Savinjski vestnik
CILASILO SOCIALISTIČNE ZVEZE DELOVNÌH LJUDI MESTA CELJA, ОКЖАЈВТ O ■ LJ A-O K O LIG E IN SOSTANJA
Celje, sobota, 3. oktobra 1953
leto vi. — St. 39 — cena 8 din
Ureja uredniški »dbor. Od^evoru arednik
Tone Maslo. Uredništvo: C«lje. Titor tre 1
Pešt. pr. 12. Tel. 39-07. Cek. račun ба»-Т-23в
pri NB FLRJ v Celju. Tisk Celjske tiskarne.
Cetrtletsa пагобжша 100, polletna aoo, eela-
Utea «0« din. Izhaja твако soboto. Poitaina
plačana ▼ gotoTini.
O projektih, gradnjah
in investitorjih
Novica, da je republiška revizijska
komisija ustavila dela pri nekaterih
celjskih zgradbah, je neprijetno pre-
senetila ne samo prizadete kroge, mar-
Teč vse prebivalce mesta Celja. Veliko
navdušenje nad nenavadnim razmahom
gradbene dejavnosti, ki jo s svojo po-
žrtvovalnostjo in z vsemi dosegljivimi
sredstvi v veliko zadovoljstvo mešča-
nov forsira Gospodarski svet MLO, ka-
mor se stekajo vse niti za prizadeva-
nje v gradbeni podjetnosti mnogih go-
spodarskih podjetij, se niti ni poleglo,
marveč le izzvalo nemajhno ogorčenje.
Sirokopotezna akcija za gradnjo sta-
novanj, javnih zgradb in gospodarskih
objektov, ki so jo započeli Gospodarski
svet in nekatera podjetja, je naletela
na splošno odobravanje vsega prebi-
valstva. Projektivni biroji, gradbena
podjetja in investitorji so se mahoma
znašli pred težkimi nalogami. Prvi ka-
kor drugi so komaj ustrezali željam in
zahtevam investitorjev in ni čudno, če
so se v navalu na izdelavo projektov
pojavile napake, ki jih odkriva po-
sebna revizijska komisija pri repub-
liškem Gospodarskem svetu LPiS, ki
zahteva popravke načrtov in razne ar-
gumente Za utemeljenost posameznih
gradenj. Tako je prišlo do neljube
ustanovitve nekaterih gradbenih del,
kar pa je le prehodnega značaja.
Nihče ne odreka komisiji čuječnosti
nad pravilnim potekanjem projektira-
nja in gradnje same, ki jo je dolžna
vršiti v interesu ljudstva in našega go-
spodarstva, če opravlja svoje revizij-
sko delo tako, da ne ovira dela same-
ga in ne povzroča zastoja. Dosedanje
izkušnje pa kažejo, da tudi revizijska
komisija ni kos vsem nalogam, ki so
v zvezi s pregledi in navodili vseh pro-
jektov, prihajočih iz območja vse Slo-
venije. Zato nastaja zastoj, ki škoduje
razvoju komunalne dejavnosti, razvoju
gospodarstva in čim jxjpolnejsi zapo-
slitvi delovne sile.
Ze se kaže potreba po ustanovitvi več
takih komisij vsaj v olcrožnem merilu.
Laže, hitreje in z manjšimi stroški bi
poslovale take okrožne komisije, v ka-
terih bi bili kot člani tudi predstavniki
republiške revizijske komisije, ako in
kjer bi ta smatrala to za potrebo.
Normiranje cen gradbenega materi-
ala, naj ga gradbena podjetja naroča-
jo in kupujejo v kateri koli republiki,
bi olajšalo delo pri sestavi gradbenih
proračunov. Pravočasno planiranje
gradbene dejavnosti na določenem
ozemlju, v mestu ali kraju bi imelo
ugodno posledico smotrnejše razdelitve
dela v projektiranju načrtov, v razde-
litvi gradbenih del in v uporabi inve-
sticijskih sredstev.
Poleg gradnje industrijskih objektov
sta sedaj ■ртгЛ na vrsti gradnja stano-
vanj in prepotrebnih šolskih zgradb.
Ker je za slednje potrebna temeljita
In razmeroma dolga priprava, bi bilo
zelo priporočljivo, da se takoj prične,
sicer se bodo Sveti za prosveto in kul-
turo kot investitorji znašli pred no-
vimi nepremostljivimi ovirami.
Iz Celja in okolice bo šlo na proslavo v Kočevje
okoli 200 ektivistov NOB
v Celju je dobilo pismeno povabilo
nad 60 aktivistiov NOB, v okoliškem
okraju pa nad 120. Komisija, ki je se-
stavljala sezname funkcionarjev okraj-
nih in okrožnih odborov OF in KP,
je temeljito pregledovala vse razpolož-
ljive podatke. Ker pa so mnoffi akti-
visti znana le po partizanskem imenu,
nekatere pa komisija kljub dobri volji
ni mogla poiskati, bi bilo prav, da bi
se tisti, ki so delali med vojno v takih
organih, pa niso dobili povabila, ude-
ležiili proslave v Kočevju in se tam
prijavili za naknadni vpis.
Poleg povabljenih bo šlo iz okraja
in iz mesta tudi precej drugih udele-
žencev, zlasti članov delovnih kolek-
tivov.
Iz prakse neke inspehciie dela in sodišča
Inšpekcija dela je odredila, da mora
neko podjetje preseliti vse stroje in ce-
lotno poslovanje tovarne v take pro-
store, ki bodo ustrezali predpisom pra-
vilnika o higiensko tehnični zaščiti pri
delu.
Prizadeto podjetje je proti taki od-
ločbi inšpekcije dela stprožuo upravni
spor. V tožbi je poleg drugega navedlo
tudi, da se delavci sami strinjajo, da
še naprej delajo pod pogoji, kakršni so
sedaj v tej tovarni.
Republiško vrhovno sodišče je tožbo
podjetja zavrnilo. Prav tako je Zvezno
vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo pod-
jetja zoper prvostopno sodbo in v svoji
utemeljitvi navedlo: »Poleg dejstva, da
tudi sam tožnik priznava, da sedanji
prostori ne odgovarjajo predpisom o
higiensko tehnični zaščiti pri delu, ne
morejo razlogi, zaradi katerih zahteva
podjetje razveljavljen j e izdane rešitve,
predstavljati vprašanje zakonitosti take
rešitve. Pri tem ni moči upoštevati na-
vedb, da se delavci strinjajo s tem, da
delajo še naprej v zgradbi tožilčeve to-
varne, to pa zaradi tega, ker so predpisi
o higiensko tehničnih ukrepih pri delu
izdani na podlagi čl. 32 Zakona o in-
špekciji dela prisilnega značaja in so
jih torej dolžna vsa podjetja upoštevati
brez ozira na to, ali delavci to zahtevajo
ali ne, torej tudi neodvisno od tega, če
se oni odrekajo zaščiti, ki jim je po teh
predpisih zajamčena,«
Proslava obletnice
koroiikaga plebiscita - v Celju
Kakor prêt, leto, bo priredila Ljud-
ska univerza v Celju tudi letos v pro-
slavo obletnice koroškega plebiscita Ko-
roški večer, ki bo v soboto, dne 10,
oktobra ob 19,30 v predavalnici LU na
učiteljišču (poslopje II. osnovne šole)
v Celju. Govor o koroškem plebiscitu
bo imel pisatelj Fran Roš, na sporedu
boto tudi glasbene in pevske točke, so-
deloval bo poleg solistov tudi pevski
zbor SKUD Ivan Cankar.
Vabimo Celjane k obilni udeležbi!
ČLANI MNOŽIČNIH ORGANIZACIJ POZOR!
Plačujte članarino sanno osebann, ki jih
poznate In veste, da so pooblaščeni za po-
biranje članarine.
Osebe, ki na sunn Ij I v način opravljajo
tako delo v svojo korist, prijavite!
Organizacije SZDL pred volitvami
Utrditev odborov osnovnih organizacij
SZDL v Celju — prva naloga pred
jesenskimi volitvami
v torek popoldne je bila v dvorani
Kluba ljudskih poslancev v Celju seja
mestnega odbora SZDL, kateri so pri-
sostvovali tudi predsedniki in srekre-
tarji osnovnih organizacij SZDL iz
Celja.
Iz poročila predsednice MO SZDL v
Celju tov. Olge Vrabičeve o metodi de-
la terenskih odborov in organizacij
SZDL pred volitvami ter prav tako iz
razprave, ki je nato sledila, je bilo
očito, da se terenski odbori, odkar so
bili na novo izvoljeni, pri delu še niso
znašli. Nedelavnost terenskih odborov
gre sicer le v neki opravičljivi meri
na račun letnih dopustov. Nikakor pa
ni opravičljivo, da se zlasti novoizvolje-
ni odborniki na terenih obrobnih pre-
delov mesta doslej še niso sestali in
zaradi tega niti izvolili novega vodstva.
Mrtvilo terenskih odborov ima svoj
odraz tudi v tem, da tesnejše povezave'
terenskih organizacij z mestnim odbo-
rom ni čutiti. Ta napaka pa gre tudi
na račun ne preveč živahne delavnosti
članov mestnega odbora SZDL. Ta po-
manjkljivost ima lahko resne posledice
zlasti v predvolilni kampanji.
Zaradi tega je nujno, da se najprej
utrdijo terenski odbori SZDL, izvolijo
svoje sekretariate, sestavijo delavne ko-
misije in zlasti uredijo načrt dela! Pri
delu v pripravah na jesenske volitve
se morajo terenske organizacije posta-
viti na lastne noge; nujno je, da se
afirmirajo kot politična predstavništva,
ne pa kot neki organizacijski štabi za
najrazličnejše naloge.
Tovarišica Olga Vrabičeva je nato
razčlenila metode dela in dala teren-
skim funkcionarjem SZDL vrsto na-
potkov za delo v bližnji bodočnosti.
Na predlog tov. dr. Pavlica so navzo-
či sklenili ustanoviti informacijsko pi-
sarno in to pri MO SZDL, ki bo s po-
močjo članov Društva pravnikov v Ce-
lju dajala vsa pojasnila v zvezi z volit-
vami.
Konjice in okoliea preci volitvami
v zadnjih štirinajstih dneh je bilo v
Konjicah in okoliških vaseh lepo šte-
vilo sestankov članstva SZDL, ki so jih
sklicali vaški odbori, da se z njimi po-
govore o predvolilnih pripravali in kan-
didatih, istočasno pa tudi o različnih
gospodarskih in političnih stvareh. Po
udeležbi in razpravi lahko iz tega tudi
do neke mere ocenimo delo SZDL na
področju konjiške občine v prvem ob-
dobju volilnih priprav. Dosedanji re-
zultati namreč le v precejšnji meri do-
kazujejo, da je od dela odbornikov SZ
zelo dosti odvisno, kako se razvija po-
litično življenje na terenu. Še bolj nam
to p>otrjuje dejstvo, da so povsod tam,
kjer so odbori kot celota aktivni, se-
stanki uspeli, ponekod pa so jih morali
sklicati po dvakrat ali še večkrat.
Med najbolj uspele lahko prištevamo
sestanek v Škalcah ter deloma tudi v
Gabrovljah, Konjicah, Tepanju in na
Brdi, slabše pa je bilo v Bezini in Ve-
šeniku ter na Stranicah. Na sestankih
v Tepanju in Gabrovljah so največ
obravnavali vprašanja iz kmetijstva z
ozirom na desetletni načrt, kar je рот
polnoma razumljivo, saj je večina lju-
di v teh vaseh iz kmetijstva. V Konji-
cah pa je bilo več govora o osnutkih
novih  gospodarskih uredb  in novem
volilnem zakonu, ki je volivce precej
zanimal. V Špitaliču pa je osrednje
vprašanje elektrifikacija vse te okolice,
ki je precej obširna. Razen Bezine pa
je to edina vas v konjiški občini, ki še
nima  električno razsvetljavo.  Vendar
pa kaže, da bo potrebno za uspešnejše
politično delo v tem kraju, ki je še
pred nedavnim bü dokaj aktiven, od-
praviti nekatera manjša medsebojna
nesoglasja med posamezniki, ker to do
neke mere ovira tudi sam gospodarski
napredek. Prav odbor SZDL bi moral
biti tisti, ki bi ta vprašanja analiziral
ter ljudem prikazal kot škodljive za
njihov razvoj. Najsiabše pa je do sedaj
bilo v Bezini in Vešeniku, saj so mo-
rali sestanek že nekajkrat preložiti za-
radi slabe udeležbe (5 do 9 ljudi), saj
so pri tem manjkali tudi nekateri od-
borniki. Za tako stanje je predvsem
odgovoren vaški odbor SZ, ki ni po-
skrbel niti toliko, da bi ljudje o sestan-
ku vsaj obvestil (tako se je zvedelo
pozneje). Ker imajo v tej okolici več
gospodarskih vprašanj, ki jih bo treba
pričeti reševati z več iniciative od stra-
ni samih ljudi (elektrifikacija, popra-
vilo cest in podobno), ne pa čakati sa-
mo na pomoč od raznih forumov, bi
se tega vaški odbor Socialistične zveze
z občinskimi odborniki moral v večji
meri zavedati kot odgovornega za ak-
tivizacijo članstva k dclu^samemu. Tu
in tam se je pokazalo, da tudi komu-
nisti niso dovolj aktivni. Tako je na
prvi sestanek v Konjicah, ki so ga za-
radi nizkega števila navzočih morali
preložiti, prišlo le par komunistov iz
OPO KONUS in terena, podobno pa je
bilo tudi na Stranicah. Čeravno so zad-
nje partijske konference dovolj jasno
začrtale naloge komunistov v predvo-
lilnem času. izglp^ia. da tega posamezni
"■ni ZK niso dovolj resno vzelL
Na teh sestankih so prišla na dan
tudi razna mnenja o kandidatih. V Ko-
njicah so na sestanku predlagali tov.
Gvidona Mraza, prav tako pa bodo pod-
prli tudi kandidaturo tov. Nine Pokorn,
za katero so tudi v glavnem volivci na
Stranicah. V Tepanju pa so posamez-
niki skušali vriniti mnenje, da naj ne
bi sprejeli kandidature človeka, ki je
v tem kraju vršil odkupe v času ob-
vezne oddaje. Seveda pa so pri tem
pozabili, kaj so oni takrat delali, če-
ravno je znano, da so v precejšnji meri
izkoriščali naše takratne gospodarske
težave ter na njihov račun špekulirali
(seveda, v kolikor se jim je to posre-
čilo). Ce pa je nekdo vršil odkupe in
druge akcije, pa tega  itak ni storil
zase. V Sp. Grušovju pa so žene ena
splošno nasprotovale kandidaturi žena.
Razen že omenjenih kandidatov do se- '
daj še ni bil nikjer sprožen kakšen
drug predlog. Sorazmerno manjše je
zanimanje za kandidate za zvezno skup-
ščino, čeravno so na nekaterih sestan-
kih volivci predlagali tov. Heleno Bo-
rovšak.
Dosedanje delo kaže tudi, da se je
vse preveč usmerilo le na sestanke, od-
borniki pa niso bui tisti, ki bi vedno
in povsod znali svojim članom odgovo-
riti na številna vprašanja. Zato so se
povsod več ali manj zanašali le na ak-
tivista, ki pride iz centra, niso pa se
sami dovolj pripravUi. Vsekakor bo v
bodoče potrebno tudi več individual-
nega dela, odborniki pa bodo morali
skrbeti, da se podrobneje seznanijo z
različnimi gospodarskimi in političnimi
vprašnJL
Precej so poživele delo v zadnjem
času tudi sindikalne podružnice, kjer
največ razpravljajo o kandidatih za
okrajni zbor proizvajalcev. Povsod so
že imele po en ali več sestankov, kjer
so jih odborniki seznanili z bodočim
delom in vlogo zbora proizvajalcev, kar
jim bo močno olajšalo izbiro kandida-
tov. Ta stvar bo lažja v večjih pod-
jetjih (KONUS, LIP, usnjarski remont),
nekoliko težje pa pri obrtnih in dru-
gih delavcih. Seveda pa je največ od-
visno od dela sindikalnih odbornikov.
Iz vseh dosedanjih priprav pa lahko
sklepamo, tako na vaseh kot tudi v
sindikalnih podružnicah, da so to ob-
čutili razni sovražni elementi, ki so
spričo večje politične delavnosti kaj
kmalu utihnili.
L. V.
Mladina celjskega okoliškega okraja pred republiSkim
kongresom LMS ^
Za vzgojo mladine so odgovorne
vse družbene organizacije
Pretekli petek dopoldne je bil v sej-
ni dvorani okrajnega komiteja ZKS v
Celju razširjen plenum okrajnega ko-
miteja Ljudske mladine Slovenije za
celjski okoliški okraj. Člani plenuma
ter predsedniki in drugi člani občin-
skih mladinskih organizacij so v prvi
vrsti razpravljali o pripravah Ln delu
mladine za volitve v Ljudski skupščini
ter zbore proizvajalcev. Da bi bila vsa
mladina, zlasti pa oni mladinci, ki bodo
letos prvič volili, najbolje pripravljeni,
je plenum sklenil, da bodo po vseh
vaseh, tovarnah, podjetjih in ustano-
vah sklicali zbore mladih volivcev, na
katerih bodo člani občinskih organi-
zacij Socialistične zveze mladim Ijtidem
tolmačili pomen volitev. V tej zvezi
so zastopniki mladinskih organizacüj
celjskega okoliškega okraja obljubili,
da bodo podprli kandidature onih to-^
varišev, ki jih bo predlagala Sociali-|
stična zveza. Zlasti pa se bodo zavzeli
za to, da bodo volivci celjskega okraja
spoznali dela in zasluge tov. Jožeta
Borštnerja ter Helene Borovšakove, ki
bosta kandidirala za poslanca Zvezne
skupščine.
Osnutek zakona o obveznem šolanju
kmečke mladine na kmetijskih gospo-
darskih šolah in to po opravljeni se-
demletki, je mladincem pojasnil za-
stopnik Sveta za prosveto in kulturo
OLO Celje-okolica tov. Raj er. V raz-
pravi pa so mladinci sprejeli sklep, da
bodo na petem republiškem kongresu
glasovali za to, da naj bi bil ta osnu-
tek sprejet kot zakon za vso Slovenijo.
Odgovornim Činiteljem pa bodo odsve-
tovali, da bi bil ta osnutek sprejet v
tem smislu, da bi nato okrajni ljudski
odbori prostovoljno odločali o njego-
vem izpolnjevanju.
V precej široki analizi dela v mla-
dinskih organizacijah, ki jo je podal
predesdnik okrajnega komiteja Ljud-
ske mladine tov. Gradišnik, je bilo raz-
vidno, da je v celjskem okraju še dolea
vrsta občinskih odborov SZDL ter ob-
činskih komitejev Zveze komunistov,
ki še do danes niso spoznali, da so
tudi oni odgovorni za delo, zlasti pa
še za vzgojo mladine. Poročilo tovariša
Gradišnika in pa precej plodna raz-
prava pa sta pokazali še to, da so za
nedelavnost mladine odgovorna tudi ne-
delavna mladinska vodstva. To dejstvo
je zlasti žalostno ob ugotovitvi, da ima
mladina voljo do dela, samo treba je
najti primerne oblike in zagotoviti
brezhibno organizacijsko plat.
Iz poročua, zlasti iz njegovega kri-
tičnega dela, je bilo nadalje razvidno,
da pri mladinski organizaciji v Laškem
ni vse v redu. To je tudi pokazal po-
skus sklicanja mladinske konference za
Laško mesto, ki je dvakrat propadel.
Zanimivo je še to, da pri obeh sklica-
nih in propadlih konferencah ni bilo
nobenega zastopnika mestne organiza-
cije SZDL, ZK ali ljudskega odbora.
Zaradi neuspele konference tudi mla-
dinci iz Laškega ne bodo imeli svojega
zastopnika na republiškem kongresu
LMS. Kaže, da so občinske in krajevne
politične organizacije pozabile na mla-
dino tudi v Šmarju, nadalje v neka-
terih pohorskih predelih, v Kozjem,
Slivnici, Grižah itd. Nadalje so mla-
dinci obsodili še stališča nekaterih
učiteljev, ki se odtegujejo javnemu de-
lu na vasi, zlasti pa delu z mladino.
Ostra obsodba je padla na štiri mlade
učitelje iz Pilštanja, ki jih ni videti
nikjer. Mladinci so vedeli povedati tudi
to, da učitelj v Slivnici raje kritizira
kot pa pomaga mladini itd.
Povsem tem pa so mnoge mladinske
organizacije po zadnjih konferencah
zaživele novo življenje. To 2dasti velja
za mladinsko organizacijo Betona iz
Štor, ki je v tem industrijskem kraju
zelo delavna, pa čeprav mladina že-
lezarne, predvsem zaradi slabega vod-
stva, spi spaftje pravičnega. Osnovna
organizacija Zveze komunistov Betona
v Štorah je tudi na predlog mladinske
organizacije sprejela v svoje vrste tri
najboljše mladince. Več življenja je ču-
titi tudi v Polzeli, nadalje v Ločah,
Konjicah, Zrečah, Grižah itd.
Po poročilih posameznih zastopnikov
mladinskih organizacij bo mladina v
času jesenskih volitev opravljala ku-
rirsko službo, nadalje okrasila volišča
in drugo. V počastitev V. kongresa LMS
pa bodo na večer pred praznikom or-
ganizirali akademije, kurili kresove,
imeli slavnostne seje itd. V počastitev
tega kongresa bodo mladinci okrasili
tudi železniške postaje od Rimskih
Toplic do Poljčan.
Vsiilne priprave v občini
Lesično dobm potekajo
Za vaška odbora SZDL Pilštanj in
Lesično je bü sestanek v šoli na
Pilštanju, za Prevorje in del Zagorja
pa v šoli na Prevorju. Povsod je bil
obisk prav dober. Tov. Leskovšek Ja-
kob je obrazložu način volitev, poraz-
delitev poslanskih mest za republiško
in zvezno skupščino in za zbor proiz-
vajalcev. Objasnil je naloge in dolž-
nosti ljudskih poslancev. Na obeh se-
stankih so želeli, da prevzame kandi-
daturo tov. Mica Šlandrova, govorili
so tudi o sokandidatih, vendar se za
nje niso ogrevali, ker jih je tudi težko
najti, da bi ustrezali vsem pogojem, ki
jih zahtevajo odgovorne naloge ljud-
skih poslancev. Za zvezno skupščino
smo slišali predlog za tov. Mirana
Cvenka, predsednika OLO, ki pa bo,
kakor slišimo, kandidiral v drugem vo-
lilnem okrožju. Volivci so želeli, da bi
kmalu videli svoje kandidate in se z
njimi spoznali. Da je pri nas zanimanje
za volitve, sklepamo iz raznih vprašanj,
ki so jih volivci stavili.
Pa tudi gospodarska vprašanja so bi-
la na razpravi. Vojni pogorelci so že-
leli, naj bi se čimprej e dostavile odloč-
be tistim, ki so kredita deležni, da
bodo končno vedeli, koliko jim je pri-
znanega in kako naj pomoč črpajo. Se-
veda so se oglasili še novi prošnjiki, ki
bi naj prišli v poštev pri prihodnji do-
delitvi kredita.
Na Prevorju je tov, Ana Beve spro-
žila nekaj potrebnih pripomb, ki se
tičejo socialnega skrbstva in ki so na-
letele na živahen odmev pri navzočih.
c.
Prvi delavci v okraju položili izpite
za kvalificirane delavce
Takoj ko je izšel Pravilnih o strokov-
nih izpitih za delavce v industriji, so se
v kovinskem podjetju v Žalcu pomenili
vsi zainteresirani delavci in s pomočjo
vodstva podjetja ter organov uprav-
ljanja organizirali tečaj za te delavce.
Vsako popoldne so se delavci na tečaju
izpopolnjevali. Precej truda in časa so
vložili, da so lahko obvladali obširno
in ne ravno lahko snov. Po njihovih
prijavah je prišla v podjetje okrajna
izpitna komisija, kñ je vse kandidate
pretresla in po končanem izpitu pri-
znala vsem prijavljenim iz tega pod-
jetja naziv kvalificiranega delavca.
Za strugar ja sta položila izpit tov.
Bučar Albin in Kač Anton, za livarje
pa tov. Oglajner Franc in Alojz ter Jug
Anton Ln Štingel Franc. Odlično se je
odrezal tov. Oglajner, ki poleg drugih
zasluži še prav posebno priznanje.
To so prvi delavci, ki so se na pod-
ročju okraja Celje-okolica prijavili na
izpit za kvalificiranega delavca in ga
tudi z uspehom položili
stran 2
»Savinjski vestnik«, dne 3. oktobra 195S
Stev. 39
Pogled po svetu
Zadnji teden se nam oči ustavljajo
vse bolj na hiši narodov v New Yorku,
Kjer v eni najbolj razkošnih modemih
dvoran na svetu nastopajo zastopniki
večine narodov, ki so si doslej na zem-
lji priborili tako ali drugačno »samo-
upravljanje« in se v zadnji vojni niso
pregrešili zoper veljavne in v veljavi
napredujoče vnednarodne zakone. V
zadnjem času so beležili tu znamenite
govore na mednarodnem rostrumu naj-
pomembnejše politične tribune člove-
štva: govore Dullesa, Višinskega in
predsednice Lakšmi Nehrujeve. O prvih
dveh smo že na kratko govorili, tretji
pa je bil ves prepojen z duhom med-
narodnega sodelovanja, strpnosti in hu-
manizma: »Najti moramo pravilne in
zadostne odgovore, ki bodo omogočili,
da se zadovoljijo zakonite težnje pre-
bujenega nacionalizma, namesto da
iščemo zasilne rešitve, ki lahko pri-
fvedejo do samo še večjega razočaranja
in uporabe sile. Najti moramo rešitve
raznim nasprotjem in se boriti proti
organizirani in uzakonjeni diskrimina-
ciji.« To so besede, v katere je zgošče-
na vsaj polovica vse svetovne politične
in duhovne problematike. Na generalni
skupščini se obravnava Koreja in nje-
na politična konferenca, angleška oku-
pacija Hondurasa, protesti Maroka in
Tunizije proti jrancoskim ukrepom.
Ciprska resolucija proti Vel. Britaniji,
vprašaiije prisilnih taborišč v SZ in še
marsikaj. Lakšmi je nadaljevala: »Najti
moramo rešitve problemov siromaštva
in bede ter v praksi priznati, da blago-
stanje in sreča ne moreta biti omejena
samo na posamezne dele sveta«. Ali ni
s tem povedano vse? Če OZN reši vsaj
polovico tega vprašanja, socialnega
vprašanja, potem je s tem izpodkopala
tla tudi mnogim vojnim hujskačem in
zastrupi j evalcem mednarodnega ozrač-
ja. In dalje so njene globoke, temne
oči spregovorile: »Tiidi delna izpopol-
nitev naše naloge bo zahtevala naša
skrajna prizadevanja ob sodelovanju in
splošnem vzajemneyi razumevanju. To-
da če stojijo pred nami velike težave,
stojijo tudi široke možnosti.« Te be-
sede kažejo, da je Lakšmi ne samo
bivši upornik velikega formata, ki je
rastel nekje v senci indijskega odpora
zoper Angleže, marveč tudi politik z
zlato tehtnico realistične presoje. Si-
tuacija na skupščini v OZN ni slaba in
za današnji čas izredno značilna: na
predsedniškem mestu stoji zastopnica
indijskih ljudskih množic, ljudskega
morja, v katerem se lahko vtopita na-
roda, ki imata v OZN ves čas po vojni
ljut, nepomirljiv duel. Duelanta Dulles
in Visinski sta tudi letošnjo jesen po-
kazala, da nimata prave volje sesti za
mizo in odložiti rapirje v preddverju.
Gospa Lakšmi jim utegne brati upra-
vičene levite.
Zelo je bil viden na govorniški tri-
buni tudi naš zunanji minister Koča
Popovič, ki je s tehtno, preudarno be-
sedo določil jugoslovansko zunanjo po-
litiko nasproti Vzhodu in Zahodu ter
osnovne smernice, ki našo državo vo-
dijo nasproti zunanjemu svetu. Kaj
drugega naj bi povedal, kot to, da smo
za mir, za sodelovanje z drugimi na-
rodi, za uveljavljenje vseh določil Usta-
novne listine Združenih narodov. Nje-
gov govor je bil toliko večjega pomena,
ker je bil izgovorjen istočasno z ogabno
italijansko diplomatsko in vojaško ko-
medijo na naših mejah. Ne morejo si-
cer prepričati vseh, vendar nekaj jih
na zapadu le trobi v njihov rog. Trst
do 1. 1919 ni pripadal Italiji. Da bi ne
ostal več majhen otoček sredi sloven-
skega ozemlja, je do 1. 1943 Italija sto-
rila nešteto zločinov nad našim življem.
Da bi si Italija pridobila tudi etnične
pravico do mostišča na vzhodni obali
Jadranskega .morja, se ni ustrašila no-
benega ukrepa, da bi svoje gobezdanje
o naravnih mejah na Snežniku podprla
z nekimi izsiljenimi dejstvi, čeprav so
njeni zastopniki v 19. stoletju stanovit-
no poudarjali, da Trst za italijansko
nacijo nima nobenega gosr^odarskega
ali kakršnegakoli drugega pomena. Se-
veda, za imperialistične apetite o ita-
lijanskem jezeru — Jadranu, za faši-
stično politiko v srednji Evropi pa Trst
pomeni vzletišče in izhodišče. Svetov-
na javnost je iz Kočinega govora lahko
ugotovila, kakšno bedasto popuščanje
italijanskemu imperializmu je tripar-
titna izjava. Na stvari prav nič ne spre-
meni, če je eden od avtorjev te izjave
profesor zgodovine Georges Bidault.
Kocin govor je dal svojo lekcijo tudi
avstrijskim neonacistom, ki kljub pa-
metni politiki avstrijske vlade menijo,
da morajo svetu kazati nesnago svojih
možgan in zverske apetite svojih naci-
stičnih src. Ves svet je dalje iz дог)ога
lahko posnel, da je naša kritika poli-
tike Zahoda utemeljena in da ima tudi
v zapadnem svetu mnogo pritrjevalcev.
Tako je v Ameriki nastopila demo-
kratska stranka v obrambo svoboščin
malega človeka, tujih naseljencev v
Ameriki, proti Mc Carthyju in proti
ozkemu antikomunističnemu dogmatič-
nemu dogmatizmu, ki je prav tako be-
dast in nečloveški kakor na videz ko-
munistični birokratizem v SZ. Ogromna
večina ljudi na svetu bi se nedvomno
iztrekla zoper brezsrčni totalitarizem,
pa naj ga razni fiirerji pleskajo s ka-
tero koli barvo. Svoboščine, demokra-
cija, to ne more biti predvolilna fraza,
to ima svojo vsebino; vsebino, ki iz-
ključuje nasilje nad človekom v obliki
prisilnih taborišč in podobnih inštru-
mentov, s katerimi se skopljejo malemu
človeku na vrat razni Hitlerji in hit-
lerčki. Kaže, da je Roosweltov sodela-
vec Truman stopil v tem smislu na
Rooseweltor^o pot: proti velekapitalu,
ki ga je drastično zaščitila Ei^enhower-
jeva vlada s tako vehemenco, da je iz
vlade izstopil edini človek iz ljudstva
Durkin iz protesta, ker niso izvedli ob-
ljubljenih izprememb protidelavskega
Taft-Hartleyevega zakona. Truman in
Adlai Stev)enson sta v demokratski po-
litični ofenzivi izrekla staro misel, da
je poenotenje ameriške misli nemogoče,
z drugo besedo uniformiranje človeške-
ga duha je v bistvu metafizična, reak-
cionarna teza, ki se je kot taka najbolj
plastično pokazala ravno v »sholastiki«
kremeljske inkvizicije, ki v bistvu ni
nič kaj različna od makartističnega po-
gona nad čarovnice. Truman ■ je dalje
očital republikancem klikarstvo — vse
pomembne politične službe je dala vla-
da v roke republikancem. Evo, spet
stara stvar: totalitarizem in klikarstvo
— prvo brez drugega je nemogoče. In
da je kritika popolna, je Stevoenson pri-
tegnil še opombo o azijski politiki, ki
je samo voda na mlin sovjetskega im-
perializma. Podpiranje Sing Man Rija
je simbol republikanske politike in ne
more se reči, da bodo iz te zagate Dul-
lesovi ljudje nekega lepega oktobr-
skega dne prinesli azijskim narodom
zadovoljiv odgovor. Praktičen odgovor,
ne izmikanje.
Velja torej, kar je rekla predsednica
Lakšmi v OZN: Tudi v zunanji poli-
tiki morajo veljati moralna načela svo-
bode in poštenosti.
KMEČKI DAN V ŠENTJURJU PRI CEUU
PROSLAVA 80-LETNICE PROIZVODNE KONTROLE — PREMO-
VANJE ŽIVINE — SADNA RAZSTAVA
Šentjur z okolico je že od nekdaj
trdna postojanka k napredku stremeče
kmečke proizvodnje, k čemer je v ne-
mali meri pripomogla Kmetijska šola.
Na podlagi dobre tradicije in doblje-
nih izkušenj je potrebno dalje razvi-
jati napredno kmetijsko proizvodnjo.
To nalogo so si zadale kmetijske za-
druge, ki se na tem področju že krepko
uveljavljajo. V ta namen so tudi pri-
redile minulo nedeljo v Šentjurju
Kmečki dan z manifestacijo kmečkega
dela.
Kot povod v slavnosti je bila povorka
kmetijskih strojev in motornih vozil.
Nastopile so s svojimi stroji in vozili
KZ Blagovna, Dramlje, Ponikva, Sliv-
nica, Šentjur in Kmetijska šola. Stroj
je kmetov pomočnik pri težkem delu,
brez mehanizacije kmečkega dela ni
napredne kmetijske proizvodnje, to že
danes spoznava količkaj napreden kmet.
Stroje pa lahko nabavljajo le večje
skupnosti, zato je mesto vsakega res
naprednega kmetovalca v KZ.
Težišče prireditve je bilo na razstavi
in premovanju živine. Šentjur z okoli-
co je bil vselej dober živinorejski oko-
liš v vseslovenskem merilu. Zato je
pred 30 leti Kmetijska šola dala pobudo
za redno proizvodno kontrolo v živi-
noreji. Ustanavljala so se selekcijska
društva s strogo selekcijsko in molzno
kontrolo. S tem je bila podana osnova
umni živinoreji in je šentjurski predel
kmalu zaslovel po vsei Sloveniji. Za-
radi toga ie bil ta Kmečki dan obenem
proslava 30-letnice ustanovitve proiz-
vodne kotrole.
Vojna je škodljivo posegla tudi v ži-
vinorejo. Sedaj pa živinorejci zopet
krepko vzpostavljajo živinorejstvo na
preizkušenih osnovah. To je pokazala
razstava živine, ki je tako po številu
glav, kakor po kakovosti prekosila pri-
čakovanja. Razstavilo je 67 rejcev 217
glav živine, od tega 16 bikov, 127 krav
in 76 glav mlade živine. Vsekakor mno-
goobetajoče število rejcev in živine, kar
daje velike nade in tudi spodbude za
nadaljnji razvoj živinoreje. Premovale
so kar tri komisije, sestavljene iz stro-
kovnjakov, zastopnikov zadrug in po-
sameznih priznanih rejcev. Ocenjevanje
je bilo strogo, kar pa je le v korist
boljši selekciji in reji. Predvsem se je
ocenjevala kakovost živali, pri kravah
pa zlasti mlečnost.
Nagrade in diplome so prejeli rejci
na popoldanski slovesnosti v dvorani
Zadružnega doma, ki je bila že mnogo
pred pričetkom docela polna. Slavnost--
no razpoloženje je močno povzdignil
moški zbor, ki je zapel pod vodstvom
tov. Cretnika nekaj pesmi. Rejcem je
najprej spregovoril tov. ing. Cizej, di-
rektor Kmetijske šole, ki je dal pobudo
in vodU. celotno prireditev. Ing. Kro-
pivšek je zbujal spomine na pionirsko
delo pred 30 leti. Uspeh selekcije in
kontrole je bil predvsem v velikem dvi-
gu mlečnosti, saj je znašalo letno po-
vprečje pred vojno 2300 litrov mleka
na kravo. Stvarno sliko svojih vtisov
je podal ing. Jelačm, univerzitetni pro-
fesor, ki ie zastopal živinorejski odbor
Glavne zadružne zveze. Ti vtisi so bili
prav ugodni, saj ga je prijetno izne-
nadila, kakor je rekel, kakovost živine,
zlasti starejših krav in pa bikov. Če-
stital je rejcem in jih pozval, da se
trdno oklenejo zadružne organizacije,
ki je najboljši porok uspešne živinore-
je.
Vsak rejec je dobil dogonsko nagra-
do v višini 500 din. Premijske nagrade
pa so se gibale, od 3000 do 1500 din z
czirom na kakovostno razvrstitev živi-
ne. Na ime nagrad je bilo v celoti izpla-
čanih 250 tisoč dinarjev. Vsekakor lepa
vsota, ki so jo dale na razpolago KZ
in ki je šla v dober in koristen namen.
Poleg denarnih nagrad so prejeli pri-
znani in najboljši rejci tudi častne di-
plome. Ti so bili po vrstnem redu:
Kmetijska šola, Zdolšek Jože iz Šent-
jurja, Gajšek Ivan iz Šentjurja, Spo-
lenak Martin iz Dramelj, Vodeb Jože
iz Slivnice, Zidanšek Jože iz Dramelj,
Maslen Franc iz Ponikve in Kačičnik
Ivan iz Šentjurja.
V prostorih Zadružnega doma je bila
v okviru Kmečkega dneva tudi sadna
razstava, ki je pokazala, da ima šent-
jurski predel tudi dobre sadjarje. Naj-
boljši sadjarji so dobili denarne nagrade.
Ob sadju je bilo razstavljeno tudi vrt-
narsko in sadjarsko Oî-odje. Zanimanje
je zbujala razstava jajc, zlasti sodobno
in brezhibno pakiranje jajc za izvoz.
Nekoč je bila v Šentjurju znana Za-
druga za izvoz jajc, sedaj pa so usta-
novili zbiralnico jajc, ki je v poldru-
gem m.?secu svojega obstoja poslala na
inozemski trg že 3 vagone jajc. Podoba
je, da bodo kmetovalci in gospodinje
posvečale vso pozornost tudi reji pe-
rutnine. Na dvorišču so bili razstav-
ljeni poljedelski stroji. Posrečena je bi-
la zamisel prodaje kmetsko-strokovnih
knjig. Prav širjenju ustreznega stro-
kovnega čtiva med kmetovalce bo tre-
ba posvečati vso skrb.
Kmečki dan v Šentjurju je uspel v
vsakem pogledu. Zelja je, naj bi bil
eden izmed vidnih mejnikov v rasti in
razvoju naprednega kmetijstva v okvi-
m zadružne organizacije.
H. I.
Kmetifsko izobraževalno delo na šolah
v okraju Sostanf
v pretekli sezoni je bilo po vaseh
našega okraja več kmetijsko-nadalje-
valnih tečajev, tako n. pr. v Velenju,
Šoštanju, Ljubnem, Lučah in Gornjem
gradu. Udeležba ni bila povsod tako kot
bi želeli. Drugod tečajev ni bilo, kar je
brez dvoma velika škoda. V tem ne-
dvomno grešijo tudi kmetijske zadruge,
ki ponekod kažejo premalo zanimanja
za propagando in udeležbo. Težnja vseh
naprednih kmetovalcev je, da bi se
pričelo s poukom kmetijstva že v
osnovnih šolah in seveda tudi na uči-
teljiščih, posebno tu, kajti le takrat
lahko pričakujemo, da bo pouk kmetij-
stva v osnovnih šolah uspešen, tečaji,
ki se sedaj prirejajo za učiteljstvo, ne
nudijo onega, kar je za ta pouk nujno
potrebno.
V petih krajih in to v Ljubnem, Lu-
čah, Gornjem gradu, Velenju in Mo-
zirju pa so se vršili gospodinjski tečaji.
Brez dvoma je najbolje uspel tečaj v
Mozirju. V ta tečaj, ki je že nekaj let
zaporedoma, se vsako leto priglasi to-
liko deklet, da vseh nikakor ne morejo
sprejeti, ker bi zaradi tega tečaj sam
na kvaliteti trpel. To leto se jih je
sprejelo 45, a priglasilo se jih je nad
šestdeset.
Ljudske univerze v okraju skrbe, da
so na dnevnem redu predavanja iz
kmetijstva, katere ljudje zelo radi po-
sečajo. Letos so delovale ljudske uni-
verze v Šoštanju, Velenju, Smartnem
ob Paki in Mozirju, medtem ko se v
Ljubnem in Gornjem gradu niso ob-
nesle.
Štirinajstdnevnega tečaja za učiteljice
gospodinjskih nadaljevalnih šol v Rad-
ljah za časa počitnic se je udeležilo
tudi nekaj tovarišic iz našega okraja.
Da se kmetijsko šolstvo v okraju ni
moglo v zadnji dobi razmahniti tako,
kakor bi želeli, je brez dvoma vzrok
tudi ta, ker je zadnja leta primanjko-
valo učiteljstva na vseh koncih in kra-
jih. V tem pogledu bo v bodočnosti
vsekakor bolje. V letošnjem letu se je
stanje vidno izboljšalo. V okraj je pri-
šlo kar lepo število novih učiteljev, ki
so sedaj zasedli mesta, kjer so bili naj-
bolj potrebni. Zato zatrdno upamo, da
se bo to poznalo tudi pri kmetijskem
izobraževalnem delu na našem pod-
ročju.
Na eno pa ne pozabimo! Ves čas po
osvoboditvi je bilo v okraju veliko po-
manjkanje učiteljstva. Da pa se je ta
nedostatek nekako omilil, gre zasluga
učiteljstvu, ki se je kljub temu, da je
imelo že potrebna leta službe, radevplje
odzvalo in ponovno sprejelo nelahko
delo na naših šolah. To učiteljstvo za-
služi vso priznanje in zahvalo!
DO PREKLICA
SPREJEMAJO VSI POVERJENIKI IN VSE KNJIGARNE CLANE
PREŠERNOVE DRUŽBE
POHITITE Z VPISOM, DA NE BOSTE OSTALI BREZ KNJIG
PREŠERNOVE DRUZBE
Ženevska konvencija mednarodnega Rdečega križa
O vojnih ujetnikih
v času sovražnosti na Koreji, smo
dostikrat čitali v našem časopisju, da
je organizacija ZN priporočala Med-
narodnemu komiteju Rdečega križa v
Ženevi, naj na razne pritožbe o nepra-
vilnostih, ki so se dogajale v raznih
taboriščih vojnih ujetnikov posreduje
tako, da pošlje svoje komisije, ki bodo
stvar raziskale ter izvršile interven-
cijo pri oblasteh vojskujočih se strank,
kar je Mednarodnemu komiteju RK
v nekaj primerih tudi uspelo, dasi Sov-
jetska zveza ni dovolila obiska v ta-
boriščih vojnih ujetnikov. Iz tega lahko
posnemamo, da se vojakom Združenega
poveljstva, ki so padli v ujetništvo Se-
vernih Korejcev, Kitajcev in verjetno
sovjetskih »prostovoljcev«, ni prav do-
bro godilo.
Da bi bili seznanjeni, kakšne dolžno-
sti in ukrepe so sprejele vse civili-
zirane države v pogledu vojnih ujetni-
kov, bomo v tem članku nakazali ne-
koliko podatkov iz Ženevske konven-
cije mednarodne organizacije Rdečega
križa, sprejete 1949. leta.
POSTOPEK Z VOJNIMI UJETNIKI
Po splošno osvojenem razumevanju,
vojak, ki je prišel v ujetništvo, ni no-
beden zločinec niti brezpravna oseba,
ampak se smatra pripadnikom sovražne
armade, ki se ne more več udeleževati
v borbi. Zato se mora z ujetimi vojaki
človeško postopati; ne morejo biti iz-
ročeni na milost in nemilost onih, v
čigar rokah se nahajajo, ampak je nji-
hov položaj podrobno določen s Kon-
vencijami.
V Konvenciji iz leta 1907 je bilo do-
ločenih le 17 zakonitih členov o po-
stopku z vojnimi ujetniki, dočim je v
prvi razširjeni specialni konvenciji iz
leta 1929 po tem vprašanju bilo 97 za-
konskih členov, a v najnovejši Kon-
venciji iz leta 1949, za katero so dali
pobudo člani Rdečega križa Jugosla-
vije je bilo določenih 143 zakonskih
členov. Ta porast v številu zakonskih
členov v Konvenciji iz leta 1949 znači
tudii razâiritiev in povečanje zaščite,
podrobnejše reguliranje že ustanov-
ljenih pravic, razširitev kategorizacij,
katere uživajo posamezni vojni ujet-
niki. Stara Konvencija iz leta 1929 je
bila v drugi svetovni vojni znatno upo-
števana, izvzemši fašistične države, in
je zaščitila mnoge ljudi, ali je kljub
temu bila nepopolna, dočim je Konven-
cija iz leta 1949 bila sestavljena na
podlagi izkušenj iz pretekle vojne.
KDO SE VSE SMATRA ZA
VOJNEGA UJETNIKA
Poleg pripadnikov rednih oboroženih
sil in edinic, ki so v njihovem sestavu
(Status vojnih ujetnikov, ki so padli
v roke sovražniku) raznih edinic mili-
cije, prostovoljnih odredov in organi-
ziranih pokretov odpora (zlasti parti-
zani), ki sicer niso sestavni del redne
vojske ali pripadajo eni od vojsku-
jočih se strank, uživajo vse pravice
določene v Konvenciji, ki so določene
za vojake rednih vojsk. Medtem, da bi
naštete grupe (partizani in dr.) mogle
uživati tak položaj, morajo izpolnjevati
izvestne pogoje, in sicer morajo imeti
na čelu odgovorno vodstvo — koman-
danta, da imajo vidljiv znak za raz-
poznavanje, da javno nosijo orožje in
spoštujejo vojne zakone in običaje.
Tu je treba poudariti, da so to izena-
čevanje pokreta odpora z redno vojno
silo dosegli partizanski odredi v borbi
proti fašizmu z svojo borbo v drugi
svetovni vojni.
Poleg navedenega uživajo položaj
vojnih ujetnikov tudi pripadniki neke
vlade, katere nasprotnik ne priznava.
Ravno tako pa tudi prebivalstvo ne-
okupiranega področja (teritorija), ka-
tero proži oborožen odpor proti pribli-
žajočemu se sovražniku, a da ni imelo
časa za organiziranje v redne vojne
edinice. Naposled, ujetniki postanejo
tudi osebe, ki spremljajo vojne edini-
ce (dopisniki, foto- in kinoreporterji,
dobavljači in pod.), ki imajo legitima-
cije, izdane od vojne oblasti katero
spremljajo, kot tudi posadka vojne
mornarice.
OSNOVNE PRAVICE
Osnovno pravUo je, da mora sUa, ki
drži ujetnike, z njimi postopati v vsa-
kem slučaju na osnovi humanizma in
da spoštuje njihovo osebnost in čast.
Ta sila je dolžna, da jim zagotovi iz-
državanje, zdravstveno službo itd. Iz-
vzetek iz tega je dovoljen le vsled
razlike v činu, spolu, kdravstvenem
stanju in profesiji, ni pa dovoljena
diskriminacija na podlagi rase, narod-
nosti, političnega prepričanja in po-
dobnih kriterijev.
POGOJI INTERNACIJE
Vojni ujetniki so lahko zaprti v ta-
boriščih, v katerih pa morajo biti po-
goji življenja i>odrobno (regularno) do-
ločeni. Zagotovljeni jim morajo biti hi-
gienski in zdravi prostori, obleka in
obutev, dovoljna hrana in medicinska
služba. Dovoljeno jim mora biti raz-
vedrilo in izobraževalno delo. Ako so
premeščeni т drugo taborišče, se to
mora izvršiti na human način. Sani-
tetno osebje, ki je ujeto z drugimi vo-
jaki, zaradi nege stanuje in živi skupaj
z vojnimi ujetniki, a nima istega sta-
tusa, temveč uživa boljši položaj, ki
mu je dan zaradi opravljanja njegorih
sanitetnih dolžnosti.
DELO UJETNIKOV
Izvzemši oficirje, morajo ujetniki de-
lati, če se to od njih zahteva, toda
samo dela nevojaškega značaja. Na ne-
zdravih in nevarnih delih so zaposleni
samo tisti, ki se prostovoljno prijavijo.
Pogoji dela morajo biti ustrezni, vsaj
takšni, kot jih imajo ostali državljani
na podobnem ali enakem delu. To delo
mora biti plačano.
KAZENSKE IN DISCIPLINSKE
MERE
Vojni ujetniki so dolžni spoštovati
zakone in predpise države, ki jih drži
ujete, vključno disciplinske predpise
v taborišču. Vendar pa ne smejo biti
prepuščeni samovolji sovražnika, am-
pak so tudi tu postavljene meje. Kjer
so predpisane najtežje disciplinske
kazni (smrtne), je določena cela vrsta
garancij, ki morajo zajamčiti ujetniku
pravico obrambe in pravilnega sojenja
po principih, ki so osvojeni in sprejeti
od civiliziranega naroda.
ZVEZA S SVETOM IN OBLASTJO
Vojni ujetniki imajo pravico pisati
pisma ter sprejemati pisma in pakete.
Poleg tega je dolžna sila, ki jih drži,
dostavljati državi kateri pripadajo
ujetniki, najvažnejše podatke o posa-
mezniku, in sicer preko sue zaščitnice
(agemcije). Takšno agencijo je organi-
ziral v Ženevi Mednarodni komite Rde-
čega križa, ki centralizira (sprejema
in daje) vsa obvestila o ujetnikih po-
tom kartoteke, ki je v zadnji vojni ob-
segala nekoliko desetin milijonov oseb.
Razen tega posreduje pri dostavljanju
pravnih dokumentov in zapuščinskih
predmetov.
Poleg paketov, ki jih ujetniki spre-
jemajo od svoje družine, imajo pravico
sprejemati tudi kolektivno pomoč, za
katero se obračajo društvom Rdečega
križa in podobnim organizacijam.
Zelo važna je tudi pravica, katere se
lahko poslužuje vojni ujetnik, da se po
vprašanju njegovega ujetništva obrača
neposredno na oblast. Ravno tako se
imajo pravico obračati državi zaščit-
nici s pritožbami glede njegovega živ-
ljenja. Zaradi tega izvolijo med seboj
vojni ujetniki poverjenike za dobo 6
mesecev, katerih naloga je, da jih pred-
stavljajo pred vojnimi oblastmi drža-
ve, ki jih drži in pri državi zaščitnici,
pri Mednarodnem komiteju Rdečega
križa in drugih organizacijah, ki bi
jim pomagale.
REPATRIACIJA
Vojni ujetniki morajo biti repatriira-
ni v kolikor mogoče kratkem času in
v določenem roku po prenehanju so-
vražnosti. Zlasti pa morajo biti repa-
triirani še za časa sovražnosti vsi tisti,
ki so težko bolani ali ranjeni, če na to
pristanejo pod pogojem, da do konca
vojne ne sodelujejo več v vojaški služ-
bi. Odločbe o repatriad j i teh težko bo-
laaih izdajajo specialne zdravstvene'
komisije, v katerih se nahajajo 1>udi
zdravniki nevtralnih držav.
KONTROLA IZVRŠEVANJA
KONVENCIJ
Najučinkovitejši način kontrole, kako
se izvajajo in spoštujejo Konvencije,
je pravica, ki jo imajo predstavniki
držav zaščitnic in Mednarodnega ko-
miteja Rdečega križa, da obiskujejo
vojne ujetnike. Ob obiskovanju tabo-
rišč so pooblaščeni, da poleg obhoda
celega taborišča tudi na samem govo-
rijo s poverjeniki vojnih ujetnikov, ki
jim tedaj lahko sporočijo pritožbe e>o-
sameznikov in pritožbe o postopku
oblasti. Za manjšo nepravilnost in izo-
liranem slučaju posameznika, izvršu-
jejo z osebnimi intervencijami pri ko-
mandi taborišča, za težje in ponovljene
slučaje pa izvršijo intervencijo pri viš-
jih oblasteh ali vladi. Takšne mere so
često dajale dobr» rezultate in mnogo-
krat poboljšale položaj vojnih ujetni-
kov, zato je odločilne važnosti, da se
takšne in podobne komisije organizi-
rajo in da v času sovražnosti spornih
strank odločno nastopajo.
Da je bUa Konvencija sprejeta v sko-
raj vseh državah je zasluga Medna-
rodne organizacije Rdečega križa.
JEZIKOVNI TEČAJI LU V CELJU
Opozarjamo Celjane in tiste okoli-
čane, ki jim je možno prihajati v Celje,
da se še vedno lahko vpišejo v jezi-
kovne tečaje, ki jih prireja LU v Celju.
Pohitite z vpisovanjem! Poučevali bomo
angleški, nemški, francoski, italijanski,
esperantski, latinski in slovenski jezik.
Tudi stenografijo. — Prijave sprejema
pisarna učiteljišča r Celju ali Cetralna
ljudska knjižnica.
Stev. 39
»Savinjski vestnik«, dne 3. oktobra 1953
Stran 3
Roš Mirko
OB   TRIINTRIDESETI   OBLETNICI   KOROSkEOA  PLEBISCITA
Tragedija Koroške
Prva, v političnem in verskem po-
gledu neodvisna slovenska državna
tvorba je bila karantanska kneževina
sedmega in prve polovice osmega sto-
letja. Predstavljala je osrednjo sloven-
sko pokrajino, ki je imela z znameni-
tim obredom demokratične volitve in
umestitve deželnega poglavarja, s svo-
jim narodnopolitičnim središčem na
Krnskem gradu in z izključno sloven-
skim prebivalstvom vse potrebne po-
goje za samostojen politični in kultur-
ni razvoj. Sele zaradi grozeče vojne in-
vazije z vzhoda je priznala bavarsko in
nato frankovsko pokroviteljstvo in s
tem izpolnila prvo stran tisočletne zgo-
dovine slovenskega podložništva, ркз-
razov in umikov.
V devetem in desetem stoletju je
slovensko narodno ozemlje v primeri z
današnjim zavzemalo trikraten obseg.
Slovenska govorica je živela ob izvirih
Aniže, Mure in Drave, ob Donavi in ob
Blatnem jezeru. Toda že prične nem-
ška kolonizacija, ki jo izvajata cerkve-
na in svetna oblast in ki napreduje
skoro vzporedno z germanizacijo slo-
venskih naselij. Ista usoda, ki je dohi-
tela polabske Slovane, grozi tudi slo-
venskemu narodu, ker ne živi več v
državni skupnosti in mu zato manjka
zadostna odporna sila. Kakor so izgi-
nili iz zgodovine hrabri slovanski Obo-
driti in Ljutici, kakor je klonila no-
nosna Rujana in kakor je val germani-
zacije malodane zagrnil poslednji osta-
nek nekdaj mogočnih Lužičanov, tako
se umikajo tudi meje slovenstva daleč
nazaj. Nevzdržno se širi nemška oblast
in slovenska govorica v severnih po-
krajinah naših dedov postaja redl^ejša
in tišja.
Nacionalno nazadovanje slovenskega
življa je v veliki meri posledica pro-
padanja socialne svobode. Slovenski
svobodnjaki, ki predstavljajo pretežni
del kmetskoga prebivalstva, se udinja-
jo nemškim gospodarjem kot fevdni
podložniki, ali pa izgube zaradi nepo-
korščine ali tudi ob najneznatnejšem
povodu svojo svobodo.
Zunanjepolitično je Koroška pred-
met osvajalnosti in političnih spletk
nemških vojvod in kraljev. Le enkrat
se je zazdelo, da bi utegnuo prenehati
tuje gospostvo, ko ga je nevarno ogro-
zil porast moči češkega kralia Premisla
Otokarja II., ki si je podvrgel tudi
večino slovenskih pokrajin, a je končno
podlegel v odločilni bitki leta 1278. na
Moravskem noliu. Na slovenskih tleh
so zavladali Hab^burgovci.
Dočim Drištevaio kronisti 12. in 13.
stoletja Koroško na splošno še k slo-
vanskim pokrajinam, utihne slovenska
govorica na Zgornjem Koroškem povsod
vsaj že v petnajstem stoletju, istočasno
pa izumro tam tudi slovenska imena
ponemčenega prebivalstva. Vendar oči-
tujeio nazivi mnogih naselbin, gorskih
prehodov, gora in voda še danes svoje
slovensko poreklo. Tudi ostali sloven-
ski predeli so izpostavljeni močnemu
nemškemu vnlivu. čeprav so zaradi go-
stejše naselitve odpornejši. Jezikovna
meja se polagoma umika proti jugu in
se samo vzhodno Osojskega jezera še
v/držuie na ozemlju severno Drave.
Vzroki denacionalizacije leže pred-
vsem v popolnem gospodarskodnižab-
nem podložništvu in pravni podrejeno-
sti prebivalstva napram nemški cerkve-
ni in pvetni f'^^dni go^po<ïki. Sloven'^ko
plemstvo je konec trinajstega stoletja
doceln potuj ceno. Obred umestitve ko-
roškega kneza nima nobenega pravno-
političnega pomena več in se ohrani
samo бе do pričetka petnajstega sto-
letja. Prepad med domačim kmetskim
prebivalstvom in med stanovi plemstva,
duhovščine in meščanstva, ki prvi pod-
legajo zapadnoevropskomu kulturnemu
vplivu, je vedno globlji. V teh razme-
rah izgublja ljudstvo zaupanje do tujca
in do PotuJčenca.
Slovenski izrazito kmečki narod pre-
življa nato dobo, ki jo v početku izpol-
nijo turški roparski vpadi, kmečki upo-
ri in reformacija s prvimi slovenskimi
pisci. Ker je večji del podložen oho-
lemu nemškemu plemiču ali cerkvi,
uveljavlja še prav do sredine devet-
najstega stoletja naravno odporno silo
proti gospodujočemu nemštvu. ki se je
ustalilo v mestih in trgih kot uprav-
nih in gospodarskih središčih. Germani-
zacija napreduje še vedno počasi in ii
zapadejo kot žrtve skoro izključno oni,
ki zapuste preprosto slovensko doma-
čijo. Pač pa že najde germanizacija
mnogo pospešitve v izboljšanju gospo-
darskih in šolskih razmer v drugi po-
lovici osemnajstega stoletja. Kajti urad-
ni jezik je nemški in razen v osnov-
nih početkih ljudskega šolstva je nem-
ški tudi učni jezik. Državljani habs-
burške monarhije črpajo svoj patrioti-
zem iz davne pripadnosti državi z nem-
škim političnoupravnim aparatom, nem-
škim šolstvom in nemškim gospodar-
skim kapitalom. Zato plačuje sloven-
sko ljudstvo tribut za umišljeno vred-
nost svojega podložništva. Ta tribut
obstoja iz zemljišč in ozemelj, ki pola-
goma prehajajo v posest gospodarsko
močnega tuJca, in iz množice posamez-
nikov, ki jih razvita nemška civiliza-
cija odtuji njih materinskemu jeziku.
Prebujajoči se nemški nacionalizem,
ki ima že ob svojem rojstvu imperiali-
stično tendenco, je germanizacijo slo-
venskega prebivalstva silno pospešil.
Po Czoernigovi »Etnografiji« (Dunaj
1855—1857) poteka, narodnostna хцеја
leta 1856 še dobrih 10 kilometrov se-
verno Celovca in sta skoro dve tretjini
celovškega pr"febivalstva slovenski (6000
Slovencev, 3419 Nemcev). V razdobju
od 1858. do 1868. leta je predstavljal
Celovec, kjer je izhajal Janežičev Slo-
venski Glasnik, središče slovenskega
literarnega življenja. Toda leta 1880
ima Celovec samo še 629 prebivalcev
s slovenskim občevalnim jezikom.
Ko je koroški pisatelj in slavist Ur-
ban Jarnik od leta 1818 do 1844 župni-
koval pri Smihelu (12 km vzhodno
Gospe Svete) in v Blatogradu nad Vrb-
skim jezerom, je zbiral med svojimi
župljani slovenske narodne pesmi in
proučeval narečje in šege svojega slo-
venskega ljudstva. Minulo pa je že pol
stoletja, odkar se tam ne glasi več slo-
venska pesem.
Slovenščino kot svoj občevalni jezik
je na Koroškem navedlo naslednje šte-
vilo ljudi: A
1. 1890 ......   101.050,
1. 1900 ......    90.495,
1. 1910 ......    66.482,
1. 1923  .....    36.700 (brez
Italiji odstopljenega Kanala ter nam
prisoj enega Jezerskega in Mežiške kot-
line z okoli 25.000 prebivalci).
Čeprav ti podatki ob edinstvenem
načinu »ugotavljanja« narodnosti (ob-
čevalni jezik!) in vseh običajnih nem-
ških strahovalnih metodah ne ustre-
zajo dejanskemu stanju, vendar v do-
voljni meri osvetljujejo pomanjkanje
narodne zavednosti med koroškimi Slo-
venci in osvajalnosti nemškega naciona-
lizma. Kajti denacionalizacijo koroške-
ga slovenstva povzročajo ne samo moč-
ni tuji gospodarski kapital s favoriza-
cijo nemško usmerjenega prebivalstva,
privlačnost nemške civilizacije in do-
minantna vloga nemščine kot trgov-
skega, uradnega in šolskega jezika,
ampak tudi vsesplošno zapostavljanje in
zasramovanje vsega, kar je slovensko.
Pri ljudskih štetjih in narodnopolitič-
nih glasovanjih ne odloča narodnostno
poicklo po krvi in rodu, temveč poli-
ti':iic mišljenje ali rutreba gospodar-
ske eivsistence. Koroški Slovenci nima-
jo niti osnovnih šol, v katerih bi se
njih deca učila v svojem materinskem
jeziku. Glasniki zahteve po politični in
kulturni enakopravnosti prejmejo žig
državljanske nezanesljivosti ali celo
protidržavnosti. V drugi polovici devet-
najstega stoletja znaša izguba narod-
nega teritorija povprečno 200 kvadrat-
nih kilometrov vsako desetletje, ko se
kraji s pretežno slovenskim prebival-
stvom ali popolnoma ponemčijo ali pa
dobe nemško večino. In tako leži danes
tudi Gosposvetsko polje, nekoč središče
karantanskega slovenstva, a še vedno
naša narodna svetinja in dragocen do-
kaz davne slovenske demokracije, on-
kraj naših narodnih meja.
Tragična je zgodovina Koroške, kajti
zgodovino dežele in naroda je ustvar-
jal zmagovalec, oni sebični, brezobzirni
osvajač, ki ne priznava drugorodcem
niti najosnovnejših državljanskih pra-
vic, pravice do lastnega šolstva in pra-
vice do lastnega kulturnega razvoja.
Zato daje vsa dosedanja zgodovina Ko-
roške našemu nemškemu sosedu po-
seben pečat, i>ečat sramote in nekul-
turnega nasilja nad zasužnjenim slo-
venskim narodom.
Končana prva svetovna vojna s svo-
jim, za zaveznike srečnim izidom ni
niti najmanj uresničila upov, ki jih je
človeštvo stavilo v novo ureditev go-
spodarsko-socialnih in mednarodnih
razmer. Nekaj upoštevanja je našlo
odinole toliko opevano načelo samood-
ločbe narodov, ki pa se je smelo iz-
vesti samo tam in samo v onem obsegu,
kolikor je to bilo v skladu z interesi
vsaj ene izmed velesil — zmagovalk.
Tak primer izigravanja malih narodov
nudi bivši Jugoslaviji vsiljena rapal-
Iska pogodba, ki je izročila imperiali-
stični Italiji kot nagrado za njeno voj-
no udeležbo na strani zaveznikov in kot
odškodnino za njene žrtve nad pol mili-
jona Slovencev in Hrvatov. Pač pa je
smela premagana Avstrija, ista Avstri-
ja, ki ni Slovanom v svojem prejšnjem
državnem okviru nikdar priznavala na-
cionalne svobode, dvigniti geslo samo-
odločbe ljudstva na svoj pravkar še
čmožolti cesarski prapor. Svet štirih
velesil je odredil ljudsko glasovanje v
narodno mešanem delu Koroške, obe-
nem pa kakor iz previdnosti izločil iz
plebiscitnega ozemlja skoro popolno-
ma slovensko Mežiško dolino in Jezer-
sko s skoro 20.000 prebivalci. Ako bi
se bilo slovensko odposlanstvo v Pa-
rizu poslužilo istega demagoškoga gesla
»Koroško Korošcem!«, ki je z njim
nemška politična oblast v Celovcu vpli-
vala na narodno premalo zavedno slo-
vensko prebivalstvo, ne smelo bi pri-
stati na ekspedicijo najzavedaejših, za
izid plebiscita odločilnih delov sloven-
ske Koroške.
Izid dne 10. oktobra 1920 izvršenega
glasovanja zato ni smel presenetiti. Če-
prav je imela glasovalna cona A močno
slovensko večino — leta 1910 je po
občevalnem jeziku štela okoli 49.000
Slovencev in okoli 23.000 Nemcev —,
je izmed 37.304 veljavno oddanih gla-
sov zahtevalo priključitev k Jugoslaviji
samo 15.279, k Avstriji pa 22.025 gla-
sov. Toda med temi za Avstrijo odda-
nimi glasovi je bilo najmanj 10.300
slovenskih, torej takih, ki so se izne-
verili svojemu rodu.
Ker je južno Drave ležeče plebiscit-
no ozemlje dalo večino glasov Jugo-
slaviji (10.405 : 10.083), je jugoslovanska
vlada predlagala Dravo kot primerno
mejo. Predlog je bil zavrnjen. Kakor že
pri odreditvi plebiscita je spet odlo-
čala skupina predstavnikov tujih držav,
ki ni upoštevala zgodovine obeh na
Koroškem živečih narodov, zgodovine
vladajočega germanizatorja na eni in
zgodovine zatiranega ljudstva na drugi
strani. Z odreditvijo plebiscita je bilo
sankcionirano trenutno stanje, torej
implicite odobren ves dotedanji uspeh
postopne germanizacije in bilo je izre-
čeno priznanje vsemu izvršenemu po-
stopku onemogočanja narodnopolitič-
nega in kulturnega razvoja koroških
Slovencev. Odrejeni plebiscit je bil akt
krivice, ki že v naprej aprobira do-
končno ponemčevanje vse Koroške, po-
menu je udarec v obraz našemu na-
rodu. S senžermensko pogodbo ni bila
zagotovljena slovenski manjšini nikaka
narodnostna zaščita. Po mednarodnem
položaju slabotna Jugoslavija ni imela
napram Avstriji niti možnosti interven-
cije, niti pravice do adekvatnih proti-
ukrepov na svojem državnem ozemlju.
(Dalje prihodnjič)
Umrl je Jurak Maks z Vranskega
Maksa Juraka ni več med nami!
Kdo ga ni poznal, saj smo ga sre-
čavali sleherni dan vsepovsod kot po-
slovnega človeka in funkcionarja, pred-
vsem pa kot zadružnika, ki je ves
živel v delu in načrtih za Kmetijsko
zadrugo na Vranskem, kateri je že ne-
kaj let zapored predsedoval in bil njen
upravnik.
Kot tak je sredi tega dela v torek
postal žrtev prometne nesreče. Zdrav
in veder, kot je bil vedno, je tudi ta
dan že navsezgodaj krenil na pot z
zadružnim traktorjem po jabolka, ko
ga je pri tem dohitela smrt. Zato je
toliko bolj bolestno in skoraj neverjet-
no odjeknila med nami vsemi, ki smo
ga poznali, vest o njegovi smrti. Res,
nismo mogli verjeti tej žalostni novici
in se sprijazniti z njo, ko je omahnil
v smrt poln nad in načrtov v najlepši
moški dobi — star komaj 34 let.
Maks Jurak je bil sin kmečke dru-
žine iz Prihove pri Nazarju. Po končani
osnovni šoli se je izučil lesne trgovine.
Na Vransko je prišel med okupacijo,
kjer je ostal vse do leta 1944, ko je po-
begnil Nemcem in odšel v partizane,
v čigar vrstah je deloval v Spodnji in
Zgornji Savinjski dolini.
Po osvoboditvi je bil sprva upravnik
Lesno-produktivne zadruge na Vran-
skem, od leta 1949 dalje pa predsednik
Kmetijske zadruge, pozneje pa tudi
njen upravnik vse do svoje smrti. Kot
široko razgledan v lesni stroki je
uspešno delal tudi v lesno-gozdarskem
odseku Okrajne zadružne zveze in bil
nekaj časa tudi njen podpredsednik.
Ob decentralizaciji Zveze si je lansko
leto spet želel na Vransko in se takrat
še bolj posvetil razvoju in napredku
Kmetijske zadruge. Poleg dela v sami
zadrugi se je aktivno udejstvoval tudi
kot član Socialistične zveze delovnih
ljudi. Zveze borcev, SKUD ter Društva
rezervnih oficirjev v činu rezervnega
podporočnika.
Niti teden dni ni minilo, ko smo ga
poslednjič obiskali v njegovi pisarni
in se z njim dalj časa razgovarjali.
Razpravljali smo o vsem mogočem in
vselej so se naši pogovori zopet in zo-
pet povraćali na zadružna vprašanja.
Veder in nasmejan je snoval in raz-
vijal pred nami nove načrte za zadrugo
in kaj lahko smo spoznali, kako ves
živi z njo. Bil je doma v vsem, z vsem
na tekočem, neprestano je snoval in
osebno vodil tudi strojni in lesni odsek.
Sredi tega velikega dela za zadrugo se
je poslovil od nas ...
Ko se danes poslavljamo od tovariša
Juraka, nam je težko. Težko zato, ker
je z naših zadružnih vrst odšel mož,
ki bi lahko s svojo podjetnostjo, široko
razgledanostjo, izredno vztrajnostjo in
neutrudljivo voljo dal še marsikaj za
razvoj zadružništva.
Njega ni več!
Nič več ne bomo srečavali dobrega
tovariša Juraka na naših konferencah
in sestankih, kjer je vselej z nasveti
iz prakse in konstruktivnimi predlogi
z nami živo reševal zadružna vpraša-
nja. Vsi ga bomo zato pogrešali, ne-
dvomno najbolj pa Kmetijska zadruga
na Vranskem, kateri se je v poslednjih
dveh letih ves posvetil in si z uspehi
in svojim delom ohranil med tamošnji-
m izadružniki lep, hvaležen in trajen
spomin. T.
Še vedno veliko izdatkov za nezgode
pri delu in obolenja
v primerjavi z lanskimi polletnimi
podatki o številu nezgod in obolenj ter
izgubljenih delovnih dni v podjetjih na
področju okraja Celje-okolica, lahko
ugotovimo v letošnjem polletju majhno
zboljšanje, vendar je pa stanje še ved-
no tako, da bo potrebno veliko dela, da
bomo dosegli zadovoljive uspehe.
V naših .podjetjih smo imeli v letoš-
njem polletju 1162 primerov nezgod pri
delu in smo s tem zgubili 20.289 delov-
nih: dni, kar predstavlja finančno zgubo
nad 24,000.000 dinarjev (računajoč po-
vprečni dnevni zaslužek 280 din in stop-
njo akumulacije 420). Zaradi nezgod iz-
ven dela, ki so še vedno precej števil-
ne, smo izgubili 6793 delovnih dni ali
nad 8,000.000 din. Vseh primerov obo-
lenj pri zaposlenih delavcih je bilo
6196, vseh izpadlih delovnih dni zaradi
teh obolenj pa je bilo 118.613, s čimer
smo izgubili nad 142 milijonov dinarjev.
Največ delovnih dni je bilo izgubljenih
zaradi nezgod pri delu, zatem zaradi
obolenj dihal, nadalje zaradi bolezni
prebavil in jeter itd.
Gornje številke nam nazorno in jasno
naročajo vedno večjo in večjo skrb za
varnost zapKDslenih delavcev, za higien-
sko-tehnično zaščito in za vzgojo de-
lavcev, da bomo zmanjšali število ne-
zgod, poleg tega :pa tudi vedno več skr-
bi za splošne delovne in življenjske po-
goje naših delovnih ljudi.
Ce smo od lanstkega leta dosegli neka
zboljšanja, je prav, da po tej poti na-
daljujemo, da bomo na ta način ohra-
nili našo najvišjo vrednost — delov-
nega človeka.
Razstava rejcev malih živali v Celju
Kot lani prvo, tabo bo tudi letos pri-
redilo društvo »Rejec malih živali« v
Celju svojo II. letno razstavo. Namen
te razstave je prikazati ne samo rej-
cem malih živali, temveč tudi ostalemu
občinstvu, v kakšni smeri se mora pri
nas nadaljevati za časa okupacije pre-
kinjeno delo te koristne in lepe reje.
Slovenija je več ali manj industrijska
dežela in Celje več ali manj industrij-
sko mesto z mnogimi malimi domači-
jamij^hišicami in z vrtovi itd., zato je
potrebno, da se tudi tej panogi posveča
več pozornosti, — Razstava, ki bo na
dvorišču Doma OF v Celju bo trajala
od 4. do zaključno 11. oktobra 1953 in-,
bo prikazala razne vrste in pasme od-
branih malih živali ter način pravilne
reje. Ne samo ljubitelje malih živali,
tudi kmečko prebivalstvo in šole vabi-
mo, da si za malenkostno vstopnino
ogledajo to poučno razstavo in da po-
tem na pridobitvah ogleda raiistave
tudi praktično delajo.
z  velikega   manevra  jla
Maršal Tito nas je obiskal
Za edinico majorja Jovana Dragosav-
ca je bil 21, september dan poln ra-
dosti in navdušenja. Obvezniki iz Ce-
lja in okolice, ki so v tej edinici močno
zastopani, so doživeli tega dne veliko
srečo in čast — obiskal jih je naš
ljubljeni maršal Tito.
To se je zgodilo tako nenadoma in
nepričakovano, da se je zdel Maršalov
obisk vojakom kot dogodek v snu.
Edinica se je zgodaj zjutraj, brž ko
je prispela na »vatreni položaj« zama-
skirala kot običajno. Nekaj po deseti
uri je obhodil edinico polkovnik In-
kret. Po njegovih nasvetih so vojaki
popravili in izpolnili maskiranje orož-
ja. Pri tem opravilu, ravno ob pol dva-
najstih, je sporočil stražar, da se po-
ložajem bližajo jeepi. Vojaki, prepri-
čani, da prihaja k njim neka tuja vo-
jaška delegacija, se niso mnogo vzne-
mirili.
Samo hip nato je bila naša edinica
podobna vznemirjenemu mravljišču.
Med vojake so prihiteli višji oficirji in
jim sporočili, da je med njimi naš
Vrhovni komandant. Opozorili so vo-
jake, naj ostanejo mirni ter da se ne
vznemirjajo, temveč naj vršijo svoje
naloge kot običajno. Da, ali kdo \A
mogel ostati miren sredi tako velikega
dogajanja. Želeli smo, da bi bilo vse
v najboljšem in najlepšem redu, če-
prav se v minuti ne da napraviti tisto,
za kar je potrebno nekaj ur. In tako
je ostalo vse tako kot je bilo. Pozneje
so se med seboj vojaki pogovarjali, za-
kaj je ravno danes prišel Maršal k
njim, ko je slabo vreme in njihov
najslabši dan? Zakaj ni prišel včeraj,
ko so bili vsi čisti, vlačilci in topovi
brez blata in dobro maskirani, tako da
bi jih komaj opazilo le bistro oko pti-
ce; danes so od včerajšnjega dežja vsi
premočeni in blatni, gosenic vlačilcev
se drži tudi debela plast blata in^nekaj
slabše so maskirani kot včeraj.
— »No, Maršal prav gotovo razume
take nepruike v »vojni«, ali vseeno bi
mu želeli pokazati, kako izgleda naša
edinica takrat, kadar je v popolnem
redu« — je dejal vojak pri topu prav
v hipu, ko se je tov. Tito približal
topu.
Major Dragosavac mu je raportiral.
Nato se je Maršal s svojim spremstvom
napotil ic drugemu oddelku naše edi-
nice. Pri oddelku, ki je ležal vmes, se
ni zaustavil. Vojaki iz tega nesrečnega
oddelka si to razlagajo tako, da jih
Maršal ni opazil, ker so bili njihovi
topovi zelo dobro maskirani.
Pri oddelku se je tovariš Tito zadr-
žal nekaj minut. Fotoreporter j i so hi-
teli s snemanjem in ko je eden med
njimi v naglici teptal po njivi, ga je
tovariš Tito opozoril, naj ne dela škode
na posejani njivi, ker bo treba škodo
kmetu povrniti.
Zanimal se je predvsem za orožje in
vprašal majorja Dragosavca, če imajo
na razpolago dovolj rezervnih delov,
nakar je major odgovoril, da jih ni-
majo preveč.
— »Ker nadomestnih delov nimate
dovolj, je treba orožje le bolj čuva-
ti« — je rekel Maršal in se nasmehnil.
Te njegove besede so se vrezale v
srca vojakov, ki so mu obljubüi, da
bodo vedno izpolnjevali njegov nasvet,
skrbno čuvali in negovali orožje in vso
ostalo tehniko, katero jim je dalo ljud-
stvo v upravljanje.
Nato se je tovariš Tito z general-
polkovnikom Ivanom Gošnjakom in ge-
neralpolkovnikom Kostom Nagy-jem
napotil k vlačucem topov.
— »O, to so torej ti »Amerikanci«,
je vprašal, ko jih je zagledal. Obrnu
se je k obvezniku Ivanu Krašovcu, de-
lavcu iz Tovarne tehtnic v Celju in ga
vprašal, kakšno je njegovo delo v od-
delku, nakar mu je ta odgovoril, da je
mehanikar. Maršal je nato vprašal, ka-
ko vlačilci obvladajo teren? Obveznik
Krašovec mu je odgovoril, da so se
sedaj na manevru dobro obnesli. Ge-
neraipolkovnik Gošnjak pa ga je vpra-
šal, kakšne so najpogostejše okvare pri
vlačilcih. Namesto Krašovca je odgo-
voril major Dragosavac, da se včasih
rade trgajo gosenice. Tovariš Tito je
z nasmehom odgovorU: — »To morate
popravljati sami.« —
S tem je bil obisk Vrhovnega ko-
mandanta pri naši edinici končan. To-
variš Tito je s svojimi spremljevalci
sedel v jeepe. Za njimi je odhitela gru-
pa radovednih novinarjev in fotore-
porter j ev.
Zopet smo ostali sami, ali v naših
srcih se je globoko vtisnila slika ljub-
ljenega Tita — našega Vrhovnega ko-
mandanta v maršalski uniformi. To,
da smo ga videli, to, da je obiskal
ravno nas — nam je nadoknadilo vse
napore v času manevra.
Se pozno v noč se je razlegala na
naših borbenih položajih pesem »Dru-
že Tito, mi ti se kunemo, da sa Tvoga
puta ne skrenemo!« -ma-
Na položaju,. \
Na položaju, 25. septembra.
Povsem V bližini je zapel mitraljez.
Borbe so v največjem razmahu ...
Pa sežimo malo nazaj in potrkajmo
po beležnici.
2e šest tednov pred manevrom so se
začele priprave. Popravljale so se ce-
ste, čistili cestni jarki, zgradilo pa se
je tudi precej kilometrov novih cest.
Pionirji so imeli polne roke dela, da
pripravijo vse potrebno. Prve dni sep-
tembra so bile glavne priprave kon-
čane — pričele so se koncentracije čet.
Z vlaki, s kamioni in i>eš so prihajale
edinice pete vojne oblasti. Ze po pred-
pripravah in po koncentraciji čet je
bilo soditi, da bodo to eni največjih
manevrov v naši državi. Cim bolj smo
se bližali sredini septembra — bolj je
postajalo živahno. Artilerija je zasedala
položaje, čuli so se premiki velikih
tankovskih kolon, po zraku pa so kro-
žue eskadrile avionov.
Vse je pričakovalo ukaza komandan-
ta manevra generala Koste Nagy-ja.
Ugibanj ni bilo ne konca ne kraja.
Kdaj prične manever, ob kateri uri...
16. septembra se je začelo. Cula se
je artUerija, avioni obeh vojskujočih se
strank, plave in rdeče, so postali še
aktivnejši.
Cete plavih so bile aktivnejše ter so
takoj prešle v napad ter začele uspešno
laapredovati. Rdeči so se umikali pred
nadmočnim sovražnikom, nudeč odpor,
kjer je to bilo le mogoče. Treba je pri-
dobiti na času in skoncentrLrati čete,
da se preide v protinapad.
Vojska v čeladah še vedno napre-
duje. Tako so ponekod imenovedi plave,
ker so nosili čelade.
Rdeči so organizirali partizanske sku-
pine, ki so zavzele celo mestece K. sre-
di zasedenega ozemlja. Plavi so bili
kaj neprijetno presenečeni.
Napad plavih se je ustavil. Rdeči so
zbrali dovolj čet ter podprti od tankov
in artilerije prešli v protinapad. Tudi
dež, ki je že nekaj dni padal ni mogel
ovirati priprav rdečih, da uredijo svoje
vrste in ustavijo sovražnika ter ga pri-
(Nadaljevanje na 4. strani)
stran 4
»Savinjski vestnik«, dne 3. oktobra 1953
Stev. 39
Iz Celja ...
ZAHTEVAMO, NAPRAVITE RED
V sedaj podrti koči št. 3 na Večni
FKJti na Jožefovem hribu so stanovale
ženske Pungaršek in Skamen. Te žen-
ske niso nič delale in tudi sedaj ni-
so zaposlene. Otroke jim oskrbuje v
domovih ljudska oblast. Ljudje se spra-
šujejo od kod imajo sredstva za pre-
življanje? Med njimi je bilo tudi 18-
letno dekle, hčerka padlega partizana.
Njej je Zveza borcev na Jožefovem
hribu preskrbela primerno stanovanje
na Plečnikovi cesti in tudi službo, da
jo spravi na pravo pot in reši iz ne-
moralnega življenja. V zadnjem času pa
so se vse omenjene ženske naselile pri
njej. Sosedje se pritožujejo, da se tam
p>onoči zbirajo moški in se godijo stva-
ri, ki niso na mestu. Ker je vsa ta za-
deva že več časa znana stanovanjske-
mu uradu in oblasti, zahtevamo, da te-
mu napravijo energičen konec. Pošteni
stanovalci Jožefovega hriba ne moremo
trpeti v svoji sredini take ljudi.
S STREHE JE PADEL ...
Dne 25. septembra so na poslopju
celjske bolnice popravljali dimnike. Pri
delu na strehi je spodrsniüo 49-let-
nemu zidarskemu mojstru Francu Cre-
pinšku iz Spodnje Hudinje. Padel je
s strehe. Pri padcu je utrpel zlom lo-
banje in hrbtenice. Bñ je na mestu
mrtev.
NESREČA PRI VRTILJAKU...
16-letna dijakinja Zdenka Skorjanc
se je v ponedeljek zvečer vozila na vr-
tiljaku. Med vožnjo se je pognal na
sedež sin lastnika. Zadel je v sedež
pred seboj, na katerem je sedela Skor-
jančeva, s tako močjo, da je Skorjan-
čevo vrglo s sedeža naravnost na ce-
sto. Pri padcu si je zlomila nogo. Kriv-
da zadene v precejšnji meri lastnika
vrtiljaka, ki premalo nadzira vrtiljak
med vožnjo.
gibanje prebivalcev v ceiju
v času od 19. do 26. 9. 195%
Rojenih je bilo 18 deklic in 13 dečkov.
Poročeni:
Skrbinek Matija, pečarski delarec iz Celja,
Cesta na Dobrovo št. 2, in Kajba Terezija, fri-
aerka iz Celja, Cesta na Dobrovo št. 2; Pučko
Rudolf, trgovski poslovodja iz Petanjcev 42, in
Gornik Silva, zlatarska pomočnica iz Celja,
Nova vas 38; Šunko Josip, mizarski pomočnik iz
Celja, Cankarjeva 2, in Mišmaš Ana, tkalk^ iz
Celja, Cankarjeva 2; Zabavnik Milan, računski
režiser iz Celja, Slandrov trg 5-1, in Zlobko
Stanislava, knjigovodkinja iz Prebolda, Latkova
vas 39.
Umrli:
Colja Zdenko, dojenček iz Celja, Ipavčeva 3;
Drev Ivan, železniški premikač iz Malega vrha
št. 32, star 32 let; Mihelin Alojz, tovarniški de-
lavec iz Celja, Zgornja Hudinja 158, star 43 let;
Feriez Marija, gospodinja iz Celja, Jenkova 4,
stara 77 let; Bogovič Marija, gospodinja iz
Celja, Jenkova 4, stara 74 let; Pohraški Vinko,
kmet iz Gabercev 16, star 68 let; Obradovič
Srečko, dojenček iz Brestovca 25.
NAROČAJTE SE
NA DRUŽINSKO REVIJO PREŠERNOVE DRUZBE
obzornik
LETNA NAROČNINA ZA CLANE 450 DIN, ZA NECLANE 500 DIN
... in zaledja
IZ SMARTNEGA ob PAKI
»VELETRGOVINO« PREVZAME
»KOLONIALE«
Tukajšnjo »Veletrgovino«, ki je po-
slednja leta zalagala z vsem potrebnim
naš okraj, prevzame sedaj v svoje
upravljanje »Koloniale« iz Celja.
BOJ NA ZELENEM POLJU
Preteklo nedeljo sta se pomeiili no-
gometni društvi »Partizan« iz Smart-
nega ob Paki in »Usnjar« iz Šoštanja
na našem igrišču. Rezultat 3:1 v dobro
Šoštanjčanov. Tokrat se je tekma vršila
tako, kakor bi se nikdar ne smela vršiti.
Vidi se, da ni prave discipline, na dru-
gi strani pa se opaža, da tudi premalo
trenirajo. Tekmo je gledalo precej lju-
di, ki pa niso bui zadovoljni ne s prvi-
mi, ne z drugimi. O pravilnem ali ne-
pravilnem sojenju pa si je lahko vsak
ustvaril vsoje mnenje. Želimo, da bi
bila tekmovanja v bodoče na dostojni
^višini.
^        HVALEVREDNA ZAMISEL
Na pobudo odbora Kmetijske zadruge
v Smartnem je bü pretekli ponedeljek
sestanek zadružnikov, na katerega je
bU povabljen tudi tov. Slokan, okrajni
veterinar iz Šoštanja. Na sestanku so
se obravnavala pereča vprašanja naše
živinoreje. Ker je v kraju mnogo krav
okuženih, se je sklenUo, da se pregle-
dajo vse plemenske krave in telice. Ob
tej priliki se bo iste vpisalo tudi v ro-
dovnik, nato pa se bo uvedla stalna
mlečna kontrola na terenu.
Ker je pregled nujen, se z njim prične
že dne 5. oktobra, in sicer po nasled-
njem vrstnem redu:
5. oktobra za Podgoro pri tov. Blago-
tinšku ob 7. uri, za Rečico pri tov. Pod-
goršku A. ob 11. uri, za Šmartno v žup.
kozolcu ob 14. uri.
6. oktobra za prvi del Velikega vrha
pri tov. Verbiču ob 7. uri, za drugi del
Velikega vrha pri tov. Les jak A. ob
12. uri.
7. oktobra za območje Kmetijske za-
druge Gorenje, in sicer v Paški vasi ob
7. uri, v Gorenj ah ob 11. uri in v Skor-
nem ob 14. uri.
Trdno smo prepričani, da bodo vsi ži-
vinorejci prignali svojo živino ob pra-
vem času in tako pripomogli, da pri
pregledu ne bo zastoja.
Odbor, ki je dal pobudo za ta pre-
gled, zasluži vse priznanje.
HIŠE SO PRODAJALI
Občinski ljudski odbor je dal na lici-
tacijo več stanovanjskih hiš, last sploš-
no ljudskega premoženja. Ker pa je
bila večina teh hiš precej visoko oce-
njena, ni bilo tolikega zanimanja, ka-
kor je bUo pričakovati. So pa to hiše,
ki so nujno potrebne popravila, zlasti
streh, kar pa zopet stane precej de-
narja. Kljub temu pa jih je büo nekaj
vendar prodanih.
IZ PREBOLDA
KJE JE RESNICA?
V pretekli številki Savinjskega vestnika je bil
objavljen odgovor na članek >S silo je hotel
odpeljati ljudsko imovino«, kjer pisec deman-
tira v omenjenem članku navedene podatke o
upravniku državnega kmetijskega posestva Zov-
nek-Braslovče Francu Kovačiču in tako dovaja
pisca članka na popolno laž. Primer nasilstva
Kovačiča mi je dobro poznan, ker pa bi bilo
nepravilno, če bi bila javnost napačno informi-
rana, hočem v nekaj vrstah prikazati dejansko
sliko tega dogodka.
Pisec članka >S silo je hotel odpeljati ljudsko
imovino« je bil resnično nekoliko pomanjkljivo
informiran, poleg tega pa se je т članek vrinila
še tiskovna napaka, tako da članek ni bil po-
polnoma jasen. Vendar kljub temu ni vseboval
— z izjemo besede o vladi — prav nič ne-
resničnega.
Točno je, da je bila soba, v katero je tovariš
Kovačič vdrl, nekoč — ko je bil upravnik drž.
kmetijskega posestva v Preboldu — njegova
oziroma je bil on nastanjen т njej. Po zdru-
žitvi državnega kmetijskega posestva v Preboldu
s posestvom Zovnek - Braslovče pa je bil on
službeno premeščen na Žovnek, kjer je dobil
tudi ustrezno stanovanje. Zato mu je bila na-
vedena soba že v januarju t. 1. s strani stano-
vanjske komisije I. stopnje odvzeta, vendar je
to odločbo stanovanjska komisija II. stopnje za-
vrnila, češ da se stanovanjska komisija nima
pravice vmešavati v stanovanja, ki so Jast
državnih ustanov in podjetij, kar je resnično,
saj je bila stavba takrat last državnega kmetij-
skega posestva Zovnek-Braslovče. Si. majem t. 1.
pa je bil s strani Gospodarskega sveta pri OLO
Celje-okolica prenos lastništva izvršen na Ob-
činski ljudski odbor Prebold. Torej ima sedaj
tudi on kot državna ustanova pravico samo-
upravljanja s svojimi stanovanji. Franc Kovačič
pa v tej sobi ni stanoval niti ni imel v njej
kakršnega koli svojega predmeta že vse od
službene premestitve na Zovnek. Oddal pa jo je
okrog 1. 6. t. I. v najem brez vednosti občinske-
ga ljudskega odbora nekemu delavcu, ki niti ni
bil prijavljen kot prebivalec v občini in na
sobo tudi upravičen ni bil. Zato je občinski
ljudski odbor 1. avgusta v njej nastanil dva štu-
denta arhitekta, ki sta opravljala merilska dela
za urbanistični načrt na območju občine. Konec
avgusta, takoj po izselitvi dotedanjih stanoval-
cev, pa je soba z vsemi premičninami (pohi-
štvom) bila oddana v najem uslužbencu občin-
skega ljudskega odbora, ki se je tudi še istega
dne v sobo vselil. Ze drugi dan pa je Kovačič
v spremstvu nekaj delavcev z državnega po-
sestva v Preboldu vdrl v sobo ter kljub posre-
dovanju, naj se pohištva ne dotika, ker ni nje-
govo, pohištvo nasilno znosil ter naložil na za
to pripravljeni voz, da bi ga odpeljal neznano
kam. To pa so mu uslužbenci občinskega ljud-
skega odbora preprečili in v času, ko se je od-
daljil, pohištvo skrili. Vrnivši se in videč, da*
pohištva ni več na vozu, se je Kovačič zopet
napotil proti prej navedeni sobi in v njo po-
novno vdrl. Ko pa je videl, da pohištva ni v
njej. je poskušal nasilno odpreti uradne pro-
store občinskega ljudskega odbora. Od neke
uslužbenke je zahteval ključ od sejne sobe.
Ko mu je lo-ta sejno sobo odprla, je na vrata,
ki držijo iz nje, poskušal iz neznanih razlogov
vdreti v pisarno matičnega urada. Tudi ta po-
skus se mu je izjalovil oziroma se mu je po-
srečilo odpreti ena vrata; ker pa so dvojna in
druga močnejša, so ga ta zadržala.
V vsem tem času je na razne načine žalil
uslužbence občinskega ljudskega odbora. Ven-
dar pa izgleda, da je tovariš Kovačič kaj po-
zabljiv, zato se le naj spomni, koga in zakaj
je ob tej priliki nazival »lopov«? Kaj je mislil
reči z besedo >kaj boste vi komunisti, mi vas
že bomo«? In na koga je mislil s tem >mi«?
Komu in zakaj je grozil, da bo z njim fizično
obračunal, če ga dobi v roke? Koga je priča-
koval iz svoje razdraženosti potem do pol 10
zvečer na dvorišču s svojim nepoznanim poma-
gačem? to pa bodo izpričale priče v sodni
razpravi pred okrajnim sodiščem т Celju, kar
je že v postopku.
Kovačič seveda hoče sedaj vso zadevo ublažiti
s trditvijo, da ni bil obveščen o prenosu last-
ništva na občinski ljudski odbor. Stanovalci v
omenjeni stavbi pa se vprašujemo, zakaj potem
od na^ že vse od 1. 5. t. 1. ni terjal najemnine.
Sicer je pa dokazano, da mu je bilo obvestilo
o prenosu lastništva poslano in res čudno na-
ključje je, da prav tega ni prejel.
Postopek Kovačiča v Preboldu pa menda ni
edinstven, saj je tudi »Slovenski poročevalec«
v eni izmed svojih številk priobčil članek o
njegovih podobnih dejanjih na Zovneku. Zato
se tudi jaz kakor tudi mnogi drugi vprašujemo
— prav tako tudi pisec prvega članka — kako
dolgo bodo še podobni ljudje na dolžnosti'
upravnika.
Rajh Polde.
PROMETNA NESREČA PRI
ŠENTJURJU
V torek zjutraj se je na ovinku ce.ste
pred Šentjurjem pripetila huda pro-
metna nesreča, ki je zahtevala smrtno
žrtev. Proti Šentjurju je vozil Unimog
s štiritonsko prikolico, last Kmetijske
zadruge iz Vranskega. V kabini je bil
poleg šoferja tudi predsednik zadruge
Maks Jurak. Pred Šentjurjem je v na-
sprotni smeri pridrvel Kamion. Da bi
se na ne preveč široki cesti lažje iz-
ognila, sta oba šoferja začela svoji vo-
züi zavirati. Pri tem se je zaradi moč-
nega zaviranja težka prikolica Unimo-
ga, ki je bila brez zavore, najprej pre-
vmiila čez traktor, nato pa ga po-
tegnila še na njivo ob cesti, kjer je
obležala s kolesi navzgor. Maks Jurak
je obležal pod vozilom z zdrobljeno
glavo, šofer pa je dobil le nekaj prask.
UTOPIL SE JE
Z broda v Brestanici se je 11. sep-
tembra pognal v valove Save Franc
Zakrajšek, logar v Logu nad Pilšta-
njem. Njegovo truplo so našli šele te
dni v bližini Zagreba, kamor ga je Sa-
va naplavila. Zakrajšek je bil mirnega
in dobrega značaja, zato je bU med
ljudstvom priljubljen, ki obžaluje nje-
govo smrt. Zapustil je vdovo s tremi
otroki.
IZ KONJIC
Ljudski odbor mestne občine v Ko-
njicah bo v kratkem dal na licitacijo
več stanovanjskih hiš iz splošnega
ljudskega premoženja. Večina teh hiš
je precej visoko ocenjenih, razen tega
pa so več ali manj potrebne popravila,
zlasti streh, zato izgleda, da ne bo dosti
interesentov. Nekateri so mnenja, da
naj bi se dodelile hiše borcem in ak-
tivistom iz NOB na isti način, kot svo-
ječasno zemljo po agrarni reformi.
Ljudska univerza v Konjicah je že
pričela z rednimi predavanji, ki bodo
vsakih 41 dni. Kot prvo je bilo na
dnevnem redu: Razprava o aktualnih
vprašanjih, v bodoče pa je predvideno
več predavanj iz tehnike itd.
gibanje prebivalcev v celjsid olcolici
T času od 19. do 26. 9. 1955
Rojenih je bilo 8 dečkov in 3 deklice.
Poročeni:
Olenšek Vincencij, poljedelec iz Zavrha nad
Dobrno, in Gornjak Ljudmila, poljedelka iz Za-
vrha nad Dobrno; Lovec Ivan iz Zbelovega in
Sretl Viktorija iz Zbelovega; Jelovšek Marijan,
poljedelec iz Petrovč, in Jeršič Marija, trgovska
pomočnica iz Petrovč; Pančur Franc, tovarniški
delavec iz Doberteše vasi, občina Šempeter, in
Primožič Bernarda, tovarniška delavka iz Smart-
nega ob Paki.
Umrli:
Volovšek Franc, kmetovalec iz Lemberga pri
Smraju, star 63 let; Lipuš Anton, kovač iz Sp.
Zreč, star 26 let; Belina Jakob, kmetovalec iz
Verač 17, star 52 let.
iz sodne dvorane
TUJE LASTNINE NISO
SPOŠTOVALI
Ivačič Ana je 11. junija 1953 vzela
iz stanovanja Franca Gutenberger v
Trnovi j ah en par čevljev, nogavice in
dežnik, vse v vrednosti 3600 din. Kazen
2 meseca zapora, pogojno za dobo dveh
let. — Kompož Konrad je lani decem-
bra vzel na delovišču podjetja »Slikar-
stvo—Dom« na Miklavškem hribu ne-
kaj oljnate barve in kita v vrednosti
2112 din. Obsojen je bil na 6000 din.
— Gnus Stanislava je vzela Vodušek
Štefanu in Amaliji v Z vodnem dva po-
ročna prstana, vredna okrog 5000 din.
Obsojena je bila na 3 mesece zapora,
pogojno za dobo enega leta.
Z GNOJNIMI VILAMI JE UDARIL
Kramperšek Leopold je udaril z gnoj-
nimi vilami Cverle Franca v Javorju,
Arzenšek Angelo v Slivnici pa s pestjo
po glavi. Oba sta bUa lahko telesno
poškodovana. Kramperšek je bil ob-
sojen na 3 mesece zapora, pogojno za
dobo enega leta.
SAM JE NAPISAL PROŠNJO
ZA POSOJILO
Oblak Evgen iz Celja je z namenom,
da bi si pridobil protipravno premo-
ženjsko korist, izročil Založnik Anto-
niji prošnjo, katero je sam napisal in
podpisal, da naj posodi svoji prijate-
ljici »Malči« vsaj 1000 dinarjev, kar je
Založnikova tudi storUa. Zaradi golju-
fije je bU Oblak obsojen na 10 mese-
cev zapora.
OSTRA KAZEN ZA TATVINO
Zagomilšek Anton je od decembra
1952 do julija 1953 vzel iz skladišča
Tovarne kovanega orodja v Zrečah naj-
manj 19 garnitur matičnih ključev in
še nekaj drugih stvari v skupni vred-
nosti okrog 84.000 din. Ajd Ivan je od
Zagomilška kupu 13 garnitur matičnih
ključev, čeprav je vedel, da je Zago-
milšek ključe ukradel. Keblič Rudolf
je za Ajda Ivana razpečal 5 garnitur
matičnih ključev, čeprav je vedel, da
so pridobljeni s kaznivim dejanjem. Vsi
trije so bui obsojeni. Zagomilšek An-
ton na 1 leto zapora, Ajd Ivan na 6
mesecev zapora, Keblič Rudolf na 10
mesecev zapora.
NE POSKUŠAJ BREZ
DOVOLJENJA CEZ MEJO
Lah Franc iz Ločice pri Polzeli je
imel namen letos avgusta oditi pri Dra-_
vogradu brez dovoljenja preko meje.
To pa je preprečila njegova aretacija
v Šoštanju. Kazen 6 mesecev zapora.
NAJVIŠJE ORGANE OBLASTI
JE ŽALIL
Valentine Valter iz Celja je 3. sep-
tembra 1953 v stanovanju Makar Stje-
pana v Pregradi žalu najvišje organe
oblasti. Obsojen je bil na 6 mesecev
zapora.
LISTINE JE PONAREJAL
G. F. je v času od 18. aprila do 3. ju-
lija 1953 napravil za KZ Žice pet laž-
nih računov tako, da je v neizpolnjene
obračunske obrazce, ki jih je ukradel
v KZ Žice in opremil z zadružnimi
stamp il j kami, vpisal neresnične podat-
ke o izvršenem delu ter jih podpisal
z imenom Gošnika Ferdinanda, lesnega
manipulanta KZ Ziče, nato pa jih pred-
ložil blagajni KZ Ziče v izplačilo. Iz-
plačan mu je bü neupravičeno znesek
5400 din, ki si ga je prilastil. G. F. je
bU obsojen na 1 leto zapora.
BREZ DOVOLJENJA JE SEKAL
Cernelc Ivan je v Vetemiku v bu-
kovem gozdu, ki je last njegove žene,
posekal za 77 prostorninskih metrov
drevja brez oblastnega dovoljenja. Za-
radi imičevanja gozdov je bñ obsojen
na 1 mesec zap^ora, pogojno za dobo
enega leta.
KOKOŠI JE ZASTRUPIL
Hriberšek Ivan iz Selc, onkraj Jože-
fovega hriba, je z namenom, da uniči
tujo stvar, v začetku junija letos s
strupom namazal koščke kruha ter jdh
pometal po svoji njivi v Selcah, pose-
jani s pšenico. Zastrupljen kruh so
pojedle kokoši, last Potočnika Ivana in
Kok Henrika ter poginile. Škoda je
znašala okrog 2800 din. Hriberšek je
bil obsojen na 14 dni zapora, kazen pa
se mu odloži za dobo enega leta.
Železniška
nesreča
v Zidanem mostu
v ponedeljek zjutraj okoli 6.20 se je
v Zidanem mostu pri sestavljanju pot-
niške garniture za vlak, ki je bü na-
menjen proti Zagrebu, mariborski del
potniškega vlaka zaletel zaradi napač-
no postavljenih kretnic v ljubljansko
garnituro. Zaradi tega trčenja so trije
vagoni iztirüi eden pa se je nagnu.
Pri tej nesreči, ki jo je zakrivUo pro-
metno osebje zaradi nesporazuma pri
delu, je büo poškodovanih 13 potnikov.
Od poškodovancev je umrla le neka
potnica in to takoj po prevozu v celj-
sko bolnišnico. Ostali, predvsem lažje
ranjeni potniki, ki so iskali zdravniško
pomoč v bolnišnici, so se še isti dan
vrnüi na svoje domove.
S to nesrečo na Železniški postaji v
Zidanem mostu pa je bua tesno pove-
zana še cestna prometna nesreča med
Zidanim mostom in Hrastnikom. Rešu-
ni avtomobü trboveljske reševalne po-
staje je namreč na poti v Trbovlje za-
del ob kamion in se močno poškodoval.
Šofer in drugi spremljevalec sta bUa
ranjena. Po poročuih iz Trbovelj v tem
avtomobüu ni bilo ponesrečencev že-
lezniške nezgode.
(N^dtJjevaflje s 3. straiu)
na položaju,.,
tisnejo nazaj. V noči od torka na sredo
so poslali v boj še nove edinice ter
vse kaže, da bodo uspešni.
Rdeči stalno napredujejo podprti od
tankov in močne artilerije. Po cestah
se vale neskončne kolone kamionov in
vojaštva — po zraku bme eskadrüe
za eskadrüo. Razbiti je treba še zadnji
odpor plavih. Noč od srede na četr-
tek je bua usodna za plave. Rdeči so
vrgli v boj še zadnje rezerve in uspeli.
V četrtek so bui plavi dokončno pre-
magani!
Tako nekako so potekali letošnji ve-
liki manevri Jugoslovanske ljudske ar-
made, na katerih je büo preizkušeno
novo orožje in nove motorizirane edi-
nice. Z veliko parado, ki je bila reviia
sue in moči naše Armade pa je bü
podan še slavnostni zaključek letoš-
njih velikih manevrov.
Po cestah je še vedno živahno. Po-
samezne edinice se pripravljajo na po-
vratek v svoje garnizone. Na postajah
se vrste transporti z vojaki in mate-
rialom.
Še nekaj dni pa bomo oblekli spet
civüne obleke ter se vrnüi vsak na
svoje delo.
Nad nami pa še vedno bme avioni.
Vkîjucevanje med člane Prešernove
družbe se pomika h koncu —
pohitite s svojim pristopom
jvesreca u nesreči
Ne bi radi delali krivice komur koli.
Naša dolžnost je, da vprašamo, zakaj
v zadnjem letu toliko avtomobilskih
nesreč.
Reševalci Rdečega križa v Celju so
imeli v dobrem letu hude prevozniške
nesreče. Na Mariborski cesti se je pri
bivši pekami Krušič prevrnü avto
Rdečega križa v jarek. Nekaj tednov
za to nesrečo je šofer Rdečega križa
Les jak trešču nasproti Lipa z vso suo
v betonski plot in občutno poškodoval
avto.
Pri zadnji železniški nesreči v Zi-
danem mostu so reševali uslužbenci
trboveljskega RK ponesrečenko v tr-
boveljsko bolnico in pri prevozu treščui
v tovorni avto ali tovonü avto vanje.
Te nesreče pa niso edine, marveč jih
je še več, ki so jih zakrivüi vozniki
drugih motornih vozu. Saj ni še po-
zabljeno, ko so na Mariborski cesti do
smrti povozili Anico Deržek, nato Pla-
ninškovo, ki je peljala s konjem pre-
mog, upokojenca Kapuna, ki se je pe-
ljal s kolesom in še več drugih smrtnih
nesreč zaradi prehitre vožnje z motor-
nimi  vozüi  na  tako  prometni  cesti.
Ze uvodoma smo omenili, da ne bomo
ugotavljali poedine krivce: kdo je po
predpisih kriv te ali one smrtne nesreče
in ukvar na vozüih. Te preiskave de-
lajo za to poklicane uradne osebe.
Poudariti hocemq le, da je teh nesreč
nekdo kriv in da bo na cestah zanaprej
treba večje pažnje, šoferji naj ne
divjajo brezobzirno, temveč naj vozijo
s hitrostjo, da pri njej lahko v tre-^
nutku oziroma na nekaj metrov usta-
vijo vozüo.
Varnostni organi naj zanaprej po-
ostrijo svojo dolžnost, naj ustavljajo
prehitre voznike in pregledajo šofer-
ske knjižice, če morda ne vozijo motor-
na vozila ljudje brez usposobljenosti in
brez izpitov. Znano je, da se za krmüo
radi vsedajo ljudje, ki znajo komaj
držati za krmilo in se jim zdi ime-
nitno in »nobel« krmariti, cestnih pred-
pisov in najosnovnejšega poznanja de-
lovanja motornih vozu pa ne poznajo.
Taki ljudje naj se učijo voziti na manj
prometnih cestah in šele po nekaj te-
denskih praktičnih vožnjah in po iz-
pitu naj se podajo na obljudnejše ceste.
Naloga varnostnih organov naj ne bo
le ustavljanje kolesarjev brez zvoncev
in voznikov z vprego brez luči. Ne
mislimo tu, da to ni prav in potrebno,
vendar le-ti ne morejo zakriviti tako
hudih in občutnih nesreč kakor divje
vožnje motornih vozu.
Usposobljeni ljudje naj na cestah
ustavljajo motorna vozüa in pregle-
dajo delovanje zavor in krmüa. Dobre
zavore so pogoj za varno vožnjo vozni-
ka samega, še bolj pa za ljudi, ki mo-
rajo po vsakdanjih opravkih in v služ-
be po prometnih cestah.
Naj ne bo odveč opozoriti, da imajo
pri vožnjah prednost vozüa Rdečega
križa v obeh smereh, to je ko gredo
na kraj nesreče in ko peljejo ponesre-
čenca v bolnico. Ves ostali promet je
drugovrsten in se morajo vozüa (če
ni drugače) celó ustaviti, ko vidijo znak
rdečega križa. Zato bi büo prav, da bi
rešuni avtomobüi imeli bolj vidne zna-
ke kot doslej, morda glasne sirene. Pri
vsej prednosti pa mora biti šofer od-
lično usposobljen in naj vozi le s tako
hitrostjo, da v nesreči ne zakrivi s
hitro vožnjo še hujšo nesrečo.
Prednost vožnje imajo tudi gasüski
avtomobili, ko hitijo na kraj nesreče
(požar, povodenj, plazovi itd.), s po-
žara itd. pa nimajo nikake prednosti in
se morajo ravnati po cestnih predpisih
kot ostali vozniki.
Tudi organi notranjega odseka imajo
prednost pri vožnji, vendar morajo biti
vozüa zaznamovana z vidnim znakom.
Vsa druga lepa ali nelepa vozila in
razni CD (diplomatska vozila) morajo
upoštevati naša cestnoprometna pra-
vila, pravila pa so seveda mrtva, če
ljudje nimajo čuta zanje in vesti za od-
govomost.
Poudarjamo, da je za vsako nesrečo
nekdo odgovoren. Če je nesreča le ma-
terialna, je odgovomost le materialna.
Kako odgovornost nosi človek vse živ-
ljenje, kako ga teži vest, če zakrivi
smrt človeka.
Večkrat smo tudi že opozarjali, naj
»Unimoge« — lastniki uporabljajo le
za kmetijska dela, ožji promet, ne pa
za dolge in divje vožnje.
Ker kljub tem opozorilom organov
javne varnosti in časopisja prekrški
niso prenehali, bi bilo prav, da bi or-
gani LM na licu mesta zaprli vse voz-
nike, ki bi jih pri takih nedovoljenih
vožnjah zalotüi, ne glede na gospodar-
sko škodo, ki bi zaradi tega za priza-
deta podjetja nastala.
Zato: več previdnosti in že pred ne-
srečo več čuta odgovornosti!
gtev. 39
»Savinjski vestnik«, dne 3. oktobra 1953
Stran 5
Blaževo prerojenje
Mojemu znancu Blažu je pred tremi
leti umrla žena. Imel jo je zelo rad in
fe izgube izlepa гџ mogel preboleti.
yscíc dan ga je prijela svinčeno težka
¿alost in z njo ni mogel nikamor dru-
gam kot v gostilno, kjer je sam tiho
sedel v kakšnem kotu. Tam je praznil
¿ase vina, s praznimi očmi buljil pred-
ge in se polglasno pogovarjal s pokoj-
nica.
Nekoč sem ga zmotil pri takšnem
razgovoru in zaupal mi je to in ono
o svoji nesreči:
»Ti me boš razumel. S svojim živ-
ljenjem sem j^rišel prav na kraj. Ce-
naj še živim brez nje? Pri tem me
-večkrat še ishias zgrabi. Zobje mi iz-
padajo, vsak teden vsaj eden. Tudi to
gotovo samo od žalosti.^
Odprl je usta na široko in resnično:
^ obeh čeljustih je imel le še kotnike
in nekaj škrbin,
»Vidiš,« je nadaljeval, »dokler lahko
grizeš, živiš. Gristi se pravi živeti. Ne
gristi se pravi biti mrtev. Najdalje čez
leto dni bom poln kadaver. Z vinom
pa si odganjam misli na vse to in ža-
lost po njej, ki mi je umrla. Sledil ji
ђотп čimprej. Nobenih zahtev nimam
več do življenja.«
Hotel sem mu povedati nekaj besed
o pogumu, o smislu življenja in dela,
0 lepotah in bogastvih sveta, ki se mu
¡e ni treba ločiti od njih. Pa mi je od-
mahnil z roko:
»Pusti fraze! Ne potrebujem tolažbe,
saj sem. se navadil gledati v obraz ne-
izprosni resnici. Le včasih, kadar mi
je preveč hudo po vsem izgubljenem,
se moram tolažiti z vinom, omamljati
se z njim. Pijva raje!«
Pričel je z vsebolj zameglenimi očmi
strmeti jiredse in niti opazil ni, ko sem
se dvignil in tiho »dšel iz krčme.
Tri mesece kasneje sem srečal Blaža,
ko je kot senca lezel po ulici.
»V bolnici so mi zdravili ishias,« mi
je rahlo pripovedoval. »Mesec dni ni-
sem mogel hoditi. Zdaj odhajam še v
toplice, da ustrežem zdravnikom. Meni
samemu namreč ni prav nič do zdrav-
ja, odkar sem izgubil ženo in obraču-
nal z življenjem. Tudi do službe mi ni
in pojdem v pokoj. Saj vidiš, da sem
prava razvalina. Zdravniki so mi sve-
tovali, naj bi si dal delati novo zo-
hovje. Toda čemu. Od življenja itak
ničesar drugega ne pričakujem več kot
le še smrt.«
Odprl je usta:
»Poglej! Se tiste škrbine so mi v bol-
nici populili. V ustih sem zdaj tak,
kakršen sem se rodil. In pleša se mi
vztrajno širi. Vidiš, vse to je razvojna
pot nazaj v nič,«
1 Zrl sem za njim in se mi je zdel
podoben barki s polomljenimi jadri, ki
ni več vredna popravila.
*
V minulem poletju me je pot zanesla
v Logarsko dolino in v novem Planin-
skem domu sem pri večerji naletel na
Blaža. Toda saj ga v prvem hipu sploh
spoznal nisem!
Sedel je v gostilniški dvorani, zdaj
ves pomlajen in nič podoben tistemu
Blažu, ki je nekoč že obračunal z živ-
ljenjem in čakal le še na smrt. Bil je
zdaj rejen v telo in iz okroglega obra-
za so se mu živahno svetile oči. In ko
je odprl usta — prava krasota! Dve
vrsti snežnobelih čvrstih zob sta se mu
zabliskali po dvorani in izza njih je
zazvenela krepka beseda.
Natočil mi je čašo vina. Trčila sva
in pričel mi je pripovedovati:
»Ali me vidiš? Ishias sem si teme-
Шо ozdravil in sem preklical že vlo-
ieno prošnjo za upokojitev. Pač pa sem
prosil za premestitev in jo tudi dose-
ffel. Veš, v starem kraju me je vse spo-
minjalo na pokojno ženo. Kamor sem
stopil, mi je prišlo na misel, kako sem
idm in tu nekoč bil z njo. Kje sva se-
dela v kavarni, hje v kinu, na kateri
Wopi v parku sem jo prvič poljubil, kje
sva se kdaj kopala. Vidiš, prav ti spo-
^ini so mi pili kri in me morili, da
«етп bil zares že živ mrlič. Odšel sem
^ novo službo v Ljubljano. Tam so me
pregovorili, da sem si dal delati novo
zobovje. Lahko si misliš, bil sem v
glavnem mestu republike in še na pre-
cej odgovornem mestu. Brez zobovja na
takem mestu bi bil skoraj nemogoč.
In imel sem srečo. Naletel sem na den-
tistko, prvovrstno strokovno moč, in
poglej čudež!«
Razkrenil je ustnice in s kazalcem
pokazal na svoje prelepe zobe:
»Ali nisem kakor na novo rojen in
še enkrat mlad? In celo pleša, mislim,
se mi je nehala širiti. Pravi čudež se
je zgodil na meni in zanj sem hvale-
žen dentistki, ki je zdaj — moja žena!
Da, da! Ali si presenečen? No, videl jo
boš, mojo ženo, saj je z menoj tu na
oddihu. Zdajle je še v kopalnici. Pr-
vovrstna dentiska je. Vrnila me je živ-
ljenju. Povem ti, da sem neizmerno
sreče. Ko jo boš videl, me boš razumel.«
»Ze zdaj te razumem in ti čestitam,
prijatelj!« sem mu stisnil roko. On pa
je ponovno pokazal na svoje zobe:
»To vse je njeno delo. Prava umet-
nica je v stroki...«
Tedaj je vstopila in Blaž se je na-
smehnil njej, nato še meni. Bila je
morda deset let mlajša od njega, svet-
lolasa in v telo zajetna. Iz mehkega
pogleda se ji je svetlikalo nekaj kakor
materinska dobrosrčnost.
Predstavil me je njej in posedeli smo
tisti večer še dobro uro v prijetnem
razgovoru. Ko smo si končno poželeli
lahko noč, me je Blaž za trenutek za-
držal in mi pošepetal:
»In da bo moja sreča popolna, me
čaka še novo veselje: V doglednem ča-
su se mi bodo službeni prejemki zvi-
šali za tri tisočake. Dobil bom nam-
reč pravico do otroškega dodatka. Da,
da, pomisli! Vedno si me razumel in
tudi zdaj me razumeš, ali ne? Saj je
resnica v tem, kar sem ti dejal nekoč:
»Dokler grizeš, živiš. Gristi se pravi
živeti. In grizel bom še. In kako rad!«
Ponovno sem mu čestital. In kako
bi mu ne?
Fran R.
celjske bodice
RIMSKI APETIT
Nov je Mussolini
v naši vstal bližini,
dvignil prst,
k nam ga je naperil
in je z njim pomeril
prav na Trst.
»Rimski spomeniki
naši so mejniki
prej in zdaj.
Kjer živel Rimljan je,
tam so naše sanje
vekomaj.
Tudi skoz Šempeter
vel je rimski veter
tisti čas.
Temu iz davnine
so izkopanine
živ dokaz.
Laško in Toplice
Rimske so pravice
naše znak.
Ti pa, slavni duce,
nam prešini buče
z duhom zmag!«
Mi na svojem bdimo,
trdno tu stojimo
kakor zid.
Pridi, tolpa smela,
kadar te srbela
spet bo r ..!
TITULUS
Direktor je, a brez avtomobila,
zato potuje peš celo službeno,
ne zida se mu niti v sanjah vila,
zato direktor tak je res pod ceno.
Akumulacije prav nič ne zbira,
s številkami — le z redi se ukvarja '
in tudi cen navzgor ne dirigira, j
zato v pokoj odhaja brez denarja.     ^
Direktor tak se najde pač v T^rosveti,
kjer posla je s stotinami dijakov.       i
Imel seveda mnogo več bi žeti,
če bi direktor bil žebljev, vijakov..."
j
e
s
e
n
ivovo preurejena resiatraeija
„na-na"
nudi cenjenim gostom izborna vina in druge
alkoholne pijače — Bogata izbira toplih in
mrzlih jedil po konkurenčnih cenah — Po-
strežba hitra in prijazna — Priporočamo se
za obilni obisk
zdraha o nASGI PARBATU
Nanga Parbat je dvignil v nemški
javnosti tudi veliko polemičnega vika in
krika. Hermann Buhl se je zaradi te
pisarijo čutu ogroženega on je zato
ponudil svoje informacije monakovski
»Abendzeitung« informacije, ki so po-
stavile dr. Herrligkofferja, vodjo ekspe-
dicije v čudno luč. Vodja ekspedicije
je p)osredoval pri monakovskem župa-
nu, da bi se Buhlovo pisanje prepre-
čilo ali vsaj cenzuriralo. Dr. Herrlig-
koffer ni znal vzbuditi simpatij niti
pri predavanju v kongresni dvorani
Nemškega muzeja. Na predavanje niso
bili povabljeni možje Nanga-Parbata iz
leta 1938 niti svojci mrtvih niti teda-
nji vodja niti Fritz Bechtold, ki je bil
štirikrat na Nanga Parbatu. Na odru
je manjkal tudi Peter Aschenbrenner.
Uvodno besedo je spregovoril mona-
kovski župan in se ni mogel zdržati
polemične osti proti Nemški himalaj-
ski ustanovi Mučen vtis je naredil s
svojim referatom dr. Herrligkoffer, ker
se je držal rokopisa, medtem ko je
Buhl govoril prosto in doživeto.
Zgodilo pa se je še nekaj. Založba
Lehmann, s katero se je pogodil
dr. Herrligkoffer, je dosegla, da »Abend-
zeitung« preneha z objavami Buhlo-
vega sestavka »Resnica o Nanga Par-
batu«. Založba Lehmann je namreč dala
24.000 DM ekspediciji in si s tem kupila
pravico do objave. SledUo je odprto
pismo Hermanna Buhla vodji ekspe-
dicije. V pismu, ki je izšlo v »Abend-
zeitung«, Buhl razkriva razloge za »glo-
boko segajoče odtujitev med obema
udeležencema. Dr. Herrligkoffer je po
vrnitvi v glavno taborišče odposlal del
odpremo v Gilgit, da bi mu tam slu-
žUa prihodnje leto na ekspediciji v
Karakorum. Med drugim je odposlal
tudi zdravila, zategadelj je Buhl po-
grešal pravilno nego, kar je potrdil
nek nemški zdravnik v Lahoru. Dr.
Herrligkoffer se sploh ni pozanimal ra
Buhlovo zdravstveno stanje. Tudi se ni
pobrigal za prevozno sredstvo, odpiral
vse privatne brzojavke na Buhla, raz-
širjal napačne novice, terjal od Buhla,
da sam plača letalo od Lahore do Ka-
račija. in mu na povratku dodelil samo
zasUni sedež v letalu.
Klinika, ki je operirala Buhlu dva
prsta na nogi, je sicer rešila zdravni-
ško čast vodje ekspedicije, toda pole-
mika se je nadaljevala z odprtim
pismom ostalih udeležencev, ki so pred-
lagali tovariški razgovor, na katerem
bi se te stvari razčistUe tako, da bi ne
trpel ugled ekspedicije, ki je bila or-
ganizirana v spomin p>onesrečencev na
Nanga Parbatu. Res so se zbrali vsi
prizadeti razen Aschenbrennerja, ki ves
čas o prepiru ni maral ničesar vedetL
Izdali so komunike, v katerem obža-
lujejo, da je prišlo do javnega obra-
čunavanja, in izjavljajo, da bodo izdali
enotno poročuo o ekspediciji.
Polemika je seveda precej škodovala
ugledu nemškega alpinizma doma in
v inozemstvu. Nemške revije poudarja-
jo, da raje nobene ekspedicije več, ka-
kor pa da bi prišlo do takega javnega
pranja umazanega perila, ki bi se na-
bralo v dobrem mesecu, ko je ekspe-
dicija na delu.
MORDA SE JE ZMOTIL
Bolnik po operaciji na glavi prihaja
k sebi. Zdravnik sedi pri njem in ga
vpraša, kako se počuti.
— Nekaj mi ne gre prav v račun.
Sem res tako izjemen slučaj, da se je
ravno meni moralo to zgoditi...
— Cemu in kaj?
— No, to, da sem imel slepo črevo
v glavi...
filmsko     življenje
plavajoće gledališče.
Füm o propadajočih in propadla
igralskih karierah pa o propalih tipih
ter o iluzijah, ki so iluzije, dokler ži-
vijo v abstraktnih sferah igre, brž pa,
ko zabredejo v nižine dramske vsak-
danjosti, spuhté, kakor kaka običajna
domislica kakega hollywoodskega pro-
ducenta. Naposled prav tako revijski
füm s prijetno zabavno glasbo, in
kot celota — če si odmislimo nekatere
za lase privlečene momente — nadpo-
vprečna stvaritev brez kakih psiho-
loških znamenitosti, a ne brez dokaj
prepričljive karakterne igre. Obe plati
sta kompozicijsko in smiselno enotni
ter povezani z motivom »stare reke«,
ki kljub slabemu suženjskemu prevodu
ni izgubila svojega bistva.
Zgodba, ki v ameriškem življenju in
družbi gotovo ni nič izrednega, se suče
okoli dvoje nesrečnih parov Plavajo-
čega gledališča — Julije s črnsko krvjo
v žilah — delikt v paragrafih ameri-
ških zakonov, ki jo zato obsodijo na
neusmiljen propad, ki je v filmu pri-
kazan naravno in z najboljšo igro; (Ava
Gardner) potem še Nolie in Gay, ki se
tako rekoč v navdihu igre na smrt
zaljubita ter poročita, pa kaj kmalu
postaneta oba žrtvi Gay-jeve hladno-
krvne hazardne strasti, ki ju požene
toliko da ne na beraško palico in ju
do konca filma loči, ko je potem zopet
vse pozabljeno, kosanje in odpuščanje
pa na precej banalni način zopet združi.
Gay-jev hazard je kakor intermezzo na
Nolie j ini poti v igralske arene in hkra-
ti kakor deux ex machina k happy
endu, ki is je skozenj zgubljeni Julie-
jin lik... in oboje se prepleta z akordi
»Mississippija«. Precej romantičen ko-
nec, kakor tudi precej romantičen füm,
ki pa se ga spričo ne prevelike otip-
ljivosti da gledati in prenesti.
DHr
trentitek: obupa
Angleški kriminalni fUm, ki je njega
dejanje postavljeno v čas po drug|i
svetovni vojni in ki se odigrava pre-
težni del v povojnem Berlinu.
Van Halder prostovoljno prizna uboj
nekega angleškega stražarja, prosto-
voljno zato, ker se nekdo mora žrtvo-
vati in žrtvuje se zato, ker nekoliko
pred tem izve iz prijateljevih ust, da
je njegova ljubica mrtva. Potemtakem
tudi zanj ni več življenja. Obsodijo ga
na dosmrtno ječo, ki se Van Halder
z njo seveda spoprijazni, toda zgodi se,
da ga ob neki priliki njegova Ana ob-
išče in potem obiskuje. S težavo ji do-
pove, da on ni morilec in Ana — bi-
stroumno, optimistično in prikupno
dekle — hoče za vsako ceno doseči ob-
novitev procesa, zlasti, ker Van Hal-
derjevi prijatelji, ki so bili pri uboju
soudeleženi, še žive, in ker je upati, da
bodo izpovedali resnico. Toda Van Hal-
der zgubi med tem vsako upanje in
tudi tesnobe celice ne more več prena-
šati, zato na prav duhovit način po-
begne ter zaide preko Hamburga in
Miinchena v Berlin, kjer se dejanje
potenoira do največje napetosti. Tu
namreč vsako prijateljstvo odpove, kaj-
ti nihče ne upa priseči na Van Hal-
der j evo nedolžnost, ker bi ga prisega
ne le razbremenila vsakega priznanja
in obtožbe, temveč bi utegnUa zavesti
na sled pravega morüca, ki je bU neki
Paul; poleg vsega ni malenkost, èe so
na lovu za človekom kar štiri policije,
in če se zgodba po najbolj mogočih in
nemogočih kriminalnih zapletih in raz-
pletih pa po smrtni vožnji in vsem
tistem, kar se med to vožnjo dogaja
v vozilih, srečno konča! Seveda največ
po zaslugi Ane. Vendar s tem ni re-
čeno, da je füm slab, kakor ne bi mogli
reči, da se lahko meri s Sedmim kri-
žem ali Beguncem. Gotovo pa je, da je
po dinamiki prav toliko ob obeh, ko-
likor je po psihološki plati za njima.
Ne bi mu mogli očitati ravno kakih
neverjetnih scen, kakor so te pogost
pojav v tovrstnih in tudi drugih fü-
mih, prav tako mu ne bi mogli odreči
nekih kvalitet, seveda mimo vsega, da
mu manjka predvsem globine, kakor
se temu reče — ne glede na to pa je
med redkimi kriminalnimi filmi, ki je
spretno režiran in odigran, s čimer mu
je zagotovljen uspeh, in kar ni nič
manj važno — dejanje je dramatično
in dramatičnost se stopnjuje od začetka
do konca ter gledalca močno pritegne.
kaj je treba vedeti o socialni pomoči?
Veliko nejasnosti, nepotrebnih dopi-
sovanj, poti in stroškov ima upravni
aparat, še več pa sami prosilci za te
Ppdpore, ki jih dajejo prvenstveno ob-
činski ljudski odbori — v bodoče pa le
^ izjemnih slučajih OLO.
Vse to je prav zaradi tega, ker je
4udstvo o tem premalo obveščeno, raz-
»nadri-pisarji« ali kot ljudstvo pravi
*2akotni pisuni« pa to nevednost več-
'^rat izkoriščajo. So pa tudi primeri, da
^^lo nekateri uslužbenci ali funkcio-j
jj^rji niso zadostno poučeni, kdo je naj
•kakšni višini in na kakšne podpore in
P.^ na kakšen zakonit in najhitrejši na-j
^^^^ se do teh podpor pride. j
Osnovno načelo je: Na te podpore je^
^Pravičen vsak državljan in prebivalec j
j^S oziroma FLRJ, ki je socialno ogro-;
delanezmožen,  brez  premoženja,!
2^^a niti bližnjih svojecv ali sorodni«)
ki so mu po pozitivnih zakonitih!
^pdpsih in po človeški morali in so-
lalnem čutu v naši družbeni skupnosti
^i pomagati oziroma zanj skrbetL
^ vse to pa mora imeti pogoje in]
verodostojne dokaze ter mora biti proš-
nja oziroma zapisnik oskrbljen z vsemi
potrebnimi prüogami, da ga lahko obč.
LO na svoji seji sveta ali komisije pre-
soja in odloča.
Prav isto velja za prošnje, ki jih re-
šuje tukajšnji Svet. Nobena vloga niti
prošnja, ki ni kompletna in predložena
potom Obč. LO se ne more in ne sme
vzeti v pretres. Glavne prüoge so: p>o-
trdilo o premoženjskem stanju, o dru-
žinski skupnosti, navedba oseb, ki so
ga dolžne po zakonu vzdrževati, starši,
stari starši, mož, žena, otroci, vnuki,
bratje, sestre ali pogodbeni zavezanci
ter njihove razmere, nadalje zdravni-
ško spričevalo.
Zaradi tega naj se v tem smislu po-
stopa in bo takšna pot najcenejša in
najkrajša.
Omenjamo še, da o vseh podporah in
višini teh podpor ne odloča upravni
aparat — uslužbenci, ampak na skupni
seji komisije — odbora ali sveta tako
pri Obč. LO kot na OLO odločajo ro«
Ijeni člani teh organov z večino glasov.
Naloga upravnega aparata pa je, da
sklepe teh organov hitro brez ovir in
ne birokratsko izvrši.
Zaradi tega naj se ne pošiljajo tu-
kajšnjemu OLO po posameznikih, niti
od množičnih organizacij niti od Obč.
LO pomanjkljive, nekompletne vloge,
še manj pa same stranke na OLO Celje
samo zato, da se jih rešijo, temveč jim
naj že na občinskem ljudskem odboru
povedo stvarno stanje.
Končno pripominjamo, da OLO daje
do nadaljnjega podF>ore le še svojcem
kadrovcev, žrtvam faš. terorja ter pod-
pore soc. ogroženim dijakom. Nadalje
še začasno ortopedske prip>omočke in
kopališka zdravljenja. Za vse ostale
podpore iz splošnega skrbstva je pa pri-
stojen Obč. LO.
Ne bo odveč in hvaležno nalogo bi
izvršui tudi uslužbenci, da bi ljudstvo,
posebno pa funkcionarje množičnih or-
ganizacij na podeželju o vsem tem —
zelo vaznwn področju soc. dejavnosti
ljudske oblasti seznanili. R. F.
Sfcnm e
»Savinjski rectnikc, dn* 8. oktobra 1058
eter. 8»
OBJAVE IN OGLASI
ODLOČBA
Ћ» pođlKgi И. lie, točka П Zakona • Ijnđ-
ЛОк odborih mest in mestnih obëin, Ur. list
MS Stev. 19 1952, т eve*i s 5S. čl. Zakona
o pravicah in dolžnostih ter o volitvah in
odpoklica Ljudskih poslancev Ljudske sknp-
ičine LRS, odločam, da se na področju me-
■ta Celje skličejo ïbori volivcev v vseh vo-
lilnih enotah. Zbore volivcev opravijo od-
borniki Mestnega cbora vsak v svoji volilni
•noti e sledečim dnevnim redom:
1. Volitev   kandidacijske   komisije.
I. Predlaganje kandidatov po volivcih м
republiški Ebor in Zvezno ljudsko skup-
ščino.
8. Obravnavanje    predloga    kandidacijske
komisije za določitev kandidata in gla-
sovanje  o  predlogu.
Potrebna navodila in vabila prejmejo ljud-
ski  odborniki  posameznih volilnih enot pri
Mestnem ljudskem odboru, ki naj se v to
■vrho   čimprej   zglase  v   Tajništvu  Mestne-
ga ljudskega odbora.
Smrt fašizmu — svoboda narodu!
Predsednik MLO: Jerman Bike
OPOZORILO VOLIVCEM
Z« dam 22. november 1953 so razpisane splošne
volitve za republiški zbor poslancev in poslan-
cev Ljudske skupščine FLRJ.
V svrho dopolnitve stalnega volilnega imenika
opozarjamo državljane, živeče na področju
mesta Celja, da v zakonitem reklamacijskem
roko, to je do vključno 14. oktobra 1953, preve-
rijo, če so vpisani v stalnem volilnem imeniku,
ki se vodi in je razgrnjen na Mestnem ljudskem
odboru v sobi štev. 23-1.
Na to dejstvo zlasti opozarjamo pripadnike
JLA, t. j. oficirje, podoficlrje in njihove dru-
žinske člane in pa mladince, ki doslej zaradi
nedoletnosti še niso imeli volilne pravice, pa
bodo do 22. novembra 1953 dopolnili 18. leto sta-
rosti.
Reklamacije za vpis v volilni imenik po izteku
reklaroacijskega roka, to je po H. oktobru 1953,
ae bodo več možne.
Vpogled v stalni volilni imenik je do tega
roka možen vsak delovni dan od 8. do 12. ure
pri Mestnem ljudskem odboru, Gregorčičeva
alica 5, I. nadstropje, soba štev. 23.
MESTNI LJUDSKI ODBOR
CELJE
OBJATA
Stev. 31/55.
Okrajni zavod za socialno zavarovanje v Šo-
štanju sprejema stranke samo ob torkih in
petkih od 7. do 12. ure, zaslišanje prič o zapo-
ilitvah pa samo vsak petek.
Dnevno od 7. do 10. ure pa posluje odsek za
potrjevanje izplačilnih dokumentov otroških do-
datkov (samo za gospodarske organizacije in
ustanove).
Predsednik Izvršilnga odbora sprejema stranke
ob torkih od 14,30 do 15,30.
Izven določenega časa strank ne bomo mogli
sprejemati, zato naprošamo stranke, da to upo-
števajo.
Iz pisarne Okrajnega zavoda
za socialno zavarovanje
v Šoštanju
OBJAVA
SKUD >Fr«nce Prešerenc Celje sprejema v
svoje odseke nove aktivne člane do 15. oktobra
1953. — Do tega roka sprejemamo zlasti mladi-
no in novince, ki se žele izučiti tega ali onega
instrumenta, vključiti v moški, ženski ali mešani
pevski zbor ali likovni odsek, pa tudi starejše
godbenike in pevce, ki so že delovali v društvih,
pa žele svoje znanje izpopolniti in redno so-
delovati v društvenih skupinah.
y tekočem letu otvarja društvo svojo glasbeno
šolo, kjer bo reden pouk violine, harmonike,
trobil (pihalnih instrumentov) in tamburaških
instrumentov. — Vpisovanje bo do 15. 10. 1953
v društvenih prostorih v Razlagovi ulici (vhod
iz Ulice Tončke Cečeve — ob bivši železničar-
ski menzi), in sicer:
a) za pouk violine in harmonike vsak dan od
14. do 15. ure;
b) za pouk trobil vsak torek, četrtek in so-
boto od 18. do 19. ure;
c) za pouk tamburaških instrumentov vsak po-
nedeljek in sredo od 18. do 19. ure.
Ob istem času naj se javijo tudi izvežbani
godbeniki zaradi vključitve v obstoječe god-
bene skupine (godbo na pihala, tamburaški ali
harmonikarski zbor).
Nove pevce in pevke sprejemamo do 15. X. 1953
v pevski sobi II. gimnazije (Vodnikova ulica)
2. nadstr., vsak torek in petek od 20. do 21. ure.
Prijave novih članov in članic v likovni odsek
sprejemamo vsak petek od 16. do 18. ure v
kletnih prostorih novega poslopja MLO (stranski
vhod).
Po 15. oktobru t. 1. novih članov oziroma go-
jencev — zaradi razdelitve in uvedbe sistema-
tičnega dela — ne bomo več sprejemali.
Vabimo vse ljubitelje lepega petja in glasbe,
da se v čim večjem številu prijavijo v naše od-
seke in s tem pojačajo kulturno-prosvetno de-
javnost mesta Celja sebi in skupnosti v korist.
Pozivamo starše, da napotijo svoje otroke v
društveno glasbeno šolo, kjer si bodo pridobili
koristno znanje. Naprošamo sindikalne podruž-
nice v Celju, da opozorijo na to objavo vse
svoje člane. Uprava.
MESTPIO GLEDALIŠČE T CELJU
obvešča vodstva srednjih, strokovnih in osaov-
nih šol v Celju in okolici, da na željo prireja
zaključne predstave Tavčarjevega »Cvetja v
Jesenic la šolsko mladino. Na to posebej opo-
zarjamo profesorje in predavatelje zgodovine
slovenskega slovstva. Enotna vstopnina za za-
ključene predstave znaša 15 din za osebo. Po
podrobne informacije pišite na upravo gledališča,
Celje, Slandrov trg, ali kličite telefonsko šte-
vilko 26-60.
ZIDARJE, TESARJE IN DELATCE
sprejmemo v stalno zaposlitev. Dela se lahko
več ur dnevno.
GRADBENO PODJETJE MOSTE
Ljubljana, Zaloška cesta 51a
GRADBENEGA DELOVODJO
s prakso na visokih gradnjah sprejmemo
v stalno zaposlitev.
GRADBENO PODJETJE MOSTE
Ljubljana, Zaloška cesta 51a
SPREJMEMO TAKOJ DAKTILOGRAFA
z znanjem nemškega jezika in pravopisa ali po
možnosti  z znanjem  angleščine.  — Keramična
industrija Liboje, pošta Petrovce pri Celju
PRITLIČNE JABLANE, hruške, slive, kutine in
nizke vrtnice naročite takoj pri Petraku, uči-
telju na Lavi 37.
PRODAM dobro ohranjeno hrastovo jedilnico —
mahagoni. Naslov v upravi lista.
UGODNO   NAPRODAJ:   ročni   voz,   nosilnost
400 kg   (platoner),   slikarske   lestve,   velika
miza   s   predali   in   večja   množina   stenskih
vzorcev. Naslov v upravi lista.
STANOVANJE,  kompletno  štirisobno  v   Ptuju,
zamenjam za enakega ali manjšega v Celju.
Poizve se v Ekonomski pisarni v Celju, Sta-
netova ulica 15.
PREKLICUJEM   neresnične   vesti,   ki   sem   jih
govoril o Leban Sonji in se ji zahvaljujem,
da je odstopila od tožbe. Stiplovšek S.
Prav   ugodno   in   poceni   PRODAM   STAVBNO
PARCELO v bližini Žalca.  Naslov v upravi
lista.
UČITELJSKA DRUŽINA z majhnimi otroki išče
resno, pošteno in starejšo gospodinjo. Plača
po dogovoru. Naslov v upravi lista.
PRODAM PLINSKO PEČICO in dobro ohranjeno
otroško posteljo. Naslov v upravi lista.
UPOKOJENEC ISCE SOBO s hrano v Laškem
ali v Celju (v okolici). Ponudbe poslati na
upravo pod >Mirna stranka«.
UGODNO prodam ročni voziček, nosilnost
500 kg. Celje, Babno 16.
BLAGAJNIčARKA, vešča vseh blagajniških
poslov in pisarniških del, išče takojšnje
namestitve. Naslov v upravi Usta.
DRŽAVNA GLASBENA ŠOLA V CELJU
ima nekaj prostih mest na oddelkih za flauto,
oboo, klarinet, rog, trobento in pozauno. Instru-
menti so učencem na razpolago v šoli. Vabimo
predvsem delavsko mladino, da se poprime uče-
nja teh instrumentov. Podrobne informacije so
na razpolago v pisarni Glasbene šole dnevno od
8. do 12. in od 3. do 6. ure.
KONCERTI
Koncertno sezono v Celju bomo začeli s kon-
certom na dveh klavirjih Erike Frieser in Paula
Trauta, pianistov iz Kolna. Koncert bo v sredo,
dne 14. oktobra v Narodnem domu. Predprodaja,
vstopnic v Glasbeni šoli.
NEDELJSKA ZDRAVNIŠKA DEŽURNA SLUŽBA
Dne 4. 10. 1953: tovariš dr. Cerin Josip, Celje,
Cankarjeva ulica 9.
Nedeljska zdravniška dežurna služba traja od
sobote od 18. ure dalje do ponedeljka do 8. ure
zjutraj.
KINO UNION CELJE
Od 1. do 7. 10. 1953: »TRAMVAJ POŽELENJE. -
ameriški ilm
Predstave ob delavnikih ob 17.45 in 20 uri.
Predstave v nedeljo ob 15.30, 17.45 in 20.
uri.
Od 8. do 14. 10. 1953: »PLAVAJOČE GLEDA-
LIŠČE« — ameriški barvni film
Predstave dnevno ob 18. in 20. uri, ob nedeljah
ob 16., 18. in 20. uri.
KINO DOM CELJE
Od 2. do 6. 10. 1953: »CIRKUŠKI DEČEK« —
angleški film
Od 7. do 9. 10. 1953: »SREČANJE S FRANKEN-
STEINOM« — ameriški film
Od 10. do 16. 10. 1953: »VRAG VZEMI SLAVO« —
italijanski film
Predstave dnevno ob 16,15 in 20,15, ob nedeljah
ob 16,15, 18,15 in 20,15.
Telesna vzgojain šport
Negomet
KLADITAR OSVOJIL DRUGO TOČKO
T II. kolu hrvatsko-slovenske lige je na do-
mačih tleh bil nasprotnik Kladivarja Tekstilac
iz Varaždina. Celjani so v tej tekmi po ne-
srečnem finišu v II. polčasu osvojili le eno
točko, čeprav bi po poteku igre lahko osvojili
prvo zmago.
Igra v I. polčasu od obeh moštev ni bila za-
dovoljiva. Tekstilac je v tem delu vendarle po-
kazal malo več borbenosti. V 25. minuti je An-
drovič presenetil Klanjška s preciznim strelom
iz kakih 25 m in žoga je že našla pot v mrežo.
V II. polčasu pa je Kladivar postal ofenzivnejši
in je zlasti po 16. minuti igre uprizarjal napad
za napadom na vrata gostov. Mladi napadalci
pa so preveč oklevali. Končno je v 21. minuti
le uspelo Marinčku z desne strani igrišča iz ne-
posredne bližine potisniti usnje v mrežo. Stanje
1:1 in nadaljevanje ofenzive Kladivarja je
obetalo, da se bo tehtnica obrnila na stran
domačinov. In res — le pet minut kasneje uspe
Marinčku s preciznim udarcem z glavo že dru-
gič spraviti žogo v mrežo — 2:1 za Kladivarja.
Domačini imajo pobudo še nadalje v rokah,
igrajo pa le nekoliko prencrvozno. V 37. minuti
se je na sami meji kazenskega prostora boril
Cater z nasprotnim napadalcem, ki je najprej
Catra na rafiniran način zadržal z rokami, nato
mu je nedovoljen prijem vrnil še Cater. Končni
efekt je bil ta, da je sodnik pokazal na belo
točko pri 11 metrih. Kazenski strel je Janušič
z razantnim strelom realiziral in postavil končni
rezultat dvoboja — 2:2. Vsi napori Kladivarja
za dosego zmage so bili brezuspešni.
SK CELJE : SK OLIMP — 1:0 (0:0)
V soboto sta se srečala stara predvojna rivala
v tradicionalni tekmi v borbi za prehodni pokal
Kladivarja. Tokrat je nogometašem Celja uspel
revanž in je s tesno zmago po efektnem golu
Mirka Presingerja pokal prešel za dobo enega
leta v last SK Celja. V moštvu Celja smo sre-
čali same predvojne znance, medtem ko Olimp
ni poslal v ta boj kompletne ekipe. Dva igralca
— Arlič in Klokočovnik — sta pred vojno na-
stopala za Jugoslavijo, pa tudi član krilske
vrste je od leta 1940 nastopal v Atletiki. Želeti
bi bilo, da bi v bodoče v tej tekmi nastopali
res »vroči« pripadniki obeh predvojnih društev.
PRESENEČENJE V SLOVENSKI LIGI
Nogometaši ZSD Celja so v Kidričevem kot
novinec slovenske lige poskrbeli za preseneče-
nje z zmago 1 : O nad Aluminijem. Edini gol je
dosegel stari nogometaš Krajšek, ki pa je za-
dostoval za izkupiček dveh točk. Nogometaši
Proletarca iz Zagorja pa so v Mariboru odvzeli
zmago z 1 : O rutiniranemu Železničarju, ki je
veljal za največjega kandidata za 1. mesto v tej
ligi. Rudar iz Trbovelj pa je doma odnesel prvo
zmago nad Nafto s 5 : 3. Nogometaši Kovinarja
iz Štor so v Ptuju proti Dravi doživeli težak
poraz kar s 6:2 (3:0).
REZULTATI NOGOMETNEGA TURNIRJA
CELJSKIH PODJETIJ
I. skupina: Cinkarna : Železarna Štore — 3:1,
Emajlirana : Tehtnice — 3:0, Tiskarna : Gra-
ditelj  —  1:0,   Cinkarna   :  Tiskarna  — 3 : 2.
Emajlirana   : Železarna Store — 3 :0, Emajli-
rana : Cinkarna — 3 : O, Železarna Store : Gra-
ditelj      4 : 1, Tiskarna : Tehtnice — 3 : 0.
II. skupina: SAD : OZZ — 3 : 5, Metka : Beton
3 : O, Beton : Kovinsko podjetje —50 Metka :
OZZ - 2 : 1, SAD : Kovinsko podjetje - 2 : i,
OZZ : Beton - 4 : 2. J   J
T prvi skupini je kandidat za prvo mesto mo-
štvo Tovarne emajlirane posode, v drugi sku-
pini pa nogometaši Metke.
_Košarka
ZOPET DVA PORAZA CELJANOT
V nedeljo so košarkarji Celja zopet doživeli
doma dva nadaljnja poraza. Branik iz Maribora
je odnesel dvojno zmago. Ženske Branika so
premagale domačinke s 36 : 19, pa tudi mladinci
Celja se niso odrezali bolje.
CELJSKI KAJAKAŠI DRUGI V DRŽAVI
Na državnem Ibarskem prvenstvu na Ušču v
južni Srbiji je celjsko kajakaško društvo »Rinka«
osvojilo drugo mesto v državi. Med 10 ekipami
ima boljši plasman le Trepča, medtem ko so se
ostala društva oziroma ekipe iz Ljubljane, Za-
greba, Beograda uvrstile precej nizko na tabeli.
Marijan Blažič iz Celja je na tem tekmovanju
zasedel 4. mesto pri spustu in 6. mesto v slalo-
mu. Tudi Bogomir Ulbring, Jože Oder in Edi
Žnidar so zabeležili zavidljive rezultate.
Zahvaljujemo se ob tej priliki vodstvu odbora
Ljudske tehnike, ki nas je finančno podprl in
s tem omogočilo udeležbo na prvenstvu.   •
S. J.
MNOŽIČNA TEKMOVANJA
Zadnje lepe jesenske dni so izkoristili dijaki
celjskih zavodov za plavalne tekme v Rimskih
Toplicah, ki se jih je udeležilo preko 500 tek-
movalcev. O rezultatih bomo podrobneje spre-
govorili v naslednji številki lista. Ze teden dni
pa se vršijo tudi nastopi vse celjske šolske
mladine v atletiki, ki tekmuje le v tekih na
kratke proge. Statistika nam bo pokazala, ka-
tera šola je hitrejša. S_ tem bo šolska mladina
pomnožila število udeležencev v množičnem tek-
movanju v našem mestu na 4000.
Tudi tekmovanja delovnih kolektivov Celja
zavzemajo vedno širši razmah. V nogometu se
bijejo ogorčene borbe. Tu in tam kažejo po-
samezna moštva že kar dober nogomet. Tudi v
namiznem tenisu se tekmovanje lepo odvija.
Prav to tekmovanje, ki se vrši v posameznih
podjetjih, zbližuje nastopajoče tekmovalce-
delavce iz naših različnih podjetij. Rezultatne
liste, ki jih lahko po podjetjih opaziš na ob-
javnih deskah, pa dvigajo interes celotnega ko-
lektiva podjetja, kjer se vsi delavci živo zani-
majo za uspehe svojih reprezentantov. Končano
je bilo tudi sindikalno prvenstvo v kegljanju,
ki se ga je udeležilo kar 9 moštev ali okrog
110 kegljačev. Tekmovanje je vzorno organiziral
SSD Beton na svojem kegljišču, tekmovali pa
so v narodnem slogu. — Rezultati: Beton 528,
Tehnometal 483, Železarna Štore 467, Bolnica
454, Tekstilna Prebold 422, Tovarna emajlirane
posode 408, Pošta 395, Keramična Liboje 387,
Tovarna tehtnic 320 lesov. Vsa nastopajoča mo-
štva sn »a tekmovanja pokazala odliča« disci.
pìino. V Tsem tekmovaaju pa ni bilo niti enej^
protesta. O strelskem tekmovanju bomo podrob.
■eje poročali naslednji teden, čakamo le še
izvedbo atletskega tekmovanja.
19 SINDIKALNIH PODRUŽNIC T BORBI ZA
NASLOV MOŠTVENEGA PRVAKA
V NAMIZNEM TENISU
Na poziv republiškega odbora TVD Partizan*
ter Zveze športov je tudi Okrajni sindikalni
svet v Celju razpisal množično športno tekmo,
vanje zastopnikov celjskih delovnih kolektivov
in ustanov, in sicer v približno desetih discipli.
nah. Prijave sindikalnih podružnic na območjд
Celja za tekmovanje v namiznem tenisu so bil^
nad vse zadovoljive, saj se je do predpisanega
roka prijavilo kar 15 moštev. To število je spri.
čo navidezne krize v tej športni igri dokazalo
da je zanimanja za namizni tenis povsod dovolj.
Da bi moštveno tekmovanje т namiznem te-
nisu dobilo trajnejšo obliko, so se organizatorji
odločili za sistem igranja: vsako moštvo z vsa-
kim. Tako bo vsako moštvo dobilo v štirinajsti^
dvobojih ne samo večje znanje, rutino itd.,
marveč bo tudi spoznalo ljubitelje iste igre v
drugih podružnicah.
Ko to poročamo, je za nami že skoraj polovica
turnirja. Za nami je polovica odigranih iger,
uspehov, razočaranj, spoznanj itd. Že v prvi
polovici turnirja se je pokazalo, da so napovedi
o nepremagljivih moštvih neosnovane. Presene-
čenj je bilo veliko. Lahko rečemo, da so se
razen redkih izjem vse podružnice lotile tekmo-
vanja z veliko vnemo in voljo. |
Po približno šestih kolih sta na vrhu tabele
moštvi Celjske tiskarne ter Tovarne emajlirane
Eosode. Tesno za njima sta ekipi novinarjev ter
judskega magazina. Za doslej največje prese-
nečenje je poskrbelo moštvo Graditelja, ki je
premagalo ekipo Tiskarne s 5 : 1. Tovarna emaj-
lirane posode je doslej izgubila le eno srečanje,
in sicer proti novinarjem z rezultatom 5 : 2.
Novinarji pa so z najtesnejšim rezultatom iz-
gubili dvoboja s Tiskarno ter Ljudskim maga-
zinom. Proti moštvu Ljudskega magazina so bili
uspešni igralci Tiskarne ter Tovarne emajlirane
Cosode. V vrsti najresnejših kandidatov za naj-
oljše mesto je tudi ekipa Narodne banke, ki
je doslej izgubila le en dvoboj, in sicer proti
novinarjem. V prihodnjih dneh pa ima na vrsti
močne ekipe Tovarne emajlirane posode. Celjske
tiskarne. Ljudskega magazina itd. Doslej še
niso zmagala v nobenem dvoboju naslednja mo-
štva: Specerija, Tehnometal in Tovarna tehtnic.
Po razpisu naj bi bilo tekmovanje končano
10. oktobra. Vendar pa kaže, da se bo nekoliko
zavleklo, ker so nekatere podružnice (Cinkarna,
Beton Celje, Specerija, Tehnometal, Beton Štore)
v precejšnjem zaostanku.
Poleg moških ekip se za ekipno prvenstvo
borijo tudi ženske tekmovalke. Med štirimi eki-
pami (Metka, Celjska tiskarna. Tovarna emajli-
rane posode ter Narodna banka) sta na vrha
tablice igralki Tovarne emajlirane posode (Per-
dan in Leben), ki sta premagali Metko s 3 : 1,
Narodno banko pa s 3 : 2. I
_Atletika__1
NEUSPEH T KARLOVCU jÉ
Atletska reprezentanca Slovenije, v kateri jjj
bila vrsta celjskih atletov in atletinj, je ргЛ
teklo soboto in nedeljo bila poražena od Hrval
tov s 16 točkami razlike. Vsekakor predstavljj
ta poraz po lanski sijajni zmagi v Celju ne-
uspeh za slovenske atlete in atletinje, ki ga le
deloma opravičuje nekompletna sestava sloven-
ske reprezentance.
Tragično je preminul tovariš
JURAK MAKS
naš dolgoletni sodelavec in večkratni član upravnega odbora OZZ
Celje. Njegovo ime bo ostalo trajno v najlepšem spominu vseh
zadružnikov našega okraja
Okrajna zadružna zveza
Celje
IZIDOR HORVAT
KAMNOLOM
Mernigg se je umaknil v barako. Po njegovem tolstem,
oznojenem licu se je neupogljiva trdosrčnost prelivala v do-
padljiv usmev: »To mi je uspelo. Sodrga umazana, pestiti te
je treba, pa se uneseš!«
Leveč in Skutnik sta ostala sama. Okrog njiju je zavijal
Vincenc: »Tako je in nič drugače, gosposko je treba ubogati
in spoštovati, pravim jaz.«
Levec se je prestopil in dejal bolj sebi ko Skutniku:
»Moje roke premorejo več ko za miloščino in ponosa je v
meni toliko, da se tako grobo odirati ne dam.« Ozrl se je
po baraki in dodal: »Iz naših prerekanj si je skoval dobiček
Mernigg. C
Pljunil je in odločno zavil na cesto. Jernej mu je sledil.
Kakor bi se odtrgala od skal, sta jim orožnika zastavila
pot: »V imenu zakona ...«
Ferdinand Grobljar si je zadovoljno mei roke. бе bolje,
kakor je pričakoval, je šlo. Levji del je posnel sicer Mernigg,
toda zaupanje uživa in nevarnega Levca se je gladko otre-
sel. — Videli boste, kdo je Grobljar! — »Vincenc!« je poklical
skozi okno.
Tisti hip je zadonelo: »Bem-bembem-bem ...«
»Prav! Pospravi! Potem se javi!«
»Sem že náred, gospod, sem že.. .« je drobil Vincenc in
ko veter hitel pospravljati.
Delavci so molče pospravljali in pota j eno zapuščali delo-
višče. Ko je bil kamnolom za njimi, so skoraj zdirjali, kakor
bi se bali, da jih zadrži nevidna zlokobna roka in jih zdrobi
ob skalah Bele rebri.
»Poslušaj!« je povzel delovodja. »Poiskal boš nekaj ljudi.
Sredi sezone smo in naročil je veliko. Gospod Mernigg je od-
redil, da najamemo še nekaj delavcev in voznikov. Ljudje se
bodo sicer dren j ali sami od sebe ko svinéta pri koritu, vendar
bomo odbrali le take, ki so navezani na kraj in se ne bodo
puntali. Si razumel?«
Vincenc je silil uhlje ko zajec, iztegoval vrat in buljil
v Grobljarja: kaj takega pa še... On da bo iskal delavce!
Potem se je raztočil: »I, kakopak, razumel... razumel... Že
grem, gospod, že grem. Našel bom delavcev, ki vam bodo po
volji in tudi gospodu Merniggu. — O-hóu, po onadva pa kar
žandarji... Jaz pa pravim: kdor ti daje delo in jelo, njemu
moraš pokorno služiti. Prav je tako, rečem...«
»V Beli rebri bo zdaj red!« Grobljar je vstal od mize.
»In... Ko že hodiš tod, povej tisti Skutnikovi ženski, naj se
zglasi zaradi moža.«
Vincenc bi skoraj dreznil ob tla, tako se je pripognil,
pa že tudi skočil čez prag. Tedajci pa se je zavrtel ko vrtavka,
da bi kmalu podrl gospoda delovodjo: »Ne bo treba k njej!
Je že tu! — Ob času je prinesla v mlin, he-he-he...« je
vrtel v eni sami sapi spoštljivo se umikajoč.
Na Slemnih Tončka ni doživela sprejema, kakor si ga
je slikala. Po njenem odhodu je koča docela onemela; mladina
se je je izogibala in povrhu še Jere. Enoličnost pa samota tudi
Ocvirkovi Jeri nista bili povšeči. V eno je življenje nadložno,
prijetnejše je v dvoje. Tako si je dejala in ko golobica po-
letela za parom in ga tudi našla. Uteha je bila, drugo je
pozabljala in tako imela nad življenjem svoje dopadenje.
Ko ji je Tončka potožila svoje gorje in razodela, da bi
ostala kar doma, pa še namignila na prijetnosti poprejšnjega
življenja, se je Jera razčeperila ko koklja in kot petelinček
se je razšopiril možak in se ji pridružil. Z združenimi močmi
sta djala Tončko čez prag, ji pokazala pot v vse štiri smeri
sveta in zaloputnila vrata. Jera je podila hči, da se ji dedec
ne bi zagledal vanjo, možak pa iz bojazni, da bi ga ženski
sčasoma kot nadležnost ne izrinili pod kap. Bajta je bajta
in ima streho in pod krovom mizo in posteljo; koza daje od
hudirja sladko mleko, pri Jeri se pa nič kako prijetno spi.
Na Slemenih tedaj ni bilo nič takega, kar bi obetalo povratek
lepih časov. Tončka je uvidela, da je tu odveč. Kakor je sedaj
kopnela vrednost Slemen, tako je kipnila cena Železnega vrha
in Bele rebri. V koči na Železnem vrhu je gospodinja. Jernej
je sicer pust, nosi pa vendarle dinarje za prvo silo in potrebo.
Zato pa je zabavnejši Grobljar, ki je gospod in ima mnogo
denarja; možak in pol je in tako poželjivo jo gleda. Le glej,
Tončka, kako si boš odpirala vrata v doslej neslutene strani
življenja! Pri Grobljarju bo zabavno in prijetno.
Doma je pripravila zajtrk in se podala v kamnolom:
Jernej je bil pretveza, cilj je bil Grobljar. Vzplamtel je, da
ga še podnetiti ni bilo treba. Kmalu bi jo zadušil. Vse lepše
je šlo ko v mislih. Sedaj pa tak obrat!
Dogodki so Tončko zmedli. Tako je preudarila: mož in
Grobljar. Čez kak čas samo Grobljar... Mari je rojena le
za revščino in Jerneja Skutnika? Grobljar! ... Vse minulo je
tonilo z Jernejem vred nekje za pozabljenim obzorjem, pred
njo je rdela zarja prešerno nasmejanega jutra. V njem zor-
nem kotu je stal edinole Grobljar v vsej svoji moškosti in
veličini, vso jo je prevzemala strast udajanja in uživanja.
Zakipela je v zavesti privlačne moči svojega telesa. V
njej se je nakopičilo toliko neskladnosti z življenjem, da je
ni mogla ubrati na svoje duševno in telesno žitje. Ponev bi
vrgla po tleh, podkresila bajto, okrcala Jerneja, strgala cape
raz sebe in vpila: poglejte me, se li skladam s to poniglavo
preproščino? To je zmota! Tončka se ne ujema z obdajajoči^
jo okoljem, njeno telo ne spada v črviv okvir pomanjkanja
in mrtvila, vrelec kipečih čustev se ne da ukrotiti v sajasti
samoti bajte na Železnem vrhu, njena cvetoča lepota mora
oplajati njeno mlado življenje!
In kdo jo lahko dvigne? Le on, ki bo nekoč bogat kot
Mernigg. Predala se je plodovitemu upanju. Zakoprnela 3^
po njem. Zadrževane strasti so se v deročem hudourniku zU'
vale k njemu. V svojih občutkih ni razločevala ljubezni oà
samoljubja z obilno primesjo nabrekle strasti in računarstva-
(Nadaljevanje prihodnjič)