252
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. J ar o s lav«
35.
Sredozemno morje.
Med Malto in Sicilijo, pa do one linije, ki spaja glavo Bon z zahodno stranjo sicilijansko, morje ni globoko. Tu kedaj pa kedaj nalete na plitvost 30 m., pa tudi 13 m.   Malo Jije je tu globine 340 m.
To je podmorski plateau, ki deli sredozemno morje na dva ogromna korita. Eno se pričenja pri Malti in se širi tje do Sirije. Največa globina mu je po preiskovanju Spratta 4334 m. Drugo tako korito leži na zahodu tje do morske ožine giberaltarsKe, in največa globina mu je med Algirom in Toulonom, namreč 3334 m,
V ožini bilo bi globine nekako 900 m. Morda je nekoliko pretirana, ker tokova, ki tu vladata, mogoče, da sta pri merjenju zanašala svinčenico. Med Trafalgarom in Špartelom se vzdiguje podmorska gora, katere vrhunec stoji pod površjem morja samo 55 m. Na vzhodu nje pa se vleče dolina nekaj nad 3000 m. globine.
Neki geologi trdijo, da je sredozemno morje bilo nekdaj ogromno jezero, kafcor je še dandanes morje hva-linsko, prav za prav da je bilo troje, četvero, ali še več takih velikanskih jezer. Afrika blizo Španjske in Azija pri Carjemgradu in Dardanelah bili ste spojeni z Evropo. Italija se je držala Grške, in Sardinija Afrike. Povsodi po sredozemnem morju se vulkanske sile napenjajo, da je še nadalje preobrazujejo. Leta 1881. je na nekem kraju se pojavil otoK Julija ali Ferdinandeja. To mesto je naznanjeno na hidrografskih kartah z znakom 1831, in spodaj stoji št. 7, to se pravi, da je tu sedem metrov globine. Omenjenega leta dne 10. julija začel se je tu valiti velik slop dima, visok nad 600 m. Osem dni pozneje se je pojavil na površju morja vrhunec otokov, iz katerega je še nadalje sila dima se razvijalo. Mrtve ribe so plavale pomešane s prahom po površju. Otok se je neprestano vzdigoval, iu ko ga je 24. julija prof. Hoffman zmeril, bil je 30 m. visok, ter je obsegal 1200 m. na okrog. Dne 5. avgusta je obsegal uže 5 ki m. Do tisoč metrov visoko se je valil gosti, črni dim iz kraterja tega novega gosta sredozem-nega morja. Ali ko so jele slabeti notranje sile, jelo je tudi zmanjkovati otoka.
H koncu oktobra videl se je še kot jednostaven nasip, in predno je napočilo novo leto, pogoltnili so ga valovi, in površje morja se je potegnilo koc zavesa nad tem pojavom podmorskega besnila. Dvajset let popreje se je bila pojavila tudi blizo Azorov slična hči morskih ponorov, katero so imenovali Sabino, pa je tudi zginila v kratkem času.
Sredozemno morje je največa in najvažneja veja atlantskega oceana. Njegove vode oblivajo obale naj-obdelanejših krajev. V starem času je ono tako vspešno -delovalo na razvitek kulture za časa Hebrejcev, Feni-čanov, Kartažanov, Egipčanov, Grkov in Rimcev, da bi ne bilo današnje evropske kulture brez njega. Ta kultura je porod sredozemnega morja, kajti da ni njega, nas na jugu bi dušila morda afrikanska lenoba, one bolj na severovzhodu pa bi trla sibirska puščoba.
Od 854 vrst rib, katere žive po evropskih vodah, gre jih v sredozemno morje 444, in od teh v jadransko morje 320. Naše morje je trikrat bogatejše v količini vrst od Angleške in Norveške, ali prav to je tudi vzrok, da je ribarstvo pri nas slabejše, kakor gori. Od vseh teh vrst. ki jih mi imamo, samo stotina ima vrednost, ostale ali nič ne veljajo, ali so ribarstvu škodljive.
Tudi kit se dobiva pri nas, če tudi redkokrat. Dne 9. februarija 1877. 1. vjeli so ribiči v zalivu tarentskem živo babico kitovo. To je osupnilo mnoge strokovnjake, da-si se je nekaj enakega bilo dogodilo na obalih ligu-rijskih uže 1842. 1. Trdijo pa, da je to bil prvi kit, ki ga je človek našel v sredozemnem morju, odkar se pomni. Glasoviti Reclue meni, da pri nas kit ni tako redka prikazen.
Vsak je slišal govoriti o morskem psu, ki se je pri *ias dvajset let sem za čudo pomnožil. Vsak je slišal o delfinu, o katerem vele primorci, da je razumen kot konj, da je prijatelj človeku. Koliko delfin čuti za člo veka, ne vem, ali vem, da mornar goji pravo prijateljstvo do delfina. To morda zbog tega, ker javk vjetega delfina je prav podoben glasu človeškemu. Zato prevzema nekakošen tajnosten strah mornarja, in ga nikdar cad ne lovi, samo da ga ne sliši javkati.
Sredozemno morje nima tokov tako točno opredeljenih, da bi se mogli navesti na karti na porabo in korist mornarju. Vendar se morejo zaznamovati oni predeli, po katerih se v raznih časih skozi leto pojavljajo tokovi sedaj z večo, sedaj z manjo silo.
Sredozemno morje je premajhno, da bi mogla obstojati kaka stalnost v tokovih, kakor na oceanu. Dosti močna in čutljiva pa sta vendar dva tokova. Prvi je oni, ki se iz atlantskega oceana preliva v sredozemno morje, drugi je oni, ki prihaja iz ruskega morja in leze v grško otočje.
Zanimivo je pri toku gibraltarskem, da se vedno drži afrikanskega kraja. Ta tok je močneji, keiar vlečejo zahodni vetrovi, a slabeji, kedar vlečejo vzhodni. Maury pripominja š« to-le: „Malo velikih rek se izliva v srezozemno morje, izparivanje pa je na njem vsekako veliko, in voda, katero mu vale reke, ne more te zgube nadomestovati. Zato se površje morja znižuje, in da se vzdržuje ravnotežje med enim in drugim morjem, tedaj ocean, ki ostaja visi, preliva svojo vodo v sredozemno morje. Tok, ki tako postaja, površen je, ker je voda a -lantskega oceana lagljeja od vode v sredozemnem morju. S časom bi sol, ki se v sredozemnem morju nabira, napolnila vso globino. Ali priroda odstranjuje to s tem, da se iz sredozemnega morja izliva v atlant podmorsk tok. In ta tok je tudi huji ob afrikanski obali, kakor ob evropski." Mnogi učenjaki so pobijali ta podmorski tok. Toda protivniki ti so omolknili, ko je nek pot la-dija, ki se je bila potopila pri Ceuti, najdena bila malo pozneje zunaj morske ožine ob zahodni obali afrikanski v oceanu. Da ni tega podmorskega toka, gotovo ta la-dija nikdar ne bi bila zapustila dna sredozemnega morja.
253