List 41.
Gospodarske stvari.
Kaj ima kmetovalec najpoprej storiti, ko
mu živinče zboli.
Domača živina časih nagloma in jako nevarno zboli. V naglici ni mogoče po živinozdravnika, ko bi ravno v občini stanoval. Zatorej je prisiljen, da posestnik sam pomaga, kolikor zna in more. V to svrho stori najbolje, da pogleda, kaj da zbolelemu živinčetu prav za prav je, kje ga boli, ali je zunaj ranjeno ali ga muči znotranja bolezen.
Če je spoznal vzrok bolezni in se da odstraniti, naj stori takoj, na pr., skalico naj potegne iz rane ven, če se je žival oskalila. Vselej pa to ni mogoče, akoravno je vzrok znan, na pr. če je povžita bujna detelja živinče napihnola. V takih slučajih se mora slabim posledkom in učinkom storjene nesreče kolikor mogoče v okom priti, da se vse vendar na hujše ne sprevrne.
Prvo vodilo tukaj je: privoščiti živinčetu zbolelemu miru; ne smemo ga torej dalje vpregati. Nastlati se mu mora mogoče debelo in mehko in čez truplo vreči odejo. Če je videti, da žival še rada žre, naj se jej ne da parkrat čisto nič ali zelo malo, nikoli pa, kolikor bi zreti hotela. Malo stradanja časih samo pomaga. Piti pa se naj živinčetu večkrat ponudi, najbolje studene vode. Skrbeti je tudi za čisti, zdravi zrak v hlevu, pregorko ne sme biti v njem. Kedar sumimo, da je žival okužena, treba jo takoj od drugih živinčet prezapreti. Sploh pa se ravna po kakšinosti bolezni, katera se je živali lotila.
Odsvetujemo pa rabiti sredstva, s katerimi žival samo mučimo, pa Jej nič ne pomagamo, pogosto še prav škodujemo. Čudno le je, da se jih ljudje tako čestokrat še poslužujejo, na priliko, če konju, ki jesti neče, kraste na nebu z žarečim železom žgejo, ali če se ga loti kolika, mu žganjice ali celo trpentinovca po hrbti razlijejo in užgejo, ali pri dozdevnem zadr-žavanji scavnice kobili v sramnico popra naspo, konjem, če jih očesa bolijo, tretjo trepavnico porežejo. To je golo mučenje živinčet.
Posebno svariti moramo proti vlivanju tekočina-stih zdravil živali zboleli skoz nos in gobec.   Mnogo .
živinčet je vsled tega uže poginilo, ki bi bila brez neumnega vlivanja dobro okrevala. To se godi rado konjem, zlasti če se jim po tem takem nerazkrojljivih tvarin zaleti v sapnik in pljuča; smrtonosna pljučna vnetica je gotovi učinek takega nespametnega postopanja.
Marsikateri posestnik, ki ne ve, zakaj mu je žival zbolela, rabi vsakojakih zdravil rekoč: če ne pomaga, pa tudi ne škoduje. To je zelo kriva misel, pogosto še pa zelo neumna; na primer: večkrat je zelo malo puščanje na žili smrt povzročilo, zatorej je povprek bolje zboleli živali nobenega zdravila dati, kakor pa nevednemu mazaču dovoliti, da dela, kar hoče.