________jlgra, SloT7-e___.s_L_:a,- §• 23. Abeceda ne nastane mahoma in ni delo le enega človeka, marveč se snuje polagoma, ninoži in olikuje, pa se na zadnje prime imena moža, kteri jo posrednje ali neposrednje vpelje v splošnjo rabo, in tak mož zove se njen stvarnik ali vstanovnik. Tako je i Ciril slovenske pisave vstanovnik, in pravijo, da ta pisava je —Glagolica. Za Slovene po grško učene pa je Klemen privzel nekaj znakov iz pisma glagolskega, nekaj iz grškega, pustivši jini njihovo staro brojno vrednost. In ta pisava je baje Cirilica, prav za prav Klemenova, Klemenica (Klimentica, Klementica), imenovana vendar sploh po učitelju njegovem, sv. Cirilu. Glagolica se je s knežjih gradov — Rastislava, Bofivoja, Kocelja, Borisa itd. — s slovensko liturgijo razširjevala na vse strani, krog in krog, na sever med Lužičane in Poljce, na jug uied Hrvate, Srbe in posebno med Bolgare. Po Bolgarskem se je jako vkorenila, kar nam spričujejo mnogi rokopisi cirilski, prepisani iz glagolskih, z glagolskimi pisraeni, čisli in slovi, in kar tudi potrjuje ime .Abecenarium bulgaricutn". Cirilica pa se je širila po Bolgarskem, mej grškim svetora, ter se je po krščanstvu vstanovila pri Bolgarih, Srbih in Rusih v cerkvi in državi, postala je svetovna pisava in ostane, dokler jo držala bode država in cerkev pravoslavna. — Po razkolniji grški in zlasti po ruski ste se obe pisavi bolj ločili. Na vzhodu se je Cirilici umakniti mo- rala Glagolica na zapad, kjer se je — sprejeta s slovensko službo božjo v cerkev katoliško — deloma ohranila do sedanje dobe. Kedaj je ktera pisava dobila stanovitno svoje ime (Glagolica, Cirilica), to se na tanko ne da določiti; morebiti še le v XVI. stoletju. Po času, po kterem je glagolsko pismo v starih spomenikih dobivalo razna imena, zvalo seje: Pismo slovčnsko, bukvica, pismo bolgarsko, hrvaško, ilirsko, jerolimsko, glagolsko ali glagoliško, glagolica. Cirilica pa se je zvala najprej: Pismo slovensko, rusko, cirilsko, srbsko, redkeje hrvatsko, in glagolsko. — Po slovanskih krajih se je vzlasti Glagolica imenovala knjiga slovenska (knigy sloveniskija; litteras sclaviniscas cf. Joan VIII.; imbutus sclavonicis litteris s. Prokop itd.); Cirilica pa je slovela knjiga grška, pismo grško (Vid. Pismo slovjen. Rački). Ime »Alphabetum Hieronymianum" dobila je Glagolica v Dalmaciji krog 1. 1248. Po razkolniji grški so v latinski cerkvi na sumu imeli i liturgijo i pisavo slovensko t. j. glagolsko, ter so jo prepovedovali, vzlasti v Spljetu. Da bi si jo oteli, skazovali so slovanski domačini pravovernost v knjigah abrednib in svetopisemskih. Slovenska prestava bila je storjena po LXX t. j. po Septuaginti. Ker je pa BSeptuagiuta" (biblija grška) na več krajih različna od BVulgate" (biblija latinska), poskrbeli so, da se je slovenska po tej popravila, in to po Vulgati popravljeno slovensko prestavo sv. pisma jeli so imenovati nHieronimovo". Nekteri so celo mislili, da je biblijo slovčnski preložil saiu sv. Hieronim (Jeronim, Jerolim, Jerom), kteri — v Dalmaciji rojen — Dalmatince imenuje svoje rojake. Pozneje se je ta zmota obruila tudi na pisavo slovensko t. j. na Glagolico. Tako pojasnjuje to vže Dobner (Vid. Miklošič 1. 1860). §• 24. Doslej sem kazal nekoliko o pismu slovenskem in o začetnikih njegovih; predno spregovorim o spomenikih ali o slovstvu glagolskem in cirilskem, povem naj ktero o jeziku, v kojem se je pričelo naše slovstvo, iu o jeziku sploh. V začetku bil je jeden človek, Adain, prvi oče človeškemu rodu; drugi po občnem potopu bil je Noe, in po njegovih treh sinovih (Sem, Kam, Jafet) razsejal se je ves človeški rod po vsej zemlji (I. Mojz. 9, 19). — Bil je pa na zemlji le en jezik in enako govorjenje . . Glej, le en narod je, in vsi le en jezik govore . . Zmešajmo jim jezik, da eden drugega ne bodo razumeli . . In zavoljo tega je bilo tisto mesto imeuovano Babel, ker je bil ondi zmešan jezik vsega sveta, in od ondod jih je Gospod razkropil na vse kraje (11, 1—9). — Kar pa je [jokazil Babel, to vse je popravil Salem. Prikazali *o se nad aposteljni razdeljeni jeziki kakor ognja in so bili napolnjeni vsi s svetini Duhom, in so jeli govoriti v mnogoterih jezikih, kakor jim je sveti Duh dajal izgovarjati (Dej. ap. II, 3. 4.) Kar uči razodenje božje, to potrjuje tudi razodenje človeško. — Koliko ljudi je na svetu! Pravijo, da se jih šteje do 1437 milijonov (Broz str. 13), vendar dva si nista popolnoma ista niti po obrazu niti po govoru. Narodov štejejo nekteri samo v Evropi 60 do 72; jezikov eni 860 (Balbi), eni do 1000 na vsem svetu (Tylor; Pott), narečij do 5000! In vendar: Kolikor človekov, toliko vekov (govorov); kolikor glav, toliko obrazovl Po mnogem preiskovanju in opazovanju so učenjaki pač spoznali, da Ijudje — tolikanj različni v svoji notranji in vnanji naravi — po rodovih in narodih kažejo naposled vendar le enovrstnost človeštva. Ravno tako pripoznavajo — primerjevaje vse mnogotere jezike, da se po sorodnosti vbrati dajo v štiri ali celo v tri vrste, ktere med seboj jedinega vira ne zanikavajo (Fr. Kaulen, Mainz 1861). 10* Jezik (vox, lingua) se staroslovenski reče tudi narod (populus). Bistvena in torej jako pomenljiva je razlika ljudi in narodov po jeziku. Naj govori kdo tudi več jezikov, vendar je člen le tistega naroda, kteri govori jezik, ki mu je materin ali materinski. Po njem se določuje narodnost vsakega človeka in ljudstva. — Po stebelnih lastnostib in po načinu izrazovanja misli pa nazorov se vsijeziki navadno ločijo v tri vrste: I. Samozložni nepregibalni — korenski — jeziki (Isolirende, einsilbige, bei- od. nebensetzende Sprachen), kterih samozložne in samostojae besede se ne pregibajo, ampak samo po prednicah, zlasti pa po povdarku in mestu v stavku razen pomen dobivajo. Več ko 500 milijonov Ijudi govori samozloge jezike, na pr. Kitajci, Japonci in skoro vsi prebivalci v zadnji Indiji. — Na primer bodi kitajsko: ba ba ba ba t. j. tri žene so zbegale ljubljenca knežjega. Jin se reče kitajski človek, nan jin mož, niu jin žena; o inu pes, me inu psica; lu je lahko: pot, kola, dragi kamen, krasiti, rosa, neka morska ptica, neka reka — po izreki, povdarku in različnem mestu v stavku. Nožič kaže se nož-dete (pr. slov. laket-brada, polmišpoltič itd.); jeleni mn. rekel bi: mnogojelen itd. II. Pripenjalni jeziki (Agglutinirende Sprachen), kterih besede se sicer ne pregibajo, pa se jim vendar pomen po dorastkih na koncu in v sredi preminja. Kaj mnogobrojni in silno različni narodi govorč pripenjalne (annectirende, zusammenfugende) ali prilepljalne jezike, v Evropi na pr. Turki, Madjari, Esti, čuhonci, Laponci i. dr., razni narodi v Aziji in Afriki in prvoselski rodovi v Ameriki in Avstraliji. Na primer bodi madjarski: kiraly kralj, kiralyne kraljica; az atyamnak a kalapja mojega očeta klobuk, češ, slov.: ta jaz oče meni klobuk on. Atya oče, atyanak očeta, atyiik očetje, atyaknak očetov. Latom vidim, latod vidiš, latja vidi . . Nekem van penzem jaz imam peneze; neked van penzed ti imaš peneze; nekiink van penziink mi imarao peneze; nektek van penzetek vi imate peneze, nekik van penziik oni imajo peneze (novce) itd. — Turčin pravi p. sev ljub, sever ljubeči, seversen Ijubiš t. j. ljubeč ti, seversiz Ijubite t. j. ljubeči vi, severler ljubijo; sevmek ljubiti, sevininek ljubiti se (veseliti se), sevišmek Ijubiti se t. j. jedeu drugega, sevdirmek storiti, da kdo ljubi, sevindirmek storiti, da bode kdo vesel (razveseliti koga), sevišdirmek storiti, da drug drugega ljubi, sevilmek biti ljubljen, sevindirilmek biti razveseljen, sevilmemek ne biti ljubljen, sevindirilmemek ne biti razveseljen itd. (Broz str. 29). III. Pregibalni jeziki (Flectirende, flexive Spracheu), kterih besede po stebelnih in končničnib premembah, po notranji glasovni menjavi in vnanji vekšavi vsled obrazil ali initiklin razen pomen dobivajo. Taki so jeziki indoevropejski, pa semitski (kaldejski, sirski, hebrejski, arabski). Kavkažko pleme in sploh polovica človeštva govori gibke ali pregibateljne jezike. Na primer bodi hebrejski: katal ubije, katel ubijalec, katol ubiti, k'tol ubij, kotel ubijajoč. Arabsko: malk kralj, mulk kraljestvo, milk posest. Nemške: Band, Bund, binden. Slovensko: jelen, jelena, jelenoma, jelenih; nesem, neseš, neseva, nesite; nosirn, znašati itd. Kaže se, da so enozložni jeziki še bolj prvotni, prilepni ali pripenjajoči so že bolj razviti, najbolj dovršeni so piegibni. Kar se v tretji vrsti določuje s skloni in spregami, to se v drugi z raznimi vstavki in pridevki ali prilepki. — Kakor ločijo učenjaki vse človeštvo po naravi, po telesnih notranjih in vnanjih znakih, v več pleraen, nekteri v pet, nekteri v sedem p. Kavkažko, Mongolsko, Malajsko itd.; tako razpisujejo tudi vse doslej znane jezike po njih sorodnosti v sedem do deset plemen p. Indoevropsko, Semitsko, Kitajsko itd. Vsaktero pleine šteje po več rodovin ali zadrug. Nam najbolj zuamenito je plerae BInd oe vropsko" ali BIndoger mansko", ktero ima v sebi sorodne jezike narodov, ki bivajo od Indije po Aziji in skoro po vsej Evropi, ki se zove tako po dveh najskrajnih narodih, Indih in Germanih, in mu pravijo tudi pleme Jafetovsko in Arijsko (Ariško) vzhodnje in zahodnje. §. 25. Da so jeziki med seboj si v rodu kakor narodi, spoznali smo po krščanstvu. Grki poznali so le dva jezika: grški pa barbarski. Riraljani so čislali tudi grški jezik, in ločili torej tri: latinski, grški in barbarski. Krščanstvo še le je dalo človeštvu nauk, da ljudje vsi so bratje, bratje vsi uarodi. Kristijani so jeli učiti se raznih jezikov ter jih primerjati in opisovati, in tako je po krščanstvu, vprav po katoliških nrisijonarjih ali verovestnikih pričelo se primerjajoče jezikoslovje. Znanstveno se je povzdignilo, kar so bolje spoznali sanskrt, v kterem so katoliški inisijonarji vže 1. 1559 prebirali bogoslovne knjige braminske. Prvo slovnico tega jezika je na svetlobo pripravil v Rimu 1. 1790, drugič 1. 1804 redovnik Paulinus a S. Bartholomseo t. j. Hrvat J. F. Vezdin. Za njim so razlagovali ga Angličani in drugi. — Mej Nemci je v ta namen vzbujal zlasti Leibniz (f 1716) in carica ruska, Katarina II. je dala povod, da je na dan prišel prvi sravniteljni ali primerjajoči slovar, imajoč samo 285 besedi, 1. 1787—9 v 200, 1. 1789—91 pomnožen v 279 jezikih. — Marljivo so se učili nekteri jezikov na pr.: Naš Cop jih je znal 19, Mitridat do 20, Pražan Šercl 30, kardinal Mezzofanti 40; koliko jih zna slavni Slovenec, naš Miklošič! Po vzajemni slovniški in slovarski sorodnosti vbirajo učenjaki jezike v več plemen, in vsako pleme v več ali manj rodovin in zadrug. Indoevropsko jezikovo plenie ima v sebi po nekterih sedem ali osem, po nekterih celo deset takih zadrug. Te so ua pr.: 1. Indijska, in v njej staroindiški jezik sanskrt ali sanskrit, Indom sveti jezik, ki se je zlasti po braminih zgodej olikal, kar že beseda kaže: samskrta ali sanskrta t. j. samskrtabhaša, lingua perfecta, dovršen ali popolnoraa jezik (A. Weber), da se loči od ljudske govorice ali piostih narečij. Sanskrt je jezik zamrl vže v IV. veku pred Kristom. Najstareje knjige sanskrtske so -Vede", braminsko sveto pismo. Indijskim jezikom v rodu je zadruga Ciganska (Miklošič). 2. Eranska (Iranska, staroperzijska), v kteri so največ Perzijanci. Kar so Indom Vede, to je Peržanom BZend-Avesta", sostavil Zarathustra (Zoroaster). 3. Armenska (Jermenska, cf. Mehitarci), ktero mnogi prištevajo zadrugi Eranski, in s prvo vred imenujejo Arijsko. 4. Grška, v njej klasiški jezik starogrški, sloveč v vedah in umetnijah, celo dan danes (cf. telegraf, telefon, dinamit), z mnogotero spremenjenim novogrškim. 5. Italska, v njej klasiški jezik latinski, v nekdanji Laciji. Iz zamrlega starolatinskega so nekako v VI—IX. veku nastali živi jeziki romanski: portugalski, španjolski, francoski, retiški, talijanski s furlanskim, rumunski ali vlaški. 6. Ilirska, v ktero se štejejo sedanji Škipetari (Arbanasi, Arnauti), kterih govorica je prenapolnjena besedi iz vseh narodov, s kojimi občujejo. 7. Keltska, ravno tako zamrla, nekdaj zelo razširjena; v njej so Galci po Bretaniji, Irci, Skoti itd. 8. Germanska, kteri na čelu je jezik gotski in v njem najstarji spomenik književni, sv. pismo (Ulfila 311—381); jeziki škandinavski, zapadno-germanski ali nemški itd. 9. Baltiška, v ktero spadajo vzlasti Litvani in Lotvini (Litvini, Lotiši, jezik litavski in letski), kterih jezik je najbliže v rodu slovanskim in velike stare pomembe v jezikoznanstvu (severni sanskrt). 150 10. Slovanska, sama po sebi že velika zadruga, v kteri živijo veselo napredovaje mnoge krepke družine narodske, ki se pa ločijo raed seboj po jeziku in po slovstvu, kajti jedinega ali vzajemnega jezika, žali Bog! doslej še nimamo Slovani.