GLEDALIŠKI JJST
ANTONIN DVORAK:
Mms&lks,
OPERA
1945-46
GLEDALIŠKI LIST
SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA 1945-46	OPERA	Štev.	4
Emil Frelih:
Simfonija večnega hrepenenja
>Rusalka* nima pomanjkljivosti, temveč je mojstrsko delo genija, ki se je rodilo v najbolj srečnih trenutkih njegovega tvornega zanosa.
(Iz lista »Narodni divadlo«).
Kako toplo je človeku, kadar se v srebrni mesečini sredi loga potopi njegova duša v pravljično tajinstvenost neznanih prirodnih sil in ga z mehkim valovanjem in utripajočim zvenenjem obdaja čudežna poletna noč, polna zvezd in prepolna skrivnostnih šepetov. In če poslušaš glasbo Dvorakove Rusalke, imaš prav takšen občutek poletne noči, v kateri skozi lahni soj prozorne mes-ečine kot zasanjan zagledaš v brezbrežni dalji, mehko in skoraj nezaznavno, kakor dih nežno valovanje breztelesnih vilinskih bitij, v uho pa ti šepečejo skrivnostni šumi, prelivajoči se v božajoče melodije, žuboreče kakor studenčki, ki so potajno privreli iz osrčja zemeljskih globin. Nehote prisluhneš šepetu lahno vzburkanih valov, šelestu drevesnih krošenj v podrhtavanju pomladnih sapic, presnavljajočemu se utripu dihajoče zemlje, liričnemu vztrepetavanju vsemirja. Pravljico, ki jo doživljaš ožarja še lahen erotičen utrip, ki se omamno preliva od nežn'e, globoko čustvene otožnosti do sladke in drhteče opojnosti, od čiste predanosti pa do vročih razžarjenih strasti. Kakor da bi skrivna čarobna moč prebujala pesmi prirode in zajemala nenehne utripe življenja ter jih spajala v prečudežno simfonijo, v sozvočje, ki boža
45
in hladi človeško dušo, ki leči od ponižanja in krivic ranjeno srce! Vse, kar je čistega in plemenitega v življenju, združuje ta glasbena umetnina in če ti je treba tolažbe in zdravila ali tihega zadovoljstva, prisluhni neskončnemu hrepenenju Dvorakove duše, ki zveni v glasbi Rusalke s takšno sugestivno močjo, da daje vsakokrat resnično uteho tudi našemu hrepenenju.
Antonin Dvorak: Rusalka
Stari pravljični motiv vodne vile, ki si zaradi ljubezni do človeka zaželi človeške duše, pa je v tej ljubezni kruto prevarana, je dal Dvoraku inspiracijo za opero, polno prekrasnih liričnih mest, pa tudi dramatičnega razvoja, ki priča o močnem doživetju Rusal-kine tragične usode.
Libreto je 1. 1899. napisal Jaroslav Kvapil, ki je bil vedaj že v prvih vrstah mlade češke pesniške generacije. V uvodu k prvi izdaji je sam naznačil vire, ki jih je možno zasaditi v njegovem delu: pripovedko Undine nemškega pesnika Friedricha de la Motte Fouqueja, pripovedko Morska žena H. C. Andersena in starofran-cosko pripovedko o Melusini, Iz tega je razvidno, da je motiv sam na sebi star in da se ponavlja pri raznih narodih. Ravne operna Kterafur?. obsega vrsto del s podobno in slično snovjo. Izmed teh naj navedemo Rusalko A. S. Dargomižskega (ki je sicer vsebinsko dekaj različna od Dvorakove) ter epero Undine nemškega komponista A. Lortzinga, ki sta edini še ostali živi do danes. Četudi Kva-pilov libreto po snovi ni izvirno delo, mu mrramo to priznati za njegovo pesniške in dramatsko obdelavo. Pcsr čila se mu je zamisel, dati libretu nastrojenje češke pravljice, kakor ga najdemo pri Nem-covi in Erbcnu. To se javlja v gledanju tragičnega razvoja dogajanja v luči spravljivosti in sočutja. Zato dobi tudi negativen lik del dobrega jedra iri njegova dejanja so opravičena z motivom neizbežnosti usode.
Ljubezen Rusalke in princa je posledica vzajemne privlačnosti dveh bitij, ki ju je narava postavila nezdružljivo vsaksebi. N'e
46
moreta se združiti v življenju in se spojita v smrti; vse, kar ti dve osrednji postavi obkroža, čuti z njima in zanje dela, toda vsakdo na svoj način. Na Rusalkini strani vidimo povodnega moža, Ježi-babo in vile, na strani princa pa lovca, oskrbnika, kuharčka in do neke mere tudi samo knežno. Tuja knežna, ki je cd vseh likov v pravljici najmanj simpatična in najmanj izdelana, zavrne princa, kmalu potem ko ga je bila pritegnila k sebi in s tem zvišuje nedoslednost svoje pojave — vendarle s tem nehote pomaga princu, ker napravi njegov povratek k Rusalki razumljivejši, poleg tega pa že pokaže na prepad med samo seboj kot človeškim bitjem, in med svetom prirodnih čarov, v katere je uklonjen tudi princ, brž, ko se je približal Rusalki. Dramatski konflikt torej raste iz dotika dveh svetov, ki se zaman poskušata zbližati. Narava jima to prepoveduje. Rusalka in princ umreta, ker sta se hotela zoperstavljati njenemu, zakonu.
Poznanje scene je omogočilo Kvapilu, da je lahko v svojem tekstu ne samo plastično razčlenil posamezne prizore in vsakemu dal določen izraz in nastrojenje, temveč da je v njem lahko razpredel bogat tok širokega, večinoma erotičnega lirizma, ne da bi dal čutiti (razen mogoče v tretjem dejanju) kako malo je v libretu pravega dramatičnega vzgona. Lirizem v Rusalki ni le dopolnilo dramatične konstrukcije, temveč je sama sebi sredstvo izražanja.
S komponiranjem Rusalke je Dvorak začel 21. aprila 1900. Njegovi prijatelji poročajo, da je delal z velikim zanosom.. Delo mu je šlo naglo od rek, tako da je bila partitura I. dejanja 27. junija dokončana. Gela opera pa je bila dovršena 27. novembra istega leta, torej v dobi komaj 7 mesecev.
V	glasbenem izrazu Rusalke najdemo jasne znake stila, ki se je tedaj začel uveljavljati pod imenom glasbenega impresionizma. — Začetek tega stila najdemo že v drugem ciklu Slovanskih plesov, zlasti močno pa v Dvorakovih simfoničnih pesnitvah, ki so naravnost napoved glasbe v Rusalki in to ne le harmonsko, temveč tudi po iskanju novih zvočnih barv. Ti novi barvni učinki v Rusalki niso sami sebi namen, temveč so važno sredstvo izražanja.
Dramatično - glasbena struktura te opere združuje motivično prekomponirani stil novo - romantične opere s starejšim slogom
47
opere z zaključenimi glasbenimi točkami (arijami, prizori itd.), v organično enoto. Tako je nekaj mest uglasbenih v pesemski obliki, n. pr. Rusalkina pesem mesecu, arija povodnega moža v II. dejanju in obe sceni gozdnih vil. Ti posamezni zaključeni odlomki se spajajoč drugimi, ki so svobodno zgrajeni iz temeljnega motivičnega materiala, kot so n. pr. Rusalkini ariji v II. in III. dejanju, prinčevi ljubezenski spevi, duet princa in knežne, slavnostna glasba v II. dejanju i. dr.
V	Rusalki zasledimo princip vodilnih motivov, sicer prevzet od Wagnerja, ki ga je pa Dvorak razvijal dalje v samostojnem smislu. Vodilni mct;v Rusalke n. pr. ne ilustrira vedno enako njene pojave, temveč predvsem dramo Rusalkine ljubezni do človeka. Tej je dal komponist enoten motivičen temelj. Pri drugih motivih opazimo, da izražajo pripadnost določenih oseb k skupnemu življu. Tako je eden najvažnejših motivov cele opere motiv vodne moči in vodnega čara.
o-. st r—* f -1—m		0		r=^=l		J -
■ • "J ff ^ — f •		_		 / . . <	1	
Ta motiv določa ne samo Rusalko kot del vodnega življa, temveč tudi povodnega moža kot vladarja vodnega kraljestva; in še izraža pozneje isti motiv neodoljivi čar, ki vabi princa.
Kakor je Rusalka osrednja postava cele pravljice, tako je tudi njena tema ena od temeljnih in osrednjih prvin v glasbeni gradbi opere in s’e pojavi že v kratki predigri.
Princ nima samostojnega motiva, vendar se karakteristično veže k njegovi usodi tema iz lovčeve melodije (za sceno) v I. dejanju. Pač pa ima lastne motive knežna kot protipol Rusalke, Vsa pri-
48
rodna pravljična bitja (povodni mož, Rusalka, vile, ježibaba) so povezana z enotnim kratkim ritmičnim motivom.
e/z
Pri pregledovanju partiture torej opazimo kljub popolni svobodi, ki se je je držal Dvorak v razvijanju svoje bogate glasbene fantazije, logiko in red. Čar Rusalke ni v detajlih, temveč v sili celotnega dojma.
V	glasbi Rusalke se niza melodija na melodijo, ena lepša od druge. Harmonije so sveže in bogate. Dvorakovo mojstrsko instrumentalno tehniko kaže bogastvo barv in zvočnost odtenkov. Predvsem pa je moč Rusalke v njeni pesniški in glasbeni lepoti. Tako je postala za »Prodano nevesto« najpopularnejša češka opera.
V	čast Ljubljanskemu Narodnemu gledališču lahko štejemo, da je bila prva inozemska predstava Rusalke 1. 1908. v Ljubljani, pod taktirko kapelnika Hilarija Beniška, z Marijo Collignonovo kot Rusalko in Orželskim v vlogi princa. Uspeh je bil le medel. Zato pa je bila tembolj navdušeno sprejeta 1. 1912. pod Vaclavom Tali-chom, z Marijo Ševčikovo v partiji Rusalke, Francem Kramperjem kot princem, ki je tudi režiral ter Josipom Križajem kot povodnim možem. Takratna kritika je pisala, da je predstavljala uprizoritev Rusalke vrhunec sezone.	?q	^
Življenje in delo A. Dvoraka
Anton Dvorak se je rodil 8. septembra 1841. leta v Nel ahoze vesi pri Pragi kot sin preprostega vaškega krčmarja. Poklic je najprej nasledil po svojem očetu, nato pa jv kmalu iz veselja do glasbe začel igrati po gostilnah za ples. Leta 1857. je odšel na slepo srečo v Prago, kjer so ga sprejeli kot violinista v neki manjši orkester, istočasno pa se je vpisal tudi na orgelsko šolo. V zelo težkih gmotnih in življenjskih razmerah je šolo dovršil, dosegel na končnem natečaju drugo nagrado in dobil nato leta 1862. angažman kot violinist v operi. Leta 1873. so izvajali v Pragi njegov Hymnus za mešani zbor ‘in orkester, ki je dosegel ogromen uspeh in vsesplošno priznanje. Z njim je tudi opozoril nase skladatelja Brahmsa, ki ga je odtlej podprl s svojo besedo in ugledom. Ko so Dvoraku podelili večletno državno štipendijo, je izstopil iz opernega orkestra in se posvetil izključno zasebnemu delu in kompoziciji. Cez čas je sprejel mesto profesorja na praškem konservatoriju. Medtem si je s svojimi deli že toliko utrl pot v svet, da so ga leta 1891. pozvali oelo v Ameriko, kjer je do leta 1895. deloval v Newyorku kot ravnatelj 'tamkajšnjega nacionalnega konservatorija. Po njegovem povratku v domovino so ga končno imenovali za direktorja praškega konservatorija, kjer je ostal do svoje smrti 1. maja 1904. V poslednjih letih je bil za svoje delo deležen najvišjih počastitev in odlikovanj in to ne samo doma, temveč tudi v tujini. Podelili so mu častni doktorat praške univerze in celo najznamenitejše angkške visoke šole v Cambridgeu. Njegov protektor Brahms mu je preskrbel založnika Simrocka, ki j'e tiskal domala vse njegove skladbe.
Dvorak je gradil svojo glasbo iz osnov češke narodne glasbe. Njegova tonska govorica je čista in jasna, predvsem pa nahajamo v nji neizčrpne vrelce melodij, porojenih iz čistega slovanskega občutja. Med sodobniki je veljal za zlasti velikega mojstra instrumen-tacije. Med njegovimi številnimi deli so dosegli menda najširšo popularnost njegovi značilni »Slovanski plesi«, ki jih je šestnajst po številu. Za njimi ne zaostajajo »Legende«, »Moravski dvospevi« in izmed sedmih simfonij zlasti čudovito delo »Iz novega sveta«, ki
ga je zložil v Ameriki. V komorni glasbi je ustvaril več kvartetov, kvintetov, serenad, zelo znane pa so tudi njegove uverture »Karneval«, »Othello«, »V naravi«, »Husitska«, »Moj dan« ter simfonične pesnitve »Povedni mož«, »Zlati kolovrat« i. dr. Na koncertnih sporedih se tudi mnogokrat izvajata njegova koncerta za violino
Antonin Dvorak
in koncert za violončelo. Ob teh skladbah je treba omeniti še veliki oratorij »Sv. Ljudmila«, kantato »Mrtvaški ženin«, »Stabat mater«, »Tcdeum« in »Psalm 149«.
Poleg svoje najbolj znane op’re »Rusalke« je napisal še par drugih: »Kralj in oglar«, »Vanda«, »Trmoglavec«, »Jakobinec«, »Vrag in Katra« ,in »Armida«. Leta 1937. so našli v njegovi zapuščini še opero »A|fred Veliki«, ki jo je prvi oddajal praški radio.
I
51
Nekaj režijskih misli k vprizoritvi Rusalke
Pravljica sama po sebi je že v vsem svojem bistvu pravi odrski otrok. Samo ta more v resnici gledalcu pričarati iluzijo pravega gledališkega ustvarjanja. Gledališče si ,je kot umetniška panogi že od vsega začetka zastavilo najbolj vzvišeno nalogo, ki jo more v življenju izpolnjevati samo čista umetnost: poseči v človeško notranjost in plemenititi njegovo duševnost. Pravljica, ki vsebuje največ tople prisrčnosti in miline, lepote in čustvene razgibanosti ter čarobne barvitosti okolja, ki človeka oplajajo, je najbolj poklicana, da s svojo poezijo vzdrami najplemenitejša čustva, ki so v sleherni duši pa se jih človek zave šele takrat, kadar ga zajamejo bogati vrelci nepoznanih vrednot notranjega doživetja. In če takšni pravljici dodamo še odgovarjajočo glasbo, kakor se je v danem primeru posrečita Kvapilovi pesnitvi, zajamčijo človeka resnični trenutki sreče in zadovoljstva.
Režiserju nudi pravljica kot je »Rusalka«, nadvse prijetno delo. Ni v njej tistih bleščečih prizorov, v katerih more režiser pokazati oblikovno zmogljivost množice. Skrivnost uspeha »Rusalke« tiči v tisti tihi, majhni in občutljivi kamrici, ki sprejema in tehta odtenke človeške duše, ki zadrhti od nenadne sreče, kadar vanjo posije topli žarek in se spet skrči v bolečini in joče, kadar jo zagrnejo temni oblaki. Prav zato je vsa teža dobre izvedbe prvenstveno na pevcih - igralcih, ki morajo odpreti srčno kamrico na stežaj, da lahko z vso občutljivostjo	svoje duše dojemajo	glasbo,	ki	jim zazveni v ušesih. Režiser je	v tem pogledu samo	vodnik,	ki	mora s
Širokim občutjem do predpisane glasbe in z vso svo.jo tenkočutnostjo voditi pevčevo občutje ter ga usmerjati v pravilno dojemanje: izvleči iz njega kar največ doživetja, kjer ga je premalo	in	uravnovesiti ga tam, kjer ga je	v pevčevem zanosu	preveč.	Dejanja v
»Rusalki« ni toliko — vsaj v dramatičnem smislu ne — da bi mogla že vsebina sama vzbuditi pri gledalcu tisto pozornost, ki bii ga skozi vso predstavo priklepala nase. Brez igralske notranje napetosti in najglobljega čustvenega dojemanja glasbe in vsega odrskega dogajanja, ki terja od pevca, v »Rusalki« bolj kot v marsikateri operi najvišje zahtevnosti, bi postale osebe na odru samo blede
52
in nezanimive figure, ki bi v svoji neizraznosti zamogle tudi dolgočasiti. Zato za pravilno izvajanje Rusalke ni v tolikšni meri važen slog dela, ki ga v pravljicah lahko pojmuješ bolj s svojo več ali manj bujno fantazijo, kot pa izvajalčevo čustvo v vrednoti pravilnega doživljanja, pa bodisi pri pevcu, režiserju, dirigentu, inštru-mentalistu ali pa pri delavcu v tehničnem ansamblu.
Kar se pa tiče zunanje režije, nudi prav »Rusalka« z vsemi svojimi fantastičnimi prigodami kar največ vpogleda v zakulisne delavnice. Predvsem prihajata semkaj v poštev inscenacija in razsvetljava. Inscenacijo smo obdržali isto kakor je bila pred leti, in ki v danih razmerah še najbolj odgovarja tehnični zmogljivosti našega odra. Lepa je v svoji stiliziranosti in ker je še dobro ohranjena, ni bilo s popravili prevelikih stroškov. Razsvetljava v »Ru-salki« je zelo važna, ne samo zaradi zunanjih lučnih 'efektov temveč podkrepuje tudi dejanje samo. Menda v nobeni operi ali vsaj v malokateri, ne spremlja \iogajanja v glasbi in na odru tako neposredno kot prav pri »Rusalki«. Življenje, ki se odigrava v dušah vil, Rusalke. povodnega moža, princa, knežne in Ježibabe, smo prikazali tudi s svetlobnimi efekti. Take imajo vile in Rusalka svojo modro luč, ki naj pevdarja tajinstveno življenje meseca, vode in gozdov, povodni mož zeleno barvo vodne globine, Ježibaba peklensko rdečo luč, ki je pogubila vodno vilo Rusalko, ker jo je s čarovniško močjo spremenila v človeško bitje; v drugem dejanju pa spremlja knežno svetlejša rdeča luč, ki poudarja strastnost in razvrat, dočim nedolžno Rusalko, kot nevesto, obseva čista belina, princa pa. ki niha med Rusalko in knežno, osrednja rumena luč, ki se nagiba k obema odtenkoma, v tretjem dejanju pa, ko usoda spoji princa in Rusalko, oba obliva skrivnostni soj noči, ki ustvarja slutnjo poslednje noči. V to pravljično prelivanje barv pa sovpada sončni vzhod in zaton, svetle zvezdnate in temne, oblačne noči, valovanje vode, plapolanje čarovničinega ognja, roke Rusalki-nih družic, svetle oči sove, nevihta z bliski, vetrem in gromom, od svetilk osvetljeni park ter okna razsvetljenega gradu. Skozi ta bomo tokrat videli silhueti princa in knežne v strastnem objemu ter razočarano Rusalko, v trenutku, ko je vse najbolj veselo. Prav s tema silhuetama, ki podčrtujeta kontrastno razpoloženje v gradu,
53
hočem v teh vrsticah povdariti, kako važno vlogo ima v operi razsvetljava, s katero je moči dati poudarek tudi vsebini. Ni tu najvažnejši režiser, ki določa in uravnava luč, pač pa zavisi pravilnost izvedbe.od vestnosti razsvetljača, ki mora poleg strokovne naobra-ženosti in iznajdljivosti imeti tudi vpogled v vsebine odrskega dela in tenkočutnost, kakor jc morajo imeti vsi gledališki poustvarjalci.
*
V	boljše razumevanje-opere »Rusalke« naj opozorim, da izmed človeških bitij v tej pravljici nihče ne vidi in ne sliši povodnega moža, zato prinčevi gostje v drugem dejanju ne reagirajo na njegovo petje, kakor, ga ne vidi princ, ko na koncu drugega dejanja potegne Rusalko v vodnjak, vidi pa samo Rusalko, ki je izginila v globočino«. V tretjem dejanju pa vendarle slišita in vidita povodnega moža oskrbnik in kuharček, kar pa ni logično, kvečjemu če bi si to hoteli tolmačiti tako, da ju je prisotna čarovnica uročila.
E. F.
Vsebina »Rusalke«
Prvo dejetnje. Lepa Rusalka živi v svojem prelestnem vilinjem svetu sredi temnih gozdov cb zelenem jezeru v družbi svojih sestric in starega strička, povodnega moža. Nekoč pa najde do njenega jezera pot mlad princ, ki mu je ta čarni košček sveta tako všeč, da se odtlej češče hodi sem kepat. Rusalka se vanj zaljubi, a ker je naproti princu le kakor hladni val, ne more čutiti toplote njegovih objemov in užiti sladkosti njegovih poljubov. Odslej živi v nji le ■ena sama želja, da bi ji bilo dano postati človek in tako doseči izpolnitev sanj ljubečega srca. V tihem poletnem večeru druge gozdne vile rajajo po tratah, Rusalka pa sedi na vrbi in toži mesecu in povodnemu možu o svoji ljubezni in o svojem hrepenenju. Povodni mož jo svari pred nehvaležnostjo in nestanovitnostjo človeškega srca. Rusalka pa ga ne sluša, temveč prosi v svojem ne-utešnem hrepenenju čarovnico Ježibabo pomoči. Ježibaba jo s čarnim lekom izpremeni v človeško bitje, v 1-epo, preprosto deklico, ki pa naj jo v novem življenju spremlja prekletstvo večnega molka.
54
Če bi se pa kdaj razočarana vrnila k vilinjemu jezeru, ne bo smela več v družino rusalk, temveč naj se • izpnemeni v smrtonosno, po močvirju bledečo veščo. — Princ pride na lov, najde v gozdu prelepo nemo deklico, jo na prvi pogled vzljubi in odpelj'e na svoj grad.
Drugo dejanje. Ob nemi Rusalki postane princu kaj kmalu tesno pri duši. Uganka njenega izvora ga vznemirja, ne občuti prav njene ljubezni, zakaj njeni poljubi so mrzli in objemi hladni. Sploh mu postaja to čudežno bitje iz dneva v dan bolj nerazumljivo. Tudi kuharček in grajski logar šepetata o Rusalki čudne reči, meneč, da je urekla princa. Tuja knežna, ki je prišla z velikim, sijajnim spremstvom na dvor v obiske, bi jo rada izpodrinila iz prinčevega srca. Princ res podleže njenim čarom, pezabi na Rusalko in omamljen pade pred knežno na kolena. Nemi in nemočni Rusalki presune srce neizmerna bol, ko spozna, da z vso svojo ljubeznijo ne more privezati princa nase. Jokaje potoži povednemu možu v grajskem libniku svojo nesrečo, ker ni dosegla blaženstva' človeške ljubezni in jo sedaj čaka grenka usoda blodne vešče. Povodni mož napove v svoji jezi nezvestemu princu skorajšnjo žalostno smrt, a tuja knfežna ga brezsrčno zapusti.
Tretje dejanje. čarovničina strašna kletev se uresniči. Rusalka prinaša smrt vsakomur, ki se ji približa. Obenem ji Ježibabi izroči bodalce, s pomočjo katerega bi ji bilo mogoče oprati s sebe prekletstvo, če bi z njim zadala smrt ljubljenemu princu. Rusalki pa ga noče pogubiti, temveč rajši vdano nesi težo svoje krute usode in zažene bodalo v jezero.
V	temnem gozdu ob zelenem jezeru spet rajajo vodne vile. Semkaj prideta kuharček in grajski logar, da bi pri Ježibabi našla zdravilo za bolnega princa, ki gine od hrepenenja po Rusalki. Čarovnica. ju zapodi., Končno pride, od čudne sile gnan, tudi sam princ v gozd. Svojo krivdo opere in hrepenenje uteši s smrtjo v Rusalkinem objemu.
Nad njima lebdi otožna senca vroče zaželjene, a v svoji popolnosti nikoli dosegljive človeške sreče.
55
•	GLEDALIŠKE NOVICE
Zagrebška Opera je 15. sept. t. 1. otvorila novo sezono s Smetanovo »Prodano nevesto«. Nadaljnji repertoar bo črpala iz naslednjih del: Lisinski: »Porin«, Baranovič: »Turki gredo«, Odak: »Dorica pleše«, Konjovič: »Koštana«. Iz čeških del poleg Smetanove »Prodane neveste« Janačkovo »Jrenufo«; izmed ruskih oper: Musorgskega »Soročinski sejem« in »Boris Godunov«, Borodina »Knez Igor«, Rimski - Korsakova: »Car Saltan« in »Sneguročko« ter Čajkovskega »Evgenij Onjegin« in »Pikova dama«. Iz tujih del: Beethoven: »Fidelio«, Bizet:	»Carmen«,	Puccini:	»Tosca«,
Massenet: »Mancn«, Mascagni: »Cavalleria Rusticana«, Leoncaval-lo: »Pagliacci«.
Balet: Hristič: »Ohridska legenda«, Balakirev: »Tamara«, Rimski-Korsakov: »Šeherezada«, Stravinski: »Petruška« in »Ptičji žar«, Prokofjev: »Šut«, Hačaturjan: »Tancovalna svita«, Schumann: »Karneval« in Ravel: »Bolero«.
Direktor zagrebške Opere je dirigent Milan Sachs.
*
Beograjska Opera je otvorila svojo sezono s Smetanovo opero »Prodana nevesta«. Svoj nadaljnji repetoar bo črpala še iz naslednjih slovanskih del: Glinka: »Ivan Susanin«, Smetana: »Dve udovi« in »Poljub«, Borcdin: »Knez Igor«, Čajkovski: »Evgenij Onjegin« ter Dzerdžinskega: »Tihi Don«. Od tujih del bodo vprizorili »Seviljskega brivca«, »Cavallerio rusticano«, »Traviato«, »Trubadurja«, »Wertherja« in »Figarovc svatbo«. Balet bo naštudiral Chopinovo »Silfido«, Dvorakove »Slovanske plese« in Hrističevo »Ohridsko legendo«.
Direktor beograjske Opere je komponist dr. Oskar Danon.
Izdajatelj:	Uprava	Slovenskega	narodnega	gledališča	v	Ljubljani.	—	Ureja
uredniški odbor. — Tiskarna Maks Hrovatin. — Vsi v Ljubljani.
56