Olga Gnamuš
Pedagoški inštitut pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani
IZVOR IN FUNKCIJA SAMOSTALNIŠKEGA IZRAŽANJA
Pomembna naloga jezikovnega izobraževanja in vzgajanja je razvijanje zmožnosti za razumevanje, a tudi oblikovanje strokovnih, znanstvenih in samoupravnih besedil. Za te funkcijske zvrsti je namreč značilno t. i. samostalniško izražanje. To stilno značilnost poznamo že od Levstikovih časov, vendar pa metodično nismo veliko naredili za to, da bi govorec obvladal stilistiko skladenjskih pojavov.' Tako vsaj kažejo raziskovalni izidi.
Franc Križaj ugotavlja v svojem predgovoru k delu Razumljive informacije^ naslednje: »Čim bolj se je krepila vloga samoupravljanja v naši družbi, tem odgovornejša in težja je postajala vloga sprejemnika informacij. V prvem desetletju samoupravljanja so prevladovale ustne informacije in dokaj kratke, toda še razumljive pisne informacije. SestavljaU so jih manj izobraženi avtorji kot danes, na voljo pa so imeli slabo in preprosto razmnoževalno tehniko. Vse večji priliv strokovnjakov z visoko in višjo izobrazbo tako v državno upravo kot v gospodarstvo je te razmere v minulih desetih letih precej spremenil. Pisne informacije so postajale vse bolj zapletene, težko razumljive in obsežne.« H kopičenju pisnih informacij naj bi tudi pripomogla preprosta in visoko produktivna razmnoževalna tehnika, razen tega pa tudi razvejana in obsežnejša zakonodaja.
Zanimive so tudi naslednje piščeve postavke: Visoko in višje izobraženi pisci uporabljajo zapleten jezik, ki ga manj izobraženi bralec težko razume. Zapleten jezik je značilen posebej za pravno-politična besedila.
Križaj je tudi empirično raziskoval obseg, razumljivost in strukturo informacij za samoupravno sporazumevanje v delovni organizaciji. Za nas je zanimiv izid, ki pravi, da so pisne informacije za samoupravno sporazumevanje težko razumljive. Polovica anketiranih je izjavila, da so besedila, ki jih dobivajo na zasedanje delavskega sveta, težko razumljiva. Med anketiranimi je bilo 33 % takih, ki imajo srednjo (štiriletno) višjo ali visoko šolsko izobrazbo.
Na vprašanje, kolikšno izobrazbo bi morali imeti, da bi lahko brez težav razumeU te pisne informacije, je le 7 % anketiranih menilo, da zadošča osemletka. Kar 52 % anketiranih se je izreklo za štiriletno srednješolsko izobrazbo, 17 % pa jih je menilo, da ne zadošča niti ta izobrazba, (s. 24-25)
Raziskava je torej pokazala, da kar polovica anketiranih slabo razume samoupravno besedilo, oziroma, da se pisci teh besedil ne znajo prilagoditi bralcu.
Na Pedagoškem inštitutu smo raziskovaH jezikovne zmožnosti osnovnošolskih učencev. Ugotovili smo, da so jezikovni primanjkljaji največji v možnosti razumevanja zapletenih stavkov in stavčnih zvez in da vplivajo na razumevanje učnih vsebin ter ovirajo logično mišljenje.
Oblikovali smo različne merske instrumente: test razumevanja besedil, test vzorcev enostavčne povedi, test razumevanja matematičnih besedilnih nalog. Navedemo naj le en ponazoritveni primer. Iz poimenovalnih enot izogibati se, spretno, napad, hud, pes so mo-
I J. Toporišič, Stilistika skladenjskih pojavov, SR, 1976, I. 24, š. 1, s. 29-38. ' F. Križaj, Razumljive informacije. Knjižnica SindikaU, š. 22. Ljubljana, 1979.
160
rali učenci tvoriti enostavčno poved (npr. Spretno se izogiba napada hudega psa.). V Ljubljani je nalogo rešilo 49 % testiranih petošolcev, na Kozjanskem pa le 23 %. Izid je nizek, zlasti še, če pomislimo, da že učencem v prvem razredu osnovne šole damo navodilo: Imenuj elemente množice pisalnega pribora za vsakega otroka.^
Smoter je jasen: že na splošnoizobraževalni in obvezni stopnji moramo učencem razviti zmožnosti, da bodo razumeli strokovna in znanstvena besedila, potrebna za izobraževanje in samoizobraževanje, ter samoupravna besedila. Vprašanje je torej, kako ta smoter doseči.
Najprej je treba povedati, kaj so zapleteni stavki in kako nastanejo. Če razčlenimo zgradbo prostih stavkov Spretno se izogiba psa ali Spretno se izogiba napada hudega psa, bomo odkrili enake temeljne sestavine: povedek, predmet, prislovno določilo. Predmet v drugem stavku je razširjen z levim in desnim prilastkom. Razčlemba površinske zgradbe nam ne razkrije ničesar bistvenega. Pomenska razčlemba stavka Spretno se izogiba napada hudega psa pa razkrije, da so v stavku strnjene tri pomenske predstave: Spretno se izogiba psa. Pes je hud. Pes napada. Očitno je, da je stavek Spretno se izogiba psa, pomensko neposredno odčitljiv, da skladenjska razmerja tako rekoč sovpadajo s pomenskimi, da pa se v stavku Spretno se izogiba napada hudega psa pomenska ter glasovna (površinska, izrazna) zgradba močno razhajata.
Z zgornjima primeroma smo skušali ponazoriti, da je pomembno ločiti pomensko (globinsko) in glasovno (površinsko) zgradbo stavka Glasovna zgradba stavka največkrat ne daje neposredne in popolne predstavitve pomensko - skladenjskih razmerij, ki so pomembna za določanje stavčnega pomena.
Za namene tega razmišljanja je dovolj točna misel, ki jo je izrekel Chomsky: Vsak stavek v jeziku pripada bodisi jedrnemu stavku ali pa je po pretvorbnih postopkih izpeljan iz enega ali več jedrnih stavkov. Jedrni stavki naj bi bili tipi stavčnih vzorcev, ki jih dobimo, če napolnimo skladenjski okvir glagolov danega jezika, npr.: Grmi. Dežuje. Jure spi (na predavanju). Jure teče (domov). Metka piše pismo. Metka piše očetu. Metka piše očetu pismo. Metka piše s svinčnikov. (Kot vidimo, glagolskega okvira nekaterih glagolov ni treba obvezno zapolniti v celoti.) Jedro globinske (pomenske) podstave stavka je torej glagol, ki vstopa v različna sklonska razmerja s samostalniki in tudi določa sklon in število teh razmerij. Glagolsko izražanje je konkretno, pomensko razvidno in prevedljivo v nižje se-miotične sestave, kot je jezikovni, npr. v predstavni sestav.
Iz jedrnih stavkov obhkujemo pomensko zapletene stavke in stavčne zveze. Deček je padel. Razbil je posodo. Ko je deček padel, je razbil posodo. Pri padcu je deček razbil posodo.
Pomensko zapleteni so stavki, v katerih je strnjenih več pomenskih podstav. Temeljno sredstvo za oblikovanje pomensko zapletenih stavkov je pretvorba nominalizacija. No-minalizacija je postopek, s katerim stavek pretvorimo v samostalniško zvezo:
Olimpija je zmagala. ->¦ zmaga Ohmpije.
Nastalo samostalniško zvezo lahko vstavimo v nov stavek:
Vesel sem. Olimpija je zmagala. Vesel sem zmage Olimpije. Oče je preklinjal. -> očetovo preklinjanje
Mati je sitnarila.     materino sitnarjenje
Otroci so se neprestano cmerili.     neprestano cmerjenje otrok. Odšel sem od doma. Stavke lahko strnemo v naslednji pomensko zapleten stavek: -1
' Ueimo se matematike I, Zavod za šol, SRS, Lj., 1974, s. 9
161
Zaradi očetovega preklinjanja, materinega sitnarjenja in neprestanega cmerjenja otrok sem odšel od doma.
Nominalizacije izpeljemo na različne načine'': s spremembo skladenjske vloge brez konverzije (Pomlad je hitro minila. Pomlad je bila deževna. -> deževna pomlad. Pomlad je bila kratka. -» kratka pomlad. Deževna in kratka pomlad je hitro minila), s spremembo skladenjske vloge in s konverzijo glagola v samostalnik ali pridevnik (Slap šumi. -> šumeči slap. Življenje je kratko -» kratkost življenja. Jure tiho šepeta. -» Juretov tihi šepet), z izpustom glagola (Otroci hodijo v prvi razred.     otroci prvega razreda).
Pomensko zapletenost samoupravnih besedil bomo ponazorili le z nekaj primeri. Izbrali smo besedilo,' ki smo ga prvega imeli pri roki, torej povsem naključno.
Spremenjene obveznosti nastajajo kot posledica že sprejetih odločitev o razvoju posameznih dejavnosti oziroma izgradnje neobhodno potrebnih objektov v Ljubljani. (19 besed)
Pred seboj imamo prosti stavek z enim povedkom (nastajajo) ter dvema samostalniškima zvezama v vlogi osebka in prislovnega določila načina: spremenjene obveznosti, kot posledica že sprejetih odločitev o razvoju posameznih dejavnosti oziroma izgradnje neobhodno potrebnih objektov v Ljubljani. Razvozlajmo pomensko podstavo teh zapletenih samostal-niških zvez, izrazimo jo glagolsko ter ozavestimo uporabljene nominalizacije:
Odločili smo se.     odločitev
Razvijali bomo posamezne dejavnosti. -» razvoj posameznih dejavnosti
Zgradili bomo objekte v Ljubljani. Objekti so neobhodno potrebni. ^ izgradnja neobhodno potrebnih objektov v Ljubljani.
Odločitve smo že sprejeli.     že sprejete odločitve
Spremeniti je treba obveznosti. -* spremenjene obveznosti.
Pomensko razvito obliko je mogoče predstaviti z naslednjo stavčno zvezo:
Odločili smo se, da bomo razvijah posamezne dejavnosti oziroma izgradili v Ljubljani objekte, ki so neobhodno potrebni. Odločitve smo že sprejeli. Zato je treba spremeniti obveznosti. (26 besed)
Nepredvidene podražitve gradenj pa sedaj zahtevajo dodatna sredstva za zagotovitev realizacije sprejetega programa. (13 besed)
V glagolsko razviti obliki bi pomensko podstavo lahko izrazili z naslednjo stavčno zvezo:
Ker so se gradnje nepredvideno podražile, so potrebna dodatna sredstva, da bi lahko uresničili program, ki smo ga sprejeh. (19 besed)
Samostalniško zvezo zagotovitev realizacije je težko spremeniti v glagolsko, ker imamo težave pri iskanju osebkov kot vršilcev dejanj zagotoviti, uresničiti. Očitno gre namreč za dva vršilca dejanja: prvega, ki bo zagotovil, da bo drugi nekaj uresničil. Drugače bi lahko preprosto rekli uresničili bomo. Osebek je v samostalniški zvezi pogosto prikrit
Samostalniško izražanje bomo ponazorili še s primeri, vzetimi iz poljudnoznanstvenih besedil.' Samostalniške zveze, ki so nastale iz glagolske, bomo podčrtali.
^O. Gnamuš, Obravnava skladnje na primeru prilastka v osnovni šoli. Vzgoja in izobraževanje, 1979, 1. X, š, 3, s. 30-35. ' Dopolnilo k samoupravnim sporazumom o programih in prispevnih stopnjah za 1980. leto, Ljubljana, nov. 1979. ^Fizika za družboslovce, Ljubljana, 1978.
162
Gibanje atomov v telesu je zaradi pogostih trliov neurejeno. Glagolsko izražena podstava:
Atomi v telesu se gibajo. Atomi se pogosto trčijo. Zato se gibajo neurejeno.
Spremembo kinetične energije neurejenega gibanja atomov merimo kot spremembo temperature telesa.
Zaradi slabega toplotnega izkoristka oddajo jedrske elektrarne vehko odpadne toplote.
Opazovanje gibanja planetov je bilo odločilno za potrditev Newtonove mehanike.
Svoj zelo poenostavljeni prikaz problemov stavčnega pomena in oblike naj sklenem z naslednjo mislijo: »V pretvorbni slovnici ima vsak stavek ali vsak del stavka dve različni skladenjski zgradbi, ki sta del njegovega splošnega slovničnega opisa: zelo abstraktno globinsko strukturo, ki je pomembna za pomensko razlago, in površinsko strukturo, ki je pomembna za glasovno razlago. Ta dva vidika skladenjske oblike sta povezana z dolgo in sestavljeno verigo pretvorbnih pravil, s katerimi izpeljujemo nize vmesnih oblik. V taki slovnici ni smiselno postavljati takih tradicionalnih vprašanj, kot je: Ali je ta in ta oblika F samostalnik? Taka vprašanja je smiselno postavljati le sobesedilno, vedno v povezavi s specifično zgradbo. Smiselno je vprašati, ali je oblika F samostalnik globinske, površinske ali vmesne zgradbe. V enem primeru je mogoče pritrditi, v drugem zanikati, ne da bi zašli v protislovje.«^
Čemu zapleteni stavki?
Abstraktna misel strnjuje in posplošuje izkušenjske podatke, da bi se laže prebila do bistva. Zato so zapleteni stavki sredstvo in posledica abstraktnega mišljenja Najpogosteje jih srečamo v strokovnih, znanstvenih, pravnih in poutičnih besedihh. Kadar pisec znanstvenega besedila želi prilagoditi besedilo bralcu, ga zavestno popreprošča tako, da zapletene stavke pretvarja v pomensko razvidnejše. To zmore le takrat, kadar dobi teoretično spoznanje naravo konkretnega, kadar je teorija razvidna na pojavni ravni. Seveda je to najvišja raven znanstvenega spoznanja in zato je razvidno pisanje značilno za tiste teoretike, ki so zmožni bistvo zagledati v konkretni pojavnosti. To pa ne pomeni, da na poti pretvarjanja konkretnih izkušenj v znanstvene pojme niso prešh jezikovno zaplete-nejše stopnje in jim zapleteni stavki niso bili potrebni.
Popreproščanje spoznanja v razvidno podobo je akt zavestnega upovedovanja in truda
Nominalizacija, to je pretvorba glagolskih besednih zvez v samostalniške, je sicer množično sredstvo sodobnega upovedovanja zlasti nekaterih funkcijskih zvrsti. To pa ne pomeni, da je ta oblika jezikovne tvornosti novost Jezik jo pozna že od nekdaj kot sredstvo pretvarjanja stavčnih pomenov v besedne: tisti, ki nosi pisma, je pismonoša. Iz tega vidimo, da razmerje med stavčnim in besednim pomenom ni statično. Zgodovinski proces predelave jezikovno razvidnih pomenskih sklopov v manj razvidne danes sprejemamo že v rezultativni obliki. Zato je tudi težko določiti, katera stavčna tvorba je za koga zapletena in katera ni. Meje niso jasno določljive in so odvisne od jezikovne izkušnje govorečega Izkušnjo določa funkcija in stil sporazumevanja, to dvoje pa je v različnih družbenih okoljih razUčno.
Čeprav ima nominalizacija nenadomestljivo vlogo pri usklajevanju spoznavno predelanega pomena z jezikovno obliko, v tem primeru s stavčno obliko, ni vsaka nominalizacija nujno funkcionalna in potrebna.
^ p, M. On So-called Pronouns in English, V: R. J. Jacobs, P, S. Rosenbaum, Readings in English Transformationat Grammar, Ginn and Company, 1970, s, 57.
163
Nekatere nominalizacije, ki so odsev medčloveškega odtujevanja, so značilne za uradne strukture. Za kolega rečemo:
Pogovarjal sem se z XY. Na sestanku pa vodilna oseba poroča: Opravil sem pogovor. Glagol pogovarjati se je pretvorjen v samostalnik pogovor Pretvorjeni glagol pa nadomesti pomensko izpraznjeni opraviti, opravil sem. Odtujitev se kaže na dveh ravneh: v uporabi pomensko izpraznjenega, nenazornega glagola in v nominalizaciji pomensko polnega
Jezikovna obUka ni samo nosilec subtilnih spoznavnih, temveč tudi medčloveških razmerij. Jezik je odsev naše osebnosti v vsej njeni razsežnosti.
Razširitev pretvorbnih postopkov s potrebnih in funkcionalnih primerov na nepotrebne in nefunkcionalne je pogosta stilistična napaka, je oblika transfera, ki se ji je treba zavestno upreti.
Npr.: Ima velik vpliv, namesto vpliva. Ima učinek, namesto učinkuje. Sklepi stopijo v veljavo, namesto začno veljati. Ne moremo izvršiti ocenjevanje, namesto ne moremo oceniti.
Da so te pretvorbe nefunkcionalne, površinske, se vidi iz naslednjega: nastanejo podobno kot tiste za izražanje hotene, zavestne odtujitve in distance: polnopomenski glagol zavržejo, konkretni pomen pa izrazijo s samostalnikom. Take pretvorbe ne opravljajo svoje temeljne vloge. Namesto da bi pomene strnjevale, jih izpraznjujejo in delajo abstraktnej-še.
Pretvorbe pa niso samo sredstvo za pomensko strnjevanje. Skoraj vedno so povezane s pomenskimi premiki. S pretvarjanjem namreč v površinski strukturi brišemo podatke o globinski pomenski strukturi stavka, poved lahko postane dvoumna.
Obisk sorodnikov je neprijeten. Mogoči sta dve pomenski razlagi: Neprijetno je, če obiščeš sorodnike ali Neprijetno je, če te sorodniki obiščejo.
Da lahko pretvorbni postopki pripeljejo do pomensko dvoumnih stavkov, je razumljivo. S pretvorbo glagolske zveze, ki je izražena kot razmerje osebek-povedek ali povedek-predmet, v samostalniško, se lahko zbrišejo nekateri temeljni podatki o nosilcih glagol-skega dejanja.
Da je samostalnik v razmerju do glagola pomensko manj določen, abstraktnejši, natančno čuti Kosovel v pesmi Slutnja.
Polja.
Podrtija ob cesti. Tema.
Tišina bolesti.
Z nizanjem neglagolskih stavkov dosega občutje slutenjske nejasnosti in nedoločenosti. Vprašanje, kaj se s pojavi dogaja, ostaja neodgovorjeno.
Čeprav imajo pretvorbni postopki v jeziku že dolgo zgodovino, jim je v jezikoslovnem spoznavanju pripisala ustrezno, bistveno vlogo šele tvorbno-pretvorbna jezikoslovna smer. Pretvorbni procesi so ustrezna jezikoslovna podstava za raziskovanje spoznavnih funkcij jezika Omogočajo in zahtevajo interdisciplinarni pristop in obetajo, da bodo spoznanja uporabna v vrsti aplikativnih znanosti, kot sta metodika jezikovne vzgoje in teorije učenja jezika
164