92
Narodnost in slovenščina v (jorici.
Doživeli smo prigodbe nezmerne pomembe. Dvakrat v desetih letih nas je zbudil strašen potres. Socialno, cerkveno in deržavno poslopje evropejsko se maja in trese. Enakj silovitim valovom na viharnem morji sučejo in der-vijo razdražene strasti ladijo narodskega življenja evropej-skega. „Ima summis sacra miscentur profanis"; temelj »ravnega in pravnega reda je globoko spodkopan; ni več principov, ni meje med čednostjo in pregreho; kar je temu belo, unemu je černo, in kakor da bi bilo poverh še ilustracije treba za to babilonsko moralno zmešnjavo, po nekaki grenki ironii postavlja krono vsem tem homatijam bor sa-vojskega križa in prekristjanskega vladarja s papežtvom.
Mar iščeš vzroka in vira vseh teh zmot? Groza spreleti človeka viditi in slišati, da kar ima za vero in ž njo vred najsvetejšega in žlahnejega, se podtika kot nagon pregrešnemu početju. Da! vreteno, krog kterega se sučejo in motajo homatije naših dni, je — narodnost! Ideja narodnosti je tista skrivnostna moč, ki je prešinila evropejsko družbo; narodnost je geslo sedanjih  prekucij!
Narodnost tedaj je kriva vsega tega?! —  —  —
Tudi avstrijanske ljudstva pestvajo in ljubkujejo že nekaj let sem idejo narodnosti in — mi. Slovenci ž njimi. Kako? mar ne vidite Belzazar-jevega napisa, mar ne slišite dobrovoljne svaritve: „Tua res agitur", ko v italii gori? Kako dolgo se bote še z ognjem igrali? —   —   —
Kaj, ko bi se razcvetele enmalo z lučjo zdrave pameti te tmine narodske?
Narodnost je zapopadek vseh posebnost naroda v značaji, v veri, v jeziku in slovstvu, v šegah in običajih v domačem in deržavnem življenji. Najterdniša vez narodnosti pa je jezik. — Trezne glave vedo, da ideja narodnosti ima svoje pravice naravne in pravue, — vedo pa tudi, da te imajo svoje meje, in da „idejau in „realnost" ste mnogokrat vsaksebi kot nebo in zemlja; — vedo, da se ne da uresničiti vse, kar je mogoče, — da pa tega tudi treba ni, jim je ravno tako znano.
Narodnost se da primeriti žlahnemu vinu. Pij ga zmerno, ti bo v zdravilo, ti da veselje, pogum, moč in krepost; — prestopi pa meje zmernosti, gorje tebi, sužen si neznanim duhovom! Tako se valja pijan narod po blatu človeških strast,  pomaudraje vse, kar je sercu najdražjega.
Iz tacih premišljevanj zvirajo glavitne pravila, ki vre-dujejo vse misli, vravnujejo djanje in nehanje v narodnem življenji.
Mi Slovenci smemo biti ponosni, da naša narodna djavnost ni do zdaj še nikakor oskrunjena in omadeževana, ne v veri, ne v literaturi, ne v politiki. Vse je čisto pred Bogom in svetom. Mi nismo segali v ptuje pravice, raji svoje zatajivši. Na podlagi postavnih, pravnih in djanskih razmer, spoštovaje resnične sosedove pravice se razvija tedaj naša narodnost. Kakor gorko solnce razsvetljuje ona um in ra/greva serce naših narodnih pervakov, kteri spet, enako pohlevni luni, sijejo svojo milo svetlobo na nadepolno mladino in ljudstvo slovensko. Mi imamo svoj kompas: neoskrunjeno vero in nravnost, in svoj svetilnik: zdrav um in brezstrastno serce. Ni se nam treba bati viharjev v narodnem življenji, dokler se Koseško vega gesla zvesto deržimo:
„Bogu dušo in vest, vladarju zvestobo do sraerti, Veri zaupa poklon, glasu zakona posluh !u
*
Mi ne prekucujemo deržav, ne preganjamo nikogar. Le eno je za nas ^noli me tansere" in to je: — naš narodni jezik, — jezik kot sredstvo narodne omike. Višja omika našega ljudstva s pomočjo izobraženega jezika in slovstva: to je naš namen, — in naš ,,s:rido di dolore^ : da naj zadobi naš jezik v šoli, vradu (kancelijah) in sploh v vsakdanjem življenji spodobno in pravično veljavo.
Novi časi, nov duh, — uovi rodovi, nove potrebe! Pred sto leti jih je bilo menda le malo prepričanih, da sta-rožlahna matrona, mati latinščina, ki je toliko stoletij ošabno zapovedovala učenemu svetu, se bo morala tako hitro vraa-kniti mlajšim sestram in hčeram, in da bodo morali kitasti modrijani se znanstvenemu monopolu odpovedati. Herder zaupije in ljudstva evropejske se predramijo; — Schiiler in Gothe poterkata in poslednji nemški zaspanec skoči s postelje mancljaje si kermižljave oči. — Vodnik zapoje: ^Ilirija vstani!u in Slovenci postajajo iz ljudstva narod, ki ga J a p e i s sv. pismom blagoslovi. Kopitar in Miklošič, slovnice viteza, potegujeta na-se pazljivost učenih jeziko-slovcov; Prešern-ova lira meči Slovencom serca, „No-v i c etf jim bistrijo um na vse strani in jih navdajajo z zavestjo narodno, in veličastni Koseški govori z verh Parnasa z mogočnim nadzemeljskim glasom ustvarivši jeziku svojemu postave; in komur ni bilo še zadosti, zadene ga Habakukova osoda. Duh leta 1848 ga zgrabi za lase in nolens volens mora biti domorodec. Ne, ne! slovenska narodnost ni več sanjarija, in ako bi se že danes kdo prederznil prezirati nas in ošabno ignorirati naše narodno zavestje, preteklih 10 let vendar ne bo mogel utajiti in ne ovreči dokazov, ki jih hranijo v sebi.
Natanjčna zgodovina, živ popis gibanja in delanja, za-deržkov in pospešnih uplivov te dobe, bi bil gotovo zanimiv, pa se ne ujema z mojim namenom, kjer sem mu ožji meje postavil.
Serce narodnega življenja, narodno ognjiše, — enako Vestinemu ognjišu — so šole, vikše in sosebno srednje šole, in te so za zdaj zraven cerkve vedno postavno bojišče narodnega duha. V versto srednjih šol spadajo gimnazije, realke in šolske pripravništva. To so planetje, krog kterih se sučejo kot trabanti ljudske šole in narod. Najvažniša med njimi pa je gimnazija, ki od-gojuje mladino za cerkev in vrad. Gimnazija je prav za prav „G'ulturstattea  — semenišče vikše omike.
Vsled cesarskega ukaza 8. avgusta pr. leta je prišlo „gi m nazij al n o vprašan j e" na versto, ki je za avstrijanske uarode ravno tako važno, kakor une, ki jih mož previdnosti ob bregu Sene ^študira". Gospod Terdina je z ostro pa resnično besedo sedanji stan slovenskih gimnazij v obče razkazal, in brez milosti rane razkril, na kterih boleha slovenščina.
Jez zasledujem že 12 let razvijanje narodnosti in stan slovenščine med 130.000 Slovenci ntam, kjer Soča v blagem kraji vije se podobnem raju", in premišljujem večkrat vse še take malenkaste prikazni na narodnem obnebji slovenskem. Večkrat se zamaknem v ne daljno prihodnost, ko bode na priliko vse naše duhovstvo narodno izobraženo, ko bodo pri gospodi predsodki zginili, ko bode vse ljudstvo naše brati znalo, ko bo naš jezik v cerkvi, šoli in kancelii gladko ko struna pel. Pa za malo bi se bil pozabil, da čas je poldrugi Janus s tremi obrazi, in da podlaga prihodnosti je minulost in sedajuost.
Da! per ambages sem prišel, kamor sem hotel priti. Moj namen je, podati, komur je mar, kratek pregled nekdanjega in sedanjega stanu slovenščine v Gorici, zlasti v goriški gimnazij, kjer se že neki ^grozno slabo (?!) godi".
Najpopred ozrimo se nazaj. Za Jezuitov se je topilo vse narodno v učeni latinščini. Pod Jožefom H. je začela vladati nemščina; nahajajo se pa vendar tudi iz tiste
93
dobe neki  vradni  razglasi   pa slovenski;   sicer   pa  ni  od slovenščine ne duha ne sluha.
Pred 50 — 60 leti je bilo v slovenskem delu nase škofije le 4—5 šol. Cerkljovska, bovčonska, tominska, kanalska in černiška so, kar je meni znano, najstareje; te šole pa so bile nemške, namestnice mestnih šol, in njih naloga ni bMa, ravno ljudsko omiko razširjati, ampak imele so le otroke, za dalje učenje pripravljati. Francozka vlada je nemščino pregnala, in zraven francozkega je postal laški vradni jezik in šolski. Po francozkih vojskah je nastopila spet nemščina v šolah in vradnijah zvun vikše sodnije, ktera vraduje še zdaj po laški.
V mestnih šolah se nam je pred 20 leti nemška abeceda, in katekizem po domače razlagal, dokler smo se s pomočjo slovenskega imenika toliko nemških besed naučili, da smo za silo  učni jezik razumeli.
Iz nekega slovenskega berila — edinega v takratnem 1. normalnem razredu — se spomnim še neke pravlice od „koze, ki je bila prišla na dilje". Zgovarjali pa smo po notentoški in v svoji otroški pameti nismo mogli verjeti, da bi bil to materni jezik. V gimnazij mi se je pozdevalo, da „carskoje selo", „novaja zemlja", »strelci" diši nekako po slovensko, pa ni ga bilo, da bi mi bil to poterdil. In kar se tiče 80 milijonov Slovanov, mi je bilo nekako pri sercu kakor Galilei-u z njegovim „e pur si inuove". — „Dober dar za mlade ljudi (pervo moje šolsko darilo), „ vsakdanji kruh" (očetove molitvene bukve), neko celjsko evangelje in »prornptuarium concionatorurn Joannis a St. Cruceu, s prelepimi citati pa strašnim pravopisom — to je bil ves s/o venski zaklad v moji mladosti, ki sem ga, sam ne vem, kako in kje, zavohal. Imel sem neko nerazumljivo pred-čutje, da zvun edinozveličavne šolske šare bi utegnilo biti vendar še kaj druzega na svetu, pa — pomagaj si človek v debeli megli in černi noči brez svetilnice! Res je, da seje Vrai. Staniče v štentorski glas že razlegal takrat po naših okrajnah, ki so še le tako reči v pervo zvedile, da za Nanosom in Prediljem živijo nam sorodni Slovenci. Pri Paternolli-tu so bile razstavljene slovenske bukve, na kmetih se je paternošter bolj in bolj molitvenim bukvam umikal; šole so se množile in rastle ko gobe, tako, da jih zdaj že čez 80 (rednih in za silo) imamo. Pa za vse to smo se mi »humanisti" malo zmenili, mi smo imeli le za slavno  lliado oči in ušesa za Cicerona.
Ta košček autobiografije  naj zaznamuje,   kolikor more
predposlednjo dobo, ki je bila že enmalo bolja od poprejšne.
Pa „dum medium silentium  tenerent omnia,   et nox in
euo   cursu   medium   iter  haberet" (.Sap.)  —   priplava  tudi
nam mila danica na slovenskem obzorji.
Možem, pri kterih se z visoko in upljivno deržavno službo bister um ujema in modrost, je dano večkrat, za-grinjalo prihodnosti odgerniti. V njih rokah se stekajo niti javnega življenja, in ker imajo priložnost, pogledovati med kolesa in zobove umetne deržavne mašine, naletijo večkrat na pomanjkljivosti, od kterih se drugim kar ne sanja ne; in če imajo zraven še serce na pravem kraji, bojo berž naznanili: tu klopoče nekaj in škriplje, tam je mazila treba in poprav.
Tako je bilo pri nas v Avstrii poslednji čas pred letom 1848, kakor v politiki tako sosebno v šolskih rečeh. Zvedene! terdijo, da šolske prenaredbe so bile že sklenjene in določene, ko je znani vihar s piškovim vred tudi mnogo dobrega poderl, da je bilo treba vse iznova zidati. In kar bom o naših zadevah povedal, poterjuje to mnenje.
Bilo je oktobra mesca 1847, ko je še vse spalo v sladki in srečni nevednosti in potrebe prenaredb še nihče ni čutil. Primerilo se je, da grem memo šolskega poslopja, od kterega sem bil, dva mesca popred doveršivši modro-slovske tečaje, slovo vzel, in zapazivši na černi deski nek poseben razglas, stopim v vežo in berem — — gotovo naj-čudnišo  reč  v svojem  življenji:   »Ustanovljene ste na go-
riškem modroslovnem učilišču samostojne učilnici za deželni jezik slovenski in laški in tretja učilnica za kmetijstvo". Sprožil je bil menda to važno reč tedanji vodja modroslovskega učilišča Avguštin baron Codelli, stolni prost. — Znanci smo se popraševali, kaj to pomeni, in ali se bo treba teh novih naukov udeleževati, in kterih. Ko se je ob novem letu 1848 ta nova šola začela, je derlo vse v laške razrede z mano vred, v slovenske pa je bolj radovednost gnala nektere, kot prava zavest važnega cilja in konca. Tu nas trešči duh časa po glavi in nov svet se nam odpre. Suščeva zora tistega leta ni bila ravno „musis amica"; in kako bi ne bile omolknile modrice ! Rožljanje orožja in vojaške vaje so  bile oskrunile njih svetiše.
Po reformativnem puškarenji leka 1848 — 1849 nastopi za šolstvo doba prenaredb. Prestopna doba ima vselej in povsod svoje sitnosti in težave, morda največje pa pri šolstvu,  in sosebno pri nas.
Goriška gimnazija, da si ravno 25 dolgih milj od nemške meje med slovenskim in furlanskim ljudstvom, se šteje že čez 70 let za „ausserste deutsche Culturstatte" v jugozahodu. Leta 1850 je prišel „Organisationsentwurf fiir die osterr. Gvmnasien" — gimnazijalni „koran" na svetlo, in prusijanski cepič se je moral berž ko je bilo mogoče tudi divjemu drevesu na bregu Soče vcepiti. Z Dunaja nam pošljejo mogočnega organizatorja, moža železne volje. Našel je tla, kakor sam pravi, po mnogoterih upljivih spod-kopaue. Po dolgem parlamentiranji leta 1849, — gimnazija je imela tisto leto demokratično ustavo — se je udalo mo-droslovno učilišče in se združilo leta 1850 s ponosno novo gimnazijo. Kakor okorna lakaja v novi livreji ste stopale za starim gospodom slovenščina in laščina pričako-vaje novih povelj. O tem času se je začelo veliko preselo-vanje, prava „V61kerwanderung-a" z novim duhom navdanih učenikov, kterih sem, razun starih invalidov, ki so sčasoma odpadli, od leta 1850 do 1860 v vsem skupaj 40 (piši in izgovori štirideset!) naštel.                              (Dal. si.)
99
Narodnost in slovenščina v Gorici.
(Dalje.) Izpustivši vse, kar ne zadeva nase reči, preglejmo
stan slovenščine od leta 1848 do zdaj, in sicer iz
sledečih ozirov:
1. Postave. Leta 1847 sta bila ustanovljena 2 slovenska razreda (elementaren in izobraževaven), ki sta ostala jedro vseh poznejih prenaredb. Nova organizacijska osnova leta 1850 veleva, da se mora rnaterni jezik, kjer ni sam tudi učni jezik, po vseh razredih učiti, in naš organizator ga je začel pošteno in skerbuo v perve' razrede gimnazi-jalne vpeljavati. „Posebna skerb" — pravi — „se je obračala na to, da je bilo učencom ne le mogoče, temuč zapovedano se v maternem jeziku izobraževati.
Na ^Hinterpfortchen" ni nihče mislil v tisti, narodnemu prizadevanju prijazni dobi. — Cesarski patent 31. decembra 1851 je overgel poprejšno konštitucijo, in vez deržavne edinosti in centralizacije, ki je polagoma obveljala, postaja nemški žive Ij, in živo srebro v našem termometru začne padati.
Ministerijalni ukaz 4. junija 1852 se glasi: „V goriški gimnazii naj se začne učba slovenskega in laškega jezika v 3. in 4. gimnazijalnem razredu za slovenske in laške učence po njih rodu, in če ni moč zvediti ga, po razsodbi tistih, kteri imajo za njih odrejo skerbeti. Slovenščina ali laščina je zapovedan nauk; nasproti pa naj se ur, ki so bile do sedaj za deželna jezika odločene, nemškim 3 priveržejo. V zgornji gimnazii se morajo zapovedani laški tečaji po moči sčasoma na 4 leta raztegniti; kar se slovenščine tiče, naj se za zdaj v dva tečaja stisne do tiste dobe, ko bo kazalo tudi njo na 4 leta raztegniti".
Ministerijalni ukaz 5. januarja 1854 se glasi:
j,Nepogojno zapovedan je nauk učnega in nemškega jezika, kjer ni že tudi učni jezik; drugi ali tretji deželni jezik je le za tiste učence zapovedan, kterim je rnaterni jezik". V razlaganji te postave je bil nekdo dokazal, da v Gorici je nemški jezik rnaterni jezik vseh učeneov, — druga dva, slovenski in laški (furlanski), sta deželna jezika!! — Mesca februarja t. 1. je došla napoved do šolskega vodstva, da naj predloži berž ko je mogoče, osnovo učnega reda za slovenski in laški jezik; mesca maja so bili takratni slovenski in laški učitelji naprošeni, naj bi nasvetovali, kaj in kako. V poglavitni reči so bili vsi ene misli; terjali so podaljšanje nauka. Čez 2 leti je bil ta predlog deloma po-terjen, potem ko se je ta zadeva menda še večkrat v protokolih sprožila bila.
Razpis ministerski 16. dec. 1854, s kterim se razgla-sujejo nektere največje določbe o gimnazijalni organizacij zaukazuje med drugim: „Kar se tiče učnega jezika, bodi poglavuo pravilo to-le: naj se podučuje vselej in povsod v tistem jeziku, s kterim se da izobraževanje učeneov najbolje pospeševati". Ta ukaz ni pri nas nič prenaredil.
Razglas našega teržaškega namestništva 30. oktobra 1856 vreduje učbo deželnih jezikov (slovenskega in laškega} in je za to posebno važen, ker poterjuje nekako gori omenjeni predlog od leta 1854. Vsled tega ukaza se mora učiti zanaprej slovenščina (laščina) v treh razredih po 2 uri v tednu, in je zapovedan nauk za vse učence, berž ko stopijo v gimnazijo. Tisti, ki so te 3 tečaje z dobrim uspehom doveršili, prestopijo v (novi) ponavljavni tečaj po 1 uro na teden, in ga morajo do konca gimnazije neprenehoma obiskovati. V tem pa, ko se v svojem maternem jeziku izobražujejo, imajo priložnost, se zraven še druzega deželnega jezika učiti". Zapoveduje še na dalje, da za zdaj (1856) naj se prične slovenski nauk v 2. gimnazijalnem razredu, in da v 1. slovenskem tečaji naj se razlaga po nemški, da se učenci zraven tudi v nemščini urijo. Ta postava leta 1856, razglašena v konferencii gospodom, kterih ne zadeva, se je še le letos spet, po na-ključbi na dan spravila. Iz nje posnemamo, da je slovenščina (v principu) za vso gimnazijo zapovedan nauk, in da ponavljavni razred, ki se je bil že leta 1857/8 pričel, ima postavno podlago, česar ni do letos nihče vedil.
Lani je bila slovenščina (in laščina) spet nekako v nevarnosti. Iz pedagogiškega ozira so jo hotli v vikše gim-nazijalne razrede poriniti. Otrok — tako so modrovali — se mora do 3. gimnazijalnega razreda treh, potem 4 jezikov učiti; to mu ne le prevelike težave dela, temuč v njegovi glavi postane taka zmešnjava, da nazadnje reva ne ve ne v enem ne v drugem jeziku misliti ne pisati. Da ta ni bosa, kdo bo tajil? Pa, pereat mundus! maternemu jeziku gre svoja pravica; pomagajte si, kakor morete. Ce se vam otroci smilijo, vedite, da nam še bolj, toda iz druzih vzrokov. Razsodba o točnosti dokazov pro in contra se je prepustila dotičnim vradom. Težko smo pričakovali važne rešitve; tu vmes pa pride imenitni cesarski ukaz 8. avgusta 1859; al miuistersko rešenje te zadeve (12. januarja t. i.) se glasi: „Kar se tiče slovenščine in laščine, ni kaj varno v tacih rečeh navadne vredbe majati, in kjer je za večino učeneov potrebno, se z obema jezikoma so-znaniti, bi utegnilo biti najbolje, „da se sedanja vredba ob-derži, po kteri je vsakteremu mogoče, se — česar se močno želi — z vsemi jeziki te provincije neprenehoma pečati."
2. Na podlagi teh postav, je bil učni red v raznih letih sledeči:
1848.   se je razlagala slovenščina, ut supra, v dveh (element, in izobraž.) prostih razredih po 3 ure v tednu.
1849.  tudi tako.
1850.  Zvunej obstoječih prostih razredov (5 ur) se je vpeljala tudi že v 1. gimnazijalni razred, kot reden in zapovedan nauk (3 ure).
1853. 3 obligatni razredi po 2 uri od 3. gimnazijalnega razreda naprej; v 1. in 2. gimnazijalnem razredu po 3 ure; razlaga se v tem razredu po nemški; nemščini ste bile po verh se 2 uri odločene.
1852.  Spet dva razreda za učence od 4. razreda gimnazije naprej (po 2 uri); v 1., 2. in 3. gimnazijalnem razredu tudi le po 2 uri.
1853.  3 obligatni razredi po 3 ure in nič druzega.
1854.  Zavolj pomanjkanja učenikov se je skerčila slovenščina v 2 razreda po 3 ure.
1855.  3 razredi po 3 ure.
1856.   Pervega polleta nič (zavolj pomanjkanja učiteljev); v 2. semestru 3 razredi po 3 ure.
1857.   3 razredi po 2 uri.    Konec t. 1. je bila pervi-
100
krat preskušnja  zrelosti   iz   slovenščine.   —   Od  začetka šolskega leta
18587/s- 3 razredi po 2 ari (začne se e 2. gimnazi-jalnem razredom, popred se je začenjalo s 3.) in poverh se „ponavljavni" tečaj zapovedan za vse zgornje gimna-zijalce po doversenih pervih 3 razredih.
3.  Učitelji. Leta 1847 je bil v razglasa ustanovitve slovenskega ačilišča ob enem tudi konkars za učenika razpisan. Preskasnja je imela biti ustmena in pismena; plača (remuneracija) 300 gold. st. dn. iz provincijalne matice. Preskašnji se ni bil nihče podvergel; tedaj prevzame slovenščino neki gimnazijalni učitelj, ki je bil 19. dec. 1848 tudi za naprej poterjen. Leta 1850 je prevzel ves slovenski nauk tudi v 1. gimnazijalnem razredu.
1851.  se je sloveuščina v 1. gimnazijalnem razreda katehetu spodnje gimnazije izročila; vse drugo je ob-deržal stari redni suplent do svoje prestave (v Zagreb) 8. oktobra 1851.
1852.   Zvunej kateheta prevzameta slovenščino dva nova gimnazij al na suplenta; eden jo še celo drugo leto obderži; za unim nastopi 1853 drug suplent; vsi skupaj pa odstopijo pred začetkom šolskega leta 1853/4 zapustivši gimnaz. vodstvo v veliki zadregi.
Tu nastopi doba u na njih suplentov, ki so jo z ozirom na svoje druge opravila s posebnimi pogoji prevzeli. Ta vredba je terpela dve leti, in 3 domoljubi so ta čas domo-rodno reč podpirali.
Kjer jim pa njih druge dolžnosti niso pripustile, se dalje s tem naukom pečati, je mogla slovenščina z začetkom šolskega leta 1855/6 popolnoma nehati, kar se je tudi laščini že dvakrat zgodilo.
Primeri se, da zmanjka kateheta v spodnji gimnaziji. SI. deželno poglavarstvo razodene prečastitemu nadškofijstva željo, naj bi blagovolilo pripravnega kateheta nasvetovati, ki bi bil tudi sosebno slovenščini kos. 8 takim pogojem je bila res veroznanstvena stolica (ob enem za vso gimnazijo) razpisana in v 2. semestru 1856 je prevzel novi katehet tudi slovenščino. Dasiravno je že pred dvema letoma v drugo službo prestopil, princip je bil ustanovljen in njegov naslednik -— ki je že pred njegovim odstopom poslednje mesce slovenščino učil — jo je obderžal zraven veroznanstva.
Tako so stale reči v začetku šolskega leta 1857/8. Tu dobimo novega filologa. kteremu se je, ker je želel se s slovenščino pečati, en razred izročil. Učenikov je bilo tedaj deset, ki so se večkrat tudi med letom (tudi sred semestra) menjali.
Do šolskega leta 1853/4 nahajamo slovenščino v rokah poprejšnih rednih gimn. učenikov, potlej nestanovitnih gim-nazijalnih suplentov; potem jo učijo 2 leti pristranski su-plenti, potlej poldrugo leto katehet. In nasledki te raenje? „Non convalescit planta, quae saepe transfertur" (Sen.).
Še le z začetkom šolskega letav 1857/8 je nastopila stanovitnost na gori omenjeni podlagi. Cesar je visoka vlada vselej želela, da bi namreč redni gimnazijalni učitelji deželne jezike prevzeli, se je to leto spolnilo. Kdor ima pri šolah kaj opraviti, pozna razloček med u nanj i m in rednim učiteljem. Pristranski učitelj je najemnik in bodi še tako izversten, peto kolo je. Pervi pogoj namreč srečnega vspeha bodi si kterega koli nauka je ta, da učenec, prispoznavši veljavo učenika, čisla njega in njegov nauk. Mladost pa je norost. Z nezrelo mladino se da le s silo in disciplino kaj doseči in tu je moč in veljava unanjega učenika precej pri kraji. Rednega učitelja pa podpirajo, če je treba, „vsegamogočnia protokoli.
4.  Učenci in mnogotere okoljšine. Za-nje in za učenika velja Senekov rek: „Idem et docenti et dis-centi debet esse propositum, ut ille prodesse velit, hic proficcre". (Epist. 108.) „Velit"! — pa kdo ne ve, da „velit" in „possita sta brata? — Tu mi pride na misel neka natorna prikazen:  bor vlažnega juga z ojstro burjo;
dež ali jasno vreme je potem nju zmaga. Ravno tako se bori v možganih naše mladine slovenski z nemškim duhom in ta psihologični proces je prav zanimiv. Do 3. (4.) šole premaguje sploh krepka slovenska (sosebno gorijanska) na-tora, poslednjič pa obleži vsa spehana na duhovnem borišču. Mlade glavice so že polne tistih nesrečnih ptujih fraz, in le v potu svojega obraza se silijo po slovenski misliti. Tu se začne za učenika Sisifova naloga; veliko ima opraviti, preden jih pripravi spet na kolovoz slovenskega mišljenja. Peljati jih je treba v duhu med njih rojake, in prigovarjati jim, namesti da si glavo belijo s sitno prestavo nepripravnih ptujih besed in okornih perijod, najraje poslušajo mile domače glasove v cerkvi, za ognjiščem, na polji. Vse to pa bo pri izobraženih, znanstvenih sostavkih premalo zdalo; tu se ne more tirjati, da bi za vsako versto kmet z lulo čepel; treba bo slovenske bukve pridno prebirati. In tu naletimo na dva poglavitna zaderžka:
a)  Pomanjkanje slovenske knjižnice in pripravnih, sosebno poetiških zbirk za odrašeno mladino. Nadušiti se da zgornji gimnazijalec le s poetiškimi umotvori, kakoršni so Koseško vi. Če pa hočemo na pr. nektere Koseskovih brati, imamo za 40 učencov 1 iztis 5)Novicu, in kako sitno je vsak hip drug tečaj „Novic" s saboj vlačiti. Pisava v „Cvetji jugoslov." ni za nas, dasiravno se te zbirke radi poslužujemo. Po Cegnar-jevih pesmih hrepenimo že davno; človek bo saj imel mladini kaj ponuditi. Upamo tudi, da bomo duplikatov iz Kopitarjeve biblioteke udobili.
b)  Sedanja učna vredba po gimnazijah. Prerojena gimnazija — to vsi vejo — je le mladenčem iz-verstnih zmožnost primerjena, večina mladine pa, kakor jo je Bog dal, ima preslab želodec; več ko je, bolj hira. V zgornje razrede prinesejo učenci malo čverstega in čilega duha s sabo; tu se jim še le jedi gatijo, in če zraven še druge podučujejo, jim ne ostane za privatno branje čisto nič časa. Šolske izobraževavne sredstva so učencom tlaka, in udušijo namen irobraževanja. Nepristranski učitelji pomi-lujejo te in druge napake, pa si ne upajo govoriti, da bi jih starokopitneže ali jezuite ne grajali.
Obernimo se na drugo stran.
6 — 7 naukov se razlaga v 20 — 23 urah v nemškem jeziku, in le 1 nauk 1—2 uri po slovenski, in nemški učni jezik se poverh še ex professo 25 ur uči. Proti temu ni druzega reči, kot to, da v taki tesnobi bolehave slovenske persi dosti težko sopejo.
Pa tudi tega ne verjamem, da bi se ex- in neslovenski učitelji svoje na(e)rodnosti in njenega upliva popolnoma znebili; več kot mlačne pasivnosti pa ne more nihče od njih terjati.                                                                  (Kon. si.)
106
Narodnost in slovenščina v Gorici.
(Konec.)
Značaj našega, dasiravno s slovenskim obročem okovanega mesta — obračajmo to reč kakor hočemo — je in ostane — furlansk. Italijanski govorijo Judje in italijanski vseljenci, sicer pa se poslužujejo tudi Furlani njih pismenega jezika, kjer se furlanski sploh ne piše. Nahajajo se v tem narečji le nektere bukve bolj šaljivega za-popadka, koledarčki, travestirana Eneida in Georgikon Vir-gilijev. Nemški govori plemstvo, ki je med nami nekaka oaza (zna pa tudi ljudski furlanski in italijanski jezik); ptuji vradniki, vojaški častniki, pokojniki; in deloma tudi slovenska,  po nemški izšolana gospoda.
Slovenski posli in novi vseljenci govorijo po slovenski, dokler se ne pofurlanijo, kjer škricova suknja je čuden magnet in prosti 55šklav" nima dovolj moralne moči, da bi se furlanski civilizacii ustavljal.
Gorska dekla je komaj par tednov v mestu, in že se sili furlanščino lomiti; če pa govori po slovenski, ne govori več po domače, ker s kmečko besedo bi utegnila mestno besedo oskruniti. Kakor obleko je treba tudi domačo slovenščino po kopitu furlanske gospodinje prenarediti. Slov-niške sklone, čase in naklone skor še manj pozna kot belo domačo pečo.
Vse prav, pa kaj imajo dekle z gimnazijo opraviti? Ne zamerite; mi se je zareklo; hotel sem le sinove modric popisati. Tudi njim se škricovska furlansčina kaj rada in berž prikupi,   in prostovoljno ji izročijo   žezlo na ulicah in
v šoli in se kar ne bojijo strele serditega „Jovis tonantis:4* „Kdor zaničuje se sam, podlaga se tujčevi peti^.
Zakoni med slovenskimi ali slove n sko-Ia š-kimi posli, ki ostanejo v mestu, niso le izvirek proleta-rijata, temuč prava kuga za versko in narodno o d-rejo otrok. Stariši perve verste molijo in se pogovarjajo med sabo po slovenski, v pričo otrok pa, ki so za slovenščino „ffeneratio viperina", ee silijo po laški, da jih ne pohujšajo; pervotno najvažniše versko podučevanje je celo nemogoče; pa tudi jih ni menda bolj spačenih in sirovih otrok, kot so ti furlanski pankerti slovenskih sta-rišev s slovenskimi priimki. In gotovo več kot polovica goriških prebivavcov je ali je bila te baze.
V taki babilonii tedaj živijo leta in leta naši slovenski učenci. Doma slišijo večidel le furlanski ali slovensko-fur-lanski jargon, po ulicah poverh še italijansko-slovensko-nemško žlobodranje, in v šoli se ukvarjajo s staro klasičino v poterjenje, menda, poslednje slovniške izjeme. To je vendar le preveč plevela za slovensko pšenico!
Posebna prikazen v naši gimnazii, ki ima svoj vzrok v popred omenjenih okojjšinah, je znamenito število narodnih polutanov. Človek ne ve, kaj početi s tacimi topirji; njih narodnost je le negativna, in obstoji vtem, da se slovenščine sramujejo in jo zaničujejo.
Vsem tem neugodnim uplivom, razmeram in zadeižkom podaja pa še le pravo moč tista železna srajca, ki oklepa vse misli, djanje in nehanje šolske mladine — nesrečni klas, ??scholae discunt". Veljava slovenskega klasa ni bila in ni še določena. Po sedanji vredbi mora učenec perve tri tečaje tako dolgo obiskovati, dokler ni zrel za izobraževavni tečaj; sme se tedaj, če je treba, 2 in 3 leta v enem razredu obderžati, in to — pravijo eni — je zadosti ojstra pokora za slovensko dvojko, in ni je treba še v načelni klas zarajtati. In res utegne biti včasih razmera med učenci ravno tistega gimnazijalnega razreda nekako posebna; pogreša se tisto važno „ceteris paribus^ — podlaga pravične razsodbe. Postavimo: zmed 4 učencov en ega gimnazijalnega razreda obiskuje 1. (rep.) 3. slov. tečaj; 2. ponavljavnega 3. (Lah) 3. ali ponavljavnega laškega; 4. (Lah ali Nemec) 1. slovenskega. Učbena tvarina ni nikjer natanko in postavno določena, in terjatve raznih učiteljev so razne; uprašam tedaj: se smejo li vsi štirje z enakim vatlom meriti? In vendar je to slovenščini v znamenito škodo. Dvojka iz kterega koli druzega nauka da načelno dvojko, in le slovenska (rep. laška) dvojka nima te moči. To krati slovenščini čast in veljavo. „Sublatis studiorum pretiis etiam studia ipsa pereunt"  (Tacit. Anual.J
Nekterega naših kolegov bo mikalo morebiti zvediti, kaj je prav za prav nas ponavljavni tečaj, kteri obsega vso zgornjo gimnazijo, in dobiva vsako leto nov kontingent, namesto razpusčenih veteranov? V 1. klopi sedi petošolski novinec in v zadnji ponosni kandidat zveličavne „mature;'. To pedagogično zastavico smo poskusili mi tako-le rešiti: Poglavitna reč so pismene vaje; sicer pa se spravi vse, kar se hoče razlagati v 4 kupe, in po tem kolobarji sliši ta še le v 4. letu, kar uni v pervem.
Ta važni razred se je začeJ, kakor sem že gori omenil leta leta 1857/s. Tedanji šesto-, sedmo- in osmošolci so počivali že 1, 2, 3 leta po doveršenih zapovedanih tečajih; ravno tako dolgo so počivali, da se je skor ves slovenski sok ž njih izcedil, in nekteri nosijo še zdaj „iniqui-tates patrum" (poprejšnih okoljšin). „Frangas citius, quam corrigas, quae in pravum indurueruntu.  (Quintil. Inst.)
Koliko lupin, preden se pride do jedra! Sedanji stan slovenščine v naši gimnazii po vsem, kar sem razložil, je tak-Ie:
Novinci v pervih razredih ne poznajo razločka med slovenskim in kterim koli drugim naukom, kjer ga tudi učenik noče poznati; prav voljni so in pridni. Do 3. slovenskega razreda  se morajo   ne  le   slovnice   in   pravilnega
107
pisanja „en gros" navaditi; temuč jezik in pero jim mora že precej gladko teči. Za ohrambo te temeljne stavbe mora potem učenec sam skerbeti, kjer izobraževavni razred (po eno aro) utegne komaj lepšati in Učiti, tem manj z novega zidati. Sedanjima učenikoma ni slovenščina pasterk, in čas, ki sta ga nji odločila, ni drugim dolžnostim vkraden pičel ostanek, marveč dovolj obilen in s popolno zavestjo po resnim prevdarku domorodni reči  posvečen.
In vspeh? Vem, da stanu slovenščine po raznih gimnazijah ne gre vselej soditi po uskokih, ki se preseljujejo iz ene gimnazije v drugo; pa če je to merilo tu pa tam pripuščeno in če je res, kar od drugod beremo in slišimo: naj bojo domoljubi zastran goriške gimnazije brez skerbi. Sostavki, ki jih nekteri naših fantov vkljub vsem neugodnim okoljšinam in   zaderžkom,  v   1   uri brez ;,slov-
nice in besednjaka", spišejo, so — — —  —
„Toda služabnici molk, sodba spodobi se vam". Sodite! sicer pa varujte se, da vas Prešernova pušica ne zadene:
„Le čevlje sodi naj kopitar. *)
Sploh velja, kakor povsod, tudi tukaj, kar je že Se-neka vedil, da „multum restat operis, multumque res ta bi t". Mnogo ledine je še za vse in za slehernega, toda „laus non est in facto sed in eo, quemadmodum fiat"; in Ciceron je resnico govoril, rekši: „Semper me causae eventorum magis movent, quam ipsa e ven ta (Att.).
Še nekaj! V 48. listu 30. nov. pr. I. omenivši dopise iz Tersta in Gorice v dunajske časnike zastran cesarskega ukaza 8. avgusta 1859 se pritožijo „Novice", da jim v tej zadevi nihče ne piše, in pozneje se je še nekdo drug nad tem  molčanjem spodtaknil.
Glasoviti ukaz zastran učbenega jezika se je tudi pri nas skoraj strastno pretresal, in dotični sostavki po časnikih so bili za nekaj časa vso drugo politiko v kot potisnili. Naši furlanski „italianissimitf s klobukom a la Cavour — imena nekterih pa se končujejo v n\bu in „ek" — so trobili ravno tako, kakor pred 10 leti. Zarivši gobec v mestni prah, kakor štruc, ni čuda, da ne vidijo nobenega Slovenca okoli sebe. Omikonosni Nemci pa in njih reponosniki imajo v tacih rečeh svojo posebno taktiko. Prepiraje se z Lahi nastavijo risane slovenske topove in dokazujejo, da v 10 letih je v goriški gimnazii 20% več Slovencov kot Lahov, ergo — slovenska bo gimnazija, če nima biti nemška. Proti nam pa obračajo Armstrongove baterije, tiste capaste ugovore, da nimamo bukev, slovstva in učenikov. Mi pa, ki nismo ne ideologi ne utopisti, smo berž spoznali, da ukaz je — ukaz. Sicer pa smo gladovno požirali in prebavljali neprecenljive sostavke v „Novicah"; A dopis iz Marburga v graškem ^Telegrafu", ki je meril in zadel protivno stranko naravnost v serce, je bil nekemu tukajšnemu domorodcu po neznanem potu došel. Kar se tiče naše gimnazije, je „neiz-prosljiva logika djanskih razmer", ktera nas — gluha in slepa za vse drugo — s tem le dilemom zavrača: ali dvojna (slovensko-laška) gimnazija, — in tu se razbije ves naš up na školji dnarnih zadreg, — ali pa nemška. Tako premišljevanje tare duha in je menda vzrok molčanja tukajšnih Slovencov v tej zadevi. Njih geslo je: Molči in delaj po vesti in postavi.  —
Ravno ko sem sklepal ta sostavek, nam doide od visokega mii.isterstva nek učbeni red za češki jezik na nekterih čeških gimnazijah v prevdark, in upraša se: ali bi se ne prilegel morda tudi primorskim gimnazijam, kjer so pa razmere zavoljo dveh deželnih jezikov bolj težavne. Po tem načertu bi se razlagala slovenščina po vseh gim-nazijalnih razredih po 2 do 3 ure. Kakor se zdi, je deželnim jezikom v Primorji nova doba napočila, in cesarski ukaz bo, če ne po čerki, saj po duhu tudi pri nas veljavo zadobil.    Upajmo!   veternica se obrača po jugu,  in sionski
*) Sapienti sat!
čuvaji ne spijo.    Njih  zmage   in pridobitve  bom ob svojem času naznanil; sicer pa tolažimo se: „Quod ratio nequit, saepe sanavit moraa. (Sen. Agam.~) V Gorici 10. marca 1860.             Andrej Marušič,
katehet spod. gimnazije in učitelj slovenščine.