' DR. VINKO ŠERCL, SLOVANSKI
GLOTOLOG. K. GLASER. GRaDEC.
Ko jc Strossmayer bil osnoval jugo-
slovansko vseučilišče, je pri otvarjanju tega
zavoda rekel doslovno to-le : »Mi smo,
boreći se, kroz vjekove protiv barbarstva
za kršćansku izobraženost vrlo oslabili i
iznemogli. Uda tijela našega još i danas
su raztrgana. Sveučilište upravo naše za-
daću ima, da narod složi i združi, da se
ono, što je nepravda i udes hudi od tijela
našega odtrgnuo, i opet majci našoj općoj
prilubi. Sveučilište naše ima upravo biti
ono sveto ognjište na kom se srca bratska
na ljubav, slogu i jedinstvo razgrijati imaju.
U samom našem užem domu dva brata
rodjena, jedne majke sinove, još predsude
neke razdvajaju. Jednu krv, jednu dušu,
dva dična imena, koje jedno to isto znače,
često puta razdvajaju.«
Teh besed, ki imajo žalosten pomen
za nas Slovane, sem se spominjal ko sem
premišljeval razvitek življenja odličnega
jezikoznanca Vinka Sercla, ki Slovanom,
posebno pa Cehom, dela čast in ki bi med
svojimi ožjimi slovanskimi rojaki bil moral
dobiti primeren delokrog. Če se slovanska
plemena sovražijo v političnem obziru, bi
vsaj slovanski učenjaki morali biti mej
seboj dobrohotni in pravični.
Dr. Vinko Sercl, o katerem je celo
»Neue Freie Presse« v šestdesetih letih
pohvalno govorila kot o češkem Mezzo-
fontiju, je živel par let v Gradcu in se je
meseca novembra tega leta iz zdravstvenih
obzirov preselil v Ljubljano, kjer ima po-
ljudna predavanja o Rusiji. Zanimalo bo
torej Slovence, da o tem redkem možu
izvejo kaj natančnejega.
Vinko Sercl se je porodil 1843. leta
v Berounu na Češkem in je v rojstnem
kraju hodil v ljudsko šolo do 7. leta ; 1850.
leta pa je njegov oče bil premeščen za
uradnika na okrajno sodišče v Prago, kjer
je mladi Šercl moral zahajati v takozvano
»Mubterhauptschule« ; zaradi nedostatnegä
znanja nemščine je napredoval le polagoma.
1853. leta stopivši v latinske šole, se je
učil tako vspešno, da se je priril med prve
součence. 1861. leta se je vpisal v pravo-
slovje, kakor njegov rojak Al. Vaniček, ki
si je sam pridel ime: »Registrator der
vergleichenden Sprachforschung«, in je te-
kom 4 let napravil vse dotične izpite z
dobrim vspehom. Istodobno je bil v dežel-
nem zboru tesnopisec za češki in nemški
jezik.
V svojem 16. letu se začel učiti Sercl
modernih jezikov in sicer najpoprej laškega
in franco.skeg-a, in to z ozirom na praktično
rabo ; v 7. gimnazijskem razredu se je
bavil z angleščino, španščino, ogerščino in
hebrejščino. Kot dijak je hodil pogostoma
v vojašnico na Mali strani v Pragi, kjer
so se vrstili vojaki raznih narodnosti ; sko-
raj vsaki dan se je tam razgovarjal s
poljskimi, ogerskimi in laškimi vojaki.
V 8. razredu pa se je poprijel turščine,
ciganščine, ruščine, poljščine, holandščine,
perzijščine in sanskrtščine.
Na vseučilišču je znatno razširil svoje
znanje v jezikih in se je pečal z novo
grščino, rumunščino, srbščino, portugal-
ščino, švedščino in danščino. Pri vsem tem
pa mu niso zadoščali zahodni jeziki in s
posebnim veseljem se je poprijel tudi ori-
jentalskih jezikov, n. pr. kitajščine, japon-
ščine, arabščine, malajščine in tibet.ščinc.
12. dne meseca svečana 18O6. 1. je v hiši
češkega mecenata Naprstka, ki je bil nje-
gov pokrovitelj, v prisotnosti mnogobroj-
nega občinstva pred mnogimi strokovnjaki
delal izpit iz raznih jezikov. Med drugimi
bili so tam dr. Gindely za španščino in
portugalščino ; prof. Ludwig, sedaj umi-
rovljen profesor v Pragi, za sanskrtščino,
Peters za arabščino, Tovner za slovanske
jezike, šolski svetnik Köhler za kitajščino
in japonščino. Med gosti naj bodo imeno-
vani Palacky,-Rieger, Purkine, škof Jirsik,
grof Harrach in drugi. O vspehu so poro-
283
roČalt skorej vsi odličnejši časniki v Avstriji.
Majnika 1866. 1. je odpotoval na Angleško,
kjer je ostal črez jedno leto. V Londonu
je dobil kmalu po svojem prihodu začasno
službo v Britskem muzeju kot sotrudnik
pri sestavljanju kataloga vseh knj'g o
umetnosti, najbolj pa se je tukaj pečal s
kitajščino, japonščino in z afrikanskimi je-
ziki. Seznanil se je z imenitnim sinologom
(strokovnjakom v kitajščini) profesorjem
Summersom in s kitajskimi trgovci iz
Kvan-tunga in Šanghaja. Zanimljivo je,
kako se mu je posrečilo prisvojiti si prak-
tično znanje nekaterih afrikanskih jezikov,
zlasti pa bu.šmanščine, ki ga govore v
puščavi Kaluhari in ki se sklada 'z mno-
žice mluskov in drugih bolj živalskih nego
človeških glasov. Zasledil je v neki borni
krčmi staro kuharico zamorko bušmanske
narodnosti. Ker je bila precej molčljiva
iti čmerna, pogostil jo je vsakikrat z ve-
likim kozarcem žgaiija; potem pa je po-
.stala jako zgovorna in jezična ; ob takih
prilikah je llšercl pridno zapisaval besede,
stavke in cele pripovedke.
Začetkom 1867. 1. je Sercl obiskal
Pariz in se tam seznanil s semitologom E.
Renanom, slavistom L. Leger-jem, sinolo-
gom Pauthier-jem, L. Pages-jem, profesor-
jem japonščine in z drugimi učenjaki. V
Parizu so mu ponujali službo tolmačn za
vzhodne jezike na parižski svetovni raz-
stavi, toda Šercl se je vrnil v London in
je ostal rajše pri Britskem r.iUzeju.
Junija 1867. je Sercl zapustil Anglijo
in je odpotoval na Rusko; istega leta je
bila v Moskvi zanimljiva narodopisna raz-
stava. V Petrogradu je videl mnogo roja-
kov iz Češkega in med temi tudi dr.
Riegerja, ki ga je predstavil tedanjemu
petrograjskemu županu N. Bykovu, kateri
ga je v svojo hišo vi'el za odgojitelja.
Odgojiteljstvo mu je pripuščalo toliko
časa, da je na petrograjskem vseučilišču
mogel poslušati predavanja profesorja Ko-
soviča o sanskrtščini in profesorja Kazem-
Beka, rojenega Perza, o perziščini.
Meseca aprila 1868. je prebil izpit na
vzhodni fakulteti vseučilišča sanskrto-zendo-
perziskem oddelku in je dosegel stopnjo
kandidata orijentalske fakultete Od nauč-
nega ministra dobivši denarno podporo je
odpotoval Šercl na sever, da bi se naučil
jezikov ondotnih prebivalcev, zlasti Zirja-
nov in .Samojedov. Na obeh straneh Pe-
care se razprostirajo nepregledne »tundre«
= močvirnati pašniki, po katerih po leti
Zirjani in raztresene jate kočujočih Samo-
jedov razpenjajo svoje borne šotore. Tam
je .Sercl proučeval jezike in običaje Samo-
jedov in Zirjanov.
Majnika 18Ó9. 1. je na podlagi učene
razprave napravil magisterski izpit in je
postal na harkovskem vseučilišču docert
za sanskrt in primerjalno jezikoslovje.
Aprila meseca 1870. 1. je predložil moskov-
skemu vseučilišču razpravo: »Obi. imenacln.
cisliteljnychb« in je dosegel ž njo stopinjo
doktorja. Na harkovskem vseučilišču je
postal najpoprej izvanredni in črez štiri
mesece redni profesor primerjalnega jezi-
koslovja. To službo je opravljal 16 let.
Ob oni dobi je hodilo na vseučilišče v
Harkovu mnogo kavkazkih dijakov, po-
sebno iz pogorskega Dagostona. Pri obče-
vanju ž njimi se je Sercl naučil raznih
kavkaskih jezikov in napisal slovnice avar-
skega, češenskega, abhaskega in kaziku-
mijskega jezika ; gruzinski jezik si je Šercl
osvojil vže v Petrogradu pod vodstvom
profesorja Cubinova.
1885. 1. je bil Šercl na lastno željo in
po predlogu popečitelja Petra Lavrovskega
premeščen v Odeso in je na tamošnjem
vseučilišču predaval dvanajst let ; vsled
teške bolezni pa je 1897. leta moral zapu-
stiti službo in se je, umirovljen na lastno
prošnjo, se svojo rodbino preselil najpoprej
v Prago. Tam pa mu podnebje m ugajalo;
za to se je preselil 1900. leta v Gradec.
Tu se je Šercl točno naučil slovenščine, ;
284
katera se po njegovem mnenju odlikuje
po »posebni milini, po redki popolnjivosti
in bogati, skorej neizčrpni zalogi besed.«
Od mladih nog se je Šercl tudi skrbno
pečal s tatinskimi jeziki, zlasti pa z nem-
škim Rothwälsch, z francoskim Argo in z
angleškim Cant in Slang. O jeziku kretenj
pri gluhonemih iii o mimičnem jeziku
Amerikancev je napisal nekoliko razprav
in imel javna predavanja v Odesi in o
volapiiku je izdal v Moskvi 1887. razpravo.
Sercl je kot v^eučiliščni dijak vodil svoj
dnevnik v kitajščini, in je pisal v malaj-
ščini članke v časnik Fei-lung-paopien
(»Leteči zmaj s), ki ga je v Londonu izda-
jal profesor Lumers.
Šerclnu so od raznih strani ponujali
službe; 1871. leta mu je Peter Lavrovskij,
rektor v Varšavi, na tamošnjem vseučilišču, ,
ponudil profesuro, 1874. leta se je Maks
Müller pogajal ž njim radi profesure orien-
talskih jezikov na oksfordskem vseučilišču ; '
1883. leta se je trudil japonski plemenitaš
Njisi pridobiti g-a za profesorja sanskrta
in malajščine na vseučilišču v Tokio ; 1887.
leta so mu ponujali profesuro slovanskih
jezikov na kalifornskem vseučilišču blizu
San Francisco ; ali odklonil je vse te po-
nudbe iz ljubezni do domovine in ruskega
znanstva.
Sercl je izdal ta-le dela :
Sravnit' elnaja grammatika slavjan -
skichTi i drugich'E rodstvennich jazikoVB
(2 zv.) L Fonetika 1871. Slovoobrazovanie.
1874. Slavjanskij izbornikij tekstov. Char-
kov 1872. Sanskritskaja grammatika. 1875.
Sanskritskij sintaksis. 1883. Ob enantijo-
semiji. Voronež 1883. Nazvanija cvetov.
Voronež 1884. O konkretnosti v jazykach't.
Voronež 1885. Fonetičeskija osobennosti v
jazykachB. Voronež 1885. Osnovnije ele-
menty jazyka i načala jego razvitija. Voronež
i88g. Sanskritskij sintaksis. Harkov 1883.
Z oboru jazykozpytu. V Praze 1881—83.
Mluvnice jazyka ruského L Slovnica. 1882'.
H. Skladnja. 1884.