OB ŠESTDESETLETNICI STAVKE V TOVARNI ŠEŠIR Hitro minevajo leta, vendar se še prav dobro spominjam, kako se je pričenjalo delavsko gibanje proti izkoriščanju v to varni Šešir. Bil sem še mlad - šolar in kot tak brezskrben, zato takrat nisem toliko razumel vseh dogajanj, kakor jih razu mem danes. Že leta 1933 so se delavci v tej tovarni organizirali pod vodstvom takratne Ju goslovanske strokovne zveze, ki je delo vala v Ljubljani. Na sestanke, ki so več krat bili kar pri nas doma, kot se spomi njam, je iz Ljubljane prihajal neki gospod Lombardo, ki je udeležence spodbujal k boju za delavske pravice. Dokler se or ganiziranost delavcev ni dovolj utrdila, so bili ti sestanki bolj tajni, kasneje pa čedalje bolj javni. Dobro se še spomi njam množičnega sestanka v lesenem pa viljonu na dvorišču gostilne »Na Plev- ni«. Mene in še eno mladinko so postavili pred vhod na cesto, in kdor je prišel na ta shod, sva mu pripela rdeč nagelj. Vhod na gostilniško dvorišče je bil pred gos tilno ob vodnjaku, nad vhodom pa je med mlajčki na tabli visel napis: »Name- Tovarna klobukov Šešir pred 2. svetovno vojno 149 sto grenkega pelina, nalijmo danes si ko zarec vina«. Prav dobro se tudi spominjam same stavke in takratnega pomanjkanja, saj so pri tem trpele vse družine delavcev, ker je usahnil tudi zaslužek, ki je družinam stavkajočih zagotavljal preživetje. Očetu sem večkrat v majhni kanglici nesel jesti v tovarno, kjer so bile straže stavkajočih, in to pač le tisto, kar smo imeli. Včasih le knajpovo kavo, oslajeno s saharinom, ker za sladkor ni bilo denarja, ter star vojaški kruh komis, ki smo ga poceni kupovali od vojakov iz škofjeloške vojašnice. Res težki so bili takratni časi! Zdaj po šestdesetih letih živijo le še redki, ki so se temu boju takrat pridružili. Po smrti svojega očeta sem med raznimi njegovimi papirji v zapuščini našel šte vilne dokumente, ki pričajo o tem do godku, med njimi tudi njegov referat, ki ga je imel ob 50-letnici stavke in ki bolj natančno opisuje potek dogajanja: Če hočemo ob 50. obletnici osvežiti spo min na stavko delavstva tovarne Šešir, ki se je začela 11. oktobra 1935 in se za ključila 11. novembra istega leta, moramo poseči nekoliko nazaj v zgodovino razvo ja industrije v Skofji Loki in delavskega gibanja takoj po prvi svetovni vojni. Tovarna Sešir je začela obratovati leta 1921. Do tedaj v Skofji Loki razen lesne industrije Dolenca in Heinriharja na Tra ti, ki sta zaposlovala mogoče skupaj 100 ljudi, ni bilo nobenega drugega pomemb nejšega podjetja. Tovarna Šešir je že v začetku, po nekaj mesecih, zaposlovala čez 100 ljudi, malo pozneje pa tudi 250 delavcev. Šele v poznejših letih je začela naraščati lesna industrija in se je razvila tekstilna industrija v Predilnici in tovarni Thaler, tako da je v času začetka našega gibanja za združitev bilo na območju Škof je Loke in Trate zaposlenih približno 800 delavcev. Njihov položaj je bil prav v celoti odvisen od kapitalistov delodajal cev, kljub temu da so bile takrat že uza konjene nekatere pravice delavcev: tako 8 urni delovnik, plačevanje nadurnega dela in pravica delavstva do združevanja v strokovne organizacije. Vse to je bilo zapisano le na papirju ter se ni izvajalo prav nikjer, razen kjer je delavstvo to zahtevalo ter se za to borilo. Boj za de lavske pravice je bil mogoč le tam, kjer je bilo delavstvo organizirano in enotno. Delavstvo tovarne Šešir je že leta 1922 napravilo prvi korak k združitvi. To je bil sestanek delavcev, ki ga je organizi ral in vodil delavec Tone Toman, ki nam je nakazal nekaj smernic, rekoč, da brez borbe ne bomo dosegli svojih pravic. Sklep sestanka je bil, da se organizira mo. Nekateri izmed delavcev, ki jim je bilo zaupano, da izvedejo organizacijo, pa so na žalost odpovedali sodelovanje; vodstvo podjetja je namreč nekatere med njimi pridobilo na svojo stran ter jih pre govorilo, da so v tovarni nastopali proti združevanju. Tako je prva akcija za združitev pro padla, vodstvo podjetja pa je organiza torja sestanka Toneta Tomana vrglo iz služ be, tako da je ostal na cesti. Delavstvo je ostalo prepuščeno na mi lost in nemilost delodajalcu. Tovarna Še šir je bila vedno sezonske narave. V se zonah se je vedno delalo po deset, dva najst in tudi štirinajst ur dnevno brez kake ga nadurnega plačila. V mrtvi sezoni so pa delavstvo odpuščali bodisi po obrazih ali po političnem vedenju delavcev. Vsa ka najmanjša zamera pri vodečem kadru je v času pomanjkanja dela povzročila odpust prizadetega neglede na njegovo socialno stanje. Če je bilo med mrtvo sezono del delavcev poslanih na brez plačen dopust, se je to štelo za ugodnost. Nestalnost zaposlitve je posebno prizade la družinske očete, ki so imeli več otrok, in jih dostikrat postavljala v naravnost obupen položaj, posebno še, ker so bile plače tako nizke, da še samskemu de lavcu niso zagotavljale eksistenčnega mi nimuma. Kakor delodajalec ni skrbel za 150 socialno stanje svojega delavca, tako so bile tudi higiensko-zdravstvene razmere v tovarni na zelo nizki ravni. Vsi oddelki so bili brez ventilacije in drugih higien skih naprav. Tako se je tak mizerni in brezpravni položaj vlekel vse do leta 1933, ko je ponovno prišlo do zniževanja plač. Kljub ugodnemu času in napredovanju podjet ja je delodajalec naenkrat vsem delav cem znižal plače za več kot 10% z ute meljitvijo, da kdor za znižano plačo noče delati, naj gre na cesto. Take neznosne razmere so pri naprednejših delavcih po vzročile težnjo po obrambi svojih pravic. V najstrožji tajnosti smo se zbrali in ugibali, kako bi uspešno izvedli organi ziran odpor proti neopravičenemu zni ževanju plač in preprečili razna šikani ranja in vsa prej omenjena zla. Ti tovariši smo bili: Tine Sever, Jakob Pinter, Anton Fojkar. Janez Martelak, Janko Šink, Pol de Polenc, Franc Logonder, Alojz Malo vrh, Stane Konic. Miha Škrlj in Tone Pire. Prosili smo takratno delavsko zbornico v Ljubljani za pomoč, zlasti pa, da naj nam pošlje zastopnika, s katerim bi se dogovorili o organiziranju delavstva. De lavska zbornica nam je poslala svojega zastopnika, ki smo mu razložili naše raz mere ter ga prosili za nasvet in pomoč. Predlagal je, naj skličemo masovni sesta nek vsega delavstva, ter nam obljubil, da bo poslal nanj tovariša, ki bo znal vsem navzočim dati poguma, da se bodo or ganizirali. Dogovorili smo se, da bo sestanek 8. avgusta 1933, in sicer v vrtni lopi gos tilne Plevna. Naša naloga je bila, na ta sestanek spraviti čim več delavcev. Vso akcijo smo skrbno skrivali pred vodst vom podjetja. Sestanek se je ob napove danem času vršil ob navzočnosti dveh tretjin vseh delavcev. Iz Ljubljane je pri šel zastopnik Jug. strokovne zveze, ki je predstavljal krščanske socialiste. Ta sesta nek je bil za vse navzoče zelo zanimiv, ker je zastopnik Jug. strokovne zveze potrdil pravico zahtevati od delodajalca vsaj to, kar delavstvu pripada po zakonu. Vendar je to možno le tedaj, če se večina delavstva organizira in pri svojih zahte vah povsod nastopa enotno. Takoj po sestanku smo se vsi navzoči organizira li. V naslednjih dneh smo pridobili še preostale delavce v tovarni, tako da je bilo, preden se je delodajalec dobro za vedel, kaj se med delavstvom dogaja, že 95% delavcev organiziranih. Tako je bil ta prvi sestanek tudi prva revolucionarna iskra v tovarni Šešir, ki ni nikdar več ugasnila, in prvo znamenje prebujajoče se delavske zavesti, ki je na povedalo novo obdobje v zgodovini škof jeloškega delavstva, obdobje razrednih bojev, ki so se prav s tem dnem začeli. Prva akcija organiziranega delavstva je bil boj za uveljavljene organizacije v podjetju. Postopoma smo delavci zahte vali in uveljavljali vse pravice, ki so nam po zakonu pripadale, a so bile do tedaj le napisane. Izposlovali smo plačevanje na dur in bolniškega tedna. Zelo pomem bna pridobitev za delavce je bila vzposta vitev ustanove delavskih obratnih zaup nikov. Te zakonite pravice je bilo mogoče uveljaviti le počasi in z neštetimi posre dovanji. Na odločen odpor pa smo naleteli, ko smo postavili vprašanje zvišanja plač; včasih smo po večdnevnih pogajanjih dosegli le neznaten finančni uspeh in pridobili po 10 ali največ 15 par na uro za posamezno delovno mesto. Ob neki taki priložnosti smo izvedli tudi enourno protestno stavko, ki je popolnoma uspela. Že naslednje leto smo podjetju predla gali sklenitev kolektivne pogodbe. Po dolgem in trdem boju in po mnogih poga janjih smo jo vendarle sklenili, kar je bilo za delavstvo velika moralna zmaga. Na jesen leta 1935 smo zahtevali po pravo kolektivne pogodbe, predvsem pa zvišanje plač. Tu smo naleteli na najhujši odpor, ker je delodajalec vsako zvišanje plač odločno odklanjal. Po večkratnih 151 neuspešnih pogajanjih in nekajtedenskem zavlačevanju je delavstvo postalo zelo nezadovoljno. Na skupnem sestanku vseh delavcev smo sklenili, da podjetju poš ljemo ostrejšo zahtevo za zvišanje plač in zagrozimo s prenehanjem dela, torej s stavko. Vodstvo tovarne je delavsko zahtevo ponovno odklonilo. Delavstvo pa je še odločneje vztrajalo pri svojem sklepu in po preteku določenega roka je 11. okto bra 1935 stopilo v stavko. Organizacija stavke se je v celoti posrečila, le nekaj jih je bilo med nami, ki so javkali in se jim je delodajalec smilil. Proizvodnja se je v celoti ustavila. Že takoj prvi dan stavke smo organizirali stavkovni od bor, ki je takoj napravil razpored straž pri vseh vhodih v tovarno. Stražili smo v skupinah, menjajoč se na dve uri noč in dan ves čas trajanja stavke. Straža je imela nalogo, da ne pusti nikogar v tovarno, da bi karkoli prinašal ali odnašal iz nje. Ta naš korak v stavko pa ni samo iznenadil delodajalca, ki tega ni pričakoval, am pak je močno odjeknil tudi v javnosti Škofje Loke Vse pošteno delavstvo iz vseh okolišev tovarne skupaj z večino meščanov se je z našim bojem strinjalo. Le mestna buržoazija na čelu z raznimi svojimi podrepniki, žal tudi nekaterimi iz vrst delavstva, nas je zasmehovala, češ da smo se upijanili od kruha, da stav ka ni za v Škotjo Loko, da je to kvečjemu za Ameriko. Strankarski voditelji, tako liberalni, pred vsem pa klerikalni, so pa na vsa usta zavpili: no, sedaj so se pa pokazali komu nisti. Ker se je stavka zavlekla že v par tednov, je stavkovni odbor organiziral nabiralno akcijo za stavkajoče, predvsem v živilih; akcija je uspela, ker so se oko liški kmetje izkazali kot naši zavezniki. V mestu samem je tudi večina obrtnikov pokazala, da z nami simpatizirajo. Ti so predvsem skrbeli za hrano stavkovnih straž ter v ta namen precej žrtvovali. Stav ka se je prvih nekaj dni odvijala brez Delavska stavkovna straža med stavko v tovarni klobukov leta 1935 152 vsakega stika z delodajalcem. Nato je vodstvo naše organizacije organiziralo pogajanja, ki so potekala v tovarni in tudi v Ljubljani pri Zadružni gospodar ski banki kot lastnici tovarne Šešir, a vedno brez uspeha. Prav dobro se še spo minjam enega izmed pogajanj v Ljublja ni, ko smo prišli delavski zastopniki v sejno sobo Zadružne gospodarske banke, kjer nas je sprejel njen predsednik. Vpričo nas je telefonsko poklical bančne svet nike ter jim sporočil, da so komunisti iz Škofje Loke že prišli. Med stavko je bilo več masovnih sestankov z delavci, na katerih smo jih stalno obveščali o poteku dogajanj. Po treh tednih stavke je odbor že ob čutil, da je delavstvo postalo nestrpno, delodajalec pa je ostal neizprosen. Zato smo se z vodstvom naše organizacije in Delavsko zbornico posvetovali, kako bi stavko pripeljali do kolikor mogoče uspešnega zaključka. Na pogajanjih, ki so sledila, je vodstvo organizacije skupaj z delavskimi zaupniki bilo prisiljeno v postavljenih zahtevah popuščati. Tako je ob koncu 4. tedna stavke prišlo do delnega sporazuma. Sporazum je za gotovil izpolnjevanje vseh že obstoječih obveznosti delodajalca do delavstva, iz ključil je vsako izvajanje kakršnih koli konsekvenc, vseboval pa je tudi sklep, da se 11. novembra, točno po enem me secu stavke, zopet začne redno delo. Kljub temu da ni bil dosežen material ni uspeh, pa je takrat ta revolucionarna akcija imela velik moralni učinek na Škotjo Loko, ne samo na delavce tovarne Šešir, ampak tudi na drugo delavstvo zu naj Šeširja. Ta moralni uspeh je vplival na delavce v vseh drugih tovarnah v Škotji Loki, pa tudi v Kranju. Do tedaj ni bilo nikjer v okolici čutiti kakega de lavskega gibanja, od tedaj naprej pa so se delavci tudi v drugih podjetjih vidno razgibali in postali zahtevnejši. Dokaz, kako močno je ta naša akcija vplivala na vodstvo podjetja Šešir, je tudi to, da nam je po nekaj mesecih na našo zahtevo brez kakih večjih težav in inter vencij uspelo doseči povišanje plač, ker je delodajalec pač računal, da je delav stvo pripravljeno in razredno dosti za vedno ter da bi se lahko ob nadaljnjem izigravanju delavstva zgodilo isto kakor oktobra 1935. Kako resno je delodajalec računal z našo odločnostjo, smo pa dobro občutili tudi obratni zaupniki, ki nam je pri inter vencijah po stavki mnogo lažje in hitreje uspevalo uresničiti realne zahteve. V naslednjih letih po stavki pa naša organizacija ni držala križem rok, pač pa je delavstvo ves čas izobraževala z razni mi predavanji ter kulturnimi prireditva mi. K razvijanju delavske kulture je ve liko pripomogla tudi knjižnica naše or ganizacije. Med predavatelji, ki so hodi li tisti čas med nas ter nas družbeno in politično vzgajali, so bili: dr. Jože Vil fan, dr. Aleš Stanovnik, dr. Pokorn, Edi Kocbek, Srečko Žumer, Tone Fajfar, Jože Rozman in drugi. Največji praznik za našo delavsko sku pino pa je bil leta 1938, ko smo razvili svoj delavski prapor pod imenom Stro kovna skupina oblačilnega delavstva Ju goslovanske strokovne zveze (J.S.Z.) to varne Šešir Škofja Loka. Te velike de lavske manifestacije se niso udeležili sa mo delavci loškega okraja, ampak so pri šli tudi zastopniki skupine JSZ iz vse Slovenije, od Jesenic do Maribora. Pra por hrani sedaj Loški muzej. Tako smo se borili dan za dnem, leto za letom in postajali vedno bolj zavedni in borbeni v pričakovanjih za svoje pra vice. Vse pravice, ki so jih delavci že do druge svetovne vojne uveljavili, so si morali pridobiti z ostrim razrednim bo jem s kapitalisti. Visoka razredna zavest delavcev tovarne Šešir se je posebej iz kazala, ko je okupator leta 1941 zasedel našo domovino. Ko je bila ustanovljena OF, se je večina delavcev in uslužbencev vključila v osvobodilni boj. 153 Mnogi so odšli v partizane, drugi so delali doma na terenu. Precej jih je, ki se niso vrnili z bojnih položajev, iz inter nacije in zaporov, o čemer nam priča spominska plošča na tovarni Sešir. Delavstvo tovarne Šešir pa tudi po osvoboditvi ni zaostajalo. Takoj smo se vključili v Enotne sindikate Jugoslavije, zakaj delavstvo je v sindikatu imelo svo jega učitelja, ki nas je na sestankih izo braževal in vzgajal v zavedne državljane, ki še danes znamo ceniti pridobitve težke štiriletne borbe, pa tudi uspeh povojne socialne in gospodarske graditve. Franc Logonder 154