Povest iz domačih hribov. 10 »Ne govori tako prevzetno! Na kraju pride tudi tebi kraj. Veronika tudi ni hotela ubogati, dokler je ni doletelo.« »Veronika?« se je silil Anza, da je bil, kolikor je mogel, miren. »Kaj je doletelo Veroniko?« »Nič, nič. Ponoči je lezla gor čez Šmarske peči, čeprav ji je mežnar branil in prepovedoval — pa ji je spodršnilo, padla je in si je nogo izvila in roko zlomila.« »In je umrla?« je zasopihal grofov jagar. »Hvala Bogu, da ne! Daleč pa smrt ni bila, nak. Le malo je manjkalo, da se ni prav do kraja pobila in ubila. Na srečo ni bilo kaj hudega.« »Gašpar,« se je zadrl grofov jagar, »lažeš se. Nočeš mi resnice povedati. Z zvijačo me hočeš uloviti.« Gašpar je zazijal z očmi in z usti, zastrmel je v mladega moža in zmajal z glavo: »Zdaj pa ne vem, kodi ga je. Kaj pa ti je? Ali ti ura v glavi narobe bije?« >Veronika je mrtva! Čul sem, ko so ji za pogrebščino zvonili,« je trdil Anza. »Sanjalo se ti je ali pa se ti še sanja.« »Čez Šmarske peči je padla in se ubila. Zdaj pa naj bi nekdo po nedolžnem bil za to obsojen.« »Nak, zdaj ne vem, ali si ti ob pamet ali se meni meša.« »Saj vem! Po nedolžnem dolžijo nekoga, da jo je potisnil dol, in biriči ga vsepovsod iščejo.« »Aaahaa, zdaj se mi nekaj bliska v možganih. Kak pavliha te je potegnil za nos in ti je natvezel celo strašno storijo. Zaradi tega torej si izginil, kakor da te je zemlja požrla, in te ni bilo nikjer najti!« »Jaz vem, kar vem. Po pravi poti me ne morete uloviti, zato me hočete po taki zviti.« »Človek božji, tebi so se možgani skisali. Strehe, strehe ti je treba! Na, Anza, zastonj ti jo dam, na!< »Gašpar, mislil sem, da bom pri tebi kaj drugega našel. Ko bi bil vedel, da si tak hinavec, bi no bil lezel za tabo.« »Kak hinavec? Zakaj me zmerjaš za hinavca?« »Če nisi, pa po resnici povej! Veronika je mrtva.« »Ne in ne! Veronika je zdrava in bodra kakor midva. Samo levico ima še zavezano in pri hoji še nekoliko raca — drugače ji ni kaj.« »Kdaj si jo videl?« »Še danes zjutraj. Včeraj sem bil pri svaku, pri mežnarju v šmarju 5ez noč, in danes zjutraj, preden sem šel na pot, sem bil še z Veroniko v cerkvi pri maši.« Zda.i pa grofov jagar le ni bil več tako trden T svojem prepričanju. Ostro je pogledal možica in oprezovaje dejal: »Potem bo Veronika sama pričala, da ji jaz nisem nič storil in da sem na celi tej reči nedolžen. »Pa res ne vem, kake ose ti danes po glavi brenčijo. Živa duša te ničesar ne dolži.« »In Veronika, če je res živa: kaj pravi ta?« »Ne besede ni rekla kaj čez te. Še zinila ni kaj o tebi, niti imena tvojega ni izgovorila.« »Na!« se je Anza razjezil, »zdaj te pa imam! Zdaj sem te ujel. Če mi pri tej priči ne poveš vsega po resnici, ti bom dal, da te noben padar ne zašiva več.« Z obema rokama je zagrabil možička za prsi. Gašpar je prebledel in se je jel tresti ko breza v vetru; kajti prepričan je bil, da se je grofovemu jagru zmešalo. »Anza, bodi no pameten,« je prosil prijazno in ponižno. »Zmerora sva si bila dobra. Kakor stric sem ti — moja sestra ti je bila za mater in te je zredila. Le malokateri človek te ima rajši kakor jaz.« »Tedaj mi po resnici povej, ali je Veronika živa ali mrtva?« je zavpil Anza. »Živa je, živa; saj ti ne morem drugače reči, ko pa je res živa. Na Boga, na vse svetnike in svetDice božje ti prisegam, da je res tako.« Grofov jagar je zopet presunil možička s svojim pogledom, potem ga je izpustil in dejal votlo in mrko: »Če je Veronika res živa, je prav. Če pa ni več med živimi, Gašpar, tedaj se pripravi! Meni ne uideš.« Ne da bi se še kaj ozrl, niti da bi rekel le besedo za slovo, je Anza odhitel vkreber in ko lisiea tiho izginil v drevju. Gašpar pa je naglo zaprl svoj veliki rdeči dežnik, si oprtal svojo kramo in odšvigljal po poti na oni kraj gozda, kakor da mu divji mož v podplate piha. šele tam blizu Puše, male kmetije v robu, je obstal, se previdno ozrl, nekaj časa zmajeval z glavo, potem pa zapel svojo: »In če me na poti v nebeški raj peklenšček izkuša sem inoj taj, mu streho košato pod nos pomolim, skušnjavi peklenski v pest se smejim. Da, da, človeku je treba sto reči, ali čez streho je pa nobene ni.« Grofov jagar je medtem hitel čez hribe proti svoji planini. V duši mu je bila vihra in misli so se mu zmešano križale. Kar nemogoče se mu je zdelo, da bi bila Veronika ostala živa, na drugi strani pa ga je pamet silila, verjeti temu, kar mu je Gašpar povedal. Toda kdor čez Šmarske peči pade in čez tisto steno na vrhu, nak, ta ne ostane kar tako živ in zdrav. Saj pa je dekle vendar videl, ko je ležalo spodaj v breznu: nič drugega kakor svetlikav kupček, nepremično, mirno, mrtvo... In Gašpar trdi in trdi, da je živa in zdrava, mu prisega, da je res, in ni mogoče misliti, da bi ne govoril resnice ... Tedaj pa je neverjetno, da bi ga Veronika ne bila zatožila, da bi bila tiho o vsem tem, kako jo je silil in nazadnje nagnal, da se mu je rešila v prepad... Sem in tja je lovil misli, pa jim ni prišel do kraja. Nič drugega: izvedeti mora, kako je zares, izvedeti in prepričati se, naj velja, kar hoče, da bo le vedel, na čem je. Sonce se je že močno nagibalo, ko je prišel do Slemena. Odtod je zavil v dolino. Tam, kjer se cepi pot na Veliko planino, je obstal in nekaj preudarjal, ali ne bi skočil tja v krčmo Na Fužini, da bi tam kaj izvedel. Ne! Danes ni bil volje, da bi jim odgovarjal na sto sitnih vprašanj; najmanj še mu je bilo za to, da bi srečal špelo, krčmarjevo hčer. Zato se je obrnil na levo in kar počez skozi les proti Šmarju. Morda mu bo sreča mila, da bo slučajno kaj izprašal ali izvedel. In res! Poldrugo uro je lezel, in ko se je jelo mračiti, je pribrodil na šmarsko polje. Nekaj sto korakov pod njim je bila vas. Omecoval je za leso, tedaj je zazvonilo večno luč. Nekaj ga je sililo, da je skočil čez leso in jo ubral proti cerkvi. Tu se je splazil okoli pokopališča in oprezoval čez zid. Kaj je zagledal? Stranske duri so se odprle in skozi nje je stopila — Veronika v svoji svetli obleki, nekoliko je šepala in roko je držala v zavezi. Za njo je prišel bradati mežnar, ki je zarožljal s ključem in zaklenil duri. Z blagoslovljeno vodo sta kropila po grobeh in tiho šta hodila med njimi. Potem je Veronika pokleknila na klečalnik pred Žalostno Materjo božjo, da bi še tu pomolila, mežnar, njen ujec, pa je odhajal. Anza si niti dihati ni upal; izza zida, skrit v košat bezgov grm, je strmel v dekle. Ali je mogoče ? Ne, ta ženska je coprnica. Kdor čez Šmarsko steno pade, ne ostane živ, če ne zna coprati. Toda takega deviškega sijaja na licu čarovnice nimajo in tudi tako goreče moliti ne znajo. Govoriti mora z njo, mora! Nekaj časa je še okleval, potem se je ozrl naokoli in se prepričal, da ni nikjer nikogar blizu. Dvignil se je izza zida in stopil pokonci ter dejal na glas: »Veronika!« Planila je kvišku in kriknila: »Sveta Marija!« »Tiho!« jo je opomnil, »saj ti ne storim nič, gotovo ne. Le kratko besedo bi rad s teboj govoril, Saj ostanem tukaj za zidom.« (Dalje sledL)