Domači
Prijatelj
□□□□□□□
Ta časopis izdaje Vydrova tovarna hranil v Pragi VIII. in ga pošilja svojim odjemalcem popolnoma zastonj. Na „Domačega Prijatelja" se ne more naročiti, tudi do inozemstva ne.
Poskusite sedaj
drage gospodinje naše juhne konzerve. S popolnoma priprostem pripravljenjem pripravite v nekolik minutah izvrstno juho popolnoma gotovo, le po potrebi jo še prisolite. Gobove, grašne, lečne, riževe in rezančne juhe so v zavitkih po '/s kg. stanejo K rSO, ter zadostujejo za 25 krožnikov juhe. Za jedno porcijo vzemite 1 vrhovato žlico konzerv, vrzite iste v vrelo vodo, ter pustite 5 minut kuhati.
Gospodu soprogu gotovo vstrežete, ako mu prinesete dopo-
Grašna juha! Kako se že mnogi vesele, kadar se kuha za kosilo grah, ker za večerjo hode gotovo grašna juha.
Tu imate priljubljeno grašno juho brez dela, brez vsakih priprav in takoj. To juho pripravite lahko na 5 vrst. In kaj Vas še prosimo drage gospodinje : naročite z zaupnostjo in ne delajte predsodkov glede tovarniških izdelkov. Mnogo lažje se dela čisto v večji, kakor pa v manjši množini. Poduhajenaše konzerve! Že vonj. Vam napove dobro juho. Družino bodete posebno sedaj pozimi presenetila. Novim go naročnikom pošiljamo za poskušnjo po 200 gt juhnih konzerv vseh vrst toraj skupaj I kg. ter raču-nino to K 3" —,
Q \7ydroua tooaraa hranil d Pragi VIII. s
ledne skudelico grašne juhe.
- Uš
Da božični uečcr
dajte na sDojo mizo
Steklenica našega malinovega groga stane 2 K in zadostuje za 25.porcij gotovega izbornega napoja. Dava se v go-ko vodo ter pije, kakor čaj. Skatlja maslenih oblatov 2 K. — Da pa pošiljko pošljemo poštnine prosto, vzemite teh 2 škatlji, tako, da bode znašal račun 6 K. Nejamčino za izvršitev naročil, ako nam dospejo ravno pred prazniki.
VYDROVA TOVARNA HRANIL, PRAGA-VIII. -
O. KORITNIK:
3E5EM5KI MOTIV.
Življenja se mojega dan večeri in sence na dušo padajo, jesen je že blizu in mrzle noči v zaljubljenih srcih vladajo.
Izgubil sem cesto, ki pelje naprej do jasnega, solnčnega dne, brez ciljev blodilo bo kakor doslej po svetu samotno srce . . .'
In kadar bo mimo šla sladka pomlad in okno bo tvoje cvetelo, takrat se pripeljem jaz mimo enkrat z mladostjo tako osamelo.
Na ustnah bo molk, na licu bo smrt
in v duši bo rakev zlata —
in v rakvi bo moja trohnela mladost,
ljubezen stražila bo vrata!
0©
JOŽA IVAKIČ:
o m DVR.
V naši hiši je mnogo družine. Res, lahko se reče: velika hiša. Evo, da jih naštejem. Sebe in svojega Širna ne bom računala.
Tu je moj sin Pavel in njegova žena Oliva, pa otroci njihovi : dve hčeri, deklini za možitev in sin, kterega smo v jeseni oženili in — seveda — njegova mlada. Kaj jih je več?!
In lepo je to, kadar je polna hiša ijudij, ko je vsa polna bujnega življenja. In všeč je srcu pogledati resna, vesela in mlada lica; in delo gre od rok in vse je na svojem mestu, kakor mora biti in nič se tu ne zavstavlja in vse se naredi. Pa tudi moje staro srce se včasih razveseli in razigra, kadar jih pogledam okoli sebe tako čile in sveže. Vidim njihova lica, rdeča in mlada, kako se svetijo od radosti in zadovoljstva, vidim, kako jih veseli življenje.
Gledam jaz to in zamislim se in spomnim se svoje lastne mladosti. Spomnim se in na vse se zmislim. Ali zopet vse to mi je nekako daleč in tuje, zdi se mi, kakor da vsega tega niti nisem jaz preživela. Zdi se mi vse to, kakor neka stara, starinska pesem. Spominjaš se je polahko, tu in tam oživi kakšna beseda iz nje v pameti ali vseeno, cele pesmi ne znaš in ne znaš. Ne veš je in krivo ti je, žal ti je, da ne veš več.
Tako se tudi meni zdi moja mladost. Včasih se mi zdi, kakor da je ni niti bilo. A bila je, bila . . . Tudi jaz sem bila nekoč mlada. Tudi moj hrbet je bil nekdaj neopognjen, tudi moje srce je nekdaj cvetelo ; tudi moje oči so bile nekdaj jasne in vesele in usta na smeh in telo skladno in jedro in tenki modère je bil napet polnih grudi.
Ali davno je bilo to, davno . . .
Hrbet se je uklonil, lice se je nagubalo in oko je postalo motno; prišla so leta in začela se je težka starost. Težka starost, težko breme . . . Križ si sebi in drugim.
Pa kadar tako-le sedem v zapeček in vidim okoli sebe ta pomladek in se spomnim vedrih in veselih dni, prevzame me od spominjanja neka tiha milina.
Moj Bog, kakor da zdaj vidim svojega Šimo, ko je bil fant, tako še čisto mlad, brez brk ! Oblekel je izvezene hlače, plavo suknjo je razpel, kapo podjetno porinil na stran in okrasil jo s cvetjem. In še ni prav solnce zašlo, še ni prav mrak padel, še sede na vasi starejši ljudje pod lipo in se razgovarjajo na dolgo in široko — in glej, že je tu on, kako postaja okoli mojih oken. Dela na videz, kakor bi šel po opravkih tod mimo! Drži se tako, neče, da bi se vedelo. Ali vsi v vasi vedo, da se ljubiva in da se bodeva vzela in nihče nama ne zameri. Meni moji včasih prigovarjajo zaradi njega ali to je vse le tako zaradi običaja. Ve se, da jim je prav.
In ko se noč spusti in mrak legne na vas, oživi vse od mladjarije, od pesme, ukanja in smeha, tamburice zasvirajo in kolo se zavrti. Midva sva vsaki na svoji strani. Kakor da se niti nimava rada. On hodi okoli drugih deklet, šali se z njimi, pleše z njimi v kolu. Neče pred drugimi z menoj.
— Ni treba, — pravi — da bi drugi poslušali, kaj se midva razgovarjava. —
Ali ko se začne vasovanje, ko na vasi vse utihne, takrat me on spremi domov. Sedeva na klopico pred hišo in pogovarjava se . . . Šaliva se, smejeva se, a včasih se poglobiva tudi v resen pogovor. Ali samo včasih. On me objame okoli pasa in poljubi me. Čvrsto me je znal objeti s svojimi močnimi rokami, da so me zabolela rebra. In sape mi zmanjkuje in dihati ne morem ali vseeno mi je lepo in ugodno . . . Pokaže se mesec izza oblaka in mesečina se, tiha, mehka in svilna, razlije po celi vasi; in po-lahko saplja tihi vetrič in jasne zvezde trepetajo.
—	Pusti Sime — govorim jaz — idem v hišo. Moji se bodo jezili. —
—	Ostani, Pavla, ostani še malo! Samo še malo! Na večno bi sedel tako zraven tebe.
Tako me prosi on goreče, a jaz ostanem in ne pazim in ne maram nič zato, da noč mineva. Privijem se k njemu in kakor mače se priliznem.
A on mi poljubuje lica in oči in vrat. . . in ruto mi, ko je tako igrav in hudomušen, odveže in lase mi razkuštra in od miline me ugrizne v lice . . .
A meni je vse to drago; uživam v tem, topim se vsa . . .
Tako sva mladovala midva. In vzela sva se in poročili so naju. In otroke sva imela in radosti sva se naužila in skrbi sva se naskrbela.
To se ve, da se moj Šime ni vedno tako sladkal okoli mene. To je bilo samo iz početka. Ali pozneje, — e pozneje, to se ve, kako je!
Šel je včasih tudi v krčmo, prišel je včasih tudi pijan domov in včasih me je v pijanosti zelo namlatil, da sem bila drugi dan kakor potrta in vsa bolna.
Ali vse to se prenese, vse to se pozabi. Tako je to povsod pa morda mora biti tako. Jaz se tudi tega rada spomnim in res moram reči, da mi je to zdaj prav tako milo, kakor ona leta, dokler je bil on fant a jaz dekle. Takrat sva bila še svoja.
Ali ko so otroci odrastli, ko sva vse pomožila in poženila in ko so celo vnuki že ponarasli, ko so naju pritisnila leta in sva ostarila, od tedaj je, kakor da nisva več svoja. Čisto sva se nekako odtujila eden drugemu.
To je prišlo vse polahko. Ko je on — moj Šime — že čisto pojenjal, dal je vse sinu Pavlu, naj bode on gospodar v hiši. Pa tako je tudi prav. Samo od tega časa je, kakor se pravi, Šime peto kolo pri hiši. Nima več pravega dela; pa če ga tudi ima, njegovo delo ne velja. Tako po malem kaj dela v drvarnici ali popravlja pri hiši, sam gleda, da si najde kakšno igravo delo. In vsakemu je na poti in ni prav.
—	Oj, dedek, prosim te, umakni se iz drvarnice! — kliče vnuk noseč veliko sekiro. — Moram rozcepiti one klade.
— Pojdi ded, pojdi raje na klop pred hišo! — javi se snaha vsa zapurjena od hitrice in posla. — Tam krpaj te svoje opanke! Tam se tudi bolje vidi.
A on siromak bi rad sedel v kuhinji pri ognjišču, da bi se ogrel pri ognju. Četudi je spomladansko vreme, staremu telesu je vedno mraz!
Pa tudi z menoj ni bolje. Celo dolgo zimo sedim v zapečku, prebiram molek v rokah, dremam in sedim. K meni se stisne mačka, starka, kakor jaz, segreje se, zaspi in prede. Dremave obedve in zadovoljni sve, kar nobenega ne moti.
E, ali naenkrat pride snaha, pa prosi:
Daj, mama, umaknite se, hotela bi pomesti sobo!
Vem, da ji je žal, da me mora motiti iz mojega mira; ali jaz se tako težko vzdignem, kadar zasedem. Komaj se premikam.
In tako se vlečejo dnevi a starost vse bolj pritiska in pri-giba hrbet. Noge so vse slabejše a korak počasnejši.
Jaz in moj starec živiva, kakor da sva si tuja, kakor da nisva nikdar živela skupaj. Več dni preide, da se niti ne vidiva. On se mota, kako bi človek rekel, po dvorišču, kakor bi kaj delal; malo pridrsa v hlev, pogleda v drvarnico ali gre na pristavo, kjer noči. Vidi sam, da je vsem na poti. pa se umika. Tudi jaz to vidim in ni mi žal, da je tako. Samo včasih se raz-tužim nad njim in nad seboj. Gledam ga, kakšen je: pobelil se je, kakor oven, skrčil se je in posušil. A kakšen je nekdaj bil, moj Bog! — — —
In on tako slaboten in tresoč hoče pomagati ljudem, ko so prekladali ono kamnito korito na dvorišču! Uprl se je, pa kakor bi vzdigaval.
A jaz gledam od daleč iz prikrajka in tako mi je, da bi se smejala in jokala.
E, moj dedek — mislim v sebi — siromak moj, ti bi se še vedno hotel izkazati, kako si živ. Ali daleč si ti že od življenja. Mene in tebe je pahnilo že življenje proč na stran . . .
In veruj Bogu, da je tako! Meni se vedno prav tako zdi, kakor da ne živim, kakor da samo od daleč gledam na življenje, ki poleg mene vrvi in kipi.
Včasih se zmisli, pride in sede k meni, kadar ni nikogar blizu, sediva tako eden pri drugem, molčiva, kakor dva stara panja in včasih sediva dolgo, dolgo, a ne izpregovoriva niti besede. A kaj bi tudi govorila ? Nama ni treba besed. Midva vse veva in vse čutiva. On mi ne more ničesar reči, kaj mu je na srcu in v glavi, ko vse to tudi sama čutim. Vse, kar on pro-življa tudi jaz proživljam; vse, kar njega tare in tišči tudi mene tišči. Ničesar mi on ne more praviti o sebi. ko vse vem, ko gledam in vidim v njegovo dušo, kakor v svojo. Tako ga poznam in tako tudi on mene. Dolga leta so to napravila, dolga leta — celi vek, ki sva ga preživela skupaj.
fn ko sede on na klopico zraven mene, vzdihajoč, truden in se tresoč, ako mi hoče kaj reči, — jaz že vem, kaj mi hoče reči. Vidim mu na obrazu, poznam mu na očeh in na držanju.
Hočem ti nekaj reči, pravi on sedaje.
A jaz ga samo pogledam in takoj nadaljujem :
—	Aha! Sin Pavel ti je storil nekaj žalega.
—	Da. Ugodila si. Gladil sem žrebca na dvorišču. Držim ga za uzde in gladim ga ; kar se mi naenkrat iztrga pa hajd, dirja po dvorišču! In prav sam vrag je hotel, da je bila verzelj odprta.
—	In on je bil na cesti?
—	Da na cesti. Zarezgeta in zdirja po vasi. Pavel je zakričal na me in zleti za njim. In potem mi prigovarja, seve. „Zakaj se — pravi — v vse mogoče stari mešaš? Za te je — pravi — zapeček."
In tako se razgovoriva midva in zopet razideva, če pride kdo v hišo. Živiva vsaki za se in zopet preide mnogo dnij, da se ne vidiva. Pa četudi se ne vidiva, četudi sva si na videz tuja, midva sva si le najbližja. Starost naju veže in ono življenje prej in spomini in spomini ... In žalost naju veže, kadar nuju včasih premaga. Ali samo včasih. Živiva, če se sme imenovati to življenje in sita sva življenja in trudna sva od njega. Samo čutiva in vidiva, da sva se malo zakasnila oditi od tod. In zato sva vsem na poti in zato vse motiva. Ne spadava več sem. Samo prosiva dragega Boga, naj naju sprejme in čakava umirjenega srca, kdaj nama bo zazvenčala motika nad flavo. A kteremu bo prej, to Bog ve.
In nihče ne bo zajokal za nama, nihče se ne bo razžalostil tako iskreno in ne bo tugoval za nama in prelival solza . . .
Pa tudi, zakaj solze?! Zakaj solze za starimi panji, ki so že gnjili od svoje starosti in niso za nič na sveti?! — — —
BORISOV:
ZHDHJI f^LEB.
Mati deci kruhek reže, srce jo boli;
zadnji hlebec že načenja — novega še ni.
Prazne kašče, prazni žepi, zunaj zima, mraz; v srcu skrb in kakor zima žalosten obraz . . .
Mati deci kruhek reže, srce jo boli;
zdi se ji. da v njenem srcu oster nož tiči . . .
SAMKO CVETKOV:
MRRODEN MOTIV.
Lovil sem metuljčka — na veji, ostala je mreža — na veji. O, veter, ne nosi je proč 1
Visela je hruška — na veji, visi zdaj klobuček — na veji. O, solnček, kako si ti vroč!
Prišla je deklica — lep srček, odnesla srce je — moj srček! O, deklica, srček nazaj!
Klobuček in mreža — na veji, a srček ugrabljen — zaljubljen, O, mir moj — se vrneš še kdaj?
O
D. ŠTEFANOV1Č:
m IŠČEM?
Kaj iščem?
Kako mi jadreno misli drve. kako trudna je glava in vbito in strto srce! . . .
Za tabo,
neskončna in čista ti luč, sem htel, a zgubil na poti srce sem;
no, saj je moderno brez njega! . . naprej sem hitel. O, slepec!
Kam prišel mrzli in mrtvi bi stroj ? In kakšen brez vročega srca naj bil za resnico prečisto bi boj ?
Umiri,
umiri se, poišči, ozdravi srce, da čilo in zdravo bo v grudi ti bilo, le skozenj ti peljejo k resnici steze!
mm
Saša gajev.
emilijfl
Zurück kehrt mir der Jugend Traum, Wie Sommerregen lispelnd kaum, Träufelt in reifenden Kornfeld's Raum, Wie einst in's Blumengefild.
Longfellow.
I.
Bilo je v pozni jeseni. Zunaj je pormenevalo listje in padalo v vrtljičastih krogih raz širokovejnih kostanjev, ki so se košatih na vrtu stare deželne bolnišnice. V teh poslednjih dneh, ki jih še lahko uživa bolnik na prostem, je šel vsakdo rad gledat, kako se poslavlja jesen. Le bolniki, katerim je pri-marij prepovedal vstati, so dreveneli po cele dolge dneve na posteljah v zadehlih in soparnih bolniških dvoranah. —
V sobi št. 24 na prvem medicinskem oddelku je ostal v postelji samo en bolnik; in če so mu bili dnevi dolgi, so mu bile noči še neizmerno daljše. Gledal je cele popoldneve, obrnjen v postelji proti oknu in zdelo se mu je, kakor bi z vsakim zvenelim listom, ki je padel z drevesa, ginil tudi košček njegovega življenja v grob ... V dolgih nočeh pa je ležal v postelji mirno in brez spanja; roke je položil nalahko na prsi in je zaprl oči. V takih nočeh brez spanja se mu je mogokrat porodila lepa misel, nekake polusanje, polne dejanj, prelestne in opojne . . . Mrtvi, že davno pokopani in polpozabljeni, komaj poznani spomini so se mu pojavili pred dušo in ga zasnivali v prva mladostna leta. Tedaj mu je duša splavala tje na obrežje Dretje in Savinje, se napajala v njunih bistrih vodah, krožila nad njima in se potapljala v njune valove kakor utva ter se zibala na obrežnih vrbah ... V duhu je zašel daleč v domača polja, je hodil po ozkih, gladkih stezah za dolgimi dišečimi njivami in prehodil vse parobke ob senčnih holmih in strmih lazih, odkoder je videl sočne trate, ki jih napajate posestrini Dretja in Savinja, predno se združita pri gradu Vrbovcu. In tam od juga so mu
žarele nasproti v jutranjem solncu se kopajoče Solčavske planine. „Ah! ... Sprejmi pozdrav, o bajna, čarokrasna panorama, o sveta zemlja domača!... Ah!"...
Komaj slišen nemir, nekako šustenje ga je zdramilo. Usmi-ljenka. v snežnobeli obleki, je baš opravila ponočno inšpekcijo ter se vrača proti vratom; druzega nič. In sedaj zopet slika za sliko, jasne in določne skice in drobne perorisbe, vse lepo po vrsti, ena za drugo kakor v kinematografu, da. Sedaj je med vaškimi otroci, bosonogimi polpastirji. Nekje ob vaškem pašniku izvira potok Perešnica. Živina je tam daleč na pašniku, otroci pa so se zbrali ob potoku. Vse živo jih je. Nekateri govorijo sami s seboj, ko študirajo tehnična dela; drugi se pomenkujejo ter dajejo med delom drug drugemu nasvete. Stavijo čez potok mostove, gradijo šumeče jezove in komplicirane mline. Spuščajo na jezovih zatvornice in jih spet dvigajo; voda pa žubori svojo pot... Nekoliko višje je globelj, kjer zastaja potok in je močvirnat. Tu lovijo majčkene ribice v klobuke, napolnjene z vodo, da jih potem zanesejo pod globoke jezove. — Pod vsakim jezom so ribe, kajpada! —Nekateri so zavihali hlače visoko čez kolena, par porednežev pa gazi kar tako po blatu, v veselje in zabavo drugim. Za hip je nastal silen vrišč: nekdo izmed otrok je zgrabil za polzkega piškurja in ga potegnil iz kaluže.
Ob tem vrišču se mu je nakrat slika stemnila. Nerazločno mu doni sedaj na uho glas kravjega zvonca. Vaška čreda se vrača domu in otroci jo izganjajo z glasnim krikom čez Perišnico. Raz griča je zdajci zapel večerni zvon mogočno avemarijo . . . Otroci so šli za čredo v vas, on pa je zaostal. Mimo je prišel iz polja kmetic s parom konj, ki sta vlekla prevrnjen plug, da se ni zadiral v tla. Kmetic koraka zamišljeno za konjema mimo njega. Z levo roko stiska k sebi okrogel klobuček, z desnico se opira na bič . . . „No, Bog s Teboj, dragi sošelec izza mladih dni!" . . .
* * *
Takrat je bil pri bogatem stricu-trgovcu. Pošiljali so ga vsaki dan v trg po pisma in majhnih opravkih. — Pa gre v sanjah mimo Vrbovca. Boječe, nekako plaho se ozira v visoka grajska okna, ki jih deloma zastira gosto sadno drevje... „Emilija!... mu je vzkliknilo srce, Emilija!... Ni je... danes ne bo šla...
Emilija....." Tako otožno mu je bilo pri srcu, ko je stopal sam
po Ribičevi brvi čez Savinjo! . . . Za Ribičevo žago se razprostira Prihovsko polje. Tam sredi polja gre deklica in se pogostoma ozira nazaj. Ko jo je zagledal, je zdirjal bliskoma v polje. Tudi ona ga je zagledala in je obstala, počakala. Zdajci je poleg nje.
„Vidiš Emilija, tukaj sem!"...
„„.... in jaz sem te čakala...""
Prišla sta iz polja. Pred njima se vije dolga, prašna, z kamenjem posuta cesta z dvema kolovozoma, ki sta polna sivega prahu in razvožena. Ob njegovi strani stopa mlado, gosposko
dekletce, šestnajstletna Emilija, hči grajskega oskrbnika. Bel slamnik z rdečim trakom ji je zdrknil na pleča, da ji gosti kostanjevi laski ljubko obrobljajo ovalni in fini, nekoliko bledi obrazek. — In gresta dalje drug ob drugem. Celo pot ne spregovorita besede; le srci jima pravita nekaj razločnega in nepojmljivega obenem. Cutita, da bi si imela povedati nekaj čudovito lepega, nekaj razkošnega, nepopisno sladkega, a povedati si ne moreta. —
Tako hodita skupaj v trg dan na dan in čakata, kdo bo spregovoril prvi... A spregovoril ni nobeden, povedala si nista nikoli. . .
Enajsta ura predpoldne. Šolarski otroci so se vsuli z glasnim vriščem iz šole in po gričku navzdol. Tudi on je med njimi in vriska. Ivo pridrvijo na most, zakliče neka šolarka nenadoma:
„Ježeš, lejte otroci, oskrbnikovi grejo proč!" —
Tedaj mu je namah zastala noga, da se ni ganil od mesta ; drugi šolarji pa so urno zleteli za velikim, dvouprežnim vozom, naloženim z različnim pohištvom. Na vozu vrh pohištva je sedela Emilija s starejšim bratom in mlajšo sestrico in vsi trije so mahali šolarjem z belimi robci v pozdrav . . . Otroci so došli voz in so ga obkrožili, on pa je ostal nem sredi mosta in gledal za vozom, dokler mu ni izginil popolnoma izpred oči.
Prvo razočaranje, prva bolest.. .
Hotel je zaklicati za vozom, a je samo zaječal. Nekaj ga je davilo in nekaj ostrega in špičastega se mu je zasadilo v srce in ga ranilo, da sam ni vedel kako in zakaj. . .To bolest je sicer prebolel, a od tistihmal je postal tih in zamišljen in v srce
se mu je naselila do takrat še nepoznana melanholija.
#
Träume der Kindheit! Bleibet bei mir! Ihr wärt so süss, so mildl Wie ferne Stimmen tönt's zu mir: „Es kann nicht sein! Vorbei sind wir!"
Long/el/ow.
II.
Dokler je bila njegova bolezen enakomerna, je bil dan enak dnevu; danes je bil jutri in jutri danes: nepretrgana, neizmerna večnost. V prvih dneh je Z zanimanjem opazoval bolniške izpre-menbe in tudi bolnike same. Tu in tam se je poglobil v dušo kakega posebneža, ki je ležal poleg njega z razdvojeno dušo kakor on. Zanimalo ga je poslušati bolnika, ki mu je v raztresenih črtah, le napol razkril svojo dušo; drugo se je dalo uganiti... Beda, zavrženi, na veliki cesti življenja pohojeni črvi!... Oni, ki so jih poteptali, so šli po veliki cesti življenja naprej z glasnim šundrom in prepevaje in se niso kar ničveč brigali zanje, ako so ostali v prahu strti in uničeni. — To je vsakdanje. —
Pozneje je živel le svojim sanjam, dokler jih ni pretrgala huda kriza: nekega popoldne se mu je dvignila kri, vsled česar je njegovo življenje viselo le še na tenki nitki. Več dni je ležal skoraj v nepretrgani omedlevici in blodil, pa se je prebudil nekako preživljen in okrepčan; le glava mu je bila še težka in misel motna. Tedaj se je ozrl zvedavo in plaho naokoli. Ležal je še vedno na postelji ob oknu, a sedaj je njegovo postelj obdajala od dveh strani bela platnena stena. Na nočni omarici tik postelje je gorela z dolgim, tenkim plamenom drobna voš-čenka, katero je fina ročica z nežnimi, prozornimi prstki odvijala zdajinzdaj, ker bi se sicer vžgal cel navitek. Bila je usmiljenka, ki je sedela ob njegovi postelji in čula. Če se je poprej kdaj ponoči prebudil, je večkrat zagledal kje v dolgi vrsti bolnikov enako steno; ko so pa zjutraj bolniki vstajali, ni bilo več videti bele stene; izginil pa je tudi bolnik in le gola, železna postelj e še oznanjala osuplim bolnikom, da je preminil to noč sotrpin.
Spoznal je, da se godi z njim nekaj posebnega, groznega. Umreti!... On da bi umrl! — Bog! kako je vse to prišlo? — Tako željan življenja, pa umreti!... Bolesten vzklik se mu je izvil iz prs; hotel se je dvigniti, a ni imel moči in je omahnil nazaj z vso težo izsušenega telesa. Usmiljenka ga je prestregla in ga je nalahko položila na blazino. Veliki rožnivenec je spustila iz roke in jo položila na potno čelo bolnikovo. Njena roka je bila mrzla, ledena ... To mu je delo dobro, da se je polagoma umiril in je zatisnil oči. Čutil je, da se njena roka od časa do časa konvulzivno stresa. Prišlo mu je na misel, da trepeče roka usmiljenki vsled tega, ker je uverjena, da umre bolnik zdajinzdaj, zato je nalahko odrinil njeno roko raz čela. Pri tem se je zadel ob njen široki kanet in se je zdrznil. Da bi ne kazal vznemirjenja, je hotel obrniti glavo v drugo stran, ne da bi pogledal usmiljenki v obraz, toda nehote se je ozrl vanjo. Tudi ona je gledala v tistem trenutku nekam v njegov obraz. Sedaj sta si zrla oko v oko, dolgo in nepremično. Neko bolno, nepoznano in silno otožno čustvo ga je prevzelo ob tem pogledu. To ni bila sestra-usmiljenka, ki mu je do sedaj stregla, temveč neka druga, tuja. Toda ta obraz, te poteze na njenem licu so mu bile znane, docela domače. Zazdelo se mu je, da je te poteze videl že mnogokrat in jih gledal dolgo, dolgo. In te oči! — Ali mu ne pripovedujejo pravljico iz davnih, davnih dni: „Vije se dolga, prašna, s kamenjem posuta cesta z dvema kolovozoma, ki sta polna sivega prahu?" — — —
„Emilija!" ... je nakrat zaklical naglas, toda ona mu je z brzo kretnjo in vsa drhteča pokazala s prstom na usta, naj molči. In spet sta si napajala poglede, kakor bi hotela citati si iz oči do poslednjega stavka vse trpljenje in bol, katero sta prebila kedaj v življenju od onega trenutka, ko sta se razšla mlada in nevedoča, se-li še snideta kedaj v življenju. Čez čas je po njenem prozornem, bledem licu zdrknila drobna, komaj
vidna solzica in za njo takoj druga in tretja, gosteje in gosteje. Globok vzdih se ji je izvil iz prs, da je začela nervozno odvijati svečko, ki je že dogorevala. Pri tem je zamogel tudi razločno videti profil njenega obraza.
„Emilija!" ... je šepetnil sedaj komaj slišno ter dvignil desnico, ki mu je ležala na volneni odeji, toda padla mu je nazaj na odejo, da je ni mogel podati 'Emiliji. Tedaj je še enkrat ponovil njeno ime^ potem pa se je začel hitro potapljati v nezavest. Manjinmanj je slišal rožljanje rožnegavenca in Emilijino molitev, ki jo je izgovarjala trepetaje in med pritajenimi vzdihi: „Ljubi Jezus, odrešenik vseh vernih, daj mu — — sladko — — sladko — — umreti — — — daj — pokoj — — — njegovi — d-u--— š ---i — ---."
Takrat se mu je zdelo, da je začutil kratek, žgoč poljub na svojem čelu in skozi polzaprte oči je videl, da ga je obdala senca širokega kaneta Emilijinega . . .
Nepojmljive sanje so izginile in hipoma se je prebudil. Tik njegove postelje je zazrl primarija z dvema sekundarijema, ki so si dali opraviti z nekim kopliciranim inštrumentom. Usmiljenka je stala ob vznožju postelje in zapisovala na črno tablico pri-marijeva naročila. Zunaj na mostovžu je odbila stara ura zelo počasi deseto dopoldne in glas bronastega zvona je šinil'po vseh bolniških prostorih. Poslednji udarec je jeknil in zastokal, kakor bi se pretrgala prenapeta struna in v njegovem srcu je zazvenel težak mol-akord . . .
Zunaj je žvižgala burja in metala na potno okno prve snežinke ...
Odbila ura dneva je že kasna, a solnce še najkrasnejše goril In če ugasne solnce, zažari večernica, vsa lepa, čista, jasna.
Kaj hočeš tožba ti obupna, glasna, kaj, žalost, teža tvoja me duši?! Vzdihujem, tožim vedno: Sreče ni! In vendar je, in še kako je krasna!
Se sreča je — a daleka tako je, da ne dosežejo je roke moje. Se bolj je daleč, nego solnca žar.
Mrači se — mračna duša misli na te, ki lepše siješ mi od zvezde zlate, a moči ni doseči te nikdar!
mijo mladjenovic:
OB 50LMCMEM ZflHODCI.
Zjutraj zgodaj sem šla na hrib nad mestom. Zarja je rudela in vsa okna so se bleščala v mestu. V predmestjih je vstajal črn dim iz visokih tovarniških dimnikov in v dolini so se pomikali železniški vlaki čez pisane poljane proti mestu in od mesta proč v daljavo. Po sosednjih hribih so se belile vasi, daleč po gorah so stale cerkvice in samotni gradiči. Daleč je šel pogled na vse strani in povsod so se poznale sledi človeške. Moje srce je zatrepetalo in mojo dušo je prevzela prečudna ponosna slast. Zagledala sem se v visoko modro nebo, čez ktero so leteli beli oblački, kakor beli galebi čez morje in v daljave sem se zagledala, v zelene hribe in na pisane, cvetoče poljave.
Daleč je vse to. Oblaki, modro nebo, sive gore, zeleni gozdovi, polja, reke, mesto in vasi. A vendar z enim samim pogledom pride vse v moje srce, poda se mojemu užitku, mojemu veselju in ljubezni. Krasan svet je naokrog in moj svet je to, človekov svet.
Vzvišena pesem je zabučala v moji duši. Človek, — veličastno je to ime, mogočen pojem, bogata in rodovita beseda. Začetek in konec vsega na zemlji je človek — jaz.
In odšla sem domov polna samozavesti, srčnosti in ponosa.
In pot me je vodil v mesto na star častitljiv trg. Slaven trg je bil to, poln imenitnih spominov. Stare palače so stale naokrog, stare hiše z mnogimi nadstropji in neštevilnimi okni.
Vse to so zdaj podirali. Kakor slepe oči, so zijala prazna okna na ulico. Pri nekterih hišah so bili sprednji zidovi že razsuti, videli so se obokani hodniki in stare, poškodovane tapete brezštevilnih snb. Zelene sobe so bile to, modre, rožičaste, bele, rdeče, v vseh barvah. Ali vse so se videle iz ulice majhne in tesne. Na stenah so se videli obrisi nekdanjega pohištva, omar, postelj, slik.
Neizmerno žalostno, uborno in ubogo je izgledalo vse to. Bedni ostanki nekdanjosti. morda stoletij, so se drobili v prah.
In tu po teh stenah, ki so kakor razpaljene kosti ranjenega telesa strmele doli, tu so bili zapisani zadnji sledovi tolikih človeških bitij.
V teh sobah, od kterih je ostala zdaj samo še ena stena modro ali režičasto pobarvana v majhnih štirikotih, tukaj so živeli nekdaj ljudje. Življenje se je začenjalo tu in se končevalo. Veselje je odjekovalo tu smeh in tudi žalost, obup, plač. V teh tako majhnih prostorih se je odigravalo življenje celih družin. Tuge-polne noči so se prečule tu in radostni dnevi polni smehu in petja so odmevali v obokanih hodnikih.
O, in stisnilo se mi je srce, ponosne oči so se povesile.
Tako neizmeren je svet in tako majhen prostorček, ki ga potrebuje človek za svojo žalost in svoje veselje. Tako tesna je postelja, kjer se za vselej zatisnejo trudne oči.
In spomin umrje za nami, hitro, kakor odcvete roža v vrtu.
Oh. kako beden je človek, kako majhen!
Noč se sklonila je nizko v doline, S plaščem pokrila vsemir je mogočni, Luč že umira in meni v srce Tema prihaja v uri polnočni.
V temi pa vstajajo bledi fantomi, Gledajo pestro v temotno daljavo, Bližajo se mi obrazi dremotni, Tavajo s smrtjo nasproti sanjavo —
Vsa že izčrpana moja je duša; Jezno prete mi roke iz vsemira, Moram pustiti tuzemske zdaj nade, kot Luč, ki trepeče na mizi, umira . . .
dragotin vucic:
BREZ NfiD.
m
vinko zupan:
flNKI.
In to moje srce
mi na božjo pot gré
preko strmih planin,
preko širnih ravnin
in hiti in hiti brez prestanka
tja do tebe, napol odprti cvet.
tja do tebe, devojka šestnajstih let,
tja do tebe, Anka !
In to moje srcé moje zlate želje preko širnih 'poljan ti nosi,
ono moli k Jsodi vsak dan in tebe prosi:
Daj, ostani
še dolgo do čisto, nedolžno deklé, daj, ohrani
mi majhen prostorček tam v srčecu le.
In zpominčnica ljuba cvetica
naj bi v srcu ti Idila
in naj bi ji včasih prilila
tvoja mala ročica! . . .
In midvâ se spet srečava, le v oči si pogledava : tvoj sprejem ie objem.
Iz zaprem ti ta usteca rdeča,""zaprem in to drobčkano srčece tvoje odprem.
In glej čudo:
tam sredi srca, tam sredi sicâ cvete roža prekrasna dehteča — in ta roža je rdeča !
„Pa, oj kje je zpominčnica,
ti posednica Anka,
kam si jo djala, kam si jo skrila?"
„„Glej, od prvega sem ti sestanka to rožo dehtečo vsadila in s solzami sem jo zalivala in s krvjo sem jo srčno požila. Glej, zato je ta roža tak rdeča — moja ljubav do tebe goreča!""
KRISTINA:
VEČERNE GRE.
Svete ste ure večerne, ko naokoli lesovi molče, kadar k domovom samotne vijejo se steze . . .
Solnce zatonu se bliža in na zapadu nebo krvavi, noči tihotni v naročje trudna priroda hiti . . .
In hrepenenje mi v duši dviga kot silen se val: Daleč so kraji mladosti, ljubljenih, rodnih tal !
Z. LAVRIN:
DOVOLJ!
Dovolj, dovolj, neumnež til Kaj od življenja čakaš dobrot?! Ono ti je trdosrčen despot, ki miloščin nikeda.r ne deli . . . Zahtevaj predrzno, kar vidiš darov, ne boj se življenja, ne boj se bogov — uspeh je gotov . . .
ANDREJ RAPE:
MLIN,
I.
V farni cerkvi je odbilo polnoči. Valovi Kokre so nalahno pošepetavali med seboj, pa se zopet nagajivo prepirali in se lovili v teku, pobijaje drug drugega, zajedali se po razritem skalovju struge in mesec se je pogledaval v njih velik in rdeč, kakor bi ga bilo sram. Po grmičevju, ki je rastlo na obrežju, je žalostno suštelo, zamišljeno pol in pol tudi nagajivo.
Star, razdrt in zapuščen mlin se je radovedno ogledaval v valovih, ko se je v njih peljal mesec, in je sanjal o nekdanjih časih, o davno izginoli mladosti . . .
V veljavi je bil ta mlin pri ljudeh, saj se je v njem mlelo žito noč in dan. In dobro se je mlelo na pšeničnih kamnih. Malo je jemal mlinar od mernika, ni saj trgal, kot kje drugje, preode-ruški. Vsa okolica je nosila sem v mlin.
In sedaj!? Kot kak star, zaklet grad v razvalini je mlin. Zapuščen je in brez stanovalcev. Se stareji je videti kot je v resnici radi z mahom obraslih brvi, ki vodijo čez vodo vanj, radi zelenkastih, plesnjivih izrastkov, ki so nastali vsled vlage po debelem zidovju in med razritim, prhkim kamenjem.
Kje so časi, ko so se tresla tla pod njim, ko se je kadil prah moke po njem!
Rake so plesnjivo — zelenkaste, napol strohnele, ko se po njih ne podi voda v divjem padcu, hiteča ma mogočno kolo. Mirno je kolo in se samozadovoljno ogleduje v slednjič vendar mirni vodni gladini pod njim, ki se je prej vedno penila in se je jezila.
Zadnji udarec polnočne ure. — V mlinu je zatrepetala luč. —
* *
*
Stara kokošarica Urša, ki je vse vedela in je vse opazila, je zadnji čas hodila od hiše do hiše in je vsakemu, kdor jo je hotel poslušati, pravila, da v zapuščenem mlinu straši. „Luči
hodijo po mlinu, kolesa meljejo o polnoči strah" in Bogve, kaj še vse. Urša je imela v nečem prav. V mlinu se je res prikazovala luč sedaj tu sedaj tam, res so se čuli glasovi, kakršnih prej že dolgo ni bilo čuti, ali vse je bilo le naravno. Urša bi tega seveda še danes ne verjela, pa naj bi ji tudi črno na belem pokazali, da je to le naravno in je vse drugo njena živa domišljija.
Pred kakim mesecem se je pokazal v V. tuj mož. Pol gosposki je bil, pol kmetški. Suknjo je imel gosposko, pokrivalo in obutev pa sta bila povsem kmetška. No, bil je revež, kakor jih je dandanes mnogo, ki je oblekel, kar je dobil vbo-gajme, ki je jedel, kadar je kaj imel.
Po vasi je šel zamišljen in je poprosil prenočišča tu, poprosil tam, pa povsod so ga pošiljali naprej k sosedovim, kjer imajo dosti prostora, kjer imajo od mnogoglave živine segrete hleve, dobro zapažene svisli, kjer imajo skratka vsega dosti, če ne še preveč.
Do župana je prišel in je prosil: „Oče župan, prenočišča prosim, prenočišča prav lepo prosim. Vse hiše v vasi sem že ubral in sem prosil strehe. Nikjer ni bilo prostora beraču." Bridko je izgovoril zadnjo besedo in nadaljeval: „Ubog človek sem in lačen sem tudi, pa človek s človekom nima usmiljenja. Mraz je zunaj, oče župan, burja mete s snegom in jaz nimam tople obleke in star sem, pa tudi ne zdrav. Prenočišča prosim, oče župan, malega grižljaja lepo prosim. Dan se je nagnil, daleč naprej nobene vasi" . . .
„Glad hudo dč," je zamrmral župan.
Pogledal je ostro popotnika.
„Ni prav, kar vas sedaj — le vprašam." je del, „ali župan sem in — Toda čujte: Vam je li glad kedaj tudi že pogrizel vest? E, vem! Glad grize in vzbuja v svoji žrtvi nevarne in nesrečne misli! Ne zamerite! Ali jaz vam utolažim glad. Na mojem pragu niste potrkali zastonj. Zupan sem in — pa kaj bi tisto! Dam vam večerjo. Tudi otep slame se dobi, da prenočite na njem in na gorkem!
„Marica!"
Pri vratih je pogledala v sobo županova hči.
„Večerje daj revežu in potem prinesi otep slame v ono sobo!"
II.
Berač je odšel v sosednjo sobo, župan pa se je možato in samozavestno vsedel na stol ob mizi in je uprl oči v strop. Rejen je bil. Bilo ga je samo življenje, saj je bil bogat in lahko je. Roke je sklenil komodno pred se, razkoračil noge in se igral s palcema rok. Tako je rad sedel mož in je ponajveč mislil
svoje lepe misli. Te so se vrtile okoli bogastva in uživanja. Razmišljal je sam o sebi. Ure so mu minevale hitro kakor danes tako tudi prej vedno. Odkar je umrl prejšnji župan, bogati mlinar, in zapustil obresti vsega svojega velikega premoženja občinskim revežem v slučaju, da se ne vrne njegov edinec — ki je bil odšel v svet in mu sicer ni bil dober sin, ali njegov je bil, drugih svojcev pa itak ni imel, žena mu je umrla žalosti, kakor so pravili tačas ljudje, radi nemarnega sina — je zažupanil on, Anton Zabriški. Dobro se počuti v tej častni službi in boža ga županska čast. Pa tudi on ni službi v nečast. Vestno opravlja vse in pošteno tudi. Tudi strog je včasih, kakor se mora biti. Za svoje občane skrbi' v polni meri, pa tudi občinski reveži nimajo slabo pod njegovim županovanjem. Obresti mlinarje-vega premoženja so bile le za občinske reveže in zato on, Anton Zabriški, odganja s polno pravico tuje reveže iz občine in jim ne pusti prosjačiti po občini in jih nima rad. Danes pa skoro ni mogel drugače ravnati kakor da je prenočil tega tujca in mu dal večerjo, ter se tudi odločil, sam ne ve pravzaprav zakaj, da da jutri tujimu nekaj novcev na pot, kar se pri tujcih že dolgo ni bilo zgodilo.
V sosednji sobi se je nekaj premaknilo; nekaj je zašumelo in je zaškripalo. Zupan je prislušknil.
.Pusti me no!" je zagodrnjal tujec na otepu slame. „Čemu me ne pustiš pri miru? Čemu mi zastrupljaš še take noči, ki bi v njih mirno spal, na dobri postelji spal, da se vlačijo še te noči mimo mene kot črne vešče, kot muke brez konca. Saj sem trpel, celo dolgo življenje sem trpel —- in zaradi mene samega, mati, si morala prazgodaj v gr" ... tu je tujec tako zamrmral, da ga župan ni mogel razumeti.
In zopet je bilo vse tiho. In zopet so zašle županove misli v tista nepreiskana, nedotaknjena skoro, in zato deviška zakotja človeške zgodovine: v življenje ubožcev. In dobro se ni počutil Anton Zabriški ob teh mislih, saj ni ljubil takih misli. Pogledal je bolj srepo v strop, hitreje je začel vrtiti palec okolo palca in debelo je pljunil pod mizo. Vstal je in upihnil luč, pa je odšel spat.
III.
„Tak je bil kot sam Bognasvaruj! Le vrjemi Marica, da je bil to mlinarjev sin. Saj veš, nekdanjega župana sin. Eh, župan nekdanji! Bog mu daj sicer dobro, ali zame ni bil nič kaj! Je pa tvoj oče, Marica, ves drug župan, kot je bil mlinar. Bogve, da je ves drug. Pa kaj sem že dejala? Saj pravim! Da! Ves je bil razmršen, pa tako hudo je gledal, kakor da ga kdo tišči za vratom. Ta veš, Marica, da me ni rado strah! E, prehodila sem že tudi vsako ponočno uro — veš, Marica, — nas eden mora
s trebuhom za kruhom, kje pa bi bil kruhek drugače! O, nas eden mora; ali tebi, Marica, tebi tega ne bo nikdar treba! Pa, da ti povem! Doli po Krevlji sem šla in sem ga srečala. Ne vem, če me je spoznal, ali jaz sem ga. Mlinarjev je bil, veš, Marica, tisti, ki se je izgubil in ki je umoril s svojim nemarnim življenjem lastno mater. No, pa sem mislila, ah, kaj, — še zdaj mislim, da so ga že kje obesili" . . . Stara Urša se je bila v svojem pripovedovanju tako zaletela, da ni več vedela, kaj govori, da ji je zastala sapa, da so se ji izbulile oči in jo nagnal kašelj.
„Marica! To-le daj beraču, če še ni odšel na pot!"
Tako se je oglasil Zabriški in položil na mizo pred hčerko nekaj drobiža. In obrnil se je na to k IJrši:
„Kaj pa že ti zopet tukaj? Veš, Urša, naša Marica nima časa poslušati tvojih budalosti in tvojega klepetanja. Le kar pojdi in pripoveduj svoje novosti drugje, kjer imajo za to čas, in kjer te radi poslušajo. Pri nas nimamo časa za take reči. Le pojdi, Urša! Z Bogom"! In zaprl ji je duri pred nosom.
Urša je kar zazijala. „O ti velika modrost Tonetova ti, ti samopašnost, ti greh naglavni ti," tako je robantila Urša sama s sabo. „Mene boš tako podil iz hiše, mene, ki več vem ko vsa tvoja učenost, ko vsa vas. No, Tone, saj se poznava! Le potrpi malo! Že še obračunava! No no!" In kimala je Urša z brado in je šla od hiše do hiše in z njo je šla cela povest o Tonetu Zabriškem.
Na otepu slame se je preobračal tuječ v županovi hiši in ni mogel spati.
Daniti se je jelo počasi. Svetlobni traki so počasi lezli v sobo in preplašena je gledala noč in je bežala.
Vstal je in se je napravil.
„Takoj odidem" je mrmral. „Če se Zabriškemu zahvalim? . . . Morda bi me spoznal. Pa pozneje kdaj!" . . .
Odprl je vrata in izginil iz županove hiše. Opazil ga ni nihče. Pred hišo je postal in zamrmral: Da, utolažil si mi glad, ali mislim samo iz te le filozofije: Ako mu ne dam jesti, mu vest zgrize glad in človek brez vesti z lačnim želodcem je nevaren. Ali hvaležen sem ti, Anton Zabriški. Pa naj ti je narekoval dobroto proti tujcu strah pred njim, ali pa resnično blago srce, kakor sem jih malo spoznal sinoči v tej vasi.
Odšel je dalje. Dali v Kreolji je srečal staro kokošarico Uršo. E, kako je bila stara! No, ni čuda! Njega ni bilo doma dolgo vrsto let. Pogledal je za njo in ona se je bila tudi ozrla.
Pred napolpodrtim mlirom je obstal . . .
„Moj dom, moja sreča!" se mu je izvilo globoko iz duše. „Oh, gozdi in polja! Vi, večni prijatelji moji! Tu me imate. Pri vas sem z očiščeno dušo. Vzemite me in zvest vam bom, kot
ste zvesti vi meni! Oh, solnce nebeško! Pozdravljeno! Pa ti draga ruša, in nad tabo vrba žalujka! Ob tebi je moj dom, ob materi, ki se mi zdi še le zdaj angel, ki ne želi ničesar, ne potrebuje ničesar, ki je večen in je večno na delu za druge.
Mati, odpusti! Postal sem sedaj drug človek! Da imam onega prejšnjega človeka sedaj tu, umoril bi ga. Bila sta v meni dva človeka, ki pa sta hodila z enim korakom. Od zlobnega sem se ločil. Mati, odpusti!
Moj dom ! Sam si, tako sam!
Zapuščena sva oba. Tudi jaz sem sam, čisto sam. Kakor okoli tebe. tako je tudi okoli mene šumelo življenje. In tvoje je bilo prijetneje! Življenje mojega sveta mi je bilo v uho in mi je bilo v obraz. Pogledal sem v to življenje do dna in na dnu je bila gnjiloba. Jelo se mi je gabiti in zatekel sem se po dolgih letih, k tebi moja rojstna hiša. Tu me imaš! Stara znanca sva si; usoda nama je podobna. Oslabel si ti, oslabel sem jaz.
Blizu groba sem. K tebi sem prišel umirat, umret, rojstna hiša moja, ljubljeni moj dom.
„Ah, doma sem!" je vzliknil. In spomini na otroška leta so se jeli sprehajati ob njem in ga gledati z veselimi, neskončno živimi očmi.
Tako veselje se ga je polastilo, kakoršnega že ni občutil dolgo vrsto let. Iz torbe je vzel kos kruha, ki ga je bil dobil sinoči pri županovih. In ptički so tako prijetno peli! —
IV.
Mesec dni. Stara kokošarica Urša je hodila po vasi; pobirala je jajca in pokupovala kokoši.
„Saj sem vedela, da ne bo dobrega konca! Te skrivnosti njegove! Pa ko bi mene ne bila vlekla radovednost, ki ni moja slaba stran, v mlin, pa bi nihče ne bil vedel o njem, o izgubljenem sinu!"
V zvoniku se je oglasil zvon. Matiču je zvonilo.
„Kdo je pa umrl Urša?" je vprašala mlada gospodnija, stoječa ob cesta na hišnem pragu.
„Mari nisem že večkrat pravila? Bodete videli, sem rekla, domov pride mlinarjev, če ne po kaj drugega, pride pa umret. No, in res je prišel!
Imaš kaj kokošic, piškov, jajec, Marička? Vse pokupim danes! I. saj pravim, ta mlinarjev!
In dobila je nekaj jajec stara Urša in hitela je dalje po vasi in klepetala dalje po vasi.
„Ali že veš? Mlinarjev, tisti izgubljeni, je — umrl."
„Eee — — — Nisem vedela! Zvonilo je pač prej mrliču, pa k nam se ne zve tako histro, koga je Bog vzel k sebi."
„K sebi? I — seveda — k sebi! Strani ga je pahnil, daleč strani: v vice ga je pahnil, če še ne v pekel, tega izgubljenega,1' se je jezila Urša. „Saj veš, kako žalost je napravil umrli mlinarici ! Pokopal jo je on, pa samo on, — in ona je bila dobra ženska — in on tudi. Ni bil tak kot Tone Zabriški. Veš — zadnjič. In pripovedovala je vnovič povest o Zabriškem.
Tako in enako je klepetala Urša tukaj in tam, od vasi do vasi. In kmalu jo ni bilo hiše, da ne bi znala, kaj je z mlinar-jevem. Nekateri so ga glasno pomilovali, drugi so molčali in si mislili svoje . . .
Med drevjem ptice letajo lepo napravljene — Naj bodo, dekle, tvoje oči mi stokrat pozdravljene.
Naj bodo tvoje ustnice poljubljene tisočkrat — Ah, jaz sem vesel in poln želja in sam ne vem, česa bi rad . . .
m PfK MEKI PEVEC MORE
Kaj vrtnar pač neki more, če mu ne cveto cvetlice — dasi z roso jih zaliva in pred slano jih zakriva — ker se ne odkrije lice, lice zlato zlate zore.
Kaj pač neki pevec more, ako pesem tužno peva lira s trnjem opletena, ker ljubezni zarja njena druga srca le ogreva; kaj pač neki pevec more?!
ROMAN ROMANOV
PESEM
BOGOMIL GORENJ KO
PflR CESKIH JEDI],
Vsak narod ima svoje posebne jedi, svoje kulirnaske užitke, ki se razlikujejo od kuhinjskih proizvodov sosedov. Kitajci imajo svoj riž, Angleži svoje prudingge, Neapolitanec makarone, Italijan polento, Slovenec žganjce, štruklje, kranjske klobase, repno kašo i. t. d. — Čeh pa ima knedle, buhte, livance, vanočke in še druge polizke, ki se tudi slovenskim želodcem kaj imenitno priležejo.
Knedli ali knedliki, kakor jih nazivajo naši severni bratje, so gori na Češkem ravno tako pogosta jed, kakor pri nas žganjci. Gospodinja brez njih res ne bi vedela kaj početi. Vsak dan so vsaj enkrat na mizi. Ker so zelo dobri in hranljivi, bi tudi pri nas zazlužili večjo razširjenost, kakor jo uživajo doslej. Delajo se pa tako : Na pol kile moke se da malo masla, lahko se da, kakor za veliko jajce, potem se osoli in prida tri ali štiri rumenjake in mleka toliko, da se napravi srednje testo, ki ne sme biti ne preredko in ne pretrdo. Ko je testo že dobro pregneteno, se pridaste dve na koščeke zrezani in na maslu malo opečeni zemlji, ter se vse še enkrat dobro zmeša. Zemlje ali kruh se ne smejo prej namakati, ampak se jih da kar tako suhe v testo. Testo mora potem odpočiti vsaj eno uro, nato se narede zelo veliki knedli. skoraj, kakor otročja glava in se kuhajo v močno kipeči vodi pol ure. Včasih se malo privzdignejo, da se ne bi prijeli. Nato se odcede, narežejo na kose, omastijo in posipajo z drobtinami, ktere smo na maslu dobro prepekli. — Pa tudi brez masla, brez mleka in samo z enim jajcem so knedli tečni in okusni. Jedo se s kislim zeljem in svinjsko pečenko, s klobasami ali slanino. Kislo zelje mora biti na vsak način. — Cehi delajo kislo zelje malo drugače, kakor mi, bolj sladko. Operejo ga, predno ga pristavijo k ognju in pridajo par koščkov sladkorja. Ali nekterim je naše trpko kislo zelje, ki je res „kislo", bolj všeč.
Tudi špekovi knedli so izvrstni. 14 ali 20 dek špeha se zreže na koščke in opeče s štirimi zrezanimi. zemljam iz pol kile moke se naredi z vodo testo, prida osem jajec, osoli, ali ne preveč, zelo dobro zmeša, prida žemlje in 1/i kg suhega, ne mastnega na dobro sesekanega mesa. Kdor je bolj štedl jiv, vzame manj jajec in manj mesa, uspeh ga bo vseeno še vedno zadovoljil.
Buhte so prav delikatno pecivo. Osobito otroci jih imajo zelo radi. Na pol kile moke se da dvanajst dek masla, trije rumenjaki, sedem deka sladkorja, malo limonove skorje in dva ali tri deka kvasu ter mlačnega mleka. Testo se osoli, dobro pretolče in pusti, da se vzdigne. Potem se odrezavajo koščki testa proč, napolnijo z marmelado, z makom ali sladkim sirom, polagajo napleh. pustijo, da se malo privzdignejo in spečejo v roru, da so lepo rjavo-zlati in dišeči. — Mak se mora najprej stolči, skuhati v mleku in osladiti. V testo se ga dava še le, ko se je ohladil. Kdor hoče imeti buhte osobito fine, naj prida maku en rumenjak, zribanih rnandlov ali pa čokolado. Mak ne sme biti redek, ampak gost, kakor kaša. — Čehinje polnijo buhte zelo pogosto z domačim sirom, ki si ga lahko vsaka gospodinja iz kislega mleka pripravi. Na '/a kg sira se da 10 dek masla, 20 dek sladkorja, trije rumenjaki, 7 dek zribanih mandlov, 7 dek rozin in iz treh beljakov sneg. — Buhte se lahko polnijo tudi z orehi ali rožiči. — Za domačo potrebo so buhte dobre tudi brez mleka, jajec, mandljev in rozin.
Vanočka = božičnica-je za nas skoro presladka in pretežka. Naše potice so boljše. Ali mogoče da vendar ktera gospodinja poskusi ž njo. V skledo se da '/2 kg bele moke, za 4 krajcarje droži, ki se je v mleku že raztopila, 1J2 lira mleka, naredi se testo in pusti, da vzide. Potem se da 8 žlic segretega masla. 5 rumenjakov, malo citronove skorje, malo soli, 15 dek sladkorja in moke toliko, da je testo gosto. Primeša se še 10 dek
rozin im 10 dek mandljev. Potem se še enkrat dobro razdela in pusti, da se vzdigne. Ko je testo vzišlo, splete se iz njega lepa štruca, položi na pomazani pleh in zopet počaka, da se vzdigne. Namaže se z jajcem in eno uro polahko peče.
Za livance je potrebna posebna forma. Ta je navadno iz težkega emajliranega železa in ima po šest ali več okroglih in plohih jamic v ktere se, — prej se seveda namažejo z mastjo, — vliva testo, obrača, jeml;e proč in naliva druge, na ta način kakor pečemo omelete ali palačinke. — Na x/4 litra nekuhanega, vlažnega mleka se dajo 2 cela jajca, trije rumenjaki, 2 žlice raztolčenega sladkorja, 4—5 dek vlažnega masla, sol in citro-nova skorja. To se dobro premeša, prida toliko moke, da je redko testo in na koncu še dve deke rastopljenega kvasu. Ko se je vzdignilo, pečejo se na dobro vročem štedilniku livanci, namažejo se po eni strani s kakšno marmelado aii z raskuhanimi češpljami in posipljejo se z ribanim domačim sirom. Tudi se lahko posipajo samo s sladkorjem in stolčenim cimetom.
Vsako testo postane okusno in prijetno dišeče, ako se prida malo Vvdrovega „Buhtina." V tem slučaju se ne sme dajati drugih dišav, niti citronove skorje, ker je že vse v „Buhtinu."
smešnice.


' k. ! -i')-" W. I fgiJ -

Sin svoje dobe.
Danes sem dobil prav slabo izpričevalo, a oče mi zato še ni nič rekel: on je šele moral nositi slaba izpričevala.
Največja hitrost.
S tem mojim ljubčkom gre to kakor v letu, da še dobro premisliti ne morem. Predvčeraj sva se spoznala, včeraj zaročila, a danes mi je že 100 K dolžan.
UGANKE
Razpisujemo danes
Dvanajsti natečaj ugank
ter si želimo najštevilnejše udeležbe. Pogoji so ti: Rešitve naj se dopošljejo najkasneje do 15. Decembra. Naslov: „DOMAČI PRIJATELJ" V PRAGI VIII. Pravico do izžrebanja imajo samo odjemalci Vydrovih proizvodov in členi njihovih družin. Število rešenih ugank ne odločuje, ena zadostuje.
Cene so:
1.	Soka jelena (po sliki).
2.	Dr. Ivan Tavčar: Povesti (krasno vezana
knjiga)
3.'Partija	iz Cotora v Dalmaciji (slika v okvirju).
4.	ščetna garnitura.
5.	Bogomil Vošnjak: Na razsvitu (krasno
vezana knjiga).
6.	Pogled na Zadrskipristav (slika v okvirju)
7.-8.	Posode za kavo.
100. Crka „k".
D e j o k. I	3
102. Konjiček.
F. Kavčič, Ljubljana.
	A	A	A	A	A	A	A	A	
	A	A	A	A	A	A	B	C	
	C	C				C	G |	D	
	D	I)				D	D	E	
	E	E				E	E	E	
	E	E | E		E	E	E	E	E	
	I	1	I	I	I	I	J	J	
	J	J				J	K	K	
	L	L'				L	L	M	
	M	N				N	N	N	
	N	N				N	O	O	
	O	O				O	O	O	
	O	O				O	P	P	
	P	R				R	R	R	
S	S	S	S		S	S	T	T	T
T	T	U	U		V	V	V	v	V
Iz teh slo črk naj se sestavijo besede, ki bodo značile v vodoravnih vrstah: 1. Je potok po deževju: 2. toliko kakor doživljaj: 3. moško krstno ime; 4. je doma na Krasu; 5. rusko mesto: 6. prebivalec nekega avstrijskega mesta: 7. svetopisemski osebi; 8. je žena po moževi smrti; 9. ime pesni gotove oblike; 10. bivše rimsko mesto; 11. kiparski materija!; 12. žito; 13. imajo nekatere živali; 14. mislecu potrebna; 15. slišiš ob spo-vednici; 16. mesto na Koroškem.
Prav pogojene besede dado čitajoč od 1—4. kakor kažejo štev., našo željo p. n. g. odjemalcem „Vydrove tovarne hranil."
101. Uganka.
Minka Pucova, Col. Bratec bel, sestra črna, gorka sta pa zopet mrzla, v vednem teku se lovita nikdar se ne dohitita. Kdo sta?
	pih			Kav	
		čič	ne		
da	zla	od	tnost	Fr	vi
smrt	na	zglo	cr	ga	ko
to	jo	mlji	ša	žlan	Naj
ze	ti	kaj	bo	se	ti
		knez	ta		
	JL			naj	
103. Uganka. Janko Grossek, Žiče. u
u t s r r o o o n m k i h č
V sredini naj se čita od zgoraj nizdol izdolek Vvdrove tovarne.
104. Konjiček.
S i 1 v e s t r K.
	zi	e	k.	0	pač	se	
jaz	hva	ti	Če	po	ter	0	jaz
pre	di	ram	lim	bi	či	mis	ko
sam	da	mu	tel j	ves	dru	ti	le
no	pa	Pri	0	taš	ram	se	lim
li	se	mi	Sil	ia	pros	gih	sla
je	hva	mu	bi	ti	se	si	lil
	ne	|svo	lim	če	hva	bos	
Rešitve ugank v 11. štev.
90. Josip Jurčič. 91. Sive ali pa nobenih. 92. Kdorkoli Slovan, ta Sokol. 94. Kdor ni užil žalosti, ne ve ceniti veselja. 95. Strugar, ostrina, postava, prostor, novosti, skopost. 96. Osem, meso. 97. Jez, jeza. 98. Žir, riž. 99. Lev Nikolajevič Tolstoj.
93. Žensl ;a, taka ali taka zala hoče biti vsaka; vtakne rada kaj si v lase. ali kaj obesi nase.
Dobitki jednajsiega natečaja
so bili izžrebani sledečim rešilcem:
1.	Smolik: „Madonna*: Filip Lesnik, krojač, Razbor.
2.	Janko Kersnik: Zbrani spisi: Mirko Grošelj, dijak Kranj.
3.	Kranjica v narodni noši: Draga Spitzer, hei gostilničarja v Ljubljani.
4.	Skrinjica za Šivanje: Marija Robnig, hči posest, v Lobniei.
5.	A. Aškerc: Zlatorog: Oskar Žolnir, nadučitelj, Linmje.
6.	Pogled na Sarajevo: Miha Globočnik, trgov, in posest., Voglje.
7.	Košarica z a cvettjice: Ivanka Brence, sopr. nadučitelja, Št. Andraž.
8.	A. P. Cehov«: Momenti iz spisov: Ivan JezovSek, nadučitelj, Sv. Lorenc.
9.	Partija od Ljubljanici: Marija Čop, gostil, Koroška Bela.
10.	Soha jelena : Ivan \ilil, uradnik, Ljubljana.
11.	S. Gregorčič: Poezije: Antonija HribovSek, poštarica, Motnik.
12.	Pogled na Gradec: Terež. Ceglar-Končinova, Zatičina.
13.	Garnitura majol. Vaz: Marica Perpar, Tolmin.
14.	Zofka Kveder: Iz naših krajev : Vinko Premk, davč. kontrolor, Vrhnika.
15.	Pogled na Marijino Celje: Ivana Šlibar, sopr. krojača, Moravče.
16.	Garnitura z a kadenje-. Kahol Mikuž, obč. tajnik, Gornjigrad.
17.	Simon Jenko: Pesmi: Irma Šok, učiteljica, Katinara.
18.	Pogled na Dubrovnik: Mary Vodoptvec, Trst.
19.	Dekorativna soha deklice: Antonija Ogrin, sopr. akad. slikarja, Vrhnika.
20.	Ksaver Meško : Mir Božji: Tomo Kajdiž, kanonik, Ljubljana.
21.	Pogled na BleSki otok: Medviga Pehani, sopr. ravnatelja, Ljubljana.
22.	Velika garnitura za kavo: Milena hjferie, sopr- nadučit., Preska.
23.	Ferdo Plemič: Tilho in drugi: Vinko Vodopivec, vikar, Kronberg.
24.	Pogled na Šebenik: Val. Varh, posest., Trebljenje.
25.	Jardiniera: Leopoldina K^enner, sopr. trgovca. Kranj.
26.-30.	Posode za kavo: Antonija Malis, Kasaže. Franc Janezi!, ločarjev sin, Zg. Polskava. Marija Kértel, Ajdovščina. Josefa K»bol, Zg. Gorje pri Bledu. Anton Simšič, oskrbnik, Gorica-
Naročila, reklamacije, pritožbe, rešitve ugank itd. naj se pošiljajo naravnost na Vydrovo tovarno ^hranil v Pragi VIII., rokopisi pa na Zofko Kveder-Jelovšek, Zagreb, llica 41.
Auguštin S. Vaš nagerlin še ni zadosti rudeč, naj ga le ljubica Vaša še slobodno namaka z biseri — solzicami. — Branko. Vaša črtica „Moj prijatelj" izdaja mladega začetnika, ki ni brez talenta ali črtica sama
ni za tisk. Zaradi učiteljskega koledarja pišite g. Vydri v Prago. — Milogaj. Dolgo sem odlašala ali vendar sem morala prepustiti Vašo črtico „Sestri v spomin" - košu. Nektera mesta so lepa, dopadejo se mi ali stvarica bi potrebovala precej popravljanja, a zato mi manjka časa. Brez zamere - in pozdrav! - Cvetko Zdravič. Vaši pesmici ne morem objaviti. Nič posebnega, a srednjih stvari imam že kar cele kope. —■ Slavček Hribski. Oh, res originalno :
„Vesel zgineva ti obraz, nemirna ti ga pači vest, ne bom, ne bom ti jaz več zvest." Če bo Vaša ljubica tako malo nesrečna, kakor bi bile muze,_ če jih res trajno zapustite, bi nesreča pač ne bila velika. — Rado Krilanov. Vi mi pošiljate „prvo pesem, uspeh svoje dosedanje vaje." Zalibog Vam moram sporočiti, da je Vaš uspeh še jako slab. — Prvošolec. Vsak oe nas je spoznal kmalu, da je svet „sovražen in surov" ali ko ga mino prvih dvajset let. se mu zazdi svet vendar le lep in čaroben. Prestand trpljenje mladih dni zazdi se mu malenkostno, spozna, da je življenje zbirka dobrega in zla, smeha in joka in živi po tem spoznanju. Spozna, da je naivna zahteva, naj se tiskajo slabe črtice „iz človekoljubja" in da je na svetu več dobrih in plemenitih ljudi, nego si je mislil prvi mah. Glejte, da storite iz sebe ideal, ki ga zdaj iščete - pri drugih. — Zagorski. Vaše pesmi niso za nič. — Temka. Kakor vidim iz Vašega pisma, ste človek, ki ima humor in zato upam, da sprejmete mojo_ „uničujočo" sodbo brez tragičnih posledic na znanje. Pesmice niso še nič osobitega ali morda se razvije iz Vas še jako originalen talent. Spomladi človek ne ve nikdar, kaj bo rodila jesen. Našla sem v Vaših pesmicah par stihov, ki mi kar imponirajo,
in čutim v sebi jeklenih moči, kje je ovira do ciljev blestečih?
Ni je!
Toraj le korajžno naprej! — S. O. Zaradi ene kratke pesmice ne morem pisati privatnih pisem. Potratila bi ves svoj čas na dopisovanje. In včasih kakšna pesmica še groša ni sredna, ki bi ga človek potrošil ga marko. — Stanov. Šibko, šibko! — Borislavu Krimogorskemu od Erženije in vsem drugim, ki pošiljajo svojo stvari anonimno: Direktno v koš! — Z. „Sirote" niso za tisk. — Ugankarjem. Uganke ne honoriramo. — W. v Ljubljani. Vaše pismo je podel izliv smešnega melagomana. Vi psujete čez vse urednike, torej so Vaši spisi tudi pri drugih uredništvih doživeli isto nsodo. Gosp. K., ' — ki ga osebno tudi ne poznam, kakor Vas ne, — je sotrudnik naših najuglednejših listov. Tisti moji spisi, čez ktere razlivate iz nizkega maščevanja svoj nevoščljivi žolč, so izšli v češkem in nemškem prevodu. — Samo Lukič. Dve črtici objavim, tretja je preveč sentimentalna. Tudi ima hibo vseh začetnikov, da ono, kar si junak misli, presega daleč dejanle samo. — Antonin. Likih srednjih pesmic imam že polno miznico, zato Vaših ne morem objaviti. — Bogomil Gorenjfco. Prve nežne cvetke slana pomori, tudi Vaše pesmice je vzel mraz, Morda bodo drugič boljše. Obetajo mnogo. — Zajesenski. Slabo. — Starogradski. Detto. — Valerija. Ni slaba stvar ali skovana preveč in še začetniška. Sčasoma se Vaš talent sam izbrusi. — Vipavski. Vaša „sladka Malka" je morda prav fino dekle ali tiskarskega črnila bi ne prenesla.	_
VSEBINA: O. KORITNIK: Jesenski motiv. - JOŽA IVAKIČ: Ona dva. - BORISOV: Zadnji hleb. — SAMKO CVETKOV: Naroden motiv. - D. ŠTEFANOV1C: Kaj iščem? — ŠASA GAJEV: Emilija. — MI|0 MLAPJENOVIC: Ob solnčnem zahodu. — Z. K. J.: Drobiž. — DRA-GOTIN VUC1C: Brez nad. — Vinko Zupan: Anki. — KRISTINA: Večerne ure. — Z. LAVR1N: Dovolj! - ANDREJ RAPE: Mlin. — ROMAN ROMANOV : Pesem. — BOGOMIL GORENJKO : Kaj pač neki pevec more ... — Par čeških jedij. — Smešnice. — Uganke. — Poročilo.
POROČILO.
Vsled premnogih naročil, posebno za Vydrovo žitno kavo, nam ni bilo mogoče istih hipno izvršiti. Cenj. naročnike, katerih se to tiče, prosimo toraj za blagohotno oproščenje. Po novih pripravah nam bode zopet mogoče vsa naročila izvrševati točno.
Nove cenj. naročnike opozarjamo, da pošiljamo Vydrovo žitno kavo samotno, ali pa skupaj z drugim naročilom.
Vvdrovo žitno kavo pošiljamo v vrečicah po 5 kg. vedno posebej in sicer poštnine prosto. Ostale naše izdelke pa pošiljamo poštnine prosto le takrat, kadar znaša račun — toraj razun kave — najmanj 6 K. Ako pa naroči kdo naših izdelkov za 6 K skupaj z žitno kavo, pripade toraj na zabojček le K 1-50 in gotovo nam bode vsak priznal, da nam ni nikakor mogoče pri tako najhnem naročilu trpeti tudi poštnino, kar pa storimo pri naročilih za 6 K prostovoljno. Seveda pošiljamo vsa naročila franko, ker sicer bi moral naročnik plačati poštnine 12 vin. več, isto si pa tu zaračunamo, kakor je našim starim odjemalcem že znano. Da bode toraj vsak razumel, kako to gre, prosimo, da poskusite z naročilom: izvršujemo radi, takoj in dobro 1 Oproščamo se danes Tudi pri tistih cenj. gospodinjah, katere so pričakovale našo žitno kavo takoj po naročilu. Ne jezite se na nas. Pri najboljši volji nam ni bilo mogoče storiti vsega na enkrat.
Ne smemo zamolčati, da smo prejeli toliko naročil, da smo morali uporabiti za izvrševanje istih tudi noč, a vendar še nismo mogli postreči takoj. Sedaj se pa zopet poboljšujemo.
Prihodnji januvarski številki našega „Domačega Prijatelja" priložili bodemo našim cenj. odjemalcem tudi stenski koledar in prosimo že naprej, da blagovolite istega sprejeti ter obesiti v svojem stanovanju. Seveda ne bode manjkal tudi praktični s plošni zapisnik. (Učiteljske zapisnike pošiljali smo že meseca avgusta vsled, česar bodemo sedaj g. učiteljem pošiljali le stenske koledarje).
Reklamacije bodemo izvrševali vestno na uradniška vprašanja, da bodemo v goto-tosti, da se ni morda pošiljatev zgubila med potjo.
Tam, kjer bode manjkal koledar ali pa zapisnik, odklonite pošiljatev, ter napišete na ovitek: Ne sprejmem za to, ker
manjka.....(bodisi zapisnik,
ali koledar) prosimo pa, da se to stori takoj pred pismonošem.
Izdajatelj in za uredništvo odgovoren : F. Vvdra v Pragi Vili. Tisk firme Rinko in Zika v Pragi II.. Vodičkova ul. 22.
= Cenik naših izdelkov. =
Vydrova žitna kava poslana posebej v platnenih
vrečicah poštnine prosta 5 kg.........K	4'50
Juhne konzerve (grahova, gobova, lečna, riževa in
rezančna) posamezni zavitek a 1/s kg........1 "50
Tudi 1 kg vseh vrst po 200 gr............3-—
Juhni pridatek l steklenica 7* kg .........3 —
Šumeči bonbon „Ambo" in tudi s „sidrom" zavitek
50 kmd......................2'—
Oblati .,Desert delikaf* zavitek s 50 kmd............3 -
Masleni oblati zavitek s 25 kmd.........„	2'—
„Buhtin" 5 zavitkov po 20 gr (zadostuje za 5 kg
moke)....................*	— '50
VydPova tovarna hranil Praga-VIII.
1 s Suhih gob s s
■	3	M
I	■
le prve vrste kupimo približno .50 meter centov. Ponudbe blagovolite pošiljati z navedeno ceno v in vzorki vred na udani naslov:
\7ydroua tonama — — hranil, Praga-UM.
Blagovolite porabiti pri naročanju
Jernej Kušlan
trgovee v pranju,
glavni trg. št. 5 poleg farne — cerkve (na vogalu) — ssr prej Jan. Ev. Sire.
Trgovina s špecerijskim in galanteriskim blagom ter deželnim i pridelki; zaloga moke in otrobov (cene iste kakor v mlinu); zaloga špirita in žganja ter domače in nemške detelje (luccrne) i. t. d. —
I
I I
*i5! § s.
B
O
a
c »->
a n o
a ca o
I—1
T3
_-	N S
>	40 JS 5
cd	■e 35 h
03	=
aj	n rji
CL	Sk
Pripravno
steklenico
za Vydrovo žitno kavo priporočamo vsem svojim gg. odjemalcem. Ima zabrušen za-mašek, tako da se v nji kava v doglednem času sploh ne izdiši. A gre vanjo skoro cela poštna pošiljatev, ker drži 8 litrov.
To steklenico dajemo za tovarniško ceno: 2 K 20 v, zabojček 48 v, poštnino pa tu plačamo in si jo zaračunamo.
Polne steklenice ni mogoče pošiljati, ker bi se razbila.
tlagovolite porabiti pri naročanja!
Dne
Pošljite na moj naslov 5 kg Vydrove žitne kave za 4 K 50 v poštnine prosto in brez povzetja. —
Pošljite na moj naslov: 1 steklenico ma/¿novega groga za 2 K in 2 škatlji maslenih oblatov za 4 K, v znesku za 6 K poštnine prosto in brez povzetja.
Pošljite mi blago poleg stoječe sestavo.
Naročite
H
za poskušnjo:
za poskušnjo!
1 zaboj obsegajoč:
1 steklenico malinovega groga K 2'— 1 škatljo maslenih oblatov . . „ 2'—
1 kg. juhnih konzerv (grahove, gobove, lečne, rezančne in riževe).......... 3-—
za K 7 —
poštnine prosto.
Ali:
1 zaboj obsegajoč:
1 steklenico malinovega groga K 2-—
1 škatljo maslenih oblatov . „ 2-—
1 škatljo obi. „Dessert délicat" „ 3 —
1 steklenico Vydrovega juh-
nega pridatka.....„ 3-—
5 zavitkov „Bubtina" . . . . „ —'50
za K10-50
poštnine prosto.