— 27 - Nekaj iz „ Vesne." O novim letu je začel na Dunaju lepoznanski časopis „Vesna" v češkem narečju izhajati. Precej v pervem listu se bere dopis iz Ljubljane, kteriga je neki gospod K. poslal. Ta dopis je splošen pregled in pretres slovenskih spisateljev, posebno pa mladih pesnikov«. V uvodu tega sostavka obljubi dopisatelj, da bode s časom dela slovenskih spisateljev bolj natanko pretresal ali kritiziral. Nas ta misel obhaja, da. je kritika vsakimu slovstvu potrebna. Njena imenitna naloga je, zmote spisateljev odkrivati in kaj boljšiga nasveto-vati. Ali prav močno se nam dozdeva, da Slovenci še nismo na tisti stopnji, da bi bilo slovenstvu koristno, nase literarne dela prav prav ojstro soditi, in tiste, ki na taki sodbi skoz rešeto smuknejo, satirično zasmehovati in strastno v blato porivati. Morebiti bi bilo bolje, ako bi se kritikarji mladiga slovenskiga slovstva po načelu slavniga spisatelja L ju de vi t a Vukotinoviča ravnali, ki pravi: ^Kritika treba da je zdrava. U literaturi, koja se razvija, ima biti krotka i prijateljska, svigdar učeča, a nikada zlobna i porugivajuča. Lahko je ono, sto čovek z velikim trudam stvori, smešno na-činiti bez da se tko iz kritike ili (bolje rekuč) iz takvo-ga pasojuilla štagod nauči." Ker je ravno unidan g. T., kteriga mi scer visoko častimo in med naj boljše slovenske prozaikarje štejemo, v ^Ljubljanskem časniku" slovenske pesnike na šem-brano redko rešeto vergel in jih prav po zlatohruškar-eko #) obunkal; bi bilo morebiti dragim slovenskim domorodcem prijetno v tej reči tudi drugi glas zaslišati. Več oči več vidi. Mi čemo toraj taj glas iz „Vesne" posneti in ga svojim slovenskim bratom podati. To storiti nas pa tudi to priganja, kar je rešetarju slovenskih pesnikov sem ter tje tudi kaka očitna zmota iz peresa pljusknila. Tako, postavimo, je očividna zmota, da so ^dolgočasen govor, okoren jezik, dolgi stavki, posiljeni izrazi in nerodno skovane besede, poglavitne znamnja slovenske proze pred letam 1830." Kdor je bral Vodnikovo in Ravninarjevo prozo, komur so v Metelčici natisnjene pisanja znane, ne bo teh besed nikdar podpisal in poterdil. Komur bi se ljubilo omenjene pisarije z resnicoželjnim sercem prebrati, se bo berž ko ne prepričal, daje z Vodnikom tudi slovenski prozi lepša zarja posijala, in da so Vodnik, Ravnihar in veči del pisateljev po pravopisu Metelkovim že pred 1830. letom lepo in gladko prozo pisali. Da je Ravnihar preveč „iv-šast," je res; tudi to je res, da jo včasih enmalo preveč po gorjansko zarobi, ali pri vsem tem je njegova proza vender večidel praviga slovenskiga duha in skoro skoz in skoz prav gladka in kratkostavkasta. Da pa tudi s ?>C belico" poprej imenovane znamnja slabe proze niso ^zginile," nas dolgostavkasti in okorno pisani sostavki, ki smo jih sem ter tje v naj novejših časih brali, živo prepričajo. Tudi nerodno skovanih nam še zdaj ne manjka. Ravno tako je tudi debela zmota, da g. pretreso-vavec našiga verliga Majarja menda med slovenske pesnike šteje. Ako bi bil le uvod Majarjeve „pe-smarice" pazno prebral, bi bil gotovo vidil, da Maj ar ni sam pesem skladal, temuč le stare nabiral. Tudi to moramo opomniti, da nikakor ne moremo zapopasti, in da nam dozdaj še nihče ni videl pove- *) Poglej »Ljubljanskiga časnika« broj 7L ?3. leta 1850. — 28 — dati, zakaj da pretresovavec slovenskih pesnikov v pesniškem dira našiga slavniga Prešerna „nebeškiga pesnika" imenuje. Marsikdo se je že tej besedi smejal. Mi scer Prešerna kakor pesnika visoko spoštujemo, pa vendar skoro ne verjamemo, da bi se mu bilo kdaj sanjalo, da ga bo kak Slovenec kdaj ^nebeškiga pesnika" imenoval. Ako bi mu bil kdo pred kakimi leti to prerokoval, bi se bil gotovo smehljaje po bradi pomuzal. (Dalje sledi.) - 33 - Nekaj iz „ Vesne." (Dalje.) Na Jalje se nam zdi, da je tudi premočen pesnišk duh g. pretresovavca včasih v zmoto zanesel. Tako, postavimo , pravi na jednem kraju v visokem pesniškem zaletu, „da je Vodnikov jezik scerv lep, pa da mu manjka dišave, krasote in cvetja." Človek bi mislil, da mora nos, ki v Vodnikovih pesmih dišave ne čuti, gotovo enmalo nahoden biti. Da je Vodnikova poezija polna naj lepšiga cvetja, je tako belodana resnica, da je ni treba nikomur dokazovati, ki je Vodnika bral. Ravno tako tudi prav teško verjamemo, da tako kakor Vodnik „govori tudi prosti ratar." Le pomislimo na prelepe besede, s kterimi Vodnik svojo prekrasno pesem ??Na Veršacu" konča: Pod velikim tukaj Bogam Breztelesen bit7 želim, Ciste sape sred mej krogam, Menim, de na neb' živim! Blagor nam Slovencem, ako naš „ratar" res tako lepo in nadušeno govori! Da njegov jezik tudi prosti ratar večidel razume, je po naših mislih ravno njegova velika prednost. Še eno prav veliko zmoto ima pretres slovenskih pesnikov, toda zdaj je tudi mi se nočemo odkriti. Ako pa doživimo pripravni čas, bomo na začudenje mnogih tudi to zagrinjalice odmaknili. Slovenci! pomagajte to zmoto izverstnimu g. pretresovavcu slovenskih pesnikov ligniti.-------- To so po naših mislih očitne zmote v pretresu slovenskih pesnikov. Pa morebiti bi se jih še več dobilo, ako bi človek hotel vsako besedico prav do konca gnati. Ali naš namen ni, pretresa slovenskih pesnikov obširno pretresati in nejevoljo tistih nanovo zbujati, ki mislijo, da taki pretresi neslogo med enovoljne brate sejejo in delavnost spisateljev ubijajo. Ce spisatelji namreč vidijo, da neusmiljena kritika še clo naj boljših in naj slavniših spisateljev brez černih bunk ne pusti, se bojo gotovo bali, s svojim trudopolnim plodam na dan. Pa g. pretresovavec nam poreče: Rajši nič, kakor pšenico z režjo. Ali prepričan naj bo, da ima tudi reženec več redivne moči v sebi kakor--------—. Pa pustimo to. Naša misel in gotovo tudi misel mnogih drugih slogoljubov je le, da mi avstrijanski Slavjani sploh, posebno pa mi z nemškutarsko sodergo obdani Slovenci še nismo na tisti stopnji, da bi nas zlatohruškarsko pšicanje svoje stranke ali pa prav ojstro rešetanje, žali bog! še zmiraj diletantnih spisateljev politično kaj okrepilo, ali pa naše mlado slovstvo jako pospe-silo. — Bratje slovenski! bodimo rajši v resnici složni. Usto-pimo se čversto jeden zraven druziga v red, da nas obči vrag ne premaga, Ce sovražnik koga izmed naših napade, priskočimo mu po bratovsko, da pod nepri- jateljsko silo ne omaga. Sebičnosti pa in mnenja po pervom sedežu, naj v naših rajdah ne bo. „Vsi za jedniga, jeden za vse," naj bo naše geslo. Slava jedniga naše stranke, naj bo veselje vsim, in nezaslu-ženiga zaničevanja tudi naj zadnjiga iz našiga kola nikar brez primerniga odgovora ne pustimo. Po tem bo postala naša moč velika, da se bo tresel pred njo pro-tivnik ošabni. Zlasti pa naj bi mlajši verstice domo-rodniga kola, ki so neskončno veselje starših vlasten-cov, nikdar ne pozabile teškiga in nevarniga truda tistih, ki so se že za slavjanstvo borili, ko je še ojstri meč hudiga okrutnika nad njihovo glavo bliskal. Lahko je na visoki gori krog sebe gledati, ali teško je nanjo priklimati! — Gerdo in nehvaležno bi bilo tedaj, ako bi naša bistroglava mladina svoje seršene na tiste dražila , ki so se že njega dni s slavjanstvom pečali, če tudi ne vselej z naj boljšem uspeham. — To so naše misli v kritiki. Drugi pot pa nekaj iz „ Vesne". (Dalje sledi.) - 43 - Nekaj iz „ Vesne." . / (Dalje.) Dokončavši svoj kratki uvod, začne Ljubljanski do-pisatelj „Vesne" svojo razsojo takole: „Taj pot opustim pervaka slovenskih pesnikov Koseškima, in se obernem rajše precej k pesnikam mlajšim. Na per-vem mestu med temi stoji L o vre To man. Njegova domišljija je prederzna, njegove podobe nam kažejo nadušeniga goiečiga mladenča, kteri se po orlovo lete nad oblake uzdiguje. Njegovo naj višje nadušenje nam postavi orientalsko poezijo pred oči. In če se na jedini strani čudimo njegovimu nenavadnimu pesniškimu nadušenju, uname na drugi ljubeznivost njegove besede v nas naj prijetnejše čutila. Vsaka struna njegove lire diha gorečo ljubezen do domovine." »Miroslav Vil h ar, naj plodnejši slovenski spi-satelj, je zavoljo svoje neodvisnosti in zavoljo srečnih privatnih okoljnost, kakor tudi zavoljo svojih bogatih dušnih zmožnost, posebno poklican, da bi poveličeval slovensko slovstvo. Vsako njegovo delo je namenjeno k kakimu dobrimu namenu, postavimo, za obdarovanje naj boljših slovenskih spisov. Vil h ar pomaga tedaj dušno in materialno k povišanju slovstva, kar moramo le hvaležno spoznati. Njegove pesme cikajo k tako imenovanim političkim pesmim. »Koledar", ki je ne davno na svitlo prišel, zasluži pervo mesto. Njegova ^Jamska Ivanka" pripravlja pot slovenski pevoigri. Na-pevi te igre, ktere je tudi on zložil, so prav v slav-janskem narodnem duhu-postavljeni." S pesništvom se tudi Ceguar z velikim uspehom peča. Njegovi prevodi, posebno pa prevod Mosentha-love De bore, slišijo med naj boljše dela. — Mala-vašič, urednik rajnkiga »Praviga Slovenca", tudi ni poslednji ne v izvirnih delih ne v prevodih. Tudi njegova »slovnica za šole" ni brez cene. Vendar je učitelji naših normalnih šol niso poterdili, da bi bila pripravna za šole. — Z rednimi sostavki v vezani in prosti besedi se dobro obnašajo tudi g^. Ledinski, 01 i-ban, Jeran, Potočnik, Hicingar, Kastelic, Svetic, Jeriša, Terdina (poslednji trije so v Be- —— am aliqui dixerunt, inclusam a tergo Galatia, oppidum Ma-stya Milesiorum, deinde Crorana. Quo loco Nepos Corne-lius adjicit Henetos, a quibua in Italia ortos cognomines eorum Venetos čredi postulat. Pis. ču), Poženčan, Valjavec, Zepič, i. t. d. O njih delih pozneje. (Konec sledi.) - 49 - Nekaj iz »Vesne." (Konec.) „Da je slovenski jezik bolj popolnama postal, so posebno pripomogle m nogo brane „Novicetf, ktere ravno 9. leto nastopijo, in pa Ver t ovc, kteri je ravno tako izverstin kakor ploden spisatelj kmetijskih reči." ^Pravniško imenoslovje so doverševali Cigale, urednik ??deržavniga zakonika" v slovenskim jeziku,— prerano umerli Mažgon in pa dr. Bučar, ministeri-alni konci pist in sourednik deržavniga zakonika v slovenskim jeziku, potem dr. Lehman, dr. Krajnc, dr. Škedel, dr. Gosti s a, in pa J. Navratil, urednik „Vedeža" in pa spisatelj slovenske slovnice, ki je ravno zdaj na svitlo prišla in ima poseben ozir na sodniški jezik." „In če prištejemo k tem delam še dela imenitnih gospodov, ki zunaj naše kronovine prebivajo, dr. Miki o žica, Janežiča,dr. Muršeca in drugih, — kdo bo po tem vendar še tako slep, da bo terdil, da slovenski jezik ni izobražen! — Ozrimo se verh tega še na hvalno in nad mero zaslužno prizadevanje slavjan-skiga družtva v Ter s tu, kakor tudi na prizadevanje slovenskiga družtva v Ljubljani, in popra-šajmo se: ali nimajo v tem ljudje, kteri si prizadevajo Slovencem jezik, slovstvo in nazvitek ovirati, dosti priložnosti svojo zmoto spoznati. Zakaj le nevednost mora biti uarok takih napčnih misel in takih krivih presoj." Toliko pove pervi list „Vesne". Drugi pot kaj več, ako bo —dopisatelju K. dopadlo. Lovre Pintar.