GOSPODARSTVO IN/NI POLITIKA** Bogomir KOVAČ* izvirni znanstveni ČLANEK NEKATERI VIDIKI POLITIČNO EKONOMSKE ANALIZE SODOBNE VLOGE DRŽAVE IN TRGA V SLOVENIJI Povzetek. Dve politično ekonomski tendenci sta lastni slovenski družbi. Prva pripada spremembam, ki jih usmerja postsocialistična tranzicija in še vedno odseva posebnosti samoupravnega socialističnega sistema. Drugi del sprememb pa izhaja iz novih tendenc lastninikega in partnerskega kapitalizma. Ekonomska tranzicija v postsociali-stičnem pomenu ne vključuje samo zmanjšanje vloge države temveč njeno kvalitativno redefinicijo. Postsocialistična ekonomska tranzicija ponazarja revolucijo od zgoraj in oblikuje tržne institucije iz izhodiščnih pozicij (ex nihilo). To povzroča izjemno povpraševanje po državi in njeni aktivni intervencionistični vlogi v pivcesih institucionalnih sprememb. Največji paradoks in osrednji problem glede večje vloge postsocialistične države je prav njen povečan intervencionizem zaradi spodbujanja tržne ekonomije. Kar potrebujemo pa ni minimaliziranje njenih sposobnosti ali manj močna država, temveč država, ki ima drugačno vlogo in je bolj učinkovita. Politični intervencionizem v Sloveniji je zato povezan z naraščajočim institucionalnim norma-tivizmom, pomanjkanjem pravne države in novih moralnih stališč, manj učinkovite javne uprave in vedno večjimi nasprotji med konkurirajočimi skupinami političnih elit o temeljnih pravilih igre. Ključni pojmi: Slovenija, država, trg reforme, tranzicija Namesto uvoda Vloga cirž;ive in irga je eno izmed itlasičnih |x>dročij |X)iitično eiravice na področju zdravstva, socialne varnosti, šolst\'a in infrastrukture. Še slab.^e .se je odrezala komiuiistična država v SZ in Srednji Evropi ter na Balkanu, ki je temeljila na dolgoročnih neuspehih političnih oblasti, da bi si podredile gospodarstvo (la.stnino in pocljetni.ško upravljanje). Namesto trga naj bi država s svojo politično močjo in netržno (kominiistično) ideologijo zagotovila učinkovit gospodarski razvoj in socialno blaginjo ljudi. Dejansko pa je država pogosto povsem odpovedala na ekonomskem področju in tudi pri drugih javnih dobrinah kot so zakonodaja, pravni red in .spoštovanje moralnih načel in temeljnih človekovih pravic. Nasprotno pa jc država v nekaterih azijskih državah otiij-rala |50incnibn0 ekonomsko rawojno vlogo, čeprav hkrati ni bila nosilec politične demokracije (azijski tigri). Na Ja|x)n.skcm je |x)vojni gospodarski razvoj temeljil na straie.škem interveiicionizmu države, visokem protekcionizmii in strateSkem podpiranju novih tehnologij in konkurenčnih prednosti podjetij. Vse te zgodovinske dileme dejansko odpirajo Pandorino skrinjico jasnej.^ega razumevanja trga. Trg je koorciinacij.ski mehanizem, ki temelji na avtonomnih odločitvah posamczniko\' in zakonih prilagajanja ponudlxr in povpraše\anja različnim informacijam, ki jih ponujajo tržne cene (na ključno informacijsko vlogo trga je dejansko opozoril Hayek; Hayek, 1992). Temeljna \ loga trga je re.^evanje informacijskega problema, pri čemer je bistvo trga prav v avtonomiji ter .svobodi odločanja in spontanosti razvoja tržnih institucij. Toda, ali lahko družbo upravljajo zgolj tržni mehanizmi |>onudbe in povpraševanja ali pa zahtevajo nekatere dobrine kot so denar, delovna sila, zemlja in kultura tudi netržiie usmerjevalce. Nihče ni bolje kot Karel I'olanyi opi.sal, kako trg in država dejansko nista nasprotujoča si pola, temveč dva obraza istega Janusovega lica (Polanv, 1957) Če tržnega vrednotenja ni brez denarja, hkrati pa je denar temeljno blago držzive, potem trg sploh ne more delovati brez politične suvereiiosti denarja. Podobno je z ilelovno silo, ki |)omeni člove.ško aktivnost (intelektualni kapital), ali pa z zemljo, ki dejansko predstavlja naravo in njene omejenosti. Z olxMua ni mogoče tako preprosto trgovati (svobotla ljudi, ireverzibilnost narave) kot z drugimi vrstami blaga in na trgih nepremičnin in dela se cena dejan.sko razkriva kot nasprotje konkretnih interesov proizvajalcev in potroSnikov, lastnikov in menedžcrje\', delavcev in države in ne kot slepa igra ponudbe in povpra.^evanja. Trg in država - trije pogledi o njihovem na.sprotju alt celoti Prepu.stimo .se za nekaj trenutkov teoriji. V .sodobni politično ekonomski teoriji države .so pomembni trije teoret.ski pristopi, ki lahko pojasnijo zamotano razmerje med trgom in državo. Državo pri tem pojmujemo kot |x>liiično institucijo, ki: - obsega geopolitični prostor in opredeljuje meje svojega delovanja (politične meje) - združuje ljudi na temelju določenih kulturnih vrednot in zaupanja (legitimnost) - omogoča pravni red in določeno distribucijo moči (legalnost) - organizira temeljne socialne in gospodarske funkcije (monetarno, fi.skalno. razvojno politiko). Trg je nasprotno ekonomska institucija, ki temelji na: - spontanosti in avtonomiji ekonomskih subjektov - vrednotah svobodnega določanja in med-sebojnem zaupanju - pogodbenih razmerjih pri menjavi lastninskih in drugih pravic - maksimiranju blaginje na temelju informacij.skih omejitev in poslovnih t\'eganj. Izhodišče razumevanja trga in države pripada irem ekonomistom: Hayeku, Polanyiu in Keynesu. Hayek se je zoi^erstavil temeljnemu ekonomskemu principu ekonom.ske organizacije, s katerim ekonomisti tako radi razlagamo tržno gospo- chirsivo - nivnotcžjii. Na trgu preprosto nc deluje nobena sponiana sila (nevidna roka) v obliki relativnih cen. ki bi sama po sebi usnierjala tržne subjekte k določe-nenni stanju, kjer ne želijo več spreminjati svojega položaja. Nasprotno, trg je oblika posredo\anja informacij, wsako ekonomsko dejstvo pa je rezultat ločenih odločitev mnogih posameznikov. V družbi preprosto nastaja spontani red, ki sicer spoStuje pra\ ila, toda podreja se jim ne. Pravila (pravni red) nastajajo kot spontano iskanje odgovorov na poslovne in druge probleme na trgu, so torej rezultat in ne pogoj za odločanje ljudi. Trg je torej spontana interakcija med ljudmi, ki ga uravnava moralna drža, kultura in tradicija, država pa nasprotno pomeni njihovo načrtno politično urejanje, socialni inženiring, ki omejuje človekovo svobodo, po.slovno kreativnost in spontan razvoj. Polanvi nasprotno doka/.uje, da trg ni zgolj mehanizem, ki ga s .svojim delovanjem napolnjujejo šele ljudje in njihove vrednote, temveč je bolj zamotan si.stem institucij. Te institucije nikoli ni.so na.stale spontano, temveč so se razvijale s pomočjo politično pravne instance države. Ena najbolj paradoksalnih Polanyje\'ih tez govori, da je "laiseez faire" (kapitalizem) dejansko načrtovana ilružba, planiranje (socializem) pa je nastal in se razvijal kot zgodovinska slučajnost. Pravni red .sestavljajo pravila, ki .se razvijejo spontano na trgu (Ilavek). Toda vsaka država, ki si pris\aja pravni red kot |Xjlitično sreclst\o prevlade nad ljudmi, ni niti demokratična niti liberalna, temveč totalitarna. In v tem se ne razlikujeta niti socialistična niti kapitalistična država XX. stoletja. Bist^•o I lavekovega dokaza je, da stvari, ki jih lahko sami opravijo ljudje in tudi posamezniki, moramo prepustiti nji-ho\emu odločanju. Če država (vlada) meni, da to lahko stori bolje, .^e vedno nc pomeni opravičila za njen politično ekonomski intervencionizem. Hkrati pa Polanvi dokazuje, da so tržne institucije in držav-a pravzaprav celota različnih ekononiskih skupin in njihovih političnih interesov. Politika torej ni zgolj tehnika (parlament, stranke, vlada, sodi.?ča), temveč je podobno kot ekonomija prostor delovanja vrednot, usklajevanja interesov in medsebojnega socialnega učenja. V tem je smi.sel razumevanja politike kot pravnega reda, ki nastaja sjxjntano in ga ljudje sprejemajo kot del naravnega prava v okviru tržne ekonomije in njenega razimievanja spontanega reda. Dokaz je v obeh j^rimerih enak in za mnoge presenetljiv. Trg in država nista tl\a pola, temveč strukturirana celota interesov, informacij in znanj, iiele .skupaj omogočata normalno politično (pravno) delovanje trga in smi.selno (racionalno) ekonomizacijo političnih intere.sov. Keynes je podobno dokazoval, da trg brez tlržavc nc more delovati, kar je še posebno očitno pri ciklični (strukturni) krizi (depresiji). Trg brez države, meni Keynes, preprosto ne more zagotoviti uravnoteženega raz\'oja. V tem primeru je država edina institucija, ki lahko z intcr\cntno ekonomsko politiko povečuje ali zmanj.šuje dodatno povpraševanje in tako vpliva na obseg proizvotlnje in zaposlenosti (Keynes, 1963)- Keynes je torej pokazal, da prav dolgoročna neučinkovitost tržnih institucij (predvsem njihova rigidnost) zahteva na koncu tudi določen politično ekonomski intervencionizem. Toda ekonomska vloga drž^ive naj ne bi bila zgolj poj5ra\ek tržnih napak, ampak predv.sem zagotavljanje makroekonomske stabilnosti in zagotavljanje socialne pravičnosti v okviru države blaginje. Zopet velja opozorili n;i zgodovinsko izkiiiSiijo. Dve revoluciji sta zadnjih dvesto petdeset let usodno vplivali na družbeni razvoj razumevanja trga in države; francoska in ameriška revolucija. Jakobinci so v Franciji (1789) hoteli izpeljati socialno revolucijo, ki je želela postaviti nov j>olitični red in no\'o "religijo" svobodne družbe, toda s političnim nasiljem niso mogli vzpostaviti ustreznih ekonomskih in socialnih institucij. Nasprotno so v Severni Ameriki imeli politično revolucijo, ki je sprejela obstoječi .socialni red in je ustrezala interesom ljudi. Politični red ni temeljil na vsiljeni državi, njeni racionalni volji in nasilnemu ilelo-vanju aparatov, temveč na temelju pravic posameznika in skupnega zaupanja, ki ga je v jedru nosila podjetniška tržna ekonomija. ZDA so uspele v .svojem ekonom-.skem razvoju, ker so državo v bistveni meri zamenjevale s civilno družlv) in tržno ekonomijo (stari Heglov ideal v tem pomenu dejan.sko ni Anglija temveč ZDA). Pravni sistem v kontinentalni Evropi (Franciji) jc težil k temu, da je odkril resnico, anglo-ameriški sLstem prava želi dokazati krivico. Moč države jc v prvem primeru povezana z uveljavljanjem države kol političnega hegemona, v drugem je politika države v največji meri zaobsežena v civilni družbi in ustavi kot ilružbenemu dogovoru. V evropski tradiciji je torej država prevladala nad družbo s |K)močjo unitarističnih teženj, pravni red pa .se vedno vzpostavlja na protislovju med posameznikom in državo. Nasprotno pa je nasilje v ZDA lx)lj utemeljeno na medsebojni ravni med posamezniki in skupinami, pravni red pa jc bližje spontanemu redu pravil (tržni logiki |K)djctniŠkc ekonomije) in zato nuinj protisloven v razmerju med posameznikom in državo. Poglejmo na koncu še razmerje med drž.avo in trgom z vidika sodobne teorije javne izbire (Mueller, 1989). Vlada (država) si vedno prizadeva za takšno tržncj strukturo, ki bi v največji meri upoštevala vpliv potrošnikov in interese proizvajalcev. Prvi namreč vladi v zameno ponujajo [x)litičnc glasove, drugi se ji odložijo s financiranjem volilne kampanije. Gospodarska politika države je potemtakem sinteza političnih preferenc volivcev in kupovanja |x)litiči:e lojalnosti, ki jo vlada običajno počenja s povečanimi socialnimi transferji (pokojninska reforma), subvencioniranjem (kmetijst\'o), regionalnimi projekti (regionalizem) in |x>dobno. Gospodarska cikličnost je s tega vidika pogosto posledica neposreilne vladne (predvolilne) politike in prav to je izhodišče t.i. politično gospodarskih ciklov. Vsak politični subjekt želi ravnati racionalno in pri tem u[x)števa svoje lastne koristi. Čeprav dobivajo navidezno politično gospodarski pf)javi avtononuio obliko, so dejansko rezultat ravnanja številnih vplivnih posameznikov. Politični trg je samo druga stran ekonomskega trga. Razlika je zgolj v tem, da politični trg v nasprotju z ekonomskim ni brezoseben mehanizem, temveč je to organizacija, ki temelji na avtonomnih odločitvah, preferencah in interesih ljudi. Politično ekonomske funkcijc sodobne države V letnem razvojnem poročilu Svetovne banke leta 1997, ki je bil po.svečen razvoju države v sodobnem svetu, je bilo pri opredelitvi sprememb sodobne države ključno razliko\'anjc med sposobnostjo države in njeno učinkovitostjo spremi- njanja in razvoja (World Development Report, 1997). S|X).sobnost ilr/ave je odvisna od njene moči spodbujanja kolektivnih aktivnosti, izgradnje |x>trcbnih institucij, s katerimi je mogoče doseči dane cilje. Način lega doseganja, ki se razkriva v večji blaginji ljudi, pravično.sti in enakopravnosti, pa je domena njene učinkovitosti. Sposobnost države je na eni strani zamejena z odpravo tržnih pomanj-kljivo.sti, na drugi pa z odpravljanjem neenakosti in neenakopravnosti v družbi. Pri tem lahko delimo tri ravni sjxjsobnosti države: a) minimalna raven .skrbi za o.skrbo temeljnih javnih dobrin (obramlxr, zakonov in pravnega reda, zaščita lastnin.skih pravic, makroekonom.ske stabilno.sti in javne socialnega sistema) in uveljavlja temeljni program za.ščite preil revščino b) srednja raven opredeljuje temeljno okoljevarstveno oskrbo, osnoviio izobraževanje ljudi, reguliranje tržne .strukture in monopolov, finančno regulativo na trgu kapitala in pri javnih linancah, za.ščito potrošnikov, kompleksno socialno zavarovanje in pomoč brezposelnim c) tretja raven je povezana s proaktivno koordinacijo privatnih aktivnosti, strateškim S|x>dbujanjem konkurence na odprtem trgu, z redistribucijo sred.stev v korist razvijanja intelektualnega kapitala, privatizacijo ter deregulacijo javnih in socialnih skladov. Temeljni premik v sposobnosti sodobni držiive je na dveh ravneh: - od intervencionistične k proaktivni tržni vlogi na področju tržnega razuma" je omeje%anje države na račun trga, toda te spremembe je mogoče uveljaviti samo z močno tlržavo in hitrim političnim intervencionizmom. Celovit politični program hkratnih ekonomskih reform naj bi izpeljevali posebne politične elite, politični tehnokrati (tehnopol), ki nimajo političnih temveč kratkoročne strokovne politično ekonomske interese. Dejansko pa je teoretsko in praktično celoten rezultat reform negotov, vlada ne pozna dejanske višine potrebnih nadonie.stil za izgubljene priložnosti in tudi nima ustreznih finančnih sredstev za njihovo pokritje (denacionalizacija), l-konomske reforme v postkomunističnem obdobju po letu 1989 so dejansko spodbuciile večjo politizacijo države in koncentracijo moči, politična demokracija pa je bila prešibka zaradi nedelovanja pravnega reda (sodne in zakonodajne oblasti). Temeljno politično ekonomsko protislovje teh sprememb je bila predpostavka o benovalent-nosti vlade, da bo predana ekonomskim reformam. Od tod zahteva po postojv nosti reform in njihovi zaporednosti. Toda prvo razumevanje gnidualizma ni spremenilo cilja - oblikovanje kapitalizma zahodnoevropskega tipa, temveč je zgolj raztegnilo čas prehoda, da bi zmanjšali stroške prehoda in povečali politično sprejemljivost ekonomskih reform. Še vedno gre za spremembe od zgoraj navzdol, za ukrep države in politične volje nad voljo in interesi ljudi. To samo ix> sebi zahteva centralizirano, politično močno, ekonom.sko ilobro informirano in moralno dobronamerno vlado, ki verjame, da lahko doseže .svoje cilje na optimalen način. Toda tudi v tem primeru vlada razpolaga s premalo informacijami, da bi lahko uravnavala spontane gospodarske proce.se. Ce pa vlade nimajo ilobrih namenov in se tudi družbene in.stitucije ne morejo hitro .spremeniti zaradi ustaljenih vrednot in neformalnih pravil, neučinkovitega sod.stva in javne uprave, potem morajo in dejansko tudi želijo ravnati drugače. Če gre torej za razumevanje tranzicije od zgoraj navzdol, s političnim oktroiranjem in.stitucij, potem je politizacija gosjKjdarstva logična in edina možna posledica. Politika je namreč toliko močnej.ša, kolikor več ekonomskih funkcij veže nase, od lastnine in organizacije do upravljanja in vodenja poslovnih procesov v podjetjih (Kovač, 1987). Danes bolje kot pred desetimi leti vemo, da je tranzicija proces, kjer je pomembna kakovost institucionalnih sprememb in ne njihova kvantiteta, strukturne spremembe in ne formalno pravna forma. In na tem mestu obstaja kajpada tudi druga razlaga za prevlado politike nad ekonomijo v post.socialističnem obdobju. V postsocialističnih družbah ni po.sebnih zagotovil za .stabilno demokratično ureditev s tržnim gospodarstvom. Teoret.ske in praktične izku.šnje so dokazale, da je uspeh tranzicije sorazmeren: - z ravnovesjem moči med vplivnimi skupinami, ki preprečujejo odločilno podrejanje političnih vzvodov moči - z uveljavljanjem decentraliziranih institucij (javnih in zasebnih) ter njihove medsebojne konkurence - s spo.štovanjem pravil (pravnega reda) in procedur (neformalni principi), ki omogočajo neprisilno uravnavanje delovanja ljudi - z upoštevanjem vrednot in kulture, moralne in etične drže, ki v delovanju institucij uveljavlja transparentnost in javnost delovanja - učinkovitega nadzora z vidika javnosti in učinkovitega pravnega reda (sodni sistem). Uvajanje tržnega gospodarstva in novih institucij pomeni predv.sem prerazdelitev interesov in politične moči. Uspešna stabilizacija, liberalizacija in privatizacija pomenijo, da institucionalne spremembe uveljavijo takšno politično rav-nove.sje, ki je spodbudno za nove reforme in ne za krepitev državnega interven-cionizma. Politično ravnovesje je torej potreben pogoj za uspešnost tranzicije, zadosten pogoj pa je učinkovitost izbire pravih instrumentov in pristopov ekonom.ske reforme. Ponovimo .še enkrat, da kapitali.stične institucije, ki jih želimo uveljaviti, niso zgodovinsko nastale niti hitro niti od zgoraj navztlol. Te institucije so rezultat dolgrotrajnega spontanega raz\'ojnega procesa, ki upošteva vrsto jx>vratnih informacij, sposobnost zgodovin.skega učenja, institucionalne konkurence in političnega s|X)razumevanja in so v načelu posledica trdega političnega boja. Na spontanost in postopnost sjjrememb institucij vplivajo predvsem narava človeškega obna.šanja, organizacij.skega učenja in sposobnosti (nuje) političnega usklajevanja interesov (North, 1998). V tem primeru je gradualizem postavljen od spodaj navzgor in upošteva evolutivne zakonitosti postopnih institucionalnih sprememb. Seveda tudi tukaj obstaja zanka. Spontani razvoj je res najučinkovitejši način razvoja tržnega g0sj50clarsiva, toda prav dediščina starili institucij je |x>gosto največja o\'ira hitrejšega razvoja in sprememb novih institucij. Temeljni politično ekonom.ski paradoks po.st.sociali.stične tranzicijc je prav razpeto.st med tradicijo in potrebami po spremembah, ki omogoča učinkovit razvoj novih (nesocialističnih, kapitalističnih) institucij. V tem primeru je možnost za politični intervencionizem sicer manjša, odvisna pa je od nabora možnih reform ter vlade, ki je predana razvoju institucij in pri tem upošteva evolutivno naravo njihovih sprememb. Sodobna politična ekonomija dokazuje, da je uspešnost tranzicije odvisna od gospodarskih in političnih pogojev. Interesne .skupine morajo biti šibke ali pa uravnotežene, da ne bi katera prevladala nad drugimi. Reformni ukrepi vlade morajo biti jasno zavezani gospodarski rasti in blaginji ljudi, predv.sem pa morajo čim hitreje in čimbolj učinkovito tlelovati temeljne institucije pravne drž;ive, zaščita lastninskih pravic in pogodbeno pravo. Izbira tranzicijske strategije je odvisna od mnogih faktorjev in številnih konkretnih po.sebnosti. Načrtni in prisilni gradua-lizem še ne odpravlja nevarnosti prevelike vloge politike. Najbolj obetavna je vloga postopnega evolutivnega gradulizma, ki pomeni .spontano, postopno in decentralizirano oblikovanje novih institucij, ki ima oporo v politiki vlade, ni pa temeljni vladni program. Vzroki politizacije slovenskega gospodarstva Prvi stavek v Tolstojevi Ani Karenini govori, da so vse družine srečne na isti način, nesrečne pa so vsaka po .svoje. In |x>dobno velja tudi za državo in njeno vpetost v ekonom,ska razmerja družbe, ki se je oblikovala v slovenski |x>liiično ekonomski zgodovini de\'etdcsetih let. Politizacija slovenskega gospodarstva ima v teh okvirih .svoje strukturne in zgodovinske institucionalne vzroke. Med zgodovinskimi razlogi prevladujejo: - stare vrednote, principi delovanja ter organiziranja v okviru postsocialističnih pravil in norm (1981-1991) - uveljavljanje nove nacionalne države z ustreznimi institucionalninu aranžmaji od zgoraj navzdol (1991-1994) - normativno usmerjanje gospodarske tranzicije in obsežnost stabilizacije, liberalizacije, privatizacije (1992 - 1998) - institucionalno sprejenumje normativnega reda EU v procesu uveljavljanja načel pridružitvenega sporazuma in priključit\'enih pogajanj (1S)97 - 2004) - izrazito poudarjanje novih političnih elit prek ekonomske alokacije interesov in moči (še posebej v letih 1996-2000). Pri tem bomo zagovarjali temeljno tezo, da je v Sloveniji v gospodarski sferi veliko političnega inter\'encionizma, ki je rezultat treh temeljnih procesov: - objektivnih pogojev ekonomske tranzicije (privatizacija, stabilizacija, subvencioniranje) - subjektivnih pogojev reproda izbire vključuje tudi sodbe, kaj je prav in kaj ni. Ljudje smo z;ito najprej zavezani lastni odgovornosti za svoje ravnanje, šele potem pride na vrsto javno opredeljevanje odgovornosti in na koncu tudi zakon.sko (pravno) preverjanje .skladnosti naših ravnanj. Seveda obstaja še tretja raven pojasnil o slovenskem presežku političnega intervencionizma v gospodarstvu. Utemeljimo ga lahko s sposobnostjo delovanja posameznih avtonomnih vej oblasti, od vlade, parlamenta, sodstva do posebne avtonomije BS kot nekakšne četrte veje oblasti. a) Klasične državne insiitucije, od vlade in njene javne uprave do številnih paradržavnih organizacij, so običajno strokovno šibke in menedžersko ne dovolj učinkovito organizirane. Predvsem pa je politično kadrovanje vodilnih struktur in sretl-njega menedžmenta že postalo pravilo, tako da državni aparat vedno bolj postaja neposredno odvisen od političnih interesov strank in vodilne koalicije. b) Javne linance so sicer doživele temeljne sistemske reforme, večino izdatkov sicer določajo zakoni, njihovi .strukturni ileleži in obseg pa so primerljivi z HU, tako da ima država relativno malo vzvodov za ukrepanje, vendar pa je njihov nadzor pomanjkljiv in tudi odgovornost za javno porabo ni primerljiva z KU. c) Politične .stranke .so z močnimi i^olitičnimi lobiji raz-^irile polje političnega vpliva v gospodarstvo in javno upravo, jjri čemer je njihciv \ pliv sorazmeren pomanj. kanju prave politične konkurence, omejenosti pravne države in majhni moralni (javni) odgovornosti političnih elit. d) Deloranje parleinieiilnnie dentokrncijc Je učinkovito, Ce je dosežen razrojni politični konsenz o bistvenih razvojnih vprašanj države, kar za Slovenijo ne moremo trditi (razen osamosvojitvenega pivcesa in sedanje evmpske usmerjenosti). Sodni sistem pa je politično razcepljen in predvsem usodno neučinkovit, tako da je politično zeh omajana njegova legitimnost. e) Politična avtonomija in nevtralnost BS je bila pogojena z izbiro voiLstvene .skui^ine in tlemonstrativnemu prehodu gospodarskega dela Demosove vhule (1991 -1992) v BS, tako da je to edina veja oblasti, ki je ohranila relativno politično neodvisnost in avtonomijo odločanja. Četrta skupina vzrokov političnega intervencionizma zadeva ravnanje vlade in političnih elit ter je veilno rezultanta individualnih odločitev njenih vodilnih predstavnikov (predsednika vlade, mini.strov, državnih .sekretarjev...). Tudi slovenska vlada in politične elite pri tem vedno u|XJštc\ ajo lastne kciristi, njihovo ravnanje pa je zajileten kompronMS politične koalicij.ske konkurence, .sebičnih intere.sov posameznih članov vlade in pritiskov različnih interesnih .skupin. Način in .stil vodenja slovenske vladne administracije je razpoznaven, toda protisloven. Vlada je notranje razcepljena na po.samezna ministrstva, za katera je značilna politična fevda-lizacija (nekoordiniranost, nejasno prevzemanje .skupnega tveganja, šibko timsko delo in projektno vodenje). Odgovornost za .skupno tlelo vlade je omejena na po.samezne funkcije in področja, vladni projekti pa so kompleksni in interdi.sci-plinarni in zato premalo učinkovito nadzorovani glede odgovornosti za učinkovito izvedbo. Pri tem imajo vodilni ljudje v vladnih vladnih organih šibko poznavanje menedžerskih metod kakovostnega delovanja javne uprave in zato neučinkovito vodijo poslovanje, odločanje pa je neoptimalno glede na razvojne možnosti. Podobno velja tudi za delovanje drugih političnih elit, kjer .so v o.spredju individualni interesi, ki iz teorije javne izbire domala šolsko dokazujejo proti.slovja pri-pornikove dileme (nesodelovanja) in tragedije skupnega (zanemarjanje javnih koristi). Dejst\o je, da je večina slovenskega političnega intervencionizma v gospodarstvu rezultat nedelovanja institucionalnega sistema, ki temelji na .slal^em pravnem redu, |X)manjkanju vladnih strategij na določenih področjih in šibke politične etike (odgovornosti) za gospodarsko politične razmere. Poglejmo nekaj anekdo- ličnih primerov, ki jih omenjamo kot zgodovinsko ilustracijo brez posebnih analitičnih poudarkov: a) V primeru Mercatorja država ni imela jasne trgovinske strategije, paradržavni skladi so delovali neusklajeno z interesi vlade, tako da je vlada z;ivrla integracijske procese, ko pravzaprav ni mogla več logično posredovati. b) Pri Luki Koper je bila sprva temeljni problem klasična neurejenost prostorskega prava in povsem nepotrebna zakasnitev s koncesijskimi |x>godbami. v ključno z različnimi kriteriji in ntetodami vreilnotenja olx?h podjetij (menjalna razmerja), ključna pa je bila interesna delitev moči med vidilnima strankam;! koalicije. d) V primeru Petrola in O.MV Istrabenz bi država morala pred tem zagotoviti pred-v.sem konkurenčno tržno strukturo, namesto da z intervencionistično politiko cen določa njun po.slovni položaj in neposredno .škoduje podjetjema kot .subjektoma za.sebnega prava, pri čemer je politične stroške stabilizacije država preusmerila na poslovno raven. e) Pri Zavarovalnici Triglav je izhodišče nejasna in zapoznela privatizacija (nomini-ranost in ob.seg družbenega kapitala), predvsem pa jwvsem razpoznaven politični spor med državno agencijo in menedžerskim vodstvom, pri katerem nihče ne želi arbitrirati niti v imenu stroke niti politike. 0 Zadnji primer ,so brezcarin.ske prodajalne, kjer je vlada skonstruirala povsem nerealen m(xlel njihovega prestrukturiranja in zalo s|X)litizirala celo ekonomsko stroko, da bi opravičila .svoj politični intervencionizem in zgrešene evropske pogajalske predpostavke na tem |)Oslovnem poilročju. Vzroki slovenske politizacije gospodarstva .so torej raznovrstni in jih lahko delimo na štiri .skupine: - prva skupina pripada zgodovinskim razlogom, kjer je močno vlogo .socialistične tiržave v gospodarstvu nadomestila tranzicijska država in posebnosti normativnega urejanja privatizacije, stabilizacije, liberalizacije in evropeizacije slovenskega gos|X)darsiva - drugo skupino tvorijo šibkosti, ki izvirajo iz premalo razvite pravne države (pravni red) in pt)slovne (tudi politične) morale, ki bi omogočale normalen razvoj tržnih institucij in njihovega bolj spontanega reda - tretjo skupino tvorijo šibke menedžerske sposobno.sti na v.seh ravneh štirih avtonomnih vej slovenske oblasti in pomanjkanje temeljnega kon.senza (.strategije) o temeljnih problemih in rešitvah družbenega razvoja - četrto .skupino tvorijo nespo.sobnosti sedanjih političnih elit, kjer v okviru mak-simizacije .svojih političnih koristi zanemarjajo javno dobro in pozabljajo na sodelovanje kot obliko temeljnega političnega konsenzii o družbenem razvoju. Kakt) reformirati slovensko državo in omejiti njen intcrvcncionizcm Politično ekonomski intervencionizem je v Sloveniji mogoče omejili na različne načine, predvsem pa z radikalno reformo institucionalnega sistema. .Njegova evropeizacija je sicer delni odgovor, ki pa ne bo prinesel pričakovanih in želenih rešitev. Dejansko potrebujemo spremembe, ki bodo povečale institucionalno spo- sobnosi tiržavc in povečale učinkovitost njenega povezovanje s tržnimi institucijami. Med temi spremembami omenjamo najbolj pomembne in vplivne: a) splo.šno soglasje o pravilih odločanja vključuje reformo političnega sistema, od sprememb ustave do volilnega sistema, ki mora preprečili ožjim interesnim .skupinam. da lahko Škodujejo državi in oniejujejo blaginjo ljudi b) spo.^tovanje in uveljavljanje delovanja i>ravne države pomeni po\ečanjc pravne kulture, skrbno ločevanje posameznih vej oblasti in predv.sem večjo učinkovito.st javne uprave in .sodnega sistema c) uveljavljanje strateSkih ciljev in strate.ških usmeritev, ki jasno opretleljujejo razvojno \ izijo države. poslanst\o in njeno razvojno filozofijo, pretivsem pa jasneje določa cilje, strategije in politike za njihovo uresničitev d) večja javnost in nadzor nad političnimi odločitvami, ki pa zahteva kritično civilno družbo in korporativno (name.sto kvazi politično) privatizacijo medijev, pri čemer se .svoboda govora izraža s sv obodo nestrinjanja in ekoncimsko avtonomijo e) utrtliiev posebnih institucij za za.ščito poslovnih interesov in razvojnih s[x).sob-nosti slovenskega gospodarstva, kjer je najpomembnejša pra\' \ loga in |>omen GZS in drugih formalnih in neformalnih profesionalnih organizacij 0 večja vloga moralnih in etničnih vrednot po.sameznikov in skupin pri političnih in gospodarskih odločitvah. S tega vidika je za menedžerje izjemno pomembno, kakšen je njihov pogled na .s%'et, kakSni so njihovi interesi in vrednote, ki tvorijo okvir njihovega delovanja. Pri tem lahko te pristope delimo v tri skupine: liberalnega, konservativnega in revolucionarnega (Kovač, 1996) Lilx.'ralni pogled prisega na postopne s|5remembe obstoječega sistema, poudarja |x>djeiniSko \'logo človeka in njegove svobodne izbire in \erjame v \'ečni napredek socialne evolucije. Njegovi temelji .so globoko vsajeni v logiko tržne družbe, zuito je njihovo izhodišče hedonisiična narava človeka (užitek), racionalizem (ekonomski račun) in individualizem (svoboda izbire). Konservativizem želi ohraniti obstoječi red in nasprotuje .spremembam in inovaciji, prisega na kolektivne vrednote in skupne akcije in ne verjame v napredek. Konservativne vrednote upo.števajo štiri temeljna področja: religijo, družino, oblast in tradicijo. Revolucionarni pogled nasprotno v obstoječih sistemih vidi neprestano krizo, ki jo velja radikalno pre.seči, pri čemer so pomembni nosilci teh sprememb in poti njihovega spreminjanja. Liberali in revolucionarji verjamejo v spremembe (evolutivne ali revolucionarne), razlikujejo pa .se glede hitro.sti in radikalnosti sprememb ter temeljnih nosilcev. Kon.servativci sicer nas(>roiujejo zgodovinskim spremembam, toda podobno kot revolucionarji prisegajo na kolektivne vrednote (religija) in .skupni politični aktivizem (nacionalna gibanja). Podobno kot revolucionarje tudi konser\ati\'ce manj skrbi problem omejevanja politične moči, kajti skupaj verjamejo, da imajo pravico vsiljevati svoje vrednote drugim ljudem. Liberali in kon.servativci se sicer razlikujejo pri vrednotenju sprememb, toda pogo.sto jim je skupna privrženost subjektivizmu in moralni drži, čeprav obojemu pripisujejo drugačen pomen in vlogo. In ne nazadnje, revolucionarji vidijo pomembnost politike pred ekonomijo, kon.servativci nasprotno ekonomske intere.se postavljajo pred politiko, medtem ko liberali i>risegajo na njihovo avtonomijo. Konservativno držo običajno podpira močno sklicevanje na mo- ralo, toda konservativci so politično vedno prepričani v monopolni položaj svoje morale in niso sposobni priznati enakopravnosti nasprotnili moralnih drž. Liberalna drža je mnogo bolj prizanesljiva do drugačnih izhodišč in dopu.šča, da ljudje zagovarjajo različne rešitve istih problemov. Medtem ko prvi zagovarjajo moralni monopolizem, drugi bolehajo za moralnim relativizmom. Razlika med obema jc preprosto v položaju političnih in poslovnih elit. Z liberalnega .stališča .se morajo te elite vedno znova dokazovati, da bi s .svojimi spo.sobnostmi ohranile svoj položaj, medtem ko .se konser\'ativno usmerjene elite običajno sklicujejo na svoj podedovani moralni položaj, ekonomsko zapu.ščino ali politično avtoriteto. Kon.servativizeiii je naklonjen nacionalizmu in protekcionizmu, liberalizem je obrnjen h globalizmu in odprti družbi. Nobena skrivnost ni, da je lil>eralna drža politična ideologija tržnega sistema, toda to še ne pomeni, da so splošna načela ekonomskega, političnega in .socialnega liberalizma združljiva s to ali ono stranko ali vodilnimi partijskimi močmi v določeni deželi. Nasprotno, vsa ta načela imajo običajno zelo malo opraviti s |x)li-tičnim pragmatizmom in konkretno strankarsko politiko v Sloveniji. Zato .so liberalizem, konservativizem in revolucionarni radikalizem zgolj vrednote in mitologije, ki posredno vplivajo na naše avtonomno ra\'nanjc in svobodno izbiro. Pomagajo pa nam hkrati premagati ovire, ki jih imamo pri poglobljenem razimievanju politično- ekonomskega prepleta države in trga. LIIERATURA »oyer. Robert (iy9C>): Drachc Danici, .States Against Markets, l.ondon, Routicdge Hrabant.Jozcf M. (1998): The Political to>noniy of Transition. Coming to Grips with Hi.story and methodology, l-ondon: Rouilcdge Giddcn.s, Antony (1998): The Third Way, The Renewal of .Social Democracy, l.(^ndon; Polity Pre.ss Halal, i:. William, Titylor Kenneth (1999): 21 st Ccntuy l-conontics. lx)ndon: Macniillan Hayek, Kredrit h (1980): hidividualism and i:c(jnomic Order, Chicago: Chicago UP Hayek, Kricderich (1992); U.sodna domišljavost. Napake .socializma, l.juhljana; KRT Keynes. John .M. (1963): ICs-says in Persuasion, New Yt)rk: Norton Kelly, Gavin. Kelly Dominic, Gamble Andrew (1997); .Stakeholder Capitalism. .Sheffield: Pl'RC - Uniwrsity of Sheffield, l.ondon; Macmillan Press KovaC, Bogomir (1996); Poslovna mitologij:!. Ljubljana: GV Kovač, Bogomir (2000): ICtični problemi slovenskega menedžmenta. Ljubljana: Po.svet Zl-S - Slovensko podjetje v devetdesetih) Naisbitt. John (1994): Global Paradox. New York; Avon liooks North. Douglas C. (1998); la^titiucije, institucionalne .spremembe in go.spodarska uspe.šnost, l.juhljana: Krtina I\;yovich, .Sveto/.ar (1995): Ixonomic Analyses of Institutions and .Systems. Dordrecht: Kluwer Ohmae. Kenichi (1996): The I-nd of the Nation State. The Ri.se of Regional l-conomics. l.ondon; HarperCollins Oneill. John (1998): The Market. London; Routledge Holanyi. Karl (1<>57); The Great Transformation. IJosion: Beaton Hill Popper. Karcl (1962): Tlic Open .Sotieiy and Its l-neniies. I'rinccion New Jersey: Princeton UP Weis, l.inda (1998): The Myth of the Powerless .State, London: l»oliiy Press World Development Report (1997): The State in a Changing! World, Washington: WH 525