-----    271    -----
Naši dopisi.
Iz Rusije 3. avg. — r\. (Konec.) Sporočila o letini nam delajo čedalje več veselja. Se ve, da med radostnimi sporočili so tudi žalostna; v nekaterih krajih je letino vzela suša, v drugih moča, v nekaterih jo je pobila toča, v drugih so jo pojedle kobilice. Vendar tudi na jugu je letina sploh prav dobra. Na pr. iz Berd-janska pišejo v „Tavričeske Vedomosti": „V našem kraju smo, alava Bogu, ozimino, pšenico in ječmen uže spravili pod streho; letina je blagoslovljena, po 15 čet-vrti z desetine. Vse se raduje zavoljo tako blagoslovljene letine. Pri tem pa tudi žitu cena ne pada, ker je veliko kupcev iz tujih dežel, ki nam hite čistiti žitnica od starega žita po dobri ceni, do 14 rubljev za četrt." Iz Libave pa smo čitali v ,,Birževem Ukazatelju" sledeči dopis: »Preteklo leto je priplavalo v Libavako luko ravno tisoč tujih ladij po žito. Ker jih je bilo letos užo do konca junija 992, tedaj menimo, da do konca leta jih bo čez d?e tisoči. Nadejamo se, da bo izvožnja letos prav obilna, ker letina za granico je večidel le srednja, a iz naših notranjih gubernij prejemljemo večidel prav radostna sporočila o letini."
Za kratek čas in smeh naj postrežem častitim čita-teljem še z ,,Golosovo" piščo. „Groios" je prejel sledeči telegram: „Iz Varšave 12. (24.) julija. Iz Voločiska sporočajo, da je včeraj prišel iz Avstrije vagon 9 pšenico, v kateri je vse mrgolelo žitnih broščev. Vagon s tovorom so tekoma poslali nazaj v Avstrijo.*' — Kaj je to? Kdo je kedaj slišal, da bi iz Avstrije vozili žito v Rusijo? Je morda hotela Avstrija poslati svoje hrošče na pomoč našim kobilicam? ali je hotel „Golos" pokazati, da je pravičen,*da zna lagati na vse strani, kakor se poštenemu liberalcu spodobi? Morda so njegovi Varšavsko-avatrijski hrošči bratje njegove Harkov-sko-Caricinske kuge.
Srbov naš filolog gosp. M. ni spreobrnil ne poboljšal; oni se vedno bolj in bolj pečajo z ,,rusko slovnico", kakor Čitamo v dopisu ,,Moskovskih Vedomosti" iz Srbije: ,,V Belgradu pripravlja profesor bogoslovja, Sve-toz. Nikotič za tisek rusko-srbski slovar z gramatiko. Naročnina na ta slovar je uže razpisana. Na svitlo pride slovar v 3 vezkih. Profesor Nikotič v objavljenji iz-danja svojega truda govori tako-le: „V naših (srbskih) šolah se mnogo pečamo z ruskim jezikom; al da naša marljivost in učenje prinese našemu slovstvu več koristi, treba nam je vseh pripomočkov, da se temeljito navadimo ruskega jezika in slovstva. Treba nam je temeljito sestavljenega ruskega slovarja."
Cel6 Albance je osenčila ideja, ki bo v nedaljni bodočnosti mes6 postala. Iz P lov din a pišejo tudi v ,»Moskovske Vedomosti": ,,Albanec Konstantin Kristo-forid je izdal gramatiko in slovar albanskega jezika; prestavil je na albanski jezik sv. pismo, napisal ja splošno zgodovino, kakor tudi zgodovino albanskega naroda. Vse te knjige je on izdal za severne Albance z latinskimi, za južne pa z grškimi črkami. Al prepričal se je, da niti latinske, niti grške črke se ne vjemajos fonetičnimi lastnostmi albanskega jezika. Zato on in njegovi tovarišči pripravljajo zdaj tukaj v Plovdinu novo« izdanje vseh imenovanih knjig — 8 cirilakimi pismen* kami."
___    272    ___
Iz velike Knuižc 1. avg. (Vabilo.) 9. dne septembra je pri nas zopet, in to Četrti pot, veliki krajni žitni in vinski sejni, na katerega, ker je tudi žitnim in vinskim trgovcem na Slovenskem gotovo na veliko korist, vabi na ta sejm                       odbor
velikokanižkega žitnega in vinskega
sejma.
Iz Doline V Istri 14. avg. — Ker se v dopisu iz Doline v „Edinosti" št. 13. t. L predrzno obrekuje vedenje bivšega nadžupana gosp. L o vri b e, zdi se mi potrebno nekoliko vrstic napisati v pojasnilo. Pri nas znajo že vrabci po strebah, od kod prihaja zlobno obrekovanje pod krinko dolinskega občana (?), oseba, katera poslužuje se tacih sredstev nepoštenih je res pomilovanja vredna! — V natanko spoznanje županovanja g. Lovrihe treba se je ozirati nazaj na 351etno dobo, ko je on nastopil kot načelnik komunu dolinskemu ter vladal ga v občno zadovoljnost neprenehoma z malimi izjemami do sedaj — in naštevati zaslug nepretrgano vrsto. V soglasju z duhovniki in dotično gosposko prizadeval si je komunu duševno in gmotno stanje vspešno zboljšati. Vas Dolina je po njem dobila prijetnejše lice: ulice po vasi in ceste so se poravnovale in zbolj-šavale, napravili so se lepi mostovi, tako da komun dolinski z gosto mrežo lepo uglajenih cest zaseda v tem oziru odlično mesto med mesti koperskega okraja. Novi prostorni srenjski hiši umaknil se je starodavni „brajski pod". Lepolični vodomet sredi vasi z opredeli za napajanje živine in za pranje je njegova naprava. Pri vseh teh napravah, katere so mnogo stale, je v denarnici vedno ostajalo denarja za prihodnje komunake potrebe. Kedar je odstopil od županstva; pogrešalo se je vestnega moža, nastopila je suša v kaai s primanjkljeji, katere je bilo treba lečiti z novimi volitvami, katere so privabile g. L o vri h o na oder javnega delovanja. Novi zvonovi in dekliška šola je deloma plod njegovega prizadevanja in soglasja z duhovno oblastnijo. Najjasneji dokaz umnemu gospodarstvu je Mandrija dolinska, zemljišče vredno 16—20.000 for., katero se je pod njegovim županovanjem kupilo za komun dolinski. Prizadeval se je tudi za pogozdovanje komunele. Kakor poglavar vedel se je le dostojno, zmerno in varčno, posebno grajal je pojedine in popivanje na račun komuna, kar je po mnogih krajih žalibože še navadno. Vestno spolnovanje dolžnosti svojega poklica pridobilo mu je mnogo častiteljev , posebno nagnjen mu je bil okrajni glavar Pikoli; pokojni glavar Koderni priznaval je dolinsko nadžupanijo izgledno glede* reda in točnosti, pokojni kanonik Kovačič imenoval ga je „vrlega". Tudi vlada je priznala dostojno njegove zasluge ter odlikovala ga z zlatim križem. Kakor zaveden narodnjak je „Novicam" od začetka sem veren naročnik, v katerih večkrat poprašuje za kak dober nasvet. Spoznaje potreba živinozdravnika, poslal je sina na svoje stroške v Ljubljano v šolo, kateri je sedaj kmetom pri bolni živini dobra in hitra pomoč. Sodeloval je pri snovanju taborov v Kubedu in Dolini in pri vsaki narodni napravi se je vedno odlikoval s požrtvovalnostjo. Ne spada tu omeniti druge stroke njegovega življenja, namreč o vedenju pri svojih družinskih razmerah; priznati se mu mora, da tudi v tej zadevi je mož izgleden. To je v tesnem okvirji površno popisano delovanje bivšega nadžupana gosp. J. Lovrihe, katerega zasluge in dela ne dajo se več izbrisati. Ostalim veljakom dolinske občine pa priporočujem spravedljivost in Preširnov izrek:
Da bi nam srca vnel za čast dežele, Med nami potolažil razprtije!
Iz Nabrcžine. —   ,,Soča" je v svojem  32. listu poročala o tukajšnjem shodu narodnih mož iz Trsta, Istre
in Goriškega, ki ga je sklical g. Nabergoj. Sešlo se* je nad 30 rodoljubov, vrh tega je zboru dcšlo 14pis?nu Na dnevnem redu je bilo združenje vseh Slovencev celega Primorskega (Istre, Trsta in Goriškega) v eno samo politiško društvo, in izdavanje samo enega slovenskega političnega časnika za vse Primorsko v Trstu. Temu predlogu se je v obširnem govoru uprl dr. Tonkli, povdarjaje korist, da Istra s Trstom ima svoje društvo in svoj časnik, Gorica pa tudi oboje ta svoje, in če bi nehati moral eden izmed dosedanjih dveh časnikov, naj bi nehala ,,Edinost" v Trstu, in izhajala samo „Soča" v Gorici. Dr. Tonkli ju pa so krepko ugovarjali g. Primožič, dekan Jan, Dolinar, Nabergoj, Mahorčič in drugi, povdarjaje, da v združenji je moč, a ne v razcepu in partikularizmu. Po dolgi razpravi je z veliko večino bila sprejeta resolucija: ,,naj bode za vse primorske Slovence eno samo poiltiško društvo s sedežem v Trstu in to naj ima tu svoje glasilo." — Da se ta resolucija ne bode vresničila, kaže isti list ,,Soče" na čelu, ko pravi, da ,,Soča", ki izhaja zdaj 9 let, želi tudi 10 letnico praznovati v Gorici. — Slovenci smo res tako zaljubljeni za svoje kraje, da nam ni nikoli časnikov dovolj. Da bi Cehi taki bili, morali bi imeti vsaj 20 — 30 časnikov,  pa jih imajo le malo.
Selca 17. vel. srpana. — V naši dolini imamo ve& nadlog kakor veselega. Kar se letine tiče, se je ozi-mina rž tako slabo obnesla, da nam povrne le seme f pšenica je nekoliko bolja, jara rž, oves in ječmen so dali srednji pridelek, krompir še precej kaže. Jesenski pridelki so še v Božjih rokah. Ruaki lan, vsaj kar jaz vem, je še dosti lep bil, le nekaj manjši kot po navadi; sena je bilo veliko, za otavo pa ne kaže tako. Tako *ne moremo nič kaj veseli biti letine nasproti velikim davkom, kateri rastejo, kakor da bi kmetje denar iz tal kopali! Res, zadnji čas je uže, da se kmetu prevelika butara nekoliko olajša, če ne, ga bo podrla. Nove vredbe davkov nič kaj veseli ne pričakujemo, kajti pri nas se je cenilna komisija za polje čudno obnašala. Pripoveduje se — če ni res, naj bi se v občno tolažbo to pripovedovanje oklicalo za neresnično — da vladni zapisnikar je po svoje zapisoval na mapo in še cenilnib mož zaslišal ni, katera tudi največkrat še vedela nista, kaj da piše; domačih občinskih mož ni hotel kaj poraj-tati, in njuni opomin zavračal s tem, da to ni postavno. Ce je to res tako, vprašam: zakaj pa so ti zraven, če nimajo nič govoriti in kdo bode kriv, če potem ne bo davek prav razdeljen? — Naj h koncu še omenim redke slovesnosti, katera se je godila 3. dne t. m., ko so častiti gosp. Valentin Eržen prvič sv. mašo darovali in pri tej priložnosti svojega starega očeta in staro mater v drugo poročili. 25 let ni bilo nove maše v naši fari, al tega pa nobeden ne pomni, da bi bil pri nas novi mašnik svoje predstariše poročal in bi bili novo mašo in zlato svatbo skupaj obhajali. Gosp. mašniku pa želimo srečo v novem stanu , katerega so le po velikem trudu in prizadevanji dosegli, kajti lani so bili cel6 v vojaščino poklicani.
Tlljnice 1. avg. — 27. dne je bila pri nas volitev občinskega starešinstva, pri kateri so bili izvoljeni: Fr* Grk man za župana, — za svetovalca pa Ježef Kocel in Lorenc Grkman, vsi trije posestniki v Tujnicab.
Iz Ihana. — Pri volitvi 10. dne u. m. smo dobili Jakoba Ložarja, posestnika v Mali Loki, za župana,. Jan. Kokalj-a, posestnika v Goropeči, in Jan. Grošelj na, posestnika v Biškah, za svetovalca.
Iz Ljnbljanc. — f S. in 1§. avgust IS99!
Kaj neki hočejo „Novice" s tem nenavadnim napisom? bode si mislil marsikdo naših bralcev, ki še ne ve, da smo dobili 12. dne t. m.  novo ministerstvo.    Zata
-----   273    ___
stavimo ta dva zgodovinsko imenitna dneva skupaj: 18. avgust bil je rojstni dan Nj. veličanstva, 12. dne avgusta pa nam je presvitli cesar dal novo minister s t v o.
Dvojno je bilo tedaj veselje, s katerim so vsi avstrijski slovanski narodi, pa tudi vsi tisti nemški spravo-Ijubni krogi, ki so do grla siti lažiliberainega gospod-Btva, pretekli pondeljek obhajali 49. rojstni dan preavit-lega cesarja Franc Jožefa.
Je li pa novo ministerstvo tako ,   da   si  ne   želimo boljega? — bode po tem uvodu marsikdo naših bralcev zopet vprašal.   Ni ne — je naš odgovor — al večina je vendar taka,   da v sedanjem položaji, ko je usta-vaška stranka,  žalibog!   podpirana mnogo iet od vlade same, oeko moč dosegla, ki se nikakor tajiti ne d&, in prihodnji  državni zbor tudi  se  ne   bode imel tolike konservativne (naše) večine,   da bi nasprotno stranko prezirati   mogel,   smemo   za   zdaj   zadovoljni   biti s tem, kakor je grof Taaffe se3tavii ministerstvo in cesar njegovo sestavo potrdil.    To je dvojni vzrok,   zakaj   v sedanjem ministerstvu, katero na drugi strani današnjega lista povemo, pogrešamo pred vsem grofa Hohenwa rt a, grofa Clam-Mar tinica, dr. Rieger j a in še druzih izvrstnih mož. Ministerstvo enojnega programa more nam prinesti še le prihodoji čas,   ko   bode straačarska strast volivcev,   ki   so   nam   nasprotne    poslance poslali v državni zbor, se polegla tako, da potem še le pri druzih volitvah dobi nov obraz zbornica poslancev.   Sedanje ministerstvo je neka zmes mož konservativne in vsem narodom pravične, pa ustavaške nemčurske stranke. Al, kakor smo rekli, v sedanjem položaji ni bilo grofu Taaffeu mogoče, druzega ministeratva stvariti. Da pa so ustavoverni Stremavr, Korb- Weidenheim, baron Hor3t stopili v sedanje ministerstvo, je znamenje, da so se odrekli   svojemu prejšnjemu principu,   kajti Če bi ne bili tega storili, bi gotovo ves naš grof Palken-hayn in ves   naš dr. P raza k   ne   bila  stopila v tako družbo.    In če dalje ozir jemljemo na to,   da ministerstvo notranjih oprav,   ministerstvo   nauka in bo-gočaatja in  ministerstvo finančno se nimajo svojih ministrov, ampak le možč, ki se začasni namestniki (Leiter) teh ministerstev imenujejo ,  je   to očiten dokaz nekakošoega provizorija,   ki   bode še le tadaj prestal   in   bodo   na   njegovo mesto stopili pravi ministri, ko se bo videlo, kako se bodo v prihodnjem državnem zboru vredile   stranke.    Smatrajmo  tedaj   sedanje ministerstvo le za danico,   katera   nam naznanja solnce milejše prihodnosti s Hohenwartom na čelu!
In za tako prihodnost nam je naš presvitli cesar porok, kajti izrek njegov do ministrov uže pred nekimi leti: „naredite mi mir med narod i'*, to je, dajte vsacemu narodu, kar je njegovo, in pa drugi izrek njegov, ki ga je te dni objavii „Berl. Tagbl.": „Jaz nisem samo car avstrijskih Nemcev, temveč tudi vseh druzih narodov cesarstva4*, niso le prazne b sede, ampak vroče želje pravičnega in modrega vladarja, katere so gotovo glavni vzrok vsemu temu, po čemur se je jela zdaj predrugačevati nesrečna vladna sistema. Ko bi bil cesar Franc Jožef absolutni vladar, lahko bilo bi s kratko besedo vse drugače, al on je konstitucijonalni vladar, ki je prostovoljno se odpovedal samolastnemu viadarstvu in ustavne pravice dal narodom svojim. In teh pravic noče sedaj krajšati narodom, zanašaje se na to, da se jih vsaj poslužujejo tako, da ne delajo samim sebi na škode. Žalibog, da večletna žalostna skušnja uči, da ni tako! Silni Nemec je v Avstriji, oholi Magjar pa je na Oger-skem na-3e potegnil godpodstvo, — pogubni lažilibera-lizem je zatirati jel svetinje katoličanov — velike večine  avstrijskih   narodov, — in  z  denarnim gospodar-
stvom je ongavila ,,umetna" večina državnega zbora tako, da Ogerska je uže v propadu, Avstrija pa pride tudi kmalu do tega, ako se ne ustavi regiment magjar-sko-nemčurske koterije.         #
Da bo to drugače, prerokuje nam začasno nova ministerstvo, katero ima pot gladiti drugemu, ki bode vredilo, kar še sedanje ne more. Zato smo se na ie-tošnji rojstni dan s posebnim zaupanjem obračali do prestola cesarjevega tudi mi Slovenci, ki zahtevamo le pravico in prav nič druzega kakor le pravico. To smo zmirom z besedo in dejanjem izpričevali in po-slednjič tudi pri volitvah v državni zbor kazali, v katerega smo volili spravoljubne in pomirljive može, može, katerim zvestoba in udanost do prestola vladarjevega in moč in veljava habsburške monarhije ni jalova beseda. 6001etoa zgodovina naše zveze z Avstrijo kaže na vsaki strani svojih listin to udanost in žrtvovalnost Slovencev, ki se nikoli niso uprli svojemu vladarju; na nobenem bojišči se niso pogrešali Slovenci, ki so kri prelivali za čast Avstrije. Zato pa tudi smemo zahtevati, da se jim d&, kar je narodovega in Božjega, in da jim tujec ali potujčen domačin ne krajša pravi c njihovih. Mi hočemo mir imeti v domovini svoji in bodemo po vsi svoji moči podpirali pravično vlado pod geslom cesarjevim: „viribus u ni t i s", da po dolgem trpljenji zmaga načelo: ,,jU3titia regnorum fundamentum".
— (Slovenski deželni in državni poslanci) so šli včeraj ob 11. uri dopoldne v deputaciji pod vodstvom dr. J. Bleivveisa k namestovalcu zdaj na odpustu bi-vajočega deželnega predsednika g. Kalline, k g. vitezu dr. Schopplu, da čestitajo cesarju za njegov god. Dr„ Bleiweis je govoril v njih imenu sledeče, stališče našli poslancev karakterizujoče besede: „Deželni in državni poslanci, ki so zdaj v Ljubljani, poprijemljejo slavnostno priliko današnjega godu Nj. Veličanstva , da Vaše visokorodje, kot zastopnika deželnega predsednika, prosijo, čute vedne zvestobe in udanosti našemu naj-rnilostijivejšemu cesarju in gospodu do Njega najvišjega znanja poročati. Slovenski narod je bil ob vsacem času trdna podpora habsburgškemu prestolu in bode to zmirom ostal, a mi kot zastopniki tega lojalnega slovenskega naroda obetamo, da hočemo državnike, katere je zdaj Nj. vel. cesar v svetovalstvo svoje krone poklical, in kateri imajo nalog, srečnejšo ero v Avstriji zapo-četi, po vsi moči podpirati v vsem, kjer bodo oni za pravico stali in se krivici proti-vili, da bodo zamenite besede Nj. vel. enkrat resnica postale: ,,naj bode mir med mojimi narodi." — Gosp. namestovalec dež. predsednika vit. Schoppl je deputaciji obljubil, koj poročati Nj. veličanstvu , ter je povdarjal slavnoznano lojalnost cele dežele in dobrot-Ijivost Nj. vel. cesarja, nič pa ni rekel o zdanjih političnih zadevah avstrijskih in ničesa o novem mmi-sterstvu ni omenil. —• Kakor slišimo, je deželnega predsednika namestnik takoj o tej deputaciji narodnih poslancev poročal Nj. veličanstvu.
—  (Rojstveni dan cesarjev) je obhajala naša čitalnica s sv. mašo na Rožniku. Vkljub slabemu vremenu se je vendar udeležilo maše precejšnje števiio narodnjakov, med katerimi mnogi odborniki čitalnični in tudi njen predsednik dr. J. Bleiweis. Pevski mešani zbor čitalniški je pel pri maši in po končani maši zapel ces. himno. — V stolni cerkvi je knezoškof g. dr. Pogačar Blovesno mašo pel, katere so se udeležili v paradi načelniki raznih oblastni]. — Na čitalnici je vihrala narodna   trobojnica poleg cesarske zastave.
—   (Deželni predsednik g. Kalina) je daroval včeraj ob   cesarjevem  godu   100   gold.   za ljubljanske mestna
-----      274     ------
uboge,   a   po 50 gold.  požarni straži  in  veteranskemu društvu.
—  Narodni poslanci deželnega zbora kranjskega so 18. dne t. m.   izročili   prošnjo predsedniku ministerstva grofu Taaffe-u ,   naj   blagovoli posredovati pri Nj. Veličanstvu našem cesarji, da se kranjski deželni zbor razpusti   in  da  se  ša  pred  prihodnjim   zborovanjem nove volitve razpišejo. V svoji vlogi se sklicujejo naši kranjski poslanci na dva   momenta,   vsled  katerih ta zbor  ne   more   dalje   legalno zborovati.    Prvič so se vršile volitve leta 1877.   pod   takim   krivičnim   pritiskom, da se prava volja naroda na Kranjskem ni mogla svobodno izraziti, in drugič so svobodnejše volitve v državni zbor dokazale,   da tista narejena a nenaturna stranka, katera zdaj vlada v kranjskem zboru, nima v kranjskem   narodu nobene podloge.    Slovenski poslanci so v javnih sejah 16. in ^0. septembra 1878. leta in pozneje avtentično  dokazali  ogromne nepravilnosti in ne-postavnosti,   ki so se godile pri volitvah ,   a umetna in nemškutarska večina je vzlic temu vse volitve potrdila, vsled   česar  je deželnega   glavarja   namestnik   dr. Jan. Bleiweis   ta   deželni   zbor kot nelegalni zbor stig-matiziral.   Volitve v državni zbor meseca junija t. 1. so res eklatantni dokaz,   da   je   sedanja  veČina deželnega zbora samo   fikcija   in   da   v narodu   na   Kranjskem nima nobene podloge, ker niti na kmetih niti v mestnih skupinah ni ne jedna osoba te večine v državni zbor izvoljena.   Ako bi ta deželni zbor še naprej posloval, bil bi „unicumu v celi Avstriji, ker bi imel večino, od katere na kmetih in v mestih nikdo nima sedeža v državnem zboru.    Iz teh razlogov  prosijo slovenski poslanci, da se kranjski   deželni   zbor razpusti   in novi izvoli na podlogi svobodnega in postavnega ali zakonitega volj enj a.
—  Baron Tauferer, katerega so kranjski veliko-posestniki volili v državni zbor za poslanca, je tudi dobil vabilo, naj pride na usfavaški „parteitag" v Line, pa sam neki misli, da nima „vestes nuptiales" za ta zakotni parlament, če mu ne bodo gospodje dr. Kalten-egger, Dežman in dr. Schrey „mar8chroute" zapovedali.
—  (Dva profesorja Slovenca) morata — kakor „S1. Gosp." poroča — iz Maribora na Nemško: profesor dr. Pur gaj gre v Gradec, prof. Miillner pa cel6 v Bregenc na Tirolsko. Na njuno mesto prideta dva Nemca, neki Heil in neki MeII. Zakaj? — to menda ve samo minister Stremayr.
—   Toliko požarov imamo zadnje tedne okoli Ljubljane in na Kranjskem, da je res groza. Otroci s zažigalnicami so res včasih krivi, al tudi odrašeni ljudje — če ni hudobije vmes — so prenemarni z ognjem.
—  (Na sprednjih nogah kopito, na zadnjih nogah pa parklje je imela telica)} rojena v Rov ta h v logaškem okraji in zaklana pri gosp. Fr. Arko-tu v Logatcu, ki je spačeni nožici poslal dr. Bleiweisu kot redko prikazen. Ker živinozdravniška šola ljubljanska ima v svojem muzeji mnogo živinskih spak, prilegla se bode tudi ta zanimiva spaka dobro tej zbirki. Gosp. Arkotu se javno zahvaljujemo za to pošiljatev z željo, naj bi tudi drugi po deželi množili muzej naše šole s takimi nenavadnimi najdbami.