SVOBODNA SLOVEN I JA
ANO XXXVII (31) Štev. (No.) 8-9
ESLOVBNIA LIBRE
BUENOS AIRES 9. marca 1978
#
SE VEDNO ODPRTO VPRAŠANJE
El legado de San Martin
El, 25 de febrero toda la Argentina, 'mancomunađos pueblo y gobierno, con-memoró el bicentenario del libertador, generai Don José de San Martin. Pero mas que los aspectos externos de la celebración, deben dejar su huella en cada uno de los argentinos el ejemplo y el espiritu que lo animò en su vida y en su lucha por la independencia de la Patria, lo que fuera su supremo ideal.
Un ideal, hecho a veces en su espiritu obsesión torturante, alienta la existen-cia esclarecida del General José de San Martin y orienta los multiples aspectos de su acción fecunda. Un ideal, que él expresara cierta vez con estas hermosas pala-bras, definidoras de su afam supremo: “Yo soy un instrumento accidental de la justicia“. Un ideal de justicia es lo que da unidad a su vida esemplar y a su empresa heroica. Animado por ese ideal de justicia, abandona su brillante carrera militar en Espana para venir a su tierra natal a luchar por su libertad; alentado por ese ideal de justicia, recorre América, liberando los pueblos oprimidos; y recon-fortado, en la hora amarga del renuneiamiento, por ese ideal de justicia, toma, silenciosamente, el camino del exilio.
En su lucha por ese ideal de justicia, aconseja a los pueblos huir de la anar-quia, “el peor de los azotes con que el destino aflije a los mortales”; evitar la guerra civil, “en la que el vencedor debe llorar la victoria con los mismos vencidos”; respetar la ley, “la ley, —dira patèticamente a Torre Tagle— es la que nos tiene que salvar”; y buscar el orden: “sostened el orden —aconseja a los soldados chile-nos—porque con él afianzaréis la libertad”. Asi, en una prèdica constante y teso-nera, inspira a los pueblos el culto del derecho y el acatamiento del orden juridico, cuyos valores fundamentales contribuyó a esaltar.
Jugoslovanski delavci v zahodni Evropi
ZA PARTIJO NEREŠLJIV, A KORISTEN PROBLEM
Povezava slovenske mladine po svetu
Slovenski potovalni agent iz Avstralije takole oglaša v tamkajšnjem listu: „V vseh večjih mestih Evrope, Amerike in Kanade imam poleg poslovnih tudi osebne prijateljske zveze, kar je že večkrat prav prišlo rojakom, ki so pri meni naročili potovalne karte.“ Komur potuje, je všeč, da v posameznih mestih, v katerih se ustavi, najde osebo, ki mu bo vodič in svetovalec. Nadvse pa je vesel, če se more pogovoriti v domačem jeziku.
Leta 1945 se je razlil nov val slovenske emigracije po celem svetu. Vse celine so ga občutile. In marsikdo je imel znanca, prijatelja, sovaščana ali sošolca tisoče kilometrov stran. Ti stiki so se velikokrat ohranili. Ko je eden od teh službeno potoval ali pa si ekonomsko toliko opomogel, da si je privoščil izlet po svetu, je rad naredil majhen ovinek in obiskal svoje znane. Tudi begunstvo je pripomoglo k temu poznanju. „Poznam ga: skupaj sva bila v taborišču,“ je običajna fraza, ko pogovor nanese na določeno osebo.
Na tej bazi pletemo mrežo, s katero bi radi omrežili vso zemeljsko oblo in ki nam je tolikokrat na ustnicah z imenom „Slovenija v svetu“.
Dokler imamo te taboriške in predvojne znance, bo to relativno lahko delo. Vse pa se bo zapletlo, ko pride mlajši rod na taka mesta, kjer bi potrebovali mala poznanstva v inozemstvu. Malokdo od mladih ima stike s sinovi očetovega prijatelja, saj so pisma največkrat le posledica osebnega srečanja. Zato bo mogoče idejo Slovenije v svetu uresničiti in obdržati le, če bomo mladi iz vseh delov sveta navezali močne medsebojne stike.
Kako to doseči? Veliko se je že svetovalo, pa tudi nekaj naredilo. Sami vemo, kako težko pridemo skupaj mladi iz same Argentine in kako težko tudi redno vzdržujemo ta poznanstva s taborjenji in izleti ali kulturnimi izmenjavami. Zato je še mnogo težje tako obiskovanje z znanci iz drugih držav. A tudi to se že dogaja. Izmenjava slovenske mladine iz Argentine s slovensko mladino iz Kanade more tej mreži dati osnovno obliko, ki naj se raztegne čez ves svet. Tudi pismena akcija dijakov srednješolskega tečaja s študenti tržaških in koroških gimnazij je dobra misel, ki se ni ukoreninila zaradi neosebnega občevanja. Tisti pa, ki so že potovali po Evropi in Ameriki, si radi dopisujejo z novimi prijatelji.
Iz tega, turističnega vidika, ima mreža precejšen pomen. Ni pa najvažnejši. Če se smatramo za naslednike političnih emigrantov in nam je pri srcu svoboda domovine naših staršev, bo ta mreža omogočila marsikatero akcijo na političnem polju. Za zgled naj nam bo delo NO za Slovenijo, ko je iz celega sveta zasul Slovenijo s svojo spomenico in pa judovske organizacije po vseh državah sveta, ki istočasno sprožijo časopisne in drugačne manifestacije v podporo izraelskim interesom.
Navajeni smo, da slovenski narod dosega vidna mesta na svetovni ravni. Tudi mi, ki smo posejani po vsej zemlji in smo že usidrani v našem okolju, lahko prispevamo k tem uspehom. To pa le, če se uspešno povežemo in kot en mož nastopamo, kjer je potrebno.
Imamo okrnjeno zvezo z matično slbvensko državo. Vemo, da novega dotoka v naše vrste moremo pričakovati iz naravnega prirastka emigrantov. Zato je edini način, da obdržimo slovensko miselnost v širnem svetu utelešenje te povezave v korist nas in vseh Slovencev na vseh področjih: turističnem, kulturnem, ekonomskem in predvsem političnem.
GB
Pod zgornjim naslovom je znana ameriška tedenska revija Business Week z dne 27. februarja t. 1. pod zaglavjem International Look (Mednarodni pogled) objavila razmišljanje o bodočem razvoju v komunistični Jugoslaviji, ki odgovarja pogledom na ta primer v odločilnih ameriških političnih in vojaških krogih. Revija med drugim piše:
Kakor je znano, se jugoslovanski komunistični diktator Tito odpravlja na kratek uradni obisk v Washingtonu, predviden za prvo polovico letošnjega marca. Lansko jesen je ideolog jugoslovanske KP Edvard Kardelj ob svojem obisku v Washingtonu pripravil Titu ta sestanek z ameriškem predsednikom Carterjem. Tako jugoslovanska kakor ameriška tajna policija imata sedaj polne roke dela, da bo diktatorjev obisk v Washingtonu potekel brez incidenta zanj. Ozadje obiska je v znamenju bližajočega se naravnega izginotja diktatorja Tita z jugoslovanskega in mednarodnega političnega pozo-rišča. Vojaško ni omembe vreden, ker oborožene sile komunistične Jugoslavije prav tako malo pomenijo za sovjete, kakor je vojska prve Jugoslavije za Hitlerjevo Nemčijo. V nekaj dneh je bila takrat in bo sedaj Jugoslavija vojaško pregažena.
V	Moskvi in Washingtonu kakor v Beogradu in drugih prestolnicah svobodnega in komunističnega sveta vedo, da bo glavna tematika razgovorov med Carterjem in Titom vprašanje nadaljnjega obstoja Jugoslavije v sedanjem obsegu po Titovi smrti.
V	Washingtonu obveščeni krogi zagotavljajo, ne da bi natančneje pojasnili, da ni med Jugoslavijo in ZDA trenutno nobenih kritičnih problemov, ki bi potrebovali reševanja. So pa v Beli hiši in v Pentagonu zaskrbljeni, kdo in kaj bo sledilo Titu, ko bo 85-letni jugoslovanski diktator umrl.
Dasi ugotavljajo, da je jugoslovanski režim komunističen in kot tak daleč od idealov demokracije in spoštovanja človekovih pravic, kar je osnova Carterjeve zunanje politike, kjer jo je brez tveganja za ameriško varnost možno uveljavljati, pa istočasno ugotavljajo zgodovinsko dejstvo, naj bo komu všeč ali ne, da se je Titu prav za prav skoro izključno s svojo osebnostjo posrečilo storiti vsaj dva „čudeža“ v Jugoslaviji v zadnjih 30 letih. Uspešno se je zoperstavil moskovskim poskusom pritisniti ga na kolena po njegovem prelomu s sovjetskim Kremljem leta 1948, istočasno pa je kontroliral sre-dobežne sile jugoslovanskega mozaika narodov in lojalnosti, da niso raztrgale države na kose.
V	1978 Jugoslavija v tem oziru v sovjetskem bloku ni več edinstven sovjetski satelit (kajti to je v nekih ozirih vedno ostala). Romunska zunanja politika se močno približuje jugoslovanski. Madžarska gospodarska politika je bolj elastična, kakor je še bila pred dobrim letom dni. Poljska je v pogledu svobode vesti med sovjetskimi sateliti verjetno na prvem mestu, dasi je ameriški predsednik Carter ob svojem zadnjem obisku v Varšavi verjetno pretiraval v svojih zadevnih izjavah.
Notranja trenja
Pri vsem tem razvoju v sovjetskem bloku pa je trenutno Washington najbolj zainteresiran na ohranitvi vsaj takšne jugoslovanske „neodvisnosti“ od Moskve, kakršno ima sedaj, če že ne iz nobenih drugih razlogov pač zato, da ne bi sovjetski nemoten dostop na jugoslovansko dalmatinsko obalo še bolj ogrožal sredozemske obrambe NATO. Gre za to: ali bo mogel diktator Tito zapustiti za seboj varen politični okvir, ko bo odšel? In kaj naj ZDA storijo takrat, če sploh kaj, za to?
Znana je stara, za Jugoslavijo dalekosežna politična smešnica: Tito je, pravijo, ne samo prvi Jugoslovan (po protokolu), on bo tudi zadnji. Val hrvaškega separatizma je morala jugoslovanska KP zatreti še pred nedavnim, komaj leta 1971. Sedaj pa Titova žena
Jovanka sedi v hišnem zaporu, ker je podpirala nacionalizem nekaterih srbskih častnikov. Prišlo je celo tako daleč, da so sovjetski agenti sodelovali z o-stanki medvojnih hrvaških fašističnih ustašev v zarotah proti Titu, kar je celo za zapleteni Balkan višek političnih mahinacij, kljub dejstvu, da se ekstremi stikajo.
Post-titovska strategija
V tej zmešnjavi imajo sovjeti vsekakor vse polno možnosti ribariti v kalnem. Jugoslavija je, kljub svoji toliko opevani neodvisnosti, odvisna v svoji zunanji trgovini od Moskve, s katero dosega številko 2,2 milijardi dolarjev, ali nad 70% vsega letnega jugoslovanskega trgovanja. Sovjeti krijejo eno tretjino petrolejskih potreb in še več drugih surovin ter je bil nedavno potegnjen tudi sovjetski plinovod iz Madžarske v Slovenijo, ki bo segal prav do slovenskega Primorja. Povrhu vsega pa je še jugoslovanska vojska opremljena večinoma s sovjetskim, dasi zastarelim orožjem, za katero je odvisna za nadomestne dele in naboje iz ZSSR.
Kadar v jugoslovanskem štabu mislijo na naj hujše, si prestavljajo, kako bodo najmanj štiri nedavno najmoder-neje opremljene sovjetske tankovske divizije udarile iz Madžarske čez podonavsko ravnino. Zato je med vojaškimi artikli na jugoslovanskem nakupovalnem seznamu protitankovsko orožje na prvem mestu. Jugoslovani nameravajo vreči protf sovjetom svojih 230.000 mož oboroženih sil na suhem in v zraku, toda samo kot zavlačevalno taktiko, v upanju, da jim bo uspe-lo umakniti se v hribe in gozdove, kakor so to storili med 2. svetovno vojno. Toda, ali bodo sploh kakšna nevarnost za sovjete, kakor so bili deloma za nacije? Opazovalci dvomijo v to in ugotavljajo, da vse te priprave izgledajo, kakor da bi planirali za prejšnjo vojno.
Tito je sestavil zapleten civilni okvir, ki naj bi sodeloval z oboroženimi silami v po-Titovi dobi. Vsekakor bo moral uspešno odgovarjati bolj pretkanim sovjetskim naporom prisiliti Jugoslavijo nazaj v sovjetski blok, kakor imenoval Edvarda Kardelja, ki je lan-pa enostavni vojaški agresiji. Tito je sko jesen obiskal Washington, za svojega naslednika. Mlajšega protežiranca Staneta Dolanca pa je potegnil iz ozadja za naslednika Edvardu Kardelju. Oba sta Slovenca, člana naroda, ki je v Jugoslaviji najbolj razvit in napreden, pa najmanj politično ambiciozen.
Zunanja politika
Tito je prepričan, da ne bo nobeden od njiju zavil z od njega začrtane linije: skrbno izmikanje sovjetski dominaciji vzporedno z nepretrganim sodelovanjem s komunisti, tako znotraj kakor zunaj sovjetskega bloka. Ta linija seveda ni prijetna za Washington. Ko so v Abesinji zavladali prosovjetski marksisti, jim je Tito poslal nekaj starih ameriških tankov. Egipčanskemu Sadatu pa ni hotel poslati sovjetskih nadomestnih delov, ko je ta prelomil z Moskvo in začel s svojimi mirovnimi overturami napram Izraelu.
Carter je kot predsedniški kandidat leta 1976 v volilni kampaniji izjavil, da ZDA naj ne bi pomagale Jugoslaviji, če bi Rusi vkorakali vanjo po Titovi smrti. To linijo je jfredsednik Carter spremenil. Toda v kakšni meri naj ZDA pomagajo Titu zavarovati njegovo dediščino pa še vedno ostaja odprto vprašanje.
Po najnovejših jugoslovanskih u-radnih podatkih je na delu v zahodnoevropskih državah (ne vštevši njihove družine) 700.000 jugoslovanskih delavcev. Lansko leto so, poslali domov ok. 1.900 milijonov dolarjev. Nad 7.000 milijonov dolarjev prihrankov pa imajo naloženih samo v zahodnonemških bankah.
Letno se povprečno vrača iz tujine za stalno domov ok. 65.000 jugoslovanskih delavcev. Toda število Jugoslovanov v tujini se zato ni bistveno znižalo, enostavno zato, ker so se poročili v tujini in si ustvarili družine z več otroki.
Omenjenih 700.000 jugoslovanskih „Gastarbeiterjev“ je po Zahodni Eyro-pi raztresenih takole: Zahodna Nemčija 410.000; Avstrija 140.000; Francija 60.000; Švica 25.000; švedska 25.000; Nizozemska 10.000; vse druge zahodnoevropske države 30.000.
Od 410.000 jugoslovanskih delavcev v Zahodni Nemčiji jih je 38.3% Hrvatov (157.030) ; 23,7% iz Bosne-Herce-goKijine (9T}.170), 10,7%	(43.870) iz
Srbije ter 27,3% (11.930) iz Slovenije, in ostalih republik.
Od 140.000 jugoslov. delavcev v Avstriji jih je 31,9% (44.660) iz Srbije; 27,9% (39.060) iz Bosne-Hercego-vine; 15,3%	(21.420) iz Hrvaške in
24,9% (35.860) iz Slovenije in drugih republik.
V Franciji je največ srbskih delavcev (57,7% — 34.620), v Švici največ Hrvatov (39,3% — 9.575), na Švedskem spet največ Srbov (29%	—
7.250), prav tako na Nizozemskem (31,4% — 3.140).
Jugoslovanska KP je najbolj nezadovoljna nad dejstvom, da samo nekaj več kakor petina (23%) neto zaslužka jugoslovanskih delavcev v tujini pride v Jugoslavijo. Tu so zanimivi podatki n. pr. iz leta 1973 (ki veljajo tudi za današnji položaj), ko je produkcija jugoslovanskih delavcev v tujini navrgla 5.600 milijonov dolarjev, od česar so delavci dobili 3.700 milijonov dolarjev, 1.900 milijonov dolarjev pa je ostalo delodajalcem odn. v blagajnah posameznih držav.
Zanimivo je tudi dejstvo, da so jugoslovanski delavci od 3.700 milijonov dolarjev, ki so jih leta 1973 zaslužili v tnujini, 1.200 milijonov potrošili za preživljanje, ok. 1.200 milijonov pa so naložili v zahodnoevropske banke. Domov so poslali 1.300 milijonov dolarjev. Pri teh ugotovitvah jugoslovansko partijsko časopisje farizejsko poziva svoje bralce, „naj pomislijo, kdo ima naj več-
jo materialno korist od naših državljanov v tujini“ in dodaja, da „nekateri naivni ljudje v Jugoslaviji mislijo, da zahodnoevropskim državam, kjer Jugoslovani delajo, gre za človekoljubje, ne pa za čisti dobiček.“ Molči pa isti tisk, da je nesposobnost partijskega sistema tiska, ki je pognala takšno število jugoslovanskih delavcev s trebuhom za kruhom na „kapitalistični“ Zahod, to pa spet zato, da rešuje svoje zavoženo gospodarstvo prav s prihranki istih delavcev, ko jih pošiljajo domov.
Ker gre jugoslovansko samouprav-ljalsko gospodarstvo vedno hitreje navzdol, partijski tisk poziva jugoslovanske delavce v tujini, „da bi bilo koristno, če bi 13.000 milijonov nemških mark (7.000 milijonov dolarjev) ali pa vsaj del te vsote raje vložili v jugoslovanske banke“, zlasti zato, ker so bančne obresti v Jugoslaviji višje“, kakor v drugih državah. Isti tisk pa spet molči, da jugoslovanski delavci v tujini upravičeno nimajo zaupanja v partijski samoupravljalski sistem. Pač pa dialektično zavija, da „je temu krivo pomanjkanje zadevnih ukrepov v Jugoslaviji, ki naj bi delavcem pomagali vlagati svoj denar na najbolj primeren način.“
Iz jugoslovanskega tiska in drugih podatkov je tudi zanimivo, kako jugoslovanski delavci trošijo v tujini zaslužene prihranke, ki jih vračajo domov. Večinoma si zidajo luksuzne hiše v svojih vaseh, ki jih nikdar ne morejo v celoti izkoriščati, ali si gradijo luksuzne grobnice, vlagajo pa prihranke tudi v nočne lokale in jih trošijo za „nepotrebne olepšave“ hišnih pročelij, itd. Partijski krogi se pritožujejo, da „premalo vlagajo v tkim. malo gospodarstvo, t. j. zasebno obrtništvo in industrijo“, in to spet, česar KP noče priznati, zaradi nestabilnosti partijskega sistema. Prav tako trošijo velike vsote „ne na področjih, iz katerih so doma, temveč na že razvitih področjih v državi“. V tem pogledu je jugoslovanska KP razdelila Jugoslavijo na tkim. „emigrantska“ in na „ne-emi-grantska področja.“
Ker je v Jugoslaviji sami trenutno nad 700.000 delavcev brezposelnih, se mnogi sprašujejo, kaj bi se zgodilo, če bi Zahodna Evropa nekega dne poslala večino od 700.000 jugoslovanskih delavcev domov, ker jih ne bo več potrebovala, zaradi zaščite svoje lastne delovne sile. Nekateri trdijo, da bi bilo. prav, da se vrnejo domov strokovnjaki, ki jih v Jugoslaviji vedno bolj primanjkuje, istočasno pa hladnokrvno ugotavljajo, da je „50% jugoslovanskih delavcev v tujini že prekoračilo kritično dobo petih let, ko se tesnejše zveze z domovino že potrgajo ali vsaj močno oslabijo, ker se večinoma poročajo s tujkami, s katerimi že imajo otroke.“ Te partijske „emigrantske strokovnjake“ nič ne moti, da domača kri tone v tujini, temveč mirno ugotavljajo, da je bilo n. pr. samo v Zahodni Nemčiji med 1971 in 1974 12.236 mešanih zakonov z 8.263 otroki, ki se ne bodo nikdar več vrnili domov.
Človek trdnih in jasnih načel gleda zvezde-stalnice, ki po njih naravnava krmilo in vodi brod, pozna trdno dno, kamor zasidra ladjo.
Noben človek ne zmore sam vsega. Kje bi bil, če bi moral vsak sam vedno znova vse odkriti, zamisliti, iznajti! Prav je, da končno sami spoznamo resnico, a koliko resnic ire bi spoznal, če bi jih ne bili spoznali pred nami že drugi in tudi tisti drugi le s sodelovanjem drugih.
Aleš Ušeničnik
MEDNARODNI TEDEN IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI
FRANCIJA PRED NOVO ODLOČITVIJO
SPLOŠNE VOLITVE
Na splošno prevladuje v svetovnem javnem mnenju prepričanje, da je med evropskimi latinskimi državami (Italija, Španija, Portugal, Francija) Francija še najbolj politično resna in stabilna država. Toda dejstvo, da je npr. v zadnjih 150 letih Francija 17-krat zamenjala svojo ustavo, dokazuje, da temu ni tako. Prav tako je znano, da so se Francozi spuščali v državljanske vojne, ki jim pravijo revolucije, z največjo lahkoto in prav tako z lahkoto prehajali iz enega političnega ekstrema v drugega. Znano francosko revolucijo z gesli o enakosti, bratstvu in svobodi so enostavno prelevili v novo monarhistično diktaturo cesarja Napoleona, ki so ga končno izgnali, da so ga potem proglasili za največjega Francoza, dasi je pustošil po Evropi s svojo vojsko vse tja do Moskve, kakor je to delal Hitler v 2. svetovni vojni.
Francozi so po vojni imeli dvajset let gaullistične vlade. De Gaulle je Francijo rešil komunizma, a so se sedaj Francozi naveličali sistema in si spet želijo zamenjave.
Stabilnost sedanjega sistema je bila omajana iz treh razlogov: prvi je ta, da je Francija od vseh industrijskih držav v Zahodni Evropi država z največjimi socialnimi razlikami. Zgornja petina Francozov služi 47% vsega dohodka, zadnja petina pa samo 4%; drugi razlog je, da se je že skoraj zamrla socialistična stranka pod vodstvom Mitte-randa leta 1972 povezala s komunisti ter se okrepila tako, da danes, po mnenju opazovalcev, zajema 27% volilcev, medtem ko jih komunisti ok. 21%; tretji razlog pa je vznik sredinske levice pod vodstvom Chiraca, kateri se je pridružilo veliko število bivših gaullistov.
V prvi volilni rundi, v nedeljo, 12.
Beograjska konferenca, prvo pohel-sinško zasedanje, se je po več kot mesec dni dolgem odmoru znova sestala, da bi nadaljevala in zaključila neplodno debatiranje o „evropski varnosti“. Kakor je znano, so se ZSSR in njeni sateliti vztrajno upirali sleherni debati o izpolnjevanju helsinških določil o človekovih pravicah v sovjetskem bloku.
Po 17 tednih razgovorov so sedaj delegati prišli do tega, da so, razdeljeni v tri skupine: vzhodno, zahodno in nevtralno, predložili tri zaključne resolucije kot končni dokument tega zasedanja.
Zahodna skupina je najprej predlo-
t. m., se bodo pokazali rezultati štirih najmočnejših političnih skupin v Franciji: gaullisti, sredinci, socialisti in komunisti. Samo stranke, ki bodo dosegle odločilno eno osmino vpisanih glasov, bodo lahko tekmovale naslednjo nedeljo v drugi rundi. Druge stranke, tako levičarske kakor desničarske, se zato med tednom odločijo za podporo ene ali druge odločilne politične skupine.
iSocialisti in komunisti so tokrat med seboj sprti in oboji trdijo, da ne bodo šli v koalicijo drug z drugim v nobenem primeru. Nekateri opazovalci u-gotavljajo, da bo znašalo kombinirano Število glasov obeh levičarskih strank 52%, s čimer bi imeli v parlamentu skupaj večino. Zaradi nesloge med nasprotniki skrajne levice se prav lahko zgodi, da bo Francija dobila najprej socialistično, zatem pa komunistično vlado prej kakor razrvana Italija. Eni in drugi so v volilni kampanji napovedovali večja ali manjša podržavljenja, vsled česar je v zadnjih tednih del francoskega kapitala že pobegnil na varno v Švico in v Zahodno Nemčijo. V primeru levičarske zmage predvidevajo tudi močan padec vrednosti francoskega franka in sploh gospodarsko zmešnjavo v državi.
Če pa bo sedanji sistem preživel te volitve, bo zaradi majhne večine Gis-card D’Estaing kljub temu uvedel večje gospodarske in družbene reforme, ki pa niso všeč gaullistom. Katera kolj vlada, ki bo izšla iz teh volitev, verjetno ne bo trajala leto dni. Morda se bo končno izcimila centristično-socia-listična koalicija, toda medtem čaka Francijo skoro gotovo nova doba . zmešnjave in nestabilnosti, ki bo spet vplivala na vso Evropo.
žila več ali manj odločno resolucijo glede neizpolnjevanja določil o človekovih pravicah, ki pa jo je vzhodna skupina takoj odbila. Ta je predložila svojo resolucijo, brez sleherne omembe zadeve o človekovih pravicah. Tkim. nevtralna skupina, kamor se je vključila tudi Titova Jugoslavija (!), pa je predložila resolucijo brez vsebine, formulirano v enostaven komuniké, ki praktično ne pove nič drugega, kakor da je konferenca trajala od lanskega oktobra do sredine marca in da se bodo delegacije znova sestale čez dve leti, kakor je predvideno v helsinškem dokumentu.
Opazovalci dvomijo, da se bo „helsinška konferenca“ še kdaj sestala.
ZSSR, „prva in vodilna socialistična država na svetu“, je bila, neverjetno!!), prisiljena z dekretom zvišati cene bencinu, kavi, alkoholu (vodka!), zlatnini „in drugim nebistvenim življenjskim potrebščinam“. Sovjetski šef državnega odbora za cene Nikolaj Gluskov je sovjetskim državljanom naznanil po televiziji in radiju (ubogi narodi ZSSR, kaj morajo požirati!), da ,smo morali zadovoljiti zahtevam stotin naših državljanov, ki so protestirali proti prenizki ceni bencinu v naši državi.“ Petrolej in derivate so podražili za 100%, kavo za 300%, itd. Zanimivo je, da so se vsi produkti, ki so jim cene zvišali, takoj pojavili v trgovinah, medtem ko jih prej ni bilo možno dobiti. Tako so celo pred zlatarnami mladi ljudje čakali v vrstah za nakup poročnih prstanov.
IZRAELSKI zunanji minister Moše Dayan je izjavil, da bo Egipt, če se bo odločil za novo vojno proti Izraelu, potreboval „najmanj pet do sedem let za priprave“ za novo vojno.
V ITALIJI se je Andreottiju posrečilo doseči medstrankarski dogovor, po katerem bo šest strank v parlamentu podpiralo njegovo manjšinsko demokr-ščansko vlado ter jo nadzorovalo v delovanju. Predvidevajo pa nove splošne volitve, verjetno že prihodnje leto. Trenutno še nobena od strank noče volitev, zlasti, ker se hočejo vsi ravnati po rezultatu bližnjih francoskih volitev.
BIVŠI britanski predsednik Wilson je ob svojem obisku v Španiji v nekem govoru napadel tkim. evrokomuniste, ter označil evrokomunizem za „stalinizem bolj prefinjene narave.“ Wilson je poudaril: „Evrokomunizem je nesreča za Evropo, ne da bi bil nesreča za Kremelj. Evrokomunisti so usmerjeni v stalinizem in če bodo prišli do oblasti, bo tega -izma konec.“
JUGOSLOVANSKI komunistični dik tator Tito je v ponedeljek zvečer priletel na uradni obisk v Washington, kjer bo predvidoma ostal do četrtka,
9.	t. m. Tito je prvi komunistični diktator iz sovjetskega bloka, ki prihaja na obisk v Washington, odkar sedi v Beli hiši Carter. Titovo letalo je pristalo na vojaškem letališču Andrews, kjer sta ga pričakala amer. zun. minister Vance in jugoslovanski veleposlanik. V torek je imel razgovore s Carterjem. Blizu Bele hiše so razne emigrantske skupine iz Jugoslavije protestirale proti Titu ter je policija aretirala enega izgrednika, ko je ta potegnil iz žepa pištolo in jo naperil na drugega izgrednika, ko je ta dvignil jugoslovansko zastavo z rdečo zvezdo. Nad 100 policistov, opremljenih za nastop proti demostrantom, je bilo razpostavljenih okoli Bele hiše.
V treh tednih, odkar smo zadnjikrat na tem mestu komentirali življenje v Argentini, ni prišlo do bistvenih sprememb v že obstoječih položajih. Izjema je le novost o vrsti sprememb v ustroju oblasti, to je, o zamenjavi treh članov vladajoče vojaške junte.
Večkrat se je o tem temeljito razpravljalo med političnimi opazovalci, in problem smo nakazali tudi že na tem mestu. Rok treh let, ki so si ga za svoje delo odmirili sedanji trije člani, poteče 24 marca 1979, to je točno tri leta po nastopu oblasti. Vprašanje je bilo, ali bo zamenjava istočasna ali postopna. Mnenje določenih vojaških' krogov je bilo, da naj bi bila postopna, da ne bi prišlo do preveč sunkovite spremembe v vladnem delovanju. Ugibanja opazovalcev je rešil poveljnik mornarice admiral Massera, ki je na sjpominski proalavi za, admirala Browna (početnika argentinske mornarice) izjavil, da zadnjikrat govori v počastitev Browna kot vrhovni poveljnik. Bo on prvi, ki bo nadomeščen v vladajoči trojki? In kdo bo zadnji? Na ta vprašanja še ni odgovora.
Druga plat ugibanja, ki je občasno prihajala v modo, je bilo vprašanje „četrtega moža“. Ustavna listina sedanjega vojaškega procesa namreč predvideva, da je lahko predsednik države mož, seveda vojak, pa izven trojke vojaške junte. Doslej je general Videla zavzemal položaj predsednika države, in bil obenem vrhovni poveljnik vojske in član junte. Kaj pa po 24 marcu 1979, ali po trenutku, ki je lahko še pred tem datumom, ko pride nanj vrsta da zapusti poveljniško mesto ? Pred časom smo pisali o napovedi guvernerja buenosaireške province, generala Saint Jeana, ki je dejal, da „četrti mož“ ni nihče drugi, kot sam general Videla. Sedaj je splošno mnenje, da bo sedanji predsednik ostal na svojem mestu tudi, še potem, ko bo prenehal biti poveljnik vojske. Da je vsestransko to najbolje, tako v domači politiki, kakor za zunanje odnose, kjer si je general videla pridobil že lep ugled kot miren in preudaren državnik.
Kot tak se je pokazal tudi v sedanjem sporu s Čilom, kjer mu pripisujejo mnogo zaslug za iskanje mirne rešitve. Po drugem sestanku s čilskim predsednikom so že pričele delovati komisije, katerih snov preučevanja je celota sedaj še obstoječih medsebojnih problemov, v prvi vrsti seveda suverenost nad Beagelskim prelivom in v njem obstoječim otočjem. Na omenjenem sestanku je čile nastopil kaj malo diplomatsko in povzročil hudo reakcijo na argentinski strani, zlasti v vojni mornarici, ko je admiral Massera zagrozil, da se bliža konec „časa
besed“; mornariška ideja je bila preiti na dejanja. Na tistem sestanku namreč je Čile kot 'gostitelj popolnoma spremenil prej potrjeni program, šel mimo protokola, in general Pinochet je imel kaj napadalen govor, ko v prvotnem programu sploh niso bili predvideni govori predsednikov. Pa tudi to je sedaj že skoraj pozabljeno, in razgovori gredo naprej.
Ob koncu omenimo še zapetljaje ob praznovanju dvesto letnice rojstva generala San Martina. Argentina se gotovo odlikuje v bombastičnem proslavljanju svojih velmož, katerim izkazuje velike časti ne glede na politične ali ideološke razlike. Vsaj v tem je narod združen. General (San Martin je smatran kot osvoboditelj ne le Argentine. Odločilno je sodeloval v boju Čila za neodvisnost, in osvobodil nadvlade Špancev tudi Peru. Vojska, ki jo je on zbral in izuril, je odločilno posegala v boj za ameriško neodvisnost še potem, ko je on že zapustil voditeljsko mesto po sestanku z Bolivarjem v Guayaquilu.
200-letnico rojstva se je zato Argentina namenila praznovati sicer skromno (t. j. brez velikih stroškov, ki si jih država ne more privoščiti v sedanji krizi), a čim bolj doživeto. Med drugimi slovesnostmi je bila predvidena tudi maša v Parizu, in v francoskem ob-mostnem mestu Boulogne Sur Mer, kjer je general San Martin v visoki starosti umrl. A pariški nadškof, kardinal Marty je mašo prepovedal, češ, da prošnja argentinskega poslaništva ni „primerna“. Francoska vlada (in francoska Cerkev) se sprašujeta po usodi desetine francoskih državljanov (med temi dvoje redovnic), ki so izginili v Argentini. Indirektno za ta izginotja dolžijo argentinsko vlado. To naj bi bil vzrok, ki je pariškega nadškofa pripeljal do omenjene prepovedi. Poteza je kaj neljubo odjeknila v Argentini, kjer so vsi -krogi obsodili kardinalovo postopanje, vključivši argentinsko Cerkev. Kot odgovor na to dejanje se je odpeljal v Pariz Mons. Gollino, škof iz L'omas de Zamora (znan prav po svojih sicer umirjenih napadih na sedanjo vojaško vlado), (in na tamošnjem argentinskem poslaništvu opravil spominsko mašo.
Vse to bi bilo kaj anekdotično, in malo važno, če ne bi znova pokazalo nastopanje zahodnih demokracij (in tudi cerkvenih krogov) do režima, ki je le s težavo izkopal državo iz nevarnosti komunistične gverile. Medtem ko je kardinal Marty prepovedal mašo za pred skoro poldrugim stoletjem umrlega bojevnika ameriške svobode, znanega po svojem krščanskem mišljenju, so moskovska „Izvestia“ z dolgim člankom opevala njegovo slavo. Narobe svet.
Zbledeli konec beograjske konference
ZAKLJUČNI DOKUMENT BREZ VSEBINE
Zahrbtna nasilja proti praškim disidentom
ODPRTO PISMO PISATELJA P. KOHOUTA MIN. PREDSEDNIKU
• Večkrat smo že v naših poročilih omenili, da se disidenti v komunističnem bloku skrbno izogibajo dejanj in javnih izjav, ustmenih in pismenih, ki bi jih oblasti mogle tolmačiti kot kršitev kateregakoli zakona. Pač pa kršijo zakon ali opuščajo izpolnjevanje mednarodnih obveznosti vladni organi teh držav, ko nastopajo proti takim dejanjem s preganjanji, z zapori in vsakršnimi diskriminatoričnimi represalijami. To pa spet naleti na protesten odmev na Zahodu in jemlje prizadetim režimom ugled — kolikor ga s človečanskega vidika še imajo. Da bi tem neprijetnostim prišli nekako v okom, so praški varnostni organi vpeljali nov sistem ustrahovanja borcev za narodove pravice, ne da bi se odrekli preganjanjem, pa vendarle ostali nekompromitirani: nič hudega slutečega obsipljejo prikriti agenti na lepem z žalitvami in celo s telesnim nasiljem, ne da bi napadeni dal kak povod za to. S tem hočejo izzvati disidenta k nepremišljenim reakcijam in ga pred javnostjo o-žigosati kot razgrajača in nasilneža. Med mnogimi drugimi je bil te „pozornosti“ deležen konec januarja tudi Česni pisatelj disident " Pavel Kohout. Izzivanju ni nasedel, pač pa je protestiral pri ministrskem predsedniku z odprtim pismom, ki zgovorno priča o teh dogodkih. Pismo glasi:
Spoštovani g. ministrski predsednik!
9. januarja sem naslovil odprto pismo na notranjega ministra Vaše vlade. Primer, kaka so ravnali s filozofom Hejdanekom sem vzel za povod, da ga
opozorim na nakatere njegove ljudi, ki se dozdevno zopet pojavljajo iz svoje najtemnejše preteklosti. Kot ponavadi, minister ni reagiral. Pač pa so reagirali njegovi možje.
V soboto, 28. januarja sva šla z mojo ženo na železničarski ples skupaj s par ducati najinih prijateljev. Če me vprašate, zakaj na železničarski ples, moram s svoje strani vprašati, zakaj ne. Ne pripadam nobeni organizaciji, ki bi smela prirediti ples, in na češkem je že od početka stoletja navada, da prodajajo organizacije, ki prirejajo ples, vstopnice tudi nečlanom. Da naj se u-deležimo prireditve, so se domislile nekatere gospe, med njimi tudi moja, ker se jim je zdelo, da bi šle lahko enkrat plesat potem, ko so vse leto morale nepretrgoma prestajati nadlegovanja po policiji in upravnem aparatu. A namesto prirediteljev, so nas sprejeli člani državne varnosti. O tem ni nobenega dvonia, čeprav so se izdajali za železničarje, saj smo jih vsaj en ducat lahko ugotovili. In to bomo zopet storili, če nam bo omogočeno soočenje. Kot ostalim prijateljem, so sporočili tudi meni in moji ženi, da smo od železničarjev na plesu nezaželeni. Ko smo ža-puščali poslopje — bili smo v večernih oblekah — me je mlad Stasijev mož, ki mi je malo prej še vljudno odprl vrata, in ne da bi me prej opozoril, od zadaj zahrbtno močno udaril s pestjo po glavi med ušesom in sencem, za kar mu nisem dal najmanjšega povoda, kajti prepir, da o pretepu niti ne govorim, ne spada med moje navade. Padel sem na stopnice in bil nekaj minut
onesposobljen. (Stasi je načelnik državne varnosti ali tajne policije. •— Op. ur.)
Edino, na kar sem ves čas zmedeno mislil, bi lahko veselilo mojega kolega Dürrematta: na umor ob koncu njegovega gledališkega komada Obisk stare dame. Stasijevi ljudje so bili namreč tudi črno oblečeni. Niti prve pomoči mi niso nudili, pač pa so ukazali uniformiranemu policaju, naj me odpeljejo na policijsko postajo za alkoholike, češ da sem trd kot čep. Vsak, kdor me pozna, ve, gospod ministrski predsednik, da nisem še nikdar v življenju to bil. Če bi me bili res tja odpeljali, bi s svojo težko možgansko o-kvaro prej dušo izgubil, preden bi odkrili pomoto.
Pplicaji so v teh okoliščinah ravnali modreje in dovolili moji ženi, da me je odpeljala na kliniko za prvo pomoč. Neka druga straža pa nas je zadržala več kot deset minut, čeprav sem komajda gledal, preden nas je vse identificirala in napisala vsa naša imena, čeprav bi to lahko opravila kasneje, saj nas je ves večer-^spremljala korak za korakom. Sam sem si pustil napraviti krvni izvid, da dokažem, da sem bil po,-vsem trezen. Zdravnik se je smejal, ko sem ga prosil, naj jamči, da moje krvi ne bodo zamenjali. 'Se je pa koj zresnil, ko ga je poklicala policija in vprašala, kam bodo poslali mojo kri za analiziranje.
Pisatelj Ivan Klima, ki me je z mojo in svojo ženo vozil, je moral dihniti v poskusni balonček v dokaz, da je trezen tudi on. To je dokazal. A kasneje je prišla druga patrulja, ki ga je enostavno proglasila za pijanega, mu odvzela dokumente in ključe od avtomobila. V nemar so pustili njegovo željo,
naj bi ga spremljali h krvni analizi; pustili so sredi noči njega in njegovo ženo na neki predmestni cesti Preden so me odpeljali, od koder sem bil napaden, sem znova opazil napadavca a policaji ga niso hoteli identificirati in mož se je šlevasto umaknil nazaj v plesni lokal. Za tem sem videl še druge Stasijeve može, ki so brcali in tepli dr. phil. Horakovo in neko meni neznano dekle. Večkrat je bilo slišati besedo prostitutka. Obe dami sta bili v večernih oblekah, kar je dalo sceni še turobnejši prizvok. Zaman sem prosil policijo, naj posreduje; sam sem bil za to preveč pretresen. Isti večer sta bila ponovno aretirana tudi dramaturg Havel in gledališki igralec Landovski. Po izjavi očividcev je dal za to ukaz neki civilist, ne da bi bila imenovana dala kakršenkoli povod.
Gospod ministrski predsednik, ker je vsaka pritožba na notranjega ministra in vsaka tožba pri sodišču bob ob steno, se znova poslužujem tega edinega načina, da sploh še vzamete na znanje moje pismo. Moje poročilo ni iz druge roke, temveč iz prve, ki me je kot odraslega tepla. Morda ste iskreno prepričani, da vladate mirni in svobodni deželi, a v tem primeru ste nenehoma varani. Položaj državljana, ki ni simpatizer terorizma ali nemara napadalec kakega atomskega podjetja, temveč le pisatelj neaktivist je nekako takle: Ne smem več delati tega, kar sem doslej. Ne smem stanovati, kjer sem stanoval. Ne smem biti prijatelj z mojimi dozdanjimi prijatelji, če jih nočem uničiti. Od sobote se ne smem več udeleževati javnih prireditev, čeprav bi imel zanje vstopnice. Od sobote me katerikoli poljubni uradnik lahko na cesti pretepe, čeprav se mu ne upiram. Od sobote se mi lahko zabrani zdravniško
oskrbo. In od sobote so lahko kaznovani vsi, ki bi mi nudili pomoč.
Vljudno bi Vas prosil, gospod ministrski predsednik, da mi pojasnite, v čem se razlikuje moj položaj od položaja državljana dežele, kjer vlada vojaška diktatura ali rasistični režim. Sicer Vam pa lahko takoj pomagam. Bistveno se razlikuje v tem, da imam od sobote sicer glavobol in slabo slišim na levo uho, da me pa še niso ubili. Od sobote pa ne manjka veliko do tega, kar so mi pred letom dni obljubljali pisci grozilnih pisem in tudi tisti, ki so risali na moja garažna vrata kljukaste križe, kar je imel državni pravnik za zakohito dejanje. Gospod ministrski predsednik, kljub temu ne bom prostovoljno zapustil svoje države, ker še zmeraj verujem, da je Vaša vlada zmožna spraviti pod kontrolo par ducatov za linčanje vzgojenih napadalcev. Vi, gospod ministrski predsednik, bi mi pa komajda kaj pomagali s tem, če postavite pred moja vrata stražo, kajti te straže -— to so zopet oni. Tu je potrebna načelna rešitev.. V normalnih časih bi me moral zaslišati preisko-vavni odbor, v normalnih časih bi se vsaj moral posloviti policijski načelnik. V naših časih pa moram jaz računati s posledicami, namreč, da bom spet proglašen za lažnjivca, sleparja; izda-javca, pijanca in kaj vem kaj še vse, če se mi ne pripeti celo kaj hujšega. Kljub temu vzamem to nase, saj končno ne gre za kako „intelektualno sodrgo“, temveč končno in predvsem za železničarje, ki so gori ničesar sluteč plesali, medtem ko so spodaj v njihovem imenu tepli ženske, kar imam za najhujše.
V pričakovanju Vaše pomoči in moje usode
Pavel Kohout.
/
*
Stran 8
SEMINAR O JUGOSLAVIJI V W VSIIIVGTOVU
Iz poročil v svetovnem časopisju, tako na svobodnem Zahodu kakor na komunističnem Vzhodu, je razvidno, da je zanimanje za razvoj v Jugoslaviji po T'itovi smrti povsod veliko, ker je pač jugoslovanska država strateško važno področje v Sredozemlju, ki ostaja slej ko prej središčna točka mednarodne politike velesil obeh taborov, svobodnega in komunističnega.
O razmerah v Jugoslaviji sedaj in po Titovi smrti razpravljajo po posameznih zunanjih ministrstvih, na podlagi poročil, ki jih dobivajo od svojih veleposlanikov v Beograidu, pa tudi v raznih družbeno-političnih ustanovah tako na Zahodu kakor na Vzhodu.
Eeden zadnjih takih velikih seminarjev o Jugoslaviji na svobodnem Zahodu je bil lanskega oktobra v Wilso-novem centru Smithsonove ustanove v Washingtonu, ki se ga je udeležilo ok. 90 strokovnjakov iz raznih univerz, tiska ter ameriške vlade. Seminar je bil pripravljen za celodnevno razpravo pod naslovom: „Jugoslavija: uspehi in problemi.“ Organiziral ga je prof. George W. Hoffman s teksaške univerze v Austinu, ob asistenci urada severnoameriškega zunanjega ministrstva za zunanjepolitične raziskave ter velike new-yorške knjižne založbe Brace Jovanovi ch. Za študijski material so pripravili štirje strokovnjaki naslednja predavanja: dr. Dennison Russinov „Jugoslovanski notranji razvoj“; prof. Paul S. Shoup, član oddelka Woodrow Wilson za vladne in zunanjepolitične raziskave univerze Virginia „Partija“; prof. Laura D’ Andrea Tyson, ekonomski oddelek kalifornijske univerze v Berkeleyu „Jugoslovansko gospodarsko v 1970-ih“ ter prof. Fred Warner Neal, direktor oddelka za mednarodne zadeve Clermontske visoke šole v Kaliforniji „Jugoslovanska zunanja politika“.
O vsakem predavanju sta potem razpravljala po dva strokovnjaka: prof. Bogdan D. Deni teh iz New Yor-ka in Thomas M. Poulsen iz Portlanda o Jugoslovanskem notranjem razvoju; profesorja Richard V. Burks iz Detroita in George Zaninovich iz Eugene (Oregon) o razmerah v jugoslovanski KP; prof. Egon Neuberger iz New Yorka in George S. Macesich iz Ta-llahase (Florida) o jugoslovanskem gospodarstvu ter prof. Alvin M. Ruben-stein iz Filadelfije ter bivši amer. veleposlanik v Jugoslaviji Laurence Silber-man o jugoslovanski zunanji politiki.
Predsedniki štirih sej so bili: prof. Michael B. Petrovič, član knjižne založbe Brace Jovanovich (ki je med drugim izdala tudi zadnjo Djilasovo knjigo „Vojni čas“ (War time) ; dr. John C. Campbell, član newyorškega svéta za zunanje zadeve; prof. Peter F. Sugar, z univerze Washington iz Seattla in Paul Underwood, dekan časnikarske visoke šole iz Columbusa, Ohio.
Na seminar se je prijavil tudi Titov veleposlanik v Washingtonu Dimče Be-lowski, ki so mu organizatorji dovolili imeti zaključni komentar k seminarju, medtem ko so n. pr. prof. ekonimije na Georgetown univerzi v Washingtonu Cirilu Žebotu prepovedali debatirati o problemih, ki so bili na dnevnem redu seminarja. Prof. Žebot je pozneje poslal protestno noto organizatorjem seminarja, kakor tudi ameriškemu zun. ministrstvu, Carterjevemu zunanjepolitičnemu svetovalcu . Brzezinskemu ter predsednikoma senatnega in poslanskega zunanjepolitičnega odbora.
Jugoslovanski notranji razvoj
Dennison Rusinov se v svoji razpravi nanaša na Kardeljev govor na seji partijskega prezidija lanskega 13. junija, kjer je Kardelj govoril o „pluralizmu v samoupravljanju“, različen od pluralizma, kakor ga razumemo in prakticiramo na svobodnem Zahodu. Kljub temu je, trdi Rusinov, Kardelj priznal, da obstaja „gotova razlika“ med proglašenimi dogmami in vsakodnevno prakso, ki bi jo bilo mogoče odpraviti samo s spremembo jugoslovanskega političnega sistema, „zlasti kolikor se tiče položaja, vloge in načina delovanja Zveze komunistov“. Rusinov meni, da gre za vprašanje; kako najti način za „koordinacijo enopartijskega vladanja, ki sloni na striktni centralizaciji s sistemom samoupravljanja, ki izhaja iz gospodarske upravne decentralizacije.“ Za Kardelja, pravi Rusinov, je vzrok v „partijski zlorabi oblasti.“ Kardelj, kakor kaže, misli, da monopol ene partije in boj samoupravljanja proti vsaki vrsti monopola lahko
obstajata drug ob drugem tako, da vsak nekaj popusti. Rusinov je dobesedno izvajal:
„Kardeljeva pogostokrat nejasno i-deološka, vedno gostobesedna in čestokrat pedantna izvajanja tradicionalno povzročajo dvojni kontradiktorni reakciji. Prva, ki zlasti prevladuje med zahodnimi opazovalci jugoslovanske pozornice, je ta, da Kardeljevim izvajanjem pripisujejo več važnosti in več pozitivnih posledic, kakor pozneje dokazuje razvoj in da mu pripisujejo več ,liberalizma' (v zahodnem smislu) ter antidogmatizma (v generičnem smislu), kakor pa ga je izslediti po skrbni analizi. Druga, ki jo zasebno izrekajo celo nekateri sredinski člani jugoslovanske ureditve, ki sicer soglašajo na splošno z njim, pa je ta, da večino Kardeljevih izvajanj smatrajo za dolgočasna, brezpredmetna in vsiljiva, ker zavajajo ljudi proč od realizma in stvarnosti, ali pa celo za pogubna, ker se pogostokrat izcimijo v institucionalne eksperimente, ki niso izvedljivi ali pa povzročajo povsem neželjene posledice.“
Rusinov meni, da je bila „revolucionarna elita“ v Jugoslaviji potegnjena v eno smer „s sebi navrženim ideološkim mandatom prepustitve oblasti .samoupravljanem', ne da bi izpustila iz rok svoj vpliv, ter v drugo smer z instinktivnim nagonom po ohranitvi oblasti, učinkovitosti in privilegijev, nagonom, ki se je še okrepil ter so ga racionalizirali z ugotovitvijo, da je prišlo do nezaželjenih razvojev vedno, kadar so do neke točke zrahljali svojo kontrolo.“ Zato prihaja v politični eliti do vse kaj več, kakor samo do „napetosti med ideali in stvarnostjo.“ Tu spet stopa v ospredje narodnostni problem, ki je ogromne važnosti za bodočnost dežele, čistke na Hrvatskem konec 1971, ki so sledile „dramatični Titovi intervenciji“, so pokazale, kako je ta problem nevaren, prav tako, kakor so to pokazale čistke v Srbiji leta 1972. Zanimivo je ugotoviti, da je stopnjevanje narodnostnega problema v Jugoslaviji običajno posledica vloge, ki jo vsa-kikrat igra partija. Če bi partija vztrajala fia svoji izključno centralistični „vodilni vlogi“, bi še narodi čutili podjarmljeni. če bi pa „pluralizem“ prevladal ter bi bila s tem zmanjšana politična vloga partije, pa bi krajevni politiki pograbili oblast ter tako znova poživili nacionalistične težnje.
Rusinov ugotavlja tri vrste interesov, „ki so analitično in sedaj institucionalno zaznavni, toda jih je pogostokrat težko razlikovati, ker se prekrivajo tako v posameznikih kakor v skupinah, ki jim posamezniki pripadajo.“ Ti interesi so: 1. intdresi „proizvajalcev“ v širokem smislu; 2. interesi, temelječi na pripadnosti določeni narodnosti; 3) interesi ljudstva kot potrošniške družbe. Tu gre morda za tisto, kar Kardelj imenuje „pluralizem samoupravljalskih interesov.“ Harmonizacija teh treh interesov vsekakor vpliva na notranji razvoj v Jugoslaviji in bo vplivala še bolj, v katero koli smer, od tistega dne naprej, ko Tita ne bo več.
Jugoslovansko gospodarstvo v 1970-ih
Po mnenju predavateljice Laure D’ Andrea Tyson je bilo gospodarstvo komunistične Jugoslavije v 1970-ih tako v načrtovanju kakor izvajanju „pogojeno po medrepubliških in narodnostnih nasprotjih.“ Tudi tu je bila partija tista, ki je vztrajala igrati direktno vlogo v gospodarstvu, kljub svojemu neprestanemu pridiganju o važnosti tržnega sistema. Tyson je dobesedno izjavila:
„Po mnenju mnogih političnih in gospodarskih vodij se tržni sistem ni obnesel, kakor so pričakovali; porast v razdobju 1965-1970 ni dosegla pričakovanj ; neučinkovitost v izkoriščanju kapitala in delovne sile je ostala; zavo-ženosti zunanje trgovino v slepo ulico prav tako niso rešili. Poleg tega je trg povzročil določene posledice, ki jih tudi niso predvidevali: poslabšanja razmerja med porastom in inflacijo; viden porast v neenakosti tako med pokrajinami kakor med posamezniki in podjetji na določenih področjih: oči vidna koncentracija gospodarske moči v rokah finančnih ustanov, manažerske elite ter prodajnih in zunanjetrgovinskih podjetij. Ti zadnji dve posledici — porast neenakosti in koncentracija moči — sta v popolni opreki z ideološkimi cilji socializma.“
Zaradi partijskega ideološkega monopola tržni sistem ne more pravilno
funkcionirati, medtem ko „socialistično načrtovanje“ sploh nima stvarne podlage. V zmedi, ki je zaradi tega nastala „v začetku 1970ih, so mnogi partijski politiki hoteli preobrniti gospodarski sistem tako, da bi okrepili načrtovanje in zmanjšali tržno vlogo pri alokaciji materiala,“ je izjavila Tyson. Tu tiči vzrok za nastanek mnogih novih institucionalnih reform, ki naj bi nadomestile „nenačrtovan tržni sistem s tržnim sistemom, ki bi temeljil na bolj učinkovitem načrtovanju, ki bi bilo podprto s sistemom obvezujočih pogodbenih dogovorov med vladnimi organizacijami, proizvajalci in potrošniki.“
Podobne težave so v sistemu investicij, štednje in bank. Tudi če predpostavljamo, da je jugoslovanski bančni sistem oslabljen zaradi „pretirane“ kontrole nad izposojevalci in potrošniki z ozirom na politiko bančnih posojil, „je bilo zadevno mnenje v Jugoslaviji v minulih letih ravno obratno, namreč, da imajo banke vse preveč vpliva na in neodvisnosti od podjetij, ki naj jim služijo,“ je dejala Tyson. Po njenem mnenju je eden od trajnih problemov, ki škodujejo jugoslovanskemu razvojnemu procesu, vprašanje, kako absorbirati obstoječo delovno silo. Dejala je, da je „prav ta neuravnovešenost med povpraševanjem in ponudbo delovne sile eden od faktorjev stalnega naraščanja števila registriranih dela-iskalcev in silovitega odtoka jugoslovanskih delavcev na zahodnoevropska delovna tržišča.“ Maja 1977 je število prijavljenih dela-iskalcev doseglo
750.000,	ali ok. 12% celotne delovne sile v družbenem sektorju. Položaj se je od takrat naprej še poslabšal s pospešenim vračanjem jugoslovanskih delavcev iz tujine. Izgleda, da ni nobene druge rešitve problema brezposelnosti, kakor „svoboden vstop in tekma v tržnem gospodarstvu, ki bo dovolilo brezposelnim delavcem ustanavljati nova podjetja in tekmovati z že obstoječimi.“
, Tyson je tudi ugotavljala velike razlike v razvoju med posameznimi republikami in avtonomnimi pokrajinami kot enega težkih gospodarskih problemov v Jugoslaviji. Zato bi se morala sleherna politika, ki bi stremela za odpravo brezposelnosti po posameznih republikah „osredotočiti na metode u-stvarjanja delovnih pogojev na manj razvitih področjih in pospeševati dotok delavcev iz področij odvišne delovne sile na področja pomanjkanja.“ Drugi problemi komunistične Jugoslavije so poljedeljstvo, ki ostaja „kritični sektor jugoslovanskega gospodarstva“, hitro naraščajoča inflacija, odsotnost učinkovite denarne in davčne politike ter zunanjetrgovinski problemi.
Na zaključku svojega predavanja je Tyson povedala, da je „povsem razvidno, da bo večina teh problemov Jugoslavijo trla do konca tega desetletja vse do 1980.“ Brezposelnost bo ostala visoka, poljedeljstvo bo ostalo šibko, inflacijski pritisk pa ne bo odnehal. Kljub temu pa je, kakor meni Tyson, „nekaj napredka na vseh teh problematičnih poljih možnega, seveda pod pogojem, da režim začne voditi previdno gospodarsko politiko in tudi pod pogojem, da se mednarodni gospodarski položaj ne bo znova spremenil v zapreko za realizacijo domačih gospodarskih ciljev.“
Problemi partije
Prof. Shoup je v svojem predavanju takoj na začetku poudaril, da „je vsem, ki jih zanima prihodnost Jugoslavije, jasno, da bo vloga partije v prihodnjih letih' kritične važnosti.“ Partija sama se nahaja v ironičnem položaju, kajti če naj ostane dovolj močna, da bo mogla premagati „centrifugalne sile“, se bo nujno ločila od „stvarnosti današnje Jugoslavije“; če pa bo izgubila vodilno vlogo, pa bodo centrifugalne sile prevladale v državi.
Kljub vsem naporom „partiji ni uspelo ustvariti čuta za sodelovanje in žrtve v jugoslovanski družbi,“ je izjavil Shoup. „Akcije partije, dasi očivid-no koristne sami sebi, niso povzročile revolucionarnega vtisa — če je bil to njihov namen — na jugoslovansko družbo in politiko.“ Na eni strani mora partija najti nek način za kontrolo pluralističnih in centrifugalnih sil v deželi, na drugi pa „mora najti svojo lastno vlogo v jugoslovanskih družbenih razmerah, ki po večini delujejo manj kot dobro.“ Narodnostni problemi ustvarjajo partiji velke težave, poleg
teh pa še drugi, tako da se partija skoro ne znajde v zapletenih in hitro se spreminjajočih razmerah.
Partija se po mnenju prof. Shoupa v svojih lastnih vrstah nahaja pred tremi problemi: 1. vedno manj discipline v partiji; 2. vznik republik kot odločilnih političnih faktorjev in 3. vprašanje vodstva, odn. ,pomanjkanje političnega centra' v partiji." Shoup ugotavlja, da so „ti problemi neločljivi od širših zadev vprašanja narodnosti in usode samoupravljanja v Jugoslaviji.“ Po njegovem mnenju je učinkovito funkcioniranje partije danes odvisno od tesnega sodelovanja in nenehnega posvetovanja med republiškimi partijami in centralnim partijskim vodstvom. Dejansko pa resničnega „političnega centra" partije ni, dasi je bila ustanovitev državnega predsedništva zamišljena kot ustvaritev novega „političnega centra" izven partije. Obstajajo načrti o ustanovitvi takega autoritarnega partijskega centra na prihodnjem, 11. kongresu jugoslovanske KP, ki bo letos maja ali junija, v katerega bodo vključili več najvažnejših partijskih veljakov iz vse države. Prof. Shoup je nadaljeval:
„Doslej smo se osredotočili na težave, ki jih ima partija pri političnem vodstvu in kot integracijska sila v jugoslovanski družbi. Dejansko so problemi veliki. Prav lahko je ugotoviti, da so možnosti partije igrati stabilizacijsko vlogo v prehodni po-Titovi dobi manj kot ugodne. Toda, položaj ni povsem pesimističen. Partija je še vedno močna organizacija, ki se je spopadala in premagala razne krize v preteklosti, istočasno pa tudi obstajajo faktorji, ki do neke mere uravnovešajo težave, ki jih povzroča padec discipline med partijskimi člani, vznik republik kot novih središč moči in pomanjkanje „političnega centra' kot vrha partijske strukture."
Zato se prof. Shoup za zaključek svoje razprave sprašuje, „če je sploh mogoče komur koli trditi, da bi mogla partija v po-Titovi dobi postati moč-lanejša kakor prej." Ne samo, da je vloga partije v Jugoslaviji ostala nerešena, „temveč je celo zadeva, ki povzroča ideološke diskusije in razširjanje različnih mnenj na druga področja: gospodarstvo, samoupravljanje in na narodnostne probleme."
Jugoslovanska zunanja politika
Prof. Fred Warner Neal je začel svojo razpravo s trditvijo, da „sicer jugoslovanske odločne zavzetosti za neodvisnost" ni mogoče nikomur zanikati, niti ne „veleposlaniku Silbermanu." Toda, druga karakteristika Jugoslavije pa je njen naklon h kontradiktorni socialistični solidarnosti', vsled česar zavzema pozicije v harmoniji s Sovjetsko zvezo, istočasno pa se boji sovjetskega vpliva, vsled česar se skuša držati čim bolj v ozadju." Jugoslovanska politika .neuvrščenosti' je tretja karakteristika njene zunanje politike, ki je bila uspešna, ker se ji je z njo posrečilo „iztisniti prednosti od obeh blokov, ne da bi pripadala kateremu koli od njiju." Po mnenju prof. Neala tako ZDA kakor ZSSR „s težavo razumeta osnovne pozicije jugoslovanske zunanje politike." Zatem opiše težave, ki so jih doslej imeli jugoslovanski' partijski vodje pri poskusih pluti med ameriško Scilo in sovjetsko Karibdo. „Ko Washington teži k razlaganju neodvisnosti, ki naj bi pomenila opozicijo proti Sovjetski zvezi, Jugoslavija pogostokrat užali ZDA, ker se postavi ob stran Rusov," je izjavil Neal.
V debati je veleposlanik Silberman zanikal takšno razlago ter zatrdil, da nihče ne nasprotuje jugoslovanski neodvisnosti. edini problem je, ali naj ZDA podpirajo komunistični režim za vsako ceno, kakor da ne bi bilo nobene alternative komunističnemu režimu v Jugoslaviji. Prof. Neal je bil mnenja, da Washington ne stoji pred izbiro „med obstoječo jugoslovansko politiko in jugsolovansko politiko, ki bi bila bolj naklonjena Zahodu, temveč med obstoječo jugoslovansko politiko in politiko, ki bi bila bolj naklonjena Moskvi." Zatem je podal pregled jugoslovansko-sov-jetskih odnosov v zadnjih 20 letih.
Prof. Neal je nato označil jugoslovansko vlogo v neuvrščenem svetu za akcijo, s katero je ustvarila „neke vrste ne-blokovski blok." Ta politika je okrepila beograjski položaj nasproti obema supervelesilama, dasi rje Jugoslavija dejansko potisnila neuvrščene države k socializmu. Toda, to je, po
mnenju prof. Neala, „v začetku jezilo Moskvo, ker je Beograd v teh državah propagiral socializem titovske vrste. Ko pa se je medtem razvil konflikt med Moskvo in Pekingom, pa ni dvoma, da je Kremelj uvidel koristnost jugoslovanske vloge." Tddi ni dvoma, da se Jugoslovani bojijo tkim. Brežnjeve doktrine, zlasti po sovjetski invaziji avgusta 1968 v Češkoslovaško. Ta invazija je bila povsem različna od invazije v Madžarsko leta 1956:
„Češkoslovaška zadeva je bila povsem različna. Prvič, nenaden in drastičen sovjetski vojaški poseg je Jugoslovane — in ves svet iznenadil. Drugič, smatrali so ga za direkten afront proti Titu, ki je še nekaj prej toplo pozdravil ,praško pomlad'. Tretjič, bila je to vojaška operacija, ki je formalno vključila Varšavski pakt, ne pa samo Sovjetsko zvezo," je menil Neal.
Od takrat naprej se Jugoslovani bojijo, da bi si ZSSR privzela „pravico" intervenirati v kateri koli socialistični državi, „če Kremelj ne bi odobril vrste socializma, ki ga prakticirajo tu." Zato so jugoslovanski vodje objavili novo vrsto obrambe -— „narodno obrambo", ki ne bo vključevala samo redne jugoslovanske vojske, temveč tudi teritorialne obrambne edinice posameznih republik. Sovjeti so že večkrat zanikali sleherni namen znova aktivno uporabiti Brež-njevo doktrino, toda strah Jugoslovanov je upravičen. Tito se jih resnično boji. Prof. Neal nadaljuje:
„Želja po .socialistični solidarnosti' je bila vedno močnejša pri Titu, starem agentu Kominterne, kakor pri katerem koli od njegovih tovarišev. Sedaj pa je tudi za Tita postala po večini romantična in transcendentna. Upanje, da bi vplival na Moskvo v kateri koli obliki, se je, kakor kaže, razblinilo v nič. Rezultat: medtem ko je Jugoslavija znova zgrabila za olivno vejico, ki jo ji je ponudila ZSSR ter vladajo med Moskvo in Beogradom prijateljski odnosi, pa se v Beogradu ohranja podzavesten močan občutek nesigurnosti, pomešan z nekim strahom pred prihodnostjo."
Prof. Neal ne vidi razloga, da bi se bilo treba bati posebne solidarnosti z Moskvo s strani najvažnejših jugoslovanskih vodij, kakor so Kardelj, Baka-rič, Kiro Gligorov ali Stane Dolanc. Neal tudi ne misli, da bi se Jugoslovani preveč bali resnične sovjetske vojaške invazije, dasi se nanjo pripravljajo. Končno se je prof. Neal — edini med govorniki, ki je to storil — vprašal: In kaj bo po Titu? Na to vprašanje je odgovoril, da je pred desetimi leti bil prepričan, da v Jugoslaviji po Titovi smrti skoro ne bo možen noben resen nered. „Danes pa moram reči, da, čeprav mislim, da ni verjeten — celo zelo neverjeten —, pa vendar ni nemogoč. To možnost je torej treba predvidevati." Dodal je, da Jugoslovane skrbi odjuga, dasi te zaskrbljenosti nočejo odkrito priznati. Bistvo te njihove zaskrbljenosti je namreč „odvisnost od ZDA in NATO za njihovo varnost." Močno so bili razburjeni tudi v zvezi s Sonnenfeldtovo idejo o „organski e-notnosti" med Sovjetsko zvezo in Vzhodno Evropo in v zvezi z njegovim nasvetom, da je treba Jugoslavijo podpreti, da bi se postavila na lastne noge v odnosih z Moskvo. Beograd bi namreč v svoji zunanji politiki rad dosegel „razumevanje za to, da tako ZDA kakor ZSSR najbolje ščitita svoje interese z ohranitvijo jugoslovanskega status quo, se pravi neodvisne socialistične Jugoslavije."
Ne glede na različne poglede, ki so prevladovali v debatah ob vseh štirih razpravah, so bili vsi udeleženci soglasni v tem, da mora Jugoslavija ostati neodvisna, neuvrščena in stabilna država, ker bo samo taka Jugoslavija lahko preprečila postati žrtev možne sovjetske intervencije. Udeleženci pa so se seveda razhajali v pogledih predavateljev na razvoj v Jugoslaviji, zlasti na vprašanju, če sedanji tip enopartijske vlade more resnično služiti ohranitvi stabilnosti po Titovi smrti. Tu sta prevladovali dve povsem nasprotni mnenji: eni so trdili, da je strah za jugoslovansko prihodnost neupravičen, ker da se bo država in njen sedanji enopartijski sistem obenem s sistemom delavskega samoupravljanja še naprej „normalno razvijal", tudi ko Tita ne bo več; drugi pa so bili mnenja, da bo vrsta gospodarskih, socialnih in političnih slabosti in pomanjkljivosti, zlasti nerešeni narodnostni problem, potisnila državo v resne notranje težave in tako močno oslabila jugoslovanski politični položaj v svetu.
Sovjetska stvarnost iz sovjetskih virov
V	letošnji 5. številki našega tednika z dne 2. t. m. smo pod naslovom „Sovjetska stvarnost“ objavili Amalri-kovo poročilo o nizki življenjski ravni v današnji ZSSR, dasi, odn. prav zato, ker ji že 60 let kroji usodo marksistič-no-leninistični „odrešilni“ režim. Kakor je bravcem v spominu, Amalrik zaključuje svoje poročilo: „Nekateri bodo rekli, da sem protisovjetski. Niti malo ne. To je nekakšen popis stvarnosti, ki jo je mogoče izslediti v vsakodnevnem sovjetskem časopisju, dasi vsak sovjetski časopis obravnava vsak tak primer, kako da bi bila izjema. Toda vsakdo, ki zna brati, si iz teh škandalov lahko ustvari povsem pravilno in resnično mrko sliko.“
V	dokaz resničnosti tega Amalriko-vega zaključka dajemo našim bravcem nekaj pisem, ki so jih letos januarja poslali v objavo moskovski ,Pravdi“, glasilu sovjetske KP ter „Trudu“, sovjetskemu sindikalnemu glasilu, nekateri sovjetski delavci, zvesti člani KP in eden od njih tudi „junak socialističnega dela“.
Iz pisem je razvidno, da se v „velesili“ ZSSR tako v poljedelstvu kakor v industriji delavec ubada v svoji stroki z okoliščinami, podobnimi tistim v nerazvitih državah in da njegova življenjska raven daleč, daleč zaostaja za tisto v svobodnih „kapitalističnih“1 zahodnih evropskih državah ter v ZDA in Kanadi. Z eno besedo: vzporejanje v tem pogledu je med ZSSR — isto velja za sovjetske satelite in za Titovo Jugoslavijo —. in industrijskimi zahodnimi demokracijami sploh nemogoče.
Naj govorijo kar državljani sovjetskega „raja“ sami:
Minister in kladivo
„...Nedavno je prišlo v tovarno za naš oddelek novo veliko kovaško kladivo. Že davno smo ga potrebovali. Vendar pa ga nikakor nismo mogli .izvrtati“. Ko sem šel na 25. partijski kongres, me je tovarniško vodstvo zaprosilo, da se sestanem z ministrom. Tako sem tudi storil. Res je, spočetka me je le-ta hotel .navdušiti“: iSaj to je častno, če delaš s kladivom modela tridesetih let. A jaz sem se odpovedal takšni časti, ker sem vedel, da preskrbovalna proizvodnja v naši tovarni že davno šepa na obe nogi. Skratka, kladivo sem izprosil.
Vesel sem, da bodo za nas, kovače, zdaj stvari bolje stekle. Pa vseeno me muči: kakšen je le red v naši panogi? Čisto zares. Zakaj direktor ni mogel prepričati ministra, da je tovarni krvavo potrebno novo kovaško kladivo? Mu je zmanjkalo partijske vztrajnosti? Ali pa v ministrstvu težke in transportne strojegradnje ne poznajo razmer v podjetju?
Da, pravilno opozarja partija na to, da je nujno povečati organiziranost in odgovornost. In mi, komunisti, smo poklicani da pri tem dajemo zgled.“
I. Jevstignejev,
kovač strojnške tovarne, mesto Kaluga. (Pismo je bilo objavljeno v „Pravdi“ 4. januarja letos).
Prepih v ladjedelnici
„...Skupaj z mojimi tovariši imam resne račune z našim ministrstvom.
Revolucija kot pojav v razvoju člo~ veške družbe — za razliko od ljudske vstaje — organiziran, nasilen prevrat obstoječe oblasti, t. j. vladarja ali režima; lahko je zelo krvav, pa kdaj tudi čisto nekrvav, vedno pa pripravljen in izveden iz političnih nagibov. Kolikor se izraz revolucija uporablja v nepolitičnem ne nasilnem pomenu, recimo : kulturna ali gospodarska ali industrijska revolucija, je ta beseda izposojena za močne, hitre in nenavadne spremembe. Od pravih in pristnih svetovno pomembnih in vplivnih revolucij so iz novejše moderne dobe najbolj znane ameriška, francoska in ruska revolucija. Posledice teh revolucij so temeljito spremenile ne samo strukturo vladajočih režimov, ampak tudi strukturo človeške družbe.
Marksizem navaja revolucijo za neizogibno sredstvo, da proletariat z nasiljem prevrne obstoječi družbeni red in vlade, ki ga vzdržujejo, ter uvede diktaturo tega proletariata, ki naj spremeni vladajoči sistem družbene u-reditve z nasilnimi, diktatorskimi dejanji. Revolucija je torej bistveni, sestavni del Marxovega nauka, ker na miren, ustaven in demokratičen način načel tega nauka ni mogoče ljudstvu vsiliti.
Kot prekaljen in vseskozi prežmi-kan marksist Milovan Djilas postavlja revolucijo na prvo mesto v svoji knjigi Vojni čas. Samega sebe vedno proglaša za prepričanega in vnetega revolucio-narja, k revoluciji se med pisanjem
Glejte, za kaj gre. Strokovnjaki vedo, kako nelahko delo imajo ladjedelci. A medtem ko so naši drugi oddelki o-premljeni s sodobno tehniko, z avtomatiko, računalniki, pa je v najpomembnejšem, to je v doku, tam, kjer ladji vdihnjeo življenje, do današnjega dne v rabi, kot se reče, macola. Ročno delo prevladuje v najtežjih operacijah. In vse delo se odvija dobesedno ,na sedmero vetrov“ — v mrazu, dežju, vročini. Ni naključno, da je fluktuacija kadrov v dolcu velika, ni naključje, da so mnogi mladi delavci, ki so toliko slišali o visoki ravni tehnike v naši industriji, potem ko pridejo v dok, razočarani. Po pravici pričakujejo, da jim bo pri delu pomagala sodobna tehnika, vendar pa se morajo pogosto zateči k moči lastnih rok.
Baltijci so se mnogokrat obračali na ministrstvo: oskrbite nas z garnituro sodobnih sredstev male mehanizacije. Toliko prej, ker je poseben centralni znanstveni inštitut za ladjedel-niško tehnologijo, ki se ukvarja s temi vprašanji. Toda prošnje so ostale samo prošnje. Pičla količina takšne o-preme, ki je vrh tega še nekompletna, v nobenem pogledu ne rešuje problema. Vse do danes ni tudi organizirana centralizirana proizvodnja sredstev male mehanizacije za vso panogo, zlasti še za ladjedelce. Sprašujemo se, kje je neki čut osebne odgovornosti tistih komunistov, sodelavcev ministrstva, ki jim je naložena skrb za tako pomembno stvar ?...““
V. Smirnov,
ladjedelec haitijskega zavoda, Leningrad (Pismo je bilo objavljeno v „Pravdi“
18.	januarja letos)
Kombajni na polju
„...V zadnji sezoni sem omlatil 2516, Nikolaj Panasenko pa 2210 ton žita. Ali pa je mogoče na takšno delovno storilnost preusmeriti mnogo me-hanizatorjev? Pri zdajšnji organizaciji žetve bi težko drugi dosegli tolikšne rezultate. Zelo težko je pač doseči dva tisoč ton namlačenega žita.
Oglejmo si naš običajno urejeni delovni dan. Kositi začnemo ob petih zjutraj in s kratkimi premori delamo do enih ponoči. Potem pregledamo stroj in na kratko zaspimo, prav na polju. Komaj se malo posuši nočna rosa, znova poženemo agregat.
Ali se lahko postavljamo s takšno delovno storilnostjo, ki dosega za tako visoko ceno? Kaj torej storiti, da bi visoki rezultati mlaćenja postali norma za vse?
Transport je osnovna storilnost. Spominjam se, da se je pri silosiranju leta 1976 posrečilo delati tako, kot je tre-
ba.	Tedaj je s kombajnom delalo sedem tovornjakov in trije traktorji s prikolico. In kaj je bilo? Pripravil sem 1800 ton silosa v enem dnevu. To je četrtina letnega plana kolhoza. Vidite,
pogosto povrača, opisujoč jo 'kot ideološko (t. j. marksistično) revolucijo, ki jo v celoti vodi in v vsem odloča izključno centralni komite komunistične partije. Pod plaščem ideološke revolucije razvija teorijo o upravičenosti in naravnost nujnosti za vsakovrstno nasilje, razdejanje, teror in smrt. Kadar mu vest in boljše spoznanje zastavi vprašanje, zakaj je bilo potreba toliko brutalnosti in krvavega obračunavanja z nasprotniki, vedno najde odgovor z zagovorom: bila je pač revolucija, ki zahteva svoje žrtve. Vsa grozodejstva skuša skriti za pojem revolucije, kakor da bi ideja revolucije bila kriva in odgovorna za potoke prelite krvi, ne pa ljudje, ki so kri prelivali.
Iz nekega drugega vira —■ če je v skladu z resnico, ne vem — je bilo slišati, da se je Boris Kidrič, tedanji predsednik slovenske vlade v Ljubljani in vrhovni slovenski krvnik, poslužil istega odgovora. Ko mu je pisatelj Finžgar pripeljal v vladno palačo skupino žen, ki so zahtevale odgovor, kje so njihovi možje in sinovi (ki so jih partizani v množicah pobili po raznih krajih Slovenije po končani vojni) jim je baje Kidrič odgovoril: „Revolucija jih je požrla...“ Je res to zelo komoden odgovor in je v bližnjem sorodstvu z rečenico: „Žrtve morajo biti“, ki smo jo med vojno slišali za vsakim voglom.
Toda Djilas hoče biti precizen v opravičevanju zlih dejanj pod firmo revolucije. Na koncu svoje knjige (str.
kaj daje natančno organizirano delo s transportom.
Druga rezerva je prehod na delo v dveh izmenah. Ko bi dva kombajnarja delala na enem stroju po dvanajst ur, bi lahko sleherni izmed njiju dal vse od sebe, ker bi imel čas za odih. Moj osebni rekord dnevnega mlatenja je 196 ton žita. Kot so potem izračunali, sem tri četrtine žita omlatil v prvih dvanajstih urah dela.
Ne vem, kako je drugod, toda pri nas v vseh kolhozih rajona primanjkuje mehanizatorjev. A nujno bi bilo imeti na vsak kombajn po dve enakovredni posadki. V takšnem primeru bi bilo po mojem bolje imeti manj kombajnov, vendar obvezno z dvema posadkama in hkrati s povečanim številom prevoznih sredstev.
Med minulo sezono je v našem kolhozu devet kombajn v osmih dneh končalo žetev. Toda tudi štirje kombajni z dvema posadkama, v celoti oskrbljeni s transportom, bi poželi v istem času. Razumljivo je, da takšna organizacija dela terja drugačno normiranje in plačilo za delo. Stvar je treba zastaviti tako, da bi kombajnar, pomočnik, voznik traktorist in mehanik vedeli, da mu za vsako namlačeno tono žita pripada določeno plačilo.
Po mojih izračunih bi delo v dveh izmenah pa oskrbljenost s transportom omogočila, da bi kombajn z dvema posadkama na dan požel do 30 hektarjev, v sezoni pa bi omlatil 1300 do 1500 ton žit.
Med minulo žetvijo so v oblasti poželi 906 tisoč hektarov žit, delalo pa je 4900 kombajnov. Po podatkih glavne uprave je bila dnevna storilnost enega stroja 7,4 hektara. Iz tega izhaja, da je za celotno spravilo žita potrebnih najmanj 25 dni. Pri takšnih rokih so nujne velike izgube žit. Na petindvajseti dan predstavljajo izgube 20 odstotkov. Skrajšati rok žetve, povečati storilnost — to pomeni ohraniti številne tisoče ton žita.
Strokovnjaki oblastne kmetijske u-prave se nadejajo, da bodo to vprašanje rešili tako, da bodo povečali število kombajnov. K delu na njih bodo pritegnili učence poklicnih šol, upokojence, ljudi, ki so vsaj malo domači s tehniko. Dvomim v učinkovitost takšnih načrtov. Obvezno se bo znižala povprečna raven storilnosti, povečali se bodo stroški za vzdrževanje tehnike, zvišale se bodo izgube žita. Dosti bolj ugoden bi bil prehod na novo organizacijo dela...“
A. Djačenko,
mehanizator kolhoza „20. kongres KP SZ‘‘, junak socialističnega dela, Krini-čanski rajon, Dnepropetrovska oblast (Pismo je bilo objavljeno v sindikalnem glasilu „Trud“ 18. januarja letos)
Praznih rok iz trgovine
„Po končanem delavniku hodim včasih po trgovinah: izpolniti je treba naročilo družine in kupiti živež. V mle-
449) prizna: „Mi smo šli predaleč“ ... kajti „OZNA (tajna policija) je nadaljevala z eksekucijami po svoji lastni, dostikrat lokalni in neutemeljeni presoji“, dokler ni končno Tito zavpil od studenja: „Dovolj je vseh teh smrtnih obsodb in vsega tega pobijanja! Smrtna obsodba nima nobenega učinka več! Nihče se smrti več ne boji!“ Potem Djilas nadaljuje: „Vojna in revolucija sta bili končani. Toda sovraštvo in razdvojenost sta dalje prinašala razdejanje in smrt znotraj in zunaj dežele.“
Svoja razmišljanja o revoluciji zaključi Djilas tako: (str. 450) „Revolucije začenjajo nova obdobja, čijih smeri nihče ne more predvideti, kaj šele določiti. Ali bi življenje bilo življenje, če bi se moralo vskladiti s hipotezo (domnevo) ? Revolucije se morajo pojaviti, kadar politične oblike niso sposobne razviti smiselnih in pravičnih rešitev. Revolucije so upravičene kot dejanje življenja, dejanje obstanka. Njihova idealizacija je pa kritje za egoizem in slo po oblasti, ki jo zasledujejo novi revolucionarni mojstri.“ (Tu ima Djilas očividno v mislih svoje revolucionarne tovariše, ki so ga 1. 1954 zaradi njegovih drugačnih pogledov na komunistično oblast, prevrnili z drugega najvišjega mesta v hierarhiji partije in države.)
Interpretacija revolucije marksista in revolucionraja Djilasa, da je upravičena kot akt življenja, ne more biti pravilna, ker je sama na sebi veliko zlo; z brutalno silo ljudstvu vsiljen politični ali ideološki prevrat, ki ga sprem-
karnah običajno opravim hitro, toda mesnice se zadnji čas ne odlikujejo z raznolikostjo. Najpogosteje je v izložbi en sam napis: „mastna svinina“. Govedino, ovčetino in perutnino je redkeje najti. Pa tudi tedaj njihov prodajni videz ne ustreza zmerom zahte-
vam.	Dogaja se, da se vrnem, ne da bi izpolnil naročila domačih.
Kaj se torej dogaja po mestih s prodajo mesa?
Sam sem zrasel na vasi in seveda vem, da ni lahko vzrediti živine. Znano mi je tudi drugo. Leta 1975 je bila slaba žetev, prišlo je do pomanjkanja krme. Po tistem so mnogo storili, da bi zboljšali razmere. Hkrati pa so na o-skrbo očitno vplivali tudi drugi dejavniki. Ne vem, če imam prav, povedal pa bom, kot mislim.
Vzemimo našo družino. V zadnjih desetih letih je moja in ženina plača zrasla z 230 na 350 rubljev na mesec. Seveda smo se začeli bolje hraniti. Malo smo preračunali: mi štirje (imava še hčer in sina) kupimo zdaj dosti več mesnih izdelkov kot prej. Niso pa plače porasle samo nama, tako da je o-čitno povsod podobno. Nekje sem bral: po vsej deželi se' je v zadnjih dvanajstih letih poraba mesa na prebivalca povečala za 14 kilogramov.
Vendar pa stvar ni zgolj v povečani porabi. Proizvodnja mesnih, delno pa tudi mlečnih izdelkov še ne zadovoljuje naglo naraščajočega povpraševanja. Očitno bi bilo treba hitreje povečati vzrejo živine. Toda tega problema ni mogoče preprosto rešiti. Prav zato menim, da je nujno skupno iskati poti, ki bi omogočile pospešiti proizvodnjo živinorejske produkcije. Naša partija je zastavila program razvoja živinoreje v naši deželi' in kmetovalci se trudijo, da bi ga kolikor mogoče hitreje uresničili. Na očeh se spreminjajo številne vasi nečernozjomja. Vendar pa so tudi notranje rezerve orjaške — na vasi in v mestu. . .
.. .iSeveda, tudi v kolhozih in sov-hozih je mnogo notranjih rezerv. Krme bi moralo biti na farmah dosti več, tudi rezerve. Pa tudi hraniti in uporabljati jih je treba gospodarno. V teh rečeh bi kazalo vaščanom resno razmisliti, kako vse obrniti, da bi dajali več in bolj kakovostno živinorejsko produkcijo.
Rad bi povedal še o tem, kar sem videl, ko sem bil v rodni vasi Rodže-stvo Lesnoje. To je v starožilovskem rajonu. Svojčas so tod na vsaki kmetiji redili kravo, prašička, pet do deset ovac, mnogo kokoši, rac, gosi. Zdaj pa že redko kje vidiš kravo. Je mar čudno, če se mnogi roji rojaki vozijo v mesto po meso in klobase ? Saj denafla imajo, in ne malo.
Očitno pa naj bi o zasebni ohišnici ne razmislili zgolj vaščani. Spomnim se, da je bilo v našem, tovarniškem naselju okrog hiš polno svinjakov in kolib, iz katerih je krulilo in kokodakalo. Toda sčasoma je urejanje naselja odr pravilo one skednje, v drugih pa zdaj stoje zaporožci in žiguli. Tudi to je se-
lja smrt in razdejanje, to je revolucija, kakor jo svet normalno pozna. To je zlo. Medvojna komunistična revolucija v Jugoslaviji pa je dvojno in celo trojno zlo. Prvič: sprožena je bila, ko je bila dežela pod sovražnikovo zasedbo; drugič: zavita je bila v plašč lažnive borbe za svobodo domovine. V pojasnilo teh dveh lastnosti revolucije samo nekaj besed!
Revolucija pod zasedbo sovražnika, zvezana s sporadičnimi napadi na sovražnikove edinice, pomeni množično streljanje nedolžnih talcev, požiganje vasi, odganjanje prebivalstva v strašna koncentracijska taborišča. Kdo ima kaj od tega, razen sovražnik, ki mu je na tem, da se uniči čim več ljudstva v sovražni deželi? Zaviti pa partizansko borbo v patriotično zastavo boja za svobodo naroda, v resnici pa delati ideološko in partijsko revolucijo, je prevara in zločin. Tembolj, ker je trajala dolga štiri leta. Vodila je zaradi ideološkega značaja nujno v državljansko vojno, ki jo je okupator navdušeno podpiral, narod pa plačeval s potoki lastne krvi. Djilas naj bi raje ocenil, koliko so partizani pobili sovražnih vojakov in koliko lastnih bratov, pa bi se izkazalo, da tu sploh ni primerjave. Revolucija ni šla proti sovražniku, ampak proti lastnemu bratu drugega prepričanja.
V tem je njena tragika in njen zločin, ki ga Djilas sicer objokuje, a ne prizna, kdo je tragedijo zagrešil.
L.	P.
veda znamenje naraščajoče blaginje. A ko sem razmišljal nad tem svojim pismom v „Pravdi“, sem izmenjal mišljenje s tovariši v tovarni, ki žive v lastnih hišah v predmestju. Mnogi pravijo: redili bi prašičke ali drugo živino, ko bi bilo mogoče brez večjega truda dobiti mladičje in krmo. In zakaj bi pravzaprav ljudem pri tem ne pomagali ?
.. . Skratka, bilo bi nad čem razmisliti. Vzemimo samo ta primer. V Rja-zanu, tako kot v drugih mestih, imajo radi živali. Mnogi imajo pse, skrbijo zanje, Celo posebne razstave prirejajo. Vendar pa tragovske organizacije niso niti pomislile na to, da bi za domače živali prodajale krmo iz odpadkov mesne predelovalne industrije.
Rezerve po mojem so. In zelo pomembno je, da jih izrabimo povsod, od farme do kupca. Morebiti nimam v vsem prav. Toda to so vprašanja, ki niso, kot se mi zdi, žgoča zgolj za Rjazan.“
A. Štirjev,
višji operator tovarne kemičnih vlaken, Rjazan
(Pismo je bilo objavljeno v „Pravdi““ 3. januarja letos).
Senator M. Lajovic znova izvoljen
Na nedavnih splošnih volitvah v Avstraliji je znova zmagala tamkajšnja liberalna stranka, ki jo vodi predsednik Frazer. Za senatorja je ponovno kandidiral naš rojak Milivoj Emil Lajovic ter je bil tudi izvoljen, za dobo šest let, se pravi do 1984.
Avstralska liberalna stranka se je povzpela na oblast na petem kontinentu na splošnih volitvah 14. decembra 1975, ko je Lajovic prvič kandidiral za senatorja na njeni listi in zmagal kot prvi emigrant in prvi kandidat ne-bri-tanskega porekla v avstralskem senatu. Avstralija ima le 60 senatorjev, ki so izvoljeni za dobo šestih let, z možnostjo ponovnega kandidiranja.
Po dobrih dveh letih vladanja je avstralska liberalna vlada zaradi gospodarskih in drugih notranjih problemov predčasno oklicala nove volitve, da je nasproti opoziciji dobila potrditev mandata, ki so ji ga volilci dali leta 1975.
Kakor ob prvi volilni zmagi, tako Milivoju Lajovicu tudi ob tej njegovi drugi volilni zmagi želimo svobodoljubni (Slovenci širom sveta veliko uspehov na odgovornem položaju ob misli na njegovo življenjsko geslo, ki ga je izrekel na svojem prvem predvolilnem intervjuju: ,ySem Slovenec in bom vedno ostal (Slovenec!“
Moskva se utrjuje na severu
Leta 1976 je v NATO-manevrih prvič sodelovalo 200 nemških sanitejcev. Marca jih bo pri „Artec Expresu“ sodelovalo štiristo. Norvežani so s tem storili korak k normaliziranju odnosov z nemškim zaveznikom, s čemer naj bi po več kot tridesetih letih po vojni bilo konec diskriminacije. Normalizacija je bila usmerjena na naraščajočo nemško udeležbo pri vojaških vajah, ki haj bi po možnosti dosegla na južnem NATO krilu običajnih tisočpesto mož borbenih edinic. A iz tega ne bo nič. Oslo ne mara ničesar več slišati o nemških borbenih edinicah. Ostane naj pri tem, kot bo marca meseca. Norvežani nočejo dražiti svojih sosedov Rusov, ki so skupaj s sosedi Finci vložili ugovor proti takim nameram. Tudi nočejo poslabšati Fincem položaja: Če bo Moskva ustvarila neko „nemško nevarnost“, se mora Finska bati za svojo samostojnost. Moskva je uspešno montirala finski vzvod. Vojaško je brez pomena, če na Severu vadijo Nemci ali Italijani. Je pa s tem znova prilila kapljo v psihološko izpodjedanje in o-krepila sovjetske namere za gospodovanje na Severu.
DR. HERBERT YORK, profesor na kalifornijski univerzi, je objavil, da se je Japoncem doslej posrečilo skrivati dejstvo, da so poskušali, toda ne uspeli izdelati svojo atomsko bombo med minulo vojno. Zaradi neuspeha so japonski fiziki, ki jih je vodil Yoshio Ni-shina, že leta 1943 opustili misel na iznajdbo atomske bombe. Imeli so pet ciklotronov na treh univerzah, med njimi na univerzah Kyoto in Tokyo, kjer so poskušali ločiti U-235 od urana s termalno difuzijo, pa so se jim poskusi ponesrečili. Amerikanci so ob zasedbi Japonske vseh pet ciklotronov uničili.
laaaaaaaaaaaaaaaaaaBaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaBaaaaaaBaaaaaaaBBaaaBBaaaaaa:
Medvojna revolucija v Jugoslaviji
"H
VRHNIKA — Akademski slikar Zdenko Huzjan je na Vrhniki odpri 23. januarja slikarsko razstavo, ki je bila posvečena 100-letnici Župančičevega rojstva. 'Ob odprtju je bil tudi kulturni večer, na katerem so sodelovali sopranistka Ileana Bratuž-Kacjanova, reci-tatorka Alenka Svetel in pianist prof. Marijan ‘Lipovšek.
ZGORNJA KUNGOTA — V tem kraju pri Mariboru so se zbrali 22. januarja na posvet predstavniki obmejnih krajev in so razpravljali o raznih perečih problemih družbeno-gospodarske-ga razvoja. Ugotovili so, da so prometna sredstva zelo slaba, potrebna so nujna popravila ceste in izboljšanje telefonskega omrežja. Treba bi bilo tudi izboljšati položaj prebivalstva ob meji z raznimi davčnimi olajšavami.
GORNJA RADGONA — (Podjetje Radgonske gorice pripravlja po sanaciji velik načrt, po katerem naj bi do leta 1980 proizvedla milijon steklenic šampanjca po klasični francoski metodi. Radgončani so edini proizvajalci v Jugoslaviji, ki delajo šampanjec po tej metodi, drugi ga industrijsko proizvajajo v tankih.
LJUBLJANA — Na letnem zborovanju hortikulturnih organizacij so 22. januarja proglasili za najlepše hortikulturno urejene kraje v Sloveniji v letu 1977 Žiri, Muto, Nova Gorico, Krško in Ilirsko Bistrico. Na tem zborovanju so tudi poročali o končani hortikulturni ureditvi Breginja. V tem kraju, ki ga je težko poškodoval majski potres 1976, so člani raznih hortikulturnih društev zasadili 1390 sadnih dreves, 129 listavcev, 620 iglavcev, 720 vrtnic, 800 rož trajnic in 600 čebulnic. Sadike so podarila hortikulturna društva, vrtnarska podjetja pa tudi posamezniki.
ŠKOFJA LOKA — Gorenjske občine so sklenile finančno podpreti Planinsko zvezo pri postavitvi spomenika v Bohinju za 200-letnieo prvega vzpona na Triglav. 'Spomenik — štiri bronaste figure v velikosti 2,5 metrov — bo predstavljal štiri Bohinjce, ki so 26. avgusta 1778 prvi stopili na vrh kralja Julijcev.
LJUBLJANA — Slovenski čebelarji so 28. januarja proslavili osemdesetletnico slovenske čebelarske organizacije in osemdesetletnico izhajanja revije .^Slovenski čebelar“. Začetki organiziranja slovenskih čebelarjev segajo že v leto 1'87'S, toda ustanovni občni zbor zdajšnjega društva je bil 24. januarja 1898.
'LJUBLJANA — V ljubljanskem kliničnem centru so 27. januarja odprli prenovljeno poslopje klinike za otorinolaringologijo. Za prenovitev stavbe, ki je še iz preteklega stoletja, so porabili 60 milijonov dinarjev.
NOVO MESTO — Novomeška IMV je včasih sestavljala angleške avtomobile Austin. Toda zaradi nesporazuma s to angleško firmo so jih prenehali izdelovati in sedaj sestavljajo le „ka-trce‘‘ — Renaulte. Ostali pa so novomeški tokami nadomestni deli — tovarna jih je ponujala Angležem in njihovemu novemu zastopniku v Jugoslaviji, pa jih niso hoteli. Zato je dele vrnila na carino, ta pa ji jih je „prodala“ spet nazaj za 15 „starih“ milijonov. Novomeščani so te dele prodàli za 170 milijonov, pa jim jih je še o-stalo. In ugotovili so, da jim ti odvišni deli povzročajo prevelike skladiščne stroške. Zato so jih enostavno vrgli v smeti... Sedaj pa razpravljajo, ali so pametno ravnali in bi morda ne bilo bolje, če bi jih zastonj ponudili lastnikom Austinov, ki še vozijo po slovenskih cestah. Nadomestnih delov pa je bilo kar za dvajset tovornjakov. Sedaj te „smeti“ odkopujejo ob Cesti dveh cesarjev v Mestnem logu v Ljubljani.
PIRAN — Splošna plovba iz Pirana je preuredila pet ladij — Litijo, Ljubljano, Ljutomer, (Postojno in Portorož za sprejem tovora v kontejnerjih. Na vsaki teh ladij je sedaj poleg ostalega prostora tudi prostor za 20 kontejnerskih standardnih posod.
LJUBLJANA — Ljubljansko Mladinsko gledališče je pripravilo gledališko uprizaritev izbora iz dveh pesniških zbirk, „Najdihojce“ klasika Frana Levstika in „Abecedarije“ Daneta Zajca. Gledališče napoveduje še dvanajst podobnih predstavitev del Otona Župančiča, Franceta Bevka, Iga Grudna, Srečka Kosovela, Anice Černejeve, Toneta
Pavčka, Jožeta Snoja, Kajetana Koviča, Saše Vegri in Nika Grafenauerja.
NOVO MESTO — Pesnik Miran Jarc je bil Novvjmeščan, iz prve povojne plejade „Jarc-Jakac-JPodbevšek“, ploden pesnik ekspresionist, tako Doma in sveta kakor Ljubljanskega zvona. Tudi Križa na gori in drugih listov in revij. Napisal je lep prozni slavospev Novemu mestu in mestna knjižnica zdaj nosi njegovo ime. L. 1942 so pri racijah v Ljubljani tudi pesnika Mirana Jarca natrpali v poseben vlak in odpeljali v Italijo, v Gonars. Toda na Verdu nekje so vlak napadli partizani, odprli vago-ne in „rešili“ vse te odpeljance. Pesnik Jarc je tako prišel med partizane. Vključili so ga kot pisatelja v kulturni propagandni odsek. Ob roški italijanski ofenzivi avgusta 1. 1942 se je izgubil v gozdovih in od tedaj ga pogrešajo. Tudi za njegov grob ne vedo: onemogel je nekje v roških goščah. Zdaj so odkrili neke njegove zapiske, ki jih hranijo v novomeškem muzeju. Ti naj govore o političnih in psiholoških dogajanjih na Slovenskem v 1. 194^. Toda datirani so z 7. avgustom 1943. Znano je, da je Miran Jarc umrl 24. avgusta 1-942. Torej eno leto prej. Zdaj se v javnosti govori 0 tem, ali so zabeležbe izvirne, ali falsifikat, kajti da bi se Jarc sam zmotil za eno leto, je težko razložljivo. Tudi objavitelj „najdbe1“ Marjan Dolgan v svojem uvodu vse premalo govori o tem, kje in kdaj so bile beležke najdene.,. Vsekakor: novomeška kulturna senzacija, ki jo je vzbudil tržaški Novi list.
MARIBOR — Na pohorskem Dvoru so odprli povečani oddelek odseka za psihoterapijo in alkoholizem mariborske bolnišnice. Z 62 novimi posteljami ima oddelek vsega 184 postelj. Lani se je v tem oddelku zdravilo okoli 1600 bolnikov, povprečno so ostali na zdravljenju 46 dni, a za uspešno zdravljenje je potrebno še enkrat toliko dni.



LJUBLJANA — Stanko Polajnar dipl. geogr.; Alojz Jesenšek; Vinko Oblak, up. ; Anton Gerden, žel. up. ; Manja_ Javornik r. Jagodic, 88; Tere-zija cesnovar, 93. Ivan Ložar, 62-Leopoldina Kovačič, 85; Alma Flori
i^C1V"^rainer; DraS° Gale; Juli-
rB TSteie’ Up'; Franc čuda> up. ;
Rudolf Leskovic, up. tiskar; Elizabeta
Iw! 1rr-.P0nAkval;i Franc Žerovnik; Vlasta Hiter-Steindl. Ivan Slabin, 95
up. zel.; Jože Tomšič, uj?.; Julijana Marondmi; Dragica Uratarič-Sokova; ijan Matiac, up.; Tone Verhovl sek, Venceslav Verbec; Malči Toma-z'<: ,r\ Kreč; Oton Farnik, up. tisk. strojnik, 93. Lojze Bulc, up! žel.; Jože TjT?^eC’ 80 > Elizabeta Demšar r.
Frančiška Tomšič n Pakiž; Alojzija Gomišček; Janez Malik; dr
Visokenv31"’ °dvetnik’ 90 (P°kopan na
nt , ?AZN* KRAJI — Peter Svetik, Jtalez; Jože Makovec, Kamnik pod Krimom; Albin Rome, up., Minše. Ivana^ Boh, 92, Brezovica; Ivanka Ambroži,1? r. Oražem, Ribnica; Janez Normali, Kinezev Jane?, Kriška vas; Albina čiž-man r. Pelc, 84, Koper; Marija Zlatoper, Grčarice; dr. Ivo Bole, dir Chemical Bank, New York; Francka Vrhunec, Frličarjeva, Selca; Vinko Rešek, 81, Hotinja vas. Anika Vreže 83, smarje pri Jelšah; Marija Urbajs up. uč. Hrastnik; Lojze Bogataj, 42’ up. inž. lesarstva, Češnjica; Jožefa Ilec, 68, Ptuj; Marija Turšič r. Bre-zovšček, Borovnica; Franc Bukmmik žel. up., Skaručna; AJbin Plehan, up’
s.	uprav., Črnuče; Metod Starman, Maribor; Ferdinand šegš, up. učit., dr. Lambert Mermolja, 84, up. zobozdravnik, Gorica; Alojzija Repar, Ig; Rozalija Klobovs r. Jugovič, 73, Škofja Loka; Karel Erjavec, duhovnik ekspozit, Voglje (pok. v Višnji gori); Jernej Žagar, 73, Kostanjevica na Krki; Marija Avsec, 83, perica, Bizovik; Marija Zupan, up., 84, Novo mesto; Ivan Cerk, up. poštar, Preserje. Vika Bevc r. Grom, Jesenice; Ivan Čretnik, up. tap. mojster, 'Celje; Jože Škulj, up. poštni dir., Sofija; Tomaž Groznik, Tomačevo; Mila Jelenc-Župnek, 82, Verd; Julijana Flisek r. Drnovšek, Zagorje ob Savi; Katarina Pogačar, up. učit., Bohinjska Bela; Janez Smrtnik, Mavserjev ata, Ligojna; Lado Štuhec, Vevče. Francka Malovrh, Kranj; Marija Jankovič, 74, Vrbljenje; Božidar Ferk, Begunje; Ivo Perko, up., Beograd; Anton Barlič, Vače; Ivan Vreže, kmet, 84, Šmarje pri Jelšah; Franc Pezdir, 72, up. zidar, Bizovik; Anton Kastelic, Pance pri Lipoglavu; Frančiška Bergant r. Močnik, Črnuče; Rudolf Oven, Rob. Ivan Sedevčič, up. zidar, Ježica; Antonija Zupančič, Lesce; Marija Smole, Žubine; Marija Erce, Florjanova mama, 94, Vodice; Janez Kovačič, up., Novo mesto; Anton De Costa, Šoštanj; Ana Gorjanc r. Ivančič, Unec; Majda Krumberger, Bovec; Vika Čebulj r. Piščanec, Jesenice. Marija Bizjak, 91, Krško; Jože Kragelj, up., 78, Hrastnik; Vera čop r. Rajgel, Leše pri Prevaljah, Jože Kobetič, up. kroj. mojster, 85, Črnomelj.
Rev. Jože Košiček — 80-1 etnik
Res je. 11. marca bo minilo že 80 let od kar je bil v Žužemberku pri An-drejčku, kot se je pri hiši reklo, -rojen sin, ki so ga krstili na ime Jože. Niti starši niti botri niti kdo drug si ni mogel predstavljati, kako pestra, včasih trda in mnogokrat nevarna je bila življenjska pot, ki je čakala Andrejčko-vega Jožeta. Pa ne samo to. Pot je bila polna neumornega dela, v katerem je razvijal svoje izredne talente in sposobnosti, posegal je v javno življenje in povsod, kamor so ga postavili, da opravi težke naloge, je zaoral globoko in temeljito.
Jubilant je oblikoval svoj značaj, izpopolnjeval svoje znanje in poglabljal že prirojeno ljubezen do slovenstva v času hudih bojev za pravice slovenskega naroda, /in to tedaj, ko so stali na čelu teh bojev nedosegljivi velikani dr. Janez Ev. Krek, dr. Korošec in vladika Jeglič.
Duhovnik Jože Košiček v Sloveniji
Življenjska pot v domovini je v kratkih besedah bila tale: g. Košiček je študiral gimnazijo v škofovem zavodu Sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano. Leta 1916 med prvo svetovno vojno je bil mobiliziran in je do oktobra 1918 služil v avstrijski vojski pri tridesetem gorskem strelskem polku. Novembra 1918 je vstopil v ljubljansko bogoslovje in je bil posvečen v duhovnika leta 1921. Prvo kaplansko mesto je bilo v Cerknici, od koder je bil premeščen na Jesenice. Po odhodu g. Franca Gabrovška iz tajništva SLS je bil g. Košiček oktobra 1928 postavljen na mesto glavnega tajnika SLS. Na tem mestu je ostal do februarja 1929, ko je šestojanuarski režim razpustil vse politične stranke. Košiček je odšel za kaplana v Kranj, ostal pa je član „štirinajstorice“, ki je med kra-
SLOVENCI v
Osebne novice:
Rojstvo. V družini našega sourednika Toneta Mizerita in ge. Marije Izabel Retes se je rodil sin Ignacij. Prisrčno čestitamo.
Krsta: V župniji Ntra. Sra. del Carmen v Olivosu je bila krščena Irenej-ka Cecilija Amon, hči Marjana in ge. Marije roj. Tekavec. Botrovala sta Avgust Tekavec in ga. Marjeta Jesenovec por. Amon. Krstil je žpk. M. Boršt-nar.
V eerkvi -Sta. Teresita v Ezpeleti je tamošnji župnik .krstil Marielo Paolo Kalan, hčerko Francija in ge. Marte Inés roj. Avila. Botrovala sta Danijela Kalan in Osvaldo Escobedo. Staršem iskreno čestitamo!
Poroka: V slovenski cerkvi Marije Pomagaj sta se poročila 1. marca Marjan Šušteršič in Tinka Vombergar. Za priči sta bila ženinova sestra ga. Milka dr. Brumnova in nevestin brat arh. Jure Vombergar. Med poročno mašo ju je poročil č. dr. Mirko Gogala. Iskreno čestitamo.
Smrt: Umrla je 14 mesecev stara Gabrijela Albreht, hčerka Janeza m ge. Metke roj. Pavlovčič. Na pokopališče v Monte Grande jo je pokopal dr. Alojzij Starc. Težko prizadetim staršem izrekamo naše sožalje.
Goriška in Primtrska
DR. STOJAN BRAJŠA — 90-letnik
Dr. -Stojan Brajša, ki je pred nekaj tedni praznoval devetdesetletnico, je istrski rojak iz Pazina, po materi Slovenec, po očetu Hrvat. Tako so ga-svoj čas klicali za slovenskega Hrvata ali pa za hrvaškega 'Slovenca. Tako Slovencem kot Hrvatom pa je bil dr. Brajša vedno vzor zavednosti med leti fašistične diktature. V mladih letih je sodeloval s krškim škofom Mahničem, po pravnih študijah se je naselil v Gorici in se vključil tudi v javno delo. Zaradi fašističnega pritiska se je moral izseliti v Jugoslavijo, živel je v Novem mestu, nato v Splitu, po letu 1945 se je vrnil v Gorico, poučeval nekaj časa na nižji gimnaziji, kasneje delal pri Radio Trst in kot pravnik — do preselitve v Jugoslavijo je imel lastno odvetniško
ljevim režimom vodila delo stranke v ilegali. Leta 1930 je bil zopet poklican v Ljubljano za urednika najbolj razširjenega slovenskega tednika Domoljub. Obenem je postal šef propagandnega oddelka Katoliškega tiskovnega društva, ki je izdajalo več listov in revij. Kot propagandist katoliškega tiska je pokazal izredne sposobnosti, kar dokazuje njegov uspeh, da je n. pr. nedeljsko naklado dnevnika Slovenec od 10 tisoč naročnikov dvignil na 60 tisoč. Leta 1937 je bil imenovan za gen. tajnika vseh podjetij Jugoslovanske tiskarne in leto za tem za glavnega ravnatelja istih podjetij. To je bil izredno visok položaj in odgovoren. (Saj je bila Jugoslovanska tiskarna najmodernejša v Slo-veniji in priznana v vsej državi. Koši-ček bi ji pripomogel še k večjemu razmahu, da ni tega cvetočega podjetja uničila vojna.
Tudi med vojno ni miroval. Vztrajno je sodeloval pri podtalnem delu proti okupatorjem in deloval v mreži, ki je reševala protikomunistične in pfo-tiokupatorske ilegalce, da jih niso dobili v roke komunisti ali nacisti. V boju proti komunistom je bil nepopustljiv.
To je samo bežen pogled na nekaj mejnikov jubilantovega delovanja v do-mo vini. Kdor vsaj površno pozna javno delo, gospodarske in politične ustanove, bo uvidel, da so bile jubilantu zaupane tako odgovorne in pomembne naloge, kakršnih ne more opravljati kdorkoli. Z uspehi, požrtvovalnim delom ter izredno sposobnostjo je dokazal, da je bil vreden zaupanja.
„Padre José“ v Argentini
Po begunskih letih, ki jih je preživel v taborišču v Monigu in Serviglia-nu v Italiji, je Košiček v začetku 1. 1945 prišel v Rim pomagat dr. Kreku izvedbo slovenske emigracije. V Argentino je prišel 25. januarja 1947 in takoj skupno s pok. mons. Hladnikom začel delati na pripravah za prihod slovenskih beguncev v Argentini. Nekaj časa je bil v dušnem pastirstvu v cerkvi sv. Jožefa Pompèjskega, od koder je februarja 1948 odšel s slovenskim bogoslovjem v San Luis. Nato je leta 1949 prišel nazaj v Bs. Aires in nastopil službo kot hišni duhovnik v veliki bolnici Fernandez.
Z nastopom službe hišnega kaplana v tej ogromni bolnici (nad 700 postelj) je začela nova doba jubilantovega življenja. Kakor se je v domovini poleg dušnopastirskega dela intenzivno posvečal organizatornemu in vodstvenemu delu, se je v bolnici Fernandez z občudovanja vredno vztrajnostjo in potrpežljivostjo vživel predvsem v duhovnika in tolažnika trpečih, vernih in nevernih, različnih veroizpovedi in narodnosti, brezupno bolnih in umirajočih. Med vsemi temi so bili preprosti in nešolani, pa tudi visoko izobraženi intelektualci najrazličnejših poklicev. Do vseh je našel pot. Tudi do tistih, na videz zakrknjenih, ki so se obračali
ARGENTINI
Nova diplomanta: Na Inštitutu za telesno vzgojo je diplomiral za profesorja Klavdij Mažgon. Na ekonomski fakulteti moronske univerze pa je diplomirala Ivanka Klemen in prejela naslov Contadora Publica Nacional. Čestitamo!
BARILOČE
Miklavževanje
V decembru je mladina organizirala miklavžev večer. Prireditev je lepo u-spela in udeležba je bila, kot po navadi ob takih prilikah, jako številna. Plezalstvo
Po dolgih letih spet lahko zabeležimo slovensko plezalno turo. Catedral-ski stolp sta preplezala Tonček Arko in France Bergant. Z njima je plezal córdobski plezalec J. Vignola. Bergant je spremljal slovenske maturante, ki so januarja taborili v okolici Bariloč. Obnovitev Skalce
Dokaj let smo se pripravljali, da obnovimo kočico „Pod Skalco“, ki jo je pred leti uničil požar. Zdaj smo se le spravili na delo in je že precej narejenega. Fantom in rekletom „Rasti“ sporočamo, da so kamni, ki so jih nanosili, že vzidani v novi zid in upamo, da bo prihodnji tabor „Skalco“ znova lahko uporabljal.
pisarno — pri Vojaški zavezniški u-pravi.
Takoj po vrnitvi se je dr. Stojan Brajša spet vključil v javno delo med Slovenci, sodeloval pri koledarju Mohorjeve družbe (Gorica), napisal tudi nekaj samostojnih del, pravne in druge vsebine: tako npr. „Oporoka, ček, menica, zemljiška knjiga“, pa „Zgodovino filozofije“ in „Sveti zakon“. Sodeluje sedaj kot odgovorni urednik Trin-kovega koledarja za beneške Slovence. Goriški Slovenci so jubilantu v počastitev in zahvalo za njegovo vsestransko delo priredili 22. januarja akademijo v Katoliškem domu.
DAROVALI SO:
V tiskovni sklad Svobodne Slovenije je daroval g. dr. Rudolf Hanželič iz Lujana 20.000 pesov. Iskrena hvala.
Uprava Svobodne Slovenije
v steno, ko je ob vsakodnevnem obhodu vseh bolniških sob šel mimo njihove postelje. Pa so prej ali slej prosili „naj pr!de, Padr® José“. In „padre José“ je prišel ob katerikoli uri ponoči ali podnevi, delil je tolažbo, budil upanje; pa tudi pripravljal skoro četrt stoletja dan za dnem, noč za nočjo tiste, ki se jim je življenje stekalo in so bili na poti v večnost. Marsikdo je bil presrečen, ko se je po dolgem času mogel pogovoriti v materini besedi, saJ j® „padre, José“ znal govoriti v šestih jezikih.
Kar pa je dobrega storil Slovencem v letih službovanja v bolnici, ve samo Bog. Saj večina v prvih letih ni znala jezika, ko se je zatekla v bolnico Fernandez v času bolezni. Ni ga bilo dneva, ko ne bi trkali rojaki že v zgodnjih jutranjih urah na vrata Košičkovega skromnega stanovanja v sedmem nadstropju bolnice Fernandez. Padre José je bil vedno^ na razpolago za uslugo. Bil je tolmač med slovenskim bolnikom in domačim zdravnikom. Trudil se je, da je dobil posteljo za Slovenca, četudi j® kazalo, da ni več prostora. Priporočal je slovenske bolnike zdravnikom, iskal zanje najboljše specialiste in storil vse, da bi pomagal rojakom v težavah. Na stotine in stotine Slovencev je bilo deležnih njegove pomoči.
Zlato mašo je daroval 24. julija 1971 v najožjem krogu slovenskih in argentinskih prijateljev v navzočnosti bolnikov, v kapeli bolnice Fernandez, v kateri je vsak dan maševal toliko let.
Motil bi se tisti, ki bi mislil, da jubilant uživa pokoj, potem ko je leta 1973 odložil težko službo v bolnici, še vedno je aktiven. Vsako nedeljo 2 maši in 2 pridigi v cerkvi sv. Tarzicija. Čez teden mašuje in spoveduje v cerkvi sv. Jožefa na Flores. Na vsak klic po telefonu, ko ga prosijo, naj pride spovedovat ali maševat v ta ali oni samostan ali cerkev ali k temu ali onemu bolniku, vedno je odgovor „pridem“.
Rad se odzove tudi vabilom slovenskih organizacij in Domov, da nastopa kot govornik na večjih prireditvah ali kot ^ predavatelj. Nekaj časa je tudi poučeval v V. letniku srednješolskega tečaja o svetovnih nazorih.
Tesna in dolgotrajna vez pa obstaja med jubilantom in Svobodno Slovenijo. Že leta 1948, ko je začela izhajati v Argentini, ji je dal vso moralno in materialno oporo. Ko je videl stanje, je kar sam plačal nekaj številk v tiskarni. Obstajala je nevarnost, da list že prvo leto shira, ker je bilo število izseljencev še premajhno, da bi ga vzdrževali. Vsa leta je bil g. Košiček tudi zvest svetovalec in sodelavec pri listu. Številni so članki in uvodniki, ki jih je napisal. Vedno vzbujajo pozornost. Saj dokazujejo široko razgledanost pisca, jasen pogled in za marsikoga boleče odkrivanje resnice.
Vsi uredniki Svobodne Slovenije, naročniki in bralci, vsi dobri Slovenci v izseljenstvu, zamejstvu in doma kličemo: gospod Košiček, dragi „padre José“! čestitamo! Hvala Vam! Bog naj Vas nam ohrani še mnogo let!
M.	S.
Slovenci po svetu
AVSTRALIJA Baragova knjižnica v Kew
Nedavno slovesno odprta Baragova knjižnica že kaže lepe uspehe. Ta knjižnica se je ustanovila v sklopu verskega in kulturnega središča v Kew. Ni samo prva v Viktoriji, ampak prva slovenska knjižnica v vsej Avstraliji. Naj omenimo, da se je odprtja knjižnice udeležil zvezni senator g, Lajovic, ki je ob tej priložnosti sporočil pozdrave zveznega in viktorijskega ministra za etnične zadeve. Navzoč je bil tudi podpredsednik parlamentarnega odbora za etnične zadeve. Pred odprtjem knjižnice je bila v dvorani folklorna prireditev. Uradni gostje so se tudi udeležili pouka v slovenski šoli, ki je napravil nanje dober vtis. Knjižnica ima 1400 knjig. Na dan odprtja knjižnice je bilo na mizi v knjižnični sobi razstavljenih nad 40 slovenskih zamejskih in zdomskih publikacij.
Nekaj statistike
V preteklem letu je bilo v slovenski cerkvi sv. Cirila in Metoda v Kew 29 porok, 60 krstov, 10 prvih obhajil in 35 birm. Umrlo pa je 15 oseb. Misli, informativni mesečnik za versko in kulturno življenje v Avstraliji vstopa v svoje sedemindvajseto leto. Prva letošnja številka ima novo, prikupno zunanjo obliko in — kakor prejšnja leta — bogato, aktualno vsebino. Zanimivo je dejstvo, da je list dobil v lanskem letu 101 novega naročnika, ko je znano, da v splošnem število naročnikov slovenskih listov ne narašča. Mislim čestitamo k temu uspehu.
TORONTO (Kanada)
Spominski večer ob prvi obletnici smrti pisatelja Karla Mauserja
Slovensko gledališče v .Torontu je dne 22. januarja 1978 pripravilo v dvorani župnije Brezmadežne v New Toronto spominski večer ob prvi obletnici smrti pisatelja Karla Mauserja. Slovensko gledališče je s tem večerom izredno lepo počastilo spomin našega velikega emigrantskega pisatelja in zaslužijo vodstvo gledališča in sodelavci na večeru kar največjo pohvalo.
Proslavo je začel g. Peter čekuta, ki je pozdravil zbrane rojake in posebej pisateljevo mater in njegovega brata. Na kratko je orisal Mauserjevo delo in pomen tega dela za koroške Slovence in vso slovensko emigracijo. Sledil je film o Mauserjevem pogrebu in njegova beseda iz magnetofonskega traku, člani in članice Slovenskega gle-(Nad. na 6. str.)
TORONTO
(Nad. s 5. str.)
dališča so nato recitirali Mauserjeva dela oz. odlomke iz njegovih del. Te umetniško podane recitacije so pokazale navzočim pisateljevo globino in njegovo srčno dobroto. S petjem je sodeloval tudi pevski zbor pri Mariji Pomagaj pod vodstvom g. Dušana Klemenčiča.
Za zaključek so člani in članice Slovenskega gledališča podali odlomke iz — morda najboljšega Mauserjevega dela — Petra Klemena. Navzoči so z velikim zanimanjem sledili vsebini te drame, ki je bila prevedena v razne je-
Bil je to resnično lep spominski večer na visoki kulturni ravni.
PO ŠPORTNEM SVETU
NA TRETJI (AVTOMOBILSKI dirki za svetovno prvenstvo v Južni Afriki se je od 26 tekmovalcev uvrstilo v vrstni red le 12, od tega so
j	j
Slovenske	osnovne	šole	v	Argentini	■
•	■
■	■
■
I.	ZAČETEK ŠOLSKEGA LETA BO V NEDELJO, 12. MARCA, OB
16. URI	V	SLOVENSKI	HIŠI,	UL.	RAMON	FALCON	4158	— BUE- :
S	NOS AIRES.
!	■
! najprej bo v cerkvi Marije Pomagaj sv. maša na čast Sv. Duhu, nato pa nam bodo v dvorani bivši in sedanji gojenci ^ Baragove šole iz Slovenske vasi pokazali, kakšne vragolije je počenjal ŠK RATEČ ROGATEC, ki so ga končno odkrili in poslali tja, kamor spada.
; Vstopnina za igro: $ 200,— za enega otroka iz družine, za dva ali več pa $ 400.—. Za starejše $ S00.—.
■	■
II.	Redni pouk bo v soboto, 18. marca, v teh-le krajih: Slov. hiša ob 8.30, Berazategui ob 15.30, Carapachay ob 8.30, Castelar ob 8.30, Ramos Mejia ob 8, San Justo ob 8.15, San Martin ob 8.30, Slovenska vas ob
8.30; Bariloče, Mendoza, Miramar in Tucumän pa po dogovoru.
samo štirje na dirkališču Kyalami končali predpisanih 78 krogov. Zmagal je na progi dolgi 320 km Šved Ronnie Peterson, drugi je bil Francoz Patrice Depailler. Argentinec Carlos Reute-man, zmagovalec na dirki v Brazilu, je odstopil po 55 krogih, ko mu je avto ušel z dirkalne steze in se vžgal. Naslednja dirka za svetovno prvenstvo bo 2. aprila v Long Beach, ZDA.
V ŽLEBEH je bilo 9. februarja jugoslovansko prvenstvo v teku na 30 km. Zmagal je Tone Djurčič z Jesenic pred lanskim prvakom Tajnikarjem z Gori j. Tretji je bil tudi Gorjan Poklukar, dočim je eden favoritov za naslov prvaka, Maks Jelenc iz Dražgoš, odstopil po 20 kilometrih.
NA MEDNARODNEM FRANCOSKEM PRVENSTVU v gimnastiki v Valencu pri Grenoblu je med 37 tekmovalci iz Nizozemske, ZRN, Španije in Francije nastopila tudi Slovenka Alenka Zupančič iz Ljubljane. Osvojila je odlično drugo mesto v mnogoboju, dobila zlato medaljo na gredi, srebrno za preskok, bila je 4. v parterju, le na dvovišinski bradlji se je slabše odrezala, zasedla je 8. mesto.

IZŠLA JE NOVA SLOVENSKA KNJIGA:
m
B
a
B
Ftmnee Papež: Zapisi iz zdomstva
S
a
m
Leposlovno esejistična knjigo o zgodovinskih vzrokih našega zdom- . ; stva in duhovna podoba slovenske kulturne problematike v Argentini.
Cena: 3 dolarje.
Slovenska kulturna kronika
Zahvala
Prisrčno se zahvaljujemo vsem, ki so nam ob smrti dragega moža in ljubega očeta nesebično pomagali. Posebej se zahvaljujemo družinam Pekolj, Mlinar in Havelka, ki so pokojnika v bolezni redno obiskovali, ga tolažili in mu lajšali dneve trpljenja. Zahvaljujemo se družinama Escobar in prav posebno Boanerge, ki sta nam nudili^vso pomoč in sta poskrbeli vse potrebno, da je bila zadnja pot Cirila čim lepša. Zahvaljujemo se tudi g. župniku Francu Novaku za joodelitev zakramenta maziljenja in za molitve za umirajočega, in g. župniku Lodola, ki Je daroval v stolnici pogrebno sv. mašo in molil za pokoj njegove duše. Čutim pa tudi dolžnost, da se zahvalim rojakom iz Velikega Buenos Airesa, ki so bili v teh težkih trenutkih z nami in nam pismeno izrazili sožalje. — Molimo zanj.
Milči Povše, žena — s sinom in hčerkama San Luis, 15. februarja 1978.
Vatikan in britanska tovarna laži
AMERIŠKI JEZUIT Robert Graham je iz vojnih dokumentov v Londonu ugotovil, da je britanska tkim. „tovarna laži“, uradno imenovana Political Warfare Executive Office (PWEO), med
2.	svetovno vojno fabricirala laži tudi o papežu Piju XII. Tako so iz PWEO razširili poročilo, da je Mussolini naprosil Pija XLL, naj pri zaveznikih ugotovi, če bi hoteli skleniti z Italijo mir že v letu 1940, toda ne z Nemčijo. Isto leto so razširili govorice, da se bo pa-
pež umaknil na Portugalsko, če se bo Italija pridružila v vojni Nemčiji. Najhujše posledice pa je za Vatikan imela laž, da je Nemčija prosila Pija XII., naj pri zaveznikih intervenira, da bi omejili bombardiranje nemških mest. „Dejstvo pa je,“ piše Graham v Civiltà Cattolica, „da je Nemčija obvestila Vatikan, da ne bo dovolila nobene vatikanske intervencije in da namerava bombardirati London z raketami V—1 in V—2.“ Graham dodaja, da je bil učinek „tovarne laži‘‘ ta, da je „povzročila napačno tolmačenje papeževih naporov za skrajšanje vojne in za čim hitrejši mir.“
Severnoameriški sončni satelit
Gigantski energetski vir za ZDA
Znana severnoameriška letalska industrijska družba (Boeing je pretekli teden predložila dr. Franku Pressu, znanstvenemu svetovalcu severnoameriškega predsednika Carterja, načrt o zgraditvi ogromnega satelita za zbiranje sončne energije, ki bo do leta 2000 zalagal že polovico električne potrošnje ZDA.
\ Satelit bo predvidoma stal med 40 in 80 milijard dolarjev ter bo sestavljen iz vrste manjših satelitov, tako da bo v celoti dolg 29 kilometrov in širok 6.5 kilometra. Na krožno pot v vesolje bodo najprej pognali vesoljsko tovarno, v kateri bo delalo 500 delavcev, ki bodo sestavljali posamezne satelite. Potrebni material bodo prevažali v vesoljsko tovarno z velikimi avtomatičnimi vesoljskimi „tovornjaki“, podobnimi vesoljskemu letalu, ki ga že preizkušajo v ZDA.
Ko bo celoten satelit zgrajen — tehtal bo ok. 110.000 ton —, ga bodo pognali v višino 35.000 kilometrov v veso-
lje nad zemeljski ekvator. Na vsakem posameznem delu satelita bo po 14 milijard sončnih celic, ki bodo spreminjale sončno svetlobo v mikrovalovno energijo ter jo usmerjale na velike antene v ZDA, ki jo bodo spreminjale v elektriko.
Boeingovi strokovnjaki so v največji tajnosti načrt študirali in pripravljali že deset let. Satelit bo „visel“ nad zemeljskim ekvatorjem več sto let in neprestano deloval.
Za začetek nameravajo za izdelavo prvega majhnega poskusnega sončnega satelita potrošiti 3 milijarde dolarjev, ki pa bo pozneje uporaben za priključitev k celotnemu sistemu.
Z zgraditvijo dveh 29 kilometrov dolgih sončnih satelitov bodo vse ZDA oskrbovane z vso potrebno elektriko, kolikor je danes potrebujejo in potrošijo. Ker bodo ZDA sčasoma spet vedno manj odvisne od uvoza petroleja za pogon mnogih svojih elektrarn, bo zgrad-nja sončnega satelita nujno imela mednarodne posledice zaradi vedno manjše severnoameriške odvisnosti od zunanjih energetskih virov.
NA 9. SVETOVNEM PRVENSTVU v rokometu je prvo mesto osvojila ekipa ZRN, ki je v finalu premagala Sovjetsko zvezo. Jugoslavija pa je v tekmi za peto mesto premagala Poljsko. Jugoslavija si je zapravila možnost za osvojitev bronaste medalje neodločeno igro proti NDR (16:16). Tekmovanje je bilo končano 6. februarja na Danskem.
ZVEZA SLOV. MATER IN ŽENA sporoča vsem svojim prijateljem in dobrotnikom, da pripravlja v tem postnem času zopet pakete za Veliko noč. Vedno je več med nami čisto osamljenih rojakov, ki čakajo našega obiska in vsem bi rade pokazale, da niso pozabljeni, da jim prinašamo pozdrav „Vesele Velike noči!“ V prodaji imamo srečke samo po $ 100.—. Glavni dobitek je vezan namizni ort. Kupujte srečke! — Za vsak izredni dar, katerega lahko oddaste pri odbornicah Zveze, pa že vnaprej Bog plačaj!
Slovenski dom v San Martinu
vabi rojake iz San Martina in okolice na
ASADÖ
v zahvalo sanmartinskemu pevskemu zboru,
ki bo v nedeljo, 12. marca, opoldne. Prijavite se pri odbornikih.
j Obenem sporočamo, da^ se bo v 5 marcu vsako nedeljo od 9.30 do
10.30	v Domu pobiralo članarino,
■ ki je obvezna za vse člane z za-S služkom in je pogoj za izplačilo posmrtnine.
«NiaBSaSBBBBflBBBBIBBaaaaBBBBtfaBIBIBBBBBBBBBBMBflaBBB
Tradicionalna tombola v SLOMŠKOVEM DOMU bo v nedeljo 16. aprila
1978
Tablice, kupljene v predprodaji, imajo pravico do žrebanja za lepo nagrado!
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL CASCANTE
Escribano Püblico Cangallo 1642	Buenos Aires
Pta. baja, ofic. 2
T. E. 35-8827
laaaaaaaaBaaaaaaBaaaaaaaBaaaaaBaaaNiaBaaaaBaB
S ■
Prof. dr. JUAN
JESUS BLASNIK !
■
. B,
specialist za ortopedijo in travmatologijo
B
■
; Marcelo T. de Alvear 1241, pta. baja j Capital Federal Tel. 41-1413
: :
• Ordinira v torek, četrtek in soboto ;
j od 17. do 20. Zahtevati določitev : j ure na privatni telefon 628-4188.	|
m	■
vamHHaauBBBBBaHBHBaaBBaaiaaaHucaaBBiss««Hai
OBVESTILA
SOBOTA, 11. marca:
Začetna konferenca profesorjev slovenskega srednješolskega tečaja ravn. Marka Bajuka ob 9.30 v Slovenski hiši.
NEDELJA, 12. marca:
V	Slovenski hiši začetek slovenskih osnovnih tečajev. Ob 16 sv. maša, nato prireditev v dvorani.
SREDA, 15. marca:
V	Slov. domu v San Martinu ob
18.30	redni sestanek Lige žena-mati.
NEDELJA, 19. marca:
V	Slov. domu v San Martinu ob 18
(po sklepu duhovne obnove) domača večerja.
V	slov. zavetišču škofa dr. Gregori-Rožmana oh 1:1.30 sv. maša za žive in rajne člane ter dobrotnike, nato kosilo, za katero so naprodaj nakaznice — v omejenem številu — pri odbornikih u-stanove.
V	Hladnikovem domu redni letni občni zbor društva (Slovenska vas. Ako ob prvem sklicu, to je ob 15. uri ni navzoča nadpolovična večina, se občni zbor prične točno ob 16. uri ob vsakršni udeležbi.
NEDELJA, 26. marca:
San Martinu ob 8.30 slovesna velikonočna maša, nato v Slov. domu velikonočni zajtrk.
SREDA, 5. aprila:
Zveza slovenskih mater in žena začne z svojimi mesečnimi predavanji v Slovenski hiši. Prvi predavatelj g. msgr. Anton Orehar. Prisrčno vabljene vse žene in matere.
ESLOVENIA LIBRE
Sdiior responsable: Miloš Stare Redaction y Administración:
Ramen L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires, Argentina T. E. 69-9503
Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
Argentino Correo Central (B)	FRANQUEO PAGADO Conceaión N* 5776
	TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824
Registro National de la Propiedad Intelectual N* 1.362.26«	
Naročnina Svob. Slovenije za 1. 1978:
za Argentino: $ 8.500.— (850.000), pri pošiljanju po pošti $ 9j500.— (950.000); ZDA in Kanada pri pošiljanju z avionsko pošto 25 USA dol.; obmejne države Argentine 20 USA dol.; Avstralija 31 USA dol.; Evropa 28 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 19 dol.
Talleres Gràficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, 110(1, Buenos Aires, T. E. 33-7213.
VELIKONOČNE RAZGLEDNICE
V Dušnopastirski pisarni v Slovenski hiši morete kupiti izredno lepe barvaste velikonočne razglednice z narodnimi motivi. Fotografske posnetke je mojstrsko napravil g. Vinko Zaletel. Cena razglednici 250 pesov.
Slovenski srednješolski tečaj
“RAVN. MARKA BAJUKA”
Slovenska hiša — Buenos Aires
sporoča :
Začetna konferenca za profesorski zbor bo 11. marca ob 9.30.
Popravni izpiti (edini rok) bodo 11. marca ob 15. uri.
Vpisovanje, začetna sv. maša in redni pouk: 18. marca ob 15. uri.
Pogoji za vpis: za 1. letnik osebna izkaznica, spričevalo o končani ljudski šoli in potrdilo-o vpisu v srednjo šolo. Za ostale letnike so potrebni: spričevalo o prejšnjem letniku tečaja; potrdilo o vpisu v odgovarjajoči letnik argentinske šole, počitniška naloga.
Vpisnina: Ob vpisu je treba plačati 1.000.— pesov za dijaka; kjer sta v družini dva, drugi plača 500.— pesov, naslednji so oproščeni.
Letni koledar: pouk ho naslednje sobote od 15. ure do 19.15: 1., 8., 15. in 29. aprila; 13. in 27. maja; 10. in 24. junija; 8., 22. in 29. julija; 19. in 26. avgusta; 9. in 23. septembra; 7. in 21. oktobra; 4. novembra konec š-vlc?- 11. novembra zaključna konferenca; 18. novembra zaključna proslava.
Prosimo dijake in starše za red in točnost. Obenem prosimo vse organizacije, da ta koledar upoštevajo pri svojih prireditvah.
Ravnateljstvo
‘BBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBW
i	S
B	■
: # :
[ COOPERATIVA DE CREDITO “S.L.O.G.A.” LTDA. |
B
B	■
B	■
(Sociedad Legal Orientadora General del Asociado)
Matricula INAC N9 5380
_ B
Bmé. Mitre 97 — Ramos Mejia — La Matanza — Bs. Aires.
Convocatoria
B
B
De conformidad con lo dispuešto por el articolo 20 de los Estatutos Sociales, se convoca a los senores socios a la Asamblea General Ordinaria que se realizarà el dia 18 de Marzo de 1978 a las 19,30 horas en el locai de la calle Castelli N9 28 de la Ciudad de Ramos Mejia, Partido de la Matanza, Provincia de Buenos Aires, para tratar el siguiente
ORDEN DEL DIA
b	a
b	a
l9 Designación de dos Asambleistas para suseribir el Acta de la Asamblea.
a	■
29 Election de una Comisión Escrutadora, segün lo dispuesto por el articulo 239 de los Estatutos Sociales.
39 Consideración de la Memoria, Inventario, Balance General, Estado de Resultados, Anexos N’ 2 y 3 e Informe del Sindico, correspon-dientes al Ejercicio Econòmico N9 17 iniciado el U de Enero de 1977 S	v finalizado el 31 de Dicietnbre de 1977.
B	■
49 Election de miembros del Consejo de Administración y Sindicos segun lo determinado por el articulo N» 289 de los Estatutos Sociales. Por dos anos: 1 Vice-Presidente, 1 Secretarlo, 1 Tesorero, 2 Vocales Titulares y 1 Vocal Sapiente. Por un ano: 1 Sindico Titular y un Sindico Suplente. —
EL CONSEJO DE ADMINISTRACIÓN.
j OSREDNJA HIŠA: j LOMAS DE ZAMORA
! Av. Hipólito Yrigoyen 8854/62 Tel.: 243-2291 (med Boedo in Sàenz)
(
s	/	•
Vse za dom i
>aa«aaaaaaaaaaaaa«aaaaaaaaaaaaaBaaaaaaaaaaBaaaaaaBai
PODRUŽNICE:
EZEIZA
Ruta 205 (nasproti postaje) Tel. 295-1197
C. SPEC AZZINI
Av. 25 de Mayo 136
SAN JUSTO
Almafuertc 3230 (eno kvadro od občine)
LOMAS DE ZAMORA
Hipólito Yrigoyen in Lapriđa
Pohištvo — ‘Dekoracije
aaaBaaneaaaaaaaaaaaaaaaaalaaaaaaaaaai
:
»