DIR6CTOR FONDATOR: 10AN SLAVICI t>884)              »¦«                                                 «           Anul XXVM,12 ionuarie 198«
SAPTAMINAL DE CUUURA, edilat de CONSILIUL CULTURII SI EDUCATIEI SOCIALISTE                                                                             3 lei
2
<t412)
Sodobna romunska poezija
AIexandru Caprariu
BRODOLOM    Dejal si mi nekega dne, ko sva skupaj sanjarila, čudeč se negibni trdnosti brega: Morje nima listov. Nepazljivost v tistem trenutku naju je zvezala s trajno zaroko v enako nespremenljivem brodolomu iluzij,
ki so sestre dvojčice padajočih zvezd.
Bilo je nekje ob koncu septembra, ko sonce nič več ne pripeka, in midva nikoli nisva dognala; Je začetek? Je konec?
PREMIŠLJUJOČ    Srce mi je izžgala ljubezen. SVET    Samo še žara sem sebi,
ki gre pomirjena za svojo usodo,
hoteč ji dokazati brezplodno izdajstvo.
Premišljujoč
ta čisti svet,
se v svojih mislih
zdaj veselim strahu, ki muči druge.
Ljubezen mi daje pravico
527
Fiotefdri On leale (orile, Umtl-.o!
TRIBUNA
528
Katja Špur, Marius Oros
do spodobnega greha: da smem verjeti v bratstvo med ponižnostjo travne bilke in samoljubnostjo hrasta — jesen jima vtisne isti pečat, enako ravnodušna do njunih korenin.
Victor Felea
ČAROBNA    Zrak je postal lažji. SEMENA    Dan se je širil kot krilo pregnanega orla. Izlevil se je človek iz vseh nadlog in hodi neviden po svetu, da bi našel Zlati vrt, v katerem so skrita čarobna semena Časa, redilna in sladka.
KAKO     Kako globoko sem zvezan GLOBOKO     z napakami, kar jih imam — jaz sem ta, ki ne more, jaz sem ta, ki si ne upa, jaz sem bil vržen — seme? misel? — v revno, neplodno prst. <* Pa mi je vendar
bilo dano, da sem bil srečen kdaj pa kdaj.
Aurel Rau
LEPA    Vzamem v roko lepo knjigo. KNJIGA    Zgodovino Knjige.
Ogledujem se ves večer v vseh zapisih kot prerok v prihodnjih rodovih.
529
Sodobna romunska poezija
In več ne vem, da ne vem.
So ure dobre in so ure slabe.
Lenobno ležim, dokler se neki drug Abbas ali Akbar,
neki drug narod, sit krvi,
ne nauči okusa slik.
»In kaj pomeni Pozno?«
odgovarjam srcu, ki bi hotelo status človeka.
»Kateri je tvoj ideogram?«
Ko se počasi pojavi, tetoviran z lučmi
Razdor v Bagdadu.
Brž vzamem rdečo tableto
(dolgo so jo nadomeščali
Franklinovi spomini, dokler se niso pretrgali)
in konec je
kamnov iz Nippura,
z diskom iz Phaestosa,
s Pečino tisočerega Bude.
Spal bom
v lepi knjigi.
Zgodilo se je, da so prestopili mejo,
se pasli po mladi dobravi, ki se je ni še dotaknila noga,
na koncu slanih vodnjakov
in med redkimi kolesi iz brinja, kakor pozabljeni
zunaj časa,
govoreč samo s prstjo,
z lahnim vonjem svišča,
z zvezdo v obliki brenčeče rumene ose,
v objemu treh delov neba.
In je stegnil roko proti njim,
hoteč jih ujeti, priklicati, si jih vrniti,
pa jih ni mogel doseči;
bili so njegovi, poznal jih je
iz noči kot smola in ogenj,
iz beganja po jesenskih semnjih, ko je drvel s sanmi,
in jih spodbadal med nizkimi griči,
lepljivimi, ko so samo kopita poznala smer
do kraja izgubljenih poti.
SANJE
Z RDEČIMI
KONJI
530
Katja špur, Marius Oros
A mir ga je njihov izzival,
in igra, ko je zibaje se
sedel na njihovih hrbtih
in je naraščal lesk njihovih bokov
kot na podobah ikonopiscev.
Vendar, kot bi počasi jih risala
v zraku, težkem od jodoforma,
je roka še dolgo — tako so trdili sosedje, ki so ležali
z očetom v bolnišnici — zanj se piše ta prošnja —
roka z močnimi žilami, raskava,
segala, da si jih vzame, kot se odmikajo —
edini stebri sveta,
rdeči konji.
Pravijo, da je ozdravel,
da znova nosi nebo z luno in zvezdami,
z deževjem, s soncem, z meglo
med lojtrami, skoz tesni in pod hribi
v neko deželo,
v neresničnost.
IrimieNegoija
SLIKA    K listnatim ustjem hitijo zelene vode. PO NARAVI    Svetloba utripa v sadju, sredi poletja smo,
in bi iz sonca se, ne iz jabolk, odžejal sladko, si srajco odpel in zgubil se v dol brez steze.
Ozri se v nebo, kako tam senca za soncem gre in barve se zlivajo v desetere poltone, kako nas v svojem skupnem jeziku vse ptice, da črno nikoli ni barva, uče.
Naj v mavrici torej svetloba drhti in v noč naj razcveta hrast se košati, naj z Rimske se ceste beli dež spusti nad rodno zemljo, vso v bogati pozlati.
531
Sodobna romunska poezija
Nicolae Prelipceanu
VRAN     Previdno, korak za korakom TRGA TELO     je hodil po njegovih sledeh v tišini čez gore in hribe po nehojenih poteh.
Kriči od pohlepa, mu gleda v oči, s perutjo ga črno pokrije, da mraz ga ne zvije.
Nikoli ni bil še bolj plemenit
niti do lastnih mladičev,
do nikogar svoje krvi.
Ozre se krog sebe — dež se bliža,
nad njim dežnik odpre,
sam pa kot moker, prezebel pes
nekje v gorah trpi.
Ko se pozno pod noč z njim zlije v eno tema, zbere pogum in mu zleze v dno srca.
Horia Badescu
ČRNI GAJI     Črni gaji v jesenski pozlati:
Suho listje daje toploto svetlobi.
Nekoč si se,
neke nedelje brez imena,
pomudila tu.
Nekoč si se, v izgubljen popoldan,
naučila korake vetra,
in otožnost nezvestobe.
Z vejami jelke,
z grmi pelina in rož
si obložila svoje svete prostore.
532
Katja špur, Marius Oros
Vasile Igna
Stala si, zibajoč se v hladni svetlobi med danes in jutri, med danes in jutri...
ŠMINKA     Ta del obraza, ki se ne kaže, ta obraz dela, ki se skriva — kdo ga vidi, kdo mu prečka gube kot kanale, po katerih Smrt se plazi? Od kod ta vztrajnost, da čutiš žive roko, ki je nimaš, oko, ki nanj prežijo strahovi, ustnice z riževo pasto večernega zatona namazane? Sključene kot zveri pred skokom čaka zgodovina: v sanjah preživeti čas, žalovanje brez sramu in masko, ki koplje bitju prvi grob. Ta del obraza, ki se ne kaže, ta obraz dela, ki se skriva, ta življenja in ista smrt, kjer se razvalina spušča v Vrtove slepe.
Adrian Popescu
EDINSTVENI ČUDEŽ
Ve rože kot krpe ste mokre, prijetno dehteče in site, pogansko svobodne po mokrih nasipih, otokih živite.
In te, ki si pravijo svatbeno pesem, ko je sonce najviše in peče, iz daljnih je krajev njihova veja in bolj so od ustnic rdeče.
V strasti nastajajo rane, zalivata jih Suša in Pergam, pragozda so ponosni faraoni iz Babilona rod prišel je k nam.
533                                                                      Sodobna romunska poezija
Čebulice črne na Holandskem so zgodaj spoznale naslado — preveč deviško darovanje, zrasel pecelj v deklico je mlado.
V žametni obleki z vlečko s krikom noč grozljiva od teme kako vas trga, kot na odru vas odkriva.
Šušte obleke, pene, krila, edinstven čudež svet prevzame, zakrij oči z dlanjo si, odpirajo se v ustih črne jame.