Prispevek obravnava različne konstrukcije kolektivne pripadnosti potomcev uskokov iz Bele krajine in jugozahodnega Žumberka na Hrvaškem, ki jih je pri različnih družbenih akterjih pogojevalo spreminjanje političnega statusa meje med Slovenijo in Hrvaško. Zlasti sprememba slovensko-hrvaškega mejnega režima iz mednarodnega v schengenskega je tako z vidika slovenske države kot prebivalcev, ki ob meji živijo, oblikovala specifično razumevanje nekdanjih inzdajšnjih mejnih režimov in položajev mejašev. Tako so bili obmejni prebivalci, ki štejejo, da so neslovenskega porekla, tik pred in takoj po razglasitvi neodvisnosti Slovenije leta 1991 v javnih debatah nenadoma 'odkriti' kot potomci Uskokov, ki bi zaradi domnevne brezpogojne lojalnosti neslovenskemu poreklu lahko v Sloveniji ustvarili pogoje za 'etnični konflikt'. Zato avtorica presoja dvoje pogledov na uveljavljanje 'primernih ukrepov' na slovensko-hrvaški meji: na eni strani argumente zagovornikov takega mejnega režima, ki naj bi obranil Slovenijo kot tudi Evropsko unijo ne le pred nezakonitimi migracijami ter kriminalom zunaj Unije temveč tudi pred 'nepredvidljivim Balkanom', na drugi strani pa se osredotoči na razumevanje spremenljivih mejnih režimov in vlog 'varuhov meje' pri potomcih uskokov.

Pravice

URN

URN:NBN:SI:DOC-N0E00LJ4

COBISSID

9499981

Objavljeno

06.05.2010

Metapodatki

Citiranje

APA:

Knežević Hočevar, Duška (2004). "Kri ni voda". Razprave in gradivo - Inštitut za narodnostna vprašanja (1990), številka 45, str. 126-143. URN:NBN:SI:DOC-N0E00LJ4 from http://www.dlib.si

MLA:

Knežević Hočevar, Duška. ""Kri ni voda"." Razprave in gradivo - Inštitut za narodnostna vprašanja (1990) številka 45 (2004) str. 126-143.
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-N0E00LJ4>

Razprave in gradivo
1990-
(Zbirni zapis)