 508 30—100 Jama 791 0—47 42.39 46.49 Jama 7 796 47—67 . 47,220 48,07 Jama 8 789 0—24 45,49 48.54 Jama 8 788 24—62 42,70 45.65 Jama Jama 9 794 9 795 od 62 globlje 13—30 43,48 39,12 44.63 51.02 Jama 9 800 30—54 47,25 52,15 Na melioracijskem področju se v vlažnih obdobjih dvigne nivo podtalnice, ki pa bistveno ne vpliva na zamočvirjanje zemljišča. Na zamočvirjanje področja ob Godomlji vpliva v glavnem gornja voda. Tudi nivo vode v strugi Godomlje je povezan z gornjo vodo, kajti potok je v deževnih dneh večji, v sušnih dneh pa je v njem zelo malo vode. Značilno je, da potok v globlji zemlji pred Gotovljami izgine, medtem ko se vzhodno od Gotovelj, kjer je zemlja plitva in ležijo Savinjini prodniki blizu površine zemlje, potok spet pojavi. Na tem mestu stoji voda v zemlji zelo visoko (70 do 150cm pod površino). Struga Godomlje se izogne globokim zaglejenim tlom, teče skozi Žalec in južno od železniške proge v dobro propustnem terenu vertikalno infiltrira v podtalnico. Strugo Godomlje bi lahko imenovali naravni odvodnik vlage iz zaglejenih tal, kajti tudi pri Podlogu teče nekako na meji med zaglejenim tipom tal in glinastim aluvijem. Ce opišemo stanje vlage na posameznih najvažnejših talnih tipih, bi iz tabele št. 1 dobili naslednjo sliko: Voda Sloj gline stoji v jami začne v od-oddaljena daljenosti Tip Vlažnost od površine od površine zemlje zemlje 1. Zaglejena tla prekomerno vlažna 20—50 cm 20—70 cm 2. Glinasti aluvij srednje vlažna ni 25—60 cm 3. Glinasti aluvij prekomerno vlažna 40—44 cm 31—47 cm s podpovršinskim tokom VODNI TOKOVI NA MELIORACIJSKEM PODROČJU Iz hidrološke karte podtalnice od 5.—9. XI. 1953 je razvidno, da potekajo hidroizohipse na tem področju v oddaljenosti 264 cm do 253 cm od površine zemlje. Ta voda ne more povzročiti direktnega zamočvirjanja, ker je v profilu od 30 cm pa približno do 150 cm izpod površine zemlje glinasti sloj, ki ima visoko retencijsko kapaciteto in je malo verjetno, da bi se podtalnica mogla v toliki meri dvigati, da bi povzročila zamočvirjanje. Možno je, da podtalnica od spodaj navzgor maksimalno navlaži zemljo, ki potem ni več v stanju, da bi sprejemala in še manj, da bi propuščala atmosfersko vodo. Visok nivo podtalnice, približno 150 cm izpod površine zemlje je na predelu vzhodno od Gotovelj, kjer se potok Godomlja nenadoma spet pojavi. To je tam, kjer se na jugovzhodnem robu od Gotovelj konča geološka terasa in je tam več manjših izvirkov, ki blizu pod površino zemlje tečejo v smeri padca terena in s tem povzročajo zamočvirjevanje. Na melioracijskem področju Godomlje ločimo torej tri vrste vodnih tokov: a) gornjo vodo, ki jo predstavlja Godomlja, na celotnem področju pa atmosferilije, b) pod površinski tok vode, ki ga povzročajo izvirki ina robu geoloških teras; c) podtalnico. Zamočvirje vanje povzročajo predvsem gornja voda, na manjših površinah pa podpovršinski tokovi vode. MNENJE GLEDE TEHNIČNIH MELIORACIJ Predvsem je potrebno nekaj odvodnih jarkov, ki bodo v stanju odvajati odvisno vlago iz melioracijskega področja. Ker pa bo v zemljah z visoko retencijsko kapaciteto še kljub temu preveč vlage, bo potrebno tudi .s cevno in krtično drenažo odstraniti viške vlage. Na osnovi rezultatov pedoloških raziskovanj pa bi bile poleg tega še potrebne naslednje melioracije: a) cevni zbiralci, kombinirani s krtično drenažo na zaglejenih tleh; b) cevna direnaža ,na glinastem aluviju s ipo d površinskim tokom; c) cevna drenaža na glinastem aluviju, če bo po izvršenih melioracijah na ostalih predelih in po izvršenih agromelioracijskih ukrepih zemlja še vedno prekomerno vlažna. Pri kombinirani cevni in krtični drenaži naj bi ne bila razdalja med zbiralci večja od 50 m. Na 42 ha zaglejenih tal v bližini Gotove!j, kjer je predviden čredinski pašnik, zadostuje položiti cevi 80 cm globoko in s krtiičenjem obdelati zemljo 40—50 cm globoko. Po mnenju nekaterih avtorjev, krtična drenaža za čredinski pašnik ni primerna zaradi neprestanega teptanja tal. Kljub temu smatramo, da bi se mogla glede na nizke stroške tega načina melioracij izvesti, kajti po dotrajan ju bi se z majhnimi stroški spet obnovila. Pri vseh treh navedenih načinih melioracij pa je potrebno polagati važnost na vlago, ki se ne sme po izvršenih melioracijah prekomerno znižati. Predvsem je to dejstvo upoštevati pri glinastem aluviju na Savinjinem produ. To so, kot je že v opisu navedeno, plitva tla, vendar zaradi sloja gline slabo propustna za gornjo vodo, ki na nekaterih predelih po več dni stagnira (n. pr. zahodno od Gotovelj). Manj verjetno je, da bi vlažnost teh tal povzročila dolnja voda (podtalnica), ker se nahaja v globini 260—300 cm pod površino zemlje. Drugačna situacija pa je z majhno površino glinastega aluvija s podpovršin-skim tokom v bližini Godomljiine struge. Tam povzročajo vlažnost izvirki tik pod teraso vzhodno od Gotovelj, ki pod površino nad nepropustnim slojem tečejo proti vzhodu. Zaradi tega je pri predlogu za tehnične melioracije glinasti aluvij s podpovršiinskim tokom ločeno obdelan od ostalih tal istega tipa. Na glinastem aluviju se bo' z agromelioracijskimi ukrepi in sicer s kalcifikacijo in bumizacijo najuspešneje povečala propustnost. S tem bodo tla dobila dobro strukturo, povečala se bo poroznost in s tem propustnost za vodo, ki si bo globlje (od 40 ali 50 cm) med prodniki itak našla pot, da bo odtekla v globino. Na zaglejenih lleh bo potrebna krtična drenaža predv sem zaradi tega. da bi se tla začela izboljševati od spodaj navzgor, od zgoraj pa jih bomo izboljšali s humizacijo in kalcifikacijo tako, da bodo postala strukturna in zračna in s tem tudi postopoma propustna za gornjo vodo. AGROTEHNIČNI UKREPI, PLODNOST IN SMERNICE ZA BODOČO PROIZVODNJO Vsi našteti talni tipi so večinoma siromašni iz apnom, huanusom, kalijem in fosforom. Zivica na zaglejenih tleh je plitva, saj sega največ do 10 cm globoko. Na glinastem aluviju pa je živica globoka 20—25 cm, kar je pripisati pretežno njivski kulturi in izdatnemu gnojenju s hlevskim gnojem. Na posameznih talnih tipih so nujno potrebni naslednji ukrepi: a) glinasti aluvij: kalcifikacija, humizacija, fosfatizacija: b) peščeni aluvij: kalcifikacija, humizacija. fosfatizacija; c) zaglejena tla: kalcifikacija, humizacija, kalizacija, fosfatizacija in splošno poglabljanje ornice. Iz opisov lastnosti teh talnih tipov je razvidno, da so glinasti in peščeni aluvij plodna tla. zaglejena tla pa so hladna, slabo plodna in bo potrebno najmanj pet let bonifikacijske dobe. da se bodo izboljšala. Na glinastem in peščenem aluviju so že do leta 1958 uspevale njivske kulture, v kolikor niso bile na poplavnih predelih. Na nekaterih višjih predelih vzgajajo hmelj. Vse področje glinastega in peščenega aluvija bi bilo na višjih legah takoj po melioracijah primerno za hmelj, ostalo pa postopoma. Zaglejena tla so obrasla s travniško vegetacijo, ki je skromna in zastopana večinoma s kislimi in močvirnatimi travami. Dejstvo, da so tla visoko zaglejena, izključuje možnost takojšnje gojitve intenzivnih kultur. Iz opisa je razvidno, da so tla slabo zračna, siromašna na hranilnih snoveh, kisla in imajo visoko retencijsko kapaciteto. Zaradi tega jih bomo morali iz leta v leto z vsemi potrebnimi agrotehničnimi ukrepi izboljševati. Naseljem bližje površine bi se mogle najbolje izkoriščati kot čredinski pašniki, ostala površina pa po 5—6 letni bonifikacijski dobi tudi za njive, deloma pa že za hmeljske nasade. Postopno poglabljanje ornice in prezračevanje tal. Na zaglejenih tleh in na glinastem aluviju z visoko podtalnico (profil 6 in 7), kjer je živica plitka, je postopno poglabljanje ornice nujen agrotehnični ukrep. Po izvršenih hidrotehničnih melioracijah naj bi se izvršilo plitvo — približno 5—10 cm globoko preoravanje travne ruše — z apnenjem in delnim gnojenjem s hlevskim gnojem. Za tem bi se zemlja pripravila za setev kulture v prvem letu po melioracijah z globino oranja približno 15 cm. Natančnejšo globino prikazujemo v pričujoči tabeli. Št. profila Predel Globina ži vice Na severozahodni sirani Jama 1 od Gotovelj — lastnik Krajnc Vinko 14 cm Na dolgih njivah med hmeljišči 30 cm Na dolgih njivah v bližini ceste Gotovi je— Podlog 23 cm o ■J! Vrtina 2 glinasti aluvij Vrtina 3 glinasti aluvij Glinasti aluvij Jama 3 Rjava tla Jama 4 Zaglejena tla jama 5 Glinasti aluvij z visokim pod-površinskim tokom Na severni strani od Gotovelj in perišča 18 cm Travniški sadovnjak na severni strani od Gotovelj 20 cm Severovzhodno od Gotovelj Vasle Marija 5 cm Poleg peš poti iz Žalca v Gotovi je 10 cm Globina oranja Količina hlevskega gnoja po ha Predvideno ma bo trajala apnenca h(mi{ik&_ cijska doba Količii po 1 ha 16 cm 300 mtc/ha 2600 kg/ha 4—5 let 35 cm 300 mtc/ha 2000 kg/ha ni potrebna m potrebna 25 cm 300—400 mtc/ha 3000 kg/ha 20 cm 300—400 mtc/ha 4000 kg/ha t leto 25 cm 300—400 mtc/ha 4000 kg/ha ni potrebno 10 cm 400 mtc/ha 3700 kg/ha 5 let 15 cm 250—300 mtc/ha 3700 kg/ha 3—4 leta Št. pirofitla Predel Globina živite Glinasti jama 7 Slabo za-glejena tla jama 8 Slabo za-glejena tla jama 9 Slabo za-glejena tla jama 10 Močno za-glejena tla jama 11 Močno za-glejena tla jama 12 Desno od peš poti iz Žalca v Gotovlje Pod vin na travniku poleg lucernišča 8 cm 10 cm Pod vin v bližini Ložnice 13 cm Od Pod vi na proti Gotovi jam 11 cm Od Podvina proti Gotovljam 10cm Pri nogometnem igrišču 8 cm Globina oranja ■ Predvideno Količina Kohcina |)0 |raja|a hlevskega apnenca bonifika- ja po ha polha cij,stka doba g no j 2 cm 300 mtc/ha 3700 kg/ha 4—5 let 14 cm 300 mtc/ha 1900kg/ha 4—5 let 16 cm 250—300 mtc/ha 1200 kg/ha 3—4 leta 15 cm 300 mtc/ha 1200 kg/ha 4 leta 15 cm 400 mtc/ha 4500 kg/ha 4—5 let 13 cm 400 mtc/ha 1200 kg/ha 4—5 let Po izvršenem oranju, izdatnem gnojenju z zrelim (dobro pripravljenim) hlevskim gnojem, s kalcifikacijo, kalizacijo in fosfatizacijo bi se pristopilo k setvi kultur v prvem letu po tehničnih melioracijah. Najprimernejše za to so: oves, krompir, koruza. V bonifikacijski dobi naj bi se menjavali posevki na parcelah na naslednji način: 1. leto 2. leto 3. leto 4. leto oves koruza ali krompir ozimima z deteljo detelja krompir ozim ime z deteljo detelja hmelj o z i,mine , .. , ,. koruza z deteljo detelja hmeIJ Če bo po strokovni ugotovitvi 3. ali 4. leto zemlja dovolj pripravljena, bi se uvedel produkcijski kolobar, eventualno tudi s hmeljem, za kar bo pa potrebno zemljo še posebej pripraviti. Saditev hmelja in drugih intenzivnih kultur na področju zagle-jenih tal pred predhodno bonifikacijsko dobo odsvetujemo. Da bi se pospešilo izboljšanje in poglabljanje zemlje, priporočamo po žetvi žitaric setev ene izmed naslednjih rastlin: lupina podorati pozno jeseni, ozim. grahorica podorati spomladi, inkarnatka podorati spomladi. Orjiica naj se poglablja postopoma pri temeljnem oranju za posevke, katerim se gnoji s hlevskim gnojem, največ za 2—3 cm. Tako se lahko n. pr. parcela, ki je bila v prvem letu orana za 15 cm, pri drugem poglobi na 17 do 18 cm, pri tretjem pa na 20—21 cm. Iz prej navedene tabele je razvidno, da bo bonifikacijska doba trajala najmanj 4—5 let. Setev detelje priporočamo iz bouifikacijskih razlogov- in zaradi tega se ta rastlina ne sme izkoriščati dalj kot eno leto. Gosta koreninska mreža detelje v prvem letu se začne v drugem letu redčiti na račun korenin plevelnih rastlin. Za bonifikacijo zemlje pa je najvažnejša gosta koreninska mreža detelje. Lucerna ne more in ne sme zamenjati detelje za čas bonifikacijske dobe. 'Kalcifikacija je nujen ukrep v tleh, katerim primanjkuje apna, in ki so kisla. Večina kulturnih rastlin najbolje uspeva pri nevtralni pH vrednosti. Pri pH vrednosti 4 in 5, kakršna je na raziskanih tleh na področju Godomlje, pa uspevajo le kisle trave, deloma krompir in sadno drevje, v kolikor jih pri rasti ne ovira prevelika vlaga. Kisla zemlja je tudi slabo zračna, ima slabo strukturo in zelo malo aktivnost mikroorganizmov. Iz naštetih razlogov je potrebno apno zemlji dodajati v obliki apnenca oziroma žganega apna. Iz prej- šnje tabele je razvidno, da potrebujejo raziskana tla od 1200—6200kg apnenca na 1 ha, oziroma 700—4000 kg žganega apna na I ha. Material za apnenje je primeren apnenčev pesek ali pa apnenaist prah z visokim °/o CaCOs. Lahko je tudi žgano apno, katerega pa vzamemo polovico manjšo količino od predpisane količine apnenca. Tehnika apnenja. Material za apnenje se v odgovarjajoči količini enakomerno raztrosi po površini in podorje. Na pašniku pa se le zabrana. Najprimernejši čas za apnenje je jeseni. V enem letu se sme apniti največ 4000 do 5000kg apnenca na 1 ha. Večje količine bi škodovale. Trajanje apnenja. Apnenec učinkuje največ 5—4 leta, v močno vlažnih letih še manj. Zato je priporočljivo po tem času zemljo ponovno kemijsko preiskati in apnenje po potrebi ponoviti. Humizacija je ukrep, s katerim se poveča količina humusa v zemlji. To dosežemo z gnojenjem s hlevskim gnojem in s podorava-njem. Količina humusa bi se morala dvigniti najmanj na 5.5—4% na vseh 172 hektarjih, predvsem pa na dosedanjih površinah pod travniki, kjer se bo z vnašanjem zrelega hlevskega gnoja povečala mikrobiološka aktivnost zemlje. Povprečno je potrebno za i ha 300 -400 m te zrelega hlevskega gnoja. Pri pomanjkanju hlevskega gnoja lahko dopolnijo to gnojenje rastline za podor, katere podorjemo takrat, ko odcveto. Izmed vseh je za kisla zaglejena tla najprimernejša lupina, katero je možno sejati spomladi in poleti. Fosfatizacija. Zaradi velikega pomanjkanja fosfora v zemlji je nujno potrebno dodajati fosfor v obliki umetnih gnojil. Ker so vsa tla na področju Godomlje kisla, se gnojenje s superfosfatom ne bo obneslo. Za kisla tla je Thomasova žlindra najprimernejše fos-forno gnojilo. Fosfora primanjkuje predvsem v tleh zahodno od Pod-vina. Vzhodno od Pod vina je v zemlji srednja količina fosfora. Navajamo minimalne količine Tli orna sove žlindre za posamezne kulture na predelih, kjer fosfora manjka lin na predelih, kjer je fosfora srednja količina: oves in ozimine 600 kg na ha 450 kg na ha koruza 500 kg na ha 500 kg na ha detelja 600 kg na ha 450 kg na ha hmelj za nov nasad 1300 kg na ha 800 kg na ha pašnik 500 kg na ha 400 kg na ha hmelj, star nasad 650 kg 450 kg Kalizacija. Iz prejšnjega opisa tal je razvidno, da primanjkuje največ kalija v tleh vzhodno od Gotovelj, medtem ko je v tleh zahodno od Gotovelj pomanjkanje kalija nekoliko manjše. Navajamo minimalne količine kalija za posamezne kulture v tleh. kjer kalija manjka in v tleh. kjer je kalija srednja količina: oves in ozimine 300 kg na ha 200 kg na ha krompir 500 kg na ha 450 kg na ha koruza 400 kg na ha 300 kg na ha detelja 400 kg na ha 300 kg na ha pašnik 200 kg na ha 200 kg na ha hmelj za nov nasad 1100 kg 600 kg hmelj -za star nasad 670 kg po 1 ha Tehnika gnojenja s kalijevimi i 11 f o s f o r 11 i m i gnojili Gnojila morajo priti v tisto globino, kjer bo imela bodoča rastlina največ korenin. Pri enoletnih kulturah to najlepše dosežemo, če gnojilo pri oranju zmešamo z zemljo takole: 2/s kalijevih in fosfornili gnojil raztrosimo na zemljo pred oranjem za setev; kalijevih in fosfornih gnojil raztrosimo na predsetveno brazdo in ga zabranamo. Za večletno kulturo bo učinek najboljši, če bomo s fosfornimi in kalijevimi gnojili izvršili gnojenje na zalogo. Pred -saditvijo oziroma setvijo večletnih kultur zaorjemo navedena gnojila čim globlje v zemljo (vsaj 30cm globoko). STANJE KMETIJSKE PROIZVODNJE IN SMERNICE BODOČEGA RAZVOJA NA MELIORACIJSKEM PODROČJU GODOMLJE Poljedelstvo Splošno. Melioracijsko področje Godomlje leži v glavnem na področju katastrske občine Gotovlje. V priloženi tabeli št. 1 navajamo podatke o površini, ki jo zavzemajo najvažnejše kulture na področju KO Gotovlje. Iz te tabele je razvidno, da se nahaja skoraj 73 vseh njiv in Va vseh travnikov na močvirnem področju ob Godomlji, kar občutno znižuje narodni dohodek v tej katastralni občini. Z natančnejšo analizo stanja gospodarstev je ugotovljeno, da parcele na melioracijskem področju ne predstavljajo zaokroženih gospodarstev, temveč le del posameznih gospodarstev. Iz tabele št. 2 je razvidno, -da je na površini 93,28 ha udeleženih z lastninskimi pravicami 79 gospodarstev. Tako bi eno gospodarstvo posedovalo približno 1 ha zemljišč na melioracijskem področju. Iz 184,04 ha travniških in njivskih površin, ki jih navedenih 79 gospodarstev v celoti ima, pride povprečno 2,5 ha njiv in travnikov na eno gospodarstvo. Torej je skoraj ena tretjina od skupnih njivskih in travniških površin, ki jih ima eno gospodarstvo na melioracijski površini, kar močno vpliva na znižanje dohodka posameznega gospodarstva iz naslednjih razlogov: 1. ker je na močvirni zemlji pridelek manjši in slabše kvalitete kot na normalni; 2. ker na močvirni zemlji ni možno uvajati vseh potrebnih agrotehničnih ukrepov; 3. ker je na močvirni zemlji onemogočena vzgoja visoko produktivnih rastlin. Sektorji lastništva Iz priloge št. 1 je razvidno, da je na melioracijskem področju zastopan največ privatni sektor, vključen v KZ. Privatni sektor, ki ni vključen v KZ, predstavlja skupno 13 lastnikov, ki imajo 11,54 ha zemlje, torej odpade na vsakega približno 0,46 ha. Ti lastniki neza-družniki so večinoma uradniki in delavci, ki so zaposleni v Žalcu, in ljudje, ki so zaposleni v drugih krajih. Splošno ljudsko premoženje ima na melioracijskem področju 12,68 ha površin. Največ teh zemljišč ima Kmetijsko gospodarstvo Vrbje, del pa tudi Kmetijsko gospodarstvo Založe. Ta zemljišča bodo sčasoma uporabljena pri arondaciji teh posestev ter bodo oddana privatnikom, ker so parcele za posestva premajhne in preveč oddaljene. Analiza s t anj a k m e t i j s k e proizvodnje pred m e 1 i o r a c i j o Na ožjem melioracijskem področju Godomlje sta se razvili v glavnem le dve proizvodni smeri in sicer: poljedelska in travniško-živinorejska. Travniško živinorejska proizvodnja prevladuje, saj zavzema (tabela št. 2) 69% celokupne melioracijske površine. Če primerjamo pedološko karto in karto s stanjem gospodarstev pred melioracijami, vidimo, da so travniške površine izključno na predelu zaglejenih tal, ki so v pedološkem opisu označena kot slabo zračna, močno vlažna in s hranilnimi snovmi revna tla. Na teh tleh raste le kisla močvirna trava, ki daje slabo krmo za živino. Iz tabele št. 2 vidimo, da se 78 °/o travnikov in pašnikov, ki jih ima 79 gospodarstev, nahaja na močvirnem področju. Iz tega ni težko zaključiti, da je živinoreja ekstenzivna z nizko mlečnostjo in majhnim prirastkom, kar je neugodno za 2 km oddaljeni trg Žalec in za 9 km oddaljeno industrijsko mesto Celje, za katere bi bilo zaželeno, da jih z mlekom in mesom preskrbujejo iz bližnje okolice. Predvsem pa je nizko številčno stanje živine neugodno glede .na splošno znano pomanjkanje hlevskega gnoja, ki je v intenzivni poljedelski proizvodnji nujno potrebno. Poljedelska proizvodnja zavzema na ožjem melioracijskem področju le 31%. Zastopane so naslednje rastline: krušna žita, krmna žita. krompir, krmne rastline, koruza in vrtnine s površinami, ki jih prikazuje tabela št. 3. Poljedelska proizvodnja se je razvila v glavnem na glinastem aluviju. Ta ima sicer slabe lastnosti glinastih tal, to je slabo propustnost in slabo zračnost, toda nepropustni horizont je plitev in prehaja v Savinjine prodnike, kar omogoča odtekanje padavinske vode delno tudi v globino. Debelina glinastega horizonta je odločilno vplivala na izbiro kulture. Hmeljišča so v glavnem odmaknjena od ožjega melioracijskega področja. Širše melioracijsko področje, s katerim označujemo vse predele glinastega aluvija vzhodno od Podvina, sicer ni potrebno tehničnih melioracij, je pa nujno potrebno agromelioracij. Gotoveljska katastralna občina leži na področju hmeljarske proizvodnje in zaradi tega je 93,28 ha ožjega melioracijskega področja pomembna površina, ki bi omogočila povečanje površine pod hmeljem po izvedbi tehničnih melioracij in agromelioracij. Po dosedanjem načinu in možnosti proizvodnje, čistega dohodka na kolobarski ha skoraj ni, ker so stroški proizvodnje višji od vrednosti bruto proizvodnje. Pri stroških proizvodnje pred melioracijo so vzeti minimalni materialni stroški. Delo na tem področju se je v glavnem izvrševalo z lastno in deloma s tujo ljudsko in vprežno delovno silo, ki je tudi všteta v stroške proizvodnje. Zaradi tega dobimo pri razliki med vrednostjo proizvodnje in stroški proizvodnje običajno negativni rezultat za čisti dohodek pri posameznih kulturah. S m e r n i e e za bodočo k m e t i j s k o p r o i z v o d n j o 11 a 111 e 1 i o Tira n i h zemljiščih Splošno. Ekstenzivna proizvodnja pred izvršenimi melioracijami bi se morala umakniti intenzivni proizvodnji, ki bo v stanju nositi stroške tehničnih del in agromelioracij. Predvsem bo nastala sprememba v uvedbi hmeljne kulture na površino najmanj 27 ha, nadalje v uvedbi čredinskega pašnika namesto travnika in v preoravanju travnikov v njive. Najvažnejša sprememba pa bo morala nastati v odnosu zadruga-proizvajalec. Sedanja razkosanost zemljišča in lastninskih razmer onemogoča intenzivno proizvodnjo. To bo možno le v sodelovanju z zadrugo, kajti edino zadruga je v stanju vlagati velika sredstva, ki so potrebna za intenzivno proizvodnjo. Intenzivna proizvodnja pa bo omogočila vračanje družbenih sredstev, ki so vložena v melioracije. Melioracijsko področje Godomlje spada v rajon hmeljarsko-živinorejskega kolobarja, kjer je razmerje med posameznimi posevki takole: Hmeljarsko-živinorejski kolobar in način in količina gnojenja sta razvidna iz naslednje razpredelnice: Poljedelska proizvodnja žita oko pavi ne krmne stročnice 25 % 42 % 33 % Posevek Gnoj Fosforno gnojilo l Kalijevo gnojilo Dušično gnojilo O o O- X <1 Go Glavni strniščni o-l st. Deteljina + + 1 Detelj ina Oz. pšenica krmna korenčnica ali mešanica X — O Krompir in vrtine X X X + + V oz. jara mešanica V koruze % silažnica 0 |x| — o Yi oz. ječmen % oz. pšenica z deteljo Nadomestilo za s pridelki izčrpno hrano v mtc raznih gnojil 575 12 do 14 11 do 13 d« t do 2 Tolmač znakov: Količina hlevskega gnoja na 1 ha: XXX = 300 mtc XX = 250 mtc 25 = .150 mtc |x[=125mtc ali 13.000 1 razredčenega gnoja Količine rudninskih gnojil: '+ največja — srednja O najmanjša Z intenziviranjem proizvodnje bi se povečal čisti dohodek po 1 ha. Tako bi bilo možno iz prejšnjega negativnega stanja v gospodarskem računu dobiti pozitivno stanje z najmanj 26.000 din čistega dohodka na 1 kolobarski ha in z najmanj 260.000 din čistega dohodka iz 1 ha hmeljišča. Živinorejska proizvodnja: Dosedanji travniki v površini 65,30ha naj bi se izpremenili po določeni bonif. dobi deloma v njive in deloma Odnos površin melioracijskega področja do skupnih površin v KO Tabela št. 1 Katastralna občina Njive v ha Travniki v lia Pašniki Gozdovi Razno Skupno vseh površin v KO skupno v KO od tega na melioracijskem podiočju skupno na področju KO od tega na melioracijski površini Gotovlje 79,22 28,84 169,55 64,44 2,8506 31,27 282,90 zadruga Analiza gospodarstev, ki imajo zemljišča na ožjem melioracijskem področju Kmetijska Sf*£r | | HmeljiMa ništva ~ g v ha v % Tabela št. 2 Vse površine skupno v ha Parcele na melioracijskem področju , _ .2, po katastru pred melioracijami >n S'3 t—' i ■ — . n a i, S C g g-3 št i.% £ S | TS- .5Š Sf ^ Is III P, S > ID tO >0) H- fl a rS U3 ftrS U) > g a' Gotovlje privatni, in del a v n. vključen 64 38,86 41 108.19 69,65 94,99 0,52 9,21 217 64,44 — 28,84 Žalec v KZ 93,28 — 95 privatni, ki ni vključen v KZ 13 — 3,94 3,18 — 21 8,36 3,18 — 7,12 splošno ljudsko o premoženje 11,15 1,53 0,52 9,21 175 44,93 24,13 — 69,06 — 95 skupno 79 38,86 41 108,19 84,34 99,70 21 11,15 — 1,53 — 12,6 jI I? Prikaz proizvodnje pred melioracijo iz 1 kolobarskega ha in skupno Tabela št. 3 a ► - Vrednost bruto s §k. j7Vod • Cisti dohodek + M — proizvodnje oirosK.1 proizvoonje izguba — Kultu in % 2 v kolobarju ra o -a 18 N C3 c J- > p e = , iu c a « 3 ^ 2 g i 2 g J '2 Si ~ 2 a 2 - -J 2 5 > rt 0 «f > c®« -b d > S. •-* = -S .9 .5-5,3 d. c* CH H M > ^ ^^ t, 2,39 m t c Pšenica 18,4 13 69.55 5,35 3.600 250.380 46.800 X 3.600 8.586 273.957 48.997 9.015 — 2.197 — 469 1.61 m t c Ječmen 16,1 10 46,80 4,68 3.200 149.760 32.000 X 3.200 5.152 192.984 41.236 6.639 — 1.486 — 1.487 21,24 mtc Krompir 17,7 129 592,80 4,94 1.200 71.136 144.000 X 1.200 25.488 902.612 182.715 32.340 — 38.715 — 6.852 Krmne 9.96 mtc rastline 24,9 40 289.60 7,24 860 249.056 34.400 X 860 8.565 247.535 43.190 8.513 + 210 — 52 2.27 mtc Koruza 14.2 16 66.24 4,14 2.800 132.480 32.000 X 2.000 4.540 412.219 99.570 14.139 — 67.570 — 9.598 Zelje, 26.1 mtc vrtnine 8,7 300 747.00 2,49 800 597.600 240.000 X 800 20.880 273.626 109.890 9.540 +130.110 +11.340 v Sredinske pašnike. Za čredinski pašnik s kombiniranim travniškim izkoriščanjem predvidevamo 25 ha zemljišč v bližini naselij. Površine bi se morale po izvršenih melioracijah dosejavati z dobro travno mešanico. 11. pr.: 4 kg travniške bilnioe 2 kg zlatega ovsenca 6 kg angleške ljuljke 2 kg pasjega repa 4 kg pasje trave 3 kg nokote 4 kg travniške latovke 2 kg bele detelje 2 kg mačjega repa 3 kg travniške ali švedske detelje 2 kg bele šopulje 40 kg skupno Ali pa s kakšno drugo enostavnejšo travno mešanico. V tabeli št. 5 je prikazana vrednost čredinskega pašnika v škrobnih enotah. En ha čredinskega pašnika da najmanj 5000 škrobnih enot, 1 ha travnika pa daje komaj 1000 škrobnih enot. Popašena mlada trava ima več beljakovin, ima veliko prebavljivost in je zato uspeli s čredenjem večji kakor uspeh pri krmljenju s senom. Z uvedbo čredinskega pašnika lahko predvidevamo povečanje števila živine in s tem povečanje količine hlevskega gnoja, ki bo pri izvajanju agromelioracijskih ukrepov na področju Godomlje nujno potreben. Povečanje količine hlevskega gnoja je potrebno tudi zaradi tega. ker že dosedanjim zemljiščem pod hmeljem primanjkuje humusa. Za ohranitev rodovitnosti tal pa je humus nujno potreben. Z razširitvijo hmeljskih nasadov bo postalo vprašanje pomanjkanja osnovnega materiala za tvorbo humusa še bolj pereče. Okvirni stroški proizvodnje pri običajni obdelavi pred melioracijo za površino 1 ha Stroški dela prikazani v delovnih dnevih Tabela št. 4 Potreba del. dni Stroški dela Mate- Splošni Vsi Kultura Ijud- vprež. ljud. vprežni rialni stroški stroški 10 8 't00 din 500 din KtrnSki i0 92 sku.nn i ur ur dnevno dnevno 'StrOsKl M /o SKUipaj Krušna žita 29 13 11.600 6.500 19.590 11.307 48.997 Krmna žita 27 12 11.200 6.000 14.920 9.516 41.236 Krompir 75 26 30.000 10.400 99.550 42.765 182.715 Krmne rastline 27 1,1 10.800 5.500 21500 11.340 49.140 Koruza 58 18 23.200 9.000 44.000 23.370 99.570 Vrtnine 140 11 5.600 5.500 61.800 36.990 109.890 Travnik 19 7 7.600 3.500 _ 3.330 14.430 8-urni delavnik — ura 50 dinarjev. Vjl Prikaz proizvodnje na čredinskem pašniku po melioraciji Tabela št. 5 Kultura m t« 03 C 0J — O Q a o o aj S S ^ »H 2 C 'T: O S cs >x a rt S 1—1 > — "o O t. £• 3 £• m Cl (Z t- >73 C > -M >x c/j .S JI co NJ Črediiinski pašnik 25 ha 450 intc 5.000 Stroški proizvodnje Čisti dohodek 125.000 o. 3.125.000 537.500 30.450 2,587.500 + 95.550 Prikaz proizvodnje na pašniku pred melioracijo Kultura o ca H M cd S, aJ rtrrt ž .a 3 M 5o.H Stroški proizvodnje Čisti dohodek rt P, D, -- Travnik 64,44 1.000 25.000 161.100 918.769 14.430 692.231 10.570 Milan Škof: Turistične perspektive Spodnje Savinjske doline Turizem je danes pojem, o katerem sedaj mnogo govorimo, o katerem pa so mnenja tudi še zelo deljena. O vlogi in pomenu turizma v priznanih letoviščih in zdraviliščih danes ni več debate, namreč o tem ne, ali je donosen ali ne. V takšnih krajih gre zlasti za organizacijsko plat in potrebna investicijska sredstva, za turistično propagando in povečanje števila turističnih nočitev ter čedalje bolj za inozemski turizem, njegove sončne in senčne strani. Mnogo manj so s turističnega vidika obdelani manjši kraji, bodisi da so že imeli turistično tradicijo in so jo izgubili, bodisi da doslej še niso bili priznani kot turistični kraji, pa le imajo pogoje, da to postanejo. Takšno obnavljanje in uvajanje turistične tradicije je aktualno tudi za področje Spodnje Savinjske doline in ga turistična društva ter svet za turizem žalske občine mnogo obravnavajo. Na tem območju gre predvsem za kraje, kjer bi se prvenstveno utrdile vse oblike domačega turizma, močan pa je tudi inozemski tranzitni turizem. Turistična problematika tega področja je sila raznolika, kljub sorazmerno majhni oddaljenosti posameznih krajev. PREBOLD JE ZAORAL LEDINO širša javnost je do nedavnega poznala Prebold le po tkalnici, ki se je razvila v močno tekstilno industrijo. Redki so vedeli za turistično zgodovino in tradicijo tega kraja in za vsako leto številnejša pismena vprašanja iz raznih krajev, ali je v Preboldu mogoče letovati. Vse do letois je bil v tem kraju lep betonski bazen, ki že spada k poglavitnim tehničnim pogojem za razvoj turizma, možnosti za prenočevanje pa ni bilo. Predvojni hotel so zasedli stanovalci in uradi, a tudi zasebna stanovanja so tako natrpana, da ni bilo mogoče dobiti niti nekaj skromnih postelj za turistične nočitve. Preboldsko turistično društvo pa ni klonilo. Že dalj časa ima izdelan dokaj obširen načrt za obnovitev turistične tradicije v kraju, le da so bila nezadostna finančna sredstva dolgo časa vzrok, da se ti načrti niso mogli realizirati. Lani pa se je odprlo. Turistična zveza Slovenije se je seznanila z njihovimi težavami, si ogledala razmere na kraju samem in za začetek iz poslovala milijon dinarjev posojila. Iz tega denarja — ob udeležbi občinskega piroračuna in nesebičnem delu društvenih funkcionarjev — je zraslo malo weekend naselje. Naselje ni veliko. Ima le tri hišice s po dvema ležiščema in oskrbniško hišico, toda začetek je tu. Naselje ima najboljšo lego. Hišice stoje v malem gozdičku, neposredno ob kopalnem bazenu. V naselju je tekoča voda in električna napeljava, pa tudi ostala oprema (pohištvo in posteljnina) je v redu in bo zadovoljila tudi bolj razvajenega gosta. Spomenik padlim borcem v Prebolda Vzporedno z ureditvijo weekend naselja so oeiščevali gozdiček in bazen, obnavljali igrišče za odbojko in košarko itd. Prelboldčani z razumljivim ponosom kažejo ta svoj dosežek, mi pa upamo, da bodo sedaj pri nadaljnjem delu sodelovali tudi tisti, ki so doslej nejeverno zmajevali z glavami, pa tudi tisti, ki so z vandalskim početjem uničevali javne nasade in kradli drevesa iz preboldskega parka. Že sedaj lahko nudi Prebold prijeten oddih letovišoarjem, saj ima razen bazena tudi kino dvorano in televizijski sprejemnik, želeti pa bi bilo. da bi po tej prvi fazi obnovitve turizma v tem prijaznem kraju sledilo še nadaljevanje — dolinska pregrada z velikim ribnikom in čolnarno ter v zadnji fazi še manjši počitniški ali letoviščarski dom na prelepi naravni jasi sredi smrekovih gozdov. — Torej, Prebold je zaoral ledino. Razen za izletniški turizem, se je usposobil tudi za letovišča rskega. Delovni polet in trdna volja preboldskih turističnih delavcev pa so porok za nadaljnje še večje uspehe. ŠEMPETRSKE IZKOPANINE BODO DOBILE STREHO Že nekaj let so nam znane rimske izkopanine, ki so jih našli pri Šempetru v Savinjski dolini. Najdbe so velika zgodovinska znamenitost in so zato znane tudi za mejami naše domovine. Doslej pa so ti kamni vskladiščeni v začasni lopi, tako da so razstavljeni najpri-mitivneje. laiku pa zelo težko posredujejo kakršnokoli zamisel o tem, kaj je bilo pravzaprav zgrajeno iz teh kamnov. Večletne študije in intervencije vseli zainteresiranih forumov in organizacij od občine do okraja in celjske turistične podzveze so obrodile sad, da so se namreč lotili strokovnjaki restavracijskih načrtov. Načrti so tu in letošnjo jesen bodo začeli z delom. Šempetrski muzej bo na zahodnem robu kraja Šempeter, skoro ob zv ezni cesti 1/10 in bo oddaljen le za streljaj od najdišča izkopanin. Poglavitne edikule bodo rekonstruirane v celoti, tako da bo lahko imel vsak obiskovalec jasno predstavo, kakšni in kako lepi so bili ti objekti. — Pod streho bo razstavljen tudi ostali študijski material, načrti, v odprtem dvorišču tudi manjše in manj občutljive izkopanine, muzej bo imel študijski prostor, garderobo, oskrbniško stanovanje. .. Rekonstrukcija ene izmed šempetrskih grobnic Težko pa si je zamisliti, da bi se s samo postavitvijo tega tako težko pričakovanega muzeja uredilo tudi vse ostalo, kar je v zvezi s turizmom. Svet za turizem pri občini Žalec je že govoril o primernem gostinskem obratu in o prenočiščih. V tej zvezi bodi omenjena tudi ureditev kopalnega terena ob Savinji in ob izlivu Bolj s.ke v Savinjo. Zal pa je bilo o vsem tem le zelo mnogo govora, načrti pa, če lahko sploh govorimo o njih, so zelo zelo zaviti v meglo. Piredlog petletnega perspektivnega načrta za razvoj turizma v občini Žalec sicer kar zadovoljivo obravnava in rešuje tudi turistično problematiko Šempetra, le nikjer .ni čutiti, da bi kdorkoli upošteval predvidevanja tega načrta in si resno prizadeval za uresničitev načrtov oziroma ciljev. ŽOVNEŠKE RAZVALINE IN KRAŠKI POJAVI Z gradu Zovnek izhajajo celjski grofje. To dejstvo je zadoščalo, da so vse do 1918. leta šteli razvaline žovmeškega gradu za kulturno zgodovinsko znamenitost približno enake stopnje kot celjski stari grad. Takrat pa se je vse nehalo. Pravzaprav se je takrat začel žalostni konec... Veliki grajski stolp je bil še dobro ohranjen in pokrit, bil je tudi še opremljen in nad osrednjim vrhom v grad so bili še škripci dvižnega mostu. Najprej se je teh ostankov lotil okupator. Opremo je pobral in prepeljal v graški muzej. Streho z grajskega stolpa so v prvih povojnih letih raznesli domačini, škripci pa so bili pred kratkim nekomu potrebni, da jih je pobral. Ostalo je golo zidovje, ki se ruši, z njim vred pa se ruši eden zelo redkih in zanimivih zgodovinskih spomenikov. Svet za turizem žalske občine je za žovneške razvaline zainteresiral pristojne republiške strokovne organizacije in strokovnjake. Letošnjo spomlad je bil komisijski ogled gradu. Zaključek: ohraniti in rešiti, kar se le še rešiti da. Grajski stolp je treba čim prej pokriti in ga rešiti nadaljnjega propadanja, ostalo zidovje pa tudi z ustreznimi ukrepi zavarovati pred nadaljnjim rušenjem. Drevje, grmovje in dračje je treba iztrebiti. Po mnenju strokovnjakov bi bilo za ta najnujnejša dela potrebnih 500.000 din. Denarja pa ni, čeprav so strokovnjaki izjavili, da so razvaline s kulturnega in zgodovinskega vidika zelo pomembne. Bila je dobra volja in tudi začetek je bil storjen. Mar se bo sedaj vse končalo z golo ugotovitvijo, da občina nima denarja? Severozahodno od žovneških razvalin izvira potok Trnavca. Ima tri izvire, od katerih sta dva običajna, tretji pa ima svoje posebnosti. In ta tretji izvir opozarja na notranjost dobroveljskega sklopa. Ko so Braslovčani poslali v pregled vodo vseh treh izvirov, če je primerna za vodovod, je bil izvid za tretji izvir negativen: voda je bila onesnažeua z organskimi odpadki. Brž ko je nad Zgornjo Savinjsko dolino kakšno neurje ali če Savinja (v zgornjem teku) in Dreta poplavljata, začne tretji izvir bruhati velike količine vode. Voda je najprej bistra, tik preden pa prihrumi kalna voda, izmetava izvir popolnoma črne ribe z okrnelim v idom. Pri neki kmetiji pod vrhom Dobrovelj pa se tu pa tam čuje podzemeljski slap. Vsi ti pojavi dajejo slutiti, da je v sklopu Do-brovelj podzemeljsko jezero ali pa več jezer. Kolikšna so, to je uganka, ki jo morejo rešiti le jamarji. Žalska občina je pojav sporočila tov. Pavlu Kunaverju z namenom, da bi jamairje zainteresirala tudi za to področje. Zal so, po prejetem odgovoru sodeč, ljubljanski jamarji prezaposleni na drugih kraških področjih in videti je, da bomo še naprej morali čakati na odgovor, kaj skrivajo v sebi Dobrovlje. Še nismo dobili odgovora, od kod ribe v izviru Trnavce in bu-čanje podzemeljskih slapov v Dobrovljah, že je prispela na žalsko občino druga novica. Severovzhodno od znane podzemeljske jame »Pekel« in bližnjega termalnega vrelca pri Šempetru v Sav. dolini so našli nove podzemeljske jame! Dostop je zelo strm, skoraj navpičen, vodi pa v podzemeljske dvorane z jezeri, velikim in majhnimi živimi kapniki. Toda brezno je globoko in fantje kljub vsej podjetnosti in pogumu niso prišli daleč, ker so bili neizvežbani in brez ustrezne opreme. Torej nova uganka: Kakšen je kraški svet tod (blizu Z,g. Ponikve pri Žalcu)? Videti je, da bo treba resneje razmisliti o namigu tov. Kuna-verja, naj bi namreč v Celju ustanovili jamarski odsek. Morda pa bi se tega lotil tudi kdo izmed celjskih alpinistov. Skalnate višave in previsi, police in kamini jim ne delajo več težav. Morda pa bi z enakim uspehom šlo tudi v zemeljske globine? Opisani kraški pojavi so vsekakor turistično zanimivi. Zato so turistični delavci mnenja, da bi bila morda prav v Dobrovljah ali pri Ponikvi tretje vrste podzemeljska znamenitost, različna tako od Škocjanskih jam kot od Postojnske. Odgovor na vse te domneve pa bomo dobili le, če ne bo ostalo pri osamljenih signalih. DOBROVLJE NOVO TURISTIČNO PODROČJE? Dobrovlje so bile že omenjene v zvezi s kraškimi pojavi pri tretjem izviru Trnavce. Znane so tudi po partizanskih bojih. V zadnjem času, bolje rečeno v zadnjih letih, pa se Dobrovlje vse pogosteje omenjajo tudi v zvezi s turizmom. Namesto spomenika padlim borcem so začeli graditi na Dobrovlje cesto, ki naj bi ustrezala tudi avtomobilskemu prometu. Ta spomenik naj bi imel tudi veliko gospodarsko vrednost: odprl bi Dobroveljčanom in njihovemu lesu pot v dolino, Dobrovlje pa bi se s tem tudi odprle turizmu. Razni ugledni ljudje so bili navdušeni, ko so dospeli na vrh Do-brovelj. Izrekli so najrazličnejše superlativne pohvale, tako planinci in smučarji — češ da bo to smučarski raj, da so tereni idealni in boljši kot na Mozirskih planinah itd., dalje zdravniki, zlasti ftiziologi — da je to najboljši kraj za postavitev okrevališča za bolne na pljučih... Dobrovljam so se obetale vse najlepše in najboljše možnosti za vse vrste turizma — za izletniški, zimski, počitniški, okrevališki turizem ... Prebivalstvo je bilo vseh teh obljub zelo veselo. Toda zataknilo se je že pri tako imenovani »partizanski cesti«. Začeli so jo graditi s širino vozišča 6m, sedaj so se skoraj 2 leti pogovarjali, ali se bo gradnja nadaljevala. Sedaj gradijo. Nadaljnja gradnja se šteje kot gozdna cesta, kar dejansko tudi je, cestišče pa bo široko 3 metre. Za turizem je bilo storjeno le-to, da je celjsko planinsko društvo markiralo poti na Dobrovlje iiz vseh smeri. Nato je vse zaspalo. Upi pri Dobroveljčanih pa so ostali ... Petletni perspektivni načrt za razvoj turizma v občini Žalec postavlja stvar na stvarnejšo iin skromnejšo podlago. Ureditev majhne postojanke in izdelava perspektivnih načrtov, to je temelj, s katerega naj bi izhajali piri vključevanju Dobrovelj v naš turizem. Samo, ali bodo vsaj te skromne in — na videz vsaj — stvarne načrte izpolnili? Da le ne bi še glede tega ostalo le pri govorjenju, pisanju in — željah! 21 Savinjski zbornik 321 Vinko Jordan: Komunalna dejavnost v žalski komuni Področje današnjega občinskega ljudskega odbora Žalec obsega devet bivših občin okraja Celje in bivši krajevni ljudski odbor Vinska gora, iz bivšega okraja Šoštanj. To področje meri danes 298,85 km-povraine in ima 27.800 prebivalcev. Po nekdanjih občinah se področje deli na naslednje katastrske občine: 1. Žalec obsega: k. o. Žalec, k. o. Gotovlje, k. o. Studence, k. o. Železno, k. o. Ponikva in del k. o. Pod,gora. 2. Petrovče obsega: k. o. Petrovče, k. o. Leveč, k. o. Kasaze in k. o. Sv. Neža. 3. Griže obsega: k. o. Zabukovica in k. o. Pongrac. 4. Prebold obsega: k. o. Sv. Pavel, k. o. Lat kova vas, k. o. Marija Reka, k. o. Sv. Lovrenc in k. o. Magdalena. 5. Šempeter obsega: k. o. Sv. Peter in k. o. Zalog. 6. Polzela obsega: k. o. Polzela, k. o. Za lože, k. o. Andraž, k. o. Dobrič in k. o. Pod vin. 7. Braslovče obsegajo: k. o. Braslovče, k. o. Male Braslovče, k. o. Sp. Gorče, k. o. Letuš, k. o. Dobrovlje in k. o. Podvrh. 8. Gomilsko obsega: k. o. Gomilsko, k. o. Grajska vas, k. o. Sv. Matevž in k. o. Orla vas. 9. Tabor obsega: k. o. Ojstriška vas, k. o. Črni vrh in k. o. Sv. Miklavž. 10. Vinska gora obsega: k. o. Šentjanž, k. o. Prelska in k. o. Lip je. Cas, v katerem živimo, nam narekuje vedno večjo razgibanost komunalne dejavnosti in postavlja pred nas nove naloge in zahteve po investicijah za ureditev komunalnih del na področju naše občine. Urejeno komunalno gospodarstvo je eden izmed odločilnih pogojev za blagostanje prebivalcev in s tem v zvezi je tudi pot k zboljšanju življenjske ravni našega človeka. Priznati moramo, da so imele bivše občine pred združenjem v veliko občino Žalec v svojih proračunih za komunalna dela le pičla sredstva, ki so jim komaj zadostovala za nujna vzdrževanja obstoječih cest in drugih komunalnih naprav. Izjema med njimi je bila bivša občima Prebold, ki je že leta 1954 začela gradnjo vodovoda in napravila regulacijski načrt. Žalcu, centru hmeljarstva in Savinjski metropoli, pa ni uspelo najti sredstev za gradnjo prepotreibne vodovodne napeljave. Tako je stal nov občinski ljudski odbor ob svojem nastanku pred dokaj težko nalogo, da čimprej pristopi k nujnim komunalnim delom. K temu je prav naselje Žalec sililo dejstvo, da sanitarna inšpekcija OLO Celje glede na nevarnost okužbe pitne vode zaradi obstoječih ponikalnic, ni pustila izdajati dovoljenj za gradnjo stanovanjskih objektov, dokler ne predlože v revizijo načrta za vodovod Žalec. Iz povedanega vzroka se je občinski ljudski odbor Žalec odločil izdelati načrte za vodovodno omrežje na področju Žalca in okolice. Projekt je izdelal ing. Franc Lah iz Celja, potrdila pa ga je revizijska komisija pri OLO Celje. V jeseni leta 1957 je bila zadeva že tako daleč, da so lahko pristopili k delu. Ustanovili so občinsko komunalno podjetje »Vodovod Žalec«, ki je prevzelo nalogo, da uresniči ta velikopotezni načrt. V mesecu septembru so začeli s kopanjem jarkov in polaganjem cevi glavnega voda. Velik vodnjak in črpalnico za črpanje podtalnice so zgradili na Zg. Rojah. Kemijska in bakteriološka preiskava vode je pokazala zelo dobre rezultate. Vodovod deluje na ta način, da pritiskajo motorne črpalke vodo pod pritiskom šestih atmosfer direktno v cevovod. Voda teče po ceveh preko Savinje v rezervoar, ki stoji v gozdu na mali vzpetini južno od naselja Sešče. Rezervoar ima prostornine 240 m3. Glavni cevovod, ki je zgrajen iz Anhovskih salonitnih cevi premera 175111111, se razdeli severno od črpal niče v dve veji. Južna veja vodovoda napaja naselja Zg. in Sp. Roje, Vrbje in Žalec. Od tod poteka cevovod dalje na Novo Celje, Dobrišo vas, Petrovče in Arjo vas. Ob križišču zvezne ceste I/l0 z okrajno cesto Vrbje—Gotovlje, se od glavnega cevovoda odcepi stranski vod. ki bo dajal vodo potrošnikom naselij Gotovlje, Podlog ter Sp. in Zg. Grušovlje. Druga veja cevovoda, ki poteka severozapadno od črpalne naprave, pa zalaga z vodo naselja Šempeter, Dobertešo vas in Ločico, nakar poteka cevovod naprej do Zg. Grušovelj, kjer se spoji z južnim cevovodom zaradi česar nastane krožni tok vode, ki je hidravlično naj ugodnejši. S tem širokopoteznim načrtom, čigar predračun znaša ca. 85 milijonov din in obsega naj gostejše naseljeno področje naše občine v izmeri 28 km2, je zajamčena preskrba z zdravo vodo vsem potrošnikom. Že prej smo omenili, da je naselju Prebold uspelo zgraditi vodovod že leta 1954. Ta vodovod zajema vodo ob izviru potočka Izvirnica. jo vodi nato v bližnji zbiralnik, od tod pa jo z motornimi črpalkami potiska v više ležeči rezervoar. Od tod napaja po gravitaciji naselja Prebold, Latkovo vas, Kapljo vas. Dolenjo vas in Gornjo vas. Tudi ta vodovod je zgrajen iz salonitnih cevi, obsega pa področje 7,8 km. Braslovče ima zelo slabo talno vodo, zato si je že dolga leta želelo urediti vodovod. Imeli so stare načrte, toda sredstev za realizacijo ni bilo. Spomladi leta 1957 je občinski ljudski odbor Žalec pristopil k delu tako potrebnega vodovoda v Braslovčah. Voda je zajeta v vzhodnem pobočju hriba Dobrovi je, nakar poteka po cevovodu do rezervoarja s prostornino 60 m3. Od tod napaja z vodo naselji Braslovče in Rakovlje. Dolžina cevovoda znaša 2800111. Vodovod je bil končan v decembru 1957. Če nas razmere silijo, da urejujemo in gradimo vodovode v krajih, kjer je v zadostni količini dosegljiva podtalnica, je naša naloga tem nujnejša, da zgradimo vodovod tudi v krajih s slabo in nezadostno talno vodo, to je področje bivših občin Tabor in Gomilsko. Občinski ljudski odbor Žalec se je odločil, da tudi v teh krajih zgradi vodovod. Naročil je načrte pri Centralnem hig. zavodu v Ljubljani. Zavod je poslal svoje strokovnjake na teren, izvršil meritve in izdelal načrte. Kemenče J llif J -fe. /, U \ nujno, da sodelujejo igralci iz več gledaliških družin. ■ Pri uprizoritvi je sodelovalo blizu 40 igralcev z važnejšimi vlogami, okrog 20 statistov, okrog 40 pevcev, klub za konjski šport iz Celja, ter še nekaj tehničnih pomočnikov, torej nad 100 ljudi. Igralci z glavnimi vlogami so bili iz Griž, Prebolda, Tabora, Trnave, Šempetra, Žalca, Galicije, Polzele in Gomilskega. Statisti pa so bili v glav- Skupina gledaliških amaterjev iz Spodnje Savinjske doline v glavnih vlogah Kreftove »Velike puntarije« nem iz bližnje okolice Griž. Kadar so bile vaje, je igralce dovažal in razvažal avtobus. Režija je bila poverjena Lojzetu Fricu. režiserju Svobode Prebold. Zanj je bila »Velika puntarija« že 112. igrana ali režirana vloga, b požrtvovalnostjo in njemu značilno vztrajnostjo se je lotil trdega oreha. Nič manj požrtvovalni niso bili ostali sodelavci. Kljub zaposlenosti m še drugim nalogam so ves čas trimesečnega dela hodili po večerji na vaje, ki jih je bilo skupino 16. To so bili ljudje raznih poklicev m raznih starosti in vendar so se ob skupnem stremljenju zlili v složen kolektiv, ki je bil sposoben rešiti dokaj zapleteno nalogo Med njimi so bdi igralci, ki večidel svojega prostega časa posvečajo delu na odru. In vendar je bila ta raznolikost, številčnost in oddaljenost igralcev precejšnja ovira pri rednem delu. Se dobro, da je Kreftova drama omogočala, da je režiser Fric lahko delal ločeno s »puntairji« in ločeno ;s »plemiči«. Seveda pa so bile potrebne tudi skupine vaje m dokajšnja samostojnost oblikovalcev vlog. 1 , j,e P£J ma®kiranju priskočil na pomoč maisker celjskega gledališča Vinko Tanjšek. Napočil je svečani trenutek pred premiero. Režiser je dajal še zadnja navodda; kakor komandant pred bitko. Prihajali so zadnji gledalci malo zakasneli, ki skoraj niso več našli prostora v amfitea-tralno dvignjenem in zaokroženem prostoru. Nemirna množica, ki se je zbrala iz malone vseh krajev Spodnje Savinjske doline, je vzvalo-vila v napetem pričakovanju. Med gledalci je bil tudi avtorjev brat Ivan Kreft. Zastopal je avtorja Bratka Krefta, ki so ga povabili, a se premiere ni mogel osebno udeležiti. Po pozdravnem govoru predsednika Občinske Zveze Svobod in prosvetnih društev se je odgrnila »svetlobna zavesa«. Pred nestrpnimi gledalci, od katerih so se nekateri povzpeli celo na ograjo in na drevesa, se je nato v 3 in pol urni igri odvijal prizor za prizorom. Kljub nekoliko hladni sapici, ki je tiste jesenske noči že pihljala, je ves poldrugi tisoč gledalcev zamaknjeno sledil igri in pozabil na mraz. Zares so bili nekateri prizori in nekatere vloge mojstrsko podane. Posebno uspešno so svoje vloge odigrali Jože Aubreht (kot škof), Ivan Žaibkar (v vlogi Matije Gubca), Ludvik Stepišnik (kot Ilija Gregorič), pa Jože Zagoričnik, Janko Kline, Ivan Mikek, Drago Kumer, Jože Gogala i. dr. Seveda pa tudi vsi ostali niso mnogo zaostajali in so pokazali poleg znanja vlog in rutine tudi precej igralskega talenta. Zelo dobro so uspeli množični prizori, posebno pa sama bitka upornikov z grajskimi, ki je pričarala pred gledalce delček naše legendarne preteklosti. V nedeljo zjutraj, ko ni bilo na azurnomodrem nebu niti enega oblačka, so Žalčane dramile b ud niče godb na pihala, ki so že dospele na prireditev. Kar pet godb na pihala je tega dne dopoldne kratkočasilo domačine in goste, ki so z vseh strani prihajali na prireditveni prostor. Medtem, ko so se člani društev pripravljali za povorko, so v hmeljarskem domu odprli v navzočnosti predstavnikov javnega in političnega življenja spominsko ploščo v spomin na slovenski tabor v Žalcu pred devetdesetimi leti. Niso slučajno na plošči vklesane Cankarjeve preroške besede: »Narod si bo pisal sodbo sam. ne frak mu je ne O tr NAROD SI BO PISAL $0» SMl : U 1-k'AK M I Ni BO N NE TAU? Sz? 'j-i&fl _ ,, . V"'!®«!?-' ■ Q i v„ |Nv|J , -w • U.f v — ". Spominska plošča v Hmeljarskem domu v Žalcu bo in ne talar.« Da se te preroške besede uresničujejo, je dokaz naša socialistična stvarnost, ki prihaja čedalje bolj do izraza tudi na naši vasi. Obenem z odkritjem spominske plošče je bil dejansko odprt tudi Hmeljarski dom, akoravno še takrat ni bil povsem gotov. Danes že rabi svojemu namenu. V njem so uradni prostori Kmetijsko-proizva- jailne poslovne zveze in hmeljne komisiije. V njem je tudi elitno urejena dvorana, ki pa ne bo rabila le nekajkratnim zadružnim posvetom na leto, marveč tudi javnemu delovanju žalskih množičnih organizacij in društev. Škoda le, da arhitekt in investitor nii upošteval poitreb žalskega trga in ni dal na balkonu vgraditi kabine za normalni kinoprojektor. Na ta način bi lahko prenesli kino-predstave v novi dom, obenem pa bi tudi Delavsko prosvetno društvo Svoboda imelo več možnosti za nastope. Pa pustimo žalske probleme. Po ogledu prostorov iin hmeljne razstave pridelka 1958 so se gostje napotili na prireditveni prostor in zasedli svoja mesta na slavnostno okrašeni tribuni. Na njej so se zbrali zaslužni predstavniki množičnih organizacij in društev iz žalske občine, predstavniki sosednjih občin, predstavniki okraja in garnizona Celje, gostje iz Ljutomera itd. itd. Posebej je treba omeniti, da se je slavnosti udeležil Frane LESKOŠEiK-LUKA, član Zveznega izvršnega sveta, dalje predsednik okrajnega odbora SZDL Franc SIMONIČ, predsednik Okrajnega ljudskega odbora Riko JERMAN in drugi. Med uglednimi gosti pa je v prvi vrsti sedel tudi edini še živeči udeleženec žalskega tabora — Franc ANTLOGA iz Gotovelj pri Žalcu, star 98 let. Kdo bi si takrat misli, da bo že čez pičle tri tedne Častni gostje na proslavi 90-letnice žalskega tabora na slavnostni tribuni. Od leve proti desni so: Stane Divjak. Franc Simonič, Riko Jerman, Ivan Kovač, Franc Leskošek-Luka, Franc Antloga (edini preživeli — 98 let stari — udeleženec tabora), Ivan Rančigaj in Miran Cvent legel v grob. Kakoir da je čakal samo na trenutek, da bi lahko skupno z nami praznoval svečani jubilej. Točno ob napovedani uri je pred tribuno prikorakala skupina zastavonoš, ki je tvorila čelo povorke. Njej so sledili v strumnem koraku člani telovadnih društev, pionirji, pevci in pevke, gasilci, člani folklorne skupine, vsi v krojih. Tem so se pridružili člani sindikalnih podružnic in drugi udeleženci proslave. Ob zvokih godb so se na slavnostni prostor zgrinjale nepregledne množice, ki so napolnile skoraj ves ogromni telovadni prostor. Pevci so medtem napolnili stopničasto dvignjen prostor pred tribuno. Novinarji in reporterji so zasedli teraso telovadnega doma, nekateri pa so se vgnezdili v sredo med goste na tribuni. Valovanje in šum desettisooglave množice se je polegel, ko so združeni pevski zbori ob spremljavi godbe zapeli »Intemaaionalo« in ko je zatem predsednik občinskega odbora SZDL Ivain KOVAČ otvoril zborovanje in predal besedo zveznemu ljudskemu poslancu Francu SIMONICU. V svojem govoru je izčrpno orisal dogodke na Slovenskem, iz katerih se je porodilo taborsko gibanje pred devetdesetimi leti, opisal pa je tudi ves razvoj od tedanjih dni do danes. Ugotovil je, da je pomenila doba taborov nekak prehod od Matije Gubca do Hlapca Jerneja. Stoletja iskane pravice pa je temu dala šele narodnoosvobodilna borba, ki ga je poprej osvobodila vsakršnega izkoriščanja. Velike pridobitve, izbojevne z veličastno zmago v ljudski revoluciji, in ki predstavljajo temelje naše socialistične graditve, mora naša mlada generacija budno čuvati in utrjevati. Govoreč o naglem gospodarskem razvoju zadnjih let, posebej pa še o hitrem napredku v ožjem predelu Savinjske doline, je poudaril da še vedno niso izkoriščene vse možnosti za dvig proizvodnje v vseh panogah našega gospodarstva, posebno pa v kmetijstvu, kjer čakajo proizvajalce še velike naloge. V bodoče jih bo treba izpolnjevati tako, da bodo v korist vsem delovnim ljudem naše domovine. Ob zaključku svojega govora je prebivalcem Savinjske doline čestital k doseženim Desetiisočglava množica med petjem »Internacionale« uspehom. Nato so udeleženci burno pozdravili pismi, ki so ju poslali predsedniku FLRJ maršalu Titu in predsedniku Ljudske skupščine LRS Mihi Marinku. Združeni pevski zbori so potlej zapeli zborovalcem nekaj domoljubnih in delavskih ter borbenih pesmi. Moškim zborom je dirigiral pevovodja SATLER iiz Šempetra, ženskim Justa HOLOBAR iz Žal ca, mešanim pa Draigo PREDAN. Ni bilo lahlko tolikšno množico pevcev uvežbati in pripraviti za nastop. K sreči so lahko vadili posamič. Kljub temu da iso imeli le eno skupno vajo, so bila njihova hotenja kronana z uspehom, saj je našla injihova pesem topel odziv v srcih tiisočev poslušalcev. Po kosilu so slavnostni prostor zopet napolnile množice ljudi, večje kot dopoldne. Z velikim zanimanjem so ljudje sledili programu, ki ga je izvajala plesna skupina DPD Svoboda »Prežihov Voranc« iz Raven na Koroškem. Lepo izvajani narodni plesi v pestrih narodnih nošah so bili za mnoge gledalce novost in doživetje. Zelo veliko zanimanje, še več pa dobre volje in smeha so vzbudili humoristi: Prleška Micka iin Marulek ter Pohorski Tijek in Stef iz Maribora. Ob mnogih uspelih aktualnih in pikrih šalah se je smejala vsa večtisočglava množica na prireditvenem prostoru. Vse popoldne in pozno v noč so se ljudje potem kratkočasili okrog petih plesišč. Zabavali so jih libojski »Cvekovci«, Ljubljanski jazz ansambel s pevko Marjano Deržaj, Veseli planšarji in Savinjski kvintet. Plesni ansambli so bili marljivi, odri lahko dostopni in ozvočeni, tako da je lahko vsak plesa željen par prišel na svoj račun. Mladino je zabavala strelska družina z nagradnim streljanjem; njej so se priključili še razni prodajalci spominkov, jedač in pijač, sadja in slaščic. Manjkalo res ni ničesar, ikar bi lahko pripomoglo k veselemu razpoloženju. Seveda ni šlo brez nekaterih pomanjkljivosti, ki pa niso bile tolikšne, da bi bile očitne. Pomen proslave 90-letnice tabora v Žalcu, ki je izzvenela kot veliki vseljudski tabor, je političen, kulturni in mobilizatorski. Organizirali smo jo v času kratkega predaha, ko je bil hmelj že obran, sadje pa je še dozorevalo. Kljub poletni vročini in dopustniški mrzlici ter kmečkemu delu so se nastopajoče skupine pridno pripravljale za nastope. Nova kulturna in izobraževalna ter politična sezona, ki je pred nami. ne bo brez kontinuitete, ki jo je dala ta veličastna proslava. Proslava torej ni bila sama sebi namen, ampak je imela tudi višje smotre. Imela je namen še tesneje povezati vse pozitivne socialistične sile za izpolnitev nalog, ki jih pred nas postavlja družbeni razvoj. S tem smo pa dokazali, da znamo visoko ceniti napredne tradicije preteklosti, brez katerih tako naglega napredka ne bi moglo biti. Ob koncu izrekamo vsem, ki so kakorkoli pripomogli k lepemu uspehu prireditev okrog proslav 90-detnice žalskega tabora, v imenu pripravljalnega odbora prisrčno zahvalo! KAZALO Uvodna beseda Pesem Savinjske doline (Fran Roš)..............................7 Razmere na Slovenskem v dobi taborov (Vasilij Meliik)..............9 Kako je bilo pred devetdesetimi leti (Rajko Vrečer)................16 Občina Žalec (Milan Kolenik).................24 Vladko in veter (Vladimir Levstik)................40 Moj grob (Vladimir Levstik)..................42 Proti Jutru (France Onič)...................43 Igra (France Onič)......................4» _Beli oblaček (France Onič)...................44 Nerodna zgodba (Janko Kač).........*.........45 HPerspektiva (Meta Rainer)...................50 Krivda (Meta Rainer).....................51 Siva skala (Meta Rainer)....................51 Jagned (Dane Debič).................., ■ • 52 Ljudje iz gledališča (Vasja Predan)...............56 Tepežni dan (Drago Kumer)..................59 Provincialna kultura in kultura v provinci (Miloš Mikeln)......62 Risto Savin — naš velikii skladatelj (Drago Predan).........68 Kratek pregled stvaritev Rista Savina (Ludvik Zepič)........71 Ferdo Kočevar-Zavčanin (Rajko Vrečer).............74 Spodnja Savinjska dolina v boju za boljšo bodočnost (Stane Terčak) . . 77 Najstarejša zgodovina Spodnje Savinjske doline (Alojz Rolta) .... 103 Staroslovansko grobišče v Gotovljah (Alojz Bolta).........114 Savinjska dolina v rimski dobi (Vera Kolšek)...........118 Rimski spomeniki o lovu v Šempetru ob Savinji (dr. Josip Klemene) . . 132 Gradovi in graščine v Spodnji Savinjski dolini (Jože Curk)......140 Prispevek k savinjski kinečki kisi (Drago Predan).........161 Beležka o Boštjanu Natku (Fran Roš)..............168 Libojska keramika (Milena Moškon)...............171 Šolstvo in ljtidska prosveta (Jože Gluk)..............173 Kratka zgodovina rudarstva in industrije v Spodnji Savinjski dolini (Janko Orožen)......................213 Opis premogovnih in rudnih nahajališč ter njihove zaloge v žalski komuni (ing. V. Gostiša in ing. R. Kovačič)...........231 Savinjski golding (ing. Lojze Kač)............... . 244 Mirosan danes in jutri (ing. Marta Gosar).............268 Ureditev vodnega režima v Spodnji Savinjski dolini (ing. Fran Lt\h) . . 289 Hidropedološka raziskavanja melioracijskega področja Godomlje in smernice za bodoče gospodarjenje (ing. Danica Honzak).....294 Turistične perspektive Spodnje Savinjske doline (Milan škof) .... 317 Komunalna dejavnost v žalski komuni (Vinko Jordan)........322 Kako smo praznovali 90. obletnico tabora v Žalcu (Jože Gluk).....329 SAVINJSKI ZBORNIK Izdal Občinski odbor SZDL v Žalcu Uredil Drago Predan Oprema Bojan Kovač Barone priloge Jaka Slokan in »Fotoliki Celje Dotiskano septembra 1959 Naklada 1500 izvodov ' . Tisk Časopisnega podjetja »Celjski tisk« Celje 1959