-l +-+-pt:!t~-;er::::::J-: 
-I-I-+-+-} -1-1-+ t 

KAZALO 
5 Uvodnik 
6 Nastja Vidmar: Vprašanje napredka in njegove pasti 
10 Jure Ponikvar: Karl Pop per o znanstvenem razvoju in dialektiki 
16 Urh Ferlež: Karel GrŽan. 95 tez pribitih na vrata svetišca kapitalizma za 
osvoboditev od zajedalskega hrematizma (recenzija) 
18 Tina Lokar Grden in Klemen Knez: Aplikacije vseh dežel, združile se! 
24 Minea Rutar: Daran Acemoglu in James Robinson. Zakaj narodi propadajo? 
(recenzija) 
26 Marike Grubar: Sloves sistema javnega slovesa: 1984 v digitalizirani obliki 
32 Andrej Lukšic: Krožno gospodarstvo v miljeju ekološke modernizacije 
37 Nejc Jordan: Volk v ovcji preobleki : ekološka modernizacija in trajnostni razvoj 3 
42 Marko Hocevar: Politicna ekologija, družboslovna misel in oblast (intervju z dr. 
Andrejem lukšicem) 
49 Rok Krajnc: Štoparski vodnik po Pluriverzumu (intervju z dr. Barbaro Muraca) 
53 Martina Podgoršek: Enocelicnost t komunikacija =mnogocelicnost 


4 



UVODNIK 

Razvoj in napredek se zdita povsem samoumevna; ce 

nic drugega, cutimo, da vsi vemo, da si ju želimo v cim 

vecj i kolicini in cim prej, na vseh podrocjih. Toda razvoj 

in napredek nista nikoli obstajala brez glasnih in vcasih 

izrazito radikalnih kritikov. Obicajno nista niti jasno in 

natancno definirana. 

v številki, ki je pred vami, se avtorice in avtorji lotevajo 
vprašanja razvoja na razlicnih nivojih in s pomocjo 
razlicnih primerov. Prispevke v prvi polovici številke bi 
lahko razdelili na tiste, ki se zelo splošno osredotocajo na 
pojma napredka in razvoja, ter tiste, ki razvoj in napredek 
preucujejo prek svojevrstnih empiricnih primerov. V drugi 
polovici številke so zbrani prispevki, ki se ne osredotocajo 
samo na ljudi, ampak tudi na okolje, v katerem živimo. 

številko pricenjamo s prispevkom Vprašanje napredka in 

njegove pasti. Nastja Vidmar predstavi, od kod izvira ideja 

napredka,kdaj se zgodovinsko pojavi in katere so njene 

omejitve. Ce vas zanima opisano,boste lahko v clanku Karl 

Popper oznanstvenem razvoju in dialektiki, ki ga je spisal 

Jure Ponikvar, prebrali,kako je na podrocje razvoja cloveške 

misli, natancneje na kriterije znanstvenega napredka in pojem 

dialektike, gledal eden najbolj slavnih filozofov znanosti. 

V nadaljevanju sledijo kar trije prispevki, ki se 
osredotocajo na možnosti razvoja znotraj kapitalisticne 
ekonomske ureditve. Urh Ferlež recenzira delo 95 tez 
pribitih na vrata svetišca kapitalizma za osvoboditev od 
zajedalskega hrematizma in predstavlja avtorjevo kritiko 
kapitalisticne ureditve in njegovo vizijo za prihodnost. 
V clanku Aplikacije vseh dežel, združite se! skušata 
Tina Lokar Grden in Klemen Knez dokazati, da nam 
marksisticna teorija še vedno lahko pomaga razumeti 
nove ekonomske in tehnološke spremembe v okviru 
kapitalisticnega produkcijskega nacina. Minea Rutar v 
svoji recenziji prikaže, kako ekonomist Daron Acemoglu in 
politolog James Robinson v delu Zakaj narodi propadajo 
odgovorita na vprašanje, zakaj se razlicne države razvijejo 
v razlicno razvite in so posledicno razlicno zmožne 
zagotavljati družbeno blaginjo. 

Prvi blok prispevkov zakljucuje clanek Sloves sistema 
javnega slovesa: 1984 v digitalizirani obliki, v katerem 
Marike Grubar pavzame kljucne znacilnosti kitajskega 

sistema družbenega ocenjevanja. V clanku skuša pokazati 
tudi, katere informaCije, ki jih navajajo zahodni mediji, so 

resnicne in katere lahko uvrstimo med mite. 

V zacetku druge polovice številke dva prispevka odpirata 
vprašanje okoljskega diskurza ekološke modernizacije. 
Prispevek Krožno gospodarstvo vmiljeju ekološke 
modernizacije, ki ga je pripravil prof. dr. Andrej Lukšic, 
naslovi diskurzivno slepoto in kontekste, v katerih (lahko) 
mislimo vprašanje krožnega gospodarstva. Nejc Jordan 
v svojem prispevku Volk v ovcji preobleki: ekološka 
modernizacija in trajnostni razvoj primerja oba diskurza in 
išce njune omejitve. 

V nadaljevanju sledita dva intervjuja, ki sta vezana na 
podrocje ekologije v najŠiršem smislu. Prvi intervju, ki ga 
je opravil Marko Hocevar, Politicna ekologija, družboslovna 
misel in oblast (intervju z dr. Andrejem LukŠicem), naslavlja 
kljucna vprašanja in probleme, tako teoretske kot tudi 
prakticne, ki zadevajo specificno polje politicne ekologije, 
ki misli povezanost med politicno skupnostjo ter okoljem. 

Štoparski vodnik po Pluriverzumu (intervju z dr. Barbaro 
Muraca), ki ga je opravil Rok Kranjc, išce odgovore na 
Širok spekter vprašanj; od odrasti, dekolonialne teorije in 
teorije sprememb do spekulativne fikcije in utopij. 

Zadnji clanek, ki ga je pripravila Martina Podgoršek, 
Enocelicnost +komunikacija =mnogocelicnost med 
ostalimi clanki izstopa, saj izhaja iz naravoslovne tradicije 
in nam utira pot v najnovejša odkritja sociomikrobiologije. 

Marike Grubar in Nejc Jordan, 
gostujoca urednika 


VPRAŠANJE NAPREDKA IN NJEGOVE PASTI zacetkov -proces, katerega zaporedne stopnje odlikuje 

vedno bolj podrobno in prefinjeno razumevanje narave. 

»Toda nic, kar je bilo ali še bo receno, tega procesa ne

»Obstaja eno samo spoznanje, 
more narediti za proces razvoja proti necemu. « Kuhn

spoznanje našega sveta v njegovem postajanju; a

in to postajanje vkljucuje ro samo spoznanje. «1 s tem poudarkom odpre zanimivo vprašanje namena 
razvoja oziroma cilja, ki mu napredek kot proces, ki je 
Clovek se od ostalih živali loci po tem, da kot mislece 

ovit v konstantno spreminjanje, sledi. Kaj je pravi smoter 
bitje izraža mocno željo po tem, da bi razumel sebe in 

napredka in razvoja9? Kaj torej »evolucija, razvoj, napredek 
svet okoli sebe. Aristotel je cloveka oznacil za politicno 

sploh pomenijo, ce nimamo nekega cilja10«? 
žival 2, »l oon politikon« -clovek je namrec za razliko 
Vprašanje napredka pred nas postavi zanimivo podobo

od živali obdarjen z /6gosom3; sposobnost mišljenja in 
cloveškega popotovanja skozi zgodovinski cas, ki

kontemplacje pa cloveku omogocata zaznavanje sveta, 
prikazuje in poudarja tisto, kar je Heraklit oznacil


ki ima še eno razsežnost: spoznavanje. Razmišljanje in 
kot edino konstanto: spremembo, Tako razvoj kot

konstantno postavljanje vprašanja »zakaj«je cloveka 
zgodovinska kategorija (kakor tudi evolucija) kot


pripeljalo tako dalec, da je razvil govorico, pisavo in 
tudi napredek kot koncept sta imanentno povezana

matematiko ter koncepte zakonov, ki so nujna orodja 
s to osrednjo kvintesenco življenja (spremembo kot

znanosti, hkrati pa je njegovo nenehno preizpraševanje, 
konstantnim gibanjem) in ju lahko zaobjamemo zgolj

tako sebe kot tudi obdajajocega sveta, pripeljalo do 
skozi zgodovinsko, retroaktivno gledanje nazaj v 


»iznajdbeK filozofije. Stem je clovek ugotovil. da svet 
preteklost z namenom, da bi razumeli sedanjost, ki je prav

(tako naravni kot družbeni) deluje po tocno dolocenih 
tako z vsakim trenutkom že zapisana tej isti preteklosti, ki

zakonitostih,4 ki jih lahko spozna in razume, Postopen 
jo venomer obravnavamo v okviru razumevanja razvoja kot 

razvoj uma je torej cloveku omogocil, da je svet pricel 
procesa, ki je nenehno v teku. 


spoznavati ne le z ocesom, ki mu omogoca vizualno 

zaznavo, temvec tudi z razmišljanjem, Zaznavanje in Vdanem prispevku bomo obravnavali razvoj/napredek

6 

posledicno želja po spoznanju in razumevanju5 sta prav s tega gledišca -v povezavi s spremembo kot tako. 

postala osrednji vodili cloveka, ki se je na svoji poti od Prikazali bomo, kaj je pravzaprav tisto, kar nam lahko 

golega zaznavanja skozi filozofsko zacudenje povzpel pomaga pri razumevanju razvoja in napredka v smislu 

iz votline na površje6 proti soncu, svetlobi, ki nastopa naravnih zakonitosti, kakor je to razumel že Heraklit, ko je 

kot diametraino nasprotje oz. protipol temi in simbolno dejal. da »ni mogoce dvakrat stopiti v isto reko ne dvakrat 

predstavlja clovekovo zavest7• dotakniti se iste minljive snovill«. Hkrati bomo vsaj okvirno 

zacrtali pojav pojma napredek ter usmeritev in razumevanje

Osrednji mejniki razumevanja cloveka in njegove 
tega pojma; zanima nas, kdaj se pojem pojavi in kdaj se

zgodovine so prav tisti trenutki, ki so pomenili popoln 
nadalje konsolidira v splošni predstavi ljudi, ki ga vzamejo

preobrat v nacinu razmišljanja in dOjemanja sveta. Kuhn 
za osrednje vodilo, Lahko bi dejali, da koncept napredka

pravi, da je evolucija razvojni proces vse od primitivnih 
zaseda pomembno mesto v trenutni globalni neoliberalni 

1 Maurice Melleau Ponty, Les Aventures de la dialectique, (Pariz: Gallimard, 1955). 
2 Aristotel. Politika, (ljubljana: GV, 201O). 
J Kljucni filozofski pojem 16gos vpe!je Heraklit Efeški. L6gos pomeni >besedo, izjavo, pa ttldi razum in mišljenje, ki sta v sozvocju zjezikom. Logos je princip cloveka in 
kozmosa«{Valentina Hribar Sorcan, Jaz in drugi v(post)modemi filozofiji in umefnosli: na poti k sodobnosti, (l jubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2013), 30). 
4 Ta trditev velja predvsem za poznavanje naravnih zakonitosti, o katerih denimo piše Alfred W. Crosby vknjigi Ekološki imperializem. Za cloveka bi bil razvoj ladjedelstva 
in pomorske tehnologije prece) nepomemben, ce ne bi spoznal (naravnih) zakonitosti, po katerih se ravnajo oceanski vetrovi in morski tokovi. Brez poznavanja teh zakonitosti 
clovek ne bi mogel doseci oddaljenih obal in odkrivati sveta. Seveda je v primeru poznavanja družbenih .zakonitosti«zadeva precej bolj kompleksna 
5 Za Marxa je denimo spoznanje ali razumevanje (sapienlia) po eni strani znanost, .po drugi pa bistvena cloveška praksa« (Oarko Suvin, Kje smo? Kam Gremo? Za 
Politicno Epistemologijo Odrešitve, (l jubljana: Založba Sophia, 2010), 178). 
6 Na tej tocki aludiramo na Platonovo parabolo o votlini, ki nam lahko služi tudi kot prispodoba za razumevanje razvoja cloveške zgodovine od bolj primitivnih 
obdobij vse do danes. 
7 Zavest kot produkt razlicnih kognicij oz. procesov v možganih; ti vkljucujejo percepcijo, custva, zaznavanje, razmišljanje in ostale procese, ki združeni ustvarjajo 
to, kar imenujemo zavest (Simona Petru, Ujeli v cas: epizodicni spomin in razvoj modernega mišljenja, (l jubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v 
ljubljani, 2016), 11 l. 
8 Thomas Kuhn, Srruktura znanstvenih reVOlUCij, (ljubljana: Krtina, 1998), 151 . 
9 Vtem prispevku razvoja in napredka ne obravnavamo v smislu konceptualnega poudarka, v okviru katerega moramo nujno potegniti locnico med tema dvema 
pojmoma, ampak ju poskušamo zaobjeti skozi njun etimološki pomen in njuno umestitev. Beseda napredek se v latinšcini glasi progressus in pomeni napredovati v 
smislu .iti naprej_oz_oznacuje hojo in usmerjenost naprej, medtem ko beseda razvoj v Irancoskem jeziku (developpemenf) izhaja iz besede developper, kar pomeni 
odvijati, razkrivati oz. razvijati. Hkrati je treba poudariti, da po eni strani razvoj razumemo kot zgodovinsko kategorijo, po drugi strani pa napredek obravnavamo kot 
koncept, ki postane relevanten v dolocenem zgodovinskem obdobju. 
10 Thomas Kuhn, Struktura znanstvenih revolUCij, (ljubljana: Krtina, 199B), 152. 
11 Anton Sovre, Predsokratiki, (l jubljana: Slovenska matica, 1946). 


realnosti, saj na nek nacin preseka našo zaznavo prav da se Zemlja suce okoli Sonca in ne obratno, kot je bilo 
skozi vprašanje namena in cilja, ki ga ima napredek12, samoumevno sprejeto skoraj 15 stoletij, temvec predvsem 
Na eni strani razvoj in napredek zacrtata in zgodovinsko zaradi poudarjanja neskoncnosti kozmosa, ki predstavlja 
prikažeta doloceno stopnjo olajšanja življenja z namenom, brezkoncno odprt prostor16 in postane zastrašujoc zaradi 
da bi si ljudje poenostavili in olajšali vsakodnevna opravila, svoje brezmejnosti. Spreminjanje podobe o svetu za nas 
po drugi strani pa moramo nasloviti tudi vprašanje predstavlja rušenje obstojecih vedenj -Kuhn poudarja, 
odsotnosti cilja oz. usmeritve napredka, saj se v sedanjem da se s spremembo paradigme spremeni tudi ves svet17. 
neoliberalnem kapitalizmu zdi, da je sam sebi namen. Razvoj in napredek lahko torej razumemo kot postopno 
Tako vse bolj umanjka prostor misli kot premisleka o tem, napredovanje in razvijanje cloveka skozi zgodovino; znano 
kam nas pravzaprav vodi nenehen napredek, ki nima prav je, da je bila pot od iznajdbe prvih orodij, torej od trenutka, 
nikakršnega cilja -v tem delu se spet vrnemo na vecno ko je clovek pricel uporabljati svoje roke, do iznajdbe 
vprašanje razmerja med mišljenjem in delovanjem. najbolj »zapletenih«tehnologij, ki temeljijo na spoznavanju 

kvantnega sveta, izjemno dolga in postopna«18, Šele zadnjih 

Razvoj kot konstantna sprememba 

nekaj desetletij smo prica tako sunkovitemu razvoju, da 

J. B. Bury govori o napredku v smislu ideje, da se je novostim oz. napredku (post)moderne dobe izredno 
civilizacija od nekdaj premika, spreminja in da se bo tudi v težko slediti. Pomembno je razumeti, da je bil razvoj novih 
prihodnje »razvijala« v doloceni smeri, ki jo izbere družba. tehnologij in novih nacinov uporabe orodij pomemben 
Ideja napredka je v tem oziru mocno povezana z idejo dejavnik, »ki je spodbujal evolucijo clovekovih kognitivnih 
o spremembP3, ceprav sprememba kot taka v evropski sposobnostj19«. Cloveštvo je denimo potrebovalo kar dva 
zgodovini ni bila tako pozitivno sprejeta, Še posebej v milijona let, »da je tek s hitrostjo 15 km/h izboljšalo na 
smislu paradigmatskega preloma namrec pomeni popolno vožnjo s 150 km/ h, potem pa je trajalo le petdeset let do 
predrugacenje vedenja, kar lahko deluje zastrašujoce; letala, ki je letelo z vec kot 1.600 km/h. in v osemdesetih 
spremembe kot take je namrec težko sprejeti, saj nas letih 20, stoletja so ljudje v vesoljskem colnicku potovali 
pripeljejo do tega, da moramo v nekem trenutku »opustiti s hitrostjo 27.000 km/h20 «, Clovek vse od pradavnine 
7 

staro mišljenje«, medtem ko znanstvene, paradigmatske razvija svoje kognitivne sposobnosti z namenom, da bi si 
spremembe delujejo na nacin, da porušijo celoten sistem olajšal vsakodnevno življenje, vendar se na neki tocki, ko 
znanja in vedenja vecjega števila ljudi, zatorej pride v že razumemo,da je življenje postalo precej poenostavljeno 
trenutku preobrata do mocnega odpora in upora proti takšni (predvsem v oziru, da tehnologija/stroji opravljajo vecino 
spremembi. Skozi zgodovino je bilo takšnih sprememb del, ki so tisocletja pripadala cloveku), pojavi vrzel 
ogromno, Omenimo denimo Galilejevo odkritje: Galileo med resnicno »potrebo in luksuzom«21, ki se v današnji 
Galilej je s pomocjo svoje naprave, ki je videla dlje kot kapitalisticni dobi kaže skozi potrošniško manijo. Ta v 
takratna cerkvena oblast, dognal, da se Zemlja giblje in mnogih ozirih predstavlja nevarnost za osnovno clovekovo 
da ni v središcu vesolja14. V svojem casu, casu mocne mišljenje, ki je navsezadnje tudi pripeljalo do tocke, na 
cerkvene ideologijel 5, ni zanetil spora zaradi odkritja, kateri se nahajamo sedaj, 

'2 To vprašanje postane izrazito predvsem, ko obravnavamo dejanskost skozj korela! podnebnih sprememb in unicevanja naravnega oKolja, ki postaja vse resnejši 
problem in se dotika osnovnega eksistencnega vprašanja ohranitve cloveka kot vrste. 
'3 Ko govorimo o spremembi, moramo poudariti, da spremembe, ki sicer navidezno pripadajo zgolj enemu podrocju, v svojem bistvu vedno sovpadajo s 
spremembami na drugih podrocjih življenja. Primer je lahko razvoj moderne znanosti, ki le imel svoje korenine v stari GrCiji (ta pa vMezopotamiji in Egiptu .,.), 
naslanjal se je na dognanja na podrocju religij, navsezadnje pa se je razvijal vzporedno znovimi pristopi vumetnosti -pot clovekovega razumevanja sveta tako ni 
izolirana in zreducirana na posamezne enote, ampak sestoji iz mnogošteVilnih medsebojnih povezav in medsebojnih vpliVOV, ki nam dajo predstavo o tem, da razvoja 
dolocenega fenomena (ali novosti) ni moc obravnavati neodvisno od razvoja drugih podrocij -na podoben nacin deluje tudi kvantna fizika (Leonard Molodinow, 
Pokoncni misleci: potovanje cloveštva od življenja na drevju do razumevanja vesolja, (LjUbljana: UMco, 2017), 17-18). 
14 Stem spoznanjem in naznanjanjem spoznanja, ki je mocno poseglo v takratni Ptolomejev geocentricni sistem, je Galilej tvegal tudi življenje, saj je oznanjanje 
necesa, kar lahko tako korenito poseže v obstojeco, samoumevno predstavo o svetu, nedopustno in najstrožje kaznovano, ker na tnalo postavi najbolj konsolidirane 
predstave, ki bi, ce bi se podrle, pomenile popolno predrugacenje odnosa do narave, življenja in vedenja o njem (Stephen Hawking, Na ramenih velikanov: Zgodovinski 
mejniki v fiziki in astronomiji, (Tržic: Ucila International, 2005), 51 J. 
15 Realnost dolocefle dobe se koostituira skozi razlicne reprezentacije; vtem oziru realnost ni nekaj, kar moramo le še spoznati, temvecje neka1 kar tudi sami koostituiramo 
(Valentina Hribar SoICan, Jaz in drugiv(post)modemi filozofiji in umetnosti: na poti k sodobnosti, (ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2013), 33). 
16 Michel Foucault, . Of Other Spaces: Utopias and Heterotopias., Diacritics 16, no. 1 (1986): 22-27. 
17 Thomas Kuhn, StrukflJra znanstvenih revolucij, (Ljubljana: Krtina, 1998) 
18 Dober primer napredka je denimo hitrost potovanja -ce je bilo v obdobju 4000 let pr. n. št. najhitrejše potovanje s kamelami, je trajalo skoraj 2000 let, preden je 
bil odkrit vprežni voz, in nato še skoraj 2000 let, da je bila iznajdena parna lokomotiva. 
19 Simona Petru, Ujeti vcas: epizodicni spomin in razvoj modernega mišljenja, (Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v l jubljani, 2016), 37. 
20 Leonard Molodinow, Pokoncni misleci: potovanje cloveštva od življenja na drevju do razlJmevanja vesolja, (ljubljana: UMco, 2017), 16. 
21 V mislih imamo predvsem vprašanje potreb kot zagotavljanja tistega bistva, ki clovekIJ omogoca brezskrbno Življenje; in nasprotno, potreb, ki so umetno, 
ideološko konstruirane in za cloveka predstavljajo predvsem odtujitev. 



Ce se prej zgodovina posebej ne ukvarja s tem vprašanjem spremeni razumevanje narave, postopno pa pride tudi do tega, 

in ce je težnja k vse hitrejšemu razvijanju in napredku ciljala da se pricne ceniti nove izume in novitete2]. 

na olajšanje življenja, se to na neki tocki torej spremeni. 

Ce nadalje sledimo Suryju, opazimo, da se je ideja 
Iznajdba orodij in postopno napredovanje primitivnega 


napredka konkretizirala v Franciji v 18. stoletju, ko je 
cloveka nas pripeljeta do današnjega trenutka. v katerem 

prišlo do hkratnega razvoja na razlicnih podrocjih: etika, 
se akumulira znanje in se ga usmerja v vse vecji tehnološki 

politika, ekonomija, kultura/umetnost, znanost, morala, 
napredek22; zdi se, kakor da je clovek uspel ukrotiti naravo 

industrija, tehnologija, družba itd. Marcuse pravi, da so 
in jo podrediti svoji lastni volji in svojemu delovanju23 -to je 

vse velike teorije 18. stoletja zagovarjale stališce, da 
še posebej ocitno, ko si predocimo vprašanje razumevanja 

»zgodovina pomeni napredek«. Pojem napredka vtem oziru 
posledic dolocenega delovanja, bodisi ekonomskega, 

pomeni kritiko preteklega družbenega reda, ki nosi sloves 
politicnega, znanstvenega ... Kdaj se torej pojavi splošna 

zastarelosti -ste pozicije so si misleci pojem napredka 
ideja napredka, razvoja, ki se postavi na celo družbe kot 

razlagali kot most, ki jih lahko pripelje do zrelosti. Pretekla 
osrednje vodilo in ki ga kljub mnogim kritikam sprejme 

obdobja so imeli za zastarela in prav razvoj oz. vzpon 
veliko število ljudi? Zgodovinski napredek in vsesplošni 

materialnih in intelektualnih sil je tisto, kar bi lahko cloveku 
razvoj, ki je vselej v teku in gibanju, na neki tocki torej 

omogocilo, da postane gospodar narave in da postavi 
doseže tocko artikulacije; na neki tocki postane vodilo -in 

temelje za zacetek resnicne zgodovine cloveštva. Ideja 
ta tocka se zgodi v casu prehoda od fevdalne družbe h 

napredka se v 18. stoletju tako kaže kot boj za resnico kapitalisticni 
industriji in buržoazni, liberalni družbj24. 

zgodovina in razvoj cloveka od pradavnine vse do danes pa 

nam skozi svoja znamenja kažeta pot do uma28•

Izvor napredka kot splošne usmeritve 

Opaziti je moc, da ideja družbenega napredka sovpada

Razvoj kot zgodovinska kategorija vsvojem bistvu predstavlja 
z razvojem sodobneznanosti. Kuhn namrec prav tako

nenehno napredovanje in spreminjanje cloveka od pradavnine 
poudarja, da tehnologija pogosto igra izredno pomembno

vsedo danes, ideja napredka kot koncepta pa se pojavi šele 
vlogo pri nastajanju novih znanosti.29 Šele v19. stoletju, ko 

8 v16. stoletju in oznacuje svoj obstOj znotraj dolocenega 
pridedo izrednega razmaha tehnoloških inovacij, postane

zgodovinskega konteksta. Sistem, v katerem živimo danes in 
ideja napredka tako zelo splošno sprejeta, samoumevna, da

ki ponotranji idejo napredka kot eno izmed svojih gonilnih sil, 
je skoraj nihce vec ne opazi. Do tega preobrata je prišlo z

izhaja namrec praviz 16. stoletja25• Ideje napredka se sicer 
dogodkom, ki je na svetovni piedestal postavil vse najnovejše

pojavljajo vrazlicnih zgodovinskih obdobjih -znano je, da 
dosežke dobe -leta 1851 je bila v Kristalni palaci v Londonu 

se ta ideja pojavi že vantiki vepikurejski šoli, vvec odlomkih 
izpeljana prva svetovna razstava, vokviru katere so bili

lukrecijeve knjige De rerum natura (O naravi sveta) -, nato pa 
na obmocju, velikem nekaj nogometnih igrišc, na ogled

se šele zrenesanso, ko pridedo jasnega upora proti antiki, 
postavljeni najvecji dosežki in inovacije zahodne družbe.

pojavijo ustrezne okolišcine za bolj konkreten pojav tega 
Med drugim si je bilo moc ogledati Nasmijevo kladivo. šivaini

pojma. Sury poudarjapomembno vlogo francoskih filozofov 
stroj in druge najnovejše produkte, ki so bili razstavljeni

iz 16. stoletja;Jean Bodin in luis le Roysta namrec trdila, 
z namenom prikaza blaga, ki bo v prihodnosti dostopno

da svet ni v stanju propada in da njihova doba ni vredna 
vsakomur in bo na voljo za splošno uporabo, za potrošniške

nic manj, kot je bila denimo anticna doba. Sto trditvijo sta 
namene. Svetovna razstava ni bila le dokaz napredkain

poudarila, da je globalna oz. svetovna republika, z njo pa ideja 
razvoja družbe v smislu tehnoloških inovacij in dosežkov,

napredka, popolnoma mogoca na svetovni ravni, v najvecjem 
temvec je bil namen razkazovanja tudi izraz nacionalnega

možnem obsegu26 • Vobdobju med 16. in 18. stoletjem se 
ponosa, ki je temeljil na prikazu prednosti ene države pred

je v Evropi zgodil prehod od srednjeveškega znanstvenega 
drugo oz. prednosti dolocene države pred ostalim svetom

izrocila vnovoveško znanost -znanstvena revolucija. Stem se 
-poudarjanje tekmovalnosti. Vširšem smislu je razstava 

22 Imenujmo to napredek brez vrednostne sodbe o tem, ali je napredek v smeri dolocenih vplivov, ki so vselej destruktivni (iznajdba atomske bombe, unicevanje 
naravnega okolja itd.), zares napredovanje ali postopno odmikanje, deviacija in nazadovanje. To vprašanje pušcamo odprto za kakšno drugo razpravo. 
23 Hannah Arendt pravi, da je že ~delovanje vnaravo, vnašanje cloveške nepredvidljivosti na podrocje, kjer se soocamo z elementarnimi silami, ki jih morda nikoli ne 
bomo mogli zanesljivo nadzorovati«, dovolj nevarno (Hannah Arendt, Med preteklostjo ln prihodnostjo: šest vaj vpoliticnem mišljenju, (ljubljana: Krtina, 2006), 69) 
24 Mejnik prehoda oznacujemo s francosko revolucijo (med letoma 1789 in 1848), sai je radikalno spremenila celotno družbo in podobo sveta, ki se še vedno spreminja. 
251mmanuel Wallerstein, Uvod vanalizo svetovnlh·slstemov, (ljubljana: Založba *cf., 2006), 33 
26 Maarten Doorman, ArI in Progress: A Philosophlcal Response lo the End of the Avanl·Garde, (Amsterdam: Amsterdam University Press, 2003), 16. 
27 Polona Tratnik, Umetnost kot intervencija, (ljubljana: Založba Sophia, 2016), 73. 
28 Herbert Marcusse, Um in revolucija: Hegel in nastanek teorije družbe, (Ljubljana: Studia humanitatis, 2004), 213. 
29 Thomas Kuhn, Struktura znanstvenih re~o/ucij, (ljubljana: Krtina, 1998), 25. 



predstavljala zgodovinski mejnik, ki naj bi služil kot sredstvo stvari, misliti ali delati34cc V opazki, ki jo H. Arendt poda 
za merjenje napredka cloveške družbe. V Kristalni palaci je v 20. stoletju, se skriva aksiom usmeritve neoliberalnega 
bila tedaj na ogled nova ideja, ideja družbenega napredka, kapitalizma 21. stoletja, katerega osrednje vodiloje kapital 
razstavljeni izdelki pa so bili predstavljeni kot rezultat tega oz. proizvajanje dobicka za vsako ceno -v tej realnosti 
napredka30• Ceprav je sicer prišlo do preobrata v sprejemanju se pricne prostor mišljenja vse bolj krciti in zmožnost 
napredka kot splošnega vodila, so mnogi posamezniki delovanja postane ena najnevarnejših cloveških sposobnosti. 
poskušali problematizirati takšno usmerjenost in izpostaviti Neolitska revolucija, ce casovno skocimo malenkost nazaj v 
tudi slabe strani napredka, saj se je v kolektivni zavesti zgodovino, je pomenila popolno spremembo v razmišljanju; 
ljudi ta pojem pojavil kot nekaj izredno dobrega; vera v šlo je za spremembo tega, kakšna vprašanja smo si 
napredek je postala splošno vodilo, kar je kasneje postalo zastavljali in »katere bivanjske zadeve so se nam zdele 
tudi marginaino bistv031 kapitalizma, kot ga poznamo danes. pomembne35«. Napredek pa v tem pomenu sledi usmeritvi, 
Obravnave ne bomo podprli s primeri, ki so se uprli napredku, da se kot družba ne sprašujemo vec, katere zadeve se nam 
temvec bomo poskušali prikazati osrednjo past napredka, ki zdijo pomembne v smislu potreb, temvec vsa vprašanja 
se kaže v odsotnosti mišljenja in predstavlja vrzel v razmerju postavljamo skozi profitni motiv -ali se nekaj lahko prodal 
med delovanjem in mišljenjem. ponudi na trgu? Skozi ta vidik se nam zdijo vprašanja, ki si jih 

vodilni zastavljajo, mnogokrat popolnoma irelevantna; prav 

Umanjkanje prostora mišljenja kot past napredka 

tako pa se v sferi civilne družbe in civilnodružbenih gibanj 
Ce se clovek od živali loci po mišljenju, torej skozi uporabo pricenja artikulirati vprašanja, ki so na mestu in ki odpirajo 
logosa, ki mu omogoca kontemplacijo in poglobljeno mnoge perece tematike, s katerimi se sooca naša doba razmišljanje 
o sebi in svetu, se v20. stoletju mislece bitje to oznacuje prav tisti prostor mišljenja, ki vse bolj usiha in 
sooci z izredno nevarno predpostavko, ki odtegne sposobnost postaja cedalje bolj marginaliziran. 
mišljenja od njegove osrednje zmožnosti, torej od delovanja. 

Vcasu vsesplošnih kriz, ki se pojavljajo vse pogosteje, se 
Heidegger oznaci sodobno mišljenje za nesmiselno in 

vzbuja cedalje bolj pomembna tendenca po prisvajanju 
zapiše, da »vse manj mislimo, to pa predvsem zato,ker nam 

prostora mišljenja oz. reapropriacije mišljenjskega prostora, 9 
prevzetost ob informacijah in tehnologiji odreka prostor za 

ki je nujenza artikulacijo, refleksijo delovanja in usmerjenosti 
mišljenje«32. Pojavi se torej nov, predrugacen prostor delovanja 

celotne družbe -brez teh premislekov in nadalje brez 
in mišljenja, ki je predvsem plod sprememb na znanstvenem, 

ponovnega premisleka vloge razlicnih akterjev pri 
umetniškem,filozofskem, politicnem in ekonomskem 

soodlocanju o skupnih vprašanjih, ki so pomembna za vse, 
podrocju, hkrati pa gre za to, da se miselni prostor, torej prostor 

se danes soocamo z dvema najnevarnejšima posledicama 
kontemplativnega premisleka, vztrajno krci -Lefebvre pravi, 

napredka -ta, kot je dejal Kuhn, nima usmeritve proti 
da miselnega prostora ne smemo enaciti združbenim ali 

necemu, ampak je sam sebi namen -, ki razgaljata cedalje 
naravnim prostorom. Miselni prostor namrec definirajo filozofi 

bolj perece vprašanje nevarnosti globalne vojnena eni strani 
in matematiki33• 

in globalne okoljske krize na drugi. Obe realnosti sta namrec 
Razmerje med delovanjem in mišljenjem je osrednja posledici tega istega napredka, ki je cloveku skozi tisocletja 
relacija, ki cloveka definira že od samega zacetka, vendar olajševal vsakodnevno življenje, hkrati pa je povzrocil 
se skozi proces in razvoj zgodovine konstantno spreminja. popolno eksistencno krizo, zaradi katere je danes clovekovo 
Naša zmožnost za delovanje, kot pravi H. Arendt, prvic življenje kot tako na dolgi rok pod velikim vprašajem 
v zgodovini pricenja dominirati nad vsemi drugimi -napredek se v tem oziru kaže skozi svojo odsotnost 
zmožnostmi -»nad zmožnostjo za cudenje in mišljenje artikulacije in premišljanja. To je tocka, ki potrebuje mnogo 
v kontemplaciji nic manj kot nad zmožnostmi, ki sta jih vec pozornosti, kot je uživa vtem trenutku. 
posedovala homo (aber in animallaborans. To pa seveda 

Nastja Vidm ar 

ne pomeni, da ljudje odslej ne bodo vec sposobni ustvarjati 

30 MaarIen Ooorman, ArI in Progress: A Philosophical Response 10 Ihe End of Ihe Avant·Garde, (Amsterdam: Amsterdam University Press, 20(}3), 15. 
31 Ce razumemo marginaino v smislu sekundarne pozicije v razmerju do profitnega motiva in ustvarjanja dobicka za vsako ceno, ki je osrednji temelj kapitalizma 
in konstantn ega kopicenja 
32 Heidegger v Nil Baskar in Polona Petek, Fenomenologija /lima: tradicije in novi pristopi, (l jubljana: Slovenska kinoteka, 2(}U), 105 
33 Henri lefebvre, ProdukCija prostora, (ljubljana: Studia humanitatis, 2013), 48. Prav tako denimo univerze danes dajejo prednost ekonomistom in menedžerjem 
pred filozofi in tudi matematiki; dokaz tega je tudi že aktualno vprašanje kvalitete izobraževanja, ki strmo pada '" 
34 Hannah Arendt, Med preteklostjo in prihodnostjo: šest vaj vpoliticnem mišljenju, (Lrubljana: Krtina, 2006), 611. 
35 leonard Molodinow, Pokoncni misleci: potovanje cloveštva od živ/jenja na drevju do razumevanja vesolja, (ljubljana: UMco, 201 7), 41. 



KARRL POPPER oZNANSTVENEM RAZVOJU 
Razvoj cloveške misli 

IN DIALEKTIKI 
Popper je za podrocje razvoja cloveške misli razvil teorijo 
preizkusa in zmote. Njegovo izhodišce je evolucionisticno. 

Uvod 
Po Popperju skuša cloveška misel preizkusiti vse mogoce 

nacine reševanja kateregakoli problema. Metoda, s katero

Karl Raimund Popper je eden najvecjih filozofov znanosti 
se poskušamo približati rešitvi, je metoda preizkusa

20. stoletja. Bil je samodeklariran kriticni racionalist, 
in zmote.sro metodo uporabljajo vsi živi organizmi v
nasprotnik vsake oblike skepticizma, konvencionalizma, 

procesu prilagajanja.6 Model preizkusa in zmote Popper

relativizma in dogmatizmal v znanosti ter v cloveških 
predstavi s tremi stopnjami. (1) Prva stopnja je problem.

zadevah na splošno. Bil je tudi socialni in politicni filozof 
Problem nastane, ko se zgodi neke vrste motnja prirojenih

in odlocen zagovornik ~odprte družbeN. Ena od številnih 
ali z metodo preizkusa in zmote predhodno naucenih

izjemnih znacilnosti Popperjeve misli je obseg njegovega 
pricakovanj. (2) Drugo stopnjo sestavljajo poskusne

intelektualnega vpliva. Popperja je pohvalil Bertrand 
rešitve problema. Za drugo stopnjo je znacilen plurali zem

Russell, pouceval je Imreja Lakatosa. Paula Feyerabenda 
rešitev. Pri prvi stopnji se lahko zdi, da je problem en 

ter milijarderskega investitorja in fllantropa Georgea Sorosa 

sam, pri drugi stopnji pa je poskusov rešitve problema

na London School of Economics. Popper je prijateljeval z 
vec. (3) Tretjo stopnjo v modelu sestavlja iz locitev

znanim ekonomistom Friedrichom Hayekom, umetnostnim 
neuspešnih rešitev. Gre za odpravo napak. Neuspešni

zgodovinarjem Ernstom Gombrichom, biologom Petrom 
poskusi rešitve problema so izloceni. Nerešeni problem

Medewarjem, nevroflziologom Johnom Ecclesom ter 

vzbudi nove poskuse rešitev.7 Jasno je, da je uspešnost

matematikom in kozmologom Hermannom Bondijem.2 
te metode v veliki meri odvisna od števila in raznolikosti 

Možnost zavracanja in problematiziranja cloveških ciljev 

preizkusov. Veckrat kot se poskuša, bolj verjetno je, da bo 
je temelj Popperjeve liberalisticne filozofije. V njenem 

eden izmed poskusov uspešen.8 V primeru uspešne rešitve 
ospredju je razumevanje, da je temelj našega delovanja 

je rešitev naucena. Scasoma postane naucena uspešna 
10 kriticno ocenjevanje naših filozofij. Ocena naših filozofij, 

rešitev na videz edina rešitev. Lahko recemo, da se je 
ki predvideva posledice naših izbranih ciljev, je mogoca 

organizem naucil novega pricakovanja. Njegovo obnašanje 
samo pred samim delovanjem. Na ta nacin preprecuje 

lahko opišemo tako, da recemo, da organizem pricakuje, 
možno realizacijo negativnih posledic.3 Popper v svojem 

da bo problem rešen s poskušanjem, ki ga bo vodilo do 
de lu Objective knowledge poda ~opravicilo za fllozofljo~ 

koncnega poskusa, ki ne bo izlocen. Razvoj organizmovega 
takole: "Moj izgovor je naslednji: Vsak izmed nas ima 

pricakovanja ima tudi znanstveno razlicico.9 

svojo filozofijo, in ce se tega dejstva zavedamo ali ne, 
Pomembno je, da se za Popperja znanost ne zacne z

nobena od njih ni vredna kaj dosti. Toda njihov vpliv na 
opazovanjem, temvec s problemom. Opazovanja lahko

naše delovanje in življenje je velikokrat poguben. Zato je 
vzbudijo problem.10 Popper to hipotezo utemeljuje s

nujno, da jih s kritiko poskušamo izboljšati. To je edini 

primerom: Ce nam nekdo rece "Prosim, poglej svojo 

izgovor, ki ga zmorem najti za nadaljnji obstoj fllozoflje.H4 

uroH, ne vemo, kaj natanko je tisto, kar moramo dejansko 
V pricujocem clanku se bomo osredotocili na ozek 

opazovati.ll Opazovanje in cutne zaznave so sicer 
del izjemno obsežnega Popperjevega opusa. Posvetili 

pomembni pripomocki pri izlocitvi rešitev problema, vendar 
se bomo Popperjevim pogledom na podrocje razvoja 

so naša pricakovanja tisto, kar definira problem. Problem 
cloveške misli, predvsem znanstvenega napredka, in 

se pojavi, ko smo v naših pricakovanjih razocarani ali kadar 
njegovi krit icni presoji dialektike. 

zaradi svojih teorij zabredemo v težave ali protislovja.12 

1 POpJ>ff trdi, da mocni obcutki prepricanja iz nas naredijo dogmatike in celo histeficne fanatike. Glej Karl Popper, All Ufe is Problem Solvlng (LOM on: Routledge, 1999), 60. 
2 Stephen Thornton, "Karl Popper", The SranfOld Encyclopedia of Phi/osophy, Summer 2017 Edition. Dostopno prek: https:llplato.stanford.edu/entries/popper/(5. 4. 2018). 
3 Darko Polšek, "In memoriam Karlu Raimundu Poppru (1902·1994)", Casopis za kritiko znanosti 22. št. 166/167 (1994), 174. 
4 Karl Popper, Objecrive Knowledge: An Evo!utionary Approach (Oxford: Clarendon Press, 1973), 33. 
5 Metodo, s katero raste znanje živali in ljudi, Popper imenuje tudi metoda domnev in ovržb. Glej na primer Karl Popper, Objective Knowledge,' An Evo!utionary 
Approach,260. 
6 Karl Popper, ConjecfUres and Refutations: The Growfh of Scientific Knowledge (London: Routledge, 1996), 321 . 
7 Karl Popper, All Ufe is Problem Solving, 4-5. 
8 Karl Popper, ConjecfUres and Refurations, 213 
9 Karl Popper, All Ufe is Problem Solving, 4-5. 
10 Karl Pop per, ConjecfUres and ReflJfafions, 222 
11 Karl Popper, All Ufe is Problem So!ving, 6 
12 Karl Pop per, Conjecfures and ReflJfafions, 222. 



Tristopenjski model lahko v primeru znanosti uporabimo objektivni stavki, ki so formulirani v govoru, hipotezah in 
na nacin, da gre (1) pri prvi stopnji za problem, (2) pri drugi problemih, ne v subjektivnih pricakovanjih in prepricanjih. 
stopnji za poskuse rešitev v obliki predlaganih teorij oziroma Znanost je proizvod clovekovega uma, vendar je ta proizvod 

17

hipotez in (3) pri tretji stopnji za izlocitev zmotnih teorij.13 objektiven vtaki meri, kot je objektivna katedrala. 

Kljucna razlika med znanstvenim in predznanstvenim Veliko znanstvenikov, ki jim uspe poskus rešitve ovreci, 
razvojem znanja se pojavi v tretji stopnji, torej stopnji cuti veliko osebno razocaranje. V veliko primerih ovrženje 
izlocitve. V predznanstvenem razvoju znanja se nam ni osebni znanstvenikov cilj, zato znanstvenik pred 
izlocitev zgodi. Okolje izloci naš poskus rešitve. ovrženjem poskuša braniti teorijo, v katero je vložil veliko 
Pri izlocitvi torej nismo dejavni, temvec le pasivno upanja. Popper trdi, da je to s stališca teorije zaželeno, 
vkljuceni. Izlocitev trpimo. Ce ta proces prepogosto unici saj le na tak nacin lahko razlocimo pristno ovržbo teorije 
poskus rešitve, s tem unici tudi nas. Za znanje živali in od navidezne ovržbe. Zaželeno je oblikovanje frakcij za 
predznanstveno znanje je znacilno, da v glavnem raste doloceno teorijo in proti njej, kar vkljucuje resen pregled. 
zaradi izumrtja tistih, ki imajo neprimerno znanje za Opraviti moramo racionalno znanstveno razpravo, cetudi 
rešitev dolocenega problema. Za znanstveno znanje pa ta ne doseže vedno jasnega zakljucka ali rešitve. Kriticni 
je znacilno, da zaradi znanstvene kritike namesto nas pristop je kljucna lastnost znanosti.18 Popper trdi, da 
propadejo zmotne teorije, preden zmotna prepricanja znanstveniki sami prevzamejo kriticen odnos do svojih 
vodijo v naše izumrtje.14 Kljucna novost znanstvene teorij, ko dojamejo, da v znanosti poteka proces preizkusa 
metode je, da smo dejavno zainteresirani za in vkljuceni v in zmote. Znanstveniki teorijo raje preverijo ali celo 
izlocitev dolocene teorije. Poskusne rešitve so v znanosti ovržejo sami, kot da bi to prepustili svojim kritikom.19 
s pisavo in jezikom objek1iflcirane, zato se s poskusi 

Pop per ne verjame v kaj takega, kot je zakon napredka. 
rešitev ne identificiramo vec osebno.l s Z znanstvenim 

Nicesar ni, kar bi zagotavljalo znanstveni napredek, 
pristopom dejavno išcemo izlocitve poskusov rešitve 

trdi.2o Verjame pa, da je znanost mogoce edino podrOCje 
problema. Poskuse rešitve podvržemo kritiki tudi tako, 

cloveške dejavnosti, na katerem se zmote sistematicno 
da okolje spremenimo na tak nacin, da bo v najvecji meri 11 

kritizira in so precej pogosto popravljene. To je razlog, 
nenaklonjeno našemu poskusu rešitve. Teorije podvržemo 

zakaj je na podrocju znanosti smiselno govoriti o 
najstrožjim preizkusom, ker želimo izlociti napacne 

napredku.21 Pop per znanstvenega napredka ne razume v 
teorije. Testiranje teorije v znanosti je torej poskus 

smislu sekvence vedno boljšega deduktivnega sistema, 
ovrženja teorije. 16 

temvec kot napredek od problemov do novih problemov, ki 
Razlika med amebo in velikimi znanstveniki, kot sta postajajo vedno globlji.22 Znanost je dinamicen in rastoc 
Newton ali Einstein, je v tem, trdi Pop per, da znanost proces, ki ni nikoli dokoncan.23 
zavestno uporablja kriticno metodo. Pri tretji stopnji v 

Znanstvena metoda za Popperja ni kumulativna, temvec 
modelu zavestno delujemo kriticno. Predznanstveno 

je v temelju revolucionarna. Znanstveni napredek v 
mišljenje, pa naj gre za žival ali cloveka, je dogmaticno. 

bistvu sestavlja nadomešcanje starih teorij z novimi. 
Izredno hitro rast znanstvene oblike znanja lahko 

Nove teorije morajo biti sposobne rešiti vse probleme, ki 
pripišemo uporabi kriticne metode. Iznajdba kriticne 

so jih rešile stare teorije, in jih razložiti vsaj tako dobro 
metode pa predpostavlja opisni cloveški jezik (in mogoce 

kot stare teorije. Izhodišce revolucionarne teorije so 
tudi pisavo), v katerem se izoblikujejo kriticni argumenti, 

nove predpostavke, ki v svojih zakljuckih razložijo vec 
ki postanejo objekt kriticne preiskave. Popper trdi, da ima 

od stare teorije in ji neposredno nasprotujejo. Nasprotje 
subjektivna interpretacija besede ~znanjeU na staro teorijo 

med zakljucki stare in nove teorije nam omogoca 
znanosti prevelik vpliv, saj znanstveno znanje sestavljajo 
13 Karl Popper, All Life;s Problem Solv;ng, 6-7. 
14 Karl Popper, Objective Know/edge:An Evo!utionary Approach, 261. 
15 Popper v tem delu po našem mnenju znanstveni razvoj pretirano idealizira, saj je, sploh v družboslovju, depersonalizacija v tem kontekstu razmeroma redka 

Res pa je lahko stopnja personalizacije manjša kol pri predznanstvenem mišljenju. 
16 Karl Popper, All Ufe ;s Problem Solving, 9-1 0. 
17 Prav tam, 7-8 
18 Prav tam, 10. 
19 Prav tam 
20 Prav tam, 11. 
21 Karl Poppe!, Conjectures and Refutations, 216 
22 Prav tam, 222. 
23 Karl Poppe!, All Ufe;s Problem Solving, 15. 



zasnovo poskusov, na podlagi katerih lahko razlikujemo dolocena teorija ali sistem dogmaticno vzdrževan skozi 
staro teorijo od nove. Popper trdi, da poskusi dokažejo dolgo casovno obdobje, se tak proces ne zgodi. 
superiornost tiste teorije, ki preživi poskuse, vendar ne 

Za Popperja je dialektika v splošnem teorija, ki trdi, da 
njene resniceY Teorijo, ki preživi preizkuse, lahko namrec 

se nekaj -na primer cloveška misel -razvija v znacilnih 
kmalu zamenja nova teorija.2s 

dialekticnih triadah .30 Dialekticno triado sestavljajo 
V procesu ovrževanja teorij se tudi mnogo naucimo. Ne teza, antiteza in sinteza. Najprej je podana neka ideja 
naucimo se le tega, ali je teorija napacna, temvec tudi, ali teorija ali gibanje, ki jo lahko imenujemo ~tezaff. 
zakaj je napacna. Najpomembneje pa je, da v procesu Taka teza pogosto proizvede nasprotovanje, ker je kot 
ovrževanja pridobimo nov in jasneje dolocen problem. vecina stvari na svetu omejene vrednosti -ima šibkosti. 
Novi problem je zacetna tocka novega razvoja znanosti. Nasprotujoco idejo ali gibanje lahko imenujemo "antiteza~, 
Popper tako razvije tudi štiristopenjski model, ki temelji ker je usmerjena proti prvi tezi. Boj med tezo in antitezo 
na tristopenjskem modelu. Tristopenjski model poteka v se nadaljuje, dokler se ne razvije rešitev, ki zagotovo 
stopnjah (1) probtem, (2) poskusne rešitve in (3) izlocanje, preseže tako tezo kot antitezo in prepozna tako zasluge 
štiristopenjski model za znanost pa poteka v stopnjah (1) kot omejitve obeh. Rešitev, ki je tretji korak, se imenuje 
stari problem, (2) oblikovanje pogojnih teorij, (3) poskusi Nsintezau Dosežena sinteza lahko postane prvi korak v

• 

izlocitve s kriticno razpravo in (4) novi problemi, ki se novi dialekticni triadi. Nova dialekticna triada se zgodi, 
pojavijo na podlagi kriticne razprave o naših teorijah. 26 ce se razvoj z doloceno sintezo ne ustavi. Verjetno se 
Popperjev model ima ciklicen karakter; zacnemo lahko na razvoj ne ustavi, ce sinteza ni popolnoma zadovoljiva. 
katerikoli od štirih stopenj.27 Ce sinteza izzove nasprotovanje, jo lahko opišemo kot 

tezo, ki je proizvedla novo antitezo. Dialekticna triada se

Teoreticni problemi so vtemelju vprašanja, ki se tice 
tako nadaljuje na višji ravni in doseže novo raven, ko je

teoretskih razlag. Pogojni odgovori, ki jih ponudijo teorije, so 
dosežena druga sinteza.


dejansko poskusi razlag. Prakticni problem lahko vkljucuje 

problem napovedovanja necesa. Vendar z intelektualnega To je torej ~dialekticna triada~. Težko trdimo, da 

12 

stališca ciste znanosti napovedi spadajo vtretjo stopnjo dialekticna triada ne opiše dolocenih razvojev precej 
kriticne razprave in izlocanja. Napovedi nam omogocajo dobro, pravi Pop per. To še posebej velja za razvoje idej, 
preverjanje veljavnosti naših teorij in poskusov razlag.28 teorij in gibanj, ki temeljijo na idejah. Dialekticni razvoj 

lahko razložimo s prikazom, ki je skladen z metodo 

Dialektika29 

preizkusa in zmote, ki smo jo opisali zgoraj. Vendar 
Popper je v svojem znacilnem polemicnem slogu svojo procesa nista popolnoma enaka. 
metodo preizkusa in zmote predstavil kot alternativo 

Model metode preizkusa in zmote govori le o neki ideji in 
teoriji dialekticnega razvoja. Pop per trdi, da tudi podrocje 

njeni kritiki oziroma o tezi in antitezi. Metoda preizkusa in 
razvoja filozofije lahko opišemo z metodo preizkusa in 

zmote ne trdi, da boj med tezo in antitezo vodi v sintezo. 
zmote. Ljudje smo pogosto nagnjeni k temu, da odlocno 

Metoda preizkusa in zmote predlaga, da boj med tezo in 
zagovarjamo predlagano teorijo in ji ostajamo zvesti. 

antitezo vodi v odpravo teze ali antiteze, ce ena ali druga 
Preizkušamo jo toliko casa, kolikor je to možno. Vcasih 

ni zadovoljiva. Vzpostavitev nove teorije sledi le, ce je 
lahko skupaj s teorijo, ce je zmotna, celo propademo. 

ponujenih dovolj teorij za preizkus. Interpretacija razvoja 
Možno pa je tudi, da se proti doloceni teoriji odlocno 

je torej v okviru metode preizkusa in zmote malenkost 
borimo, ko odkrijemo njene slabosti. Zdi se, da je opisani 

širša kot v okviru dialektike. Metoda preizkusa in zmote 
boj ideologij, ki ga je možno opisati z metodo preizkusa 

je omejena na položaj, v okviru katerega je predlagana 
in zmote, znacilna lastnost, ko naletimo na nekaj, kar 

le ena teza, in lahko se jo uporabi za primere, pri katerih 
je podobno razvoju cloveške misli. Samo tam, kjer je 

so predlagane razlicne teze že od zacetka neodvisne 

24 Za Popperja racionalno krit iko sicer omogoca ideja objektivne resnice kot skladnosti z dejstvi. Popper trdi. da je teorija lahko resnicna, tudi ce vanjo ne verjame 

nihce in tudi ce nimamo razloga. da mislimo. da je teorija resnicna. PO drugi strani je neka druga teorija lahko napacna. tudi ce imamo primerjalno dobre razloge. da 

jo sprejmemo. Za vec o teorijah resnice glej Karl Popper, Conjectures and RefIJtations. 223-237 

25 Karl Pop per. All Life is Problem Solving. 11. 

26 Prav tam, 13-14 

27 Prav tam. 15. 

28 Prav tam 

29 Razdelek re povzetek dela Popperjega poglavja o dialektiki v knjigi ConJecflJres and Refutalions. Glej Karl Popper. Conjectures and RefIJtalions. 31 2-324. 

30 Za Popperjevo kriticno presojo specificno Heglove in Marxove dialektike (in filozofije) glej Karl Popper, ConjrcflJres and Refulations, 312-324. 


druga od druge in niso nujno v nasprotju druga z drugo. 
Vendar Popper priznava, da se razvoj na nekem podrocju 
cloveškega delovanja zelo pogosto zacne s samo eno 
idejo. Dialekticno shemo lahko uporabimo pogosto, ker je 
teza odprta za kritike in zato "proizvede" svojo antitezo. 

Dialektika se rahlo razlikuje od metode preizkusa in zmote 
še v necem. Metoda preizkusa in zmote je zadovoljiva, ce 
je nezadovoljivo stališce ovrženo ali odstranjeno. Dialektik 
pa vztraja, trdi Popper, da je treba povedati vec od tega. 
Dialektik poudarja, da ceprav je bila dolocena teorija 
ovržena, je v njej verjetno nekaj, kar je vredno ohranitve, 
saj v nasprotnem primeru ni zelo verjetno, da je bila teorija 
predlagana in vzeta resno. Zadovoljiva rešitev boja je 
samo sinteza, to je teorija, v kateri so ohranjena najboljša 
stališca teze in antiteze. Popper priznava, da je tak nacin 
interpretacije dolocenega razvoja tudi v okviru metode 
preizkusa in zmote vcasih zadovoljiv. 

Za primer vzemimo razvoj fizike. Najdemo lahko zelo 
veliko primerov, v okviru katerih je bila teorija po ovržbi 
"ohranjena" v novi teoriji, ki jo je zamenjala. Stare formule 
v luci novih postanejo približki, ki so skoraj pravilni in se 
jih lahko uporabi tam, kjer ni zahtevana visoka stopnja 
natancnosti, ali v dolocenem omejenem podrocju uporabe 
celo kot popolnoma natancne formule. Toda obenem je 
dejstvo, da obstaja mnogo primerov brezplodnih bojev v 
zgodovini cloveške misli, ki niso vodili v nic. 

Popper se zoperstavi tudi metaforam, ki jih pogosto 
uporabljajo dialektiki. Trdi, da dialektiki pravijo, da teza 
"proizvede" antitezo. Odgovarja, da antitezo proizvede 
naš kriticen odnos. Tam, kjer kriticnega odnosa ni, kar 
se zgodi mnogokrat, antiteza ni proizvedena. Poleg tega 
ne smemo misliti, da boj med tezo in antitezo vedno 
proizvede "sintezo". V primerih, ko je sinteza dosežena, 
je opis sinteze, ki pravi, da ta "ohranjaU boljše dele 
teze in sinteze, zelo grob. Grob v smislu, da je tak opis 
sicer možen, vendar ne izredno razsvetljujoc pogled 
na situacijo. Sinteza v veliko primerih namrec vsebuje 
idejo, ki je popolnoma nova in je ni mogoce reducirati 
na predhodne stopnje razvoja. Sinteza je po navadi vec 
kot samo zgradba iz materiala, ki sta ga prinesli teza in 
antiteza. Dialekticna interpretacija torej ni neuporabna, 
vendar skoraj nikoli ne spodbuja razvoja, sajposkuša 
zgraditi sintezo le iz predlogov, ki jih lahko pridobimo iz 
teze in antiteze. 

Popper velik problem dialektike vidi tudi v nejasnem 
nacinu izražanja dialektikov o protislovjih. Obstaja 

namrec samo en nacin kritiziranja dolocene teorije. 
Pokažemo lahko, da je teorija v protislovju sama s seboj 
ali v protislovju s katero drugo sprejeto trditvijo, naj bo 
to druga teorija ali trditev o dejstvih. Kakršnakoli kritika 
dolocene teorije je torej v protislovju s teorijo in jo zato 
lahko imenujemo antiteza. Dialektiki poudarjajo, da je 
tako protislovje med tezo in antitezo izjemno produktivno, 
da spodbuja napredek in da se logika moti, ko uci, da se 
moramo protislovjem vedno izogibati. Dialektiki gredo 
celo tako dalec, da trdijo, da je protislovje nekaj, kar se 
naravno dogaja povsod po svetu. 

Kritika je res pogosto produktivna, kar velja tudi za 
nekatera protislovja, dialektikam odgovarja Popper. 
Vendar so protislovja produktivna samo zato, ker se jim 
želimo izogniti, se izboljšati in jih preseci. Odnosa med 
tezo in antitezo ne moremo opisati kot nekaj, kar moramo 
preseci in doseci sintezo, ce nimamo razloga, da želimo 
protislovje preseci. Protislovje pa želimo preseci, ker 
se želimo protislovjem izogniti. Edina sila dialekticnega 
razvoja je torej naš odpor, da bi sprejeli in prenašali 
protislovja med tezo in antitezo. Razvoja ne spodbuja ne 
skrivnostna sila v teh dveh idejah ne skrivnostna napetost, 
ki spodbuja razvoj. Razvoj spodbuja naša odlocitev, 
nestrinjanje s protislovji, kar nas spodbuja v iskanje novega 13 
stališca, ki nam omogoca, da se protislavjem izognemo. 
Izogibanje protislovjem se zdi Popperju popolnoma 
legitimno stališce. Sprejetje protislovij bi namrec pomenilo 
opustitev kakršnekoli znanstvene dejavnosti. Sprejetje 
protislovij bi pomenilo popoln kolaps znanosti. 

Vse znanosti poskušajo spodbujati teorije, teorije pa so 
deduktivni sistemi trditev. Deduktivni sistemi vsebujejo 
dolocene predpostavke in njihove logicne posledice: to so 
trditve, ki so deducirane iz predpostavk. Deducirane trditve 
se pogosto imenujejo sklepi. Dedukcija sklepov poteka 
po dolocenih pravilih, in sicer po pravilih deduktivnega 
sklepanja. Pop per trdi, da pri sklepanju vsi uporabljamo, 
cetudi se tega ne zavedamo, dve pravili deduktivnega 
sklepanja. Iz teh dveh pravil lahko izpeljemo dokaz, ki 
dokazuje kolaps znanosti, ce sprejmemo protislovja. 

Za svoj logicni dokaz Popper uporabi znaka "p" in "qU, 
ki predstavljata katerokoli trditev. Simbol "p" na primer 
lahko predstavlja trditev "Sokrat je moderu. Simbol "nep" 
simbolizira negacijo "p". "Ne-p" bi tako v tem primeru 
pomenilo "Sokrat ni moder". Popper uvaja tudi simbol 
"aW, ki ga uporablja ne izkljucujoce. Namesto besede 
ali lahko za simbol uporabimo tudi katerikoli drug znak. 


Popper uporabi simbol ~aW v primeru sestavljene izjave 

up ali qU. Simbol ~ali" tu pomeni, da se bo uresnicila 

ena vsaj ena trditev, možno pa je tudi, da se uresnicita 

obe. Natancneje, to v primeru sestavljene izjave ~p ali 

qU pomeni naslednje: Trdimo lahko, da je katerakoli 

sestavljena izjava "p ali q~ resnicna, ce in samo ce je vsaj 

ena trditev iz sestavljene izjave, ki ju simbolizirata "pu in 

~q", resnicna; možno pa je, da sta resnicni obe. 

Pri taki rabi simbola uali~ sledi, da lahko iz katerekoli 

premise, ki jo simboliziramo s "p", deduciramo sestavljen 

sklep v obliki "p ali q~, kjer je "p~ dana premisa in ~q~ 

katerakoli trditev. Iz premise ~Sokrat je mode( lahko 

deduciramo tako "Sokrat je moder ali pa je Peter kralf kot 

tudi "Sokrat je moder ali pa Peter ni kralt Tak zakljucek 

je precej nenavaden, vendar postane sklep ociten, ce se 

spomnimo konvencije, ki jo Popper doloci za uporabo 

simbola ~alr. Glede na to konvencijo mora izjava "Sokrat 

je moder ali pa je Peter kral( biti resnicna, ce je resnicna 

trditev HSokrat je mode(. Z drugimi besedami, kdor 

sprejme "p", je obvezan sprejeti "p ali q", ker"p ali q~ mora 

biti resnicno, ce je resnicno "p". 

Prišli smo torej do (1) prvega pravila deduktivnega 

sklepanja, ki ga Popper uporabi pri svojem dokazu. Prvo 

pravilo se glasi: Iz katerekoli dane premise, simbolizirane 

s ~p~, smo obvezani deducirati sklep v obliki "p ali q~, pri 

cemer Hp~ predstavlja isto trditev, ki je bila sprejeta za 

premiso, in pri cemer "q" predstavlja katerokoli trditev. 

(2) Drugo pravilo deduktivnega sklepanja, ki ga Popper 
uporabi, je bolj ocitno. To pravilo se glasi, da moramo ob 
danih premisah (a) "p ali q" in (b) "ne_pO deducira!i sklep 
"q u. Na primer pri danih premisah ~Sokrat je moder ali 
pa je Peter kralj (ali obojef in ~Sokrat ni moder~ imamo 
pravico sklepati HPeter je kralt Zadnja trditev je logicna 
posledica predhodnih dveh premis. Sklep sledi iz pomena, 
ki smo ga nadeli simbolu "ali". Druga premisa "ne_p" 
nas pouci, da premisa "p" ni resnicna, zato sledi, ce so 
premise resnicne, da mora biti trditev ~q" resnicna. 
Stema dvema praviloma lahko pridemo do dokaza, da 
sprejetje protislovij pomeni popoln kolaps znanosti. 
Popper namrec pokaže, da nam ti dve pravili dovoljujeta, 
da iz para dveh protislovnih trditev deduciramo katerokoli 
trditev. Iz trditev "Sonce sije~ in ~Sonce ne sije~ lahko torej 
z zgornjima praviloma deduciramo katerokoli trditev. 

Vzemimo dve premisi, premiso (a) ~Sonce sijeUin premiso 

(b) "Sonce ne sije". S pomocjo (1) prvega pravila dedukcije 
lahko iz prve premise (a) ~Sonce sije" deduciramo trditev 
~Sonce sije ali pa je bil Cezar izdajalec". Iz trditve "Sonce 
sije ali pa je bil Cezar izdajalecU lahko skupaj spremiso 
(b) "Sonce ne sije" in (2) drugim pravilom dedukcije 
deduciramo trditev "Cezar je bil izdajalec". 
Z enako metodo lahko deduciramo katerokoli trditev. To je 
izjemno pomembno, saj ce lahko deduciramo katerokoli 
trditev, lahko deduciramo tudi negacijo katerekoli trditve. 
Namesto trditve "Cezar je bil izdajalec~ lahko po želji 
deduciramo tudi trditev HCezar ni bil izdajalec". Iz dveh 
protislovnih premis lahko torej logicno deduciramo 
katerokoli trditev in njeno negacijo. Stako protislovna 
teorijo pa ne sporocimo nicesar. Teorija, ki vkljucuje 
protislovje, je popolnoma neuporabna, ker ne prenaša 
nobenih informacij. 

To je Popperjev dokaz resnicnega pomena logicnega 
~zakona oneprotislavju". Logicno pravilo, ki prepoveduje 
protislovje, nas spodbuja, da nikoli ne sprejmemo 
protislovij, in zagotavlja možnost prenosa necesa s 
pomocjo deduktivnega sistema. Celotna znanost bi se po 
Popperju torej sesula, ce bi sprejeli protislovja. 31 

Jasno je torej, da nejasen in metaforicen nacin izražanja 
predstavlja izjemno nevarnost. Nejasnost govorjenja 
dialektikov, da so protislovja neizogibna oziroma da 
izogibanje protislavjem ni zaželeno zaradi njihove 
plodnosti, je za Popperja nevarno zavajajoca. Nevarno 
zavajajoca je zanj zato, ker je plodnost protislovij zgolj 
rezultat dejstva, da protislovij ne želimo prenašati. Odnos, 
ki ne prenaša protislovij, je v skladu z logicnim zakonom 

o neproti slavju. Govorjenje o neizogibnosti protislovij 
je nevarno tudi zato, ker ta trditev vodi, kot je prikazano 
zgoraj, v popoln kolaps znanosti. 
Vse to kaže na nujnost oziroma celo dolžnost vseh, ki želijo 
spodbujati resnico in razsvetljenstvo, da se izucijo v vešcini 
jasnega in nedvoumnega izražanja, cetudi to pomeni 
opustitev dolocenih preciznih metafor in dvojnih pomenov. 

Dolocenim formulacijam se je torej bolje izogibati. Popper 
za primer terminologije, ki bi se je bilo bolje izogibati, 
navede druge izraze za dialekticno triado. Namesto 
izraza ~antiteza" dialektiki uporabljajo izraz ~negacija~, 
namesto izraza "sinteza" pa besedno zvezo "negacija 
negacije". Taka terminologija ne bi bila problematicna, ce 

31 Popper poleg protislovnih denimo zavraca tudi krožne ali ad hoc znanstvene razlage. Trdi, da mora biti tisto, s cimer pojasnjujemo (eksplanans), dovolj razlicna 
drugo od tistega, kar pojasnjujemo (eksplanandum), da so omogocene razlicne preverljive posledice, ki so drugacne od eksplananduma. Za vec glej Karl Popper, 

Objective Know/edge, 192-1 93. 


izraza "negacijaUin "negacija negacijeU ne bi imela jasnih 
logicnih pomenov, ki so drugacni od rabe v dialektiki. 
Napacna raba omenjenih izrazov je prispevala k mešanju 
logike in dialektike. kar pogosto prakticirajo dialektiki. 
Dialektiki namrec pogosto razumejo dialektiko kot boljši 
del logike oziroma kot izboljšano in modernizirano logiko. 
Vendar dialektika ni v nicemer podobna logiki. Logiko lahko 
grobo opišemo kot teorijo dedukcije. Nimamo pa razloga, 
da bi verjeli, da ima dialektika kaj skupnega z dedukcijo. 

Dialekticna triada trdi, da se nekateri zgodovinski razvoji 
ali zgodovinski procesi dogajajo na dolocen nacin. 
Dialektika je torej empiricna opisna teorija, ki je primerljiva 
s teorijo, ki trdi, da vecina živecih organizmov poveca 
svojo velikost v doloceni fazi svojega razvoja. za tem 
njihova velikost ostane nespremenjena in se nazadnje 
krci do smrti. Dialektika je primerljiva tudi s teorijo, ki trdi, 
da so naša mnenja sprva dogmaticna, nato skepticna, v 
tretji fazi pa znanstvena oziroma kriticna. Enako kot te 
teorije dialektika ni uporabna brez izjem. Pozorni moramo 
biti na to, da ne poskušamo uporabiti dialektike na silo. 
Podobnost med naštetimi teorijami in dialektiko je v tem, 
da so vse naštete teorije, vkljucno z dialektiko, precej 
nejasne. Dialektika tako kot vse naštete teorije tudi nima 
nicesar posebej skupnega z logiko. 

Nejasnost dialektike je za Popperja nevarna. Dialekticno 
interpretacijo lahko zaradi njene nejasnosti uporabimo za 
mnoge precej razlicne stvari. Dialekticno interpretacijo 
najdemo za primer jecmenovega zrna, ki je teza. Antiteza 
je rastlina, ki se razvije iz jecmenovega zrna. Seme, ki se 
razvije iz rastline, je sinteza.32 Jasno je, da taka uporaba 
že tako nejasen pomen dialekticne triade dodatno razširi. 
Razširi ga do stopnje, da z opisom nekega razvoja kot 
dialekticnega ne sporocimo nic vec kot to, da gre za 
razvoj v stopnjah. Zgornji primer semena interpretirati na 
nacin, da gre pri kalitvi rastline za negacijo semena, ker 
seme preneha obstajati in pricne rastlina rasti, in da gre 
pri proizvodnji velikega števila novih semen za negacijo 
negacije, za nov zacetek na višji stopnji, je za Popperja 
samo igranje z besedami. 

Teorijo, kot je logika, lahko imenujemo "temeljnaU teorija. 
To pomeni, da gre za teorijo vseh vrst sklepov, ki jo 
uporabljajo vse znanosti. Dialektiko pa lahko smiselno 
uporabimo predvsem pri opisovanju. Dialektika torej ni 
temeljna, temvec opisna teorija. Neprimerno je torej šteti 
dialektiko kot del logike ali v nasprotju z logiko. Dialektiko 

primerjati z logiko bi bi lo v enaki meri neprimerno, kot bi 
bilo z logiko neprimerno primerjati teorijo evolucije. Samo 
metaforicen in dvoumen nacin izražanja lahko dialektiko 
prikaže kot teorijo, ki opisuje dolocene tipicne razvojne 
procese, in hkrati kot temeljno teorijo, kot je logika. 

Pri uporabi izraza Hdialektika~ moramo torej biti previdni. 
Mogoce bi bilo najbolje, da ga sploh ne bi uporabljali. 
Izjema bi morale biti le okolišcine, ki ne dovoljujejo 
nesporazumov in v katerih dolocen razvoj res -zelo 
presenetljivo -poteka po vzoru dialekticne triade. 
Procese, ki jih dialektika opisuje, lahko vedno razložimo z 
jasnejšo terminologijo preizkusa in zmote. 

Jure Ponikvar 

32 Popper sicer piše o koruznem semenu in se sklicuje na primer iz Engelsovega dela, kjer Engels piše o jecmenovem zrnu. Za Engelsovo razlago dialektike gle) 
Friedrich Engels, Gospoda Evgena Diihringa prevrat vznanosti: .Anti·Diihring-(l jubljana: Cankarjeva založba, 1948), 135-1 63. 


Ceprav smrdi riba pri glavi, pa to ne pomeni, da je njena rit 
bolj dišeca 

KAREL GRŽAN, 95 TEZ, PRIBITIH NA VRATA 
SVETIŠCA KAPITALIZMA ZA OSVOBODITEV 
OD ZAJEDALSKEGA HREMATlZMA 

(LJUBLJANA: ZALOŽBA SANJE, 2017). 

Prikrit nam je jezik prevare, zato je ne prepoznamo. 
Ne razumemo, zakaj se ob tolikšnem (navideznem) 
prizadevanju stroke in politike za blaginjo in 
velikem tehnicnem napredku, ki naj bi olajšal naše 
materialno življenje, stanje sveta preveša vhudobo 
(dobo hudega); zakaj se dogaja toliko gorja; zakaj 
se kljub nenehnemu »prizadevanju« odgovornih 
za javni blagor poglablja stiska vprostoru in casu 
... Odgovor: v pojme dobrega se je vtihotapilo zlo. 
Pogoltna zver se je preoblekla vkožuh jagnjeta. 1 

Pater Karel Gržan je svoje življenje posvetil delu za 
izboljšanje sveta in pomoci bližnjim. To pocne z dejanji in 
peresom. Njegova dela kažejo, da se ne more sprijazniti 
s stanjem cloveštva, kamor ga je pripeljal »cloveški 

16 
napredek«. O njem in o uporu, ki bi bil potreben, razmišlja 
v svojih delih Le kaj pocne Bog vnebesih, ko je na zemlji 
toliko trpecih? in Vstanimo, v suženjstvo zakleti! Na 
zgošcen nacin ti temi predstavlja tudi v knjižici, o kateri bo 
govora v tem prispevku. 

Vecina mladih intelektualcev ob om em bi ucenjakov s 
teološko podlago zgolj skomigne z rameni in njihovo 
delo vzame manj resno, kot bi ga sicer -in to je škoda. 
Gržan nam v svojem delu v povedih, nepopustljivih in 
ostrih kot britev, odstira podobo sveta, ki je marsikdo 
noce videti, rekoc: saj ni tako hudo, saj bo, prevec jamramo 
ipd. luther je leta 1517 precenil, da je svet, ki je bil tisti 
cas pod jarmom vsemogocne, nezamenljive Cerkve, 
potreben spremembe, in pozval k reformaciji. Gržan 
nas 500 let pozneje zopet poziva k reformaciji, le da je 
tokrat nasprotnik takšen, da mu je na vrata nemogoce 
»nabiti« protestne teze. Tako Gržan preko knjige nagovarja 
vsakega od nas. Sestavlja jo 95 misli, tez, ki trdno stoje 
vsaka zase in skupaj tvorijo še trdnejšo celoto. 

Knjiga se zacne s posvetilom in fotografijo obupanega 
brezdomca s svojim psom; Gržan ju imenuje prijatelja 
in dva od mnogih, zaradi katerih je spregovoril. Najprej 
razcisti s pojmom ekonomija in ekonomizmom; po 

starogrškem pomenu besede gre pri ekonomiji namrec 
za odkrivanje in ohranjanje tistih pravil sožitja, ki vsem, 
ki jim je ta svet dom, omogocajo ugodno sobivanje. 
Današnji sistem dosledno imenuje hrematizem. Pojmuje 
ga kot nasprotje ekonomije, kot njegov temelj pa predstavi 
kopicenje bogastva in bogatenje posameznikov. Pravi, da 
hrematizem neusmiljeno vlada cloveštvu in vsem ostalim 
oblikam življenja, izbrancem pa omogoca, da zlorabljajo 
vecino cloveštva za nebrzdano kopicenje premoženja in 
privilegijev. Locitev hrematizma in ekonomizma so poznali 
že anticni misleci. Imperij hrematizma vlada po nacelu 
divide et impera in s pomocjo manipulativnih medijev skriva 
svoj terorizem globalnih razsežnosti. Gržan kot konkreten 
primer navede dejstvo, da je padec borznih tecajev pogosto 
deležen vecjega pompa kakor milijoni mrtvih v Afriki. Morda 
je vredno opozoriti na to, da avtor razloga, zakaj je tako, ne 
predstavi, ampak primere zgolj niza, s cimer nekoliko izgubi 
na argumentaciji. Sicer avtor vsako svojo misel podkrepi s 
konkretnimi primeri, nekatere svoje misli pa dodatno razloži 
še z opombami, saj mu jedrnata in udarna forma teze 
dolgega razlaganja ne dopušca. 

Avtor obsodi tudi Cerkev in kršcanstvo v zgodovini; zapiše, 
da nobena druga religija ni povzrocila toliko gorja. V 
imenu Boga in s strašenjem z vecnim trpljenjem je Cerkev 
stoletja manipulirala z ljudmi in vršila svoje interese. Prav 
nic drugace ni danes. Današnji trinogi živijo v »božanski 
odmaknjenosti«, podobe gorecih teles v peklu pa je 
zamenjalo strašenje z izgubo službe in revšcino. Dejstvo, 
da mnogo ljudi v peklu revšcine že živi, še dodatno 
podpihuje strah in utrjuje lojalnost sistemu. Cilj je isti, 
komaj kakšna beseda v besednjaku instituta moci se je 
spremenila. Nekoc ena Cerkev v imenu enega Boga, danes 
en hrematizem, ki ponuja menda edine možne ekonomske 
rešitve. ljudje so vcasih kupovali odpustke, danes pa nas 
zasužnjujejo državni aparati, ki nas prepricujejo, da smo 
dolžni zadolženi državi. Hrematizem je dobil zagon s cetrto 
industrijsko revolucijo, okužil pa je tudi pravni sistem. 

Pisec se loti tudi problematike šolskega sistema, ane z 
vidika prevec ur tega ali onega predmeta in domacega 
dela, kot slišimo zadnje case. Zanj je problematicna 
beseda priden, saj se jo izreka predvsem v kontekstu 
slepe vdanosti. Dobro oceno dobi tisti, ki je pokoren 
sistemu, ki dobro ponovi zahtevano in je posledicno lažje 
ukalupljen. Beseda pedagog izvorno pomeni vzgojitelja, 
ki bi moral svoje ucence navajati na odgovornost (do 
svojih dejanj, do bližnjih, do planeta), na metamorfozo, 

, Karel Gržan, 95 tez, pribitih Ila vrata svetišca kapitalizma za osvoboditev od zajedalskega hrematizma (l jubljana: Založba Sanje, 2017), 7. 


prerašcanje, osvobajanje -nasprotje kalupa torej! 
Izpostavljena je tudi posebna vloga žensk, predvsem 
v nasprotovanju moški logiki, ki vse prehitro zagleda 
rešitev v vojni. Democid je pred vrati, vcasih se skriva za 
birokratskim sistemom -odstranjevanje nasprotnikov 
sistema poteka tako prefinjeno kot še nikdar v zgodovini. 

Hremalizem nacrtno nadomešca živi stik z elektronsko 
navideznosIjo, tisto, kar je vredno, s kicasto plehkosljo, 
cas za mir in brezdelje -sveto lenobo -z nedeljskim 
delom in deljenim delavnikom. Kar nekaj tez je 
posvecenih moci in pomenu ironije. Ironiziranje obstojecih 
nedopustnih stanj in ravnanj je po Gržanovo kljucno. 
Prav ironija lahko po njegovem nevtralizira kratki stik, 
ki vodi v krvave vojne in revolucije. Proti uveljavljenim 
konceptom hrematizma se ne moremo boriti z nasiljem, 
temvec jih moramo izsmejati. Kaj ni bedasto, da smo 
se odrekli fevdalnemu sistemu, še vedno pa obstajajo 
kraljevske maskote, ki stopicljajo po rdecih preprogah in 
sestankujejo v dvorcih dalec od ljudstva? 

Kaj nas lahko reši? Drugost, drugacnost, raznolikost, 
pestrost, nenehno prerašcanje in osvobajanje. 
PotrebUjemo ljudi, ki bodo našli nove poti, nas rešili 
kolesnic problematicne utesnjenosti. PotrebUjemo 
genije, ki ne bodo le ponavljalci, temvec iskalci novosti, 
konstruktivnih miselnih premikov. 

Zakljucek bodi kratek. Po mojem mnenju gre za skupek 
misli, ki bralcu omogocajo nekoliko drugacen pogled na 
naš svet. Za kritiko, ki našemu nacinu življenja nastavlja 
ogledalo in nas spodbuja k premišljevanju. 

Urh Ferlež 


APLIKACIJE VSEH DEŽEL, ZDRUŽITE SE! 
tehnološki razvoj, z razvojem pa postajajo cedalje bolj 
nepotrebni za njegovo delovanje. Sam kapital, katerega 
bit je nenehna tehnološka revolucija, je resnicni subjekt,

Ekonomski razvoj je sestavljen iz kombinacije nenehnih 
ki si v kapitalizmu podreja vse ostalo. Clanek prikazuje

majhnih, na videz zanemarljivih izboljšav produkcije 
bodocnost, v kateri bo nenehni tehnološki razvoj, ki

na eni strani in navzven jasno vidnih epizodicnih 
ga žene kapital, povzrocil globalno prevlado umetne

tehnoloških (in organizacijskih) odkritij in vpeljav (npr. 
inteligence, ki bo izpodrinila cloveštvo in preuredila planet

plug, parni stroj. elektrika, racunalnik) na drugi. Danes je 
po merilih, ki izkljucujejo cloveka in njegove potrebe.

vprašanje ekonomskega razvoja znova aktualno ravno 
zaradi potencialnih velikih premikov, ki naj bi jih prinesle 


Krašovcev clanek odpre pomembna vprašanja. Na 
nove oblike »pametne«robotizacije, ki še povecuje 

eni strani vzpostavi pomembnost konkurence kot 
avtomatizacijo industrijske produkcije in celo napoveduje 

strukturnega dejavnika, ki vodi v tehnološki razvoj 
povecanje produktivnosti dela z uporabo robotike v 

in pojasnjuje tehnološki revolucionarni moment 
storitvenem sektorju. Tako se -kot že mnogokrat pred 


kapitalizma, na drugi pa se sprašuje o današnjih realnih 
tem -znova postavlja vprašanje posledic teh najpoznejših 

posledicah avtomatizacije in robotizacije ter njenem 
tehnoloških inovacij in njihovega vpliva na prihodnost. Eno 

vplivu na ekonomijo in družbene odnose. Vendar -ker 
temeljnih vprašanj prihodnosti je, kaj bodo te spremembe 

se osredotoci le na en izoliran aspekt (konkurenco), iz 
pomenile za naravo, obliko, kolicino in intenziteto dela ter 

katerega izvzame družbene odnose, delavski razred in 
tudi sam kapitalizem. Odgovore lahko na hitro razdelimo v 

razredni boj kot dolocujoce momente kapitalizma (1. 
dva sklopa, ki imata sicer skupno predpostavko: kolicina 

i. »antropocentricno« perspektivo), zapade v klasicni 
dela, potrebnega v obstojeci produkciji (vštevši storitveni 
kapitalski fetišizem . 
sektor), se bo zmanjšala; posledica cesar bo a) nastanek 


Najina kritika tako ni enostranska pozicija

novih potreb, novih panog, sektorjev in s tem zaposlitev 

»antropocentricne« teorije kapitala, ki bi jo postavljala

(to trdijo predvsem moderni ekonomisti) ali b) še 
kot pravilno proti »konkurencocentricni«, temvec je18 povecana odvecnost nezaposlenega prebivalstva (rešitve 

kritika ponujenih napacnih izbir -kakršnakoli obravnava 

za ta problem se gibljejo od UTO in obdavcitve robotov 

kapitalizma in procesov razvoja v njem mora izhajati iz 

do nadomešcanja starih delovnih mest z novimi v javnem 

temeljnih ekonomskih in družbenih struktur ter hkrati 

sektorju oz. zunaj kapitalisticne ekonomije in skrajšanja 

upoštevati strukturne motive, ki izhajajo iz konkurence, in

delovnika). Zaradi teh procesov »ukinjanja dela« se lahko 

njeno družbeno osnovo. 

hitro zdi, da je kapital izgubil svoje konstitutivno nasprotje 
mezdnega dela, da so pretekli kapitalisticni družbeni Konkurenca kot gonilo tehnološkega razvoja v kontekstu 
odnosi v zatonu, novih družbenih sprememb pa zato ni vec clanka Tujost kapitala nastopa izolirano kot nekaj povsem 
mogoce misliti s klasicnimi marksisticnimi koncepti. neotipljivega (niti enkrat ne izvemo, med kom/cem) in že 
daje slutiti neko precudno silo, ki deluje mimo vseh ljudi

V pricujocem besedilu nameravava pokazati aktualnost 

in niti ni (vec) posledica strukturnih odnosov med njimi

marksisticne teorije za razumevanje novih ekonomskih 

niti »stranski/nepredvideni produkt ali kaj podobnega«2. 

in tehnoloških sprememb v okviru kapitalisticnega 

Ta sila je za Krašovca personiflcirani kapital s svojim

produkcijskega nacina; tega se lotevava prek kritike 
smotrom neskoncnega in nenehnega povecevanja

clanka Primoža Krašovca Tujost kapitalal. Obnovimo: 

tehnološkega razvoja, zaenkrat še »dodatni akter«, 

Krašovcev namen je premakniti perspektivo raziskovanja 

vse bolj pa edini -ki za svoje delovanje ne potrebuje

delovanja kapitala z »antropocentricne« (osredotocenosti 
mezdnega dela in izgublja povezavo z njim, trgi, potrošnjo 

na mezdno delo in profite) na »kapitalocentricno« 
in sploh cimerkoli cloveškim. 


perspektivo, ki v ospredje postavi konkurenco. Kapital 
je zanj samostojna sila, ki kapitaliste in delavce sprva Stem kapitalu kot konceptu hkrati odvzame družbeno in 
spreminja v orodja, ki jih uporablja, da bi perpetuiral zgodovinsko raven. »Kopicenje profitov in organizirana, 

1 Primož Krašovec, • Tujost kapitala., Šum: revija za kritiko sodobne umetnosti, št. 7. Dostopno prek: http://sumrevija.si/article/sum7·primoz·krasovec·tujost· 
kapitalal (16. 6. 2017). 
Pri kritiki se bova opirala predvsem na: 
Karl Marx, Kapital, Kritika politicne ekonomije 1. zvezek (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1951) 
Karl Marx, Kapital, Kririh politicne ekonomije 3. zvezek (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1973). 
2 Krašovec: Tujost kapitala, 748. 



disciplinirana cloveška dejavnost (delo) nista osrednji 
ali dolocujoci znacilnosti kapitalizma, temvec družbeni 
praksi, na kateri je kapital na zacetku naletel in ju zacel 
uporabljati na svoj nacin: institucija proFita je prirocna za 
financiranje neskoncno samopovecujocih se tehnoloških 
inovacij, medtem ko sta cloveško delo in intelekt 
sprva prirocni pri njihovem snovanju in konkretnem 
izdelovanju. lil Ce materialisticna koncepcija kapital 
dojema prav kot specificno družbeno formo organizacije 
ekonomskih odnosov v formi mezdnega dela na eni strani 
in akumulacije profita v pogojih tržne konkurence na drugi, 
pri Krašovcevi koncepciji kapital postane nedoumljiva in 
misticna sila, ki naleti na samo sebe, materializirano v 
družbenih odnosih na zemlji. Kapital vec ni niti razmerje 
med ljudmi niti razmerje med ljudmi in stvarmi (kar bi 
že bila mistiflkacija), temvec je razmerje kar kapitala s 
samim seboj: » ... produkcijsko razmerje kapitala (in ne 
razmerje med osebami, denimo razredno razmerje, niti 
razmerje med osebami in stvarmi, kot v teorijah odtujitve) 
je še vedno gonilo, motor kapitalisticne produkcije.«4 Zato 
ni cudno, da Krašovec sklep potegne naprej in do konca. 
Stem, ko se kapital nanaša sam nase, ni zgolj misticna 
sila, ki proizvaja in razvija tehnologijo, temvec pride s 
samonanašanjem do samozavedanja -razvije tehnologijo 
do stopnje samozavedanja umetne inteligence, s cimer 
doseže enotnost s samim seboj in ne potrebuje vec 
nicesar cloveškega. 

Da ne prehitevamo: zacnimo na zacetku. 

Kapital predstavlja speciFicen družbeni odnos med 
delavskim razredom in kapitalisticnim razredom, v 
okviru katerega je zaradi zasebnega (kapitalisticnega) 
lastništva produkcijskih sredstev in odvisnosti od trgov 
delavski razred primoran kapitalisticnemu svobodno 
prodajati svojo delovno silo v zameno za mezdo ta 
specificni družbeni odnos je odnos strukturnega 
izkorišcanja. Ker delavski razred za svojo agregatno 
potrošnjo (v obliki potrošnje lastnih mezd) pridobi le del 
dobrin, ki jih v celoti proizvede sam, je vir vseh proFitov 
(oz. potrošnje in razširjene reprodukcije, Flnancirane 
z njimi) prav prisvajanje presežnega dela delavskega 
razreda s strani kapitalisticnega. V tistem trenutku, ko 
Krašovec opusti t. i. antropocentricni vidik, opusti osnovni 
razredni vidik -vidik stališca proletariatas. Kar Krašovec 

3 Prav tam, 760. 
4 Prav tam, 756 

pri marksisticni analizi oznaci za antropocentricno, 
namrec predstavlja osnovno vodilo marksisticne analize, 
da dejanske stvarne odnose opazuje v produkciji in 
delu pripiše vso »vrednotvornost«, kar ni nic drugega 
kot izjaviti, da vse cloveško delo v kapitalisti cnem 
produkcijskem nacinu opravi delavski razred, ne glede 
na to, koliko k produktivnosti dela prispevajo stroji in 
ostala sredstva produkcije. Prav zato v tistem trenutku, 
ko Krašovec opusti ta »antropocentricni« (v resnici opusti 
marksisticni, razredni) vidik, kapital v njegovi ekonomski 
analizi postane sila, ki proizvaja. Stem pa se koncepcija 
kapitala kot misticne sile v ekonomski analizi približa 
neoklasicnemu konceptu kapitala, ki nastopa kot eden 
izmed faktorjev produkcije in tako kot delo »doprinese« k 
produkciji -Krašovcev kapital (kot avtonomni stroj, ki se 
tehnološko samooplaja) »opravlja delo«, se osamosvoji in 
samostojno proizvaja vrednost ter lahko postane celo vir 
»presežne vrednosti«. 

Ker pri takšnih enostranskih analizah vedno obstaja 
možnost, da se obravnavane pomembne aspekte 
zgolj zacasno odmisli, bi veliko nastale konceptualne 
zmede rešila že stavek ali dva, ki bi priznavala obstoj 
strukturnega izkorišcanja kot temelja vse kapitalisticne 
produkcije; ali pa bi to avtor zgolj postavil na stran, 
rekoc -s tem se v tem besedilu pac ne ukvarjam. A v 
obravnavanem clanku je eksploatacija omenjena zgolj 
dvakrat: prva omemba izpostavi izkorišcanje kot problem 

19. stoletja6, v drugi pa postane izkorišcana kar aplikacija 
sama (in ne vec delavski razred)l. Tako se je potrdila 
domneva, da Krašovec s svojim miselnim obratom 
eksplicitno odpravi razredno izkorišcanje in odnos 
med delom in kapitalom kot tisto, kar sploh konstituira 
kapital. Ssvojim obratom se oddalji od družbene in 
zgodovinske percepcije kapitala kot specificne forme 
uporabe in razvoja danih materialnih produktivnih sil 
nazaj v klasicni ekonomski fetišizem kapitala kot sile, ki 
proizvaja in iz katere ne izhaja samo tehnološki napredek 
(ki ga v dejanskosti seveda opravi delo znanstvenikov in 
inženirjev), temvec tudi produktivnost proizvodnje same. 
Poglejmo zdaj, kaj so tiste konkretne tehnološke 
spremembe, ki otežujejo razumevanje in razlago družbenih 
in ekonomskih procesov ter pripeljejo do tako absurdnih 
trditev, kot je -eksploatacija aplikacije. 

5 Ko zapustimo vidik stališca proletariata, izgubimo tudi vidik osvoboditve proletariata. Poleg tega se izkljuCi tudi razredni boi kot pomemben dejavnik pri 
tehnološkem razvoju -snovanju in vpeljavi novih tehnologij in novih oblik organizacije dela v kapitalisticni produkcijski proces. 
6 .Ce ie bil veliki ekonomski problem 19. stoletja eksploatacila in 20. regulacija, je problem 21. stoletja odvecnost cloveštva s perspektive kapitala (...)« (Prav tam). 


7 . (. ..) imamo situacijo, v kateri je v kapitalisticni ekonomski dejavnosti dejansko eksploatirana (prožna in inteligentna) aplikacija .• (Prav tam, 773). 

Krašovceva razlaga primera (produkcije in delovanja) Ce povzamemo: v tem primeru so inovacije produktov 
aplikacije (za trening joge) je naslednja: »Cloveški input je hkrati tudi inovacije v produkcijskem procesu -kolicina 
pri tem minimalen -programer, najet zacasno, napiše kodo abstraktnega dela, potrebnega za primerljiv uporabni 
za denimo aplikacijo za nasvete za izvajanje joge. Nekaj ucinek, se zmanjša. Formalno se izboljšave storitev in 
dodatnih ljudi se ukvarja s trženjem in promocijo aplikacije, umskega dela ne razlikujejo od vpeljave novih strojev 
a vecino dejanskega dela izvede aplikacija sama: odgovarja ali drugih tehnoloških ali organizacijskih izboljšav 
na vprašanja uporabnikov, se prilagaja situacijam, se produktivnosti dela.9 Tako na kratki kot na dolgi rok 
spomni prejšnjih poizvedb ... In na koncu ima podjetje profit. je forma produkcijskega procesa aplikacije še vedno 
tako da je bila dejavnost produktivna in je prinesla presežno osnovana na eksploataciji delavskega razreda, ne glede 
vrednost, kar pomeni, da imamo situacijo, v kateri je v na spremembe v tehnicni delitvi dela ali v raznolikostih 
kapitalisticni ekonomski dejavnosti dejansko eksploatirana delovnopravne ureditve, saj se dohodki podjetja še vedno 
(prožna in inteligentna) aplikacija.1I8 delijo na dva velika dela: programer in zaposleni tržniki 

prejmejo honorar, enkratno placilo za opravljeno delo, ki

Jedro problema je, da Krašovec pozabi na družbeni odnos, 
bi ga težko zamenjali s profitom podjetja, ki ga od prodaje

ki je zajet v besedah delo in eksploatacija. Delo je vedno 
aplikacije na dolgi rok realizira kapitalisticni lastnik.

cloveško delo, aplikacija ne more opravljati cloveškega 
dela. Eksploatacija pa predstavlja odnos apropriacije, Tukaj se bomo dotaknili še enega primera tehnološke 
prilašcanja dela enega družbenega razreda s strani inovacije, ki je na videz težko pojasnljiva s klasicnim 
drugega. Tako sta oboje: eksploatacija aplikacije in trditev, marksisticnim aparatom: delovanja družbenoomrežnih 
da aplikacija opravlja delo -contradictio in adiecto. podjetij, kot je denimo Facebook. Gre namrec za tako 
Pravzaprav gre pri aplikaciji za uporabno vrednost, ki celostno inovacijo produkcijskega procesa, samega akta 
nadomešca uporabno vrednost neposrednega cloveškega konzumiranja ter porabe prostega casa in medsebojnih 
dela trenerjev joge. Tako delo programerja in nekaj odnosov, da se zdi nemogoce in neprimerno takšen aparat 
tržnikov, ceprav kolicinsko mnogo manjše kot delo vseh pojasnjevati z oznacevalci, kot so podjetje, delavski 

20 
trenerjevjoge, ki jih aplikacija »nadomestill, ustvari enako in kapitalisticni razred, izkorišcanje, profit. Z vidika 
ali vsaj primerljivo uporabno vrednost uporabni vrednosti uporabnika Facebook na prvi pogled nudi brezplacno 
poucevanja joge. In ker se delo osebnih trenerjev vsaj storitev družbenega omrežja. A posamezni uporabnik 
na zacetku še ne odpravi, je vrednost aplikacije enaka v resnici »placall za uporabo omrežja z informacijami, 
vrednosti, ki jo proizvede primerljivo družbeno potrebno ki jih v zameno za storitev preda v uporabo in obdelavo 
delo. Kapitalisti, ki si lastijo aplikacijo, imajo dve možnosti podjetju Facebook. To je v bistvu tržno razmerje (in ne 
-nekaj casa lahko realizirajo presežne profite (dokler se ne produkcijsko), saj gre za plaCilo za storitev v naturi. Tako 
vzpostavi konkurenca) ali pa znižajo ceno aplikacije in širijo pridobljena in kasneje še podrobno obdelana informacija 
svoj tržni delež. Ce s casom nastane vec takšnih aplikacij, za Facebook predstavlja blago -proizvod, ki ga po 
ki se prodajajo po konkurencni ceni, to na eni strani pomeni tržni ceni prodaja podjetjem v obliki ponudb kar najbolj 
mnogo manjši strošek za potrošnika, ki trening joge z optimalnih algoritmov za ciljno oglaševanje. Tako stroške 
aplikacijo konsumira po nižji ceni, na drugi strani pa pritisk proizvodnje tega blaga (dobro obdelane informacije in 
na osebne trenerje, ki morajo ceno svoje storitve znižati na delovanja družbenega omrežja kot celote), ki zajemajo 
primerljivo ceno aplikacije (ali se zadovoljiti z »buticnim« stroške za mezde množicne delovne sile (vec kot 20.000 
nudenjem storitve omejenemu krogu ljudi, ki so pripravljeni zaposlenih) in ostale tekoce in fiksne stroške, pokrijejo 
placati vec za osebni stik ali kaj drugega, cesar aplikacija podjetja, ki to blago kupujejo, maticno kapitalisticno 
ne zagotavlja) -ali pa propadejo. podjetje pa ima še vedno profit. Profit Facebooka izhaja 

iz povprecnega izkorišcanja zaposlenih v celotnem 
kapitalisticnem produkcijskem procesu, nadpovprecen 
8 Prav tam, 773. 
9 Druga napaka v razmisleku izhaja iz izoliranega opazovanja neke uspešne aplikacije. Lahko bi rekli, da gre za podoben primer kot pri (Smithovi) razlagi 
ekonomskevrednosti diamanta v primerjavi z vodo. Marx pojasni, da ni redkost na sebi, temvec še vedno družbeno potrebni delovni cas, da se diamant najde in 
izkoplje, tisto, kar v povprecju doloca njegovo vrednost. Ce opazujemo popotnika, ki najde diamant na cesti izolirano, dobimo povsem napacen vtis o dejanski kolicini 
družbeno potrebnega dela, ki je sicer potrebno za izkop. ln prav isto velja za družbeno potrebno delo za izdelavo zares uspešne in dobre aplikacije. Ce opazujemo 
samo tisto podjetje in tiste zaposlene, ki so proizvedli dobro prodajano in uspešno aplikaciJO, dobimo napacno sliko družbeno potrebnega delovnega casa za 
proizvodnjo takšne aplikacije. Na eno zelo uspešno aplikacijo namrec obstaja veliko propadlih poizkusov izdelave aplikaCij, veliko dela, vrženega v stranpoti -kot 
v rudniku diamantov dolocene smeri kopanja ne dala želenih rezultatov. Ob uspešnih zgodbah peŠCice namrec ne smemo pozabiti, da velika vecina aplikacij ostaja 
povsem povprecno uspešnih in zgolj lokalno relevantnih. 


pa je zaradi (vsaj zacasno) monopolnega položaja, ki ga samonanašalnih/avtonomnih in niso povezane s potrošnjo 
ima na trgu prodajanja informacij, ki ga je tudi med prvimi ali trgovino.«12 
zares zacel ustvarjati na specificno nov nacin. 

Ta trditev ni dejstvena. Za delovanje modernega 
Tako lahko zakljucimo, da na današnjem tehnološkem kapitalisti cnega produkcijskega nacina (predvsem 
razvoju informacijskih omrežij ni nicesar takšnega, kar njegove anglosaksonske oblike) je znacilna segmentacija 
bi strukturno vodilo k odpravi ali bistveni spremembi trgov na tri velike trge: trg blag, trg delovne sile in trg 
najosnovnejših kapitalisticnih odnosov. Podobno lahko kapitala. Na vsakem od teh trgov poteka konkurenca: na 
trdimo za razvoj pametne robotike, ki se jo uporablja trgu delovne sile konkurenca med delavci vzpostavlja 
tako v tovarnah kot v logistiki, kjer se dogajajo velike tržno ceno delovne sile, na trgu blag konkurenca med 
spremembe v sami organizaciji in naravi dela. Novi stroji blagi ustvarja cene in na trgu kapitala se vzpostavlja 
še vedno potrebujejo snovalce, inženirje, neposredne »splošna profitna mera«kot neoklasicna *cena kapitala«. 
izdelovalce in serviserje, z njimi pa nato v produkciji Konkurenca, ki pripelje do ustaljene in vse nižje cene blag, 
drugih blag prav tako delajo Gih prestavljajo ali pa je konkurenca med razlicnimi kapitalisticnimi podjetji, ki 
vsaj nadzorujejo) delavci -ti stroji kot že marsikateri na trgu blag skušajo realizirati proizvedeno, za te potrebe 
pred njimi »olajšujejo«, pospešujejo, poenostavljajo in pa »razvijajo«tehnologijo, stiskajo delavce ali vpeljujejo 
zmanjšujejo kolicino potrebnega dela -tj. povecujejo nove oblike proizvodnje, medtem ko je konkurenca na trgu 
produktivnost dela -, kar pa ne pomeni, da ga ukinjajo.lO kapitala navidezno od peta od teh materialnih sprememb 
Umetna inteligenca se zadnje case prepogosto uporablja in se kaže kot konkurenca med financnimi kapitalisti, ki 
za oznacevanje robotskih rok, ki so na podlagi algoritmov prenašajo svoj kapital iz ene financne oblike, panoge, 
in senzorjev sklopljene s preprostimi in repetitivnimi podjetja v drugo, donosnost vrednostnih papirjev pa se 
zadolžitvami. Pri tem se hitro pozablja, da gre v osnovi v s tem glede na vložek (v povezavi s tveganjem) vse bolj 
praksi še vedno za relativno preproste povezave, ki niso izenacuje. Krašovec se v tej sliki posveca predvsem 
nic drugega kot sofisticirana orodja za dosego specificnih obravnavi trga kapitala, še posebej v luci najpoznejših 
ciljev, potreb produkcijskega procesa. Umetne inteligence, sprememb, ki so se zgodile v zadnjih desetletjih. V 21 
ki bi prišla do samozavedanja, ni -in je še dolgo ne bO. 1l tem kontekstu govori predvsem o ucinku derivatnih 

trgov13, kjer najde idealno materializacijo svoje misticne

Inovacije in razvoj pa se ne odvijajo samo v sferi 

samostojne sile.

produkcije, temvec tudi na financnih trgih. Cetudi pustimo 
odnos med delavskim in kapitalisticnim razredom Derivatne pogodbe so vecinoma pogodbe med dvema 
(antropocentricni vidik) ob strani, lahko legitimno strankama, ki stavita na pozicije (vecinoma gre za 
opazujemo kapital s konkurencocentricne perspektive vrednosti med uveljavljenimi nacionalnimi valutami, 
kot odnos kapitala »S samim seboj« v konkurenci med obrestnimi merami ali borznimi indeksi) v dolocenem 
kapitalisti, predvsem v najbolj razviti obliki na financnih prihodnjem trenutku. Vtem smislu so igra nicte vsote: 
trgih. V tem primeru se spremeni le perspektiva -z kar ena stran pridobi, druga izgubi (izjema so opcijske 
opazovanja odnosov izkorišcanja na opazovanje pogodbe). Predmet derivatnih pogodb nikoli niso 
odnosov med kapitalisti (kapitalom) in prerazporejanje neposredni denarni tokovi podjetij v smislu denarnih tokov 
kapitala in profitov med njimi -, ne spremeni pa se sam njihove proizvodnje (nakup delovne sile in sredstev za 
izkorišcevalski izvor profitov. Krašovec pa tega ne napravi proizvajanje ter realizacija v sferi prodaje na blagovnem 
na takšen nacin, temvec kapital spet v obliki misticne trgu), temvec so vedno vezani na tisti del, ki je predmet 
sile v sferi financ popolnoma oddvoji od cesarkoli konkurence med kapitalisti -to je kapitalski dohodek, 
realnega: »Vecina današnjih financnih dejavnosti je ki je klasicno lahko le v treh oblikah: obliki obresti, 

1(1 Današnja stopnja razvoja robotike je takšna, da je cloveško delo neposredno ob robatu še vedno nepogrešljivo. Najpoznejši razvoj _pametnih«robotskih rok 
gre tako prav v smer višjih varnostnih standardov in omogocanja vecje možnosti neposredne _kooperacije_med delavcem in robotom. Primerjava produktivnosti 
treh možnosti: (1.) klasicnega fordisticnega cloveškega dela za tekocim trakom, (2.) fordisticnega traka z izkljucno robotsko obdelavo in (3.) fordisticnega traka s 
kombinacijo robotskega in cloveškega dela. je pokazala. da je najbolj produktivna (in s tem uporabna za kapital) prav kombinacija robotskega in cloveškega dela. 
11 Novi stroji so tako na danasnji tocki tehnološkega razvoja še vedno le produkcijsko sredstvo, orodje, kar pa ne pomeni, da v prihodnosti razvoj ne bo pripeljal 
do možnosti popolnega nadomestitve delovne sile s povsem samodelujOCimi roboti; vendar je takšna situacija zaenkrat še tako v povojih. da se ne bomo spušcali v 
spekulacijo, kaj vse bi potegnila s seboj. l ahko recemo le, da bi bila bistveno odvisna od produkcijskega nacina, vkaterem bi se razvila, od družbenih razmerij, nadzora 
nad temi produkcijskimi sredstvi in nacina delitve produkta. lahko pomeni pribliŽanje osvoboditvi od dela ali novo, drugacno obliko izkorišcanja ali vsaj podrejanja 
enega razreda po drugem, torej nov produkcijski nacin. 
12 Prav tam, 766. 
13 Dick Bryan in Michael Rafferty. Kapitalizem z deri~ati: Politicna ekonomija financnih derivatov, kapitala in razrednih odnosov (Ljubljana: Sophia, 2(116). 


obliki dividend ali obliki dviga cen delnic kot posledice 
notranjega reinvestiranja profitov podjetja (ali širitve 
tržnega deleža). V vseh treh primerih velja, da je kapitalski 
dohodek v celoti (torej tako obresti kot dividende ali tisti 
del profita, ki ostane v podjetju za razširjeno investiranje) 
enak (v povprecju) celotnemu profitu kapitalisticnega 
podjetja. Ker so derivati igra nicte vsote, pri kateri se 
stavi na nihanja, ki izhajajo iz sprememb v kapitalskih 
dohodkih, ali pa so zgolj preproste stavnice, na katerih 
se stavi na spremembe v cenah razlicnih genericnih blag 
(nafte ali žita) ali valutnih razmerij, na nobeni tocki ne 
spremenijo razmerja med delom in kapitalom, saj zgolj 
prerazporejajo med razlicnimi kapitalisti. 

Ce govorimo o prvi izdaji delnic ali obveznic kot o 
primarnem kapitalskem trgu, trgu, ki neposredno sklaplja 
finance in proizvodni proces (ker podjetje dejansko 
prejme denarni priliv iz financnega sektorja za proizvodne 
namene), se je pri preprodaji delnic in obveznic, ki so že 
izdane, uveljavil izraz sekundarni trg. Povsem analogno 
lahko opredelimo trgovanje z derivatnimi pogodbami za 
terciarni trg -saj so rezultati poravnav na tem terciarnem 
trgu neposredno sklopljeni z rezultati dejanskih premikov 
na sekundarnih trgih (del derivatnih pogodb pa je sklopljen 

22 
s cenami blag ali razmerji med valutami). Sklopitev financ 
z realno ekonomijo je tako še vedno popolna, a zgolj 
posredovana z dodatno stopnjo mistiflkacije, z dodatnim 
trgom. Ta trg pa je s stališca konkurence med kapitalisti 
nadvse prirocen in dobrodošel pripomocek. Z množicnim 
trgovanjem in stavami na cene razlicnih genericnih blag, 
predvsem pa kapitalskih dohodkov (obresti ali borznih 
indeksov), se vzpostavlja obsežen informacijski sistem, ki 
daje kapitalistom financnikom neko mero dolgorocnejše 
predvidljivosti in varnosti. Vecji kapitalisti se lahko 
pred tveganji zavarujejo na racun malce podpovprecnih 
profitov, manjši, bolj drzen špekulantski kapital pa nase 
prevzame vecje stopnje tveganja, a hkrati zaradi boljše 
informiranosti s svojimi potezami tvori bolj natancno 
informacijo. A kaj ta informacija sploh je in ali je resnicno 
lahko odpeta od realnosti? Seveda ne, dejansko je ravno 
obratno. Vsa informacija, ki spenja razlicne valute in 
razlicne konkretne oblike financ (obveznic ali delnic), 
pravzaprav daje informacijo o pogojih za dolgorocno cim 
bolj stabilno in hitro uravnovešeno enotno stopnjo donosa 
(ang. rate of return -na financnih trgih ni vec primerno 
uporabljati oznacevalca profitna mera). Ta enotna 

stopnja donosa pa ni nic drugega kot posledica izjemno 
zaostrene medsebojne konkurence kapitalisticnega 
razreda na kapitalskih trgih, iz katere izhaja, da bo za 
enoto vloženega kapitala ne glede na to, na kateri celini 
ali v kateri valuti kapitalist vlaga, prejel približno podoben 
delež presežne vrednosti (ki ji ravno zaradi spetosti 
obveznic, delnic v konglomerat financnega kapitala ne 
moremo vec reci preprosto »proflt~ ali »obresti~, ceprav 
je to njena denarna forma). V pojavnosti seveda financne 
naložbe nimajo enakih donosov, saj imajo razlicno stopnjo 
tveganja, ki je tu zaradi simpliflkacije ne upoštevamo. Ce 
bi namrec obstajala naložba, ki bi na financnih trgih na 
vloženo enoto prinesla višji donos glede na sorazmerno 
tveganje, ne bi ostala dolgo neopa žena -ce je ne 
bi opazil kakšen špekulant, bi jo slej kot prej zaznal 
kakšen racunalniški algoritem ali statisticna obdelava 
podatkov -in vanjo bi posledicno slej kot prej hitro 
steklo prav toliko financnega kapitala, da se bi stopnja 
donosa uravnala. Tako so moderni financni trgi, vkljucno 
z derivati, mehanizem nenehnega izenacevanja stopnje 
donosa. Splošna profitna mera kot posledica dejanskega 
realnega investiranja in deinvestiranja (kot jo opiše že 
Marx in pred njim klasi ki) se tvori izjemno pocasi (v nekaj 
letih) in dolgorocno ter nikoli ne doseže prave enotnosti, 
saj dogodki, ki vplivajo na realno ekonomijo, povzrocajo 
hitrejše nihanje med profitnimi merami, kot se lahko realne 
investicije odzovejo. Prav zato sekundarni trgi najprej nudijo 
platformo, na kateri se lahko profitna mera navidezno 
izenaci (v obliki enotne stopnje donosa), in sicer v financni 
sferi relativno hitro, terciarni derivatni trgi pa hitrost 
financnega prehajanja kapitala samo še potencirajo.14 

Identiteta agregatnih profitov kapitalisticnih podjetij in 
agregatnega povecanja premoženja kapitalisticnega 
razreda bodisi v obliki višje cene delnic bodisi vobliki 
dohodka, pridobljenega iz dividend in obresti -vkljucujoc 
vse prerazporejanje tega kapitalskega dohodka na 
derivatnih trgih -, ostaja povsem transparentna in jasna. 
Vir vseh teh profitov je izkorišcanje delavskega razreda 
-prilašcanje presežnega dela, ki ga v kapitalisticnih 
podjetjih v celoti opravi delavski razred. 

Naj na koncu dodava, da osnovna teza Krašovcevega 
utemeljevanja sicer odraža materialni razvoj 
kapitalisticnega produkcijskega nacina: kapital 
dejansko postaja vse bolj tuj in osamosvojen v 

14 Derivati so sicer bolj relevantni v anglosaksonski obliki kapitalizma (cetudi samo kot prerazporejanje med kapitalisti), kjer tudi velja njihov posredni vpliv na ostale 
podsisteme. Le v kontinentalni kapitalisticni Evropi pa prevladuje klasicni bancni sistem kreditiranja nacionalnega gospodarstva in derivatni trgi bolj kot ne vplivajo zgolj 
na me<Jdriavne menjalne tecaje in medbancni trg. Bolj kot se oddaljujemo od zahodnega sveta, vse manj so derivatni trgi sploh prisotni. Le za slovensko gospodarstvo 
velja, da nima niti razvitih sekundarnih trgov kot prevladujocega dejavnika prerazporejanja kapitala, relevantni financni derivati pa prakticno ne obstajajo 


logiki in posledicah, ki jih pušca njegovo nenehno in 
»neskoncno« gibanje. A ceprav je kapital osamosvojena 
sila, nikakor ni samostojna sila, saj ni nic drugega 
kot zgolj osamosvojena specificna forma cloveškega 
odnosa; vsaka zaporedna faza v neskoncni cirkulaciji 
(in akumulaciji) kapitala pa izraža ravno to formo. Tako 
je kapital pogojen z obstojem trga in konkurence -tako 
med delovno silo kot na trgu blaga in kapitala. Pogojen 
je s svobodno delovno silo, ki je odvisna od mezdnega 
dohodka, da lahko dostopa do trga blag, pogojen z 
realizacijo na trgu blag in hkrati s centralizacijo lastništva 
nad produkcijskimi sredstvi, saj šele v tem primeru 
pogoji (visoko produktivnega) dela nastopajo loceno od 
delovne sile. V luci tega je trd itev, da je za kapital kot 
osamosvojeno silo sfera konsumpcije (tržne reali zacije 
blag) cedalje manj pomembna, absurdna, saj se vrednost 
in presežna vrednost realizirata prav na trgu blag, na tej 
realizaciji slonijo premiki na sekundarnih financnih trgih, 
na podatkih iz slednjih pa slonijo stave na derivatnih 
trgih. V tem smislu se lahko kapital na razlicnih ravneh 
-bodisi kot sila, ki poganja financne trge, bodisi kot 
sila, ki razvija produktivne sile in tehnologijo -kaže 
kot osamosvojen. A prav noben del celote kapitalskega 
odnosa se ni in se po definiciji ne more oddvojiti od 
družbene in cloveške narave svojega temelja. In ce bo 
kdaj prišlo do popolne avtomatizacije, v okviru katere 
bodo stroji postorili vse potrebno za cloveško preživetje, 
bosta v takšnih pogojih (ne glede na to, v cigavih rokah 
bodo produkcijska sredstva) kapitalizem in kapital postala 
popolnoma anahrona in napacna oznacevalca družbenih 
in produkcijskih odnosov. 

Tina l okar Grden in Klemen Knez 


DARON ACEMOGLU IN JAMES ROBINSON: 

ZAKAJ NARODI PROPADAJO? (LJUBLJANA: 

UMCO, 2015) 

Ameriški ekonomist Daran Acemoglu in britanski politolog 
James Robinson v delu Zakaj narodi propadajo poskušata 
odgovoriti na vprašanje, zakaj se razlicne države 
razvijejo na razlicne nacine in so posledicno razlicno 
zmožne zagotavljati družbeno blaginjo. Z metodami 
institucionalne ekonomije in ekonomske zgodovine v 15 
poglavjih pojasnjujeta vzroke neenakosti med razvitimi 
državami (globalnim severom) na eni strani in državami v 
razvoju (globalnim jugom) na drugi. 

Vzacetnem poglavju shematicno predstavila in ovržeta 
tri prevladujoce teorije neenakosti: kulturno, geografsko in 
teorijo nevednosti. Ceprav bralec na podlagi te splošne kritike 
teorij ne spozna dovolj podrobno, da bi jih lahko v celoti 
ovrgel. dobi splošen pregled obstojecih teorij in njihovih 
šibkosti. Ker je namen zacetnih poglavij predvsem umestitev 
dela v akademski kontekst, ne izcrpna kritika obstojecih del. 
se mi je zdel tak pregled smiseln in prepricljiv. 

V naslednjih nekaj poglavjih prek nekaterih kljucnih 

24 
zgodovinskih primerov ponazorita jedro svoje teorije. 
Dva zacetna primera diametraino razlicnega razvoja, na 
katerega nenehno opozarjata tudi kasneje v knjigi, sta 
naslednja . Zacneta s primerjavo razvitosti dveh sosednih 
mesti, Nogalesa v Sonori (Mehika) in Nogalesa v Arizoni 
(ZDA), ki imata povsem enake geografske znacilnosti 
ter zelo podobno kulturo in religijo, vendar se v stopnji 
ekonomske in politicne razvitosti ne bi mogla bolj 
razlikovati. Enako velja za Severno in Južno Korejo, med 
katerima je kljub podobnim geografskim in kulturnim 
znacilnostim nepremostljiv prepad v stopnji ekonomske in 
politicne razvitosti. 

Ce je prvi del knjige namenjen predvsem obširni 
predstavitvi empiricnih dokazov za institucionalno teorijo 
neenakosti, se v drugem delu avtorja bolj eksplicitno 
osredotocita na teoretiziranje vzrokov predstavljenih 
neenakosti. Njuno teorijo lahko strnemo v vzrocno verigo 
petih splošnih dejavnikov, ki vplivajo na stopnjo (ne) 
razvitosti držav. 

1. Na zacetku vsakršnih razlik v stopnji razvitosti se 
nahajajo kontingentni oz. nakljucni zgodovinski dejavniki, 
npr. vpliv posameznih voditeljev, geografske razlike, 
bolezni itd. To pomeni, da institucionalna teorija ne 
predpostavlja inherentno sebicne cloveške narave ali 
kakšnega drugega nespremenljivega, nad zgodovinskega 
dejavnika, ki bi nujno vodil v družbene neenakosti. Hkrati 
implicira, da stopnje razvitosti države ni mogoce napovedati 
zaradi socasnega vpliva mnogo nakljucnih dejavnikov. 

2. Poudarek institucionalne teorije je na posledicah 
teh nakljucnih dejavnikov, tj. na strukturnih razlikah v 
znacilnostih in organizaciji politicnih in ekonomskih 
institucij. Družbene institucije oz. skupki družbenih pravil, 
ki pogojujejo cloveško delovanje, so glavni dejavniki, ki 
dolocajo družbena »pravila igre«. Z drugimi besedami, 
dolocajo, katere družbene skupine imajo moc nad katerimi 
deli družbenega življenja. Temeljne institucije so politicne 
(zakonodajne, izvršne, sodne) in ekonomske (omrežja 
organizacij, vpletena v proces proizvodnje in menjave). 
Kljucni dejavnik razvoja države je, kakšen tip institucij bo 
razvila: vkljucujoce (ang. inclusive) ali izcrpavajoce (ang. 
extractive). Inkluzivne institucije so tiste, ki zagotavljajo 
in varujejo enake pravice, priložnosti in dostop do virov, 
kar pomeni, da je družbena moc precej razpršena oz. 
decentralizirana. Kljub hierarhicnim družbenim odnosom 
nobena družbena skupina ne bi imela bistveno vecje moci 
od ostalih. Primeri takšnih institucij so demokraticne 
politicne institucije in ekonomske institucije prostega trga. 
3. Vkljucujoce in centralizirane politicne institucije 
obicajno ustvarijo prave motivacije in priložnosti, da ljudje 
investirajo, se zadolžujejo, menavajo na trgu, pridobijo 
visoko stopnjo izobrazbe, se urijo v razlicnih spretnostih 
itd. V demokraticni družbi, v kateri so varovane politicne 
pravice in vladavina prava, so ljudje bistveno bolj nagnjeni 
k investiranju in menjavi kot v družbi, za katero so lahko 
prepricani, da v njej njihov trud ne bo poplacan zaradi 
korupcije in brezvladja. Kjer si politicne elite z drugimi 
akterji delijo politicno moc, imajo mnogo manj možnosti 
skoncentrirati ekonomsko moc. Shematicno receno, 
inkluzivne (demokraticne) politicne institucije obicajno 
vodijo v inkluzivne ekonomske institucije, kot sta prosti trg 
in zasebna lastnina, ki ljudem omogocajo izkoristiti svoje 
zmožnosti in zasledovati svojo vizijo dobrega življenja. 
4. Vcasu zgodovinskih prelomov so politicne in 
ekonomske institucije pred veliko preizkušnjO. Taka 
dogodka sta bila npr. razširitev bubonske kuge konec 
srednjega veka in mednarodne menjave nekaj stoletij 
kasneje. Ti dejavniki so do dolocene mere nakljucni. 
Kljucno je, da se razlicne družbe glede na predhodne 
razlike v svojih institucijah nanje razlicno odzovejo. 

Tako je npr. isti dogodek (kuga) v Evr.opi 14. stol. se v 
delu institucionalne okvire (npr. odnose med kraljem in 
aristokracij0, med zemljiško gospodo in tlacani, stopnja 
centraliziranosti itd.). Zato se v casu teh prelomov razlike 
obicajno zaostrija. 

5. Kombinacija obstojecih institucionalnih razlik 
in pomembnih zgodovinskih dogodkov povzroci 
institucionalno spirala; razlike, ki so že obstajale, se z 
novimi nakljucji še poglabljajo. Tako se ustvari zacaran 
krog, zaradi katerega je neenakosti tako težko izkoreniniti. 
Delo se mi je zdelo prepricljivo iz treh razlogov. Prvic, 
avtorja uspela na relativno enostaven nacin pojasniti 
temeljni razlog za neenakosti v razvitosti tako na teoretski 
ravni kot prek empiricnih primerov, ki so blizu tudi bralcem 
brez zgodovinskega, sociološkega ali ekonomskega 
predznanja. Na kompleksno in obširno vprašanje 
odgovarjata na strukturiran in hkrati privlacen nacin, kar je 
temeljni dejavnik pri približevanju kakršne koli teme. 

Drugic, poleg jasnosti njuno teorijo odlikuje tudi 
vsebinska prepricljivost. Razlikovanje med vkljucujocimi 
in izcrpavajocimi družbenimi institucijami ne implicira 
determinizma, ki je sicer pogost greh teorij neenakosti. 
Zdrugimi besedami, teorija ne implicira, da en sklop 
dejavnikov, ekonomija, politika, geografija ali kultura, 
popolnoma doloca vse ostale. Nasprotno, avtorja 
prepricljivo ponazorita, da je stopnja ekonomske in 
politicne razvitosti rezultat interakcije mnogo dejavnikov 
in zato v veliki meri nepredvidljiva. Namen teorije torej ni 
napovedovanje, temvec razlaganje, zakaj so se razlicni 
deli sveta razvijali razlicno in pod kakšnimi pogoji bi se 
lahko razvili drugace. 

Nazadnje, teorija ni odvisna od neprepricljivih predpostavk 

o inherentni podrejenosti globalnega juga globalnemu 
severu, kot vcasih namigujejo ostale teorije. Kulturna 
hipoteza tako npr. predpostavlja, da so protestantske 
države bolj ekonomsko razvite zaradi svoje superiorne 
religijske etike, ki je stoletja narekovala disciplinirano 
investiranje in asketsko življenje. Drugi zagovorniki 
teorije vztrajajo, da je nekaj v naravi anglosaške tradicije 
omogocilo visoko stopnjo razvitosti državam, ki so jo 
privzele. Težava te in podobnih teorij je, da cetudi bi bile 
empiricno resnicne (kar pogosto niso), se le izognejo 
izhodišcnemu vprašanju: kaj je povzrocilo razlike v kulturi? 
Acemoglu in Robinson se ne sklicujeta na poseben 
zahodnjaški »duh«, zaznamovan z racionalno mislijo in 
samodisciplino kot dejavnikoma ekonomskega razvoja. Iz 
njune analize je jasno, da so se Severna Koreja, Latinska 
Amerika in vzhodna Evropa razvijale bistveno drugace od 
Južne Koreje, ZDA in zahodne Evrope kljub geografskim in 
kulturnim podobnostim. 

Institucionalna teorija avtorja privede do pesimisticnega 
zakljucka, da se glede (ne)razvitosti tretjega sveta 
oz. držav v razvoju ne da storiti veliko. Kljub šibki 
napovedovaini vrednosti teorije pa je jasno nekaj: v 
nekaj desetletjih je nemogoce popraviti škodo, ki se je 
kopicila vec stoletij. Ekonomska nerazvitost in politicna 
nestabilnost držav, kot sta Severna Koreja in Južna Afrika, 
imata pregloboke zgodovinske korenine, da bi ju lahko 
odpravili z boljšim ekonomskim svetovanjem državnim 
uradnikom ali kulturno reformacijo. 

Minea Rutar 


SLOVES SISTEMA JAVNEGA SLOVESA: 1984 razlicne vseb ine na televiziji in racunalniku, koliko 

casa igrajo igrice, katere racune in davke placujejo

V DIGITALIZIRANI OBLIKI 

(ali jih ne),' 

Uvod Kitajski sistem družbenega ocenjevanja, v tujini bolj 

poznan pod poimenovanjem »social credit system «, pri

Kitajska je predvsem v zadnjih nekaj letih še bolj kot 

nas pa kot »sistem javnega slovesa«, je bil na zahodu 

obicajno v središcu pozornosti zaradi svojega sistema 

predstavljen kot ureditev, ki ne prinaša samo povecanega

družbenega ocenjevanja. V tem prispevku bom skušala 

obsega nadzorovanja, temvec tudi svojevrsten nacin

predstaviti njegove kljucne znacilnosti, pri cemer bom 

rangiranja državljanov. Vsa njihova dejanja, ki jih zajamejo

najprej orisala kronološki potek njegovega vzpostavljanja, 

nadzorni mehanizmi, naj bi bila svojevrstno tockovana. 

nato pa se bom posvetila razlicnim interpretacijam. Ce 
Družbeno zaželena dejanja, torej dejanja, ki so v skladu 

ste v medijih že zasledili novice o sistemu ocenjevanja 
z vladnimi pricakovanji in standardi, prejmejo vec tock

državljanov, obstaja velika verjetnost, da menite, da je 

kot družbeno nezaželena dejanja, ki prinesejo negativne

situacija bolj ali manj jasna. Gre za ureditev, ki ne prinaša 

tocke. Seštevki vseh dejanj vsakega posameznega

nikakršnega razvoja, ampak prej krni že tako omejene 

državljana ali državljanke naj bi bili redno javno objavljani,

clovekove pravice. 
hkrati pa naj bi služili kot osnova za dolocanje, komu 

Tudi sama sem pricela svoje pisanje ravno s tega 

pripadajo dolocene ugodnosti in komu ne. 2 

stališca, a sem med raziskovanjem ugotovila, da mnenje 

Ceprav je bil sistem na zacetku oblikovan kot skupek

strokovnjakov ni enotno. Ce sistem eni ocenjujejo kot 

pilotnih projektov zasebnih podjetij, v katerih lahko

sistem množicnega družbenega nadzora, drugi opozarjajo, 

državljani in državljanke sodelujejo po lastni volji, so

da je Kitajska sicer res zelo neiiberaina država, a novi 

se mu kasneje pridružili še projekti lokalnih oblasti.

sistem ne prinaša tako restriktivnih razmer, kot svarijo 

Clanstvo v takšnih projektih naj bi do leta 2020 postalo

prvi. Preden preidemo na razcišcevanje, kaj vse je oziroma 

obvezno za vse. Cilj, ki ga želi uradno doseci kitajska26 ni sistemjavnega slovesa, poglejmo, kako se je vse 

vlada, naj bi bil povišanje stopnje zaupanja v državi, v

skupaj sploh zacelo. 

kateri so ljudje zaradi specificnih zgodovinskih okolišcin 

Zacetki in osnove bolj ali manj nezaupljivi. Ljudje izražajo nizko stopnjo 

zaupanja do soljudi, še bolj pa do oblasti in podjetij, pri

14. junija 2014 je Državni svet Ljudske republike Kitajske 
cemer gre pri prvih in drugih za posledico dolgoletne
objavil prvi dokument, ki doloca vzpostavitev sistema 

zgodovine zatiranja, cenzuriranja ipd. Na elite in podjetja

ocenjevanja državljanov. PO porocanju zahodnih medijev 

mecejo senco dvoma tudi mnogi korupcijski škandali.

naj bi šlo za precej radikalen predl og, s katerim bi 

Prioriteta, ki jo uvaja nov sistem, naj bi bilo »razvijanje

nadzorovali, kaj pocnejo državljani in državljanke na eni 

kulture iskrenosti«3; z izrazom dejansko ciljajo predvsem

strani ter podjetja oziroma kar vse pravne osebe na drugi. 

na aktivnosti, ki so družbeno koristne. »Politika si obeta,

Med drugim lahko preberemo, da bo Kitajska postala 

da bo [sistemi vzpostavil okolje javnega mnenja, kjer je

drža va, v kateri 

zaupati krasno. Okrepil bo iskrenost v vladnih zadevah, 
»bodo ves cas nadzorovali in ocenjevali mnoge 

trgovsko iskrenost, družbeno iskrenost in vzpostavil 
dnevne aktivnosti državljanov: kaj kupujejo 

kredibilnost sodstva.«4 

v klasicnih trgovinah in prek spleta, kje so v 

Vlada je leta 2015 izvajanje pilotne verzije projekta

dolocenem trenutku, kdo so njihovi prijatelji in v 

prepustila osmim zasebnim podjetjem\ med drugim

kakšnih odnosih so z njimi, koliko casa gledajo 

podjetjema China Rapid Finance in Ant Financial Serviceso. 

1 Darja Kocbek, .Od leta 2020 bodo nadzorovali in ocenjevali vse državljane in pravne osebe«, Mladjna, 7. november (2017). Dostopno prek: https:l/www.mladina. 
si/182679/od·leta·2020·bodo·nadzorovaIHn-{)cenjevali·vse-drzavljane-in·pravne·osebel (10. 6. 2019). 
2 Prav tam; Aljoša Masten, .Ko nadzor prevlada nad svobodo. Veliki kitajski brat: prva digitalna diktatura«, RTVSLO, 5. junij (2019). Dostopno prek: https:l/www.rtvslo. 
si/mmc-poorobno/na·pragu-<ligitalne-<liklalure-brez·zasebnosti-in·brez.svobode/489378 (6. 6. 2(19); Charlie Campbell. .How China Is Using ,Social Credit Scores'. to 
Reward and Punish Its Citizens«, Time, brez datuma. Dostopno prek: http://time.com/collection/davos·2019/5502592/china·sociakredit·score/ (6. 6. 2019) 
3 Melissa Chan, .Beyond Black Mirror· China's Social Credit Sytem_, re;publica, 5. junij 2019. Dostopno prek: https:!/l9.re·publica.com/en/session/beyond·black· 
mirror·chinas-sociaj·credit-system (9. 6. 2019) 
4 Kocbek, .Od leta 202Cl. 
5 Campbell, .How China Is Using .Social Credit Scores'•. 
6 Gre za hcerinsko podjetje mednarodno znanega podjetja Alibaba, gI. prav tam. Ime Ant Financial Services se prvic pojavi oktobra 2014, a ne gre za 
novoustanovljeno podjetje, temvec za preimenovanje. Prvotno se je imenovalo Alipay in je bilo ustanovljeno leta 2004. Vsvojih zacetkih je bil Alipay platforma, ki 



Prvo podjetje je bolj poznano kot razvijalec aplikacije lokalne oblasti. Ceprav se je izkazalo, da je sistem 
WeChat. Gre za eno izmed družbenih omrežij, ki je komercialnih podjetij precej uspešen, so lokalne oblasti 
bilo prvotno razvito za izmenjavo zasebnih sporocil, ubrale drugacno pot. Komercialna podjetja so se pri 
danes pa ponuja še možnosti mobilnega placevanja in oblikovanju sistemov odlocila, da bodo svoje uporabnice 
dostave hrane. Pred kratkim so mu dodali tudi razširitev, in uporabnike motivirala predvsem z ugodnostmi. 
poimenovano WeShop, s cimer so uporabnikom omogocili Lokalne oblasti so namesto na sistem, ki bi nagradil 
dostop do nove spletne platforme za nakupovanje.7 najbolj uspešne državljanke in državljane ali podjetja, raje 
WeChat spada med najbolj priljubljene mobilne aplikacije; stavile na sistem kazni oziroma prepovedi. 13 Sicer drži, 
lani jo je redno uporabljalo že vsaj 980 milijonov da so v projekte lokalnih oblasti vkljuceni prebivalci in 
uporabnikov.BDrugo podjetje je specializirano za prodajo prebivalke, a ti niso glavni naslovniki sistema. Oblasti so 
zavarovanj ter dodeljevanje kreditov majhnim in srednjim svojo pozornost raje usmerile na aktivnosti podjetij. Ne 
podjetjem. Poleg tega ponujajo uporabo storitve Ali Pay, glede na razlike v oblikovanju pilotnih projektov ti delujejo 
s pomocjo katere je omogoceno tako placevanje prek povezano, z istim ciljem v mislih. Vsi si prizadevajo 
spleta kot tudi nakup blaga in/ali storitev v restavracijah, povecati kolicino družbeno sprejemljivega vedenja.'( 
trgovinah, pri taksi službah, pri frizerjih itd. Aplikacija 

Sistem, ki je razdelil javnost in raziskovalce

ponuja tudi tretjo možnost transakcij: njeni uporabniki 
lahko drug drugemu nakazujejo denar kar prek aplikacije. 9 Kmalu po zacetku izvajanja pilotnih projektov so zahod 
preplavile novice o »1984 v praksi«, realizaciji distopicne

Na zacetku naj bi se ljudje za sodelovanje v pilotnih 
TV-serije Black Mirror, nekateri so sodobno Kitajsko že

projektih odlocali, ker so lahko z »zglednim«vedenjem 
oznacili za prvo digitalno diktaturo.IS Zelo razširjeno

dosegli dovolj tock za korišcenje dolocenih ugodnosti. 
je postalo mnenje, da se danes znotraj enega sistema

Denimo, ce so sodelovali v Sesame Credit, Alibabinem 
nalagajo najrazlicnejši dostopni podatki, ki so kasneje

pilotnem projektu, so bila njihova dejanja tockovana, 
razdeljeni na »hvalevredna«in »obsojanja vredna«dejanja,

pri cemer so najslabši dosegali 350 tock, najboljši pa 
na podlagi katerih so ljudje razvršceni v tri razlicne 27

950, kar je bilo tudi maksimalno število tock.10 Ce je 
kategorije. Kot kitajski državljan oziroma državljanka

posameznik ali posameznica tako dosegel 600 tock, naj 
ali podjetje si lahko ocenjen kot »zaupanja vreden «,

bi mu bilo omogoceno posojilo za nakupe prek Alibabe, 
»povprecen« ali »zaupanja nevreden«.'6 Povedano 

s 650 tockami je lahko najel avtomobil brez pologa, s 
nekoliko drugace:

700 tockami dobil dovoljenje za potovanje v Singapur 
brez pisma delodajalca itd." Drugi viri navajajo tudi, da »Kitajec je nadzorovan z redno nabirko raznolikih 
je bilo mogoce z dovolj visokim številom tock preskociti podatkov. Ce je poreden, npr. piše partiji 
cakalne vrste v bolnišnicah, izkoristiti ugodnejše pogoje neljube stvari po medmrežju, prejme kazenske 
za menjavo valute, uporabljati posebno cakalnico na tocke, podobno kot prometni prekrškarji pri 
železniških postajah, rezervirano za najbolj uspešne pri nas. Posledica pa ni višja premija kot pri 
zbiranju tock, izkoristiti dostop do posebne, zavarovane zavarovalnicah, temvec: ne more potovati, 
vrste, v kateri je bil posameznik obravnavan hitreje kot potomci se ne morejo vpisati na univerzo, težje 
ostale potnice in potniki, na pekinškem letališcu itd.dobi posojilo .0. Ce pa podatki pokažejO, da je

'2 

uzgleden državljanM, se mu te (in številne druge)

Kmalu so svoje pilotne projekte pricele oblikovati tudi 
__--,--_-,---_,-,-_---,-___,----,------,_-,---,------,-___---,-----,"'mož n o sti širše od prejo.« '7 
je omogocala spletno placevanje brez transakcijskih stroškov. GI. Gerry Shih, _Alibaba Afflliate Alipay Rebranded Ant in New Financial Services Push_. Reuters, 16. 
oktober 201 4. Dostopno prek: https:llwww.reuters.com/article/uso chinaalibaba o idUSKCNO150KJ201 41 Ol 6 (1. 6. 2019).


o 

7 Timmy Shen•• WeChat's Shopping Platform WeShop Available For Public Beta_, TechNode, 2. marec 2018. Dostopno prek: https:l/technode. 
com/2Cll 8/03/02/634 561 (1. 6. 2Cl19). 
8 Nicole Jao, . WeChat Now Has Over 1 Billion Active Monthly Users Worldwide., TechNode, 5. marec 2018. Dostopno prek: https:l/technode.com!2Cl18/03/Cl5/ 
wechato l-bi1lion o usersl (l. 6. 2019). 
9 Shih, _Alibaba Afflliate Alipay Rebranded_. 
10 Campbell, .How China Is Using .Social Credit Scores'•. 
11 Kocbek, _Od leta 2020•. 
12 Campbell, .How China Is Using .Social Credit Scores'. 
13 Prav tam. 
14 Genta Kostka, .China's Social Credit Systems and Public Oplnion. Explaining High Levets of Approval., New Media &Society, (2019): 1-29. Dostopno prek 
https:lljournals.sagepub.com/doi/full/l 0.11 77/1 461444819826402 (9. 6. 2019) 
, 5 Masten, . Ko nadzor prevlada nad svobodo«. 
16 Prav tam. 
17 Janine L Spears v Aljoša Masten, .Veste, na kaj me spominja? Stasi v Vzhodni Nemciji.. Pogovor z ameriško profesorico informacijskih znanosti., RTVSLO, 



Do sedaj naj bi po podatkih, ki jih je objavila vlada, pogubne posledice. Janine l. Spears izpostavlja primer, 
prepovedali potovanje s hitrimi vlaki kar pet milijonom, ko je kitajska študentka, ki je študirala v ZDA. zavrnila 
prepoved letenja pa je doletela kar 17 milijonov kitajskih možnost prevoza, ki ji ga je ponudil nekdo iz njene 
državljank in državljanov. Prestopnike se kaznuje tudi študijske skupine: 
z objavami njihovih obrazov, identifikacijskih številk 

»Kitajka je pOjasnila, da mora izpolniti svoj 

in opisi prekrškov; vse to je prikazano na velikanskih 

dnevni cilj opravljenih korakov in jih registrirati v 

elektronskih panojih. V nekaterih regijah posameznica 

aplikacijo na prenosnem telefonu, ki je del velikega 

ali posameznik prejme celo opozorilo, ko poklice koga, 

kitajskega Sistema družbenega ocenjevanja (Social 

ki se je znašel na seznamu »zaupanja nevrednih «. Ob 

Credit Score). Ce ne bi opravila dovolj korakov, bi ji 

klicu zasliši sireno in sporocilo, ki se glasi: »Opozorilo, 

lahko ocena padla in to bi lahko vplivalo na njeno 

ta oseba je na crni listi. Bodite pazljivi in prepricajte to 

možnost obiskovanja univerze vZDA, potovanj po 

osebo, da poplaca svoje dolgove. «18 

svetu, zaposlitve ... «20 
Ena izmed razlag, zakaj državljanke in državljani 


Genia Kostka izpostavlja, da glede na katastroficne 

pristajajo na (vsaj delni) sistem nadzorovanja in 

napovedi zahodnih medijev (ali izpovedi, kakršna je 

ocenjevanja, išce razloge v specificni »kitajski 

povzeta zgoraj) preseneca podatek, da je sistem precej 

miselnosti«. Ljudje naj bi podpirali sistem nadzorovanja, 

dobro sprejet pri bogatejših in izobraženih ljudeh 

ker bolj cenijo varnost kot svobodo. Pravzaprav naj 

oziroma pri predstavnicah in predstavnikih srednjega 

bi verjeli, da je možno izbrati samo eno izmed obeh 

razreda. Zgodovinsko gledano so ravno iz te skupine 

možnosti, da se torej izbiri medsebojno izkljucujeta. 

pogosto prihajali akterji, ki so se borili za svobodo, 

Prepricanje naj bi se še dodatno utrjevalo z zgodbami 

clovekove pravice, demokracijo ipd. Kostka glede na 

iz medijev o nevarnostih, ki prežijo na kitajske 

rezultate intervjujev, ki jih je nedavno opravila s kitajskimi 

državljanke in državljane zunaj njihove države. Te 

državljankami in državljani, trdi, da sistem družbenega 

zgodbe so tako odmevne, ker so za razliko od ostalih 

ocenjevanja ocitno ni tako vseprisoten in vseobsegajoc, 

28 medijsko izpostavljene, hkrati pa naj bi utrjevale zacetne 

da bi drasticno vplival na potek cloveških življenj, saj so 

predpostavke tistih, ki verjamejo v nezdružljivost 

predstavniki in predstavnice srednjega razreda porocali, 

varnosti in svobode.19 

da ima sistem številne nove prednosti in da ga ne 
Zgornja razlaga se zdi problematicna, ker predpostavlja, doživljajo kot omejujocega ali celo kot ogrožajocega. 
da so tamkajšnji prebivalci bistveno drugacni od nas Pri tem dodaja precej pomemben podatek, da so ravno 
(Evropejcev) v tem, da raje kot svobodo izberejo varnost ti prebivalci in prebivalke tudi tisti, ki jim novi sistem 
ali celo udobno življenje, a za to drzno trditev ne priloži prinaša najvec ugodnosti. Slednje podkrepi z naslednjimi 
prepricljivih dokazov. Toda tudi ce imam prav in smo ugotovitvami: prvic, vecina ugodnosti se izvaja na urbanih 
ljudje ne glede na kulturne specifike v svojih preferencah podrocjih. Drugic, ce ima nekdo dovolj denarja, lahko kupi 
po svobodi podobni, slednje ne reši tragicnosti situacije. vec produktov in s tem zviša svoj seštevek tock. Tretjic, ce 
Verjetnost, da bodo ljudje množicno javno spregovorili je oseba dovolj bogata, lahko daruje denar v dobrodelne 

o (domnevnih) pomanjkljivostih ali celo nevarnostih, namene oziroma ga nameni za podobne civilnodružbene 
ki jih prinaša sistem javnega slovesa, je v današnjih iniciative in tako prejme dodatne tocke.z1 
okolišcinah razmeroma nizka. Tudi za tiste, ki bolj cenijo 
Sodec po teh informacijah se zdi njen zakljucek o relativni 

svobodo, je sistem še vedno del realnosti, ki vpliva na 

benignosti sistema javnega slovesa nekoliko prehiter. 

njihova (vsakdanja) življenja. Le redki posamezniki in 

Cebi isti sistem razvijali vdemokraticni državi, bi bil njen 

posameznice, ki imajo kitajsko državljanstvo, so se 

sklep morebiti povsem ustrezen. Glede na to, da govorimo o 

zares pripravljeni zoperstaviti novonastali ureditvi, saj bi, 

Kitajski, kjer se dnevno kršijo politicne pravice in državljanske 

vsaj po porocanju nekaterih, zaradi svoje državljanske 

svobošcine ter ki notoricno omejuje svobodo govora, pravico 

nepokoršcine lahko obcutili precej negativne ali celo 

5. junij 2Cl19. Dostopno prek: https://www.rtvslo.si/mmc-.podrobno/na·pragu·digitalne·diktature·brez·zasebnostHn·brez.svobode/489378 (5. 6. 2019). 
18 Campbell, . How China Is Using .Sa<:ial Credit Scores·•. 
19 Jianan Qian, .Feeling Safe in the Survei l1ance State«, The New York Times. 10. apri12019. Dostopno prek: https://www.nytimes.com12019/04/H}/opinion/china· 
internet·surveillance.html (4. junij 2019). 
20 Spears•• Veste, na kaj me spominja" 
21 Kostka, .China's Social Credit Systems and Public Opinion'. 

zz 

do zbiranja in združevanja itd., bi bilo naivno pricakovati, Omenjena prepoved uporabe vlakov in letal se dejansko 
da so bili odgovori intervjuvank in intervjuvancev povsem izvršuje, a predvsem kot oblika kazni -npr. ker se 
resnicni. Natancneje, ceprav jim je bila zagotovljena oseba ni primerno obnašala na hitrem vlaku ali ce državi 
anonimnost, je povsem možno, da so zaradi vseh preteklih dolguje doloceno vsoto denarja, saj ni placala prejete 
izkušenj in zavedanja, da lahko država pridobi marsikatere denarne kazni, ki si si jo prislužila zaradi nespoštovanja 
podatke, ki so bili izmenjani prek interneta, samocenzurirali dolocenega zakona . Prav tako dejansko obstajajo sistemi 
svoje odgovore. Locen, a ravno tako pomemben dejavnik je prepoznavanja obrazov, s katerimi identificirajo pešce, ki 
tudi razporejenost ugodnosti med dolocene demografske nepravilno preckajo cesto. Prepoznajo tudi avte, ki niso 
skupine. Ni nenavadno, da ljudje, ki imajo od sistema parkirani na ustreznih parkirnih mestih, ali avte, ki nimajo 
(domnevno) najvec koristi, izpostavljajo predvsem njegove namešcenih registrskih tablic. Vse izpostavljeno nikakor 
pozitivne lastnosti. A o tem vec v nadaljevanju. ni samoumevno neproblematicno, ahkrati tudi ne gre za 

scenarij, v katerem posamezniku oziroma posameznici

Poleg Genie Kostke tudi drugi raziskovalci opozarjajo, da 
vlada dodeli doloceno število tock, ki nato v celoti doloca

zahodni mediji pogosto zavajajoce porocajo o dogajanju 
njegovo ali njeno življenje.27 Vlado zanima predvsem,

na Kitajskem. Helen Toner in Jeremy Daum izpostavita 
kako bi naredila obstojece zakone še bolj ucinkovite, da bi 

npr. mit, da ima novi sistem vpogled v vse pore življenja 
jih ljudje dejansko upoštevali. Pri tem najvec pozornosti

sleherne državljanke in slehernega državljanaY Toner 
posvecajo specifikam casa, v katerem ži vimo, zato v

med drugim izpostavlja neresnico, da vlada za vsakega 
ospredje postavljajo pojav digitalizacije.28 

državljana ali državljanko preverja, kdo so njegovi prijatelji 
na družbenih omrežjih, s kom si dopisuje prek aplikacije Daum izpostavlja, da moramo novost obravnavati loceno 
WeChat, kaj kupuje, kako preživlja svoj cas ter koliko otrok od drugih vladnih aktivnosti. Natancneje, opozarja, da 
ima. 24 Ceprav se nekateri omenjeni podatki zbirajo, njihovo ni ne prakticno ne teoretsko ustrezno, da uporabljamo 
zbiranje izvajajo predvsem komercialna podjetja. sistem javnega slovesa kot sinonim za vsa invazivna 

dejanja, vse postopke nadzora, ki jih izvaja oblast.

Drugi precej razširjen mit je tockovanje vseh nadzorovanih 
Še vec, Daum izpostavlja, da je vlada že pred pilotnimi 29 

dejanj in dodelitev koncnega števila tock. To število naj bi 
projekti pridobila osebne podatke posameznika ali

potem dolocalo, kdo se lahko vozi z hitrimi vlaki oziroma 
posameznice, ce je to želela, oziroma jih lahko pridobi

komu je to prepovedano, kdo lahko potuje z letali in kdo 
neodvisno od delovanja sistema javnega slovesa. 29 

ne ipd. Do sedaj raziskovalci niso našli dokazov, da bi 
obstajalo takšno tockovanje, vsaj ne na državni ravnps 

Problemi 
To ne pomeni, da aktivnosti državljank in državljanov 
Povprecna braika ali bralec, ki se ne ukvarja s preucevanjem

niso tockovane na kakšen drugacen nacin, na drugi ravni, 
politicnih razmer na Kitajskem, najverjetneje dobi kurjo

s strani drugih akterjev. Toner denimo poudarja, da so 
polt, ko prebira skoraj znanstvenofantasticne zapise o

mnogi podatki, ki so vkljuceni v naše novice, pravilni, 
prevladi kitajskega velikega brata. V teh zapisih so vedno

ampak da so med njimi prikazane dolocene povezave 
prisotne resnicne informacije, le da so povezave med njimi

oziroma doloceni odnosi, ki v resnici ne obstajajo. 
prikazane bolj senzacionalisticno in dramaticno, deloma

Trenutno si sistem beleženja in tockovanja prizadevajo 
ker se v tovrstnih zapisih skrivajo tudi naši strahovi ob

ustvariti razlicna podjetja in regulativne agencije; torej 

soocanju z novimi tehnologijami.3o 

26 

(še) ne gre za vseobsegajoci državni sistem.
22 Npr. Kitajska na lestvici skupnega seštevka svobošcin Freedomhouse dosega zgolj 11 tock od skupno 100. Pri locenih podrocjih dosega oceno 6,5 za podrocje 
svobode. 7 za kolicino politicnih pravic in 6za obseg državljanskih svobošcin, pri cemer številka 1na lestvici oznacuje najbolj svobodne države in 7 najmanj svobodne. 
Podatki so dostopIIi prek: hnps:f!freedomhouse.org/reporUfreedom-world/2019/china (8. 6. 2019). Za prime~avo, Slovenija dosega kar 94 tock od I DO, oziroma oceno 1 
za podrocje svobode, 1 za kolicino politicnih pravic in 1 za obseg driavljanskih svobošcin. Podatki dostopni prek: https:l/freedomhouse.org/report/freedom-world/21)19/ 
slovenia (8. 6. 2019). Nekje na dnu lestvice najdemo npr. Sevemo Korejo, ki ima picle 3 tocke oziroma oceno 7za podrocke svobode, 7 za kolicino politicnih pravic in 7za 
obseg državljanskih svobošcin. Podatki dostopni prek: https:l!freedomhouse.org!report/lreelJom·world/2019/nortlt-korea (B. 6. 2019). 
23 Helen Toner, . Misconceptions about China and Arliflciallntelligence., RalionaJJy Speaking, 15. apri12019. Dostopno prek: http://rationallyspeakingpodcast.org/ 
show/rs-Z31·helen·toner·on·misconceptions-about-<:hina·and·artiflc.html (25. 4. 2019). Jeremy Daum, .Beyond Black Mirror· China's Social Credit Sytem., re;publica, 


5. junij 2019. Dostopno prek: https:/l19.re·publica.com/enfsession/beyond·black·mirror-chinas·social·credit·system (9. 6. 2019). 
24 Toner, . Misconceptions about Chinac. 
25 Prav tam; Daum, .Beyond Black Mirror«. izpostavlja celo, da v glavnem dokumentu vlade iz leta 2014 ni omemb dodeljevanja tock. ocen ali podobnega 
razvršcanja aktivnosti državljank in driavljanov. 
26 Toner, »Misconceptions about China. 
27 Prav tam. 
28 Prav tam; Daum, .Beyond Black Mirror•. 
29 Prav tam. 
30 Prav tam. 

Toner, Daum in Kostka smiselno opozarjajo na neresnice 
in javnost informirajo o dejanskem obsegu oziroma stanju 
sistema javnega slovesa. Toda na mestu je tudi njihov 
zaznamek, da ne smemo izkljuciti možnosti, da ceprav gre 
trenutno za razmeroma pozitivne dejavnosti, to ne pomeni, 
da bodo takšne ostale tudi v prihodnosti. V rokah kitajske 
elite so bile tehnološke novosti v zgodovini že veckrat 
uporabljene za nedemokraticne namene. 

Ce se recimo zdi za naše, evropske standarde povsem 
nesprejemljivo, da bi nam z bolj ali manj represivnimi 
ukrepi preprecili uveljavljanje pravice do svobodnega 
govora ali pravice do zbiranja in združevanja, je slednje 
na Kitajskem stalnica. Ceprav vedno znova prihaja do 
protestov in stavk, ti ne uživajo vidne množicne podpore 
na družbenih omrežjih ali v medijih. Klasicni mediji so vsi 
pod nadzorom vlade, so bolj ali manj propagandni stroji, 
družbena omrežja pa so izjemno cenzurirana; po letu 2017 
se je cenzura še dodatno zaostrila. 31 

Na Kitajskem so na udaru tudi etnicne in verske manjšine; 

njihove pravice so kršene na dnevni ravni. Vlada izvaja 

najvec represivnih ukrepov nad verskimi manjšinami, ki 

so v preteklosti že izkazale željo po odcepitvi, ustanovitvi 

lastne države. Na Tibetu so to skušali storiti tibetanski 

budisti, v Xinjiangu muslimanski Ujguri. Ceprav naj sistem 

javnega slovesa uradno ne bi posegal v pravice manjšin, 

se v nekaterih porocilih pojavljajo informacije, da Ujguri 

takoj ob vkljucitvi v pilotni projekt prejmejo odbitek tock 

zgolj zato, ker so Ujguri.32 Vtem trenutku sicer ne morem 

oceniti, kako resnicne so te informacije (ali res prejmejo 

odbitek in ali vsi pilotni projekti, komercialni in vladni, 

diskriminirajo vse Ujgure). Lahko pa dodam, da ceprav je 

povsem možno, da se to dejansko dogaja, sistem javnega 

slovesa v svojem jedru ni sredstvo za obracunavanje z 

manjšinami. Sodec po dosedanjem ravnanju z Ujguri, pri 

cemer imam v mislih najrazlicnejše prepovedi izvajanja 

verskih obicajev, prepovedi nošenja verskih simbolov 

in zapiranje Ujgurov v prevzgojna taborišca, ima vlada 

na voljo precej bolj ucinkovite mehanizme in nacine za 

zatiranje neposlušnih, upornih manjšin. 

Trenutno lahko sistemu javnega slovesa ocitamo 
predvsem, da bo še povecal prepad med revnimi in 
bogatimi. Komercialni projekti so že v svoji pilotni fazi 
zastavljeni tako, da vsebujejo znacilnosti, zaradi katerih bi 

lahko prispevali k nastanku novega statusnega simbola. 
To se kaže predvsem v možnostih, ki so bolj dostopne 
premožnejšim. Primer, ki ga omogocajo pilotni projekti, je 
denimo povecanje števila tock zaradi tega, ker je nekdo 

33

doniral doloceno vsoto denarja.

V dolocenem kontekstu je mogoce tocke uporabiti tudi 
kot podatek, s katerim se pritegne pozornost drugih 
ljudi. Nekatere spletne strani, namenjene spoznavanju 
novih ljudi in zmenkom, so recimo dolocile, da je na 
posameznikovem profilu objavljena tudi njegova višina 
tock. Ceprav se lahko v tem primeru ljudje bolj ali manj 
svobodno odlocajo, ali bodo upoštevali tocke, ne sledi 
nujno, da bodo ljudje z nižjim številom tock podobno 
za želeni kot tisti z višjim. Skratka, tocke so za nekatere 
postale tudi kriterij za druženje, izbiro partnerja itd.34 

Novi sistem še dodatno loci revne od bogatih, ker ne 
upošteva družbenih okolišcin, ki pogosto vplivajo na 
revne, da storijo dejanje, ki ni družbeno odobravano 
(od neplacevanja racunov do kraje ipd.). Sistem ne 
upošteva možnosti, da se revni odlocijo za tovrstna 
dejanja, ker nimajo drugih možnosti. Mnogi izmed njih 
zaradi specificnih življenjskih okolišcin in strukturnih 
razmer živijo življenja na nacin, zaradi katerega so bolj 
nagnjeni k deviantnosti in kršenju obstojecih zakonov 
ter se zaradi tega pogosteje znajdejo na crnih seznamih. 
Gre za posameznice in posameznike, ki težje dosežejo, 
da bo njihovo ime (hitro, ce sploh) izbrisano s crne liste 
posameznih agencij, saj pogosto nimajo sredstev, s 
katerimi bi lahko poplacali izdano kazen. 

Sklep 

Sistem javnega slovesa je pri nas pridobil ugled 
orwellovske inovacije, pripisali so mu skoraj vse grehe 
kitajskega nespoštovanja clovekovih pravic. V že tako 
neliberalne razmere naj bi vnesel beleženje skoraj vseh 
cloveških aktivnosti, skoraj popoln nadzor nad slehernim 
prebivalcem in prebivalko. Gre za mit, a takšna pripoved 
kitajski vladi prinaša dolocene ugodnosti, zato se je niti 
ne trudi ovreci. Prvic, zaradi njega so kitajske prebivalke 
in prebivalci bolj prestrašeni, kot bi bili sicer. Ce mislijo, 
da jih (še) bolj nadzirajo, bodo temu primerno prilagodili 
svoje vedenje, da bi se izognili neprijetnim posledicam. 
Drugic, pripoved uporabljajo kot (uspešno) marketinško 
strategijo za prodajo svojih izdelkov v države v razvoju. 

31 Margaret E. Roberts, Censored. Dislracfion and Diversion Inside China's Grear Firewall (Princeton: Princetoll Universi1y Press, 2018) 
32 Ryall Grenoble, ~Who Are the Uighurs? Chilla is Detailling This Muslim Minority By the Million_, Huffposf, 29. avgust 2018. Dostopno prek: hUps:l/www.huf/post. 
com/elltry/who·are·uighurs·china·muslim""<ietention·mi11ion_II_Sb71 95<:ee4bOae32af9a085a (9. 6. 2019). 
33 Kocbek, . Od leta 2020~. 
34 Prav tam. 



Ssvojim domnevnim modelom popolnega nadzora 
pritegnejo pozornost drugih avtokratskih voditeljev, ki si 
želijo ekonomskega, ne pa tudi demokraticnega razvoja. 
Clanke zahodnih medijev torej reciklirajo z namenom 
vstopa na nove trge.3S 

Dejansko je sistem trenutno razvit do te mere, da država 
prek njega združuje že obstojece informacije in jih prikazuje 
na bolj ekspliciten nacin. Z ustvarjanjem crnih list skuša 
incentivizirati državljanke in državljane, še bolj pa podjetja, 
da bi bolj upoštevali obstojece zakone in ustvarili okolje, v 
katerem doloceni zakoni (npr. tisti, ki varujejo potrošnikove 
pravice) ne bi veljali predvsem na papirju. 

Ceprav ne gre za situacijo, v kateri bi bila nova ureditev 
s strani (prostovoljno in neprostovoljno) sodelujocih 
prepoznana kot dodaten nacin nadzora, gre za prOjekt, ki 
se izvaja v državi, v kateri je povsem mogoce, da bo dobil 
cisto drugacne razsežnosti, kot bi jih imel, ce bi se izvajal 
npr. v kakšni demokraticni evropski državi. Njegov razvoj 
bo gotovo še naprej vznemirjal novinarje in zahodno 
javnost, prav tako bo najverjetneje postal predmet mnogih 
znanstvenih in strokovnih razprav. 

Marike Grubar 

3S Daum, .Beyond Black Mirror•. 


KROŽNO GOSPODARSTVO V MILJEJU ukrepe in politicne akterje, ki so sodelovali pri tem, jim 

je skupno to, da so po empiricno merjenem okoljskem

EKOLOŠKE MODERNIZACIJE 

indeksu na prvih mestih na lestvici okoljske ucinkovitosti. 

Številke ne povedo tistega, kar je pri tem kljucno: teh

Uvod 

sedem držav je sprejelo idejo, da je treba prekiniti 
Ekološka modernizacija je le eden od okoljskih diskurzov, 

povezavo med ekonomsko rastjo in vedno vecjo okoljsko 
ki se ukvarja z vprašanjem ekonomije in demokracije, 

obremenitvijo, ter jo vgradilo v razvojno politiko na ravni 
in sicer s prestrukturiranjem kapitalisti cne politicne 

države. Prenos te ideje v razvojno politiko je rezultat 
ekonomije, da jo je mogoce zagovarjati tudi ekološko.1 

dolgoletnih komunikacijskih in odlocevalskih procesov v 
Kljucno je. da je s tem prestrukturiranjem in tranzicijo 

konsenzualni demokraciji. 

mogoce zaslužiti; poudarek je na uvajanju zelene 
Oblikovanje in uveljavljanje ekološke modernizacije v

proizvodne tehnologije, na bolj ucinkoviti izrabi surovin 
teh okoljsko najbolj ucinkovitih državah je potekalo v

in energije. Zdi se, da koncept krožnega gospodarstva 
vzpostavljenem politicnoekonomskem sistemu, za katerega

ta pricakovanja najbolj pokrije. Toda diskurzivna slepota 
so znacilni bolj ali manj izdelani korporativni sistemi in v 

omogoca, da politicni agensi spregledajo politicni 
katerem prevladujejo konsenzualni odnosi med kljucnimi

kontekst, v katerem je krožno gospodarstvo sploh 
akterji. Na ta nacin se vseh sedem držav izogne konfliktnim 

možno kot sistemskorazvojni koncept; koncept krožnega 
politikam in nebrzdani kapitalisticni konkurenci.2 Stopnja

gospodarstva v kontekstu celovitega udejanjanja ekološke 
korporativizma vteh državah je razlicna -in to je tisto, kar

modernizacije z deliberativno demokracijo namrec pomeni 
doloca uspešnost pri uveljavljanju okoljske politike ne glede

nekaj drugega, kot ce se koncept uvaja v kontekstu 
na to, kateri agensi so vkljuceni v ta sistem, Na Japonskem

ekonomskega racionalizma s poudarkom na »nevidni roki 

se npr. uveljavlja »korporativizem brez delavcev«, ker pri

in šibki državi«; v prvem primeru je krožno gospodarstvo 
oblikovanju politik sodelujejo le vladni uradniki in vodilni v

razvojni koncept produkcije blaga in storitev aktualne 
podjetjih; v drugih državah se v odlocanje vkljucujejo tudi

32 javne oblasti, v drugem pa predvsem razvojni koncept 
zelene stranke, nevladne organizacije, gibanja ipd. Glede

podjetja in njegovega menedžmenta. 
na to, kako na široko so odprta vrata razlicnim akterjem, da 

Politicni ustroj in družbeno-politicni agensi lahko sodelujejo pri oblikovanju politik, locujemo razlicne 

stopnje demokraticne odprtosti komunikacijskega in 

Najvecje dosežke okoljske politike med razvitimi državami 
odlocevalskega sistema. Pri tem ni kljucno to,da je struktura 

so od 70. let naprej izkazovale, in sicer glede na razlicne 

okoljskih agensov takšna, da je zelena misel prisotna v 

kazalnike uspeha okoljske politike, naslednje države: 

politicni sferi, da so prisotna okoljska gibanja3, okoljske

Finska, Japonska, Nemcija, Nizozemska, Norveška, 
nevladne organizacije ali zelene stranke4 kot institucionalni

Švedska in Švica. Med temi državami ne najdemo ZDA, 

nosilci okoljskih idej. Kljub omenjenim razlikam je kljucen

ki so zacele z inovacijami na tem podrocju v 70, letih, 
politicni ustroj,ki predstavlja politicnosistemske pogoje, 

v 80. letih pa so zaostale in obticale v pat položaju 
v katerih je sploh mogoce sprejemati razlicne ukrepe za

med podporniki in nasprotniki zakonodaje in regulacije. 

nadzor nad onesnaženostjo, in pomeni veliko prednost pred

Podobno usodo so doživele tudi druge razvite države 

ureditvami držav, ki so zaradi odsotnosti konsenzuaine 

angleškega govornega obmocja -Velika Britanija, ZDA, 

demokracije v sebi bolj konfliktne. 

Kanada, Avstralija in Nova Zelandija. 
Konsenzuaine demokracije so za spoprijem z


Ceprav se teh sedem držav razlikuje tako glede na 
okoljskimi vprašanji sposobne sprejeti inovativne in 

okoljskopoliticne prioritete, okoljske strategije, nacrte in 

napredne postopke in ukrepe ter vzpostaviti ustrezne 

metodologije kot tudi glede na razlicne podrocne okoljske 

1 PeterChristoff, .Ecological Modernisation, Ecological Modernities" En~ironmenralPoli/ies, st. 5(1996): 476-500; John S. Dryzek, Politika Zemlje. Okoljski diskurzi 
(ljubljana: Inštitut Casopis za kritiko znanosti, 2018). 
2 Tovrstne spremembetorej niso bile mogoce tako, da se je spodbudo za dobre okoljske rezultate prepustilo domnevno ~nevidni roki, trga, cemur so v glavnem 
sledile razvite države angleškega govornega obmocja, pac pa je bila potrebna zavestna in usmerjena cim bolj široka kolektivna polit icna akcija s podporo javnosti, 
zmernih okoljskih aktivistov in naprednega gospodarstva, ki je bila sistemsko urejena in vodena, vlada pa je imela pri njenem oblikovanlu in izvajanju odlocilno vlogo. 
3 Voblikovanje politik so posredno vkljucena tudi okoljska gibanja, ceprav v teh državah niso nic mocnejša kot v primerljivih drugih državah, razen na Norveškem, 
kjer je v resnici gibanje zelo skromno v primerjavi s podobnimi državami. 
4 Tako je imela v razvoju nemške politike kljucno vlogo stranka Zeleni;med drugim ker je strah pred izgubo volilnih glasov druge stranke prisilil k sprejemu zelenih 
stališc. Vpreostalih šestih državah nimajo tako mocne zelene stranke; zeleni so sodelovali v državni vladi na Finskem, v švedskem parlamentu so leta 2010 postali 
tretja najvecja stranka, Japonska in Norveška pa sploh nimata pomembne zelene stranke. 



nove institucijeS, medtem ko se druge izcrpavajo v Poleg teh ekološka modernizacija vkljucuje še naslednje 
argumentativnih konfliktih med politicnimi agensi,6 ideje: da je treba okoljske probleme sistematicno 
reševati danes, sicer bo jutri razreševanje dražje tako za

Za razumevanje »okoljske uspešnosti« omenjenih 

gospodarstvo kot za vlado, sploh pa je ceneje in bolje, 

držav je kljucna ugotovitev, da sta odlocujoci 

da ne dopustimo, da do problema sploh pride; da manj

politicnosistemska korporativna ureditev in vkljucitev 

onesnaževanja pomeni ucinkovitejšo proizvodnjo in da

kljucnih družbeno-politicnih agensav, ki sprejemajo idejo 

je onesnaženost znak razsipnosti; da je neones na ženo 

o možni ekonomski rasti in okoljski razbremenitvi, v 
okolje bolj estetsko in zdravo, za kar bi bili morda ljudje

procese odlocanja na ravni države, 

pripravljeni celo placati; da je prav tako mogoce zaslužiti s 
Ekološka modernizacija kot mentalni okvir prodajo zelenih dobrin in storitev, upoštevajoc potrošniška 
pricakovanja, da lahko dobijo proizvode iz proizvodnje, 

Vteh državah se je oblikovalo skupno prepricanje, da je 

ki ni ekološko škodljiva, in v embalaži, ki ni pretirano

liberalni kapitalizem tipa laissez faire okoljsko destruktiven, 

razkošna in je brez umetnih in strupenih sestavin; in da

Zato so se zacela prizadevanja za ekološko prestrukturiranje 

je mogoce zaslužiti in tudi ustvariti dobicek s pripravo in

kapitalizma oz, kapitalisticne politicne ekonomije, toda ne v 

prodajo preprecevanja onesnaženosti in proizvodov, ki 

povsem drugacen politicnoekonomski sistem; preoblikovati 

manj onesnažujejo okolje,

ga je treba tako, da bodo okoljski kriteriji ustrezno vgrajeni 
vanj, vendar na nacin, da okoljsko modificirani sistem 

Razlicni koncepti ekološke modernizacije 

ne bi spremenil tudi osnovnega strukturnega razmerja 

Ce izhajamo s stališca, da kapitalisticna (politicna)

kapitalisticne družbe, kar sicer terjajo nekateri zagovorniki 

ekonomija potrebuje zavest o lastnem preoblikovanju

radikalnejših okoljskih diskurzov,7 

in terja dolgorocno usmerjene aktivnosti, da se 

Ekološka modernizacija je zgrajena na prepricanju, ki 

bosta ekonomski razvoj in okoljska zašcita še naprej 

ga z implementacijo tudi utrjuje, da rast nacionalnega 

dopolnjevala, so odgovori na naslednja vprašanja obvezni: 

dohodka na osebo ni vec vezan na socasno rast okoljskih 

1) kaj natancno je treba narediti znotraj kapitalisticne 

33 

obremenitev, pac pa je mogoce, da bo dohodek na osebo 

politicne ekonomije; 2) kako naj kapitalisticno družbo 

še naprej rastel, ne da bi se dodatno obremenjevalo 

pripeljemo v okoljsko razsvetljeno dobo; in 3) kdo vse naj 

okolje,8 S tako ekološko rastjo naj ne bi bilo mogoce 

pri tem sodeluje,lO V okviru ekološke modernizacije je na 

trciti ob ekološke omejitve, kar prežene najhujše strahove 

ta vprašanja možno odgovoriti razlicno radikalno. 

okoljskih aktivistov, ki izhajajo iz diskurza omejitve rasti. 

-»Šibka«ekološka modernizacija 

Vekološko modernizacijo je bilo treba vgraditi tudi idejo 

Ekološka modernizacija se lahko ustavi na »tehno


o možnosti dolgorocnega zaslužka; to je bil kljuc, da se 
korporativni« ravni, na kateri se okoljska problematika

pritegne gospodarstvo, Vendar je bila ta možnost spodbuda 

obravnava s tehnološkega vidika in se za udejanjanje

le za tisti del gospodarstva, ki je dovolj okoljsko daljnoviden 

rešitev angažira ustrezen menedžerski kader, ki ima

in ni zainteresiran le za takojšen dobicek; samo ta del 

na razpolago podporo administracije korporativne 

gospodarstva je lahko sprejel ekološko modernizacijo tudi 

države, ki je dovzetna za ugotovitve in nasvete okoljskih

kot svoj koncept razvoja in ji zato javno ne nasprotuje,9 

5 Nizozemska je na primer leta 1989 sprejela Nacionalni nacrt okoljske politike: okoljske kriterije so integrirali v delovanje vseh vladnih resorjev; nacrt ni nadzoroval 
onesnažil na koncu procesa, pac pa je identificiral in spreminjal dejavnosti, ki povzrocajo onesnaženos t. Na posvetovanjih s predstavn iki industrije, državljanskimi 
skupinami in odgovornimi vladnimi uradniki so oblikovali nacrte. ki so jih implementirali skozi dogovore med podjetji in vlado (v ta proces je vstopilo 250.000 podjetij). 
Nacrt se je nadgrajeval, nic ni bilo vec narejeno parcialno, vedno le še v kontekstu ciljev nacrta kot celote. Do leta 2030 naj bi se ta tranzicija razširila na celotno 
ekonomijo. Tako koncipiran in sprejet nacrt je nadomestil administrativno predpisana pravila in kazni. 
6 Razvite države angleškega govornega obmocja -Velika Britanija, ZDA, Kanada, Avstralija in Nova Zelandija -so prav nasprotno stavile na nereguliranje s strani 
države. Tako so se npr. vlade v Veliki Britaniji in ZDA v 80. letih mocno upirale previdnostnemu nacelu. V ZDA sta Reaganova in Busheva administracija znanstveno 
negotovost uporabljali kot izgovor za nedejavnost v zvezi s kislim dežjem in podnebnimi spremembami. V Britaniji je bilo pomanjkanje znanstvene zanesljivosti dolgo 
obicajen vladni izgovor za neaktivnost v zvezi z razlicnimi vrstami onesnaženosti. V tem kontekstu tudi okoljske nevladne organizacije. kot so npr .• Prijatelji Zemlje«. 
v ZDA in Britaniji niso mogle biti kaj drugega kot aktivisticna skupina; ker niso vkljucene -tako kot na Norveškem -v procese politicnega odlocanja, so poskušale 
vplivati na vlado od zunaj 
7 Claus Offe, Družbena moc in politicna oblast (Ljubljana: DE, 1985). 
8 Povedano v jeziku vrednot to pomeni, da se z ekološko modernizacijo ekonomske vrednote .pomirijo_z okoljskimi. da si ne stojijo vec nasproti. pac pa da okoljske 
vrednote podpirajo ekonomske. To omogoca, da se lahko (zmerni) okoljski aktivisti vkljucijo v jedro oblikovanja javnih politik, njihovo vkljucenost pa na sistemski ravni 
najbolj omogocajo prav korporativni polit icni sistemi 
9 K nacrtovanja ukrepov in njihovega uveljavljanja je smiselno povabiti tudi .napredno« gospodarstvo, Z vstopom tega dela gospodarstva se okrepi mreža tistih 
akterjev. ki se zoperstavijajo trdoglavim kratkorocnim ekonomskim interesom in ki se zavedajo, da je za ohranitev okolja ni treba spremeniti le nacinov ravnanj 
posameznikov in njihovega nacina življenja. temvet tudi obstOjeCi politicni in ekonomski sistem ter dosedanje nacine ravnanja, tudi gospodarstva. 
10 Maarten A. Hajer, The Politics of Environmenta/ Discourse: Ecologica/ Modemization and the Policy Process (Oxford: Ox/ord University Press. 1995). 


znanstvenikov in inženirjev. V tem primeru govorimo 

o »šibki«ekološki modernizaciji, za katero so znacilni 
omejitev na tehnološke rešitve za okoljske probleme, 
tehnokratsko-korporativni slog oblikovanja politik 
(odlocajo znanstvene, ekonomske in politicne elite) 
znotraj obstojece institucionalne mreže in omejitev 
analiz na privilegirane razvite države z namenom krepitve 
njihove ekonomske prednosti pred revnejširni državami s 
siromašnejšimi ekonomskimi in okoljskimi razmerami. Na 
tej ravni se je ustavilo udejanjanje krožnega gospodarstva 
tudi v Sloveniji. 
-»Mocna« ekološka modernizacija 

Višja raven ekološke modernizacije, ki jo lahko vlada 
vzame za svoj osnovni koncept razvoja, je »mocna« 
ekološka modernizacija, za katero je znacilno, da 
se ukvarja s spremembami institucionalne strukture 
družbenega in ekonomskega sistema še posebej z 
namenom, da bi se lahko sistemi bolj kompetentno 
odziva li na ekološko zaskrbljenost, da bi bili bolj odprti 
in demokraticni pri oblikovanju odlocitev (možnosti 
za državljansko participacijo in deliberacijo, torej za 
avtenticno in kompetentno komunikacijo o okoljskih 
vprašanjih) ter da bi se bili sposobni ukvarjati z 
mednarodnimi razsežnostmi okolja in razvoja. Za ta 
pristop niso potrebne le zaveze industrije ali (dela) javne 
oblasti, pac pa celotne družbe, ki se mora opredeliti 
do predvidevanj, spoprijemati s problemi pri izvoru, 
si prizadevati za celovitost, višje vrednotiti naravo, ki 
ima svoje meje, in upoštevati previdnostno nacelo; 
skratka, vzpostaviti je treba politicno zavezo kljucnih 
družbeno-politicnih akterjev, ki bo utemeljena na analizi 
ekonomskih in okoljskih procesov, torej na analizi, ki bo 
dolgorocna, prosvetljena ter celovita in ne osredotocena 
na posamezne okoljske probleme in zlorabe ter njihovo 
reševanje. Ta tip ekološke modernizacije je mogoce 
uveljavljati le v partnerstvih med vlado, gospodarstvom 
in nevladnimi organizacijami; ta partnerstva se po potrebi 
lahko cezmejno razširijo z vkljucevanjem regionalnih 
ali celo globalnih mrež, da bi prihajalo do izmenjave 
informacij o dobrih praksah ali da bi se sprejele zaveze o 
nadzoru nad emisijami in uvajanju tehnologij . 

Uvajanje in prakticiranje mocne ekološke modernizacije 
terja mocno državo, hkratj pa omogoca bolj participativno 
in decentralizirano odlocanje, pri cemer ima vlada vlogo 
tistega akterja, ki postavlja politicne pogoje in standarde 

ter priskrbi spodbude za vse vkljucene akterje, tudi za 
industrijo. Torej je intervencionisticna po svoji naravi. 
Kljucni agensi so torej vlada, podjetja, reformisticni 
okoljski aktivisti in znanstveniki. Njihovi motivi so vezani 
na skupno dobro ali javni interes v smeri zagotavljanja 
ekonomske ucinkovitosti in ohranitve okolja, Njihovo 
delovanje mora biti za vezano nacelom in njihovemu 
aktivnemu uveljavljanju, saj ce se kljucni agensi temu 
upirajo, do ekološke modernizacije družbe ne more priti. 

Vokviru mocne ekološke modernizacije se agensi 
angažirajo tudi na podrocju spreminjanja in razvoja 
politicnega sistema. Ker je njihova skupna naloga 
ekološko prestrukturiranje kapitalizma, se morajo lotiti 
tudi nalog prestrukturiranja politicnega in ekonomskega 
življenja, ki se zacne že z vzpostavitvijo sodelovanja pri 
premišljanju vprašanja ekonomske (re)organizacije, torej 
pri vprašanju, ki je bilo tradicionalno izven kolektivnega 
politicnega nadzora, praviloma prepušceno ekonomskim 
akterjem oz. inženirjem in racunovodjem, ki so se ukvarjali 
le s strojno prenovo industrije. 

-»Refleksivna«ekološka modernizacija 

Ta koncept ekološke modernizacije lahko nadgradimo 
še v eni smeri. Krepitev zavesti, da ekspertom in vladam 
ne gre vec zaupati, da vedo, kaj je dobro za vse nas, in 
da na ekonomsko rast ne moremo vec gledati kot na 
apriori dobro stvar, ne da bi premišljali tudi vsebin, ter 
da ekonomskih zadev in organizacije ekonomskega 
sistema ne moremo vec pušcati odlocitvam agensov, ki 
so zunaj javnega in demokraticnega nadzora -vse to na 
široko odpira vrata »refleksivni«ekološki modernizaciji.lI 
Ta navrže vrsto skrbi glede kvalitete sprememb in 
glede poti, po kateri naj bi se odpravili; v mislih ima 
politicni in ekonomski razvoj, ki pa ga je treba ves cas 
opazovati in preverjati. Prehod v okoljsko bolj obcutljiv 
ekonomski sistem lahko vodijo le vlada, korporativni 
kapitalizem in znanstveni establišment, ki so izgubili 
legitimnost, saj o teh treh dominantnih institucijah 
industrijske družbe javnost upraviceno dvomi zaradi 
njihove vpetosti v proizvodnjo rizikov; politološko receno, 
so te institucije izgubile legitimnost in niso pripoznane 
kot edine sposobne nosilke prehoda,lzZa premostitev 
legitimacijskega problema so se pojavile ideje o povsem 
novem naboru med seboj povezanih demokraticnih 
institucij, v katerem eksperti izgubijo svoje privilegije, od 
znanosti pa se pricakuje, da se bo prenovila, in sicer tako, 

11 Ulrich Beck, Družba tveganja . Na poti v neko drugo moderno (l jubljana: Krtina, 2001). 
12 Andrej, A. Lukšic, .Rizicna tehnologija kot izziv za premislek o odlocevalnih formah_, TIP, št. 3 (2001): 412-422. 



da bodo raziskave v temelju upoštevale vprašanja javnosti 
in bodo naslovljene nanjo ter bodo tako državljane 
opolnomocile, da bodo sami sposobni oblikovati 
sodbe o tehnicnih rešitvah. V institucijah refleksivne 
moderne, ki naj bi bile v osnovi mreže in naj bi segale 
prek tradicionalnih meja države, ekonomije in družbe, se 
bi konstituirala avtoriteta za sprejemanje pomembnih 
odlocitev za ekološko prestrukturiranje kapitalizma. 
Gre za zavesten kolektivni nadzor dogajanja v politicni 
ekonomiji, ki je uokvirjen s spoznanjem, da država ohrani 
konkurencno moc v nastajajocem ekonomskem redu le, 
ce je z ohranitvijo okolja mogoce služiti denar. 

Mocna oz. refleksivna ekološka modernizacija je edina, ki 
nudi ustrezno strategijo za preobrazbo industrijske družbe v 
radikalno drugacno alternativo kapitalisticne družbe, ki jo je z 
ekološkega vidika lažje zagovarjati. Ta strategija predvideva 
tudi potreben konsenzualen in intervencionisticen slog 
oblikovanja politik, ki je vezan na korporativizem. Realna 
težava pa je ta, da je ob razmahu liberalnih tržnih doktrin ta 
slog za vecino vlad anatema, tudi za slovensko, kolikor bo še 
vztrajala na njih kot na konceptualnem okviru pri oblikovanju 
posameznih javnih politik. 

Ekološka demokracija: okoljska deliberativna 
demokracija 

Demokraticno urejanje odprtih okoljskih težav ni 
samoumevno. Okoljska avtoritarnost ima danes sicer manj 
privržencev kot v70. letih, toda k njeni ponovni oživitvi 
prispeva Kitajska, ki se na nekaterih okoljskih frontah odziva 
z odlocno akcijo javne oblasti.ll la demokraticno reševanje 
so potrebni jasna politicna misel, politicna odlocitev kljucnih 
akterjev ter njihov zavesten napor in volja. 

Okoljsko prenovljena demokraticna politika, ekološka 
demokracija, stavi na komunikacijski vidik demokracije, 
ki se vteoriji in praksi razvija pod pojmom deliberativna 
demokracija. Ta temelji na ideji, da je legitimno vladovanje 
tisto, ki daje pravice, priložnosti in možnosti tistim, ki 
so podvrženi kolektivnim odlocitvam, da sodelujejo v 
predhodnih deliberacijah (poglobljenih razmislekih) o 
teh odlocitvah. Skozi dialog, ki je tako informativen kot 
kompetenten in spoštljiv, se presojajo in premišljajo 
preference o nacinu povezovanja posameznih zahtev v bolj 
splošna vprašanja (ne glede na razlike v konceptualnem 
okviru), komunikacija sama pa ne sme biti prisilna ali kako 
drugace utemeljena na moci in invalidiranju drugih. 

Pri obravnavi okoljskih vprašanj ima deliberativna 
demokracija vrsto prednosti: 1) je dober nacin za 
usklajevanje razlicnih perspektiv ekspertov (ekologov in 
ekonomistov), predstavnikov organizirane civilne družbe 
(zastopajo razlicne vrednote, od okoljske pravicnosti, 
biotske raznovrstnosti do blaginje skupnosti) in lokalnih 
prebivalcev, ki imajo lokalno znanje; 2) je dober okvir 
za refleksijo razlicnih diskurzov, ki v razpravo, ker 
interpretirajo razlicne vidike družbeno-ekoloških sistemov, 
prispevajo razlicne kljucne informacije, potrebne za dobro 
skupno odlocitev; 3) je prostor za argumentiranje, kjer 
argumenti, utemeljeni na javnem dobrem ali na skupnih 
interesih, izzvenijo bolj prepricljivi kot tisti, ki temeljijo 
na sebicnosti (moci in denarju je treba kljubovati in 
njune strategije razgaljati), in je prostor za vrednotenje, 
kjer se sebicnim interesom v skupnosti (ali zunaj nje) 
postavljajo nasproti interesi skupnosti kot celote, npr. 
integriteta ekološke osnove, od katere je družba odvisna; 
4) je mesto za razmišljanje o interesih tistih, ki ne morejo 
biti ali niso fizicno prisotni na deliberativnih forumih; gre 
za prihodnje generacije in necloveško naravo; 5) je okvir 
za porajanje kreativnih, na videz nerešljivih okoljskih 
konfliktov, pri cemer je treba glavne skrbi sprtih strani 
uzreti na drugacen nacin; to je kljuc do rešitve spora med 35 
okoljskimi aktivisti in pristaši razvoja; 6) je mesto za 
interpretacijo splošnega nacela (podnebna pravicnost, 
trajnostnost ipd.), ko se uveljavlja v posameznem primeru; 
7) je prostor samorefleksije in samokriticnosti, kjer se 
lahko identificirajo lastne hibe vkljucenih v deliberacijo, ki 
jih ti tudi po potrebi popravijo. 

la okoljsko deliberativno demokracijo sta bistvena 
avtenticna komunikacija in premagovanje ovir, ki pacijo 
takšno komunikacijo. Prva takšna ovira je komunikacija z 
necloveškim svetom; necloveški svet seveda nima lastnih 
preferenc in ni sposoben »glasovati«,lahko pa komunicira. 
lato je treba procese cloveškega odlocanja strukturirati 
tako, da bi lahko prisluhnili njegovemu komuniciranju. 
Druga ovira je obstojeca vladna jurisdikcija, ki jo ekološki 
problemi in vprašanja presegajo. V teh primerih je pac 
treba demokraticne postopke zasnovati bolj ustrezno, in 
sicer glede na obseg in domet posameznih vprašanj; ce se 
pri tem naleti na odpor, je treba takšne forume zasnovati 
kot opozicijske demokraticne forme. 

Vteh okvirih vzpostavljena ekološka demokracija je 
seveda zelo drugacna od demokraticnih institucij, ki jih 
je za svoje potrebe vzpostavila industrijska družba in 

13 lei Zhang, Arthur P. J. Mol in David A. Sonnenleld, • The Interpretation ol Ecological Modernisation in China_, Environmental Polities, št. 16 (2007): 659-668. 


ki še vedno obvladujejo današnji svet. Dogaja pa se, da sistemsko vzpostavljen konsenzualni kontekst, dograjen z 
obcasne krize okoljska vprašanja porinejo na vrh politicnih deliberativno demokracijo, da bi polno zaživel. 
prioritet -in tako se z demokratizacijo in ozelenjevanjem 
dominantnih institucij ekološka demokracija vendarle Andrej A. Lukšic 
pocasi uveljavlja. 

Težave, ki se pojavljajo pri vzpostavljanju ekološke 
demokracije, izvirajo tudi iz same narave ekološke 
modernizacije, ki stavi na kljucne ekonomske prioritete 
vlad. Te prioritete se izvajajo z doloceno politicno 
konfiguracijo, s konsenzualno korporativno državo, ob 
soocenju z živahno zeleno javno sfero. Vkljucitev zelenih 
in okoljskih aktivistov v korporativisticno vlado ima vsaj 
dva ucinka: pride do samoomejevanja pri nekdanjih 
aktivistih, ko vstopijo v vlado, in do izsušenosti javne sfere 
(primer Norveške, ki nima nobenih družbenih gibanj ali 
opozicijske javne sfere, ki bi potiskali državo naprej). 


Težave pri ekološki demokraciji se ne pojavljajo le na 
nacionalni ravni, pac pa se odpira vrsta problemov tudi 
na nadnacionalni oz. globalni ravni. 14 Veliko pomembnih 
ekoloških problemov sega cez državne meje. Obstojece 
globalno okoljsko vladovanje ima picle ucinke, ce 
pogledamo le težave s podnebnimi spremembami. Ceprav 
se globalna raven upira kakršni koli ekološki demokraciji, 
njenih temeljnih idej ni nic manj mogoce udejanjati tudi na 
nadnacionalni in globalni ravni. 


Zakljucna misel 

Koncept krožnega gospodarstva je nastal znotraj 
miselnega horizonta ekološke modernizacije in vkljucuje 
vsa njena bistvena sporocila. V njem se skriva potencial, 
s katerim se lahko odpira nov horizont okoljsko 
bolj sprejemljivega razvoja gospodarstva, hkrati pa 
spodbuja spremembe, ki gredo v smeri povezovanja 
razlicnih akterjev pri oblikovanju in izvajanju politik 
in ukrepov. Nenazadnje krepi zavest o potrebnosti 
korporativnega sodelovanja pri reševanju vecplastne 
okoljske problematike znotraj korporativno urejene 
države, nadgrajene z deliberativno demokracijo in ob 
obstoju živahne javne sfere. Ce se koncept krožnega 
gospodarstva v praksi ne bo uveljavljal znotraj miljeja 
refleksivne ekološke modernizacije kot razvojne vladne 
strategije in vzpostavljene ekološke demokracije, torej le 
v okvirih posameznih industrij ali lokalnih okolij, bo ostal 
-tako kot v nerazvitih ali ne popolnoma razvitih državah 
-le na ravni »inovacijskega žepa«. Povedano z drugimi 
besedami, koncept krožnega gospodarstva potrebuje 
1 4 John S Oryzek, .Global democracy and Earth System Governance_,Ecological Ecol1omics, št. 70 (2011 ): 1865-1874. 



VOLK V OVCJI PREOBLEKI: EKOLOŠKA in vseh diskurzav, ampak se bo osredotoci l na presek 
MODERNIZACIJA IN TRAJNOSTNI RAZVOJ med reformizmom in imaginativnostjo -trajnostnost. 
Takšen pristop želi redefinirati šahovnico in v okoljskih 

Ekološka modernizacija in trajnostni razvoj sta razvojna problemih vidi priložnosti namesto težav. Okoljskih skrbi 

diskurza, ki oblikujeta naše dojemanje narave, tehnologije, ne postavlja v opozicijo z ekonomskimi, temvec jih vidi v 
demokracije in delovanja. Prispevek se osredotoca na oba potencialni harmoniji. Ceprav ta pristop »postavlja okolje v 
diskurza, ju primerja in pokaže njune omejitve. srciko družbe ter njenih kulturnih, moralnih in ekonomskih 

sistemov je stopnja iskane spremembe lahko majhna in 
Okoljski diskurzi 

reformisticna ali visoka in radikalna«.6 

Izhodišce razumevanje diskurzov trajnostnega razvoja in 

Trajnostni razvoj

ekološke modernizacije je delo Politika Zemlje: okoljski 
diskurz;, v katerem John S. Dryzek s pomocjo kvalitativne Trajnostni razvoj je wvozlišcni diskurz~, oko li katerega se 

metodologije, primerov iz .realpolitikeU in pristajanjem grozdijo vsi ostali okoljski diskurzi. Njegovo najpogosteje 

na kriticni realizem pokaže na obstoj devetih okoljskih navedeno definicijo je pripravila t. t. Bru ndtlandina 

diskurzov. v katere so vpeti in v katerih delujejo razlicni komisija: »Cloveštvo je sposobno ustvariti trajnostni 

akterji na razlicnih ravneh.' Po Dryzku so elementi razvoj -zagotoviti zadovoljevanje sedanjih potreb, 

diskurza, ki skupaj tvorijo zgodbo, naslednji: osnovne ne da bi ogrozilo sposobnosti prihodnjih generacij, da 

entitete, katerih eksistenca je prepoznana ali konstruirana; zadovoljujejo svoje potrebe.«7 Ce želimo iskati izvor 

domneve o naravnih odnosih; agensi in njihovi motivi ter diskurza trajnostnega razvoja, ga lahko najdemo v 
kljucne metafore in druga retoricna orodja. zacetku sedemdesetih let v radikalnem diskurzu o tretjem 

svetu. Koncept ima globljo zgodovino v menedžmentu

Dryzek okoljske disku rze in njihov razvoj postavi v 
obnovljivih virov.8 Trajnostni razvoj ima množico

kontekst industrijske družbe, saj so se takrat tudi razvili. 
definicij, saj se okoli tega diskurza bije tudi politicna

Ob tem moramo imeti v mislih, da se »okoljski diskurzi 
bitka o pomenu -podobno kot pri pojmu demokracija. 

37

s casom razvijajo, kristalizirajo, cepijo in razkrajajo«.2 
Postal je tudi pojem, ki ga vsakdo dojema in interpretira 

Za klasifikacijo diskurzov uporablja dve osi. Prva os 
skladno s svojim znanjem, domišljijo in interesi. V

kategorizacije pokaže nacin umika, saj okoljski diskurz 
svoji mnogoterosti in interpretacijah se pojavlja tako v 

ne more preprosto jemati izrazov industrializma kot 
medijsko spodbujenih razpravah kakor tudi v strokovnih

danih. 3 To lahko stori na reformisticen ali rad ikalen nacin. 
krogih.9 »Po letu 1987 se je diskurz trajnostnega razvoja

»Druga os pa upošteva dejstvo, da se je od industrializma 
okrepil na mednarodni ravni. Vrhunec je bila konferenca 

mogoce odmakniti bodisi prozaicno, bodisi domiselno.«4 
Združenih narodov o okolju in razvoju (UNCED) v Riu de 

Reformizem Radikalizem 
Prozaicnost Razreševanje Omejitve in 
problemov prež ivetje 
Imaginativnost Trajnostnost Zelen i radikal izem 

Janeiru leta 1992.« 10 Na zgodovinskem odru se je »pojavil 

v trenutku, ko je bilo treba zagotoviti nadaljnje možnosti 

ekonomskega in družbenega razvoja ob socasnem 

upoštevanju okoljskih dimenzij, toda tako, da bodo ostala 
Preglednica 1: Klasificiranje okoljskih diskurzov. 5 

proizvodna razmerja nedotaknjena«.ll 
Prispevek se ne bo ukvarjal s pregledom celotne tabele 

1 John Dryzek, Politika Zemlje: okoljski diskurzi (Ljubljana: Inštitut Casopis za kritiko znanosti, 2018). Za fokusirane študije primerov in posameznih diskurzov glej 
8utlimer, A. Woodland Polyphony, 1992; Hajer, M. The Politics of Environmental Discourse: Ecological Modernization and the Policy Process, 1995; Litfm, K. Ozone 
discourses: Science and politics in global environmental cooperation, 1994; Tuler, S. in Webler, T. Participants' descriptions of a good participatory process: A case 
study on forest policy in New York and New England. Paper presented at the International Symposiumon Society and Resource Management, Columbia, Missouri, 
28·31 May, 1998. Za vec o kritienem realizmu glej: Margaret Archer, Roy Bhaskar, Andrew Collier. Crilical realism: Essential readings, 201 5. 
2 Dryzek, .Politika Zemlje«, 31. 
3 Prozaieen ·ena·o prid. (a) knjii. vsakdanji, navaden. Govori o uporabi orodij ali predstav industrijske družbe za reševanje okoljskih problematik. Manca Cernivec 
in ostali, Slovar slovenskega knjižnega jezika 2018. (l jubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC, 2018). 
4 Prav tam, 25. 
5 Prav tam, 26. 
6 Prav tam, 25. 
7 BrundtIand Commission. Our Common Future (Oxford: Oxford University Press, 1987), 14 
8 MenedŽment obnovljivih virov oziroma maksimalni trajnostni dOflOS je takšen maksimalni ulov oziroma secnja, ki ga oziroma jo je mogoce vzdrževati neskoflCno d~go. 
9 Drago Kos. _Tri ravni trajnostnega razvoja«, Teolija in praksa 41, št. 1-2 (2004): 332-339. leta 1997 je Susan Murcolt zbrala 57 definicij trajnostnega razvoja; 
Iris Borowy. Defining Sustainable Development for DUl Common Future (London; New York: Routledge, 2014), 3. 
10 Oryzek John, Politika Zemlje: okoljski diskurzi (ljubljana: Inštitut Casopis za kritiko znanosti, 201 8), 18G. UNCEO (United Nations Conference on Environment 
and Development). 
11 Andrej lukšie.• Trajnostni razvoj, znanstveni diskurzi in nova politika«, Politološke refleksije: znanstvena produkcija Centra za ~rlticno politologijo 2009·2010: 424. 



Preglednica 2: Prirejena lestvica trajnostnega razvoja v naprednih industrijskih družbah.12 

Vloga 
gospodarstva in 
narave rasti 
Narava Tehnologija Institucije Filozofija 
~Idealni 
model H 
trajnostnega 
razvoja 
Pomen potreb, ne 
želja; spremembe 
vvzorcih 
produkcije in 
porabe 
Promocija in zašcita 
biotske raznovrstnosti 
Delovno intenzivna 
prilagojena (ang. 
appropriate) tehnologija ll 
Decentralizacija 
politicnih, legalnih, 
družbenih in 
ekonomskih 
institucij 
Ekocentricnal 
Biocentricna 
/ [\Mocan Okoljsko reguliran Okoljsko uprav ljanje in Cista tehnologija; Delno 
trajnostni trg; spremembe v zašcita upravljanje življenjskega prestrukturiranje 
razvoj vzorcih produkcije 
in porabe 
cikla produkta; mešane 
delovno in kapitalsko 
intenzivne tehnolog ije 
institucij 
Šibek Na trg zanašajoce Nadomešcanje Tehnicne rešitve na Pravicnost je 
trajnostni se okoljske koncnih viro v koncu proizvodne verige; marginaina zadeva 
razvoj politike; 
spremembe v 
vzorcih porabe 
s kapitalom; 
izkorišcanje 
obnovljivih virov 
mešane delovno in 
kapitalsko intenzivne 
tehnologije 
AntropocentricnaPrincip Eksponentna rast Izkorišcanje virov Kapitalsko intenzivna Pravicnost ni tema 
~tekalne produkcija tehnologij; 
stezeM14 narašcanje 
avtomatizacije 

-Idealni model trajnosti je usmerjen v strukturne spremembe v družbi, ekonomiji in politicnih sistemih. Ta 

38 
sprememba je osnovana na radikalni spremembi odnosa cloveštva do narave -narava ima intrizicno vrednost. 
Rast v kvantitativnem smislu ne obstaja, saj si ta pristop predstavlja življenje cloveštva znotraj koncnih 
ekoloških omejitev planeta. 

-Mocan pristop do trajnostnega razvoja zagova rj a, da je zašcita okolja predpogoj kvalitativnega 
gospodarskega razvoja. Ekonomske in javne politike v mocni trajnosti morajo šcititi, ohranjati ali ustvarjati 
okoljske dobrine. Pristop vkljucuje tržne regulacije, intervencijo države in udeležbo lokalnih skupnosti. 

-Šibek trajnostni razvoj združuje kapitalisticno rast z okoljskimi skrbmi. Cilj takšnih politik je ohranjati 
gospodarsko rast, toda okoljski stroški so vzeti v premislek s pomocjo racunovodskih postopkov. Takšen pristop 
reducira okoljske probleme na menedžerske probleme, ki se lahko rešijo v kontekstu dominantnega politicnega 
in ekonomskega sistema. 

-Najbolj šibek pristop k trajnosti je princip )ekalne stezeH, ki ga poosebljajo transnacionalne industrijske 

korporacije in svet visokih fmanc. 

Ekološka modernizacija 

Ko govorimo o ekološki modernizaciji, vidimo, da je v nekaterih vidikih zelo podobna trajnostnemu razvoju. Hajer pravi, 
da je »Bruntlandino porocilo kljucni dokument ekološke modernizacije«.ls Ta diskurz se je pojavil v razvitih državah 
-Nemcija, Japonska, Nizozemska, Norveška, Švedska, Finska, Švica -, v katerih vlada politicnoekonomski sistem s 
konsenzualnimi odnosi med kljucnimi akterji in elementi korporativizma. Zametke idej, ki gledajo na ekološko krizo z 
vidika ekološke modernizacije, lahko najdemo že v porocilih uLimits to Growth~ in uBlueprint for Survivar. »Ekološka 
modernizacija pomeni prestrukturiranje kapitalisticne politicne ekonomije v okoljsko bolj zdravi smeri, a ne tako, da bi 

12 Susan Baker, The polificS of susfainable development Theory, policy and pracfice within the European Union (london; New York: Routledge, 1997), 9. 
13 Za vec otem glej Small is Beautiful: AStudy of Economics As If People Mattered. E. F. Schumacher, 1973. 
14 Ce l:Ii ta pristop pogledali s perspektive Dryzkovih okoljskih diskurzov, l:Ii se umešcal v prometejski diskurz. Metafora 'tekalna steza'se nanaša na nenehno 
rutino ekspanzirein rasti trgov, dobrin. 
15 Maarten A. Hajer, The Polifics of Environmental Discourse: Ecological Modernization and the Policy Process (Oxford [England]; New York, Clarendon Press, 1995), 26. 



bil potreben popolnoma drugacen politicnoekonomski sistem.«'6Jedro ekološke modernizacije je koncept, »da se v 
njej skriva denar za gospodarstvo«Y Gre za operativni diskurz trajnostnega razvoja, ki verjame, da obstojece institucije 
lahko ponotranjijo skrb za okolje, in terja zavezo celotne družbe, da dolgorocno stopi na pot okoljsko razsvetljene 
dobe. Vloga države v tem diskurzu je postavljati standarde in spodbujati industrijo, kar pojasni, zakaj se je ekološka 
modernizacija pojavila in cveti v državah z intervencionisticnimi politikami. IS 

Ekološko modernizacijo lahko razumemo in obravnavamo kot zgolj tehnicno prenovo industrije ali pa kot 
prestrukturiranje pOliticnega in ekonomskega življenja. Tako lahko govorimo o .šibki H in .mocn( ekološki modernizaciji. 
Znacilnosti obeh niso v medsebojnem nasprotovanju, saj so nekatere lastnosti ~šibke~ ekološke modernizacije nujni, 
vendar ne zadostni pogoji za ekološki razvoj.'9 

Šibka ekološka modernizacija Mocna ekološka modernizacija 
Ekonomisticna Ekološka 
Tehnološka (ozka) Institucionalna/sistemska (široka) 
Instrumentalna Komunikativna 
Teh nokrat ska/neoko rporatisticn a/zaprta Deliberativno demokraticna/odprta 
Nacionaln a Mednarodna 
Unitarna (hegemonska) Raznolika 

.

Preglednica 3: Tipa ekoloske modernlzaclJe.2o 

Mocna ekološka modernizacija je povezana s pojmom refleksivne modernizacije. Opojmu refleksivne modernizacije 
govori Giddens, ki jo oznaci kot fazo družbenega razvoja, zaznamovano z globalizacijo in koncem tradicije. V refleksivni 
moderni ekološka kriza in vprašanja rizikov na individualni ravni prispevajo k izkušnjam tesnobe in negotovosti, 
na institucionalni ravni pa predstavljajo inkorporacijo novih (ekoloških informacij) in novih institucionalnih oblik, 
ki transformirajo družben red.21 Predvsem Beckava analiza pojava rizicne družbe pravi, da novi okoljski problemi 
zacnejo porajati dvom o osrednjih institucijah moderne družbe: znanosti, pravnem sistemu, reprezentativnih politicnih 
institucijah, tržni ekonomiji. Dvom zaznamuje tudi pojav subpolitike.22 Ta kompleksen konglomerat problemov pokaže 
na strukturni deficit institucij industrijske družbe. Hajerjev predlog refleksivne (mocne) ekološke modernizacije gre 
predvsem v smeri refleksivnih institucionalnih razmerij in praks, ki bi bile orientirane v smeri skupne (ojacanje javnosti) 
konstrukcije družbeno-okoljskih problemov in deliberacije o smeri modernizacijskega procesa.23 

16 Prav tam, 25. 
17 John Dryzek, Politika Zemlje: okoljski diskurz! (Ljubljana: Inštitut Casopis za kritiko znanosti, 2018), 201. 
18 Maarten A. Hajer, The Polirics of Environmenlal Discourse: Ecological Modern!zalion and the Po/J"cy Process (Oxford IEngland]: New York, Clarendon Press, 
1995): John Dryzek, Politika Zemlje: okoljski diskurz! (l jubljana: Inštitut Casopis za kritiko znanosti, 2018). 
19 John Dryzek, Politika Zemlje: okoljski diskurz! (Ljubljana: Inštitut Casopis za kritiko znanosti, 2018): Peter Christoff. _Ecological modernisation, ecological 
modernities., Env!ronmenlal Politics S, št. 3 (1996): 476-500. 
20 Peter Christoff _Ecological modernisation, ecological mooernities«, Environmenlal Polilics 5, št. 3 (1996): 302-323 
21 Arthur P. J. Mol. _Ecological modernisation and institutional reflexivity: Environmental reform in the late modern age«, Environmental Politics 5, št. 2 (1996) 
22 Subpolitika se nanaša na strUKturni premik politicnih odlocitev na druge, formalno nepoliticne realme, kot so laboratoriji in znanstveni sveti. Moc institucij 
parlamentarne demokracije se je zmanjšala ravno v zadevah Življenja in smrti (velike nesrece, velike okoljske degradacire, raziskovanre DNK itn.). Ulrich Beck, 
Anthony Giddens in Scott Lash, Reflex;ve modern;za!ion: polit;cs, tradition and aesthetics in the modern social order (Cambridge: PoliW Press, 2002): Marteen A 
Hajer, The Polilics of Env!ronmental D;scourse: Ecological ModernizaIion and the Policy Process (Oxford [England]: New Yor k, Clarendon Press, 1995). 
23 Marteen A. Hajer, The Poli/ics of Environmental Discourse: Ecological MO<Iernization and the Policy Process (Oxford IEngland]; New York, Clarendon Press. 1995). 



Primerjava obeh diskurzov 

Ceprav sta si diskurza trajnostnega razvoja in ekološke modernizacije v nekaterih vidikih podobna, se v drugih 
razlikujeta. Razvojna diskurza sta konkurencna že glede opredelitve, kar lahko povzroca nemalo težav. Naša percepcija 
okoljskih problemov ali razvojnih diskurzov ima lahko razlicne poslediceY 

Razlike 
Trajnostni razvoj poskuša nasloviti bistveno vec vprašanj, o katerih ekološka modernizacija nima kaj reci: 
odnosi sever jug, 
globalna na rava okoljskih problemov, medgeneracijska vprašanja. Temu je botroval tudi 
kontekst, v katerem sta se pojma razvila. 
Institucionalni nivo, na katerega se diskurza osredotocata: ekološka modernizacija se osredotoca na 
nacionalni nivo; odnos med vlado, gibanji, de lavskimi organizacijami in gospodarstvom. Trajnostni razvoj 
se osredotoca na številne akterje na razli cni h ravneh; tako na nadnacionalni in državni kot na lokalni ravni. 
Trajnostni razvoj naslavlja tudi vp rašanja globa lnih razvojnih neenakosti. 
Trajnostni razvoj je do vprašanja omejitev dvoumen, medtem ko ekološka modernizacija o tem vpraša nju 
ne opravi nobenih premislekov. 
Ekološka modernizacija za razliko od trajnostnega razvoja ne vzame v obzir povecanja ekonomske in 
ekološke soodvisnosti med državami. 
Trajnostn i razvoj vsebuje kriterije, po katerih tehta okoljske probleme, medtem ko ekološka modernizacija 
težko rece, da je en okoljski problem bolj pomemben kot drug i; jih ne hierarhizira. 

Preglednica 4: Razlike med dlskurzoma. 

Podobnosti 
Oba diskurza vsebujeta anticipatorne strategije za reševanje okoljskih problemov, torej probleme rešujeta pri izvoru . 
Oba diskurza sta diskurza zagotavljanja in pravita, da lahko ekonomska rast in zašcita okoljapotekata vzporedno. 
Oba diskurza vel ik pomen dajeta tehno logiji. 
Oba diskurza poudarjata sektorski pristop, tj. integracijo okolja v vsak družbeni sektor. 
Oba diskurza se navezujeta na napredek in sta antropocentricna. 
Oba disku rza predvidevata ukrepe znotraj kapitalisti cne ekonomije in z obstojecimi institucijami. 

Preglednica 5: Podobnosti med dlskurzoma. 

24 Na to misel se v zakljucku svojega dela navezuje Marteen A. Hajer in predlaga široko deliberacijo o opredelitvi okoljskih problemov. Izhodišce te pozicije 
izhaja iz njegove antirealislicne pozicije in verjetja v moe diskurza. Na lO, da diskurzov trajnostnega razvoja in ekološke modernizacije ne smemo enaciti, opozarja 
tudi Langhelie, saj je to kontraproduktivno predvsem za širšo agendo trajnostnega razvoja. Za lažjo primerjavo izhajam iz l angheliove analize, ki se osredotoca 
na skupno tocko obeh diskurzov, Bruntlanclino porocilo, ki ni vide no samo kot izraz ekološke modernizacije, lemvec tudi kot osrednja izjava trajnostnega razvoja. 
Njegovo analizo dopolnjujem z delom Politika Zemlje: okoljski diskurzi. Oluf Langhelie.• Why ecological modernization and sustainable development shoulcl not be 
conflated., Journal of En~ironmenlal Policy and Planning 2, št. 4(2000): 303-322. 


Omejitve diskurzov 


ONSTRAN KAPITALISTICNE EKONOMIJE 
Idealni model trajnostnega razvoja, od-rast, ekološka demokracija, 
zeleni radikalizem, ekosocializem, ekofeminizem, bioregionalizem idr. 


Slika 1: Vizualna predstavitev omejitev diskurzov. 

Z razvojem tako dominantne ekonomske racionalnosti kot tudi industrijske revoluCije, agrarnih reform in izboljšanih 
kmetijskih praks zaznamo pojav, ki ga je Garret Hardin v letu 1968 oznacil kot .tragedija skupnine".•Tragedije skupnine" 
kot Hardinove ~common sense" interpretacije ne smemo razumeti kot izrabo skupnih virov na osnovi lastnih interesov. 

•Tragedija skupnine" je posledica razvoja kapitalisticne ekonomije z dominantno ekonomsko racionalnostjO, ki je 
nadomestila obstojece strukture, ki so podpirale to skupnino. 25 S tem kratkim primerom v nasprotju s Hardinom 
41 

izhodišce prispevka ni egoisticna cloveška narava ali razumevanje cloveka kot ujetnika biologije in trga, ampak 
materialni pogoji, v katerih se gibljeta oba diskurza. 26 

Trajnostni razvoj in ekološko modernizacijo skozi oci radikalnih okoljskih diskurzov lahko razumemo kot Mutopicna 
projekta" za reševanje okoljske krize. Oba diskurza sta reformisticna in kot taka nista kompatibilna s principi mocnejše 
trajnosti, ne naslavljata ekonomskih vprašanj in neoliberalne ideologije ter tako trcita ob omejitve kapitalisticne 
ekonomije. Tudi za radikalno prestrukturiranje kapitalisticnih institucij, o cemer govori mocna ekološka modernizacija, 
bi morala razširiti dojemanje narave, vkljuciti vprašanja pravicnosti, redistribucije in demokracije ter jih postaviti ob 
bok ekološki reformi.27 Bolj realisticno je, da vidimo diskurza trajnosti kot novo legitimacijo za kapital, da lahko obrne 
družbeno in ekološko krizo v svoj prid. 28 Kljub svetovnemu konsenzu o nujnosti trajnostnega razvoja gre primarno za 
ekonomski koncept, ki bi ga lahko poimenovali kar .trajnostna rast". 29 Zdravila, ki jih predlagajo okoljski reformisti, ne 
upoštevajo mistik trga, neoliberalnega koncepta demokracije•• moralnosti" zelenega kapitalizma in nekompatibilnosti 
boja proti podnebnim spremembam z bojem proti kapitalizmu.lo Kot taka ne morejo celostno reševati okoljskih in 
družbenih vprašanj. Ob tem se moramo zavedati tudi dejstva, da imajo tudi radikalnejši pristopi svoje gordijske vozle, ki 
jih je treba .presekati" ali .razvozlati" za vzpostavitev možnosti prehoda v trajnostno družbo in ekonomijo.ll 

Nejc Jordan 

25 Susan Cox, _No tragedy ol the commons_, Environmental Ethics 7, št. 1 (1985): 49-61; Arthur P. J. Mol. ~Ecological modernisation and institutional rellexivity: 
Environmental relorm in the late modern age., Envl(onmentaJ Polilles 5, št. 2 (1996), 302-323. 
26 Simon Choat, .Science, agency and onlology: Ahistorical·malerialist response to new malerialism. Polilica/ Studies«, 66, št. 4 (201 B): 1027-1042 
27 David Pepper, . Eeologieal modernisation or the 'ideal model' ol sustainable developmenI' Questions prompted al Europe's periphery., En~ironmenlal Polities, 8, 
št. 4 (1999): 1-34 
28 Martin O'Connor, .On Ihe misadventures ol eapitalist nature_, Caplla/ism Nature Socialism, 4, št. 3 (1993), 7-40. 
29 John Bellamy Foster, Ecology against capitalism (New Vork; Monthly Review Press, 2002) 
30 Fred Magdoff in John Bellamy Foster, What every environmentalist needs lo know about capitalism: Acitizen's guide lo capilalism and the environment (New 
York: Monthly Review Press, 2011). 
31 Kersty Hobson, ' Weak' or ,strong' sustainable consumption? Efficiency, degrowth, and the 10 Year Framework of Programmes-, Environment and Planning C: 
Government and Po/iey, 31. (2013): 1082-1098. 



POLITiCNA EKOLOGIJA, DRUŽBOSLOVNA 

MISEL IN OBLAST: INTERVJU I IZR. PROF. 

DR. ANDREJEM LUKŠICEM 

Teme rasti, razvoja, ekologije in varstva okolja so v zadnjih 
nekaj mesecih izjemno prisotne v medijih ter javnem 
diskurzu. S politologom dr. Andrejem lukšicem, izrednim 
profesorjem na Fakulteti za družbene vede, smo naslovili 
kljucna vprašanja in probleme, tako teoretske kot tudi 
prakticne, ki zadevajo specificno polje politicne ekologije, 
ki misli povezanost med politicno skupnostjo ter okoljem, 
prav tako pa poskuša misliti tudi razvojna vprašanja in 
svojo vlogo znotraj njih. Intervju je bil opravljen aprila 2019. 

1. Lansko leto je izšla knjiga Johna S. Dryzka »Politika 
Zemlje: okoljski diskurzi«, s katero ste obudili edicijo 
Oikos. Zakaj ravno ta knjiga kot zacetek prevajanja in 
izdajanja knjig o okoljskih tematikah? 
Dryzkova knjiga Politika Zemlje: okoljski diskurzi je bila 
že nekaj casa na mizi. Navsezadnje jo je avtor prvic izdal 
v 90. letih, potem sta sledila še dve dopolnjeni izdaji. 
Zadnja, ki je izšla leta 2013, ponuja najbolj celosten 
vpogled v okoljske diskurze -in ta je bila na na ši 

42 
mizi. Edicija Oikos ni nova, osnovali smo jo še v okviru 
Študent ske založbe pri Casopisu za kritiko znanosti na 
prelomu tisocletja; po desetletju smo jo hoteli oživeti 
znotraj Fakultete za družbene vede (FDV), vendar so 
spremenjena pravila glede založništva na fakulteti to 
onemogocila. Z idejo o oživitvi smo se nato obrnili na 
Inštitut CasopiS za kritiko znanosti, kjer so idejo sprejeli 
odprtih rok. V zbirko smo želeli vkljuciti svetovno 
odmevne knjige s podrocja politicne ekologije od 90. 
let naprej. Poleg Dryzkovih okoljskih diskurzov so na 
seznamu še knjige Green State, ki jo je napisala Robyn 
Eckersley in govori o preoblikovanju liberalnodemokratske 
države v zeleno državo, Justice, Society and Nature: An 
Exploration of Political Ecology Nicholasa Lowa, ki govori 

o ekološki in okoljski etiki v 21. stoletju, in -naj omenim 
še eno -knjiga The Politics of Environmental Oiscourse: 
Ecological Modernization and the Policy Process Maartena 
Hajera, ki govori o ekološki modernizaciji. Seznam je 
seveda daljši in se spreminja, prvotni seznam pa je bil 
narejen na osnovi pregledne analize Maje Bahor. Šele 
kasneje, ko so se projektu pridružili še drugi, ki so bili 
pripravljeni nase prevzeti nekatere uredniške in založniške 
obveznosti, je bilo mogoce projekt zares zaceti v okviru 
Inštituta CKZ. 
2. Zakaj ravno ta knjiga kot prva? 
Zakaj najprej Dryzek in okoljski diskurzi? Ugotovili smo, 
da v Sloveniji v javnem in akademskem prostoru vlada 
mentaina zmeda, kar pomeni, da so se razlicni okoljski 
diskurzi, ki so se razvili v zadnjih 50 letih, med seboj 
mešali. Zaradi tega se je uveljavila enotna okoljska 
govorica, oblikoval se je nek »posplošen«okoljevarstveni 
diskurz, ki ni bil sposoben locevati med omejitvami in 
mejami rasti, razlicnimi pristopi pri reševanju okoljskih 
problemov, novimi okoljskimi koncepti razvoja in 
zahtevami po okoljskem ozavešcanju, politicnem 
organiziranju in celo spreminjanju politicne in ekonomske 
ureditve. V tem »nepreglednem mentalnem prostoru«, 
ki se je oblikoval v Sloveniji predvsem zaradi odsotnosti 
družboslovne teoretske intervencije (saj ni bilo sprotnih 
prevodov ustreznih temeljnih del iz politicne ekologije, 
konceptualnih premišljanj ipd.), se nam je zdelo najbolj 
pomembno, da tu najprej naredimo red, da se naredi nek 
pregleden zemljevid okoljskih diskurzov oz. mentalnih 
predstav, ki so se oblikovali vjavnem in politicnem 
prostoru, in da se v akademskem prostoru omogoci 
možnost za teoretiziranje in sprotno reflektira nje. Zavedali 
smo se, da nosilci posameznih okoljskih diskurzov 
predstavljajo v javnem in politicnem prostoru razlicne 
predloge in rešitve, da iz razlicnih diskurzov izhajajo tudi 
razlicne prioritete, razumeva nja demokracije, ekonomije, 
tehnologije, nadaljnjega razvoja ipd. Dryzkova knjiga se 
nam je zdela za ta namen najbolj primerna; je pregledna, 
sistematicna, pravzaprav kar ucbeniška. Glede na prve 
odzive bralstva lahko recem, da nam je intervencija uspela 
-dejansko vnaša nek red v glave, prepoznava se pestrost 
okoljskih diskurzov in njihov domet, jasno je, kateri 
okoljski diskurzi so javno najbolj zastopani, kateri so 
politicno najmocnejši, torej kateri so hegemonski, kateri 
se prakticirajo v katerih odlocevalskih institucijah, kateri 
obvladujejo nevladni sektor, kateri so prisotni v lokalnih 
okoljskih iniciativah in gibanjih -pa naj gre za Eko krog ali 
ad-hoc skupine, ki se barija na primer proti onesnaževanju 
na Ravnah, v Celju, na Vrhniki, v Anhovem in še kje. 

3. Knjiga je bila tudi izhodišce za organizacijo poletne 
šole politicne ekologije. Ali lahko poveste kaj vec o tem 
procesu in povezavi knjige s poletno šolo? 
Ko smo bili na tocki, da oblikujemo mednarodni 
znanstveni svet zbirke Oikos, smo se odlocili, da 
bomo vanj najprej povabili tiste avtorje, katerih dela 
smo imeli na seznamu za prevajanje. Seveda ni treba 


poudarjati, da gre za ugledne mednarodne avtorje, ki so 
preobremenjeni s svojimi projekti in obveznostmi, toda 
tudi na naše presenecenje jih je po kratkem pregovarjanju 
vecina pristala na clanstvo v svetu. V nadaljevanju, ko 
smo razmišljali, kako plasirati te knjige na slovenski 
družboslovni trg, kako jih promovirati v razlicnih krogih 
okoljsko zainteresiranih javnostih, smo spoznali, da 
bo potrebna širša aktivnost z novimi elementi, ne le 
klasicna promocija, s katero naj bi hkrati sprožili tudi 
proces okoljskega ozavešcanja, saj je politicnoekološka 
literatura navsezadnje novum v slovenskem javnem 
prostoru. Zaceli smo z idejo, ki ni nova, je pa bila po naši 
presoji sprejemljiva, in sicer da ob izidu prevedene knjige 
avtorja povabimo na krajši edukativni obisk v Slovenijo. 
Ta ideja je dobila svoj pospešek še s spoznanji dveh 
interdisciplinarnih študentskih projektov »PO kreativni 
poti«in »Študentski inovativni projekti za družbeno 
koristnost«, ki smo jih izvajali v tem casu. Ta projekta 
sta pokazala, da imamo na univerzitetni ravni v Sloveniji 
izjemno malo predmetov, ki bi se ukvarjali z okoljem 
z družboslovnega vidika, kar pomeni, da se študentje 
družboslovja na dodiplomski ravni v casu svojega rednega 
študija že desetletja ne srecujejo s tematiko okolja. Tudi 
na doktorskem interdisciplinarnem študiju Varstvo okolja 
na Univerzi v Ljubljani je družboslovni del dostopen 
le preko instituta izbirnih predmetov, ki jih praviloma 
izberejo le tisti študentje, ki pridejo združboslovnih 
fakultet -teh pa je vse manj. Znotraj univerzitetnega 
izobraževalnega sistema je tako zacarani krog okoljskega 
(ne)izobraževanja sklenjen. 

Postavlja se torej vprašanje, kako v tem kontekstu zagnati 
družboslovno produkcijo in reprodukcijo vedenja, ki bi se 
ukvarjalo z vprašanjem razmerja med cloveško družbo in 
naravo oziroma -v luci politicne ekologije -z vprašanjem 
politicno organizirane družbe in narave. Najvecja ovira 
pri tem zagonu je ravno konceptualni manko; v Sloveniji 
še nimamo razvitega družboslovnega konceptualnega 
aparata, s katerim bi sploh lahko mislili okoljske in 
ekološke tematike kot politicne probleme, nadomešca pa 
ga aparat naravoslovnega družboslovja. Prisotna je torej 
odsotnost tistega, kar se je na globalni ravni na podrocju 
politicne ekologije razvijalo zadnjih trideset let. 

Poleg prevajanja knjig, kar vidimo kot prvi korak 
izstopanja iz zacaranega kroga, smo želeli storiti še 
drugi korak z organiziranjem mednarodne poletne šole 
politicne ekologije, ki bi bila namenjena vsem družbenim 
skupinam, ki jih vprašanje okolja zadeva ali zanima in ki 

je na nek nacin nadaljevanje ideje o vabljenju avtorjev 
prevedenih del. Ko smo nekatere avtorje, potem ko so 
pristali na clanstvo v svetu, povabili še na poletno šolo, je 
bil uspešno narejen tudi ta drugi korak. 

Namen mednarodne poletne šole politicne ekologije 
je torej bil, da zapolnimo vrzel na akademski ravni, 
ki jo hkrati želimo tudi presegati. Poletna šola ni bila 
koncipirana kot klasicna mednarodna poletna šola v 
smislu, da bi angažirala le ozek krog magistrskih in 
doktorskih študentov, ampak je bila odprta za vse. 
Povabili smo okoljske nevladne organizacije, raziskovalne 
institucije, univerzitetne profesorje iz Ljubljane, Maribora, 
Nove Gorice, Kopra. Poleg njih smo povabili tudi državne 
in javne uradnike na ministrstvih in lokalnih ravneh ter 
predstavnike razlicnih podjetij, ki imajo obcutek za 
okoljsko problematiko. S poletno šolo smo želeli odpreti 
družbenopoliticno dimenzijo okoljskih vprašanj širšemu 
krogu in pokazati na njeno še ne uzrto kompleksnost. 
Odmev tega enotedenskega dogodka je bil zares velik. 
Na poletni šoli je bilo vec kot 150 udeležencev, veliko 
jih je bilo tudi iz tujine, mediji so porocali o dogajanju, 
predavatelji iz tujine so bili vabljeni na intervjuje ... S 
poletno šolo smo uspeli predstaviti okoljske diskurze 
skozi dimenzijo upora proti razmeram, ki nas zanikujejo, 
in seveda tudi aktualne koncepte, ki se pojavljajo v Evropi 
in svetu; naj omenim le koncepte odrasti, antropocena, 
okoljske estetike, ekofeminizma in socialne ekologije ... 

Predavatelji so prišli iz Avstralije, Francije, Kanade, 
Kitajske, Nemcije, ZDA itd. To globalno zastopanost na 
poletni šoli hocemo ohraniti. Morda nam bo letos uspelo 
šolo organizirati na temo zelene države, ki jo je prva 
koncipirala avstralska politologija Robyn Eckersley, ki se s 
tem vprašanjem ukvarja zadnjih 30 let. 

4. Omenili ste prevod nove knjige -Zelena država. 
Kakšno refleksijo prinaša, ne le v slovenski prostor? Kaj 
pomeni zelena država? Kakšna naj bi bila zelena država? 
Robyn Eckersley izhaja iz tradicije kriticne teorije družbe. 
Izhodišce njenega premišljanja je liberalnodemokratska 
država oziroma njen koncept. kot se udejanja v mnogih 
državah po svetu. Ta koncept skuša v konceptu zelene 
države sicer ohraniti, hkrati pa tudi preseci. Pravzaprav 
gre za imanentno kritiko liberalnodemokratske države 
z intenco, da jo odpre za nove oblike demokracije, 
predvsem za koncept deliberativne demokracije. 
Osnovna ideja je, kako odpreti liberalnodemokratske 
policyarene tudi drugim akterjem, ki do sedaj niso 


bili vkljuceni vanje. Ne gre torej za pristop, ki bi se 
odpovedal liberalnodemokratski tradiciji, pac pa Eckersley 
poskuša pokazati na njene notranje omejitve -in od 
tu naprej razviti nov koncept. ki gre v smeri zelene 
države. Cilj knjige je torej, da »nedokoncani« projekt 
liberalnodemokratske države misli na nacin, da ga 
radikalizira in razvije koncept zelene države. V svoj proces 
premišljanja je vkljucila ideje miselne tradicije, v katero 
sodita tako David Held in njegov koncept demokraticne 
avtonomije kot Ulrich Beck s konceptom rizicne družbe, 
ki terja nadaljevanje razvoja moderne države, pa tudi 
ideje razlicnih zagovornikov deliberativne demokracije, tj. 
teoretske tradicije o demokraciji, ki se je zacela razvijati s 
Habermasom sredi 90. let. 

Seveda se tu upraviceno postavi vprašanje, zakaj 
je potreben tak poudarek na nujni transformaciji 
liberalnodemokratske države. Ali ne bi bilo treba vprašanja 

o zeleni državi zastaviti kako drugace, bolj utopicno? Od 
zacetka 70. let je okolje predmet javnih politik države, 
ogromno javnofinancnih sredstev se zbira za te namene 
in kanalizira preko državnih institucij, posredno ali 
neposredno. V to je vkljucena tudi produkcija vedenja na 
univerzah in inštitutih; razlicne znanstvene discipline so 
44 
na primer poleg bazicnih raziskav, ki vkljucujejo okolje 
in naravo, vkljucene tudi v oblikovanje strokovnih podlag 
za javne politike, ki naj bi jemale v obzir tudi okolje in 
pred videle posledice, ki bi jih nacrtovane aktivnosti 
v okolju lahko imele, pojavljajo pa se tudi kot iskalke 
predvsem tehnicnih rešitev za okoljske probleme. Jasno 
je, da se tu znajdejo v ospredju naravoslovno-tehnicne 
znanosti, saj se na ravni hegemonskega okoljskega 
diskurza favorizira tehnološki nacin reševanja okoljskih 
vprašanj, družboslovno-humanisticne znanosti in vede pa 
so razumljene le kot pomoc v procesu implementiranja, 
predvsem ko pride do odpora pri najbolj prizadetih. 
Obravnavane so torej le kot orodje za dosego okoljskih 
rešitev in so kot take tudi fInancirane, in sicer so lahko 
orodje v rokah naravoslovno-tehnicnih strok, ko je treba 
siliti oblast, da sprejme njihove rešitve, lahko pa so 
orodje v rokah javne oblasti, ko je treba siliti najbolj 
prizadete, da sprejmejo predlagano rešitev okoljskega 
problema. V tem mentalnem okviru ni predvidenega 
mesta za okoljsko izobraževanje in ozavešcanje, ki bi 
razvijalo razlicne okoljske imaginarije, še posebno ne 
za tiste, ki presegajo ciljno-racionalno utemeljenost, 
kot tudi ni prostora za produkCijo okoljskega vedenja, 
ki presega problemski pristop in ki bi odpiralo nov 

mentalni horizont ali morda preko tematizacije okoljskih 
in ekoloških vprašanj celo radikaliziralo premišljanje o 
obstojecem družbenem ustroju. To pa ne pomeni, da 
okoljskega ozavešcanja v družbah, kjer prevladuje tak 
mentalni okvir, ni. Ta mentalni okvir namrec spodbuja 
nek specificni nacin okoljskega ozavešcenja, kar se 
kaže tudi v Sloveniji. Okoljsko ozavešcanje je alocirano 
na ekonomske akterje, na podjetja, ki proizvajajo »(0) 
zelene(le) produkte« in izkorišcajo prednosti novih 
zelenih tržnih niš, in na trgovino, ki takšne produkte 
prodaja. Eni in drugi uporabljajo ustrezen nacin tržnega 
ozavešcanja potencialnega kupca z namenom, da se cim 
bolj razširi zelena potrošnja. Okoljsko ozavešcanje preko 
oglaševalskih kampanj ekonomskih akterjev je le v funkciji 
širjenja zelenega potrošništva, potencialni kupci smo 
nagovorjeni le kot potrošniki, naš okoljski imaginarij pa je 
temu ustrezno zamejen. 

Ce povzamem, na eni strani imamo državo s specificnim 
okoljskim diskurzom, ki obvladuje delovanje državnih 
institucij in ki je v svojem bistvu problemsko usmerjen 
-diskurz administrativne racionalnosti, ki je eklekticno 
dopolnjen še z drugimi okoljskimi diskurzi -, na drugi 
strani pa naravoslovno-tehnicne znanosti, ki do odprtih 
okoljskih vprašanj prav tako dostopajo problemsko, 
za okoljski problem išcejo tehnicno rešitev. Tako se 
vzpostavijo pogoji, da pride do novih povezav med državo, 
naravoslovno-tehnicnimi znanostmi in podjetji, ki z novimi 
tehnološkimi rešitvami oblikujejo možnosti za reševanje 
okoljskih problemov. Seveda imamo tu še podjetja, ki v 
enaki navezavi država-naravoslovna-tehnicna znanost 
proizvajajo zelene produkte, ki so namenjeni individualni 
potrošnji. Tukaj mislim na produkte, ki jih uporabljamo v 
vsakdanjem življenju -od rekreacije do prehrane, bivanja 
itd . Družboslovno-humanisticna produkcija okoljskega 
vedenja je v tem mentalnem miljeju dOjeta le v funkciji, 
da pomaga v fazi implementacije ali širjenja zelene 
potrošnje, okoljsko ozavešcanje dejansko prevzemajo 
ekonomski akterji, kontinuiranega sistemskega okoljskega 
izobraževanja skozi razlicne ravni izobraževalnega 
sistema pa pravzaprav ni (ce je, je predmetno omejeno). 
Ta okoljskopoliticni imaginarij danes prevladuje v 
Sloveniji. Kljucno je torej spoznanje, da imamo pri 
reševanju okoljskih vprašanj v Sloveniji zelo mocan 
poudarek na tehnologiji in tehnološkem nacinu reševanja 
okoljskih problemov, ki prevladuje v akademskem in 
raziskovalnem svetu ter dobiva še dodatno ojacitev z 
javnimi politikami države, ki so utemeljene na nacinu 


razumevanja, da so okoljska vprašanja zgolj okoljski 
problemi, ki jih je mogoce/treba reševati predvsem na 
tehnicno-tehnološki nacin. Sprega vedenja in oblasti je 
tako vzpostavljena -in znotraj te naveze se rešujejo 
okoljska vprašanja v Sloveniji. 

Iz tega okoljskopoliticnega imaginarija je dejansko 
izkljucen zelo pomemben segment, ki je bil z Aarhuško 
konvencijo vpeljan že konec 90. let. Gre za vstopanje 
organiziranih civilnodružbenih organizacij in/ali 
gibanj v javno sfero in komunikacijsko-odlocevalske 
forme, v katerih poteka proces oblikovanja politicnih 
pogojev in normativnih okvirov, ki usmerjajo in 
zamejujejo »svobodno« iniciativo in delovanje 
predvsem gospodarskih in drugih na pridobitnost 
usmerjenih akterjev, ki jim okoljski ucinki njihovega 
delovanja niso prioritetna skrb. Vzpostavitev takega 
sistemskega pristopa je seveda na plecih države oz. 
vsakokratne javne oblasti. Prav tako je za delovanje 
tega sistema premalo nagovarjati državljane kot 
zelene potrošnike, pac pa je treba vpeljati sistemsko 
okoljsko izobraževanje in široko zastavljeno okoljsko 
ozavešcanje, da bodo posamezniki in skupine vse bolj 
okoljsko izobraženi in ozavešceni državljani, da bodo 
lahko dojeli dileme razvoja glokalne družbe in kot taki 
sodelovali v deliberativnih razpravah in se tudi preko njih 
izobraževali in ozavešcali. Ce je okoljsko ozavešcanje 
zvedeno le na ozavešcanje individualnega potrošnika, 
so lahko tisti, ki se ne gredo igre zelenega potrošnika 
in nocejo spremeniti svojega nacina življenja, celo 
javno stigmatizirani; postanejo dežurni krivci za to, da 
živimo v nezdravem okolju, da živimo v družbi, ki unicuje 
naravo, ki onesnažuje pitno vodo in zrak, ki neeticno ravna 
z razlicnimi živalskimi vrstami, ki jih celo iztreblja ipd.; 
zaradi njih bo morda clovek kot vrsta celo izginil iz oblicja 
Zemlje. Takšna stigmatizacija je znotraj mentalnega 
okvira individualnega potrošništva logicno konsekventna; 
problem stigmatizacije pa ni v njeni nelogicnosti, pac pa v 
mentalnem okviru, ki je uporabljen za presojo. Ko okoljsko 
ozavešcanje in izobraževanje dojamemo na sistemski 
ravni, ko potrošnjo prav tako dojamemo na sistemski in 
ne na individualni ravni itd., lahko uvidimo, da je treba 
sistemsko demokratizirati proces oblikovanja okvirov 
pravne svobode, znotraj katere je dopušcena »svobodna 
iniciativa« posameznikov in/ali skupin (od ekonomskih 
akterjev do lokalnih iniciativ), ki morajo spoštovati meje 
tudi zaradi negativnih okoljskih ucinkov, ki jih lahko ima 
njihovo »svobodnoKdelovanje. 

Pri vzpostavitvi in reprodukciji omenjenega 
okoljskopoliticnega imaginarija, ki danes obvladuje 
Slovenijo (tudi EU in druge države), ima javna oblast s 
svojimi politikami kljucno vlogo. Zato mislim, se je treba 
ukvarjati s tranzicijo liberalnodemokratske države v zeleno 
državo. V tem kontekstu dobi družboslovna in humanisticna 
produkCija vedenja nov prostor za kreativni razmah. 

5. Kako pa se kaže odnos javnost-politika pri reševanju 
okoljskih vprašanj? Kakšno je stanje v Sloveniji? 
V Sloveniji od leta 1992 obstajajo okoljske nevladne 
organizacije. Ko so se po letu 1990 razna društva in 
zveze, ki so se vsamoupravnem socializmu posredno ali 
neposredno ukvarjale z okoljskimi tematikami, preprosto 
preimenovale v nevladne organizacije, ko so se ustanovile 
nove okoljske fundacije, privatni zavodi in društva, smo 
dobili novo strukturo v civilni družbi -okoljske nevladne 
organizacije. Do poenotenega poimenovanja vseh teh 
organizacij, sicer razlicnih pravnih oblik, v nevladne 
neprofitne organizacije je prišlo predvsem iz financno 
pragmaticnih razlogov; tuje fundacije, ki so prišle v 
Slovenijo po letu 1992, so namrec poznale le nevladne 
neprofitne organizacije (distancirane od vlade in od 
biznisa) in le njim so lahko namenjale financna sredstva 
za okoljske projekte. Preko fundacij sta se v Slovenijo 
tako vtihotapila koncept tretjega (nevladnega) sektorja in 
projektni nacin njegovega financiranja. 

Število okoljskih nevladnih organizacij in tudi njihov 
status sta se v odnosu do izvršne veje oblasti nenehno 
spreminjala, z Aarhuško konvencijo pa se je skušalo to 
razmerje sistemsko urediti. V konvenciji so zapisane 
pravice do informiranja, soodlocanja in pravne zašcite: 
poleg informiranja je doloceno, kje in kdaj je potrebna 
konzultacija oziroma sodelovanje prizadete javnosti 
(okoljskih nevladnih organizacij) in celo kdaj lahko gredo 
civilnodružbene organizacije ali gibanja na sodišce po 
pravno zašcito, ce bi oblast/ministrstva kršila pravice, 
dolocene s konvencijo. V praksi se odnos ministrstev 
do okoljskih nevladnih organizacij, do prizadete 
javnosti, kaže razlicno: nekatere policyarene so za 
sodelovanje okoljskih nevladnih organizacij odprte, 
druge pa bolj zaprte. Veliko je odvisno od vsakokratnega 
vodenja ministrov in od njihove temeljne usmerjenosti. 
Ce so vodilne politicne ekipe bolj podvržene logiki 
administrativne racionalnosti, potem bolj vztrajajo pri 
delovanju hierarhije in pri strokovnih podlagah, na katere 
se naslanjajo pri oblikovanju politicnih aktov ter zakonov 


in drugih podzakonskih aktov. Ce pa so bolj demokraticno 
usmerjene in pri svojem delu prakticirajo vladovanje 
(radikaliziran koncept administrativne racionalnosti), 
ob vsem zgoraj naštetem v fazo sprejemanja politicnih 
in pravnih aktov vkljucujejo tudi okoljske nevladne 
organizacije in zainteresirano javnost. Pri posameznih 
ministrstvih obstajajo sistemsko vzpostavljene predvsem 
komunikacijske forme, v katere so vkljucene okoljske 
nevladne organizacije, toda le tiste, ki imajo priznan 
status organizacije v javnem interesu -in v teh formah 
lahko nevladne okoljske organizacije uveljavljajo svoje 
poglede in predloge na problematiko, ki je v obravnavi, 
imajo pa tudi dostop do pravne veje oblasti. Ta nacin 
sodelovanja med okoljskim ministrstvom in okoljskimi 
nevladnimi organizacijami se je s sedanjo vlado obnovil, 
kar je morda znak, da se je vlada odlocila za prakticiranje 
ekološke modernizacije kot razvojnega koncepta. 

Po drugi strani je na sistemski ravni težava tudi v tem, 
da se odlocitve, pomembne za okolje, sprejemajo tudi 
v drugih policy arenah, v katere okoljske nevladne 
organizacije niso neposredno vkljucene. Tako imajo le 
možnost delovanja v javni sferi, torej imajo le posredni 
vpliv preko oblikovanja in senzibiliziranja javnega mnenja. 

46 
To je problem na ravni »druga ministrstva-okoljske 
nevladne organizacije«. 

Obstaja še bolj resen sistemski problem, in sicer na ravni 
»okoljsko ministrstvo-druga ministrstva«. Problem je 
v tem, da na ravni vlade prihaja do izoliranja okoljskih 
vprašanj, s katerimi se prvenstveno ukvarja Ministrstvo 
za okolje in prostor, medtem ko se ohranjajo ohlapne 
horizontalne delovne povezave z drugimi ministrstvi, 
kadar ta sprejemajo odlocitve na svojem podrocju, ki 
imajo tudi okoljske ucinke. Morda lahko zaznamo, da 
se ta praksa prekinja s projekti, ki jih mora Slovenija 
izvajati zaradi obvez do EU, kot je na primer zmanjševanje 
emisij toplogrednih plinov v ozracje, kamor so vkljucena 
razlicna ministrstva, ki so zadolžena tako za oblikovanje 
kot za izvajanje ukrepov v svojem resorju. To je lahko 
tudi prakticnopoliticni poriv, da se zacne teoretsko 
premišljanje o zeleni državi tudi v Sloveniji. 

6. Ali je struktura postavljena tako, da lahko okoljske 
nevladne organizacije v javno sfero vstopajo samo 
organizirano? 
Vstopi v javno sfero so lahko razlicni, kar okoljske 
nevladne organizacije s pridom izkorišcajo. V javnem 
prostoru sporocajo svoje poglede na reševanje okoljskih 

težav in s tem nehote razkrivajo tudi to, v katerem 
okoljskem diskurzu razmišljajo. Obcasno se pojavijo tudi 
z rezultati svojih raziskav. Pred kratkim je Umanotera 
objavila porocilo, ki govori o politiki »prikritega« 
subvencioniranja industrijskih podjetij, ki so energetsko 
najbolj potratna in še okoljsko problematicna. Stem 
porOCilom so pokazali, da se dela dvojna škoda, zato 
bi bilo smiselno spremeniti tako »razvojno« politiko 
kot tudi ukrepe, izpeljane iz nje. Ugotovili so, da je v 
Sloveniji 60 najvecjih porabnikov elektricne energije v 
industriji izvzetih iz placevanja davka, ki polni blagajno 
za uvajanje obnovljivih virov energije v Sloveniji; hkrati 
pa ta podjetja niso niti dolgorocno zavezana k notranji 
transformaciji: na primer da bi morala uvesti ISO standard 
50 001, ki se nanaša na energetsko ucinkovitost, ali 
druge ukrepe za bolj ucinkovito rabo energije (spremeniti 
menedžment, organizacijo, produkCijo ...). Stem 
porOCilom je Umanotera vjavnem prostoru sprožila 
proces oblikovanja javnega mnenja, utemeljenega na 
analizi, naj se dopolni »razvojna« politika pristojnega 
ministrstva tako, da bodo vanjo vgrajene tudi zaveze o 
energetski racionalizaciji v teh podjetjih, da se vsaj na 
dolgi rok v njihovo delovanje vkljuci tudi okoljski vidik. 
Hkrati pa dejstvo, da se je porocilo pojavilo vjavnem 
prostoru, pomeni, da Umanotera kot okoljska nevladna 
organizacija nima neposrednega vpliva na oblikovanje 
»razvojne« politike in ukrepov, ki iz nje izhajajo; je torej 
izkljucena iz komunikacijskih in odlocevalskih procesov 
v policy areni, ki je namenjena politicnemu reguliranju 
delovanja industrije. In še, s tem postaja transparentna 
tudi ideologija vlade: vlada daje financno podporo ali 
odpustke podjetjem, ki so energetsko najbolj potratna, 
ceprav je normativno zavezana k temu, da bo poskrbela 
za energetsko transformacijo, torej za ucinkovito rabo 
energije (URE), in seveda tudi za obnovljive vire energije 
(OVE), torej da bo ukrepala tako na ravni produkcije 
elektricne energije kot tudi njene potrošnje. Vendar 
vidimo, da na ravni potrošnje daje odpustke ravno tistim, 
ki so najbolj potratni, ter jih ne stimulira za notranjo 
reorganizacijo, za strukturne spremembe na razlicnih 
ravneh. Država pristaja na to, da je treba podjetjem 
pomagati, tudi financno, jim dajati odpustke, hkrati pa jih 
ne zavezuje k notranji transformaciji. Popolna avtonomija 
in svoboda ekonomskih akterjev je kljucni element, ki je 
vgrajen v vladno politiko. Ko se vlada odpove omejevanju 
in spodbujanju gospodarskih akterjev z ukrepi in ko 
povsem prepusti iniciativo gospodarskim akterjem -v 


tem primeru, ali in kdaj se bodo notranje racionalizirali -, 
govorimo o konceptu neoliberalne industrijske politike, ki 
jo je treba okoljsko adaptirati. 

Predlogi Umanotere in sploh tak tip projektov nakazujejo, 
v katero smer naj se stvari spreminjajo, hkrati pa nam 
sporocajo še to, da takšne organizacije nimajo sistemske 
moci, s katero bi lahko »izsilile« popravke okoljsko 
nesprejemljivih politik in ukrepov. To lahko razumemo kot 
sistemsko nedorecenost ali kot sistemsko napako, ki jo je 
treba popraviti z oblikovanjem ustreznih komunikacijskih 
in odlocevalskih form, osnovanih po konceptu zelene 
države in deliberativne demokracije. Zdi se, da bodo imele 
lažjo pot v takšno sistemsko transformacijo razvite države 
s korporativno ureditvijo (skandinavske države, Nemcija, 
Avstrija) in partnersko oblikovanimi politikami, ki temeljijo 
na konceptu ekološke modernizacije. 

VSloveniji sicer imamo potenciale za ta prehod, 
imamo dolgo tradicijo politicne kulture, ki je nagnjena k 
skupnemu dogovarjanju, tudi strokovnjaki razlicnih strok 
vse bolj sodelujejo pri okoljskih vprašanjih; nimamo pa 
še politicne in gospodarske elite z ustrezno mentaliteto 
ter institucionalne ureditve, ki bi to omogocala. Ideje o 
sticišcih kot deliberativni formi civilne družbe, ki bi bila 
pripeta na zakonodajno vejo oblasti kot nadgradnja sedaj 
vzpostavljene šibke povezanosti nevladnih organizacij 
z izvršno vejo oblasti, sicer že obstaja. Sticišce za vode 
deluje že nekaj let in orje ledino v tej smeri. 

7. Kako vidite v teh procesih vlogo politologije in 
družboslovja? 
Naj razmislek na to temo postavim v kontekst celotne 
produkCije vedenja . Naravoslovne in tehnicne znanosti, ki 
raziskujejo naravo in proizvajajo vedenje o njej, natancneje 

o dolocenem segmentu narave, prihajajo do podobnih 
zakljuckov, ki se ticejo cloveka in cloveške družbe. Ko na 
primer gozdarska stroka proucuje gozdove in procese v 
njih, torej povezave gozda z vodo in njeno onesnaženostjo 
ali z zrakom in njegovim onesnaževanjem, škodljivci itd; 
in ko strokovnjaki za pitno vodo proucujejo vodo, vpliv 
gozda na njeno cistost itd., eni in drugi hkrati proizvajajo 
tudi vedenje o onesnaževalcih te vode -kmetijstvu, 
industriji, gospodinjstvih itd. Skratka, vse naravoslovne 
stroke ugotavljajo, da je cloveški faktor tisto, kar povzroca 
neželene ucinke v naravi in okolju. Naslednji korak v 
njihovem razmisleku, ki logicno sledi iz teh ugotovitev, 
je, da skušajo ta spoznanja prevesti v strokovne podlage 
za politicne ukrepe. Ta korak sproži ali narocilo javne 
oblasti, ki želi preoblikovati doloceno politiko in ukrepe, 
ali eticni poriv posameznega strokovnjaka, skupine ali 
celo institucije, kjer so zaposleni, da javno spregovorijo 

o neželenih ucinkih na okolje in o tistih, ki jih povzrocajo. 
V obeh primerih pride do oblikovanja javnopoliticnih 
predlogov, ki so sicer parcialno strokovno utemeljeni in ki 
sugerirajo, kaj je treba storiti; oblikujejo se predlogi, ki naj 
bi jih politicni odlocevalci sprejeli in potem implementirali 
preko ukrepov. Moto »stroka ve, kaj mora politika 
narediti«, da rešimo okolje, daje osnovni ton odnosu med 
razlicnimi strokovnjaki in javno oblastjo v Sloveniji; sodi 
pa v arzenal tehnokratskega modela upravljanja družbe, ki 
nima posluha niti za demokraticni dizajn in javno sfero niti 
za v njiju potekajoce deliberativne procese. 
Poudarim naj, da je opisani proces praviloma neuspešen, 
kar sicer že leta ugotavljajo strokovnjaki razlicnih 
naravoslovnih strok sami in o tem tudi javno govorijo. To 
sicer pomeni, da se politike v Sloveniji ne oblikujejo vec 
na strokovnih podlagah, pac pa prej na interesni osnovi 
najmocnejših akterjev (na tem dejstvu parazitira ideja o 
ukradeni državi). Nic presenetljivega ni, da se ustvarja 
javni vtis, da so nosilci naravoslovne produkCije vedenja 
nenehno kriticni do aktualne javne oblasti in ji ocitajo, 
da ne naredi nicesar, da bi se stanje izboljšalo, hkrati pa 
jo vedno znova prepoznavajo kot edino pravo rešiteljico 
okoljskih vprašanj. Ko ugotovijo, da so povsem nemocni 
v odnosu do javne oblasti, so se pripravljeni obrniti na 
družboslovce in humaniste po pomoc in jim prisluhniti. 

Zelo podobna situacija je pri tehnicnih strokovnjakih. Ko 
oblikujejo zelo dobro tehnološko rešitev -lahko izdelajo 
že prototip -za velik okoljski problem, še vedno lahko 
pride do tega, da se odlocevalci za radi razlicnih razlogov 
ne odlOCijO za ta nacin reševanja problema. Obicajno 
sledijo ocitki s strani tehnicnih strokovnjakov, da politiki 
ne razumejo in/ali da sploh nocejo rešiti problema, ne 
vidijo pa, da ga je možno rešiti na drugacne tehnološke 
nacine in tudi onkraj tehnologije, z organizacijo, 
ozavešcanjem, ekonomskimi in davcnimi instrumenti 
itd. Tudi strokovnjaki tehnicnih strok so v takem 
primeru pripravljeni poiskati pomoc pri družboslovcih in 
humanistih z ambicijo, da naj bi jim ti povedali, kako naj 
politike, izvršno vejo oblasti ali druge odlocevalce prisilijo, 
da bodo sprejeli njihove rešitve. 

Jasno je, da ti strokovnjaki vidijo vlogo družboslovja 
in humanistike v »popaceni« perspektivi in da jim v 
tem pogledu tudi pripisujejo veljavo: v njihovih oceh je 


družboslovje družbeno koristno in smiselno le, ce služi 

kot pomožno orodje za uveljavljanje njihovih rešitev 

v politicnem oz. družbenem prostoru. Ta horizont 

družboslovne produkcije vedenja, tudi politološkega, 

je zelo ozek in odgovarja tehnokratskemu dojemanja 

družboslovja (t. i. naravoslovno družboslovje). Tukaj 

je treba reci, da sta družboslovje in humanistika še 

mnogo kaj drugega. Se pa kljub tej ozkosti dojemanja 

vendarle odpirajo vrata za družbenopoliticno aflrmacijo 

družboslovja in humanistike, torej tudi politologije, 

natancneje receno politicne ekologije. 

Da bi se izvili iz okvirov naravoslovnega družboslovja in 
tudi naravoslovno-tehnicnega dojemanja okolja in narave, 
mora predvsem politicna ekologija reflektirati to možno 
mentalno ujetost, se otresti »naravnosti« in postaviti 
vprašanje ekologije kot politicno vprašanje, torej kot novo 
bojno polje ideoloških spopadov. Vta spopad se vkljucuje 
tudi naravoslovna in tehnicna produkcija znanja s tem, da 
nagovarja javno oblast s svojimi rešitvami, da nagovarja 
zeleni kapital, da investira v zelene tehnicne ali tehnološke 
rešitve, da nagovarja družboslovje in humanisticne vede, 
da vstopijo v »njihov«spopad z odlocevalci na razlicnih 
ravneh itd. Produkcija zelenega vedenja je vtem smislu 

48 
vkljucena predvsem v oblastna in kapitalska razmerja in ne 
v reševanje eksistencnih vprašanj živih bitij, ne le ljudi, torej 
tistih, ki so eksistencno zainteresirani za njihovo vedenje, 
ki neposredno trpijo onesnaženost in druge »poškodbe 
narave« na lastni koži. Na tej tocki se nujno zgodi korenit 
prelom, in sicer okoljska vprašanja prerastejo iz reševanja 
okoljskih problemov z zeleno tehnologijo v odkrivanje novih 
razvojnih konceptov družbe. Tu dobita družboslovje in 
humanistika vec prostora; odpre se nov mentalni prostor, v 
katerem najde svoje mesto tudi njuna produkcija vedenja, 
ki je bila do sedaj ali ignorirana ali zvedena na funkcionalno 
dopolnitev naravoslovno-tehnicnih rešitev. 

Naj ob tej priliki dodam še nek zgodovinski drobec: 
Slovenija je imela v 90. letih znotraj raziskovalnega polja 
opredeljeno posebno raziskovalno polje, ki je bilo usmerjeno 
v interdisciplinarno proucevanje okolja in okoljskih 
problematik; to je vzpostavila vlada, v katero so bili kot 
koalicijski parterji vkljuceni tudi Zeleni. Do konca 90. let je 
to polje izginilo s seznama raziskovalnih polj. Od tedaj dalje 
znotraj raziskovalne in tudi akademske sfere pravzaprav ni 
sistemsko vzpostavljenih financnih in kadrovskih možnosti 
za (re)produkcijo družboslovnega in humanisticnega 
razumevanja, rekel bom najbolj abstraktno, odnosa med 
clovekom in naravo, cloveško skupnostjo in naravo. 

Skratka, možnost za politologijo oz. politicno ekologijo 
vidim najprej v tem, da intervenira v »ekološko 
nepreglednost« v javnem in politicnem prostoru, in 
sicer najprej z ureditvijo zelenih mentalnih predstav in 
z njihovo refleksijo (da se oblikuje pregleden zemljevid 
okoljskih diskurzov, ki vstopajo na politicno bojno 
polje, da se pokaže na njihove notranje meje skozi 
deliberativni spopad in na njihovo razlicno ideološko 
ujetost, torej da se razkrijejo ideološke in diskurzivne 
slepe pege itd.), potem pa še z reinstitucionalizacijo 
liberalnodemokratske države, ki bo zagotavljala med 
drugim tudi takšen družbenoekonomski razvoj, v katerem 
bo nujna avtonomna produkcija družboslovnega znanja 
in humanisticnega vedenja o okolju in naravi, ki ne bo 
vezana na naravoslovna in tehnicna pricakovanja, bo pa 
omogocala ohranjanje naravnih »nujnih pogojev« bivanja. 

Marko Hocevar 


A HITCHHIKER'S GUIDE TO THE 
PLURIVERSE: AN INTERVIEW WITH 
BARBARA MURACA 

The following interview was conducted in March 2019. 
Beyond a simple introduction to decolonial theory and ils 
implications for degrowth, the interview evolved into a 
full-fledged discu5sion touching upon a range of topi es, 
including theories of change, speculative flelion and 
envisioning real utopias. Paris of this interview aired in a 

1

radio show hosted by Radio Študent on April 5th 2019.
The edited transcript of the full interview appears here for 
the first time. 

Barbara Muraca is acting assistant professor of 
philosophy at the University of Oregon, USA. In her 
thinking and work, she interweaves socioenvironmental 
philosophy with political ecology, decolonial studies and 
eco-sociological utopia. She is the author of Gur Leben: 
Eine Gesellschafr jenseirs des Wachstums (The Good Life: 
A Society Beyond Growth!, 2014. 

Rok Kranjc: ln recent years, we have heard a lot about 
the notion of a pluriverse. In connection to degrowth, 
the upcoming book Pluriverse: A post-development 
dictionarr comes to mind. How have you come across 
this concept in your own work, and, in your view, what are 
its implications for rethinking avenues for radical social 
transformations? 

Barbara Muraca: For me, the pluriverse is aradical 
perspective which challenges the coloniality of the 
environmental discourse in general. When we talk about 
the pluriverse, we are in fact not talking about different 
interpretations of the same one common world, we 
are talking about different worlds. This is an essential 
distinction that needs to be made. The interpretations, 
the views, the ways of knowing of these different world s 
are performatively parts of these world s, they shape and 
frame them. Pluriverse means two things in a way; that 
there are different worlds, but also that these worlds are 
not entirely separated or incompatible. They constantly 
meet in different ways, with different degrees of violence 
or ability to form a dialogue. They overlap to a certain 
extent, they might hybridize. This is the meaning that I 
attach to the concept. 

As for the way I use it in my work, particularly recently 
I am interested in the mode of research known as 
decolonizing ecology, meaning questioning the 
fundamental coloniality of the idea of Nature, a very 
Western concept. This regards the idea that there is only 
one nature and different cultures, or what some scholars 
call amononaturalism that justifles multiculturalism, 
which lthink is a very colonial understanding. Whereas if 
we move beyond that, and it is very difflcult to do so, as 
the western tradition of thought is fundamentally rooted 
in the idea of nature as being separate from society and 
culture, there are ways of questioning it, of being more 
aware of its coloniality. This means moving beyond such 
separations and rethinking the question of encounter 
among different world s, in term s of what I would say, 
following some scholars, the renegotiation of the oikos, 
which is not given, something that is already there as 
a common house that we have to renegotiate, but is 
something that we have to put together piece by piece. 

Here the Hwe" of this renegotiation is also put into 
question, something that needs to be put together piece 
by piece. In this act of assembling you have overlapping 
spaces, you have spaces that do not overiap, and it is 
often very difflcult to translate them. There are some that 49 
can be translated, and this is an adventure that moves 
at the level of our lives. In other words, a decolonial 
perspective is no longer a perspective from a bird's eye 
view, or from a view from nowhere, but is one that moves 
at the same level, it is the perspective of the worms eye 
view. You do not have a map, you do not know where you 
are going, you are merely putting the pieces together as 
you move, and you must deal with tensions, conflicts, 
differences, including differences in power. This is a 
very challenging and much more interesting way of 
rethinking how the different "weu or ~wes~ can fmd ways 
of inhabiting the different worlds. 

RK: You mentioned decolonizing ecology; how would you 
characterize the relationship between decoloniality and 
the arguments for degrowth? 

OM: lthink it is a very important task to construct and build 
that connection. I would say it means two things. First of all, 
the word decoloniality or decolonization today is used alittie 
bit too much, that is, too generally or as ametaphor, and we 
have to be careful not to use it only that way. Decolonization 

1 Rok Kranjc •• ~toparski vodnik po pjuriverzumu•• 5. april (2019). Dostopno prek: https:llradiostudent.si/kultura/odprtHermin,za·kulturo/%C5%A 1toparski·vodnik· 
po·pluriverzumu (10. 4. 2019). 
2 P!uriverse: A Posf-Developmenl Dicfionary. ur. Ashish Kothari. Ariel Salleh. Arturo Escobar, Federico Demaria in Alberto Acosta (Columbia: Columbia University 
Press, še ni izdano). 



or decolonizing requires material restitution in the first place. 
This does not mean handing out money to people, because 
again that reproduces the neoliberal narrative. It might 
imply this, but foremostly it implies giving people backthe 
control over the material conditions of their common living, 
or what some, especiallyfrom an indigenous perspective, 
call1ivelihood sovereignty. lthink that degrowth can be 
instrumental here as an ally to other existing movements 
all over theworld. It is not about exporting degrowthas we 
have exported growth, it is about creating alliances with 
other movements, such as the global environmental justice 
movement, radical ecological democracy etc. Degrowth 
is about making space, right, degrowing in order to make 
space for others, and this can link very strongly with material 
restitution in that sense. Secondly, the term decolonization 
is used in the sense of decolonizing the imaginary from the 
pervasiveness of the neoliberal model and the neoliberal 
narrative. This is what has been done a lot in the degrowth 
discourse, how to decolonize the social imaginary, and I 
think it is very important, but it has to be linked with the first 
meaning of decolonization. 

RK: Degrowth inevitably implies some kinds of theories 

of change, theories of transitians and transformatians. 

50 
On the one hand we have Erik Ol in Wright's idea of real 
utopias and emancipatory social transformation theory. 
On the other, we have socio-technical transitians theory, 
with its own speciflc outlooks on agency and change. 
Then there is the question of experiential interventions, 
such as in terms of experiments in speculative flction 
and design as tools for radical change. None of these 
theories exist in a kind of normative vacuum, of course, 
but are linked to some nations of the good life, of 
possibility and desirability, sometimes in an explicit way, 
other times not. What would you outline as key ideas and 
frameworks for changing our ideas about change itself? 

8M: lthink there are a great number of different entry 
pOints, and every one of us focuses on certain aspects. 
lthink that changes, or transformations, which is a word 
that I prefer to use, have to happen simultaneously at 
at least three leveis: the level of institution s, the level 
of practices and the level of imaginaries. lunderstand 
institutions as being very close to practices, as something 
we might call coagulated practices, that is, practices that 
have solidifled over time and now appear somehow less 
open or flexible to change. In that sense they are collective, 
and coagulated. I am interested in theinterplay between 
collective practices and imaginaries, so, in other words, 

how different practices that are performed in a certain 
context can open up spaces for alternative imaginaries, 
while at the same time alternative imaginaries can 
legitimize and enable alternative practices. 

ln particular, l think it is interesting to look into how this 
plays out under the version of neoliberalism strongly active 
in the so-called ~Global North~. Of course, neoliberalism 
operates differentiy in different contexts. It is interesting to 
look into how this form of neoliberalism has reached alevel 
of such pervasiveness that it is comprehensive of all our 
practices, desires, emotions; how it quiteliterally feeds on 
living energy, not only on life and on natural resourees, but 
also on the energy of our emotions and desires. lthink this 
is an important aspect to consider. Whenconsidering that, if 
true, I sometimes make a parallel between the way in which 
neoliberalism operates as this kind of soft framing of the 
environment, operating through rewarding and sanctioning 
so that it is very hard not to conform to the neoliberal 
expectations, and theneoliberal expectations are not just the 
narrative of growth, as ~moreu, but also the narrative of better, 
the narrative of self-enhancement, of self-improvement, of 
investing in oneself. There are ways in which, especially 
in the USA, all these narratives of mindfulness and 
compassion are very strongly appropriated by the neoliberal 
framework, because in the end it is about being mindful and 
compassionate, in order to be more productive, ultimately. 
And there is a danger to that narrative when we talk 
about transformation, because in many discourses about 
transformation, there is always this normative positivity. 

This is why it happens a lot of times when I talk about 
degrowth in the US, people tell me: kOh this is so negative, 
this is never going to work as a path for transformationH, 
or "I1's never going to work for social movements~. We 
need positive thinking, we need a positive term. And I 
think this is the powerful message of degrowth, not that 
it is negative, but that it does not play with the same 
argument of this narrative of self-enhancement, or of 
making it better, of thinking positively. It is about reversing 
the narrative and moving towards a different narrative, 
liberation, decolonization from that pervasiveness of the 
neoliberal story. 8ecause of that pervasiveness, what 
lthink is very important, among other things also for 
a theory of change, is really looking toward subversive 
ways of undoing neoliberal subjectivity. So undoing 
the way in which we understand and are supposed to 
understand ourselves, the ways in which we are supposed 
to desire. To focus on really understanding our desires 


and our expectations. And the link between practices 
and imaginaries is very important here, because we have 
to experiment and create spaces in which we can feel, 
experience and experiment with other modes of being. 
with other possibilities of living, according to other 
desires that we reappropriate in a way. 

More recently I have started learning a lot from black 
movements and black resistance in the US. I find it so 
interesting the way in which, especially, I cannot say black 
feminists because the term feminism is problematic, 
white liberal, but, they are using the power of the story, the 
power of speculative flction to create alternative utopias, 
and they are using the part of the narrative to open up 
spaces for radical alternative imagination. And this is 
incredibly strong as a way of relearning, of reappropriating 
imagination, of imagining beyond what seems to be 
possible and is considered to be the only possible path. 
We have to really move into imagining the impossible 
to break the ~TINA~ narrative, the narrative of ~There Is 
No Alternative~ to the neoliberal framework. And so I 
think that this micro-form of collective and subversive 
resistance creates a space for alternative experiments. 

Ido not think that this is the whole story for change, but I 
do thinkwe need this in order to start seeding alternative 
possibilities for the future. I do not think that these 
experiments are something that can be upscaled, but I do 
think that they can be networked in akind of horizontal level 
of alliances, and that this can create a different space of 
imagination and adifferent space for radical alternative forms 
of life and of living together.1 also think that what is important 
in these experiments is that they are collective. Not that it is 
bad to have change at the level of individual practices, but 
this aga in plays right into the mainstream neoliberal narrative 
of changing oneself. It is not subversive and it is not really 
transformative. So it is thecollectivity of these practices that 
really creates aspace for care, and for experimenting with 
different,utopian relationships across gender, race, class, etc. 

RK: Regarding the question of scaling, there is an 
interesting perspective developed by some scholars that 
talks about three levels of scaling. Scaling up in their 
framework in essence means influencing policy_ Scaling 
out means replication and iteration in different contexts, 
and scaling deep refers to transformations at the level 

of hearts and minds.l Now you could poke holes in Ihis 
framework too, and some also speak of scaling in terms 
of the ways in which initiatives can change the initial 
conditions they and other initiatives develop under.4 So 
perhaps the concept of scaling innovations might yet 
hold some untapped potentiais. 

Moving on, at this point I propose we delve into the 
realm of the more utopian and the speculative. Could 
you perhaps share your own personal glimpse, a 
pre-experience of everyday life within areal-utopian 
pluriverse? What would your heterotopia in Ihis majestic 
pluriverse look like? Something along those lines ... Or 
perhaps a reflection on the very question itself? 

BM: It is very diff,cult for me to break it down to my daily 
experience, because of the conditions under which I live. I 
live in acountry in which it is very difficult to even have the 
time for alternatives. Because thepervasiveness of neoliberal 
culture is so far strongerthan I have ever experienced. 
compared to when I was in Europe for example. So it has 
been a struggle since moving here. But I also know that there 
are very important issues of resistance and very well working 
spaces that I am stili trying to explore. I had some important 
experiences, glimpses of utopian possibilities,utopian futures. 
One was back in Germany duringthe preparation of the 
International Degrowth Conference in Leipzig in 2014.sThe 
experience of that process was amazing, it was agenuine 
collective. We decided to use methods of consensus-oriented 
decision-making.lt was abig group of people meeting 
regularly, and something almost magical happened at a 
certain point,at which you really started, with all its conflicts, 
contradietians and tensions, to anticipate possibilities of a 
different life. Care was an essential moment in our meetings 
and at no point did we ever consider the speed at which we 
would make adecision to be more important than the process 
through which we will get to adecision. Reciprocal care, 
collective sharing, cooking, some elements of daily life. There 
were moments that were very important in demonstrating that 
something different can be possible. And of course with all its 
contradictions, the group was very white, European. We had 
that self-reflection at the end, and realized we did not manage 
to have amore diverse group for example. 

Ihad asimilar experience here last year with agroup of 
students. We decided to organize an activist conference, 

3 Darcy Riddell in Michele'lee Moore, :oScaling Our, Scaling Up, Scaling Drep: Advancing Systemic Sociallnnovalion ane/lhe learning Processes lo Support it. 
(Prepared forthe J. W. McConnel1Family Foundation and Tamarack Institute, 2015) 
4 Tulloch, Gord. :oProblematizing Scale in the Social sector (1): Expanding Conceptions', 30. januar (2018). Dostopno prek: https:/linwilhforward.com/2018/01l 
expanding·conceptions·scale-within-social·sector/ (1 O. 4. 2019). 
5 https:l/www.degrowlh.info/en/leipzig·2014/ 



which we called Opening Space for the Radical lmagination.6 lt 
was another amazing experience of working together against 
a lot, to prepare something like that with a minimal budget. 
The interesting part was that the peoplewho attended the 
conference were incredibly responsible. We did not have much 
money to prepare food, to offer food to the participants, so we 
made our own food. We needed help and people immediately 
jumped in to help. It was avery interesting experience, in 
terms of the types of people who participated, and it was an 
experience of communality. It was 3 days in which, indeed, 
there was akind of glimpse of possible utopian futures and 
alternative desires. Theawareness of difference, this is what 
I really enjoyed of that experience. I realize I keep saying the 
word~weH, but this is a problematized we.There was not one 
"weW "weH were constantly reframing and reshaping this we,

, 

who is in and who is out, and what are the contradictions 
regarding tha!. At the level of the praetiees, not by talking or 
doingtheory, but really by coming together, being active in 
different ways. We made the buildingsaccessible to people 
on wheelchairs, and everyone participated in reframing and 
reshaping the set1ing. lthinkthiswas very important as an 
anticipation of alternative possibilities. 

I remember there was a discussion about reimagining 

52 
gender, and the person who had proposed to facilitate 
the workshop could not come at the very last minute. 
As people had already gathered in the room, they just 
started reimagining gender, and they came up with the 
most amazing ideas that were embodied in their daily 
practices as well. And that was an interesting experience, 
and people really went home with a sense of being 
empowered for doing things in their daily lives. I know 
these two experiences I am talking about are stili related 
to very isolated moments, and I wish I had more in my 
daily life. I have alittie bit of that, because I live in a very 
small community, I am sharing a house with other people, 
and we are trying as much as possible to have a lower 
impact. But it is extremely hard to live where not having 
a car implies not being able to go to places; the public 
transportation system is very badly structured. So I am 
really noticing how important infrastructural elements are 
to frame the ways in which people relate to one another. 

RK: Indeed, it is sometimes the little moments that give 

us hints of other ways of being. 

BM: And it is really difl,eult to keep talking about these 

6 https:I/www.oregonimagines.com/ 

things, I find this the biggest challenge. I talk a lot about 
concrete utopi as, alternative imaginaries and the good 
life, but lalmost never sen se that in my daily life. And 
this is much due to the context in which I live, being 
constantly evaluated, needing to prove oneself constantly, 
an unhuman space, but at the same time I want to be in 
this space, because lthink here it is possible to change 
something. If I decided to go to Germany, life would 
immediately be easier, as there are settings there that 
enable that easiness. Starting with the health system. 

So here if I go backto theimportance of institutional framing, 
andin relation to thediscussionon basic income; I am not 
sure if basic income is asolution, but I am interested in 
the project of dotation Inconditionnelle d'autonomie, or the 
unconditional autonomy allowance, which would combine 
basic income with access to fundamental entitlements, like 
shelter, health, education, etc.That would be an interesting 
idea, in combination with a ratio for the maximurn income. But 
thisgoes beyond just the idea of the basic income as such. 

RK: On that front I have some ideas as well, in terms of a 
universal basic services model some are working on,7and 
anchoring that in a basic income scheme not based on 
flat currency, but on a kind of living indicator of the actual 
resources, energy,' the societally recognized work that 
goes into production, maintenance, etc. You do not pav in 
money, with potentially many subsidies and externalities 
behind it, but you paV the price in terms of resources 
that went into production, compared to the availability of 
these resources, globally, regionally and locally and with 
respect to other resources. This socioecological currency 
that acts as an indicator as well could be the currency that 
determines a basic income. And also tackling head on the 
big issue of redeflning work and how we engage with it is a 
must in this formulation. But yeah, we are starting to open 
a lot of Pandora's boxes at this pOint. 

BM: But rethinking work, what work is and how it is 
distributed in society is one of the biggest challenges, 
right, especially across gen der, class and race. lthink 
this is one of the things that we need more. Sometimes I 
miss that in the degrowth discourse. That attention to the 
~weH and who is assumed to be the "weW and who is not 
part of the ~weH that is framed. But you know, there are 
contradictions everywhere, so it is hard to avoid them. 

Rok Kra njc 

7 https:l/www.ucl.ac.ukJbartlett/igp/sites/bartletVflles/universal_basic_services_"_thejnstitute_for_global_prosperity_.pdf 
8 http://neweconomics.org!2013/02lenergising·money/ 


ENOCELICNOST +KOMUNIKACIJA = 
so vecinoma sestavljeni iz vode, polisaharidov, lipidov, 
proteinov in tudi deoksiribonukleinske kisline (DNK), ki

MNOGOCELICNOST 

so jo v okolje »sprostile« bakterije ob celicni razgradnji. 

Bakterije tako s svojo prisotnostjo tvorijo strukturo,

Komunikacija je pomemben del vsakdana. Z njo 
obenem pa jo z izlocanjem snovi tudi soustvarjajo.

zacnemo že zjutraj, ko svojim dragim zaželimo uspešen 
Omenjeni sestavni deli omogocaj06 zadrževanje vode

dan. Nadaljujemona fakulteti oz. v službi, ko želimo s 
ter posledicno delovanje encimov in izmenjavo DNK 

pogovorom priti do skupnega cilja ali rešitve. Dodatno 
med bakterijami, so vir hranil, omogocajo adhezijo oz. 

pomoc nam nudijo številna družbena omrežja, ki nam 

pritrjevanje bakterij na površino in izmenjavo ionov.

tako ali drugace približajo bolj ali manj oddaljene osebe 
Mikroorganizmi tako z izlocanjem snovi ustvarijo svoje

-tako z njimi ohranjamo stik. Ceprav velikokrat mislimo, 
lastno okolje, ki jim omogoca preživetje v neustreznih

da je komunikacija prisotna samo pri ljudeh (in živalih), je 

pogojih. Zanimivo je, da lahko v teh mikrookoljih

znacilna tudi za rastline in nam nevidne mikroorganizme. 
najdemo dva pojava: prvi nakazuje na heterogeno

Vsak nacin komuniciranja med živimi osebki ni glasen oz. 
sestavo bakterijskih populacij, drugi pa na »izkorišcanje«

sploh slišen; dovolj je že nekaj signalnih molekul, ki lahko 
medsebojne pomoci -nastanek goljufov.

dolocenemu organizmu povedo marsikaj. 
Peter Hannes7 je s sodelavci preiskoval razpadanje

Znanstveniki se v zadnjem casu pospešeno ukvarjajo 
organske snovi, katere prednost je heterogena sestava, 

s pojmom sociomikrobiologija\ ki opredeljuje vedenje 
ki jo najdemo predvsem v naravnem okolju, saj se pri

mikroorganizmov v okolju oz. njihovo medsebojno 
raziskavah osredotocamo predvsem na eno vrsto. Tako je

komunikacijo. Mikroorganizmi morajo dogajanje v svoji 
bilo ugotOVljeno, da je heterogena sestava prej prednost kot

okolici stalno spremljati; le tako »vedo«, ali so razmere 
slabost, saj posamezne vrste zasedajo svoje niše, si tako

dovolj ugodne za deljenje celice ali neugodne, zaradi 
ne konkurirajO in omogocajo boljši izkoristek danih razmer. 

cesar se tvori spora (oblika, namenjena preživetju težkih 
razmer). Signalne molekule2, ki jih zaznavajo, so odvisne Ce želimo raziskati vprašanje obstoja goljufov v populaciji, 


53 

od posamezne skupine bakterij, v grobem pa jih delimo na 
si moramo najprej zastaviti dve temeljni vprašanji, ki so ju 

elektricne in kemicne signale. Elektricni signali so ustvarjeni 
raziskovali v clanku »Density-dependent fitness beneflts in 

z elektricnimi pulzi, medtem ko kemicne signale predstavljajo 
quorum sen sing bacterial populations«8: prvo vprašanje je 

vecinoma zapletene in vecje molekule, kot so acil- 
bilo, ali se opazi od gostote odvisna prednost populacije, ki 

homoserin laktoni, oligopeptidi, furanoni ... Oba tipa signalov 
uporablja medsebojno komunikacijo; drugo pa, ali se lahko 

mikroorganizmi zaznavajo z membranskimi receptorji. 
»izmeri«prednost, ce se populacija odzove, ko je celic vec. 

Mikrobne komunikacije tako prenašajo informacije med 
Najprej so se torej vprašali, ali kolicina signalov (potrebnih 

mikrobnimi celicami in omogocajo t. i. kooperativna vedenja, 
za komunikacijo) vpliva na številcnost posameznih celic, 

ki omogocajo lažje preživetje celotne populacije. 
nato pa še, ali se taka prednost lahko »izmeri«. Rezultati 
so pokazali, da je skupinsko izrabljanje substrata bolj

Zaradi lažjega raziskovanja in ponovljivosti rezultatov 
uCinkovito pri vecji celicni gostoti, kar posledicno pomeni

so raziskave3 do sedaj vkljucevale predvsem istovrstne 
boljšo rast. Komunikacijska povezava med celicami je

bakterije. Strokovnjaki so ugotOVili, da lahko bakterije4 
najboljša, ko je v okolju vecja celicna gostota. Ce je torej

s svojimi mehanizmi ugotovijo kolicinsko prisotnost 
prisotnih vec celic, se hranila lažje porabljajo, kot ce jih je

bakterij sorodnih vrst in ob ustrezni kolicini tvorijo 
manj, in celice med seboj lažje komunicirajo.

posebno tvorbo, imenovano biofilm. Biofilm si najlažje 

predstavljamo kot sluz, v kateri so mikroorganizmi (le 
Velikokrat morda mislimo, da je goljufija domena 

da jih ne vidimo), pri cemer se debelina sluzi lahko 
cloveštva, vendar lahko najdemo podobne razlicice tudi 

giba od nekaj milimetrov do vec centimetrov. Biofllmi5 
pri mikroorganizmih. Ceprav spada tvorba biofilma med 

1 Matthew R. Parsek in E. P. Greenberg, ~Sociomicrobiology: the connections between quorum sensing and biofilms_, Trends in microbiologr 13, št. 1 (2005): 27-33. 

2 Kai Papenlort in Bonnie l. Bassler. »Quorum sensing signal response systems in Gram-negative bacteria_, Nature Review Microbiology 14, (2016): 576-588. 

3 Paul B. Rainey in Katrina Rainey, .Evolution ol cooperation and conflict in experimental bacterial populations«, Nafure 425, (2003): 72-74 

4 Veeina raziskav je narejena na modelih bakterij, zato bodo v nadaljevanju omenjene predvsem bakterije 

5 Steven S. Branda in ostali: .Biofllms: the matrix revisited«, Trends in microbiology 13, št. 1 (2005): 20-26. 

6 J. Wiliam Costerton in ostali: oBaeterial biofllms in naMe and disease_, Annual Review of Microb/%gr, št. 41 (1987): 435-464. 

7 Peter Hannes in ostali, »Multilunctionality and Diversity in Bacterial Biofllms-, PloS ONE 6, št. 8 (2011): 1-8. 

8 Sophie E. Darcth in ostali, . Density-iJependent fitness benef,ts in quorum sensing bacterial populations«PNAS 109, št.21 (2012): 8259-8263. 


1. i. kooperativ na vedenja mikroorganizmov, pa se -tako kooperativnosti in virulence patogenih mikroorganizmov 
kot v vsakem sistemu -najdejo tudi goljuf!. V populacijah (saj ima privzem železa s sideroforji pomembno vlogo pri 
se tako lahko nahajajo posamezne celice, ki ne izlocajo povecanju dejavnikov virulence). 
skupnih dobrin, a vseeno izkorišcajo bonitete skupnosti. 
Rojenje oz. skupinsko premikanje najbolje poznamo pri 
V clanku »Cooperation and conflict in quorum-sensing 

živalih, npr. pri cebelah, vrabcih, ribah ... Pri ribah in pticah 
bacterial population«9 avtorji tako ugotavljajo, da goljufl 

je vidno v obliki jat, ki se premikajo skupaj. Manj znano 
uporabljajo skupne dobrine, a jih sami ne sintetizirajo 

pa je, da je to poznana oblika socialnega vedenja tudi pri 
in ne vracajo v okolico. Posledicno se goljufl lahko zelo 

mikroorganizmih. Pri živalih SO'2 z matematicnimi modeli 
namnožijo, kar lahko ogrozi celotno skupnost, saj ni dovolj 

predpostavili, da roj, sestavljen iz posameznikov, sledi 
dobrin za vse celice. Hkrati ugotavljajo, da je uspeh goljufov 

trem pravilom: 
odvisen od njihovega števila v populaciji. 


1. premikaj se v isti smeri kot sosed,
Bakterije s svojimi receptorji zaznavajo kolicino skupnih 
dobrin, in ce pride do konstantnega pomanjkanja teh dobrin, 2. ostani blizu soseda, 
jih zacasno prenehajo sintetizirati, kar omeji razrast števila 


3. izogibaj se trcenju. 
goljufov. Goljufl tako sicer preživijo, a nikakor ne morejo 
Ce se živali premikajo hitro in iznenada, da se izognejo

prerasti števila »normalnih«bakterij, saj razrast goljufov 
plenilcu, se bakterije13 premikajo veliko pocasneje

pomeni tudi njihov propad (ker jim zmanjka skupnih dobrin, 
in navzven proti substratu/hranilu. Pri premikanju

ki jih sintetizirajo »normalne«bakterije). 
uporabljajo bicke, nekakšne izra stke v obliki repkov, ki 
Poleg tvorbe biofilma spada med kooperativna vedenja 

se premikajo v (obratni) smeri urinega kazalca in tako 
mikroorganizmov tudi sinteza sideroforjev. Sideroforji'° 

premikajo bakterijo naprej ali nazaj (odvisno od smeri 
so molekule, ki omogocajo proizvajalcu (npr. bakterijam, 

vrtenja). Bakterije si olajšajo rojenje še s produkcijo 
glivam ali algam) pridobivanje železa iz okolja. Ta kovina 

surfaktantov -molekul, ki omogocajo lažje polzenje, 
namrec omogoca številne encimske reakcije, a je v okolju 

saj zmanjšujejo staticno napetost med površino in 
54 prisotno železo v vodi slabo topno. Mikroorganizmi 

bakterijo. Oblika rojenja ni odvisna samo od bakterije, 
so tako razvili sideroforje, ki jih izlocajo v okolje in 

ampak tudi od gojišca. Daria Julkowska14 je s sodelavci 
tako tesno vežejo železo za prevzem v celico. Tudi 

preiskovala vpliv sestave gojišca na vzorce rojenja 
sideroforje si najlažje predstavljamo kot neko sluz, ki jo 

naravnega in laboratorijskega seva. Ugotovili so, da 
sprošca mikroorganizem v okolje, a jo kasneje posrka 

naravni sev za razliko od laboratorijskega zelo hitro in 
vase. Venem izmed prvih clankovl1 , ki so obravnavali 

simetricno roji. Avtorji pripisujejo zmanjšano rojenje 
kooperativno sintezo sideroforjev, je bila uporabljena 

laboratorijskega seva pomanjkanju sinteze surfaktanov, 
bakterija Pseudomonas aeroginosa, saj sintetizira 

saj jih ta sev ne sintetizira. Da bi svojo domnevo potrdili, 
sideroforje in je že v splošnem zelo dobro raziskan 

so v laboratorijski sev vstavili sintezno pot surfaktina in 
modelni organizem. Avtorji so dokazali svoja pricakovanja, 

ugotOVili, da sev sicer raste hitreje, a še vedno ne enako 
da je produkcija kooperativnih sideroforjev vecja pri bolj 

hitro kot naravni sev. Surfaktin ima torej res pomembno 
sorodnih sevih. Hkrati so prišli do zanimivih ugotovitev, 

vlogo, a so v ozadju še drugi elementi, ki vplivajo na rast. 
da lokalno tekmovanje vpliva na zmanjšano produkcijo 

Rojenje'5 omogoca mikroorganizmom premikanje proti 
sideroforjev ter da ocitno obstaja povezava med 

vecji koncentraciji hrane, odmikanje od antibiotikov in 
sorodnostjo in tekmovalnostjo. Torej cetudi so bili sevi 

zasedanje novih površin. Surfaktin rojenje pospešuje. 
zelo sorod ni, so bili v dolocenem mikrookolju medsebojni 
tekmeci in posledicno je bila sinteza sideroforjev manjša. Ljudje se sporazumevamo z besedami, mikroorganizmi 
Ce povemo bolj na splošno, tekmovanje je po vsej pa glede na trenutna znanstvena dognanja 
verjetnosti evolucijsko bolj pomembno, sploh pri razvoju sociomikrobiologije s signalnimi molekulami. Omenili 

9 Stephan P. Diggle in ostali, . Cooperation and eonfliet in quorum·sensing baeterial populations_, Nature 450, 12 (2007): 411-414. 

lOJ. B. Neilands, .Siderophores: Strueture and Function of Microbioal lron Transport Compounds., The journal of Biologkal Chr:mis/'Y 270, št. 45 (1995): 26723-26726 

11 Ashleigh S. Griffin in ostali, .Cooperalion and competiotion in pathogenic bacteria., Nature 430, (2004): 1024-1027. 

12 Vuxin Chen in Theodore Kolokolnikov, .A minimal model of predator -swarm interactions_, Journal of Royal Society Interface 11, št. 94 (2014): 2-10 

13 Daniel B. Kearns, .A field guide lo bacterial swarming motility_, Nature Reviews Microbio/ogy 8, (2010): 634-644. 

14 Daria Julkowska in ostali, .Comparitive analysis of the development of swarming communities of Bacillus subtilis 168 and a natural wild type: Critical effect of 

surfactin and the compostion of the medium«, Journal of Bac/erio/ogy 185, št. 1(2005): 65-76. 

15 Daniel B. Kearns in Richard Losick, .Swarming moti!ity in undomesticated Baciljus subtms«, Molecu/ar microbio/ogy 49, št. 3 (2003) 581-590. 


smo biofilme, goljufe, sideroforje in rojenje; skupna 
lastnost teh procesov je potreba po komunikaciji z 
namenom skupinskega preživetja. Spreprostimi celicnimi 
receptorji, ki zaznavajo doloceno signalno molekulo, se 
sprožijo kaskade16 celicnih reakcij, ki eni sami celici/ 
organizmu »povedo«, kakšno je zunanje okolje, da se 
lahko primerno odzove nanj in celo sodeluje pri tvorbi 
veccelicne skupnosti, npr. biofilma. Komunikacija je 
pomembna tudi pri skupinskemu privzemu hranil: zgoraj 
sem predstavila pomembnost sideroforjev in raziskavo, 
ki je dokazala, da vecja kot je gostota sideroforjev, vecji 
je privzem. Bakterije imajo tudi zmožnost skupinskega 
premikanja proti vecji koncentraciji hranil -imajo 
zmožnost rojenja, takšno premikanje pa si lahko celo 
olajšajo. Vsi našteti nacini medsebojnega sodelovanja so 
možni samo, ce je v okolju zadostna gostotaHosebkov, 
saj je skupno delovanje bolj ucinkovito kot delovanje 
posameznega osebka. Mikroorganizmi so tako razvili 
medsebojno sodelovanje, ki jim ne omogoca le preŽivetja, 
temvec boljši izkoristek danih razmer. Ce se zavemo, da se 
ocenjuje18 nastanek mikroorganizmov na cas pred 2,3-3 
bilijoni let in vzamemo v obzir, da prvi enocelicarji verjetno19 
še niso sintetizirali signalnih molekul (sploh ker je njihova 
sinteza zahtevna20 in so poslednicno potrebni zahtevnejši 
zapisi za sintezo), je mikrobna komunikacija še vedno 
zelo osupljiv napredek. Kot posamezniki so enocelicarji, 
skupinsko pa lahko tvorijo mnogocelicne strukture. 

Ob besedi napredek velikokrat pomislimo samo na 
napredek družbe, cloveštva, tehnologije itd. ter redko na 
napredek drobnih bitij, ki jih je veliko vec kot živali (med 
katerimi smo tudi ljudje) in rastlin ter dejansko krojijo naš 
svet. Osebno se mi zdi zavedanje o komunikaciji med 
mikroorganizmi nekaj izjemnega. Z raziskavami, ki se šele 
sedaj, po približno 150 letih od odkritja mikroorganizmov, 
osredotocajo tudi na pomen in izkorišcanje njihove 
komunikacije, se poznavanje tega podrocja šele zacenja. 

Martina Podgoršek 

16 Jenee N. Smith in Brian M. M. Ahmer, .Oetection of Other Microbial Species by Salmonella: Expression of the SdiA Reguion., Journal of Bacferiology 185, št. 4 

(2003): 1357-1366 

17 Ruth Danials in ostali, .Quorum sensing and swarming migration in bacteria<, FEMS Microbio/ogy Reviews 28, št. 3 (2004): 261-289. 

, 8 Massimo Di Giulio, •The Universal Ancestor and the Ancestor ol Bacterial were Hyperthermophiles., Journal ol Molecular Evolution 57, št. 6 (2003): 721-730 

, 9 Zaradi casovne razdalije takšne trditve težko potrdirno ali ovržemo, so pa zagotovo vredne razmisleka. 

20 Papenlort in Bassler, .Quorum sensing', 585. 


56 



Tribuna 

List študentov ljubljanske univerze 
60, letnik, 770. Tribuna (posebna izdaja Napredek in razvoD, oktober 201 9 


Datum izida prve številke: 8. december 1951 
Zapis v razvidu medijev Ministrstva za kulturo: zaporedna številka 1492 
ISSN (International Standard Serial Number): 0041 -2724 

Izdajatelj: ŠOU v Ljubljani 

Kersnikova 4/ Pivovarniška 6, 1000 Ljubljana 
Telefon: +3861 4380200 
Faks: +386 1 4380202 
Elektronski naslov: info@sou-Ij.si 
Maticna številka: 5133734 
ID za DDV: SI55049745 
TRR: SI56 0201 0001 8933202 


Za izdajatelja: 
direktor: Andrej Klas inc 
predsednica: Mubina Vrtag ic 

Uredništvo: 
Kersnikova 4 / Pivovarniška 6, 1000 Ljubljana 
Elektronski naslov: tribuna.urednistvo@gmail.com 
Spletni naslov: www.tribuna.si 

Clani uredništva: 
odgovorna urednica: Ana Pavlic 
gostujoca urednika: Marike Grubar in Nejc Jordan 

Likovna urednica: Mihaela Romanešen 

Oblikovanje: Tandem Design 
Naslovnica: Tandem Design 
info@tandemdesign.si 

Programski svet 
Damjan Vinko 
Klemen Balanc 
Jernej Kaluža 
Aleš Šteger 
Ana Pavlic 


lektura: Urška Honzak 

Naklada: 500 izvodov 

Izjava o avtorstvu: 
Tribuna je izkljucno avtorsko delo študentov, ce ni drugace navedeno. Tribuna izhaja pod licenco Creative Common s, ki nas avtorsko 
zašciti, hkrati pa omogoca, da dolocimo pogoje, pod katerimi dovolimo uporabo naših del. Uporabo del dovoljujemo ob priznanju 
avtorstva po principu ime priimek / Tribuna za nekomercialno rabo v nespremenjeni obliki. Podrobnosti licence so dostopne na 
www.creativecommons.org ali na Inštitutu za intelektualno lastnino, Streliška 1, Ljubljana. 



./ 
------~ 
./ 
------~