Borci - najtrdnejši branik
Četrti julij je praznik v spomin na dan, ko je leta 1941 Glavni štab narodnoosvobo-dilnih partizanskih odredov Jugoslavije iz-dal idiraktivo za začetdk obarožene vstaje v vsej državi.
Tako piše >y učbenikih in tako pripovedu-jejo tudi govoraiki na proslavah. In ker je 4. julij drugače povedano tudi dan borca, pravimo, da je posvečen vsem, ki so se borili za svobodo.
Pa to ni res. Ali: ne bi smelo biti res. Kajti ko tako pišemo ki govorimo, se člove-ku dozdeva, kot bi imeli v mislih može in ženske, ki so štiri leta krvaveli po igozdovih za to, da toi pregnali sovražnika. Do leta 1945, itorej. Takrat je namreč 'res prišla svo-boda, za katero so se borili.
In v marsikaterem okolju se je tisti tre-nutek za borce tudi končala njihova vloga. Rekli so jim, da so že dovolj naredili; vabili so jih na proslave, Jtjer so sedeli v prvih vrstah — nastopali pa so drugi.
Toda borci niso Ijudje, ki so se 1941. od nekod vzeli, streljali po okupatorju, potem
pa naj bi se delali, kot da se ni nič zgodilo. Ni&o umirali samo zato, da bi izgnali gra-bežljivega tujca, temveč so se ujprli zatira-nju nasploh, poniževanju in izkoriščanju človeka, bojevali so se za boljše življenje in za svetlejšo prihodnost. Takšnega boja pa ni mogoče omejiti z letnicami. Kjar so to sto-rili, so se odpovedali opori, ki je najitrdnej-ša od vseh sil v naši dnužbi!
Če že pravimo dan borca, potem to mora torej vsekakor biti tudi praznik tistih bor-cev, ki se danes v okviru družbenopolitičnih organizacij in skupnosti bojujejo proti ne-odgovornosti in neipravilnostim. Pa tistih, ki danes na Kosovu (kljub letom v prvih vr~ stah) bijejo odločen boj s potuhnjenim so-vražnikom. In ne nazadnje tudi praznik vseh mladih revolucionarjev, ki se v svojih oko-Ijih bojujejo za urejenejšo družbo. Z ramo ob rami s tistimi, od katerih so sprejeld re-volncionarna izročila, ki niso le zgodovinske letnice in gesla, temveč predvsem trajen in iskren, brezkompromisen odnos od vsega, ikar nas ovira na naši poti, Titovi poti.