L i s t e k. Llsti slovenskeg-a pesimista. VI. Gospod urednik! Skoro da sem bil že zabil na Vas. Saj tudi ni čuda, ako človek v sedanjih časih in sedanjih razmerah zabi i najboljšega prijalelja. Pomisliti treba vender: poletna vročina in pasji dnevi niso za pisanje baš vabljivi. Vrbu tega smo imeli kopo raznib konferencij in druzib zborovanj, o katerib sera pa o svojem času že poredal svoje misli. Žal, da vsak nauk ne prija vsakomu, in ker je med Vašimi čč. sotrudniki samo jeden pesimist, dosledno je, da tudi ta ne more vsem ustreči. Vender ne pustira, da bi kdo moje proizvode v obliki pesimiških (ne pesimističnih!) listov natvezal na hrbet kateremu koli —t.-ju, ki se s kakim dopisičem oglasi v cenje- nem našeiri glasilu. Niti Pilat ni piišel tako po ceni v »credo« kot takšen —t. v last mojih »listov«, dobrih ali slabib. To pa le mimogrede. Zalo dalje. Bilo je tudi nekaj političnib preinemb iu važna deželna učiteljska konferencija, katera je skoraj tako poredkoina kot v starih časih »sveto leto«. Dandanes pa niti s »svetim letorn« niso več tako skopi kot z deželno konferencijo. Nekaj bi še rekel o nemškem jeziku, katerega pouk ste tani pretresali, a oprostite, gospod urednik, da sem že sploh do tu tako dolg, dasi odločen nasprotnik »otrobovezcem«. Nisem pa povedal vseh vzrokov svojemu molku. Še v nieseci sv. Jerneja sem čital nekega dne v »Sl. N.« dopis »Od Nekod«. Tudi ta je bil vzrok, (ia sem zopet za nekaj časa porinil pero v stran in si podaljšal — počitnice. Take stvari pač ui možno kar tako prezreti ali požreti. Treba je barera nekoliko premisleka. Ker ste pa Vi, gospod urednik, povedali v repliki »pro doino« skoro vse nioje misli o ti stvari, dodam jaz sanio še to: Sicer pesimist, vender mislim, da je središče naše zjedinjene ali nezjfcdinjene Slovenije bela Ljubljana. Prvi sad zjedinjenja je izvestno naša »Zveza«, naš ponos. Jasno kot beii dan je potem, da rnora biti ludi središče »Zvezi« Ljubljana, kar danes ni. Gla?ilo »Zveze« bi torej moralo izhajati tain, kjer bi morala »Zveza« imeli svoje središče; glasilo njeno bi pa moral biti oni učiteljski list, ki izbaja v Ljubljani. Bodi že glasilo »Slovenskega učiteljskega društva« tako ali tako, resnica je, da »Tovariš« izhaja že 3i. leto, preživel je že nmogo budega in v najhujših časib držal je krepko in vstrajno slovensko zastavo. Njegov duševni oče in ustanovitelj g. A. Praprotnik je odličen slovenski šolnik, v katerega naj bi se ugledali v šolskem in narodnem oziru učitelji slovenski. Resnica je tudi, da je list mnogn boljši, odkar je spremenil »glavo« in urednika. — Nočem se Vam laskati, in tudi ni potrebno. Dobro delo se samo bvali. Reeem pa, da list ne neha, tudi če se še celo desetletje pasejo prej imenovane nenaravne razmere. (A premenile se bodo.) »Tovariš« ne neha — da govoriin s prof. Stritarjem — tudi če ga imava sama pisati in saina brati. Punctuni. Sicer seni pa tudi že povedal svoje in mnogih tovarišev misli o tem, da se take stvari obešajo na veliki zvon v političen list. Vsled tega, da kdo sploh kaj piše, ne bode še imel slovstvenih zaslug; ako se pa stvari odločno učiteljskih zadev postavljajo v javnost, imenovali bi tako početje naravnost herostiatstvo. O učiteljskem ugledu se sicer mnogo govori in piše — a stori pa bore malo. To pač ni solnčna stran našega življenja, in to stran niotreč človek mora biti — če tudi nebote — pesimist. — Gospoda! Pokazal bi lahko nek drugi stan, ki je našemu najbližji, a mi smo glede varovanja svoje avtoritete dalefi od njega. Lahko je priporočati več takta v kaki zadevi — mimogrede naj tudi omenim, da se o taklu lahko veliko govori, a malo pove — labko je tudi zabavljati temu ali onemu listu. Tudi mi bi lahko marsikaj rekli, a pustimo to. Ce se lista ne moreta zjediniti — Bog daj, da bi se — za to pač ni treba, da se cepimo učitelji. »V tem taboru je zjedinena Slovenija«, pisal je poročevalec o zborovanju »Zveze« v Trstu. Ni treba torej zaraili malib nebistvenih razlik rušiti dične zgradbe. Toliko brez vseh zlib namenov, le naši sveti stvari v korist želel je povedati Vaš . . . pesimist.