— 45 —
Vesela družbica
Verbančeva Anica in Metka sta bili verli deklici; da si tudi še mladi, znali sta vendar uže lično plesti in šivati. Anica si je zastor sama naredila in tudi robce si je znala uže sama zarobiti. Metka njena sestrica je imela uže tri pare prav ličnih nogavic, ki si jih je sama naplela.
In ko bi vi bili sliSali Metko in Anico v šoli, kako gladko jima je beseda tekla, kedar koli sta bili vprašani, serce bi vam bilo reselja v persih poskakovalo.
Zato je pa tudi gosp. učitelj mej vsemi učenkami najrajše imel Verbančevo Anico in Metko. A to ne samo zaradi tega, ker sta bili najpridnejši mej vsemi de-klicami, tembolj zaradi tega, ker sta bili tudi izverstni pevkiuji in sta peli s tako sladkim glasom, da bi ju bil človek ves božji dan poslušal. Posebno lepo in ubrano se jima je iz ust glasila vesela pesnica od ,,švelje", ki sta jo tudi najrajše peli. In ked<5 bi je tudi rad ne pel, ker je pesnica kakor nalašč tako lepo zložena, a napev ima vesel, da se ti noge kar same na ples sucejo, ako jo slišiš peti. Županov Mirko je znal pesnico tudi na gosli. A naj vam še neko-liko več povem o zupanovem Mirku, da ga boste poznali. Mirko je bil vsako leto mej učenci pervi v šoli. Vse njegovo veselje je bilo v knjigah, petji in godbi. Vsaki dan je hodil še posebej h gosp. učitelju, da se je učil na gosli, kar ga je zelo veselilo. Pomagal je tudi v cerkvi pri velikej sv. maši peti. Zato so ga imeli radi ne samo gosp. učitelj, ampak tudi gosp. župnik, posebno ker je tako rad molil in se je povsod lepo in uljudno obnašal. Županovi in Ver-bančevi so si bili sosedje. Zat<5 sta pa Anica in Metka večkrat prišli na lepi županovi vert, kjer je Mirko ob pornili (prostih) urah svoje vaje na gosli poskušal.
,,Veš kaj, Mirko," rekla je necega dne Anica, ko je bila s sestro Metko na županovem vertu, ,,zagodi nam pesnico od švelje, jaz in Metka jo bove peli in se sukali v kolo."
,,Nu, ako uže tako radi plešete, naj bode, zagodel jo vama bodem, samo glejte, da boste lepo in čisto peli."
— 46 —
In glej, šlo je vse tako urno in po redu, da se nijsem mogel dosti nagledati te vesele družbice na županovem vertu. A tak<5j po tem stopiin h gosp. učitelju in ga prosim, naj bi rni dal veselo pesen od ,,švelje", da si jo prepišem, ker se mi zeld dopade. Učitelj mi jo je dal in tu vam jo tudi jaz podam, da se jo naučite na pamefc, in ako imate kakšuega mladega umetnika na gosli, naj vam jo tudi zagode, da se boste malo zaverteli v kolo, a to se zna samo tedaj, ako ste svoje delo pridno izveršili.
Pesen od ,,švelje".
Šivanka le urno                    In solnce skoz okno                    Pa tudi na sebe
Obračaj se ti!                       Sijaj mi svitlo,                           Pozabit' ne smem,
Šivati, šivati,                        Da nitko ucleti                           Za obleko najlepšo
Se meni mudi!                     Bom mogla urno.                        Skerbeti si vem.
Nikar me ne zbadaj,             Sem švelja poštena                      Obleka najlepša
Mi tokaj gladko,                   S šivanko živim,                          Je čisto serce —
Obleka da lepo                    Pod streho na gorkim                  Nedolžnosti lialja
Sešita mi bo!                      Dovoljno sedim.                           Za leta mlade.
In nitka ne tergaj,              Zadosti šivanja                            Ta obleka ne stara
Se mi no zmikuj,                 In dela imam,                              Nikoli se ne,
Nikar ne nagajaj,                Izdelano slabo                              Nje barva ko rož'ca
Gosto zavezuj!                     Iz roke ne dam.                           Prelepo ovete.
Je lepša ko zarja                        Za tako obleko
In solnee zlato,                          Skerbeti si čem,
Oj blagor mladenki,                    V njej enkrat v nebesa
Ki mara za ujo!                         Med svate pojdem.