Štev. 15.	V Mariboru 13. aprila 1882.	Tečaj XVI.
List ljudstvu v poduk.
lzlinja »sat četrtek in velja s poštnino vred in v Mariboru s pošilja-	p0s»mesiie liste prodaja kniigar Novak na velikem trgu po 5 kr. -njem na dom za celo leto i gld., za pol leta 1 gld. 60 kr., /a eclrt Rokopisi se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo,
leta 80 kr. — Naročnina se pošilja oprarnistrii v dijaškem senieniscu	„	. .	.. .. o .
(Knabensominar). - Deležniki tUkovnega društva dobivajo lisi brez	oznanila se plačuje od navadne vrstne, ce se natisne enkrat 8 kr.,
posebne naročnine.	dvakiat 12 kr., trikrat 16 kr.
Varujte se Slovenci najnovejšega preroka neinčurskega.
Prišii smo Slovenci do razpotja: ali jo krenemo za svojimi najboljšimi moževi, narodnjaki, da si priborimo popolno jednakopravnost na slovenskej zemlji, ali se pa svojim najlagodnejšim izrodkom nemškutarjem damo zapeljati, da nas zlasti nemški prišleci, tujci potlačijo in zadušijo. Slednje je tem nevarnejše v sedanjem času železnic, telegrafov, vsestranskega napredovauja, hitrega prometa, številnih javnih služeb, uradov itd- Po-nemčenje vrši se hitreje kakor nekdaj. Samo v zadujih 10 letih pozobali so Nemci iu Lahi 54.000 Slovencev; kajti 1. 1869 bilo nas je 1,196,000 duš, lani dne 30. decembra našteli so nas samo 1,140.304. Pozgubilo se je toraj med Nemce in Lahe vkup 55.896 Slovencev. Strahovita zguba. Če se temu v okom ne pride, iztreb-1 jeni smo v desetletjih, ki se uže na prstih iz-računiti dajo.
Nazdatnejši pomoček zoper nemško in laško povedenj je poslancev, dr. Vošnjaka, dr. Poklukarja in dr. Tonklija za državni zbor pripravljena jezikovna postava, da jo sklene. Po tej postavi dobimo v uradih Slovenci resnično in djanski one pravice, ki so nam v členu 19. osnovnih pravic uže zagotovljene. Vsak Slovenec bo na slovenskih tleh mogel z uradi slovenski občevati ustno in pismeno, slovenščina zadobi pravico uradnega jezika ter postaue jednakopravna nemščini in laščini. Nasledek temu bo, da bodo številni nemški in nemškutarski uradniki, advokati, notarji itd. pri nas ali se naučili pravilne slovenščine ali pa pobrali šila in kopita ter piostor iu službo pustiti domačinom Slovencem. Ali to ni velik dobiček?
Jeduake nasledke bo imela druga terjatev naših državnih poslancev; namreč naj se na gimnaziji v Celji in Mariboru za slovenske dijake priredijo za 4 prva leta slovenski oddelki, dokler se na podlagi slovensae materinščine, brez škode za svojo narodnost, in za pravilno razvijanje duševnih zmožnostij, naučijo uemški. Naposled še
tirjajo, da se na učiteljišči v Mariboru prihodnji ljudski učitelji podučujejo v tistem jeziku, v katerem bodo kedaj deco učili t. j. v slovenskem, to pa brez zanemarjanja nemščine.
Zoper ove toliko pametne in pravične terjatve pa so sedaj naši narodni Judeži, renegati ali nemškutarji vsi po konci. Zvedeli so, da podpirajo slovenski župani svoje poslance s prošnjami, poslanimi državnemu zboru. Hipoma sklenejo temu zapreke delati. Najdrznejši med njimi, ptujski advokat dr. Mihelitscb, najnovejši prerok nemčurski, je skrpal prošnjo nernškutarsko in napisal pismo ter oboje dal tiskati. Sedaj dopošilja ovi tiskovini vsem občinskim predstojnikom, da prošnjo podpišejo in državnemu zboru odpošljejo.
Pismo in prošnja je vsa polna grdega zaničevanja Slovencev (imenuje nas le samo Wenden ali Windische). Ou zasramuje slovenski naš jezik trdeč, da ga sami ne umerno, psuje zlasti našo čestito duhovščino, češ, da iz dobičkarije in sebičnosti brani Slovence, in straši župane z naj-neumnejšimi rečmi. Zahteva pa v prošnji nemško in zopet nemško in še enkrat nemško. Vse ima pri starem ostati na gimnazijah, učitelšči in uradih; k večjemu se naj to prenaredi, da se bode v ljudskih šolah še več nemčurili, kakor bi vsak bil uže sit in bogat in zveličan, če par nemških besed jecljati zna.
Da je mnogim Slovencem treba nemško znati, to uvidamo narodnjaki vsi prav dobro. Ni nam treba Mihelitschevega brodenja citati. Ravno ker to uvidamo, hočemo da se Slovenci p a m et n o učijo uemški na podlagi svojega maternega jezika. Kajti le tako se nemški res naučijo, a ob enem nepokvarjeni Slovenci ostanejo. Mihelitscb kvasi, da, če se bode slovenski uradavalo, ne dobimo Slovenci nobenih posojil pri nemških hranilnicah. Prazen stiah. Smo uže precej denarja nemškim „šparkasam" znosili. Sedaj nam ni treba. Imamo jastnih posojilnic slovenskih v Mariboru, Celji, Mozirji, Ormoži, Ljutomeru itd. Da je še v Ptuji nimamo, je nekaj tudi Mihelitscb kriv.
Naposled straši župane z nekim kraljestvom
slovenskim, kar je močno abotno. Slovenci prebivamo jednakopravni Nemcem v Avstriji, mogočnem cesarstvu, v katerem so nemški liberalci sami posameznim deželam, n. pr. Stajerskej, pobrali nekdanje pravice. S tem so pokazali, da marajo za Štajersko le, če jiboviui nakanam ugaja, sicer pa v Bismarkovino škilijo. Sedeži višjim sodnijam so se menjavali večkrat pa radi tega uibče ni bodil deželskih mejašev prestavljat. Pomenljivo je, kako Mihelitscb Slovence po svetu poganja, češ, naj se nemški učijo, da zamorejo z doma v tuje dežele. Se ve to želijo nemškutarji, da bi Slovenci inam se spravljali in Nencem prostora dajali. No, in tega ne storimo. Slovenci hočemo doma na slovenskih tleh živeti in spoštovani biti. Mi nismo kakšni cigani, krošnjarji ali kočevarji. Zakaj pa dr. Mihelitscb ne gre po svetu s trebuhom za kruhom? Nemški menda dosta zna. Zakaj čepi v Ptuji in nadleguje Slovence. Naj gre medN-mce, ker že toliko gori za nemštvo. Slovenci ga ne bodemo nič pogrešali.
Toda kaj je storiti sedaj slovenskim župa nem? Nič druga kakor to, kar je vrli župan v Lembaliu nad Mariborom storil. Ta je pograbil Dr. Mihelitschevo pismo in prošnjo, jej napisal popotni list: Wird nicht angenommen (se ne sprejme) j in poslal v Ptuj nazaj. Jednako naj storijo vsi župani. Ptujsko grdo črčkaiijo treba vrči pod klop. Vendar to še ni vse. Narodne občine naj se potrudijo slovenske prošnje podpisati in jih poslati na Dunaj, da naši poslanci leži zmagajo!
Kako uboge koroške Slovence v šolali ponemčujejo.
(Govor državnega poslanca dr. Vošnjaka v drž. zboru )
II. Na ta deželnega šolskega sveta odgovor, kateri je došel knezoškofijskemu ordinarijatu, je knezoškofijski ordinarijat v Celovci se čutil pri-moranega, da je poslal rekurz na ministerstvo. Takrat bil je pokojni Wiery nadškof Koroški. Bil je Nemec, priučil se je stoprv v moškej sta rosti sloveuščine, uvidevši, da mora znati jezik, če kot škof dežele službuje, tem bolj, če hoče biti škof v škofiji, v katerej je skoro tretjina prebivalstva slovenščino kot občevalni jezik naznanila. Pri zadnjej ljudskej štetvi je namreč v Ko-roškej od skupnega prebivalstva 102.252 osob slovenščino, 241.585 osob nemščino kot občevalni jezik naznanilo.
Kuezoškofu Wieryju se nijso mogle ni sim patije za Slovence, ni antipatije pripisavati, simpatije le v toliko, v kolikor mu je bilo vse prebivalstvo simpatično, ker se je čutil višjim pastirjem v velikej občini, v katerej živita dva roda z raznima jezikoma, in vedel je, da zahteva njega vera, da za oba roda na jeduak način kot vr hovni pastir skrbi. Papeška kurija pri zadnjej prezentaciji nij ozir jemala na potrebno znanje
jezika. Meni se je nekoliko čudno zdelo, sicer pa naj zdanji škof poravna to s svojo vestjo, Če more kdo biti škof v deželi, ki ne umeje jezika tretjine svojih dijecezauov. Pokojni knezoškof Wiery se je, kakor rečeno, potegnil za svoje katehete, da si je bil Nemec in mu ni daleko nij prišlo na misel, Nemcem delati krivico. Poslal je dobro utemeljen rekurz ministerstvu, katero je takrat vodil minister Stremayr; v tem pravi mej drugim (bere): „Omenjena skupna vloga, katero nijso samo skoro vsi učitelji veronauka na slovenskih šolah, marveč, kakor omenjeno, tudi drugi duhovniki, priznani šolski prijatelji in vzvišeni nad vsako sumnjo narodne prenapetosti, podpisali, poslala se je deželnemu šolskemu svetu in ima le namen, da se potrebno ukrene glede uspešnega poučevanja v veroznanstvu." On navaja iste uzroke, kakor katehetje, in izraža svoje začudenje o tem, da se deželni šolski svet ni oziral na utemeljene pritožbe katehetov. V tej vlogi pa je uže nekaj zelo tehtoih opazek, katere jasno označujejo šolske razmere v Koroškej. Giasi se tu mej drugim (;>ere): „Zelja slovenskih občin po upeljavi šolo obi^kajočih otrok v nemščino je oziroma na tukajšnje razmere, osobito na jezikovuo mejo, popolnem opravičena. Tudi v skupuej ulogi podpisani duhovniki priznavajo opravičenost tega zahtevanja in si dozvoljujejo staviti predloge, ki se jim zdé primerni, da se to doseže. Proti čemer pa podpisani ordinarijat v interesu šole, kakor tudi, in to posebno, v interesu verouka in po tem pouku pogojene nravne omike slovenske mladine ugovarja in ugovarjati mora, so nepristojna zahtevanja kričačev v večini slovenskih občin glede nemškega učnega jezika in prevelike joljnosti, s katero se ta zahtevanja izpolnjujejo. (Cujte! na desnici.) Žal, da je neovrgljiva resnica, da ti občinski zastopniki smatrajo šolo učilnico jezikov in žrtvujejo vso reelno omiko svojih otrok, če jim le ostane kot plod mnogoletnega obiskovanja šole to, da se navadijo nemški lomiti." (Cujte! čute! na desuici.) Tako govoril je nemški knezoškof, kateri je dobro poznal svoje prebivalstvo, ki je vsako leto v slovenskih župnijah birmoval, sam pridigoval, h kateremu je lahko prišel vsak Slovenec iu kateri nij bil toliko vnet za slovenščino, da bi bil z vsakim Slovencem slovenski govoril, marveč stoprv poten"J*"*"*.n.8ki govoril, če dotičnik nij znal nemški in £rPentl11 ga prosil.
To je vender V)VIS,U kateremu gre sodba o tej zadevi, in on jO. P°ekel uničevalno sodbo o šolskih razmerah in v'}\ 'ednem zelo slabo o onih kričačih, ki hoté te Iji Jiere ohraniti. Knezoškof Wiery pravi dalje (bigp): „Kakor se iz navedenih dejanj neovrgljivo m> o sklepati — manjka slovenskim občinam, práv za prav njihovim govornikom, skoro skozi iu skozi ¡¿poznanje in razum -ljenje naloge ljudsko šole, in da se v to pojasuo-vanje vmešavajo duhovniki, se bode morda šolskim uradom zdelo predrzno." Istinito, v ouej Iibe-
- '*t m
I i

ralnej dobi je bil velik špcktakel, če se je duhovnik predrznil o šolskih stvareh izpregovoriti besedo in predbacivale so se ran klerikaluo-narodne agitaeije. Kakor da bi duhovnik zato, ker o kakej šolskej stvari povzdigne svoj glas, moral biti klerikalen agitator, in kakor da bi on, ki mej ljudstvom živi, in reči moram, v Koroškej z njim trpi, ne bil prvi poklican, da odda sodbo. Ta sodba 97 katehetov več tehta, nego protiizjava vseh županov v Koroškej. (Istina! na desnici.)
(Dalje prihodnjič.)
Gospodarske stvari.
Kaljivost z mašino i/mlačenega žita.
Že s prostim očesom se moremo prepričati, da je mnogo zrnja, ktero je skozi mlatilno mašino šlo, zdrobljenega in poškodovanega. Koliko tako poškodovanje na kaljivost semena vpliva ima, se more komaj misliti. Sme kot gotovo veljati, da so zrna od pšenice, rži in ječmena močnejša in so ne poškodujejo tako lahko ko pa oves. Pri ovsu, kise je z mlatilnico izmlatil, je zguba kaljiv-nega zrna tako velika, da je potrebno to silje vsakokrat s cepcem izmlatiti pa ne v mlatilnici. Za poskušnjo so v topli sobi zaboj z dobro prstjo nasuli, na ktero je mogla svetloba priti in v njo 24 poškodovanih v mlatilnici izmlačenih ovsenih zrnj vsejali, kterim je miatilnica luščine vzela bila. Poleg teh so pa ravno toliko zrnj s cepcem izmlačenih posejali, ki so bila še v luščinah. Nasledek je bil ta-le: Od nepoškodovanih, neizluš-čenih zrnj je pognalo 22 in prav lepo rastlo, od izluščenih jih je pa le troje pognalo, le klaverno rastlo in le za polovico tako visoko bilje pognalo ko prvo.
Iz te poskušnje je toraj jasno ko beli dan, da po mlatilnici oluščena, ovsena zrna, da so tudi koreninske in listne klice nepoškodovane ostale, neposredno uplivanje rodovitne zemlje ne morejo prenesti in da jim je odpravljena luščina potrebna, da gujilobo od zrnja odvrača. Ali je miatilnica na tesno ali široko postavljena, vlažno ali suho suopovje, vlažni ali suhi zrak pri mlatenji morejo koristno ali škodljivo vplivati. V povedanem slučaji so bili snopi v pravilno suhem stanju in mlatilo se je pri mrazu od 2 stopinj. Miatilnica je bila na šiioko postavljena in vendar iznaša od-luščeuih zrn del 10%, ki so le slabo kaljivna.
Kako piriko ali pirnico pokončati.
Ni bolj razširjenega in bolj sitnega plevela od pirike ali pirnice. Obče znan je ta plevel in spisale so se že cele knjige, kako ga treba po-končevati in zatirati in vendar se se ni posrečilo pomoček iznajti, s kterim bi se ta trdovratni poljski zajedavec dal gotovo zatreti. Pirika ljubi najbolj milo dobro obdelano zemljo. Ker hitro raste, more v kratkem času celo polje popolnoma za-
rasti, da plug koreničje komaj prereže in svoje delo čisto opravi. Vsled tega pa pimica njivo močno izsesa in zato je treba, da kmetovalec vse žile napne se tega nadležnega poljskega sovražnika iznebiti.
Prej so kmetovalci mislili pirnici s plugom, kteri ima na obe plati režoči lemež, do živega priti potem ko so še njivo z brano dobro povla-čili. Ovi plug je bil prej v mnogih kmetijah v visokih čislih. Dan današnji so se pa poljedelci prepričali, da pirnice z njim ne morejo popolnoma zatreti, iu da se s tem plugom glede na pirnico njivi dostikrat več škodi nego koristi. Ta plevel ima namreč globoke korenine, s plugom se te na več koscev prerežejo, kterih vsak zopet iz nova požene.
Pimica potrebuje za rast zraka in mira. Tam, kjer ta dva pogoja svojega razvitka najde, tam veselo prospeva. Če se ji pa zrak odtegne in mir ne privošči, tam začne klaverneti in pri najboljši hrani konec vzame. Zato pa nič toliko ne pomaga pirnico zatirati, ko luščenje njive z luščivnim lemežem. Ako se njiva, ki je s pirnico zelo zapleveljena na prvo brazdo tako preorje, je mogoče njivo z večkratnim marljivim povlače-vanjem in s popaseujem z ovcami pirnice rešiti, tako da začne sama ob sebi hirati in slednjič popolnoma konec vzame, zlasti če na luščenje še globoko oranje z ozko brazdo sledi. Vsako motenje pirnico v rasti nazaj potisne. Luščivni lemež pirnici tako rekoč glavo poreže, brana z jednim ali dvema vlakoma tako daleč prsti odgme, da po solnci in zraku vsahne. Korenine, ki v zemlji še ostanejo, sicer zopet poženejo in njiva ozeleni. To je pa ravno pravi čas, ovce na njivo zagnati, da mlado travo popasejo. Ovčji griz moti pirnico v rasti, močna korenina po ti rani zgubi sok in živo moč in slednjič popolnoma oslabi. Ko je njiva popasena, se zopet dobro povlači in sicer z jednim ali k večemu dvema vlakoma in tako brana koreničje s časoma podere ali ga vsaj v rasti moti, da poslednjič pogine.
To popisano delo je le dvakrat treba storiti in pimica je medla in oslabela. Če se pa v tem stanu še popolnoma globoko podorje, se v prsti do cela zaduši.
Dopisi.
Iz Koroškega. (Družba sv. Mohor a za-sramovana.) Koroški Slovenci tirjamo slovenščino v naše šole zategadelj, ker korist iste pripoznamo, ker je tudi pri vsih narodih celega sveta materinščina upeljana v ljudskih šolah, samo pri nas ne, ker to tudi zahtevajo šolske postave in ker je to odločno izrečeno v občnih učnih pravilih. Mi se hočemo s pomočjo postavnih sredstev boriti za mili svoj slovenski jezik in sicer toliko časa, dokler ne priborimo svojemu jeziku popolue enakopravnosti,
dokler ne bode upeljanvnašešolein zopet spoštovan. Trditev tega „slovenskega učitelja", da zahtevamo Koroški Slovenci le zaradi tega materinščino v naše šole, da bi družba sv. Mobora ne propala, je tedaj abotna. Družba šteje 25084 udov, mej temi na Koroškem 2363; ako bi leti vsi odpadli, kar se pa nikoli zgodilo ne bode, ostane še 22.721 udov, ktero število kaže, da bi družba gotovo še živela in blagonosno delovati mogla. Ta „slovenski učitelj" se toraj jako moti v svojem računu; sploh pa menda v njegovih možganih ni vse v redu; da bi le mož ne zblaznel, Nemci bi izgubili enega prvih učenjakov, in taka izguba bila bi nenadomestljiva. Našemu junaku toraj ni prav, da družba sv. Mohora izdaja bukve pobožnega zapopadka. Družba sv. Mohora pa je pobožua bratovščina in § 1 njenih pravil veli: „Namen družbi je podpirati pobožno, lepo obnašanje in vbranje vati katoliško vero med slovenskim ljudstvom; v ta namen se bodo na svitlo dajale in razširjale med Slovenci dobre katoliške bukve." Glavni namen družbe toraj je vzbujevati in gojiti krščansko-nravstveno odg o jo slovenskega ljudstva. In kaj pravi § 1 državne šolske postave od 14. maja 1869 leta? Neli ravno to? Družba sv. Mohora toraj šolo v izpeljavi krščanske-nravstvene odgoje posredno podpira, zasluži toraj vsestranske podpore in popolnega priznanja vsakega izobiaže-nega človeka. To priznava tudi velika večina učiteljev vseh slovenskih dežel (razen naših po-nemčenih koroških učiteljev), ktere nahajamo med udi društva. Odkod pa pride vsako leto na odbor družbe toliko prošenj za podarjenje družbenih knjig za šolske kjižnice? Mar ne od slovenskih učiteljev in slovenskih šolskih svetov? Ako so knjige brez vsake vrednosti, pokaj toliko prošenj? Zategadelj pošteni slovenski učitelji in šolski sveti pripoznavajo korist krščanske izreje, krščanske celokupnosti. In le ti slovenski učitelji so po izjavi našega „slovenskega učitelja" nazadnjaki, neumneži! Zahvalite se dostojno svojemu Koroškemu tovarišu za prelepi poklon! To učiteljsko revše toraj kaže, da mu ni znano, da berilo svetega pisma, Kristusovega življenja, svetnikov, taz-laganja nedeljskih evangeljev in drugih pobožnih bukev žlahtnjuje srce, vtrduje voljo in budi in pospešuje krščansko nravstveno odgojo ljudstva. Kakoršne pojme neki ima le ta učitelj o krščan-sko-nravstveni odgoji? S kteriini sredstvi neki misli on doseči to? — Ako pa on tega ne vč, ali vedeti noče, mu povemo, da naše slovensko ljudsto ravno le-te bukve z veseljem prebira, ter si vsako leto novih pobožnih bukev želi. Dalje trdi, da družba sv. Mohora izdaje filozofične razprave. Gospod učitelj, tu ste se pa odrezali; Vi ste bolni, pošljite si po zdravnika, Vara se hudo meša v glavi. Družba sv. Mohora ustanovljena je za prosto naše slovensko ljudstvo in ona izdaja po Vašem mnenji filozofične
razprave, kaj takega pa še nismo slišali. Povejte nam, ali pač zamorete razložiti, kaj da pomeni beseda „filozofija"? Imate li kakošne vednosti o filozofiji? Menda toliko, kolikor slepcc o barvah. Nikarte se tedaj še bolje smešnega delati, saj je uže tako dovolj! Koliko pa je družba drugih koristnih, v vsakdaujem življenji rabečih knjig izdala, to je vsakemu Slovencu znano. Naj le omenimo nekoliko takih bukev: „Umni vinorejec", „domače in tuje živali", „živali v podobah", „umni gospodar", „nauk o gospodinjstvu in bu-čelarček", „živinorejec", „domači zdravnik", „občna zgodovina", „umni sadjerejec", „slovenski spisovnik", „naše škodljive živali" i. t. d. poleg tega pa mnogo druzega podučnega in zabavnega berila. Ali so to tudi filozofične razpiave, gospod „slovenski učitelj?" Dalje pravi, da ljudstvo slovenskega pismenega jezika ne razume in zaradi tega bukve zaprašene po kotih ležijo. Ako bi bil rekel, da on ne zastopi pravilne slovenščine, iz srca radi bi mu verjeli, on gotovo le zastopi in mora biti pravi strokovnjak v uemškej filozofiji; mi se le čudimo, da je mož pri velikanskih svojih duševnih zmožnostih postal samoljudski učilelj; pa kar ni, to še lehko pride, morda še vidimo našega učenjaka enkrat na ministerskem stolu, potlej pa jo j! vam Slovenci, posebno pa tebi družba sv. Mohora.	(Konec prihod.)
Iz Hotinjevesi zunaj Maribora. (Ogenj.) V torek 4. t. m. zvečer ob 9. uri začela je pri posestniku Jak. Kopšeji kraj hiše skopa goreti. Ogenj bil je od sovražnika nastavljen. Pogorelec si je samo živino rešil, vse drugo je zgorelo, ker so ravno bili že zaspali. Škode ima 1600 fl. Zraven pogorelo je tudi Jak. Marčinka gospodarsko in hišno poslopje. Škode ima 900 fl. V veliki nemirnosti bila je cela ves, ker ogenj je na tretjo hišo preneslo, kar so pa pogasili. J. Primecu vneli so se svinjski hlevi, kteri so le 2. sežnja od s slamo pokrite hiše. Ljudje so brž prihiteli gasit in močno branili, sicer bi bilo pogorelo s/4 ve8i-Ko bi le 2 minuti zamudili, bilo bi prepozno. Zato se vsem gasilcem iz Orehove vesi, Slivnice, Rač, posebno pa gg. žandarjem v imenu cele občine naprisrčnejša zahvala izreče.
F. Pišek, župan.
Iz Gradca. (Javna zahvala.) Od prvega januarja do konca marca tek. leta so se za na-rastek glavnice „podpiralne zaloge slovanskih vseučilišnikov v Gradci" sledeči doneski darovali: Gospod dr. Josip Čuček, odvetnik v Ptuji, Gospa Nina Fiohlich pl. Feldau, v Gradci, gospod dr. Kulterer, odvetnik v Velikovci, g. dr. Rapoc, c. k. beležnik v Šoštanji, g. dr. Schmidinger, c. k. be-ležnik v Kamniku, g. dr. Srebre, odvetnik v Brež-cah in g. dr. Vošnjak, državni poslauec naDunaji. po 10 gold.; dalje: g. dr. Benjamin Ipavic, zdravnik v Gradci, g. Obreza, državni poslauec na Dunaji, g. Viljem Pfeifer, državni poslanec na Dunaji, g. Franjo Pire, predstojnik gimnazijskega
konvikta v Št. Pavlu na Koroškem, g. dr. Janko Srnec, odvetnik v Mariboru, g. Jurij Sterbenc, doktor prava in župnik v Hrenovicah in g. dr. Žižek, zdravnik v Gradci, po 5 gold.; dalje: g. V. Krisper, posestnik v Ratečah in g. Roman Spari, dekan v Št. Pavlu na Koroškem po 3 gld. Slavno akad. društvo „Triglav" v Gradci, 1 gld. 75 kr., g. Franjo Mahorko, bogoslovec v Št. Pavlu na Koroškem, g. Benedikt Schluder, benediktinec in kandidat profesure in g. Radoslav Vidovič, bogoslovec v Št. Pavlu na Koroškem po 1 gold. — Vsem preblagim gospodom darovateljem imenovanih doneskov, dalje blagorodnemu g. Krisper-ju, ki je papir vrednosti 8 fl. daroval, in isto tako tiskarni slavne družbe sv. Mohora, koja je tisk poročila o stanji in delovanji podpiralne zaloge po znižani ceni oskrbeti blagovolila, izrekajo podpisani javno najpresrčnejšo zahvalo.
Prof. dr. g. Krek, Prof. dr. H. J. Bidermann, predsednik,	blagajnik.
Josip Leudovšek, tajnik.
Iz Ljutomera. Na podlagi storjene poravnave je občinski odbor sklenil s tržani pogodbo, v kateri se prepušča lastnina občini, a uživanje vendar ne celega ampak samo stireh petin čistega dohoda od tega premoženja „purgarjem", ena petina pa teče v občinsko blagajno. Da o tem izrečejo svoje mnenje in ali se ima pogodba na višje potrjenje predložiti, sklicani bili so vsi tisti, ki imajo v občini volilno pravico. Res je, da se ta pravica ne more nikomu kratiti, in tudi nobenemu zameriti, ako se je posluži, vendar postopanje tukajšnjih uradnikov je zelo iznemirilo tukajšnje tržane, kteri plačujejo 9/io davka in nosijo skoraj sami vsa bremena v občini, da so ti uradniki osebno nasprotovali rešeni pogodbi in eden se je še posebej odlikoval s tem, da je po uradnem slugi nasprotnike rečenega pobotenja vkup gonil, in sam pred občinsko pisarno tiste lovil. Ali je pri tem vprašanji in po takem ravnanji uradništvo v resnici zastopalo koristi vlade, zdi se nam zelo dvomljivo, ker nemir med stranke sejati ne more nikakor biti vladin namen, še menje pa to služi tistej na korist. In kaj so s tem dosegnili ti uradniki? Po našem prepričanji to, kar so nameravali: tržanom nagajati, celo reč zavleči in poslednjič odvetnikom prislužek pridobiti. Da trzanje od svojih pravic ne morejo, in ne bodo odstopili, to vedo vsi. Zdaj drugo ne preostaja, kakor dolgotrajna in tudi draga pravda, ktero ukloniti je deželni, okrajni in občinski odbor nameraval. Tržanje bodo za svoje pravice tudi to žrtev storili, ali bodo pa gospodje uradniki k temu kteri krajcar priložili, zdi se nam zelo dvomljivo, pač pa bodo na pravdo navezani in tudi nje stroške plačevali tisti, kteri so jim sledili, med temi tudi nekteri kmetje zunaj Ljutomera. Občina teh stroškov ne bode nosila, ker njeni zastop je hotel to reč zdobra poravnati. Kako pa bi naj zvali posto-
panje tistih, ki v občini stanujejo in uživajo vse tiste pravice in dobrote, ki jih občina podati more in si tudi tukaj svoj lepi denar služijo, se pa branijo, tudi kaki krajcar na žrtvenik občine položiti, to hočemo prilično razjasniti.
Od sv. Jurij na južnej železnici. (Popravek.) V zadnjem listi „Slov. Gospodarja" nahaja se pomota. Dopis trdi, da občinski doklad v St. Jurji n. j. ž. za leto 1882 znaša 75 kr. t. j. 75 procentov. To ni resnično! Občinski doklad znaša le 18 procentov, okrajni doklad 21 proc., deželni doklad 38 proc., toraj ves doklad 75 kr. Toliko še pristavim, da ima v celjskem okrajnem glavarstvu 123 občin večje, in le 11 občin manjše do-klade, kakor naša občina. Pomenljivo je tudi to, da se je zemljiški davek v Št. Jurji za blizo 2000 gld. zmanjšal, pa vendar se občinski doklad ni povikšal.	Dr. Ipavec, župan.
Iz Griž za Celjem. (Zagovor.) Naš župan in njegov tajnik imata neprijateljev, brez katerih nihče ni; sicer 8ta pa obadva poštena slovenska in narodna moža ter ni bilo prav, da sta v Slov. Gosp. bila ošteta. Župan služi res 96 fl., toda skrčiti si plače ne da, ker so predniki 15 let jednako imeli, rajši odstopi. Temu pa srenjčani ne privolijo in so ga uže drugič izvolili v župana. Tajnik je tudi izvrsten mož, uraduje kot tajnik slovenski pri nas pa tudi v Brašlovčab, sv. Petru, le v št, Paulu nemški zavoljo znanega „Harnmer-Ambossa II." barona Hakelberga. Prejšnji tajnik vlekel je jednako plačo, pa je bil šviga švaga čez dva praga ter strašno nemškutaril. Zavoljo njega smo se večkrat sprli. Sedaj imamo narodnega tajnika in vsa občina je zadovoljna. Županu in tajniku neprijazni dopisnik pa je najberžej mož, ki bi sam rad župan postal, pa ga srenjčani ne marajo.
Iz Ptuja. CO kraj ni šolski svet — Čitalnica.) Veliki četi tek (!!) je sedaj po večini prvič narodni okrajni šolski svet zboroval, to pa skoraj celi den. Ivoljeni so bili pri tej priliki sami narodni možje v krajne šolske nadzornike: profesor Hubar za Ptuj, profesor Kunstek za Ptujsko goro, profesor Glovacki sv. Janž na Dravskem polji, Klemenčic, oskrbnik v Turniši, za Hajdino, 'Jurič za sv. Lovrenc na Dravskem polji, Dr. Jurtela za sv. Urban, Dr. Čuček za sv. Bolfank, Robič za Wurmberg, Miki za sv. Marjeto, Koser za sv. Lovrenc v Slov. gor.; drugod pa večjidel dotični g. župniki. To je velika dobrota za Slovence in velevažen uspeh. Nemškutarski Dr. Mihelič je za dveri postavljen. Odbor narodne čitalnice je ravnokar razposlal vsem onim gospodom, kateri so obljubili čitalnici posojilo za nakup narodnega doma, spomenico, da vplačajo 10°/0 obljubljene svote. Komur spomenica ni prišla v roke, ta naj bode s tem prošen, da svojo obljubo spolni. Denar naj se pošilja g. dr. A. Gregorič-u ali trgovcu g. A. Jurci.
Politični ogled.
Avstrijske dežele. Kmalu snidejo se delegacije. Pravoč je, da hočejo ogerski poslanci od vlade zvedeti, kaj bo z Bosno ali Hercegovino. — Državni zbor prične delovati 18. aprila. — Salc-hurško namestnijo hočejo združiti z Lineško, da se pencz prihrani. Jcdnako kaže razpustiti graško in tržaško nadsoduijo. Nemce lehko potegnejo k Duuajskej, za Slovence pa se ustanovi posebna v Ljubljani; veliko tisoč goldinarjev bilo bi prihranjenih. — Nemški liberalci so precej razde-vani in tudi jibov „Scbulverein" ne dela čudežev, akoravno njegovi kričači poštenim a premalo opaznim Nemcem drzno v žepe segajo po denarjih za „Judeževe groše". V Gradci je od 'JO.OOO prebivalcev še samo 600 pri društvu. Koroški župani podpisujejo proteste zoper dr. Vošnjaka. No, tudi ti kričači se bodo navolili, slovenski župani pa so hude graje vredni, da se dajo tako grdo zapeljevati. — V Ljubljani so v 3. razredu zmagali Slovenci sijajno: Horak je dobil 185, Zamik 182 iu Hribar 180 glasov, nemčurji pa komaj 38, 36 in 33 glasekov. Dnes voli II. razred. — Ogerski listi pišejo menje srdito zoper Ruse, pravijo, da avstro-ogerska država še ni dovolj močna za vojsko zoper Rusijo. Zoper nemško-pruski „Scbulverein bilo je zopet mnogo shodov, kder so zbrani protestirali zoper umešavanje tega društva v oger-ske šolske zadeve. Hrvatske vlade duša in desna roka bana Pejačeviča, baron Živkovič, namerava službovanje odložiti. Mnogo Hrvatov bo tega odstopa jako veselih. Železnica Sisek-Doberliuska je vendar enkrat odprta; dne 10. aprila začeli so po njej redno voziti. — Na Dunaj gre general Bauer za višjega vojaškega poveljnika, baron Fi-lipovič pa se vrne v Prago nazaj.
Vnanje države. Blizu 851etni knez Gorčakov je odložil službo ruskega kanclerja sam rad; minister vnanjib zadev postal je plem. Giers, na Ruskem rojen Nemec. Pri Odesi so razjarjeni Rusi razdjali Judom 30 kolib in 80 hiš. — Turški sultan je začel vojakov kupičiti na bolgarskej meji, Bolgari so vsled tega iznemirjeni pa tudi druge evropske vlade, ker bi utegnila iz tega še vojska nastati. V Aziji med Armeni prestopa mnogo razkolnikov v katol. Cerkvo. Največ za ta uspeh storili so čč. oo. jezuiti. — Italijani bi radi kos Egiptovske dežele ob Rudečem morji dobili, toda Egipčani jim ga ne pustijo iz dobra. Kardinal Jakob ni hotel je odstopiti od tajništva in vnanjih poslov pri katoliškej Cerkvi, toda papež so mu poslali hvalno pismo in nečejo tako izvrstnega moža pogrešati v velevažnej službi — Francoski rovar Gambetta nakupil je nad 20 časopisov, ki morajo vsi za njega delati in njegovo politiko hvaliti; Gambetta se laska Italijanom in vabi k zvezi zoper Nemce. — Nemški cesar Viljelm je zopet okreval. S papežem se bržčas pogodi kmalu in tako zadobi Nemčija zaželeni cerkveni mir. —
Na Španjskem še puntanje delavcev celo ni zatrto. — Angleži in Amerikanci se malo kregajo, ker Angleži irske vstaše kaznjuje, čeravno so ameriški državljani. Vodja irskih zaveznikov, Parnell, smel je toliko zapustiti ječo, da obišče sestro v Parizi, čije otrok je umrl. Po dokončanem obiskovanji mora se Parnell zopet vrnoti v ječo!
Za poduk in kratek čas.
Iz Mostara v Metkovič.
Iuterna zarija je počela odpirati vrata dnevu 27. januarja, ko se poslovim od Mostara iu njegovih branikov, strmih hribov, ki so goreli v živem rnmeniiu. Odločeno mi je bilo, da moram danes, naj velja, kar hoče, Metkovič doseči. Vožjo je preskrbelo društvo Cimadtfri, ki se je bilo z vojaškim poveljuištvom pogodilo, da hoče potnike prevažati iz Mostara v Metkovič in iz Metkoviča v Mostar. Dvanajst ur smo kolovratili po jaikih in klancih, ki so nas dovolj napehali po rebrib. Prva radost je pojemala kakor senca o solčnem izhodu; težave pa so naraščale kakor senca o solnčnem zahodu. Spomin na to ne ženit-vanjsko potovanje mi ne bode lehko zginil, ker je bil ne le v glavo nego tudi v rebra zabit in v potno robo, ki je bila močno pokvarjena in oguljena.
Zapustivši dolgo Mostarsko ulico drdrali smo mimo velike vojarne, mimo prostornega muba-medanskega pokopališča, mimo novih lesenih barak, dolgega tabora, kder so stali brezštevilni vozniki civilni in vojaški, ki so vsi pod milim nebom prenočevali. To je mogoče le v teh že južnih krajih. Snega ni bilo videti. Le Veleš in Porin imela sta bela klobuka. Dan je bil jasen in topel: spomlad je že razvijala svojo zeleno zastavo. Po Mostar8kem polji so kmetje pridno orali. Plužil je navadno le eden z dvojico volov. Z levico je držal plužno ročico, ki je'samo edna, z desnico pa je bičal in komandiral živinčeti. Po sarajevskem polji ne najdeš tako pametnih oračev. Tam vprežejo po 4, ne redko po 6 celo 8 volov ali krav pred plug, okolo katerega se zraven gon-jačev še motovilijo kake dve ali tri osebe — a brazda je vendar sloka. Skoda, da Mostarska dolina nima mnogo rodne zemlje. Preobilo leži po njej debelega in drobnega kamenja in rase preobiio trnja in pritlikastega grmovja. Največ smo še videli po brdih a tudi v nizkih dolih vinogradov, po katerih je trsje po vrsti nasajeno, kakor pri nas turščica. Sploh so vinske gorice okolo reke Narente prav podobne našim njivam. Vino je na glasu. Da si Mostarsko polje ni posebno divno, vendar se potniku mikavno dozdeva, kakor poje pesnik: Kudgod oko stiže, Ništa druga, nego kamen goli; Zahman tražiš zelen v toj doli.
Niti jedna trava glave tu ne diže.
Sve je pusto, sve je netno, vse užasuo;
Ipak si mi polje milo, polje krasno!
V dobri uri dosegli smo vas Buno, ki leži ob reki Buui, preko ktere je napravljen kameuat most. Buna šteje precej hiš, mošejo in kolo ali grad že omenjenega Paše Rizvanbegoviča, ki je imel vso vas; to je, vse koče, vse kmete in vso zemljo v svojej oblasti. Katoličani nimajo v tej okolici cerkve ter morajo od blizo in daleč v Mostar zahajati k službi božji. Pašin grad obdaja prostoren vrt zelenih oljk ali kakor domačini re-kajo, maslinja. Drevje ni visoko, ali je košato. Sad se porabi za zelenjad pri obedu ali se izžema iz njega dobro olje. Vejice se prodajajo, kakor zuauo, tudi po naših krajih.
Pri Buni začeli smo navzgor po brdu Guba-vici se vedno više in više spenjati, dokler nismo zopet dosegli ravne ceste po zapuščeni, s kam-njcm nastljani visoravani, ki se čez kake štiri ure znovič polagoma znižuje. Ta praznosamotna planjava je pravi tohu vabohu za llercegovce, ker njim todi rase samo brinje, borovnice, črensa pa smolek. Z visočine zagledalo je oko mestice Blagaj z mošejo, s katoliško in srbsko cerkvo in s podrtinami starega grada, v kterem je stoloval nekdaj herceg St.iepan Kosača, vojvoda Humski, ki si je 1. 1440. od cesarja Friderika III. (IV.) izprosil naslov herceg s popolno oblastjo, kte*o so imeli heicegi rimsko-nemškega cesarstva. Od te dobe imenuje se vojvodstvo Hum: He cegovina.
—	Na dalje nam je bilo mogoče videti obrobke Nevesinjskega polja, ki je največja visoravan v Hercegovini in se vzdiga 2000' nad morjem. Zemlja je tukaj, pravijo, nad mero rodovita, ker jo je vedno zalivala človeška kri. Pesnik poje o tej planini:
Nevesinju! visoka planina! Pitka ti si krdi t hajduku. Na podancim drobna stada paseš, Po šumami zakrivaš hajduke, Grozu Turak! a slobode sjeme.
(Dalje prihodnjič.)
Smešnica 15. Jernej vpraša svojega soseda: Kako da že zdaj ženiš svojega Lojzeka? Je še ves otročji, in preveč je še lehkomislen in neumeu!
—	Sosed pa odgovori Jerneju: Zdaj ga moram oženiti, dokler je še neumen, — potem ne bi več hotel. Srepež.
Razne stvari.
(Vabilo k občnemu zboru družbe duhovnikov) čč. gg. družbeniki se vljudno vabijo k občnemu zboru, ki ga bode družba duhovnikov obhajala prihodnjo sredo (19. aprila) ob 2 popoludne v knezožkofijski pisarnici. Volil se bode nov odbor, ker je sedajnemu pravilni čas službovauja dotekel.
Družbeno predstojništvo.
(Slovehsko društvo) bilo je od c. k. namest-nije na podlagi vloženih pravil prepovedano. Začasni odbor je pravila prenaredil in zopet vložil.
('Celjski krčmarji in trgovci) so močno po ničvrednih časopisih na Slovence naščuvani. Nek glasovit krčmar je prebravši „Tagespošto", kder je čital, kako je v angleško kraljico nekdo ustrelil, zdivjan vstal rekoč: diesen Kerl (dr. Vošnjaka) solite einer erschiessen. Železni Rakusch pa pri vseh shodih ropota zoper Slovence.
(VojniŠki župnik) č. g. Ferenčak so prisiljeni tožiti „Cill. Zeitung" zaradi žaljenja časti.
(G. Peter Vudler) nadučitelj v Ljubnem si šteje v čast in vestno dolžnost v gornje-savinjskej dolini služiti in učiti kot naroden učitelj. Slava!
(Od sv. Petra pod sv. gorami) se nam piše, da tamošnja narodna občina sklenola uradovati slovenski, po dr. Vošnjaku predložiti državnemu zboru prošnjo za jednakopravnost slovenščine v šolah, in uradih pa za samo eno slovensko nad-sodnijo, namreč v Ljubljani. G. Michelitschev obrazec nemške prošnje se je vrgel v prostor, kamor človek vsaki den gre le, če je treba. Tako naj delajo Slovenci povsod in naj se ne dajo zapeljati po grdobnih odpadnikih.
(f Umrl) je v Mozirji pridni narodnjak M. Blaž. Se zadnji dan je vpraševal, če so Slovenci v Ljubljani zmagali?
(Pogorela) je fabrika za olje v Zalogu, za-vajovaua je bila pri tržaškej „Riunione" za 135.000 fl '
(Mrtveca izkopali) so pri Z belo vem v nekem gozdu. Le uuiio Aeml¡e je na ubitem človeku ležalo.
(Občina Frankovci) odposlala je prošnjo do državnega zbora za jednakopravnost sloveuskega jezika.
(Zakrament sv. birme) delil bode se 2. maja pii sv. Marjeti na Pesnici, 4. v Selnici, 5. pri Devici Mariji v Mariboru, 6. v mestni in stolni cerkvi, 7. v Kamci, 8. pri Zgornji sv. Kungoti, 11. pri sv. Petru. 15. pri sv. Martinu, 16. pri sv. Barbari.
(Prestavljeni) so čč. gg. kaplani: Borsečuik v stolno cerkev za II. vikarja, Fresečnik iz Cirkovic k sv. Magdaleni za II., v Cirkovice Bohanec iz Nove cerkve, Črnko ostane pri sv. Barbari.
(Veliki manevri) vršili bodó se letos od 1. — 12. septembra okolo Novega Dunajskega mesta; tudi vojaki graškega generalstva morajo tje in 20 brambovskih bataljonov.
(Rana toča) se je vsipala v okolici Vojniškej.
(Archiv filr Heimatkunde.) 4. pola objavlja: Beitiage zur Geschichte von Mültling uud Eicbel-burg, Pfarre Kerstetten, Aqnilüja, Salzburg, Stift Gurk, Kloster Latidstrass.
(Koroški („Mir") dobiva čedalje več pod-poie. Povsod se zanj zanimajo. To pričajo šte= vilui dopisi. Koroški neaičurji same jeze ne vedó, kaj bi storili.
(Od sv. Vrbana zunaj Ptuja) nihee ni pisal v „Cillier-Zeitung" in nihče Vrbančanov ni raz-našal č. g. župnika. Bržčas je dotični brbljavec v Ptuji doma.
(Utonil) je učitelj F, Schwab v Priboldskem ribniku.
(F Teharsko cerkev) so tat je vlomili in vzeli
50 fl.
(Zastrupil) se je J. Sojnik v Mahrenbergn. (S koso usmrtil) je pri Rogači stari Fritz svojega sina, ko je ta po sili v hišo hotel vlomiti.
(Tolovaja) vlomila sta v hišo uboge Barbe Ratajeve v Vodriši pri Ponkvi. Ker ni imela denarjev dati, bila je tepena in sklana.
Za družbo duhovnikov) so vplačali čč. gg. dr. Križanič 50 fl., Cobelj 3 fl., Čcrnko Marko 1 fl.
Loterijne številke:
V Gradci 8. aprila 1881: 12, 14, 82, 16, 87. Na Dunaji „ „	75, 15, 58, 41, 19.
Prihodnje srnčkanjo: 22. aprila 1882.
Kamnosekar v fiafeih.
Janez Horvat (Kranichsfeld Siidbalm) ima več nagrobnih kamnov in plošč iz Pohorskega marmorja na prodaj. Tudi izdeluje vsakovrstne stavbenske reči iz kamna v rudah na Ptujskej gori nalomljenega.	i_2
1-3
Služba cerkovnika
kateri bi za silo orglati znal, se odda od 8. aprila t. 1. naprej pri sv. Urhu v Pod-gorji pri Slov. Gradci. Pogoje izve prošnik ustno ali pismeno od cerkvenega predstojništva.
5-6
Priporočba.
Barve v oljnatem firnežu in tudi suhe, oljnati firnež, terpentiu, kopallak, spirituslak, kakor tudi raznovrstne čope in vse v to vrsto spadajoče stvari po velikem in drobnem se dobijo po najnižji ceni v
kupčiji z barvami :
v Mariboru, gosposke ulice 19, „pri psu".
S spoštovanjem
H. Billerbeck.
9»J^&^ir^&Z^S If^^v^^v? i-5^)^»
*
Ci-reg-oi- Keuc, izdelovatelj obleke v t» za gospode in cerkvenih paramentov se uljudno i \ priporočuje slavnemu občinstvu za izdelova ji nje vsakojake moške obleke; ume tudi lepo P izdelovati za čestite duhovne gospode: talare, j kolare, birete in mešno opravo hitro in po X najnižjej ceni.
I	Gregor Keuc, |
|	v Mariboru, Pfarrhofgasse, štev. 5. ^
umi
uraduje vsaki torek in soboto. Hranilne vloge na 5%
obresti in vsakojaka plačila sprejemajo se vsaki uradni dan.
Posojila se dajejo samo v torkih.
Društvena pisarnica
je v Tegetthoffovih ulicah hiš.-štv. 9. 2_7	Odbor.
Zahvala in priporočba.
Zahvaljujem se vsem, kateri so me dozdaj z uaročili podpirali, prav srčno, in priporočujem se jim, kakor tudi sploh p. n. občinstvu, posebno č. g. duhovnikom, uradnikom itd. v daljno naroČbo.
Prizadeval si bodem, vsakemu njegovo voljo po svoji najboljši moči izpolniti.
Posebno opozorujem č. duhovščino, da izdelujem tudi talarje, birete in kolarje lepo in po prav nizki cen'.
Naročila iz dežele izvršujem ravno tako vestno in pridem oddaljenim tudi na dom mere jera.it.
Z velikim spoštovanjem
Franc Jesenko,
3—12 krojač v Mariboru, Pfarrhofgasse stv. 15.