Našim malčkom Matjažek Junaškega Slovenca povest v slUiah 16 Takoj nato je z grajskega stolpa zapela trobenta in naznanila vsem, ki so jo čuli, naj se reši, kdor se more, ker bo Turek vsak čas v deželi. Grozen je bil njen glas in jok mu je odgovoril. Ko so vaščani zaslišali svareče glasove, so popustili vse in zbežali. Orač je pustil plug sredi brazde in tekel domov rešit, kar se je rešiti dalo, ženske so popustile srpe in motike in odhitele domov. Povezali so cule, odvezali živino in solznih oči zbežali v gore. V silni pečini je namreč zijala prostorna votlina. Dostop je bil izredno težaven in skrit. Redko je kdo zašel v to samoto. Votlino so čuvali kot skrivnost, zato so nalašč govorili, da se skrivajo v njej roparji in rokovnjači. Če je prišel mimo pastir s svojimi ovcami, se je v strahu prekrižal in zmolil očenaš. Votlina jim je postala varno zatočišče. Matere, dekleta in staroki so posedli okrog ognja, možje in fantje pa so se z gorjačami postavili na stražo. Otroci so pazili na živino, donašali suhljad in iskali jagode. Edino ti so bili veseli in brezskrbni, kajti silne nevarnosti se niso zavedali. Najhuje pa je jokala Matjažkova mati. Moža so ji odvedli daleč, odkoder se ne vrne več, sinčka so pa zaprli v grajsko temnico. (Dalje prihodnjič)