Štev. 51.
Cena ednoga drobca 1 krona.
18. decembra 1921. Leto VIII.
Glasilo Prekmurskih Slovencov. Cena na leto 20 K. če jih več vküp hodi na eden naslov, če samo edne 30 K. Urednik i izdajatelj Klekl Jožef vp. pleb. Črensovci Prekmurje.
Rokopisi se pošiljajo na g. urednika naslov i se ne povrnéje. Oglasi (inserati) se sprejmejo v g. Balkanji Ernesta tiskarni v D. Lendavi. Cena za eden kvadratni centimeter 1.50 fil. za ednok, za večkrat popüst.
Naročijo se Novine jedino pri „Opravništvi Novin v Črensovcih, Prekmurje“. Samo na té naslov se sme poslati tüdi naročnina.
„Božičnice.“
V Ljubljani na „višjem šolskom sveti“ se je rodila ta reč. Pomeni božične slavnosti, pesmi, predavanje, igranje šolske dece v božíčnom časi. Guč je samo od naših prekmurskih šol. Samo za te spiše naprej te božične slavnosti višji šolski svet. Mi starišje to samo misel pozdravljamo. A naj nam dovoli višji šolski svet, da svoje tüdi povemo od teh „božičnic“.
Namen teh božičnic je po predpisi višjega šolskoga sveta: büditi narodni düh i podignoti vučitelski ugled, to je naj naša deca čütijo, da so Slovenci, da so državljani Jugoslavije i naj poštüjejo vučitele. Če je za madjarske vlade naša deca mogla naprej davati slavnosti v madjarskom dühi, je samoobsebi razumljivo, ka njoj je stokrat vekša dužnost i jedino prava dužnost, da čüti slovensko i to čütenje pokaže v božičnih igraj i slovesnostih. Vučitele poštüvati je pa itak dužna po štrtoj božoj zapovedi.
Višji šolski svet gda je božičnice odredo, bi mogo kazati tudi na verski znák božičnih časov. Deteta nikaj tak ne gene kak zgodovina maloga božega deteta, Jezušeka. V toj odredbi bi to tüdi moglo stati, naj poleg narodnoga düha se cepi, kak se je po božoj zapovedi dužen cepiti, verski düh v nedužna deteča srca.
  Istina ka količkaj čemi vučiteo to tüdi napravi, ar če ne napravi, nema niti pojma kak trebe deco odgajati i je pogan v krščanskoga božiča najveselejših dnevah. A vendar pokaže odredba višjega šolskoga sveta s tem, da to versko predavanje te ne
zapove, gda si svojim slavnostam iz krščanske vere še ime „božičnice“ vöposodi, ka njoj je ne za vero i ravno zato more meti ta odredba nekši drügi namen tüdi kak ga odkrije. I mi starišje smo zgrüntali te slab namen. Glejte ga, V odredbi se pravi, da deca dobijo dare: pero, svinčnik (klaibas) itd. pa „mladinske“ knjige. Té dare do vküp kodivali od raznih bank, štere so že milijonske dohodke vlekle na račun prekmurskih žepov. Po pravici zato te dare küpijo sami Prekmurci. I küpijo „mladinske“ knjige. Kakše so té knjige? „Mi ne bi pitali“ po teh knjigah, če ne bi té višji šolski svet pred kratkim skleno, ka deci ne trebe v cerkev hoditi i se vere navuka včiti, če mi starišje to ne želemo. Te Kristušovoj veri sovražen višji šolski svet gotovo ne bo takših mladinski knig pošilao v Prekmurje, štere bi k poštenoj krščanskoj odgojitvi naše decé pripomogle. Ne. Te knjige bi širile proti krščansko šolske misli, štere bi zagiftale našo mladino. To preprečiti je pa dužen vsaki pošteni krščenik. Zato gda odobravamo božične slavnosti v krščanskom dühi, naznanjamo liberalnomi višjemi šolskomi sveti mi starišje, da za dár samo takše knjige vzememo, iz šterih veja krščanski düh, vse drüge v ogenj vržemo. Mesto liberalnih knjig dajte obleko i obüteo našoj siromaškoj deci.
Spomenica našega
g. poslanca, štero so meseca oktobra vložili v Beogradi na ministerski svet.
5.
XI. Vedno se ponavljajo pritožbe zaradi uradovanja stanovanjske komisije v Murski Soboti in Dol. Lendavi.
Domačini se pritožujejo, da so zapostavljeni. V Soboti je rekvirirana župnijska pisarna, ki je vendar deloma tudi državni urad, in to v času, ko je otvorjena pisarna demokratske stranke, kateri lokal bi se dal predelati v najlepše stanovanje. Župnišče v Soboti je bilo še pred par dnevi lažišče ne samo obmejnih trup ampak tudi spremljajočega ženskega osobja v največjo spodtiko katoliških vernikov.
XII. Agrarna reforma ne vrši dolžnosti patronatov napram katoliški cerkvi in katoliškim duhovnikom. Tozadevno pritožbo sem vložil na ministrstvo vere. Plače katoliških in evangeljsklh duhovnikov še niso urejene. Pritožno spomenico zadnjih mi je čast pod C). predložiti v rešitev g. ministru vere. Ker je naše ljudstvo globoko verno, je samo ob sebi umevno, da v protizakonitem zapostavljenju svojih duhovnikov in cerkvi vidi sebi storjeno krivico in sicer kot največjo krivico ter izgublja vse zaupanje v našo upravo.
XIII. Prekmursko učiteljstvo je bilo definitivno namešteno v Prekmurju od prejšne madjarske vlade ravno tako kakor je bilo ono v ostali Sloveniji prek Mure nameščeno od avstrijske vlade. To jako slabo vpliva na domače prebivalstvo, ko vidi, da se naši učitelji premeščajo iz autonomnih šol, medtem ko se definitivno nameščeni učitelji v Sloveniji večinoma ne premeščajo, dasiravno so bili oboji nastavljeni od tuje vlade, in da se uporablajo v Prekmurju učne moči brez potrebne kvalifikacije. Isto tako razburja duhove vest, da se zdaj našemu domačemu učiteljstvu predpisujejo izpiti, po govorici samo radi tega, da bi se potem na njihovo mesto nastavile učne moči, ki bi verskega prepričanja našega globoko vernega ljudstva ne upoštevale. Da. se ta bojazen odstrani in ljudstvo pomiri, je prekmursko učiteljstvo uložilo pod A) svojo spomenico na g. ministra prosvete.
XIV. Prekmurskega ljudstva ni nič tako razburilo kakor odlok višjega šolskega sveta v Ljubljani, s katerim se je prepovedala uporaba slovenskega katekizma v katoliških šolah in to tedaj, ko madjarski in nemški katekizem iste vsebine in iste izdaje nista bila zabranjena in ko so slovenski protestantje tudi rabili svoj prekmurski
2
NOVINE
18. dec. 1921.
katekizem, pisan z madjarskim pravopisom oziroma celo samo madjarskega. Gospod minister prosvete mi je blagovolil na tozadevni upit odgovoriti pod štev. 12/921, da je višji šolski svet prepovedal uporabo katekizma iz teh razlogov: a) ker je izdan na Madjarskem, b) ker se na 56. strani čitajo reči: „svetoga Stevana Krala, kak patrona vogrskoga držanja, svetoga Imre vojvode“, na 69. strani pa „Svetki drugih Svetcov: Sv. Peter i Pavel, sv. Stefan Kralj i vsi svetci itd.“
c) ker je pisan popolnoma v madjarskem pravopisju,
d) ker je odobren od avstro-ogrske cerkvene oblasti in
  e) ker postoji nov katekizem, izdan od Jugoslovanske knjigarne, ki ga pa grof Mikeš do danes ni hotel potrditi itd.
Glasi.
Ka si ti? Slovenec? Pa nemaš slovenskih Novin? Si Prekmurec? Pa nemaš naših prekmurskih Novin? Ali si krščenik? Teško, ár nemaš naših krščanskih Novin. Ki se čüti za Slovenca, Prekmurca i krščenika, mora si naročiti naše Slovenske, prek-
murske krščanske Novine. Povekšane do koštale samo 40 k. v novom leti. Ki to ne včini, gda bi lejko, ar má peneze za to, ošpota svoje slovensko pleme, svoj prekmurski kraj, svoje krščanstvo.
Okrajno glavarstvo pod brojom 8864/1. od 29 nov. 921. naznanja vsem, ka tisti, šterim postava ne dovoli oprostitve od vojaške slüžbe, naj ne vlagajo prošnje za oprostitev. Njihovoj prošnji se itak ne bo ugodilo, ministerstvi, štero je pa preobloženo z delom, se pa naklada z odgovori samo novi terh. V uradnom list št. 675 od 25 aug. 1921. je popisano što se oprosti vojaške slüžbe. — Pod št. 7378/21 pa na znanje da glavarstvo, da je dovoljeno nesamo krmljene nego tüdi delavne živine klanjé doma i sekanje (odávanje) mesa. A to sme kmet samo s svojov živinov včiniti. Nesme pa v té namen küpüvati i vötržiti. Pred klanjom pa mora mesooglednik pogledati meso če je zdravo. — To je jako pametna odredba, štera je bila i prle v veljavi. Še tak vse čedne prvejše zakone nazaj upostaviti, uradniki naj se je navčijo, uradnik je za ljüdstvo, ne pa ljüdstvo za uradnika. Vr.
Vtopo se je v tri metre globokoj jami, štera ne je bila zagrajena v Dugoveskih bregaj Solar Štefan, gda je šo k mlini. Človek ne je bio pijan,
nego v temnom meglenom večeri je prestopo cesto, od štere samo par stopajov je ležala nezagrajena mlaka. Prvejša naša pravda je predpisala zagraditev mlak, ár je čuvala človeče življenje. Nova austrijska, štera je pa proti zakonita v Prekmurji se ne briga za to zagraditev, da bi ohranila človeče življenje, nego naj da naše sirote po 100 koron kaznüvati (štrofati) če pár jabok nesejo na trg, da deci šolarskoj küpijo potrebno obleko. Veljavnost austrijskoga zakona ne spoznamo: Pri nas valajo kak v Medjimurji stari vogrski zakoni, dokeč nemamo za celo državo ednaki zakonov.
V Nemško Austrijo ki šče potüvati, naj se poskrbi za pismo ali telegram, z šterim ga zovejo njegovi domači ali drügi tá. To če se ne pokaže pri konzuli v Ljubljani, je ne mogoče dobiti potnoga lista.
Gda bráni gospodarenje na tišinskom veleposestvi neki gospod (gotovo da je ne od agrarne reforme i nej eden izmed tistih, ki so samo zato prišli v naš kraj, da zasedejo dobre dohodke noseča mesta) pravim neki gospod gda brani v „Pr. Glasniki“ gospodarenje na tišinskom veleposestvi i šče „gorice“ spremeniti, v „šolo za trsje“ se zaletava v našega g. nar. poslanca pa lažljive reči trdi od njihovoga imanja na Krajni. Pravi, da se od 1200 klaftrov zemlje térja 100 kg. pšenice. Istina je pa to, da se je do letos etak plačüvala
Dva božičniva večéra.
Gosto je kapao sneg in je s svojim belim plaščom skrbno pokrivao polé, travnike, vulice in hiže. Mrzeo in oster je bio zrak, šteri je po vulici sem-ta idočim erdéče rože tračo na lica.
Božični svéti večér je bio. Tisti večér, gda trak radosti sija iz človečih obrazov in nenavadna blaženost napuni njihova srca. Mir je kralüvao na zemli, tisti mir, šteroga je betlehemsko detece Jezušek prineso z nébe na zemlo dobrovolnomi lüstvi.
Božični večér je večér lübavi. Rožnati lanc krščanske lübézni na té večer najmočnejše zvéze vküp kotrige vsake familije edno z ovov. Daleč, v tühinskom kraji za vsagdenéšnji krüh vojüvajoči človek se vesélo spomina svojih detečih let, gda je doma kak dete z tak velikov radostjov čakao na té večér dár Jezušeka; v dühi se pašči domo in z perotami mišlenja leti med svoje lübe domače naj z njimi zjedinjeni spevle glorijo nebeskomi Deteti. Ja, pašči se, ár so se v njem oživili sladki spomini mladi let, gda se je zlehka podigavao na molitvenoj zlatoj lestvici v nébo, do trona Božega; in zdaj na svéti večér tüdi vküp sklene roké, na nébo podigne oči in z gorečov lübéznostjov in radostjov moli to najvékšo lübézen,
štera je zapüstila lepo nebo, in je prišla doli v to skuzno dolino, da mir razdeli med lüdmi.
Ne daleč od Donave je ober ednoga maloga varaša že noč vörazprestrla svoje čarne peroti, in jokajoči veter je stroso zdaj tü, zdaj tam, glaž šteroga okna in je gosto kapajoči sneg batrivno pokao v obraze po vulici idočim lüdem. Mrzeo zburkani čas je bio. Na nébi se niti edna zvezda ne blisketala, tüdi meseca je ne bilo viditi, kak se sprehaja v svojoj žarkoj zmožnosti, vse te je zakrila pred človečimi očmi žmetna, gosta, snežna megla.
Varaša glavne vulice iz oken edne lepe zidine je svetlost sijala vö in sklavirnim glasom mešana pesem se je čüla na vulico; in tak drago, tak milo je donela slavna: „Glorija in excelsis Deo.
Tam notri v z eletrikov razsvetleni hižaj je blažena familija prebivala. Mala topla gnjezda je bila ta familija, v šteroj je svaja nigdar ne otemnela bliščéčo svetlobo lübéznosti.
V čarnoj velikoj péči obednice je vesélo pokalo žaréče perinje ognja, šteri je vedno bole segrevao zimski zrak hiže. Poleg klavira se je štimalo bogato okinčano in do čakatura segajoče božično drevo, pod šterim je stalo dvoje nedužne dece, z vküpsklen-
jenimi rokicami in od vesélja ruménimi obrazami.
Nedužno blaženost decé je z radostjov premišlavala edna mlada ženska, njih mati, štera je zdaj prižigati začnola na božičnom drevi svečice.
K toj maloj trupi se je pridrüžo eden 36 let star mož oča te decé, ki je ravno malo prle igrao na klavir. Tretnica Dragotin glavne šole od dijakov neizreklivo lübéči profesor in pobožen katoličanski mož, ki se je ne samo z rečjov vadlüvao za katoličanca, nego je tüdi s svojov példov kak edna zvezda sveto pred mladinov, in je vsakomi vcepo v srce drage mladike čistoče in krščanskih jakost.
Vsa mladina pa tüdi lüdjé se ga nezgovorno lübili, posebno pa tista mala drüžina.
— Sladki papika, da je dober Jezušek, ka nam je tak lepo božično drevo prineso, pravila je lübeznivo poleg jaliča stoječa, okoli 5—6 let stara lepih ruméni vlasov deklica in je k oči bežala, z drognimi rokicami ga je sprijéla in ta pelala k božičnomi drevi.
— Glej papika, kak jo je puno naklao Jezušek z zlatimi orehi, z lepimi erdéčimi jabokami, pa še — pristavila je k coj, — keliko dobroga sladkoga cukreca je naveso gor. Ali prineso je Jezušek še tüdi malo babo
18. dec 1921.
NOVINE
3
arenda: od 800 klaftr 26 K. (Vogrinčič), od 911 klf. 38 K. (Mekiš), od 1466 klaf. 62 K. (Püvar) od 1213 klf. 70 K. (Dravec) od 3635 klf. 220 K, (Botjak) od 2470 klaf. 260 K. (Peterka) z hižov, kovačnicov i z ednim delom sáda vred od tistoga „kovača“, šteroga bráni té gospod. I té cene so bilé na leto i so trpele šest let (pa bile šo že menjše prva tri leta) Dühovnik so bili najmre tak smilenoga srca, ka či ravno so te njive „k šenki“, neso pogodbe premenoli čeravno bi lejko, ár so sirotam šteli pomagati iz svojega, ne pa z lückoga, za letos pa so tomi dühovniki dávali drügi vekšo arendo, kak jo zdaj moro dati árendašje i oni ne so dali njiv tistim, ki so več ponüjali, nego tistim ki so menje davali, ar so bili siromaki. Ka kovač da za slamnato kučo 500 K. árende je laž. On ma z arende hišo i kovačnico i ograd to je veliko košelino okoli hiže (i košelino ešče prek hiše) ka samo z edne košeline plačá vso arendo. To on sam ne taji. Laž je zato, da neki kovač za 1900 klf. dáva 150 kil pšenice ár 2470 klaftrov má z árende te kovač. Laž je, da davajo vsi pšenico, ár se da i drügo zrnje i po kakovosti zemlje se menje ali več dá, nikdár pa ne niti od najbolše zemlje 100 kg. od 1200 klaftrov nego dosta menje vpogled. Na zadnje pa bodi to omenjeno, ka čeravno je termin arende že davno preteko, nišče ešče filera ali zrna arende ne plačao. „I dühovnik so pá tak trdoga srca
bili letos kak“ vsako leto, ka neso tožili svojih arendašov. — Ki poznajo razmere, znajo, ka še pri toj nevolnoj arendi so bili kvárni g. poslanec ka drügih kvarov ne omenimo. Vsaki ki količkaj trezno misli, preračuna da so z tov arendov i z pretrpelimi kvárami vsako leto gorplačali na grünt, šteroga so na dober namen küpili i ga tüdi v té namen zročijo. Vsaki pameten i pošten človek prizna, ka tista cena pri arendi letos ne more biti kak je pred šestimi letami bila i ka grünt more teliko nositi dohodkov, ka terhe plača. Ka bi naš g. poslanec zrnje küpüvali za 1300 K. meter, dačo plačüvali drago, zemljo bi pa nadale plüg po 52 K. z arende davali i te ešče peneze na posodo jemali ka „kučo podirajočo“, (kak piše té dober gospod), popravljali bi bila nespamet. Naj ne zamerijo, voči bi njim povedo ka so nespametni: Če od njihovih arendašov, šteri je tü kaj frfrao, naj si dobro zapomli, ka je grdo nezahvalnost včino za smilenost. Pitamo, je ne v „Glasnik“ dao té nesramne grde debele laži tisti gospod, ki je že tožo več dühovnikov i ki se je sam izjávo, ešče krivo vüpo prisegnoti, naj samo ednoga dühovnika obsodijo. Je nej to tisti?
Generalna direkcija carin je prepovedala v naš orsag voziti špice iz tühi orsagov zato, ar že naše domače fabrike ji zadosta delajo. Trgovec, pri šterom se najdejo takše z
drügih orsagov prišvércane špice, se bo kaštigao po zakoni, špice se njemi pa vkraj vzemejo.
Finančno okr. ravnatelstvo nam javi iz Maribora, da poleg zakona od trošarine i taks, so dužni vsi trgovci, šteri odavlejo karte i domino, to kem prle prijaviti finančnomi ravnatelstvi v Maribor. Ki to ne bi včino, se bo kaštigao.
Dolnja Lendava. Državna osnovna šola je priredila dne 5. dec. v dvorani „Hotel Krona“ Miklošov večer. Pred nastopom Mikloša so deca predavala lepo igro. „Čista vest“, štera je uspela nad vse pričakovanje. Vsem, ki so pripomogli bodisi z delom ali kakšimi darili, da je cela prireditev tak lepo uspela, srčna hvala. Vodstvo drž. osn. šole.
V Bogojini so zgorele štale pokojnoga Rozman Števana dovice. Sirota dovica je dosta pretrpela. Naprej dva dni so njoj pokopali moža. Zdaj so njoj pa štale zgorele. Samo pridnim bogančarom zahvaliti, da je ogen ne dale prišao na sosedne hrambe. Najbole pridni so bili pri branitvi g. vučiteo Benkovič. Ogen je vöprišao po nepriliki, nikši tram se ožaro poleg rora. Dobra srca, poskočite siroti dovici na pomoč!
Prosimo malo več intelligencije. Ništerni gospodje so si že v navado zeli, da se malo preveč grobijansko oponašajo po lendavski vulicaj. Prle je bila to sramota, a zdaj je že
in njoj lepo postelko, jeli, kak je lepa!
In blažena je bila, z rokicami je pokala od vesélja.
— Pa tebi Lacek je Jezušek nikaj ne prineso, samo Martiki, — pravo je oča tiho stoječemi sineki, ki je celo zanemo v glédanji edne božične slikani knjige, štera je ležala na poleg jaliča stoječem stoleki med drügimi darovi.
— O prineso je meni tüdi nekaj Jezušek ... — je pravo smejévši Lacek, ali pogléd je ne mogeo doli vzéti z knjige zlatim podrezkom, na štere tabli je bio kep maloga Jezušeka — lehko mené tüdi lübi Jezušek, ár jaz jako in jako lübim njega ...
— Res ga lübiš?
— Ja, lübim ga.
— Jeli zato, ka je lepo božično drevo in dare prineso?
— Ne papika, čeravno nikaj nebi prineso bi ga ravno tak lübo. Glej, teliko siromaške decé se nahaja, šterim neprinesé Jezušek toliko vsefelé lepoga ... pa ga denok lübijo. Zraven v našoj šoli je eden takši dečak, šteroga gvant je cotasti, punčoli raztrgani, in nema tak lepoga božičnoga dreva, kak mi, pa denok tak lepo moli: Betlehemski Jezušek moj, lübim Te, molim Te.
To jaz tüdi z nam Lacek, ne samo ti, — oglasila se je lübeznivo
Martika, — jeli mamika?
In rokice je že zložene držala, kak da bi molila. Mati se je doli prignola in polübila lelijin obraz deteta.
O blažena detečnost, o blažena nedužnost!
Ti nepoznaš strašnost greha; na düši nemaš niti perinice zemelskoga praha, lepa bela roža si, štero z nezgovornov skrbjov goji nebeski Vrtnar!
Kakši jaj, in jezerokratni jaj onomi, ki na beli list svoje düše pritisne šatana fotografijo, štera te da spoznati greh!
No, ka si pa zeberéš, med vnogimi darami, Lacek, kaj ti je najbole lübo, tisto tebi dam, —pravila je z lübeznivim rahim glasom mati svojemi sineki.
Dete se zgledne na mater in z šepetajočim glasom pita:
Res, si lehko vzemem?
— Samo si zeberi moje dete, ka je najlübezni vejše pred tebov.
Na té reči se je na Lacekovom bledom lici prikazala zarja, iz očih njemi je sijao trak blaženosti, zgrabo je za knigo in k vüstam prineso na njoj bodoči Jezušekov kep.
Tratnica je z blaženov zadovolnostjov glédao maloga sina, ki si je že 9 let tak resno premišlavao, pa si je zdaj knigo zébrao, čeravno so se njemi od njé vnogo lepši dari ponüvali.
Za neštere* trenutek ja tihota
postanola v hiži; Tretnicova je prestérala k večerji, Martika je pa z lepov bábov mela poseo; v malo postelko jo je djala naj spi. Gda je stanola od bábe, je zavarala pri Laceki z zlatim podrezkom knigo, z detečov radostjov je skričala:
Nini, na lacekovoj knigi pa Jezušek je. O kak je lepi, o kak je mili!
— Jaj, ali ka je to!? Glej mamika, Jezušek na slami leži, ka pa te On nema, bele mehke postelce, kak jaz?
— Ja, ja, drago moje dete, Jezušek je samo na slami ležao, ár je siromaški bio, pri hüdoga srca lüdeh je pa zaman trkao za stanüvanje, ne so njemi dali prenočišča; siromaček je mogeo oditi v edno staro štalo, v štero se je močno zaganjao füčkajoči veter, ár je niti dvér ne bilo na njoj.
Tam je ne goro ogen v péči, da bi segreo štale mrzli zrák, samo živina je segrevala s svojim dihanjom trepetajočega, zebéčega in jokajočega Jezušeka.
— Če bi pri nas trkao Jezušek, jaz bi ga notri püstila, ta bi Njemi dala svojo postelco, v toj bi denok ne jokao, ne pozebavao, jeli mamika?
Komaj je ta mila mala deklica pokončala svoje reči glasno trkanje se je čülo.
(Dale.)
4
NOVINE
18. dec. 1921.
gavalerstvo. Na telko smo že prišli. O mores, o tempora! Ne davno se je pripeto en obžalüvanja vreden slučaj. G. Mikola, en pošteni rokodelavec, je šo s svojov ženov po trotoari (járda). Dve deklici njihovi njim proti pribižita i roke küšüjeta, kak se to poštenoj deci šika. Na to pa ravnoč ta pride g. Koller, šef davčnoga urada i je tak grobijansko vdaro razno med njimi, ka so g. Mikola i deklici dolzleteli z trotoara na cesto i se močno poškodovali vsi trije. G. Mikola so si ešče nove lače razprasnoli na koleni od velkoga spadaja, deklici sta po dva dni ne mogli v šolo. Samo lojalnosti g. Mikoli se ma zahvaliti g. Koller, da so ne vložili tožbe proti njemi. Kaj je bio zrok toga grobijanskoga dela, nevemo. Ali so g. Mikola še ne plačali svojga davka, ali so pa g. Koller malo preveč k sebi vzeli iz letošnje zlate kaplice. Naj bo, kaj šteč je bilo, a malo je ne intelligentno bilo zvršeno. Človek zdaj že nede varen niti na vulici ne. To se pravi po slovenskom: visoka kultura. Prosimo malo več intelligencije ali pa v Albanijo z takšimi „kulturonosci“, tam bo za nje dobra tla.
Izjava.
Zahvaljüjemo se javno zavarovalni drüžbi „Jugoslavija“, štera nam je vöplačala škodo po ognji za slamo v Bakovcih potom njenoga zastopnika g. Reicha v M. Soboti brez odbitka 30.000 K. i priporačamo gospodarom, da ne ostanejo brez zavarovanja.
Veleposestvo Batthyany v Tišini.
Dom i svet.
Jugoslavija. Naša stranka je ostro nastopila, naj majo ednake plače naši uradniki tak kak srbski i za pravice delavcov. Pašič ne je mogo vlade sestaviti, zato je krao zavüpao Davidoviča, naj jo té sestávi. Naša stranka neje sprijela pozvanja na vlado pri niednom, ar nešče ministrov i teh dobre plače, nego red v državi i pomoč siromakom. Dokeč nej vüpanja za pravičnejše ravnanje orsaga, naša stranka neide vu vlado. Angležko. Po več stoletnoj borbi so Irci dosegnoli popolno Autonomijo. Velika Angleška je dala parlament i lastno vojsko Ircom. (Irország Irsko je poleg Angleškoga v Europi.) — Amerika. Bili so veliki nemiri v Chicagi, v šterih je več ljüdi streljenih. Vogrsko. Na Vogrskom nabirajo najemnike za vojsko (zsoldoskatonaság), ar dozdajšnjo vojsko moro razpüstiti.
Kratke novice.
Dijaki krščanskoga mišlenja so meli i v Zagrebi v Ljubljani dec. 8. veliko slovesnost. Na stotine jih je pristopilo k sv. prečiščavanji. V Zagrebi je té dén obhajalo drüštvo visokošolcov „Domagoj“ svojo 15 letnici. — Ponarejeni pétdinarski bankovci krožijo okoli. Spoznajo se tak da majo debelejših papir kak právi i ka je kejp na levon kráji ne zadosta čisti i ka so serije i numere ménše kak na právih. Numera 5 je na ponarejenih v rdečkastorjava na pravih pa samo rjava. — Cena dolara 275 koron, 100 vogrskih koron dobimo za 35 naših, sto Austrijskih pa za pet naših. Krumpiš 4 K. repa 3 K. zelje 10 K. jaboka 15—20 K. po kg. jünci na živo vago v Zagrebi od 16 do 18 K. tevci 24 K., svinje 50 K. sena 100 kg. 650—900 K. slame 350—400 K.
Razglas.
Na veleposestvu Szapary v M. Soboti, proda se potom pismene ofertne licitacije 250 komadov približno 500 m3 prvovrstnega še stoječega hrastovega porabnega lesa, kateri se izdela po dogovoru.
Po sprejemu oferte se vloži 10% varščina v višini celokupne vsote.
Interesenti se vabijo, da vlože pravilno sestavljene in kolekovane ponudbe do 31. decembra 1921. opoldne pri podpisani upravi, kjer so tudi natančnejši pogoji na razpolago.
M. Soboti, dne 8. dec. 1921. Drž. uprava veleposestva Szapari.
Pozor, mlinarji!
Prvovrstna švicarska svilena mlinska sita (pajtelni), kakor tudi pristna volnena sita, 24 in 32 cm. široka, priporoča trgovina
AVGUST ČADEZ, LJUBLJANA, Kolodvorska ulica 35. nasproti „Stare Tišlarjeve gostilne.“
Najvékšo izbiro vsakovrstnoga blaga za moške i ženske po najnižjih cenah ma vsikdar Franc Seršen v Lotmerki.
Vsakefelé
Kože sühe, sirove i divje küpi po najvišišoj dnevnoj ceni
TEICHMAN i TOVARIŠ
v D. Lendavi, Kočijovoj hiši.
Mindenféle
nyers, száraz és vadbőrt a legmagasabb napi áron vesz
TEICHMANN és TÁRSA
D. Lendava Kocsi-féle ház.
Asbest cementPALA
kapható
minden mennyiségben vezérképviselőnél
KOHN LIPÓT
M. Sobota.
Asbest
cementna
pala
se dobi vsakoj količini
pri
Kohn Leopoldi
v M. Soboti.
Küpim vsefelé kože i te tüdi vzemem v delo, kak se najfineje in hitreje izdelajo v fabriki I. Sinigoj v Ljutomeri.
Kože (leder) podplate i vse šušterske potrebščine kak tüdi čisto garantirano tikveno olje küpite vsakši den po najnižjih cenah pri
Albin Sagadin trgovina z kožami v Beltinci.
Trüge (škrinje) za mrtve v vsakoj velikosti i vse mrtveče potreboče küpite najfalej pri
Albin Sagadini v Beltincih.
Tisk: E. Balkanji Dolnja Lendava.