Irena Orel Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani irena.orel@ff.uni-lj.si Slavistična revija 73/2 (2025): 207–222 UDK 811.163.6'373"17":81'25 DOI 10.57589/srl.v73i2.4245 Tip 1.01 Kontrastivna primerjava Hipolitovega slovenskega prevoda Orbis pictus Jana Amosa Komenskega (1711–1712) Kontrastivno jezikovno je obravnavan slovenski prevod otroške enciklopedije Orbis sensu- alium pictus (1658, 1686) češkega pedagoga Jana Amosa Komenskega za učenje slovenščine, nemščine in latinščine. V obdobju baroka ga je Janez Adam Geiger, p. Hipolit Novomeški vključil med dodatke v svoj dvodelni rokopisni slovar Dictionarium trilingue (1711–1712). Z opisom raznovrstnih pojmovnih področij je namenjen spoznavanju pojmovnega sveta, izraže- nega v leksiki treh jezikov, ki bo tipološko predstavljena glede na latinsko in nemško besedilo ter kontinuiteto v ključnih starejših in sodobnih slovenskih slovarjih. 1 Ključne besede: slovensko zgodovinsko jezikoslovje, leksikologija, prevodoslovni vidiki, p. Hipolit Novomeški A Contrastive Comparison of Slovenian Translations of Orbis Pictus by Jan Amos Comenius (1711–1712) Slovenian translation of the children’s encyclopedia Orbis sensualium pictus [The visible world in pictures, 1658, 1686) by the Czech pedagogue Jan Amos Comenius for learning Slovenian, German and Latin is discussed in a contrasting linguistic way. In the Baroque period, it was included among the supplements to his two-volume manuscript dictionary Dictionarium trilingue (1711–1712) by Janez Adam Geiger, fr. Hippolytus Rudolphswertensis. By describing various areas, it is intended to introduce the conceptual world expressed in the lexicon of three languages, which will be typologically presented in relation to the Latin and German texts and as regards continuity with important older and modern Slovenian dictionaries. Keywords: Slovenian historical linguistic, lexicology, terminology, translation aspects, fr. Hippolytus Rudolphswertensis 1 Uvod Predmet obravnave je slovenski prevod latinskega in nemškega besedila šolske enciklopedije slovitega češkega teologa, pedagoga in filozofa J. A. Komenskega (1592–1670) Orbis sensualium pictus (Nürnberg 1658, 1659, 1662, 1686; Levoča 1 Prispevek je prvi del kontrastivne primerjave slovenskih prevodov dveh učbenikov za mednarodni kongres slavistov v Parizu. Zaradi prevelikega obsega bo drugi del s primerjavo slovenskega in italijanskega prevoda (1811) francoske šolske slovnice Fr. Ch. Lhomonda objavljen v Jezikoslovnih zapiskih (Orel 2025). . Slavistična revija, letnik 73/2025, št. 2, april–junij 208 1685; idr.), 2 ki ga je J. A. Geiger, kapucin Hipolit Novomeški (1667–1722) vključil med dodatke v svoj zajetni rokopisni slovar Dictionarium trilingue z začetka 18. stoletja. Didaktični priročnik, namenjen osnovnemu izobraževanju otrok, vsebuje pojmovno razvrščeno leksiko in osnovno izrazje v stavčno oblikovanih opisih, ki omogočajo tudi medjezikovno leksikalno in skladenjsko primerjavo. V izbranih razdelkih se osredo- toča na prepoznavanje tipoloških značilnosti leksike po izvoru, tvorbi in pomenu, tudi glede na kontinuiteto v starejših in sodobnih slovenskih slovarjih s spletišča Fran, ter prevajalskih strategij pri slovenjenju latinskega in nemškega besedila. 2 Hipolitov prevod Sveta v slikah (Orbis pictus) Jana Amosa Komenskega 2.1 O prevajalcu in njegovem delu J. A. Geiger, kapucin z redovniškim imenom p. Hipolit Novomeški, je bil rojen leta 1667 v Novem mestu, kjer je deloval njegov oče, plemič in sodnik, slikar in pozlatar Hans Georg Geiger von/a Geigerfeld). 3 Bil je pomemben uresničevalec slovenskega kulturnega repertoarja na začetku 18. stoletja: nabožni pisec (z novo priredbo lekcionarja Evangelia inu Lystuvi (1715, 1730) in po rokopisu Matije Kastelca Kempčanove Hoje za Kristusom Bukvice od slejda inu navuka Kristusa izveličerja (1719)) in jezikoslovec: sestavljavec trijezičnega slovarja z latinskim in nemškim izhodiščem ter prireditelj slovnice Grammatica Latino-Germanico-Slavonica (1715) protestantskega šolnika Adama Bohoriča Arcticæ horulæ succiſivæ de Latinocarniolana literatura (1584). 2.2 Hipolitov trijezični slovar Dictionarium trilingue Veličastno, doslej najobsežnejše, slovarsko delo v dveh delih, Dictionarium trilingue ex tribus nobilissimis Europæ linguis compositum, in anteriori parte Latino-Germanico- Sclavonicum, in posteriori parte Germanico-Sclavonico-Latinum (1711–1712), je ostalo po nesrečnem naključju v rokopisu. 4 Ko je slovarju avtor želel dodati kratko slovnico za sklanjatve in spregatve, 5 mu je tiskar J. Mayr prinesel prvo slovensko slovnico Adama Bohoriča, po kateri je začel usklajevati slovenski črkopis, 6 a je zamudno delo opustil in se z izdajo slovnice zapisal v zgodovino slovenskega slovničarstva. 7 Slovar sestavljata latinsko-nemško-slovenski del na 740 in nemško-slovensko-latinski na 284 2 Crupi (2017: 117, op. 3) navaja naraščajoče število izdaj v skladu z uspehom v drugih nacionalnih jezikih: od prve (latinsko-nemške) leta 1658 do 1900 jih je 219. Dve šolski knjigi iz let 1656–1658 »v smeri večje nazornosti« šolskega pouka »sta širili sloves o Komenskem kot nedosegljivem pedagogu svojega časa« (Pánek 1993: 87), kar so prepoznali tudi slovenski jezikoslovci (Hipolit, Pohlin, ki je prevedel prvo (Janua linguarum reserata), Kopitar, Vodnik, Jeran, Potočnik idr.) in pedagogi (Lah, Ilešič, Medveš, Schmidt idr.). 3 Življenjepisni podatki so navedeni v drugem prispevku (Orel 2022), ki vsebuje jezikovno primerjavo s kasnejšimi slovenskimi delnimi prevodi Sveta v slikah. 4 Natisnjena je bila naslovnica in začetek črke A z latinskim ter črke B z nemškim izhodiščem. Slovar so kasneje skušali izdati slovenski razsvetljenci (kot pobudnik kapucinov k izdaji je omenjen Jurij Japelj). O tem Pohlin (2003: 458), Kopitar (1809), po njem Štrekelj (2012: 377–8), Kidrič (1928/2013). 5 Podoben namen ustvariti slovar, slovnico in primerne učne knjige je imel tudi Komenský (Lah 1915: 129). 6 Čistopis do vključno črke E je ohranjen v NUK (Ms 352). 7 Prim. Ahačič (2012: 87–166) s primerjavo vseh priredb Bohoričeve slovnice. 209 Irena Orel: Kontrastivna primerjava Hipolitovega slovenskega prevoda Orbis pictus Jana Amosa Komenskega straneh. Dokončan je bil 18. aprila 1712: »FINITUM 18 Aprilis MDCCXII«. Na koncu vsebuje na več kot 170 straneh sedem dodatkov s seznami zemljepisnih lastnih imen, števnikov, poimenovanj za sorodstvo in svaštvo, botaničnih izrazov, peti je celotno latinsko-nemško-slovensko besedilo naprednega šolskega priročnika Orbis sensualium pictus J. A. Komenskega. Poslovenil je celotni dvodelni dvojezični slovar Dictionarium bilingue Latino- Germanicum & Germanico-latinum (1556) švicarskega teologa in leksikografa Hansa Friesa (Johannes Frisius Tigurini (1525–1565)), ki je do 18. stoletja doživel številne izdaje, zelo se ujema z izdajo iz l. 1709 (Breznik 1926: 135–6). Vir Hipolit zapiše za seznamom krajev (1 (29)). Za slovenski del je uporabil Dictionarium quatuor linguarum (1592) Hieronima Megiserja in latinsko-slovenski slovar Dictionarium latino-carniolicum Matije Kastelca, ki ga je vključil v slovar od črke l dalje, prej pa iz njega dodajal slo- venske ustreznice (Breznik 1926: 136). V primerjavi z njim oz. Vorenčevim prepisom je slovenske ustrezniške nize vidno razširil, manj pa ima opisov. Bil je tudi tvorec novih besed, pa tudi slabih izrazov, izraze je črpal tudi v jeziku ljudstva, a je bil konec 19. stoletja površno izpisan (Breznik 1926: 137–9). 8 Namen slovarja je Hipolit predstavil v predgovoru, ki ga navajajo Kopitar (1809: 75–85 po Ahačič 2012: 207), Marn (1884: 2), Štrekelj (2012: 374) in Lah (1915: 23): »v korist sebi in mladim redovnikom, ki zaradi nepoznavanja jezika porabijo več časa za besedo kot za samo stvar«. Kidrič (1928/2013) po predgovoru omenja, da je Hipolit slovar v rokopisu sprva namenil sobratom za interno rabo, na željo redovnikov pa je privolil v natis za lažje prevajanje latinskih in nemških cerkvenih besedil v sloven- ščino. Ahačič (2012: 203–7) Predgovor bralcu (Praefatio ad lectorem) prevede in izčrpno analizira ter podaja strokovno literaturo o njem, in sicer Kopitarjevo slovnico ter novejše omembe. 9 3 Hipolitov prevod Orbis sensualium pictus (= OP) Jana Amosa Komenskega 3.1 Opis, jezikovna oznaka in pomen rokopisa Hipolitova priredba OP se brez naslova, omembe avtorja, 10 slik (razen položaja planetov) in predgovora nahaja v rokopisu po dveh praznih straneh za seznamom kra- jevnih in pokrajinskih imen z nemškim izhodiščem. Vsebuje 150 tematsko razdeljenih poglavij na 70 straneh (skupaj s kazali jih je 75), stolpčno razvrščenih v treh jezikih 8 Pleteršnik je redke Hipolitove izraze sprejel iz Cafove zbirke, zato pomembnejše navede šele Breznik (1926: 139–40). Po podatkih iskalnika na portalu Fran je 168 izpisov od 262, označenih s Hip., iz Sveta v slikah (Hip. (Orb.)). 9 »Sicer pa besedilo na kratko omenjata in ga komentirata Jože Toporišič (1976: 16–7, 1987: 262) in Teodor Domej (1980: 197), dejansko stanje pravopisa v slovarju pa povzema Toporišič (1989: 242).« (Ahačič 2012: 207) 10 Navedena ni niti izdaja, Burian (1928: 45) po Kopitarju (1809: 85) omenja, da je to bila najverjetneje nürnberška izdaja iz leta 1686. Poudarja tudi dejstvo, da je bil Orbis pictus v tem času preveden že v vse narodne jezike in pogosto natisnjen. Glede leta nastanka prevoda pa navaja, da ga je začel prevajati že nekoliko pred letom 1711 Kopitar 1809: 85. Slavistična revija, letnik 73/2025, št. 2, april–junij 210 – latinščini, nemščini in slovenščini. 11 Začne se z Invitátio – Einleitung zum Lehre – Váblenje k’vuku (Vabilo k učenju) z didaktično predstavitvijo abecede s posnemanjem naravnih glasov, tj. oglašanjem živali, vetra in ljudi (otroka, voznika, ust), ki je izra- žena z izpeljanimi glagoli v vseh treh stolpcih, za slovenskim prevodom so zapisani glasovi s podvojenimi ali potrojenimi medmeti, ki jim sledi zapis velike in male črke: npr. »ovza bleja. bé é é. B b.; kobíliza ſhkríple Cí Cí. C c.« itd. 12 Splošnopoimenovalna leksika in osnovno izrazje sta po Komenskem hierarhično razvrščena po področjih, strokah, vedah ali dejavnostih, od 1. Deus – Gott – Bug, 2. Mundus – Die Welt – Ta Svejt, 3. Coelum – Der Himmel – Nebú […] do 150. Púʃledna Sódba, sklene jo Clausula – Beschluß – Sklemba z nagovorom na ljubeznivega mladeniča, da je v kratkem pov- zetku videl vse reči, ki se lahko izkažejo, in se naučil vseh treh jezikov, spodbuja ga k nadaljevanju branja drugih dobrih knjig, slovensko besedilo je nato še razširjeno. 13 Sledi še abecedno urejen latinski, nemški in slovenski seznam vseh naslovov/tem Index Titulorum Latinus – Titel=Regiſter – Slovénſki Regíſhtèr (npr. pod A: 128. Arznya, 145. Aydovſtvu (73)). V prevodu je Hipolit pred več kot 310 leti uporabljal osrednjeslovenski, tj. kranjski knjižni jezik, v katerem je z rodno dolenjsko narečno osnovo ohranjal tradicijo piscev 16. stoletja in vnašal še več sočasnih dolenjskih narečnih prvin, tudi dvojnično. 14 Besede je večinoma onaglaševal, 15 naglasna znamenja je pogosto popravljal (prekrižal ostrivec). Slovenska pedagoška stroka pohvalno ocenjuje Hipolitovo delo. V. Schmidt »po osamljenem vzponu pedagoške misli v dobi reformacije« med začetki pedagoškega izobraževanja izpostavi prvenstvo in ažurnost Hipolitove priredbe besedila pedago- škega klasika v slovenščino, 16 ki pa zaradi nenatisa »ni mogel prispevati k izboljšanju pouka na Slovenskem«. 11 Prepis, prečrkovan iz bohoričice, je objavil Lah (1916–1919). 12 Prvi Invitatio objavi v Popotnikovem Listku Ilešič (1900: 156–7), Lah (1915: 227–31) primerjalno podaja zapis po dvojezični izdaji Komenskega (1686) in Hipolitovem trijezičnem prevodu ter ugotavlja, da se je kljub poznavanju slovenskih šumnikov tudi pri abecedi držal izvirnika. Pleteršnik iz njega izpiše nekatere glagole oglašanja, npr. krę̑vkati, -am, vb. impf. krächzen: vrana krevka, Hip. (Orb.). 13 Hipolit je dodal besedilo v vseh jezikih: Komensky: »Memento horum; Deum time, & invoca eum, ut largiatur tibi Spiritum Sapientiæ. Vale« > Hipolit: »Memento horum Dei, mortis et mei, Mariam venerare, (invoca) sanctos Joachimum, Josephum et Annam ut eorum interventu Deus » – »ſpumni na Boga, na ſmèrt inu na me, Mario zhaſty, klizhi na pumozh te ſvetnyke Joachima, Josepha inu s. Anno de skusi nyh proſhnio […]«; pozdrav razširi: »Vale« > »Vade, Vive et Vale« – Gehe hin, lebe (wohl) und gehab dich wohl. – Pejdi, shivi, inu jymi ſe dòbru«. (str. 70). O spremembah besedila (101. Philosophia, 129. Sepultura, 144. Religio, 150. Judicium externum in Clausula) prim. Bečková (1989: 429), za podroben popis razlik med latinskim besedilom Komenskega in Hipolita pa Leeming (1991: 186–192). 14 Npr. za nenaglašeni jat zamenjava e z i, za naglašeni i zapis i z y (npr. Imn rezhi > rizhy), poenotenje zapisa (ne)zvenečih parov s, z in š, ž (srejdi > ſrejdi; ſel > sel ‛zelišče’; gartroſha > gartrosha), v sklopu sk nedosledno uveden zapis s (npr. ſkus > skus (92., 120.,136.), ſkusi (48., 54)), mlajšo samostalniško končnico -am po Bohoriču spreminja v prvotno -om (npr. s’nebam > nebom). Prim. Kopitar (1809: 89). 15 Npr. dolžino z ostrivcem ne glede na kakovost pri e in o (méjnik, shivótu), tudi razlikovalno od današ- njega naglasnega mesta, s krativcem je nedosledno označil polglasnik (ſèrzi, hàrt). 16 Schmidt za začetke pedagoškega izobraževanja v Evropi, ki se je navezovalo na humanistično pedagogiko in Komenskega, npr. upoštevanje nazornosti v metodah in realij v vsebini pouka, uveljavljanje materinščine učencev pri pouku, uvajanje kolektivnega pouka itd., ugotavlja, da mu naše šolstvo ni sledilo vse do pedago- škega izobraževanja učiteljev po Splošni šolski naredbi leta 1775 (1988a: 228). Prim. še Ilešič (1902: 3–5). 211 Irena Orel: Kontrastivna primerjava Hipolitovega slovenskega prevoda Orbis pictus Jana Amosa Komenskega 3.2 Leksika v Hipolitovi priredbi OP 17 3.2.1 Leksika po izvoru in tvorbi 18 Slovarsko delo je Hipolita usposobilo za uspešnega prevajalca z bogatim leksi- kalnim znanjem. Hipolit je navajal uveljavljene prevzete lekseme, zaradi neobstoja slovenskih poimenovanj za del opisane predmetnosti pa se je zatekel k prevzemanju, 19 iz nemščine ali preko nje, pa tudi iz romanskih jezikov in latinščine; potekalo je tudi z naslonitvijo na tujejezični predlogi, zlasti nemško. Iz (dvokorenskih) leksemov je tvoril z domačimi besedotvornimi morfemi izpeljanke iz nemških ali prevedenih podstav, včasih ohranil tudi zloženke, pogosteje pa razvezal v besedne zveze. Nove izraze iz slovanskih podstav je tvoril pogosto s potencialnim kalkiranjem 20 iz obeh jezikov, pa tudi neodvisno od tuje predloge. Prevzeti leksemi in termini 21 se pojavljajo v različnih pomenskih kategorijah, ne- kateri tudi ob sopomenki iz domače (ali kalkirane) podstave, npr.: - v papirništvu 22 (92. »Papyrus – das Papyr – Popiér«: bala 23 ‛sveženj, zvitek’ (volumen minus, ein Ballen); ris 24 (volumen majus, ein Ries); popjer za druka- nje po Druckpapier, bukve (scapus, 25 Buche), homonim iz nemščine; germani- zem pogen ob domači sopomenki lok (plagula, Bogen ‛pola’); 17 V analizi so uvedene okrajšave za slovarje s portala Fran oz. njihove avtorje: B16 = Besedje slo- venskega knjižnega jezika 16. stoletja (2011), DB = Dalmatinov prevod Biblije (1584), H = Hipolit, KV = Kastelec-Vorenc: Slovensko-latinski slovar (1997), po Dictionarium latino-carniolicum (1680–1710), ME = slovarja Hieronima Megiserja (1592, 1603), PL = Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar (1894–1895), PO = M. Snoj, Slovar Pohlinovega jezika, SES = M. Snoj: Slovenski etimološki slovar, SSKJ2 = Slovar slovenskega knjižnega jezika (2014); SSKJ16 = Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja (rastoči); SV = M. Snoj: Slovar jezika Janeza Svetokriškega (pridige med 1691–1709). 18 Uporabljena je bila digitalizirana verzija Hipolitovega slovarja (NUK, Ms 182, dlib.si), obrnjeni slo- var na portalu Fran po kartoteki Jožeta Stabeja, ki ga hranijo na Oddelku za zgodovino slovenskega jezika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU (sodelavcem se zahvaljujem za dostop do gradiva in skene črk b in p). 19 O tem Kopitar (1809: 98; 88, 95), ki ga je opredelil za Dolenjca in nemškega Kranjca (»Deutsch- Krainer«) zaradi odvisnosti od nemške predloge in germaniziranja, suženjskega prevajanja in neustreznih terminov. Prim. še Štrekelj (2012: 375–7). 20 Pomenski, oblikoslovni in skladenjski kalki 85 razdelkov OP so obravnavani v Leeming (1996, 2000). Včasih je težko določiti mejo med medjezikovno strukturno podobnostjo in dobesednim prevodom iz jezika dajalca. 21 Leeming (1991: 192–211) natančno izpiše in analizira prevzete izraze po razdelkih in abecedi. Seznam prevzetih besed vsebuje čez 960 leksemov s skoraj dvojnim številom pojavitev. 22 Zapis leksemov je dvojen: citatno je enak kot v rokopisu, zgledi pa so prečrkovani iz bohoričice brez diakritičnih znamenj. Številka označuje razdelek, ne strani. Pokončno zapisani so prevzeti leksemi (ujemalni z nemškimi ali latinskimi), podčrtani pa kalkirani. 23 SES: iz italijanščine, prek francoščine izposojeno iz starofrankovskega balā ‛krogla’. SSKJ2: trg. bala papirja, 10.000 pol. Od starejših slovarjev ga ima samo PO. 24 V OP so štirje homonimi, razen za žival so germanizmi: za število pol (SSKJ2: ris 3 : trg. mera za papir, 1000 pol, se ujema z nemško ustreznico (Ries), izraz imata KV in PL); velikana (Gigas – Ries) in črto, zarezo. 25 Wiesthaler (franja.si): »scapus: paličica ali valj, okrog katere (katerega) so ovijali papir za prodajo; tak scapus je imel največ 20 listov«. Slavistična revija, letnik 73/2025, št. 2, april–junij 212 - v tiskarstvu: Drukarija, stiskarija (93. Tipographía – Druckerey): bukveni drukar ali stiskavic (Tipógraphus, Buchdrucker) ‛tiskar’ idr.; - vrste orožja (139.): palaš (hasta, der Spieß) ‛meč’, 26 partizana (bipennis, die Partisan), 27 neprevzeti izraz je šestopernica (clava, der Streitkolb) ‛bojni kij, buzdovan’. 28 Prevzeta ustreznica iz nemščine se ujema z nemško in danes ni del knjižnega jezika: npr. kavklerija (Praestigiae – Gauckeley ‛akrobatstvo’ (131.) ima le DB v 16. stoletju, Gauckler – kavkler (Praestigiator) pa KV in SV. Lahko pa je živa v neknjižni rabi: npr. der Stiglitz – štigelc (Carduélis) ‛lišček’ (ME, SV, PO); das Zeiſerl – ta cajzelc (acánthis) ‛vrsta čižka’ (20.) (le KV). Pri dejavnostih oz. obrteh so prevzeta poklicna poimenovanja skladna z nemškimi: der Schneider – žnidar (Sartor, 61.), Schuster – šu- štar, čevlar, šúlinar 29 (Sutor, 62.), der Zimmermann – címpèrman (Faber lignárius, 63.) ‛tesar’, pa tudi ob (delno) drugačni nemški ustreznici: Werckmeister – címpermaster (Architectus, 64.), der Schreiner und Draxler – tišler, draxler (Scriniárius et tornátor, 69.) ‛mizar’, ‛strugar’ v naslovu, v besedilu der Tischler – myzar in nadpisano škrínjar (Arcularius) 30 – v kazalu škrinjar ali tišler. Nekatera poimenovanja so le poslovenjena: npr. mizar, zidár (Faber murárius, der Maurer, 64.) ali drugače motivirana: kovač (Faber Ferrárius, der Schmied, 68). 31 Slovenski leksem tujega izvora se lahko razlikuje od obeh tujejezičnih ustreznic: npr. germanizem gvant: Vestes – die kleider – te gvante 32 (31.), tudi z domačo sopomenko oblazhila (46.); dínĵe 33 (Pepones, Melonen). V starejših obdobjih do 20. stoletja se pri terminih deloma kaže težnja po slove- njenju mednarodnih izrazov, tudi s prevajanjem po vzoru nemških zloženk, pretežno z besednozvezno razvezavo, ko druga sestavina zloženke postane jedro, prva pa njen desni neujemalni, večinoma rodilniški, ali levi ujemalni prilastek: npr. 101. Philosophía – Die Weltweißheit – Poſvitná Modrúſt; 99.: Rhetorika – Die reden=Kunst – Kunſht tiga govorjénîa; Grammátika – die Sprachkunst – Kunſht ali Návuk tiga jesyka; Poësis – die Dicht=Kunst – ta kunſht tiga smiſhlovajnîa; Musica – Die Thonkunst – Kunſht tiga pejtja; 102. Geometria – Die Erdmeßkunst – Kunſht te semljamerszhine; 98. Muſéum – Das Kunſtzimmer – Hiſha sa ſtudérajnîe v naslovu, nato je prva sestavina pretvorjena v levi ujemalni prilastek: Muſéum – die Studierstube – ſtudérska hiſha; 100. Instruménta Musica – Klang=Spiele – Glasézhe oródje; 103. Aſtronomía – Sternsehkunſt 26 SSKJ2: nekdaj meč z ostrino na eni strani rezila. Ima ga PO (1792) ‛poljska ali madžarska sablja’, Slovar stare knjižne prekmurščine in PL z nemško ustreznico der Pallasch. 27 SSKJ2: nekdaj orožje v obliki sulice z dvoreznim rezilom in stranskimi ušesi pod ostjo. Ima ga le PL (eine Art Spieß, die Partisane). V slovarju (I., prepis) ji Hipolit pristavi še izraz elemporta. 28 Zapisan je že pri ME (1592, 1603), v KV ob sopomenkah batica, balta, buzdihán, v PL z navedbo OP. 29 Tudi podstava šolin/šolen- je prevzeta iz srvn. (SES), znana že prej v B16, KV, SV. 30 Škrinjar se ujema z nemško (der Schreiner) in latinsko ustreznico: skrinja je prek stvnem. izposojeno iz lat. scrīnium (SES). 31 O rabi poklicnih izrazov v 16. stoletju gl. Merše 2012. 32 Srvn. izposojenka »gewant ‛(boljša) obleka’« (SES), ni povzeta po nemškem delu; imajo jo vsi starejši viri razen PL. 33 Stara izposojenka iz grščine za ‛kutina’ (SES). V SSKJ2 je podrejena prevzeti sopomenki melona. Dinja je izkazana v vseh starejših virih, melona v moškem spolu (pl. miloni) le kot sopomenka v KV. 213 Irena Orel: Kontrastivna primerjava Hipolitovega slovenskega prevoda Orbis pictus Jana Amosa Komenskega – svejsdogléda Kunſht; Aſtrología – Sterndeutkunſt – svejsdisláge Kunſht z desnim neujemalnim rodilniškim prilastkom, ki v skladu z nemščino stoji pred jedrom, tako še (ob prevzetem izrazu iz klasičnih jezikov): 9. Mineralia – Mineralie (Erdsaffte) – mineralie, ali semlje ſooki ipd. 34 Za predstavnike ved, disciplin ipd. se pri izpeljavi opre na prvi del nemške zlo- ženke: 101: Logicus 35 – der Vernunftkünstler – Ta rasvúmnik; Arithmeticus – der Rechen=Meister – Razhúnar) ali prvo sestavino nemške zloženke prevzame oz. prevede z desnim samostalniškim rodilniškim prilastkom, drugo pa prevede: npr. Physicus – der Naturkündiger (1685: der Natur=Erforscher) – Ta Natúreſaſtópnik; tako še: ſhtrikapleſsiz (Funambulus, der Seiltanzer) ‛vrvohodec’; taſhkaygráviz (Agyrta, der Taschenspieler) ‛žongler’ (131.); ta drugi tih ſonzavrázhkov po lejti ‛sončni obrat, solsticij’ (Alter sol- stitiórum, die andere der Sonnenwenden im Sommer). Tujke se korensko ujemajo v vseh treh jezikih zaradi tujega izvora denotata in posplošenja mednarodnega termina (internacionalizma): npr. 103. Hórizon ‘horizont’ v vseh treh jezikih, nemško in slovensko še s sopomenko Gesichtkreis – oglédni kraſs; 14. Túlipa (Túlipa, Tulipan); 36 tako tudi termini za različna znanstvena področja, uje- malni z latinskimi in nemškimi tudi po zapisu, so npr. Logica, Physica, Metaphysica. 37 Pogosto je ob prevzetem leksemu še (danes knjižna) sopomenka slovanskega izvora: ſtrasha ali ſhpejga (specula, Wache, 89.), ſrejdni kraſs ali okrosh (Aequator, Mittelkreiſ, 102.), ta sajdni fèrtelz ali zhetèrtliz (lune) (105.), poslovenjeni izraz je nato prečrtan. H uporabi tudi izraze (pra)slovanskega izvora, zapisane že v 16. stoletju in ohranjene še danes: takšna so pretežno poimenovanja delov človeškega telesa (36.–40.): goltanec, zatilnik, rame, lahti, dimle, hrbet, pleča, ledja, krače (SSKJ2 slabšalno noge), bedru, stegnu, glejzen, golejnu, kolenu, meča, členki (ob glidki), peta, podplat idr. 3.2.2 Leksemi po izvoru v besedilnem zgledu Za ponazoritev leksemov tujega izvora tudi glede na predhodno rabo in kontinuiteto v besedilu je izbran opis bojne opreme vojaka (139. Miles – Der Kriegsmann – Ta sholniér, vojszhák): Kadàr ſe je potréjba vojskuváti ſe bérmajo 38 (scribuntur – werdẽ geworbẽ) ti sholniérji (miles – Soldate), katérih oróshje je ta zheláda, ali sheléjsna kapa (Galea (Caſsis) – der Helm (Be- 34 Za pivovarstvo pa naslovnega poimenovanja ni našel (56. Zythopœía, der Bierbrau). 35 Tudi tega dela besedila razdelka iz leta 1685 in 1704 nimata, začne se pri Physicus. 36 Tulipa ima KV poleg tulipan, PO tulpa, PL le tulipan. Prevzeto prek star. nem. Tulipan ali it. tulipano iz novolat. tulipanus ‛tulipan’, kar je izposojeno iz turš. tülbend ‛turban’ (SES). 37 H je na začetku dodal novo besedilo, prvotni zapis je prečrtal in dodal del besedila z razlago: »Philosophiae classes sunt: Logica é Ars Disserendi […] – Te Poſvitné Modrúſti ſo tri ſorte: Logica je ena Véjdnoſt prav govoríti, Physica isgrúnta te úrshohe teh rizhy, Metaphysica ſpremiſhlúje te bítnoſti inu Laſtnúſti tih rizhy.« O tem gl. Bečková (1989: 427), Leeming (1991: 190). 38 Samo v tem navedku so kurzivno označeni prevzeti izrazi, podčrtani so potencialni kalki. Slavistična revija, letnik 73/2025, št. 2, april–junij 214 ckelhaube 39 ), (: katera je ozirana (gezieret) s plumasho (Cristâ – Federbusch) / Ta Brámba, ali ríſhtenga (Armatura – Harniſch (Rüstung)) tiga sheléjsniga gvanta ali oklépa (armatura – der Harnisch) dejli / sheléjsni vratílnik ali ogàrlik (Torquis ferreus – Halsband, der Kragen) / pàrſni oklép, ali kyraſs 40 (Thorax – Brustharnisch) / sheléjsni Rokávi, ali Lahty (Brachialia – der Armschinen) / sheléjsne ſhkórnize (Ocreae ferreae – Beinschinen) / shelejsne rokoví- ze (Manicae ferreae – Blechhandschuche) / s tem panzarjam 41 (Lorica – der Panzer) ali sheléjsnim hlăzhami, inu ſzhytom (lorica et Scuto : clypeo; – der Schild). Navedeni izrazi izkazujejo različno kontinuiteto: - največ jih je že znanih v 16. stoletju: žolne/i/r ‛vojak’ in v vseh nadaljnjih slovarjih; romanizem čelada se pojavlja pri Trubarju in Dalmatinu, v KV in PL, ki jo primerja z italijanskim celata, SES jo izvaja iz beneške italijanščine; sopomensko zvezo železna kapa ima že KV ob čelada in železni klabuk ter SV; germanizma rištenga ob domačem bramba ‛oprema’ (rištinga v Trubar- jevi Hišni postili (1595) in v ME 1603) 42 in pancar/pancer ‛oklep, kovinska vojaška obleka’, izkazan pri Trubarju, Dalmatinu, v ME in v KV , ki ima tudi sopomensko zvezo železni gvant (lorica, -ae, ṡheléṡni gvánt, oklep, panzar), neprevzeto sopomenko oklep ima v 16. stoletju le DB, nato KV; ide. izvora je ščit (lat. scutum, lorica), znan od 16. stoletja, zvez železni rokavi in železne škornjice ni v slovarjih, samostalnika pa sta izpričana: rokav le v ME, KV in PL, škornjica (lat. ocrea) pri Dalmatinu in Bohoriču, KV in PO; 43 - s preloma 17. v 18. stoletje v KV in SV so: bermati (žolnirje), po nemškem werben ‛novačiti za vojsko’ (tudi PO in PL); sestavljenka ocirati pri SV in KV , prevzet glagol cirati ‛okrasiti, olepotičiti’ pa je izpričan že v 16. stoletju; - navaja jo samo PL po OP: ogrlek ‛ovratnik’; - naveden le v SSKJ2 kot historizem ‛prsni oklep brez rokavov’: germanizem kiras (fr. cuirasse, lat. coriacea) s sopomenko prsni oklep, v slovarju tudi z nemško iztočnico kür(r)is; 44 - v virih na Franu neizpričani izrazi so: prevzeta beseda plumaža ‛perje na če- ladi’, verjetno francoskega izvora; (železni) vratilnik (Torque/i/s – Halsband), sopomenka z ogrlek. 3.2.3 Besedne zveze - So zamenjava ali prevedek nemških ali latinskih besednih zvez ali zloženk. Pretežno se ujemajo z enim ali obema tujima jezikoma in so kalkirane: Radii 39 Po Hudelja (2012: 45) je slovenska razlaga kotlasta avba. 40 SSKJ2: (nekdaj) prsni oklep brez rokavov. 41 SES: pancer, starinsko ‛oklep’, prevzeto iz srvnem., izposojeno iz stfr. pancier ‛viteški oklep’. 42 V slovarju s sopomenkami orožje, sprava, perprava, naprava (armatura) ‛orožje’, pa tudi splošneje s sopomenkami orodje, naprava, perprava (Machina idr.). 43 Izvorno je izpeljanka iz pridevnika *skòrьnъ ‛narejen iz usnja’, ki je izpeljan iz pslovan. *skora̋ ‛koža, usnje’ (SES). 44 Npr. Panoplia, ein küris. En kíraſs, ſheléſni gvant, oklèp (Dict. I, 429). 215 Irena Orel: Kontrastivna primerjava Hipolitovega slovenskega prevoda Orbis pictus Jana Amosa Komenskega solis – die Sonnenshtralen – ti sončni zarki (79.); Oscines – Gesang Vögel – Pojéče tyce (20.); Aves aquaticæ – Wassergeflügel – Vodne tyce (23.); Pecora – Heerd=Wiech – Čejdna živina (26); Manucodiata – Paradeisvogel – Para- dižna tyca (21.); Specularia – Gesicht Gläser – Glaži za pogled (79.) ‛očala’; Telescopium – fernglas – perspectiv, en dalni glaž ‛daljnogled’ (79.); Magnátes – Groſſe herren – Veliki Gospúdji (85.); Palaeſtra – die Fechtſchul – Fehtarska šula (132.) ‛šola za bojevanje’ 45 . - Od tujejezične predloge niso vedno v celoti odvisne: npr. 22. Aves Rapáces – Raub=Vögel – Na Rup hojéče Tyce ‛ptice roparice, ujede’, z veččlensko besedno zvezo v slovenščini; In Macroſcopio – In dem Gröſſerglaſ – v’ tim vek- šikážnim glažu (79.) ‛mikroskop’. Termin zamenjuje tudi opisna samostalniška zveza: npr. 109. Ethica – Sittenlehr – Navuk teh dobrih Navádkov. - Služijo tudi za pojasnilo izpeljanke z dodano jedrno nadpomenko: 71. cubi- culum – Schlafkammer – spálišče ali spalna kambra. 46 - V sopomenske priredne zveze se združujejo tudi glasovne (npr. Pekaría ali Pečaría (Panificium, die Brodbackerey) (49.); Bug ali buh (register, str. 73)), oblikovne (terejo ali teró (58.)) in besedotvorne dvojnice, značilne le za slo- venski prevod (vejcaste ali véjnate (Rogé) (ramoſa (Cornua)) (28.); jéžic ali jezdèc (83.); nosáč ali dolganúsic (Naso, der Groſnase) (43.)). 3.2.4 Pomenske posebnosti leksike Za Hipolita je značilna težnja k navajanju več (izvorno ali pokrajinsko razlikovalnih) sopomenskih, blizupomenskih, pa tudi podpomenskih izrazov ob enem latinskem in nemškem leksemu, s katerim se eden od njih lahko korensko ujema, predvsem z nem- škim leksemom, ali je prevod po njem: npr. 19. kavka, ali tola (monedula, die Dohle); 30. Kámpišče, ali Ležišče vojské 47 (Castra, Das Feldlager); veliki prst ali palec (Pollex, die große Zehe) (37.); 55. grozdje trgati, ali bráti (vindemiándi, der Wein zu leſen); Bandíba, Trganje, trgátva (Vindemia, Weinleſe) (55.). Večpomenkost je značilna za romanizma štacuna ‛trgovina’, ‛delavnica’ in ‛ustano- va’ za šolo (officina, Werckstatt) in buča (1. rastlina, 2. del lobanje 48 (calvaria, calva, der Hirnschädel), bučen 49 (bučna koža (pericranium, die Schwarte)) ter pri boga(t)stvo ‛premoženje; božanstvo’. Izrazje istega pomenskega polja je zlasti pri sorodnih vrstah živali včasih neustre- zno glede na sodobne ustreznice oz. je pomenska nerazlikovalnost značilna tudi za izhodiščna jezika: npr. štorkla ali čapla (Ciconia, der Storch) (19.) ‛štorklja’; škrgád 45 Pred samostalnikom je nadpisan neprevzet pridevnik junaška. 46 Gl. zglede pod 3.2.6. 47 Opisni prevod po nemški zloženki. 48 Danes pogovorno in ekspresivno (SSKJ2). 49 Predhodni viri pridevnika v tem pomenu nimajo, v 16. stoletju se nanaša le na rastlino, KV ima za pericranium zvezo koža te buče, PL pa olobnica. Slavistična revija, letnik 73/2025, št. 2, april–junij 216 ali kobílica (Cicada ‛škržat’, Heuschrecke ‛kobilica’ (33.)); 22. Postójna (Aquila, der Adler) ‛orel’ (= KV, PO), orel pa navaja za ‛krokar’: Corvus – der Rabe – Orel (= PO (1781)); pri Vultur, Geier ‛jastreb’ je zapis »Jaſtrob« prečrtal in na robu dodal Kajnîa, Jaſtrob pa ima za ‛kragulj’ (accipiter, der Habicht) in ‛lunj, vrsta sokola’ (Astur, der Weyhe), izraz kregul je ‛sokol’ (Falco, Falch) ipd. Opis predmetnosti istega pomenskega polja je narekoval tudi nizanje podpomenk: npr. »ta ſhulinar (Sutor, der Schuster) dela te pantofelne (crepida, der Pantoffel), ſhúline ali zhevle (calceos, die Schuhe), te ſhkórnize, inu púnzhahe 50 inu zhíshme« 51 (ocreas et perones et coturnos – Stiefel und Halbstiefel und Ziſmen) (62.). V posameznem razdelku je zastopana leksika za določeno predmetnost: npr. 73. Pútej – Die Schöpfbrunnen – Sht(j)erne: izkopati, romanizem štjerna (cisterna, vodnjak), obdati, naslon ‛pokrov’, zajemati, voda, vedrca/vedrce, viseti, germanizmi štanga, ranta, štrik, ketina, gugalnik, kolesce, valer, ročaj, votlo kolo, pumpa. V prevodu pomenskih tančin lastnosti, izraženih s pridevniki, spoznamo slogovno pestrost in gibkost slovenskega jezika: npr.: »115. Humanitas – Leutseeligkeit – Perludnost: Morosi homines sunt […] – Nelúdni ludyé so ſovráshni, ponigloglédni, nepriásnivi, aruváuni, ſardíti, neuſmíleni inu nevtolashlívi (: vezh vouzjé inu Levi kakòr zhlovéjki :)«. 3.2.5 Leksika iz Orbis pictus po slovenskih iztočnicah (črka b) Besedje iz Stabejeve kartoteke obrnjenega slovarja z izpisom slovenskih leksemov kot iztočnic ob nemških in latinskih ustreznicah in s ponazarjalnim navedkom iz ro- kopisa omogoča pregled izrazja po abecedni ureditvi in daje vpogled v pomensko in besedotvorno razvejanost besedne družine (npr. bukv-), razkriva rabo leksema v različnih prostih in stalnih besednih zvezah (npr. palica: merna (radius, der Meßstab), pastirska (pedus, hirtenstab), popotna (baculus, der Wander=, Reisestab)) ipd. Pod črko b se po Stabejevi kartoteki iz OP ohranja 86 slovenskih leksemov: 52 babica (starka, stara mati (KV, SV)), balon (B16 = SSKJ16, KV), beretač (barantač, fračler, kupec) (Scrutarius, der Trödler ‛prekupčevalec, trgovec’), barka, bat (= kij), Tudes, der Schlägel, der Schlegel), batec (clavicula, der Schlägel, Schlegel) (KV), bati se, bedro (B16 (MTh) 1603, KV), bekov (KV), beli (djemont), belak (B16, KV), belica (riba) (KV), beliti (se) (B16, KV), bergla (B16 (MTh), KV) ipd. Neohranjena leksika (28 leksemov in tvorjenk) je pretežno prevzeta ali ima prevzeto podstavo oz. je kalkirana: 50 Punčoh je visok čevelj z vezalkami (SSKJ2), iz nemškega Bundschuh (PL). 51 Čižem ali čižma je turcizem, sprejet preko madžarščine, hrvaščine in srbščine (SES). 52 Pokončno so zapisane prevzete besede, kurzivno neprevzete, podčrtane pa tiste, ki so izkazane v pred- hodnih virih na Franu (v 16. stoletju (B16, SSKJ16), v 17./18. v KV in SV). Če so zajete v vseh treh virih, ti niso navedeni, če pa le v enem ali dveh, so viri zapisani z okrajšavo. Zaradi obsežnosti niso našteti vsi leksemi. 217 Irena Orel: Kontrastivna primerjava Hipolitovega slovenskega prevoda Orbis pictus Jana Amosa Komenskega bagrati se, sopomenka odpovedati se (abnuere, verweigern, abschlagen ‘predati se’ (v oble- ganem mestu)), balena ‛kit’, bara ‛slad’, barani ječmen (za pripravo piva) 53 (PL barati, ba- rani ječmen, Malz, navaja samo OP), barkarol (sop. čolnar) (B16), berken(e)k (berkenke, balteos, wehrgehänge) ‛pas za meč’, KV pinta, junaški pas), bedenj, 54 velika kad (Lacus, cupe; die Weinkufe), bermati (KV) (vojake) ‛novačiti’ (conscribere, werben ‛nabirati, pri- dobivati’), bitjavednik (Metaphysicus), boganeroden ‛brezbožen’, impius, gottlos (KV, SV), bogarodnost ‛pobožnost’ (pietas, die Gottseligkeit) (SV, KV), bolestrati (KV) (= beleštrati (PO) ‛brezumno, nesmiselno govoriti, delovati’, božji petelinec (KV) (sopomenki dap, smer- dakavra, upupa, Wiedehopf (PL le OP)) ipd. Izrazne dvojnice so: bred (brejd) (vadum, der Furt) ‛brod’, brecel ‛brencelj, obad’ (SSKJ16, KV), breska (popravljeno iz breskva). Frazeološke zveze so npr.: bodi kir hoče ‛kjerkoli’, božje (metati) (epilepsia, die Fallsucht); v brzdi [bèrsdy] držati ob enobesednem glagolu brzdati. 3.2.6 Besedotvorne posebnosti Za Hipolita je značilna pestra besedotvorna podoba, saj je tvoril lekseme iz iste podstave za isti besedotvorni pomen z različnimi besedotvornimi postopki: 55 npr. be- sedna družina z romansko prevzeto podstavo žog- ima za pomen prostora in dejanja ob kalkirani besedni zvezi izpeljanko: v žogálnizi ali v žogálni hiši (in Sphaeristerio, im Ballhaus), žoge ygrá, žoganje (ludus pilae, das Ballspiel), za osebo v povezavi s žogo ima kalk po nemški zloženki ter latinski zvezi in izpeljanki: žog mojster ali žogalnikar (Pilarum magister, pilátor, Ballmeister), oz. po nemščini kalkirani zloženki in samostojno tvorjeno izpeljanko: žogoygravci, žógavci ali žogobívci (Pilae lusores, Ballenspieler, Ballenschlager), glagola pa ne tvori, nadomešča ga opisna zveza igrati z žogo (60.). Ohranitev zloženke po nemškem besedotvornem vzoru zasledimo še v naslednjih primerih: od myzagrínzov ali progrinavcov (a triclinariis, von den Tafeldeckern) (57.); fulicam – das wasserhun (Bläsling) – točjogus ali lisko (23.), v slovarju je na treh mestih besedna zveza (I 253, II 32, II 251: tozhja gus, ali liska), točjagus ima že KV, PL pa oba vira navede pod točji z nadrejeno sopomenko liska; pelecánum – Löffelgans – žličnogus (23.) ‛pelikana’ po nemškem zgledu; Ladjalóm (Naufrágium, der Schiffbruch (90.)) ‛brodolom’, kjer je zloženka ostala tudi v slovenščini (SSKJ2 starinsko brod ‛ladja’) – v teh primerih gre lahko za medpono -o-/-e-, ki narečno preide v -a- (mizogrinec, ladje- lom), ali z ničto medpono s sklonljivim pridevnikom kot v besedni zvezi (žličnagus, Asg žličnogus). Zloženka je tvorjena tudi po latinskem zgledu: vmbriferæ – schattigt – senčna ali sencodélna (13.). Popravek pri »Super plúteum – auf dem Pultbret – na pultmysizi«, kjer je slovenska zloženka, ujemalna z nemško v prvi sestavini, prečrtana in razvezana v samostalniško zvezo z desnim nesklonljivim prilastkom »pult mysize/i/« (42.), potrjuje zavedanje o neslovenski rabi zloženke. 53 Stabej ima kazalko k var, varjen. 54 PL navaja za bedenj nemški izvor, SSKJ2 ga opredeli narečno ‛kad, čeber’, v SLA2 se pojavlja pri kad (karta 2/46 na jugu v Istri in ob hrvaški meji) v pomenu ‛brenta’. 55 O besedotvorju v Hipolitovem slovarju prim. Legan Ravnikar (2022). Slavistična revija, letnik 73/2025, št. 2, april–junij 218 Od sodobnih knjižnih leksemov se Hipolitove (kalkirane) izpeljanke razlikujejo v priponskem obrazilu: Ta slavič ali slavíčik (SSKJ2: slavec), 58. Preja ali prestvu (Flachsarbeit), kazavnik (kazalec) (Index, der Zeiger), srejdnik (Medius, der Mittelfinger) ‛sredinec’ (38.), miške (Musculus, die Mause) ‛mišice’ (39.) (Leeming 1996: 62); grivnik ali divji golób (palumbes, die holztaube) (21.) (SSKJ2: grivar). V posameznem poglavju lahko spremljamo besednodružinsko členjenost in bese- dotvorne postopke, ki jih uporablja (izpeljavo, zlaganje, besedne zveze): npr. s podstavo buk(v)-: 94. Bibliopólium – Buchladen – štacúna za bukve 56 : Bibliópola vendit Libros – Der Buchhandler verkauffet die Büche – Búkveni krámar (dodano spodaj Bukvár) (predaja) te bukve (94.); Blatta (rodit) librum – Die Motte (befrist?) das Buch – stržač, 57 ali bukvéni mol (objeda) te bukve; 93. Bukveni veznyk (Bibliopégus – der Buchbinder); ob sadajnim času veže te Bukve ta Bukvavézic (compactor, der Buchbinder) – spre- memba načina dela je izražena tvorbeno različno. 3.3 Skladenjski vidiki prevoda H sledi nemški predlogi tudi na skladenjski ravni: v besednem redu, zlasti stavi stavčnih členov, v rabi nedoločnega in določnega člena, izpostavljenega osebnega zaimka v osebku idr., npr. 91. Ars scriptória – die Schreibkunst – Kunſht tiga Piſsajnîa: Veteres scribébant in tabellis Cerátis æneo Stylô cujus cuſpidáta parte Exarabántur Literae, planâ veró parte Rursum obliterabantur; Deinde literas pingébant ſubtíli Cálamo. Die Alten schreiben auf wächsernen Tafeln mit einem ehernen Griffel, mit deſſen ſpitzigen Theil die Buchſtaben gezogen, mit dem breiten Theil aber wieder ausgethan wurden. Dar- nach mahlten ſie die Buchſtaben mit einem zarten Rohre. Ti ſtari nékadaj so piſſáli na povoſzhéne Tábelze s’ enim bronzhénim ſhtílikam, s’ katériga ſhpízhaſto ſtranjó ſo ſe ti púſhtabi vlèjkli, s’ to ploſháto ſtranjó pak ſo ſe sùpet sbriſsováli; potler so ony mállali te púſhtabe s’ enim tenkím ròrkam. 58 Hipolit prevaja člene, ki jih naš jezik nima (mit einem – z enim, die Alten – ti stari ipd.). 59 Stavčni členi so v vseh jezikih enako razporejeni, s predmetom/prislovnim določilom za povedkom, pa tudi pred njim (tu v odvisniku). V naslednji povedi je stava povedka v drugem prirednem stavku neodvisna od nemške, sopomenska razširitev glagola uvaja priredni stavek, besedotvorni različici zavitljaj/zavitek za nemško die Rolle pa priredno razširjata dopolnilo: 95. Bibliopégus – Buchbinder – Bukveni Veznyk: Olim aglutinábant chartam chartæ, convolvenbantque eas in unum volumen. Vor Zeiten leimeten sie ein Papier an das andre und wickelten solche zusammen in eine Rolle. Nékadaj so oni pápali ali límali en popiér na ta drùgi inu so taíste vkup zaviáli v’ en zavítlej ali zavítik. 56 Tujejezičnima zloženkama ustreza besedna zveza z romansko (štacuna) in germansko izposojenko (bukve ). 57 Besedo pozna samo Hipolit. 58 Prevzete besede in podstave se ujemajo z nemškimi (malati, puštab, špic-, ror-) ali pa ne (štil-), ki se ujema z latinsko ustreznico. 59 Te skladenjske kalke omenjajo že Kopitar (1809: 98), Leeming (1996: 49) idr. 219 Irena Orel: Kontrastivna primerjava Hipolitovega slovenskega prevoda Orbis pictus Jana Amosa Komenskega 4 Sklep Hipolitova vključitev prevoda OP v slovarski sklop pomeni ne le hommage utemeljitelju moderne pedagogike, ampak predvsem izpolnitev potrebe po učinkovitem didaktičnem delu, četudi brez slikovne ponazoritve, namenjenem učenju vseh treh jezikov v obrnjenem zaporedju: od začetne stopnje v slovenščini, preko nemščine do latinščine. Izvorno se kljub preveliki odvisnosti od nemške leksike že od srednjega veka dalje in naslonitvi na nemško predlogo s kalkiranjem (izpeljavo, pretvorbo v besedne zveze, pa tudi ohranitvijo zloženke) nakazuje težnja po vzpostavitvi slovenskega izrazja, tudi ob prevzetih izrazih. Besedotvorna pestrost izhaja iz neutrjene rabe tvorjenk ali iz potrebe po razumljivosti razlage. Večji vpliv nemškega besedila je prepoznal že Kopitar z navedbo petih razdelkov iz OP (1809: 88). Glede na predhodno rabo je velik del splošne in terminološke leksike izpričan že v starejših virih od 16. stoletja dalje, pogost vir je KV, kontinuiteta je vidna v mlajših virih (PO, PL), so arhaizmi oz. so še danes del knjižnega jezika, izposojenke pa del govorjenega jezika in narečij, kalkirane zloženke in zveze pa so bile izločene. Leksikalni kalki so specifični za prevajalca, skladenjski so tudi odraz predhodne knjižnojezikovne tradicije. OP je jezikovno-kulturni pomnik in dokument časa, v katerem je nastal in bil preveden, ter pričevalec zmožnosti slovenskega jezika v baročni dobi. Viri in literatura Kozma A hAčič, 2012: Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600– 1758). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Marta Bečková, 1989: Rozšírení spisů J. A. Komenského v Evropě v 17. a 1. polovině 18. století a slovinský text Orbisu. Obdobje baroka v slovenskem jeziku, književ- nosti in kulturi. Ur. Aleksander Skaza, Ada Vidovič Muha, Jože Sever. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 423–31. Anton Breznik, 1926: Slovenski slovarji. Razprave III. Ljubljana: Društvo za huma- nistične vede. 110–74. Václav Burian , 1928: Po stopách češství a české knihy v starším slovinském písemnictví. Praga: Česká grafická unie. Gianfranco Crupi , 2017: Dare la parola all’immagine: l’orbis sensualium pictus di Jan Amos Comenius. Nuovi annali della scuola speciale per archivisti e bibliotecari 31. Firenze: Leo S. Olschki. 117–40. Portal Fran. Na spletu. Portal Franja. Na spletu. Hipolit novomeški, 1711–1712: Dictionarium trilingue ex tribus nobilissimis Europæ linguis compositium. In anteriori parte latino-germanico-sclavonicum in posteriori parte germanico-sclavonico-latinum. Na spletu. Niko Hudelja , 2012: Nemško-slovenski zgodovinski slovar. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Fran ilešič, 1900: Komenskega »živi abecé« v slovenskem jeziku. Popotnik 21/5. 156–8. Fran ilešič, 1902: O pouku slovenskega jezika, njega dosedanje smeri in bodoča naloga. Ljubljana: Slovenska Šolska Matica. Na spletu. Slavistična revija, letnik 73/2025, št. 2, april–junij 220 Francè kidrič, 1928/2013: Hipolit (1667–1722). Slovenska biografija. Ljubljana: SAZU. Jan Amos komenský, 1679: Joh. Amos Comenii Orbis sensualium pictus quadrilinguis, hoc est: Omnium fundamentalium in mundo rerum & in vita actionum, pictura et nomenclatura, germanica, latina, italica, et gallica. Noribergae sumtibus Michaelis & Joannis Friderici Endterorum. Na spletu. Jan Amos komenský, 1685: Joh. Amos Comenii Orbis sensualium pictus quadrilinguis. Leutschoviae: Brewer. Jan Amos komenský, 1686: Joh. Amos Comenii Orbis sensualium pictus, hoc est: Omnium fundamentalium in mundo rerum & in vita actionum, pictura et nomenclatura = Die sichtbare Welt, das ist: Aller vornehmsten Welt-Dinge, und Lebens-Verrichtungen, Vorbildung und Benamung. Noribergae sumtibus Michaelis & Joannis Friderici Endterorum. Na spletu. Jernej kopitar, 1809: Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark. Ljubljana: W. H. Korn. Na spletu. Ivan l aH , 1915–1919: Pater Hipolit in njegov »Orbis pictus«. Popotnik 36/1. 22–30; 36/2. 74–9; 36/3. 188–92; 36/4. 188–92; 36/5. 227–31; 37/1. 17–22; 37/2. 54–9; 37/3. 110–3; 37/4. 140–4; 37/6. 238–40; 38/1. 16–22; 38/2. 61–7; 39/1–3. 50–7. 39/4. 112–6; 39/5. 149–51; 39/6. 180–2; 40/2. 48–56; 40/3. 81–4. Henry leeming, 1991: Some textological and lexicological Aspects of Fr. Hipolit’s Version of Komensky’s Orbis Sensualium Pictus. Razprave SAZU XIV. Ljubljana: SAZU. 185–211. Henry leeming, 1996: Calques of Latin and German Provenance in Fr. Hipolit’s Slovene Version of Komensky’s Orbis Sensualium Pictus. Razprave SAZU XV. Ljubljana: SAZU. 47–64. Henry leeming, 2000: Calques of Latin and German provenance in Fr. Hipolit’s Slovene version of Komenský’s Orbis Sensualium Pictus (continued). Razprave SAZU XX. Ljubljana: SAZU. 111–22. Andreja legan ra vnikar, 2022: Besedotvorje v rokopisnem Hipolitovem slovarju (1711–1712): slovarsko izročilo in novosti. Jezikoslovni zapiski 28/2. 185–204. https://doi.org/10.3986/JZ.28.2.10. Josip marn, 1884: Jezičnik. Knjiga Slovenska v XVIII. veku 22. 2–5. Majda merše, 2013: Slovenski knjižni jezik 16. stoletja. Razprave o jezikovnem sistemu, besedju in prevodni problematiki. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU (Linguistica et philologica, 29). Irena orel, 2022: Leksika Hipolitovega slovenskega prevoda Orbis pictus (1712) primerjalno s kasnejšimi delnimi slovenskimi prevodi. Jezikoslovni zapiski 28/2. 171–83. https://doi.org/10.3986/JZ.28.2.09. Irena orel, 2025: Kontrastivna primerjava slovenskega in italijanskega prevoda (1811) francoske slovnice Elémens De La Grammaire Françoise Charlesa Françoisa Lhomonda. Jezikoslovni zapiski 31/1. 119–34. https://doi.org/10.3986/JZ.31.1.07. Jaroslav pánek, 1993: Jan Amos Komensky: češki humanist na poti k boljšanju reči človeških. Prev. Albinca Lipovec. Nova Gorica: Educa. Marko pohlin, 2003: Kraynska grammatika. Bibliotheca Carnioliae. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 221 Irena Orel: Kontrastivna primerjava Hipolitovega slovenskega prevoda Orbis pictus Jana Amosa Komenskega Vlado schmidt, 1988: Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem I. Ljubljana: Delavska enotnost. Karel štrekelj, 2012: Zgodovina slovenskega slovstva I–II. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. summary The article discusses an important 17th-century language textbook from a lexicological and translation perspective. Three years after the 300th anniversary of the deaths of religious writer, lexicographer and grammarian Janez Adam Geiger and Capuchin friar Hippolytus Rudolphswertensis (1667-1722), and after the 430th anniversary of the birth of the famous Czech pedagogue, theologian and philosopher Jan Amos Comenius (1592-1670), we focus on the selected general and terminological lexis of the first and only preserved complete Slovenian translation of the School Encyclopaedia Orbis sensualium pictus (Visible world in pictures) (1658, 1686) by Comenius, intended for learning all three languages. Despite the high dependence on German vocabulary since the Middle Ages and the reliance on German template, a tendency to enforce Slovenian lexemes can be observed in his translation, also together with borrowed lexemes. The word-forming diversity stems from the unconsolidated use of formed words and the use of synonyms from the need for comprehensibility of the explanation. Numerous lexical calques or systemically identical translations are typical of the translator due to lack of Slovenian terms, while syntactic calques are mostly a reflection of the literary language tradition. Half a century after its publication, Hippolytus recognized the value of the textbook by Comenius. Despite the absence of printing and pictures, he realized his intention to bring the conceptual world of basic areas, professions, sciences and activities closer to Slovenian students and to be helpful to teachers. The Orbis pictus is a linguistic and cultural document of the time in which it was created and translated, and a witness to the capabilities of the Slovenian language in the Baroque era.