403
Narodopisne stvari.
Lileki in Minalila.
Spisal Davorin Trstenjak.
Slovenci celjske okolice, ktere prebivalci unkraj Eoča imenujejo Krajnce — Krajnčane, Slovence v Halozah in na dravskem polji pod Ptujem imajo za Lile k e.
Lile k v slovenščini znači „mergus, popek, pon-durek" — tiča, ki ga Nemec imenuje Taucher, Tauchente. V staroslovenšcini pomenja lilek, le-lek, ciconia, štrk , Storch, v srbščini in hrvaščini lilek, liljak, vespertilio, notoper, Fledermaus; tudi Haložani imenujejo šišmiš ali netopira lilek. To po-znamenovanja so iz slovanščine tudi prišla v rumun-ščino, škipetarščino in novogrščino. V češcini je lelek, ardea, Storch, poljski lelek: aluco, Nachtvogel, litovski lelis, caprimulgus europeus, kozodoj — stanovitna tica, ktera se podnevi ne vidi, temoč le ponoči dojde in koze pozezne, podoji,   kakor Litovci verujejo.
Prvotni pomen korenike: lal, lel, lil znači volit are, sem in tj& letati, flattern, in iz tega pomena so se izobrazili pomeni: ludere, lascivire, exhilerare, voluptate frui, sanskrit: lal, lil v ravno omenjenih pomenih, 1 a lita, amoenus, gratus, pulcher, 1 a lit d m, pulchre belle, suaviter, lila, ludus praesertim amore captarum foeminarum, srbski lile, schmeicheln, „lile mile", schmeicheln in streicheln, blanditiae, slov. lila, Kinderpuppe, lilati, igrati se, gurati se, gugljati se, hrvaški lila, icuncula, agucula, planguocula, pupula. Iz pomenov titranja, igranja so se izobrazila pozname-novanja za svit, žar, zato vlitovščini: Lelus, solnce, lelus, illustris v naslovu, primeri nemški Erlaucht, Durchlaucht, svitli gospod.
To mitično božanstvo so tudi poznali Srbi, kar pričuje refren narodnih pesem „Lele mene"!
Zakaj celjski Krajnčani imenujejo Haložane lileke, je li zaradi lilajočega (flatternd) oblačila, ker nosijo brguše in srakico čez brguše, metene (plašče) ali zaradi bistrejega obnašanja in gibanja, bistreje hoje ali viših vratov, nego jih imajo tršati, čokasti in stisnjeni Kranjčani? Ali meri to psanovanje (derisus) na nečisto pleme, ker dokazov imamo dovolj, da so Haložani in zagorski Hrvati se mešali z Obri (Avari), tedaj lileki = netoperi, ki niso niti tiči, niti miši?
Ali je to psanovanje nastalo, kakor je najdemo v starosrbski knjigi, v kteri se Frank veli — lev, Dalmatin — orel, Saracin —veper, Tur čin — zmija, Armenec — kuščer, Indijanin — golob, Sir Janin — riba, Tatarin —zagar (canis venaticus), Ku-manec — pardos (Panther), Rusin — vidra, Litvan
—  tur, Bolgar in — bik, Vlah — kotka (mačka), Srbin — volk, Sasin (Saks) — pastuh (žrebec), Nemec — sraka, Hebrejec —jazbec, Arbanec (Skipetarec) — breber, Egipčanin — kozel, Cerkez
—   bivol, Persjanin — žerjav ali vran, Grrk — lisica, Hrvat — aspida (kača) ali sova, Ceh — norec (Taucher, mergus). Tedaj bi Haložani in dolnji dravski Poljanci imeli enaki priimek s Cehi, in res te živali prav izvrstno karakterizujejo vsako pleme.
Ime* Lilek me napotuje na osebno žensko im6 Min ali 11 a, ktero se bere na rimskem spomeniku, najdenem pri sv. Martinu na Pohorji nad Slov. Bistrico.
Že sem v obširnem spisu, objavljenem v letopisu Matice slovenske za L 1870. omenil  običajev na onem
spomeniku, kteri predstavljajo boga solnčnega kot godca*) nebeškega. Na^tem spomeniku stoji im6: Lan-dino. Tudi pri starih Cehih je bilo ime osebno: Lan d (Regest. Bohem. 1231, 363.) navadno. V sansk. pomenja: lad, in land, ludere, jocari, garire, amare, desiderare, v srbščini: lan da ti, garire, jocando , lu-dendo obambulare, lan da v, garrulus, toraj enaki pomen. Kjer je godba, ondi je šaljenje, ljubičkanje, ob-hajanje, skakanje, plesaDJe; Lan din o — Lando je toraj jocans, lubens, gariens, saltans itd. To im6 je toraj v nekakošni mitični zavezi biti moglo z bogom godbe. Pa tudi imč Minalila se odnaša na igranje, guranje, gugljanje, letanje sem in tje, landanje, laskanje, ljubičkanje, ker vse te pomene ima korenika lil. Kaj pa znači: mina?
To ime je že razložil učeni ruski pisatel Po-tebnja.**) On pravi, da mina, minka znači v prvotnem pomenu mala v drugotnem mila, kajti, kar je malo, tudi je milo, ljubeznjivo, primeri nemški: „was klein ist, ist lieb, herzig". Mina lila je toraj: mala ali mila Lila, ali se Lila povzame v pomenu „Pupe", pupa, Tochterlein, ljubeznjiva hčerka, ali v pomenu „Kinderpupe", Kinderdocke. Saj še sedaj imenuje Slovenec ljubeznjivo svojo malo hčerko: :liliko. Mina je po Potebnji iz: Mlh-tk, litovski: minu, in izvirno znači: m§ti, drobiti, na malo, drobno napraviti; iz tega je slov. min-cen, mali, kakor latinski: m i nor iz: minu o.
Mina lila je toraj drobna, mala ali mila lila „das kleine, liebe, herzige Puppchen, Tochterlein". Tudi v staroruskih spisih najdeš osebna imena: Mino, Minja, Minus, Minčo, in Rusi rabijo, kakor sem že rekel, besedo: minka v pomenu: mila ženka. ***)
Na tem spomeniku je še drugo prav slovensko ime: Stolata. V staroruskih spisih in tudi v staro-českih najdeš imena: Stolma, Stola, Stolmir, krajna imena: Stolin, Stolani, Stolmčr, bodi-si iz: stol, staroslov. thronus, ali pa iz: stolia cpaivcopcc, lacunar, kar vse znači: ausgehohlter, holzerner Trog, Krippe, getafelte Dečke, Fach an einer Felderdecke, Vertafelung eines Gemaches. Iz stolia so Nemci vzeli svoj „S t o 11 en", ein getafeltes Gemach, getafelte Grube, ker jame podpirajo, oblagajo z deskami, trami, lemezi, gredami (trabibus).
Sufiks a ta najdeš v imenih: Slavata, Kojata, Kuhata, Bosata, Bonjata (slednje pogostem tudi na nori-ških spomenikih), Božata itd. Rodbin z imenom Stol ar, je še sedaj več na Pohorji, tudi v čadramski fari, dalje tudi: Stolatniki.
*) Nedavno sta se v podlistku graške „Tagespošte" kav-sala profesor Winter in župnik Knabl o pomenu tega ia ptujskega spomenika. W in ter hoče na njem najti krščanske nazore — Kristusa, Knabl govori o nekakošni „Orpheus-sonne". Winter se boji, da utegnejo si Slovenci ta velikanski steber osvojiti, kakor si osvojujejo koroški vojvodski stol. Že so si ga osvojili, in g. Dav. Trstenjak v tem članku je prinesel nove dokaze, da so te spomenike ptfstavili Noričani, ki so bili Slovenci.                             Vred.
**) Potebnja ,,0 mvthič. značenji, Moskva", 1865. stran 41.  45.                                                                          Pis.
***) Oseb no žensko ime: Lila navaja Moroškin „Imeno-slov. str. 111."  Liljana se bere v srbsk. spom. 14. 70. 170.